Uporabnost hipnoze pri preiskovanju kaznivih dejanj : diplomsko delo univerzitetnega študija

DIPLOMSKO DELO Uporabnost hipnoze pri preiskovanju kaznivih dejanj. September, 2012. Rebeka Kepic.

DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA Uporabnost hipnoze pri preiskovanju kaznivih dejanj. September, 2012. Rebeka Kepic Mentor: doc. dr. Igor Areh.

Zahvala Zahvaljujem se vsem, ki so me spodbujali in kakorkoli pomagali pri nastanku diplomske naloge. Za vso pomoč pri izdelavi diplomske naloge, za vse nasvete in strokovno pomoč pa gre nedvomno zahvala mentorju, doc. dr. Igorju Arehu, čigar koristni napotki so me pripeljali do cilja. Zahvaljujem se tudi družini, za vso podporo, razumevanje in ker so mi skozi celo pot stali ob strani. Prav tako pa se zahvaljujem prijateljici Miji Štukelj za prostovoljno in nesebično sodelovanje, s čimer mi je omogočila opraviti želeni poskus.. 2.

Kazalo 1. Uvod .............................................................................................. 7 1.1. 2. 3. Metodološki-hipotetični okvir ............................................................ 8. Osnovni pojmi ................................................................................... 9 2.1. Hipnoza ..................................................................................... 9. 2.2. Sugestija ................................................................................... 10. 2.3. Amnezija ................................................................................... 11. Preiskovalna hipnoza ......................................................................... 12 3.1. Zgodovina hipnoze ....................................................................... 13. 3.2. Faze hipnoze (proces hipnotiziranja): ................................................. 15. 3.2.1. Intervju pred hipnozo ............................................................ 18. 3.2.2. Indukcija ........................................................................... 19. 3.2.3. Pridobitev informacij ............................................................ 19. 3.2.4. Od-hipnotiziranje................................................................. 20. 3.2.5. Intervju po hipnozi ............................................................... 20. 3.3. Globina hipnoze .......................................................................... 21. 3.4. Hipnotični intervju ....................................................................... 21. 3.4.1. 4. 3.5. Uporaba hipnoze.......................................................................... 23. 3.6. Hipnoza, govorjenje resnice in pretvarjanje ......................................... 25. Hipnoza in spominjanje ...................................................................... 26 4.1. Pohipnotična amnezija .................................................................. 28. 4.2. Hipnotična hipermnezija ................................................................ 28. 4.3. Hipnoza v terapiji za obnovitev in okrevanje spomina ............................. 29. 4.4. Kaj hipnoza lahko in ne more narediti s spominom ................................. 30. 4.5. Konfabulacije in psevdo-spomini ....................................................... 30. 4.6. Amnezija pri žrtvah in pričah kaznivih dejanj ....................................... 32. 4.7. Starostna regresija ....................................................................... 33. 4.7.1. 5. Laboratorijske raziskave hipnotičnega intervjuja žrtve .................... 22. Liverpoolski projekt .............................................................. 33. 4.8. Faktorji, ki ustvarjajo vtis izboljšanja, povečanja spomina ....................... 36. 4.9. Učinki zaupanja, samozavesti .......................................................... 36. Hipnoza in sugestija........................................................................... 37. 3.

6. Hipnoza otrok .................................................................................. 38. 7. Temeljni sodno-psihološki vidiki hipnoze .................................................. 39 7.1. Uporaba na sodiščih ...................................................................... 41. 7.2. Hipnoza v slovenskem kazenskem postopku .......................................... 43. 7.3. Hipno-preiskovalci........................................................................ 44. 7.4. Hipnoza in kognitivni intervju .......................................................... 45. 8. Poskus s hipnozo ............................................................................... 47. 9. Razprava ........................................................................................ 48. 10. 9.1. Verifikacija hipotez ...................................................................... 48. 9.2. Razprava glavnih ugotovitev ............................................................ 49 Uporabljeni viri .............................................................................. 53. 4.

Povzetek Diplomska naloga predstavlja hipnozo, njeno uporabnost, prednosti in slabosti, faze poteka, ter ali je sprejeta s strani organov kazenskega pregona. Ker je spomin zelo pomemben za pričanje pri žrtvah in očividcih kaznih dejanj, se bodo preiskovalci potrudili, da naredijo kar se da največ, da bi pridobili nove dokaze. Ker pa pri travmatičnih dogodkih to ni vedno omogočeno, se lahko poslužujejo hipnoze, posebnega preiskovalnega orodja. Hipnoza je že star fenomen, čeprav se širša javnost tega ne zaveda. Uporabljali so jo že pred par tisočletji. Da si lahko ustvarimo predstave, je njena zgodovina tudi opisana. Uporabljali so na veliko področjih, še posebej pa v zdravstvu, kjer so jo uporabljali kot anestezijo, zdravljenje bolečin ali pa tudi za odpravljanje fobij in slabih navad. Zaradi verodostojnosti pričanja pa je naletela na težave na kazenskem področju, kjer se še vedno bori za njen obstoj. Dopustnost uporabe informacij pridobljenih s hipnozo, se razlikuje v zakonodaji od države do države. Nekje dopuščajo nekatere oblike, drugje je strogo prepovedana. Zaradi tveganja, kot je možnost izkrivljanja spomina in sugestije, v večini primerov ne dopuščajo dokazovanja na sodiščih. Čeprav ima hipnoza veliko pozitivnih učinkov, kot je pridobivanje spomina, se z njo pojavljajo tudi negativni. Te negativne učinke se lahko posploši na tri glavne veje problemov, zaradi katerih se policija običajno ne odloči za uporabo hipnoze in bodo skozi diplomsko nalogo tudi podrobneje opisani. Ravno na podlagi teh problemov raje uporabijo kognitivni intervju, katerega osnova je podobna hipnozi in bosta skozi diplomsko nalogo tudi primerjana. Dotaknjena pa je tudi tema hipnotiziranja otrok, kjer bo ugotovljeno ali so vplivi enaki kot pri odraslih.. Ključne besede: hipnoza, sugestija, spomin, pričanje, amnezija. 5.

Summary The usefulness of hypnosis in criminal investigations The thesis presents hypnosis, its usefulness, advantages and disadvantages, phases of the course, and whether it is accepted by the law enforcement authorities. Since the memory is very important for the testimony with the victims and witnesses of criminal offenses, the investigators will do whatever it takes and as much as possible, in order to gain new evidence. However, since the traumatic events make it sometimes impossible, they are able to use a special investigative tool, called hypnosis. Hypnosis is an old phenomenon, even though the general public does not realize it. It was used a couple of millennia ago. So you can see its concept, the history of hypnosis is also described. It was used in many fields, especially in health care, where it was used as anesthesia, pain killers or even to eliminate phobias and bad habits. The credibility of the testimony is experiencing difficulties in the criminal field, where still fighting for its existence. Permissibility to use information obtained through hypnosis is different in law from state to state. Somewhere they allow certain forms it, like relaxation, elsewhere it is strictly prohibited. Because of the risk, such as the possibility of distortion of memory and suggestion, in most cases they do not allow evidence to represent in the courts. While hypnosis has many beneficial effects, such as the memory enhancement, negative factors also come with it. These negative can be generalized as the three main branches of the problems, because of which the police usually decides not to use hypnosis and which are described carefully throughout the thesis. Just based on these problems, they are more likely to use cognitive interview, from which the grounds are similar to hypnosis and they will also be compared. There is also represented the topic of hypnotizing the children, where is determined if there are the same effects as in adults.. Key words: Hypnosis, suggestion, memory, testimony, amnesia. 6.

1 Uvod V diplomski nalogi bom povzemala ugotovitve in raziskave različnih avtorjev, ki so se ukvarjali z vprašanjem ali je hipnoza ustrezno in uporabno preiskovalno sredstvo. Za marsikoga je hipnoza še danes nekaj nerazumljivega in magičnega in celo navadna prevara, v očeh nekaterih pa samo stvar preteklosti ne glede na to, da jo tudi znameniti psihiatrični učbeniki omenjajo kot pomembno terapevtsko metodo. Da širša javnost ne bi verjela samo zloglasnim mitom in da ne bi imeli napačne presoje o hipnozi, je Ameriško psihološko združenje je podalo definicijo in sicer, da nasprotno nekaterim upodobitvam hipnoze v knjigah, filmih in na televiziji, ljudje ki so bili hipnotizirani ne zgubijo nadzora nad lastnim obnašanjem, temveč obdržijo popoln nadzor nad svojimi dejanji (Brown in Campbell, 2010). V današnjih časih je hipnoza prisotna na veliko področjih, vendar njena uporaba na vseh področjih še ni bila docela raziskana. Eno izmed teh področij pa je tudi preiskovanje kaznivih dejanj, kjer strokovnjaki ne poenotijo definicij, saj si imajo nasprotna mnenja. V nekaterih državah je bila pogosto uporabljena, drugje strogo prepovedana. Na slovenskem pa ni veliko podatkov o njeni rabi, saj je pri nas še vedno kot nekakšna neznanka. Pri kaznivih dejanjih, še posebno pri hujših oblikah, skoraj vedno pride do travm in potlačitve spomina pri žrtvah in pričah, kateri igrajo pomembno vlogo pri policijskih preiskavah. Ampak priče se zelo redko spomnijo dogodka toliko, kot bi hotela policija. Posledično so forenzični psihologi posvečali veliko energije proti načinu, da bi izboljšali pričin spomin. V raziskavi desetih strokovnjakov so se vsi strinjali s trditvijo, da hipnoza lahko pomaga žrtvi se spomniti detajlov kriminalnega dejanja (Wagstaff, 2009). Večkrat je bilo predlagano, da imajo hipnotične tehnike potencial povečati spomin očividcev v forenzični preiskavi. Vendar pa laboratorijske preiskave kažejo, da so ta povečanja spomina s pomočjo hipnoze povezana s zmanjšanjem točnosti podatkov, napačno samozavestjo v neresnične informacije in povečano sugestibilnostjo za vodilna vprašanja. Ti problemi omejujejo uporabnost hipnoze kot proceduro izpraševanja. Vendar pa v praktičnih preiskavah, veliko faktorjev, povezanih s hipnozo, razen same hipnotične indukcije, lahko vodijo do pridobivanja spomina v primerjavi s standardnim policijskim intervjujem. Hipnotizerji so lahko boljši izpraševalci kot policijski oficirji ravno zaradi psiholoških, kliničnih in medosebnih veščin. Rajši pa uporabljajo kognitivni. 7.

intervju, saj vseeno pridobi precej priklicanega spomina brez nevarnosti izkrivljanja spomina, kot pri hipnozi.. 1.1 Metodološki-hipotetični okvir Moj namen in cilj diplomske naloge, razviden že iz naslova, je ugotoviti uporabnost hipnoze pri preiskovanju kaznivih dejanj. Pri pregledu različne literature, želim razjasniti pozitivne in negativne lastnosti, pomanjkanja, ter če je hipnoza uporabno preiskovalno orodje, sprejeto s strani organov kazenskega pregona.. •. Izhajala pa bom iz naslednjih hipotez: Pri hipnozi je velik problem to, da se pričina domišljija zlahka zamenja oziroma zmede za resničnost. Ker je udeleženec pri hipnozi tako zelo zaverovan v resničnost hipnotiziranja, lahko pride do zmote spomina, saj se lahko spomni nekega dogodka, ga vzame za svojega in ker ga je pridobil pod vplivom hipnoze, je prepričan da je ta dogodek njegov in popolnoma resničen. Torej tu je problem preveliko zaupanje v hipnozo.. •. Vsi podatki in informacije pridobljene s hipnozo so lahko dokaz na sodiščih, saj se je priča lahko spomnila veliko več, včasih tudi trikrat več podatkov, ker je s pomočjo hipnozo premagala strah in se znebila nekaterih travm. Vsi podatki so lahko uporabljeni kot dokaz, ko jih pri določenih primerih primanjkuje in je to njihova glavna opora oziroma obramba.. •. Otroci so veliko bolj sugestibilni kot pa odrasli ljudje, saj otroci zelo hitro reagirajo na vse dražljaje in je pri njih zelo težko doseči pozornost. Pri hipnotiziranju otrok moramo biti še bolj previdni, da ne prenašamo svojih misli in občutenj na otroka, saj jih podzavestno izražamo.. Ker je tema bolj teoretične narave, sem za pisanje uporabila deskriptivno metodo, s katero predstavim osnovne pojme, podroben opis hipnoze, kako deluje ter kako jo sprejmejo sodišča. Pomagala sem si z analizo pisnih in internetnih virov, na podlagi tuje literature, malo pa tudi domače. Na koncu pa sem uporabila tudi ustni vir, in sicer hipnotiziranje s profesorjem in mentorjem Igor Arehom.. 8.

2 Osnovni pojmi V tem poglavju bom opredelila nekatere osnovne pojme, ki se bodo pojavljali skozi celotno nalogo, ter so ključnega pomena za razumevanje tematike. Med seboj se dobro povezujejo, ta povezava pa bo vidna skozi celotno nalogo.. 2.1 Hipnoza Priznati moramo, da je težko natančno definirati hipnozo, čeprav smo skozi vso zgodovino kar dobro spoznali njene pojavne oblike. Vendar pa je prava narava hipnoze, v smislu polnovredne teorije, še danes neznana. Miti in zmotna prepričanja se hipnoze držijo že zelo dolgo časa. Pomanjkanje splošnega znanja je privedlo do mnogih napačnih prepričanj in interpretacij o navidezno nerazložljivem fenomenu, ki je opažen vsakič, kadar je hipnoza uporabljena. Ta situacija je bila predvsem poslabšana zaradi priljubljenega vpliva odrske hipnoze, saj je v interesu odrskih hipnotizerjev, da ohranijo »mističnost« hipnoze. Zaradi navidezne podobnosti s spanjem, je hipnoza poimenovana po grški boginji spanja, Hypnos. Hipnoza za enkrat še ni točno določen pojem, nima univerzalne in točno določene definicije, temveč jih ima kar precej. Pravzaprav ima verjetno toliko definicij kolikor je strokovnjakov, ki se ukvarjajo z njo. Čeprav se včasih zdijo efekti ali posledice hipnoze nekako magični, je povsem enostavna (Freitag, 1992). Hipnoza je relativno nezapleten poseg v našo zapleteno duševnost, ki je manj škodljiv in precej učinkovitejši kot drugi psihoterapevtski postopki. Hipnoza odklepa neizčrpno skladišče informacij v nas, ki pa ga ne napolnjujemo šele od rojstva, ampak že v prednatalnem stanju (Freitag, 1992). »Hipnoza je spremenjeno stanje zavesti, ki vsebuje usmerjeno pozornost, povečano zavednost in koncentracijo, ki jo večina ljudi doseže s primerno motivacijo in odnosom. Hipnotično stanje se lahko doseže s procesom sproščanja, s preusmeritvijo pozornosti, zaupanjem, pričakovanji, s čimerkoli, kar lahko vpliva na subjektovo domišljijo« (Reiser, 1980: 30). Chertok (1947) je zapisal, da je Britansko zdravniško združenje (British Medical Association) hipnozo definiralo z besedami: »Hipnoza je prehodno stanje zmanjšane pozornosti pri pacientih, stanje, v katerem lahko pride do različnih pojavov. 9.

samo od sebe ali pa kot reakcija na verbalne in druge dražljaje. Ti pojavi obsegajo zamenjavo zavesti ali pomnjenja, povečujejo občutljivost na sugestije, odgovore in misli, ki pacientom v običajnem duševnem stanju niso blizu. V hipnotičnem stanju je, med drugim, mogoče izzvati ali potlačiti pojave kot so anestezija, paraliza, odrevenelost mišic in vazomotorične spremembe (Chertok, 1947).« O hipnozi obstaja veliko mitov, predvsem neresničnih. Vsekakor pa ne gre za obliko spanja, kot jih predvideva večina populacije, temveč gre za vmesno stopnjo med spanjem in budnostjo, stanje nekakšne polovične oziroma umirjene zavesti, saj hipnotizirani človek ohrani nadzor nad situacijo, v kateri je, ter razlaga, opisuje in kritizira informacije, ki jih sam pripoveduje. Včasih pa je zelo težko ločiti, kaj je že hipnotični trans in kaj ne. Hipnoza je stanje globoke fizične in mentalne sprostitve. Z vstopom v najgloblji del uma omogoča stik z vašo podzavestjo, kar vodi do razrešitve problemov. V podzavesti so shranjeni odgovori na vprašanja o sebi, v njej lahko odstranite stare blokade in tu se premaknete naprej k zastavljenim ciljem. Vendar pa vsak doživlja hipnozo drugače. Nekateri imajo občutek zelo lahkotnega lebdenja, drugi rahlo ščemenje po telesu, občutek toplote, misli so redke in usmerjene, spet drugi pa imajo svoj lastni občutek česa drugega (Markovič, 2012).. 2.2 Sugestija Pomen besede »sugestija« večina mislečih ljudi pozna v njenem sodobnem, psihološkem pomenu, a pri tem le nekateri med njimi lahko vsaj približno dobro definicijo izraza. Ne le da ima težave z definiranjem le široka javnost ampak tudi strokovnjaki, ki pišejo o njej, zato velikokrat puščajo bralce v dvomih, negotovosti (Atkinson, 2010). Beseda sugestija izhaja iz latinske besede »suggestus«, katere koren izhaja iz besede »suggero« in pomeni »nositi pod.« Njena originalna raba je bila v smislu »namestiti pod« ali ob pazljivem, budnem in skrbnem prizadevanju spretno podtikati misli, ideje ali vtise v »notranje zavedanje« posameznika. Beseda, v njeni običajni rabi, nakazuje uporabo namigovanja ali drugačne indirektne oblike pritegovanja pozornosti druge osebe. Vendar se je onkraj te rabe pojavil drug in bolj subtilen način rabe besede, to je v smislu prikritega, pazljivega vrivanja ideje na tak način, da bi poslušalec ne opazil, da je sprejel namig, brez da bi si domišljal, da se je ideja porodila v njegovem lastnem umu, iz delovanja njegove mentalitete (Atkinson, 2010). Lahko bi rekli, da izraz prikrito 10.

vrivanje najbolje opiše pomen te oblike sugestije. To pomeni neopazno, pretkano in pazljivo vcepiti ali indirektno namigniti. Po Atkinsonu je med psihologi izraz sugestija pridobil nov pomen in sicer to je, posredovanje česarkoli v um druge osebe na indirekten in neargumentiran način (Atkinson, 2010).. Avtor je najprej pojasnil, kako si ljudje, hote in nehote, vede ali nevede, sami sebi postavljamo meje in celo nepremostljive ovire, ko vtise, misli ali ideje nasploh, sprejemamo za svoje, čeprav so nam jih z vzgojo in socializacijo dali drugi. Pa to ne pomeni le, da v nas namerno vbijajo njihove zamisli, kaj naj bi bilo prav in kaj narobe, kako se nekaterim stvarem streže, ampak tudi, da nam dajejo zgled, kako oni živijo in kaj delajo. Večjo avtoriteto, v znanju ali čem drugem, komu pripisujemo, večja je verjetnost, da bomo njegove zamisli, predstave in vtise ponotranjili, jim dali moč nad seboj (Atkinson, 2010).. 2.3 Amnezija Amnezija je stanje, kjer pride do izgube spomina za določeno obdobje v preteklosti. Je izguba sposobnosti, da bi si zapomnili podatke ali jih priklicali iz spomina. Običajno se pojavi pri poškodbah in pri bolezenskih stanjih. Je stanje pozabljanja, ki se kaže kot luknja v spominu. Pojavlja se, ko je ogrožen del možganov, odgovoren za obnovo shranjenih spominov (Britansko zdravniško združenje, 1990). Obstajata pa dve vrsti amnezije in sicer retrogradna in anterogradna amnezija. Pri retrogradni se bolnik ne spominja dogodkov pred nesrečo, kot na primer kako se je zgodila, vendar pa se spomni stvari, ki se zgodijo kasneje. Anterogradna amnezija pa je, ko se bolnik ne spominja dogodkov, ki so se zgodili po prebuditvi iz nezavesti. Bolnik si ne more zapomniti novih informacij, stvari, ki so se zgodile pred kratkim. Informacije, ki naj bi shranile v kratkoročni spomin, izginejo (Britansko zdravniško združenje, 1990). Tu pa lahko štejemo tudi represijo ali potlačevanje. Zavest se pred zelo bolečimi spomini, hudimi notranjimi konflikti, prepovedanimi željami brani s potlačitvijo, s katero neprijetno vsebino izrine in zavesti v nezavedno.. 11.

3 Preiskovalna hipnoza Hipnoza je našla svoj prostor v moderni družbi v široki raznolikosti prostorov in situacij. Ena izmed bolj nenavadnih uporab je imenovana forenzična psihologija. Preprosto povedano je forenzična hipnoza uporabljena, da pripravi žrtve in priče kaznivih dejanj se spomniti stvari ali dogodkov, ki so jih morda pozabile ali potlačile. Pogosto pozabljamo pomembne stvari, še posebno če so travmatične ali kako drugače moteče. Ampak je splošno znano, da je vse kar vidimo, slišimo ali izkusimo, skrito nekje v naši glavi (Waxman, 1983). Tradicionalni pogled na hipnotizirano osebo kot nekoga, ki je v stanju avtomatizma, ki ima transcendentne moči, je še vedno zelo priljubljen pogled med širšo javnostjo. To jasno vpliva na pravna vprašanja v zvezi z morebitno prisilo uporabe hipnoze za intervjuvanje ali izpraševanje prič. Vendar pa je mnenje večine sedanjih raziskovalcev, da forenzična hipnoza ne povzroča stanje avtomatizma, in je potrebna previdnost pri zaposlovanju hipnotizerjev, hipnotičnih postopkih za olajšanje spomina. Zmenili so se, do bodo bolj delali na napredku v boju proti javnim napačnim predstavam o hipnozi in koristi raziskav hipnotičnih izpraševalnih postopkov, le če se bodo bolj prizadevali za uporabo konceptov in terminologije, ki se nanaša na hipnotične fenomene v vsakdanjem življenju in izkušnjah (Wagstaff, 2008). V zadnjem stoletju je bilo veliko znanih primerov, kjer je bila hipnoza uspešno uporabljena za pridobivanje pomembnih podrobnosti o dogodkih. Bilo pa je tudi kar nekaj primerov, v katerih naj bi bile informacije izkrivljene ali zelo nenatančne. To je pripeljalo do velike zmede in dvoma okrog učinkovitosti forenzične hipnoze. Medicina in policijska preiskava se pogosto srečata na širšem področju forenzične psihiatrije. To lahko vključuje veliko površino nesocialnih in kriminalnih dejavnosti, z oceno in odločitvijo o zadevah, kot je kazenska odgovornost in drugi psihiatrično-pravni problemi. Forenzična hipnoza je izraz, ki se uporablja za uporabe hipnoze v kriminologiji. Lahko bi jo opisali kot tehniko za raziskovanje spominov prič in žrtev hudih kaznivih dejanj, da bi vplivali na spomin dogodkov, pogovorov, situacij in okolja v času kaznivega dejanja. Na žalost se je v nekaterih državah uporaba razširila na storilce ali osumljence kaznivih dejanj in o težavah, ki s tem pridejo, pa so kasneje tudi razpravljali (Waxman, 1983). Čeprav je bilo opravljenih že veliko poskusov, da bi ugotovili pravo naravo stanja, ki je znano kot hipnoza, obstajajo nekatera vprašanja, ki dvomijo v obstoj specifičnega 12.

hipnotičnega stanja. V klinični uporabi, regresija pod vplivom hipnoze olajša okrevanje, povrnitev potlačenih spominov. Forenzična hipnoza je zelo različna v primerjavi s klinično hipnozo. Pri klinični hipnozi pacient hoče nekaj spremeniti, kot na primer nehati kaditi. Pri forenzični hipnozi pa ključnega pomena prav to, da se ne sme nič spremeniti. Še vedno se je kar veliko naučiti o forenzični hipnozi. Natančna prihodnost hipnoze na legalnih sodiščih je še vedno zabrisana, vendar je bila definitivno dokazana kot dragoceno orodje za reševanje kriminala (Yuille in Kim, 1987).. 3.1 Zgodovina hipnoze Hipnozo in njeno uporabo so poznali že Sumerci, najstarejše poznano ljudstvo na našem planetu in to že v četrtem tisočletju pred našim štetjem. V znameniti svečeniški šoli v Erehu še sedaj hranijo prastar rokopis, ki vsebuje neovrgljive dokaze o tem, da so svečeniki-zdravniki v tistih časih zdravili bolnike v snu. V Manuovem zakoniku, najstarejšem v sanskrtu napisanem delu v Indiji, je opisan budni sen. V na tisoče let starem dokumentu v Egiptu, Ebersovem papirusu, so opisane metode za hipnozo, ki se od današnjih nič ne razlikujejo. V nekem zapisu lahko preberemo: "...položi svoje dlani na njegove, da utišaš bolečino in reci mu, da se bo bolečina izgubila..." Prav tako so imeli tudi stari Grki svoje hrame, kjer so svečeniki zdravili ljudi s pomočjo hipnoze. Običaj v teh hramih je bil, da so se ljudje pred vstopom v tempelj postili in se poskusili čim bolje prečistiti, ter se s tem čim bolj pripraviti na sugestije, katere so jim dajali svečeniki. Svečeniki so v templjih s pomočjo sugestij aktivirali človekove notranje moči, ki so privedle do ozdravitve. Tudi krščanski redovniki in menihi so tako ozdravljali bolnike. To znanje je utonilo v pozabo z nastopom inkvizicije, ker je bila nevarnost, da bodo vsakogar, ki je obvladal to znanje, zažgali na grmadi (Bryan, 1998). Pred štiri tisoč in šesto leti je Wong Tai, oče kitajske medicine, pisal o hipnotičnih postopkih v svojih medicinskih tekstih. Prav tako pa trans in uporabo hipnoze opisujejo hindujske Vede, ki so bile napisane okoli 1500 let pred našim štetjem (Bryan, 1998). Nedavno je nemški fizik Franz Anton Mesmer (1773-1815) postal ustanovitelj hipnoze kot jo poznamo danes. Čeprav je učinkovito zdravil s pomočjo hipnoze, je bil dokončno diskreditiran s strani znanstvenega odbora tistega časa, ker niso mogli najti nobenega dokaza za »univerzalni fluid«, za katerega je trdil, da je ključnega pomena pri procesu »živalskega magnetizma« ali hipnoze (Bryan, 1998). 13.

Naslednji pravi pionir je bil škotski kirurg James Braid (1795-1860), kateri je tudi prvič uporabil termin hipnoza. Ta termin je v bistvu smiseln, saj nekemu opazovalcu hipnotiziran subjekt na videz zgleda enako kot speči subjekt. Oba dva sta nepremična, tiha, njuno dihanje je umirjeno, oči zaprte. Vendar pa je bistvena razlika, da se speči subjekt običajno ne zbudi, ko se mu to nežno naroči, medtem ko se hipnotiziranec skoraj vedno odzove, ko mu je to naročeno. Braid je po naključju odkril svojega pacienta kako je v čakalnici, v globokem stanju transa, fiksirano strmel v oljno svetilko. Ugotovil je, da lahko ukazuje pacientu, da zapre oči in pade v globok trans brez vseh priprav, ki jih je uporabljal Mesmer. Braid je prvi skoval izraz »hipnoza« (po grški besedi spati), vendar je kasneje raje uporabljal izraz »mono-ideaizem«, ki je nakazoval zožen fokus pozornosti, ki se razvije v hipnozi. Pogosto je uporabljal nihajočo uro, ki je razvila to stanje pozornosti. Braid je zavrnil Mesmerjeve teorije magnetizma, in poudaril pomembnost sugestije kot glavni način zdravljenja (Chapman, 2006). V zgodnjem 19. stoletju, je škotski kirurg v Indiji, James Esdaile, prepoznal koristnost hipnoze za lajšanje bolečin in opravil na stotine operacij z uporabo hipnoze, kot edino proti-bolečinsko sredstvo. Ob njegovem povratku v Veliko Britanijo je Esdaile poskušal prepričati zdravstveno skupnost o prednostih hipnoze, vendar so njegove prošnje padle na prazna ušesa, saj so se v tem času razvijali kemični anestetiki. Vendar je Braidovo in Esdailovo delo še vedno premaknilo hipnozo proti znanstvenim sprejetjem (Chapman, 2006). Približno ob enakem času se je pokazala zainteresiranost za hipnozo v Franciji, kjer bi lahko rekli, da se je pričelo celotno gibanje za »samopomoč« z farmacevtom in terapevtom Emile Coue-jem (1857-1926). Propagiral je uporabo afirmacij kot na primer: »Vsak dan v vseh pogledih sem boljši in boljši…«, kar sedaj poznamo kot obliko avtohipnoze (Bryan, 1998). Eden najbolj znanih izvajalcev hipnoze je bil tudi Sigmund Freud (1856-1939), arheolog duše, veliki mislec in začetnih psihoanalize, je prve zametke svoje teorije o nezavednem odkril ravno s pomočjo hipnoze. Ker so bile v tistem času indukcije (postopek, ki človeka pripelje v hipnotično stanje) zelo dolge se Freud, ni mogel premakniti še globlje v svojem ustvarjalnem procesu. Kljub svoji bolezni, ki ga je spremljala, je čutil, da je s pomočjo hipnoze mogoče priti še dlje v svojem raziskovanju. Proti koncu njegovega življenja je Freud začel ponovno premišljevati o vrednosti hipnoze in začel spodbujati svoje privržence, da nadaljujejo raziskovanje tako uporabnega psihiatričnega orodja.. 14.

Rekel je celo, da če bi v svoji preteklosti vedel o hipnozi toliko kot ve danes, bi se bolj posvetil hipnozi in manj psihoanalizi (Chapman, 2006). Znanstveno sprejetje hipnoze se je nekako začelo s Clarkom Hullom in njegovo knjigo Hipnoza in sugestibilnost: eksperimentalni pristop. Bil pa je mentor mlademu Miltonu H Ericksonu, za katerega pravijo, da je zaslužen za pospešen razvoj psihoterapije. Erickson je bil mojster komunikacije in pionir družinske terapije in kratke terapije z fokusom na rešitvah. Terapijo je ohranjal kratko z koncentriranjem na človekove osebne vire in moči v času, ko je bila ostala stroka obsedena z dolgoročno terapijo. Hipnoza je bila osnoven del njegovega dela, iz katerega se je razvila nova, indirektna oblika hipnoze, sedaj znana kot »Ericksonova hipnoza«, ki prevladuje v terapiji, pri kateri se uporablja hipnoza (Chapman, 2006).. 3.2 Faze hipnoze (proces hipnotiziranja): Da lahko razumemo pozitivne in negativne lastnosti hipnoze, je dobro vedeti kako hipnoza dejansko deluje. Hipnoza je nekako kot stanje transa, v katerem je sugestibilnost nekega subjekta neizmerno povečana. Poudarjena sta tudi relaksacija in domišljija subjekta, kjer se stanje zdi kot spanje, vendar je subjekt buden in popolnoma pri zavesti. Večina izmed nas doživi neko obliko avtohipnoze vsak dan, v kateri odklopimo večino stimulatorjev zato, da se lahko osredotočimo na neko opravilo in pri tem ostanemo popolnoma pri zavesti. Podzavest vedno sortira ideje in informacije in jih shrani, prav tako pa tudi nadzoruje naš avtomatični proces znotraj naših zavestnih misli. Verjamejo, da vaje, ki jih uporabljajo hipnotizerji pokorijo zavestno mišljenje tako kot pri spanju, da ima manj aktivno vlogo pri mišljenju nekoga in tako lahko podzavest prevlada (Tepperwein, 1984). Pri različnih utemeljiteljih hipnoze, se proces hipnotiziranja deli na različno število faz, odvisno od utemeljitelja ali pa hipnotizerja. Za opis teh faz sem si izbrala, po mojem mnenju najbolj pogosto teorijo in sicer po Tepperweinu (1984), se sam proces hipnotiziranja deli na šest faz.. Prva faza-Priprave Pri pripravah na hipnozo gre predvsem za to, da pri bodoči hipnotizirani osebi izzovemo želeno predstavo o hipnozi in da izločimo nezaželene in napačne predstave. 15.

Pripraviti je treba tudi prostor in sicer naj bo prijetno topel in nekoliko zamračen in seveda tih. Osebi, ki jo hočemo hipnotizirati mora biti čim bolj udobno, zato naj se namesti kar se da udobno. Pripraviti jo je treba do tega, da enakomerno in mirno diha in se kar najbolj sprosti. Seveda pa mora sam hipnotizer tudi dihati mirno, saj s tem daje osebi zgled, kako naj ravna. Govoriti mora zelo umirjeno in enolično (Tepperwein, 1984).. Druga faza-koncentracija V drugi fazi je predvsem pomembno, da poskusno osebo postopoma in vedno bolj ločimo od zunanjih vplivov ter da se sproščeno in pasivno osredotoči na tisto, kar se bo zgodilo. Hipnotizer jo mora pripraviti do tega, da mu bo gledala v oči ali neko določeno točko, ter da bo oseba pozorna samo na njegove besede (Tepperwein, 1984).. Tretja faza-Sproščanje Hipnotizirani osebi se da potrebne sugestije. Tu je en primer: popolnoma mirni ste. Nič drugega ni pomembno, poslušate samo moj glas. Vaše roke in noge so docela sproščene. Dihate mirno in enakomerno. Z vsakim vdihom se pogrezate čedalje globlje v prijetni občutek utrujenosti in teže. Kratko-malo dovoljujete, da vas nosi, da nekaj na vas deluje, da se z vami nekaj dogaja. Misli se vam izgubljajo. Počutite se zelo dobro. hipnotizer na tak način nadaljuje, dokler se hipnotizirana oseba popolna ne sprosti (Tepperwein, 1984).. Četrta faza-Nalogi Šele v tej fazi se lahko doseže pravi cilj hipnoze z določenimi nalogi. Pri tem se mora hipnotizer prilagajati določenim okoliščinam z besedami kot na primer: Zdaj ste popolnoma sproščeni in nenapeti. Nič vas ne more zmotiti. Poslušate samo moj glas. Vse, kar vam zdaj rekel, boste natančno izpolnili. Sleherna moja beseda se neizbrisno vtiskuje v vašo podzavest. Tako se boste tudi ravnali. Ne morete, pa tudi nočete storiti nič drugega kot pa poslušati moje besede. Nato sledi želena sugestija (Tepperwein, 1984).. Peta faza-Poglabljanje hipnoze Za to fazo je najbolj značilna, da prej dane sugestije z nenehnim ponavljanjem ter novimi formulacijami, še bolj poglabljamo. Tako bi hipnotizer na primer vprašal: »Ali 16.

čutite, kako začne hipnoza postopoma delovati? Čedalje razločneje čutite prijetno delovanje hipnoze, ki se vedno bolj širi v vas in postaja močnejše in močnejše. To ugodje se povečuje iz dneva v dan. Vsak dan se v vsakem pogledu počutite vedno bolje…«. Šesta faza-Bujenje iz hipnoze V zadnji, zaključni fazi gre za to, da razveljavimo vse, razen poglavitne in želene sugestije. Razveljavimo pa tako, da negiramo težo pacientovih rok, nog ter vek, kar pa se doseže z nasprotnimi sugestijami, kot na primer: Čutite, kako se vam v telo vračajo moči. Roke in noge imate spet docela sveže, lahke in gibčne. Znova ste zbrani in odločni. Zdaj bom štel do tri, vi pa boste odprli oči in spet boste povsem budni in željni akcije. Ena, dve, tri… (Tepperwein, 1984).. Po zadnji fazi, pa ustavitvi hipnoze, se hipnotizer še nekaj časa pogovarja s pacientom in ga sprašuje če ga je kaj motilo, da bi se v naslednje morda temu lahko izognili (Tepperwein, 1984). Tepperwein trdi, da do hipnoze pride zato, ker hipnotizirani to pričakuje. Ne le, da je mogoče hipnozo izvesti le tedaj, kadar se poskusna oseba s tem strinja, ampak mora biti predvsem globoko prepričana, da ji hipnotizer želi najboljše. To zaupljivo subjektivno pričakovanje, da hipnotizer dela v dobro hipnotiziranega, šele zagotavlja učinkovitost hipnoze (Tepperwein, 1984). V hipnozi je zavest pretežno usmerjena k hipnotizerju. V zavesti hipnotiziranega človeka stopa v ospredje tisto, kar govori hipnotizer in to dojema še posebej intenzivno. Ostali dražljaji, dražljaji iz okolja. pa se umikajo. Pri tem se kritična presoja, sposobnost. znatno zmanjša, vendar pa še vedno obstaja.. Vendar pa se potek preiskovalne hipnoze malo razlikuje. Mnogo policistov, tožilcev, ter civilistov imajo omejeno razumevanje kaj se pri preiskovalni hipnozi sploh dogaja. Zato je Howell (2012) sestavil profil, ki jo razloži. In sicer profil preiskovalne hipnoze je sestavljen iz: •. Intervju pred hipnozo. •. Indukcija. •. Izvabitev informacij. •. Od-hipnotiziranje. •. Intervju po hipnozi (Howell, 2012). 17.

3.2.1 Intervju pred hipnozo Ta intervju je sestavljen iz zelo pomembnih komponent, ki imajo lahko negativen učinek na izid seje, če se z njim ne ravna pravilno. Policijski hipnotizer ni član preiskovalne ekipe, kateri je bil primer dodeljen, in mora imeti le omejeno poznavanje dejstev primera. Ta dejstva so lokacija, čas in datum kaznivega dejanja, ter ali je hipnotiziran subjekt priča ali žrtev. Mora biti dovolj informacij, da se postavi temelje za hipnotični pregled med pridobitvijo informacij. Preiskovalec je lahko prisoten, vendar ne sme sodelovati pri hipnotičnem izpraševanju priče (Howell, 2012).. Uvod Prvi korak je predstavitev priče/žrtve preiskovalnemu hipnotizerju. V tem času mora biti zvočno ali video snemano, da se dokumentira ta prvi stik. Zaželeno pa je tudi, da si hipnotizer posname tudi svoj video ali zvočni posnetek intervjuja. Ta posnetek bo priskrbel tožilcem, sodnikom, odvetnikom, ter poroti, natančen opis intervjuja. S posnetkom se tudi pokaže, da so bile uporabljene sprejemljive tehnike, ni pa bilo nedovoljene sugestije. V primeru, da je hipnotizer uniformiran policist, je zaželeno, da se preobleče v civilna oblačila. Skoraj vsak prostor je zadosten, dokler je tih, upravičeno udoben in nenevaren za posameznika (Howell, 2012). Seja za gradnjo odnosa Ena izmed glavnih nalog hipnotizerja je vzpostavitev in vzdrževanje odnosa s hipnotiziranem posameznikom, kar se doseže z gradnjo zaupanja v hipnotizerja in sam proces. Razlaga hipnoze Razložiti je potrebno proces hipnoze, kaj se bo govorilo in kaj se od posameznika pričakuje (Howell, 2012). Diskusija o nesporazumih Potrebno je razložiti nesporazume, ki jim večina ljudi verjame za hipnozo, kot je na primer, da hipnotizirani subjekt med hipnozo ne spi, prav tako ni v nezavesti, ne bo razkril svojih skrivnosti, se ga ne more prepričati da bo povedal resnico ali delal norčije. Seveda pa je potrebno tudi poudariti, da subjekt lahko laže, konfabulira ali pa si preprosto izmisli informacije, če je motiviran za to. Ravno zaradi tega razloga je 18.

Oddelek za politiko javne varnosti Texas prepovedal hipnozo s osumljenci in obtoženci (Howell, 2012). Postavljanje kateregakoli vprašanja Posamezniku se dovoli vprašati vse kar ga zanima ali mu ni jasno, ter se mu nudi potreben odziv in odgovor. Posameznik naj podpiše soglasje za sodelovanje v hipnozi, izključno v namen za pomoč pri preiskovanju kaznivih dejanj. Če je priča mladoletnik, se mora pridobiti soglasje staršev (Howell, 2012). Kontrolni seznam Uporabi naj se ustrezen kontrolni list s subjektom, da se ugotovi ali je oseba na zdravljenju pri psihologu, zdravniku ali psihiatru, ali nosi kontaktne leče, ter če ima kakšne fobije. Če je subjekt na zdravljenju zaradi bolezni srca, epilepsije, sladkorne bolezni ali drugih hudih telesnih težav, oziroma jemlje stimulanse ali pomirjevala, je hipnoza brez soglasja zdravnika prepovedana (Howell, 2012). Poročilo o podatkih hipnoze Hipnotizer naj si dela zapiske ali uporabi formular agencije, da dokumentira specifične informacije, pomembne za hipnotično sejo. To naj bi bila imena vseh navzočih ljudi, čas ko se je intervju začel in končal, tip kriminala, ter rezultate hipnotične seje (Howell, 2012).. 3.2.2 Indukcija Hipnotična indukcija se začne s številnimi sugestijami žrtvi, ki dopuščajo, da zapre oči, da se zaveda svojega dihanja, da se omogoči doživljanje mentalne in telesne sprostitve, in začne se odštevati. Nekatere pogosto uporabljene indukcijske tehnike so progresivna sproščenost, tehnike zmedenosti, odštevanje, frakcionalizacija, ali pa mešanica različnih tehnik (Howell, 2012).. 3.2.3 Pridobitev informacij Nekatere izmed tehnik za izzvanje pozabljenih ali potlačenih informacij so učinek televizije,. avtomatično. pisanje,. itd.. Najbolj. pogosto. uporabljena. tehnika. za. nazadovanje in dosego hipermnezije je učinek televizije. Ta tehnika je ustvarjena, da oseba nazaduje nazaj v čas, z razlogom, da se mentalno pregleda okoliščine, medtem ko doživljajo občutja navezanosti. Uporabi se za ločevanje dogodka in duševnega pregleda 19.

procesa do takrat, ko je dobro dokumentirano, da ima napetost, tesnoba in travme negativen učinek na priklic in prekinjanje spomina. Tehnika je sestavljena iz številnih navodil, ki se jih poda subjektu, medtem ko v hipnozi naroči da bodo pregledali poseben dokumentarni film, z zaporedjem dogodkov, kot se je zgodilo na dan kaznivega dejanja. Svetuje se jim, da lahko film ustavijo, prevrtijo, zamrznejo sliko ali predvajajo v počasnem posnetku, ker jim s tem ponudijo možnost videti od bližje ali počasneje vse segmente dogodka. Žrtve vedo, da niso dejansko v teatru med hipnozo, prav tako kot po njej. Ampak ta tehnika jim omogoča, da izolirajo nekatera čustva, pripeta temu dogodku, medtem ko duševno pregledujejo kaj se je zgodilo (Howell, 2012).. 3.2.4 Od-hipnotiziranje Ena izmed najbolj pogostih tehnik od-hipnotiziranja je, da hipnotizer opozori subjekta, da bo začel šteti do deset in na pri koncu se bo začel zavedati, počutil se bo sproščeno in sveže, ter da bo odprl oči, ko pride do 10. Zelo pomembno je, da se hipnotizer prepriča, da je oseba od-hipnotizirana in ponovno orientirana, preden začne s intervjujem po hipnozi, še posebno pri subjektih, ki dosežejo globoko raven hipnoze (Howell, 2012).. 3.2.5 Intervju po hipnozi Ta intervju lahko vsebuje vprašanja, komentarje in dodatne informacije. Ni važno ali preiskovalec uporabi hipnozo ali standardi intervju, se bo žrtev vedno spomnila še česa v kasnejšem času, zato je pomembno, da preiskovalni hipnotizer pojasni, da če se žrtev spomni dodatnih informacij v prihodnosti, naj jih poroča preiskovalcu, kateremu je bil dodeljen primer. Snemanje se lahko prekine šele, ko se hipnotizer in subjekt razideta. Originalni posnetek je treba shraniti, dokler niso izčrpane vse možnosti pritožb, ko je obtoženec že aretiran in obsojen, ali dokler ni primer zastaran. Potrebno je razumeti, da uradna oseba organa pregona z leti predhodnih izkušenj in se usposablja za hipnotične tehnike razgovora, prinaša bogastvo z izpraševalnim znanjem in izkušnjami, ki se ukvarja travmatiziranimi pričami in žrtvami kriminalnega dejanja (Howell, 2012).. 20.

3.3 Globina hipnoze Večina populacije povezuje hipnozo s predstavo o globokem transu, kot neke vrste nezavesti, v kateri postanejo dosegljivi globlji sloji osebnosti. Vendar pa je tako globoko hipnozo mogoče doseči samo pri približno 20 odstotkih hipnotiziranih, saj večina hipnotiziranih lahko doseže samo srednjo globino hipnoze, kar pa je dovolj, da vzpostavimo stik s podzavestjo in sprejmemo delovanje sugestij. V glavnem pa razlikujemo 3 stopnje hipnoze po Tepperweinu (1984): 1. Lahka hipnoza: tu je opravka z lažjo stopnjo sproščanja, pri čemer pa je zavest docela aktivna. Poskusna oseba kljub temu sprejema enostavne sugestije in jih izpolnjuje oziroma kot temu pravimo budna sugestija. 2. Srednja hipnoza: tu je sproščenost znatno večja, zavest pa je le še komajda aktivna. Poskusna oseba izpolnjuje vse ukaze in navodila, katera pa niso v nasprotju z njeno osebnostno strukturo (možni so tudi post-hipnotični ukazi). 3. Globoka hipnoza: Pri popolni sprostitvi, se tudi zavest popolnoma izključi. Pacient izpolnjuje tudi nelogične ukaze in se, ko hipnozo ukinemo, ničesar ne spominja (Tepperwein, 1984).. Takšna razdelitev na tri stopnje je znana že iz pradavnih časov, ter še danes zadošča, še posebej ker ta stanja nenehno prehajajo med seboj ena v drugo, in jih ni mogoče ostro ločiti.. 3.4 Hipnotični intervju Čeprav se hipnotični intervju spreminja od situacije do situacije, odvisno od treninga in osebnosti hipnotizerja ter karakteristik žrtve, je v večini primerov uporabljena splošna procedura. Hipnotizer najprej ustvari odnos z žrtvijo in razloži kaj se bo zgodilo. Nato začne z uvodnimi postopki. Običajno je žrtvi naročeno, da se skoncentrira na fizično ali mentalno aktivnost (na primer strmenje v točko, fiksirano na steni). Po tej začetni stopnji poskuša hipnotizer poglobiti stanje hipnoze. To lahko naredi na različne načine. Lahko začne odštevati in sugestijo predlaga, da bo šla žrtev v vedno bolj globoko relaksacijo z vsakim odštevanjem. Druga metoda je, da se žrtvi predlaga predstavljanje pomirjujočega kraja, na primer da leži na plaži (Kebbell in Wagstaff, 1998).. 21.

Po opravljenih začetnih postopkih, hipnotizer predstavi različna navodila v namen povečanja spomina. Dve najbolj uporabljeni tehniki sta »učinek televizije« in »nazadovanje v starosti«. Nazadovanje v starosti vključuje predlaganje žrtvi, da gre nazaj v čas in naj podoživi originalni dogodek. Učinek televizije pa predlaga žrtvi, da si predstavlja da gleda namišljen televizijski ekran, na katerem se odvija dogodek, kateremu je bila priča. Po končanju priklica spomina, so dana naslednja navodila žrtvi, ki predlagajo, da se bo njen spomin izboljšal s časom in ko bo konec seje. Potem je žrtev obujena, kar hipnotizer običajno naredi zopet z odštevanjem (Kebbell in Wagstaff, 1998).. 3.4.1 Laboratorijske raziskave hipnotičnega intervjuja žrtve Nasprotniki uporabe hipnoze pri policijskih preiskavah so vsadili znanost na sodišča z zmedo laboratorijske resnice in legalne poštenosti. Trdijo, da ker te tehnike priklica spomina ne morejo biti testirane za resničnost, bi morale biti izključene skupaj s poligrafom, analizatorjev stresa v glasu in podobnimi instrumenti. Ampak hipnoza ni instrument za odkrivanje resnice, temveč tehnika izpraševanja, zato ne more biti uvrščena z instrumenti, ustvarjenimi za pregled objektivnih dejstev in resnice (Howell, 2012). Kar veliko laboratorijskih raziskav je bilo narejenih na temo hipnoze in povečanja spomina. Te študije kažejo, da včasih hipnotične tehnike nimajo efekta na spomin in so tudi povezali tri probleme povezane s hipnozo. Prvi je, da so povečanja v pravilnih in resnih priklicih spomina lahko včasih povezana s povečanjem nepravilnih informacij (upadanje stopnje natančnosti). Drugič, samozavest, zaupanje je pogosto povečano ne glede na natančnost (udeleženci so lahko samozavestni v natančnost, pravilnost napačnih informacij). In tretjič, očividci včasih kažejo povečanja v sugestibilnosti pri vodljivih vprašanjih in zavajajočih po-dogodkovnih informacijah. Predpostavka, da hipnoza lahko vodi k izkrivljanju spomina je povzročila kar nekaj pravih problemov. Problem nepopravljivega izkrivljenega spomina je tako velik, da prej hipnotizirane osebe ne bi smele pričati na sodišču, ker so dejansko postale nesposobne pričati in ne morejo biti navzkrižno izprašane. Kot rezultat strokovnih dokazov na to temo, je veliko jurisdikcij v Združenih državah Amerike prepovedalo žrtvam in očividcem, ki so bili hipnotizirani, z namenom da bi si spomnili dogodkov, podati dokaze na sodišču. Je pa tudi nujno, da izključujejo obtožence iz te prepovedi, ker bi to vplivalo na obtoženčevo 22.

konstitucijsko pravico pričanja in klicanja prič na njegovi strani. V enem primeru je to vodilo do preobrata v pritožbi na podlagi, da je nepošteno dovoliti hipnotično pridobljeno pričanje za obdolžence ampak ne za žrtve in očividce (Kebbelll in Wagstaff, 1998). V Veliki Britaniji je bilo v ministrstvu za notranje zadeve predmet razprave previdnost v uporabi hipnoze s strani policije. V kontrastu je nekaj raziskovalcev in praktikov predlagalo oziroma še vedno predlagajo, da je hipnoza lahko uporabno preiskovalno orodje. Tudi Združenje glavnih policistov je povedalo, da je bilo kar nekaj primerov, kjer je bila hipnoza uporabna. Po tem pa je Ministrstvo za notranje zadeve predlagalo, da bi se našel prostor za hipnozo v preiskavah hujših kriminalnih dejanj (Kebbell in Wagstaff, 1998). Očitno je, da obstaja veliko razlik med ugotovitvami zabeleženih v eksperimentalni literaturi in zagovorniki hipnoze, z izkušnjami na terenu. Da bi razložili te razlike, bi bilo koristno pregledati dva faktorja. In sicer prvi je, da je prisotnih veliko elementov pri uporabi hipnoze na terenu, ki lahko pripomorejo k lažnemu videzu povečanja spomina. Medtem ko pri drugem, je nekaj povečanja spomina v situacijah na terenu lahko pristno, ker nekaj postopkov povezanih s hipnozo lahko učinkovito izboljša spomin očividca.. 3.5 Uporaba hipnoze Glede dojemljivosti za hipnotično stanje se ljudje med seboj precej razlikujemo. Ljudi, ki radi sanjarijo, se zgubljajo v domišljiji, knjigah in filmih, ter so zmožni zelo živega vizualnega doživljanja in predstavljanja, je običajno lažje hipnotizirati. S hipnozo pa lahko tudi vlivamo na zaznavanje bolečine. Skozi zgodovino so zabeleženi primeri operacijskih posegov, pri katerih so namesto običajne anestezije uporabili hipnozo, in operirane osebe niso čutile nikakršne bolečine. Zato se podobno tudi uporablja pri opeklinah. V hipnotičnem stanju je pri vrezninah možno celo bistveno zmanjšanje krvavenja (Areh, 2003). Warner (1979) navaja primer o sojenju za umor v Kaliforniji v letu 1897 (People proti Ebanks), v katerem je obtoženi zanikal svojo krivdo pod vplivom hipnoze. Sodišče se je odločilo, da zakon Združenih držav Amerike ne prizna oziroma ne prepozna hipnoze. Od takrat naprej pa je veliko število ljudi nastopilo pred ameriškimi sodišči in dajalo dokaze pod vplivom hipnoze. To vključuje priče in žrtve prav tako kot tudi obdolžence (Warner, 23.

1979). V zanimivem eksperimentu so tudi pokazali, da subjekti pod vplivom hipnoze naredijo bistveno več napak pri vodilnih vprašanjih kot subjekti v običajnem budnem stanju. Worthington (v Waxman, 1983) poudarja potrebo po zaščitnih ukrepih za preprečevanje zlorab, kot so v primeru People proti Blair navajali, da hipnoza še zdaleč ni postala uporabno preiskovalno orodje, prav tako kot tudi poligraf, ki se šteje kot preveč nezanesljiv, da bi bil uporaben kot dokaz. V pregledu problemov dokazov, pridobljenih s hipnozo, je treba poudariti, da bi take "dokaze" morali šteti kot čiste govorice. Razpravljali so o uporabi hipnoze za zmanjševanje tesnobe pri živčnih pričah, za preiskavo duševnega stanja obdolženca in za izboljšanje procesa spominjanja. Potrjujejo, da lahko predmet v transu pobrati subtilne verbalne namige od hipnotizerja, ki je prepričan v resnico v določenem primeru, ki ga on preučuje. Tako lahko subjekti govorijo ne le o dogodkih, ki so jim bili priča ali so sanjarili, da so bili priča, temveč tudi o dogodkih, za katere je hipnotizer mislil, da so bili priča. Poleg tega je znano, da lahko veliko problemov izhaja iz nepravilne uporabe hipnoze (Waxman, 1983). V mojstrski raziskavi z naslovom "Uporaba in zloraba hipnoze na sodišču", Orne (1979) obširno obravnava problematiko, opisuje možne pasti in povzema druge zaščitne ukrepe, potrebne za forenzično uporabo hipnoze. Hipnoza ni uporabna za preverjanje resničnosti izjav. In sicer iz naslednjih razlogov: (1) subjekti lahko simulirajo hipnozo, (2) lahko zavestno lažejo tudi v globoki hipnozi, (3) lahko konfabulirajo, (4) takšna konfabulacija ali subtilna in nenamerna sugestija hipnotizerja, povzroči razvoj »psevdo-spominov », ki se jih sprejme kot njegov dejanski priklic originalnih dogodkov (Orne, 1979). Za Orna je tudi zelo pomemben in pogosto spregledan poudarek, da če je hipnoza uporabljena, je nujno da se uporablja tudi vse zaščitne ukrepe, ne samo za zdravje in dobro počutje osebe, ampak tudi za zaščito ustavnih pravic osebe, ki je lahko obtožen s strani hipnotizerja (osebna komunikacija). Če bo hipnoza kadarkoli uporabljena v kriminologiji, je nujno, da se določi in izpolni število zaščitnih ukrepov v vsakem trenutku. Ti naj bi vključevali minimalne zahteve, ki jih je predlagal Orne (1979) in so vključene v naslednjih smernicah: 1. Hipnozo bi moral opravljati psihiater ali psiholog, z opravljenim posebnim treningom in specifikacijami. 2. Naj bi imel osnovne znane informacije o primeru in ne sme imeti informacij, zaradi katerih bi lahko imel pristransko mnenje. Mora imeti znanje o osumljencu in vedno mora ostati nepristranski. 3. Mora biti neodvisen svetovalec in brez odgovornosti za obe strani primera. 24.

4. Subjekt mora biti popolnoma pripravljen iti čez hipnozo ter pridobiti je potrebo podpisano soglasje. 5. Obdolženec ali osumljenec ne sme biti nikoli zaslišan pod vplivom hipnoze. 6. Imuniteta s strani tožilstva ne sme biti nikoli ponujena osebi, ki je hipnotizirana. 7. Specialist, ki izvaja hipnozo, bi moral pred začetkom popolnoma oceniti subjektovo zdravstveno in psihično stanje. 8. Specialist bi moral iz subjekta izvabiti čim več informacij o primeru, še preden bi začeli s hipnozo. 9. Potrebno se je izogniti vseh namigov s stani specialista. 10. Samo specialist in subjekt sta lahko v sobi celoten čas med izpraševanjem, da bi se lahko izognili nenamernih namigov drugih oseb. 11. Skozi celoten intervju bi morali video in glasovno snemati (kasete odpre in zapečati vodja, ki je odgovoren za primer) 12. Vse informacije pridobljene pod hipnozo je potrebno obravnavati kot govorice in jih je mogoče potrditi kot dokaz vedno s strani policije. 13. Informacije, pridobljene pod hipnozo, ne bi smele biti nikoli dopustne kot dokaz na sodiščih (Orne, 1979). Težave, ki izhajajo iz vsesplošne uporabe hipnoze za preiskovanje kaznivih dejanj so številne, vendar ni dvoma, da če je takšno preiskavo opravil ustrezno usposobljen zdravnik ali psiholog, s strogim spoštovanjem predlaganih smernic in da se pridobljene informacije ne štejejo kot dokaz na sodiščih, potem lahko takšno tehniko dodamo kot dragoceno dodatno orožje policije v boju proti kriminalu (Orne, 1979).. 3.6 Hipnoza, govorjenje resnice in pretvarjanje Glede na široko soglasje, da hipnotizirani posamezniki ne izgubijo nadzora nad svojim vedenjem, ni presenetljivo, da vprašanje, ali lahko oseba laže pod hipnozo, ni poravnano že nekaj časa. Splošno mnenje med raziskovalci je, da udeleženci lahko lažejo, ko so hipnotizirani. V poskusni preiskavi tega vprašanja, sta Sheehan in Statham (1988) je predlagala, da visoko hipnotizabilni udeleženci težje lažejo pod hipnozo, ker so razvili odnos s hipnotizerjem in lahko posledično ugotovijo, da zavajanje hipnotizerja ustvarja konflikt. Vendar je ta razlaga temeljila le na podlagi odziva posameznega udeleženca. Poleg tega pa kaže, da ni indukcija hipnoze odgovorna za katerekoli težave. 25.

pri laganju, vendar pa je socialno razmerje, sklenjeno med hipnotizerjem in udeležencem. V nadaljnji raziskavi, kjer je bila uporabljena skupinska indukcija, sta Sheenan. in. Statham. (1988). ugotovila,. da. za. udeležence. z. visoko. stopnjo. hipnotizabilnosti, ni nič bolj verjetno od tistih z nizko stopnjo, da potrdijo mnenje, da je laganje pod hipnozo možno (Sheenan in Statham, 1988). V zvezi s pretvarjanjem same hipnoze obstajajo znaki, statistično na skupinski ravni, da je pri udeležencih, katerim je bilo naročeno da simulirajo hipnozo, pretvarjanje mogoče odkriti, ker kažejo pretirano vedenje in se odzivajo kot zelo hipnotično občutljivi udeleženci. D. Martin in S. Lynn (povzeto v Wagstaff, 2008) sta oblikovala hipnotičen simulacijski indeks, ki meri obseg, v katerem udeleženci poročajo o ekstremnih izkušnjah (vključno tudi s tem kako globoko so bili hipnotizirani). Pokazala sta, da 10predmetna različica hipnotičnega simulacijskega indeksa uspešno diskriminira realnost od simulatorjev za 96 odstotkov preiskovalnega vzorca. Ti simulatorji večinoma poročajo ekstremne izkušnje. Vendar. pa je indeks tudi pri standardni hipnotični dovzetnosti. uspešno razvrstil 76 odstotkov vzorca. Udeleženci, ki dajo izredne rezultate na meritvi hipnotične dovzetnosti (hipnotični virtuozi), so najbolj verjetni, da bodo pretiravali v njihovih odzivih in odgovorih. Vendar pa je alternativno mnenje, da se tistih ki simulirajo vlogo ne-odličnega hipnotičnega udeleženca, dejansko ne razlikuje od majhnega odstotka udeležencev, ki so običajno globoko hipnotizirani. Prav tako pa se še ne ve, kako dobro bi hipnotični simulacijski indeks opravil pri odkrivanju nekoga, ki se simulira odličnega hipnotičnega udeleženca. Čeprav se rezultati z uporabo tega indeksa zdijo za enkrat obetavni, na podlagi zdravega razuma in drugih bolj splošnih metod odkrivanja laži (kot poligraf), ni zanesljivo merilo, ki bi nam lahko povedal ali določen posameznik pretvarja hipnozo (Wagstaff, 2008).. 4 Hipnoza in spominjanje Čeprav se zdi, da je vrednost možnosti spominjanja pomembnih informacij omejena, obstajajo eksperimentalni dokazi, ki pravijo da je več informacij dejansko shranjenih, kot pa jih naš zavedni um dojame. Pound (2011), svetovalec pri policiji in hipnoterapevt, je dal primer med korejsko vojno, kjer je bilo pomembno vedeti ali so bili sovražniki kje v bližini. Vedno je bila poslana patrulja, ki je preverjala določeno okolico. Ko so se vrnili, so posredovali informacije, ki so jih sprejemali zavedno in da ni bilo nič za 26.

poročati o sovražnikovi prisotnosti na specifični lokaciji. Te člane patrulje so kasneje hipnotizirali in zahtevali iste podatke. Sedaj so poročali o vonju ognja, ki je ravno moral biti pogašen, o zlomljenih vejicah in da je bil zvok divjega življenja drugačen. To pomeni da včasih shranimo podatke, ki se jih ne zavedamo, vendar so še vedno pomembni. V takih primerih je hipnoza najbolj uporabna za odkrivanje skritih informacij (Pound, 2011). Mnogi psihologi opozarjajo na nezanesljivost pričevanja, pridobljenega v hipnotičnem stanju. Osebe takrat rade povedo veliko več kot dejansko vedo, saj so zelo dovzetne. Hipnoza pa pogosto tudi povzroči izgubo samozaupanja v lasten spomin. Po eni strani omogoča priklic pozabljenega in potlačenega, vendar pa po drugi strani povečuje možnost pojavljanja zmotnih domnev, prepričanj in celo fantazijskega opisovanja. Nekateri strokovnjaki celo trdijo, da se pod vplivom hipnoze obnašamo tako kot predvidevamo, da bi se morali. To naj bi povzročil socialni pritisk drugih navzočih ljudi v prostoru (Areh, 2003). Popolna koncentracija na glas terapevta,kateri sledi zaprtje oči je rezultat popolne blokade vseh, razen slušnih čutil. Um subjekta je zaklenjen na glas terapevta. V tem stanju in z odpravo tesnobe, lahko zatrti spomini lažje pridejo na površje. Nekateri subjekti lahko. nazadujejo in vizualizirajo zgodnejše dogodke skupaj s čustvenim. doživetjem, ki jih je sprva spremljal ta dogodek. To je ta učinek, ki proizvaja terapevtsko katarzo (Waxman, 1983). Obstajajo različne tehnike za indukcijo hipnotičnega stanja. Avtor daje prednost načinu, ki je znan kot osredotočenost, nepremičnost oči s postopno sprostitvijo. Nujno je treba pred indukcijo narediti polno medicinsko in psihiatrično oceno. To še dodatno pomaga vzpostaviti odnosa med subjektom in terapevtom, kar pa bo olajšalo indukcijo (Waxman, 1983). Lahko uporabimo preproste teste za učinkovito vizualizacijo, in oseba bo nežno nazadovala v času in prostoru na obdobje in dogodke, ki jih je potrebno raziskati. Freudova teorija spomina je bolj teorija pozabljanja. Ker se je potrebno izogniti nevzdržnemu strahu in tesnobi, so lahko nekateri spomini potlačeni, vendar pa je represija lahko tudi psihološki način izognitve nekaterih nezaželenih zadreg. Z lajšanjem tesnobe, so lahko spomini travmatičnih dogodkov lažje odkriti in z uporabo hipnoze lahko potlačeni spomini lažje pridejo na površje (Waxman, 1983).. 27.

4.1 Pohipnotična amnezija Po končani hipnozi, nekatere osebe ugotovijo, da se niso zapomnile dogodkov, in izkušenj, ki so jih pridobile medtem, ko so bile hipnotizirane. Ta pohipnotična amnezija se ne zgodi, razen če je bila izrecno predlagana subjektu, in spomini se ne obnovijo, ko je zopet pod hipnozo. Vendar pa je začasna. Po vnosu vnaprej dogovorjene iztočnice, se amnezija obrne in prej anemični subjekt se lahko odlično spomni vseh dogodkov (Kihlstrom, 1997). Reverzibilnost označi pohipnotično amnezijo kot motnjo ponovnega pridobivanja spominov, za razliko od kodiranja in shranjevanja spominov, nekako tako kot začasne amnezije, opažene pri posameznikih, ki so utrpeli hude udarce v glavo. Razlika pa je seveda, da je pohipnotična amnezija funkcionalna – nenormalna količina pozabljanja je posledica psiholoških dejavnikov in ne poškodbe možganov ali bolezni. Pravzaprav hipnotična amnezija že dolgo velja za laboratorijski model funkcionalnih amnezij, povezanih s histerijo in disociacijo (Kihlstrom, 1997).. 4.2 Hipnotična hipermnezija Kihlstromovo (1997) zanimanje pri hipnozi se je osredotočalo na njene negativne učinke oziroma vplive na budno zavedanje, to je kako lahko hipnotizirani subjekti ne uspejo se spomniti dogodkov, katerih bi se morali spomniti zelo dobro, ne dojemajo bolečine v obrazu zaradi averzivnih dražljajev, kot na primer ishemija, ali ne vidijo in slišijo dogodkov, ki so odlično vidni in slišni v spodbudnem okolju. Vendar pa večinski del populacijskega zanimanja za hipnozo leži v njenem ugledu kot transcendentno normalna prostovoljna sposobnost. Ta priljubljen ugled je vplival na klinično delo, tako da so nekateri zdravniki poskušali uporabiti hipnozo za povečevanje mišične moči in vzdržljivosti, sposobnosti učenja in spomina. In predvsem se je hipnoza uporabljala s strani kriminalistov za povečanje spomina pri žrtvah in pričah kaznivih dejanj, in s strani psihoterapevtov, da bi izkopali spomine incesta, spolnih zlorab in travm. Sedaj ni vprašanja, da subjekti, ki prejemajo sugestije za krepitev zmogljivosti, imajo pogosto vtis, da je njihova uspešnost boljša od izhodiščne vrednosti, vprašanje je samo ali ta vtis drži ali ne. Čeprav obstajajo številne anekdote o neverjetnih podvigih, ki jih opravljajo hipnotizirani subjekti, kontrolirane laboratorijske študije kažejo, da hipnoza ne more izboljšati izvedbe, tudi pri visoko hipnotizabilnih subjektih. To pa velja tudi pri spominu, 28.

saj ni dokazov, da hipnoza res poveča natančen spomin. Zato je avtor vprašal subjekte, da so preštudirali set fotografij v normalnem budnem stanju. Po tem, ko je sledil prvi preizkus za prosti priklic, so bili hipnotizirani, upravljali predloge za izboljšan spomin in dobili drugi test za priklic. Ko so zaključili tretji test, je bila hipnoza zaključena. V okviru teh rezultatov se je spomin za fotografije izboljšal v zadnjih treh poskusih in temu efektu se reče hipermnezija (Kihlstrom, 1997). Kakorkoli,. velikost. učinka. hipermnezije. ni. povezana. s. subjektovo. stopnjo. hipnotizabilnosti. Bilo je prav toliko hipermnezije pri neobčutljivih subjektih, kateri pri vseh namenih in razlogih niso bili hipnotizirani, kot pri tistih, ki so zelo občutljivi, ki bi morali najbolj pridobiti od sugestij. Torej, neka stopnja hipermnezije se pojavi že v normalnem budnem stanju, še posebej s pogoji, kjer so bili predmeti zapleteno procesirani v času kodiranja in hipnoza ne izboljša tega procesa (Kihlstrom, 1997).. 4.3 Hipnoza v terapiji za obnovitev in okrevanje spomina Nekateri klinični zdravniki še vedno nočejo sprejeti sklepov laboratorijskih raziskav. Pred več kot sto leti, je Sigmund Freud uporabljal hipnozo za pridobivanje spominov iz travmatičnega otroštva od svojih histeričnih bolnikov. Ta praksa, ki je danes ponovno oživljena med zagovorniki, se imenuje terapija za obnovo spomina za žrtve incesta, spolnih zlorab in drugih oblik travme (hipnoza se je tudi uporabljala klinično in sicer za obnovitev spominov prazgodovinskih izkušenj in pa spominov ugrabitve Nezemljanov). Tu je samo za poudariti, da ti začasni in sodobni klinični zdravniki, prav tako kot njihovi dunajski predniki iz 19. stoletja, le redko uspejo pridobiti neodvisne, objektivne podkrepitve svojih bolnikov oziroma poročila, in je potrebno izpostaviti da so neupravičena spominska poročila neuporabna kot znanstveni in klinični dokazi o zgodovinski preteklosti. V bistvu skoraj ni dokazov, ki bi podpirali veljavnost in učinkovitost terapije za obnovitev travmatičnih spominov. Odsotnost objektivnih dokazov z reprezentativno vrsto primerov, uporaba hipnoze pri terapiji za obnovitev travmatičnih spominov nima nobene znanstvene podlage (Kihlstrom, 1997). V končni analizi pa medtem, ko še vedno obstaja teoretična možnost, da domišljijska vrnitev v otroštvo lahko pomaga obnovitvi in okrevanju že pozabljenih spominov iz otroštva, moramo imeti vedno trdno v mislih dve točki. In sicer prva je, da sposobnost majhnih otrok za kodiranje trajnih spominov izkušenj zelo omejena, in ni razloga, da bi 29.

mislili da lahko hipnoza ali kaj drugega premaga infantilne in otroške amnezije. Drugič, hipnoza je predvsem stanje, ko verjameš v domišljijo: v odsotnosti neodvisnih dokazov, ni nobenega razloga, da mi mislili da je vsak hipnotično osvežen spomin natančen prikaz zgodovinske preteklosti, v bistvo so vsi razlogi dvomljivi (Kihlstrom, 1997).. 4.4 Kaj hipnoza lahko in ne more narediti s spominom Čeprav se zdi, da hipnoza na more izboljšati spomina, hipnotični postopki lahko vplivajo na spomin na vsaj dva različna načina. Prvič, s predlogi za po-hipnotično amnezijo, hipnoza lahko zmanjša izrecen spomin za dogodke in izkušnje, ki so bili odkriti med hipnozo. Mehanizem te amnezije je zgleda delitev zavesti, tako da se subjekt ne zaveda dogodkov, ki bi si jih drugače zapomnil. Zanimivo je, da se zdi hipnoza nezmožna razširiti zavest, da bi si subjekti lahko zapomnili stvari, ki bi drugače ostali pozabljeni. Vendar pa socialni kontekst hipnoze, vključno s širokimi (čeprav napačnimi) prepričanji o zmožnosti za izboljšanje spomina ( z ali brez regresije starosti), in ki kaže na okoliščine v katerih hipnoza pride na prvo mesto, postane hipnotizirani subjekt izpostavljen in ranljiv za različne vrste izkrivljanja spomina. Ker pa nevarnost izkrivljanja pretehta možnosti pridobivanja koristnih informacij, se forenzični preiskovalci in klinični zdravniki raje izogibajo hipnozi kot tehniki izboljšanja spomina (Kihlstrom, 1997). Torej terapevti uporabljajo hipnozo za pridobivanje spominov pri pacientih, če verjamejo, da je doživel nekakšno zlorabo v otroštvu, ki jo je potlačil. Problem znotraj tega procesa pa je, da ko hipnotizirana oseba dobi navodila, da se vrne nazaj v otroštvo, ko je bila zlorabljena, pogosto pride do psevdo-spominov, kjer verjamejo, da so sugestije dejanski spomini. Ko se pacient prebudi, je pogosto prepričan, da so spomini popolnoma resnični. V neki preiskavi psevdo-spominov so ugotovili, da skoraj polovica visoko hipnotizabilnih oseb ustvari psevdo-spomine, ko jim je hipnotizer dal sugestijo (Urbschat, 2007).. 4.5 Konfabulacije in psevdo-spomini Čeprav je forenzična hipnoza uporabno orodje za boj proti kriminalu, je problem, da vedno ne izzove resnice. Včasih tisto, za kar smo mislili da se je zgodilo, in kaj se je zgodilo, ni ista stvar. Hipnoza prinese na dan tisto, kar smo mislili da smo videli. Pravniki temu pravijo konfabulacija, kar pa je pravzaprav izkrivljenje spomina. Kot rezultat, 30.

informacije, pridobljene s pomočjo hipnoze, na sodiščih niso dovoljene kot trden dokaz. Hipnotične izjave so lahko uporabljene pri preiskavah, vendar jih mora vedno podpirati neodvisen dokaz (Jensen, 2008). Tudi strokovnjaki za hipnozo ne morejo razlikovati med dejanskim spominom od fantazij ali konfabulacij. V bistvu lahko subjekt uspešno hlini hipnozo brez detekcije s strani hipnotizerja. Prav tako pa je tudi mogoče, da globoko hipnotizirani subjekti namenoma lažejo pod vplivom hipnoze. hipnotično pridobljeni spomini niso vedno napačni ali izkrivljeni, vendar se strokovnjaki strinjajo, da ni načina, ki bi z gotovostjo trdil o izkrivljenosti. Glede na nezmožnost strokovnjakov, da bi ocenili kredibilnost, verodostojnost pričanja očividca, je definitivno neprimerno, da take odločitve sprejema porota. Drug problem, ki izhaja iz hipnoze je, da subjekt nima spomina o samem postopku. V resnici si veliko subjektov ne prizna, da so šli v trans ali da je hipnoza delovala. Kot rezultat, ga nasprotni odvetnik ne more izprašati glede samega postopka. To ustvarja poseben problem v sodni razpravi. V kazenskem postopku ima tožena stranka ustavno pravico, da se sooči s obremenilno pričo. Ko priča nima spomina na hipnozo, se ta pravica do soočenja popolnoma uniči (Jensen, 2008). Študija. Martina T. Orna (1996), je prav tako razkrila, da medtem ko je oseba. hipnotizirana, čeprav se subjektova zmožnost pridobiti spomina poveča, se prav tako poveča število napačnih odgovorov. V tej študiji so prav tako ugotovili, da hipnotizirane osebe prikličejo dvakrat več spominov, podob, kot nadzorovane osebe, ampak tudi s trikrat več napakami. Kot kaže je verjetnost za pravilno spominjanje informacij direktno povezano s številom predmetov, ki jih je subjekt pripravljen našteti kot spomine, kar je verjetno bolj posledica subjektove zmanjšane pozornosti, zbranosti, kot pa povečana občutljivost za spominske sledi (Orne, 1996). Ustvarjanje psevdo-spominov je lahko zelo problematično za uporabo hipnoze znotraj forenzične preiskave. Zelo je pomembno, da hipnotični preiskovalec ne postavlja zavajajočih vprašanj, vendar pa vseeno lahko katerakoli sugestija rezultira kot psevdospomin. Pogosto so v stresnih situacijah, kot na primer v sodni dvorani, ti psevdospomini lahko ekstremno živi v glavi žrtve. Prav tako je tudi pomembno prepoznati, da ko hipnotizer naroči priči, da gre po spominu nazaj na kraj dogodka, jih skoraj vedno sprašuje naj fantazirajo. Včasih tudi naročijo priči, da določene dogodke upočasni ali celo »približa« v svoji glavi. Ker očitno tega njihova mrežnica ni bila sposobna narediti v originalnem dogodku, se lahko ustvari občutek fantazije. Priče, ki so bile prvotno 31.

neprepričane v situacijo, lahko prav tako postanejo prepričane v napačne dogodke. Subjekti, ki izkusijo psevdo-spomine, pogosto močno verjamejo, da so resnični (Urbschat, 2007). Jasno je, da bi se vsi dokazi v forenzični preiskavi, ki izvirajo iz hipnoze, morali obravnavati z veliko mero skepticizma.. 4.6 Amnezija pri žrtvah in pričah kaznivih dejanj Spomini pri očividcih in žrtvah nekaterih zastrašujočih in ponižujočih dogodkih, se lahko zakrivajo s tesnobo, ki je bila izkušena med samim dogodkom. Spomin je lahko potlačen, če je preveč stresno, da bi se spomnili. Lahko tudi zbledi s časom ali pa je pozabljen, ker je bila izkušnja prehodna ali nepomembna, brez posebnosti. Waxman (1983) je pisal o zanimivem pregledu eksperimentalne literature, ki se ukvarja s priklicem spomina in je pokazal, da se izboljšanje poveča s pomembnostjo spomina. Kroger (povzeto v Waxman, 1983) je ugotovil, da kjer se nekateri čustveni dejavniki mešajo s priklicem shranjenih podatkov, bo hipnoza učinkovito orodje za doseganje hiper-amnezije. Kjer vidiki čustvenih travm obdajajo dogodek, so ravno te čustvene travme faktorji produkcije amnezije o dogodku in se zdi, da hipnoza olajša priklic spominov na ta dogodek. Ugotovili so tudi, da je povečanje priklicanega materiala funkcija dveh glavnih neodvisnih dejavnikov in sicer količina strahu in tesnobe, izzvane s samim dogodkom, in pa stopnjo kako pomemben je material, ki je priklican. Ugotovili so, da je hipnoza koristno in učinkovito orodje za znanstveno zaslišanje v kazenskih preiskavah. V pregledu 14 primernih prič in žrtev kaznivih dejanj, zaslišanih pod hipnozo, so potrdili, do so očividčevi spomini kriminalnega dejanja pogosto zamegljeni s tesnobo in da uporaba hipnoze pomaga priklicati bolj natančne spomine. Hipnotizirani subjekti imajo povečano število priklica informacij ter veliko časa in stroškov je prihranjenih s pomočjo uporabe hipnoze (Waxman, 1983). Kakorkoli, navkljub vsem term upajočim dokazom, sta Field in Dworkin (v Waxman, 1983) pokazala, da tudi globoko hipnotizirane osebe, ki imajo kaj skriti, lahko ta material uspešno skrijejo in tako pretentajo tudi izkušenega hipnotizerja. Očividčeva poročila, preiskana v psiholoških laboratorijih kažejo, da vprašanja, katera se priči postavlja, znatno vplivajo na odgovore in lahko dodatno izkrivijo pričin spomin v preteklih izkušenih dogodkih. To ima pomemben vpliv na uporabo hipnoze pri priklicu. 32.

spomina. Razpravljali so o učinkih hipnotično opravljenega zaslišanja in posebej poudarjajo pomembnost vprašanj, da ne bi vodile ali zavajale priče (Waxman, 1983).. 4.7 Starostna regresija Starostna regresija je eden izmed najbolj dramatičnih hipnotičnih učinkov. Pod vplivom hipnoze, gre subjekt nazaj v otroštvo in nato kaže vedenje in govorico otroških spominov z veliko natančnostjo. Žal pa zagovorniki forenzične hipnoze največkrat navajajo številne stare in slabo nadzorovane študije za podporo svojega primera. Starostna regresija v hipnozi naj ne bi bila ponovitev neke prehodne faze psihogeneze, ampak »prevzetje vloge« čustvene ravni, ki se je oseba spominja in jo dopolni s primerno konfabulacijo. To naj bi ustvarjalo halucinatorno okolje, katerega sestavni del je preskušana oseba oziroma njene osebne izkušnje. Oboje je pravo psihološko polje, ki se strukturira v skladu s predvidevanjem osebe, je pa tudi možno polje, ki naj bi prevladovalo v sugerirani starosti (Bras, 1977). Zdi se, da obstaja nasprotje med eksperimentalno literaturo o hipnozi in spominu ter pripovednih trditev za hipnozo v policijski preiskavi. Obstaja več pomembnih razlik med standardnim učenjem in priklicem paradigem, ki so bile uporabljene v laboratorijskih poskusih in v procedurah z zaslišanjem prič. Eksperimentalne študije imajo običajno vključene standardne laboratorijske spodbudne materiale, kot so spiski besed, namesto materiala, ki je bolj pomemben za podrobnosti, za katere bodo spodbudili pričo, da se jih spomni. Zato se zdi nujno, da se ocenjuje učinkovitost hipnoze v nadzorovanih okoliščinah, podobnim tistim, ki so predmet policijske preiskave. Zato so začeli raziskavo v tej smeri v Liverpoolu, kjer so bi se dotaknili dveh vprašanj: Ali hipnoza ali hipnotična indukcija pomaga ljudem se spomniti materiala, ki je pomemben za policijske postopke, in če je, katere hipnotične procedure so odgovorne za domnevne izboljšave spomina očividca (Wagstaff, 1982)?. 4.7.1 Liverpoolski projekt Prvi eksperiment je preučeval, ali je zaprtje oči res osupljiv element. V mnogih študijah hipnoze in spomina je kar možno, da bodo tisti v skupini s hipnozo imeli zaprte oči, medtem ko subjekti v budnem stanju imajo oči odprte. V kolikor zaprtje oči res povzroči manj motenj in večjo koncentracijo, je ta spremenljivka vredna testiranja v odsotnosti 33.