Spodbujanje ustvarjalnosti pri delu : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ORGANIZACIJSKE VEDE. Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Smer: Organizacija in management kadrovskih in izobraževalnih procesov. SPODBUJANJE USTVARJALNOSTI PRI DELU. Mentor: doc. dr. Janez Mayer. Kandidatka: Marjeta Sedej. Kranj, marec 2006.

Univerza v Mariboru -Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega študijskega programa. Izjava. »Študentka Marjeta Sedej izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela, ki sem ga napisala pod mentorstvom doc. dr. Janeza Mayerja.« »Skladno s 1. odstavkom 21. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah dovoljujem objavo tega diplomskega dela na spletni strani fakultete.«. Datum, 20.03.2006. Marjeta Sedej – Spodbujanje ustvarjalnosti pri delu. Podpis,................................. Stran 2 od 70.

Univerza v Mariboru -Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega študijskega programa. Zahvala Zahvaljujem se Mateju, Darji in Anici ter babici in dedku, ki so mi stali ob strani in me podpirali v času študija. Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Janezu Mayeru za pomoč pri nastanku mojega diplomskega dela ter dr. Neji Zupan za pomoč pri analizi ankete.. Marjeta Sedej – Spodbujanje ustvarjalnosti pri delu. Stran 3 od 70.

Univerza v Mariboru -Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega študijskega programa. POVZETEK Današnja tržna konkurenca izredno vpliva na uspešnost podjetij, zato morajo biti organizacije sposobne slediti napredku in uvajati nenehne izboljšave tako na tehnološkem kot tudi na organizacijskem področju. Diplomsko delo obravnava vpliv in razvrščanje različnih ključnih dejavnikov na spodbujanje ustvarjalnosti pri zaposlenih, za katero je mogoče trditi, da bistveno pripomore k uspešnosti podjetja. Za določitev dejavnikov, ki vplivajo na spodbujanje ustvarjalnosti, sem uporabila več hipotez, ki so bile statistično preverjene. Končni rezultat diplomskega dela je, da je bila s pomočjo ankete polovica hipotez, osnovanih na strokovni literaturi, sprejetih. Dokazano je, da imajo jasno izoblikovani cilji, opravljanje poklica, ki nas resnično veseli, dobra delovna klima, razvit sistem spodbujanja izboljšav in pravično nagrajevanje, izreden pomen pri spodbujanju ustvarjalnosti pri delu. Poleg preverjanja pravilnosti hipotez sem s pomočjo metode glavnih komponent prišla tudi do drugih dejavnikov, ki vplivajo na spodbujanje ustvarjalnosti. Ob zgoraj naštetih dejavnikih ustvarjalnost pomembno sooblikujejo tudi spodbuda staršev, želje posameznikov v otroštvu, odnos do dela in osebnost posameznika. KLJUČNE BESEDE Ustvarjalnost, skupinsko delo, spodbujanje, motiviranje, zaposleni.. Marjeta Sedej – Spodbujanje ustvarjalnosti pri delu. Stran 4 od 70.

Univerza v Mariboru -Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega študijskega programa. ABSTRACT Competence plays nowadays an important role in organisation effectiveness and efficiency. For that reason constant implementation of new technological and organisation improvements is a crucial issue for any kind of organisation. The red line of this diploma is to discuss and determine the stimulation level of creativity and factors related to it for which we can assert that have a major influence on organisation successfulness. In order to define those factors that mainly stimulate the motivation several hypothesis were used which were statistically examined. Final results that are based on literature and analysis of query lead to the fact that more then half of all hypotheses were confirmed as acceptable. It was proved that clearly formed aims, satisfactory work, convinient working climate, developed stimulating system and righteous compensations play most important role in raising the stimulation level of creativity. Besides hypotheses tests a principal component analysis was used in order to find out what are other important factors that have large impact on stimulating a creativity. Those factors are parent stimulation, childhood wishes, work attitude and importance of each individual.. KEY WORDS Creativity, motivation, employees, stimulate, group work.. Marjeta Sedej – Spodbujanje ustvarjalnosti pri delu. Stran 5 od 70.

Univerza v Mariboru -Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega študijskega programa. KAZALO POVZETEK ....................................................................................................................... 4 I. TEORETIČNI DEL...................................................................................................... 7 1. UVOD ............................................................................................................................ 7 2. OPREDELITEV OSNOVNIH POJMOV .................................................................. 8 2.1. Opredelitev ustvarjalnosti........................................................................................ 8 2.1.1. Opredelitev drugih osnovnih pojmov............................................................ 10 2.2. Kdo so ustvarjalci .................................................................................................. 12 2.2.1. Teorija o štirih / šestih P................................................................................ 12 2.2.2. Lastnosti ustvarjalnih ljudi............................................................................ 14 2.2.3. Spodbujanje ustvarjalnosti pri delu............................................................... 15 2.2.4. Vpliv okolja................................................................................................... 17 2.3. Dejavniki ustvarjalnosti......................................................................................... 17 2.4. Razvoj ustvarjalnosti ............................................................................................. 18 2.5. Slovenci in ustvarjalnost........................................................................................ 19 2.5.1. Jurij Vega 1754-1802 (matematik) ............................................................... 20 2.5.2. Fran Miklošič 1813-1891 (jezikoslovec-slavist)........................................... 21 2.5.3. Friderik (Fritz) Pregl, (zdravnik in kemik) ................................................... 21 2.5.4. Dušan Petrač (fizik)....................................................................................... 22 2.5.5. Robert Blinc (fizik) ....................................................................................... 22 3. USTVARJALNI PROCES ........................................................................................ 23 4. USTVARJALNO MIŠLJENJE................................................................................. 24 4.1. Divergentno mišljenje............................................................................................ 24 4.2. Konvergentno mišljenje......................................................................................... 25 4.3. Vertikalno mišljenje .............................................................................................. 25 4.4. Lateralno mišljenje ................................................................................................ 26 5. INDIVIDUALNO IN SKUPINSKO DELO ............................................................. 26 5.1. Skupinske metode.................................................................................................. 27 5.1.1. Nevihta možganov (brainstorming) .............................................................. 27 5.1.2. Zapisovanje idej (brainwriting)..................................................................... 29 5.1.3. Metoda Delfi ................................................................................................. 29 5.2. Ovire ustvarjalnosti ............................................................................................... 31 II. RAZISKOVALNI DEL ............................................................................................ 32 6. HIPOTEZE ................................................................................................................. 32 7. EMPIRIČNI DEL....................................................................................................... 33 7.1. Opis raziskave ....................................................................................................... 33 7.2. Metodologija raziskovanja .................................................................................... 33 7.3. Analiza ankete ....................................................................................................... 34 7.3.1. Ugotovitve in razmišljanja ............................................................................ 45 7.3.1.1. Test hipotez ..............................................................................................45 7.3.1.2. Korelacijska matrika.................................................................................54 7.3.1.3. Metoda glavnih komponent ......................................................................55 8. ZAKLJUČEK ............................................................................................................. 61 8.1. Predlogi vodilnim za izboljšanje spodbujanja ustvarjalnosti v podjetjih .............. 62 9. LITERATURA ........................................................................................................... 64. Marjeta Sedej – Spodbujanje ustvarjalnosti pri delu. Stran 6 od 70.

Univerza v Mariboru -Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega študijskega programa. I. TEORETIČNI DEL 1. UVOD Teoretični del diplomske naloge skuša utemeljiti vlogo in pomen spodbujanja ustvarjalnosti pri delu. V tem delu je opredeljen pojem ustvarjalnosti, hkrati pa je razloženo, zakaj je ustvarjalnost tako zelo pomembna za posameznika in organizacijo. V današnjem času je spodbujanje ustvarjalnosti izrednega pomena, saj zagotavlja obstoj in razvoj podjetij. Podjetja, ki se zavedajo pomembnosti spodbujanja ustvarjalnosti, so kratkoročno in tudi dolgoročno bolj konkurenčna. Vodilni kadri se morajo zavedati pomena spodbujanja ustvarjalnosti in pozitivnega vpliva le tega na zaposlene. Prav tako želim ugotoviti, kakšne so človekove ustvarjalne lastnosti, kaj motivira ustvarjalne ljudi ter kateri so dejavniki, ki vplivajo na ustvarjalnost. V drugem delu, ki zajema raziskovalni del naloge, sem s pomočjo anonimne ankete skušala ugotoviti, kako visoka je ustvarjalnost zaposlenih in kateri dejavniki bi lahko nanjo pozitivno vplivali. S pomočjo anketirancev sem prav tako ugotovila, kako vodilni v podjetju spodbujajo svoje zaposlene in kakšni so odnosi med njimi. Raziskovalna naloga osredotoča tudi na predanost zaposlenih do podjetja in na družbeno okolje, v katerem so odraščali. Živimo v času velikih in hitrih sprememb, ki imajo velik vpliv na delovanje podjetij. Zato prihaja do poostrene konkurence tako na domačem kot tujem trgu. Uspešno prilagajanje tržnim razmeram zahteva od zaposlenih sposobnost hitrega zaznavanja vsake situacije. Pri tem je zelo pomembno ustrezno odzivanje na osnovi izkušenj, znanj in ključnih informacij. Podjetja so v današnjem času kljub izrazitejši konkurenci prisiljena zmanjševati stroške in hkrati zviševati raven kakovosti, ali pa jo vsaj ohranjati na isti ravni. Varčevanje se v podjetjih se največkrat izvaja na račun zaposlenih, ki predstavljajo ključni dejavnik podjetij. To povzroča med zaposlenimi nezadovoljstvo, posledično pa tudi upadanje ustvarjalnosti. Nekatera podjetja se zavedajo negativnih posledic nezadovoljstva zaposlenih na poslovanje, zato se temu posvečajo vedno več pozornosti. Ta problem rešujejo med drugim z dodatnim izobraževanjem zaposlenih, nagrajevanjem, z dodeljevanjem odgovornosti in kolektivnimi družabnimi srečanji. Tema diplomske naloge temelji na ugotovitvi, da ima ustvarjalnost zaposlenih zelo pomembno vlogo pri uspešnosti podjetij. V obdobju izrazitega vpliva globalizacije na gospodarstvo postaja učinkovitost podjetij izjemnega pomena. Prav zaradi tega bi morali biti vodilni v podjetjih bolj osveščeni o spodbujanju kot ključnem vplivnem dejavniku na dvig ravni ustvarjalnosti.. »Ustvarjalnost cveti na pohvalah.«. Marjeta Sedej – Spodbujanje ustvarjalnosti pri delu. Stran 7 od 70.

Univerza v Mariboru -Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega študijskega programa. 2. OPREDELITEV OSNOVNIH POJMOV Za proces, v katerem človek opredeli, načrtuje ali najde nekaj novega, česar še ni bilo, se v literaturi uporabljata pojma ustvarjalnost in kreativnost. Ljudi, ki imajo omenjeno sposobnost, opredelimo kot ustvarjalne oziroma kreativne. V diplomskem delu bom uporabila besedo ustvarjalnost (ang. Creativity), ki je sopomenka kreativnosti. V literaturi besedo kreativnost uporabljajo predvsem pri umetniškem izražanju, besedo ustvarjalnost pa pogosto povezujejo s produkcijo in izdelavo. 2.1. Opredelitev ustvarjalnosti Ustvarjalnost kot pojem v svetovni literaturi ne pozna enotne definicije in opredelitve. Mnogi poznavalci človekove osebnosti so med seboj neenotni, ko opredeljujejo pojem ustvarjalnosti. Ustvarjalnost lahko opredelimo na mnogo načinov, vendar pa se vse definicije med seboj razhajajo, obenem pa tudi stalno dopolnjujejo. Ustvarjalnost lahko opredelimo tudi kot inovativnost, izvirnost, kreativnost, nenavadnost, produktivnost, redkost, odprtost, prožnost itd. Oglejmo si nekaj različnih definicij: •. Ustvarjalnost je zmožnost priklicati v življenje nekaj novega, česar še prej ni bilo (F. Barron). Za Barrona je ustvarjalnost enako kot izvirnost;. •. Ustvarjalnost prinese nekaj novega, idejo ali izdelek, ki ga še ni bilo (J.C. Flanagan);. •. Ustvarjalnost pomeni preraščanje že ustvarjenega (J. Mayer);. •. Ustvarjalnost ni domena inteligence, je pa odvisna od nekaterih drugih lastnosti posameznika (Pogačnik, 1995, str. 181);. •. Bistvo ustvarjalnosti je v tem, da prekaša prejšnje izkušnje in jim do neke mere tudi nasprotuje (N.E. Golovin );. •. Ustvarjalnost je sposobnost ustvarjanja novih idej, neodvisno od njihove morebitne uporabnosti (Srića, 1999, str. 54);. •. S. Whiting pa poudarja, da je treba ustvarjalnost razločevati od izvirnosti. Vsako ustvarjalno mišljenje je po njegovem sicer izvirno, toda ni vsako izvirno tudi ustvarjalno;. Človek je edino bitje, ki je ustvarjalno. Začetki človekove ustvarjalnosti so razvidni iz ročno izdelanega orodja in orožja iz njegovega zgodnjega obdobja razvoja. Ta arheološka odkritja dokazujejo, da je moral človek za svoje preživetje uporabljati mišljenje, podprto z ustvarjalnostjo, s pomočjo katere se je lahko obvaroval pred zunanjim svetom. Raven ustvarjalnosti se je tekom razvoja civilizacije stopnjevala do te mere, da je dandanes človeku. Marjeta Sedej – Spodbujanje ustvarjalnosti pri delu. Stran 8 od 70.

Univerza v Mariboru -Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega študijskega programa. omogočena bistveno večja stopnja preživetja in lagodnejše življenje. Nova spoznanja, ideje in odkritja, ki se človeku nenehno porajajo, povzročajo materialni in duhovni napredek, saj je bistvo ustvarjalnosti preseganje že ustvarjenega. Z doseganjem zastavljenih ciljev se zaradi vedno večjih potreb človeka porajajo novi cilji, ki jih človek želi doseči in h katerim bo stremel tudi v prihodnosti. Vsak človek je zmožen ustvarjati, vendar se žal tega marsikdo ne zaveda. Človek se velikokrat v življenju znajde v situaciji, ki zahteva rešitev določenega problema. Tak položaj privede do naglega razmišljanja o čim hitrejši in čimbolj enostavni rešitvi težave. Začetna neugodna situacija človeka privede do ustvarjalnega razmišljanja, s katerim želi izboljšati okoliščine sebi ali drugim v prid. Ustvarjalnost se pojavi sama od sebe, vendar pod pogojem, da je oseba motivirana za rešitev tega problema. Človek delo opravlja vsakodnevno, vendar pa le to dostikrat ni ustvarjalno. Glede na učinkovitost in stopnjo ustvarjalnosti delimo delovanje na podzvrsti, ki jih prikazuje spodnja slika. Slika 1: Oblike človekove ustvarjalnosti po Trstenjaku (vir: 1981, str. 34). Delovanje. Produktivno (z učinkom). Poustvarjalno. Neproduktivno(zgolj funkcionalno). Ustvarjalno. znanstveno ↔ problemi odpiranja. tehnično ↔ cilji reševanja. umetniško ↔ upodabljanje. Prav tako kot za posameznika je tudi za podjetje stopnja ustvarjalnosti zaposlenih ključnega pomena. Eden izmed pogojev za uspešnost podjetja so zaposleni z visoko stopnjo ustvarjalnosti. Kljub temu pa to ne pomeni, da so podjetja nagnjena le k zaposlovanju ustvarjalnih ljudi. Dogaja se, da podjetja zaposlijo ljudi z nizko stopnjo ustvarjalnosti, zavedajoč se dejstva, da je delavčev ustvarjalnostni potencial izreden, a dostikrat neizražen. Zato skušajo podjetja z različnimi metodami prebuditi in nato izboljšati delavčevo nerazkrito ustvarjalnost na raven, ki pripomore k dobrobiti podjetja. Za uspeh organizacije ne zadošča samo peščica zaposlenih v podjetju, temveč mora biti zaposlenih z visoko stopnjo ustvarjalnosti karseda veliko. Vloga zaposlenih v procesu delovanja podjetij je uresničevanje zastavljenih ciljev, ki si jih je organizacija že v naprej določila. Pri doseganju teh ciljev mora vsak zaposleni opraviti svoje delo v skladu s cilji podjetja. Obenem pa s pomočjo poznavanja lastnega dela tudi najbolje vidi pot do rešitve problemov.. Marjeta Sedej – Spodbujanje ustvarjalnosti pri delu. Stran 9 od 70.

Univerza v Mariboru -Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega študijskega programa. Pri ustreznem in predvsem učinkovitem opravljanju zastavljenih nalog zaposlenih igra motivacija in zato tudi večja ustvarjalnost ključno vlogo. Cilj motivacije je, da človek stremi k učinkovitemu ravnanju, kar vpliva na uspešnost podjetja. Dobri poslovni rezultati pripomorejo h konkurenčnosti, kar podjetju zagotavlja obstoj na trgu. Ključno zagotovilo konkurenčne prednosti je ustvarjalnost in spodbujanje le te. 2.1.1. Opredelitev drugih osnovnih pojmov •. Definicija komunikacije. Beseda komunikacija prihaja iz latinske besede communis in pomeni »skupen«. V izvirnem pomenu je to torej ustvarjanje skupnega razumevanja, skupne izkušnje med ljudmi. Pojavlja se v različnih oblikah. Skupno je lahko delo, cilji, težave, želje in novice. Skupne pa so lahko tudi pretekle izkušnje, ideje in spoznanja, upanja in strahovi, občutki in čustva. Vse to si lahko izmenjamo z besedami, z govorico telesa, s pogledi oziroma s komunikacijo brez besed. Komunikacija je torej pretok informacij, ki potekajo med ljudmi. V komunikaciji sta vedno dva pola - oddajnik in sprejemnik. Če hočemo izboljšati kakovost svoje komunikacije, moramo torej poskrbeti za oboje, za to kar pošiljamo in kako to pošiljamo ter kako dobro sprejemamo, kar nam drugi dajejo (Evans, 1992, str. 148). Komuniciranje lahko ponazorimo z mrežo, stkano iz niti medčloveških komunikacijskih razmerij med sprejemniki in oddajniki. Pomembna osnova dobre komunikacije je obveščenost ljudi o dogajanju in možnost, da delijo svoje mnenje z drugimi. To seveda ne velja samo za delovno skupino, pač pa tudi za družinsko ali kakšno drugačno skupino. Kakovost komunikacije ima pri spodbujanju ustvarjalnosti pomembno vlogo, saj vpliva na dvig ustvarjalnosti. Pri komuniciranju se s pretokom informacij med ljudmi porajajo nove ideje in zamisli, ki pripomorejo k krepitvi ustvarjalnega potenciala. •. Definicija motivacije. Motiviranje ljudi (zaposlenih) je pristop, ki zagotavlja, da se bodo trudili dosegati čim boljše delovne rezultate. Da pri zaposlenih zagotovimo dolgoročno usmerjenost v doseganje čim boljšo delovno uspešnost, pa dober način motiviranja sam po sebi ne zadošča. Podpirati ga mora ustrezen sistem nagrajevanja. Slednji namreč zagotavlja, da bomo izpolnili obljube in uresničili pričakovanja zaposlenih, ki smo jih spodbudili z motiviranjem. Ni dovolj le najti dobre delavce, pomembno je, da jih stalno vzdržujemo in razvijamo. Dobra motivacija lahko pripelje k večjemu zadovoljstvu in s tem k večji ustvarjalnosti ljudi. Premalo je le razvijati njihove sposobnosti in znanje, vzdrževati in razvijati je potrebno tudi njihovo osebnost. Reven in lačen delavec slabše dela, prav tako velja za nezadovoljnega in nesrečnega delavca (Brajša, 1996, str. 22). Na motivacijo zaposlenih vplivajo različni dejavniki, med katere uvrščamo: denarno nagrajevanje, priznanja, pohvale, možnost napredovanja, možnost izobraževanja, raznolikost delovnih postopkov, samostojnost pri delu in dobro komunikacijo s sodelavci.. Marjeta Sedej – Spodbujanje ustvarjalnosti pri delu. Stran 10 od 70.

Univerza v Mariboru -Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega študijskega programa. Pri procesu motivacije sta pomembni dve obliki nagrajevanja, in sicer notranje in zunanja nagrajevanje. Notranje nagrajevanje vključuje osebno zadovoljstvo po dobro opravljenem delu. Za razliko od notranjega nagrajevanja se zunanje nagrajevanje navezuje na ljudi, običajno nadrejene, ki zaposlenemu omogočijo napredovanje, zvišajo plačo, jim dodelijo priznanja in pohvale. Obe obliki nagrajevanja enakovredno pripomoreta k večji motiviranosti zaposlenega in uspešnosti opravljenega dela (Daft, Marcic, 2004, str. 445). Motivacija povečuje stopnjo ustvarjalnosti, saj ljudi neprestano žene k odkrivanju novih inovacij, ki se kažejo npr. v poenostavljanju sistema opravljanja dela, dvigu nivoja produktivnosti, razvijanju novih izdelkov itd. Delavci se zanimajo za svoje delo, ker z njim uresničujejo svoje ustvarjalne potenciale in so zato zavzeti, iniciativni in inovativni. Motivacija je izrazito notranja. Vsak človek je po naravi ustvarjalen, zato izraža ustvarjalnost na vseh področjih svojega delovanja, še posebno pri delu (Pečjak, 1995). Za popolno razumevanje pojma ustvarjalnosti se je potrebno seznaniti tudi z razlagami drugih pojmov, ki se navezujejo na ustvarjalnost. •. Definicija ideje. Ideja je zamisel, ki se porodi inovatorju sama od sebe ali ob nekem dogodku. Običajno se hitro pojavi, vendar lahko tudi hitro izgine, zato ni najpomembnejši trenutek, ko nas nekaj navdahne, temveč trenutek, ko se te ideje zavemo in postanemo pozorni nanjo (Trstenjak, 1981. st. 28). Bistvo pojma ideje je v tem, da o sami zamisli še ne moremo soditi ali je dobra, slaba, uresničljiva ali sprejemljiva. Ko govorimo o ustvarjalnosti, imajo ideje pomembno vlogo, saj predstavljajo začetek ustvarjalnosti. Porajanje idej vleče družbo naprej, pomanjkanje idej pa nazaj. •. Definicija inteligentnosti. Pogosto se ustvarjalnost povezuje z inteligentnostjo. Psihologi in znanstveniki ugotavljajo, da ustvarjalnost zahteva določeno stopnjo inteligentnosti. Preučujejo jo že skoraj sto let, vendar še do danes niso prišli do enotnega pojmovanja. Najbolj pogosto jo opredelijo z naslednjima definicijama: Inteligentnost je sposobnost učenja; sposobnost prilagajanja okolju, iznajdljivost v novih situacijah; sposobnost reševanja problemov; sposobnost abstraktnega mišljenja (Pečjak, 1987, str. 80). Inteligenca je zmožnost posameznika, da se prilagaja novim nalogam in okoliščinam življenja. Spoznava, vzpostavlja in uporablja odnose med stvarmi, odpira in rešuje probleme ter ustvarjalno razmišlja (Likar, 2002, str. 17).. Marjeta Sedej – Spodbujanje ustvarjalnosti pri delu. Stran 11 od 70.

Univerza v Mariboru -Fakulteta za organizacijske vede. •. Diplomsko delo visokošolskega študijskega programa. Definicija invencije. Invencija predstavlja idejo, opis ali model za novo ali izboljšano sredstvo, proizvod, proces ali sistem. Invencija je nov domislek, ki bo morda kdaj postal uporaben in koristen (Likar, 2002, str. 18). Invencija je šele ideja, prvi korak do inovacije, ki predstavlja zamisel, razvito do uporabe - komercializacije, ki služi končnemu uporabniku. •. Definicija inovacije. Najprej nastane invencija, nato potencialna inovacija, ki pomeni uporaben, a še ne nujno donosen nov domislek. Šele zadnji člen v invencijsko-inovacijski verigi je inovacija. Inovacij je več vrst od tehnično-tehnološke, družbene, ne tehnološke (Likar, 2002, str. 18). 2.2. Kdo so ustvarjalci Ustvarjalen človek zna izkoristiti svoje sposobnosti na različnih področjih, in sicer na nov in izviren način. Ustvarjalnost je človeku prirojena. Ustvarjalno osebo prepoznamo preko ustvarjalnih produktov, ustvarjalnih procesov in osebnostnih lastnosti. Nanj lahko vpliva tudi okolje in vzgoja, v katerem živi. Dokazano je namreč, da je oseba, ki opravlja rutinsko delo, brez spodbud in v neprimernem okolju, težko motivirana za ustvarjalnost. Ob takem delu, znanje in talent ne prideta do izraza, ki bi omogočal boljšo ustvarjalnost. Izrednega pomena je, da oseba ne zatira svoje prirojene ustvarjalnosti in da razvija domišljijo, izvirnost in radovednost. Mnogi psihologi menijo, da smo vsi ljudje ustvarjalni, vendar mnogi zaradi okoliščin zatrti. S pomočjo tehnik ustvarjalnega mišljenja je mogoče spodbuditi speče zmogljivosti. Silva Matos opredeljuje ustvarjalnega človeka kot tistega, ki: • • •. zna svoje sposobnosti in talente izvirno uveljaviti na različnih področjih; predvsem ne zatre svoje prirojene ustvarjalnosti; razvija svojo originalnost, radovednost, domišljijo, samostojnost in neodvisnost v svojih sodbah (Matos, 1994, str. 54).. 2.2.1. Teorija o štirih / šestih P Po vsem tem, kar imamo do danes pred seboj o psihologiji ustvarjalnosti, vidimo, da je potrebna v tej tematiki kar večstranska preusmeritev. Ameriški raziskovalci ob metodičnih izhodiščih v obravnavanju ustvarjalnosti razločujejo štiri vidike, ki jih vidijo v štirih P. Tako dobimo štiri izhodišča, po katerih naj bi odkrili strukturo in dejavnike ustvarjalnosti (Anton Trstenjak, 1981, str. 11): • • • •. okolje (Press), osebnost (Personality), proces (Process) in produkt (Product).. Marjeta Sedej – Spodbujanje ustvarjalnosti pri delu. Stran 12 od 70.

Univerza v Mariboru -Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega študijskega programa. Profesor Anton Trstenjak navaja teorijo o šestih P, ki je uveljavljen pri raziskovanju kreativnosti v ameriški psihologiji. Z istih vidikov izhaja tudi sam. Toda Trstenjak se pri tem omejuje na psihologijo kreativnosti in ne upošteva njenih družbenih implikacij. Ne upošteva vloge družbenega priznanja kreativnega produkta niti družbenih premikov, ki so posledica človeške kreacije ter pogojujejo kreativnost samo (Jan Makarovič, 2003, str. 43). Zato je Makarovič dodal še dva vidika, ki sta povezana s ustvarjalnostjo: • •. prilika, ki se oblikuje v okolju posameznika, posameznik.. Okolje Ustvarjalčevo delo je pogojeno z vplivi iz okolja. Ti se pričnejo že ob rojstvu v družini, nadaljujejo pa se v izobraževalnih institucijah in kasneje na delovnem mestu. Pomemben dejavnik pri ustvarjalnosti imajo treningi ustvarjalnosti, ki izoblikujejo in nadgrajujejo ustvarjalne sposobnosti. Okolje, v katerem deluje ustvarjalec, mora biti spodbudno, da omogoča ustvarjalcu porajanje novih idej. Osebnost Obstaja več metod, s katerimi je mogoče določiti ustvarjalno nadarjenost. Nobena z visoko verjetnostjo ne zagotavlja pravilnosti ugotovitev. S primerjavo značilnosti posameznika v primerjavi z opazovano množico ljudi je moč najti osebnostne karakteristike, ki opredeljujejo primernost določenega posameznika za opravljanje nekega poklica. Proces V nekaterih primerih določene življenjske situacije človeka privedejo da tega, da si začnejo ljudje ustvarjati imaginarni svet, v katerem zapolnijo vrzel, ki nastane v realnem svetu. Ta pojav nastane zaradi občutka pomanjkanja. Zaradi težnje po nečem boljšim se pojavi proces, ki uravnoveša potrebo po zadostitvi. Produkt Ljudje ustvarjamo rezultate najrazličnejših del, ki jih imenujemo produkti. Kvaliteta produktov je posebnega pomena, saj skozi njih odseva ves trud, ki je bil vložen med izdelavo. Mnogi produkti ostanejo drugim ljudem neznani. V zgodovini so bili cenjeni le tisti sadovi našega dela, ki so doživeli vseobčno priznanje. Javno priznanje ne priča nujno o kvaliteti produkta, lahko le je le posledica spleta okoliščin, ki naredijo neko stvaritev bolj cenjeno. Prilika Fizikalni zakon akcije in reakcije govori o vplivu gibanja enega fizikalnega telesa na drugega pri čemer se drugemu spremeni kinetična energija ali smer gibanja. To zakonitost lahko opazujemo tudi pri človekovem mišljenju. Na njegov razum vpliva družba, s tem ko posega v človekovo mišljenje do meje, do katere človek to dopušča. Prav v tem se kaže njegovo bistvo - človek namreč ni objekt, ki bi se v celoti prilagajal obnašanje smernicam zunanjega sveta,. Marjeta Sedej – Spodbujanje ustvarjalnosti pri delu. Stran 13 od 70.

Univerza v Mariboru -Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega študijskega programa. temveč izbira med tistimi vplivi, ki se mu zdijo zanj koristni. Ta odnos je prisoten tudi na področju ustvarjalnosti. Človeku se ponujajo različne možnosti, med katerimi izbira. Glavno vodilo pri izbiranju možnosti so spodbude, ki predstavljalo priložnosti, ki jih želijo posamezniki izkoristiti. Posameznik Ljudje na določeni mikrolokaciji živijo v podobnih razmerah. Ne glede na to smo si ljudje različni ter smo tudi uspešni na različnih strokovnih področjih. K temu močno prispevata možnost in spodbuda, ki različno vplivata na vsakega posameznika. Prav zato je dovzetnost nujen pogoj za ustvarjalnost. Ta se kaže v različnih ustvarjalnih aktivnostih. Po drugi strani je potrebno vzeti v obzir tudi talent, ki je prirojen, kar pomeni, da vsi ljudje ne morejo biti dobri na vseh področjih, marveč le na nekaterih. Teorija o štirih in šestih P predstavlja vidike, ki so v ospredju, zaradi katerih je človek lahko še bolj ustvarjalen. Poleg te teorije je znanost prišla do vrste spoznanj povezanih z ustvarjalnostjo. Eno izmed njih je, da obstajajo določene lastnosti, ki so pri ustvarjalnih ljudeh bolj izrazite oziroma posebej poudarjene. 2.2.2. Lastnosti ustvarjalnih ljudi Ustvarjalni ljudje imajo določene skupne lastnosti: •. Temeljno merilo ustvarjalnosti je izvirnost. Izvirne rešitve so redke. Beseda izvirnost pomeni rešitev problema na nek nenavaden, nov, originalen način.. •. Čutijo veliko naklonjenost do problema. Problem doživljajo kot izziv. Bolj je zapleten, tem večji je.. •. Ustvarjalnost je posredno povezana z inteligentnostjo, ta pa je povezana predvsem s konkretnim mišljenjem.. •. Raziskave so pokazale, da ni ustvarjalnosti brez znanja, če pa je znanja preveč pa lahko ustvarjalnost zavira.. •. Oseba, ki je ustvarjalna, je po naravi radovedna in razigrana. Taka lastnost jo odvrača od rutine, prisile in navad, ki bi jo ovirale pri ustvarjalnosti.. •. Ustvarjalnost in ustvarjanje sta v obratnem sorazmerju z redom in disciplino. Urejeni in disciplinirani ljudje so lahko zelo kakovostni izvrševalci raznih opravil, redko pa bodo dosegali višjo stopnjo - inventivnosti. Odlično uresničujejo ideje drugih, sami pa jih ne generirajo.. •. Ustvarjalnost je povezana s humorjem, ki je tekoče in prožno mišljenje ter veselje do "igranja" s svetom idej, stvarnostjo in problemi, ki obdajajo človeka. Smešno in duhovito je načeloma tisto, kar znane stvari, ljudi ali pojave pripelje v nenavadne položaje.. Marjeta Sedej – Spodbujanje ustvarjalnosti pri delu. Stran 14 od 70.

Univerza v Mariboru -Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega študijskega programa. •. Osebe z visoko stopnjo ustvarjalnosti so bolj samomotivirane kot ostali. Ta pa pomeni, da zmorejo delati dlje časa in bolj intenzivno. Njihov cilj je, da tisto, kar so si zastavili, to tudi dokončajo.. •. Ustvarjalni mislec je čustveno izrazito občutljiva in nekonformistična osebnost. Zavrača vsiljena in na splošno sprejeta stališča. Je uporniška osebnost in ponavadi zavrača vse oblike nesvobode. Ne mara igrati družbene vloge, kakršna mu je namenjena. Taka vloga je na primer spolni stereotip, kar pomeni, da ima ustvarjalni moški ženske lastnosti in obratno ženska moške.. •. Ena od lastnosti ustvarjalcev je tudi perfekcionizem, kar pomeni, da ves čas iščejo rešitve, ki so boljše od obstoječih.. •. Za ustvarjalne ljudi je značilno neodvisno mišljenje, opiranje na lastna merila in stališča in ne na tista, ki jih od zunaj vsiljujejo inštitucije, družba, okolje in kultura. S tem so povezane lastnosti, ki morda za okolico niso vedno prijazne, na primer individualizem, egocentričnost, samokontrola, samozaupanje in odpor proti zunanjim pritiskom.. •. Bistvena lastnost ustvarjalcev je prožno mišljenje, sposobnost reševanja problemov na ustaljen in neustaljen način. Gre za naklonjenost menjavanju metod, odprtost duha, pomanjkanju predsodkov, včasih pa tudi tankovestnosti (Srića, 1999, str. 74).. 2.2.3. Spodbujanje ustvarjalnosti pri delu Za ustvarjalnost pravijo, da jo lahko pospešimo. To naredimo tako, da intenzivno razmišljamo o problemu in preizkušamo razne možnosti, ki bi pripeljale do rešitve (Pečjak, 1987, str. 16). Obstaja nekaj načinov, kako spodbujati ustvarjalnost, in sicer: • • • • • • • •. s povečanjem samozavesti, z utrjevanjem prepričanja, da je problem mogoče in tudi vredno rešiti, z delom, ki je bolj zanimivo in zabavno, s povečanjem motivacije, z bistveno boljšim obvladovanjem dela, ki ga opravljamo, z izkoriščanjem občutka za boljše nadzorovanje in obvladanje dela, ki ga opravljamo, z samozavedanjem o sposobnostih inovativnega razmišljanja, z rastjo ugleda posameznika,. Vsak človek se sprašuje, kako bi lahko spodbudil lastno ustvarjalnost. Raziskovalec ustvarjalnosti Vid Pečjak je iz lastnih izkušenj ter tudi iz svetovne literature zbral vrsto praktičnih nasvetov, kako spodbuditi in vzdrževati ustvarjalnost (Pečjak,1989, str. 13):. Marjeta Sedej – Spodbujanje ustvarjalnosti pri delu. Stran 15 od 70.

Univerza v Mariboru -Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega študijskega programa. a) Biti kritičen, a brez očitkov. Kadar koli beremo poročilo o opravljenemu delu nekega delavca, poskušamo ugotoviti, kaj bi lahko še storil. Kako bi problem rešili vi? Storite to brez očitkov, s tem lahko delavca navedete k iskanju novih idej. b) Variantno razmišljanje. Med branjem revij, časopisov in publikacij. Sposobnost variantnega razmišljanja se kaže v sposobnosti posameznika za vživljanje v tujo vlogo npr. direktorja, politika ali katerekoli druge osebe, videnje problema z njegovega zornega kota pri poskusu rešitve problema. c) Širjenje obzorij. Za ustvarjanje novih idej je koristna in potrebna čim širša razgledanost. Včasih se ideja porodi v najbolj neobičajnih situacijah (gledanje televizije, branje ali pa med sprehodom), ki niso povezane s poklicnim delom. Najboljše ideje se ponavadi ne rodijo na delovnem mestu. d) Vsako stvar je mogoče narediti še drugače. Velika nevarnost za ustvarjalno razmišljanje je prepričanje, da se nekaj dela na enak način. Če bi bilo to res, napredka sploh ne bi bilo. e) O idejah razpravljamo. O problemih, ki se jih lotevamo, čimveč diskutiramo. Med ustvarjalno razpravo pridemo pogosto do odličnih zamisli in dopolnimo našo zasnovo. f) Dvom je postavka ustvarjalnega dela. Dober primer, da je dvom postavka ustvarjalnega dela, je Aristotel, ki je bil velika avtoriteta. Nihče ni spodbijal njegovih trditev. Nekdo pa je le podvomil o njegovi trditvi glede števila zob pri konju. Preštel jih je in ugotovil, da zapisano ni držalo. Nauk: dvomiti v vse je ena pomembnih postavk ustvarjalnega dela. Poskusiti je treba poiskati lastne rešitve. g) Tudi nenavadne ideje so lahko zanimive. Vsaka ideja se lahko v neki situaciji pokaže kot koristna. Še tako nenavadne ideje ne zavrzimo, lahko prirojeno prav koristno uporabimo. h) Idejo je potrebno zapisati. Pogosto nam ideja izgine iz spomina, npr. ob motečem dejavniku ali v času daljšega inertnega stanja, kot je spanje. Dovolj je, da zapišemo osnovno misel, tezo, ki jo pozneje lahko obudimo. i) Ni vsaka ideja odkritje. Zgodi se, da odkrijemo novo idejo, ki bo prekosila vse druge. Ko pa se poglobimo, ugotovimo, da so drugi našli boljšo rešitev. Če je idejo vredno razvijati, je potrebno iskati dodatne podatke in analogije na drugih področjih. j) Samokritičnost, samoanaliza. Dober ustvarjalec zna biti do lastnih idej samokritičen. Idejo podvrže samoanalizi. Ne poveličuje je, pa tudi zatira je ne, če v prvem trenutku ne najde razumne rešitve. Najslabše je, če zamisel razvije na pol in ob tem misli, da bo ob njeni uresničitvi »svet zastrmel«.. Marjeta Sedej – Spodbujanje ustvarjalnosti pri delu. Stran 16 od 70.

Univerza v Mariboru -Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega študijskega programa. 2.2.4. Vpliv okolja Okolje vpliva na našo ustvarjalnost na dva načina: kot možnost in kot spodbuda. V okolju, kjer se porajajo ustvarjalni dosežki, igrajo ključno vlogo zunanji dejavniki, med katere sodijo svetloba, toplota, vlažnost in pritisk. Poleg naštetih pogojev ima družbeno okolje prav tako pomembno vlogo. Sončna svetloba in toplota vplivata tudi na človekovo ustvarjalnost. Človeškemu telesu je najprijetnejša temperatura 20°C, kljub temu pa pri tej temperaturi človek ni nujno najbolj kreativen. Največji kreativni dosežki so nastajali v okolju z nižjimi temperaturami, pogosteje tam, ker je občasno hudo mrzlo. Za ustvarjalnost ni potrebna samo dobro delovno vzdušje, kjer se človek dobro počuti, temveč tudi izziv in problem, s katerim se je potrebno spopasti. Seveda pa poleg naravnega okolja na ustvarjalnost vpliva tudi družbeno okolje. Naravno okolje spodbuja preko želje po materialnih dobrinah, družbeno okolje pa spodbuja ustvarjalnost po želji po priznanju. Med družbene dejavnike, ki vplivajo na ustvarjalnost spadajo: • • •. tehnološka razvitost, razvitost izobraževalnih sistemov in gospodarska razvitost.. Toda to so z vidika posameznika samo možnosti, ustvarjalnost pa se bo razvila šele tedaj, ko se bodo možnostim pridružile tudi spodbude v obliki konkretnih družbenih pričakovanj, zahtev, vrednot in pritiskov. Prešeren se je razvil v največjega slovenskega pesnika šele v atmosferi romantične poezije, ki je v njegovem času zajela vso Evropo. Seveda je Prešeren za svojo ustvarjalnost potreboval tudi neko čisto konkretno spodbudo. Srečati je moral Julijo in z njo so dobile njegove pesniške spodbude konkretno podobo, konkretni cilj (Likar in soavtorji, 2002). Neugodne klimatske razmere, bodisi kot prevelika vročina ali prehud mraz, lahko zmanjšajo neugodne družbene razmere. Ugodno naravno in družbeno okolje lahko povečata možnost za boljšo ustvarjalnost hkrati pa je lahko negativno naravno in družbeno okolje spodbuda za ustvarjalnost. Zanimivo je, da so ravno Židi med največjimi geniji, pa čeprav oziroma prav zato, ker so bili v krščanskih deželah nenehno zatirani in preganjani. 2.3. Dejavniki ustvarjalnosti Psihologi vidijo ustvarjalnost izključno kot duševni proces. Po drugi strani pa ne sme biti zanemarjen vpliv kulture in družbe, ki skupaj vplivata na posameznikovo ustvarjalnost. Zato pravimo, da ustvarjalnost ni odvisna zgolj od posameznika, temveč od družbenega sistema, ki vpliva na odločitve posameznika. Hkrati pa je posameznik tudi del te družbe in zato nanjo vpliva. Zatorej gre za vzajemno razmerje kar pomeni, da družba in posameznik drug drugega dopolnjujeta in oblikujeta. Vsako okolje ima dva pomembna vidika, in sicer kulturnega in družbenega. Ustvarjalnost je lahko opazovana le v primeru povezave med posameznikom kulture in družbe. Ustvarjalnost. Marjeta Sedej – Spodbujanje ustvarjalnosti pri delu. Stran 17 od 70.

Univerza v Mariboru -Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega študijskega programa. se pojavi v primeru, če pride do prenosa pravil in izkušenj z družbenega področja na posameznika. Posameznik še posebej lahko vpliva na družbo, če v njej zaseda pomemben položaj oziroma mu družbene okoliščine omogočajo, da vpliva nanjo. Nove ideje lahko hitro poniknejo v pozabo, če jih določeni predstavniki družbe, kot so učitelji, kritiki, uredniki medijev, direktorji agencij in drugi, ne sprejmejo in uporabljajo (Henry, 2001, str. 11). Poznamo dve vrsti dejavnikov, ki vplivajo na posameznikovo ustvarjalnost. Gledano iz širšega zornega kota se makrodejavniki vežejo na družbeno okolje, katere del je organizacija in vsak posameznik. Pomemben dejavnik, ki sodi v skupino makrodejavnikov je svoboda izražanja misli. Ta ključen element, ki vpliva na ustvarjalnost organizacije in s tem na posameznika, je sestavni del vsake napredne sodobne družbe, ki se kaže v stopnji razvitosti demokracije. Vsakemu posamezniku je potrebno omogočiti izražanje mislil in le s tem je mogoče oceniti in izločiti dobre ideje od slabih. Prav tako pomembno vlogo pri ustvarjalnosti organizacije in posameznika ima stabilnost zakonodajnega sistema. Ta makrodejavnik ima skupaj s tehnološko razvitostjo države pozitiven vpliv na družbene in posameznikove ustvarjalne ideje. Za razliko od makrodejavnikov se mikrodejavniki nanašajo na mikrookolje znotraj poslovne organizacije. Motivacija za ustvarjalno delo je eden od pomembnejših dejavnikov, ki skupaj s spodbujanjem ustvarjalnega mišljenja tvori odločilen element pri vodenju ustvarjalne organizacije. Poleg teh dveh subjektivnih dejavnikov določa stopnjo ustvarjalnosti tudi kadrovska struktura podjetja in način vodenja organizacije. Pravilna razporeditev človeških virov v podjetju lahko bistveno izboljša stopnjo inovacijskega potenciala, kar vpliva na konkurenčnost podjetja na trgu. Tako makrodejavniki kot mikrodejavniki vplivajo na ustvarjalnost posameznika, ki deluje v prid podjetja in celotne družbe. Le s pomočjo vzajemnosti med obema vrstama dejavnikov je moč doseči učinkovito izboljšanje na področju ustvarjalnosti. 2.4. Razvoj ustvarjalnosti Večina psihologov se strinja, da poteka razvoj ustvarjalnih sposobnosti drugače kot razvoj nekaterih drugih osebnostnih lastnosti. Ugotavljajo, da večina osebnostih lastnosti kaže med razvojem konstantno rast, medtem ko so ustvarjalne sposobnosti pogosto celo v obratnem sorazmerju s starostjo. Glede na to dejstvo so otroci velikokrat bolj ustvarjalni kot odrasli. Raziskovalci so ugotovili, da imajo največjo ustvarjalnost prav otroci stari pet let. Pri njih delež ustvarjalnosti znaša devetdeset odstotkov. Nato stopnja ustvarjalnosti z leti pada. V obdobju pubertete znaša stopnja dobrih deset odstotkov, medtem ko pri starosti petinštirideset le še pet odstotkov. Mnogi psihologi menijo, da so vsi ljudje po svoji naravi ustvarjalni. Življenje pa jih s svojimi zahtevami, pritiski in rutinami spremeni v prilagodljivce brez potreb po ustvarjanju. Strinjajo pa se tudi, da večini ljudi v zrelih letih prične ustvarjalna sposobnost upadati in začenjajo izgubljati spontanost, domišljijo, svobodo v mišljenju in izražanju, izvirnost in igrivost. Starejši pogosto ne marajo novosti, kar je v nasprotju z mladimi, ki se radi soočijo in sprejmejo vsako novo stvar.. Marjeta Sedej – Spodbujanje ustvarjalnosti pri delu. Stran 18 od 70.

Univerza v Mariboru -Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega študijskega programa. Graf 1: Obrnjena U krivulja ustvarjalnosti USTVARJALNOST GLEDE NA IZKUŠNJE. Graf 1 prikazuje odnos med izkušnjami in ustvarjalnostjo. Pri majhnih izkušnjah ustvarjalnost ni velika, ker ima posameznik premalo gradiva zanjo. Pri velikih izkušnjah pa tudi ne, ker je oseba nagnjena k ponavljanju in rutinskemu reševanju problemov. Iz grafa je razvidno, da daje največjo ustvarjalnost ravno srednja stopnja izkušenosti (Pečjak, 1998, str. 112). 2.5. Slovenci in ustvarjalnost Svet se deli na dva dela. Prvi del so inovativne družbe, v katerih živi 20 odstotkov človeštva. Ostalih 80 odstotkov prebivalstva pa spada med rutinsko družbo. Slovenija nima dosti izbire, nadoknaditi mora zaostanek za inovativnimi družbami ali pa postati njihova kolonija in živeti slabo (Mulej, 2002, str. 12). Za majhne narode je namreč značilno, da so bolj ustvarjalni od večjih. Kako pa je majhnost vplivala na Slovence? Slovenska majhnost bi morala na ustvarjalnost vplivati pozitivno, vendar jo je očitno zavirala politična odvisnost vse do leta 1991, ko smo ustanovili samostojno državo. Če teorija o majhnosti drži, bi morali v kratkem pričakovati razcvet slovenske ustvarjalnosti (Makarovič, 2003, str. 79). Slovenci se od nikogar ne moremo naučiti, kako pospešiti naklonjenost inoviranju dovolj hitro, da nas nevarnost postati kolonija razvitejših, ne bi zadela. Naučiti se moramo torej hiteti in znati ustvariti in izbirati inovacijske priložnosti. V času, odkar se je Slovenija osamosvojila, je zakonodaja bolj naravnana k podpiranju ustvarjalnosti. Podobno kot druge majhne države tudi Slovenija nima konkurenčnih prednosti v obliki velikih naravnih potencialov in velike finančne moči, zato je za razvoj Slovenije ustvarjalnost še toliko bolj pomembna. Pomembno merilo stopnje ustvarjalnosti naroda predstavlja število na novih izumov. V Sloveniji se število na novo prijavljenih izumov pri Uradu RS za intelektualno lastnino iz leta v leto ne povečuje bistveno. V letu 1991 je bilo na novo prijavljenih samo 22 patentov, največ prijav pa je bilo leta 1993 in sicer 1061. Od tedaj dalje je začelo število prijav upadati na okoli tristo vsako leto. Spodnja tabela prikazuje število vseh prijav v času slovenske samostojnosti.. Marjeta Sedej – Spodbujanje ustvarjalnosti pri delu. Stran 19 od 70.

Univerza v Mariboru -Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega študijskega programa. Tabela 1: Prikaz vseh patentnih prijav v Sloveniji Leto. Prijave. Faza. Razširitve. Skupaj. 1991. 22. -. -. 22. 1992. 597. -. -. 597. 1993. 1061. -. -. 1061. 1994. 687. 3. 1032. 1722. 1995. 385. 45. 1544. 1974. 1996. 373. 116. 2004. 2493. 1997. 330. 174. 2332. 2836. 1998. 325. 90. 2616. 3031. 1999. 289. 110. 3699. 4120. 2000. 333. 98. 4525. 4956. 2001. 330. 78. 4677. 5085. 2002. 322. 79. 5362. 5763. 2003. 322. 48. 5111. 5481. 2004. 360. 24. 2961. 3345. 2005. 322. 2. 77. 421. Zgodovina beleži primeri izjemnih slovenskih ustvarjalcev (Sitar, 1987, str. 38, 47, 61, 98, 103): 2.5.1. Jurij Vega 1754-1802 (matematik) Jurij Vega se je rodil v revni kmečki družini Vehovec v Zagorici. Osnovno znanje si je pridobil pri domačem duhovniku. Ko je dopolnil 13. let, je začel obiskovati šest letne jezuitske nižje študije gimnazijo v Ljubljani. Jezuiti so prav v njegovem času začeli dajati večji pomen matematično naravoslovnim predmetom. Študij na gimnaziji je bil v tistih časih stanovski privilegij, ki so ga kmečki sinovi, kot je bil Vega, težko pridobili. Po končani gimnaziji je Vega dve leti študiral še filozofijo v Ljubljani. Po koncu študija se je zaposlil kot inženir za rečno plovbo pri regulacijskih delih na Savi in Ljubljanici. Boljšo možnost je leta 1980 našel na Dunaju, kjer se je vpisal k vojakom. Kot topničarski častnik je v tistem času poučeval matematiko. Z matematičnim in tehničnim znanjem ter izredno osebno hrabrostjo na bojiščih med vojno je prejel najvišje vojaško odlikovanje, kasneje pa še bronasti naslov in podpolkovniški čin. Kljub zgodnji smrti (48 let) pa ostajajo trajni njegovi znanstveni dosežki. Kot profesor matematike na šoli za topničarske častnike je napisal učbenik za matematiko in fiziko. Ta učbenik pa je bil preveden in uporabljen tudi za druge šole. Poleg učbenikov je napisal tudi več razprav. Najbolj znana razprava je tista, v katerih se napredno zavzema za enoten metrsko-kilogramski merski sistem. V tistem času je namreč na tem področju vladala prava zmeda in šele tri generacije kasneje so poenotile ta sistem.. Marjeta Sedej – Spodbujanje ustvarjalnosti pri delu. Stran 20 od 70.

Univerza v Mariboru -Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega študijskega programa. Velik in trajen pomen pa je Vega opravil na področju logaritmov. Vega je svoj prvi logaritmovnik izdal leta 1783, ki pa je bil hitro razprodan. Svoje življenjsko delo je uresničil leta 1793, ko je napisal na sedem decimalk izračunani priročnik, namenjen predvsem šolam. Kasneje je izdal še veliki desetdecimalni priročnik. Leta 1797 je izdal logaritemsko tablico za splošno uporabo. Za računanje logaritmov je razvil originalno enačbo. Vse to mu je prineslo svetovno slavo in članstvo v več znanstvenih akademijah. Poleg dosežkov na matematičnem področju pa je bil uspešen tudi pri teoriji zobniških prenosov. To znanje je uporabil pri izpopolnitvi natančnosti mehanizmov namiznih ur. 2.5.2. Fran Miklošič 1813-1891 (jezikoslovec-slavist) Rodil se je 20.11.1813 v Radomerščaku pri Ljutomeru. Osnovno šolo je obiskoval v Ljutomeru, gimnazijo pa v Varaždinu in Mariboru. Študiral je hkrati filozofijo in pravo. Iz filozofije je doktoriral leta 1838 v Gradcu, iz prava pa dve leti kasneje na Dunaju. Tu se je spoznal in spoprijateljil s Kopitarjem, ki mu je pomagal do službe v dvorni knjižnici in po katerim je prevzel cenzorsko mesto. Po Kopitarjevi smrti je nadaljeval njegova jezikoslovna prizadevanja, s tem pa je Dunaj obdržal sloves pomembnega slavističnega središča. V letu 1848 je bil predsednik na Dunaju ustanovljenega društva Slovenija, ki je postavilo zahteve po zedinjeni Sloveniji, še najbolj pa po enakovrednosti slovenščine. Leta 1849 so osnovali slavistično učno-znanstveno enoto oddelka univerze in takrat je Miklošič postal najprej izredni, naslednjo leto pa redni profesor. Bil pa je tudi večkrat dekan filozofske fakultete in leta 1854 postal rektor dunajske univerze. Napisal je 34 knjig in 108 razprav. Že kot dijak je pokazal izredno nadarjenost za jezike. Poleg klasičnih jezikov in sanskrta je obvladoval še novogrščino, italijanščino, francoščino, angleščino, znanje nemščine je bilo samoumevno. Poleg vseh teh pa je poznal vse slovanske jezike z njihovimi narečji vred. Po letu 1845 je začel intenzivno objavljati svoja dela. Njegovo najznamenitejše delo je bilo Vergleichende Grammatik der Slavischen Sprachen. Pisal ga je med leti 1852 in 1875. Za prvi zvezek od petih je prejel nagrado in naslednje leto postal redni član akademije in znanstvenih združenj. Miklošič pa je znan še po enem velikem delu in sicer po etimološkem slovarju slovanskih jezikov iz leta 1886. 2.5.3. Friderik (Fritz) Pregl, (zdravnik in kemik) Rodil se je 3. septembra 1869 v Ljubljani kot potomec izrazito narodno zavedne družine. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v rodnem kraju, vendar se ni preveč odlikoval z učnim uspehom. Po očetovi smrti sta se z mamo preselila v Gradec, kjer je študiral medicino in iz nje doktoriral leta 1894. Leta 1913 je postal predstojnik medicinsko kemijskega inštituta v Gradcu, že naslednje leto pa je dobil Liebigovo nagrado za razvoj organske mikroanalize. Leta 1917 je izdal knjigo z opisom te metode, ki je do leta 1958 izšla še sedemkrat in v modernizirani izdaji izhaja še danes. Metodo so prevzeli v vseh analitičnih laboratorijih, ki je v nekaj letih omogočila presenetljive dosežke, npr. pri raziskovanju žolčnih kislin, vitaminov, encimov itn. Pregl je doslej edini Nobelovec slovenskega rodu, ki je to prestižno nagrado prejel leta 1923. Njegovo delo ostaja pomemben in nepogrešljiv člen, ki povezuje začetke te analitične metode z njenimi modernimi dosežki.. Marjeta Sedej – Spodbujanje ustvarjalnosti pri delu. Stran 21 od 70.

Univerza v Mariboru -Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega študijskega programa. 2.5.4. Dušan Petrač (fizik) Rodil se je v Kropi na Gorenjskem, kot šesti otrok v delavski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, gimnazijo pa v Kranju. Študiral je fiziko in matematiko na ljubljanski univerzi. Leta 1956 je diplomiral iz fizike. Med služenjem vojaškega roka je naučil pisati 18 vojakov, po služenju vojaškega roka pa se je vrnil na Kranjsko gimnazijo kot profesor vse do leta 1963. Tam je spoznal prof. Saxona, ki mu je omogočil podiplomski študij v Los Angelesu, kjer je leta 1971 doktoriral iz fizike. Še istega leta je začel poučevati fiziko na univerzitetnem oddelku, kjer je leta 1973 prejel nagrado za odlična predavanja. Istega leta je prejel štipendijo NRC znanstvene akademije ZDA, ki je omogočila raziskave po lastni izbiri. Leta 1975 se je zaposlil v Jet Propulsion Laboratory v Pasadeni, kjer še vedno živi in deluje v raziskavah pri NASA projektih. Postal višji znanstveni svetnik, danes pa sodi med vrhunske, mednarodno priznane strokovnjake na področju vesoljske tehnike. Poleg vseh zadolžitev je avtor 30 znanstvenih člankov, aktiven na številnih internih in mednarodnih znanstvenih posvetovanjih v Ameriki, Evropi in na Japonskem. Prejel je več priznanj in nagrad NASA, še posebno zaslugo ima pri razvoju infrardečih astronomskih satelitov in eksperimentov. Eno od nagrad je prejel leta 1990 in sicer medaljo dr. Kurta Mendelssohna, leta 1993 mu je NASA podelila "Exceptional Service Medal" in je častni meščan mesta Los Angeles. 2.5.5. Robert Blinc (fizik) Rodil se je 31. oktobra 1933 v Ljubljani, kjer je obiskoval klasično gimnazijo, nato pa študiral tehnično fiziko. Diplomiral je leta 1958 in se zaposlil na Inštitutu Jožef Stefan. Doktoriral je leta 1959, nato pa se je izpopolnjeval na MIT (Massachusetts Institute of Technology) v Cambridgeu, ZDA. Leta 1960 je postal univerzitetni docent, leta 1965 izredni, štiri leta kasneje pa redni profesor fizike. Leta 1976 je postal redni član SAZU. V letih 1961 in 1975 je prejel Kidričevi nagradi in nagrado AVNOJ. Leta 1977 je prejel nagrado Mednarodne unije za magnetne resonance ISMAR. Od leta 1980 je podpredsednik SAZU in vodja laboratorija za fiziko trdne snovi na Institutu Jožef Stefan. Bil je tudi dekan Fakultete za naravoslovje in tehnologijo ter predsednik Raziskovalne skupnosti Slovenije. Je član vrste domačih in inozemskih strokovnih združenj, član newyorške akademije znanosti, član saške akademije znanosti v Leipzigu, član atenske akademije znanosti, podpredsednik »Groupement Ampere" in član komisije za fiziko kondenzirane materije Mednarodne unije za čisto in uporabno fiziko. Na Univerzi ETH v Zürichu je predaval v letih 1975, 1982 in 1986, bil pa je tudi gostujoči profesor na University of Washington, Seattle, ZDA, University of Utah, Salt Lake City, ZDA, na Universidade Federal de Minas Gerais, Belo Horizonte, Brazilija, na univerzi v Nijmegenu na Nizozemskem, ter ekspert Mednarodne agencije za atomsko energijo v Braziliji, na Kubi in na Tajskem. Aktivno se udeležuje številnih znanstvenih posvetovanj po vseh celinah. Imel je vrsto vabljenih predavanj na mednarodnih kongresih za jedrsko magnetno resonanco, tekoče kristale in feroelektrike. Skupaj z B. Žekšem je napisal knjigo »Soft Modes in Feroelectrics and Antiferroelectrics«, ki je izšla pri založbi North-Holland v Amsterdamu 1974 in bila naslednje leto prevedena v ruščino z naslovom Mrežna dinamika feroelektrikov in antoferoelektrikov. Dve leti kasneje je bila knjiga prevedena v kitajščino. Je član uredniških odborov naslednjih mednarodnih znanstvenih revij: Ferroelectrics, Ferroelectrics Letters, Chemical Physics, Physica, Phase Transitions, Bulletin of Magnetic Resonance, Molecular Crystals and Liquid Crystals, Magnetic Resonance Review.. Marjeta Sedej – Spodbujanje ustvarjalnosti pri delu. Stran 22 od 70.

Univerza v Mariboru -Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega študijskega programa. V zadnjih letih je delal na področju raziskav inkomenzurabilnih sistemov, to je sistemov, ki predstavljajo nekakšen vmesni člen med idealnimi periodičnimi kristali in aperiodičnimi snovmi. Raziskal je atomsko strukturo inkomenzurabilnih kristalov, kot prvi v svetu dokazal obstoj solitonov - nelinearnih struktur - v teh sistemih in pokazal na njihove nenavadne dinamične lastnosti. Skupaj s sodelavci je objavil več kot 300 člankov v mednarodnih strokovnih revijah. 3. USTVARJALNI PROCES Ustvarjalni proces je celovita aktivacija človekove osebnosti, ki transcendira obstoječe strukture stanj in procesov v sebi ali v okolju s tem, da ustvarja nove elemente in strukture (Mayer, 1991, str. 17). Z ustvarjalnostjo je tako kot z drugimi talenti. Če hočemo biti profesionalni, jih moramo neprestano razvijati (Likar, 2002, str. 16). Ustvarjalnost moramo razumeti kot nenehen proces, sestavljen iz različnih korakov oziroma faz, ki se med seboj do neke mere prepletajo. Z njihovo pomočjo lažje spoznamo pot do novih in izvirnih idej. Različni avtorji uporabljajo različne korake v ustvarjalnem procesu, vendar pa se najpogosteje uporabljajo naslednje faze ustvarjalnega procesa: PRIPRAVA je prva faza pri ustvarjalnem procesu. V tej fazi najprej zaznamo pojav oziroma problem, ki nam ni jasen in pri katerem ne vidimo rešitve. Priprava pomeni zavestno prizadevanje v smeri iskanja rešitve. Vsebuje analizo preteklih izkušenj, zbiranje podatkov o problemu, postavljanje domnev in iskanje rešitev. Vzporedno s pripravo nastopi faza ČUSTVENE BLOKADE. Za to fazo je najbolj značilno, da jo zavestno sprejmemo kot naravni del ustvarjalnega procesa, ki pa nas ne sme pripeljati do priznanja poraza. Doživimo jo kot občutek nemoči, da bi rešili problem. To stanje pomeni notranji konflikt, ki lahko vodi v stanje frustracije, povečane čustvene napetosti in vznemirjenosti. Najboljša rešitev je dialog z ljudmi, ki jim zaupamo in ob katerih se čustveno sprostimo. Če je frustracija premočna, potem onemogoči prehod ustvarjalnega procesa v fazo ZORENJA. Ta faza se začne šele, ko problem navidezno opustimo. V resnici ga potisnemo na rob zavednega ali pa kar v nezavedno in podzavestno, kjer problem zori. Včasih lahko traja samo nekaj sekund, lahko pa se zavleče na dneve, tedne ali celo leta, odvisno od »plodnosti« uma. Um obdeluje številne vidike nekega problema, ki nas muči, tudi takrat, ko zavestno ne mislimo nanj. Pogosto pa se zgodi, da se nam rešitev posveti v trenutku, ko tega nismo pričakovali. Faza ČUSTVENA SPODBUDA pogosto nastopi pred odločilnim trenutkom ustvarjalnega procesa. Temu procesu pravimo PREBLISK. Tak preblisk se pojavi nepričakovano, ko nismo zavestno usmerjeni v problem. Z njim odkrijemo rešitev problema. Preblisk je posledica vsega preteklega dogajanja in takoj, ko se pojavi, ga moramo zapisati, kajti ponavadi je kratkotrajen in neobstojen. Naša naloga ni, da ustvarjamo navdihe, pač pa, da smo zanje odprti in da jih prepoznamo takrat, ko pridejo.. Marjeta Sedej – Spodbujanje ustvarjalnosti pri delu. Stran 23 od 70.

Univerza v Mariboru -Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega študijskega programa. Zadnja faza REŠITEV se prične s preizkusom in z vrednotenjem idej in se konča z njeno realizacijo. Pogosto zajame vse faze ustvarjalnega procesa vendar pa ni vedno rečeno, da v natančnem zaporedju. Pri tem pa tudi ni nujno, da zajame vse naštete faze. Ustvarjalnost ni odvisna od števila neuresničenih idej, ampak od števila idej, ki jih je ustvarjalen človek zmogel uresničiti. Uresničitev je tista faza, v kateri so najpomembnejši znanje, izkušnje, sposobnost, pripomočki in denarna sredstva. Slika 2: Faze ustvarjalnega procesa (vir: Mayer, 1994, st. 57). 5. REŠITEV. 1. PRIPRAVA. 4. ČUSTVENA SPODBUDA, PREBLISK. 2. ČUSTVENA OVIRA. 3. ZORENJE. 4. USTVARJALNO MIŠLJENJE Smoter ustvarjalnega mišljenja kot naključnega procesa je iskanje rešitev za obstoječe probleme, in sicer tam, ker jih s klasičnimi načini ne moramo najti. Zaradi izjemne rasti informacij, tehnologije in konkurence, so podjetja prisiljena ne samo v izkoriščanje intelektualnega potenciala zaposlenih, temveč tudi v spodbujanju ustvarjalnega mišljenja zaposlenih. Znano je namreč, da ustvarjalnost ni pogojena z inteligentnostjo. Načinov za rešitev določenega problema obstaja več vrst. Najrazličnejši pripomočki vodijo in so usmerjajo k ustvarjalnemu mišljenju. Poznamo več vrst ustvarjalnega mišljenja, ki se razlikujejo glede na to, kako pridemo do nove ideje. S tehnikami ustvarjalnega mišljenja usmerjamo nastanek nove ideje oziroma postopamo po korakih, ki so značilni za posamezno tehniko. Zaradi poznanih več vrst različnih tehnik se odločimo za tisto, ki je najbolj primerna za rešitev nastale situacije. Glede na vrte tehnik delimo ustvarjalno mišljenje na: 4.1. Divergentno mišljenje Ustvarjalno mišljenje je v prvi vrsti divergentno mišljenje. Izhaja iz odprtih vprašanj, ki dopuščajo več pravilnih rešitev oziroma čim večje število novih idej. Za tako vrsto mišljenja naj bi bilo značilno: - prožnost, kar kaže na različnost in kvaliteto idej, - tekočnost, kar pomeni veliko novih idej v zelo kratkem času in - izvirnost, ki se odraža v redkosti in nenavadnosti.. Marjeta Sedej – Spodbujanje ustvarjalnosti pri delu. Stran 24 od 70.

Univerza v Mariboru -Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega študijskega programa. Dober primer divergentnega mišljenja je arhitekt, ki projektira hišo. Pred pričetkom projektiranja se mu porajajo različne ideje in rešitve. Kasneje izbere najboljšo idejo in rešitev med večimi možnimi. Edino omejitev zanj predstavljata le čas, ki mu je na voljo, in neomejena domišljija. Drugi nazoren primer divergentnega mišljenja je ameriški izumitelj Edison. V njegovem času je vlada razpisala natečaj za izdelavo nekega stroja. Veliko tehnično usposobljenih ljudi je s težavo našlo v zahtevanem roku le tri rešitve. V poročilu pa so zapisali, da so s tem izčrpane vse možne variante. Edison pa je samo v dveh dneh odkril 48 variant za enak stroj. Na tem primeru je moč videti, da ustvarjalnost ne pozna meja. Ljudje kot so Edison bi bili za vsako podjetje pravi zaklad, saj bi neprestano iskali sveže predloge in nove rešitve. Prav zato podjetja težijo k spodbujanju ljudi predvsem z divergentnim načinom razmišljanja, saj le na ta način lahko prestopijo meje konvergentnega in razvijajo več inovativnih in naprednih idej. Divergentno razmišljanje je ustvarjalno in poskuša odkriti čim več variant in rešitev. 4.2. Konvergentno mišljenje Za razliko od divergentnega mišljenja je iskanje točno določene rešitve značilno za konvergentno mišljenje. Za to vrsto mišljenja je značilna enosmerna in omejena rešitev. Vprašanje, na katerega se pričakuje konvergentni odgovor, je zastavljeno tako, da je možna samo ena in edina rešitev. Na tej vrsti mišljenja temeljijo diagnoze bolezni, testi znanja, reševanje križank, pri katerih se že v naprej ve, da je v stolpcu en sam pravilen odgovor. Tak način razmišljanja je povezan z več različnimi dejavniki. Med glavne spadajo: osebnostne značilnosti, kultura, pridobljene navade iz šole. Največji mojster za to vrsto mišljenja je bil Sherlock Holmes. Poiskal je edino možno rešitev, ne glede na širino problema in majhno število začetnih podatkov, ki je nezmotljivo vodila k odkritju zločinca in razkril zaroto. Na svoji poti do rešitve pa je moral uporabljati tudi divergentno mišljenje. 4.3. Vertikalno mišljenje Poleg divergentnega in konvergentnega mišljenja obstajajo tudi druge delitve. Ena izmed teh izhaja iz razlikovanja med vertikalnim in lateralnim mišljenjem. Uvedel ju je znani teoretik ustvarjalnosti Edward de Bono. Vertikalno mišljenje je sestavljeno iz več korakov, ki se razvijajo postopoma in je usmerjeno k eni rešitvi oziroma k enemu cilju. Najlažje ga ponazorimo z diagramom toka. Problem, ki ga želimo rešiti s pomočjo vertikalnega mišljenja, mora bili dobro strukturiran. Zapleten problem razstavimo na posamezne dele in ga korak za korakom rešujemo. Ta proces je sicer naporen, mučen in počasen, je pa učinkovit, če smo pred tem problem dobro razčlenili.. Marjeta Sedej – Spodbujanje ustvarjalnosti pri delu. Stran 25 od 70.

Univerza v Mariboru -Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega študijskega programa. 4.4. Lateralno mišljenje Lateralni mislec je nenehno pol asociacij, ki prihajajo z vseh strani in tako motijo glavni tok misli. Ideje se porajajo nenadoma, rešitve problema pa se prikažejo kot preblisk. Te oblike ustvarjalnega mišljenja ni mogoče natančno načrtovati. Zato se pri lateralnem mišljenju marsikaj dogaja v stanju sproščenosti, brez zavestne usmerjenosti na problem. 5. INDIVIDUALNO IN SKUPINSKO DELO Pred podrobnim opisom skupinskega dela je ključno razumevanje razlik med lastnostmi posameznika in skupine. V teoriji velja, da je posameznik manj razgledan, njegova ažurnost informacij je manjša zaradi pomanjkanja komunikacije. Poleg tega pri posamezniku izstopa dovzetnost za monolog in povečana osamljenost. Za razliko od posameznika pa ima skupina širše obzorje, pretok informacij je dostikrat počasnejši, stopnja komunikacije je povečana, hkrati pa je opazna izrazita nagnjenost k družabnosti. Zgodovinski pregled potrjuje dejstvo, da je bil človek na začetku evolucije izrazito skupinsko bitje, šele kasneje je začel razvijati čut za individualnost. Razlog, da je bil človek sprva bolj vezan na družbo leži v tem, da mu je le tesna povezanost z družbo omogočila preživetje. S pomočjo ustvarjalnosti mu je uspelo razviti različna sredstva, ki so mu omogočila varnost in predvsem olajšala delo. To pa ga je spodbujalo in usmerjalo, da je postal individualno bitje. Kljub dejstvu, da je človek dandanes individualno bitje, pa je še vedno močno povezan z družbo. Prav ta povezanost oziroma pripadnost k družbi se kaže v različnih organizacijah, kot so družina, podjetje in država. V podjetjih je povezanost med zaposlenimi izrednega pomena, saj ustvarja sinergijo med njimi in zato vpliva na njihovo skupno učinkovitost pri delu. V zadnjih letih skušajo vodilni v podjetju spodbuditi zaposlene k večji ustvarjalnosti in k delu v skupini. Mnogo avtorjev je ocenilo, da lahko s tehniko, ki deluje po principu »več glav več ve«, bistveno izboljšamo nastalo situacijo, za razliko od posameznikov, ki ne bi bili vključeni v skupino. Reševanje konfliktov pa se lahko zaplete, če reševanje problema ni primerno in ustrezno kontrolirano. Ljudje preživijo v službah kar tretjino svojega življenja in zatorej skupina, v kateri zaposleni opravljajo svoje delo, močno vpliva na njih. Skupine zato predstavljajo osnovno obliko socialnih vsebin, v katerih potekajo socialne interakcije med ljudmi in socialni vplivi med posamezniki (Nastran, 1994, str. 226). Pri skupinskem delu si ljudje zagotovijo svoje osnovne potrebe, kot so varnost, druženje in pripadnost. Ena od pozitivnih lastnosti skupine je tudi ta, da se udeleženci med seboj spodbujajo. Vse našteto pa ne velja za posameznika, ki ni v stiku z družbo. V tem primeru je tak človek odvisen od samega sebe. Najbolje je, da ima skupina med 5-7 udeležencev. Primerno je, da se posamezniki v skupini med seboj razlikujejo po spolu, starosti in izobrazbi. Nezaželeno pa je, da so člani skupine pretirano agresivni, egocentrični in dominantni. Vsak posameznik skupine mora biti seznanjen s pravili in postopki dela. Vsi udeleženci vplivajo na ustvarjalno ozračje oziroma ugodno delovno klimo, kar pomeni, da morajo biti medsebojni odnosi med udeleženci urejeni. Pogoj za vzdrževanje dobrih medsebojnih odnosov v skupini je dobra komunikacija odločilnega pomena. Iniciativnost, izvirnost in ustvarjalnost so prav tako pomembni za. Marjeta Sedej – Spodbujanje ustvarjalnosti pri delu. Stran 26 od 70.

Univerza v Mariboru -Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega študijskega programa. uspešno delovanje skupine. Za ustrezno delovanje skupine je prispevek vseh članov pomemben. Le tako je moč zagotoviti uspešnost in potencirano ustvarjalnost določene skupine. V nasprotnem primeru se ustvarjalnost skupine ne kaže v taki meri, saj so za največjo možno ustvarjalnost pomembni prispevki vseh udeležencev skupine. V skupini se lahko pojavi tudi udeleženec, ki negativno vpliva na ostale člane s tem, da jih ovira pri ustvarjalnem razvoju. Janez Mayer je v svoji raziskavi leta 1992 dokazal, da je stereotip določanja vlog posameznikom škodljiv za dinamiko dela v timu. Ta mora biti prepuščena spontani izbiri in vsakokratni situaciji. Vloge v prožni in kreativni skupini morajo nenehno preskakovati iz enega člana na drugega, odvisno od tega, s katero se tisti hip lahko najustrezneje prekrijeta njegov odnos in znanje. Organizacije se stalno borijo, da obstanejo na konkurenčnem trgu, ker je okolje, v katerem delujejo do njih vedno bolj neizprosno. Za organizacije, ki so se sposobne razvijati, je bistveno zaupanje v zaposlene in s tem čim večje izkoriščanje njihove ustvarjalnosti. Da pa so zaposleni čim bolj ustvarjalni, je odvisno od ugodne klime ta pa od vodstva. Pomembno je, da zaposleni dobro sodelujejo tako s sodelavci kot z vodji in s tem pa se povečuje tudi ustvarjalnost in inovativnost. V zadnjem času smo priča, čedalje večim mednarodnim združitvam podjetij, katerih namen je ustvariti sinergijske učinke in s tem racionalizirati proizvodnjo. Prav zaradi spojitev družb so podjetja prisiljena k zmanjševanju števila zaposlenih z namenom zniževanja stroškov proizvodnje in povečevanja konkurenčne prednosti pred tekmeci. Za uspešno poslovanje so odločilne predvsem vizija, poslanstvo in organizacijska kultura podjetja. 5.1. Skupinske metode Omenjeno je bilo, da je ustvarjalnost večja, če ljudje med seboj sodelujejo. Najboljše ideje nastanejo kot posledica interakcije med ljudmi. Prav zato je spodbujanje ustvarjalnega mišljenja tako zelo pomembna. Pri skupinskem delu si pomagamo z metodami, ki so za to najbolj primerne: • • •. nevihta možganov (brainstorming) zapisovanje idej (brainwriting) metoda delfi. 5.1.1. Nevihta možganov (brainstorming) Ta metoda se je rodila v Ameriki, utemeljil pa jo je psiholog Alex Osborne. Osborne jo je definiral kot konferenčno tehniko, kjer skupina skuša najti rešitev določenega problema. To se doseže s kopičenjem vseh idej, ki jih prispevajo člani skupine. Je proces za rojevanje novih idej in pomeni uporabo niza pravil in tehnik z namenom vzpodbuditi nove ideje, ki jih v navadnih okoliščinah ne bi pridobili. Taka metoda je uporabna na vseh področjih človekovega delovanja.. Marjeta Sedej – Spodbujanje ustvarjalnosti pri delu. Stran 27 od 70.

Univerza v Mariboru -Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega študijskega programa. Metoda nevihta možganov poteka tako, da se zbere skupina ljudi za ustvarjanje novih idej o specifičnem interesnem področju. Pri tem naj bi se ob upoštevanju določenih pravil odstranila večina zadržkov. Misli naj bi se razvijale svobodno ter na tak način, da se lahko ustvarjajo nove ideje in rešitve. Osnovna pravila, ki se jih morajo držati udeleženci skupine so: • • • •. da ne smejo kritizirati idej, da je pomembna kvantiteta idej, da se nove ideje rodijo na idejah drugih, da se spodbujajo nenavadne ideje in pretiravanja.. Priprava na potek nevihte možganov poteka po ustaljenih vzorcih. Najprej vodja udeležence ogreva z enostavnim problemom, ki traja 5-10 minut. Če je že uigrana ekipa, ta del ni potreben. Nato vodja predstavi tematiko, ki zadeva raziskovanje in kaj je smoter raziskave. Udeleženci prispevajo svoje ideje po vrstnem redu. Čez čas, ko se metoda ustali, pa je možno predlagati ideje ne glede na vrstni red. Vodja poskrbi, da se skupina vrača k že ustvarjenim idejam, če pa se ideje ne rojevajo več, je bolje zaključiti z iskanjem. Seveda pa je potrebno vse ideje zapisovati. Dobro je tudi, da so med udeleženci strokovnjaki s področij, ki niso v neposredni povezavi s problemom. Seveda pa se morajo vsi udeleženci držati določenih pravil: • • • • • •. nobene ideje se ne obsoja (kritika šele po končani nevihti možganov, vsaka ideja je potencialno dobra, ni diskusije); vzpodbujanje nenavadnih idej (še tako čudna ideja je lahko izvrstna, ko je modificirana ali v kombinaciji z drugo, vzpodbujanje pravih idej, dajanje smernic); pri nevihti možganov šteje kvantiteta in ne kvaliteta idej (lažji izbor, če je izbira ogromna); graditev na idejah drugih (lahko je ideja slaba, a je dober koncept); vodja mora poskrbeti, za resnost udeležencev, da odgovori vseeno niso preveč znanstveno-fantastični; vsaka oseba in vsaka ideja ima enako težo (več ljudi več ve, poslušaš in si poslušan).. Namen in cilj nevihte možganov mora biti jasno definiran, da vzpodbuja kreativno mišljenje. Ne sme predlagati enoličnih rešitev. Nevihta možganov ni primerna za probleme, ki jih lažje rešimo s računalniško simulacijo, matematičnimi ali statističnimi modeli. Postopek nevihte možganov je odvisen tudi od velikosti skupine. Pri majhni skupini je kontrola lažja, potek hitrejši, problem pa je lahko tudi to, da se debata ne razvija. Pri večji skupina pa se lahko prispeva veliko več idej, vendar je tako skupino težje kontrolirati in zapisovati vse ideje; lahko pride do zavor pri nekaterih udeležencih. Te se sestojijo večinoma iz občutkov, da bodo pri ostalih izpadli smešno. Skupine naj bi bile praviloma velike od 5 do 15 udeležencev. Najboljše rezultate pa naj bi dajale skupine med 8 in 10 udeleženci. Naloga vodje je, da skrbi za potek in izpolnjevanje pravil, zapisovalec zapisuje vse ideje, naloga sodelujočih pa je, da prispevajo čim več idej, ki bodo tudi rešitve ter prispevek idej, ki bodo stimulirale druge nove ideje. Prostor, ne sme biti ne premajhen, da ne vzbuja občutka natlačenosti, in ne prevelik, da se udeleženci ne počutijo izgubljene. Miza naj bi bila po možnosti okrogla, telefoni v tem času izklopljeni, da ne motijo procesa.. Marjeta Sedej – Spodbujanje ustvarjalnosti pri delu. Stran 28 od 70.