Etika in policijsko delo : diplomsko delo

DIPLOMSKO DELO Etika in policijsko delo. Avgust, 2011. Manca Košmrl.

DIPLOMSKO DELO Etika in policijsko delo. Avgust, 2011. Manca Košmrl Mentor: dr. Darko Anţelj,višji pred..



Zahvala Zahvaljujem se mentorju dr. Darku Anţelju za pomoč in napotke pri izdelavi diplomskega dela. Prav posebaj pa se zahvaljujem svojim najbliţjim za potrpljenje, spodbujanje in ljubezen.. 2.

Kazalo 1. Uvod.................................................................................. 6. 2. Namen diplomskega dela, hipoteze in uporabljene metode .............. 8. 3. 4. 2.1. Cilji in teze diplomskega dela ............................................... 8. 2.2. Predpostavke in omejitve diplomskega dela .............................. 8. 2.3. Predvidene metode diplomskega dela ...................................... 8. Policijsko delo .................................................................... 10 3.1. Policijska organizacija ...................................................... 10. 3.2. Oblike policijskega dela .................................................... 11. 3.3. Temeljne naloge policijskega dela ........................................ 12. 3.4. Policijska uporaba sile ...................................................... 13. Etika in policijsko delo ......................................................... 15 4.1. Splošno o Etiki in morali .................................................... 15. 4.2. Etika in policijsko delo ...................................................... 17. 4.2.1 Policijska etika .......................................................... 17 4.2.2 Policijska etika kot uporabna etika .................................. 19 4.2.3 Naloge izobraţevanja iz policijske etike ............................ 22 4.2.4 Policijski »ethos« ....................................................... 23 5. Kodeksa policijske etike, njun namen in vsebina ......................... 25 5.1. Namen kodeksov policijske etike .......................................... 25. 5.2. Slovenski kodeks policijske etike .......................................... 26. 5.2.1 Vzroki za nastanek Kodeksa policijske etike v Sloveniji ........... 26 5.2.2 Vsebina slovenskega kodeksa policijske etike ...................... 28 5.2.3 Pravila na katerih temelji slovenski kodeks policijske etike ..... 31 5.3. Evropski kodeks policijske etike ........................................... 34. 5.3.1 Vzroki za nastanek Evropskega kodeksa policijske etike .......... 34 5.3.2 Vsebina Evropskega kodeksa policijske etike ....................... 36 5.4. Primerjava slovenskega in evropskega kodeksa policijske etike ..... 39. 6. Analiza hipotez .................................................................. 41. 7. Zaključek .......................................................................... 42. 8. Literatura in viri ................................................................. 44. 3.

Povzetek Vloga policije je izvrševanje zakonov, ker pa samo sprejetje zakonov ni dovolj za njihovo spoštovanje, policija z represivnimi ukrepi skrbi za njihovo spoštovanje. Zato policijsko delo pogosto dojemamo v kontekstu njegove represivne funkcije, v osnovi pa je delo policije mnogo bolj razširjeno: zagotavljanje reda in miru v druţbi, varnosti posameznika, njegovih pravic in temeljnih svoboščin. V sodobnem svetu je vedno več govora ravno o varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin in tudi o etiki in morali. Etika je disciplina, ki se ukvarja s preučevanjem in oblikovanjem medčloveških odnosov. Velja za del praktične filozofije, ki naj bi bila neposredno uresničljiva. V kontekstu s policijo jo lahko obravnavamo kot del represivnega drţavnega aparata ali kot nujnost vsake sodobne druţbe. Kljub temu da se etika in policijsko delo nekako ţe sama po sebi izključujeta, saj morajo policijski usluţbenci ravnati etično v najbolj neetičnih okoliščinah, je etika v policiji pomembna, ravno toliko kot etika v medicini. Številni poklici so v preteklosti oblikovali in sprejemali poklicne etične kodekse in tako je tudi slovenska policija svojega oblikovala v začetku prejšnjega stoletja. Z uveljavitvijo kodeksov etike v policiji, so bili nedvoumno postavljeni temelji, ki so pripeljali do tega, da so lahko etični problemi hitreje določljivi in predvsem bolje razumljivi. Namen kodeksa etičnega ravnanja je predvsem vnesti občutno več humanosti, pravičnosti, poštenosti in strokovnosti v policijsko delo, s čimer ubesedi tiste vrednote, ki niso zapisani niti v Ustavi niti v zakonskih določilih. Naloga vodstva policije pa je vključiti etična načela v ţivljenje policistov in tudi drţavljanov. Ključne besede: policija, policijsko delo, etika, etika in policijsko delo, kodeks policijske etike.. 4.

Ethics and policing - Summary Police role is to ensure implementation of law through repressive measures. Consequently, police work is often perceived in the context of its repressive function. But basically police work is more widespread, to ensure law and order in society, security of the individual his rights and fundamental freedoms. In the modern world, every day we hear more about protecting human rights and fundamental freedoms, as well as about ethics and morality. Ethics is a discipline that deals with study and development of human relations. Ethics is considered as part of practical philosophy that could not only be achieved mentally but also directly. In the context with police ethics can be considered as part of the repressive state apparatus, or as a necessity in any modern society. Despite the fact, that ethics and policing are two completely opposite concepts, the ethics in police work is as important as ethics in medicine. Many professions have in past formed and accepted professional ethical codes. Slovenian police also accepted their code in the early years of last century. With the implementation of codes in the police, we have laid the foundations so that ethical issues can be identified faster, and above all, better understood. The purpose of ethic code is mainly to bring more humanity, fairness, honesty and professionalism into police work. The task of the police leadership is, to involve ethical principles in the lives of police officers and citizens as well. Key words: police, policing, ethics and policing, code of police ethics.. 5.

1. Uvod. Policijsko delo v sodobni druţbi je precej kompleksno opravilo, ki zahteva tako znanje kot veščine. Trdimo lahko, da policijska organizacija v drţavi ni potrebna le za uveljavljanje zakonov ter za varovanje ţivljenja in premoţenja ljudi. Ţe dolgo se tako policistom, kot raziskovalcem in strokovnjakom za področje policijskega dela porajajo vprašanja, kaj in zakaj policija sploh je, katere naloge naj opravlja in, kaj narediti, da bo policijsko delo ne le legalno, ampak tudi legitimno. Ker policisti s svojimi pooblastili močno posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine drţavljanov, je toliko bolj pomembno zavedanje, da mora biti njihovo delo zakonito, strokovno in profesionalno. Poleg normativnih pravil, ki jim sledijo policijski usluţbenci pri opravljanju svojih nalog, imajo pomemben del tudi moralne in etične norme vsakega posameznika. Vsak policijski usluţbenec je v prvi vrsti človek, tako kot je človek vsak drţavljan, ki mu policijski usluţbenec s svojimi pooblastili krati človekove pravice. In ravno zato je toliko bolj pomembna policistova osebna morala in njegovo zavedanje o etičnem ravnanju. O etiki policijskega dela najdemo vedno več literature, saj je moralna odgovornost policijskih usluţbencev vse bolj pomembna. Začetki etike v povezavi s policijskim delom v Sloveniji segajo v obdobje osamosvojitve Republike Slovenije, torej v leto 1991. Leta 1992 je nastal prvi slovenski kodeks policijske etike, ki je veljal vse do leta 2008, ko je nastal nov, nadgrajen kodeks policijske etike. Mogoče se v letu 1992 nihče še ni povsem zavedal pomena etike pri opravljanju policijskega dela, kar je še dodaten razlog, da je bil sprejem kodeksa toliko bolj pomemben. S sprejemom novega, dopolnjenega kodeksa leta 2008, so policijski usluţbenci dokazali, da je etika postala pomemben del njihove oziroma policijske stroke pri nas, saj drugače ne bi bilo čutiti potrebe po novejšemu kodeksu policijske etike. Cilj diplomskega dela je predstaviti pomembnost etike pri opravljanju policijskega dela, njegovo vpletenost v vsakdan policijskih usluţbencev, uspešno implementirati etiko v zavedanje vsakega policista, poudariti pomen. 6.

kodeksa policijske etike, njegovo vlogo ter določnost tako v Sloveniji kot v Evropi. Cilj dela je predstaviti slovenski Kodeks policijske etike in evropski Kodeks policijske etike, njuno medsebojno povezanost in dopolnjevanje, njuno določnost in teţo, ki jo s svojo vsebino polagata na slovenske in evropske policijske usluţbence, pomembnost samih določb kodeksov ter upravičenost do naše domneve, da bi kodeksa lahko in morala biti pravno zavezujoča dokumenta. Jedro diplomskega dela predstavlja več poglavij, ki so smiselno razdeljena glede na vsebino. Vsebinsko se najprej osredotočimo na samo policijsko delo, njegov pomen in vlogo v druţbi. Osredotočimo se na nekatere novejše pristope policijskega dela v skupnosti, kot je v skupnost usmerjeno policijsko delo. Predvidevamo, da so to oblike policijskega dela, kjer imajo policisti največ stika z drţavljani, zato smo jih tudi podrobneje predstavili. Predstavili smo tudi naloge policije, kot jih navaja Zakon o policiji (1998) ter samo policijsko uporabo sile. Policijska uporaba sile je potrebna predvsem zato, ker drţava uresničuje varstvo človekovih pravic ter spoštovanje zakonov s prenosom monopola prisile na policijo. Za zakonito uporabo je prav tako kot strokovnost pomembna tudi etičnost ravnanja policistov. Smiselno je predstavljen tudi sam pojem etike in posredno tudi morale, saj moramo najprej razumeti pojem etike, da se lahko osredotočimo na povezavo med etiko in policijskim delom. V osrednjem poglavju, kjer je govora o etiki in policijskem delu, se najprej osredotočimo na policijsko etiko. Nato na prenos uporabne etike na policijsko delo, saj je policijska etika del uporabne etike. Poudarili smo tudi pomen etičnega izobraţevanja za policijske usluţbence. Osredotočili pa smo se tudi na policijsko integriteto in pomen policijskega »ethosa« za opravljanje policijskega dela. Ker pa je za policijsko etiko najbolj pomemben dokument ravno Kodeks policijske etike, smo razloţili ozadja za nastanek in vsebino slovenskega in evropskega Kodeksa policijske etike ter ju medsebojno primerjali. Eden izmed ciljev diplomskega dela je bil namreč tudi dokazati določnost kodeksov policijske etike.. 7.

2. Namen diplomskega dela, hipoteze in uporabljene metode. 2.1 Cilji in teze diplomskega dela Namen diplomskega dela je ugotoviti in predstaviti uporabo in seznanjenost z etiko pri policijskem delu, poznavanje etike in njena uporaba pri uporabi policijskih pooblastil, predstaviti kodeks policijske etike, in sicer slovenske policije in evropski kodeks policijske etike. Dognati ţelimo, da je etika ena od zelo pomembnih stvari pri policijskem delu, zato bi kodeks policijske etike moral biti zavezujoč in ne le »dobrodošel« pri policijskem delu.. 2.2 Hipoteze in omejitve diplomskega dela . Hipoteza 1: Etika je zelo pomembne del policijskega dela.. . Hipoteza 2: Slovenski kodeks policijske etike je dovolj določen za etično opravljanje policijskega dela.. . Hipoteza 3: Slovenski kodeks policijske etike in evropski kodeks policijski kodeks se vsebinsko dopolnjujeta.. . Hipoteza 4: Kodeks policijske etike je seznam vrednot, ki izraţajo poslanstvo policije.. 2.3 Predvidene metode diplomskega dela Pri diplomskem delu so bile uporabljene različne raziskovalne metode dela na podlagi primarnih in sekundarnih virov. Uporabljeni primarni viri so bile knjige, monografije, strokovni in znanstveni članki v revijah in zbornikih. Sekundarni viri pa so bili zakoni in priročniki ter kodeksi in podatki s svetovnega spleta.. 8.

Metode, ki smo jih uporabili, so bile splošne teoretične metode, kot so: . deskriptivna metoda: proučevanje na nivoju opisovanja dejstev in odnosov,. . komparativna metoda: proučevanje na nivoju primerjanja dejstev, odnosov z namenom odkrivanja podobnosti in razlik,. . metoda klasifikacije: proučevanje na nivoju določanja poloţaja nekega pojma.. Ker je diplomsko delo teoretično, smo sočasno uporabljali ţe naštete metode dela, teţišče dela pa je bilo na deskriptivnem raziskovalnem pristopu.. 9.

3. Policijsko delo. 3.1 Policijska organizacija Policija je javna sluţba, ki je v okviru svojih pristojnosti na voljo vsem drţavljanom in institucijam. Slovenija se uvršča med drţave s centralizirano nacionalno policijo, ki je strogo hierarhično oblikovana in kot organ v njegovi sestavi institucionalno podrejena Ministrstvu za notranje zadeve. Policijo vodi generalni direktor, ki ga imenuje in razrešuje vlada na predlog ministra za notranje zadeve. Na regionalni ravni naloge policije opravljajo policijske uprave, znotraj njih pa za določeno območje naloge neposredno opravljajo policijske postaje, ki so območne organizacijske enote policije (Klemenčič, Kečanović, in Ţaberl, 2002). Osrednja vloga policije je izvrševanje zakonov. Ker pa samo sprejetje zakonov ni dovolj za njihovo spoštovanje, policija z groţnjo represivnih ukrepov poskrbi za spoštovanje zakonskih določb (Ţaberl, 2006). Zato se policijsko delo pogosta dojema v kontekstu njegove represivne funkcije, v resnici pa predstavlja pozitivno izvrševanja prava le njegov manjši del. Mnogo bolj razširjeno delo je splošno zagotavljanje reda v druţbi (Zidar, 2004). »Policija kot sluţba v korist skupnosti ne more biti pri svojem delu uspešna, če ji drţavljani ne zaupajo in je ne podpirajo. Večji kot je prepad med policijo in skupnostjo, teţje je uveljaviti demokratične oblike policijskega dela, saj so te močno odvisne od zaupanja in sodelovanja javnosti. Zato mora danes odločanje o organizaciji, delu in nadzoru policije spremljati tudi skrb za ohranjanje zaupanja ljudi v policijo in njen učinkovit nadzor (Zidar, 2004)«.. 10.

3.2 Oblike policijskega dela Okoli nas je prisotnih mnogo negativnih dejavnikov, ki zmanjšujejo občutek varnosti in vplivajo na stopnjo varnostnih razmer. Številni so tudi drobni, vendar za določeno okolje zelo moteči pojavi, ki tako ali drugače vplivajo na naše zdravje, osebno varnost in varnost premoţenja. Policija sicer skrbi za izboljšanje varnostnih razmer (predvsem na preventivnem področju) in si prizadeva doseči visoko stopnjo varnosti, vendar pa pri tem ne more brez pomoči občanov. Po vsem svetu namreč spoznavajo, da je preprečevanje prava alternativa represiji (www.policija.si). Tako sta se razvila nova pristopa opravljanja policijskega dela, in sicer: . Policijsko delo v skupnosti (community policing) pri katerem je poleg zatiranja kriminalitete in odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, velik poudarek na preventivnem delu policije. Ta koncept se je razvil v 80-ih letih z reorganizacijo policijskega načrta dela, iz represivnega v preventivnega. Na ulicah so se začeli pojavljati policisti v »peš patruljah«, oblikovali so se načrti za preprečevanje kriminalitete in nastale so »mestne straţe« (Roberg, Novak, Cordner, 2005). Po konceptu policijskega dela v skupnosti policija rešuje probleme skupaj z ljudmi ter upošteva vse zakonitosti delovanja demokratičnih,. parlamentarnih. druţbenopolitičnih. sistemov. in. delovanja civilne druţbe (Gorenak in Kosmač, 2005). . V skupnost usmerjeno policijsko delo je koncept policije, ki bi ga lahko primerjali z najbolj tradicionalnimi pristopi policistov. Policija je odgovorna za uveljavljanje zakonov. Pri tem je najpomembnejša generalna prevencija, ki se izvaja z izrekanjem kazni za ţe storjena kazniva dejanja. Najvišjo prioriteto imajo kazniva dejanja, kjer je nastala velika materialna škoda ali je bilo prisotno kakršnokoli nasilje. Merilo uspeha tega koncepta je hitrost reagiranja na incident in s tem povezano število odkritih in rešenih kaznivih dejanj (Gorenak in Kosmač, 2005).. 11.

3.3 Temeljne naloge policijskega dela S sprejetjem Zakona o policiji, ki je začel veljati 18. julija 1998 je slovenska policija postala moderna in po evropskih merilih oblikovana policijska organizacija, ki je sposobna učinkovito odgovoriti na izzive sodobnega ţivljenja in zagotoviti samostojnost,. pri. visoko. čemer. stopnjo varnosti.. ministrstvo. določa. Policija je pridobila. razvojne,. organizacijske,. kadrovske in druge temeljne usmeritve za njeno delo, skrbi za njeno finančno poslovanje in investicije ter koordinira in usklajuje policijski informacijski in telekomunikacijski sistem s sistemi drugih drţavnih organov. Ministrstvo pa tudi usmerja in nadzira izvajanje nalog policije (www.policija.si). Temeljne policijske naloge, ki jih določa Zakon o policiji (ZPol, 1998) so: . varovanje ţivljenja, osebne varnosti in premoţenja ljudi,. . preprečevanje,. odkrivanje. in. preiskovanje. kaznivih. dejanj. in. prekrškov, odkrivanje in prijem storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih oseb ter izročanje le-teh pristojnim organom, zbiranje dokazov in raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoţenjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in prekrškov, . vzdrţevanje javnega reda,. . nadzor in urejanje prometa na javnih cestah in na kategoriziranih cestah, ki so dane v uporabo za javni pomet,. . varovanje drţavne meje in opravljanje mejne kontrole,. . opravljanje nalog, določenih v predpisih o tujcih,. . varovanje določenih oseb, organov, objektov in okolišev,. . varovanje določenih delovnih mest in tajnost podatkov drţavnih organov, če z zakonom ni drugače določeno,. . izvajanje nalog, določenih v tem in drugih zakonih in podzakonskih predpisih ( ZPol, 1998).. »Policijske naloge so tipične oblastne naloge drţavne uprave, ko se je drţava omejila na nadzor drţavljanov nad njihovim ravnanjem v okviru ustave in. 12.

zakonov. S policijskimi nalogami se zapoveduje ali prepoveduje določeno ravnanje ljudi na področju javne varnosti in javnega reda, upravnih notranjih zadev itd.(Kečanović, Klemenčič, Zidar, Pavlin, 2006)«. »Pri opravljanju policijskih nalog spoznavanje, odločanje in uresničevanje zastavljenega cilja na neki način vedno poteka po enakem miselnem vzorcu. V osnovi gre vedno za varnost posameznika, njegovih pravic in temeljnih svoboščin ter javnega reda in miru v druţbeni skupnosti. Odgovor, kaj in kako ravnati, je vedno odvisen najprej od bioloških danosti, znanja, mišljenja in delovanja, pridobljenega znanja in praktičnih izkušenj, od katerih sta odvisni tudi pravilna operativna razlaga ter uporaba policijskega prava in pooblastil (Kečanović et al., 2006)«.. 3.4 Policijska uporaba sile V tem poglavju je razloţena uporaba policijske sile, ki je eden od najhujših posegov v človekove pravice. Zato je ena od najpomembnejših stvari, upoštevanje zakonov in predpisov ter seveda etično vedenje policijskih usluţbencev. Varstvo človekovih pravic demokratična druţba uresničuje s prenosom monopola prisile na drţavo, ki ga omeji z zakonskimi in podzakonskimi akti. Zakoni določajo, da je uporaba prisile ali sile dovoljena le takrat, ko je neizogibno potrebna pri odvračanju nevarnosti za ţivljenje, osebno varnost ali premoţenje ljudi. Zakonsko pa je določeno tudi, katera pooblastila, in ne samo kdaj, sme policist uporabiti za odvrnitev nevarnosti. Poleg tega je uzakonjeno tudi, da neodgovorno ravna, kadar brez razloga opusti potrebno ukrepanje (Klemenčič et al., 2002). Ţe termin prisilna sredstva nam pove, da se prisilna sredstva uporabijo, da nekoga prisilimo k nečemu. Policisti lahko uporabljajo različna sredstva za prisiljevanje: uporaba fizične sile, uporaba sluţbenega psa ali konjenice, palico, sredstvo za vklepanje in vezanje, plinska sredstva, sredstva za prisilno. 13.

ustavljanje prevoznih sredstev, vodni curek, posebna motorna vozila in tudi strelno oroţje (Ţaberl, 2006). Sredstva, ki so dovoljen so določena, tako da si policist ne more in ne sme izbrati drugega prisilnega sredstva, ki ni zakonsko določeno. Uporabo drugega prisilnega sredstva bi lahko uporabil le v skrajni sili in ob pogoju, da na voljo ne bi imel zakonsko določenega sredstva. Policisti nekatera prisilna sredstva z namenom preventive nosijo na vidnih mestih (Ţaberl, 2006). Glede na to, da smejo tudi nekatere druge uradne osebe uporabiti določena prisilna sredstva, govorimo o policijskih prisilnih sredstvih tudi kot o uporabi policijske sile (Ţaberl, 2006).. 14.

4. Etika in policijsko delo. 4.1 Splošno o Etiki in morali Na začetku poglavja o etiki v povezavi s policijskim delom, je smiselno, da najprej spoznamo in razjasnimo sam pomen etike in morale na splošno. Ime izhaja iz grške besede »ethos«, ki pomeni nrav, značaj, način ţivljenja. Aristotel v II. knjigi Nikomahove etike pravi, da etične vrline izvirajo iz ethosa- beseda pomeni »navada«, »šega«, »običaj« - ter da lahko njihovo ime izvajamo tudi iz te besede. Je »nauk o nraveh«. Etika opredeljuje, kaj je za človeka vrednota in kaj ni (Švajncer,1995).»Etika je filozofska panoga ali disciplina, ki se ukvarja s preučevanjem in oblikovanjem medčloveških odnosov. V zgodovini filozofije je veljala za praktično filozofijo, torej za tako, ki naj bi bila neposredno in ne samo miselno uresničljiva. Glavni predmet etike so torej medčloveški odnosi (Švajncer, 1995)«. Rover (2002) pa navaja, da je etika veda, ki obravnava, kaj je dobro in kaj slabo. Etika določa pravila ali standarde tako posameznika kot druţbe, ki urejajo obnašanje. Je zbirka moralnih načel in vrednot. Določa moralne dolţnosti in obveznosti. Predmet preučevanja etike je splošna narava morale in posameznih moralnih odločitev (Rover, 2002). Iz Sruk (1999) izhaja, da so nekateri filozofi prepričanja, da je etika disciplina, ki se ukvarja s tematiko človeškega hotenja in ravnanja z vidika dobrega in zla ali moralnega in nemoralnega. Pri posameznih filozofih se etika deli na teoretično in praktično normativno etiko. Teoretična etika pojasnjuje, kaj je moralna sodba in kaj je moralna opredelitev, ter razglablja o pojmu moralni princip in raziskuje vlogo ravnanja pri nravstvenem presojanju. Druga, praktično normativna etika, ki moralno sodi in moralno opredeljuje, pa formulira in pojasnjuje moralna načela ter določa, katero delovanje je moralno sprejemljivo in katero nesprejemljivo (Sruk, 1999).. 15.

Po Pečarju (2000) je etika nauk, ki išče odgovore na vprašanja pri iskanju človeških vrednot. Obravnava merila za ločevanje dobrega od zla ter se ukvarja z ustreznostjo moralno pomembnih izkustev etičnih norm, meril, vrednot in smotrov. Raziskuje kaj nasprotuje zlu, nesprejemljivemu in nemoralnemu in s tem postavlja norme morale in etike. Etika je teorija moralnosti, ki poskuša sistematizirati moralne sodbe ter vzpostaviti in zagovarjati moralna načela. Etika se ukvarja s tem, kaj je dobro in kaj slabo ter zakaj, pri čemer izhaja iz religioznih, filozofskih, političnih, utilitarnih, pravnih, situacijskih in drugih izhodišč ter poskuša odkriti logične povezave med temeljnimi etičnimi izhodišči in moralnimi načeli, ki usmerjajo naše ravnanje. Morala je skupek načel, pravil in norm obnašanja, ki jih sprejmejo člani neke kulture in sluţijo vrednotenju tega, katero vedenje je dobro in katero slabo. Morala zagotavlja izhodišča za ravnanja posameznikov in hkrati sluţi ocenjevanju moralnosti teh posameznikov in njihovih ravnanj. Poudarja vidik dolţnosti in zapovedi, zato je moralno obvezno kar je etično dobro (Stres, 1999). Najvišja vrednota je moralna vrednota, njene značilnosti pa so: . izraţa vrednost subjektivnega in osebnega dejanja,. . obstoji zaradi sama sebe, je svoj lastni cilj,. . je brezpogojna vrednota in ne trpi nobenega kompromisa, ni je dovoljeno zapostavljati v nobenem primeru,. . je smisel ţivljenja, daje mu pomen in smer, saj je smisel in pomen svobode,. . moralnost je najtesneje povezana z osebnostnim bivanjem,. . je nenadomestljiva, nihče ne more biti moralen za drugega, nihče se ne more moralno izpopolnjevati za drugega,. . je neprenosljiva, moralne kakovosti ene osebe ni mogoče prenesti na drugo, je obče veljavna, vesoljna.. 16.

4.2 Etika in policijsko delo 4.2.1 Policijska etika Sedaj, ko smo se seznanili s pojmoma etika in morala ter njunim pomenom, lahko preidemo na etiko v povezavi s policijskim delo ter na samo policijsko etiko. Etiko v kontekstu s policijskim delom lahko obravnavamo z dveh vidikov. Lahko je le del represivnega drţavnega aparata ali pa samoumevna in konstantna nujnost vsake sodobne druţbe. Marsikdo pa bi trdil, da se policijsko delo in etika ţe sama po sebi izključujeta. Policisti in policistke morajo pri opravljanju svojega dela, recimo varovanju in reševanju ţivljenj izpostaviti svoje ţivljenje in odvrniti nevarnost, pri temu pa še paziti, da bodo njihova dejanja moralna in etična. Torej morajo ravnati nadvse moralno v popolnoma nemoralnih okoliščinah (Švajncer, 2000). Tudi Dvoršek (2000) meni, da policijsko delo pozna številne situacije, ko morajo policisti intervenirati zaradi neetičnih ravnanj, vendar morajo vseskozi ravnati etično in spoštovati in upoštevati človekovo dostojanstvo. Isti avtor dodaja, da je morda prav to največja posebnost policijskega dela. Iz tega dejstva se porajajo različna etična in moralna vprašanja, ki se jih policisti morda niti ne zavedajo. Polutnik in Krope (2004) navajata, da ima vsaka dejavnost človeka kot osebe in kot druţbenega bitja neizogibno tudi etično razseţnost. Normalno razvit in kolikor toliko zrel človek ima dovolj spoznanja in svobode, da ima čut za etično vrednotenje svojih dejanj in se v vesti zaveda svoje odgovornosti. Čim bolj ta čut človeka zavestno razvija in si prizadeva za priznanje in uresničevanje etičnih vrednot, tem bolj prispeva k razvoju samega sebe kot osebe in k napredku človeške druţbe ter k uveljavljanju človekovih pravic.. 17.

Po Pečarju (2000) je z moralo ravno zaradi zgoraj navedenih dejstev sčasoma mogoče priti do spoznanj, po katerih naj bi tudi policisti izraţali višje standarde vedenja kot povprečni drţavljani. »Postalo je očitno, da na moralne in etične dileme svojega poklica lahko ustrezno odgovorijo le ustrezno izobraţeni in usposobljeni policisti. Le policist, ki je sposoben ustrezno razrešiti te dileme, lahko svoje delo opravlja profesionalno in v dobro skupnosti. Pri tem pa se ne more zanašati le na lastno intuicijo in izkušnje. Ne le, da mora biti temeljito seznanjen z načeli policijske etike ter usposobljen za moralno sklepanje in etično odločanje, pač pa potrebuje tudi jasne standarde etičnega ravnanja v svoji profesiji (Pagon, 2003)«. Tudi Rover (2002) sklene, da: » Za policijske usluţbence ni dovolj, da poznajo pooblastila in odgovornosti, ki so jim dana po zakonu, razumeti morajo tudi njihove morebitne škodljive učinke. Saj človeški dejavnik pri uveljavljanju zakona ne sme ogroziti zahtev zakonitosti in ne samovoljnosti. Policijski usluţbenci lahko v takih okoliščinah izkusijo ali zaznajo neravnovesje in krivico, ker imajo storilci kaznivih dejanj toliko svobode, policisti pa dolţnosti. Če bi lahko policisti ravnali nezakonito in zunaj pooblastil, ne bi bilo več razlike med skupinama. Javna varnost in javna zaščita bi bili zato v nevarnosti (Rover, 2002)«. »Tako pridemo do vrednostnega pomena etike za policijo. Etika naj omogoča policijsko samospoštovanje podobno kot spoštovanje vseh, ki kakorkoli postajajo njeni klienti. Policijska dejavnost mora zato potekati v okviru etičnih meril in ob policijski integriteti, torej s poklicno etiko, ki mora biti javno sprejemljiva. Toda policijska deontologija ostaja prepogosto predvsem »nauk o najstvu«- torej nekaj, kar naj bi bilo in manj, ali sploh ne, o tem, kar je in kakor je. Zlasti pri nas (Pečar, 2000)«.. 18.

4.2.2 Policijska etika kot uporabna etika Glede na trenutno precej slabo razvitost policijske etike, je najboljša in najbolj nazorna razlaga policijske etike, prenos uporabne etike na profesijo policije in tako razlagati pojem policijske etike kot del uporabne etike. Pagon (2003) navaja, da je policijska etika zvrst uporabne etike, torej normativne etike. Etiko od filozofske discipline, kar je za večino avtorjev, razlikuje povezanost teorije in prakse. Uporabna etika je torej nastala zaradi spoznanja, da mora biti teorija odgovorna praksi in obratno. Izhodišča uporabne etike se po Pagonu (2000) nahajajo v temeljnih vidikih človeške narave. Če izhajamo iz načela, da morajo biti moralna načela prilagojena značilnostim človeka, ločimo tri značilnosti človeških bitij, ki določajo našo etiko in moralo: . Ljudje smo utelešena bitja, v naših telesih potekajo organski procesi, ki zahtevajo notranje in zunanje pogoje. Imamo potrebe, ki jih moramo zadovoljiti za preţivetje. Z vidika etike, da smo utelešena bitja, pomeni, da moramo zagotoviti zadovoljitev naših osnovnih potreb.. . Ljudje smo druţabna bitja, to z vidika etike pomeni, da moramo pri svojih dejanjih upoštevati tudi druge in to nam nalaga obveznosti do druţbe v celoti ter tudi do posameznikov.. . Ljudje smo razumna bitja, sposobna svobodnega odločanja o svojem ravnanju. Z vidika etike to pomeni, da moramo spoštovati človeško dostojanstvo in upoštevati različne odločitve. Pri tem pa je seveda potrebno upoštevati dolţnost posameznik po zakonitem ravnanju.. 19.

Iz teh treh izhodišč po Pagonu (2000) izhajajo osnovne premise uporabne etike, ki jih mora za etično ravnanje upoštevati, spoštovati in zagotavljati vsaka profesija, tudi policijska, te pa so: . Dobrodelnost, ki pomeni delati v dobro stranke ter zajema preprečevanje škode, neškodljivost ter sluţenje interesom ali sreči stranke.. . Spoštovanje. posameznika,. tako. avtonomnosti. in. dostojanstva. posameznika, kot upoštevanje njegovih razlogov za neko odločitev. . Pravičnost, ki zahteva več kot upoštevanje interesov posameznika, zavzemanje za zmanjševanje nepravičnosti.. Pri vsakem etičnem ali moralnem problemu moramo najprej preučiti vse moţnosti, ki jih imamo na voljo. V naših prizadevanjih, da bi dosegli najboljše ali le dobro, lahko podleţemo skušnjavi. Zato je eden glavnih ciljev uporabne etike, da nas popelje do te točke, da doseţemo objektivno pravilno odločitev. Do te pa pridemo s procesom moralnega sklepanja. Poznamo tri oblike moralnega sklepanja: . Sklepanje iz. pravila ali. deontološko sklepanje. pri. katerem. predpostavimo, da imamo dolţnost storiti, kar je prav ter da obstajajo moralni zakoni, ki natančno opredeljujejo, kaj je prav in kaj narobe, da lahko naš moralni status ravnanja določimo, če ugotovimo, kateri moralni zakoni v določeni situaciji veljajo. . Sklepanje iz posledic ravnanja ali teleološko sklepanje pri katerem izhajamo iz posledica ravnanja, ki jih opredelimo kot dobre ali slabe, ter nato izberemo ravnanja, ki bodo privedla do dobrih posledic.. . Sklepanje iz vrlin ali ontološko sklepanje pri katerem izhajamo iz značaja posameznika ter posledično iz njegovih vrlin. Naš cilj ni zgolj upoštevati pravila ravnanja in dosegati dobre cilje, pač pa postati dober človek, ki dobro ravna iz navade (Pagon, 2000).. 20.

Vse do sedaj navedeno in povzeto lahko zdruţimo v okvir za etično odločanje, ki ima po Pagonu (2000), naslednjih pet stopenj: . prepoznaj moralno vprašanje,. . ugotovi dejstva in opredeli alternative,. . oceni alternative z različnih moralnih vidikov,. . sprejmi odločitev,. . ter ravnaj v skladu z odločitvijo in ocenjuj posledice.. Razloga za slabo razvitost policijske etike sta po Pagonu (2003) predvsem paravojaška miselnost ter napačno razumevanje potrebe po uporabi policijske etiki. Zaradi paravojaške miselnosti so policisti mnenja, da so odgovorni le svojim nadrejenim ter jim ni treba veliko razmišljati o etičnem opravljanju svojega dela. Zmotno prepričanje je tudi, da dokler policisti opravljajo svoje delo zakonito ter v skladu z Ustavo, ni potrebe po etičnem opravljanju policijskega dela. Moţno pot razvoja etike v policijskem okolju ob nujnem sodelovanju teoretikov, ki proučujejo policijsko etiko s praktiki, ki se z njeno aplikacijo ukvarjajo v praksi, je nakazal Pagon (2003), ki navaja tri moţne smeri: . Apliciranje spoznanj uporabne etike na policijsko profesijo, kar pomeni prenos osnovnih ciljev uporabne etike v policijsko etiko, določitev osnovnih. vrednot. policijske dejavnosti. ter. natančno. opredelitev osnovne vrline policijskega dela. . Postavitev standardov etičnega ravnanja v policiji. Kar sodobne policije sveta ter tudi slovenska policija poskušajo doseči in ţe dosegajo z kodeksi policijskih etik.. . Opredelitev načinov in vsebin izobraţevanja in usposabljanja iz policijske etike.. 21.

4.2.3 Naloge izobraževanja iz policijske etike V današnjem razvitem in modernem svetu je etično ravnanje vse bolj pomembno. Zato je tudi poudarek etičnega ravnanja v policiji vse bolj pomemben. V današnjem izobraţevanju za policijske usluţbence je namen bodočim policistom čim bolje pribliţati tudi sam pomen etike, kot tudi pomembnost etičnega ravnanja pri opravljanju policijske dejavnosti. Naloge izobraţevanja iz policijske etike so po Pagonu (2003) sledeča: . seznanitev slušateljev z izhodišči in načeli uporabne etike ter s policijsko etiko (aplikacija uporabne etike v policijsko profesijo),. . obravnavanje imperativov oz. premis, vrednot, vrlin policijske profesije, procesa moralnega sklepanja in odločanja, moralnih problemov ter moralnih in etičnih dilem,. . obravnavanje in utemeljevanje standardov etičnega ravnanja v policiji, kodeksa policijske etike, načinov implementacij kodeksa,. . ukvarjanje s strategijami za upravljanje etičnega ravnanja v policiji in z vprašanji izobraţevanja in usposabljanja s področja policijske etike.. Usposabljanje iz policijske etike po Pagonu (2000) pa vsebuje: . usposobiti udeleţence za prepoznavanje moralnih problemov ter moralnih in etičnih dilem,. . usposobiti udeleţence za proces moralnega sklepanja in odločanja,. . poudariti in razvijati pri udeleţencih vrline, značilne za policijsko profesijo in s tem razvijati in krepiti njihov značaj,. . razvijati pri udeleţencih moralne navade (avtomatično upoštevanje standardov etičnega ravnanja v policiji).. »Izobraţevanje in usposabljanje se mora prepletati v vseh oblikah in na vseh nivojih. Izobraţevanje v okviru visokošolskih in univerzitetnih programov naj vključuje tudi usposabljanje za proces moralnega sklepanja in odločanja,. 22.

razvijanje vrlin, moralnih navad, uporabo veščin. Nasprotno pa naj usposabljanje iz policijske etike za policiste vključuje tudi teoretična izhodišča policijske etike, obravnavanje premis, vrednot, vrlin, znanja o moralnem sklepanju in odločanju, etičnih problemih in dilemah, o standardih, kodeksih policijske etike (Šuštar in Ţaberl, 2003)«. 4.2.4 Policijski »ethos« Kot smo lahko razbrali iz prejšnjih poglavij o policijski etiki, je etika zelo pomemben vidik samega policijska dela. Da lahko policijski usluţbenci delujejo etično, morajo biti ţe kot osebe visoko etični in moralni. Saj lahko na podlagi poglavja, etika in policijsko delo, trdimo, da je najbolj etičen in moralen policijski usluţbenec prav tisti, ki svojo osebno etiko aplicira v svoje delo. Beseda »ethos« istočasno označuje subjektivno in objektivno plat človekovega delovanja. Objektivnost se označuje s pojmom uporaba, navada, običaj, subjektivna plat pa se označuje s pojmom značaj, mišljenje, razmišljanje. Čehok in Veić (2000) navajata, da moramo najprej, kadar govorimo o policijskem »ethosu«, omeniti, da se v zvezi s tem govori o policijski integriteti. Po Šumiju (2007) je policijska integriteta skladnost med posameznikovimi moralni prepričanji in ravnanjem. Posameznik z visoko stopnjo integritete se ponavadi vede skladno s svojimi prepričanji in ne na oportunističen način, kar pomeni, da bo storil tisto, za kar verjame, da je moralno pravilno, in sicer ne glede na mnenje ostalih ljudi in ne glede na posledice. Poudarek je na integriteti posameznika. Saj lahko vsak spreminja le sebe oziroma svoje ravnanje, mišljenje. Poleg moralnega ravnanja posameznik z visoko stopnjo integritete, ne zamiţi ob nedopustnem ravnanju sodelavca, temveč zastopa svoja stališča pred drugimi. Verjame v poštenost in zakonitost. Policijski usluţbenec mora biti oseba, ki ima jasne in stabilne temeljne moralne vrednote. Za vse te deklarirane policijske vrednote se mora oseba opredeliti sama. Če kot glavni cilj policijskega delovanja vzamemo. 23.

zaščito in pomoč drţavljanom, potem lahko tudi razmišljamo o vrlinah, s katerimi lahko te cilje doseţemo. Vicchio v Čehok in Veić (2000), govori o sedmih vrlinah, ki so premišljenost, zaupanje, zanikanje lastnih interesov, pogum, intelektualno poštenje, pravičnost in odgovornost. Etika policijskega usluţbenca mora vsebovati lastnosti, ki so vodilo za dobro delo, usluţbenec mora biti zadovoljen s svojim delom in le-to mu na ta način prinaša mir. Po drugi strani pa policisti skrbijo za obče dobro in morajo zato zadovoljiti višja etična načela. Ni povsem pravično od policijskih usluţbencev zahtevati zadovoljevanje zelo visokih etičnih načel, bolj pravično je, da drţavljani od njih zahtevajo častno obnašanje, vedno in povsod (Čehok in Veić, 2000).. 24.

5. Kodeksa policijske etike, njun namen in vsebina. V tem poglavju bomo predstavili namen slovenskega Kodeksa policijske etike in evropskega Kodeksa policijske etike. Zakaj sta sploh nastala ter tudi ozadja za njun nastanek. Podrobno se bomo seznanili z vsebino vsakega kodeksa posebej ter ju tudi medsebojno primerjali.. 5.1 Namen kodeksov policijske etike Zakonska pravila, po katerih se morajo ravnati policisti pri opravljanju policijskega dela, so jasna. Dopolnitev in oplemenitenje teh togo določenih pravil predstavljajo etična pravila, zbrana v kodeksu policijske etike. Kodeks policijske etike vsebuje niz jasnih, konkretnih in neposrednih izjav, ki nedvoumno izrazijo moralna ter etična načela in ravnanja, ki jih policijska stroka zahteva od svojih usluţbencev. Policisti torej z zavedanjem določb zapisanih v kodeksu, vedo, kako. morajo ravnati, se vesti, kaj se od njih. pričakuje. Zelo pomembno pa je, da pravila zapisana v kodeksu ponotranjijo. Implementacijo kodeksa Pagon (2000) povzema po Luthausu in sodelavcih, in sicer je za dobro implementacijo pomembno, da so pravila dojeta kot načela, ki kodeks konkretizirajo za posamezne nivoje policijske organizacije. Potrebna je določitev odgovornosti in pristojnosti za spremljanje izvajanja in upoštevanja pravil, vzpostaviti je potrebno sistem kontrole za odkrivanje neetičnih ravnanj in vedenj, potrebno pa je vzpostaviti tudi sistem ukrepov, s katerimi policijska organizacija nagrajuje etično ravnanje ter reagira na kršitve kodeksa policijske etike. Namen kodeksa etičnega ravnanja je predvsem vnesti občutno več humanosti, pravičnosti, poštenosti in strokovnosti v policijsko delo, s čimer ubesedi tiste vrednote, ki niso zapisani niti v Ustavi, niti v zakonskih določilih. Naloga vodstva policije pa je vključiti etična načela v ţivljenje policistov in nenazadnje tudi drţavljanov.. 25.

Ţaberl (2000) povzema naslednje tradicionalne vrednote značilne za policijski poklic po Silaffu. Te so poštenost, pogum, nepodkupljivost, korektnost, objektivnost ter vljudnost. Pomembno dopolnilo pa so še enakopravnost, materialno zavarovanje, samostojnost, samoodgovornost, samouresničevanje in seveda tudi navezanost.. 5.2 Slovenski kodeks policijske etike 5.2.1 Vzroki za nastanek Kodeksa policijske etike v Sloveniji Številne poklicne skupine so v preteklosti oblikovale in sprejemale poklicne etične kodekse. Mnoge druge skupine jih še sprejemajo ali zgolj spreminjajo. Slovenska policija je svojega oblikovala v začetku prejšnjega stoletja. Z uveljavitvijo posebnih kodeksov etike v policiji in v drugih profesijah, so nedvoumno postavili temelje zato, da so lahko etični problemi hitreje določljivi in predvsem bolje razumljivi. Slovenska policija je po letu 1991 oziroma po osamosvojitvi Slovenije postajala vse bolj neodvisna. Delo policije je temeljilo na strokovnih prijemih ter upoštevajoč zakone in predpise. Postajala je pravičnejša in strokovnejša policijska organizacija. Tako so se začele pojavljati vse pogostejše zahteve po etični in moralni odgovornosti posameznih subjektov v druţbi. Posledično je nastala tudi potreba po sprejetju kodeksa policijske etike (Čas, 2000). Prvi kodeks policijske etike je bil v Republiki Sloveniji sprejet 25. novembra 1992. Minister za notranje zadeve je imenoval projektno skupino za izdelavo raziskovalnega projekta za izdelavo kodeksa policijske etike. Projektna skupina je pregledala številno domačo in tujo literaturo ter se opirala na lastne izkušnje iz dela na strokovnem področju. Osnutek kodeksa je bil v pregled poslan uglednim strokovnjakom. Stekla je tudi javna razprava, ker ni bilo vsebinskih pripomb, je osnutek romal v potrditev pooblaščenim osebam Ministrstva za notranje zadeve, nato pa le ugledal luč sveta (Čas, 2000).. 26.

V tistem času se je lahko malo katera evropska drţava pohvalila s kodeksom policijske etike. Na področju, kjer je veljal socialistični druţbeni sistem, je bil slovenski kodeks eden izmed prvih. Slovenija je ena izmed redkih drţav v tranziciji, ki ima ţe več kot desetletje svoj kodeks etike (Šuštar in Ţaberl, 2003). Seveda se postavlja vprašanje, ali sta Kodeks policijske etike in njegovo izvajanje različni stvari? Kodeks policijske etike je nujno potreben dokument, če hočemo postaviti jasne standarde vedenja policistov in njihove obnašanja pri opravljanju vseh policijskih nalog. Pomembna zadeva pri kodeksu policijske etike določene drţave je, da je kodeks rezultat razmišljanja konkretne drţave, saj ga le tako lahko pribliţamo policistom, ki ga morajo spoštovati in ga tako laţje ponotranjijo in upoštevajo pri svojem delu. Kodeks enostavno ne sme biti sam sebi namen, vendar mora zaţiveti (Gaber, 2003). Kodeks policijske etike je le skupek etičnih in moralnih načel in ni pravno zavezujoč dokument. Z implementacijo etike in morale v policijsko delo lahko doseţemo boljše in bolj strokovne rezultate dela naših policistk in policistov. Policisti z nizko stopnjo moralnosti, niso in ne morajo biti dobri policisti še navajata Polutnik in Krope (2004). Nujno potrebni pa so tudi dobri medsebojni odnosi, saj vplivajo na uspešno delo policije. Namen kodeksa policijske etike je vnesti v policijsko delo humanost, pravičnost in strokovnost. Kodeks pozitivno vpliva na vseh ravneh policijskega dela. Kodeks zajema pravila, ki označujejo ustaljeno, načelno in vsakdanje obnašanje. Potreba kodeksa se kaţe predvsem z visoko stopnjo stika policije z ljudmi in ker se v policiji razvijajo lastne vrednote, standardi in zgledi, ustvarjajo etika in morala, odgovornost za izvajanje nalog in pooblastil, etični standardi, ki navadno vsebujejo poklicne neformalne vrednote, utrjujejo kulturo poklica do ljudi ter zdruţujejo medsebojno solidarnost. Spoznanje, da s policijsko etiko in kodeksom policijske etike dosegamo tudi profesionalno zadovoljstvo policistov in ne le pravičnejše in humanejše postopke z ljudmi, je pripomoglo k sprejetju kodeksa (Čas, 2000).. 27.

»Kodeks je namenjen vsem organom in sluţbam, ki jih v policijskem pravu obravnavamo pod pojmom policijsko-varnostna dejavnost ter imajo opravka z ukrepi in sredstvi fizične prisile. Etični kodeks slovenske policije povzema temeljna načela in konkretne določbe Ustave Republike Slovenije (1991), zlasti o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pri opravljanju policijskih nalog in uporabi policijskih pooblastil. Kljub razmeroma abstraktni vsebini, ki je kot rečeno bolj domena ustavnega prava, ima kodeks policijske etike v slovenskem policijskem izročilu pomembno vlogo pri oblikovanju in delovanju dobrega policista (Kečanović et al., 2006). 5.2.2 Vsebina slovenskega kodeksa policijske etike Trenutno veljavni Kodeks policijske etike je bil sprejet 9. oktobra 2008 zaradi potrebe po posodobitvi kodeksa iz leta 1992. Kodeks policijske etike vsebuje splošni določbi in temeljna načela, določa odnose med policisti ter odnos policistov do ljudi, drţavnih organov, nevladnih organizacij in drugih ustanov. Predstavlja moralno-etične standarde policije in nadgradnjo Kodeksa ravnanja javnih usluţbencev. Kodeks je namenjen ozaveščanju policistov o pomenu spoštovanja etičnih načel in krepitvi etičnega oziroma moralnega ravnanja v praksi. Priloga kodeksa je seznam vrednot in vrlin, ki izraţajo poslanstvo policije (Spletna stran slovenske policije). Kodeks policijske etike vsebuje splošna in temeljna načela ter ureja medsebojne odnose med policisti, odnose policistov do drţavljanov, odnose policistov do institucij in organov in opredeljuje odgovornost za kršitev določil kodeksa. Kodeks policijske etike je izraz volje in spoznanja vseh policistov o nujnosti zakonitega, pravičnega, humanega in vljudnega ravnanja pri izvajanju nalog ter zavezuje vse policiste Republike Slovenije. Temeljna načela kodeksa policijske etike so ustavnost, zakonitost, odgovornost.. 28.

V splošnih določbah je kodeks predstavljen kot izraz volje in spoznanja vseh policistov in policistk o nujnosti zakonitega, pravičnega, humanega in vljudnega ravnanja pri njihovem delu (1.člen). Ker je policist javni usluţbenec, zagotavlja varovanje in spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Prav tako je pomembno, da spoštuje človekovo osebnost in dostojanstvo kljub zakonitemu poseganju vanjo. Policisti so dolţni varovati človekovo dostojanstvo tudi s preprečevanjem kakršnega koli nasilja, nehumanega in nečloveškega ravnanje ter kakršnih koli drugih dejanj, ki so poniţujoča do ljudi.. Policisti svoje poslanstvo opravljajo z avtoriteto. argumenta in ne z argumentom moči (2.člen). Kadar policist ravna v nasprotju s kodeksom, je zato moralno odgovoren. Kadar pa je njegovo ravnanje v skladu z etičnim kodeksom in pravilnikom policijskih usluţbencev in se poskuša s kakšnim dejanjem razvrednotiti njegovo delo ali osebnost, pa uţiva popolno podporo in zaščito predstojnika organa. Pravico pa ima tudi do moralne in druge podpore skupnosti, v kateri opravlja svoje naloge. V poglavju temeljna načela, je zajetih in razloţenih devet načel (Kodeks policijske etike, 2008: 3.-11. člen): V prvem načelu »Spoštovanje enakosti pred zakonom« je razloţeno, da policisti v postopkih skrbijo, da so vsem zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, izobrazbo, druţbeni poloţaj ali katero drugo osebno okoliščino. Drugo načelo je »Varovanje ugleda«, ki pomeni, da policisti pri opravljanju svojega dela in prav tako v zasebnem ţivljenju skrbijo za varovanje ter utrjevanje lastnega ugleda in ugleda policijske organizacije. Pri svojem delu so policisti načelni, dosledni, odločni, vztrajni, pravični, strokovni. Pri stiku z ljudmi ali drugimi organizacijami pa vljudni in korektni. Še posebej skrbijo za krepitev integritete v policijski organizaciji.. 29.

Načelo »Nepodkupljivost« razlaga, da policisti zase ali za druge ne zahtevajo nobenih privilegijev in so nedovzetni za vse oblike podkupovanja. Četrto načelo ali načelo »Javnost dela« policistom nalaga, da si z javnim, zakonitim, strokovnim, pravičnim, vljudnim in korektnim delom pridobivajo naklonjenost, ugled in spoštovanje javnosti. S. podpisom. kodeksa. »Profesionalnosti,. se. policist. strokovnosti. in. zavezuje. spoštovati. neodvisnosti«,. ki. tudi. zahteva. načelo ustrezno. izobraţevanje, strokovno usposabljanje in izpopolnjevanje, pa tudi širjenje splošne razgledanosti in razvijanje tistih znanj, ki so potrebna za opravljanje uradnih nalog. Velja tudi prepoved članstva v političnih strankah, zato tudi menjava le-teh na oblasti ne sme vplivati na strokovnost in profesionalnost policije. Lahko pa se zdruţuje v sindikalna, strokovna in druga podobna drţavna ali mednarodna zdruţenja. Pravica in dolţnost policista je tudi varovanje poklicne tajnosti. Dolţnost pa ne ugasne niti s prenehanjem sluţbe v policiji, kar je zapisano v načelu »Varovanje poklicne tajnosti«. Načelo »Medsebojni odnosi« poudarja, da so pomemben vidik policijskega dela vsekakor medosebni odnosi, ki temeljijo na določenem hierarhičnem redu, medsebojnem spoštovanju, vzajemni in solidarni pomoči, kolegialnosti, strpnosti, iskrenosti, medsebojnem zaupanju in dostojanstvu. Vse to naj bi spodbujalo večjo strokovnost, inovativnost, medsebojni dialog in visoko profesionalnost policijskega poklica. Načelo »Spoštovanje kodeksa« nalaga policistom odgovornosti za kršitve kodeksa, ki prinaša moralno odgovornost. Zadnje načelo » Sprejemanje in spreminjanje določil kodeksa« pa razlaga, da etični kodeks sprejme in spreminja sindikat policistov s soglasjem generalnega. 30.

direktorja policije in da tudi spremembe lahko predlagata le sindikat in generalni direktor. Kodeks policijske etike(2008: 12.-14. člen) v končnih določbah določa, da se kodeks upošteva v vseh varnostnih razmerah, da so določila kodeksa zajeta v programih izobraţevanja, usposabljanja in izpopolnjevanja v policiji ter da kodeks velja od dneva njegovega sprejetja. 5.2.3 Pravila na katerih temelji slovenski kodeks policijske etike Tako prvi kodeks iz leta 1992 in tudi dopolnjen in posodobljen kodeks policijske etike iz leta 2008 temeljita na nekaterih pravilih iz domačih in svetovnih zakonskih predpisov in določb. 5.2.3.1. Splošna deklaracija OZN o človekovih pravicah. Sprejetje Deklaracije 1948, Generalna skupščina Organizacije Zdruţenih narodov. Deklaracija je bila razglašena, kot nekakšen ideal vseh narodov. V preambuli zahteva od vseh drţav, skupine ali posameznika, da je človeško dostojanstvo prirojeno vsem članom druţbe ter, da so njihove neodtujljive pravice temelj svobode, pravičnosti in miru. Pomemben poudarek je tudi na vrednosti človekove osebnosti. Vse to upošteva tudi slovenski kodeks policijske etike v svoji. vsebini.. Deklaracija. kljub. svoji. kratkosti,. poudarja. prepoved. diskriminacije in nečloveškega ravnanja. Prav tako, kot to upošteva kodeks policijske etike (Share Slovenije, 1998-2010). 5.2.3.2. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah. Sprejetje Pakta 1966, Organizacija Zdruţeni narodi.. 31.

Mednarodni pakt v svoji vsebini, podobno kot zgoraj omenjeni dokument, poudarja pomen prirojenega človeškega dostojanstva, ki ne sme biti okrnjeno, ne glede na raso, spol, barvo, jezik ali vero. In prav to zahteva tudi kodeks policijske etike od svojih usluţbencev. Obstajajo še številni izdani mednarodni dokumenti OZN ali Sveta Evrope, ki so pomemben in nepogrešljiv vir kodeksa policijske etike. Tudi Konvencija o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali poniţujočega ravnanja ali kaznovanja20 iz leta 1987 je ena izmed njih. Za izgradnjo etičnih pravil policijske dejavnosti pa sta posebej pomembna dva mednarodna dokumenta v naslednjih poglavjih (Varuh človekovih pravic Republike Slovenije, 2011). 5.2.3.3. Kodeks ravnanja policijskih uslužbencev OZN. Sprejetje kodeksa 17. december 1979, Generalna skupščina Organizacije Zdruţenih narodov. Kodeks. ravnanja. policijskih. usluţbencev. izhaja. iz. določb. številnih. mednarodnih dokumentov, med katere sodi tudi Konvencija ZN o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije in Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Kodeks ravnanja policijskih usluţbencev Organizacije Zdruţenih narodov velja za prvi policijski kodeks oziroma za prvi kodeks, ki je policijske usluţbence obravnaval ločeno od javnih usluţbencev. V kodeksu so zapisana mednarodna minimalna pravila ravnanja in delovanja policijskih usluţbencev. Kodeks poskuša ustvariti standarde za policijsko ravnanje skladno z določbami osnovnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Kodeks poudarja, da so zelo pomembne tako praktične izkušnje iz spoštovanja človekovih pravic, kot tudi samo poznavanje le teh(Rover, 2002). Kodeks, ki vsebuje osem členov, v svoji kratki in določni vsebini opominja policiste na pravno-zakonite dolţnosti ter na visoko stopnjo odgovornosti. 32.

sluţenja skupnosti in varovanju oseb. Od policistov zahteva, da vedno in povsod spoštujejo človekove pravice vseh, opozarja na zakonito uporabo sile, samo in le v nujnih primerih. Policiste opominja na tajnost zaupnih dokumentov ter jim prepoveduje vsakršno diskriminatorno ali nečloveško ravnanje. Opozarja na dolţnost popolnega varovanja oseb, ki so udeleţene v postopkih. Kodeks policistom prepoveduje vsakršno koruptivno dejanje ter jih poziva na absolutno spoštovanje zakonov kodeksa (Office of the United Nations High commissioner for Human Rights, 1996-2007). 5.2.3.4. Deklaracija o policiji. Sprejetje Deklaracije 8. maj leta 1979, Parlamentarna skupščina Sveta Evrope. Deklaracija o policiji je bila ena prvih poskusov za oblikovanje etičnih načel policije in je številnim evropskim drţavam pomagala odgovoriti na mnoga vprašanja o policiji. Je dokument, ki je vsebinsko razdeljen na tri sklope oziroma temeljna poglavja. Deklaracija, kakor je razvidno iz njene preambule, izhaja iz Evropske konvencije o varstvu ČPTS, dejstva, da policija igra pomembno vlogo v vseh drţavah in opravlja teţke naloge, zaradi katerih potrebuje bolj jasna pravila. Ter iz dejstva, da je opravljanje policijske dejavnost neprimerno za kaznive osebe in mnenja, da je evropski sistem za zaščito človekovih pravic izpopolnjen v primeru sprejetja splošnih pravil s področja poklicne etike v policiji. Izhaja pa tudi iz potrebe, da imajo policijski usluţbenci stalno moralno podporo druţbe in iz ţelje, da naj bi policijski usluţbenci uţivali enake pravice kot civilni del druţbe. Prvi sklop Deklaracije obravnava etiko. Torej se nanaša na pravne in moralne obveznosti policistov, in sicer podrobneje kot Kodeks ravnanja policijskih usluţbencev. Deklaracija v prvem delu obravnava številne določbe, ki jih v Kodeksu ravnanja policijskih usluţbencev ni zaslediti. Na primer obveznost. 33.

upoštevanja. nezakonitih. ukazov. ter. osebna. odgovornost. policijskih. usluţbencev za nezakonita dejanja. Drugi sklop se nanaša na status, in sicer status same policijske organizacije, kot tudi na pravice policijskih usluţbencev, tako osebne kot poklicne. Tretji sklop opredeljuje stanje vojn in drugih izrednih stanj. Sklop je povezan z določbami humanitarnega prava, ki govori o nalogah policistov v oboroţenih spopadih (Council of Europe).. 5.3 Evropski kodeks policijske etike 5.3.1 Vzroki za nastanek Evropskega kodeksa policijske etike Svet Evrope, ki zagotavlja programska izhodišča za razpravo o vlogi policije v sodobni in demokratični druţbi, se ţe od svoje ustanovitve ukvarja z zadevami s področja policije. Saj ima policija pomembno vlogo pri ohranjanju temeljnih vrednot vsake druţbe. Evropsko sodišče za človekove pravice je izoblikovalo sodno prakso na področju policije in Evropski odbor za preprečevanje mučenja, nečloveškega ali poniţujočega ravnanja ali kaznovanja je pripravil usmerjevalna načela. Tudi Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti je izoblikovala načela za policijo. Sprejeti so bili dokumenti o ustavnih vidikih policije s strani Sveta Evrope za demokratizacijo z uporabo prava. GRECO- skupina drţav proti korupciji pa ima pooblastilo za ocenitev korupcije v policiji. Svet Evrope je pripravil dejavnosti za spodbujanje zavesti o človekovih pravicah znotraj. policije.. Tako. strokovnjaki. s. področja. človekovih. pravic. in. predstavniki policije skupaj rešujejo probleme v zvezi s človekovimi pravicami na področju policije. Te dejavnosti so pripomogle, da se je znotraj policijskih organizacij izoblikovala potreba po širjenju znanja in zavesti na področju človekovih pravic.. 34.

Eden od prvih poskusov oblikovanja etičnih načel v policiji je bila ţe v zgornjem poglavju omenjena Deklaracija o policiji. Deklaracija je pomagala velikim policijskim organizacijam, a je Odbor ministrov z mnenjem skupščine, ni podprl in tako ni postala pravna listina Sveta Evrope. 1989 leta se je začela v srednji in vzhodni Evropi »policijska reforma«, ki je povzročila, da je Svet Evrope pospešil dejavnosti na področju policije. Začele so se izvajati delavnice, konference, seminarji na področju policijske etike. Nastala je potreba po vseevropskem normativnem okviru za etično ravnanje policijskih usluţbencev. Ustanovil se je Odbor strokovnjakov za policijsko etiko in probleme policijske dejavnosti (PC-PO), ki je deloval in še vedno deluje pod Evropskim odborom za problematiko kriminalitet (CDPC). Odbor CDPD je sprejel pooblastila za delovanje PC-CO leta 1998. Odbor so sestavljali strokovnjaki iz Anglije, Avstrije, Belgije, Hrvaške, Cipra, Češke, Danske, Francije, Grčije, Italije, Litve, Makedonije, Moldavije, Poljske, Portugalske, Romunije, Slovenije, Španije, Turčije. Naloga Odbora je bila priprava študij s področja vloge policije v demokratični druţbi, ciljev policijskega dela v pravni drţavi ter s področja nadzora nad policijo. Delo Odbora je temeljilo na konvencijah in priporočilih Sveta Evrope in na načelih Evropskega sodišča za človekove pravice. Odbor je tudi organiziral razgovore in pogovore z najvišjimi predstavniki evropskih organizacij za človekove pravice. Novembra 1999 je bilo delo Odbora predstavljeno na 12. kolokviju o kriminologiji z naslovom »Pooblastila policije in odgovornosti v demokratični druţbi«, ki ga je organiziral Svet Evrope ter na konferenci evropskih ministrov za notranje zadeve, junija 2000. Osnutek Priporočila k evropskemu kodeksu policijske etike in komentar sta dobila končno obliko in vsebino marca 2001. Dokument je odobril odbor ministrov na seji evropskega odbora za problematiko kriminalitete (CDPC) junija 2001. Na sestanku Odbora ministrov in predstavnikov stalnih članic Sveta Evrope je 19. septembra 2001 Odbor ministrov Priporočilo sprejel in odobril njegovo objavo vključno s komentarjem.. 35.

Z nastankom kodeksa sta bili začrtani pot in smer razvoja na področju policijske dejavnosti v evropskem prostoru. S svojo vlogo zagotavlja enotne standarde za delo policije na območju evropske skupnosti. Dokument je s svojim nastankom priporočil vladam drţav članic Sveta Evrope, naj v svojih notranjih zakonodajah, praksi in nacionalnih kodeksih policije upoštevajo načela, zapisana v besedilu omenjenega priporočila (Pagon et al, 2003). »Kodeks presega tradicionalno miselnost policijske dejavnosti, po kateri je policija predvsem borka proti kriminalu in represivni aparat v rokah vladajoče elite, saj v celoti sprejema in uveljavlja idejo o policiji kot javni sluţbi in servisu skupnosti, ki svoje naloge opravlja v partnerskem odnosu s skupnostjo (Pagon, 2002)«. 5.3.2 Vsebina Evropskega kodeksa policijske etike Evropski kodeks temelji na vrsti različnih priporočil in resolucij, sicer pa obsega področje organizacije policije, izbora kandidatov za policiste, njihovo izobraţevanje in usposabljanje, kot tudi splošne smernice za delo policije ter smernice za ukrepanje v posebnih situacijah. Priporočila, na katerih temelji, so ne zavezujoči pravni akti, ki predlagajo smernice ravnanja. Kodeks seveda temelji tudi na resolucijah, ki so prav tako ne zavezujoči akti, ki pa jih sprejemata Svet Evropske unije in Evropski parlament. V njih navedena organa izraţata priporočila za politična ukrepanja na določenem področju. Evropski kodeks policijske etike vsebuje uvodno pojasnilo ali preambulo, v kateri so navedeni vzroki za sprejem takšne vrste dokumenta. Kodeks vsebuje 12. alinej, ki navajajo potrebe po brezpogojnem uveljavljanju pravne drţave v polnem pomenu, učinkovitem kazenskopravnem sistemu, učinkoviti druţbeni vlogi evropskih policijskih organizacij ter nenazadnje tudi potrebo po absolutnem upoštevanju mednarodnih dokumentov (Evropska konvencija o človekovih pravicah, Kodeks obnašanja za usluţbence varnostnih organov Zdruţenih narodov, Resolucija Parlamentarne skupščine Sveta Evrope o Deklaraciji o policiji), iz katerih izhajajo načela, pravila in smernice delovanja. 36.

moderne evropske policije. V eni izmed zadnjih alinej je izraţena tudi pobuda vladam drţav članic Sveta Evrope o sprejemu ustrezne notranje zakonodaje, kjer so omenjeni tudi kodeksi posameznih članic ter pobudo po upoštevanju prakse, ki sledi načelom evropskega kodeksa policijske etike. Priporočilo Sveta Evrope je dejansko podlaga za nadaljnja prizadevanja na področju policije v drţavah članicah Evropske unije, prav tako pa je potrebno drţavam članicam dopustiti moţnost pri oblikovanju smernic za delovanje drţavne policije, glede na potrebe in specifike posamične drţave. Evropski kodeks policijske etike je namenjen vsem tradicionalnim policijskim organizacijam v drţavah Evropske unije, kodeks pa je namenjen tudi vsem organizacijam in organom pregona, ki zagotavljajo javni red in mir ter še posebej tisti, ki imajo policijska ali kakršna koli pooblastila, s katerimi posegajo v temeljne človekove pravice in temeljne svoboščine. Kodeks je razdeljen na sedem poglavij, ki so razčlenjena na skupno 66. točk. Glede na to, da kodeks ni zavezujoča oblika dokumenta, ampak le priporočilo, gre verjetno temu zasluga, da kodeks sam po sebi ni razčlenjen, vendar je razdeljen v vsebinska poglavja. Sedem poglavij opredeljuje cilje policije, pravno podlago za policijo v pravni-demokratični drţavi, povezavo med policijo in kazenskopravnim sistemom, organizacijske strukture policije, smernice za policijsko posredovanje oziroma intervencijo, odgovornost in nadzor nad policijo in v zadnjem poglavju raziskovanje in mednarodno sodelovanje. Prvo poglavje, ki opredeljuje cilje policije, vsebuje najpomembnejše cilje policije demokratične drţave. Poleg temeljnih nalog, kot so zagotavljanje javnega reda in miru, spoštovanja osnovnih človekovih pravic, odkrivanja kaznivih dejanj ter kriminala, je v poglavje vključena še storitvena ali servisna funkcija, ki določa zagotavljanje pomoči javnosti, ki je prav tako značilna za večino policij, vendar je po različnih drţavah, različno opredeljena in interpretirana. Glavni namen servisne funkcije je boljše sodelovanje med javnostjo in policijo. Bistvo sodelovanja med policijo in druţbo je opisano v. tem diplomskem delu, v poglavju Oblike policijskega. 37.

dela, oziroma bolj natančno v eni izmed oblik policijskega dela, in sicer v skupnost usmerjeno policijsko delo. Drugo poglavje določa pravno podlago za policijo v pravni drţavi. Navaja, da je policija javni organ, ki mora opravljati svoje postopke skladno z zakonodajo, ter da so policijski usluţbenci enaki drţavljanom in da za njih veljajo enaka pravila ter imajo enake pravice. Naslednje poglavje opredeljuje razmerje med policijo in kazenskopravnim sistemom ter poudarja, da je treba jasno razlikovati med policijo, sodstvom ter toţilstvom. Navaja, da policija nima sodnih funkcij. Če slučajno pride do prenosa sodne funkcije na policijo, mora biti ta ustrezno omejena. Kodeks določa, da je policija v določeni meri podrejena sodstvu in toţilstvu. Ker je v današnji druţbi zelo pomembno, da se policija loči od druţbe, ţe zaradi same preventivne narave svojega dela, je v naslednjem poglavju določeno, da so policisti praviloma uniformirani in navzven prepoznavni. V tem poglavju je tudi jasno določena hierarhija policijske organizacije in njena struktura. V poglavju je omenjena tudi izobrazba ter izobraţevanje policijskega kadra, ki mora temeljiti na temeljih demokracije ter spoštovanja človekovih pravic. Kodeks navaja zahteve po spoštovanju človeškega ţivljenja, prepoveduje kakršno koli nečloveško ravnanje ter opozarja na načelo sorazmernosti glede uporabe. sile. ter. jih. opominja. na. poštenost,. nepristranskost. ter. nediskriminatornost pri opravljanju nalog. Kodeks tudi določa, da policisti z vsemi ravnajo etično in spoštljivo ter so nekoruptivni in se borijo proti korupciji v svoji organizaciji. V naslednjem poglavju je jasno opredeljena policijska preiskava ter aretacija ali odvzem prostosti, ki močno posega v integriteto in pravice posameznika. Kodeks opozarja na domnevo nedolţnosti ter pomoč ţrtvam kaznivih dejanj.. 38.

V naslednjem poglavju je določena potreba po nadzoru nad policijo. Določa pa tudi policijsko odgovornost drţavi ter njenim drţavljanom ter potrebo po zelo učinkovitem zunanjem nadzoru in zahtevo po izdelavi nacionalnih kodeksov policijske etike s potrditvijo najvišjih drţavnih organov. Zadnje poglavje kodeksa določa, da članice spodbujajo raziskovanje ter mednarodno sodelovanje med policijami, še posebej na področju etike in policijskih vidikov človekovih svoboščin. Vsebuje tudi zahtevo po stalnem preverjanju Sveta Evrope o tem, kako drţave članice evropskega prostora izvajajo Evropski kodeks policijske etike.. 5.4 Primerjava slovenskega in evropskega kodeksa policijske etike Ţe na prvi pogled in na obseg obeh kodeksov je prva misel, ki se nam porodi, da je njuna primerjava skoraj nemogoča. Slovenski kodeks policijske etike je videti površen, nedodelan in prelahek. Evropski kodeks policijske etike pa nam daje občutek določnosti in natančnosti. Ţe dejstvo, da je Evropski kodeks priporočilo Sveta Evrope, nam daje občutek, da je stvar dodelana, široka in preverjena. Ko pa se poglobimo v vsebino obeh kodeksov, nas preseneti dejstvo, da slovenski kodeks kljub svoji kratkosti zajema vsa potrebna določila ter načela za etično ravnanje policijskih usluţbencev pri opravljanju nalog policijskega dela. Bistvena razlika, ki jo opazimo je, da slovenski kodeks za razliko od evropskega ne vsebuje ciljev policije, pravne podlage za policijo v pravni drţavi, razmerja med policijo in kazenskopravnim sistemom ter organizacijske strukture policije. Opazimo pa, da je v slovenskem kodeksu v dveh temeljnih določbah zajeto, da je kodeks policijske etike izraz volje in spoznanja vseh policistov o nujnosti zakonitega, pravičnega, humanega in vljudnega ravnanja pri izvajanju nalog ter da zavezuje vse policiste v Republiki Sloveniji. Pravna podlaga za kodeks ter cilje in naloge policije pa izhaja iz Zakona o policiji (1998), podzakonskih aktov in določb, Kodeksa ravnanja javnih usluţbencev. 39.

(2001) ter iz Ustave Republike Slovenije (1991). Evropski kodeks policijske etike je namenjen vsem evropskim policijam in njenih organizacijam ter organizacijam in organom pregona, ki zagotavljajo javni red in mir, spodbuja raziskovanje ter mednarodno sodelovanje med policijami, še posebej na področju etike in policijskih vidikov človekovih svoboščin. Vsebuje tudi zahtevo po stalnem preverjanju Sveta Evrope o tem, kako drţave članice evropskega prostora izvajajo Evropski kodeks policijske etike. Izraţa tudi pobudo Sveta Evrope o sprejemu ustrezne notranje zakonodaje, v vseh drţavah članicah. Priporočilo Sveta Evrope je dejansko podlaga za nadaljnja prizadevanja na področju policije v drţavah članicah Evropske unije, seveda pa dopušča moţnost pri oblikovanju smernic za delovanje drţavne policije, glede na potrebe in specifike posamične drţave. Na podlagi tega lahko zaključimo, da je primerjava med kodeksoma teţavna iz razloga, ker kodeksa obravnavamo posamično. Moč bi ju bilo gledati kot celoto, ki se skrbno dopolnjuje in usklajuje. Glede na to, da je Republika Slovenija članica Evropske unije, je zanjo moralno zavezujoč tako evropski kot slovenski kodeks policijske etike. Iz tega vidika pridemo do spoznanja, da je slovenski kodeks primeren in dovolj določen za slovenske policiste. Ne smemo pa spregledati samo še ene, zelo pomembne razlike. In sicer, da je v evropskem kodeksu moč zaznati potrebo po zahtevah, da evropski kodeks postane pravno zavezujoč dokument, z ustreznimi pravnimi posledicami za morebitne kršitelje. Tega v slovenskem kodeksu ni zaznati.. 40.

6. Analiza hipotez. Hipotezo 1, da je etika zelo pomemben člen policijskega dela, v celoti potrjujemo. To lahko utemeljimo ţe, če se naveţemo na policijsko načelo o varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Saj ima vsak normalno razvit odrasel človek čut za etično vrednotenje svojih dejanj in se v zavesti zaveda svojih odgovornosti. Čim bolj človek implementira ta čut, več prispeva k razvoja samega sebe, druţbe ter k uveljavljanju človekovih pravic. Ravno zaradi tega naj bi policijski usluţbenci izraţali višje standarde osnovnega kot tudi etičnega vedenja kot povprečni drţavljani. Za policijske usluţbence ni dovolj, da poznajo samo svoje odgovornosti, zavedati se morajo, da je etika toliko bolj pomembna ravno zato, ker se vsak dan soočajo z neetičnimi ravnanji, ki jih kot represivni organ tudi kaznujejo. Policijsko delo mora potekati v okviru etičnih meril in ob policijski integriteti, ki mora biti javno sprejemljiva in mogoče celo »nalezljiva«. Tudi hipotezo 2 in hipotezo 3 potrjujemo. Za laţjo utemeljitev bomo hipotezi zdruţili in ju utemeljili na enakih dejstvih. Slovenski Kodeks policijske etike kljub svoji kratkosti vsebuje niz jasnih, konkretnih in neposrednih izjav, ki v neposrednih besedah izrazijo moralna načela in ravnanja, ki jih policijska organizacija zahteva od svojih članov. Če se policisti ravnajo po kodeksu, lahko zaključimo, da vedo, kako morajo ravnati, od njih pa je odvisno ali bodo pravila vzeli za svoja in se jih drţali ali pač ne. Kratkost slovenskega kodeksa policijske etike lahko upravičimo z dejstvom in hkrati potrdimo tretjo hipotezo, da se slovenski in evropski kodeks policijske etike vsebinsko dopolnjujeta. Slovenski kodeks vsebuje le potrebna in določna načela, evropski pa določa tudi naloge in cilje policije, organizacijsko strukturo policijske organizacije, pravno podlago za policijo ter povezavo med policijo in kazenskopravnim sistemom. Ta poglavja, ki jih evropski kodeks vsebuje, dopolnjujejo slovenski kodeks ter še vedno puščajo odprte roke nacionalni policiji za prilagoditev sistema nacionalnim kriterijem. Hipotezo 4 oziroma zadnjo hipotezo, da je kodeks seznam vrednot, ki izraţajo poslanstvo policije, pa potrjuje ţe sam slovenski kodeks policijske etike, ki v prvem členu navaja, da »Kodeks policijske etike izraţa voljo in ţeljo vseh nas slovenskih policistov po zakonitem, strokovnem, pravičnem, vljudnem in korektnem delu ter človeškem ravnanju«. 41.

7. Zaključek. Policija je na nek način sluţba, ki deluje v korist skupnosti. Torej je uspeh policijskega dela odvisen predvsem od zaupanja drţavljanov v policijsko organizacijo. Izvajanje demokratičnih oblik policijskega dela je močno odvisno od zaupanja in sodelovanje javnosti. Trdimo lahko, da so se ravno iz tega razloga razvile novejše oblike policijskega dela, katerih ideal predstavlja policijsko delo v skupnosti. Pri tej obliki policijskega dela se ljudje zavedajo, da so sami odgovorni za svojo varnost, policija pa je organ, ki jim pri zagotavljanju lastne varnosti pomaga in svetuje. Drţavljani bodo policiji zaupali in z njo sodelovali, vse dokler bo policija svoje naloge opravljala na etično sprejemljiv način. Ker je etika nauk, ki išče odgovore na vprašanja pri iskanju človeških vrednot. Etika določa in obravnava merila za ločevanje dobrega. od. zla,. raziskuje. nasprotovanje. zlu,. nesprejemljivemu. in. nemoralnemu ter postavlja norme morale in etike na teh temeljih. Tako bodo drţavljani na podlagi etičnega ravnanja policije zaznali, kaj je slabo in dobro, ter tako še bolj učinkovito skrbeli za svojo varnost. Policija mora biti drţavljanom s svojim etičnim ravnanjem vzor in če sklenemo, da morajo biti policisti visoko etično naravnani, lahko drţavljani po njih povzamejo le en del etičnega ravnanja in uspeh je zagotovljen. Zakaj in kdaj bodo policijski usluţbenci ravnali etično? Odgovor na to vprašanje ni preveč zapleten, saj je pomemben del policijske integritete ţe posameznikova osebna integriteta. Policijski usluţbenec bo pri opravljanju svojega dela zagotovo ravnal etično, če bo njegova osebna etika na visokem nivoju. Pomemben del etičnosti policijskih usluţbencev pa seveda predstavlja tudi izobraţevanje. Naloge izobraţevanja in usposabljanja iz policijske etike, ki se morata prepletati, so predvsem prenos uporabe etike na policijsko profesijo, obravnavanje vrlin policijske stroke, učenje procesov moralnega sklepanja ter etičnih dilem ter utemeljitev standardov etičnega ravnanja v policiji. Namen usposabljanja pa je predvsem usposobiti udeleţence za prepoznavanje etičnih dilem, za proces moralnega odločanja, razvijati etične vrline ter moralne navade. Kodeks policijske etike pa lahko jemljemo kot pomembne dodatek k pravilom policijskega delovanja v sodobni druţbi, kot enakovreden in spoštovan. 42.

dokument, ki mora sluţiti vsakemu policistu, da bo v vsakem primeru deloval v prid posameznika in druţbe. Namreč določbe, ki jih vsebuje kodeks, so jasne in preproste, le upoštevati jih je treba voljno in razumno. Takšen policijski usluţbenec je pri svojem delu uspešnejši, trdnejši in samozavestnejši.. 43.