Kriminaliteta zaradi oskrbe z drogami : diplomsko delo

Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede. DIPLOMSKO DELO. KRIMINALITETA ZARADI OSKRBE Z DROGAMI. Avgust, 2010. Jasmina Prokši Mentor: dr. Anton Dvoršek.

KAZALO VSEBINE 1. SPLOŠNO O UŽIVANJU DROG _____________________________________________________ 11 1.1. POJMOVNA OPREDELITEV __________________________________________________________ 13. 1.1.1. Mamila________________________________________________________________ 14. 1.1.2. Psihotropne snovi________________________________________________________ 14. 1.1.3. Prekurzorji _____________________________________________________________ 14. 1.1.4. »Designer« droge________________________________________________________ 14. 1.1.5. Narkomanija ___________________________________________________________ 15. 1.1.6. Toksikomanija __________________________________________________________ 15. 1.1.7. Odvisnost od mamil in psihotropnih snovi _____________________________________ 16. 1.1.8. Toleranca ______________________________________________________________ 16. 1.1.9. Abstinenčni sindrom ali abstinenčna kriza_____________________________________ 17. 1.1.10 1.2. »Overdose« __________________________________________________________ 17. KLASIFIKACIJA MAMIL IN PSIHOTROPNIH SNOVI ____________________________________________ 17. 1.2.1. Depresorji centralnega živčnega sistema _____________________________________ 18. 1.2.2. Stimulansi (poživila) ______________________________________________________ 19. 1.2.3. Halucinogeni ___________________________________________________________ 20. 1.2.4. Kanabis _______________________________________________________________ 20. 1.3. UKREPI PROTI ZLORABI MAMI IN PSIHOTROPNIH SNOVI_______________________________________ 22. 1.3.1. Kazenske določbe posameznih zakonov ______________________________________ 23. 1.3.2. Organizacija združenih narodov (OZN) _______________________________________ 26. 1.3.3. Program Združenih narodov za mednarodni nadzor mamil in psihotropnih snovi (UNDCP) 27. 1.3.4. Evropska unija (EU) ______________________________________________________ 28. 1.3.5. Mednarodno policijsko sodelovanje (INTERPOL) ________________________________ 28. 2. KRIMINAL ZARADI OSKRBE Z MAMILI ______________________________________________ 29. 3. ZAKLJUČEK ____________________________________________________________________ 45. 4. LITERATURA IN VIRI _____________________________________________________________ 47. KAZALO GRAFOV GRAF 1: UMIRLJIVOST ZARADI UŽIVANJA PREPOVEDANIH DROG ________________________________________ 42. KAZALO TABEL TABELA 1: MLADOLETNIŠKA KRIMINALITETA ____________________________________________________ 30. 2.

POVZETEK V diplomski nalogi je prikazan negativen vpliv mamil ter drugih opojnih snovi na človeka. Uţivanje drog je pogost pojav pri mladih ljudeh, čeprav je uţivanje razširjeno tudi na starejše ljudi, tako moške kot ţenske. Dejansko pa so mladi zaradi ţelje po zabavi bolj izpostavljeni mamilom in jih tudi prej začnejo uţivati. Ko so enkrat zajeti v krog odvisnosti, pa teţko izstopijo iz njega. Na temo povezave med uţivanjem drog oziroma oskrbe z njimi in kriminaliteto je opravljenih kar nekaj raziskav ter napisanih strokovnih člankov. Na ţalost ni neke trdne raziskave, ki bi dejansko potrdila, da obstaja vez med oskrbo z drogami in kriminaliteto. Take raziskave oziroma podatkov tudi v Sloveniji ni, čeprav je g. Vlado Maksimovič ugotovil, da se kar 70% kriminala zgodi zaradi oskrbe z mamili, in sicer zato, ker uţivalci poskušajo na različne načine- z ropi, vlomi, goljufijami- priti do ţelenega denarja za nakup droge. Prav pomanjkanje relevantnih podatkov je vzrok, da nisem mogla oceniti neposredne povezave kriminalnih dejanj in oskrbe z drogami. V sami nalogi sem zato opredelila število različnih premoţenjskih kriminalnih dejanj, tudi takih, ki so jih storili mladoletniki, saj so, če upoštevamo dejstvo, da so predvsem mladi uţivalci drog, tudi bolj dovzetni za kriminalna dejanja v ţelji po pridobitvi denarja. V Sloveniji obstaja veliko programov, ki skrbijo za ozaveščanje mladih in njihovih staršev o nevarnosti drog ter s tem povezanih kriminalnih dejanj. Tako se ţe veliko kaznivih dejanj in uţivanja mamil prepreči s samo preventivno dejavnostjo. Prav tako pa obstajajo kvalitetni in učinkoviti programi za zdravljenje zasvojenosti ter ustrezne skupine za pomoč ljudem, ki zaradi uţivanja mamil prihajajo v različne stiske. Ključne besede: mamila, uţivanje drog, zasvojenost, oskrba z drogami, kriminaliteta, droge. 3.

CRIME RELATED TO DRUG SUPPLY Summary The thesis is showing the negative impact of drugs and other intoxicating substances on people. Drug use is common among young people, although the enjoyment is also present among older people, both men and women. But the youngsters are for their desire for entertainment actually more exposed to drugs and they also get to know them earlier than others. Once included in the circle of addiction, it is difficult to withdraw from it. On the topic of the link between drug use and supply and crime are carried out few researches, and written articles. Unfortunately, there is no comprehensive research that could actually confirm a link between the supply of drugs and crime. Such research and data are absent also in Slovenia, although Mr Vlado Maksimovič told that 70% of crime happens because of drug supplying, namely because users seek a variety of ways- with robberies, burglaries or frauds- to get required money to buy drugs. They lack of the relevant information is the reason I could not accurately estimate the link between crime and drug supply. In the actual project I therefore identify the number of different property crimes, as well as juvenile delinquency, given the fact that young people in particular are more frequent drug users and therefore more vulnerable to criminal acts in the desire to obtain money. In Slovenia, there are many programs that aware young people and their parents about the danger of drugs and related criminal offenses. So a big number of crime is prevented by preventive actions. Also, there are good quality and effective programs for addiction treatment and relevant groups to help people who come through consumption of drugs in various hardships. Key words: drugs, drug abuse, addiction, drug supply, crime, substances. 4.

UVOD Čeprav se v Nemčiji in sosednjih drţavah ţe več kot dvajset let srečujemo z naraščanjem pojava uţivanja drog, občutimo droge šele v zadnjem času kot obliko ogroţenosti. Občutimo jo kot ogroţenost zlasti mlajše generacije, ker vemo, da so predvsem mladostniki tisti, ki uţivajo droge. Povsem drugače pojmujemo uţivanje alkohola, ki prizadeva zlasti starejše skupine prebivalstva, in sicer komaj kot ogroţenost, čeprav povzroča najrazličnejša bolezenska stanja. Da bi lahko preiskovali vzroke, ki vodijo do kriminalitete zaradi oskrbe z drogami, moramo izhajati iz primarne, sekundarne in terciarne kriminalitete. Kriminaliteta zaradi oskrbovanja z drogo je sekundarna kriminaliteta. Uţivalci drog si na različne načine zagotavljajo sredstva, s pomočjo katerih pridejo do droge. Del sredstev je pridobljen z legalno dejavnostjo, drugi del pa z laţjimi deviantnimi ravnanji, kot je prostitucija, pa tudi z različnimi oblikami kriminalitete, zlasti premoţenjske, ki je najpogostejši način zagotovitve sredstev za oskrbo z drogo. Razlog lahko vidimo v tem, da se ukradeni predmet teţko proda oz. se proda po zelo nizki ceni, saj za predmet ni na voljo računa, garancije ipd. Tako pridobljena količina denarja ne zadostuje potrebam, ki jih uţivalec potrebuje za oskrbo z drogo. Tako se začaran krog samo širi, v izvrševanje pa so odvisniki na nek način prisiljeni, saj le tako pridejo do svojega vsakodnevnega odmerka, zato se premoţenjska kriminaliteta vedno bolj širi in je zato tudi med najbolj pogostimi oblikami kriminalnih dejanj. Med premoţenjsko kriminaliteto sodijo: tatvina, ropi, goljufije, vlomi in drugi premoţenjski delikti, tukaj pa tudi prihaja do raznih druţinskih tragedij in izsiljevanj. Osnovni cilj diplomske naloge je prikazati stanje kriminalitete, ki je posledica oskrbe z drogami, in stanje premoţenjske kriminalitete, ki je med najpogostejšimi oblikami kriminalnih dejanj. Gre namreč za kazniva dejanja, s katerimi odvisniki pridobivajo korist od kaznivega ravnanja za nakup dnevno potrebnih odmerkov. Ţelim prikazati stanje populacije, ki se zaradi oskrbovanja z drogo zapleta v izvrševanje t.i. mnoţičnih premoţenjskih deliktov. S pomočjo intervjuja z odgovorno osebo na Policijski postaji Maribor sem poskusila ugotoviti, kolikšen je deleţ sekundarne kriminalitete. V diplomski nalogi sem najprej tudi razdelila droge v skupine in na kratko opisala njihove lastnosti in značilnosti, ki se kot posledica uţivanja pojavijo na človeku, skupine 5.

uţivalcev, vpliv drog na ljudi, vrste kriminala, ki se dogaja zaradi drog. Namen diplomske naloge je prikazati kriminaliteto kot posledico oskrbe z drogami, zakaj in kateri so vzroki, ki pripravijo ljudi, da se zatečejo k drogam in hkrati izvršujejo kriminalna dejanja. Pred izdelavo diplomskega dela sem si zastavila tudi tri hipoteze, ki sem jih skozi diplomsko nalogo potrdila oziroma ovrgla, kar je podrobneje opisano v zaključku:  Policija bi lahko z legalizacijo prepovedanih drog omejila kriminal, ki nastaja zaradi oskrbe z drogo;  Zaradi problematike drog prihaja tudi do gospodarskega kriminala;  Zasvojenci za zadovoljitev potrebe po drogi zagrešijo kriminalno dejanje.. 6.

PRILOGE: Izrazoslovje »mamilarske« subkulture . »acid« (esid) - simbol za LSD,.  »amfi« – amfetamin,  »black out« (blek aut) - nepričakovana srčna slabost (kolaps),  »clean« (klin) - ni pod vplivom mamila ali psihotropne snovi,  »coming down« (kaming daun) - spuščanje, vračanje v normalno stanje po prenehanju delovanja mamila ali psihotropne snovi (podobno »mačku« pri uţivanju alkohola),  »cool« (kul) - biti sproščen po zauţitju mamila ali psihotropne snovi,  »crack« (krek) - s posebnim postopkom s sodo bikarbono predelan kokain, ki pri kajenju (ob gretju) značilno poka, kar ponazarja tudi njegovo ime,  »dealer« (diler) - preprodajalec mamil in psihotropnih snovi,  »dope« (doup) - mamilo ali psihotropna snov,  »feeling« (filing) - poln občutek omame ali spremenjenega duševnega stanja,  »fix« (fiks, fiksanje - injekcija, injiciranje,  »flash« (fleš) - fizični in psihični višek uţitka doţivljanja,  »flash back« (fleš bek) - povratni učinek o daljšem obdobju ne-uţivanja halucinogenih snovi (isti učinek kot pri uţivanju),  »flying up« (flajing ap) - nepovezano govorjenje, blebetanje v fazi hude odvisnosti,  »ganja« (gandţa) - marihuana,  »H« (ejč) - heroin,  »high« (haj) - stanje največjega uţitka po zauţiti snovi,  »horse« (hors) - heroin,  »hasch« (haš) - hašiš,  »hook« (huk)- odvisnik, propadel človek,  »jump down« (dţamp daun) - stanje brez mamila ali psihotropne snovi,  »jump up« (dţamp ap) - začetek delovanja mamila ali psihotropne snovi,  »junkie« (dţanki) - zasvojenec, ki si mamilo ali psihotropno snov injicira (fiksa),  »joint« (dţojnt) - hašiševa cigareta,  »kiffer« – oseba, ki uţiva hašiš,  »koks« – kokain 7.

 »M« (em) -morfin,  »mikros« – LSD – mikrotrip,  »O« (ou) - opij,  »paranoja« – stanje odvisnika, ki brezciljno, neuspešno išče mamilo ali psihotropno snov,  »piece« (pis) - beseda, s katero se označuje delček določene snovi, ki se pripravi oziroma predela za vbrizgavanje,  »pot« – marihuana,  »puscher« (pušer) - posrednik za mamila in psihotropne snovi,  »scene« (scena) - prostor, okolje za uţivanje mamil in psihotropnih snovi,  »shake« (šejk) - tresenje kot posledica alergične reakcije na opiate,  »shit« (šit) - konoplja, kanabis, hašiš,  »shoot« (šut) - vbod igle pri intravenoznem uţivanju mamil in psihotropnih snovi,  »skunk« (skank) - indijska konoplja (marihuana), ki naj bi zrasla iz najboljšega semena v idealnih pogojih in naj bi bila zato močnejša od navadne marihuane,  »speed« (spid) - določena doţivetja od uţivanju stimulansov (npr. zmoten občutek intelektualnih in fizičnih sposobnosti),  »speedball« (spidbol) - mešanica heroina in kokaina,  »stoned« (stond) - nekaj urno stanje po »flashu« (npr. občutki popolne brezbriţnosti, upočasnjenosti, umirjenosti, lebdenja, nezmoţnosti gibanja) pojav ob uţivanju opiatov,  »stuff« (staf) - je splošni izraz za hašiš,  »trava« – marihuana,  »trip« – odmerek psihotropne snovi (npr. LSD in drugi halucinogeni), ki spremeni doţivljanje sveta, občutek sanjskega potovanja, ki pa se lahko sprevrţe tudi v grozljivo potovanje (»bad trip«),  »turkey« (tarki) - odvajanje mamila ali psihotropne snovi,  »user« (juzer) - oseba, ki išče mamilo ali psihotropno snov za uţivanje. (Košir v Schumacher, Despotovič, Ignjatovič, Ţerjav, 1998: 56- 57).. 8.

ŢIVLJENJEPIS Rojena sem 19.07.1983 v Ljubljani. Osnovno šolo sem obiskovala v Mariboru, v kraju Limbuš in sicer Osnovno šolo Rada Robiča. Po končani osnovni šoli sem se odločila za poklic modnega oblikovalca na Srednji tekstilni šoli Maribor, smer modni oblikovalec. Modno oblikovanje me je izjemno veselilo, prav tako slikanje, vendar se po končani srednji šoli nisem odločila za nadaljevanje študija v tej smeri, izbrala sem namreč Fakulteto za varnostne vede v Ljubljani. Vpisala sem se kot izredni študent, saj sem se takoj po končani srednji šoli leta 2001 zaposlila v domačem podjetju Jamibo d.o.o., kjer sem opravljala študentsko delo pomoči v računovodstvu. Med študijem sem zraven študentskega dela v domačem podjetju opravljala še promocije za podjetji Everet International d.o.o. in Promands d.o.o. Študentska dela sem opravljala skozi celoten čas študija, to je do oktobra 2009. Tako sem si pridobila izkušnje z delom v računovodstvu in delom s strankami, kjer je pomembna komunikacija. Sedaj, ko sem študij zaključila, si ţelim delati na področju preprečevanja in odkrivanja (zlasti gospodarskega) kriminala.. 9.

IZJAVA O AVTORSTVU Spodaj podpisana Jasmina Prokši, z vpisno številko 07020225, rojena 19.07.1983 v Ljubljani, sem avtorica diplomskega dela z naslovom Kriminaliteta zaradi oskrbe z drogami. S svojim podpisom zagotavljam, da:  je predloţeno delo rezultat izključno mojega lastnega raziskovalnega dela;  sem poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v predloţenem delu, navedena oziroma citirana v skladu s fakultetnimi navodili;  sem poskrbela, da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu virov, ki je sestavni element predloţenega dela in je zapisan v skladu s fakultetnimi navodili;  sem pridobila vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v predloţeno delo in sem to tudi jasno zapisala v predloţenem delu;  se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del- bodisi v obliki citata, bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja, bodisi v grafični obliki, s katerim so tuje misli oziroma ideje predstavljene kot moje lastne – kaznivo po Zakonu o avtorstvu in sorodnih pravicah (Uradni list RS št. 21/95), prekršek pa podleţe tudi ukrepom Fakultete za varnostne vede v skladu z njenimi pravili;  se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloţeno delo in za moj status na Fakulteti za varnostne vede.. V Ljubljani, 28.6.2010. Podpis: _________________________. 10.

1 SPLOŠNO O UŢIVANJU DROG Problematika na področju prepovedanih drog tako kot drugod po svetu tudi v Republiki Sloveniji narašča. Problem drog in odvisnosti je večplasten pojav, ki ima zgodovinske, politične, kulturne, psihosocialne, zdravstvene in druge razseţnosti; dotika se tako posameznika kot njegove druţine, pa tudi druţbe kot celote (Aurer, 2001: 5). Število kaznivih dejanj in prekrškov s področja prepovedanih drog narašča, prepovedanih drog pa se zaseţe vsako leto več. Izrazita problematika se pojavlja v primerih »over dose« (čezmeren odmerek prepovedane droge), saj se število smrtnih primerov zaradi uţivanja prepovedanih drog povečuje. Zaskrbljujoče je stanje med mladoletniki, saj je vse več podatkov, da so ţe na osnovnih šolah ali v neposredni bliţini odvija trgovina s prepovedanimi drogami. Povečuje se tudi problematika sekundarnega kriminala, ki se v Sloveniji odraţa predvsem v nasilnih dejanjih ropov menjalnic, goljufij ter pranja denarja (Griljc, 2004: 42). Uţivanje prepovedanih drog je eden tistih druţbenih fenomenov, ki jim zahodna civilizacija posveča ogromno pozornosti. Na politični ravni se ohranja zahteva po tem, da bi prepovedane droge izginile iz vsakdanjega ţivljenja, v vsakdanjosti pa smo priča nenehni rasti števila ljudi, ki uţivajo prepovedane droge. Smrtnost zaradi zastrupitve s temi snovmi med otroci in mladino v razvitem svetu, še posebej v zadnjih letih, izredno narašča, kar je zaskrbljujoče. Glavne ţrtve so in bodo tudi v prihodnje mladi, ki predstavljajo pomembno druţbeno skupino in so neke vrste napovedovalec druţbenih tendenc. Tega dejstva se prav gotovo zavedajo tudi mednarodne zdruţbe trgovcev z mamili ali t.i. »mamilarski karteli« oziroma »narkomafije«, ki postajajo vse bolj agresivne pri osvajanju novih trţišč. Njihovo glavno oroţje je velikanski neobdavčeni kapital, s katerim praviloma premagujejo vse prepreke pri svojih nezakonitih poslih. Po mnenju nekaterih poznavalcev znaša letni dobiček ulične prodaje mamil več kot 500 milijard ameriških dolarjev ali skoraj desetino celotne trgovine (Košir, 1998: 5). V anketah, ki so bile opravljene v Centrih za preprečevanje in zdravljenje odvisnih v okviru raziskave Kakovost storitve vzdrţevalnega metadonskega programa (Ţigon, 1998: 11- 15) je bilo ugotovljeno, da je pred 15. letom pričelo jemati prepovedano drogo kar 40% mladostnikov, do 18. leta pa več kot 80%. Povprečna starost začetka. 11.

jemanja je bila 16,5 let, kar je nekoliko niţja kot pri dekletih. Kar 78% jih je pričelo z marihuano, ki so jo povprečno jemali 4 leta, preden so pričeli s heroinom. Glede na količino zaseţene droge in število kriminalnih dejanj v zvezi z drogami smemo zaključiti, da je osrednja ocena o številu zasvojenih s prepovedanimi drogami v Sloveniji okoli 5000. Večinski deleţ pri tem številu zajema heroinske zasvojence. Sicer pa je število kaznivih dejanj s tega področja v zadnjih desetih letih konstantno narašča, znaša pa med 4000 in 5000 na leto (Griljc, 2007: 42). Tudi Slovenija ima na mednarodni poti mamil preko Balkana v Evropo ţe vrsto let pomembno vlogo. V zadnjih letih smo iz tranzitne deţele tudi sami postali velik potrošnik prepovedanih drog. Število uţivalcev, odvisnikov in smrtnih primerov zaradi uţivanja mamil, zlasti heroina, narašča. Slovenska policija iz leta v leto odkrije več prepovedanih drog in ovaja vedno več posameznikov in organiziranih skupin za kazniva dejanja in prekrške s področja mamil (Košir, 1998: 5). Povsem umestna je ocena, da imamo v Sloveniji, glede na število prebivalcev, zelo veliko oseb, ki uţivajo prepovedane droge. Natančnih in zanesljivih podatkov o razseţnosti uţivanja (po posameznih vrstah droge, frekvenci uţivanja, stopnji odvisnosti uţivalcev) in samemu številu uţivalcev sicer ni in jih verjetno nikoli ne bo, saj je na mestu vprašanje, do kako natančnih podatkov je sploh moč priti (Jager, 1996: 136). Dejstvo je, da mamil ni mogoče izkoreniniti, njihovo uţivanje pa se nezadrţno širi po celotnem druţbenem tkivu. Ţe od konca osemdesetih let pri nas, zlasti v večjih slovenskih mestih, narašča število »teţko dosegljivih« in »problematičnih« uporabnikov prepovedanih drog. Gre predvsem za uporabnike heroina, ki si to drogo injicirajo. Injicirajoči uţivalci heroina (ocenjuje se, da jih je med 2000 do 5000) predstavljajo danes v Sloveniji eno glavnih rizičnih skupin v zvezi z grozečo epidemijo AIDSA. Način prenosa okuţbe s to boleznijo je namreč tudi souporaba igel, brizg in drugega pribora za injiciranje. Tudi seksualna pot prenosa virusa od uporabnikov na njihove partnerje, ki droge uporabljajo ali pa ne, pomeni obliko širjenja skupine neposredno ogroţenih ljudi (Dekleva, Nolimal, 1997: 8- 19). Kriminal in prekrški v zvezi z mamili ter marginalizacija oziroma socialna izključenost narkomanov je torej del našega vsakdanjika, tako da se trendi v Slovenji skorajda v ničemer več ne razlikujejo od tistih v Zahodni Evropi. 12.

1.1 Pojmovna opredelitev Beseda DROGA izhaja iz francoske besede DROUGE, kar pomeni posušena zelišča ali kemikalije, iz katerih se izdelujejo zdravila (Ţigon, 2000: 28). Pod pojmom »droge« razumemo različne surovine ali snovi ter substance naravnega ali sintetičnega izvora, ki imajo psihotropne učinke in lahko vplivajo na telesno ali duševno zdravje ali ogroţajo primerno socialno stanje ljudi in so opredeljene v seznamu o delitvi drog (Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, 1999). Ko govorimo o drogah, največkrat mislimo na marihuano, heroin, kokain, »ecstasy«, LSD idr. Takšna opredelitev je z medicinskega vidika pomanjkljiva. Z besedo »droga« namreč označujemo vsako snov, ki je rastlinskega (tudi ţivalskega ali rudninskega) izvora in jo uporabljamo v naravni obliki ali pa z njo pripravljamo sestavljena zdravila. Droge so torej po prvotni opredelitvi predvsem naravne zdravilne surovine, ki jih lahko uporabljamo kot začimbe (poper, cimet, vanilija ipd.), poţivila (kava, čaj, kakav ipd.), ali pa so namenjene uporabi v kozmetične namene (eterična olja, maščobe, voski ipd.). Šele v zadnjem času z izrazom »droga« označujemo tudi nekatere rastlinske surovine, snovi, sintetična ali polsintetična zdravila ter druge kemične snovi, ki spreminjajo človekovo duševno stanje in s tem njegovo normalno delovanje in obnašanje. Besedna zveza »zloraba drog« pomeni daljše in nekontrolirano jemanje vse večjih količin teh snovi, ki so glede na učinke in posledice (številne telesne in duševne okvare) označene kot »prepovedane droge«. V strokovni literaturi in mednarodnih dokumentih za te snovi praviloma uporabljajo izraze »mamila« ter »psihotropne snovi« oziroma besedno zvezo »mamila in psihotropne snovi«. Prepovedane droge so razvrščene v eno od naslednjih treh skupin, glede na resnost nevarnosti za zdravje ljudi, ki je lahko posledica njihove zlorabe ter glede na uporabo v medicini (Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, 1999):  skupina I: rastline in substance, ki so zelo nevarne za zdravje ljudi zaradi hudih posledic, ki jih lahko povzroči njihova zloraba in se ne uporabljajo v medicini;  skupina II: rastline, ki so zelo nevarne zaradi hudih posledic, ki jih lahko povzroči njihova zloraba in se lahko uporabljajo v medicini; 13.

 skupina III: rastline in substance, ki so srednje nevarne zaradi posledic, ki jih lahko povzroči njihova zloraba in se lahko uporabljajo v medicini. Prepovedane droge so snovi, ki imajo omamen ali opojen učinek (morfin, heroin, kodein, metadon,…). Snovi, ki imajo nasprotne učinke, uvrščamo med psihotropne snovi. Zaradi laţjega razumevanja snovi si moramo najprej pogledati nekaj osnovnih pojmov, povezanih s problematiko drog.. 1.1.1 Mamila Mamila so snovi, ki z delovanjem na osrednje ţivčevje ublaţijo bolečino, neprijetna občutenja, človeka omamijo ali uspavajo. Mamila so torej zgolj snovi, ki imajo omamen ali opojen učinek (npr. opij in njegovi derivati – morfin, heroin, kokain, metadon,…).. 1.1.2 Psihotropne snovi Psihotropne snovi so snovi, ki delujejo na človekovo duševno stanje, ali pa povzročajo določeno duševno spremembo (Košir v Miličinski, 1978: 7). Po Mednarodni konvenciji o psihotropnih snoveh iz leta 1971 je psihotropna snov lahko naravna ali sintetična. Med navedene snovi uvrščamo kanabis, stimulanse in halucinogene snovi (Hvalec, 1996: 7).. 1.1.3 Prekurzorji Prekuzorji so praviloma povsem legalne kemikalije, ki jih uporabljajo v kemični in farmacevtski industriji, uporabljajo se pa tudi pri nezakoniti proizvodnji (izdelavi ali predelavi) številnih vrst mamil in psihotropnih snovi v ilegalnih laboratorijih. Proizvodnja in promet s prekurzorji sta v večini drţav zaradi preprečevanja zlorabe pod strogim nadzorom (Hvalec, 1996: 7).. 1.1.4 »Designer« droge »Designer« droge so snovi, ki jih izdelujejo v laboratorijih in ne vsebujejo naravnih substanc. Ker jih proizvajajo v ilegalnih laboratorijih, njihova sestava in vsebnost psihoaktivne snovi v njihovi sestavi zelo nihata. Učinek na organizem je zato 14.

nepredvidljiv, zlasti zaradi pogoste nečistosti in prisotnosti številnih drugih snovi. T.i. »designer« droge nastanejo s spremembo strukture ţe znanega in prepovedanega mamila ali psihotropne snovi s pomočjo kemičnih postopkov. Na ta način se »proizvajalci« izginejo zakonsko določenim ukrepom nadzora, obenem pa ohranijo ali celo povečajo učinek snovi na človeški organizem (Hasovič, 1997: 12- 13).. 1.1.5 Narkomanija Besedo narkomanija se velikokrat napačno uporablja. Pogosto za narkomane označujejo posameznike, ki uţivajo in so odvisni od katerekoli vrste mamil ali psihotropnih snovi. Pojem »narkomanija« je nastal v času splošnega prepričanja, da samo narkotiki (opij in njegovi derivati) povzročijo stanje odvisnosti. Danes poznamo številne vrste prepovedanih drog, ki ne spadajo v skupino narkotikov (Hvalec, 1996: 8). Narkotiki so snovi, ki zmanjšujejo vzdrţljivost ţivčnega sistema, v večjih količinah pa človeka omamljajo in mu jemljejo zavest (Košir v Kecmanovič, 1989: 8). Namesto izraza narkomanija, so se v zadnjih desetletjih bolj uveljavili izrazi kot so odvisnost od mamil in psihotropnih snovi (»drug dependence«), intoksikacija (občasna ali kronična zastrupljanja) ter toksikomanija (Merc v Rogl, 1995).. 1.1.6 Toksikomanija Izraz toksikomanija označuje ţeljo in potrebo po uţivanju raznih snovi, ki vsebujejo strupe. S tem izrazom zajamemo najširšo paleto odvisnosti od mamil in psihotropnih snovi. »Toksikoman« je torej oseba, ki je z dolgotrajnejšim in čezmernim uţivanjem postala odvisna od mamila ali psihotropne snovi (vključno z dovoljenimi) in so se pri njej razvile zdravstvene okvare in socialne teţave. Teţje oblike toksikomanije so uţivanje opiatov (zlasti heroina), alkoholizem ter odvisnost od številnih močnejših, nedovoljenih psihotropnih snovi. Med laţje oblike toksikomanije spadajo odvisnost od nikotina, kofeina, teina in številnih blaţjih zdravil (Merc v Rogl, 1995). Svetovna zdravstvena organizacija (World Health Organization) je leta 1963 izraz toksikomanija nadomestila s pojmom odvisnost od mamil in psihotropnih snovi (Košir v Tanner, 1992: 8).. 15.

1.1.7 Odvisnost od mamil in psihotropnih snovi Odvisnost je motnja, ki zajame tako telesno kot duševno in socialno blagostanje zasvojenca in njegove okolice. Nedvomno ni samo razvada in stil ţivljenja, temveč tudi bolezen, ki danes popolnoma dokazljivo spremeni strukturo moţganov zasvojenca. Droga postane del odvisnika, ki uporabe droge ne more več nadzorovati z lastnim razumom in voljo. Odvisnost je torej kronična bolezen, te pa so v medicinskem jeziku tiste, ki trajajo več kot pol leta. Odvisnost od mamil in psihotropnih snovi je lahko psihična ali fizična. Psihična odvisnost je značilna za jemanje vseh vrst mamil in psihotropnih snovi. Kaţe se kot močna čustvena in duševna potreba (»drive«) po zauţitju mamila ali psihotropne snovi (Košir v Despotovič in sodelavci, 1980: 8). Je blaţja od fizične odvisnosti in je značilna za začetno fazo odvisnosti oziroma za določene psihotropne snovi (npr. halucinogene). Prenehanje jemanja psihotropne snovi v primeru psihične odvisnosti ne povzroči abstinenčnih teţav, temveč le neustavljivo ţeljo človeka po nenavadnih doţivetjih, ki mu jih nudi snov, če mu je ta na voljo (Košir v Kecmanovič, 1989: 8). Fizična odvisnost se ne pojavlja pri jemanju vseh vrst mamil in psihotropnih snovi, temveč le pri nekaterih, kot so npr. opiati in njegovi derivati (heroin). Kaţe se kot stanje prilagoditve telesa na snov. Značilnost fizične odvisnosti je abstinenčna kriza, ki se pojavi po prekinitvi jemanja snovi in povzroči hude telesne bolečine. Snov povzroči neprijetne in včasih tudi nevarne odzive v presnovi odvisnika. Stanje fizične odvisnosti spremlja povečana toleranca oz. odpornost do snovi (Košir v Kecmanovič, 1989: 8).. 1.1.8 Toleranca Toleranca ali odpornost do snovi je pojav, ki spremlja odvisnost od večine mamil in psihotropnih snovi. Za toleranco je značilno zmanjšanje učinka pri ponovljenem zauţitju enake količine snovi. To pomeni, da je potrebno zauţiti večjo količino snovi, da bi dosegli enak učinek. Toleranca se pojavlja po krajšem ali daljšem uţivanju snovi in je značilen znak odvisnosti od mamila ali psihotropne snovi (Košir v Kecmanovič, 1989: 9).. 16.

1.1.9 Abstinenčni sindrom ali abstinenčna kriza Abstinenčni sindrom ali abstinenčna kriza se pojavi, ko je substanca tako vključena v človeški metabolizem uţivalca (običajno po kronični uporabi), da se včasih pojavi nevarna vegetativna reakcija, če se droga ne uporablja več. Abstinenčna kriza je pri nekaterih odvisnikih lahko smrtno nevarna, pri drugih pa ne. Kriza je lahko telesne ali psihične narave (Košir v Kecmanovič, 1989: 9).. 1.1.10 »Overdose« »Overdose« je angleški izraz za čezmeren odmerek mamila ali psihotropne snovi. Znaki so praviloma ohromitve osnovnih funkcij organizma. Pri čezmernem odmerku kateregakoli mamila ali psihotropne snovi obstaja velika nevarnost posledic in smrti (tudi v primeru alkohola, kofeina ali nikotina). Čim močnejše je mamilo ali psihotropna snov, tem manjšo količino potrebujemo, da doseţemo učinke prevelikega odmerka (Košir v Schumacher, 1997: 9).. 1.2. Klasifikacija mamil in psihotropnih snovi. V različni domači in tuji literaturi lahko najdemo različne klasifikacije prepovedanih drog, vendar se v zadnjem času, predvsem zaradi laţjega obravnavanja tematike uporablja splošna klasifikacija, ki jo upoštevata Organizacija zdruţenih narodov (OZN) in Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), ki mamila in psihotropne snovi delita na štiri osnovne skupine:  depresorje centralnega ţivčnega sistema;  stimulanse;  halucinogene droge in  kanabis. Opis in razvrstitev vseh prepovedanih drog, glede na resnost nevarnosti za zdravje ljudi, ki je lahko posledica njihove zlorabe, ter glede na uporabo, kategorično opredeljuje tudi Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog, po kateri prepovedane droge razvrščamo v skupino I, skupino II in skupino III (Griljc, 2007: 12).. 17.

1.2.1 Depresorji centralnega ţivčnega sistema Depresorji centralnega ţivčnega sistema so najštevilčnejša skupina prepovedanih drog. Te snovi zniţujejo aktivnost in imajo široko uporabo tudi v medicini. Depresorje delimo na naravne, polsintetične in sintetične. Med naravne sodi opij in njegovi glavni sestavini morfin in kodein, med polsintetične heroin, ki se pridobiva iz morfina s preprostim kemijskim. postopkom,. med. sintetične. pa. analgetiki,. pomirjevala. oziroma. trankvilizatorji, hipnotiki, antiepileptiki in splošni anestetiki (Košir v Kecmanović, 1989: 11). Večino opija, ki je uporabljen v medicini, proizvedejo v Indiji, Tasmaniji in Turčiji, ilegalno trţišče pa oskrbujejo Afganistan, Pakistan, Indija, Iran, Tajska, Mjanmar, Laos, Kambodţa, Kolumbija, Gvatemala, Mehika, Tadţikistan, Turkmenistan in Kazahstan (Ţigon, 2000: 45). Več kot 90 odstotkov heroina v Evropi prihaja iz jugozahodne Azije, predvsem iz Afganistana in Pakistana. Predvideva se, da je v Afganistanu na voljo 90.000 hektarjev zemljišč in 4.600 ton opija, kar zadostuje za proizvodnjo 400 do 500 ton heroina. Glede na porast uţivalcev se ocenjuje, da je leta 2000 na evropsko trţišče prišlo 150 ton heroina, v zadnjem času pa se je številka še povečala. Na afganistansko-pakistanski meji so locirana glavna območja, kjer se nahajajo prave tovarne z laboratoriji za predelavo opija v morfin in naprej v heroin. Tihotapske poti v Evropo vodijo iz Irana proti Turčiji, kjer se začne t.i. »Balkanska pot« preko treh gorskih prelazov na iransko-turški meji (Guburlak, Kapitkoy in Essendere). »Balkansko pot«, ki se začne v Turčiji, razdelimo na tri veje, imenovane rute:  severno ruto (Turčija- Bolgarija- Madţarska- Slovaška- Češka- NemčijaNizozemska ter Turčija- Romunija s trajektom);  centralno ruto (Turčija- Bolgarija- Romunija- Madţarska- Avstrija- NemčijaNizozemska ali Turčija- Bolgarija- Makedonija- Srbija- Bosna in HercegovinaSlovenija- Italija);  juţno ruto (Turčija- Grčija s trajektom- Italija) (Pirkovič, 2000). Trţna vrednost heroina pri ulični prodaji zelo niha, kar je odvisno od stopnje čistosti. Heroin je na črnem trgu različne kakovosti: stopnja čistosti lahko niha med 10 in 95. 18.

odstotki. Kot srednja kakovost velja tako imenovana »Hongkong-Rocks«. Gre za grobo drobljiv, rjavkasto obarvan heroin s srednjo vsebnostjo 50 odstotkov. Ponudba na trgu drog je spremenljiva. Od tega je odvisna tudi cena, ki se lahko giblje med 50 in 150 evri za gram, če upoštevamo, da se običajno kupuje po 1 gram. Pri odvzemu manjših količin je cena lahko še višja. Za 100 gramov je lahko cena v časih bogate ponudbe veliko niţja od 50 evrov.. 1.2.2 Stimulansi (poţivila) Stimulansi so psihotropne snovi, ki izzovejo stanje evforije in zvišajo telesno aktivnost človeka. Po nekaj urah učinkovanja (1- 4 ure) nastopi obdobje poudarjene pasivnosti, pri dolgotrajnem uţivanju pa se pojavijo tudi halucinacije. Prenehanje jemanja stimulansov povzroči psihične abstinenčne teţave (razdraţenost, nemirnost, motnje v prebavi, delovanju ţlez in krvnem obtoku, utrujenost, depresija in včasih tudi agresivnost). Stimulanse delimo na naravne (kokain, khat, kofein, nikotin) in sintetične (amfetamin, metamfetamin in njuni derivati) (Košir v Milčinski, 1978: 14). UNDCP (United Nations Office for Drug Control and Crime Prevention) ocenjuje, da je bilo v letu 1999 v celoti proizvedeno pribliţno 900 ton kokaina. Oblasti v Boliviji in Peruju so s svojimi napori dosegle, da se je zmanjšal obseg površin, na katerih gojijo rastlino koko in ocenjujejo, da je Bolivija zmanjšala proizvedeno količino za 50%. Gojenje koka grmov je dovoljeno samo pod drţavnim nadzorom. V Kolumbiji pa se je proizvodnja kokaina povečala, kar pa je rezultat več faktorjev, kot so neuspeh ilegalnih nasadov koke, uporaba naprednejše tehnologije pridelovanja koke idr. Dejstvo je, da je kokain zaradi visoke cene »droga bogatih« (cena za gram kokaina se giblje med 60 in 90 evri, v primerjavi z gramom heroina, cena katerega je pribliţno 30 evrov (Potparič, 2000). S pojavom »techno« glasbe na mnoţičnih »rave« zabavah je ecstasy pravi razcvet, saj omogoča udeleţencem zabav, da lahko ob zauţitju tabletk zadrţijo v divjem ritmu glasbe vse do jutranjih ur. Preprodajalci drog so hitro uvideli, da lahko pridejo do velikih zasluţkov, drţavne ustanove pa so kaj hitro postavile ecstasy na seznam prepovedanih drog.. 19.

1.2.3 Halucinogeni Halucinogeni so psihotropne snovi, ki povzročajo stanja, podobna različnim duševnim obolenjem, z motnjami čutnega zaznavanja brez zunanjega vzroka. V večjih količinah izzovejo poţivitev (stimulacijo), pomiritev, zmedenost in psihotično stanje. Prenehanje jemanja halucinogenov ne povzroči abstinenčnih teţav. Halucinogene delimo na naravne in sintetične. Med naravne uvrščamo meskalin in psilocibin, med sintetične pa LSD, DMT, DOM, DET in PCP (Leksikon Medicina, 1983). Predhodne sestavine ali t.i. prekuzorji, so v veliki meri specifične in odločujoče za izdelavo prepovedanih drog in se običajno uporabljajo v kemični in farmacevtski industriji kot povsem legalne kemikalije za proizvodnjo barv, raznih premazov in parfumov. Zaradi kemične sestave jih pogosto uporabljajo pri nezakoniti proizvodnji prepovedanih drog. Njihov seznam, ki zajema dvaindvajset najpogosteje zlorabljenih kemikalij, razdeljenih v tri skupine, je vključen v Konvencijo Zdruţenih narodov zoper nezakonit promet s prepovedanimi drogami in psihotropnimi snovmi iz leta 1988. V ta namen je bil sprejet Zakon o predhodnih sestavinah za prepovedane droge, ki je postavil »pravila igre« pri prometu s temi snovmi tako znotraj drţave, kot tudi pri uvozu, izvozu in tranzitu kemikaliji, naštetih v Konvenciji 88 (Ţigon, 2000: 285-289). Dejstvo, da se je v zadnjem času povečalo povpraševanje o sintetičnih drogah, s tem pa tudi povpraševanje po predhodnih sestavinah, ki so nujno potrebne za izdelavo omenjenih drog, govori v prid sprejetju tako stroge zakonodaje. Veliko je drţav, ki so posvetile večjo pozornost stroţjemu nadzoru nad predhodnimi sestavinami z namenom, da bi preprečili dostopnost teh kemikalij organiziranim kriminalnih zdruţbam, ki te kemikalije kupujejo za nezakonito proizvodnjo prepovedanih drog. To je eden od načinov za zmanjšanje nezakonite proizvodnje prepovedanih drog (Ţigon, 2000: 285289).. 1.2.4 Kanabis Rastlino kanabis (Cannabis Indica) so poznali ţe Kitajci v 4. tisočletju pred našim štetjem. Iz nje so izdelovali razne izdelke kot so oblačila, ribiške mreţe in olja za svetilke. Nekoliko kasneje jo kitajski pisni viri omenjajo tudi kot zdravilno sredstvo. 20.

Poznali so njene psihoaktivne učinke, vendar so jo uţivali redkeje kot opij. Kanabis je postal zelo razširjen zlasti v Indiji, kjer je danes del kulture in zdravilstva. V preteklosti so ga Indijanci uporabljali kot zdravilo proti telesnim in psihosomatskim boleznim, bil pa je tudi sestavni del verskih ceremonij. V Evropo je kanabis prišel okoli leta 900 pr.n.št., poznali so ga najprej Grki in Germani. V srednjem veku je bil uveljavljen predvsem kot sredstvo za zdravljenje odprtih ran. V začetku 20. stoletja se je razširil tudi v ZDA. Od takrat je zgodovina kanabisa polna poskusov, da bi prepovedali njegovo uţivanje in prodajo. Leta 1937 so sprejeli zakon o obdavčenju (»Marihuana Tax Act«) in z njim hoteli omejiti uţivanje kanabisa. Leta 1961 so v okviru Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) kanabis prepovedali in ga označili za nevarno psihotropno snov. V vladni uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog je konoplja navedena v I. skupini pod zaporedno številko 32 (Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog, 2001). Je rastlina, ki izvira iz osrednje Azije in je človeku poznana ţe več kot 5000 let. Raste po vsem svetu, najbolj pa ji ustreza zmerno in tropsko podnebje, v ugodnih podnebnih razmerah pa zraste od enega do dveh metrov in pol. Substanca v konoplji, ki ima psihoaktivne učinke, se imenuje tetrahidrokanabinol (v nadaljevanju THC), odstotek THC-ja v rastlinah pa je odvisen od spola (ţenske rastline vsebujejo več THC kot moške) in časa, ko se rastlina poţanje. V skupino kanabis uvrščamo marihuano, hašiš in hašiševo olje. Vse te snovi pridelujejo iz indijske konoplje. Najbolj razširjena prepovedana droga v Republiki Sloveniji je konoplja. Pod pojmom konoplja razumemo osušeno in zdrobljeno cvetje ter liste konoplje, ki vsebuje določeno količino psihoaktivnih snovi. Mladi jo najpogosteje uţivajo v srednjih šolah, pojavlja pa se ţe v osnovnih šolah. Uţiva se lahko s kajenjem samo ali pomešano s tobakom, lahko pa se jo tudi zvije v cigaretni zvitek, imenovan »joint«. Ob oralnem uţivanju ima konoplja trikrat manjši učinek kot pri kajenju. Uţivanje konoplje ne povzroča telesne odvisnosti, povzroča pa lahko zelo močno psihično odvisnost, ki se kaţe o ponovnem uţivanju, uţivalec pa se dejansko ne more več sprostiti, zabavati in delovati brez te droge. Pogosto uţivanje konoplje posredno vpliva tudi na prehod k bolj nevarnim drogam. (Potparič, 2000).. 21.

1.3 Ukrepi proti zlorabi mamil in psihotropnih snovi Vsakemu trgu vladata ponudba in povpraševanje. Omejitev ponudbe je na trgu drog nadomestni ukrep k strategiji preprečevanja in sluţi cilju – vplivati na povpraševanje. Kdor je informiran, ne potrebuje drog. Če upade povpraševanje, se bo zmanjšal obseg trgovanja. Promet se bo zmanjšal (Täschner, 2002: 71). Pri pregledu najpomembnejših mednarodnih konvencij v zvezi s prepovedanimi drogami ni moţno mimo ugotovitve, da so do navedene problematike naravnane ostro represivno in brez tolerance. Navkljub dejstvu, da je to področje kriminalitetne politike danes v sodobnem svetu eno izmed najbolj spornih in da v strokovnih prispevkih, ki se ukvarjajo s tem vprašanjem, prevladujejo najrazličnejše alternativne vizije soočanja druţbe s tem pojavom, izrisuje besednjak mednarodnih konvencij problem zgolj skozi represivno opcijo. To je nedvomno posledica kriminalitetne politike posameznih drţav, ki imajo na mednarodnem prizorišču odločilno vlogo, v prvi vrsti ZDA, Velika Britanija in druge drţave razvitega sveta (Jager, 1996: 329-339). Pri mladostnikih je posebej poudarjena pomembnost zaščitnih dejavnikov, ki varujejo mladostnika pred uporabo drog, in dejavnikov tveganja, ki pospešujejo razvoj odvisnosti. Med pogoje, ki posameznika varujejo pred odvisnostjo, sodijo predvsem urejeni druţinski odnosi in trdna povezanost med druţinskimi člani. Pomembna so jasna pravila tako v druţinskem kot v širšem okolju. Tu je treba odločno poudariti, da ohlapen odnos do rabe in zlorabe alkohola in tobaka v naši druţbi nedvomno vpliva na tudi na povprečno rabo prepovedanih drog. Prepričanje druţbe o rabi drog (alkohola in tobaka) pomembno vpliva na odločitve mladih. V tem kontekstu je zelo pomembna preventivna aktivnost na različnih nivojih vse do mednarodne skupnosti, ki jo predstavljajo Zdruţeni narodi. Mednarodne konvencije še posebej poudarjajo odgovornost drţave, da mladostnika zaščiti pred zlorabo drog. Konvencija Zdruţenih narodov o otrokovih pravicah v 33. členu določa: »Države podpisnice bodo z vsemi primernimi ukrepi, tako zakonodajnimi, upravnimi kot družbenimi in vzgojnimi, zaščitile otroke pred nezakonito uporabo mamil in psihotropnih snovi, kot jih določajo ustrezne mednarodne pogodbe, in preprečile uporabo otrok pri nezakoniti proizvodnji in trgovini s takšnimi snovmi« (Krek, 2003).. 22.

Na nivoju druţbe bi bilo potrebno v prihodnje pospeševati izobraţevanje staršev o zaščitnih dejavnikih, v šolah in njihovi okolici pa vzpostaviti varna območja, na katerih se ne bodo zadrţevali preprodajalci drog. Na ta način bi zmanjšali ponudbo drog mladostnikom. Razvijati je potrebno tudi preventivne programe s pomočjo elektronskih medijev, ki so nam blizu, v lokalnih skupnostih pa spodbujati razvoj različnih programov, ki bodo zapolnjevali prosti čas vsem generacijam. Predvsem mladi generaciji je potrebno zagotavljati dovolj moţnosti za izobraţevanje, športne aktivnosti ter varno in ustvarjalno preţivljanje prostega časa. Na drţavnem nivoju je pomembno omogočati razvoj nacionalnih preventivnih programov in izobraţevanje kadrov v dodiplomskem in podiplomskem izobraţevanju ter omogočiti sprotno preverjanje kvalitete in ustreznosti preventivnih programov. Glede na izkušnje zahodne Evrope lahko pričakujemo, da bo kljub naštetim preventivnim programom treba zagotoviti tudi programe za zdravljenje in socialno obravnavo odvisnih od drog. V ta namen je treba razvijati različne programe zdravljenja, ki so ţe sedaj dokaj dobro razviti in povezani z mreţo centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti. Pomembno vlogo pri izvajanju celostne politike na področju drog imajo represivni organi; ti predvsem razbijajo kriminalne zdruţbe, ki tovorijo velike količine droge iz enega območja sveta na drugega in jo prodajajo z velikimi dobički. Na tem področju mora biti sprejeta jasna zakonodaja, ki onemogoča pranje denarja, pridobljenega s preprodajo drog (Krek, 2003: 33).. 1.3.1 Kazenske določbe posameznih zakonov Področje prepovedanih drog v Sloveniji urejajo naslednji zakoni (Ţigon, 2000: 308) :  Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami;  Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog;  Zakon o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in obravnavi uţivalcev prepovedanih drog;  Zakon o predhodnih sestavinah za prepovedane droge;  Kazenski zakonik Republike Slovenije. Posest prepovedanih drog brez dovoljenja pristojnega organa je po Zakonu o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (Zakon o proizvodnji in prometu s 23.

prepovedanimi drogami, 1999) prekršek. To pomeni, da je oseba, ki je bila zalotena pri posedovanju prepovedane droge, storila prekršek, čeprav je predhodno pridobila prepovedano drogo izključno za lastno uporabo. V tem primeru gre za ugotovljeno nasprotje z eno temeljnih pravic in sicer s pravico razpolaganja s svojim telesom, ki govori o tem, da je »uničevanje« svojega telesa z uţivanjem škodljivih substanc odločitev posameznika. Kljub številnim pomislekom pa se je potrebno zavedati, da posameznikova pravica velja samo toliko časa, dokler ne posega v pravice drugega ali drugih – torej, dokler s prepovedanimi drogami ne trguje in omogoča uţivanje drugim (Griljc, 2007: 53). Posedovanje prepovedanih drog je v Sloveniji po Zakonu o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami torej prepovedano. Gre za prekršek in ne za kaznivo dejanje. Kdor v nasprotju s predpisi poseduje prepovedano drogo se kaznuje za prekršek, za katerega je določena denarna ali zaporna kazen do 30 dni. (Griljc, 2007: 53). V primeru, da gre za posest majhne količine prepovedane droge za enkratno uporabo, pa lahko sodnik za prekrške odredi kazen ali zapor do 5 dni. Skladno z določbami Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami se za posedovanje manjše količine prepovedane droge za enkratno lastno uporabo osebo sme kaznovati mileje, če prostovoljno vstopi v program zdravljenja uţivalcev prepovedanih drog ali socialno varstvene programe, ki jih potrdita zdravstveni svet ali svet za droge (Griljc, 2007: 53). Storilcu prekrška se prepovedane droge odvzamejo brez plačila odškodnine ne glede na to, ali so bile njegova last, ali pa jih je imel le v posesti. Izjemoma je posest konoplje dopuščena s posebnim dovoljenjem in sicer:  v znanstveno - raziskovalne in učne namene, vendar le z dovoljenjem Ministrstva za zdravstvo;  za prehrambene in industrijske namene, le na podlagi dovoljenja ministrstva, pristojnega za kmetijstvo (Griljc, 2007: 53). Zakon o preprečevanju uporabe prepovedanih drog pa določa, da so uţivalci osebe, ki uporabljajo naravne ali sintetične snovi, ki vplivajo na človekovo telesno in duševno zdravje in so opredeljene v posebnem zakonu kot nedovoljene droge. Uporaba oziroma. 24.

uţivanje prepovedanih drog obsega vsakršno jemanje (kajenje, injiciranje, oralna uporaba idr.) prepovedanih drog (Griljc, 2007: 53). Obravnava uţivalcev prepovedanih drog zajema zdravljenje ter reševanje socialne problematike, povezane z uţivanjem prepovedanih substanc. Pravni red določa predvsem informativne, zdravstveno-vzgojne in svetovalne dejavnosti, zdravljenje, socialno-varstvene storitve in programe za reševanje socialne problematike, povezane z uţivanjem prepovedanih drog. Te programe izvajajo pristojna ministrstva (Griljc, 2007: 53). Samo uţivanje mamil in psihotropnih substanc zakonsko ni prepovedano. Ni ne kaznivo dejanje, ne prekršek 1. Glede na temeljno človekovo pravico do zasebnosti, tega zakon tudi ne more prepovedati. Ljudje lahko z lastnimi ţivljenji upravljamo svobodno, dokler ne posegamo v zasebnost drugih, škodujemo druţbi kot celoti in drţavi. Daljše in nekontrolirano jemanje vse večjih količin prepovedanih drog- zloraba- lahko pripelje do hudih zdravstvenih okvar, socialnih problemov (npr. nezmoţnost produktivnega dela in posledično brezposelnost), kriminala idr. Vse to šibi kakovost ţivljenja vseh prizadetih in nenazadnje škodi tudi gospodarstvu (Griljc, 2007: 54). Zato drţava skrbi za preprečevanje in zmanjševanje prepovedanih drog z ukrepi na področju vzgoje, izobraţevanja, zdravstvenega in socialnega varstva. Z zdravljenjem in rehabilitacijo odvisnikov pa poskuša zmanjšati škodo zaradi zlorabe prepovedanih drog. Glede na to, da prepovedane droge povzročajo laţje ali teţje oblike odvisnosti, je potrebno opozoriti na Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, ki določa, da se osebi, ki je odvisna od katerekoli psihotropne snovi ali mamila (ali alkohola) in je zaradi tega storila spodaj naštete prekrške, lahko izreče poleg kazni tudi varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov (seveda na podlagi izvedenskega mnenja), če je nevarnost, da bo storilec prekrške ponavljal. Če se taka oseba noče zdraviti ali se izmika izvrševanju tega varnostnega ukrepa, gre za nov prekršek, ki se kaznuje z zaporom do 30 dni (Griljc, 2007: 54).. 1. Vendar je potrebno upoštevati, da ima uporabnik med uţivanjem prepovedano drogo še vedno v svoji. posesti (npr. do polovice pokajen zavitek konoplje). Zato ga lahko doleti sankcija za prekršek nedovoljene posesti manjše količine prepovedanih drog za enkratno uporabo.. 25.

Prepovedana je tudi voţnja pod vplivom mamil in drugih psihotropnih substanc. Največkrat so vozniki pod vplivom prepovedane droge marihuane, ki vsebuje THC, ta pa dokazano zmanjšuje voznikovo sposobnost za voţnjo. Voznik, ki je pod vplivom prepovedanih mamil, tako ne sme voziti vozila v cestnem prometu, niti ga začeti voziti. Kdor krši zgornjo prepoved,se kaznuje za prekršek z denarno ali zaporno kaznijo in s 5 do 7 kazenskimi točkami (Griljc, 2007: 54). Kazenski zakonik v 196. in 197. členu opredeljuje kaznivi dejanji »neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami« oz. kakršnega koli »omogočanja uţivanja prepovedanih drog«. Posebej je omejeno tudi napeljevanje k uţivanju ali dajanje mamil in psihotropnih substanc za uporabo ter dajanje na razpolago prostorov za uţivanje. Ti delikti se kaznujejo z zaporom od treh mesecev do petih let zapora. V primeru, da je omenjeno kaznivo dejanje storjeno v kvalificirani obliki2, se lahko kaznuje z zaporom od enega do desetih let. Enaka kazen doleti osebo, ki je to kaznivo dejanje storila proti več osebam (Griljc, 2007: 54).. 1.3.2 Organizacija zdruţenih narodov (OZN) V času od leta 1946 do 1988 je bilo v OZN podpisanih in sprejetih več protokolov in konvencij, ki so praviloma nadomestile ali pa dopolnjevale ţe obstoječe mednarodne konvencije na področju skupnega sprejemanja ukrepov proti zlorabi mamil in psihotropnih snovi. Leta 1946 je bil v Lake Sacsesu v ZDA podpisan protokol, ki je nadomestil dotedanje konvencije iz leta 1912, 1925, 1931 in 1936. Veljati je začel leta 1947. Dve leti kasneje je bil v Parizu v Franciji podpisan protokol, s katerim so mednarodni nadzor vključili tudi nad sintetična mamila, ki jih dotedanje konvencije in protokol iz leta 1946 niso omenjali. Veljati je začel leta 1949 (Vrančič, 1997: 14). V New Yorku v ZDA je bil leta 1953 podpisan protokol, katerega namen je bil zatiranje proizvodnje in trgovine z opiati v drţavah proizvajalkah. Protokol je dopuščal proizvodnjo opija za medicinske in znanstvene potrebe, vendar le šestim drţavam (Bolgariji, Grčiji, Iranu, Turčiji, in takratnima Sovjetski zvezi in Jugoslaviji). Veljati je začel leta 1963, leta 1964 pa je začela veljati Enotna konvencija o mamilih (bila je 2. Omogočanje uţivanja prepovedanih drog mladoletnikom (osebam do 18 let).. 26.

sprejeta prav tako v New Yorku leta 1961), ki predstavlja z nekaterimi dopolnitvami in izboljšavami skupek vseh predhodnih dokumentov s področja mamil. Drţave podpisnice so se obvezale, da bodo uskladile svojo zakonodajo s konvencijo in ustanovile organe, ki bodo skrbeli za njihovo izvajanje. Konvencija je določala, da morajo drţave sodelovati med seboj in z mednarodnimi organizacijami, ki so zadolţene za izvajanje konvencije. Navedena konvencija je bila leta 1971 dopolnjena z Konvencijo o psihotropnih substancah in leta 1972 s protokolom, s katerim je bil razširjen nadzor še nad gojenjem opijskega maka in proizvodnjo sintetičnih drog (Vrančič, 1997: 14). Leta 1984 je Generalna skupščina OZN v New Yorku sprejela deklaracijo o nadzoru nad trgovanjem in zlorabljanjem mamil in psihotropnih snovi. Z deklaracijo je OZN označila trgovanje in zlorabljanje kot »mednarodno kriminalno dejavnost, ki zahteva posebno pozornost in prednostno obravnavanje«. Zloraba in nezakonita trgovina z mamili in psihotropnimi snovmi predstavlja resno groţnjo varnosti in razvoju mnogih drţav, zato se ji je potrebno upreti z vsemi zakonitimi sredstvi na regionalni, drţavni in mednarodni ravni. Zatiranje trgovine in zlorabe teh snovi je v deklaraciji označeno kot skupna odgovornost vseh drţav na svetu. Štiri leta kasneje je bila na Dunaju sprejeta še Konvencija zoper nezakonit promet z mamili in psihotropnimi snovi, ki določa stroţji pregon in nadzor nad trgovino z mamili in psihotropnimi snovmi ter njenim financiranjem. Konvencija omogoča odkrivanje, zamrznitev ter zaplembo dobička in premoţenja, pridobljenega z nezakonitim trgovanjem z mamili in psihotropnimi snovmi. Veljati je začela leta 1990 (UNDCP, 1992).. 1.3.3 Program Zdruţenih narodov za mednarodni nadzor mamil in psihotropnih snovi (UNDCP) OZN je na podlagi enotne konvencije o mamilih iz leta 1961 ustanovila Mednarodni odbor za nadzor mamil (Inetrnational Narcotics Control Board – INCB), ki si prizadeva omejiti uporabo mamil in psihotropnih snovi zgolj za medicinske in znanstvene namene ter preprečiti zlorabo in nezakonito trgovanje s temi snovmi. V sklopu OZN deluje tudi Komisija za mamila (Commission on Narcotic Drugs – CDN), ki je posebno telo za določanje politike na področju mednarodnega nadzora nad proizvodnjo in trgovanjem z mamili in psihotropnimi snovmi (UNDCP, 1997).. 27.

OZN usklajuje dejavnosti na področju mamil in psihotropnih snovi s t.i. Programom Zdruţenih narodov za mednarodni nadzor mamil in psihotropnih snovi (United Nations Inernational Drug Control programme- UNDCP), katerega sekretariat ima sedeţ na Dunaju. UNDCP je bil ustanovljen leta 1990, s svojim delom pa je pričel leta 1991. Je glavni organ na področju mednarodnega nadzora mamil in psihotropnih snovi. Trenutno ima 19 območnih uprav po vsem svetu, zlasti v drţavah in regijah, kjer je najbolj razširjena pridelava prepovedanih drog. UNDCP nudi strokovno pomoč številnim drţavam in nevladnim organizacijam pri izvajanju programov za zmanjševanje pridelave, proizvodnje, trgovanja in drugih oblik zlorabe mamil in psihotropnih snovi.. 1.3.4 Evropska unija (EU) Evropska unija (v nadaljevanju EU) dejavno sodeluje v mednarodnem boju proti trgovini z mamili in psihotropnimi snovmi ter naraščajočemu organiziranemu kriminalu nasploh. V okviru EU deluje kar nekaj organov, ki se ukvarjajo s področjem mamil in psihotropnih snovi. Pri tem velja zlasti omeniti skupino TREVI in EUROPOL. TREVI je skupina za boj proti mednarodnemu terorizmu, radikalizmu, ekstremizmu in mednarodnemu nasilju. TREVI je stalni organ EU za politično in policijsko usklajevanje, ki je bil ustanovljen leta 1975. Sestavljajo jo ministri drugih drţav (Kanade, Maroka, ZDA, Švice in Norveške). Leta 1985 je bila v Rimu ustanovljena delovna skupina TREVI III, ki usklajuje dejavnosti na področju mamil in psihotropnih snovi ter organiziranega kriminala. Leta 1991 je Evropski svet na pobudo Nemčije v sklopu skupine TREVI ustanovil delovno skupino za EUROPOL. Evropska policija naj bi v celoti začela delovati postopoma, začenši na področju boja proti zlorabi mamil in psihotropnih snovi. Po mnenju predstavnikov nekaterih drţav članic EU bo moral EUROPOL vzpostaviti obseţno bazo podatkov in ustrezen informacijski sitem, da bo lahko pri preiskovanju usklajeval nacionalne policijske in carinske sluţbe.. 1.3.5 Mednarodno policijsko sodelovanje (INTERPOL) V mednarodno politiko boja proti zlorabi mamil in psihotropnih snovi je dejavno vključena tudi Mednarodna organizacija za policijsko sodelovanje (INTERPOL). Drţave članice uporabljajo njegov informacijski sistem za pridobivanje podatkov o 28.

trgovanju s prepovedanimi drogami in zasegih. Pribliţno 20% proračuna INTERPOL-a je namenjenega odkrivanju trgovine z mamili in psihotropnimi snovmi, kar 55% vseh primerov, ki jih obravnava, pa je povezanih s tovrstnim trgovanjem (INTERPOL, 1997).. 2 KRIMINAL ZARADI OSKRBE Z MAMILI Povezava med uporabo drog in kriminalom je po eni strani očitna: posest, prodaja, izdelava in pridelava drog oziroma snovi, iz katerih se droga pridobiva, je prepovedana in tako predmet kazenske zakonodaje. Toda ta okoliščina še zdaleč ne pojasni samoumevnosti stereotipa, ki se je utrdil v vsakodnevnih predstavah o uţivanju drog kot kriminalni dejavnosti in o uţivalcih drog kot nevarnih kriminalcih in nasilneţih. Res je, da se s prohibicijo uţivanja drog in s kriminalizacijo ljudi, ki jih uţivajo, pojma neločljivo zdruţita, toda intenzivnost druţbene podobe uţivalca drog kot kriminalca je mogoča le z nenehnim oţivljanjem ustreznosti in upravičenosti teh podob. Samoumevno je torej, da se novica, povezana z drogami, znajde na straneh s črno kroniko in samoumevno je, da je pripovedovanje o dogodku moralno obarvano (Grebenc, 2002: 408). Nesporno je dejstvo, da si odvisniki oz. uporabniki prepovedanih drog, sredstva zanje zagotavljajo s t.i. sekundarno oz. indirektno kriminaliteto. Gre predvsem za mnoţične premoţenjske delikte, kot so tatvine, vlomi, ropi, goljufije itd., zraven tega pa tudi s preprodajo drog, prostitucijo in občasnimi drugimi deli, saj ne vzdrţijo stalne zaposlitve. Izvrševalci premoţenjskih deliktov iščejo slabo zavarovano imetje in lahko dostopne tarče, saj kompliciranih vlomov in ropov niso sposobni. Tako so najpogostejša tarča avtomobili, saj je to zelo enostavno. Kazniva dejanja, s katerimi si uţivalci zagotavljajo sredstva za droge: -. Navadne tatvine: v kriminalistični praksi tatvinam pravimo navadne tatvine, da jih s tem opredelimo in ločimo od drugih vrst tatvin: vlomnih tatvin, roparskih in drznih tatvin. Od vseh kaznivih dejanj so navadne tatvine najpogostejše.. -. Drzne tatvine: drzne tatvine so povezane ne le z odvzemom premične stvari, ampak tudi z nasiljem ali z groţnjo nasilja. 29.

-. Roparske tatvine: če je kdo zaloten pri tatvini in za to, da bi ukradeno stvar obdrţal uporabi silo ali groţnjo, stori roparsko tatvino.. -. Ropi: rop lahko uvrstimo v dve skupini, tako v kriminaliteto z znaki nasilja kot tudi v premoţenjsko kriminaliteto. Pri ropu se uporablja ustrahovanje in groţnja uporabe sile proti ţrtvi.. -. Vlomi: o vlomni tatvini ali vlomu govorimo, če je storilec tatvino storil tako, da je z vlomom, vdorom ali drugačnim premagovanjem večjih ovir prišel v zaprto stavbo, prostor, blagajno, omaro itd. (Ţerjav, 1995: 44).. -. Goljufije: h goljufijam prištevamo nepošteno pridobivanje protipravne premoţenjske koristi za sebe ali za koga drugega. Storilec spravi z laţnim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin oškodovanca v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoţenja stori ali opusti neko dejanje.. V primerih, ko gre za mladoletne uţivalce drog, pa so najpogostejša kazniva dejanja navadne tatvine, sledijo vlomne tatvine, poškodovanje tuje stvari, ropi, kazniva dejanja zoper ţivljenje in telo, razbijanje izloţbenih oken, uničevanje inventarja in prostorov, svetil, poštnih nabiralnikov, pa tudi prometnih znakov in svetlobnih signalnih naprav. Večino teh dejanj so mladoletniki storili v skupinah (Ţerjav, 1994: 364). Tabela 1: Mladoletniška kriminaliteta. Št. kaznivih dejanj. Kaznivo dejanje. 2007. 2008. Uboj. -. 3. Lahka telesna poškodba. 166. 154. Huda telesna poškodba. 21. 15. Posilstvo. -. 6. Spolno nasilje. 3. 2. Spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let. 33. 21. Prikazovanja in izdelava pornografskega gradiva. 5. 10. Neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi 48 drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi. 30. 61.

sestavinami za izdelavo prepovedanih drog. Omogočanje uţivanja prepovedanih drog ali nedovoljenih 22. 23. snovi v športu Tatvina. 726. 635. Velika tatvina. 401. 314. Rop. 86. 53. Goljufija. 35. 46. Izsiljevanje. 71. 52. Druga kazniva dejanja. 979. 957. Skupaj. 5.596. 2.352. Vir: letno poročilo MNZ Policija 2007-2008. Iz zgornjih podatkov je razvidno, da je kriminal med mladimi zelo razširjen, skorajda vse oblike. Manj številna so huda kazniva dejanja kot je npr. uboj, manjša kazniva dejanja pa so med mladimi zelo pogosta.. Podatki znotraj policijskih statistik podpirajo idejo, da je več verjetnosti, da bodo zaradi vlomov prijeli nekoga, ki je zasvojen z drogami, pa tudi raziskave, ki se opravijo na populacijah prestopnikov, kaţejo visoko stopnjo povezave drog s kriminalom (Ball v Grebenc, 2002). Tako je ameriška študija, ki sta jo leta 1990 izdelala Howard in Ţibert (v Grebenc, 2002) in v katero sta zajela 293 mladoletnih kršiteljev, pokazala, da so vsi uţivali droge. Tipičen vzorec uţivanja drog je bil uţivanje različnih vrst drog in večina iz skupine je poročala o uţivanju najmanj sedmih vrst drog iz različnih skupin drog. Podobna raziskava, ki sta jo leta 1991 izvedla Inciardi in Pottinger (v Grebenc, 2002), je pokazala, da so vsi mladi iz raziskovanega vzorca (254 mladoletnih kršiteljev) redno uţivali droge . Britanska raziskovalca Hagell in Newburn (po Grebenc, 2002) sta z raziskavo leta 1994 ugotavljala, da ne gre le za ameriški fenomen. Poročala sta, da medtem ko se glede prvega poskusa uţivanja alkohola in drog populacija mladoletnih kršiteljev ni razlikovala od širše populacije, je bilo uţivanje drog pri mladoletnih kršiteljih rednejše in intenzivnejše kot pri širši populaciji. Kljub temu, da je teţko dokazovati vzročnost 31.

obeh pojavov, rezultati raziskav, ki obravnavajo mladoletne kršitelje v odnosu do zlorabe uţivanja drog, kaţejo višji deleţ uţivalcev drog med mladimi kršitelji, kot je dela uţivalcev v splošni populaciji. Omenjata tudi Southovo študijo iz 1996. leta, v kateri ugotavlja, da zasvojenost z drogami lahko vodi k večanju števila kriminalnih dejanj in da zmanjševanju uporabe drog pogosto sledi zmanjševanje števila kriminalnih dejanj. Zdi se, da takšne ugotovitve podpirajo opaţanja, da zloraba drog lahko vodi v kriminalno vedenje, kamor sicer posameznik ne bi vstopil. Ashford in LeCroy (v Grebenc, 2002) poudarjata, da so starost, preteklo vedenje, predhodno bivanje v institucijah, uţivanje mamil, slab nadzor staršev, neprimerno vedenje v šoli, odnosi z vrstniki in uţivanje alkohola spremenljivke, ki so pomembne za napovedovanje prihodnjega vedenja prestopnikov. Študija Zapravljena mladost: mladi in kriminal, ki jo je leta 1996 v Veliki Britaniji izvedla posebna komisija, je pokazala, da tisti, ki intenzivno uţivajo alkohol in droge, predstavljajo eno od najbolj rizičnih skupin mladih in da ti mladi lahko postanejo storilci kaznivih dejanj. Ta komisija je tudi ugotovila, da delavci na sodišču pripisujejo teţave zaradi uţivanja drog in alkohola 15% mladoletnih prestopnikov (od 600 mladoletnih kršiteljev). In kar je še pomembneje, večkratno ko je povratništvo, več je verjetnosti, da bodo strokovnjaki mladoletni osebi pripisovali, da ima probleme z uţivanjem drog. Pri tem velja opomniti, da raziskovanje obravnava osebe, ki so ţe vpletene v kriminal, in tudi, da na razumevanje zveze med drogami in kriminalom pomembno vpliva zaznavanje problema (bodisi pri raziskovalcih bodisi pri respondentih). Kenny in McCabe (v Grebenc, 2002) sta do teh podatkov kritična in pravita, da si je kriminologija zastavljala vprašanja na tak način, da so temu ustrezni tudi odgovori. Po njunem rezultati raziskav s tega področja ostajajo neprepričljivi. Čeprav nekatere študije kaţejo povezavo med uţivanjem heroina ali crack kokaina in kriminalom, pa na splošno ni mogoče dokazovati neposredne vzročne povezave, ki bi podprla razširjeno mnenje, da je uţivanje drog nedvomno rezultat nesocialnega, kriminalnega ali nasilnega vedenja (Muncie, 1999: 34- 36). Newburn (po Grebenc, 2002) sicer ugotavlja, da sta uţivanje drog in kriminal zagotovo povezana, saj raziskave potrjujejo moţno povezanost med zlorabo drog in antisocialnim vedenjem mladih ljudi, vendar hkrati opozori, da je tako sklepanje problematično in je potrebna previdnost pri poskusih dokazovanja takšnih 32.

povezav. Newburn utemeljuje pomislek z dejstvom, da je veliko uţivalcev drog (vključno z uţivalci s problematičnim slogom uţivanja), ki se razen tega, da uţivajo nedovoljene droge, ne ukvarjajo s kriminalom in da je precej ljudi, ki sicer imajo kriminalno kariero, vendar niso uţivalci drog. Po besedah Maksimoviča prihaja do kriminalnih dejanj med mladimi iz naslednjih razlogov: »Tisti, ki je odvisen, se zaradi pridobivanja sredstev za nakup vsakodnevnih odmerkov oz. za nakup prepovedane droge, najpogosteje zateče v kriminalna dejanja. Temu rečemo v policiji sekundarna kriminaliteta, kar pomeni da se izvršujejo kazniva dejanja z namenom zagotavljanja finančnih sredstev za nakup droge. Začetki financiranja oz. pridobivanja teh sredstev so več ali manj enaki pri vseh uţivalcih drog. Sprva se za drogo uporabljajo lastna sredstva, prodajajo oz. zamenjujejo se lastni predmeti in ko teh sredstev zmanjka, prične odvisnik odtujevati denar, nakit in druge vrednosti znotraj kroga druţine. Ko zmanjka tega in ko ga druţina izloči oz. mu onemogoči pridobivanje sredstev znotraj druţine, se narkomani podajo v kriminalne vode in izvršujejo predvsem premoţenjska kazniva dejanja. To so tatvine v trgovinah, vlomi v osebna vozila, vlomi v kioske, trgovine in stanovanjske hiše. Na ta način si zagotavljajo sredstva za nakup dnevnih odmerkov prepovedanih drog. Poleg premoţenjskih kaznivih dejanj se predvsem dekleta predajajo prostituciji, moški pa preprodaj ( »dilanju« ) prepovedanih drog. Narkomani najraje kradejo denar, ker so pri blagovni menjavi (ukradeni predmeti za drogo) na veliko izgubi, ker »dilerji« zaradi nevarnosti, da bodo odkriti pri hrambi ali nadaljnji prodaji ukradenih predmetov, le tem določajo zelo nizke cene. Odkrivanje in zatiranje mladoletniške kriminalitete je še posebej pomembno zato, da mladoletnike, ki so stopili na pot kriminala, odvrnemo od nezakonitih ravnanj, ker bodo sicer postali druţbi škodljivi storilci povratniki. Pravočasno odkrivanje mladoletnikove kriminalne dejavnosti pomeni tudi moţnost, da se mladoletnik vrne v normalno ţivljenjsko okolje, ki mu omogoča tudi normalen razvoj. Zato je hitro in uspešno odkrivanje kaznivih dejanj in učinkovito preiskovanje (kar pomeni izsleditev storilcev) še posebnega druţbenega pomena (Ţerjav, 1994: 363). Med vsemi prepovedanimi drogami, ki so trenutno na voljo na ilegalnem trgu, je bil do sedaj heroin deleţen zdaleč največje pozornosti kriminoloških raziskav, vendar pa vzročna povezava med uţivanjem heroina in kriminalom ni dokazana. Parker in 33.

Newcomb (v Muncie, 1999) sta ugotovila, da največ premoţenjskega kriminala zagrešijo ne-uţivalci drog in Pearson (v Grebenc, 2002) je zabeleţil, da "je problem razpršen in lokaliziran, pogosto koncentriran na področja z visoko stopnjo brezposelnosti in da tako prej odraţa posledice revščine in deprivacije kot pa namernega kriminala" (Muncie, 1999). Zato, kot pravita Kenny in McCabe, je pri raziskovanju zveze droge- kriminal treba upoštevati druţbene dejavnike, spremembe v zgodovini kazenske obravnave uţivanja drog, različne oblike uţivanja drog, lokalne posebnosti in subkulturne dejavnike. Vse to pa se zdi, da v raznih nacionalnih poročilih, kot so npr. letna poročila različnih pravosodnih in policijskih institucij, manjka. Raziskavo, ki zavrača neposredno povezavo med drogami in kriminalom, sta leta 1996 v Leicestru izvedla Matthews in Trickey (v Muncie, 1999). Opravila sta jo med 13 do 16 let starimi mladostniki (vzorec 758 oseb) in ugotovila, da samo 6 mladostnikov od celotne raziskovane skupine pride do denarja za uţivanje drog s kaznivimi dejanji in da je le manjši del populacije imel probleme z zasvojenostjo (Muncie, 1999). Kenny in McCabe (v Grebenc, 2002) menita, da se v situacijah, ko gre za mlado populacijo, uţivanje drog in kriminalno ravnanje prej prekrivata kot pa vzročno povezujeta. Bean (v Grebenc, 2002) dokazuje, da rezultati raziskav ne prinašajo dokazov, ki bi ekskluzivno podpirali kateregakoli od vidikov povezanosti in vzročnosti. Z raziskavo, ki sta jo leta 1998 v Nottinghamu izvedla Bean in Wilkinson (v Grebenc, 2002), sta ugotovila, da je polovica raziskovane populacije storila kaznivo dejanje, še preden je začela z uţivanjem drog, druga polovica pa šele potem, ko so z uţivanjem ţe začeli. Kako je z vpletenostjo v kriminal pri uţivalcih, ki so vključeni v metadonsko obravnavo? Ugotovila sta, da jih je natančno polovica še vedno kršiteljev, medtem ko je druga polovica s kaznivimi dejanji in prekrški prenehala po vključitvi v obravnavo. S temi rezultati sta predvsem pokazala, da kontinuirano uţivanje drog ni vedno razlog, da ljudje nadaljujejo s kriminalom. Bean (v Grebenc, 2002) je na podlagi teh rezultatov skušal razviti razlago povezave med zlorabo drog in kriminalom. Opazil je, da je zveza med uţivanjem drog in kriminalom bolj odvisna od trenutne situacije in pozicije, v kateri se je znašel uţivalec, ki je kršitelj. Ključ za povezavo je videl v nelegalnem sistemu preskrbe z drogo. Tisti, ki so nadaljevali s kršitvami, so bili nenehno vpleteni v kakršnokoli obliko razpečevanja, pa naj je šlo za vrh ali dno sistema. Čeprav z Beanovo študijo dobimo vpogled v vprašanje kariere uţivalca in ţivljenjski stil in si z njo lahko. 34.

tudi pomagamo pri razlagi, kako se kriminalna kariera uţivalcev drog razvija, pa z raziskavo ni odgovoril na vprašanje, zakaj se uţivalci drog v kriminal sploh vpletejo. V nasprotju s trditvijo, da uţivalci drog zagrešijo kaznivo dejanje, da bi zadovoljili potrebo po drogi, s katero so zasvojeni, je Elliot (v Grebenc, 2002) v raziskavi iz 1985. leta pokazal tudi povezavo med uporabo drog brez zasvojenosti in kriminalom. Ugotovil je višjo stopnjo prestopkov tudi med uţivalci drog, ki niso zasvojeni, torej med eksperimentatorji in občasnimi uţivalci drog. Ta ugotovitev je v nasprotju z domnevami, da razvoj resnega problematičnega uţivanja drog (bodisi drog bodisi alkohola) z več verjetnosti vodi v delinkventno in kriminalno vedenje. Kenny in McCabe (v Grebenc, 2002) kot avtorja primerjave nekaterih raziskav razmišljata, da ne glede na to, ali je povezanost med drogami in kriminalom nedvomno mogoče ugotoviti, še vedno ostaja odprto in nejasno vprašanje, za kakšno vrsto povezanosti gre. Včasih se zdi, da vpletenost v kriminal in delinkventna subkultura stimulirata ljudi k uţivanju drog, medtem ko v drugih primerih pride do kriminalnega ravnanja zaradi nuje po potešitvi potrebe po drogi in je včasih tudi posledica učinkovanja drog ter izgube samokontrole in socialnih sproţilcev. Skeptična ostajata tudi glede poskusov različnih raziskovalcev, da bi dokazali vzročno zakonitost obeh pojavov: »Če bi nekdo lahko dokazal, da problematično uživanje drog vodi v kriminalna dejanja zaradi ekonomske nujnosti, bi bil logičen odgovor na problem legalno predpisovanje sredstev za vzdrževanje (metadon, heroin na recept). Če po drugi strani sklepamo, da predvsem delinkventna in kriminalna populacija uživa droge na problematičen način, bi logičen odgovor vodil v prizadevanja k odpravljanju vzrokov za delinkventno in kriminalno ravnanje, pri čemer naj bi tudi preventiva pred ali prekinitev s kriminalnim življenjskim stilom dala rezultate pri zmanjševanju problematičnega uživanja drog. Predvsem politiki so naklonjeni takim razlagam, ki temeljijo na prikazovanju vzročnosti pojava, saj je na njih mogoče utemeljevati razvoj politike in strategije na področju drog«. Pri tem je treba opozoriti tudi na to, da se, če primerjamo podatke, ki prikazujejo nedovoljene droge in alkohol, precenjuje kriminal, povezan z uţivanjem drog, in podcenjuje zveza med alkoholom in kriminalom. Parker in sodelavci (po Grebenc, 2002) opozarjajo, da je politika, ki je preteţno usmerjena v obravnavo nedovoljenih drog, napačna, saj je navkljub vsem prizadevanjem in skrbi v zvezi z nedovoljenimi drogami, alkohol v druţini najbolj razširjena droga, toda podatki o. 35.