Nekaj viktimoloških pogledov na žrtve nasilja : diplomsko delo

!". #$% $ &'(().

* +!",* - # # ,* . * "/ # ,!" #-011(0)22 * +!3 $ 4$ # 5 * +!3 # "$ - #6", $ #/ ",* $ -!$ 7 #* #, "8 #,. #$% $ & #3'(().

Izjava: Podpisani Jaka Antoli , rojen 22.12.1979, študent Pravne fakultete Univerze v Mariboru izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom. Nekaj viktimoloških pogledov na žrtve nasilja pri mentorju dr.Zlatanu Dežmanu, avtorsko delo. Napisal sem ga sam, uporabljene vire in literaturo sem korektno navedel. Jaka Antoli Maribor, 10. junij 2009.

Uvod ..................................................................................................................................... 6 1. Splošno o viktimologiji in njenem razvoju......................................................................... 7. ! " # $. %. & ' (. '. 2. Žrtve.................................................................................................................................15 ). *. + +. ,. " 0. -. .. / /. ' 1. 2. +. / 3. 43 5. 6. /. 4 7. ' < ' * <. !. 8. 5 49. =. >. :. 45. 7. 8. :. 9. ; ..

; <. *. 3.Viktimizacija in strah pred njo ...........................................................................................38 ). 84. .. 6 ?. 8. 84. /. '. 4.Žrtev in ( ne ) prijava kaznivega dejanja ............................................................................44 5.Organizacije in društva za pomo žrtvam...........................................................................46 *. /. *. @. '; :?. *. ';. ? ?. A. '. *'B. 8. **. !CDEF 3 4. *;). :. *;. +. *;. ?. ). ! 4. *;. 8 4. 4 8. 8 :. '. ' '. G. '. :. * * . B. 8. G A. '. ' 4 8 4 /8. ' :. *. Sklep ....................................................................................................................................51 Povzetek...............................................................................................................................52 Summary..............................................................................................................................53 Viri in literatura:...................................................................................................................54.

Uvod Viktimologija je v javnosti relativno slabo znana. To je povsem razumljivo, saj gre za mlado in relativno ozko specializirano znanost, s katero se ve ina posameznikov v. asu. izobraževanja ne sre a. Vendar je viktimologija na nek na in pomemben del življenja vseh nas. Prav vsak se je namre že po util ali predstavljal kot žrtev ne esa ali nekoga. In prav to je viktimologija, znanost o žrtvah, namre . Namen moje diplomskega dela je predstaviti bistvo viktimologije kot znanosti o žrtvah, s poudarkom na žrtvah nasilja, ter temeljne probleme in vprašanja, ki se na tem podro ju odpirajo. Najpomembnejša vprašanja so, kakšne zakonitosti obstajajo na podro ju viktimologije, ali je mo govoriti o kakšnem posebnem odnosu med storilcem in žrtvijo? In kakšni so sploh smotri viktimologije? Je mo govoriti o »vrstah žrtev«? K tem vprašanjem pristopam z analiziranjem, povzemanjem in primerjanjem dognanj znanstvenikov na podro ju viktimologije in kriminologije. Osredoto am se na pojem viktimologije in na žrtve primarne viktimizacije, glede žrtev konkretnih kaznivih dejanj pa se omejujem na žrtve umora, spolne zlorabe in žrtve države, saj so to najhujša kazniva dejanja, viktimologija sama pa je zelo široko podro je. Predmet mojega zanimanja so tudi organizacije v Sloveniji, ustanovljene za zaš ito žrtev in njim v pomo . Zanima me, po kakšnem principu delujejo. Zanima me, kakšno je temno polje glede prijave kaznivih dejanj, predvidevam, da je ta delež visok pri kaznivih dejanjih, povezanih s spolnim nasiljem. Na ta in podobna vprašanja poskušam odgovoriti v svojem diplomskem delu.. ;.

1. Splošno o viktimologiji in njenem razvoju 1.1. Nastanek in pojem viktimologije Viktimologija1 ( lat. victima - žrtev in grško logia - znanost) je znanost o žrtvah, o njihovi vlogi in prispevku h kaznivemu dejanju, o interakciji med storilci kaznivih dejanj in žrtvami, ter medsebojnem vplivanju na nastanek kaznivega dejanja. Slovenski izraz bi lahko bil »žrtvoslovje « Je mlada veda, za etek njenega uradnega razvoja sega v leto 1948. Razlog, da se je viktimologija tako pozno razvila in utrdila kot znanost je predvsem v tem, da je bilo prou evanje žrtev dolgo v senci prou evanja delinkventa in njegovega odklonskega vedenja, ter vzrokih zanj. S tem se ukvarja veda, ki ji pravimo kriminologija. Za pionirja kriminologije velja Cesare Beccaria, glavni predstavnik t. i. klasi ne šole kriminologije, ki je leta 1764 s svojim delom »O zlo inu in kaznovanju« zakoli il za etek razvoja takrat nove znanosti. Bistvo klasi ne šole kriminologije2 je v ideji, da je kriminal mo zmanjšati s povzro anjem bole ine storilcu, sorazmerno od teže kaznivega dejanja, ki ga je le – ta storil. Kasneje so se razvile ostale šole kriminologije, kot jih poznamo danes, najpomembnejše so zgodnja pozitivisti na kriminologija, sociološka šola, biološka šola in psihološka šola 3. Utemeljeno lahko re emo, da je viktimologija izšla iz kriminologije, se najprej razvila kot podvrsta kriminologije, ter se nato, precej hitro, dejansko osamosvojila kot samostojna veda. Dejstvo pa je, da sta si viktimologija in kriminologija v marsi em podobni, pogosto se tudi prepletata. Navedimo nekaj primerov v podobnosti na ina razmišljanja in sklepanja v kriminologiji in viktimologiji4: Kriminolog se sprašuje, v. em se kriminalec razlikuje od nekriminalca; viktimolog se. sprašuje, v em se žrtev razlikuje od nežrtve. Kriminolog se sprašuje, zakaj nekateri storijo ve kaznivih dejanj, kot drugi, viktimologa zanima, zakaj so nekateri ve krat žrtve, kot drugi. ?! 0. 23 2G G G ;.. J ". IE. 23 H. C. 2 I!. G. .G. G&. 8. 4. ). *. 8. G. 7. 4 9 ' B ! C. : I< G G( 8. 84 ). A. GC. = G. B. !. : >GE. 8.

Kriminološka znanost se ukvarja s temeljnim vprašanjem, kako ovrednotiti odgovornost storilca, viktimološka pa nasprotno s vprašanjem, kako ovrednotiti (so)odgovornost žrtve. Kriminolog bo iskal vzorce, po katerih bi lahko klasificiral storilce, viktimologa bo zanimalo, kako je mo klasificirati žrtve itd. Zametki viktimologije5 se pojavljajo že pred letom 1948, ki velja za uradno letnico rojstva te znanosti. A. Feuerbach je v svojem delu »Traite documentaire des crimes remarquables« izrazil mnenje, da je žrtev lahko vzro ni faktor zlo ina. Na potrebo po nekem novem poglavju kriminologije je opozoril tudi Ameri an A. W. Allen že leta 1926 na zaklju nem zasedanju »The National Safe Deposit Convention «. Tudi nekateri drugi avtorji, kot na primer E. Sutherland, De Greef in T. Seeling so se v za etku 20-tega stoletja dotaknili problematike žrtev kaznivih dejanj. Odnos med žrtvijo in delinkventom je bil tudi predmet nekaterih študij o umoru (Exner, Schichert, Gast, Kramer ) in o spolnih deliktih ( Marcuse, Boven, Rasmussen). 1948. leta je Hans Von Hentig, ki velja za utemeljitelja te znanosti, napisal knjigo »The criminal and his victim« (Kriminalec in njegova žrtev). Ta knjiga je prva, ki na sistemati en na in obdeluje problematiko žrtev kriminalitete. Pravzaprav je ta avtor že leta 1934 v lanku, objavljenem v »Kolner Zeitung« opozoril na pomembnost prou evanja žrtve, svojo dinami no koncepcijo zlo ina pa je uvedel v kriminologijo leta 1941 s svojim razmišljanjem »Ugotovitve v zvezi z interakcijo med storilcem kaznivega dejanja in žrtvijo .« Vendar je bila kriminološka znanost šele po drugi svetovni vojni dovolj zrela za nek resen razvoj znanosti o žrtvah. Hentigova študija zajema tri osnovne koncepte, ki so postali osnova za nadaljnje raziskovanje na podro ju viktimologije: kriminalec - žrtev, potencialna žrtev in specifi na zveza delinkvent - žrtev. Sam naziv »viktimologija« je prvi uporabil Benjamin Mendelsohn, odvetnik iz Jeruzalema, ki je tudi utemeljitelj ideje, da mora biti viktimologija samostojna znanost in ne del kriminologije. Najvidnejši znanstveniki na podro ju viktimologije so: Mendelsohn, Ellenberger, Comil, Nagel, Schultz, Pinatel, Schafer, Schneider, van Dijk, Joutsen, Fattah, Walklata, Mawby,. *. ?!. 23. 2G. 2KH. 2G. G. ;*K ;. ..

Svalstog, Wolfgang, Amir, Henne, Wagner…V moderni dobi je vedno ve raziskav, ki bazirajo na rezultatih anket o viktimizaciji in na strahu pred zlo inom. Na tem podro ju so najpomembnejša dela Garafola, Liske, Maxfielda, Mayhewa, Skogana…Danes se viktimologija predavan na 150-ih univerzah sveta.. 1.2.Obdobja viktimologije V osnovi lahko razvoj viktimologije razdelimo na dve obdobji6: Obdobje t. i. prve viktimologije Obdobje prve viktimologije je obdobje od nastanka te znanosti do konca 70-tih let 20. stoletja. Za to obdobje je bilo zna ilno predvsem ukvarjanje s vprašanji žrtev v okviru kriminalne etiologije, torej z utrjevanjem vloge žrtve v nastanku kaznivega dejanja. Obdobje t.i. druge viktimologije V 70-tih letih 20. Stoletja pa pride do preobrata v viktimološki znanosti. Ni se ve toliko spraševalo o sami vlogi žrtve pri kaznivem dejanju, temve se je osredoto alo k problemom žrtve, neodvisno od njenega prispevka h kaznivemu dejanju in neodvisno od delinkventa. Takrat ukvarjanje z žrtvijo postane ukvarjanje z njeno nesre o in iskanje najboljšega na ina, da se žrtvi pomaga. Tukaj se v prvi vrsti gleda na tretma žrtve, na nadomestilo škode, ter na položaj žrtve v kazenskem postopku.. 1.3.Opredelitve viktimologije Poudariti velja , da je viktimologija interdisciplinarna veda in kot taka vklju uje spoznanja razli nih znanosti, denimo kriminologije, prava, medicine, psihologije, socialnega varstva, javne uprave in mnogih drugih. Viktimologijo lahko opredelimo v ožjem ali v širšem smislu. 7 1.3.1.Viktimologija v ožjem smislu Viktimologija v ožjem smislu je strokovno spoznanje o žrtvah kaznivih dejanj, vklju ujo odnose med storilcem in žrtvijo, interakcijo med žrtvijo in kazenskopravnim sistemom in veze žrtev z raznimi družbenimi skupinami in inštitucijami, kot so mediji, posel in družbena gibanja. Za viktimologijo je zna ilen interdisciplinaren pristop, ki vklju uje doprinos. ?!. 2K. 2G. 2K H. ?!. 2K. 2G. 2KH. ;. 2G 2G. G G. ;.

sociologov, psihologov, socialnih delavcev, politologov, zdravnikov, pravnikov, policistov, sodnikov in drugih strokovnjakov in aktivistov. Na tak na in viktimologijo razumejo in zagovarjajo Karmen, Fattah, Nuvolone, Schneider in drugi. Na prostorih bivše Jugoslavije so se za ožje razumevanje viktimologije zavzemali predvsem Cari , Šelih in Nikoli -Ristanovi , v zgodnejših delih tudi Šeparovi . 1.3.2.Viktimologija v širšem smislu Viktimologija v širšem smislu je interdisciplinarno strokovno spoznanje, ne samo o žrtvah kaznivih dejanj, temve tudi o drugih žrtvah. Takšno viktimologijo je utemeljil Mendelsohn, en od pionirjev viktimologije. Je pa Mendelsohn osamljen v mnenju, da mora viktimologija prou evati tudi žrtve naravnih katastrof. Koncept viktimologije v širšem smislu je v svojih delih sprejel tudi Šeparovi , ki pravi, da je klasi en koncept viktimologije preozek. Po njegovem mnenju se mora viktimologija ukvarjati ne samo z žrtvami kaznivih dejanj, temve tudi z žrtvami nesre , zlorabe mo i, kršenja lovekovih pravic. Šeparovi razlikuje 3 podvrste viktimologije8: 1. Kazenska ali specialna viktimologija se ukvarja z žrtvami kaznivih dejanj. 2. Splošna viktimologija vklju uje razen žrtev kaznivih dejanj tudi žrtve razli nih nesre . 3. Nova ali radikalna viktimologija pa po Šeparovi u pomeni viktimologijo, ki se ukvarja z zlorabo mo i in kršenjem lovekovih pravic. Šeparovi poudarja9, da tradicionalna kriminologija in tradicionalna viktimologija izhajata iz pravne definicije kriminalitete ( po enostavni formi: en lovek – krši eno normo ), pozabljata pa na razredno naravo prava, neutralnega prava namre. ni. Po Šeparovi u ortodoksni. viktimologi in kriminologi tako delujejo kot nekakšni služabniki države in tehnokrati, dejanja, ki škodijo vladajo emu redu pa vrednotijo kot družbeno škodljiva, tudi. e imajo. revolucionarno naravo. Po Šeparovi u je zato radikalna viktimologija tista, ki vrednoti družbeno škodo znotraj »proletarske morale«, ne »buržuazn «. Razloge za takšno opredeitev najde Šeparovi v dejstvu, da so storilci kaznivih dejanj ve inoma delavci in da so tudi žrtve ponavadi tisti, ki družbeno niso priviligirane osebe.. .. B1. 2G. B1. 2G. K .G. G) '. A. B. GB. G .*G. ;.

Kadar govorimo o viktimologiji kot o znanosti, ne moremo mimo njenega odnosa z drugimi disciplinami. Tudi tukaj obstajata dve teoriji. Nekateri poudarjajo, da je viktimologija samostojna znanost, medtem, ko jo drugi avtorji še vedno razumejo kot del kriminologije. Za samostojnost viktimologije se zavzemajo predvsem avtorji, ki trdijo, da bi predmet te znanosti moral biti omejen na samo žrtve kriminalitete10. Ti avtorji so: Mendoza, Nuvolone, Holyst, Miyazawa, Lola Aniyar de Castro, Weis, Borges. Poljski pravnik Holyst se na primer zavzema za kazensko viktimologijo kot samostojno znanost, ki bi se ukvarjala le z žrtvami kaznivih dejanj. Podobno stališ e ima Nuvolone. Fattah pravi, da mora viktimologija ostati le del kriminologije. Z njim se strinjajo tudi Cornil, Pinatel Schneider, Amelunxen, Cari , , Milutinovi .. 1.2.Vrste viktimologije Seveda se delitve viktimologije ne kon ajo pri že omenjeni razdelitvi na viktimologijo v širšem in ožjem smislu. Še ve , obstajajo tudi razli ni pogledi raznih znansvenikov, na kakšen na in viktimologijo sploh deliti. 1.2.1.Delitev Karmena Ameri an Andrew Karmen11 deli viktimologijo na konzervativno, liberalno in radikalno – kriti no. Konzervativna smer viktimologije naj bi po njem bila tista, ki omejuje predmet preiskovanja na žrtve t. i. uli ne kriminalitete. Poudarek naj bi bil nana osebni odgovornosti žrtev za to, kar se jim je zgodilo. Posameznik bi se po nauku konzervativne viktimologije moral glede izogibanja rizi nim situacijam, upiranja, splošne prevencije in okrevanja zaradi posledic viktimizacije zanašati predvsem nase in ne na državo. Kazenskopravni sistem pa naj bi bil garant pravi nosti, ki žrtvam daje zadoš enje z obsojanjem storilcev kaznivih dejanj.. ?! ?!. 2K 2K. 2G 2G. 2KH 2KH. 2G 2G. G G. ;.K ;.

Liberalna smer viktimologije po Karmenu nasprotno mislijo, da predmet viktimologije ne more biti samo uli no nasilje in njegove žrtve, temve tudi strukturalno nasilje in kriminal belega ovratnika. Pristaši liberalne smeri sezavzemajo za pomo. žrtvam skozi skozi razli ne oblike. specializiranih služb, ter tudi za nadoknado škode in pomirjanje kot primernejši na in reševanja konflikta med storilcem kot žrtvijo.V središ e torej postavlajjo zaš ito žrtev in ne njene odgovornosti. Radikalno – kriti na smer viktimologije pa naj bi po Karmenu bila tista, ki pravi, da naj se viktimologija ne ukvarja samo z žrvami trpljenjatudi z žrtvami vseh drugih oblik nasilja, vklju no z žrtvami uni evanja okolice, žrtvami okvare zdravja na delovnem mestu, žrtvami brutalnosti policije, žrtvami diskriminatornih inštitucij in drugimi žrtvami. Takšen koncept se pravzaprav pokriva z Mendelsohnovim razumevanjem viktimologije. Potrebno je poudariti, da zagovorniki radikalno – kriti ne smeri vidijo kazenskopravni sistem kot izvor viktimizacije, eš da bolj skrbi za interese vplivnih skupin, kot pa za interese žrtev. 1.2.2.Delitev Mawbyja in Walklata Mawby in Walklate12 delita viktimologijo na pozitivisti no, radikalno in kriti no. Pozitivisti no viktimologijo sta opisala tako, kot Karmen konzervativno. Na kratko: fokusira se na medosebna kazniva dejanja in na doprinos žrtve h kaznivemu dejanju. Tudi radikalna viktimologija se pokriva s konceptom radikalno – kriti ne, kot ga je predstavil Karmen. Kriti na viktimologija se ne pokriva z nobeno od smeri, ki jih je predstavil Karmen. Kriti na viktimologija posega v širši družbeni kontekst in poskuša odgovoriti na vprašanji, kako le – ta vpliva na to, da so nekatere poti viktimologije bolj dominantne od drugih, ter kako so te poti viktimologije povezane z odgovori policije in ponujanjem pomo i žrtvam. Kriti na viktimologija torej posega v našo družbeno realnost, ki jo zaznamujeta kapitalizem in patriarhat, kot takšno.. 1.3. Cilji in naloge viktimologije Poudarili smo že, da je viktimologija interdisciplinarna veda13, saj združuje spoznanja številnih znanosti. Torej je mo re i, da je viktimologija realna veda, saj prou uje realne, ) B1. L? ! 2G. 2K. 2G. .G. .. 2KH. 2G. G. ;.

življenske probleme ljudi. Ker je ukvarja z bio-psiho-socialnimi problemi, je tudi družbena znanost, Viktimologija je seveda teoreti no – empiri na veda, saj ima za cilj odkrivanje resnice na svojem podro ju raziskovanja. Je tudi uporabna oz. prakti na znanost, saj ima za cilj uporabo svojih spoznanj, zaradi prepre evanja nadaljnih viktimizacij. Je sistemati na veda, ker sistemati no zaklju uje spoznanja o dolo eni problematiki. Naloge viktimologije so ( po Fattahu, Schneiderju, Nikoli Ristanovi ) naslednje14: •. Naloge na teoreti nem podro ju: prou evanje predmeta njenega prou evanja in njegovo definiranje, prou evanje vzrokov viktimizacije. •. Naloge na podro ju kriminalne etiologije: prou evanje viktimogenih predispozicij in faktorjev, prou evanje odnosa storilec-žrtev. •. Naloge na podro ju kriminalne fenomenologije: prou evanje izbora žrtev s strani delinkventa v lu i elementov oz. lastnosti žrtev, ki usmerjajo njegov izbor. •. Naloge na podro ju prevencije: prou evanje odnosa med strahom in rizikom, da nekdo postane žrtev, raziskovanje narave rizika viktimizacije in posebnih prediscpozicij, zaradi katerih so dolo ene osebe bolj izpostavljene temu, da postanejo žrtve dolo ene vrste kriminala. •. Naloge na pravnem podro ju:ocena kazenske odgovornosti storilca glede na zna ilnosti in obnašanje žrtve in upoštevanje vseh relevantnih okoliš in pri odmeri kazni, raziskovanje pripravljenosti žrtev, da prijavijo zlo ine, pravice in obveznosti žrtev v kazenskem postopku. •. Naloge na podro ju terapije: raziskovanje na inov saniranja fizi nih in psihi nih poseldic, ki jih je žrtev utrpela, iskanje na inov za eliminacijo faktorjev, ki so dolo ene posameznike predisponirali, da so postali žrtev dolo enega kaznivega dejanja. •. Naloge na podro ju kriminalistike: iskanje u inkovitih metod odkrivanja neznanih storilcev na osnovi tipi nih viktimoloških situacij in tipi nega odnosa storilec-žrtev. '. B1. 2G. .G.

Dodati velja, da lahko viktimologija kot znanost15 precej pripomore k zavesti o nevarnosti in izpostavljenosti viktimizacijam. Lahko pokaže, da obstajajo dolo ene tipi ni elementi, ki pripomorejo temu, da nekdo postane žrtev kaznivega dejanja, kdo drug pa ne. Viktimologija lahko opozori na izogibanje dolo enim nevarnim situacijam, na nujne mere samozaš itnega obnašanja. Kot znanost lahko pripomore k odkrivanju t. i. temnega polja kriminalitete in tako pomaga pravosodju. S svojimi spoznanji lahko pripomore k iskanju boljših rešitev za resocializacijo storilcev kaznivih dejanj. Viktimologija namre osvetljuje vlogo žrtve pri kaznivem dejanju in opozarja na interakcijo, ter na dejstvo, da je morda žrtev sama pripomogla k viktimizaciji, bodisi s svojim obnašanjem, celo napadom, ali po drugi strani permisivnostjo, vidnostjo ali kakšnim drugim tipi nim na inom obnašanja. Na ta na in viktimologija tudi lahko pripomore k odmeri pravi ne kazni storilcu. Kon no lahko viktimologija bistveno pripomore k prevenciji na podro ju manjšanja socialnih okoliš in, ozko povezanih z zlo inom, poboljšanju socialnih okoliš in pravosodnega reagiranja in k zmanjševanju situacij, v katerih je najverjetneje, da bo prišlo do zlo ina.. 1.4. Ideološke struje v viktimologiji Znotraj viktimologije obstajajo struje, ki dajejo razli ne odgovore na temeljno vprašanje »kaj razli ne kategorije žrtev resni no zahtevajo v smislu pomo i oz. nudenja podpore?« Mayhew in Willmow pravita, da je bistveno vprašanje, kaj narediti za žrtev, ne kaj je naredila žrtev. V smeri reševanja teh temeljnih vprašanj se odpirajo štirje temeljni koncepti16: •. Ideologija socialnega skrbstva: Po tej odeologiji mora družba kot prevzeti najve ji del bremena, ki ga trpi posameznik, vzrok tega bremena pa je lahko bolezen, nesre a ali brezposelnost. Problem žrtev zlo ina se torej tu dojema le kot manjši del širšega konteksta, v katerem so bistveni stres, travma in ekonomska potreba. Ta koncept poudarja profesionalno skrb za žrtve v okviru posebnih služb, manj pa moralno stran zlo ina in kaznovanje prestopnika.. •. Instrumentalna ali rehabilitacijska ideoologija: Poudarja ve je sodelovanje žrtev s pravosodjem in na tem utemeljuje skrb za žrtve. Po tem konceptu je torej žrtev le sredstvo za dosego cilja – ve je u inkovitosti pravosodja. Konkreten primer tega. *. B1. 2G. .G. ;. B1. 2G. .G. K ' *K. '.

pristopa:. razne oblike »poravnave«, zagovarjanje pogojne obsodbe pogojene s. primernim obnašanjem storilca do žrtve ipd. •. Ideologija retribucije: Po tej ideologiji naj bo kazen sorazmerna s škodo, povzro eno žrtvi in družbi. Poudarja se ideja o dajanju ve je veljave interesu žrtve v okviru postopka in same obsodbe. Ta ideja je kontroverzna, saj obstaja bojazen, da utegne voditi do vedno višjih kazni in nerazumno visoke mere represije. Zanimivo pa je, da so nekatere raziskave pokazale, da so nezainteresirane osebe pogosto bolj nagnjene k strogemu kaznovanju, kot pa ljudje, ki so dejansko bili žrtve kaznivega dejanja.. •. Abolicionisti ni pristop:Ta pristop izhaja iz tega, da je žrtev v sodobnem kazenskem postopku zapostavljena in da kazen nima primernega u inka na storilca, ter predlaga isto nov sistem, po principu civilnega prava. Kazensko sodstvo naj bi se ukvarjalo s kriminalom kar najmanj, te naloge naj bi prevzele »skupine državljanov«, socialno skrbstvo ipd. Kot alternativno rešitev s eponuja razli ne oblike reparacij, pomiritve, mediacije. Bili so konkretni poskusi v ZDA in od 1983 v Veliki Britaniji, glede bagatelnih kaznivih dejanj. Kritiki opozarjajo, abolicionisti na ideologija utegne pripeljati do ve je pomo i storilcu, kot žrtvi, eprav bi po drugi strani razbremenila sodiš a.17. 2. Žrtve 2.1. Pojem žrtve Beseda žrtev je povsem vsakdanja in pove zelo malo. Asociira na nekoga, ki se je žrtvoval, še bolje bil žrtvovan oz. je nekaj utrpel. Kakor hitro slišimo ali preberemo, da je nekdo žrtev, se vprašamo, žrtev koga ali esa je. Zakaj je žrtev, kakšna žrtev je? V vsakdanjem pogovoru beseda “žrtev” ne napotuje nujno na kaznivo dejanje, lahko govorimo tudi o žrtvah manipulacije, žrtvah kapitalizma, žrtvah propagande, žrtvah patriarhata, žrtvah tranzicije itd. Sam izraz “žrtev” je slovenski ekvivalent angleške besed victim 18, ki ima latinsko poreklo, victima je živo bitje, darovano bogovom.. B1 .. B!. 2G :G. .G 'G. 'K '. *.

V angleš ini se tovrstani žrtvi re e sacrifice, v slovenš ini pa ji seveda prav tako “žrtev”. Iz tega neizogibno sledi,da ima izraz “žrtev” v slovenš ini mo no ustveno konotacijo in je neredko uporabljen z namenom vzbuditi dolo ene. ustvene vsebine ( kot so: so utje,. empatija, pomilovanje, usmiljenje). Kot je bilo že povedano, zagovorniki viktimologije v njenem širšem smislu kot žrtev razumejo le žrtev kaznivega dejanja, medtem ko pristaši viktimologije v širšem smislu razumejo pojem žrtve precej širše in v tem kontekstu vidijo tudi žrtve nesre , zlorabe položaja, kršenja lovekovih pravic. Ali lahko obstaja žrtev brez kaznivega dejanja ? Nedvomno, v kontekstu viktimologije v širšem smislu. Poznamo seveda tudi kazniva dejanja brez žrtev. Primeri bi bili: trgovina z drogo, prostitucija ( ponekod še vedno velja za kaznivo dejanje, v Sloveniji ni ve niti prekršek). Po stari jugoslovanski zakonodaji je bila do leta 1976 homoseksualnost kaznivo dejanje, za katerega je bila zagrožena zaporna kazen do enega leta. Zagotovo je tudi to bil zlo in brez žrtve. Šeparovi razume kot žrtve »vse, ki trpijo v svoji pravici do življenja, zdravja, integritete in sigurnosti, tako individualne kot kolektivne žrtve, ne glede na to, ali je trpljenje izzvano z obnašanjem ali popuš anjem fizi ne ali pravne osebe, predvidenim z dolo enimi normativnimi predpisi ali univerzalnim konceptom lovekovih pravic.« Vendar tudi znotraj skupin zagovornikov širšega ali ožjega razumevanja viktimologije obstajajo pomembne razlike 19: Mendelsohn pojem zanimanja viktimologije omejuje na fizi ne osebe,, ki so prizadete s kaznivimi dejanji ali nesre ami. Fattah20 kot žrtve razume fizi ne in pravne osebe, ki so bile neposredno prizadete s kaznivim dejanjem. Nuvolone razen fizi nih in pravnih oseb, prizadetih s kaznivim dejanjem, pod žrtve razume tudi tako imenovane »nedolo ene pasivne subjekte« , ko so: javna varnost in druge. Podobno stališ e ima H. J. Schneider, ki trdi, da žrtve kaznivega dejanja niso samo tisti, ki so bili neposredno oškodovani, temve tudi posredni oškodovanci. Te posredne oškodovance Schneider deli na dve skupini: 1. Konkretne posredne žrtve ( recimo sorodniki neposredne žrtve ) B! ?!. :G. 'G 23. 2. ' 23 H. 2G. G. ;.

2. Abstraktne posredne žrtve ( socialne skupine, država, družbene organizacije, javni red..) A imovi v primeru žrtev terorizma med žrtve vklju uje tako neposredne žrtve, kot posredne, posameznike in ve ji krog ljudi, vse do družbe v celoti. Antilla je želel rešiti problem abstraktnih žrtev oz. problem žrtev kaznivih dejanj brez žrtev (victimless crimes) tako, da je abstrahiral pojem žrtve oz. pojem žrtve izena il s pojmom interesa. Dr. Kandu. 21. je kriti en do dejstva, da se predmet zanimanja viktimologije v praksi oža na. žrtve kaznivih dejanj, saj, kot pravi, kriminalna viktimizacija v življenju povpre nega posameznika ni ravno pogosta, pogosteje je posameznik žrtev neinkriminiranih, a zato ni manj resnih viktimizacij. Po Kandu u bi viktimologija morala biti splošna znanost, neodvisna od vladajo ih ideologij, ki bi prou evala žrtve vseh viktimizacij. Danes je uveljavljenja splošna definicija žrtve, ki jo najdemo v Deklaraciji OZN o pravicah žrtev kaznivih dejanj in zlorabe mo i iz leta 1985. V tej deklaraciji se kot žrtve razumejo vse žrtve kaznivih dejanj in drugih odklonskih ravnanj, žrtve zlorabe mo i oz vse osebe, »ki posamezno ali kolektivno trpijo poškodbe, fizi ne ali mentalne, emocionalno trpljenje, ekonomsko izgubo ali splošno kršiev svojih osnovnih pravic.« V skladu s to definicijo Konstantinovi -Vili in Nikoli -Ristanovi razlikujeta kriminološkoviktimološki pojem žrtve v ožjem in v širšem smislu. Kriminološko-viktimološki pojem žrtve v ožjem smislu vklju uje fizi ne in pravne osebe, katerih pravice in interesi so neposredno uni eni, oškodovani ali ogroženi s kriminalnim vedenjem. Kriminološko-viktimološki pojem žrtve v širšem smislu pa vklju uje fizi ne in pravne osebe, ter druge subjekte (družbene organizacije, socialne skupine ), katerih pravice in interesi so neposredno ali posredno uni eni, oškodovani ali ogroženi s kriminalnim vedenjem.. 2.2. Tipologija žrtev. B!. :G. 'G.

2.2.1.Tipologija von Hentiga in Ellenbergerja Prvo tipologijo žrtev je podal22 »o e viktimologije« H. von Hentig v svoji knjigi »The criminal and his vicim«. Najprej je Hentig leta 1941 v svojem lanku Remarks on the Interaction of Prepetrator and Victim podal domnevo o rojeni žrtvi. Prepri an je bil, da nekatere osebe enostavno težijo k samouni enju in smaopoškodovanju, vendar pa tega ne udejanjajo z lastnimi storitvami in opustitvami, ampak se »zatekajo« k popustljivim ali voljnim storilcem. Takšna opredelitev dejansko spominaj na Lombrosovo23 iskanje »rojenega storilca«, kar potrjuje povezanost kriminologije z viktimologijo in obratno. V takšnem razmišljanju se je Hentigu pridružil Ellenberger leta 1955 v sestavku Psyhological Relationships between Crminal and Victim . Zagovarjal je tezo, da je rojena žrtev tista oseba, ki privla i storilce s parmanentno in ve inoma nezavedno predispozicijo za igranje vloge žrtve. Hentig je kasneje podal 3 pojme žrtev, ki jih je kasneje razširil Ellenberger: •. Kriminalec-žrtev. •. Latentna žrtev. •. Odnos kriminalec-žrtev. Kriminalec - žrtev pomeni primere, v katerih lahko ista oseba postane kriminalec ali žrtev, ali oboje hkrati, odvisno od okoliš in. Primeri: • Delinkventi so v mladosti ve krat bili žrtve maltretiranja in eksploatacije • Bivši zapornik, ki se vrne iz prestajanja kazni, pogosto postane žrtev poniževanja, stereotipov in diskriminacije • Pretep • Prometna nesre a. ?! J ". 2K G. 2G G. 2KH. 2G. G. *. ;'. ..

• Tudi primeri, ko lahko nekdo v slu aju dolo enih okoliš in (npr. vojna) in dolo enem stanju ( bolezen, kroni na pijanost, razna psihi na stanja ) postane delinkvent ali žrtev v primeru, ko se nenadoma manifestira nek, do tedaj skrit aspekt njegove osebnosti. Pojem latentna žrtev kaže na obstoj dolo enih zna ilnosti žrtve, ki jo izpostavljajo zlo inu. Von Hentig je zgradil svojo tipologijo žrtev, ki jih je ustvarila družba, ki temelji na fenomenološkem pristopu24. Ta tipologija zajema: ženske, mladostnike, starejše osebe, duševno bolne, imigrante, pripadnike manjšin, depresivne, osamljene, razo arane, dolgo asne, blokirane, željne življenja in lakomne. Te skupine naj bi bile po von Hentigu najbolj nagnjene k temu, da postanejo viktimizirane. Ellenberger je dodal še nestabilne osebnosti, hvalisavce, paranoike, ljudi, ki sovražijo same sebe, ljudi z Abelovim sindromom in neambiciozneže. Ellenberger je avtor reka25: »Viktima viktimizira«. To pomeni da je težko orisati trdno lo nico v psiholoških lastnostih storilca in žrtve. Veliko storilcev ima po Ellenbererju predispozicije, da postanejo žrtve. 2.2.2. Mendelsohnova tipologija Za nekoliko druga no tipologijo žrtev se je odlo il Mendelsohn26 , ki je svojo tipologijo žrtev utemeljil po precej nedolo ljivem kriteriju: obseg krivde in napake žrtve. Mendelsohn razlikuje: •. Nedolžno žrtev, kot idealno, brez kakršnekoli vloge pri kaznivem dejanju. •. Žrtev z neznatno krivdo in žrtev iz neznanja. •. Žrtev, ki je kriva enako, kot delinkvent oz. prostovoljna žrtev. •. Žrtev, ki je bolj kriva, kot delinkvent. •. Žrtev, ki simulira in domišljava žrtev. '. ?!. *. J ". ;. ). 23 G L? !. 2 G 2K. 23 H. 2G. G. *. * 2G. 2KH. 2G. G. ;.

Mendelsohn je tako kot von Hentig in Ellenberger bil mnenja, da obstaja dolo ena povezava med biopsihološkimi zna ilnostmi žrtev in storilcev. Od njiju se razlikuje po tem, da žrtev ne deli glede na njihove osebnostne zna ilnosti, temve glede na »krivdo«, da je prišo do kaznivega dejanja. 2.2.3. Fattahova tipologija Podobna je tudi tipologija Fattaha, le da se zdi, da stoji na trdnejših temeljih. Fattah razlikuje ve stopenj vpliva žrtve pri kaznivem dejanju27 : •. Žrtev, ki ne sodeluje pri kaznivem dejanju. •. Žrtev, ki v ni emer ne prispeva h kaznivemu dejanju, vendar se tudi ne upira, saj se ne more (novorojenec, spe a oseba..). •. Žrtev, ki se upira in skuša prepre iti kaznivo dejanje. •. Latentna žrtev. •. Žrtev s biopsihološkimi (slepi, gluhi, invalidi, starejši..), socialnimi (politiki, stranke, vozniki taksijev…) ali psihološkimi (naivni, neumni, lakomni…) predispozicijami. •. Žrtev provokator (žrtev, ki s svojim obnašanjem izzove izvršitev kaznivega dejanja, pogosto je recimo pri vrstniškem nasilju). •. Žrtev, ki sodeluje pri izvršitvi kaznivega dejanja (pasivno ali aktivno). •. Lažna žrtev ( npr. otrok, ki se neupravi eno pogosto pritožuje nad »nasiljem« drugih otrok ). Lažna žrtev je oseba, ki se predstavlja kot žrtev, eprav ni; to pa po ne bodisi namerno (recimo iz maš evanja) ali nenamerno (panaroidne osebe, mitomani, otroci). Pod lažne žrtve spadajo tudi žrtve lastnega namernega ali nenamernega obnašanja (samomor; žrtev prometne nesre e, ki je nesre o sama povzro ila) . 2.2.4. Šeparovi eva tipologija posebnih žrtev Šeparovi razlikuje naslednje posebne vrste žrtev28: ?!. 2K. 2G. 2K H. 2G. G. ;.

•. Prostovoljne oz. zavestne žrtve ( To so tiste, ki same pristanejo na to, da postanejo žrtve kaznivega dejanja, med njih pa Šeparovi. šteje tudi dolo ene primere. samomorov, npr. Jana Palacha, študenta, ki se je leta 1969 prostovoljno zažgal na glavnem trgu v Pragi v znak protesta proti okupaciji ) •. Neznane žrtve ( To so tiste, ki ne prijavijo zlo ina in predstavljajo »temno polje« kriminalitete ). •. Lahkomiselne žrtve ( Vedejo se neodgovorno do lastne varnosti, puš ajo svojo lastnino na vidnih mestih, odprta hišna vrata, odklenjen avto ipd. in s tem bistveno olajšajo storilcu njegove namene ). •. Simulirajo e žrtve ( Podajatelji krivih ovadb, sploh niso žrtve, temve iz dolo enega sebi nega interesa obtožujejo nedolžno osebo). •. Žrtve poskusa storitve kaznivega dejanja ( To je kategorija žrtev, ki ni pretrpela »na rtovane« škode, bodisi zaradi svoje zvitosti, spretnosti, ali je pa pa imela sre o ). Kot je razvidno, ta Šeparovi eva klasifikacija zajema le »posebne vrste žrtev«, ne npr. tudi nedolžnih, ni esar krivih žrtev itd.. 2.3.Trikotnik družba – storilec – žrtev 2.3.1. Odgovornost žrtve? Postavlja se logi no vprašanje, ali je lahko žrtev »kriva« za svojo viktimizacijo. Besedo kriva damo v narekovaje, saj ne gre za krivdo v pravnem smislu. Ali lahko o itamo lastniku zlatarne, da je sam kriv, ker so ga oropali, ker je dal zlatnino v vitrino? Ali lahko o itamo ženski, ki je bila žrtev spolnega napada, da se je to zgodilo, ker je bila izzivalno oble ena? V stilu konzervativne viktimologije po Karmenu bi lahko namre ve ini žrtev o itali, da so se obnašale premalo samozavarovalno. Tudi žrtve pogosto grajajo same sebe, eš, zakaj sem bil tako nepreviden, zaletav, domišljav, žaljiv, nepošten.... .. B1. 2G. .G. K ..

Takšno razmišljanje je loveško in s psihološkega vidika logi no. Viktimizirani osebi se je namre podrla iluzija o varnosti29, neranljivosti in neogroženosti. S tem, ko problematizira in graja lastno vedenje pred viktimizacijo, si namre ponovni vzpostavi iluzorno prepri anje, da ima lastno življenje ponovno pod kontrolo in da se bo v bodo e zmogla v celoti ali vsaj v ve jem delu izogniti novim viktimizacijam. Zagotovo so v praksi pogosti primeri30, ko žrtev z lastnim ravnanjem storilcu omogo i ali vsaj zelo olajša storitev kaznivega dejanja. Priložnost dela tatu, pravijo. Primeren angleški izraz bi bil victim faciliation. Faciliation ali olajšanje ozna uje žrtvino aktivno ravnanje ali pa tudi samo malomarnost, zaradi katere se je žrtev postavila v tvegan položaj. Primer bi bil, da oseba, ki se zaveda, da živi v nevarni soseski, ne naredi isto ni , da bi vsaj pove ala varovalni sistem svojega stanovanja. Velja pa od tega razlikovati rizi nost, ki ni pogojena z žrtvinim aktivnim ali pasivnim ravnanjem, temve je zgolj lastnost žrtve, denimo telesna šipkost, socialni status, ki je povezan s pripadnostjo dolo eni družbeni skupini ( rasni, eti ni, verski, spolni ). Velja tudi omeniti t. i. »privla ne žrtve«31, to je recimo oseba, ki javno izkazuje svoje bogastvo. Privla na je tudi žrtev, pri kateri za storilca obstaja relativno majhna stopnja tveganja, da bo razkrit, to so žrtve, pri katerih obstaja velika verjetnost, da ne bodo prijavile kaznivega dejanja, recimo podrejeni ali družinski lani. Od pojma victim faciliation je potrebno lo iti victim precipitation, s emer je Wolfgang32 opisal kazniva dejanja, pri katerih je žrtev z nekim svojim ravnanjem ( recimo, s potegom orožja ) obi ajno nevede ali nehote sprožila plaz interakcij, ki so privedle do njene smrti. Victim provocation pa vklju uje primere, ko se aznivo dejanje zgodi zgolj zaradi poprejšnjega ravnanja žrtve, storilec pa ni imel nikakršnega namena ravnati kriminalno, k temu je bil izzvan, bodisi z žalitvijo, ponižanjem, nagajanjem ali nasiljem. Tipi en primer bi bila denimo trpin ena ženska, ki je bila poprej dolgo viktimizirana s strani nasilnega partnerja. Seveda se postavi vprašanje, ali je dejstvo, da je bila predhodno dolgo viktimizirana s strani kasnejše žrtve, dovolj za izklju itev protipravnosti.. B!. :G. 'G. ; K ;'. ). LB !. :G. 'G. ; K ;*. ). LB !. :G. 'G. ;'. B!. :G. 'G. ;*.

Ali lahko takšni storilki o itamo, zakaj se ni enostavno umaknila iz nevarne situacije? Ali lahko re emo, da je umorjeni nasilnež sam kriv, da je postal žrtev? Na ta vprašanja je težko dati enostaven odgovor, obi ajno je problem že to, da je težko izvedeti za popolno verzijo dogodkov oz. kaj se je sploh dogajalo za štirimi zidovi. 2.3.2. Ali je lahko storilec žrtev ? Kadar pomislimo na žrtev, imamo navadno v mislih »nedolžno« osebo, ki se ji je zgodilo nekaj hudega. Zelo redko se teoretizira v smeri, da je morda lahko tudi storilec (»kriminalec«) žrtev. V drugi polovici šestdesetih in prvi polovici sedemdesetih let33 je obstajalo zavedanje, da je kriminaliteta socialni problem, ki ogroža celotno družbo, ima pa tudi korenine v osrednji strukturi družbe kot takšne. Družba torej ni le žrtev kaznivih dejanj, temve je zanje tudi so-odgovorna, saj so v kon ni fazi najpomembnejši kriminogeni dejavniki samo (ne) nameravane posledice. loveških. odlo itev, ne pa naravna dejstva. Revš ina in pomanjkanje, ter socialna izklju enost ni le pomilovanja vredna usoda, temve je nekaj, na kar je mo vplivati in vsaj omiliti, po mnenju skrajnih optimistov celo eliminirati. Ta ugotovitev ne sugerira, da posameznik ni odgovoren za kaznivo dejanje. Sociolog Merton je kriminalno vedenje opisal kot popolnoma normalno prilagoditev na napetosti v družbi, ki jih generira neskladje med kulturno predpisanimi cilji in možnostmi, ki so na voljo za dosego teh ciljev. Storilec je torej odgovoren za škodljive posledice svojega ravnanja, saj se je dobro zavedal, kaj po ne. Ni pa odgovoren za svoje želje in diskriminatoren položaj v družbi. V tej to ki pridemo do odgovornosti družbe, ki je dolžna ukrepati na ravni tretmanskih, rehabilitivnih ali resocializacijskih programov. O odgovornosti družbe govori tudi teorija etiketiranja, katere teoretiki ( npr. Roshier ) storilca opisujejo kot žrtev krivi nih razmer v družbi in neustreznih (ne)formalnih reakcij na njegova ravnanja. Po teoriji etiketiranja so nadzorstvene službe krive, ker kriminalitetnega vprašanja ne rešujejo, temve. ga celo zaostrujejo, da s svojo avtoriteto vsilijo lastne odtujene definicije. in. etiketirajo kršilca kot delinkventa in kriminalca, s emer predruga ijo njegovo samopodobo oz. okrepijo kriminogene osebnostne poteze, ter mu otežujejo vklju itev v družbeno življenje.. ). LB !. :G. 'G. .K .'.

Nenazadnje, tudi obsojene storilce je mo prikazati kot žrtve pristranskega in selektivnega kazenskega sistema, ki po eni strani disproporcionalno kriminalizira škodljiva družbena ravnanja nižjih družbenih slojev , ter preganja predvsem storilce »konvencionalnih« kaznivih dejanj. Tovrstne teorije danes niso preve priljubljene. Pitch ( 1995 ) našteva naslednje razloge, zakaj je tako34: •. socialna država je v krizi. •. revolucionarne ideje so odvržene na pokopališ e zgrešenih in nevarnih politi nih projektov, razblinjena je pa tudi vera v racionalnost zgodovinskega procesa. •. model rehabilitacije je predmet ostrih kritih tako »desnih« ( konzervativnih ) kot »levih« ideoloških krogov. •. prevladalo je prepri anje, da je kriminal resen družbeni problem, za katerega so odgovorni predvsem »kriminalci«, ki da kazniva dejanja izvršujejo na temelju svoje »racionalne izbire «, neodvisno od socialnega in kulturnega konteksta. •. pove ano je zaupanje v zastraševalsko in onemogo evalno naravo društvene represije. •. v ospredje prihajat t. i. »aktuarski pristop» k reševanju kriminalitete ( Simon in Feeley), to je »nova penologija«, ki pogojuje vrsto in zna ilnost kazenske sankcije s »socialno nevarnostjo« posameznika, ocena te nevarnosti pa temelji. na. »epidemološki« oceni številnih dejavnikov, ki pove ujejo tveganje izvrševanja kaznivih dejanj ( spol, starost, družbeno ozadje, izobrazba, uživanje drog, zaposlenost, družinsko ozadje ) Posameznik, ki izvrši kaznivo dejanje, je v nemilosti, je nekdo, ki ga je potrebno kaznovati ( iz retributivnih ali utilitarnih razlogov ) in nadzorovati glede na njegovo rizi nost. Simpatije so na strani žrtev, ki so utrpele škodo. Takšnega mnenja niso le konzervativni krogi, tudi35 britanski »levi realisti« ( Lea, Young, Matthews ) grajajo zablode levi arskega idealizma iz šestdesetih in sedemdesetih let in priznavajo, da je kriminaliteta problem, ki ga najbolj utijo revni in depriviligirani. Po. '. ). LB !. :G. 'G. . =) 4/. *. ). LB !. :G. 'G. . K . GH. *I .K';> =. .L. K. >. '.

njihovem mnenju bi morala država »prisluhniti malemu loveku« , dejanski žrtvi kriminalitete in najresneje upoštevati »resni ne« potrebe , bojazni, zahteve in ocene teh skupin. Vendar pa britanski realisti prisluhnejo le nekaterim žrtvam to je tistim, ki so prizadete s kaznivimi dejanji ali pa se bojijo, da se jim bo to zgodilo. Po drugi strani evropski ebolicionisti ( Christie, Hulsman, Mathiesen, Bianchi, de Haan, Scheer, Box-Grainger, Ryan, Ward, Marconi, Pavarini ) poudarjajo, da je žrtev kaznivega dejanja viktimizirana predvsem s strani kazenskopravnega sistema, ki da jo odriva na obrobje, ji krade njen spor s storilcem in ne rešuje njenih »resni nih» problemov. Pri tem velja opomniti, da je za abolicioniste kazenskopravni sistem ve ji problem, kot kriminaliteta, saj ga imajo za krivi nega, neživljenjskega, nemoralnega, represivnega, nefleksibilnega, izklju evalnega, neu inkovitega in kontraproduktivnega. Eden rekih piscev, ki še vedno poudarjajo, da storilci niso izklju no »odgovorni« za kriminaliteto, je denimo Reiman. On dokazuje36, da pomemben del sokrivde pripada tudi kapitalisti nemu sistemu, ki ga ima za nemoralnega in nepravi nega, iz naslednjih razlogov: •. sistem je izkoriš evalski, ker sili delavce k delu, ki je le delno popla ano ( presežna vrednost pa pripada kapitalistom ). •. sistem temelji na krivi ni razporeditvi bogastva, dohodkov in gmotnih virov. •. sistem vspodbuja anatagonisti ne, egoisti ne in odtujene med loveške odnose, saj izhaja iz predpostavke, da je dobrobit posameznika v konfliktu z dobrobitjo drugih. •. kazenskopravni sistem igra zelo pomembno ideološko funkcijo, saj je osredoto en le na posameznike in njihovo krivdo, ne sprašuje pa se o splošnih družbenih okoliš inah, ali so morda etablirane institucije (ne)moralne, (ne)pravi ne ali celo (in)kriminalne; skratka, ne sprašuje se, ali je morda s kaznivim dejanjem oškodovani in narušen pravni red kdaj poprej kršil storil evo pravico do loveškega dostojanstva ali ga kako druga e pripravil do tega, da je stopil na »temno stran« veljavnih predpisov. Omeniti velja tudi, da utegne biti storilec kaznivega dejanja viktimiziran tudi po storitvi kaznivega dejanja, denimo med prestajanjem kazni v zaporu, posledice so lahko bolezen, okvare, stigmatiziranost, predruga ena »samopodoba«, zmanjšanje sposobnosti za vklju itev v normalne življenjske tokove. Na tem mestu bi se upravi eno lahko vprašali, ali nemara kazenskopravni sistem ne producira novih žrtev. ;. B!. :G. 'G. .. *.

2.3.3. Vpleteni » opazovalci « kot »pozabljeni len « Kazensko pravo, ter kriminološka in viktimološka teorija se ukvarjajo s »kriminalnim parom«, torej storilcem in žrtvijo. Ve ina kriminalitete, posebaj persolanilizirane, se res dogaja med dvema stranema, med katerima je ena ponavadi stroilec, druga pa oškodovanec. Vendar se esto pozablja na vlogo »tretjih oseb«37, ki nemalokrat vplivajo, da pride do kaznivega dejanja, za svoj »prispevek«, pa obi ajno niso kaznovane, saj je ta prispevek najve krat tudi težko dokazljiv. V raziskavi »Uboji na Slovenskem38 «, ki je bila izvedena pod vodstvom Janeza Pe arja se je pokazalo, da so se viktimogena razmerja razvijala ne samo znotraj kriminalnih parov, temve širše, tudi s plivom tretjih oseb. Te osebe obi ajno sodelujejo z enim ali drugim protagonistom, ter s š uvanjem , podpihovanjem, napeljevanjem, napletanjem itd. vplivajo na razmerje med kasnejšim storilcem in žrtvijo. Pri tem te tretje osebe vodijo razli ni motivimo, na primer ljubosumje, maš evanje, škodoželjnost, koristoljubje itd. Te osebe s svojo dejavnostjo torej bistveno vplivajo na potek dogodkov in izzovejo reakcije, katerih posledica je kaznivo dejanje. Pogosto je »tretja oseba« pri kaznivem dejanju »sekundarna žrtev« ( e je sorodnik žrtve ). »Nekaj konkretnih primerov iz že omenjene raziskave Janeza Pe arja «39: •. Storilec je imel z ženo pokojnega že ve mesecev spolno razmerje. Pokojni je zato nasproti storilcu trdno nastopil in tudi od žene zahteval, da pretrga razmerje. Žena pokojnega je medtem storilca napeljevala k umoru moža.. •. Mož – žrtev in žena – storilka ternjeni trije nezakonski otroci so se pogosto prepirali. Mož je tri mesece pred dejanjem zapustil dom in se preselil. K ženi se je vra al le ob asno. Storilkini otroci so z možem – žrtvijo slabo ravnali, ga pretepali in nagnali od doma.. •. Storil evo dekle je prevzel fant – žrtev. Dekle so k menjavi partnerja nagovarjali tudi starši.. : .. D) : G G8 !. 7. D) : G. G. D) : G. 8 4 9K 4GC G .*G. G. '. 8: K' '. G!. 8. G( 8. ' '. K' '. ;.

•. Med taš o – žrtvijo in zetom – storilcem so bili prepiri, ker taš a zetu ni hotela izro iti dela posestva. Storil eva žena ( h i žrtve ) je s svojim nerazpoloženjem do matere vplivala na razvoj razmerij v smeri uboja.. •. Dva stostanovalska zakonska para sta se prepirala zaradi otrok in iš enja pritiklin. Prepire sta navdihovali zlasti in tudi povzro ali ženi žrtve in storilca.. •. Pri gostilniškem prerekanju ( med znanci ), je »neznanec« podžigal storilce, eš »ali boš vse ( žaljivke ) požrl«. Žrtev, ki je prisko ila na pomo bratu in njegovemu znancu, je bila pri tem zabodena.. •. Na gasilski veselici se je storil ev sin prepiral s starejšo žensko, kateri je nato prišla na pomo njena h i. V to so se vpletli tudi navzo i in razvil se je pretep. Žrtev je kot reditelj poskusil pretepajo e pomiriti, prav takrat pa je prišel storilec in ga zabodel.. •. Po prepiru, ki je nastal med kvartanjem, so se udeleženci skušali pomiriti, pri tem pa je spet prišlo do prere anja in prerivanja. Žrtev je skušala pomiriti dva pretepajo a se kvartopirca, a zadel jo je storil ev udarec v brado. Ko se je pobrala s tal, pa jo je eden izmed njiju zabodel.. Ti primeri nazorno kažejo, kako tretje osebe posegajo v razmerje med storilcem in žrtvijo in »pomagajo « pri oblikovanju njunega razmerja v negativni smeri. Tretje osebe vplivajo na nastanek kaznivega dejanja raznovrstno, lahko so oni neposreden vzrok, zakaj je prišlo do kaznivega dejanja ( v tem primerih umora ), lahko vplivajo, da do kaznivega dejanja pride hitreje, ali pa nastanek kaznivega dejanja tudi prepre ijo. Te osebe so »opazovalci« zato40, ker obi ajno ves as opazujejo razvoj dogajanja med kasnejšim storilcem in žrtvijo. Navadno so pou eni o veliko podrobnostih iz življenja obeh. V asu viktimogene dispozicije poznajo vsaj enega od para in ga tako ali druga e podpirajo. »Vpleteni« pa so zato, ker le niso samo nedolžni opazovalci, pogosto so tudi sami zainteresirani za spor in razplet dogodkov. In. eprav nemalokrat s spodbujanjem, napeljevanjem itd. bistveno vplivajo k nastanku. kaznivega dejanja, najve krat ostanejo isti, neomadeževani in neizpostavljeni moralnim obsodbam. Najve krat se izognejo tudi kazenskemu pregonu.. '. D) : G. G. ' *.

Kriminologija se ukvarja predvsem s storilcem kaznivega dejanja, viktimologija pa z žrtvijo in bio-psiho-socialnimi vezmi41, ki se razvijajo med žrtvijo in storilcem do viktimizacije. Zanemarjeno pa je obravnajvanje t. i. »zainteresiranih tretjih oseb«, ki pogosto, kot je bilo prikazano v primerih, bistveno pripomorejo k temu, da pride do kaznivega dejanja. Tukaj ostaja dolo ena vrzel, saj še ni jasno, ali naj se z »vpoletenimi opazovalci« ukvarja viktimologija, ali kriminologija, bistven problem pa je tudi, ker aktivnosti teh tretjih oseb pogosto spregleda tudi pravosodje, ko obravnava dolo eno kaznivo dejanje.. 2.4. Žrtve umora ( in uboja ) Najve krat raziskan kriminološki in. seveda tudi viktimološki problem je umor. Po L.. Falandyszu ( 1980 )42 je umor zlo in, ki je najbolje osvetljen glede odnosa storilca in žrtve. Seveda pa se z umori ne ukvarjata le kriminologija in viktimologija, temve tudi sociologija, psihologija, sodna medicina, psihiatrija. Gre za interdisciplinarno raziskovanje problema. Umor spada pod krvne delikte, med krvne delikte pa štejemo vse oblike napada na lovekovo življenje in telesno integriteto. Slovenski kazenski zakonik sicer kaznivo dejanje odvzema življenja deli na tri razli na kazniva dejanja: uboja ( 115. len ) umora ( 117. len ) in uboja na mah ( 117. len ). Razlike med temi oblikami so v samem na inu, kako je bilo dejanje storjeno, ter motivu storilca. Uboj je osnovno kaznivo dejanje, ki je storjeno tako, da » nekdo drugemu vzame življenje «. Umor je strožja oblika, za obstoj kaznivega dejanja umora mora biti prisotna ena od naslednjih predpostavk, namre dejanje mora biti storjeno43: •. na grozovit ali zahrbten na in;. •. zaradi ukrepanja pri uradnih dejanjih varovanja javne varnosti ali v predkazenskem postopku ali zaradi odlo itev državnih tožilcev ali zaradi postopka in odlo itev sodnikov ali zaradi ovadbe ali pri anja v sodnem postopku ; zaradi kršitve enakopravnosti ;. '. D) : G. '. B1. '. ; :. G 2G. ' ' .G. !BK. ..

•. iz morilske sle, iz koristoljubnosti, zato da bi storil ali prikril kakšno drugo kaznivo dejanje, iz brezobzirnega maš evanja ali iz kakšnih drugih nizkotnih nagibov. •. zaradi kršitve enakopravnosti. •. z dejanjem, storjenim v hudodelski združbi za storitev takih dejanj,. Uboj na mah je priviligirana oblika, o njem pa govorimo takrat, kadar je žrtev storilca brez njegove krivde z napadom ali hudimi žaljitvami mo no razdražila. Lažja oblika je tudi detomor, ki ga lahko zagreši le mati nad lastnim otrokom, dokler je še pod njenim vplivom. Kakopak je posebnost umora v primerjavi z drugimi kaznivimi dejanji tudi v tem , da prakti no ne more ostati neprijavljen, saj imamo neovrgljiv dokaz o obstoju zlo ina – truplo. No, ta trditev bi poznala dve izjemi : izginotje ( takrat pa v bistvu ne vemo, ali se je zgodil zlo in ali ne ) in dilema, ali je šlo za umor, ali samomor ( dopuš amo možnost, da pri takšnih ocenah lahko pride do pomote ). Težko je primerjati zlo ine v razli nih kulturah in državah, vendar pa lahko hitro ugotovimo dolo ene skupne zna ilnosti, ki so tako reko »trend« zadnjih desetletij. Te zna ilnosti bi bile: •. umori so vedno okrutnejši , žrtve so tudi otroci ( denimo primer Marolt v Sloveniji). •. žrtve so v asih povsem nedolžni ljudje ( recimo Sharon Tate in druge žrtve klana Charlesa Mansona ). •. raste število t. i huliganskih umorov ( denimo v Italiji ). •. vedno ve je tako imenovanih » družinskih umorov «. Slovenija pri teh trendih ni nobena izjema. Pravzaprav bi lahko umore v Sloveniji razdelili v naslednje skupine: -. družinski umori ( ti so pravzaprav v Sloveniji najpogostejši ). -. obra uni med lani kriminalnega podzemlja. -. obra uni iz maš evanja. -. t. i. naklju ni umori ( žrtev in storilec se ne poznata, povod za umor je obi ajno verbalni konflikt ).

Hentig je motive za umor razvrstil tako44: -. koristoljubje. -. prikrivanje drugega kaznivega dejanja. -. zaradi »nerešljivih« konfliktov. -. iz seksualnega nagiba. Po Hentigu45 so idealne žrtve umora štiri skupine ljudi: 1. depresivneži 2. pohlepneži 3. mu itelji 4. konfliktneži Konfiktneži radi zahajajo v konfiktne situacije, pohlepneži zaradi svoje nravi pogosto vstopajo v odnose, v katerih lahko postanejo žrtev umora, depresivneži imajo znižane samoohranitvene težnje, mu itelji pa postanejo pogosto žrtve umora v zakonski zvezi, ki žena umori moža, ki jo je dolga leta trpin il. Mendelsohn je opozoril46, da je »bil kot odvetnik impresioniran glede vloge žrtve pri umoru. Von Hentig je uporabil izraz »shapes and mouds« , eš da žrtev oblikuje in mesi zlo inca. Wolfgang je prvi uporabil izraz »victim precipitation« glede obnašanja žrtve, ki pospešuje, lajša, pomaga ( zlo incu ). Blizu tej definiciji bi bil pojem – provokacija. Wolfgang namre predpostavlja47, da obstaja precipitacija oz. provokacija s strani žrtve vedno, kadar žrtev prva uporabi silo proti svojemu kasnejšemu morilcu. Wolfgang je preiskoval umore v Philadelphiji v obdobju 1948-1952 in ugotovil, da veliko potencijalnih morilcev postane žrtev umora. S tem je potrdil Hentigovo pojmovanje odnosa žrtev-storilec.. ''. B1. 2G. '*. ). ';. B1. 2G. .G. '. B1. 2G. .G. LJ ". .G G. G. *.

Wolfgang je v svojih raziskavah prišel do zaklju ka, da imajo žrtve v ve ini primerov enake lastnosti, kot storilci ( npr. socialno-ekonomske pogoje, število kazenskih obravnav, kazensko evidenco ). Zaklju il je, da imajo številni ljudje, ki postanejo žrtve umora, nezavedno nagnjenost po samomoru. Pe ar je preiskoval umore v Sloveniji48, pri tem se je naslanjal na teorijo Wolfganga in Curtisa. Odkril je, da je žrtev v 51 % fizi no ali verbalno izzvala umor. Stopnja interakcije žrtve v zlo in se ponavadi razlikuje po stopnjah: od povsem pasivne žrtve, kjer se storilec in žrtev sploh ne poznata, do primer, v katerih je mo žrtev razumeti kot storilca. Pe ar z viktimološkega stališ a razlike dve vrsti umorov49: -. umor rezultira iz viktimoloških relacij, ki so bile vzpostavljene že pred zlo inom ( to je tudi prevladujo i tip ). -. umor rezultira iz nenadnega konflikta. Pe ar je ugotovil , da je žrtev v 67 % s svojo aktivnostjo prispevala k umoru. 50 % storilcev je bilo pod vplivom alkohola, skoraj dve tretjini žrtev sta bili pod vplivom alkohola v asu zlo ina ; ve kot polovica žrtev je bilo osebno vrednostno negativno ocenjeno v svojem okolju. Pe ar je ugotovil, da je le 5 % umorov takšnih, kjer se storilec in žrtev od prej sploh ne poznata. Pri raziskavi Markovi a je takšnih umorov 8 %, Jela i pa je našel 9 % takšnih primerov. Wolfgang in Sessara sta naredila raziskavo50, ki je pokazala, da se v 52 % umor zgodi v t. i primarni skupini ( lani ožje družine, dobri prijatelji, ljudje, ki so si blizu, ljubimci..) , 40 % umorov se zgodi v t. i. sekundarni skupini, le 8 % umorov je pa izvršenih nad povsem neznano osebo. Markovi deli žrtve umorov, glede motivacije v njihovem obnašanju v dve skupini51:. '.. B1. 2G. .G. '. B1. 2G. .G. K. *. B1. 2G. .G. K. *. ). LB 1. 2G. .G. K.

1. Prva skupina obsega 62, 8 % raziskanih umorov, v katerih je žrtev zlo in izzvala z protipravnim ali nemoralnim dejanjem, ki je imelo za posledico poškodbo ali ogrožanje storilca ali oseb, ki so mu blizu. Ta skupina se deli na naslednje podskupine: -. žrtev je prva uporabila orožje ali zadala prvi udarec ( 16, 8 %). -. agresivno obnašanje žrtve v družini ali med sosedi ( 13 % ). -. maš evanje zaradi povzro ene materialne škode morilcu ( 12 %). -. maš evanje zarad razžalitve ( 7 %). -. maš evanje zaradi nekega prejšnjega napada žrtve na morilca ali njegove sorodnike (7%). -. žrtev, ki je dolgo tiranizirala morilca ali osebe, ki so mu blizu ( 5 % ). -. prevara žrtve ( 2 % ). Druga skupina obsega 37, 2 % vseh primerov, razdeljena pa je, glede na raziskavo Markovi a, na naslednje podskupine: -. umori, storjeni nad nenevarnimi opazovalci ali slu ajnimi mimoido imi ( 12, 7 % ). -. umori oseb, ki so s svojim obstojem, ne pa tudi aktivnostjo, ogrožale nek žrtvin interes ( 15, 6 % ). -. umori oseb, ki so z neko svojo aktivnostjo, ki pa ni protipravna ali protimoralna, škodile storil evemu interesu oz. ga ogrožale ( 8, 9 % ). 2.4.1.Kdo so tipi ni morilci ? Jugoslovanske raziskave52 so dal dokaj razli ne rezultate. Markovi je ugotovil, da je 40 % morilcev mlajših od 24 let, 51 % morilcev pa starih 25 – 44 let. Singer je ugotovil druga no razporeditev, po njegovi raziskavi je 27, 3 % morilcev starih 2130 let, 27 % morilcev pa 30 – 40 let. Po Singerju je le 5 % morilcev mladoletnih. Kapama ija je ugotovil, da je 34 % morilcev starih 30 – 39 let. *. ). LB 1. 2G. .G. *K. ;.

Kakopak je ve ina morilcev moških. Po Markovi u na 9 moških morilcev pride ena morilka, po Peši u je moških morilcev 87, 3 %, po Kapama iji pa 87, 7 %. Singer, ki je prou eval nasilje na Hrvaškem, je ugotovil, da ženske storijo le 5, 7 % kaznivih dejanj z znaki nasilja, njihova stopnja viktimizacije je pa precej višja, okoli 30 %. Uderman je v svoji študiji »Umori v Sloveniji« ugotovil, da 85 % morilcev pripada delavskemu sloju, oz. da imajo kon ano le osnovno šolo. Ugotovil je tudi, da je 53 % morilcev bilo v asu storitve kaznivega dejanja alkoholiziranih.. 2.5. Žrtve spolnega nasilja Razloga, da si žrtve spolnega nasilja zaslužijo posebno pozornost, sta po mojem mnenju vsaj dva. Prvi razlog bi bil, da dolo ena kazniva dejanja, povezana s spolnim nasiljem ( predvsem tu mislim na zlorabo osebe, mlajše od 15 let ) pri ve ini javnosti povzro ajo najve je zgražanje, celo gnus. To je razumljivo in logi no, saj so otroci še posebaj nebogljena bitja, ki uživajo posebno varnost svojih pravic. Po drugi strani imajo ravno storilci t. i. »navadnih« posilstev najve lai nih apologetov. Tukaj je prepogosto prisoten tisti » kaj pa e ni sama kriva, da se ji je to zgodilo.« Razsodba nekega italijanskega sodnika53, ki je razsodil, da ženska, ki je oble ena v hla e, ne more biti posiljena, eš, saj je vendar morala sama sle i hla e, pa jasno kaže, da ima tudi pravna stroka v asih milo re eno udna stališ a do vprašanja posilstev in spolnega nasilja. Šeparovi deli žrtve spolnih deliktov v naslednje skupine54: -. indiferentna žrtev ( lahko je slu ajna, ali ne - slu ajna ). -. predestinirana žrtev ( ali je eksponirana, ali ne - eksponirana ). -. » pseudožrtev« ( lahko je imaginarna ali fingirana ). Problem spolnega nasilja vidim v tem, da ima dve zelo skrajni zna ilnosti, ki sta si pogosto v nasprotju. Po eni strani seveda spolno nasilje zelo mo no viktimizira žrtev, jo intimno zelo prizadane. Po drugi strani pa je spolno nasilje, vkolikor ne gre za izrecno posilstvo, težko dokazljivo.. *. H 8. G8. 8. 8 *'. B1. 8. . 8. 2G. .G. G 4. 8 :.

Na eni strani imamo ( domnevno ) žrtev, ki zatrjuje, da se ji je zgodilo nekaj strašnega in njene pravice, na drugi strani pa domnevnega storilca, ki ima seveda tudi svoje pravice, ki izhajajo iz na ela in dubio pro reo. Lai na javnost, kot že re eno, najostreje obsoja predvsem spolno nasilje nad otroci, oz. osebami, mlajšimi od 15 let. To zgražanje, ki je sicer isto legitimno,v asih preko vseh mej razpihujejo tudi dolo ene javne osebnosti, kot sta naprimer dolo ena miss in en poslanec55, ki sta kar na televiziji razlagala, »da bi bilo treba pedofilom nekaj odrezati« . Tukaj pa imamo že opravka z elementi sovražnega govora, na katerega se za to pristojni organi niso odzvali na primeren na in. Po drugi strani utegne biti posilstvo ( to je pa najbolj zna ilno dejanje spolnega nasilja ) odrasle ženske v javnosti pospremljeno s skepso. Gre za celo vrsto predsodkov: da ženske itak po naravi lažejo, da se normalna ženska ne obnaša »spolno izzivalno«, da ni razloga, da bi kdo posilil žensko, e ga ne izziva, da je kriva zagotovo v »promiskuitetnem« življenju ženske... Po oceni Dore Meden in Lorene Božac Deležan iz Kriznega centra Ženske svetovalnice manj kot 20 % žrtev posilstva, ki pridejo iskati pomo v svetovalnico, posilstvo dejansko prijavi policiji. Razlogi za to bi bili naslednji: - žrtev se boji maš evanja posiljevalca in je prepri ana, da je državni organi ne bodo zaš itili - žrtev za posilstvo krivi sebe - žrtev se ne želi izpostavljati, zlasti pred ljudmi iz neposrednega okolja oz. se boji, da jo bo okolica dojemala kot »umazano« - žrtev ni pripravljena ponovno »podoživljati« posilstva na policiji in sodiš u - žrtev se boji, da bo na policiji in sodiš u »seksisti no« obravnavana - žrtev ne želi javno govoriti o podrobnostih posilstva - žrtev se obotavlja, ker je storilec njen znanec - žrtev želi na dogodek pozabiti Kot re eno, posilstvo je iz vseh zornih kotov gledano, težaven dogodek.Težaven je v prvi vrsti za žrtev, saj jo intimno mo no prizadane, poniža, ter seveda tudi za njene bližnje. Težaven je pa tudi iz pravnega stališ a, saj ga je pogosto skoraj nemogo e prepri ljivo dokazati. Praviloma se zgodi na samem, brez pri . Edino domnevna žrtev in domnevni storilec vesta, kaj se je zgodilo, je pa potrebno povedati, da se njuni prepri anji, kaj se je med njima zgodilo, **. ". 4 B. B. D. :: ). :. + ). ;. '.

lahgko mo no razhajata. Interpretacija in izjave domnevnega storilca in domnevne žrtve so tako pogosto edino, na kar se pristojni organi sploh lahko oprejo pri rekonstrukciji posilstva. e je posilstvo fizi no mo no brutalno, obi ajno obstajajo dolo ene poškodbe na telesu žrtve. Kaj pa e ni? 56Kaj pa e na telesu žrtve ni opaznih nobenih znamenj upiranja ? Ali to nujno pomeni, da se žrtev sploh ni upirala ? Ni res, saj žrtev nima dolžnosti storilcu se fizi no upirati za vsako ceno. Kaj pa e je storilcu izrazila svoje nestrinjane, nato pa zgolj pasivno dopustila, da storilec opravi svoje, pa zato, da razen psihi nih bole in ne dobi tudi hudih fizi nih poškodb? Tudi to je namre posilstvo. Vendar se tako posiljena ženska znajde pred problemom, kako prepri ati kriminaliste, tožilstvo, sodiš e, da je šlo resni no za posilstvo ? V zvezi s tem velja omeniti t. i. victim precipitated rape57. To ozna uje situacijo, kjer se je žrtev dejansko strinjala s spolnim ob evanjem, ali pa je vsaj bilo videti, da se strinja, kasneje pa je umaknila svojo privolitev, ali pa se ni dovolj odlo no odzvala. Oznaka se nanaša na spolno tvegane položaje, ko bi lahko storilec dolo ene kretnje žrtve razumel kot povabilo. Oznako vicim precipitated rape je »izumil« Amir. Njegova opredelitev je ohlapna in je bila deležna številnih kritik, Julia in Herman Schwndinger sta videla v njej ma isti ne prvine. Mislim, da je srž problema še vedno v tem, da velik del javnosti dojema posilstvo kot »spolnost« in ne kot »nasilje« . Prevladujejo predstave, da je »ženska sigurno vsaj malo kriva« , eprav te predstave nimajo veliko zveze z realnostjo, saj žrtve posilstev velikokrat niso » mlada izzivalno oble ena dekleta «, kot pogosto stereotipno velja v javnosti.. 2.6. Žrtve države Država kot monopol družbene mo i58 in najpomembnejša družbena organizacija razen vseh prednosti, ki jih prinaša, ustvarja tudi tragedije neslutenih razsežnosti, ki pa so pogosto prezrte in niso predmet razprav nobene kriminalne politike. ) L" @ )0GE 8 *;. *. ). L" @. *.. ). LD ) : G :G .K''. !. MB !. MB !. :M GC. !. :M ! <. 4G? .G. G. 4G I<. I(. 8. G. ;K ''G G. 84. ;K G. B. *.

Države namre vodijo imperialisti ne vojne, ustvarjajo vojni kriminal, kazniva dejanja zoper love nost, genocid, podpirajo terorizem, sodelujejo v rasisti nem in gospodarskem tla enju in izkoriš anju narodov, etni nih in drugih skupin, neredko sprejemajo drakonske ukrepe za zaš ito lastnih interesov itd. Država ima kakopak monopol nad nasiljem , na videz deluje kot neka samostojna tvorba, eprav je v resnici samo organizacija ljudi, ki jo pogosto izkoriš ajo za povzro anje bole ine drugim ljudem , v asih celo samim sebi. Država je torej mo no kontoverzna tvorba, povzro itelj številnih viktimizacij, zato je v viktimologiji ne gre zanemariti. Država ima na voljo številne prisilne mehanizme, s katerimi kroji življenej posameznikov. Najpomembnejši mehanizem so pravne norme in pravne sankcije, ne gre pa zanemariti tudi moralnih sankcij, uporabe oborožene prisile, uporabe politi ne, gospodarske in druge propagande, manipuliranja s simboli, nemalokrat za sredstvo manipuliranja in nadzora uporablja tudi religijo. Žrtve države so raznovrstne in odvisne od na ina državnega delovanja bodisi v miru bodisi v vojni, bodisi znotraj njenih meja, bodisi zunaj njih. Država lahko ogroža. loveštvo v globalnih razsežnostih, hkrati pa svoj kriminal. depersonalizira, politizira in demagogizira59. Najhujše državno nasilje se seveda dogaja v vojnah, ki producirajo najhujše viktimizacije, rezultat so številni mrtvi, rajeni, nesposobni za normalno življenje, posiljene ženske, zapuš eni otroci in mladoletniki, brezdomci, la ni, ljudje brez zdravstvene pomo i. Na milijone beguncev po celem svetu dobesedno aka, kaj se bo zgodilo z njimi, da bodo,tako kot so bili prisilno odseljeni, tudi prisilno vrnjeni, v tujih državah trpijo narazli nejše diskriminatorne pritiske, izkoriš anje, zavra anje, pogosto so žrtve sovraštva in ksenofobije itd. Država je povzro itelj viktimizacije tudi v miru in sicer bodisi pravnoformalno ali protipravno60. Najradikalnejši na ini so protiteroristi ni zakoni, separatisti na propaganda, politi no ubijanje, povzro anje izginotij. Države tudi ne store dovolj za odpravljanje, revš ine, brezposelnosti, brezdomstva, zoper prodajo otrok, poklicne bolezniin poškodbe pri delu, otroško pornografijo, ne nastopajo zoper razne fundamentalizme, v asih jih celo promovirajo, ne vzdržujejo dovolj javnega reda in miru, ne zagotavljajo varnosti pred kriminalom itd. Država se najpogosteje tudi ne bori s *. D) : G. *.G. ;. D) : G. *.G. K. ;.

svojimi organi zoper korupcijo, omogo a diskriminacijo na eni strani, na drugi strani pa razne privilegije za posameznim skupinam in ljudem, ki jih favorizira. Žrtve države pa so znotraj njene pravne ureditve povsem odvisne od kriminala, ki ga usvarja s svojim delovanjem in nedelovanjem. Z žrtvami državnega kriminala država ravna skladno s cilji, ki jih državna oblast želi dose i61. Na te cilje vplivajo razmere v državi, glede na politi ne, gospodarske, verske in druge ozire. Masovno ubijanje nasprotnika se pogosto pokaže kot najracionalnejša rešitev, v asu vojne namre nih e nima rad množic ujetnikov, za katere je potrebno skrbeti, jih oskrbeti shrano, zdravili, ter morda celo » razkazovati « raznim humanitarnim organizacijam, e le-te slutijo na kršitve lovekovih pravic. Nobena država se še ni odrekla nasilju, e si je od njega obetala koristi, sploh v asu vojne ali takoj po njej ne. Najradikalnejšim razli icam strahotnega državnega nasilja smo bili pri e v bližnji preteklosti prav blizu nas, v vojnah na podro ju bivše Jugoslavije62. Vojne ujetnike se je stanjalo v taboriš a, vkolikor se jih ni kar pobilo. Zajeto civilno prebivalstvo je životarilo po rudnikih, industrijskih objektih, stadionih, rekreacijskih centrih in improviziranih taboriš ih, onemogo ena jim je bila vrnitev domov, tudi zaradi etni nega iš enja. Dogajal si se strašni pokoli, najbolj brutalen v Srebrenici63. V Sloveniji pa smo bili naknadno obveš eni o problemu »izbrisanih64«, kar bi lahko ozna ili kot uradniški »genocid« v rokavicah in seevda kot hud primer državnega nasilja, ki se še vedno demagogizira. Kriminologija in viktimologija se precej redko ukvarjata z žrtvami države. Omenjajo se žrtve kapitalizma, rasizma, nacionalizma in podobno, malo zanimanja pa je za strukturne žrtve in na sploh prizadete v vojnah, razli nih društvenih konfliktih in razkolih, za katerimi pogosto stojijo države z raznimi svojimi interesi. Lažje postane predmet zanimanja oškodovanec kot posameznik. Prizadeti posameznik se lahko, e ni odziva v doma i državi, obrne na ustrezne mednarodne organe, ki so bili ustanovljeni prav v ta namen. ;. D) : G. ;. +. *.G. K * ,. G ;. ;'. ). ? 8 :. E. 4 4G G 8 : : H. : G. 6+ /? ?. B. = K * >G @( ,= >. *8 8. . ?. K *>. !. @ 4 G. /. ? ; A. G G. 8 8. 8. =.

Kolikor pa gre za žrtve na ravni množic in so odnosi akter-oškodovani »nepersonalizirani«, pa se odzivanje na viktimizacijo zamegli, razvodeni, celo zamre. Predvsem ostajajo ustveni stresi, tenzije, konflikti, bole ine, pa tudi diskriminiranje, odtegovanje humanitarne pomo i, neustrezno ravnanje itd., neregulirani. Po podatkih OZN 100 milijonov ljuditava po svetu brez imetja, od tega jih je okoli 30 milijonov »brez domovine«. Te množice so bile žrtve razli nih viktimizacij, sedaj pa skozi ignoranco raznih organizacij doživljajo novo. Zaklju imo lahko, da država na splošno ni subjekt, ki bibil transparenten in sam po sebi »zaupanja vreden«, zato ne more in ne sme biti izvzeta iz predmeta zanimanja kriminologije in viktimologije. Že od Sutherlanda in njegove teorije o kriminalu blega ovratnika ostaja tiho strinjanje, da skupinska organizacija lahko stori kaznivo dejanje. Na podro ju zelo konkretnega državnega nasilja smo priši do faze, ko se s konkretnimi akterji nasilja ravna strogo, e so dosegljivi, denimo obsoja se jih na mednarodnih sodiš ih, posebej ustanovljenih v ta namen. To dokazuje, da zavedanje o problemih makrokriminala vendarle obstaja.. 3.Viktimizacija in strah pred njo 3.1.Pojem viktimizacije Viktimizacija ozna uje proces, v katerem nekdo postane žrtev, medtem ko samo stanje, v katerem je nekdo žrtev, imenujemo viktimiziranost. Tukaj je potrebno poudariti, da se seveda sam pojem viktimizacije in viktimiziranosti ne navezuje nujno le na žrtve kaznivih dejanj, vendar je viktimologija, kot smo že poudarili, izšla iz kriminologije in v središ u njenega zanimanja so ostale žrtve »konvencionalnih« kaznivih dejanj. Poznamo primarno in sekundarno viktimizacijo.Primarna viktimizacija65 ozna uje proces, v katerem nekdo postane žrtev kaznivega dejanja, medtem ko sekundarna viktimizacija pomeni zaostrovanje primarne viktimizacije skozi negativno reakcijo okolice, socialne sredine, organov pregona ali koga drugega. Vsakdo je v potencialni nevarnosti, da postane žrtev kaznivega dejanja. Ta nevarnost je rizik viktimizacije dolo enega subjekta. Rizik viktimizacije seveda ni pri vseh ljudeh enak, temve je odvisen od dolo enih notranjih in zunanjih faktorjev in predispozicij. ;*. ?!. 2K. 2G. 2KH. 2G. G. ..

3.2. Absolutna in relativna izpostavljenost viktimizaciji Lo imo absolutno in relativno izpostavljenost viktimizaciji. Absolutna izpostavljenost viktimizaciji66 je sestavljena iz karakteristik osebnosti, predmetov, asa ali prostora, ki so logi no potrebni za izvrševanje dolo ene vrste kriminala. To so tisti elementi, brez katerih kaznivo dejanja ne bi moglo biti realizirano. V 17. stoletju seveda ni mogel obstajati riziko kraje motornih koles, saj motorna kolesa takrat še niso obstajala. Rizik viktimizacije se dolo a prav na osnovi števila absolutni viktimizaciji izpostavljenih subjektov. Šele tukaj je osnova,. s pomo jo katere dobimo potencialno izpostavljenost. viktimizaciji. Relativna izpostavljenost je pomembnejša, ker je zasnovana na karakteristikah konkretnih subjektov, ki vplivajo, da ti subjekti postanejo bodisi bolj bodisi manj privla ni za delinkvente. Raziskave so namre pokazale, da razli ne osebe ali pa celo ista oseba v razli nih okoliš inah v razli ni meri postanejo žrtve kaznivih dejanj. Iz tega sledi, da delinkvent ne izbira svojih žrtev vedno naklju no, temve to po ne glede na dolo ene lastnosti in okoliš ine, ki to žrtev delajo bolj privla no za izvršitev dolo enega kaznivega dejanja. Seveda pa samo lastnosti neke osebe niso nujno dovolj, da do viktimizacije tudi v resnici pride. Schneider je ugotovil, da je stopnja rizika viktimizacije odvisna tudi od naprezanja subjekta, da se viktimizaciji izogne. Postavlja se seveda vprašanje, katere so te konkretne lastnosti, zaradi katerih so nekateri bolj izpostavljeni viktimizaciji, kot drugi. Pospil- Završki67 raz lenjuje te lastnosti na biološki, psihološki in sociološki del osebnosti. Ta avtorica trdi, da dolo ene žrtve pripadajo t. i. »kriminalni rezervi«, kar pomeni »da se v globini njihovih osebnosti nahajajo kriminogeni nagibi, ki proizvajajo dolo eno sugestijo oz. delujejo provokativno na storilca. Vsak posameznik naj bi posedoval dolo eno viktimizirajo o receptivnost in e viktimizirajo i potencial pri njem preseže normalno mejo, to povzro i viktimizirajo i determinizem, torej stopnjo pripravljenosti, da postane žrtev.«. ;;. ?!. ;. B1. 2K 2G. 2G .G. 2KH. 2G. G.