Načrtovanje kriminalističnega preiskovanja : diplomsko delo

Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede. DIPLOMSKO DELO Načrtovanje kriminalističnega preiskovanja. Samo Zadravec Marec, 2010. Mentor: izr. prof. dr. Anton Dvoršek.

ZAHVALA. Posebno se zahvaljujem mentorju dr. Antonu Dvoršku za usmerjanje, nasvete ter strokovno podporo. Zahvaljujem se tudi gospe Danijeli Frangež, mag. var. ter gospodu Viktorju Zupančiču, kriminalističnemu inšpektorju spec. III za pomoč pri nastajanju diplomskega dela.. Prav tako se zahvaljujem svojim staršem, ki so mi med študijem stali ob strani ter me podpirali..

KAZALO 1 UVOD ............................................................................................................................ 1 1.1 Metodološko – hipotetični del ..................................................................................... 2 2 SPLOŠNO O PREISKOVANJU KAZNIVIH DEJANJ .......................................... 4 2.1 Zakonska podlaga preiskovanja kaznivih dejanj ........................................................ 4 2.2 Od prvih informacij do nujnih ukrepov po zaznavi kaznivega dejanja ...................... 5 2.3 Ogled kraja kaznivega dejanja ................................................................................... 7 2.4 Rekonstrukcija in eksperiment .................................................................................... 8 2.5 Zbiranje obvestil ......................................................................................................... 8 2.5.1 Prepoznava in soočenje .......................................................................................... 10 2.5.2 Poligrafsko testiranje ............................................................................................. 11 2.6 Pomen in vloga indicev ter kriminalističnega mišljenja pri preiskovanju kaznivih dejanj ....................................................................................................................... 12 3 NAČRTOVANJE PREISKOVANJA KAZNIVIH DEJANJ ................................ 16 3.1 Splošno o načrtovanju preiskovanja ......................................................................... 16 3.1.1 Načrtovanje preiskovanja na strateški ravni .......................................................... 17 3.1.2 Načrtovanje preiskovanja na operativni ravni ....................................................... 18 3.2 Načrtovanje preiskovanja kaznivih dejanj ................................................................ 19 3.2.1 Zlata vprašanja kriminalistike ................................................................................ 28 3.2.2 Načrtovanje nerešenih primerov ............................................................................ 28 3.3 Strategije preiskovanja kot odgovor tipičnih obrambnih strategij ........................... 30 storilcev kaznivih dejanj ................................................................................................. 30 3.4 Načrtovanje preiskovanja in verzije ......................................................................... 31 3.4.1 Kdaj načrtovati preiskovanje in sestavljati verzije ................................................ 33 3.4.2 Število verzij, ki jih je potrebno sestaviti............................................................... 35 3.4.3 Načini preverjanja verzij ........................................................................................ 37 3.5 Operativna kriminalistična analiza primera ............................................................ 38 3.6 Kriminalistična obveščevalna dejavnost................................................................... 39 3.7 Računalniška pomoč pri načrtovanju preiskovanja (algoritmizacija) ..................... 41 4 ANALIZA PRIMERA POSKUSA UMORA V SREDNJIH JARŠAH PRI DOMŢALAH ......................................................................................................... 43 4.1 Opis kaznivega dejanja ter vloga storilca ................................................................ 43.

4.2 Postopek preiskovanja v praksi ................................................................................ 44 4.2.1 Prvi indici in verzije ............................................................................................... 45 4.3 Organizacija in plan dela v praksi............................................................................ 47 4.4 Rezultat kriminalistične preiskave ter kazenskega postopka .................................... 48 5 ZAKLJUČEK IN VERIFIKACIJA HIPOTEZ ...................................................... 49 6 LITERATURA IN VIRI............................................................................................ 52 7 PRILOGA ................................................................................................................... 55. KAZALO SLIK Slika 1: Indici .................................................................................................................. 13 Slika 2: Obveščevalni ciklus ........................................................................................... 41. KAZALO SHEM Shema 1: Teoretični model načrta preiskave .................................................................. 24 Shema 2: Vzorec načrta preiskave, ko storilec ni znan .................................................. 26 Shema 3: Vzorec načrta preiskave, ko je storilec znan ................................................... 27.

POVZETEK Načrtovanje kriminalističnega preiskovanja je zelo pomembno in hkrati zahtevno opravilo, ki vključuje različna operativno-taktična in preiskovalna dejanja z namenom, da se razjasni kaznivo dejanje in storilec. Takšen proces od načrtovalca zahteva ustrezne odločitve, naloge, ukrepe, kraj in čas njihove uresničitve ter visoko stopnjo odgovornosti, ki se porazdeli tudi na posamezne izvajalce načrtovanih opravil. Namen načrtovanja je, da se ob pravem času in na pravem mestu zagotovijo vse razpoloţljive metode in sredstva za uresničitev določene naloge. To velja za omejevanje kriminala tako na strateški (makro), kot na operativni (mikro) ravni. Kot del načrtovanja imajo pomembno vlogo tudi verzije. So ene izmed verjetnih predpostavk o kaznivem dejanju in storilcu in so neločljivo vključene v delovni načrt. Na podlagi njihovih postavitev je odvisno, v kateri smeri in kateri načrtovani ukrepi se bodo izvajali, katera dejstva se bodo preverila, kje iskati storilca ipd. Načrtovanje preiskovanja in sestavljanje verzij sta torej nedvomno povezani opravili, vendar ju ne smemo enačiti. V teoriji se prav tako pojavljajo sporna vprašanja v zvezi s številom sestavljanja in preverjanja verzij ter kdaj načrtovati preiskovanje in sestavljati verzije. Stališča teoretikov se o tem razlikujejo. Pri vsakem načrtovanju preiskovanja je potrebno pristopiti metodično in načrtno, saj to zahteva raznolikost, neponovljivost ter edinstvenost vsake preiskovalne situacije. Zaradi tega ni mogoče postaviti neke splošne formule, ki bi olajšala načrtovan pristop k rešitvi problema. Ta mora terjati kreativnost, izvirnost in prilagodljivost načrtovalcev, kar pa je odvisno od subjektivnih dejavnikov preiskovalcev. Prevelika ali premajhna količina zbranih informacij vpliva na sestavljanje in preverjanje verzij ter posledično tudi na izvajanje načrtovanih ukrepov. Da bi bila izvedba načrtovanih opravil učinkovita, se je v nekaterih preiskovalnih situacijah potrebno usmeriti tudi k ostalim metodam in sredstvom kriminalistike. S tem mislimo predvsem na operativno kriminalistično analizo primera ter z njo povezano kriminalistično obveščevalno dejavnost, ostale metode operativne analitike, računalniško pomoč, psihofiziološko preiskavo verodostojnosti izjav s poligrafom in druge. Ključne besede: načrtovanje preiskovanja, verzija, preiskovalna situacija, zbrane informacije..

PLANNING OF CRIMINAL INVESTIGATION SUMMARY Planning of the criminal investigation is very important and also very pretentious work, which includes different operative – tactical and investigation activities with intention to clarify the criminal offence and the perpetrator. This process demands from the investigation planner appropriate decision – making, duties, measures, time and place of their realisation and also very high level of the responsibility divided among the individual performers. The intention of the investigation planning is to ensure at the right place and time all the available methods and measures for the accomplishment of specific task. This also includes the criminal restriction on the macro and on the micro level. As very important and significant part of the planning are versions, which lead us to presumptions about the criminal offence and the perpetrator and are as such the indispensable part of each working plan. On the base of their appointment depend in which direction and which planning measures are going to be performed, which facts are going to be investigated, where to seek the perpetrator etc. Therefore the investigation planning and version – making are undoubtable connected activities but they are not the same. In theory appear many contestable questions about the number of the version – making and their investigation, when to plan the investigation and the version – making. Theoretical points of view about this issue are different. Each investigation planning requires methodical and planned approach, demanding diversity and unique from each investigation. There isn't any universal formula, which should facilitate the planned approach to the problem solution. This everything demands creativity, originality and adjustment of the investigation planners, depending also on subjective factors. Nevertheless to big or to small quantity of the information influence the version – making and consenquently also the accomplishment of all the planned measures. It is important and highly necessary to use in some investigation situations also another criminalistic measures to make the accomplishment of all the planned measures efficient. By that we mean especially the operative criminalistic analysis of the case and by that connected.

criminal intelligence, another analytics methods, computer help and the psycho – physiological credibility of the investigation by the help of the polygraph and others.. Key words: investigation planning, version, investigative situation, collected information..



1 UVOD Učinkovito prepoznavanje in reševanje problemov je mogoče le s sistematičnim načrtovanjem, ki mora potekati metodično in načrtno pri vsaki zapleteni dejavnosti. Gre za tehnični in miselni proces, ki je ciljno usmerjen na določen predmet ali določeno situacijo. Zahteva veliko znanja, izkušenj, strokovnosti, sposobnosti, pa tudi iznajdljivosti in domišljijo. Cilji morajo biti jasni, razumljivi, konkretni, dosegljivi usklajeni in dogovorjeni, kajti če so sredstva, s pomočjo katerih naj bi se cilji realizirali, podcenjena in precenjena, je to znak neučinkovitega načrta. Načrtovanje mora biti podprto s kadrovskimi, materialnimi, finančnimi in drugimi sredstvi, ob uporabi ustreznih metod in sredstev. Ta morajo biti za realizacijo določene naloge zagotovljena ob pravem času in na pravem mestu. Z njimi ugotavljamo strukturo problema, ki je predmet načrtovanja ter obseg in dimenzije, ki so pomembne za njegovo rešitev. V diplomski nalogi se ukvarjamo z načrtovanjem kriminalističnega preiskovanja, namen katerega je sistematično in popolno odkrivanje kaznivih dejanj in storilcev. Kot pri vsakem načrtovanju so tudi na tem področju potrebna znanja in veščine načrtovalcev, ki morajo biti poleg tega sposobni presojanja v pravilnost odločitev, nalog, ukrepov ter kraja in časa njihovega uresničevanja. Zavezuje jih visoka stopnja odgovornosti, saj morajo odločati o pravočasni izvedbi načrtovanih nalog in ukrepov, še posebej takrat, kadar storilec ni znan ali je na begu. Pozno ali prezgodnje sestavljanje načrtovanih opravil oteţuje odkrivanje kaznivega dejanja in storilca, prav tako pa vodi v neučinkovitost določenih operativno – taktičnih dejanj. Upoštevati moramo, da je vsako kaznivo dejanje različno, neponovljivo, svojevrstno, zato je pristop razjasnjevanja vsakega drugačen. Ne obstajajo natančni napotki načrtovanja, ki bi olajševali pot do ugotavljanja resnice, zato je treba uporabljati tudi druge veščine in znanja, ki jih imajo preiskovalci. V kolikšni meri jih bodo uporabljali, pa je odvisno od njihovih subjektivnih dejavnikov. Pozornost posvečamo tudi verzijam, ki so nedvomno vključene v delovni načrt. Na podlagi njih izhajajo naloge in ukrepi, ki jih je potrebno opraviti. Pojavljajo se tudi sporna vprašanja, kdaj načrtovati preiskovanje in sestavljati verzije ter koliko verzij sestavljati in. 1.

preverjati, zato tudi te izpostavljamo. Odgovori nanje se razlikujejo, vendar menimo, da so vredni spoznanja. Da bi potekalo načrtovanje preiskovanja učinkovito, se preiskovalci posluţujejo tudi drugih metod in sredstev kriminalistike. Nekaterim od teh namenjamo pozornost z vidika uporabnosti njihovih rezultatov, saj so mnogokrat vključene v delovni načrt. Operativna kriminalistična analiza primera, kot ena izmed teh, nam poleg drugih ugotovitev omogoča pridobitev ali nakaz smeri zbiranja novih informacij, še posebej, če imamo opravka z informacijskim deficitom. Pri tem se pomembnost kaţe v kriminalistični obveščevalni dejavnosti, ki nam prav to omogoča. Poleg vsega tega ima poseben pomen uporaba računalnika pri načrtovanju preiskovanja (algoritmizacija). Zaradi hitrega razvoja računalniške tehnologije, je le-to lahko koristno in uporabno sredstvo pri preiskovanju kriminalitete. Na začetku diplomske naloge dajemo poudarek prvim informacijam in nujnim ukrepom po zaznavi kaznivega dejanja, saj menimo, da je prav od začetka prijave ali lastne zaznave policije o kaznivem dejanju in zbranih informacijah odvisno, ali se bo preiskovanje sploh nadaljevalo in v kateri smeri ter kolikšnem obsegu. V uvodnem delu preiskovanja in načrtovanja gre za širše, poglobljeno in zapleteno obravnavanje kriminalističnih nalog in problemov, ki se izraziteje pojavijo po prvih informacijah in dokazih. Dejstva in dokazi, do katerih pridejo preiskovalci s prvimi ukrepi in preiskovalnimi dejanji, pa so izhodišče za načrtno analitično – sintetično ter tudi ustvarjalno – intuitivno miselno delo. Tedaj se pričnejo sestavljati tudi zapletenejši načrti, grafično planiranje, mreţni plan in podobno, čeprav je od vrste preiskovalne situacije odvisno, kdaj se naj ta dejanja opravijo (Maver, 1988).. 1.1 Metodološko – hipotetični del Namen diplomske naloge je, da se zdruţijo spoznanja o obravnavani temi v celoto. Do sedaj je bilo tej temi posvečeno malo pozornosti, tudi pisalo se je o njej bolj malo. Zato ţelimo osvetliti pomembne elemente načrtovanja kriminalističnega preiskovanja, ki lahko sluţijo v razmislek preiskovalcem pri nadaljnjih načrtovanih nalogah ter vsem, ki jih to področje zanima. Kot cilj smo si zadali, da najprej opredelimo teoretična izhodišča. 2.

načrtovanja preiskovanja ter na podlagi opravljene analize primera, ki je potekala v praksi, ugotovimo potrditev ali zavrnitev postavljenih hipotez. Pri izdelavi diplomske naloge sem uporabil sledeče metode: deskriptivno metodo s študijem domače in tuje literature, analizo primera, ki je potekal v praksi ter intervju, na podlagi katerega je analiza primera sploh nastala. Z ugotovitvami, do katerih bom prišel med pisanjem diplomskega dela, bom potrdil (oziroma delno potrdil) ali zavrnil naslednje hipoteze: 1. Slovenski preiskovalci uporabljajo teoretični model načrta preiskave, ki ga opredeljuje nemška strokovna literatura. 2. Pri načrtovanju preiskovanja igrajo ključno vlogo postavljene hipoteze o dogajanju, motivih in moţnem storilcu. 3. Izdelava načrta preiskovanja je odvisna od preiskovalčeve (vodja preiskave) ocene, domiselnosti, iznajdljivosti, ustvarjalnosti ter njegovega znanja in izkušenj.. 3.

2 SPLOŠNO O PREISKOVANJU KAZNIVIH DEJANJ 2.1 Zakonska podlaga preiskovanja kaznivih dejanj Temeljno določilo, ki je dano policiji kot pooblastilo za preiskovanje1 kaznivih dejanj je zapisano v 1. in 2. odstavku 148. člena Zakona o kazenskem postopku. (1) Če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, mora policija ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. 2. odstavek 148. člena Zakona o kazenskem postopku, ki daje policiji dodatna pooblastila za izvedbo naloge iz prejšnjega odstavka, pa pravi: (2) Da bi izvršila naloge iz prejšnjega odstavka, sme policija zahtevati potrebna obvestila od oseb; opraviti potreben pregled prevoznih sredstev, potnikov in prtljage; za nujno potreben čas omejiti gibanje na določenem prostoru; ukreniti, kar je potrebno v zvezi z ugotavljanjem istovetnosti oseb in predmetov; razpisati iskanje osebe in stvari, ki se iščejo; v navzočnosti odgovorne osebe opraviti pregled določenih objektov in prostorov podjetij in drugih pravnih oseb in pregledati določeno njihovo dokumentacijo ter ukreniti in storiti drugo, kar je potrebno. O dejstvih in okoliščinah, ki se ugotovijo pri posameznih dejanjih in utegnejo biti pomembne za kazenski postopek in o predmetih, ki so bili najdeni ali zaseženi, se napravi zapisnik ali uradni zaznamek. Zakon o policiji v 3. členu opredeljuje kot eno izmed nalog policije, ki je dolţna, preprečevati, odkrivati in preiskovati kazniva dejanja in prekrške, odkrivati in prijemati storilce kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih oseb ter jih izročati pristojnim organom, zbirati dokaze ter raziskovati okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev premoţenjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in prekrškov. Za začetek preiskovanja torej zadošča najniţja stopnja suma (razlogi za sum), da je bilo. 1. Ostala določila, ki še urejajo področje preiskovanja, glej 149., 245., 549. člen ZKP ter 13. člen Zpol.. 4.

storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolţnosti2. Na podlagi tega se policija ravna po določbah 148. člena Zakona o kazenskem postopku.. 2.2 Od prvih informacij do nujnih ukrepov po zaznavi kaznivega dejanja Ob prvih informacijah, ki jih sprejme uradna oseba (policist) ob prijavi domnevnega kaznivega dejanja, mislimo predvsem na »uvodno« fazo preiskovanja. Ta se nanaša na tisto dejavnost preiskovalcev, ki poteka pred preiskovalnimi dejanji, pa tudi pred nekaterimi operativno-taktičnimi ukrepi in je torej posledica prvih informacij, ki jih sprejme pristojna uradna oseba (Maver, 1987). Odvisno od same situacije, ki je po svoji naravi pogostokrat specifična, pa mora ta oseba (policist) biti ustrezno psihološko in miselno pripravljena, da ustrezno odloča in ukrepa. Ta del preiskovanja je lahko odločilen zlasti za apercepcijo (dojemanje) celotne situacije, saj je prav od odločanja v tej fazi odvisno, ali se bo preiskovanje sploh začelo, ali pa bo nasprotno informacija ostala neizrabljena in dejanje neodkrito in neraziskano (Maver, 1987). Organ (policija), ki sprejme takšno informacijo, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, mora oceniti resničnost vira informacije, jo ovrednotiti, apercipirati ter oceniti njeno kvaliteto, čeprav tudi drugih ne gre podcenjevati. Praksa namreč dokazuje, da je prav zaradi napačne presoje in ocene prvih informacij prišlo ţe do hudih napak, kar pa je bilo usodno za samo preiskovanje. Podobno kot velja za sodbo pravilo »v dvomu v korist obtoţenca« (in dubio pro reo), bi moralo veljati za pričetek preiskovanja in ukrepanja ob prvih informacijah pravilo »ob vsakem dvomu pričeti s poizvedbami« (Maver, 1987). Po prejetju prvih informacij3 o kaznivem dejanju in glede na samo situacijo, se veţejo tudi nujni ukrepi, ki morajo biti izvedeni. Predvsem se postavlja vprašanje, kako naj v tovrstnih situacijah preiskovalni organ ukrepa. Maver (1988) pravi, da je postopek sprejemanja in ukrepanja pri takšnih prijavah oziroma. 2. 3. Enako velja za kazniva dejanja, ki se preganjajo na predlog oškodovanca. Kadar je podan predlog za pregon, postane dolţnost policije, da preganja po uradni dolţnosti. Ker so po navedbah nekaterih avtorjev prve informacije o dejanju (ali storilcu) izhodišče za sestavljanje prvih verzij, bomo o njih govorili v naslednjem poglavju, saj se verzije po našem mnenju aktivneje sestavljajo in preverjajo po prvih nujnih ukrepih in zbranih obvestilih. Čeprav to ne pomeni, da preiskovalec ţe ob prvih informacijah ne razmišlja o moţnih razlagah.. 5.

ovadbah največkrat algoritmiziran. To pomeni, da obstajajo točno določena pravila za postopek, po katerih se mora ravnati pristojna oseba. Pri tem se lahko uporablja ţe tiskane obrazce z rubrikami, ki jih mora izpolniti, ali ravna po besedilu Zakona o kazenskem postopku in drugih predpisov, ali pa upošteva pravila kriminalistike za ukrepanje v posameznih taktičnih situacijah. Kot drugi takšen ukrep pa je neposredno povezana tudi miselna dejavnost (ustvarjalno in logično mišljenje), ki pa se vseskozi spreminja glede na različne kombinacije situacij in je nepogrešljiva za reševanje le teh. Slednji deli nujne ukrepe na tiste, ki sodijo v »uvodno« fazo preiskovanja in nekako ločuje tiste, ki spadajo ţe v samo preiskovanje. V »uvodno« fazo preiskovanja uvršča (Maver, 1988): . odhod na kraj dejanja in zavarovanje materialnih dokazov ter osebnih dokazov (informacij) pred uničenjem, poškodovanjem ali spreminjanjem,. . pomoč ţrtvi,. . nujni ukrepi za izsleditev in pridrţanje storilca (blokiranje terena, racija, tiralica, ipd.),. . pritegnitev strokovnjakov in izvedencev,. . odločitev o uporabi psa slednika,. . pregled opreme, prtljage, vozil,. . legitimiranje, prijetje, osebna preiskava (kot operativno dejanje) ipd.. Ločuje pa tiste nujne ukrepe, ko se ţe pričenja glavno preiskovanje. To so predvsem ogled, razgovor z očividci, pričami in drugimi osebami na kraju dejanja, uporaba psa slednika, pregled evidenc ipd. Nekoliko drugačnega mnenja je Ţerjav (1994), ki omenja, da ni mogoče našteti, ne opisati vseh nujnih ukrepov, niti ne njihovega vrstnega reda, ker je vse odvisno od številnih okoliščin, kot so čas naznanitve (po telefonu, ustno, anonimno), vrsta naznanjenega kaznivega dejanja, kraj dejanja ter čas, ki je minil od dejanja do takrat, ko je policija sprejela ovadbo. Kljub temu med nujna opravila in ukrepe uvršča predvsem (Ţerjav, 1994): . presojo resničnosti ovadbe,. . dajanje navodil ovaditelju in posredovanje pomoči,. . odhod na kraj dejanja, 6.

. zbiranje prvih obvestil, prvi ukrepi za izsleditev storilca, obveščanje,. . zavarovanje kraja kaznivega dejanja.. V končni fazi gre torej za ukrepe, ki so na podlagi pridobljenih informacij nujno potrebni za odkritje kaznivega dejanja in storilca ter za samo dokazovanje tega. Vse informacije, ki se z nujnimi ukrepi zberejo, pa so podlaga za analizo kaznivega dejanja, načina storitve in sprememb, ki jih je povzročilo kaznivo dejanje (Maver, 1987).. 2.3 Ogled kraja kaznivega dejanja Ogled kraja kaznivega dejanja spada med prve in nujne preiskovalne ukrepe. Namenjen je temu, da se razjasni kaznivo dejanje in odkrije storilec ter da se ugotovijo in preverijo vse okoliščine, ki so v povezavi s preteklim dogodkom. Ta predstavlja pomemben vir informacij, zato menimo, da je pri vsakem ogledu bodisi včasih za nekatere, na videz laţjih bodisi teţjih kaznivih dejanjih potreben temeljit pristop4. To zahteva tudi aktivno miselno delo preiskovalcev, kjer je uspešnost iskanja sledov in materialnih dokazov pogosto odvisna od tega. Kot pravi Maver (2004): »Kriminalist opazi malenkosti zato, ker ve zanje«. S tem se popolnoma strinjamo, saj je za dobro opravljen ogled kraja dejanja potrebno veliko znanja in izkušenj, motiviranost preiskovalca ter čim razvitejša sposobnost logičnega in ustvarjalnega mišljenja. Opravljanje ogleda (še posebej v hujših primerih kaznivih dejanj) zahteva veliko odgovornost preiskovalcev, predvsem vodje ogleda, ki mora razmišljati o taktiki izvajanja, razporeditvi članov ogledne skupine, vključitvi strokovnjakov in izvedencev in drugih pomembnih vprašanjih. Zelo pomemben je tudi čas prihoda preiskovalcev oziroma ogledne skupine na sam kraj dogodka. Od njega je pogosto odvisna količina in kakovost najdenih sledov in drugih materialnih dokazov, s tem pa tudi usoda celotnega kazenskega postopka, zato je pomembno, da se preiskovalci čim prej odzovejo na sam kraj dogodka. Prav tam je velikokrat skrit ključ za razjasnitev kaznivega dejanja in mnogokrat je od pozornosti in znanja kriminalistov, pazljivega iskanja in natančnega zapisovanja 4. S tem mislimo predvsem na natančnost, temeljitost, vztrajnost in potrpeţljivost preiskovalcev, ki opravljajo ogled. Še posebej takrat, ko je materialnih dokazov na kraju dejanja malo oziroma na videz sploh niso opazni.. 7.

ugotovljenih dejstev odvisno, ali bo storilec odkrit in dejanje razjasnjeno in ali bodo zbrani vsi potrebni dokazi za obsodbo storilca (Maver, 2004).. 2.4 Rekonstrukcija in eksperiment Rekonstrukcija5 je samostojno preiskovalno dejanje, katerega namen je, da se preverijo ţe zbrani dokazi in ugotovijo morebitna dejstva, ki so pomembna za razjasnitev stvari. Gre torej za obnovo oziroma prenovo dogodka v razmerah, v katerih se je po izvedenih dokazih dogodek pripetil. Ta ponovitev dogodka se kaţe kot simulacija, saj je nemogoče, da se pretekli dogodek popolnoma enako ponovi. S ponovitvijo dogodka ţelijo preiskovalci ugotoviti predvsem (Maver, 2004): . ali so izvedeni dokazi resnični,. . ali je dejanje potekalo tako, kot je videti,. . katera od prič ali kdo od obdolţencev govori resnico in kdo laţe,. . ali je mogoče najti nova dejstva in dokaze, ki bi pojasnili potek kaznivega dejanja ipd.. Za kriminalistično preiskovanje bi bila zraven rekonstrukcije koristna tudi uvedba eksperimenta. Gre za samostojno preiskovalno opravilo, ki se lahko zdruţi tudi z opravljanjem rekonstrukcije. Namen tega je, da se s poskusom preverijo različne okoliščine in dejstva kaznivega dejanja, kot so: verodostojnost izjav prič, nastanek sledi, modus operandi, zanesljivost alibija, vzročnost med pojavi ipd. (Maver, 2004). Edina teţava je v tem, da se mu namenja zelo malo pozornosti, poleg tega pa ga naša zakonodaja ne opredeljuje.. 2.5 Zbiranje obvestil Zbiranje obvestil6 predstavlja pomemben vir informacij pri odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj. Opravlja se v primeru, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolţnosti7. Preden policija začne zbirati 5. Glej 246. člen ZKP Z zbiranjem obvestil enačimo informativni razgovor in intervju, kjer je cilj zbiranje informacij. Gre za srečanje pooblaščene uradne osebe z občanom, ki imata povsem razdeljeni vlogi (eden nekaj ve, drugi ţeli to izvedeti). 7 Glej 2. odstavek 148. člena ZKP 6. 8.

informacije, mora poiskati osebe, ki bi lahko dale koristne podatke v zvezi s kaznivim dejanjem. Odkrivanje teh oseb se lahko izvaja z opazovanjem na kraju dejanja in v okolici, neposredno po dejanju. Obstajajo tudi primeri, ko se zbiranje obvestil opravlja več dni, še posebej, če je količina zbranih informacij majhna. Pri tem imajo pomembno vlogo očividci, morebitne ţrtve, občani, ki ta obvestila posredujejo policiji. Praksa potrjuje, da dobro sodelovanje med policijo in lokalno skupnostjo odločilno prispeva k preiskovanju kaznivih dejanj in odkrivanju storilcev. Policija zbira obvestila tudi na druge načine, in sicer: . z vabljenjem8 oseb (tudi osumljencev) v uradne policijske prostore, ki bi posredovale kaj več informacij o kaznivem dejanju,. . z zbiranjem osebnih in drugih podatkov zaradi opravljanja z zakonom določenih nalog,9. . od oseb, ki so v priporu.10. Ker je zbiranje obvestil eden izmed nujnih ukrepov, ki poteka pred, intenzivneje pa po ogledu,11 velja omeniti, da morajo biti preiskovalci pri zbiranju informacij prav tako pozorni in previdni na tako imenovana laţna obvestila,12 ki jih dajejo očividci, ţrtev ali sam storilec. Koristno je, če ima preiskovalec tudi lastnosti »dobrega psihologa«, ki zna oceniti verodostojnost informacije, zraven tega pa jo preveriti. Podatke, ki so pridobljeni, je potrebno ovrednotiti in analitično obdelati, saj je le s pravilnim in sistematičnim pristopom mogoče iz zelo veliko podatkov pridobiti pomembna dejstva in okoliščine, ki pripomorejo k uspešni preiskavi kaznivega dejanja (Šumah, 2008). Strinjamo se tudi z navedbami, ki jih opredeljuje Maver (2004): »Zelo pomembno je namreč, da preiskovalci vedo, kako poteka zaznavanje nekega dogodka, katera dejstva si človek bolj zapomni in katera manj, kaj vse vpliva na pravilnost zaznavanja in. 8. Glej 3. odstavek 148. člena ZKP ter 37. člen Zpol Glej 54. člen Zpol 10 Glej 8. odstavek 148. člena ZKP 11 Mislimo na primere s področja krvnih in seksualnih deliktov, premoţenjskih deliktov ipd. 12 S tem mislimo na zavajajoče informacije tistih, katerih namen je, da se preusmeri samo preiskovanje in s tem zaščiti morebitnega storilca pred odkritjem, ali na informacije oseb, ki so zaprtega tipa in ne marajo sodelovanja s policijo, se ne ţelijo oziroma upajo izpostavljati ali vmešavati v delo policije, ko ta zbira informacije. 9. 9.

reprodukcijo zaznanega, kajti od tega je odvisno, na kakšen način pristopiti k razgovoru ali zaslišanju, da bi dobili čim bolj verodostojne izjave oziroma odkrili napake ali laţi v vsebini izjav.« Tudi interes in volja oseb, ki dajejo preiskovalcem informacije, sta lahko različna, zato je tudi temu treba prilagoditi taktiko informativnega razgovora. Pri razgovorih velja upoštevati naslednja izhodišča: . človek občasno govori in neprestano nekaj sporoča,. . človek včasih razmišlja, ves čas pa nekaj občuti,. . na vsako srečanje dveh ali več oseb vplivajo stališča, pričakovanja in predstave vsakega posameznika (Selič, 2000).. 2.5.1 Prepoznava in soočenje Prepoznavo in soočenje bi lahko opredelili kot posebni obliki zbiranja obvestil13, saj se pri policijskem delu velikokrat pokaţe, da je narava preiskovanja kaznivih dejanj in iskanje storilcev teţavna in zapletena, zato se pri opravljanju nalog pokaţe nujnost uporabe tudi teh oblik zbiranja obvestil (Šumah, 2008). Prepoznavati je mogoče osebe, predmete, trupla, pa tudi kraj dejanja. Prepoznava se lahko opravi s pomočjo slik, skic ali neposredno, z namenom, da se ugotovi identiteta. Seveda pa mora tisti, ki prepoznavo14 (osebe ali predmeta) opravlja, najprej opisati in navesti znake tistega, ki ga prepoznava. Kadar se opravlja soočenje, se ponovno zaslišujeta dve ţe zaslišani osebi, ki sta na prejšnjem zaslišanju podali različne izpovedi, vendar se te razlikujejo glede pomembnih dejstev. Soočenje15 se lahko opravlja med: . pričo z drugo pričo,. . obdolţencem in pričo,. . obdolţencem in soobdolţencem (Maver, 2004).. 13. Nekateri avtorji navajajo tudi kot posebno vrsto zaslišanja. Podrobneje glej 242. člen ZKP in 35.a člen Zpol 15 Glej 229. člen ZKP 14. 10.

Pomembno je, da se lahko soočita le dva udeleţenca. Namen tega je, da: . se pojasnijo razlike v izjavah prič ali obdolţencev glede pomembnih dejstev oziroma se vsaj prepričati o tem, kateri od udeleţencev postopka govori resnico,. . se ugotovijo morebitna nova dejstva in okoliščine, ki se pojavljajo med zaslišanjem,. . utrdi resničnost prej dane izjave in odstraniti neresnično izjavo drugega udeleţenca (Vodinelić v Maver, 2004: 249).. Obe obliki zbiranja obvestil se lahko uporabita kot preiskovalno ali operativno-taktično dejanje. Kot preiskovalno dejanje ju opravlja preiskovalni sodnik, ki ima na sodišču dokazno vrednost, kot operativno- taktično pa opravlja policija, ki ima zgolj spoznavno vrednost16. Maver (2004) poudarja, da je pomemben razmislek preiskovalcev, ali je potrebna sodna prepoznava ali t.i. kriminalistična prepoznava, kajti ko je bila slednja enkrat opravljena, ni več mogoče opraviti sodne.. 2.5.2 Poligrafsko testiranje Poligrafsko testiranje predstavlja psihofiziološko preiskavo verodostojnosti izjav testirane osebe, katero opravlja strokovno usposobljen preiskovalec za to področje. Preiskovalec zastavlja testirani osebi poseben sistem vprašanj, na katera se oseba različno psihofiziološko odziva, poligrafska naprava pa te spremembe (fiziološki odzivi kardiovaskularnega sistema, dihanja in električne prevodnosti koţe, ipd.), ki nastajajo v organizmu, meri oziroma zapisuje (Šumah, 2008). Uporaba teh preiskav ni primerna za otroke in mlajše mladoletnike, duševne bolnike, alkoholike, včasih tudi za nosečnice. Omeniti je potrebno, da opravljeno poligrafsko testiranje17 lahko sluţi tudi kot indic za nadaljnje preiskovanje. Zato je pomembno, da se preiskovalci ustrezno pripravijo nanj. Rezultati lahko pokaţejo na povezavo osumljenca s kaznivim dejanjem, lahko pa se uporablja tudi za morebitno izločanje ne vpletenih. Po naši zakonodaji nima dokazne vrednosti. 16. 17. Spoznavna vrednost prepoznave je v predkazenskem postopku le kot orientacija pri preiskovanju kaznivih dejanj in iskanju storilca in se vrednoti kot zbrana obvestila po 2. odstavku 148. člena ZKP. Kot posebno metodo zbiranja informacij, to opredeljuje 54. člen Zpol, za katero je potrebna pisna privolitev testirane osebe.. 11.

2.6 Pomen in vloga indicev ter kriminalističnega mišljenja pri preiskovanju kaznivih dejanj Pomen in vloga indicev Indice poimenujemo sumljive okoliščine, ki usmerjajo delo policistov in kriminalistov pri odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj in njihovih storilcev. Sumljive okoliščine se lahko navezujejo na kaznivo dejanje, na storilca ali oboje. Gre za posredne dokaze, na podlagi katerih se z logičnim mišljenjem in z izkušnjami preiskovalcev sklepajo morebitna dejstva. Do kolikšnih pomembnih informacij bo preiskovalec prišel, je odvisno od njegove zavzetosti, sposobnosti, motiviranosti, ipd. Vodinelić pri tem poudarja: »Dosti je doseţeno, če se pojavi sum. Ni kaznivega dejanja brez indicev. Indice je treba iskati in najti, to pa lahko naredi le tisti preiskovalec, ki sumi.« (Vodinelić v Maver, 1987:19). 12.

Slika 1: Indici (povzeto po Maver, 2004: 253-262) Predvsem ko ni neposrednih očividcev na kraju dejanja, je potrebno obstoj dejstev ugotavljati prav s posrednimi dokazi. Ker pa nimajo vsi indici takšne vloge, sluţijo nekateri le kot smernice policiji. Oboje prikazujemo v sliki 1, prav tako pa različne vrste indicev, s poudarkom na Vodinelićevi opredelitvi, ki deli indice: pred, med in po dejanju, materialne in psihološke, indice, ki kaţejo na kaznivo dejanje, na storilca ter oboje. V njej prikazujemo tudi opredelitev indicev, kam so lahko usmerjeni ter načine in metode odkrivanja le teh, ki so pomembni za preiskovanje kaznivih dejanj. Indici nam lahko torej kaţejo različne informacije, ki vzbujajo sum. Te je potrebno preverjati, še prej pa pravočasno zaznavati. Da je le-to čim bolj uspešno, ima pri tem pomembno vlogo preiskovalčeva motiviranost, ţelja po iskanju, opaţanju, preverjanju, ter znanje in izkušnje.. 13.

Kriminalistično mišljenje pri preiskovanju kaznivih dejanj Pri preiskovanju kaznivih dejanj je zraven zaznave indicev pomembno tudi kriminalistično mišljenje. Začne se ţe od prvega suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, poteka pa skozi ves proces preiskovanja, dokler niso zbrani vsi dokazi in dejstva, prijet storilec ter s tem razjasnjeno kaznivo dejanje. Ena izmed pomembnejših lastnosti kriminalističnega mišljenja je sposobnost sumiti oziroma dvomiti v dejstva in razmere. Za kriminalistično prakso velja spoznanje, da človek velikokrat »manj misli, kot si misli«, še posebej, ko prihaja do napak in pomanjkljivosti v mišljenju in sklepanju. To pa je predvsem zaradi nezadostnega znanja, uporabe. nepravilnih. argumentov,. napačnega. ocenjevanja. dejstev. in. dokazov,. nedoslednosti pri sklepanju ali napak pri uporabi formalnih pravil logike in podobno (Maver, 2004). Med pomemben del kriminalističnega mišljenja spada tudi logično mišljenje. To vsebuje indukcijo, dedukcijo, analogijo ter druge oblike logičnega mišljenja. Z njim preiskovalec spozna, da s sklepanjem nekaj ni v redu, zlasti v zvezi z dokazovanjem in argumentiranjem posameznih trditev. Namen logike je predvsem, da bi preiskovalca naučila bolje misliti in bi ga obvarovala pred napačnimi sklepi v lastnem mišljenju in mišljenju drugih (Maver, 1985). Pomembna je pri ugotavljanju posameznih dejstev, pri opravljanju operativnih in preiskovalnih dejanj, kot tudi pri načrtovanju preiskovanja, sestavljanju verzij, opredelitvi posledic, ki izhajajo iz neke verzije in ocenjevanju zbranih dejstev in dokazov (Maver, 1985). Tudi takrat, ko so zbrane vse informacije in dejstva, je potrebno, da se ugotovi, katera so pomembna za preiskovanje. Maver (1985) pravi, da je to včasih hitro razvidno, v nekaterih primerih pa se informacije skrivajo za na videz nepomembnimi okoliščinami, ki pa jih je potrebno odkriti le s poglobljeno analizo in sintezo ter z logičnim sklepanjem. Prav ima Vodinelić, ki pravi: »Če kriminalist ni zmoţen razčleniti nastajanje in tok svojega sklepanja, proučevati posamezne člene miselne verige glede njihove resničnosti in medsebojnega odnosa, kot tudi odnosa z dejstvi, potem je predkazenski postopek sploh nemogoče načrtovati, storjenih napak se ne da popraviti in kaznivo dejanje lahko ostane za vedno neraziskano, storilec nekaznovan ali nedolţen človek, zoper katerega so se indicije nesrečno spletle, obsojen« (Vodinelić v Maver, 1985: 129). 14.

Preiskovalec mora biti vešč tudi v logičnem mišljenju. S tem se izogne morebitnim napakam pri sklepanju, poleg tega pa laţje spoznava nepravilnosti tujega mišljenja. Strinjamo se lahko, da je mišljenje preiskovalcev najbolj aktivno takrat, ko opravljajo ogled kraja dejanja, še posebej, ko nekatera dejstva niso znana, ni materialnih dokazov, ki bi po pričakovanju morali biti. Kot pravi Maver (2004) morajo biti tukaj prisotne vse strukture mišljenja: od reproduktivnega (po navodilih kriminalistične taktike in tehnike), produktivnega (na podlagi znanj in izkušenj), logičnega, do ustvarjalno intuitivnega.. 15.

3 NAČRTOVANJE PREISKOVANJA KAZNIVIH DEJANJ 3.1 Splošno o načrtovanju preiskovanja Namen načrtovanja preiskovanja je sistematično in popolno odkrivanje kaznivih dejanj. Ker pa je kaznivo dejanje neponovljiv dogodek v preteklosti, ki ga ni mogoče preveriti z eksperimentom, ga je mogoče spoznati le posredno, prek dejstev v sedanjosti, ki so posledica tega dogodka ali so kako drugače povezana z njim. Z zbiranjem in analizo teh informacij, ki so dostopne v sedanjosti, pa se z načini kriminalističnega spoznavanja ustvarja podoba tega preteklega dogodka (Mihailova, 2007). Načrtovanje preiskovanja ima torej svoje posebnosti, kot so enkratnost, neponovljivost dejanja, upoštevanje pravnih določil, specifičnost kriminalističnega spoznavnega procesa, hkrati pa veljajo zanj tudi splošne zakonitosti in spoznanja, ki jih je mogoče brez prilagajanja uporabiti. Zaradi neupoštevanja in nespoštovanja potrebe po načrtovanju preiskovanja pa prihaja do vrste napak, do površno opravljenega dela, spregleda pomembnih dejstev, neupravičenih zamud, neusklajenosti v delovanju preiskovalcev ali preiskovalnih sluţb in podobno. Delo je včasih razdrobljeno, počasno, stihijsko, posledica tega pa je neuspešnost pri spoznavanju resnice in zbiranju dejstev ter dokazov o krivdi storilca (Maver, 2004). Zaradi raznolikosti preiskovalnih situacij ni mogoče za načrtovanje preiskovanja postaviti nekih splošnih formul oziroma natančnih napotkov. Vsako kaznivo dejanje se razlikuje od drugih, je enkratno, neponovljivo, zato zahteva različen pristop k načrtovanju preiskovanja, za katero je nujna kreativnost, izvirnost in prilagodljivost. Frangeţeva in Dvoršek (2003) pravita, da moramo upoštevati stopnjo realizacije kateregakoli postavljenega načrta, saj je ta najboljši pokazatelj njegove kvalitete. Smisel načrtovanja je uresničevanje realnih in v praksi izvedljivih načrtov. Če se načrt v praksi ne more realizirati, je to znak, da so podcenjena ali precenjena sredstva, s pomočjo katerih naj bi ga realizirali. Za omejevanje kriminalitete poteka načrtovanje na dveh osnovnih ravneh: na globalni (strateški oziroma makro) ravni in operativni (mikro) ravni.. 16.

3.1.1 Načrtovanje preiskovanja na strateški ravni Strateško načrtovanje preiskovanja je povezano z omejevanjem kriminalitete na globalni ravni.. Gre za. preiskovanje in. preprečevanje določenega. področja kriminala. (premoţenjskega, gospodarskega, organiziranega) ali pa celotnega kriminala na določenem področju (regiji, drţavi, skupini drţav). Pri načrtovanju na strateški ravni zasledujemo različne cilje (Frangeţ, Dvoršek, 2003): . povečati deleţ preiskanih kaznivih dejanj,. . odpraviti slabosti in motnje pri odkrivanju in preiskovanju,. . izboljšati sodelovanje z drugimi nadzornimi institucijami,. . preprečiti nadaljnje širjenje uličnega kriminala,. . izboljšati občutek varnosti in podobno.. Cilje običajno definira kriminalitetna politika, načrtuje pa se, kako te cilje uresničiti torej strategijo oziroma strateške ukrepe za dosego načrtovanega cilja (Frangeţ, Dvoršek, 2003). Bistvo strateškega načrtovanja je, da se osredotoča na osnovno naravo (poslanstvo) in smer (strategijo). Zraven strateškega načrtovanja so za kriminalistično strateško načrtovanje, ki je povzelo spoznanja iz strateškega načrtovanja tudi na drugih področjih, pomembna tri vprašanja (Dvoršek, 2008): . kje smo sedaj? (analiza stanja),. . kje ţelimo biti? (jasen cilj, vizija),. . kako priti do tja? (strategija).. Brisach (2001) pravi, da sistematično kriminalistično strateško načrtovanje vključuje naslednje elemente: . zbiranje in obdelavo podatkov,. . zgodnje opozarjanje in napovedovanje,. . zastavljanje ciljev,. . analizo vpliva,. . načrtovanje izvajanja ter. . izvajanje, nadzor in vrednotenje.. 17.

Načrtovanje torej predstavlja zelo pomemben in kompleksen sestavni del procesa reševanja problemov omejevanja kriminala. Pomemben je zato, ker s slabim načrtovanjem ne bomo dosegli ciljev oziroma ţelenih rezultatov, temveč le negativne učinke, ki bodo problem samo še poglobili. Načrtovanje je kompleksen sestavni del procesa reševanja problemov, ker moramo pri načrtovanju upoštevati nasprotnikovo zoperstavljanje, druge načrtovalce omejevanja kriminala in njihove interese. Nekoliko manj velja to za operativno strateško načrtovanje, kjer se nekatere stvari improvizirajo, vendar morajo biti čim bolj omejene, razen ko nam primanjkuje informacij in načrtujemo ukrepe v skladu z domnevami (Dvoršek, 2008). Dvoršek (2008) načrtovanje deli na več nivojev, in sicer: . načrtovanje v okviru referata oziroma oddelka, pri katerem gre izključno za operativne strategije, vezane na določena hujša kazniva dejanja ali delovanje skupine storilcev, kjer so načrtovalci vodje skupin;. . načrtovanje v okviru sektorja, kjer loči operativne, deliktne strategije – tu gre poleg načrtovanja posameznih strategij tudi za določanje teţišč preiskovanja, oblikovanje delovnih skupin, koordinacijo med referati in sodelovanje z institucijami zunaj sektorja;. . načrtovanje v okviru uprave, kjer loči deliktne, strokovne, regionalne strategije – te so sestavni del celotnega policijskega delovanja na določenem območju;. . načrtovanje v okviru sluţbe oziroma celotne policijske organizacije (generalne, čezregionalne strategije).. Načrtovanje preiskovanja na strateški ravni torej ne smemo zanemariti, saj je pomembno za omejevanje kriminala na globalni ravni. S pričujočo diplomsko nalogo pa se osredotočamo predvsem na načrtovanje preiskovanja na operativni ravni.. 3.1.2 Načrtovanje preiskovanja na operativni ravni Načrtovanje na operativni ravni je proces načrtovanja posameznih kriminalističnih opravil in dejanj, ki je usmerjeno k posamezni preiskovalni situaciji oziroma kaznivemu dejanju, ki ga najpogosteje izvajajo posamezni operativni delavci v okviru svojih delovnih nalog. Realizirano je na krajše časovno obdobje odkrivanja kaznivega dejanja in. 18.

storilca, kjer je načrtovanje natančnejše, konkretnejše ter bolj usmerjeno v detajle od makro načrtov (Frangeţ, Dvoršek, 2003). Vprašljivo je, koliko se v praksi preiskovalci dejansko posvečajo načrtovanju posameznih operativnih in preiskovalnih dejanj in preiskovanju v celoti. Ali se dogovorijo o taktiki izpraševanja, vnaprejšnji pripravi vprašanj pred razgovorom z osumljencem ali se zgolj nanašajo na svoje znanje in izkušnje? Pri enostavnih kaznivih dejanjih morda to ne predstavlja ovire. Teţave se lahko pojavijo pri zapletenejših primerih umorov, organizirane trgovine z oroţjem in ljudmi, korupcije in drugih kaznivih dejanj, kar pa zahteva načrtno in usklajeno delo, z uporabo različnih tehnik in metod načrtovanja ter s sodelovanjem analitikov, profiljerjev in drugimi ustreznimi strokovnjaki. Le tako se je mogoče učinkoviteje izogniti napakam in spregledu pomembnih dejstev ter razjasniti posamezna kazniva dejanja (Mihailova, 2007). Od kvalitetnega načrtovanja preiskovanja je torej odvisno ali bomo razpoloţljiva kriminalistična sredstva uporabili tako, da bomo preiskavo zaključili z zadostnim številom (materialnih) dokazov (Dvoršek, 2008).. 3.2 Načrtovanje preiskovanja kaznivih dejanj Številni avtorji različno pojmujejo načrtovanje preiskovanja ter s tem povezane aktivnosti, ki spadajo v področje kriminalistike, zato nekatere v nadaljevanju tudi navajamo. Prav tako lahko pomembno prispevajo k večjemu spoznanju in upoštevanju tudi na praktičnem nivoju. Vodinelić pravi, da je načrt za vsako preiskovalno situacijo načrt glavnih vprašanj kriminalistike in operativno-taktičnih ukrepov, preiskovalnih dejanj, ukrepov za zavarovanje navzočnosti obdolţenca in za uspešno vodenje kazenskega postopka, vseh preiskovalnih dejanj, vloţitve in zastopanja obtoţnice, izvajanja obrambe in vodenje glavne obravnave, da bi se ta vprašanja razjasnila (Vodinelić v Mihailova, 2007: 7). Za potrebe naše diplomske naloge bi bila primernejša opredelitev Horvata in Rosa, ki pravita: »Načrt dela za vsak posamezen primer je v bistvu pravočasno sestavljen popis. 19.

glavnih (zlatih) vprašanj kriminalistike, na katera je treba odgovoriti v kriminalistični obdelavi, ter načrt izvrševanja in nadzora izvajanja operativno-taktičnih in preiskovalnih dejanj zaradi odkrivanja kaznivega dejanja in storilca.« (Horvat in Roso v Maver, 2004: 153) Oba avtorja med načrtovanje uvrščata naslednje aktivnosti (Horvat in Roso v Maver, 2004: 153): . zbiranje potrebnih podatkov (ki se pridobijo z ogledom, ovadbo, sporočili ljudi, pregledom dokumentacije ipd.);. . analizo delovnih operacij (ekstenzivnost in intenzivnost delovnih operacij, potreben čas in delovna sredstva);. . razdelitev dela (kadrovski in tehnični potencial);. . določanje vrstnega reda delovnih operacij;. . izvrševanje delovnih nalog;. . kontrolo opravljenih nalog.. Nekoliko drugačne aktivnosti vključuje v načrtovanje Vodinelić, in sicer (Vodinelić v Maver, 2004: 154): . ugotavljanje okoliščin, ki jih je treba odkriti, razjasniti in dokazati;. . postavitev verzij o glavnih vprašanjih kriminalistike;. . preciziranje operativno-taktičnih in preiskovalnih ukrepov;. . določitev vrstnega reda in časa izvrševanja operativnih ukrepov in preiskovalnih dejanj;. . predhodna ocena zbranih dokazov ter še posebej razsojanje o tem, katera dejstva so odkrita in ugotovljena in katera je treba še odkriti, ugotoviti in razjasniti.. Modly (1996) navaja osnovne elemente načrtovanja preiskovanja, in sicer: . vprašanja, ki jih je treba pojasniti (9 zlatih vprašanj kriminalistike),. . verzije, ki jih je treba postaviti,. . ukrepe, ki bodo doseţeni (za kar je pomemben vrstni red izvajanja ukrepov).. Temu pa še dodaja: . obseg in pomen nalog, ki jih je potrebno izvesti,. 20.

. kvalifikacije, znanje in sposobnosti razpoloţene delovne sile in obremenitve pri svojem vsakdanjem delu,. . potrebo po uporabi specializiranega osebja in kriminalistično-tehnične opreme,. . fleksibilnost pri prilagajanju na spremembe, ki zahtevajo posodabljanje in spreminjanje načrta, kot tudi sposobnost za nadzor individualnih opravil.. Kot lahko opazimo, zahteva načrtovanje preiskovanja poleg odgovorov na zlata vprašanja kriminalistike, ki so temeljno ogrodje za preiskovanje, tudi druga operativno-taktična dejanja. Uporaba teh mora biti izvedena ob pravem času, načrtno, metodično, z namenom, da je odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj čim bolj učinkovito ter uspešno.. Z ogledom kraja najdbe trupla naletijo preiskovalci tudi na primere, ki so storjeni na posebej grozovit način. Ob tem je treba upoštevati, da so lahko tudi preiskovalci pod stresom zaradi krutosti dejanja, prav tako zaradi pritiska javnosti. Vse to zahteva od njih načrtnost pri delovanju. Dvoršek (2008) pravi, da je načrtnost potrebna z vidika: . vrste preiskovalnih opravil (pri čemer je pomembno, katera dejstva preveriti, s kom je potrebno opraviti razgovore),. . časa realizacije (katere naloge lahko potekajo vzporedno, katere zaporedno, katere so prednostne z vidika nevarnosti uničenja sledov) in. . izvajalcev, ki so vključeni v preiskovanje (katere naloge morajo opraviti kriminalisti, katere kriminalistično-tehnični laboratoriji in sodnomedicinski izvedenci ter katere uniformirana policija).. Prav tako je mnenja, da načrtovanje ni samo tehnični postopek, temveč tudi permanentni miselni proces analiziranja in sintetiziranja zbranih informacij. Obseg in zahtevnost načrtovanja dela sta odvisna od zapletenosti primera, pri čemer je načrtovalcem v veliko oporo načrtovanje preiskovanja s pomočjo verzij (Dvoršek, 2008).. Da bi uspešno in učinkovito izvajali preiskave posameznih kaznivih dejanj, je tudi koristno, da upoštevamo določena načela vodenja in načrtovanja preiskave, kot so (Stare, 1998): . komuniciranje (vzpostaviti je potrebno organizacijsko strukturo in tehniko), 21.

. sodelovanje (predanost osebja navznoter in navzven),. . koordinacija (vzpostavitev informacijskega omreţja z vsemi, ki sodelujejo ter pošiljanje informacij v obe smeri).. Pri vodenju preiskave je pomembno, da znamo ločiti dejavnosti, ki so nujne, manj nujne, pomembne in manj pomembne. Zraven tega pa je pomembno, da so v naprej določene odgovornosti in pristojnosti vseh sodelujočih članov (Stare, 1998). V nadaljevanju prikazujemo dve vrsti načrtovanja preiskovanja, kot si ju je zamislil nemški kriminalist Ackermann. Ta loči (Ackermann, Clages, Roll, 2000): . miselni načrt preiskave. . pisni načrt preiskave. Miselni načrt preiskave vključuje vse zahteve miselnega dela in logičnega mišljenja kriminalista, kadar ta predvideva preiskavo kaznivega dejanja brez pisnega načrta. To pomeni, da načrtovanje poteka iz glave, le z njegovimi izkušnjami. Miselno načrtovanje je glavna oblika načrtovanja pri preiskavi kaznivega dejanja. Pomeni, da se ne izdela pisni načrt, kar pa ni enako, kot biti brez načrta pri preiskavi. Če so dejstva preiskave obvladljiva, se lahko miselno načrtuje pri dejanjih, ki so enostavna, jasna oziroma pregledna in ko ni teţav z dokazi. Ta odločitev je seveda odvisna od več dejavnikov, kot so praktične izkušnje, kvalifikacija, obseg in organizacija preiskave. Pisni načrt preiskave pa predstavlja nadgradnjo miselnega načrtovanja. Razlika je samo v tem, da je slednji v pisni obliki. Načrt v pisni obliki je obvezen zmeraj, ko je bilo storjeno kaznivo dejanje, pri katerem je vidno sredstvo, obseg dejanja, udeleţenci in ko so na razpolago dokazi. Še posebej je pomemben, kadar: . je potrebno v kazenski zadevi preiskati več preiskovalnih kompleksov ter kadar je osumljeni osumljen več kaznivih dejanj,. . je vključeno večje število oseb,. . imajo informacije in sledi preiskovanja relativno verjetnost,. 22.

. obstaja v rezultatu preiskovalnih ukrepov več materialnih in osebnih dokazov, ki se medsebojno povezujejo in ujemajo,. . imajo rezultati preiskav alternativni značaj,. . določitev vrste preiskovalnih nalog in ukrepov, upoštevajoč čas in način njihove izvedbe, pomenijo teţave,. . predstavlja dejanje nasprotje preiskave,. . gre za aretacije,. . gre za kazniva dejanja, pri katerih se za njihovo razjasnitev morajo določiti posebne. . komisije, posebni oddelki ali druge posebne organizacije.. Pisni načrt ni vezan na nobeno določeno obliko, mora pa predvidevati uporabo pravih metod in sredstev ter urejanje dokazov. Biti mora pregleden, razčlenjen ter razumljiv drugim. Pisanje načrta ročno, s pomočjo pisalnega stroja ali z računalniškim programom, je sekundarnega pomena. Bistveno je, da so vse preiskovalne naloge in ukrepi jasno opredeljeni in da jih razume vsak preiskovalec. Načrt preiskave naj bi po mnenju Ackermanna vseboval dva dela (Ackermann in sodelavci, 2000): 1.. Pregled osnovnih strateških nalog in ciljev preiskave, kar prikazujemo v opisnem delu teoretičnega modela načrta v Shemi 1, kot si ga je zamislil nemški kriminalist Ackermann. V tem delu so na kratko opredeljena začetna izhodišča za začetek načrtovanja preiskave. V telegrafskem slogu so označeni problemi, odprta vprašanja ter glavni cilji preiskave. Pri tem je potrebno upoštevati individualnost vsakega posameznega primera.. 2.. Posamezna preiskovalna dejanja in vključeni ukrepi Zaradi boljšega pregleda nad vsebino priporoča Ackermann, da. list papirja. razdelimo na štiri stolpce. V posamezne stolpce se nato vpišejo, kot je razvidno iz Sheme 1: . verzije, kjer se označijo problemi preiskave, določijo ukrepi in ravnanja posameznih nalog;. . preiskovalna vprašanja/okoliščine, ki jih je potrebno razjasniti/problemi preiskave. V tem stolpcu so po vrstnem redu predstavljeni odprti preiskovalni ukrepi. Pomembno je, da so preiskovalna vprašanja oblikovana v smislu razjasnitve vprašanj 23.

oziroma okoliščin in da še ne vsebujejo nalog. Pri postavljanju vprašanj je potrebno predvsem paziti na karakter vprašanj, da iz samih vprašanj ne izhajajo ukrepi in odgovori, da so vprašanja in opredelitev problema razumljiva in jasna, da so vprašanja kratka, neobtoţujoča in da se pazi na preglednost; . preiskovalna dejanja/naloge/ukrepi, ki morajo biti natančno in podrobno določeni. Sem so vključena vsa kriminalistična in preiskovalna dejanja, za katere je potrebno določiti vrstni red izvedbe;. . odgovornost/termini/opombe/označba realizacije. Ta stolpec vsebuje preiskovalnoorganizacijske naloge. Kriminalist uporablja ta stolpec po svoji presoji, univerzalno in variabilno. Pri tem se opira na prej določene naloge. Določi se ljudi, ki bodo realizirali nalogo, čas in kraj izvedbe ukrepov, katero dodatno policijsko osebje se še naj vključi v preiskavo ter kdaj in kje bo to seznanjeno, katera sredstva in logistika bo uporabljena, na katere koordinacijske probleme je potrebno paziti itd. Navsezadnje ta stolpec sluţi tudi kot nadzor izvedbe načrtovanih nalog.. Shema 1: Teoretični model načrta preiskave (Ackermann in sodelavci, 2000) Enota obravnave:. Kraj, datum:. Komisariat: Številka dokumenta: NAČRT PREISKAVE 1. Opisni del Kriminalistični opis kaznivega dejanja/situacije: Pravna kvalifikacija kaznivega dejanja: Osebni podatki osumljenca(-ev)/obdolţenca(-ev): Čas dejanja: Kraj dejanja: Izhodiščna situacija: Kriminalistični koncept/glavne smernice za preiskavo:. 2. Del z nalogami Preiskovalna Verzije. vprašanja/okoliščine, ki jih je potrebno razjasniti. 1. Preiskovalna dejanja/naloge/ukrepi. 2. 3. 24. Odgovornost/termini/opombe. 4.

Pri procesu načrtovanja preiskave se lahko postavljajo tudi delni načrti, ki so sestavni del pisnega načrtovanja preiskave. To so načrti za pripravo, načrtovanje in izvedbo posameznih preiskovalnih nalog in ukrepov. Pišejo se takrat, ko za preiskavo ni bil potreben pisni načrt in je bil zaradi tega izdelan le miselni načrt, kjer je bilo potrebno posamezne naloge in ukrepe posebej temeljito pripraviti (npr. zasliševanja, načrt preiskave, načrt prijetja, načrt opazovanja, načrt nasprotij in načrt rekonstrukcije). Funkcija teh je, da vključujejo natančno kazensko-pravno, kriminalistično-taktično in dokazno izvedbo posameznih ukrepov (Ackermann in sodelavci, 2000). Ackermann in sodelavci (2000) navajajo dva vzorca načrta preiskovalne situacije: ko je osumljenec znan in ko osumljenec ni znan. Ker je načrtovanje v obeh primerih pomembno, ju prikazujemo v Shemi 2 in Shemi 3.. 25.

Shema 2: Vzorec načrta preiskave, ko storilec ni znan (Ackermann in sodelavci, 2000) Oznaka policijskega organa. Kraj, datum. Številka dokumenta NAČRT PREISKAVE - STORILEC NEZNAN Dejansko stanje: Tatvina denarne kasete iz garderobne omare, oškodovanca Hans-a Weiler-ja. Kraj dejanja:. Garderoba kmetijske obdelovalne mehanizacije (transportni oddelek).. Čas dejanja:. Ponedeljek, 06.03.00.., od 21.30 h do 23.50 h. Škoda:. 7.800,00 DM. Storilec:. neznan. Naloge, ukrepi 1. Analiza dosedanjih rezultatov preiskave do gibanja oseb med časom dejanja 2. Zbiranje obvestil od očividcev glede opaţanj v umivalnici 3. Informativni razgovor z očividcem Kaimannom glede njegovih trditev v zvezi z osumljencem Schirrmeistrom. 4. Pogoji izmen Popoldanska/nočna izmena – preveriti: - poimensko določanje zaposlenih obeh izmen - informativni razgovor - analiza protislovij izjav mimoidočih oseb 5. Indici preiskave v transportnem oddelku kot: - finančne teţave nekaterih zaposlenih - nenadna vračila izposojenih zneskov - delavec zabušant, postopač - predkaznovani - dosedanji dogodki 6. Osebna pojasnila Schirrmeister-ja 7.. 8.. 9.. Izpraševanje Schirrmeistra o zadrţevanju pri obratovanju, kljub bolniškem dopustu: - kje se je zadrţeval - potek dneva - alibi Uporabne in zavarovane sledi preveriti: - pri pozitivni izjavi – odvzeti primerjalni odtis od oškodovanca, s kraja kaznivega dejanja in osumljenca Ugotavljanje o drugih preiskavah tatvin v enaki ustanovi. Odgovornost, termini, opombe 08.03.00… 08.03.00… 13.00 h, jih poklicati, povabiti 08.03.00… 14.30 h, preveriti 08.03.00… Od 21.00 h v kmetijsko obdelovalni mehanizaciji. 10.03.00…, razgovor z vodjo prevoza in odpreme. 09.03.00… INPOL-vprašanje, vrednotenje KAN, vprašanje primerjave kaznivih dejanj LKA 09.03.00 9.00 h Kraj: DZKB…. Poskrbeti za vrednotenje in primerjavo sledi (AFIS), odvzeti prstne odtise 11.03.00… Preverjanje elektronskih oglasov, poročila o stanju, primerjava kaznivih dejanj. 26.

Shema 3: Vzorec načrta preiskave, ko je storilec znan (Ackermann in sodelavci, 2000) Oznaka policijskega organa. Kraj, datum. Številka dokumenta NAČRT PREISKAVE - ZNAN STORILEC Dejansko stanje: Posilstvo Kraj dejanja:. 16515 Oranienburg, Stadteil Neustadt, Feldweg. Čas dejanja:. Sreda, 08.03.00, 23.35 h. Storilec/. Iverilnik (poklic). Osumljenec/. Held, Joachim, rojen 13.09.1963 v Halle. Obdolţenec/. stanujoč: 16515 Oranienburg, Buchenallee 35. Naloge, ukrepi 1. Zavarovanje oblačil oškodovanca (ţrtve), obseţna preiskava. Odgovornost, termini, opombe 09.03.00… Vročiti v oddelek kriminalističnih tehnikov z dodatnimi materialnimi sledmi 10.03.00…, posvet z dr. Neuländer-jem. 2.. Ponovna zdravniška preiskava oškodovanca (ţrtve). 3.. Zbiranje obvestil od prič: Kalisch, Rito, Weber-ja, Manuelo je potrebno vprašati o vzpostavljanju stika med Heldt-om in oškodovancem (ţrtvijo), o stopnji vpliva alkohola, okoliščine in čas zapustitve gostišča Heldt-a in ţrtve. Povabiti v varovano območje 10.03.00… 8.00 h in 9.00 h. 4.. Informativni razgovor z Francko, Richardom (vodjo gostišča) glede zadrţevanja Heldt-a v gostišču, količini popitega alkohola, o stopnji vpliva alkohola na vedenje. Povabiti v varovano območje 10.03.00… 10.00 h. 5.. Zahteva informacij iz centralnega registra (Heldt). 09.03.00…. 6. 7.. Ugotovitev vrste odnosa med Heldt-om in Ţrtvijo Pojasnjevanje osebeHeldt-a o vprašanjih spolnega vedenja, spolnega razvoja oziroma razmerja do ţensk. Intervju oziroma zaslišanje ţenski Kalisch in Weber Ugotavljanje na delovnem mestu, v stanovanju in v prostem času, intervju s starši 13.03.00…. 8.. Preverjanje, če Heldt za nepojasnjena kazniva dejanje še pride v poštev. 9.. Primerjava kaznivih dejanj, podobnih načinu storitve in opisu osumljencev. Predloţitev fotografij oškodovancu (ţrtvi) A. in S., preveriti, kje se je Heldt v času dejanja zadrţeval 15.03.00… Glasovanje z LKA, primerjava kaznivih dejanj 09.03.00…. 10. Ponovno zaslišanje obdolţenca Heldt-a 11. Preverjanje ohranitve pripora 12. Vrednotenje kriminalistično tehničnega mnenja, kot tudi zdravniških mnenj 13. Zaključek postopkov, predaja na toţilstvo pri okrajnem sodišču v Oranienburg-u. 16.03.00… Glej zapisnik o zaslišanju Stalno Po prejetju 17.03.00…. 27.

3.2.1 Zlata vprašanja kriminalistike Sedem zlatih vprašanj kriminalistike predstavlja ogrodje dela v predkazenskem in kazenskem postopku. So bistvenega pomena pri načrtovanju preiskovanja in sestavljanju verzij. Leta 1971 jih je postavil Darries. V latinščini se glasijo: quis, quid, ubi, quuibus auxilius, quando, quomondo. Če je mogoče odgovoriti na vsa, je primer uspešno rešen. Vprašanja bi lahko razdelili na dva dela, in sicer (Maver, 2004): . vprašanja, ki se nanašajo na objektivni vidik kaznivega dejanja:. 1. Kaj (se je zgodilo)? 2. Kdaj (se je zgodilo)? 3. Kje (se je zgodilo)? 4. Kako (se je zgodilo)? 5. S čim (se je zgodilo)? . vprašanja, ki se nanašajo na subjektivni vidik kaznivega dejanja:. 6. Kdo (je storilec)? 7. Zakaj (je storil dejanje)? Vodinelić je tem vprašanjem dodal še dve: 8. S kom (je bilo storjeno – sostorilci)? 9. Proti komu (je bilo storjeno – ţrtev)? Pri preiskovanju vsakega kaznivega dejanja si je treba zastaviti našteta vprašanja v obliki verzij, kjer je o vsakem vprašanju treba postaviti več hipotez in ugotoviti odgovore nanje. Zlata vprašanja so torej temelj za sestavljanje verzij in za načrtovanje preiskovanja (Maver, 2004).. 3.2.2 Načrtovanje nerešenih primerov Pri preiskovanju kaznivih dejanj smo tudi priča, da bodisi zaradi premajhne količine zbranih informacij, nezadostnega števila materialnih dokazov, časovne oddaljenosti in obremenjenosti z novimi primeri bodisi zaradi dolgotrajne in neuspešne preiskave, preiskovalce odvrne od aktivnega ukvarjanja s primerom. Ti nato pristanejo v »predalu«. 28.

kot nerešeni. Pogosto gre za oblike hujših kaznivih dejanj, ki spadajo v skupino krvnih in seksualnih deliktov, kar umori in posilstva prav gotovo so. Zavedati se moramo, da je preiskovanje nerešenih umorov izjemno zahtevno opravilo, ki zahteva bogate izkušnje preiskovalcev na tem področju. Prav tako pa zahteva sistematičen, temeljit, vztrajen, potrpeţljiv in metodičen pristop pri preiskovanju. Da bi preiskovanje nerešenih primerov potekalo kar se da najbolj učinkovito in uspešno, je potrebno slediti razvoju znanosti, uporabljati in se posluţevati vseh novih metod in tehnik preiskovanja ter biti pripravljen na nenehno izobraţevanje, izpopolnjevanje, kar narava poklica tudi zahteva. Znano je pravilo, da je pri umoru odločilnih prvih 72 ur preiskovanja. V tej fazi je čas sovraţnik preiskovalcev, še posebej, ko storilec ni znan. Pri preiskovanju nerešenih primerov pa je ravno obratno, kjer je čas zaveznik preiskovalcev in sovraţnik storilcev, kar mora preiskovalce še dodatno motivirati za temeljito in vztrajno delo na primeru. Stare (1998) navaja, da je za uspešno in učinkovito preiskovanje nerešenih primerov priporočljivo, da se dela lotimo sistematično in načrtno. V takšnih primerih moramo: . pridobiti vso razpoloţljivo dokumentacijo, predvsem pa osebe, ki so v primeru nastopale v vlogi prič, očividcev, osumljencev ali informatorjev,. . opraviti osebne razgovore s preiskovalci in drugimi uradnimi udeleţenci, ki so se ukvarjali s primerom,. . pridobiti vso razpoloţljivo fotografsko dokumentacijo,. . opraviti pogovor z obducenti,. . zagotoviti, da se vse neidentificirane prstne sledi preverijo,. . pri pregledu usmeriti pozornost na tiste izjave prič, ki so v prvotni preiskavi odločilno vplivale na zaključke preiskovalcev in so usmerile preiskavo v določeno smer, vodile k izvedbi posameznih preiskovalnih ukrepov ipd.,. . pogovor z vodjo prvotne preiskave, v katerem bomo spoznali njegovo strokovno mnenje o primeru,. . ponoven ogled kraja dejanja (če je to le mogoče),. . pridobiti čim več informacij o ţrtvi kaznivega dejanja,. . vzpostaviti ponovni stik s čim večjim številom oseb ter z njimi opraviti ponovne razgovore,. . izdelati lastni seznam opravil, ki jih je potrebno opraviti, 29.

. izdelati pregledne povzetke tekočih ugotovitev in izvedenih opravil,. . se nujno posvetovati o aretaciji z okroţnim drţavnim toţilcem,. . v primeru neobstoja materialnih dokazov se usmeriti na pričevanje očividcev (prič), ki so v prvotni preiskavi odklonile sodelovanje s policijo ali pa policija sploh ni ugotovila obstoja prič,. . zagotoviti popolno preverjanje osumljenca.. 3.3 Strategije preiskovanja kot odgovor tipičnih obrambnih strategij storilcev kaznivih dejanj V praksi preiskovanja se pogostokrat dogaja, da storilci uporabljajo različne strategije, s katerimi skušajo v čim večji meri izključiti ali vsaj zmanjšati njihovo vlogo pri vpletenosti v kaznivo dejanje. Čeprav dokazi kaţejo včasih ravno nasprotno, je kljub temu omembe vredno, da preiskovalci ţe vnaprej poznajo najbolj tipične strategije obrambe storilcev in da na podlagi verjetnih skušajo zbrati čim več dokazov, s katerimi se bo njihova verzija obrambe lahko na sodišču izpodbijala. Strategija preiskovanja pomeni izbiro ustreznega pristopa preiskovanja in je torej del načrtovanja preiskovanja in sestavljanja verzij, kar nedvomno sodi v področje kriminalistične taktike (Maver, 2000). Ta je usmerjena v tipične obrambne strategije storilcev, katerih cilj je zavračanje obtoţbe ali suma, da je storil kaznivo dejanje oziroma doseganje oprostitve ali zmanjšanje kazenske odgovornosti (in sankcije). Bistvo tega je, da bi v predkazenskem in kazenskem postopku storilec dosegel zase čim bolj ugoden izid (Maver, 2000). Zato je pomembno, da preiskovalci v okviru načrtovanja preiskovanja upoštevajo tudi tipične obrambne strategije storilcev in da s tem predvidijo skupaj z drţavnim toţilstvom ustrezne protistrategije preiskovanja, ki jih morajo tudi preveriti. S tega vidika so pomembna tudi vprašanja, ki jih preiskovalci morajo upoštevati (Maver, 2000): . Kako se bo osumljeni (obdolţeni) branil v nadaljnjem postopku (tipične verzije obrambe)?. . Katere so šibke točke njegove obrambe?. . Katere so najmočnejše točke obrambe?. . Kje je pričakovati moţne zaplete?. . Kakšne so sposobnosti in strokovnost obrambe? 30.

. Kako se pripraviti na izpodbijanje storilčevih kasnejših neresničnih navedb?. . Kaj storiti za zavarovanje obremenilnih dokazov pred napadi obrambe?. Glede na kritike nekaterih avtorjev o poznavanju in upoštevanju verzij obrambe menimo, da bi jih preiskovalci morali biti sposobni zaznavati, še prej pa jih v naprej predvideti (tiste najbolj verjetne) ter vključevati v načrtovanje preiskovanja. Ob upoštevanju le – teh ter iskanju dokazov, ki bi izpodbijali verzijo obrambe storilca, se veča verjetnost, da bo storilec obsojen.. 3.4 Načrtovanje preiskovanja in verzije Načrtovanje preiskovanja in sestavljanje verzij sta nedvomno povezani opravili, toda nista istovrstni. Verzije (hipoteze) so osnova za načrtovanje in so v delovni načrt neločljivo vključene. Po eni strani lahko iz verzij izhaja, kaj bo potrebno storiti, katera preiskovalna dejanja opraviti, katera dejstva preveriti, kje iskati storilca, zato je sestavljanje verzij tudi del načrtovanja in posledica posameznih ţe načrtovanih in opravljenih dejanj (Maver v Frangeţ, Dvoršek, 2003:3). Izraz verzija izhaja iz latinske besede verto, vertere – obračati. Dogodek naj se v mislih premleva in obrača toliko časa, da najdemo pravo rešitev. Pojem verzija se je udomačil izključno v vzhodnoevropski in srednjeevropski kriminalistiki, medtem ko v angloameriškem govornem področju tega izraza ne uporabljajo, ampak govorijo o hipotezah. Ker pa se te z besedo verzija tesno povezujejo, ju nekateri enačijo, drugi pa poudarjajo nekatere razlike. Skupna značilnost teh je ta, da to niso dejstva, dokazne trditve, ampak le domneve z določeno stopnjo verjetnosti, ki so vodilo, smernice pri raziskovalnem delu (Maver, 2004). Ribičeva piše, da je verzija ena od več moţnih oz. verjetnih razlag preteklega dogodka. Verzije niso dokazane oz. resnične trditve, ampak so le verjetne, moţne predpostavke, pa kljub temu ne smejo temeljiti na izmišljenih podatkih. Predpostavke o kaznivem dejanju, storilcu ter motivu, usmerjajo preiskovalce v različne smeri preiskovanja in mu pomagajo sistematično odkrivati dejstva, pomembna za konkretno kazensko zadevo. Delo z verzijami je proces sestavljanja in preverjanja verzij, pri čemer se nekatere verzije. 31.

izkaţejo kot neresnične in jih je treba zavreči, na drugi strani pa zaradi odkritja novih dejstev lahko sestavimo nove verzije (Ribič v Jeram, 2005: 22-23). Dvoršek pravi, da verzije nudijo preiskovalcem osnovno oporo za določanje smeri preiskovanja, hkrati pa predstavljajo ogrodje za organizirano preiskovalno dejavnost. Število verzij je odvisno od količine zbranih informacij. Na začetku preiskovanja je količina (preverjenih) informacij pogosto relativno majhna, kar zahteva postavitev večjega števila verzij. Z nadaljnjim zbiranjem informacij in njihovim preverjanjem pa se število verzij zmanjšuje, dokler se ne osredotočimo na verzijo, zoper katero ne govori nobena od zbranih informacij (Dvoršek, 2008). V kriminalistični literaturi so pogosto opredeljene naslednje vrste verzij. Vodinelić jih deli na (Vodinelić v Maver, 2004: 157-158): . Tipične verzije predstavljajo moţne razlage dogodka ob minimalnih začetnih informacijah. V primeru, ko je najdeno truplo, so tipične verzije: kaznivo dejanje, nezgoda, samomor, naravna smrt. S tem so izčrpane vse glavne moţnosti razlage dogodka. Ta vrsta verzij je zelo pomembna za izbiro osnovne smeri operativne ali preiskovalne dejavnosti. Ko se preiskovalci peljejo na kraj dejanja, razmišljajo o tipičnih verzijah, iz katerih izhajajo prvi ukrepi in preverjanja.. . Splošne verzije v celoti razlagajo predmet dokazovanja. Dajejo torej različne razlage o moţnih pravno relevantnih vprašanjih (npr. Miha je določenega dne iz ljubosumnosti umoril Janka; da tega ni storil Miha, ampak Uroš, in sicer zaradi maščevanja itd). Tudi v enostavnih in na videz jasnih primerih je potrebno postaviti vsaj dve splošni verziji, in sicer verzijo ter kontraverzijo.. . Posebne verzije se nanašajo na posamezna zlata vprašanja kriminalistike (kaj, kdaj, kje, kako, s čim, kdo, zakaj). Kot pri vseh vrstah verzij, si je tudi pri zlatih vprašanjih treba postaviti vsaj dve verziji, saj je številčnost pogoj, da lahko govorimo o verzijah.. . Verzije pravne kvalifikacije zajemajo moţne pravne kvalifikacije dejanja. Njihovo postavljanje je zelo pomembno za nadaljnjo usmeritev pri iskanju dejstev in dokazov.. . Verzije obrambe, obtoţbe in sodne verzije se v vsaki kazenski zadevi razlikujejo glede splošnih verzij, kot tudi glede posebnih in drugih vrst verzij. Z vidika preiskovanja je pomembno, da se upoštevajo tipične verzije obrambe z namenom, da se pravočasno zavaruje dokaze in onemogoči sklicevanje obtoţenca na dejstva, ki jih kasneje ne bi bilo mogoče več preveriti. Ravno tako pa bo obramba upoštevala verzije obtoţbe, da bi se lahko sklicevala na vrzeli in pomanjkljivosti.. 32.