Uporaba kemičnega orožja v sirskem konfliktu : diplomsko delo univerzitetnega študija

DIPLOMSKO DELO Uporaba kemičnega orožja v sirskem konfliktu. Julij, 2014. Žiga Vehar.

DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA Uporaba kemičnega orožja v sirskem konfliktu. Julij, 2014. Študent: Žiga Vehar Mentor: izr. prof. ddr. Teodora Ivanuša.

Zahvala Zahvaljujem se mentorici izr. prof. ddr. Teodori Ivanuši za strokovne nasvete, usmerjanje in pomoč pri izdelavi diplomske naloge. Iskrena zahvala tudi družini, sorodnikom in prijateljem, ki so mi stali ob strani, me spodbujali in motivirali..

KAZALO 1. UVOD ......................................................................................... 8 1.1. 2. 3. 1.1.1. PREDMET IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA ........................................ 9. 1.1.2. HIPOTEZE .......................................................................... 9. 1.1.3. UPORABLJENE METODE .......................................................... 9. KEMIČNO OROŽJE .......................................................................... 10 2.1. ŽIVČNI AGENSI......................................................................... 11. 2.2. MEHURJEVCI ........................................................................... 12. 2.3. DUŠLJIVCI .............................................................................. 13. 2.4. CIANIDNI AGENSI ...................................................................... 14. 2.5. SREDSTVA ZA NADZOR MNOŽIC ..................................................... 15. 2.6. ZAŠČITA PRED KEMIČNIM OROŽJEM IN DEKONTAMINACIJA ...................... 16. SIRIJA IN DRŽAVLJANSKA VOJNA ......................................................... 19 3.1. POTEK VOJNE ......................................................................... 19. 3.2. NAPAD S KEMIČNIM OROŽJEM V OKOLICI DAMASKA .............................. 23. 3.2.1. OZADJE NAPADA ................................................................. 24. 3.2.2. ODZIVI NA NAPAD ............................................................... 25. 3.3. 4. METODOLOŠKI PRISTOP ............................................................... 9. VPLETENE STRANI V SIRSKO DRŽAVLJANSKO VOJNO ............................. 26. 3.3.1. VLADNE IN PRIKLJUČENE SILE ................................................. 26. 3.3.2. OPOZICIJSKE SILE................................................................ 27. UREDITEV V REPUBLIKI SLOVENIJI ....................................................... 30. 3.

5. 6. RAZISKAVA .................................................................................. 35 5.1. ANALIZA VZORCA ..................................................................... 35. 5.2. REZULTATI ............................................................................. 36. 5.3. RAZPRAVA ............................................................................. 41. ZAKLJUČEK .................................................................................. 44 6.1. ODGOVORI NA HIPOTEZE ............................................................ 45. 7. UPORABLJENI VIRI ......................................................................... 46. 8. PRILOGE ..................................................................................... 52. 4.

KAZALO TABEL Tabela 1: Kako ogrožajoči so po vašem mnenju VAM OSEBNO našteti viri ogrožanja varnosti v Republiki Sloveniji?1 (neogrožajoči) do 5 (zelo ogrožajoči) .................. 56 Tabela 2: Kako ocenjujete zanimanje za terorizem s kemičnim orožjem? 1 (nezadostno) do 5 (odlično) ................................................................... 57 Tabela 3: Kako ogrožajoči so po vašem mnenju našteti viri ogrožanja za nacionalno varnost Republike Slovenije kot države? 1 (neogrožajoči) do 5 (zelo ogrožajoči) ..... 58. KAZALO GRAFOV Graf 1: Spol anketiranih študentov ........................................................... 35 Graf 2: Poznavanje primerov uporabe kemičnega orožja v konfliktih po svetu ........ 36 Graf 3: Poznavanje posledic uporabe kemičnega orožja .................................. 37 Graf 4: Seznanjenost z zaščito v primeru kemičnega napada ............................ 37 Graf 5: Mnenje ali je Republika Slovenija potencialna tarča za grožnje s terorističnimi napadi s kemičnim orožjem ................................................................... 38 Graf 6: Stopnje občutka osebne ogroženosti ................................................ 39 Graf 7: Ocena zanimanja za problematiko kemičnega orožja ............................ 40 Graf 8: Stopnje občutka ogroženosti Republike Slovenije ................................ 41. 5.

POVZETEK Kemično orožje se v spopadih uporablja vse od prve svetovne vojne dalje, zadnji primer uporabe kemičnega orožja v oboroženem konfliktu pa se je zgodil v sirski državljanski vojni. V diplomskem delu smo razložili pojem kemičnega orožja, spoznali smo vrste kemičnega orožja ter se seznanili s kliničnimi znaki zastrupitve s kemičnim orožjem. Spoznali smo zaščitne ukrepe v primeru kemičnega napada ter načine dekontaminacije po izpostavljenosti. Ogledali smo si potek sirske državljanske vojne od njenih začetkov ter se podrobneje posvetili napadu s kemičnim orožjem v predmestju Damaska. Predstavili smo tudi udeležene oborožene sile v konfliktu. Ker nas je zanimalo, kako je na morebiten napad s kemičnim orožjem pripravljena Republika Slovenija, smo si ogledali in predstavili Državni načrt zaščite in reševanja ob uporabi orožij ali sredstev za množično uničevanje v teroristične namene oziroma terorističnem napadu s klasičnimi sredstvi, s čimer smo ugotovili, da je Republika Slovenija na morebitne teroristične napade s kemičnim orožjem dobro pripravljena. V raziskovalnem delu smo posredovali anketo študentom Fakultete za varnostne vede, saj nas je zanimalo, kako ogrožene se počutijo pred morebitnim terorističnim napadom s kemičnim orožjem ter ali poznajo posledice uporabe kemičnega orožja in zaščito pred njim. Z raziskavo smo ugotovili, da se študentje ne počutijo ogrožene zaradi morebitnih terorističnih napadov s kemičnim orožjem in ne poznajo zaščite pred njegovimi učinki, poznajo pa posledice uporabe kemičnega orožja. Ključne besede: kemično orožje, Sirija, sirska državljanska vojna, terorizem. 6.

ABSTRACT - USAGE OF CHEMICAL WEAPON IN SYRIA CONFLICT Chemical weapons have been used in conflicts since World War I. The latest example of the use of chemical weapons in an armed conflict is in the Syrian civil war. In the following thesis the concept of chemical weapons is explained, different kinds of chemical weapons are described and clinical signs of poisoning with chemical weapons are pointed out. We also learn about safeguards in the event of a chemical attack and find out different ways of decontamination after exposure. The course of the Syrian civil war since its inception is described, with the focus on the attack with chemical weapons in the suburbs of Damascus. The armed forces involved in the conflict are also presented. We were also interested in the readiness of the Republic of Slovenia for possible attack with chemical weapons, therefore National Protection and Rescue Plan have been examined and presented. We have found out that the Republic of Slovenia is well prepared for possible terrorist attacks with chemical weapons. For research purposes a survey was sent to the students of the Faculty of Criminal Justice and Security, because we were interested in how threatened they feel by any terrorist attack with chemical weapons, and if they are aware of the consequences of the use of chemical weapons and protection against it. Research has shown that students do not feel threatened by possible terrorist attacks using chemical weapons, and they do not know about protection against its effects, but they know the consequences of the use of chemical weapons. Keywords: chemical weapons, Syria, Syrian civil war, terrorism. 7.

1 UVOD Konec avgusta 2013 so pretresljivi posnetki otrok, žensk in moških, ki so bili žrtve napada s kemičnim orožjem v predmestju sirskega glavnega mesta Damask šokirali svet. Analize so pokazale, da je bilo v napadu uporabljeno kemično orožje sarin. Zahodne države na čelu z ZDA so za napad ostro obsodile režim predsednika Basharja al Assada ter zagrozile z neposrednim vojaškim napadom. Assad se je vojaškemu napadu s pomočjo Rusije izognil in privolil v popolno uničenje vsega sirskega kemičnega orožja (Globus, zunanjepolitična oddaja, 2013). Kemično orožje se uporablja v vojaških spopadih že vse od 1. svetovne vojne, čeprav njegovi. začetki. segajo. globoko. v. (pra)zgodovino,. ko. so. sprte. strani. za. onesposobljenje nasprotnika uporabljale zastrupljene puščice ter strupen in dražeč dim. Pa vendar lahko o pravem kemičnem orožju govorimo šele od 1. svetovne vojne dalje, ko so na frontah uporabljali več različnih strupenih spojin (najpogosteje plina fosgen in iperit, ki sta bila tudi najbolj smrtonosna), zaradi katerih je po ocenah umrlo milijon vojakov. Posledice uporabe kemičnega orožja v 2. svetovni vojni ter naslednjih vojnah so marsikje občutne še danes. Tako danes v Južnem Vietnamu poteka razstrupljanje zastrupljenih tal, kljub temu pa se zaradi uporabe herbicidov med vietnamsko vojno po 50 letih še vedno rojevajo trajno prizadeti otroci (Globus, zunanjepolitična oddaja, 2013). Čeprav je njegova uporaba prepovedana, ga nekatere države še vedno hranijo in tudi v nekaterih primerih uporabijo. Sirski konflikt, oziroma sirska državljanska vojna, se je začela z nasilnim zatiranjem protestov proti režimu Basharja al Assada marca 2011, ki so bili posledica Arabske pomladi. Do februarja 2012 se je v državi že razširila državljanska vojna, ki je vključevala tudi bombardiranje mesta Homs, tako imenovane trdnjave upornikov. Uporniki so počasi pridobivali nadzor nad vse večjim ozemljem, nakar je Assad leta 2013 sprožil močno protiofenzivo, v kateri je bilo uporabljeno tudi kemično orožje. Konflikt je povzročil eno najhujših humanitarnih kriz v zadnjem času, saj je vojna z domov pregnala več kot devet milijonov ljudi, kar presega 40 odstotkov celotnega prebivalstva države (Wiersema, 2013). Podrobneje o sirskem konfliktu bomo razpravljali tudi v naslednjih poglavjih.. 8.

1.1 METODOLOŠKI PRISTOP 1.1.1 PREDMET IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA Predmet raziskovanja v diplomski nalogi so vrste kemičnega orožja in posledice njegove uporabe ter zaščita pred njegovimi vplivi; uporaba kemičnega orožja v Sirskem konfliktu ter občutek ogroženosti pred morebitnimi (terorističnimi) napadi s kemičnim orožjem med študenti Fakultete za varnostne vede. Cilj diplomskega dela je potrditev ali zavrnitev postavljenih hipotez, predstavitev vrst in uporabe kemičnega orožja, ugotovitev njihovega vpliva na človeško telo ter predstavitev zaščite in dekontaminacije pri morebitni izpostavljenosti. Ugotoviti želimo tudi občutek ogroženosti pred napadi s kemičnim orožjem med študenti na Fakulteti za varnostne vede. Za konec si bomo pogledali še, kako bi se na podoben konflikt odzivala Republika Slovenija, oziroma kako ima urejene načrte zaščite in reševanja v primeru (terorističnega) napada s kemičnim orožjem.. 1.1.2 HIPOTEZE V diplomski nalogi bomo potrdili ali zavrgli naslednje hipoteze: H1: Anketiranci se zaradi zadnjih dogodkov v Siriji počutijo ogrožene pred morebitnim napadom s kemičnim orožjem. H2: Anketiranci poznajo posledice uporabe kemičnega orožja in zaščito pred njim. H3: Republika Slovenija je na morebitne (teroristične) napade s kemičnim orožjem dobro pripravljena.. 1.1.3 UPORABLJENE METODE Za pisanje diplomskega dela bomo uporabili naslednje metode po Ivanko (2007): . deskriptivno in eksplikativno. analizo, s katero bomo raziskovali in. pojasnjevali uporabo različnih vrst kemičnega orožja in dogodkov v Sirskem konfliktu ter raziskali ureditev odzivanja v primeru (terorističnega) napada s kemičnim orožjem v Republiki Sloveniji . metodo anketiranja, s katero bomo na podlagi izvedene ankete raziskovali in zbirali podatke, informacije in stališča o obravnavanem problemu.. 9.

2 KEMIČNO OROŽJE Kemično orožje v grobem delimo na dušljivce, mehurjevce, živčne strupe, splošne strupe, naravne strupe ter strupe za začasno onesposobitev kot so solzivci, kihavci in psihotropni strupi. Žrtve napada s kemičnim orožjem utrpijo kemične, toplotne in mehanske poškodbe, posledica katerih je začasna onesposobljenost ali celo smrt (Ahčan, 2006). Definicija zveze NATO zahteva, da je kemični agens kemična snov, ki je uporabljena v vojaških operacijah in je zaradi svojih značilnosti sposobna ubiti, resno poškodovati ali onesposobiti ljudi, ne zajema pa sredstev za nadzor množice, herbicidov, dima in ognja (Ivanuša, 2008). Kemično orožje se v spopadih uporablja od prve svetovne vojne dalje, podatkov za uporabo tega orožja med drugo svetovno vojno pa ni. V novejših oboroženih spopadih obstaja nekaj dokazanih primerov uporabe kemičnega orožja v ofenzivne namene (Irak, Iran), so pa tudi dokazi, da so solzivci v pogosti uporabi, ko gre za nadzor množice. Solzivce najpogosteje uporabljajo policijske varnostne sile. Kemično orožje je lahko tudi orožje teroristov proti oboroženi sili ali civilnemu prebivalstvu. Leta 1997 je bila sprejeta konvencija, ki prepoveduje razvoj, skladiščenje in uporabo kemičnega orožja v ofenzivne namene, kljub temu pa se njihova uporaba proti silam zveze NATO ne izključuje (Ivanuša, 2008). Učinkovita uporaba katerega koli izmed kemičnih orožji je odvisna od njegovih fizikalnih in kemičnih lastnosti ter meteoroloških razmer (veter, temperatura zraka, padavine in atmosferska stabilnost) v času izpusta. Kemično orožje delimo v dve kategoriji: neperzistentne (neobstojne), ki predstavljajo kratkotrajno nevarnost, saj je disperzija hitra ter prezistentne (obstojne), ki obstajajo na kraju izpusta dalj časa in ostajajo kontaktna nevarnost ali nevarnost za inhalacijo. Učinkovitost kemičnega orožja je sposobnost, da povzroči maksimalno število žrtev in obseg škodljivih posledic. Učinkovitost je splošni izraz, ki pomeni primernost, toksičnost, sposobnost draženja in drugo, odvisna pa je tudi od sposobnosti napadene populacije, da nevtralizira oziroma uvede protiukrepe po izpustu kemičnega orožja (Ivanuša, 2008). Škodljiv učinek posameznega strupa se kaže na spremembah življenjskih funkcij v organizmu ali njegovem odmrtju, kar je odvisno od vrste strupa in njegove koncentracije. Bojni strupi so razdeljeni glede na vstop v telo (Stantič – Pavlinič in Šek, 2002):. 10.

. preko respiratornega trakta (plini, para), kjer pljuča predstavljajo najslabšo oviro za absorbcijo strupa. Kri, ki gre skozi pljuča, absorbira poleg kisika tudi strupe. Tako absorbiran strup prizadene možgane in srce, medtem ko kemijska detoksikacija jeter nastopi šele kasneje,. . preko kože in sluznic (kapljice), kjer se lahko nekatere kemikalije absorbirajo v dovolj veliki količini, da povzročijo zastrupitev organizma in posledično smrt. Nekateri bojni strupi prodirajo skozi kožo brez vidnih sledov poškodb (živčni bojni strupi), nekateri pa ob stiku s kožo le-to poškodujejo in s tem povečajo njeno permeabilnost (mehurjevci),. . preko prebavnega trakta (indirektna pot), kjer se mnogi strupi v biološkem mediju prebavnega sistema bolje topijo kot v vodi in se na ta način povečuje njihova možnost absorbcije. Različne spojine z vstopom v želodec izgubijo svojo strupenost (ali se ta močno zmanjša). Strupi (ionizirane molekule organskih spojin), ki se ne absorbirajo v želodcu, se absorbirajo v tankem črevesju. Iz prebavnega trakta se strupi absorbirajo v kri in jetra, kjer nato poteka nevtralizacija strupa. Absorpcija strupov poteka prav tako preko debelega črevesa, vendar v znatno manjšem obsegu.. 2.1 ŽIVČNI AGENSI Živčne strupe so znanstveniki odkrili pri razvijanju bolj učinkovitih pesticidov. Tako so leta 1930 slučajno odkrili živčni strup tabun, ko se je med testiranjem pesticidov v laboratoriju razlila kapljica tega strupa. Že po nekaj minutah so se pri raziskovalcih pojavili prvi znaki zastrupitve, nadaljnje raziskave pa so pokazale, da so živali, ki so bile izpostavljene param tabuna, hitro poginile. Raziskave tabuna kot živčnega strupa so se nato na zahtevo tretjega rajha nadaljevale. Leta 1937 je bil kot prvi živčni strup uvrščen na seznam bojnih strupov. Do konca druge svetovne vojne so proizvedli med 10.000 do 30.000 ton tabuna, na koncu vojne pa so začeli uničevati vso dokumentacijo in tone živčnih plinov zlili v Odro. Naslednji živčni strup, ki so ga sintetizirali leta 1938, je bil Sarin (imenovan po začetnicah priimkov raziskovalcev). Proizvodnja Sarina je bila bistveno manjša od proizvodnje Tabuna, saj so ga Nemci proizvedli med 5 in 10 tonami. Zadnji živčni strup, ki so ga sintetizirali Nemci leta 1944 pa je bil Soman, čeprav jim proizvodnja tega do konca druge svetovne vojne ni uspela. Kljub vsemu razvoju in proizvodnji živčnih strupov, jih nemška vojska v bojevanju ni nikoli uporabila (Stantič – Pavlinič in Šek, 2002).. 11.

Živčni strup, ki so ga poimenovali VX, je razvil angleški znanstvenik leta 1952, ki je svoje odkritje posredoval ameriškim znanstvenikom v nadaljnje raziskave. Leta 1960 so Američani začeli s proizvodnjo strupa, čez 8 let pa je že prišlo do prve nesreče. Leta 1969 je predsednik Nixon izdal ukaz o zaustavitvi oziroma zmanjšanju proizvodnje kemičnega orožja (Stantič – Pavlinič in Šek, 2002). Glavni živčni agensi, ki so tudi največkrat uporabljeni, so: tabun (GA), sarin (GB), soman (GD), ciklosarin (GF) in S-2-di-izopropilaminoetil O-etil metilfosfonotiolat (VX) (Ivanuša, 2008). Sarin, tabun in soman so tekočine, ki pri sobni temperaturi hlapijo. Sarin je brez barve in vonja, tabun je lahko brezbarven ali rjavkaste barve z vonjem po sadju, soman pa je rumeno rjave barve z vonjem po kafri. Sarin in soman hitro izhlapita, tabun pa je obstojen do dva dni. VX je perzistentna oljnata tekočina jantarne barve, ki hlapi pri višjih temperaturah (Ahčan, 2006). Detekcija živčnih agensov je različna, saj obstajajo barvni indikatorski lističi za individualno detekcijo tekočih živčnih agensov, mreža nadzora in opazovanje ter visoko občutljivi specifični kompleti. Živčni agensi se lahko absorbirajo skozi katero koli telesno površino. V primeru razpršitve v obliki pršila ali aerosola se lahko absorbira v telo preko kože, očes in respiratornega sistema, v primeru razpršitve v obliki hlapov v pričakovani koncentraciji pa so hlapi primarno absorbirani prek dihal in oči. V primeru zadostne količine absorbiranega živčnega agensa sledijo lokalnim spremembam generalizirani sistemski učinki, čigar hitrost je odvisna od količine absorbiranega agensa v časovnem obdobju (Ivanuša, 2008). Lokalna simptoma stika kože z manjšo količino tekočega živčnega agensa sta pojav znojenja in trzanje mišic na mestu stika. V primeru vdiha manjše količine hlapov se zožijo dihalne poti, iz pljuč pa se začne izločati veliko sluzi, kar posledično otežuje dihanje, poleg tega se zožita zenici in pojavi očesna bolečina. Pri izpostavljenosti večjim količinam živčnega agensa se ne glede na način izpostavitve pojavijo vsi znaki zastrupitve, kot so: meglen vid, ozki zenici, solzenje, izcedek iz nosu, slinjenje, znojenje, bruhanje, driska, dušenje in prenehanje dihanja, počasen ali hiter pulz, glavobol, vrtoglavica, kriči in mišična ohlapnost ter nezavest (Ahčan, 2006).. 2.2 MEHURJEVCI Mehurjevci se v ofenzivne namene uporabljajo vsaj z dvema namenoma in sicer povzročitev žrtev ter prisiljenje nasprotnika, da se bojuje v popolni zaščitni opremi, kar zmanjšuje njegovo fizično zmogljivost. Navadno niso smrtni, kljub temu pa lahko masivna izpostavljenost povzroči smrtni izid. Najpomembnejši mehurjevci so: žveplov 12.

iperit (H), dušikov iperit (HN) ter arzenov mehurjevec – luizit (lewisite) (L), poznan pa je tudi halogeniran oxim (CX), ki ima drugačno delovanje in učinke. Luizit je izjemno agresiven, klinični znaki kontaminacije so hitrejši in intenzivnejši. Mehurjevci povzročajo opekline in pojav mehurjev na koži in sluznicah, predvsem na očeh, v primeru inhalacije pa poškodujejo tudi respiratorni sistem. Po zaužitju se pojavita bruhanje in driska. Prizadenejo lahko tudi kostni mozeg in zarodne celice (Ivanuša, 2008). Luizit (lewisite) je brezbarvna tekočina brez vonja, vendar navadno vsebuje nekaj nečistoč, ki ji dajo rjavkasto barvo in vonj po krvomočnici. Zlahka prehaja v kožo, povzroči nastanek mehurjev ter se razširi v ves sistem prizadetega posameznika. Tekoči arzenovi mehurjevci so bistveno bolj agresivni kot drugi tekoči mehurjevci, težki klinični znaki na očeh in koži pa se lahko pojavijo neposredno po izpostavljenosti (Ivanuša, 2008).. 2.3 DUŠLJIVCI Dušljivci so vrsta kemičnega orožja, ki sproščajo toksične hlape, ki nato poškodujejo pljučno tkivo in primarno povzročijo pljučni edem. Dušljivec je splošno sprejet izraz, ki se uporablja za določene agense, ki poškodujejo pljučno tkivo in se uporabljajo kot kemično orožje. Med njimi so najpogosteje uporabljeni: fosgen (CG), difosgen (DP), klor (CL) in klorpikin (PS). Dušljivce se je uporabljalo že v prvi svetovni vojni, v kateri se kar 80 % žrtev pripisuje fosgenu, ob njem pa naj bi se uporabilo še najmanj 14 različnih respiratornih agensov, dražljivcev in mehurjevcev, ki prav tako povzročajo poškodbe respiratornega sistema. Dušljivci so v okolju čisti plini, shranjujejo in prevažajo se kot tekočina v jeklenkah s podtlakom. Težko jih je zaznavati, večinoma se jih zaznava z različnimi komercialnimi detektorji, avtomatski detektorji. so. redki.. Pri. izpostavljenosti. visokim. koncentracijam. dušljivcev. razdraženost, kašljanje, hripavost in drugi centralni respiratorni učinki niso zanesljivi indikatorji izpostavljenosti, pri nižjih koncentracijah dušljivcev pa so navedeni klinični znaki lahko prehodni ali popolnoma odsotni. Kemične spojine, ki so visoko reaktivne in topne v vodnih raztopinah, večinoma delujejo v zgornjem in centralnem delu respiratornega sistema, medtem ko je velika večina dušljivcev (fosgen, ogljikov oksid in PFIB) relativno netopnih in nereaktivnih, zato hitro dosežejo bronhije in pljučne mešičke oziroma periferne dele respiratornega sistema, kjer nato v kemični reakciji dobijo acilno skupino in ostanejo na mestu ter povzročijo poškodbe, ki so lahko vzrok nastanka pljučnega edema. Po latentni dobi, ki traja od 20 minut do 24. 13.

ur, postanejo pljuča toga, pojavi se tesnoba v prsnem košu, plitko in oteženo dihanje. Najbolj očiten znak zastrupitve z dušljivci je oteženo dihanje, ki se lahko pojavi z ali brez tesnobe v prsnem košu. Pojavi se pomanjkanje kisika, pospešeno dihanje in zmanjšana pljučna gibljivost. Brez takojšnje medicinske pomoči prizadetemu grozi smrtni izid, saj so prizadeta pljuča tudi dokaj dojemljiva za infekcije (Ivanuša, 2008). Najpogostejši prvi znaki zastrupitve z dušljivci so poleg že navedenih še: solzenje, kašljanje in kihanje, slabost in bruhanje, šibek in hiter pulz, pomodrelost in otečenost (Ahčan, 2006). Fosgen (CG) je predstavnik kratkotrajnih bojnih strupov, saj kontaminacija zemlje v poletnih mesecih traja med 15 in 30 minut. Je brezbarvna tekočina, katere vonj spominja na strohnjeno listje, plesnivo seno ali zelena jabolka (Stantič – Pavlinič in Šek, 2002). Difosgen (DP) se zaradi svojih fizikalno-kemijskih lastnosti dalj časa zadržuje na zemlji, kljub temu pa spada v skupino kratkotrajnih strupov. Kemijsko čist difosgen je brezbarvna oljna tekočina, ki ima podoben vonj kot fosgen (Stantič – Pavlinič in Šek, 2002). Klor (CL) je plin, ki se po svoji strupenosti in nahajanju v naravi uvršča na prvo mesto med halogenidi. Zelo pogosto se uporablja v kemijski industriji ter za kloriranje mineralnih in organskih snovi ter pitne vode. Je rumenozelen plin, ki ima zelo močan, zadušljiv vonj (Stantič – Pavlinič in Šek, 2002).. 2.4 CIANIDNI AGENSI Cianidni agensi razvijejo svoje učinke z motnjo izkoriščanja kisika na celični ravni, toksičnost pa je primarno pogojena s sproščanjem njihove cianoskupine (Ivanuša, 2008). Najpogostejša pot zastrupitve je vdihavanje, smrt pa nastopi že po nekaj minutah. Najpogostejša predstavnika cianidnih agensov sta cianovodik (AC) in cianoklor (CK), ki sta brezbarvni in zelo hlapljivi tekočini. Cianovodik ima vonj po grenkih mandljih, medtem ko cianoklora zaradi močnega draženja ne moremo zaznavati z vonjem (Ahčan, 2006). Klinična slika je pri zastrupitvi s cianovodikom zelo različna, saj je odvisna od koncentracije. Pri visoki koncentraciji se v nekaj sekundah pojavi izrazito globlje dihanje, z nezmožnostjo zadrževanja diha. Po 20 do 30 sekundah sledi izguba zavesti in krči, po eni minuti sledi zastoj dihanja, nato pa srčni zastoj. Nenadna izguba. 14.

zavesti brez drugih kliničnih znakov je ključni indikator zastrupitve s cianovodikom. Pri nizkih koncentracijah so prvi klinični znaki šibkost nog, vrtoglavica, siljenje na bruhanje (navzea) in glavobol. Sledijo krči in koma, trajanje katere je odvisno od izpostavljenosti cianidnim agensom. Prizadeti morajo biti takoj odstranjeni iz bližine izvora cianovodika, saj je ključna terapija pri zastrupitvah s cianovodikom ravno hitrost. Pri prizadetih, ki so pri zavesti in spontano dihajo več kot 5 minut po izpostavljenosti, je ozdravitev spontana. Sistemski učinki cianoklora so podobni, lokalno pa dražijo še oči, zgornji respiratorni sistem in pljuča. Cianoklor povzroča resne poškodbe respiratornega sistema. Klinični znaki zastrupitve s cianoklorom pa so kombinacija kliničnih znakov zastrupitve s cianovodikom in tistih, ki so posledica prizadetega pljučnega tkiva pri fosgenu (Ivanuša, 2008).. 2.5 SREDSTVA ZA NADZOR MNOŽIC Sredstva za nadzor množic, ki jih NATO-va definicija sicer ne uvršča med kemična orožja, so kljub temu pogosto v uporabi. To so dražljivci, njihova toksičnost je nizka, učinki pa hipni in trajajo kratek čas. Najpogosteje uporabljen dražljivec je Ortklorbenzilidin malononitril (CS), sledita kloroaceton (CN) in dibenzoxazepin (CR) (Ivanuša, 2008). Solzivci Ortklorbenzilidin malononitril se za nadzor množic uporablja v mnogih državah, prav tako se ga uporablja kot agens za usposabljanje delovanja oboroženih in drugih varnostnih sil v primeru kemične kontaminacije. Kljub temu, da dim ni obstojen, se lahko obdrži na hrapavih površinah in se od tam počasi sprošča. Detektorji, ki bi zaznavali CS, ne obstajajo. Klinični znaki, ki se pojavijo pri kontaminaciji s CS so: solzenje, ki se pojavi nemudoma; pekoče oči in grlo; bolečina v sapniku in bronhijih; vnetje veznic; eritem in krč vek; močno solzenje in fotofobija; dušenje; izcedek iz nosu (možna je tudi krvavitev); motnje zmožnosti okušanja; možni so tudi siljenje na bruhanje, driska in glavobol. Visoke koncentracije lahko izzovejo tudi nastanek pljučnega edema (Ivanuša, 2008). Emetiki Emetiki so sredstva, ki izzovejo močno draženje zgornjega respiratornega trakta, draženje oči in solzenje, nenadzorovano kihanje, kašelj, siljenje na bruhanje, bruhanje in splošno nelagodje. Najvidnejši predstavniki emetikov so difenilklorarzin. 15.

(DA), difenilaminoklorarzin (DM) in difenilcianarzin (DC). Širijo se z vdihavanjem ali razvijejo svoje učinke z neposrednim delovanjem na očeh. So neobstojni, saj hitro po izpustu aerosola ne zaznavamo niti koncentracije, ki je visoko dražljiva. Detektorji emetikov ne obstajajo, tako se lahko zanašamo samo na hitro prepoznavanje kliničnih znakov, ki jih emetiki povzročajo. Klinični znaki se pojavijo čez nekaj minut po izpostavljenosti, kar pomeni, da se učinkovita izpostavljenost zgodi pred pojavom dima oziroma njegovo zaznavo. Vdihovanju emetikov sledi pekoča reakcija v nosu in grlu, intenzivno slinjenje, vnetje nosne sluznice, siljenje na bruhanje in bruhanje. Z napredovanjem zastrupitve se lahko pojavi tudi depresija. Sinusi postanejo vzdraženi, polni izcedka, pojavi se frontalni glavobol. Podaljšana izpostavljenost napreduje v oteženo dihanje in znake, ki so podobni astmatičnemu napadu. Koža pri visokih koncentracijah pordi, skeli, lahko se pojavijo mehurjaste tvorbe. Zaužitje emetikov lahko povzroči siljenje na bruhanje, bruhanje, krvavo drisko ter splošno oslabelost z vrtoglavico. Pri izpostavljenosti visokim koncentracijam emetikov se lahko pojavijo še pljučni edem, hiperestezija, anestezija ali paraestezija ter tudi izguba zavesti (Ivanuša, 2008).. 2.6 ZAŠČITA PRED KEMIČNIM OROŽJEM IN DEKONTAMINACIJA Kot smo že omenili, kemični bojni strupi vstopajo v telo človeka po inhalacijski, dermalni in oralni poti, zato je nujna zaščita teh poti. Osnovno sredstvo za zaščito dihalnih poti je zaščitna maska, za zaščito kože pa primerna zaščitna obleka. Zaščitna maska s filtrom je osnovno zaščitno sredstvo za preprečevanje vdihovanja strupenih plinov. Pomembna karakteristika filtra je njegova absorpcijska kapaciteta, ki se meri pri določeni koncentraciji bojnega strupa v zraku ter določeni hitrosti prehoda zraka skozi filter. Vsak filter je namreč sposoben zadržati le določeno množino strupenih plinov in ko je ta presežena, začne filter prepuščati strupene snovi. Večina bojnih strupov (živčni strupi, mehurjevci) se zadrži na filtru zaradi adsorpcije, za nekatere pa je absorpcija dopolnjena še s kemosorpcijo in katalitsko adsorpcijo. V filtru zaščitne maske se kot adsorbent uporablja aktivno oglje, za katalitično adsorpcijo se uporabljajo še oksidi bakra, srebra, kroma in mangana, kot kemosorbenti pa se uporabljajo piridin in hidroksidi alkalijskih in zemljoalkalijskih kovin. Filtrnih zaščitnih mask ne moremo uspešno uporabiti v primeru povečane koncentracije ogljikovega monoksida ali zmanjšane koncentracije kisika v zraku, zato v tovrstnih primerih uporabljamo izolacijske maske z lastnim virom zraka (Stantič – Pavlinič in Šek, 2002).. 16.

Kožo najlažje zaščitimo s primerno zaščitno obleko, ki je izdelana iz izolirnih zaščitnih materialov ali filtrirnih zaščitnih materialov. Izolirne zaščitne obleke so kombinezoni, narejeni iz impregnirane tkanine. Slaba lastnost tovrstnih oblek je njihova neprodušnost, predvsem v poletnih mesecih oziroma visokih temperaturah. Te obleke so namenjene le specialnim enotam za prvi ogled terena in dekontaminacijo, saj je njihova uporabnost časovno omejena. Druga oblika zaščitnih oblek so filtrirne zaščitne obleke, katere imajo večjo prepustnost zraka, prodiranje strupov pa je onemogočeno. Filtrirne obleke imajo med eno in drugo plastjo tkanine absorpcijski material v obliki pene ali granul. Take obleke zagotavljajo do 12 urno zaščito pred tekočimi bojnimi strupi in do 24 urno zaščito pred parami bojnih strupov. Pri tem je potrebno paziti, da obleka ne pride v stik s tekočinami, kot so bencin, dizel ali raztopina za dekontaminacijo, saj se s tem stopnja zaščite obleke močno zmanjša (Stantič – Pavlinič in Šek, 2002). Dekontaminacija je proces nevtralizacije kemičnega strupa in preprečevanja nadaljnjega širjenja kontaminacije oseb ter njihove opreme pri napadih s kemičnim (in tudi) biološkim orožjem, ki poteka z uporabo fizikalnih in kemičnih sredstev. Dekontaminacijo je potrebno začeti pravočasno in jo dokončati v čim krajšem možnem času, vedno pa ima prednost dekontaminacija ljudi. Načini dekontaminacije morajo biti čim bolj enostavni ter izvedljivi v najtežjih pogojih, hkrati pa tudi zadovoljivo učinkoviti. Pri izvajanju dekontaminacije je potrebno preprečiti kontaminacijo. okolja,. sploh. kontaminacijo. pitne. vode.. Osebje,. ki. izvaja. dekontaminacijo mora biti ustrezno usposobljeno, zaščiteno z osebnimi zaščitnimi sredstvi in pravočasno zamenjano. Pri dekontaminaciji je potrebno biti pozoren na določene parametre okolja, ki so (Stantič – Pavlinič in Šek, 2002): . Smer vetra, ki je med izvajanjem dekontaminacije zelo pomembna. Dekontaminacija. mora. potekati. v. nasprotni. smeri. vetra. ter. izven. kontaminiranega območja. Dekontaminacijsko območje naj tako izkorišča prednost prisotnega vetra, načrtovano pa mora biti tako, da omogoča hitro reorganizacijo in preureditev v primeru spremembe smeri vetra. . Varovanje dekontaminacijskega območja mora biti urejeno zaradi možnih nepredvidenih posameznikov, ki bi lahko razširjali kontaminacijo. Naloga varnostnikov je, da preverjajo vse osebe, ki prihajajo na to območje.. . Kontroliranje premikanja osebja in poškodovancev je nujno potrebna za zagotovitev preprečevanja nadaljnje kontaminacije. Nujne povezave morajo biti zavarovane in okrepljene.. 17.

. Logistika dekontaminacijskega območja, ki mora osebju zagotoviti dovolj zalog materiala za nemoteno oskrbo poškodovancev.. . Nujna povezava je pot med kontaminiranim in varnim območjem, kjer mora biti takoj po vzpostavitvi z rumenim trakom označena meja, ki preprečuje prehod. kontaminiranih. oseb. na. čisto. območje.. Edini. vhod. na. dekontaminacijsko območje je skozi dekontaminacijsko postajo. Poznamo dva postopka dekontaminacije, s katerima mora biti seznanjeno osebje in sicer. fizikalni. in. kemijski. način.. Fizikalne. metode. temeljijo. na. fizičnem. odstranjevanju strupov s kontaminirane osebe ali opreme. Primeri fizične odstranitve strupov so: absorpcija, ščetkanje ali strganje, vakuumiranje, spiranje, … Vse fizične metode odstranjevanja strupov so enako dobre pri kemičnih strupih ne glede na njihovo kemijsko zgradbo. Kemijske metode dekontaminacije se navadno uporabljajo za dekontaminacijo opreme in površin, nikakor pa ne na ljudeh, saj temeljijo na uporabi kemijskih reakcij. Najpogosteje se kot metode uporabljajo absorpcija, kemijska razgradnja in nevtralizacija (Stantič – Pavlinič in Šek, 2002).. 18.

3 SIRIJA IN DRŽAVLJANSKA VOJNA Sirija oziroma uradno Sirska arabska republika je obmorska država na Bližnjem vzhodu. Na zahodu meji na Sredozemsko morje, Libanon in Izrael, na jugu na Jordanijo, na vzhodu na Irak ter na severu na Turčijo. Golanska planota, ki leži na jugozahodu, je trenutno pod izraelsko zasedbo. Glavno mesto Sirije je Damask, upravno pa je Sirija razdeljena na 14 provinc. Večinsko prebivalstvo Sirije je semitskega porekla, največ je Arabcev (89 %), Kurdov (9 %), med preostalima dvema odstotkoma pa je največ Armencev in Turkomanov. Na nekaterih območjih živijo tudi predstavniki maloštevilne judovske skupnosti. 90 odstotkov prebivalstva pripada islamu, od tega je 74 % sunitov, preostali 16 % so alaviti, druzi in ostale muslimanske sekte. Večina ostalih 10 % prebivalstva pripada različnim vejam krščanstva. Uradni jezik je arabščina, večina Kurdov govori kurdščino, ostali materni jeziki pa so še armenščina, aramejščina, cirkaščina in nekatera narečja turških jezikov (Veliki splošni leksikon, 1997).. 3.1 POTEK VOJNE Sirska državljanska vojna, znana tudi pod imenom sirska vstaja, je oborožen konflikt med vojaškimi silami, zvestimi vladi in predsedniku, ter njegovimi nasprotniki. Začela se je leta 2011 po protestih, ki so bili del tako imenovane Arabske pomladi in traja še vedno. Glede na podatke Združenih narodov je smrtni davek junija 2013 presegel 100.000 žrtev ter dosegel 120.000 žrtev v septembru istega leta. Zadnji podatki o številu žrtev v vojni govorijo o 150.000 žrtvah ter 5 milijonov beguncev (France urges action on Syria, says 120,000 dead, 2013). Sirska državljanska vojna je posledica množičnih protivladnih protestov, ki so se začeli v decembru 2010 v Tuniziji in se nato razširili po celotnem Arabskem svetu. V februarju 2011 so se revolucije, znane kot Arabska pomlad, začele v Tuniziji in Egiptu, medtem ko se je Libija začela spopadati s svojo državljansko vojno. Arabska pomlad je zajela tudi Sirijo, kjer so se protesti začeli v januarju leta 2011, kot odgovor vladni korupciji in kršenju človekovih pravic. Večji nemiri so se začeli v marcu v mestu Daraa ter se nato razširili na območje celotne države. Vlada je odgovorila z množičnimi aretacijami, mučenjem zapornikov, policijskem nasiljem in cenzuro dogodkov. V nekaj dneh protestov je bilo ubitih vsaj 40 protestnikov, vendar so se kljub temu protesti nadaljevali. V aprilu 2011 je Sirska vojska dobila ukaz o zatrtju protestov, tako da so vojaki začeli streljati na protestnike, kasneje pa so. 19.

uporabili tudi težje orožje, tanke in artilerijo. To je tudi povzročilo, da so protestniki v svoje roke vzeli orožje in se zoperstavili zatiranju protestov (Syria protests: Rights group warns of 'Deraa massacre', 2011). Julija 2011 se je pod vodstvom prebeglih poveljnikov vojske in vojakov ter s pomočjo civilnih prostovoljcev oblikovala Svobodna sirska vojska, skupina, ki se je zoperstavila Assadovim silam ter hotela odstraniti Assada in njegovo vlado. Svobodna sirska vojska je zelo hitro pridobivala člane in jih je bilo v juniju 2012 po ocenah 40.000. Kljub temu je skupina ostala brez centraliziranega vodstva do decembra leta 2012. Člani Svobodne sirske vojske so se zanašali predvsem na lahko orožje, jurišno orožje in ročne minometalce. V novembru 2011 so se spopadi med vladnimi silami in Svobodno sirsko vojsko v mestu Homs samo še stopnjevali. Po šestdnevnem bombardiranju je sirska vojska vdrla v mesto, čemur so sledili hudi boji, saj je bil odpor v Homsu veliko močnejši kot drugje. Poleg močnega odpora v Homsu so pripadniki Svobodne sirske vojske izvedli nekaj napadov na kontrolne točke sirske vojske ter na še nekaj pomembnih točk Assadovega režima. V juliju je vladnim silam uspelo zatreti upor v mestu Homs, poleg tega so izvedli številne napade, tudi s pomočjo lovskih letal, na upornike v Alepu in Damasku, čemur so bili priča tudi opazovalci Združenih narodov. Kmalu so uporniki prevzeli nadzor nad vsemi štirimi mejnimi prehodi med Sirijo in Irakom, poveljstvo upornikov pa se je preselilo iz Turčije na območja v Siriji, ki so jih obvladovali uporniki (Institute for the Study of War, 2011). Konec leta 2012 so uporniki izvedli več operacij, s katerimi so zasedli številne strateško pomembne točke, med drugim avtocesto, ki je povezovala mesto Alep z ostalimi območji pod vladnim nadzorstvom ter večjo bazo Sirske vojske na severu države. Z zasedbo vojaške baze so uporniki pridobili večje količine težjega orožja, med drugim tudi tanke. Sredi decembra so se pojavila poročila, da je Sirska vojska proti upornikom uporabila tudi balistične rakete, je pa še vedno nejasno, ali so rakete zadele svoj cilj, kar je vlada sicer zanikala. V prihodnjih mesecih je bilo še nekaj takih obstreljevanj položajev upornikov, čeprav so rakete večinoma zgrešile svoje cilje (Sherlock, 2012). Januarja 2013 so uporniki po večtedenskih bojih prevzeli popoln nadzor nad strateško pomembno letalsko bazo, ki je bila s strani vojske uporabljena za helikopterske napade in zagotavljanje zalog. Uporniki so si z zasedbo baze tako tudi zagotovili več različne vojaške opreme in orožja, med drugim tudi tanke, helikopterje, rakete in ostalega orožja. Februarja so islamistični uporniki zasedli največji sirski jez, ki je. 20.

ključnega pomena za zagotavljanje hidroenergije, ter letalsko bazo, iz katere so vzletali bombniki (Syrian rebels seize key air base, activists say, 2013). Tega leta je v vojno na stran Sirske vojske vstopil tudi Hezbolah, čigar položaje v Libanonu so februarja začeli obstreljevati uporniki. Marca si je Sirska vojska pridobila nazaj nekaj vasi ob avtocesti, ki vodi v Alep, uporniki pa so zasedli zapor v Rakki, s katerega so izpustili več sto zapornikov. Poročila kažejo tudi na to, da so marca uporniki prevzeli nadzor nad policijsko akademijo v Alepu ter da je bilo v bojih ubitih več kot 200 ljudi na obeh straneh (Rebels 'seize most of Syria police academy', 2013). Marca so vladne sile prvič napadle položaje upornikov v Libanonu, aprila pa so prodrle skozi šestmesečno uporniško blokado. Močni boji so potekali tudi v okolici nekaterih ostalih mest pod uporniškim nadzorom. Svobodna sirska vojska je prevzela nadzor nad še eno letalsko bazo, ki je bila sicer primarno namenjena kopenskim silam, medtem pa so vladne sile prevzele nadzor nad mestom Abel. Aprila so vladne sile in Hezbolah izvedle močno ofenzivo z namenom ponovnega zavzetja območji pod nadzorom upornikov. Tako so vladne sile 24. aprila po pet tedenskih bojih prevzele nadzor nad mestom Otaiba, ki je bilo v rokah upornikov osem mesecev in je strateško pomembno za oskrbovalne poti iz Jordanije. Istočasno so uporniki na severu države prevzeli nadzor nad še eno strateško pomembno letalsko bazo na obrobju Alepa (Kelley, 2013). V začetku maja je prišlo do več napadov vladnih sil in posledično tudi zavzetij mesta Al-Qaysa in Baniyas ter nekaterih predelov mesta Homs. Sirski observatorij za človekove pravice je ob teh napadih poročal o več kot 150 smrtnih žrtvah, povzročenih s strani Sirske vojske ter Šabihe. Priče so tudi poročale, da so bile žrtve ubite z noži oziroma drugimi predmeti ter da so številni prebivalci še vedno pogrešani (Britain set to end arms embargo on Syrian rebels as Assad 'massacres up to 100 men, women and children' with knives and guns, 2013). V naslednjih dneh so vladne sile zavzele še strateško pomembno mesto Khirbet Ghazaleh ob avtocesti, ki vodi do Jordanske meje. Preko tisoč upornikov se je moralo zaradi pomanjkanja zalog in streliva umakniti. Zavzetje mesta je povzročilo ponovno vzpostavitev vladne oskrbovalne poti med Alepom in osrednjo Sirijo. Z zavzetjem še nekaj drugih strateško pomembnih točk si je sirska vlada zagotovila pomembno prednost pri vseh nadaljnjih mirovnih pogovorih z opozicijo in zahodom. V maju so sledili številni boji za zasedbo mest ter vojaških baz, ki so bili pod nadzorom ene ali druge strani (Mortada, 2013).. 21.

Tudi tekom junija so potekali številni boji, v katerih so prevladovale vladne sile, saj so zavzele številna mesta, ki so bila pod nadzorom upornikov. Med 7. in 14. junijem so vladne sile ob pomoči Hezbolaha izvedle močno operacijo na območju Alepa, v kateri so se morali uporniki umakniti s svojih položajev. Upornikom je po dveh tednih bojev uspelo ustaviti napad ter tudi ponovno zavzeti prej izgubljeno ozemlje (Oweis, 2013). Desetega junija so provladni vojaki napadli bližnje položaje upornikov in štiri upornike ubili. Naslednji dan je na tisoče upornikov v znak maščevanja napadlo in zajelo vas provladnih vojakov in ubilo 60 prebivalcev, vojakov in civilistov. Umrlo je tudi 10 upornikov (Activists: Syrian rebels attack village in country's east, killing dozens of local Shiites, 2013). Julija in avgusta so ponovno sledili številni napadi upornikov in njihovih zaveznikov ter postopno ponovno prevzemanje nadzora nad pomembnimi položaji. Četrtega avgusta je deset brigad upornikov ob podpori težkega orožja izvedlo obsežno ofenzivo, v kateri so zavzeli 12 vasi v gorskem svetu. Ubitih je bilo 20 upornikov in 32 pripadnikov vladnih sil. Po poročanju organizacije za človekove pravice Human Rights Watch je bilo v ofenzivi ubitih 190 civilistov, med katerimi jih je bilo vsaj 67 usmrčenih. Še 200 civilistov, večinoma žensk in otrok je bilo zajetih kot talcev (Barnard, 2013). Sledil je 21. avgust, ko se je zgodil napad s kemičnim orožjem na obrobju Damaska, ki je prizadel več tisoč ljudi ter povzročil več sto žrtev. Napad je sledil vojaški ofenzivi, ki je hotela uničiti upornike, ki so bili prisotni na tem območju že vse od začetka vstaje (Dagher in Fassihi, 2013). Kemičnemu napadu v Guti, predmestju Damaska, se bomo posvetili v posebnem delu diplomskega dela. Boji so konec avgusta in tekom septembra potekali tudi na drugih območjih, v katerih so uporniki prevzemali nad mesti, ki so bili do takrat pod zasedbo vladnih sil. Prevlada upornikov nad zasedenimi mesti je trajala le nekaj dni, saj so vladne sile z močnimi protiofenzivami prevzele nadzor nad njimi. Začetek oktobra je Sirska vojska ponovno prevzela nadzor nad strateško pomembnim mestom Khanasir, ki leži ob pomembni oskrbovalni poti med osrednjo Sirijo in mestom Alep, posledično pa so s tem vladne sile pridobile nadzor tudi nad omenjeno potjo (Syria army retakes northern strategic town, 2013). Med oktobrom in decembrom 2013 so na dveh ključnih položajih, v okolici Damaska in Alepa, potekale močne ofenzive Sirske vojske ter njenih zaveznikov, predvsem Hezbolaha in brigade Al-Abas. V ofenzivi so vladne sile zasedle večino mest, ki so bili. 22.

pod nadzorom upornikov. Zasedli so tudi eno izmed predhodno izgubljenih vojaških baz v bližini letališča v Alepu, v naslednjih dneh pa tudi nekaj strateško pomembnih položajev v bližini baze. V bojih za bazo je po poročanju Sirskega observatorija za človekove pravice umrlo 63 upornikov, med njimi 11 tujcev (Syria activists say rebels reach deal with government to ease blockade of rebel-held town, 2013). Pomemben uspeh upornikov v tem obdobju je bilo zavzetje največjega sirskega naftnega polja s strani Fronte Al-Nusra in ostalih islamističnih upornikov, saj so s tem povzročili, da so se morale vladne sile zanašati zgolj na uvoženo nafto (Solomon, 2013). Z novim letom so se začeli boji med uporniškimi skupinami in Islamistično državo Iraka in Levanta (ISIS). Napetosti med skupinami so se začele že septembra 2013, ko je ISIS napadla in zasedla mesto pod nadzorom Svobodne Sirske vojske, v oktobru pa se je zaradi podobnega incidenta konflikt med skupinama samo še okrepil. Januarja so tako vojska Muhadžedinov, Svobodna Sirska vojska in Islamistična fronta izvedle ofenzivo proti območjem v okolici Alepa in Idliba, ki jih je nadzorovala ISIS. Do šestega januarja so uporniki uspeli pregnati ISIS iz mesta Rakka, v katerem je bilo največ pripadnikov ISIS, do 8. januarja pa so jih pregnali še iz mesta Alep. Do začetka marca, ko se je bojem proti skupini ISIS pridružila še Fronta Al-Nusra, se je ISIS umaknila z večine področij v Siriji (Sly, 2013). Poleg bojev med uporniškimi skupinami so se nadaljevale tudi ofenzive Hezbolaha in vladnih sil, v katerih so zasedli več mest, ki so bili do tedaj pod nadzorom upornikov. V tej ofenzivi je prišlo tudi do artilerijskega napada Izraela na bazo Sirske vojske, kot odgovor na štiri ranjene vojake, ki so bili žrtve obcestne bombe na Golanski planoti (Israel bombs Syria's Golan after blast, 2013). Po ofenzivi so uporniki ponovno okrepili upor ter pridobili nadzor nad nekaterimi izgubljenimi, tudi strateško zelo pomembnimi območji. Boji se še vedno nadaljujejo, tako med uporniki in vladnimi silami, kot tudi med različnimi uporniškimi skupinami.. 3.2 NAPAD S KEMIČNIM OROŽJEM V OKOLICI DAMASKA Kot smo že omenili, se je 21. avgusta 2013 v predmestju Damaska, natančneje v predelu Guta, zgodil napad s kemičnim orožjem – živčnim strupom sarin. V napadu, ki se je zgodil zjutraj v kratkem času, je bilo ubitih več sto ljudi. Ocene umrlih so različne in sicer od 281, kot jih je zaznala francoska obveščevalna služba, do 1.729, kot jih je preštela Svobodna sirska vojska, med umrlimi pa naj bi bilo tudi vsaj 51 upornikov (Bodies still being found after alleged Syria chemical attack: opposition, 2013). Po Iransko-Iraški vojni je to najhujši napad s kemičnim orožjem. 23.

3.2.1 OZADJE NAPADA Guta je območje v predmestju Damaska, kjer je bilo že vse od začetka državljanske vojne močno opozicijsko in uporniško gibanje, zaradi česar je tudi stalno prihajalo do spopadov z vladnimi silami. Napad se je zgodil tudi leto dni po opozorilu ameriškega predsednika Obame, da bi uporaba kemičnega orožja v Siriji (ki ni podpisnica Konvencije o prepovedi uporabe kemičnega orožja) sprožila ameriško intervencijo v obliki napada (Wilner, 2013). V času med opozorilom in napadom v Guti naj bi bilo kemično orožje uporabljeno v vsaj še štirih napadih. Napadi so se po poročanju zgodili med drugo in peto uro zjutraj na območjih, ki so jih obvladovali uporniki. Območje je bilo oblegano s strani vladnih sil in Hezbolaha že dva meseca. Po napadih so v manj kot treh urah v bližnje bolnišnice prepeljali več kot 3.600 pacientov z nevrotoksičnimi simptomi, od katerih jih je 355 umrlo. Po poročanju Svobodne sirske vojske je med napadom umrlo vsaj 51 upornikov ter 6 reševalcev, ki so oskrbovali žrtve napada. Razlog za tako veliko število žrtev je najverjetneje v tem, da so se številni prebivalci tega območja zaradi nenehnih zračnih napadov skrivali v kleteh, kamor so hlapi živčnih agensov, ki so težji od zraka, lažje prodrli. Poleg tega je veliko žrtev v času napada tudi spalo (Solomon in Irish, 2013). Združeni narodi so takoj po napadu od sirske vlade zahtevali dostop do napadenega območja in izvedbo preiskave, vendar so zaradi nenehnega obstreljevanja tudi naslednji dan po napadu, morali na le-to počakati. Sirska vlada je prihod inšpektorjev Združenih narodov odobrila po dogovorih z uporniki o prekinitvi ognja šele 25. avgusta, inšpektorji pa so svojim delom pričeli takoj naslednji dan in preiskovali do 31. avgusta (Syria: UN chief 'shocked' by new allegations of chemical weapons use, 2013). Preiskava je potrdila domneve o uporabi živčnega strupa sarin, s katerim naj bi bile napolnjene rakete zemlja-zemlja. Po navedbah preiskovalcev naj bi bil sarin, uporabljen v tem napadu, bolj kvaliteten od sarina uporabljenega v iransko-iraški vojni, kar nakazuje na to, da ima Sirija tudi obrate za proizvodnjo kemičnega orožja. Dokazi, ki govorijo o uporabi kemičnega orožja v napadu na Guto, so predvsem simptomi, ki jih je imelo prizadeto prebivalstvo in ki so značilni za zastrupitev s kemičnim orožjem, ter rakete, ki so bile uporabljene v napadu (Mahmood in Chulov, 2013). Sirska vlada in opozicija sta za napad obsojali ena drugo. Veliko vlad tujih držav, med katerimi so bile tudi zahodne in arabske države, so za napad takoj okrivile sile. 24.

predsednika Al-Assada. Na drugi strani je Rusija za napad takoj obsodila opozicijske sile, ki bi tako na svojo stran pridobile tuje sile in očrnile sirsko vlado. Napad je sprožil številna razpravljanja Združenih držav Amerike, Velike Britanije in Francije o možnem vojaškem posredovanju proti sirskim vladnim silam. Septembra 2013 se je sirska vlada, kljub temu, da napada ni priznala, odločila, da se pridruži Konvenciji o prepovedi kemičnega orožja ter se zavezala uničiti vse zaloge kemičnega orožja. Aprila leta 2014 so nadzorniki Združenih narodov in Organizacije za prepoved kemičnega orožja opozorili na to, da se Sirija ne drži postavljenih rokov za uničenje kemičnega orožja, kljub temu, da je uničila več kot 90 % vsega kemičnega orožja, da v napadih uporablja klorove spojine ter da ima še vedno okrog 27 ton prekurzorjev za izdelavo kemičnega orožja (Mahmood, 2013).. 3.2.2 ODZIVI NA NAPAD Glede na javne izjave, ki so jih podale obveščevalne službe v Izraelu, Veliki Britaniji, Združenih državah Amerike, Francije, Turčije in Nemčije, je za napadom s kemičnim orožjem najverjetneje stala sirska vlada. Po poročilih naj bi se napad zgodil zaradi zaskrbljenosti sirske vlade nad močnim odporom upornikov na tem območju. Obveščevalne službe so tudi potrdile pristnost videoposnetkov napada ter potrdili prisotnost sarina v krvi in laseh reševalcev, ki so bili prvi na prizorišču (Cameron in Kaphle, 2013). Mednarodna skupnost je ostro obsodila napad. Združene države Amerike so Siriji zagrozile z napadom, kar je javno podprla tudi Francija, močno pa sta vojaškemu posredovanju nasprotovala Iran in Rusija. Vojaško posredovanje bi podprla tudi Arabska liga, čeprav so se nekatere članice izrekle proti posredovanju (Arab League urges UN-backed action in Syria, 2013). Proti vojaškem posredovanju so se po glasovanju izrekli tudi v Veliki Britaniji. Na drugi strani sta Rusija in Sirija za kemični napad obtožili upornike, kljub temu, da za navedbe niso imeli trdnih dokazov. Sirija je močno nasprotovala predstavljenim dokazom, ki so jih zbrali inšpektorji Združenih narodov, ki naj bi pripomogli vzponu in pridobivanju moči opozicije in uporniških skupin (McDonnell in Bengali , 2013).. 25.

3.3 VPLETENE STRANI V SIRSKO DRŽAVLJANSKO VOJNO Kot smo lahko videli, je v sirsko državljansko vojno vpletenih veliko različnih akterjev, ki si jih bomo pogledali v nadaljevanju, saj bomo tako lažje razumeli kompleksnost tega konflikta.. 3.3.1 VLADNE IN PRIKLJUČENE SILE SIRSKA VOJSKA Pred oboroženim konfliktom je bila Sirska vojska ocenjena na okrog 325.000 vojakov, ki so bili vključeni v kopensko vojsko, mornarico in letalstvo ter okrog 290.000 rezervistov. Število vojakov se je zmanjšalo po začetku državljanske vojne, ko je po nekaterih podatkih iz Sirske vojske dezertiralo približno 10.000 vojakov in častnikov ter se pridružilo upornikom, oziroma ustanovilo Svobodno sirsko vojsko. Do leta 2012 naj bi se ta številka povečala na 60.000 dezerterjev. Do avgusta 2013 se je številka aktivnih vojakov v Sirski vojski zmanjšala na približno 178.000 vojakov (Over 10,000 soldiers have deserted Syria army, says high-ranking defector, 2011). NACIONALNA OBRAMBA (NATIONAL DEFENSE FORCE) Nacionalna obramba je bila ustanovljena po letu 2013 in sicer iz provladnih oboroženih skupin, kot rezervna podpora Sirski vojski. Po nekaterih podatkih naj bi v nekaj mesecih po nastanku dosegla okrog 100.000 pripadnikov, ki so večinoma mladi in nezaposleni moški. Glavna naloga je boj proti upornikom in protiobveščevalna dejavnost v korist vojske, katera jim usluge plačuje z logistično in artilerijsko podporo. Ima tudi žensko krilo, tako imenovane Levinje nacionalne obrambe, ki večinoma skrbi za kontrolne točke. Ženske so izurjene enako kot moški člani skupine (Syria - National Defence Forces (NDF), 2014). ŠABIHA (SHABIHA) Šabiha je neuradna provladna skupina, ki deluje pod vodstvom Assadove družine. Od vsega začetka se je Šabiha uporabljala za zatiranje protestov in uveljavljanje represije. Opozicija je kmalu po začetku oboroženega konflikta začela uporabljati izraz Šabiha za vsakega civilista, ki je v vstaji podpiral Assadov režim, ravno tako pa jo tudi krivi za številna nasilna zatrtja protivladnih protestov. V decembru 2012 so Združene države Amerike Shabiho razglasile za teroristično organizacijo (Razzouk in Alexander, 2011). Shabiho se povezuje tudi s tako imenovanim pokolom v Houli, v. 26.

katerem je umrlo 108 ljudi. Pokol se je zgodil po močnem tankovskem in artilerijskem obstreljevanju dveh opozicijskih vasi v predelu Houle, ko so v vasi vdrle skupine Šabihe in pobile celotne družine v hišah. Petnajst držav Varnostnega sveta Združenih narodov je pokol takoj soglasno obsodilo. Šabiho povezujejo s še enim pokolom, v katerem je umrlo 28 ljudi, ki pa ni bil raziskan (Nehebay, 2012). HEZBOLAH Hezbolah je vojaška skupina in politična stranka iz Libanona. Njegovo paravojaško krilo velja za odporniško gibanje v Arabskem svetu in Šiitskih predelih ter je močnejše kot libanonska vojska (Jamail, 2006). Generalni sekretar je zanikal, da bi Hezbolah sodeloval v sirski državljanski vojni, a se je pozneje izkazalo, da so Hezbolahovi bojevniki obdržali nadzor nad 23 strateško pomembnimi vasmi. Poleg tega je Hezbolah skupaj s Sirsko vojsko ponovno prevzel nadzor nad mestom Kusair, sodelovali pa so tudi v bitkah za mesto Homs. Po nekaterih podatkih naj bi v Sirski državljanski vojni umrlo približno 500 Hezbolahovih pripadnikov (Barnard, 2013). IRAN Vse od začetka državljanske vojne sta Sirija in Iran sklenila močno zavezništvo na področju financ ter tehnične in vojaške podpore. Iran namreč vidi preživetje Sirske vlade kot ključnega pomena za njegove regionalne interese. Že ob zgodnjih protestih in vstajah je Iran zagotovil, da bo Siriji priskrbel tehnično podporo, po izbruhu vojne pa so se pojavili dokazi o urjenju Nacionalne obrambe (NDF) tako v Iranu kot Siriji. Iranske varnostne in obveščevalne agencije pomagajo Siriji tudi pri svetovanju, tehnični pomoči in usposabljanju Sirski vojski z namenom ohraniti Assadovo politično moč (AEI’s critical threats project & Institute for the Study of War, 2013).. 3.3.2 OPOZICIJSKE SILE SIRSKI NACIONALNI SVET Sirski nacionalni svet se je ustanovil 23. avgusta 2011 v Turčiji, kjer ima tudi sedež. Združuje. nasprotnike. Assadovega. režima. ter. poskuša. vzpostaviti. moderno. demokratično državo. Ko se je Arabska pomlad sprevrgla v boje, so številni protestniki ustanovili opozicijske svete, ki so se pozneje združili v Sirski nacionalni svet. V novembru 2012 se je svet strinjal, da se združi z nekaterimi drugimi opozicijskimi skupinami in ustanovi Sirsko nacionalno koalicijo (Q&A: Syrian opposition alliance, 2011).. 27.

SIRSKA NACIONALNA KOALICIJA Sirska nacionalna koalicija je koalicija opozicijskih skupin v Sirski državljanski vojni, ki se je ustanovila novembra 2012. V maju 2013 se je koaliciji pridružilo 15 predstavnikov Svobodne sirske vojske (Q&A: Syrian opposition alliance, 2011). SVOBODNA SIRSKA VOJSKA Svobodna sirska vojska predstavlja glavno oboroženo opozicijo v Siriji. Ustanovljena je bila v juliju 2011, s strani prebeglih poveljnikov Sirske vojske. Glavni namen Svobodne sirske vojske je obramba civilnega prebivalstva pred nasiljem, ki so ga izvajale vladne sile. Veliko sirskih vojakov je dezertiralo ravno z namenom, da so se pridružili Svobodni sirski vojski. Ker so prebegli vojaki s seboj prinesli večinoma lahko orožje, je Svobodna sirska vojska uporabila gverilsko taktiko bojev proti vladnim silam. Njene primarne tarče so bile Šabihine skupine, in sicer avtobusi in tovornjaki, ki so prevažali varnostne okrepitve, za kar so uporabljali različne tehnike, od obcestnih bomb do napada in zajema talcev. Da bi okrepili prebege z vladne na uporniško stran, so začeli napadati tudi patruljna vozila, streljati poveljnike in prepričevati vojake naj prestopijo na njihovo stran. Enote Svobodne sirske vojske so delovale tudi kot obrambne sile območij, kjer so se nahajali opozicijski predstavniki, patruljirale po ulicah, kjer so potekali protesti ter napadale predstavnike Šabihe (Debeuf, 2013). MUHADŽEDINI (MUJAHIDEEN) John Kerry je v septembru 2013 izjavil, da je v uporniških skupinah med petnajst in petindvajset odstotkov ekstremistov, tudi pripadnikov različnih skupin povezanih z Al-Kaido, ki so se pridružili konfliktu v podporo opoziciji (Michaels, 2013). Po ocenah Mednarodnega centra za študije radikalizma naj bi se v boje vključilo med 2000 in 5500 tujih bojevnikov, med katerimi naj bi bilo po ocenah sedem do enajst odstotkov Evropejcev (Zelin, 2013). Muhadžedini so združeni v dve skupini: Fronta Al-Nusra in ISIS (Islamistična država v Iraku in Siriji). Fronta Al-Nusra je največja skupina džihada v Siriji ter je pogosto obravnavana kot najbolj agresivna in nasilna skupina opozicije. Odgovorna naj bi bila za preko petdeset samomorilskih napadov, zaradi česar je bila označena kot teroristična organizacija s strani Sirske vlade ter tudi s strani Združenih držav Amerike. Razmerja med sirsko opozicijo in Fronto Al-Nusra so napeta, kljub temu, da. 28.

so se v nekaterih bojih bojevali skupaj. Problem je namreč v Al-Nusrinem strogem verskem pogledu ter uveljavljanju šeriatskega prava (Sherlock, 2012). Islamistična država v Iraku in Siriji (ISIS) je aprila 2013 hitro postala močna oborožena skupina v severni Siriji. Zelo hitro je začela nadzorovati velike predele v tej regiji, kjer naj bi bila, po poročanju Sirskega observatorija za človekove pravice, najmočnejša skupina. Podobno kot Al-Nusra tudi ISIS na svojih območjih uveljavlja šeriatsko pravo. Imela naj bi približno 7000 pripadnikov in je zelo nasilna do neislamističnih skupin, tujih novinarjev ter humanitarnih delavcev (Birke, 2013). TUJI UDELEŽENCI Sirska državljanska vojna je pritegnila veliko pozornost s strani mednarodnih skupnosti in obe vpleteni strani sta prejeli vojaško ter diplomatsko podporo iz tujine. Glavni strani, ki podpirata Sirsko vlado, sta Iran in Hezbolah, ki sta v vojno vpletena tako politično kot logistično z oskrbo z orožjem ter usposabljanjem vojakov. Sirska vlada prejema tudi oborožitev in politično podporo iz Rusije (Yan, 2013). Glavno telo Sirske opozicije – Sirska koalicija pa prejema politično, logistično in vojaško podporo Združenih držav Amerike, Velike Britanije in Francije. Poleg tega prejema Sirska koalicija podporo tudi s strani sunitskih držav na Bližnjem vzhodu in sicer Turčije, Katarja in Saudske Arabije (Syria crisis: Where key countries stand, 2014).. 29.

4 UREDITEV V REPUBLIKI SLOVENIJI V nalogi nas je zanimalo, kako imamo v Republiki Sloveniji urejene načrte odzivanja v primeru napada s kemičnim orožjem. S tem vprašanjem smo se obrnili na Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije ter na Upravo Republike Slovenije za zaščito in reševanje. Na Upravi Republike Slovenije za zaščito in reševanje so nam odgovorili, da odzivanje ustreznih služb v primeru terorističnega napada s kemičnim orožjem poteka po javno dostopnem Državnem načrtu zaščite in reševanja ob uporabi orožij ali sredstev za množično uničevanje v teroristične namene oziroma terorističnem napadu s klasičnimi sredstvi iz leta 2005, kar pa ne velja v primeru, ko bi bila Republika Slovenija napadena s strani druge države. V tem primeru bi se, ker je Republika Slovenija članica zveze NATO, postopalo po NATO-vem sistemu kriznega odzivanja, načrti katerega niso javno dostopni. Državni načrt zaščite in reševanja ob uporabi orožij ali sredstev za množično uničevanje v teroristične namene oziroma terorističnem napadu s klasičnimi sredstvi (v nadaljevanju Državni načrt) je izdelan na podlagi Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, upošteva pa tudi druge zakone in uredbe ter ocene in priporočila Evropske unije ter zveze NATO o nevarnosti terorizma. Republika Slovenija po načrtu ni imuna pred pojavom terorizma, kljub temu pa je ogroženost zaradi napadov terorističnih organizacij z orožji za množično uničevanje zelo nizka, ni pa je mogoče izključiti. V nadaljevanju Državni načrt opisuje zamisel izvedbe zaščite in reševanja ter koncept odzivanja ob terorističnem napadu. Koncept tako obsega zamisel organizacije, pripravljenosti in aktiviranja potrebnih služb in enot v treh skupinah: službe za takojšnje ukrepanje z odzivnim časom največ 30 minut; službe za ukrepanje z odzivnim časom največ 6 ur ter službe za ukrepanje v 24 urah in več. Cilj takega organiziranja pristojnih služb je zagotavljanje hitro in učinkovito ukrepanje razpoložljivih sil. Za pravočasno in učinkovito odzivanje ter izvajanje ukrepov zaščite in reševanja je ustanovljena medresorska operativna skupina, ki je neprekinjeno dosegljiva in ki zagotavlja usklajeno ter načrtno začetno ukrepanje. Operativno skupino sestavljajo predstavniki policije, SOVE, Civilne zaščite, Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje, Uprave RS za jedrsko varnost ter številnih ministrstev. Skupino vodi predstavnik Ministrstva za obrambo, njegov namestnik pa je predstavnik policije.. 30.

Medresorska operativna skupina spremlja varnostne razmere z vidika zaščite in reševanja, obravnava in vrednosti prejeta poročila v zvezi z varnostnimi razmerami in predlaga Vladi Republike Slovenije ukrepe povečane pripravljenosti pristojnih služb, če ugotovi, da bi bilo potrebno uveljaviti preventivne ukrepe. Poleg tega na podlagi ocen nevarnosti terorističnih napadov sprejema in analizira izvajanje nalog ter po potrebi predlaga dodatne ukrepe za odpravo posledic (Uprava za zaščito in reševanje Republike Slovenije [URSZR], 2005). V Državnem načrtu je natančno opisan tudi postopek opazovanja, obveščanja in alarmiranja. Opazovanje in spremljanje dogajanja v povezavi s terorističnimi aktivnostmi v mednarodni skupnosti spremljajo pristojne služba, kot so SOVA in druge. Ob nevarnosti napada o tem obvestijo pristojne organe, ki po potrebi zagotovijo preventivno ali drugo ravnanje, o čemer tudi obvestijo medresorsko skupino. V kolikor nenavadni dogodek (teroristični napad ali dogodek, ki bi lahko bil povzročen s terorističnimi nameni) opazijo pristojne službe ali državljani, o tem nemudoma obvestijo regijski center za obveščanje ali operativno komunikacijski center policije, ki si o dogodku tudi izmenjujeta informacije. Regijski center za obveščanje informacijo o dogodku posreduje Centru za obveščanje Republike Slovenije, OKC policije, regijskega poveljnika Civilne zaščite, vodjo izpostave Uprave RS za zaščito in reševanje ter pristojne reševalne službe v skladu z izdelanimi načrti. Center za obveščanje Republike Slovenije o dogodku nato obvesti vodjo medresorske operativne skupine, poveljnika Civilne zaščite RS, generalnega direktorja Uprave RS za zaščito in reševanje, OKC Generalne policijske uprave, pristojne ministre ter organe in službe, ki vodijo zaščito in reševanje v skladu z Državnim načrtom. Sledi obveščanje javnosti, ki poteka preko dogovorjenih znakov za nevarnost ter preko sredstev javnega obveščanja, nato pa sledi še obveščanje drugih držav ter mednarodnih organizacij (URSZR, 2005). Ob morebitnem terorističnem napadu ali podobnem dogodku se glede na ocene potreb in obsega napada aktivira različne organe in njihove strokovne službe ter sile za zaščito, reševanje in pomoč. Državni načrt natančno opredeljuje pristojnosti in naloge tako organov in strokovnih služb, kot tudi sil za zaščito in reševanje, poleg tega pa opredeljuje tudi upravljanje in vodenje sil za zaščito in reševanje (URSZR, 2005). Operativno vodenje na območju prizadetega območja vodi poveljnik Civilne zaščite, ki mu pri delu pomaga občinski štab Civilne zaščite. Poveljnika Civilne zaščite za. 31.

regijo in Republiko Slovenijo spremljata stanje in izvajanje zaščite in reševanja na prizadetem območju ter na zahtevo občinskega poveljnika organizirata ustrezno pomoč iz regije oziroma države. V kolikor bi bilo prizadetih več regij, bi vodenje in organiziranje sil za zaščito in reševanje prevzel poveljnik Civilne zaščite Republike Slovenije. Naloga poveljnika Civilne zaščite Republike Slovenije je čim hitrejši pregled in ocena stanja na prizadetem območju, ocena predvidenega razvoja situacije, zagotovitev nujne pomoči na prizadetem območju ter sprejetje potrebnih ukrepov za reševanje ljudi in materialnih dobrin. V primerih, ko je potrebna evakuacija prebivalstva, je naloga lokalnih in regijskih štabov, da zagotovijo vse potrebno za prevoz in nastanitev prebivalstva, kar storijo v sodelovanju s pristojnimi javnimi službami. Štab Civilne zaščite Republike Slovenije, ki ga skliče poveljnik Civilne zaščite Republike Slovenije, se lahko v polni ali operativni sestavi sestane in zaseda na sedežu na Upravi RS za zaščito in reševanje. Na zasedanju predvsem načrtuje, organizira in usmerja izvajanje reševalnih akcij; zagotavlja informacijsko podporo regijskim in občinskim štabom; zagotavlja logistično podporo in po potrebi nudi pomoč regijskim in občinskim silam za zaščito in reševanje. Poveljnik Civilne zaščite Republike Slovenije lahko za opravljanje posameznih nalog imenuje vodjo intervencije, kateremu so podrejene vse sile. Posledice nesreče ter tudi odločitve poveljnika Civilne zaščite Republike Slovenije in drugih organov je potrebno takoj dokumentirati (URSZR, 2005). Pristojni poveljnik Civilne zaščite odredi tudi zaščitne ukrepe, ki se izvajajo v primerih uporabe orožij ali sredstev za množično uničevanje. To so (URSZR, 2005): . Evakuacija, ki jo odredi Vlada RS, župan ali v nujnih primerih poveljnik Civilne zaščite in se lahko izvede tudi kot preventivni ukrep. Praviloma se izvaja z lastnimi prevoznimi sredstvi, pristojni organi pa morajo poskrbeti za prevoz posebnih kategorij prebivalstva, kot so invalidi, bolniki, zaporniki ali starejši občani. Evakuacija je podrobneje izdelana v občinskih načrtih.. . Radiološka, biološka in kemična zaščita, ki obsega tako razdeljevanje tablet kalijevega jodida, kot tudi zaščito vodnih virov, živali ter dekontaminacijo.. . Zaklanjanje, ki je opredeljeno kot umik prebivalstva v zaklonišča ali druge zidane zgradbe, s čimer se odpravijo ali zmanjšajo škodljivi vplivi iz okolja. Za ukrep zaklanjanja so zadolžene občine, razglasi pa se ga preko sredstev javnega obveščanja.. 32.

. Sprejem in oskrba ogroženih prebivalcev, ki obsega urejanje zbirališč za umik prebivalcev iz ogroženih območij ter nudenje zatočišča in nujne oskrbe prebivalcev, ki so se umaknili s takih območij.. . Zaščita reševalcev in drugega strokovnega osebja, ki predvideva ustrezna zaščitna sredstva pred kontaminacijo ter sredstva za dozimetrično kontrolo. Organiziran mora biti tudi nadzor doznih obremenitev reševalcev.. . Zaščita kulturne dediščine, ki obsega priprave in izvajanje ukrepov za zmanjšanje nevarnosti ter preprečevanje škodljivih vplivov terorističnih napadov na kulturno dediščino. Tovrstno delo opravljajo strokovnjaki s področja kulturne dediščine, po potrebi pa sodelujejo tudi enote Civilne zaščite in druge sile zaščite in reševanja.. Državni načrt zaščite in reševanja ob uporabi orožij ali sredstev za množično uničevanje v teroristične namene oziroma terorističnem napadu s klasičnimi sredstvi v zadnjem delu opredeljuje naloge zaščite, reševanja in pomoči. Tako zajema (URSZR, 2005): . Nujno medicinsko pomoč, ki je glede na načrt zajema: nujno prvo (laično) pomoč, ki jo zagotavljajo ekipe prve medicinske pomoči; nujno medicinsko pomoč, ki jo zagotavljajo prehospitalne enote; specialistično oskrbo nekontaminiranim poškodovanim, ki jo zagotavljajo splošne bolnišnice; ter oskrbo kontaminiranim ali obolelim, ki jo zagotavljajo specialistične bolnišnice.. . Psihološko pomoč, ki se organizira s strani občin v sodelovanju s strokovnimi službami po terorističnem napadu in je namenjena prizadetim ter svojcem žrtev.. . Identifikacija mrtvih, kamor se lahko, v primeru večjega števila žrtev, vključi tudi enota za identifikacijo mrtvih pri Inštitutu za sodno medicino.. . Prva veterinarska pomoč, ki ob terorističnem napadu zbira podatke o kontaminiranih in poginulih živalih, nudi prvo veterinarsko pomoč obolelim živalim ter izvede zasilni zakol kontaminiranih živali. Izvaja lahko tudi preventivne ukrepe, kot so evakuacija in zaklanjanje živali ter krmljenje živali z neoporečno hrano in vodo.. . Tehnično reševanje, katerega izvajajo tehnično-reševalne ekipe Civilne zaščite, v katerih lahko sodelujejo tudi ekipe kinologov z reševalnimi psi, gorska, jamarska in podvodna reševalna služba, letalski enoti policije in. 33.

Slovenske vojske ter gradbena podjetja z ustrezno mehanizacijo. Pri tehničnem reševanju lahko sodelujejo tudi druge enote Slovenske vojske. . Gašenje in reševanje ob požarih, kar izvajajo poklicne in prostovoljne gasilske enote. Namen tega ukrepa je preprečevanje nastanka eksplozij plina in drugih eksplozivnih snovi ter preprečevanje širjenja požarov.. . Zagotavljanje osnovnih pogojev za življenje, ki obsega dekontaminacijo onesnaženega območja, nujno zdravstveno oskrbo ljudi in živali, nastanitev in oskrbo z osnovnimi življenjskimi potrebščinami, zagotavljanje delovanja nujne komunalne infrastrukture, oskrbovanje in zagotavljanje električne energije, nujnih prometnih in telekomunikacijskih povezav ter zaščito kulturne dediščine. Za zagotavljanje tovrstnih pogojev je potrebno čim hitreje vzpostaviti delovanje infrastrukturnih objektov in naprav, za kar so zadolžene javne službe in druge organizacije.. Za konec Državni načrt predvideva še osebno in vzajemno zaščito, v okviru katere je treba prebivalce obveščati o nevarnosti oziroma možnosti napada z orožjem za množično uničevanje in o načinih zaščite pred njim. Osebna in vzajemna zaščita obsegata vse ukrepe, ki jih prebivalci začnejo izvajati takoj, ko so obveščeni o dogodku. Za organiziranje tovrstnih dejavnosti so pristojne občine. Kot lahko vidimo je Državni načrt zaščite in reševanja ob uporabi orožij ali sredstev za množično uničevanje v teroristične namene oziroma terorističnem napadu s klasičnimi sredstvi napisan in izdelan zelo dobro in podrobno opredeljuje delovanje pristojnih služb, vprašanje pa je, kako bi se načrt izvajal v dejanski situaciji, saj v Republiki Sloveniji nimamo izkušenj z morebitnimi terorističnimi napadi.. 34.

5 RAZISKAVA V raziskavi nas je zanimalo, kako ogrožene se pred morebitnim terorističnim napadom počutijo študentje Fakultete za varnostne vede. V ta namen smo izvedli spletno anketo, ki smo jo posredovali študentom na Fakulteti za varnostne vede preko skupin na družabnem omrežju Facebook. Anketa, ki je v prilogi 1, je bila prostovoljna, anonimna in aktivna od 8. aprila 2014 do 23. junija 2014, obsegala pa je 21 vprašanj, povezanih z uporabo kemičnega orožja v teroristične namene ter občutkom ogroženosti pred morebitnim terorističnim napadom.. 5.1 ANALIZA VZORCA Pri številu odgovorov študentov smo pričakovali večjo odzivnost, saj je na anketo odgovorilo le 93 študentov, od tega 40 moških (43 %) in 53 žensk (57 %), kar prikazuje graf 1. Za lažjo in bolj natančno analizo smo anketirance razdelili v pet starostnih razredov in sicer: »do 20 let«, kjer je bilo 17 anketirancev (17 %); »21 do 25 let«, kjer je bilo 69 anketirancev (74 %); »26 do 30 let«, kjer je bilo 7 anketirancev (8 %); ter »30 do 35 let« in »nad 35 let«, kjer ni bilo nobenega anketiranca.. Spol. moški 43% ženske 57%. Graf 1: Spol anketiranih študentov. Največ anketirancev (53 oziroma 57 %) je obiskovalo 3. letnik dodiplomskega programa, sledili so študentje 2. letnika podiplomskega programa (14 oziroma 15 %), študentje 1. letnika dodiplomskega programa (12 oziroma 13 %), študentje 1. letnika. 35.