Doživljanje nosečnosti in rojstva pri ženskah in pri moških

UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA. Urška Mikuž. DOŽIVLJANJE NOSEČNOSTI IN ROJSTVA PRI ŽENSKAH IN PRI MOŠKIH DIPLOMSKO DELO. Ljubljana, 2015.



UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA UNIVERZITETNI ŠTUDIJSKI PROGRAM TEOLOŠKE IN RELIGIJSKE ŠTUDIJE. Urška Mikuž. DOŽIVLJANJE NOSEČNOSTI IN ROJSTVA PRI ŽENSKAH IN PRI MOŠKIH DIPLOMSKO DELO. Mentorica: doc. dr. Mateja Cvetek. Ljubljana, 2015.

II.

ZAHVALA Rada bi se zahvalila svoji mentorici, doc. dr. Mateji Cvetek, za pomoč in strokovno znanje, svojim staršem, prijateljem in sorodnikom za vse spodbudne besede in podporo ter vsem ostalim, ki ste kakorkoli pomagali pri nastajanju diplomske naloge, ki je pred vami. Hvala.. III.

IV.

SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV fr.- francosko idr. - in drugi Jer - Jeremija Jn - Janezov evangelij KKC - Katekizem katoliške Cerkve Lk - Lukov evangelij Mr - Markov evangelij Mt - Matejev evangelij Mz - Mojzesova knjiga npr. - na primer oz. - oziroma pr. Kr - pred Kristusom Ps - psalmi Rut - Ruta Sam - Samuelova knjiga Sod - sodniki st. - stoletje t.i. - tako imenovani. V.

VI.

KAZALO 1. UVOD ........................................................................................................................... 1 2. NOSEČNOST ............................................................................................................... 2 2.1 DOŽIVLJANJE NOSEČNOSTI PRI ŽENSKAH ................................................. 2 2.1.1 TELESNE SPREMEMBE................................................................................ 2 2.1.2 SPREMEMBE NA MOŽGANIH .................................................................... 4 2.1.3 ČUSTVENE SPREMEMBE ............................................................................ 5 2.2 DOŽIVLJANJE NOSEČNOSTI PRI MOŠKIH ................................................... 11 2.2.1 SPREMEMBE V MOŽGANIH ..................................................................... 11 2.2.2 ČUSTVENE SPREMEMBE .......................................................................... 12 2.3. ODNOS MED PARTNERJEMA V ČASU NOSEČNOSTI ............................... 14 3. ROJSTVO ................................................................................................................... 16 3.1.DOŽIVLJANJE PORODA PRI ŽENSKAH ........................................................ 16 3.1.1 SPREMEMBE NA MOŽGANIH .................................................................. 16 3.1.2 ČUSTVENE SPREMEMBE .......................................................................... 17 3.2 DOŽIVLJANJE PORODA PRI MOŠKIH ........................................................... 19 3.2.1. SPREMEMBE NA MOŽGANIH ................................................................. 20 3.2.2 ČUSTVENE SPREMEMBE .......................................................................... 20 3.3 ODNOS MED PARTNERJEMA MED IN PO PORODU ................................... 22 4. KRŠČANSKI POGLED NA NOSEČNOST .............................................................. 26 4.1 RODOVITNOST IN SPOČETJE ......................................................................... 26 4.1.1 JEZUSOVO SPOČETJE ................................................................................ 28 4.2 NEPLODNOST..................................................................................................... 29 4.2.1 ABRAHAM, SARA IN HAGARA ................................................................ 31 4.2.2 ELIZABETINA NERODOVITNOST ........................................................... 33 4.3 NOSEČNOST ....................................................................................................... 34 4.4 MATERINSTVO .................................................................................................. 35 5. KRŠČANSKI POGLED NA ROJSTVO .................................................................... 38 5.1 POROD IN ROJSTVO ......................................................................................... 38 5.2 PRIMERI ROJSTEV IZ SVETEGA PISMA ....................................................... 38 5.2.1 ADAM IN EVA ............................................................................................. 38. VII.

5.2.2 MOJZESOVO ROJSTVO .............................................................................. 39 5.2.3 JEZUSOVO ROJSTVO .................................................................................. 41 6. PRIMERJAVA MED PSIHOLOŠKIM IN KRŠČANSKIM POGLEDOM .............. 43 6.1 PRIMERJAVA MED PSIHOLOŠKIM IN KRŠČANSKIM POGLEDOM NA SPOČETJE IN NOSEČNOST..................................................................................... 43 6.1.1 KDAJ SE ZAČNE ČLOVEŠKO ŽIVLJENJE? ............................................. 43 6.1.2 KDO JE ZAČETNIK ŽIVLJENJA? ............................................................... 43 6.1.3 RAZLOGI ZA NEPLODNOST ..................................................................... 44 6.1.4 ODNOS DO NERODOVITNIH OZ. NEPLODNIH ..................................... 45 6.1.5 UREJANJE ROJSTEV ................................................................................... 46 6.1.6 ODNOS DO SPLAVA ................................................................................... 46 6.2 PRIMERJAVA MED PSIHOLOŠKIM IN KRŠČANSKIM POGLEDOM NA ROJSTVO OTROKA .................................................................................................. 46 6.2.1 KAKŠEN SMISEL DAJE PSIHOLOŠKO IN KRŠČANSKO POJMOVANJE ROJSTVU OTROKA?............................................................................................. 46 6.2.2 RAZLOGI ZA BOLEČINE V NOSEČNOSTI OZ. PRI PORODU .............. 47 6.2.3 POMEN IN POJMOVANJE MATERINSTVA IN OČETOVSTVA ............ 47 7. ZAKLJUČEK .............................................................................................................. 49 POVZETEK .................................................................................................................... 53 ABSTRACT .................................................................................................................... 55 REFERENCE .................................................................................................................. 57. VIII.

1. UVOD Diplomsko delo obravnava tematiko doživljanja nosečnosti in rojstva tako pri ženskah kot tudi pri moških. Nosečnost in rojstvo otroka je lahko eno najlepših obdobij v življenju partnerjev, lahko pa je tudi eno najbolj stresnih obdobij. Še bolj stresno lahko postane, če je za partnerja nosečnost prva in ne vesta, kako bo vse skupaj potekalo in ali bosta to novo vlogo zmogla. Dvomi in strahovi lahko pripeljejo do konfliktov, ker med seboj ne razumeta lastnih in partnerjevih občutij. Tako nesoglasja, ki med njima nastanejo, kot tudi prijetna doživetja, ne občutita samo onadva, ampak tudi otrok, ki se še razvija v materinem trebuhu. Kaj se takrat dogaja v mladi materi in kaj v mladem očetu? Kaj čutita in razmišljata? Kako se takrat spremeni njun pogled nase in na svojega partnerja? Celotno diplomsko delo je izvedeno kot teoretična naloga in zajema naslednja področja: predstavitev nosečnosti, doživljanje nosečnosti pri ženskah in pri moških, značilnosti partnerskega odnosa med nosečnostjo, predstavitev rojstva otroka, doživljanje rojstva otroka pri ženskah in moških ter značilnosti partnerskega odnosa ob rojstvu otroka. Z omenjeno vsebino se ukvarjajo različne znanstvene discipline, ki med seboj niso vedno najbolj povezane. V diplomskem delu sta predstavljena dva vidika, in sicer psihološki ter krščanski vidik razumevanja in doživljanja nosečnosti ter rojstva otroka. V diplomskem delu so izpostavljene podobnosti in razlike med obema vidikoma ter nakazane možnosti, kako se lahko ta dva vidika razumevanja med seboj povezujeta in dopolnjujeta.. 1.

2. NOSEČNOST Po oploditvi se oplojena jajčna celica med potovanjem po jajcevodu začne deliti. Tako iz ene same celice nastane skupek novih celic. Ko prispejo v maternično votlino, se skupek celic ugnezdi v sluznico. S tem se prične nosečnost (Klun 1992, 12). Vsaka nosečnost lahko traja različno dolgo. Teoretično traja 280 dni od prvega dne zadnje menstruacije ter 266 dni od trenutka oploditve (Delahaye 2008, 7).. 2.1 DOŽIVLJANJE NOSEČNOSTI PRI ŽENSKAH »Biti noseča in roditi je podobno prečkanju ozkega mostu: ljudje se ti lahko pridružijo na mostu ali pa te pozdravijo na drugem koncu mostu, vendar celotno pot čez most prehodiš sama.« (Ricci 2009,3). 2.1.1 TELESNE SPREMEMBE »Večinoma sta psihologija nosečnosti in vedenja nosečnic tesno povezani s spremembami, ki se dogajajo v njihovem telesu. Zato je tako pomembno, da spoznamo te biološko-medicinske spremembe.« (Macy, Falkner 1985, 28). Nekatere ženske nosečnost preprosto začutijo, saj jim že lastna intuicija pove, da se v njihovem telesu nekaj dogaja. Druge pa to spoznajo šele, ko na svojem telesu opazijo prve spremembe (Deans 2005, 19). Nekaj najpogostejših sprememb na telesu, ki se pojavijo na začetku ter tudi v nadaljevanju nosečnosti: . Izostanek menstruacije: prvi najbolj očiten in zanesljiv znak nosečnosti je izostanek menstruacije. Vendar izostanek menstruacije lahko povzročijo tudi drugi dejavniki (stres, bolezen, ekstremna nihanja v teži). Pri ženskah z nerednimi menstruacijami je to nekaj običajnega, zato je potrebno morebitno nosečnost preveriti še z dodatnimi preiskavami in z opazovanjem ostalih simptomov (Deans 2005, 19; Macy, Falkner 1985, 28).. . Slabost: drugo splošno zgodnje znamenje je »jutranja slabost«, ki pa ni omejena samo na jutranji čas, ampak se lahko pojavlja skozi ves dan. Če se pojavijo slabost 2.

in/ali bruhanje, se to zgodi nekako s šestim tednom nosečnosti, konča pa z dvanajstim ali celo z osmim tednom nosečnosti (Deans 2005, 19; Macy, Falkner 1985, 30). . Občutljivost dojk: že nekaj dni po spočetju se dojke povečajo in se s tem pričnejo pripravljati na kasnejše dojenje. Navadno se ta sprememba občuti kot rahla bolečina in kot dodatna teža (Deans 2005, 19).. . Utrujenost: med celotno nosečnostjo, še posebej pa na začetku, veliko žensk občuti močno utrujenost. Po 14. tednu nosečnosti se nivo energije navadno zopet poveča. Zopet se pojavi v zadnjih tednih pred porodom (Deans 2005, 19 – 20).. . Pogosto uriniranje: pojavi se že dva do tri tedne po zanositvi. Vzrok je v tem, da ledvice prečistijo 50 odstotkov več krvi kakor prej in tako posledično postanejo vse funkcije bolj učinkovite in hitrejše. Konča se nekako s 14. tednom, zopet pa se pojavi v zadnjih tednih nosečnosti, ko otrokova glava pritisne na mehur (Deans 2005, 20).. . Spremembe pri okušanju in vohu: lahko se zgodi, da nekatera živila nosečnicam nenadoma niso več všeč, nekatera druga pa lahko imajo še posebej rada. Tu lahko pride tudi do neobičajnega stanja, ki ga imenujemo »pica«. Gre pa za to, da nosečnica čuti veliko potrebo po uživanju nenavadnih stvari, npr. led, glino, kredo, premog, zobno pasto. Veliko študij je bilo že opravljenih za preučevanje tega stanja, toda nobena ni dala dokončnega odgovora (Deans 2005, 20; 99).. . Naraščanje telesne teže: večino telesne mase, ki jo nosečnice pridobijo med nosečnostjo niso maščobne obloge, ampak predvsem teža otroka, posteljica, plodovnica in tekočina iz telesnih tkiv. Na začetku nosečnosti lahko nekatere ženske zaradi bruhanja izgubijo nekaj kilogramov. Izguba teže v prvem trimesečju je manj škodljiva, kakor tista v drugem ali tretjem. Je pa večinoma odvisno od vsake ženske, kako (ne)enakomerno bo njena teža naraščala (Deans 2005, 65; Johnson 2001, 19).. . Spremembe na koži in laseh: koža je zaradi zadrževanja velike količine vlage in izboljšane cirkulacije bolj mehka in sijoča. Iz tega izhaja tudi izraz »nosečniški sij«. V zgodnji nosečnosti se lahko pojavijo akne ali druge kožne pigmentacije. Najbolj pogost pojav pa je nastanek strij, ki nastane zaradi raztezanja kože in ne zaradi prevelike telesne teže. Lasje lahko v pozni nosečnosti postanejo bujnejši in sijoči ali. 3.

pa tudi mastni in pusti. Nekaterim ženskam se zravnajo kodri, drugim pa skodrajo ravni lasje (Deans 2005, 66; Johnson 2001, 16; 18). . Zaprtost: je zelo pogost znak zgodnje nosečnosti. Zaprtje je posledica upočasnitve prebavnega trakta in pritiska maternice na spodnje črevo (Deans 2005, 20; Johnson 2001, 22).. . Hormonske spremembe: med nosečnostjo so hormoni zelo aktivni. Nekaterim hormonom, npr. progesteronu in estrogenu, ki sta pri ženskah vedno prisotna, vendar v manjši količini, se med nosečnostjo poveča raven. Pojavijo se tudi »novi« hormoni, npr. humani horionski gonadotropin ali »nosečniški hormon«, ki ga proizvaja zoreča posteljica. Hormonske spremembe tako vplivajo na telesni kot tudi na čustveni ravni (Deans 2005, 60 – 61).. 2.1.2 SPREMEMBE NA MOŽGANIH Nosečnost zelo močno vpliva tudi na samo delovanje možganov. Preobrazba v t. i. »materinske možgane« se začne že takoj ob spočetju. Spremembe so pri tem tako velike, da tudi ženske, ki jim je kariera pomembnejša od družinskega življenja, spremenijo način čustvovanja, razmišljanja. Celo ženske, ki niso bile nikoli noseče, očetje in posvojitelji, se ob tesnem vsakodnevnem stiku z dojenčkom začnejo odzivati materinsko. Nevrohormoni (estrogen, progesteron, humani horionski gonadotropin (HCG) in humani placentalni laktogen (HPL)), ki jih proizvajata posteljica in zarodek, skozi celotno nosečnost preplavljajo ženske možgane in jih na ta način spreminjajo (Brizendine 2007, 114-115; Johnson 2001, 14). Že takoj po združitvi materinega in zarodkovega krvnega obtoka (približno dva tedna po oploditvi se jajčece ugnezdi na maternično sluznico in zarodek se pripoji na materin krvni obtok), se v možganih in v telesu pričnejo hormonske spremembe. Povečana raven progesterona povzroči bolečine v dojkah in možgani se umirijo. Povišana hormonska raven humanega horionskega gonadotropina (HCG) vpliva na možgansko središče za žejo in lakoto. S tem dá ženski vedeti, da bo morala skoraj podvojiti običajno količino krvi v obtoku. Možgani avtomatsko pošiljajo signale za lakoto, čeprav je nosečnici slabo in nima nobene želje po hrani. V četrtem mesecu se situacija spremeni, saj so se možgani navadili na novo hormonsko stanje in sedaj lahko noseča. 4.

ženska normalno ali pa pretirano jé. Po petem mesecu ženska začuti prve otrokove gibe in zave se, da nosi otroka, čeprav materinski možgani delujejo že toliko časa prej. V tem času se raven progesterona poviša celo od deset do stokrat in to ima podoben pomirjevalni učinek kot valij. To nosečnico tudi varuje pred stresnimi hormoni. V pozni nosečnosti se raven stresnih hormonov tako poviša kot med kakšno naporno telesno vadbo. Vendar ti hormoni med nosečnostjo ne povzročajo občutka stresa, ampak skrbijo za to, da nosečnica pazi na svojo varnost, na prehrano in okolje (Brizendine 2007, 116 – 117; Deans 2005, 60 – 61). Raziskave za magnetno resonanco so pokazale, da se med nosečnostjo struktura in velikost možganov spremenita. Med šestim in zadnjim mesecem nosečnosti se možgani tako krčijo. Nosečnica to opazi predvsem zato, ker je bolj pozabljiva. To naj bi bila posledica tega, da se nekateri deli povečujejo, drugi pa zmanjšujejo, kar je posledica velikega prestrukturiranja in presnovnih sprememb ter ustvarjanja velike mreže materinskih tokokrogov. Medtem ko telo pridobiva težo, jo možgani zaradi strukturnih sprememb izgubljajo. Možgani ne ostanejo taki, ampak se v približno šestih mesecih po porodu vrnejo v prvotno stanje (Brizendine 2007, 117).. 2.1.3 ČUSTVENE SPREMEMBE Nosečnost predstavlja v življenju ženske veliko prelomnico. V tem času se pripravlja na novo življenjsko vlogo, ko bo postala mati in ne bo več le partnerka ali žena (Kovačič 2011). »Nosečnost pomeni zanjo potrditev njene polne vrednosti kot ženske.« (Klun 1992, 38) S tem dobi tudi zagotovilo, da je plodna ter kaj vse je sposobno narediti njeno telo (Macy, Falkner 1985, 6). Za večino žensk pa nosečnost pomeni tudi prehod v odraslo dobo (Matlin 2012, 322).. Pozitivna in negativna občutja Ko ženska izve, da je noseča jo običajno prevzamejo protislovni občutki. Po eni strani je polna radosti, veselja in ponosa, po drugi strani pa jo lahko zagrabi strah in skrb, kako bo otrok spremenil njeno življenje. Ti mešani občutki so nekaj čisto normalnega, se pa. 5.

hitro spreminjajo zaradi vseh hormonskih in telesnih sprememb, ki jih v tem trenutku doživlja (Stoppard 1990, 36). Pozitivna čustva ženska doživlja takrat, ko se veseli materinstva, ko ugotovi, da v njej raste novo življenje. Posledično taka pozitivna čustva vplivajo tudi na manj pogoste hude duševne težave v nosečnosti. Tiste ženske, ki so že po naravi bolj optimistične, se bodo tudi v nosečnosti lažje prilagodile novi situaciji, kar ne bo pozitivno vplivalo samo na njo, ampak tudi na njenega otroka. Dobro se počuti tudi takrat, ko vidi, da okolica odobrava njeno nosečnost (Matlin 2012, 321 – 322). Negativna čustva so predvsem strah pred novo življenjsko situacijo, strah pred bolečino, pred morebitno otrokovo prizadetostjo. Zelo pogosto pa negativna čustva povzroči nesprejemanje lastnega telesa, ki postaja vedno bolj okroglo. Strah jih je, kako bo to spremembo sprejel njihov partner ali mož. Strokovnjaki ugotavljajo, da je to najverjetneje posledica »idealnega« vitkega telesa, ki je prisotno v družbi (Matlin 2012, 322 – 323). Nekatere ženske (zlasti tiste z nizko samopodobo) lahko gredo pri tem v velike ekstreme, da načrtno hujšajo. Iz tega se lahko razvije tudi anoreksija ali bulimija. To pa ima lahko hude posledice predvsem za otroka (Price 2007, 123-129). Avstralska raziskava je pokazala, da je vseeno več tistih žensk, ki jih sprememba telesa ne moti pretirano, saj se bodoča mati zaveda, da je to dobro za njenega otroka (Clark idr. 2009, 330 – 345). Že psihologija ločuje stres na pozitivni in negativni, in tudi pri nosečnicah je mogoča ta ločitev. Evstres ali pozitivni stres nosečnica doživlja takrat, ko je svoje nosečnosti vesela in se otroka veseli. Distres ali negativni stres pa doživlja takrat, ko je nesrečna, da je noseča in če ne ve, kaj naj si ob vsem tem sploh misli (Macy, Falkner 1985, 52). Nosečnice običajno doživljajo mešanico obojega: evstres npr. doživlja takrat, ko začuti otrokove gibe ter jih tudi opazi na ultrazvoku, distres pa ji povzročajo nove finančne skrbi, strah pred zapleti med nosečnostjo, morebitne težave z otrokom in podobno (Lamson, Phelps 2015).. 6.

Odnos z bodočim otrokom Otrokovi prvi premiki dajo materi vedeti, da je otrok nekaj resničnega. Takrat se pravi odnos med materjo in otrokom šele začenja (Pitt 1988, 36). Mati velikokrat razmišlja o tem, kakšnega spola bo otrok, zamišlja si ga v določenem starostnem obdobju (kot dojenčka, kot najstnika ipd.). Če so njena pričakovanja o otroku preveč nerealna, lahko to vpliva na dojemanje otroka kot samostojnega bitja. Otroka bo namreč uporabljala za to, da nadomesti svoja razočaranja, neuresničene ambicije (Pitt 1988, 16-18). Dražljaji, ki jih mati (ne)hote oddaja (gibanje, bitje srca, dihanje) vplivajo na razvoj otroka (npr. razvoj mišic, živčevja). Mati in otrok pa nista le v tesni telesni zvezi, temveč tudi v duševni (Banič 1991, 24 – 24; Majeva 1932, 9). Mati deli svoja čustva na fiziološki ravni. To se kaže predvsem v tem, da otrok zaznava, če je mati sproščena, vznemirjena. Če se mati razburi, so otrokovi gibi močnejši in tako stanje lahko traja tudi več ur (Banič 1991, 28 – 29). To so dokazali tudi s pomočjo ultrazvočnega pregleda. Tiste matere, ki so bile bolj pod stresom, so imele bolj aktivne otroke z višjo frekvenco (Jereb 2013). Take matere rojevajo lažje otroke, ki so tudi bolj hiperaktivni, nemirni in veliko jokajo. Tiste matere, ki so s svojo nosečnostjo zadovoljne, otroku priskrbijo več hrane in zraka ter boljši občutek sproščenosti. To se kasneje kaže tudi pri otrokovi boljši inteligenčni sposobnosti (Banič 1991, 28 – 29; Gerjolj 2006, 235).. Sprejemanje otroka Brajša (1987, 30 – 34) razlikuje štiri stopnje želenosti oziroma nezaželenosti otroka: . Primarno nezaželen otrok: ta oblika nezaželenosti otroka je največkrat omenjena, ko govorimo o nezaželenem otroku. Tu je starše nosečnost presenetila in si otroka ne želijo, izbirajo pa med dvema možnostma: ali da splavijo ali pa da mati otroka donosi in ga nato dá v posvojitev. Tak otrok je lahko žrtev grobega načina čustvenega nesprejemanja oz. zavračanja.. . Sekundarno želen otrok: matere, ki si na zavestni ravni otroka ne želijo in imajo zaradi tega slabo vest, čez nekaj časa spremenijo prvotno nezaželenost otroka v kasnejše sprejemanje. Na nezavedni ravni sicer še vedno ostaja konflikt nesprejemanja otroka, ampak se mati odloči za sprejetje, ker se ji zdi to bolj družbeno sprejemljivo in pozitivno. Ta materin notranji konflikt lahko kasneje 7.

otroku onemogoča normalen čustven in psihičen razvoj, saj ga lahko mati »uporablja« za reševanje svojih lastnih notranjih konfliktov. . Sekundarno nezaželen otrok: starši si tu otroka pred rojstvom še želijo, sčasoma pa se njihov odnos do njega spremeni. To je lahko posledica nerazumevanja med partnerjema, za kar krivijo otroka. Otroka ne sprejemajo takega kot je, ampak si želijo, da bi bil bolj takšen, kakršnega hočejo. To spoznanje lahko otroka prizadene in se lahko staršem maščuje za njihovo nesprejemanje.. . Primarno želen otrok: to je tisti otrok, ki sta si ga starša želela in skozi celotno življenje ohranjata to ljubezen do njega. Vendar tudi tu razlikujemo pogojno in brezpogojno sprejemanje otroka. Pri pogojnem sprejemanju mati otroka nima rada zaradi njega samega, ampak iz razlogov, ki so pomembnejši zanjo in ne za otroka (reševanje zakona, svoje notranje stiske). Pri brezpogojnem sprejemanju pa ima mati rada svojega otroka brez postavljanja posebnih razlogov.. Okoliščine, ki vplivajo na sprejemanje nosečnosti Tudi različne okoliščine vplivajo na to, kako bo ženska sprejela in doživljala svojo nosečnost. Najpogostejše so: število predhodnih nosečnosti, finančna obremenitev, izobrazba, skrb in odgovornost za otroka, starost matere, telesno zdravje matere, njen odnos s partnerjem, reakcije okolja, otrokova zaželenost ipd. (Klun 1992, 39). Več težav kot imajo, npr. nerazumevanje s partnerjem, velike finančne težave, problemi z zdravjem, bolj bodo svojo nosečnost občutile kot breme, kar se kaže tudi na telesni ravni (npr. pogostejše bruhanje skozi nosečnost). Najbolj »ogrožena« skupina nosečih žensk so predvsem mladoletne matere, ki izražajo največ negativnih občutij (Figueiredo, Tendais, Dias 2014, 194 – 200). Vsi ti dejavniki pripeljejo do ključnega vprašanja, kako bo ženska doživljala svojega otroka: kot tujca ali kot nekoga, ki je vreden njene ljubezni.. 8.

Odnos do sebe Izsledki raziskav kažejo, da ženske svojo preobrazbo v bodoče materinstvo doživljajo kot reorganizacijo identitete. Poleg sprememb v odnosih do partnerja, staršev, prijateljev, doživljajo največje spremembe ravno do svojega telesa (Clark idr. 2009, 330 – 345). Nekatere se niso še nikoli počutile tako lepe kot v tem obdobju, nekatere si tudi oddahnejo, saj jim ni potrebno paziti na postavo. Drugim pa ravno številne telesne spremembe povzročajo največ težav in se z njimi kar ne morejo sprijazniti (Ricci 2009, 283). Predvsem je pomembno, da si ženska vzame čas, da se na svojo novo podobo navadi, da svoje skrbi vzame kot nekaj normalnega in da prisluhne svojemu telesu. Slej ko prej se vsaka ženska »vzljubi« in jo ob pogledu na telo preplavi ponos, da se v njej razvija otrok. Mora si priznati, da bo zmogla »opraviti« novo nalogo in da na svetu ni popolnih mam, zato naj si ne nalaga dodatnega bremena biti popolna mama (Deans 2005, 151 – 152; Stoppard 1990, 90).. Odnos s partnerjem Noseča ženska potrebuje moževo podporo skozi celotno nosečnost. Raziskave so pokazale, da moževa oz. partnerjeva podpora med nosečnostjo pomaga ženski bolje premagovati stres ter depresijo (Schwerdtfeger idr. 2013, 116). Moža sedaj doživlja predvsem kot svojega zaščitnika in skrbnika. Velikokrat jo je tudi strah njegove reakcije na nosečnost (če je bila načrtovana ali pa ne) ter kako bo to vplivalo na njun odnos (Pitt 1988, 15 – 16; Rojšek 1996, 90). Načrtovana nosečnost naj bi zmanjšala nezadovoljstvo v zakonu in pripomogla k povečanju boljšega medsebojnega razumevanja. Partner je največkrat tudi tisti, ki naj bi imel velik vpliv na to ali si partnerka otroka sploh želi ali pa ne (Schwerdtfeger idr. 2013, 116).. Odnos z materjo Nosečnost je čas, ko naj bi se mati in hči še dodatno zbližali in uredili svoje odnose. To je čas, ko hčerka želi pomoč svoje matere, da ji bo s svojimi izkušnjami pomagala pri uvajanju v materinsko življenje. Vendar je potrebna velika previdnost, saj lahko pomoč preraste pretiran nadzor. V tem obdobju pride na površje tudi veliko »nerešenih 9.

situacij«, ki jih nosečnica goji do svoje matere. Nosečnica se čuti najbolj pomirjena takrat, ko ji mati odobri nosečnost, saj ji s tem dá vedeti, da ima lahko tudi ona v družini otroke. Nerešeni konflikti lahko privedejo tudi do težav z nosečnostjo, splava, prizadetosti otroka, saj noseča hčerka v sebi doživlja prevelik strah (Johnson 2001, 626; Pitt 1988, 13 – 14; 40).. Duševne težave v času nosečnosti Čeprav večjih duševnih težav (kot je bilo že omenjeno) med nosečnostjo običajno ni, se pa lahko pojavijo kakšne lažje oblike čustvenih težav. Najpogostejša med njimi je tesnoba. Tesnoba je toliko večja, če je ženska noseča prvič, saj ne ve, kako naj reagira na situacijo. Kljub temu pa so britanski znanstveniki ugotovili, da tudi ženske, ki so že rodile, nimajo nič manj skrbi in posledično tesnobe. Skrbeti morajo namreč še za ostale otroke in ne samo za enega (Ayers, Pickering 2005, 79 – 92; Pitt 1988, 24 – 26). V domišljiji se mešata predvsem želja po otroku in strah pred neznanim. Duševne krize se med nosečnostjo navadno pojavijo v prvih treh mesecih. Takrat je njena glavna skrb predvsem soočenje z nosečnostjo pa tudi možnost splava. Drugo trimesečje je navadno relativno mirno obdobje. Tiste nosečnice, ki so do sedaj dvomile v otrokovo prisotnost, lahko prvič začutijo otrokove gibe, kar jih pomiri. V tem obdobju nosečnice postanejo tudi bolj introvertirane, kar se kaže v zamišljenosti in sanjarjenju, kakšen bo otrok. Te fantazije so povezane predvsem z otroštvom nosečnice, ko ni uresničila lastne predstave o »popolnem« otroku (Macy, Falkner 1985, 45 – 46; Pitt 1988, 24 – 32; Rojšek 1996, 88 – 92). Dnevno sanjarjenje pa se pri nosečnicah lahko nadaljuje tudi ponoči. Veliko žensk namreč ugotavlja, da imajo ponoči prave nočne more o še nerojenem otroku. Sanjajo lahko, da so rodile mrtvega otroka ali pa da je ta hudo prizadet. To naredi še večji pritisk, saj se bojijo, da je z njimi kaj narobe. Vendar so take sanje so v današnji družbi povsem sprejemljive in normalne (Macy, Falkner 1985, 52 – 53). V zadnjem trimesečju se pojavita strah pred porodom in strah za otrokovo zdravje. V tem času se nosečnica tudi že sprašuje, koliko časa bo še potekala nosečnost in kako bo vedela, da se je porod začel. To zadnje obdobje lahko sproži tudi rahlo obliko depresije, za kar najdemo vzrok predvsem v naveličanosti čakanja na porod (Pitt 1988, 54). Zanimivo je tudi dejstvo, da sta tesnoba in strah med nosečnostjo celo zelo koristna, saj pripravita. 10.

žensko na zadnje tri mesece njene nosečnosti, na sam porod in materinstvo. »Tiste ženske, ki med nosečnostjo niso nič v skrbeh, bodo lahko imele med porodom enako hude težave, kot tiste, ki so bile zelo zaskrbljene. Ženske, ki so zmerno v skrbeh, najverjetneje lažje prenašajo porod, saj se na nek način že prej duševno pripravijo.« (Macy, Falkner 1985, 51 – 54) »Čustveni vrtiljak«, ki ga ženska med nosečnostjo doživlja, vpliva tudi na odnose, ki jih ima z ostalimi, pa tudi sama s seboj. V tem času se sooča s svojim dosedanjim življenjem, predeluje otroštvo, dobi nov pogled na stare konflikte, hkrati pa si ureja svoj novi jaz, ki ga bo dobila z rojstvom otroka (Macy, Falkner 1985, 44; Pitt 1988, 39). Hkrati pa so ji v tem trenutku pomembni predvsem tri osebe: njena mati, mož ali partner ter bodoči otrok.. 2.2 DOŽIVLJANJE NOSEČNOSTI PRI MOŠKIH »Tako kot mati tudi oče postaneš takoj ob spočetju svojega otroka, zato se tako kot materinstvo tudi očetovstvo razvija že pred rojstvom otroka.« (Kompan, Poljanec 2009, 101). 2.2.1 SPREMEMBE V MOŽGANIH Možgani moškega se spreminjajo skupaj z napredovanjem partnerkine nosečnosti. Te spremembe potekajo na čustveni, telesni in hormonski ravni. Od hormonov se sprememba zgodi v znižanju ravni testosterona in zvišanju ravni prolaktina (ta pojav vpliva na zmanjšanje spolnega poželenja v času, ko oploditev ni mogoča). To stanje naj bi bila posledica večje koncentracije feromonov v zraku, ki jih nosečnica oddaja skozi žleze znojnice. Vendar tudi očetovi feromoni v materinih možganih sprožijo proces, ki proizvede več prolaktina, ki vpliva na očetove možgane. Tako materinski možgani pomagajo pri nastajanju očetovskih, očetovski možgani pa pri nastajanju materinskih. Največja hormonska sprememba pri moških nastane v dneh pred porodom. Takrat se raven prolaktina dvigne za 20 odstotkov, raven testosterona pa se zniža za 33 odstotkov (Brizendine 2010, 105 – 107).. 11.

Hormonsko neravnovesje pri moških velikokrat pripelje do zanimivega sindroma »couvade« (fr. couver-valiti) ali »namišljeno nosečnost«. Ta sindrom znanstveniki opažajo po celotnem svetu. Pri nekaterih primitivnih družbah je z imenom couvade označen poseben obred, ki poteka med rojevanjem. Medtem ko ženska v kolibi ob pomoči ostalih žensk rojeva, mož skupaj s plemenskimi starešinami pleše svečan ples in ob precejšnjem hrupu posnema porod. Na ta način naj bi od žene in otroka odgnal zle duhove, ki čakajo, da povzročijo trpljenje (Pitt 1988, 16). V kakšnih drugih kulturah pa se moški umakne v temno kolibo, kjer več dni stoka od bolečin, medtem ko pa njegova žena kmalu po porodu nadaljuje s svojim delom (Macy, Falkner 1985, 92). V naši kulturi je tu mišljeno stanje, ko se moški med ženino nosečnostjo slabo počuti, bruha, se redi, ima hude glavobole, probleme s prebavoipd., torej ima podobne telesne spremembe kot njegova noseča partnerka. To naj bi bil predvsem znak, da ga ženina nosečnost zelo skrbi. Včasih se ta sindrom nadaljuje tudi do poroda, kjer moški občuti podobne bolečine kot jih njegova partnerka (Brizendine 2010, 106 – 107; Deans 2005, 166; Pitt 1988, 16).. 2.2.2 ČUSTVENE SPREMEMBE Podobno kot ženske tudi moške ob novici, da bodo postali očetje, preplavijo mešani občutki. Po eni strani so veseli, da lahko končno pokažejo svojo moškost in sposobnost imeti otroke. Po drugi strani, sploh če je bila nosečnost nepričakovana, pa jih je strah vsega novega, kar jih od sedaj naprej čaka v življenju: očetovstvo, odnos z ženo ali s partnerko (Forsyth idr. 2011, 53 – 56; Pitt 1988, 12; 20). Študije so pokazale, da velika večina moških občuti tesnobo v štirih do šestih tednih po novici o partnerkini nosečnosti (Brizendine 2010, 105). Nosečnost je tudi čas, da se moški pripravi na novega člana in na spremembe, ki jih bo prinesel otrok. Priprave mu tudi pomagajo, da svojo novo vlogo lažje sprejme, saj mu pomagajo osebnostno zoreti in postajati skrben in dober oče (Macy, Falkner 1985, 67; Stoppard 1990, 93). Medtem ko je vloga matere skozi zgodovino ostajala ista, se je vključenost očeta v ta proces skozi zgodovino spreminjal. Nosečnost in porod sta veljala za žensko opravilo, pri katerem moški ni sodeloval. Od druge polovice 20. stoletja se je situacija na tem področju nekoliko spremenila. V Sloveniji se je zaradi velike udeležbe očetov v. 12.

materinske šole ta od leta 1991 naprej preimenovala v šolo za starše oz. šolo za bodoče starše (Clemente, Prosen 2013, 195). Sodobni oče se bolj vključuje v potek nosečnosti, zanima ga ženino razpoloženje, na njene čustvene izbruhe gleda bolj z razumevanjem, izkazuje ji več pozornosti. Partnerki ali ženi mora dati vedeti, da je lepa kljub vsem telesnim spremembam. Velikokrat gredo očetje s svojimi partnerkami ali z ženami na preglede k zdravniku, kar še dodatno krepi samozavest nosečnice in njuno razmerje. S tem bistveno prispevajo tudi k boljšemu splošnemu počutju svoje žene ali partnerke. Ta vključenost očeta ustvarja tudi nove vezi med možem in ženo ter med otrokom in očetom (Bovet 1977, 34; Klun 1992, 39; Kompan, Poljanec 2009, 101; Pitt 1988, 46). Neka raziskava (Alio idr. 2013, 1-11 v Mihelič 2014, 26) je tudi pokazala, da je očetovo sodelovanje med nosečnostjo pri partnerki povzročilo manjše število hujših zdravstvenih težav in otrok ni imel problemov z rastjo. Ker pa se šele dandanes odkriva pomen očeta v nosečnosti in pri porodu, je to področje še precej neraziskano (Brizendine 2010, 105; Clemente, Prosen 2013, 200; Vreeswijk, Mass, Rijk 2014, 134). Vpliv ženine nosečnosti (sploh prve) na moža je zelo močan in nič nenavadnega ni, če ob tem spozna, da je ljubosumen in večkrat se lahko počuti zapostavljenega. Vzrok za tako počutje je lahko čisto nedolžno pogovarjanje partnerke s svojimi prijateljicami o nosečnosti in ne z njim. Zato je pomembno, da je aktivno vključen v nosečnost, da bo občutek odrinjenosti manjši (Macy, Falkner 1985, 72; Stoppard 1990, 93). Navadno bodoči očetje ob ženini novici o nosečnosti začutijo močnejšo povezanost s svojo prvotno družino. Tako kot želi noseča ženska razrešiti stare konflikte in obnoviti odnos s svojo materjo, tako si tudi bodoči očetje želijo večjo povezanost s svojim očetom. Velikokrat se tudi zgodi, da si bodoči očetje skozi odraščanje niso bili blizu s svojim očetom, kar lahko v njih sproža nasprotujoče si občutke glede partnerkine nosečnosti in občutek, da tako pomembne vloge kot je starševstvo ne bodo zmogli. Posledično se je tak moški lahko bolj povezal z materjo. Taka mati je tudi bolj posesivna in vsako dogajanje v lastni in sinovi družini drži v svojih rokah. Bodoči oče tako vidi svojega otroka kot konkurenta in nasprotnika. Pomembno je, da take težave bodoči oče razreši še preden se otrok rodi. Prav taka preteklost veliko moških tudi spodbudi, da bodo v življenju svojih otrok (že od nosečnosti naprej) bolj vključeni v družinsko življenje (Johnson 2001, 628 – 631; Rojšek 1996, 90 – 91). 13.

Oče kot sekundarni roditelj je z otrokom povezan duševno in ne tudi telesno, kot je to mati, ki je primarni roditelj. Kljub temu pa otrok vseeno občuti in doživlja svojega očeta. Očetova dejanja namreč posredno preko matere vplivajo na otroka, ki se v njej razvija. Oče tako svojemu nerojenemu otroku nudi predvsem »socialno maternico«, kar mu bo kasneje v življenju pomagalo, kako bo sprejemal tuji svet izven biološke maternice in boljšo socializacijo (Banič 1991, 29; Brajša 1987, 76 – 77; Jelenc 1969, 40 – 41). Zato naj se mož s svojo ženo med nosečnostjo pogovarja o otroku, o njegovem spolu, o skupni prihodnosti, izbirata naj njegovo ime, lahko se tudi pogovarja z otrokom, mu bere pravljice, posluša in občuti njegove premike ipd. (Deans 2005, 163; Jelenc 1969, 40 – 41; Škerlj 1983, 7).. 2.3. ODNOS MED PARTNERJEMA V ČASU NOSEČNOSTI »Nosečnost je izziv, ko se par loteva zavestno spreminjati utečen način življenja, kar pa seveda zahteva veliko osebno zrelost.« (Ferlin 1998, 28) Vsak otrok, ki se rodi paru, spreminja odnos do prvotne družine, do prijateljev in predvsem njun odnos. Še najbolj ga spremeni prvi otrok; ta se namreč »vrine« med partnerja, ki predstavljata najmočnejšo vez. S prihodom otroka nastane trojica, ki predstavlja bolj šibko vez. Prav iz tega razloga bodoča starša občutita vpliv otroka na svoj zakon, še preden se ta sploh rodi. Od njiju je odvisno, kako bo otrok vplival nanju ali ju bo še bolj povezal ali ju bo oddaljil. Če sta partnerja zelo odvisna drug od drugega, bo otrok zanju vsiljivec. Če pa bosta otroka lažje sprejela, tudi nosečnost zanju ne bo večje breme (Ferlin 1998, 28; Macy, Falkner 1985, 57 – 58). Zato je pomembno, da se partnerja na otroka pripravljata že od spočetja naprej in ne šele takrat, ko se bo otrok rodil. Takrat ne bo časa in tudi ne toliko moči, da bi iskala vse odgovore na vprašanja, ki se jima pojavljata o tem, koliko bo otrok spremenil njun zakon (Tratar 2007, 239). Nosečnost prinaša v življenje para številne vzpone in padce. Med drugim se bo spremenila tudi njuna identiteta, kar bo vplivalo predvsem na to, da se nikoli več ne bosta videla skozi enake oči (Johnson 2001, 629; Stoppard 1990, 92). Pri vsem tem pa je pomembno, da si ustvarita trden odnos. Če je že pred rojstvom otroka njun odnos. 14.

poln konfliktov, ga prihod novega člana ne bo pretirano izboljšal. Nasprotno, celo poslabšal ga bo. Taka starša se bosta po rojstvu otroka ukvarjala predvsem drug z drugim in z reševanjem problemov, ne pa z otrokom (Tratar 2007, 242). Trden odnos temelji na odkritem pogovoru, zaupanju, oblikovanju realnih pričakovanj. Raziskave so namreč pokazale, da če si partnerja pred rojstvom otroka oblikujeta realna pričakovanja, bo prvo leto z otrokom lažje in manj konfliktno, pa tudi porod je manj stresen in verjetnost poporodne depresije se zmanjša (Deans 2005, 164; Guštin 2009, 88; Johnson 2001, 630 – 631; Klobučar 2011). Čisto običajno pa je (predvsem zaradi novih okoliščin, hormonskih in telesnih sprememb, sprememb v spolnem življenju), da se pojavijo tudi nesporazumi in konflikti, vendar so ti manjši in prej rešljivi, če je v paru zaupanje in odkritost (Stoppard 1990, 92). Dandanes se veliko parov odloča, da bo v času nosečnosti in na porodu imelo ob sebi porodno spremljevalko ali doulo. »Doula je usposobljena in izkušena ženska, ki nudi čustveno, informacijsko in fizično podporo porodnici in njenemu partnerju v času nosečnosti, med porodom in po njem.« (Peternel 2012) Pomoč take osebe nudi paru manj stresno nosečnost, porod in prve mesece z dojenčkom, kar vpliva tudi na manj konfliktov, ki nastanejo zaradi strahu pred novim življenjskim obdobjem. Bodoča starša se tako zavedata, da imata ob sebi nekoga, ki mu lahko zaupata težave in strahove, s katerimi se soočata že med nosečnostjo (Peternel 2012; Townsend 2011, 129 – 135).. 15.

3. ROJSTVO »Rojstvo otroka je vrhunec devetmesečnega čakanja (Stoppard 1990, 202) in najvišja točka, h kateri so vodile vse priprave.« (160). 3.1. DOŽIVLJANJE PORODA PRI ŽENSKAH »Rojstvo je kot telesna in čustvena »bomba«, ki »eksplodira« v ženski. Kakor vsak močan dogodek sproži telesne, miselne in čustvene pretrese.« (Kastelec 2009, 6). 3.1.1 SPREMEMBE NA MOŽGANIH Najgloblje in najtrajnejše spremembe, ki se zgodijo na ženskih možganih, so spremembe, ki nastanejo v materinskih možganih (Brizendine 2007, 132). Že takoj ob rojstvu otroka ženske možgane preplavi oksitocin, ki pomaga pri krčenju maternice. Raven progesterona se takrat zniža. Oksitocin in dopamin povzročita tudi občutek evforije, ki nastane ob rojstvu otroka in materi izostrita čutila za sluh, tip, vid in vonj. Izostreni čuti tudi kasneje pomagajo ženskam, da imajo boljšo prostorsko orientacijo, so bolj prilagodljive, pogumnejše, v primerjavi z ženskami, ki niso nikoli rodile. Veliko mater uporablja izraz »zaljubljenost« za opis občutkov do svojega novorojenca, kar ni nič nenavadnega, saj so znanstveniki ugotovili, da se isti možganski tokokrogi aktivirajo, ko se zaljubimo in ko rodimo. Vsi vonji in gibi, ki jih novorojenček oddaja (vonj kože, telesni izločki) se v prvih dneh materi tako močno vtisnejo v spomin, da lahko svojega otroka z 90-odstotno verjetnostjo prepozna v množici (Brizendine 2007, 118 – 122).. 16.

3.1.2 ČUSTVENE SPREMEMBE 3.1.1.1 PRIPRAVE NA POROD Porod je eden večjih dogodkov v življenju ženske. Da bo ženska porod doživljala kot pozitivno izkušnjo, ki jo bo krepila, ji pomagala, da bo bolj verjela vase, v svoje sposobnosti in telo, so potrebne temeljite priprave (Drglin 2006, 28; Klun 1992, 82). S posebnimi vajami si lahko že med nosečnostjo krepi telo in svojo duševnost, da se bo znala pravilno odzivati na popadke in ostale težave (Kumperščak 2013, 31 – 36). Izkušnje so pokazale, da če je ženska dobro pripravljena na porod, bo lažje in bolj sproščeno rodila, s tem pa bo tudi manj bolečin. Poleg tega pa je bilo tudi manj prezgodnjih porodov, manj mrtvorojenih otrok, manj smrti med novorojenčki v prvem mesecu življenja, manj nagnjenosti k nosečnostnim zastrupitvam, porod se je hitreje končal, potrebnih je bilo manj sredstev proti bolečinam, manj operativnih posegov in bilo je manj porodnih poškodb (Klun 1992, 83). Predvsem pa je pomembno, da se čim bolj otrese strahu. Strahu pred porodom rečemo tudi tokofobija (Dragarič 2012, 13). Zadnje raziskave so pokazale, da ima okrog 20 procentov vseh nosečih žensk strah pred porodom. Najbolj jih je strah bolečin, da bodo pokazale preveč čustev (jok, kričanje), da bodo nasploh izgubile nadzor nad svojim telesom ipd. Na to, koliko bo žensko med porodom strah, vpliva več dejavnikov, in sicer so podobni kot pri doživljanju in sprejemanju nosečnosti: starost matere, (ne)načrtovana nosečnost, socialno okolje in ekonomski položaj. Bolj je strah tiste, ki so nezaupljive do svoje nosečnosti, ki imajo zakonske težave, ki so manj izobražene, ki so v puberteti imele težave s sprejemanjem menstruacij (Deans 2005, 160; Elvander, Cnattingius, Kjerulff 2013, 289 – 296; Macy, Falkner 1985, 65; 95 – 97). Zaradi strahu ženska v nekaterih primernih celo neha sodelovati pri porodu, saj jo je strah bolečin in postane povsem pasivna ter čaka, da ji bodo pri porodu pomagali drugi. Taka pasivnost povzroči motnje v živčnem sistemu in popadki so nato bolj redki, počasnejši ali pa jih sploh ni. Po drugi strani pa strah ženskam povzroči preveč adrenalina, kar privede do prevelike želje po aktivnosti in delovanja ob nepravem času. To potem navadno pripelje do zastoja poroda (Rojšek 1996, 94 – 95).. 17.

3.1.1.2 MED PORODOM Ženska, ki rojeva, potrebuje tako fizično kot tudi psihično podporo, saj je porod fiziološki, psihoemocionalni in socialni dogodek (Kumperščak 2013, 31 – 36). Čisto vsaka ženska si ob porodu, ne glede na njeno preteklost, zasluži izjemno spoštovanje in tople besede. Prav ta izkušnja bo oblikovala njeno novo vlogo, vlogo matere (Kompan, Poljanec 2009, 97). Če je izkušnja poroda pozitivna, se bo lažje soočila z materinsko vlogo in lažje se bo povezala z otrokom. Negativna izkušnja poroda pa jo bo pustila zmedeno, kar bo vplivalo na njeno duševno zdravje: s tem se bo povečala možnost za poporodno depresijo ter za post-travmatsko stresno motnjo (Belanger-Levesque idr. 2014, 1). Pri porodu se ne rodi samo otrok, ampak gre pri tem tudi za materino potovanje skozi njeno čustveno življenje (Kompan, Poljanec 2009, 97). Zato je toliko bolj pomembno, da se ji. zagotovi občutek, da med porodom nikoli ne bo sama. (Kumperščak 2013, 31 – 36). Raziskava Chana in Paterson-Browna (2002, 12) je pokazala, da velika večina žensk prisotnost svojega moža ali partnerja med porodom ocenjujejo kot zelo pozitivno, saj jim je bil partner, ne glede na zahtevnost in vrsto poroda, v veliko pomoč.. 3.1.1.3 ROJSTVO OTROKA Mnoge ženske v trenutku, ko rodijo prevzame občutek ponosa, topline in neizmernega veselja. Devet mesecev, ko so čakale na svojega otroka, je mimo in končno ga lahko prvič uzrejo. V njeni notranjosti se morda zopet odpre spomin na lastno mater in morda jo takrat vidi v drugačni luči (Kompan, Poljanec 2009, 97). Nekatere so zaradi sredstev proti bolečinam preveč zmedene in izčrpane ter občutki niso takšni, kot so jih pričakovale. Pomembno je, da se ženska prepusti svojim čustvom, da jo vodijo in naj ne občuti sramu zaradi preveč emocionalnega izražanja počutja (Johnson 2001, 321). Nekatere ženske, ko prvič zagledajo svojega otroka, so nad njim čisto prevzete in se takoj »zaljubijo« vanj. Druge se prestrašijo, saj mogoče otrok ni tak, kot so si ga predstavljale. Otroci so namreč ob rojstvu umazani, glavica je rahlo preoblikovana, veke so otekle, koža je rahlo modrikasto obarvana. Skrbi jih, kako bodo takega otroka vzljubile (Johnson 2001, 320; Pitt 1988, 85 – 86). Nasploh so matere po porodu manj. 18.

zaskrbljene kot med nosečnostjo, saj ob porodu doživijo olajšanje, če vidijo, da je z otrokom vse v redu. Da se novopečena mama čim hitreje naveže s svojim otrokom, pripomore tudi prvi stik takoj oz. kmalu po rojstvu (Pitt 1985, 86). Prvi stik med materjo in otrokom je nujen za preživetje otroka, saj v nasprotnem primeru lahko umre že v prvih mesecih življenja. Če ta stik ni mogoč, npr. da mati umre, da otroka ne more obdržati, je potrebno najti drugo odraslo osebo, ki je sposobna poskrbeti za otroka in se nanj čustveno navezati (Kompan, Poljanec 2009, 94). Ta povezava, ki se ustvari med materjo in otrokom, poteka s pomočjo vseh čutnih zaznav (vid, vonj, okus, dotik in zvok), koristi pa obema tako na fiziološki kot tudi na čustveni ravni (Banič 1991, 51). Otroku se možgani bolje razvijejo, uravna se njegovo dihanje, krvni tlak, raven glukoze, telesna temperatura in predvsem otrok se umiri. S tem otroka postopoma odvajamo od starega okolja in ga privajamo na novo (Pitt 1985, 73; Rebernik 2015). Mati pa hitreje neha krvaveti, maternica se začne hitreje krčiti in dojki se začneta hitreje polniti z mlekom. Hitreje tudi dobi zaupanje vase in svoje sposobnosti, da zna delati z otrokom ter tesneje bo navezana na svojega otroka (Banič 1991, 52; Stoppard 1990, 203). Tiste ženske, ki so imele carski rez ali kleščni porod in so zaradi anestezije še preveč omotične ali pa so bili otroci preveč slabotni in so jih hitro peljali na intenzivni oddelek, naj bi teže občutile, da je otrok resnično njihov in tudi težje naj bi jih vzljubile (Pitt 1988, 72). Vendar lahko matere tudi kasneje navežejo stik z otrokom, saj se v to zavestno prisilijo in ni strahu, da ga ne bodo mogle več vzljubiti ali pa da bi njuna vez bila krhka (Banič 1991, 52).. 3.2 DOŽIVLJANJE PORODA PRI MOŠKIH »Prehod v očetovstvo je pogosto stresno obdobje, polno zelo pozitivnih občutkov, povezano pa je tudi z velikimi življenjskimi spremembami, novimi nalogami in odgovornostmi.« (Drglin 2009, 78). 19.

3.2.1. SPREMEMBE NA MOŽGANIH Ko se otrok rodi, se testosteron zniža, kar povzroči, da oče bolje sliši otrokov jok in se nanj čustveno odzove. Ta se zopet vrne na običajno raven nekje do takrat, ko otrok shodi. Tako kot mati, se lahko tudi oče ob pogledu na svojega otroka vanj »zaljubi«. Tudi pri njem delujejo isti možganski tokokrogi kot takrat, ko se je zaljubil. Za to sta kriva hormona dopamin in oksitocin (Brizendine 2010, 107 – 109). Oksitocin lahko poimenujemo tudi »molekula ljubezni« in »hormon zaupanja« (Alford 2014). Velikokrat so novopečeni očetje presenečeni nad tem, kako pogosto si želijo pestovati svojega otroka. Stik kože med očetom in otrokom ter pogled na dojenčkov obraz (mehka in okrogla lička, velike oči) namreč deluje zelo pomirjujoče na oba in v očetovi možganih sproži nastanek novih celic v področju hipokampusa, ki je odgovoren za čustva. Za razvoj tako močnih očetovskih možganov je seveda potreben vsakodnevni tesen stik z otrokom (Brizendine 2010, 107 – 110; Kastelic 2013a).. 3.2.2 ČUSTVENE SPREMEMBE Še do sedemdesetih let prejšnjega stoletja očetje niso smeli biti v porodnih sobah ob svoji ženi, ki je rojevala. Drugače je bilo le pri porodih doma. Danes se je ta situacija bistveno spremenila, saj je v zahodnem svetu že skoraj 90 odstotkov očetov prisotnih pri porodu svojih otrok; v Sloveniji je številka tudi podobna (več kot štiri petine) (Deans 2005, 166). Še danes se mnenja o prisotnosti moža na porodu delijo na tiste, ki to zagovarjajo in na tiste, ki so proti. Zagovorniki pravijo, da prisotnost moža predstavlja neko vez z domačim okoljem, za ženo je neprecenljiva pomoč med porodom, kar še poglobi njun odnos, porod se konča hitreje, brez večjih zapletov (npr. Bovet 1977, 34; Clemente, Prosen 2013, 195; Kumperščak 2013, 31 – 36). Nasprotniki pa trdijo, da je mož le ovira, zaradi česar so porodi daljši, bolj zapleteni (npr. Delahaye 2008, 150; Odent 2008). Ne glede na vse, se morata zakonca o tem pogovoriti in spoštovati želje obeh. Velika večina moških se za prisotnost na porodu odloči iz lastne želje, v manjši meri pa na to vplivajo tudi partnerka in družina. Vsekakor to ne sme biti prisila, saj je s tem lahko storjene več škode kot koristi (Clemente, Prosen 2013, 200; Klun 1992, 84).. 20.

Ne glede na to ali je oče otroka prisoten na njegovem porodu ali ne, pa lahko v primeru zapletenega in nevarnega poroda doživlja pravi stres. Raziskava, ki so jo izvedli na Oxfordski univerzi namreč razkriva, da so očetje v primeru zapletenih porodov bolj pod stresom kot matere. Najhujšo stisko doživljajo takrat, ko se porod zakomplicira in je partnerka odpeljana v operacijsko sobo. Takrat so namreč prepuščeni sami sebi in brez kakršnihkoli informacij o zdravstvenem stanju partnerke in otroka. Nekaj očetov je po takem dogodku razvilo celo simptome značilne za post-travmatsko stresno motnjo. Tisti, ki so jim žene na porodu skoraj umrle so trpeli za dolgotrajno nezmožnostjo normalnega delovanja na delovnem mestu (Kastelic 2013b). Tisti možje, ki se odločijo za sodelovanje pri porodu, poleg velikega veselja, navdušenja in vznemirjenja občutijo tudi strah, tesnobo in nemoč, kar ni nič nenavadnega (Clemente, Prosen 2013, 195). Bojijo se, da ženi ne bodo znali pravilno pomagati, da bo z otrokom kaj narobe, da bodo omedleli ali pa da jim bo slabo ob pogledu na kri in na ženino trpljenje. Realen potek poroda je čisto drugačen od dokumentarnega filma o porodu. Bodočega očeta lahko ta realna slika močno prizadene, zato je pomembno, da je na to pripravljen (šola za starše, literatura na to tematiko ipd.). Lahko se tudi odloči, da bo le del poroda z njo ali pa, da je ob ženini glavi in se z njo pogovarja (Deans 2005, 167; Delahaye 2008, 151). Nasploh pa je porodna izkušnja v veliki meri odvisna od tega, kakšen odnos bo imelo do njega zdravstveno osebje v tem času (Clemente, Prosen 2013, 195). Oakley (1994, v Clemente, Prosen 2013, 196) predstavlja tri oblike profesionalne podpore, ki jo moški prejema od zdravstvenega osebja v času poroda: . Čustvena podpora: moški občuti varnost in zaupanje do osebja;. . Informacijska podpora: osebje mu daje potrebne nasvete ob pravem času;. . Instrumentalna podpora: moški dostopa do storitev in svetovanja.. Kako lahko moški pomaga ženi med porodom? Tako, da jo spodbuja pri pravilnem dihanju in sproščanju; da se vživi v njen položaj; da ji pomaga, da ostane čista in suha (popadki namreč lahko povzročajo čiščenje črevesja in mehurja); da ji hladi obraz in pomaga piti tekočino; da ji daje poguma in jo hvali; da jo masira; da je njen zagovornik in komunikacijska vez z osebjem. Včasih pa je dovolj le prisotnost, drža za roko in ljubeč pogled (Deans 2005, 182 – 183; Klun 1992, 172).. 21.

Očetje, ki zmorejo vse to prenesti, so na koncu bogato poplačani. Ne le, da je to posebno doživetje, ampak moškemu dá dodaten občutek ponosa, samozavesti, nežnosti in radosti, kar bo še bolj poglobilo njegov odnos do žene (Pitt 1988, 76). Taki očetje naj bi tudi izkazovali več empatije do otroka, bolj naj bi se mu posvečali in stik med njima naj bi se hitreje izpostavil (Rebernik 2015). Tisti pa, ki se ne odločijo za sodelovanje pri porodu, navadno nimajo želje biti zraven, so preveč živčni, nesproščeni ali občutljivi. Včasih je tudi partnerka tista, ki izrazi to željo. Predvsem je pomembno, da se tega možje ne smejo sramovati. Ravno tako jih bo preplavil občutek veselja in izpolnjenosti, ko bodo svojega otroka prvič zagledali in pestovali in tudi očetova ljubezen do otroka ne bo zaradi tega nič manjša (Deans 2005, 168; Pitt 1988, 76). Prav tako kot je pomemben otrokov prvi stik z materjo po porodu, je ravno tako pomemben tudi z očetom. Očetu rojstvo otroka pomaga, da brez vsakršnih zadržkov izrazi svoja čustva (Ribičič, Knaflič 1985, 231; Stoppard 1990, 204). Za otroka pa je njegov oče prvi tujec, s katerim se sreča v svetu in s katerim pride v tesnejši stik. »Odnos med očetom in otrokom pomeni prvo odcepitev otroka od matere in zgodnje prilagajanje otroka tujcem. Stik s prvim tujcem – očetom pomeni za otroka prvo prilagajanje širši skupnosti.« (Jelenc 1969, 42) Otroku dá tako vedeti, kakšen je svet, v katerega je prišel. Če mu bo izkazoval ljubezen, bo tudi v drugih ljudeh videl dobre stvari in ne le slabe. Če pa se bo očeta bal, se bo zelo verjetno bal tudi tujcev in bo imel večje nezaupanje do sveta nasploh. Tako se očetova vloga gradnje »socialne maternice« sedaj še bolj uresničuje (Jelenc 1969, 42 – 44). Norveški raziskovalci so tudi odkrili, da so otrokovi prvi meseci ključni za njegov razvoj in otrok je zelo odprt za sprejemanje vplivov iz okolja. Ravno zgodnja očetova prisotnost zmanjšuje kasnejše vedenjske težave (KILDEN 2014; Škoberne 2012).. 3.3 ODNOS MED PARTNERJEMA MED IN PO PORODU Nosečnici veliko pomeni, da je osebje ob njej prijazno. Na ta način bo bolj sproščeno rojevala, saj ne bo imela takega občutka tujcev okoli sebe. Veliko žensk ima med porodom ob sebi tudi kakšno osebo, ki jo ima rada, npr. mamo, očeta, sestro, brata,. 22.

prijateljico ter predvsem svojega partnerja. Nekatere si sploh ne znajo predstavljati, da tisti čas ne bi bil prisoten, saj jim bližina otrokovega očeta veliko pomeni v tako pomembnem trenutku za oba. Vedo, da se nanj lahko vedno obrnejo in mu potožijo bolečine, če potrebujejo zdravniško pomoč ipd. Če je mož prisoten, je pomembno, da je tam fizično in čustveno z njo. Nekatere ženske pa ne želijo imeti ob sebi partnerja, saj jih je strah, kako bo nanjo po porodu gledal in nočejo vplivov iz zunanjega sveta. Bojijo se namreč, da bi partnerju pokazale svojo »temno« plat, s katero se ne marajo preveč hvaliti (Delahaye 2008, 150; Kompan, Poljanec 2009, 95 – 96). Pomembno je, da se ženska zaveda, »da partnerjeva prisotnost pri porodu ni čisto nedolžna stvar in da to lahko globoko vpliva na psihološki in čustveni ravni pri obeh«, zato je pomembno, da se o tem že v času nosečnosti pogovorita (Delahaye 2008, 150). Matere in očetje na porodu si delijo podobne razloge za veselje, vendar je med njimi tudi nekaj ključnih razlik, ki vplivajo na (ne)zadovoljstvo. Zadnje raziskave so pokazale, da matere v primerjavi z očeti čutijo večjo podporo in tudi počutijo se bolj pripravljene. Nasploh pa izražajo več negativnega stresa (distresa) kot očetje. Očetje se namreč bolj ukvarjajo s samo zdravstveno oskrbo ter z zdravjem otroka in matere. Če je partner prisoten na porodu, v veliki večini primerov vpliva na zadovoljstvo tako pri ženski kot tudi pri moškem. Na samo zadovoljstvo med porodom pri obeh v veliki meri vpliva tudi sam način poroda. Poleg zapletenih porodov (npr. kleščni porod, cesarski rez), ki večje skrbi povzročajo očetom (zaradi negotovosti in nerazumevanja dogajanja), je tudi sama epiduralna anestezija razlog za nižje zadovoljstvo pri starših (BelangerLevesque idr. 2014, 1 – 7; Chan, Paterson-Brown 2002, 12 – 14). Prihod otroka v nek zakon pomeni popoln preobrat in največji izziv strukturi zakona. Par sprejme nekoga, ki ni na isti čustveni ravni kot onadva in ki potrebuje njuno skrb, ljubezen in pozornost (Kompan 2003, 105; Štuhec 2010). Primeren prostor za otroka lahko nastane tam, kjer sta zakonca samostojna in odrasla posameznika ter lahko normalno sodelujeta (Kompan 2003, 108). Nič nenavadnega ni, če partnerja opazita, da drug do drugega čutita drugače kot prej. To še ne pomeni, da se imata manj rada, ampak da so medsebojna čustva drugačna, kar je znamenje, da postajata bolj zrela (Stoppard 1990, 221). »Z vstopom v starševstvo gre vsak starš skozi svoje lastno otroštvo in s tem dobi edinstveno priložnost, da dogradi svoj lastni razvoj ob izzivih, ki jih odpira razvoj 23.

otroka. Skozi razvoj otrokovega čustvenega sveta bi lahko opisali tudi razvoj partnerskega odnosa.« (Kompan 2003, 112) Ob dojenčku, sploh pa ob novorojenčku, se namreč odpirajo najbolj krhka doživetja iz našega lastnega življenja (Kompan, Poljanec 2009, 124). Iz dotedanje diadne razporeditve nastane triadna, kar pripelje do pojava »tretjega člana« (ta tretji član pa je lahko katerikoli v družini in ni nujno, da je to samo otrok): . Oče: izključen je iz marsikaterega dogodka, ki se pojavlja med materjo in otrokom;. . Mati: svojo pomembno vlogo mora začasno umakniti pred navezovanjem stika med očetom in otrokom;. . Otrok: soočiti se mora z dejstvom, da med staršema včasih ni prostora zanj in se mora temu tudi prilagoditi. (Tomori 1994 v Tratar 2007, 241). Poudariti je potrebno, da otrok potrebuje oba (mati in očeta), starša pa potrebujeta njega. Ravno tako tudi oče potrebuje mati kot svojo partnerko in mati potrebuje očeta kot svojega partnerja (Tratar 2007, 242). Tako kot se razvija otrok, se tudi njegova starša razvijata skupaj z njim. Za ta razvoj pa je potrebna fizična prisotnost obeh (Kompan, Poljanec 2009, 107). Spremembe se pojavijo skoraj na vseh področjih v odnosu: glede delitve gospodinjskih opravil, prostega časa, prijateljstva, intimnosti, zadovoljstva z odnosom in v odnosu (Štuhec 2010). Nič čudnega ni, da lahko že majhna stiska pripelje do velikega konflikta. Navadno ne nastanejo novi problemi, ampak se pojavljajo stari (Johnson 2001, 643). Raziskave kažejo, da je skoraj polovica staršev po prihodu otroka manj zadovoljna s partnerjem, tretjina do polovica staršev občuti toliko stresa v odnosu, kot tisti, ki hodijo k zakonskemu svetovalcu ter da se eden od osmih parov loči še preden je otrok star 18 mesecev (Štuhec 2010). Kvaliteta odnosov vpliva bolj na odnos med očetom in otrokom, kot pa med materjo in otrokom. Če je oče bolj vključen v nego in skrb za otroka, vé, da je njegova vloga sicer drugačna od materine, a vseeno zelo pomembna za otrokov razvoj. To bo tudi bolj pozitivno vplivalo na samo partnersko zvezo in zadovoljstvo vsakega partnerja posebej (Guštin 2009, 79; Tratar 2007, 245). Velikega pomena pa je tudi materina kritičnost do. 24.

očeta glede nege otroka. Če mati vsako očetovo dejanje kritizira in nasploh ne spodbuja očetovske vezi z otrokom, ima malo možnosti, da bo ostala s svojim partnerjem (Brizendine 2010, 113). Posledično tako oče svojega otroka vidi predvsem kot vsiljivca in tujca, saj mu jemlje partnerko in nanj postane ljubosumen (Stoppard 1990, 221; Tratar 2007, 242). Starša se tako morata podpirati pri navajanju na novo vlogo, si zagotavljati čustveno (poslušanje, izražanje ljubezni, spodbujanje ipd.) in materialno podporo (pomoč pri hišnih opravilih in pri skrbi za otroka) ter si najti čas drug za drugega (Johnson 2001, 622; 625; 646). Če vsega ne zmoreta sama, lahko tudi povabita svoje starše, da jim pomagajo. Vendar seveda z jasno postavljeno mejo, da sta novopečena starša še vedno »glavna«. (Klobučar 2011) Le varen in zaupen partnerski odnos, ki temelji na odkritem pogovoru, lahko pripelje tudi do trdnega starševstva (Kompan, Poljanec 2009, 107).. 25.

4. KRŠČANSKI POGLED NA NOSEČNOST 4.1 RODOVITNOST IN SPOČETJE Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita seipd.” (1 Mz 1, 27-28). Bog je Adamu in Evi kot prvima človekoma naročil, naj se »rodita in se množita ter napolnita zemljo.« (1 Mz 1,28) S tem blagoslovom je Bog podaril človeku plodnost in tu se tudi razkrije skrivnost ženske, ki je materinstvo, ter poslanstvo moškega, ki je očetovstvo. To očetovstvo in materinstvo ni mišljeno samo v biološkem smislu, ampak temu doda krščanstvo bolj duhoven pomen (biti duhovni oče, biti duhovna mati). V svetopisemski zgodbi o stvarjenju je prikazana tudi biološka razlika med vlogo moškega in ženske pri spočetju otroka. Mož in žena se tako vzajemno spoznata šele v »tretjem« (otroku), ki izhaja iz njiju (Debergé 2015, 20; Janez Pavel II. 1994, 12 – 14). Že v Evi in tako naprej v vsaki ženski in vsakem paru, ki se zaveda čudeža življenja, je prisoten občutek, da otrok ni »stvar« obeh staršev, ampak je tesno povezan in prihaja neposredno od Boga (Scola 2014, 74). Razmnoževanje je s tem postalo znamenje Boga kot stvaritelja življenja in veliko mož in žena v Svetem pismu se tega že zaveda, npr. Sara in Abraham (1Mz 20, 17-18), Izak in Rebeka (1Mz 25,21), Jakob in Rahela (1Mz 30,12), Samuelova mati Ana (1 Sam 1,5; 19-20), Ruta (Rut 4,13) (Debergé 2015, 38; Stiebert 2010, 216). Krščanstvo temelji na prepričanju, da se človeško življenje začne v trenutku spočetja. Vendar skozi zgodovino ni bilo med religijami na splošno nikoli enotnega mnenja. Še v zgodovini krščanstva so se o tem pojavljala deljena mnenja (Disney, Poston 2010, 273). Tako je npr. v krščanstvu prišlo do treh smeri: preeksistencializma, traducionizma in kreacionizma. Preeksistencializem je tako trdil, da duše preeksistirajo bistvo, ki čaka, da vstopi v telo. To pripelje do sklepa, da je telo samo »naključno« ustvarjeno in je relativno nepomembno. Nauk traducionizma temelji na dejstvu, da je ob združitvi duša prisotna tako v spermi kot v jajčecu. Ta sestava takoj in avtomatično oblikuje novo. 26.

»dušo«. Kreacionizem pa trdi, da je dušo oblikoval in položil v zarodek sam Bog in je to delo njegove izbire (Disney, Poston 2010, 275 – 277). Rodovitnost je dar in namen zakona, saj je že sama narava zakonske ljubezni usmerjena k temu, da bi bila rodovitna (KKC 2366). Otroci so namreč tisti, ki so najodličnejši dar zakona. Dar pa niso le svojim staršem, ampak tudi bratom, sestram in vsej ostali družini (Janez Pavel II. 1994, 23; KKC 1652). S tem, da so zakonci odprti za življenje, sodelujejo pri stvariteljski božji moči in pri božjem očetovstvu, kar je njihovo posebno poslanstvo (KKC 2367). Tu se odpira tudi tematika urejanja rojstev in enciklika Humanae Vitae papeža Pavla VI. jasno razlikuje med moralno dovoljenim in moralno nedovoljenim načinom urejanja rojstev. Veliko ljudi se namreč boji, da bi naraščajoče število rojstev prehitelo zmožnost zagotavljanja sredstev za preživljanje in bi posledično bilo več stiske med ljudmi, zato kot izhod v sili vidi v umetnem urejanju rojstev. Papež v skladu z osnovnimi načeli človeškega in krščanskega načina urejanja rojstev popolnoma zavrača neposredno prekinitev že začetega človeškega življenja (predvsem nedopusten je splav, tudi iz zdravstvenih razlogov). Nedopustna je tudi sterilizacija (trajna ali začasna), tako pri moškem, kot pri ženski (Pavel VI. 2014, 7; 15 – 16). »Cerkev pa nikakor ne smatra za nedovoljeno uporabljanje sredstev, ki so potrebna za zdravljenje organizma, čeprav se kot posledica predvidi preprečitev roditve (umetna kontracepcija), le da ta preprečitev ni iz kakršnega koli razloga neposredno hotena.« (Pavel VI. 2014, 17) Namesto tega Cerkev zagovarja naravne metode urejanja rojstev (Pavel VI. 2014, 17 – 18). Podobnega mišljenja je bil tudi papež Janez Pavel II. (Lintner 2015, 79). Da je spočetje otroka pravi čudež, ki se odvija v življenju, se strinjata tako psihologija kot krščanstvo. Krščanstvo temu dogodku dá toliko večji pomen, saj je to Božje delo. Večja razhajanja se s področja rodovitnosti in spočetja nahajajo predvsem v načinu urejanja rojstev in pri umetni oploditvi, kar ti dve disciplini še dodatno ločuje. Vendar tudi tu ni slika povsem črno-bela. Veliko stvari se je spremenilo predvsem po Drugem vatikanskem koncilu, ko je v Cerkvi »zavel nov veter«. Tako je npr. Cerkev odločanje o številu otrok prepustila pošteni presoji staršev in to ne zadeva nobene javne oblasti. Ravno tako je umetna kontracepcija dovoljena, a le za zdravljenje organizma (npr. Lintner 2015, 91). Cerkev ravno tako zavrača dejstvo, da bi se otroka spočelo samo. 27.

zato, da bi par imel otroka in to brez vsakršne ljubezni med njima (npr. Müller 2006, 290).. 4.1.1 JEZUSOVO SPOČETJE »V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« (Lk 1,26-28) Angel ji je rekel: »/ipd./ Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus.« (Lk 1,31) Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nate in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin.« (Lk 1,34-35) Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je odšel od nje.« (Lk 1,38). Jezusovo spočetje v Mariji je v zgodovini človeštva prav posebno spočetje, ki vseskozi prebuja mnoge razprave in ugibanja, kaj naj bi to dejansko pomenilo. Nekateri trdijo, da je glede na znanstvena spoznanja biomedicinske stroke nemogoče, da bi do takega spočetja sploh lahko prišlo, krščanstvo pa v tem vidi globljo resnico o vstopu Boga v človeško zgodovino. Angelov pozdrav Mariji, da je »milosti polna«, nakazuje, da je bila to prav posebna vrsta milosti. Madeža izvirnega greha je bila Marija odrešena že ob svojem spočetju, ki je bilo brezmadežno. To versko resnico je leta 1854. razglasil papež Pij IX (KKC 491). Angelove besede, da bo Sveti Duh prišel nad njo in da jo bo moč Najvišjega obsenčila (Lk 1,34-35), spominjajo na Božje besede ob začetku stvarjenja sveta (1Mz 1,3; Bible Hub 2015). Sveti Duh je bil tako poslan, da bi »posvetil materinsko telo Device Marije in ga po božje naredil rodovitnega, ko stori, da Marija spočne večnega Očetovega Sina v človeški naravi, vzeti iz nje« (KKC 485). Jezus je bil tako spočet brez moškega semena iz Svetega Duha (KKC 496). Jezus kot Bog je navzoč že od vekomaj in se je ob. 28.

tem spočetju zgolj učlovečil. Jezusovo spočetje s pomočjo moškega semena bi bilo povsem protislovno, saj je v krščanskem pojmovanju združitev moške in ženske spolne celice pojmovana kot začetek življenja človeškega bitja, Jezusovo življenje pa se ni začelo šele ob spočetju. Jezus kot Bog je obstajal že prej, ob spočetju v Mariji je začel obstajati tudi kot človek. Boga do Jezusovega rojstva ni mogel nihče videti ali slišati. Marija pa je imela to »čast«, da je Boga spočela in rodila. S tem je prikazana edinstvena vez med Bogom in Marijo: od trenutka, ko je spočela božjega Sina v svojem telesu, je bil Bog, v podobi človeka, devet mesecev po človeški naravi združen z Marijo tako, kot je otrok do rojstva združen s svojo materjo (Fausti 2012a, 33; Ukmar 1969, 34).. 4.2 NEPLODNOST Neplodnost se v Svetem pismu največkrat razume kot kazen ali prekletstvo. Zanimivo je dejstvo, da se veliko najpomembnejših žensk v Svetem pismu sooča z neplodnostjo, na primer: Sara (1Mz 16,1), Rebeka (1Mz 25,21), Rahela (1Mz 29,31), mati sodnika Samsona (Sod 13,2). Vse te ženske kasneje zanosijo in rodijo otroke, ki imajo največkrat kakšno pomembno poslanstvo. To zrcali predvsem podobo Boga, ki se je ozrl na trpeče, in ta rojstva niso čisto navaden del človeške zgodovine (Debergé 2015, 38; 48). V Novi zavezi pa najdemo celo kontradiktornost, saj je nerodovitnim namenjen blagoslov (Lk 23,29), nosečim in doječim pa stiska (Mt 24,19; Mr 13,17; Lk 21,23). V Lk 23,29 piše: »Glejte, prišli bodo namreč dnevi, ob katerih porečejo: »Blagor nerodovitnim in telesom, ki niso rodila, in prsim, ki niso dojile!« Nerodovitnost, ki je veljala za prekletstvo, postane kar naenkrat blagor. S tem Jezus odgovarja ženam, da bi bilo bolje za njihove otroke, da se sploh ne bi rodili – ker če bi se rodili, bi se rodili v svet, kjer ni več ljubezni. Jezus je pri tem mislil na okoliščine, v katerih ljudje več ne poslušajo Boga in ne sledijo njegovim zapovedim in je v naprej predvidel, kako težko bi bilo otrokom v takih okoliščinah preživeti. Tisti namreč, ki ne posluša in ne uresničuje Božje besede, uničuje samega sebe in to pripelje do človekove smrti (Fausti 2012a, 774). Jezusovo blagrovanje nerodovitnosti ne pomeni, da Jezus daje prednost. 29.

nezmožnosti porajanja novega življenja, ampak pomeni v prvi vrsti zaščito življenja: Jezus preprosto ne želi, da bi se otroci rojevali v svet brez ljubezni, ker vsakemu človeškemu bitju želi podariti življenje v obilju (prim. Jn 10,10). Neka ženska je rekla Jezusu: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile.« (Lk 11,27) Čeprav je Jezus blagoslovljeni sad Marijinega telesa, je prištet med hudodelce (Lk 22,37), saj je vzel nase prekletstvo, ki se je pojavilo s človeškim uporom Ljubezni. Jezus namreč ne izraža sočutja do sebe in tudi joče ne zaradi sebe, ampak objokuje nad mestom, ki je s tem, da ga je umorilo, naredilo predvsem veliko škodo sebi, kar je najglasnejši krik usmiljenja (Fausti 2012a, 703; 774). Tako je Bog na nek način z nerodovitnostjo naredil uslugo mestu, saj ne vidi razloga v tem, da bi matere in očetje imeli otroke med tako velikim trpljenjem. Bog namreč ni tisti, ki bi kaznoval z nerodovitnostjo, ampak si človeštvo s svojim uporom Ljubezni samo izbira tako neugodne razmere (Pitre 2001, 65; 68). Neplodnost je tudi danes še vedno problem. Zaradi neplodnosti so predvsem ženske tiste, ki najbolj duševno trpijo. Še posebej krščanski pari so v dilemi, kaj storiti v primeru neplodnosti, saj je Cerkev proti umetni oploditvi. Uči namreč, da je otrok dar ob Boga in da ni primerno, da se otroka spočne samo za to, da par ima otroka, ampak mora biti med spočetjem prisotna ljubezen. Vendar veliko parom ta izjava ne zadostuje za rešitev njihovih težav (Cox 2013, 7 – 9; 13 – 14). Neplodnost je ne samo medicinska ali socialna kriza, ampak je tudi in predvsem duševna kriza. Ravno duševna dimenzija nerodovitnosti pomaga človeku soočiti se z lastnimi težavami in pomaga k boljšemu in novemu sprejemanju sebe, da človek še vedno upa proti upanju in da dobi nov smisel v življenju (Cox 2013, 19). Velikokrat je namreč že duhovna nerodovitnost velik vzrok za biološko nerodovitnost, kar prikazuje že prva svetopisemska zgodba v nadaljevanju. V tej zgodbi je problem premočna želja po otroku in nerazčiščeni konflikti, kar prevlada nad zmožnostjo zanositve in privede do nerodovitnosti odnosa. V drugi pa je zaradi prevelike starosti žene ta že povsem opustila misel na to, da bo sploh kdaj zanosila.. 30.

4.2.1 ABRAHAM, SARA IN HAGARA »Žena Saraja Abramu ni rodila otrok; imela pa je egiptovsko deklo, ki ji je bilo ime Hagara. Saraja je rekla Abramu: »Glej, Gospod mi ni dal, da bi rodila. Pojdi k moji dekli! /ipd./« Šel je k Hagari in je spočela.« (1 Mz 16, 1-4) »/ipd./ tvoja žena Sara ti bo rodila sina in dal mu boš ime Izak. Sklenil bom z njim zavezo kot večno zavezo za njegove potomce.« (1Mz 17, 19) »Gospod je obiskal Saro, kakor je rekel, storil je Sari, kakor je napovedal. Sara je spočela in rodila Abrahamu sina /ipd./ Abraham je svojemu sinu, ki mu ga je rodila Sara, dal ime Izak.« (1Mz 21,1-3) Abraham in Sara sta prvi poročeni par v Svetem pismu, ki ni mogel imeti otrok (Cristiano 2011, 444). Ker je bilo Abrahamu obljubljeno številno potomstvo, sta hotela otroka na nek način »izsiliti«, zato je Abraham spal skupaj s Sarino deklo, Hagaro. Da se je zagotovilo preživetje neke skupine, je bilo takrat na Bližnjem vzhodu to nekaj čisto običajnega (velika umrljivost dojenčkov, žensk med in po porodu). To pravilo najdemo v Hamurabijevem zakoniku iz 18. stoletja pred Kristusom. Moški si je torej na ta način zagotovil potomstvo s pomočjo služabnice ali sužnje (Debergé 2015, 20 – 22). Temu bi lahko danes rekli »nadomestno materinstvo«, saj takrat umetne oploditve še niso poznali (Cristiano 2011, 444; 449). Posledice takega ravnanja so čutili čisto vsi: Sara je bila ljubosumna na svojo deklo in njenega otroka Izmaela, Abraham se je čutil krivega in je zaradi tega trpel, Izmael je čutil pomanjkanje varnosti in družinske sreče, Hagara pa se je čutila izrabljeno in ponižano (Cristiano 2011, 445; 449 – 451). Vzrok za Abrahamovo in Sarino neplodnost naj bi bile težave v njunem medsebojnem odnosu, torej ne biološka nerodovitnost, ampak nerodovitnost odnosa. Nezvestoba v Egiptu, tako z Abrahamove kot s Sarine strani, ju je pripeljala do tega, da so bili od sedaj njuni odnosi preveč zlagani, igrani in med njima je bilo premalo odrasle in odgovorne ljubezni. Te nerazčiščene težave so se najbolj odražale v težavi z zanositvijo (Gerjolj 2006, 59 – 60).. 31.