Razumevanje političnega in kulturnega okolja kot dejavnika uspešnosti izvoza na primeru Severne Koreje : diplomsko delo

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR. DIPLOMSKO DELO. RAZUMEVANJE POLITIČNEGA IN KULTURNEGA OKOLJA KOT DEJAVNIKA USPEŠNOSTI IZVOZA NA PRIMERU SEVERNE KOREJE. Študentka: Stanka Majcenovič Naslov: Belski vrh 86, Zavrč Številka indeksa: 81513006 Redni študij Program: Visokošolski strokovni program Študijska smer: zunanja trgovina Mentor: dr. Vladimir Kenda, redni profesor. Zavrč, februar 2004.

2 Predgovor Vse hitrejši življenjski stil, mednarodno združevanje in internacionalizacija podjetij nas silita v iskanje novih tržišč. Seveda ni možno čez noč sprejeti odločitve na kateri trg bomo lansirali svoje izdelke ali storitve, zato je potrebna obširna raziskava potencialnega tržišča, ki bo pripomogla k pravilni odločitvi. V moji diplomski nalogi sem raziskovala elemente kulture Daljnega Vzhoda, njihovo politično naravnanost in možnost poslovnega sodelovanja med Slovenijo in Severno Korejo. Pod drobnogled sem vzela njihovo tradicijo, neenakosti med spoloma in družbenimi razredi. Seveda pa moram omeniti tudi njihovo plansko gospodarstvo, ki zaradi politične ideologije ne dovoljuje razcveta in krepitve, ampak deluje zaviralno. Menim, da oddaljenost ni edina slaba točka potencialnega sodelovanja, pač pa prav razlike v poslovnih navadah in širše v poslovnem okolju. V nalogi je poudarek na preučevanju kulturnega in političnega okolja kot dejavnika za uspešno mednarodno poslovanje. Ob koncu bi rada izrazila zahvalo vsem, ki ste me v času študija spremljali, me hrabrili in kakorkoli pomagali. Hvala tudi mojemu mentorju, profesorju Vladimirju Kendi za vztrajnost, potrpežljivost in pomoč. Avtorica Foreword Fast life style, international fusion and the internationalisation of enterprises, force us to search for new markets. Desisions on which market we will launch our products or services, are not made during the night. It is necessary, to make extensive research of potential market. In my diploma I was researching the elements of Far East culture, their political adjustment and the possibility of business cooperation between Slovenia and North Korea. I think, the distance is not the only weak spot of potential cooperation, but the differences in business habits and in wider bisiness enviroment. The emphasis in my mork is on culture investigation and research of political enviroment as factors for successful international cooperation. I would like to thank all to encouraging me. Many thanks to my menthor, profesor Kenda for persistance, patience and his help. Authoress.

3 VSEBINA 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve 1.2.1 Namen 1.2.2 Cilji 1.2.3 Trditve 1.3 Predpostavke in omejitve 1.4 Predvidene metode raziskovanj. 5 5 5 5 5 5 6 6. 2 VPLIV KULTURE NA MEDNARODNE POVEZAVE 2.1 Pojmovanje kulture in njeno bistvo 2.1.1 Upoštevanje kulturnega okvirja in poslovne odločitve managerjev 2.1.2 Analiziranje kulture 2.2 Primeri uspešnega sporazumevanja na podlagi medkulturnega znanja. 7 7 9 11 12. 3 POMEN POLITIKE ZA SKLEPANJE MEDNARODNIH POSLOV 3.1 Vpliv politike in njenih institucij na gospodarsko in družbeno okolje 3.1.1 Interesne skupine in izražanje njihovih interesov 3.1.2 Politična moč za dosego nacionalnih ciljev 3.2 Nacionalna moč in njeni elementi. 13 13 15 17 18. 4 SEVERNA KOREJA-DRŽAVA TRADICIJE IN TRDE VLADAVINE 4.1 Geografska postavitev severne Koreje 4.1.1 Korenine korejskega naroda 4.1.2 Vladavine Severne Koreje skozi čas 4.2 Korejska populacija, družbene strukture in njihove vrednote 4.2.1 Nasprotje: tradicija in moderna družba 4.2.2 Razlike med družbenimi razredi in njihov življenjski status. 4.4 Odnosi na relaciji vlada-partija 4.4.1 Vladna struktura, njena politična ideologija ter njena zunanja politika 4.5 Vojaško nasledstvo in oborožene sile 4.5.1 Kemično orožje- grožnja svetu. 20 20 23 23 25 27 28 28 30 30 31 32 33 34 36 37 38 38. 5 BILATERALNI ODNOSI SLOVENIJE S SEVERNO KOREJO. 39. 4.2.2.1 Vloga ženske v družbi in družinsko življenje 4.2.2.2 Religija oziroma verovanje za omejitvami 4.2.2.3 Šolski sistem. 4.3 Ekonomski razvoj in strukturne spremembe 4.3.1 Kmetijska proizvodnja in distribucija 4.3.2 Industrija ter razvoj infrastrukture 4.3.2.1 Povezave z zunanjetrgovinskimi partnerji.

4 5.1 Primer poslovanja podjetja Kumho. 40. 6 SKLEP. 43. 7 POVZETEK. 44. 8 SEZNAM VIROV. 46.

5 1 UVOD 1. 1 Opredelitev področja in opis problema V svojem diplomskem delu se bom osredotočila na elemente kulture in političnega sistema, ki imajo velik vpliv na splošno gospodarsko sliko neke države. V svojem delu bom predstavila splošno definicijo kulture ter kulturne pojave in razlike, ki so značilni za področje Severne Koreje. Predstavila bom elemente kulture in njihov vpliv na uspešnost pozicioniranja uvoznika na specifičen trg ter ugotovila kako uspešen je lahko evropski oziroma slovenski izvoznik na korejskem trgu, kaj vse mora vedeti in poznati ter ali se mu sploh splača izvažati tako daleč. Področje Severne Koreje sem izbrala zaradi bistveno drugačne ekonomske in politične ureditve, kot jo najdemo pri naših bližnjih sosedah. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve 1.2.1 Namen Namen moje diplomske naloge je razložiti in razumeti kulturne razlike ter značilnosti političnega okolja v Severni Koreji. Tema moje diplomske naloge me je pritegnila zaradi dogodkov v Severni Koreji, ker želim pobliže spoznati ozadje za dejanje, ki lahko povzroči jedrsko katastrofo. Teoretični del bo zasnovan na osnovi dostopnih virov. 1.2.2 Cilji • Opredelitev kulture • Razumevanje kulturnih razlik • Spoznati elemente kulture • Opredeliti politične sisteme • Spoznati posebnosti posameznega političnega sistema • Ugotoviti vpliv politike na ekonomsko stanje države • Aplikacija kulturnega in političnega okolja v Severni Koreji 1.2.3 Trditve Za malo gospodarstvo kot je Slovenija je zelo pomembno, da je odprto in se vključuje v mednarodno poslovanje. S svojim nastopom na tujih trgih prispeva k razpoznavnosti in krepi svoj menjalni mednarodni položaj. Ko se podjetje odloči, da prenese svoje poslovanje zunaj meja svoje domovine se postavi vprašanje: »Kako se spopasti z novostmi, ki jih prinaša nova kultura, političnopravni sistem, človeški viri in ekonomski sistem, ki so do sedaj bili velika neznanka?« Ne sme se zanemariti pomen kulture ob vstopu na tuji trg, saj nam prav poznavanje oziroma njeno nepoznavanje lahko zapre marsikatera vrata na tuje tržišče..

6 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Izhajam iz predpostavke, da je sodelovanje z Azijskimi državami že kar vpeljano in da se podjetja zavedajo raznolikosti kulture. Poznavanje vseh elementov političnega in kulturnega okolja pripomore k bolj konkurenčnemu nastopu na tujem trgu. Moje diplomsko delo je usmerjeno k vprašanju prilagajanja političnim in kulturnim razlikam. Omejitve mi predstavlja literatura, ki je v nekaterih primerih neažurna in jezikovne bariere, saj je potrebno veliko teksta prevajati, pojavlja se tudi nedostopnost do literature, saj je mogoče edini izvod že za dalj časa vnaprej rezerviran. 1.4 Predvidene metode raziskovanj V svoji diplomski nalogi bom opravila poslovno makroekonomsko raziskavo, saj bom opazovala vpliv zunanjih dejavnikov na celotno gospodarstvo. V okviru deskriptivnega pristopa bom obravnavala vlogo kulturnih in političnih razlik v mednarodnem poslovanju. Uporabljala bom tudi metodo kompilacije, saj bom povzela že obstoječa dela drugih avtorjev iz obstoječe literature. Potrebne podatke bom zbrala s pregledovanjem knjig, revij in drugih publikacij in seveda s pomočjo interneta..

7 2. VPLIV KULTURNEGA OKOLJA NA MEDNARODNE POVEZAVE. Ljudje se pri opravljanju svojih vsakodnevnih obveznosti ne zavedamo svojega početja, saj nam je čisto jasno kakšne posledice bomo s svojim početjem ustvarili. V svojem domačem okolju ne pomislimo, da nekje v drugi državi z drugačnimi navadami ljudje v isti situaciji ne ravnajo enako. Vzorci in vedenja so v nas tako zakoreninjeni, da se jih niti ne zavedamo. S tem ko v tujini ljudje ravnajo po svojih vzorcih vedenja ne moremo trditi, da je njihova kultura slabša ali napačna, razumeti moramo, da je drugačna (Treven 2001, 38). 2.1 POJMOVANJE KONCEPTA KULTURE IN NJENO BISTVO Naš planet je po površini zelo raznolik, zato nas ne sme presenetiti dejstvo, da smo tudi ljudje, ki na njem živimo zelo raznoliki. Okolje in problemi, ki jih povzročajo ljudje na določenem območju vplivajo na oblikovanje kulture in kultura dalje vpliva na določeno obliko vedenja. Kulture ohranjajo običaje, ki so se v preteklosti izkazali kot uspešni, tako, da jih ljudje uporabljajo še v sedanjosti. Običaji značilni za neko kulturo povečujejo predvidljivost družbenega okolja (Treven 2001, 39). Kulturo je možno razlagati na več načinov in sicer: • kot način življenja, kjer lahko natančno opazujemo življenjski stil, stil potrošnje, preživljanje prostega časa, pomanjkljivost takega opazovanja je, da zajamemo le manjši del celote; • kot skupek družbenih institucij v katerih se kulturno obnašanje razvija, na novo nastaja, reproducira; • kot vrsta vedenja in obnašanja, ki je usklajeno s pravili etikete, torej je uglajeno, omikano in kultivirano; • kot tip družbe ali civilizacije – ta pristop ponavadi identificira družbo in njeno kulturo: npr. »arhaična družba« in takšna je po identifikaciji tudi njena kultura (Flere 1999, 206). Kulturo ponavadi povezujemo z naslednjimi elementi: načini oblačenja ljudi, tehnološke inovacije delovnih pripomočkov, načini pridobivanja hrane, načini družbenih povezav, način komuniciranja… Kulture ne moremo opredeliti na en način, ker je njen koncept preveč kompleksen, zato je smiselno predstaviti več definicij različnih avtorjev. Tako je Taylor na primer predlagal eno izmed prvih opredelitev kulture. Po tem avtorju je kultura kompleksna celota, ki vključuje znanja, stališča, moralo, pravo, običaje ter vse druge sposobnosti in navade članov določene družbe. Herkovitz je pred več kot štiridesetimi leti zasnoval nekoliko širšo opredelitev kulture, ki je po njegovem mnenju »vse tisto v okolju, kar je povezano s človekom«. Če izhajamo iz te opredelitve lahko govorimo o objektivni in subjektivni kulturi. Omeniti je potrebno tudi razlage avtorjev, ki so se oblikovale po letu 1980. Po Hofstedu je kultura programska oprema razuma ali človeški program, ki nadzira vedenje. Sathe meni drugače, ko opredeljuje kulturo kot »niz pomembnih vrednot in stališč, ki so značilne za člane posamezne skupnosti in se nanašajo na njihov pogled na svet, ter na ideale za katere.

8 si je vredno prizadevati«. Ferraro opredeli kulturo preprosto kot »vse, kar ljudje posedujejo, razmišljajo in delajo kot člani družbe«. Lipičnik meni, da se kultura večinoma ne izraža neposredno kot predpis ali vzorec vedenja, temveč se posredno kaže v tem kaj počnemo in kako in kakšen je naš odnos do sebe in okolja. Tem in drugim opredelitvam kulture so skupni določeni vidiki, ki so značilni za različne kulture. Kot prvo se kultura pojavlja v okoliščinah, ko ljudje med seboj komuniciramo, pri tem pa drug na drugega vplivamo in se prilagajamo. Skupaj dosegamo sporazume, razvijamo jezik, pisavo in nove spretnosti, izražamo pričakovanja in ideje o pravem vedenju ter vzpostavljamo sistem vlade, ki je bolj ali manj učinkovit (Treven 2000, 377389). Koncept kulture je zelo širok, saj obsega vsak del osebnega življenja in ima neposreden vpliv na vzorce vedenja. Kultura je osnova na kateri počivajo družbene interakcije, saj določa pravila vedenja v družbi in je tako standard, ki ga ljudje uporabljajo kot vodilo, kadar niso gotovi, katera akcija ali vedenje je ustrezno. Kultura vodi k poenotenju načina vedenja članov družbe, saj zagotavlja oziroma vsiljuje članom predpisane načine vedenja. V bistvu je kultura niz vrednot in vzorcev priučenega vedenja, ki se oblikujejo kot posledica življenja znotraj določene družbe. To omogočata dva mehanizma: kulturna dediščina kot način prenašanja kulturnih vrednot in norm iz generacije v generacijo in izposojanje od drugih kultur kot način posnemanja določenih elementov drugih kultur. Kultura se izoblikuje na osnovi usklajevanja družbenih razmerij v obliki vzorcev, ki jih sprejemajo in internalizirajo člani celotne skupine. Na splošno obstaja soglasje o tem, da mora kultura imeti tri značilnosti: - da je priučena, torej jo člani skupine prevzamejo in jo prenašajo iz generacije v generacijo - je medsebojno prepletena, kar pomeni da so deli kulture medsebojno tesno povezani - da je deljena, kar pomeni, da se načela širijo na ostale člane v skupini Kultura postavlja standarde in norme, na katerih počiva celotno marketinško vedenje udeležencev menjalnih procesov. Kulturne norme služijo kot vodilo za naše aktivnosti v vlogi potrošnika. Kulturne norme sestavljajo pravila življenja in to kar je sprejemljivo za potrošnike. Čeprav je kultura pogosto uporabljeni pojem v marketinški praksi, pa je mnogokrat napačno opredeljena in razumljena. Kultura ne miruje, temveč se postopoma dejansko tudi spreminja. Za kulturne razlike ni nujno, da so vidne, temveč se lahko pojavijo na površju v situacijah, kjer jih sploh ne bi pričakovali. Vsaka kultura ima vgrajene specifične varovalne mehanizme, ki preprečujejo vdor in prenašanje idej, izdelkov, vrednot iz kulture v kulturo države v katero tržnik vstopa. Vsi vidiki kulture so medsebojno povezani in prepleteni, seveda pa tržnik ne bo preučeval vseh vidikov, ki prevladujejo v neki družbi, temveč bo analizo osredotočil na tiste elemente kulture, ki bodo imeli največji vpliv na marketinški program podjetja (Jurše 1998, 56)..

9 2.1.1. Upoštevanje kulturnega okvirja in poslovne odločitve managerjev1. Razumevanje in poznavanje tuje kulture, njene poslovne strukture in pravil za vključevanje je za podjetje, ki vstopa na novo tržišče ključnega pomena. Podjetje in njeno vodstvo se mora zavedati, da kultura vpliva na vse vidike okolja države in ob pravilnem poznavanju navad in običajev prilagodi svoj trženjski splet tem okoliščinam. Potrebno je izoblikovati vzorce kulturnega vedenja, jih preučiti in vključiti v načrtovanje strategij in programov trženja za znano kulturno okolje. Kjerkoli bo manager odkrival priložnosti novih tržišč se bo vedno soočal z dejstvom, da v svoje delo vnaša vrednote, stališča in običaje iz lastnega nacionalnega okolja. Edvard Hall povezuje proces odločanja managerjev z analizo relativnega pomena jezika in verbalnih sporočil v komunikacijskem procesu. S tega vidika je države razdelil v dve skupini: države z visokokontekstno in nizkokontekstno kulturo. V prvih državah se odraža skrb glede tega kako bo informacija vplivala na prejemnika, kako jo bo sprejel, sporočilo samo ima manjšo vrednost kot način na kateri je bilo sporočilo poslano. V nasprotju z nizkokontekstnimi kulturami, kjer je sporočilo eksplicitno in neposredno, pošiljatelj se ne obremenjuje s tem kako bo sporočilo vplivalo na prejemnika.. 1. Jurše 1998, 55-79.

10. JEZIK ČASA. JEZIK PROSTORA. JEZIK STVARI. TIHI JEZIK MEDNARODNEGA POSLOVNEGA KOMUNICIRANJA. JEZIK PRIJATELJSTVA. JEZIK SPORAZUMA. SLIKA1 : TIHI JEZIK MEDNARODNEGA POSLOVNEGA KOMUNICIRANJA Vir: Povzeto po Juršetu 1998, 60 Zgornja slika prikazuje Hallove elemente tihega jezika mednarodnega poslovanja, ki pomenijo: • jezik časa: odnos do časa v različnih kulturah se kaže v upoštevanju dogovorjenih terminov • jezik prostora: vključuje način uporabe prostora v komunikacijskem procesu (velikost pisarne ali avtomobila) • jezik prijateljstva: se nanaša na stopnjo razvijanja prijateljskega odnosa med udeleženci mednarodnega poslovanja • jezik stvari: posedovanje materialnih dobrin (hiša, dober avto…) • jezik sporazuma: številni običaji in navade (v ZDA in Evropi se pogodbe in sporazumi navadno sklepajo v pisni obliki, medtem ko arabski svet veliko bolj ceni ustni sporazum). Upoštevanje kulture je torej pogoj za ustreznejše snovanje marketinških strategij, najprej pa bo vpliv kulture viden pri mednarodnih tržnih raziskavah, kjer je potrebno proučiti kulturo potrošnika. Pri vstopu na trg je potrebno poznati sledeče elemente kulture, katerim bo podjetje prilagodilo svojo ponudbo: • Materialna kultura se nanaša na pridobitno dejavnost človeka, torej na način kako si ljudje zagotavljajo preživetje. Materialna kultura vpliva s svojo tehnološko in.

11. •. • • •. • •. ekonomsko dimenzijo na raven potrošnje in povpraševanja, na kakovost izdelkov, na način proizvodnje in distribucijo. Materialno življenje se odraža v življenjskem standardu in stopnji gospodarske razvitosti. Jezik je element največjih razlik med kulturami, saj se v njem odražata značaj in vrednote posamezne kulture. Za uspešen nastop na tujem trgu se je potrebno dobro naučiti lokalni jezik, to pa pomeni spoznati kulturo, saj so besede nekega jezika zgolj koncept, ki odseva kulturo iz katere se je izoblikoval.Razumevanje simboličnih in fizičnih vidikov komuniciranja v različnih kulturah je težko doseči, saj lahko ista beseda v dveh različnih kulturah pomeni povsem drugo stvar. Estetika se nanaša na tiste ideje v kulturi, ki so povezane z lepoto, dobrim okusom, umetnostjo, upoštevanjem barv in oblik. Izobrazbena raven in stopnja pismenosti pomembno vplivata na socializacijo kot proces učenja v določeni kulturi. Vera ima različen pomen v različnih družbah. Medtem, ko je religija v zahodnih državah sicer pomembna, pa je za večino ljudi le eden od vidikov življenja in posli tečejo normalno pretežni del časa. V islamskih državah je religija celoten način življenja in vpliva na celotno življenje posameznika. Povezava med religijo in gospodarskimi aktivnostmi se kaže predvsem v prilagajanju poslovnih aktivnosti značaju praznovanja verskih praznikov v določeni kulturi, vplivu verskih zahtev na vzorce potrošnje, gospodarski vlogi ženske v okolju posamezne kulture, načinu sodelovanja ljudi v gospodarstvu…. Religija, ki je prisotna v družbi na splošno vpliva na stališča in vrednote ljudi, kar se odraža tudi v materialnem življenju ljudi, njihovih stališčih posedovanja izdelkov in storitev. Stališča in vrednote imajo kot že omenjeno velik vpliv na nakupno vedenje potrošnikov Družbena organizacija in politično življenje vplivata na medsebojne odnose in razmerja v družbi, na urejenost njihovih aktivnosti ter na vlogo žensk, družine in družbenih razredov v določeni družbi.. 2.1.2 Analiziranje kulture2 Ljudje v vsaki kulturi oblikujejo svoj pogled na svet. Na to pomembno vplivajo ideje in teorije ter politični, verski, znanstveni ekonomski in družbeni standardi za presojanje dogodkov v družbi. Da bi kulturo analizirali je treba preučiti način, kako ljudje razvrščajo svoje izkušnje, njihove zamisli o primernem vedenju, kako presojajo druge ljudi in skupine ter kako zaznavajo določene dogodke v okolju. Pozornost bomo namenili naslednjim sestavinam kulture: • Kategorije se uporabljajo v vseh kulturah, kaj te vključujejo in kaj se z njimi namerava razvrstiti pa je poljubna odločitev. Že v otroštvu otroci oblikujejo svoja spoznanja o njihovi družbi v določenem zaporedju – od osnovnih do vedno bolj zapletenih. Ko otroci prvič razvrščajo družbeno vedenje uporabijo razliko med pozitivnim in negativnim. • Asociacije nam veliko povedo o posamezni kulturi, če opazujemo kakšne so besede, ki ponazarjajo nek pojav v družbi. Ljudje, ki za isti dogodek uporabljajo podobne asociacije med seboj uspešneje komunicirajo kot tisti, pri katerih so asociacije različne 2. Treven 2001, 44-55.

12 •. Pričakovanja ljudi odsevajo njihove pretekle izkušnje. Informacije, ki prikazujejo razlike v pričakovanju ljudi je možno pridobiti na več načinov, eden najpreprostejših je, da izbranim postavimo vprašanje ali zahtevamo mnenje Prepričanja so različna v različnih kulturah, nanašajo se na vzroke za določeno vedenje ali stanje Norme lahko opredelimo kot ideje o ustreznem vedenju, ki so v rabi za določene člane skupine. Norme so potrebne, da nadzorujejo vedenje ljudi. Vloge sestojijo iz zamisli o tem, kako naj se obnaša oseba z določenim položajem v družbenem sistemu. Pravila so v velikem razkoraku med Zahodno in Vzhodno kulturo, največje razlike pa se odražajo pri uporabi pravil, ki se nanašajo na intimne in osebne odnose med ljudmi. Ideali so zamisli o najboljšem želenem stanju v svetu, vrednote pa so načela, ki usmerjajo naša življenja.. • • • • •. 2.2 Primeri uspešnega sporazumevanja na podlagi medkulturnega znanja3 Clair Kramsch opozarja, da kulturna razsežnost oziroma poznavanje kulture je ves čas povezano s tujim jezikom in sporazumevanjem v njem. Za uspešno komuniciranje v tujem jeziku je nujno potrebno tudi poznavanje lokalne kulture, saj lahko tako presodimo ali je določeno besedilo primerno v danem trenutku- govorec tujega jezika je ves čas v nevarnosti, da na temelju svojega jezika in domače kulture zabrede v nesporazum ali naredi vtis, ki ga nikakor ni želel storiti (npr. če bi želel dobesedno prevajati neko besedilo v tuj jezik in se bi pravi pomen z takim prevodom izgubil). Če gremo od začetka: • pozdrav in stisk roke - primerno je, da sogovornika naslovimo z njegovim nazivom (gospod, gospodična, doktor.. ) in priimkom predvsem kadar osebe ne poznamo ali kadar gre za uradno srečanje • kompliment- včasih so komplimenti sredstvo za utrjevanje pričakovanega obnašanja v prihodnosti ( npr. »Čudovita postrežba«, s čemer je mišljeno, da v bodoče gostje ne bodo pričakovali ničesar manj, kvečjemu boljše) • opravičila – za obnašanje, ki krši socialne norme je potrebno opravičilo s strani odgovorne osebe ( v ustni ali pisni obliki) • neverbalna komunikacija – tudi kretnje, izraz obraza, stik z očmi nam veliko pove o sogovorniku ( če se sogovornika med pogovorom srečata s pogledi lahko to pomeni vzajemno navezanost, prijateljski odnos… Vsekakor se bomo s takim sogovornikom bolje razumeli in počutili, kakor s sogovornikom, ki bi gledal v tla.). 3. 3. VPLIV POLITIČNEGA OKOLJA MEDNARODNIH POSLOV. Šabec in Limon 2001, 6-10. NA. USPEŠNOST. SKLEPANJA.

13 »Množice so milijonske - politika pa se začenja tam, kjer so milijoni; ne tam kjer so tisoči, ampak tam, kjer so milijoni, samo tam se začenja resna politika…« (V.I. Lenin 1918, 77). »Quantula scientia regitur mundus« ali »Kako malo modrosti je potrebno, da se vlada svetu« so vzklikali naši daljni predniki. Toda dejstva, ki nam jih ponuja zgodovina so jih postavila na laž. Več kot dvanajst tisoč majhnih in velikih vojn je potekalo odkar obstaja mednarodna skupnost (Benko 1997, 5). 3.1 Vpliv političnih institucij na gospodarsko in družbeno okolje Vsaka zgodovinska družba sprejema odločitve, s katerimi si prizadevajo člani urediti medsebojna razmerja, razrešiti zunanje in notranje spopade in usmeriti družbeni razvoj. V povsem tradicionalnih in arhaičnih družbah, kje so dejanja skoraj povsem predpisana z izročilom in običaji je tako dejanje povsem neutemeljeno, saj se nosilci odločanja pogosto niti ne zavedajo posledic svojih odločitev. Proces odločanja, ki je pomembno za funkcioniranje in razvoj neke družbe je politika v najširšem pomenu besede. Sem sodi odločanje v družini, športni organizaciji, OZN itd. kadarkoli so odločitve pomembne za interese skupin, za odnose v skupini ali z drugimi skupinami. Tako pojmovanje politike kot univerzalnega družbenega pojava pride do izraza pri D. Estonu (1963, 29), ameriškemu politologu, ki politiko določa kot : »avtoritativno razdelitev redkih dobrin«. Politika je dejavnost, v kateri se s pomočjo odločanja delijo te dobrine. Za ožji, specifični pomen pojma politika so značilne nekatere prvine, ki jih zasledimo že v družbah starega veka, torej so prisotne v celotni civilizaciji. Tu je politično odločanje povezano z oblastjo, ukazovanjem, podrejanjem, vladavino in zatiranjem. Na to misli Weber (1925, 9) ko politiko določa kot »priznanje po udeležbi v moči ali po izvajanju vpliva na razdelitev med državami ali znotraj države med skupinami, ki jih ta zajema«. Bistveno v njegovi definiciji je, da se družbena moč koncentrira v državi in se preko nje tudi distribuira. Družbene moč je prisotna v vseh družbenih odnosih in situacijah, najbolj pa prav v politike v ožjem smislu, saj je njena temeljna prvina. Posebna oblika družbene moči je oblast, ki uživa legitimnost in je v skupnosti sprejeta kot upravičena. V moderni družbi pride do bistvenih sprememb, ki izhajajo predvsem iz načelne enakosti ljudi in demokratičnih idealov, hkrati pa množice niso zainteresirane sodelovati v politiki. Pojavi se funkcionalna potreba po organizacijah, ki bi ljudi pritegnile k sodelovanju v političnem življenju – gre za politične stranke, ki si prizadevajo priti do oblasti v okviru zakonitega postopka kot so volitve (Flere 1999, 183-185). Kaj je politika? Odgovor se glasi: politika je oblast in vladavina, toda razen tega je praviloma tudi konflikt interesov, skupni blagor, država, politični sistem in podobno. Kakšno težo imajo posamezni elementi lahko določimo od primera do primera. Sodobna politična analiza se nagiba k temu, da sprejema širšo definicijo tega kaj je politika, torej si jo dovolimo definirati politični sistem kot vsak trajen vzorec človeških odnosov, ki v znatni meri obsega moč, oblast ali avtoriteto..

14 Politična analiza se ukvarja z močjo, vladanjem ali avtoriteto, medtem ko se ekonomija ukvarja z nezadostnimi resursi oz. s produkcijo in distribucijo blaga in storitev. Politika je eden izmed aspektov množice človeških institucij. Ekonomist in politolog lahko preučujeta isto konkretno institucijo; toda medtem ko se bo ekonomist ukvarjal s problemi nezadostnih resursov bo politologa zanimalo razmerje moči, vladanje in avtoriteta (Bibič 1997, 47). Politični in ekonomski sistemi Številni ljudje brez razločevanja uporabljajo termine kot so »demokracija«, »diktatura«, »kapitalizem« tako za politične kot ekonomske sisteme. Zgodovinsko sta se izraza demokracija in diktatura običajno nanašala na politične, medtem ko kapitalizem in socializem sta bila izraza za ekonomske sisteme. Opredelitev izrazov: • demokracija je politični sistem, v katerem je možnost odločanja splošno razširjena med vsemi odraslimi državljani • diktatura je politični sistem, v katerem je možnost odločanja omejena na peščico • kapitalizem je ekonomski sistem, v katerem večino ekonomskih dejavnosti izvajajo podjetja v zasebni lasti in pod zasebnim nadzorom • socializem je ekonomski sistem, v katerem večino pomembnih dejavnosti izvajajo ustanove, ki so v lasti in pod nadzorom države Dejansko številni politični sistemi niso ne povsem demokratični in ne povsem diktatorski, v ekonomskih sistemih pa so zasebne in državne dejavnosti trdno medsebojno povezane na različne kompleksne načine (Dahl 1997, 45-53). V sodobnem svetu obstajata dve obliki demokracije predsedniška in parlamentarna. Demokratične vladavine so v vsej Zahodni Evropi, najbolj številna demokracija je Indija, ki je del Azijske celine. Še najmanj demokratične oblike vladanja so razširjene v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu, ki so nasprotni pol demokracije, torej avtokratični politični režim. Vsak politični režim namreč opravlja politično izbiro med različnimi razvojnimi in političnimi možnostmi, kar je obenem odločanje o tem kam bodo šli materialni in drugi viri s katerimi razpolaga državni aparat oziroma kako lahko vpliva na njihovo razporeditev. Zakonitost izbire skuša politični režim doseči z določenimi vrednotami – ideologijo. Lahko rečemo, da vsak politični režim in vsaka stranka do neke mere temelji na ideologiji, to se najbolj odraža v sporih med udeleženci, saj je praktično za vsak problem možnih več rešitev, ki pa temeljijo na različnosti vrednot posamezne ideologije ( Ferfila 2001, 22). Stališča ljudi do politike in družbe vplivajo na njihovo obnašanje in delovanje. Kolektivna politična stališča, vrednote, občutki in izkušnje vplivajo na politiko v posamezni družbi. Potrebno je poznati politično kulturo posamezne družbe, raziskava bo pokazala, da se ljudje s podobnimi političnimi izkušnjami obnašajo različno v podobnih političnih razmerah. Vedeti moramo, da politična kultura posameznika in družbe nastane kot posledica procesa, ki je dolgotrajen in v katerem se oblikujejo politična stališča. Preden pa spregovorimo o njej moramo spoznati različne vrste politične kulture, po kateri lahko delimo tudi politične sisteme. Na sistemski ravni preučujemo stališča državljanov in političnih voditeljev do vrednot in institucij, ki povezujejo celotni sistem. Državljani verjamejo, da je vlada zakonita. Če priznavajo njeno pravico, da zahteva državljansko pokorščino oziroma sprejemajo njeno.

15 politiko. Sodelovanje državljanov z vlado je pomembna za uresničevanje njene politike ter za stabilnost in učinkovitost političnega sistema. Državljani spoštujejo zakone in v zameno se politični voditelji obnašajo skladno z osnovo njihove zakonitosti. Vse dokler se spoštujejo pravila igre se državljani podrejajo, sicer se sme pričakovati odpor, če že ne upora. Na ravni političnega procesa nas zanimajo značilnosti, ki posameznike delijo na politično aktivne in neaktivne. Medosebno in skupinsko politično zaupanje vpliva na pripravljenost posameznikov in političnih skupin, da sodelujejo pri doseganju ciljev, pa tudi na pripravljenost politikov, da oblikujejo koalicije med različno ideološko usmerjenimi skupinami. Pametno vladanje zahteva sklepanje kompromisov, povezav in medsebojnega zaupanja. Na ravni politike nas zanima kakšno vlado želijo državljani in kakšno politični voditelji- v veliki meri je to pogojeno z ideologijo političnih elit, pa tudi drugih političnih skupin (ibidem, 30-33).. 3.1.1 Interesne skupine in njihovo izražanje interesov4 Formalne politične institucije so organizirane oblike političnega delovanja in se delijo glede na vsiljenost nastanka teh institucij. Demokratične nastanejo v demokratičnem dialogu oblasti in državljanov, avtoritarne pa so predpisale vojaške elite, dedni vladarji… V sodobnem svetu ima vlada v rokah tok informacij in komunikacij, oblikovanje političnih vrednot. Različne oblike gospodarskega, poklicnega, kulturnega organiziranja državljanom omogočajo postavljati politične zahteve in aktivirati sodržavljane, ustanavljati nove politične stranke in podobno. Posamezniki so v politiki lahko dejavni na dva načina- kot aktivni udeleženci, ki izražajo svoje interese v formalnih skupinah, volijo ali kot pasivni udeleženci, ki plačujejo davke, služijo vojsko, spoštujejo zakone, pošiljajo otroke v šolo… Vsak politični sistem mora imeti razvite mehanizme za izražanje interesov in njihovo zadovoljevanje. Najpreprostejša oblika bi bila npr. prošnja državljana, naslovljena na davčno oblast o oprostitvi plačila dela dohodnine ali njeno obročno odplačevanje. Kadar se posamezniki povežejo v interesno skupino je zelo verjetno, da bodo uspešnejši pri zadovoljevanju svojih potreb. Običajno največje, finančno podprte interesne skupine so tiste, ki se formirajo na temelju poklica- sindikati, združenja, klubi itd.. Interesne skupine se razlikujejo po notranji organizaciji, načinu delovanja, podporni bazi in financiranju. Za začetek poglejmo nekaj najobičajnejših interesnih skupin: • Anomične interesne skupine so bolj ali manj spontane po nastanku in se oblikujejo, ko se večje število posameznikov podobno odzove na razočaranje, nezadovoljstvo. Pogosto kar hitro vzplamtijo, nato poniknejo. Lahko so nasilne v svojem delovanju, vendar ni nujno. Bolj verjetno se pojavijo v državah v katerih se razne oblike političnega organiziranja ne morejo razviti, ni pa to nujno. • Neorganizirane interesne skupine so podobno kot anomične le redko bolj organizirane in tudi njihovo delovanje je bolj priložnostno.Njihova osnova povezovanja je skupen interes vezan na narodnost, vero, prepričanje, poklic…. 4. Ferfila 2001, 37-42.

16 • •. Institucionalizirane interesne skupine so formalne organizacije, kjer imajo poleg izražanj mnenj še druge predpisane naloge. Delujejo kot celote in skupine pritiska. Moč takih skupin je običajno odvisna od moči organizacij, ki jih zastopajo. Združenja kot interesne skupine, kamor spadajo sindikalna, panožna, etnična, športna in verska združenja ter civilne skupine. Ustanovljena so zaradi pojasnjevanja mnenj posameznih družbenih skupin. Učinkovitost interesnih skupin se odraža pri vplivu na oblikovanje politike. Tako kot se politični sistemi medsebojno razlikujejo pri porazdelitvi političnih virov, tudi interesne skupine uporabljajo različne načine dostopa do tistih, ki usmerjajo njihovo delitev. Njihovi načini so po eni strani prilagojeni vplivanju na oblikovanje politik, po drugi strani se kažejo njihove lastne vrednote in interesi. Koristno je ločevati zakonite in nezakonite poti vplivanja. Pri uporabi zakonitih poti oz. sredstev omenimo obliko, ki je sporna vsaj z moralnega, če ne z drugih vidikov- osebna poznanstva, pridobljena s sorodstvenimi, šolskimi, lokalnimi ali drugimi odnosi. V demokratični družbi je najpogostejša in najbolj uporabljena oblika vplivanja uporaba medijev. Interesne skupine pripisujejo velik pomen temu, da imajo izkušene predstavnike za stike z javnostjo in da zakupijo nekaj medijskega prostora za neposredno oglaševanje, oboje z namenom, da po medijih ustvarijo v javnosti čim ugodnejšo podobo o mnenjih, ki jih zagovarjajo.Vloga medijev je ključna pri pridobivanju javne podpore, kar se potem praviloma izrazi v zbrani finančni podpori. Delovanje interesnih skupin je običajno usmerjeno na zakonodajo in odvisno tudi od vprašanj, ki se jih lotevajo. Če gre za teme, ki privlačijo širšo družbeno pozornost in o katerih se razpravlja javno, je verjetneje, da bodo svoje delovanje usmerile na politične stranke oz. parlamentarce; če gre za zadeve o katerih se razpravlja znotraj administracije bodo pobude letele na vladne uslužbence. Mirne demonstracije, protestni shodi, stavke in druge oblike nenasilnega vendar močnega pritiska na vlado so vmesna stopnja med zakonitimi in nezakonitimi nasilnimi oblikami delovanja. Pogosto se protestni shodi in demonstracije opisujejo kot delovanje družbenih skupin, ki ne morejo drugače izraziti družbenih problemov, nase pritegnejo pozornost drugih, najpogosteje medijev, kar še poveča njihov pritisk. Kot razlog za izbruh nasilnih demonstracij družboslovci iščejo globlje družbene razloge, ki pri ljudeh povzročajo razočaranje in nezadovoljstvo. Ljudje morajo v tem primeru verjeti, da so upravičeni uporabljati take metode da bodo z njimi nekaj tudi dosegli. Vrhunec nasilnega političnega delovanja je terorizem, politični umori, oboroženi napadi na vladne uslužbence in ustanove, uspeh takega terorizma je v veliki meri odvisen od obsega podpore prebivalstva, pogosto se kot posledica lahko pojavi omejevanje pravic ali celo vojaška diktatura. Že klasiki realizma zastopajo misel,da naravo politike v bistvu opredeljuje borba za moč in položaj moči med posamezniki in skupinami znotraj različnih političnih enot, kjer se bije boj za premoč v posamezni državi, plemenu, cerkvi… V nasprotju z idealisti realisti menijo, da je človekova narava ena bistvenih stalnic ali vsaj ni lahko spremenljiva. Po idealističnih konceptih se lahko narava izboljša celo do popolnosti in v tem smislu je mogoča politika v skladu z etičnimi merili. S pomočjo mednarodnega prava je mogoče.

17 izpostaviti pravila obnašanja, ki so kasneje temelj mednarodnega obnašanja. Naloga državnikov je izoblikovati takšen političen okvir, v katerem bo človek imel minimalne možnosti, da uresniči svojo konfliktno naravo ( Morgenthau 1995, 8). Državniki delujejo v mednarodnem okolju, ki se bistveno razlikuje od okolja znotraj države- v katerih ni skupnih avtoritativnih političnih pravnega sistema in splošno sprejetih pravil vedenja. Pravila vedenja se v mednarodnih odnosih se zato razlikujejo od pravil, ki veljajo znotraj države. Državniki do prisegli pred najvišjimi organi svoje države, da bodo ščitili interese svoje države pred katero koli zunanjo grožnjo. V sistemu nacionalnih držav nad katerimi ni pravno in politično višje oblasti je moč posamezne države edini garant v zadevah lastne varnosti (ibidem 9). 3.1.2 Politična moč kot sredstvo za dosego nacionalnih ciljev5 Mednarodna politika je tako kot vse politike borba za moč. Ne glede na končne cilje mednarodne politike je moč vedno njen neposredni cilj. Državniki in narodi si lahko prizadevajo za svobodo, varnost, blaginjo ali tudi za moč. Svoje cilje lahko opredelijo v smislu verskega, filozofskega, ekonomskega ali družbenega ideala. Uresničitev teh ciljev lahko poskusijo pospešiti z ne-političnimi sredstvi kot so tehnično sodelovanje z drugimi nacijami, mednarodne organizacije in podobno. Kadarkoli pa poizkušajo doseči svoj cilj s sredstvi mednarodne politike to storijo tako, da se borijo za moč. Iz takšnega koncepta izhajata dve ugotovitvi: Prvič: vsa dejanja, ki jih izvaja neka država z ozirom na drugo državo nimajo vedno politične narave. Mnoge dejavnosti tečejo normalno in ne glede na moč tudi ne vplivajo na moč države, ki jih izvaja. Sem sodijo številne pravne, humanitarne, ekonomske in kulturne aktivnosti. Vpletenost neke države v mednarodno politiko je le ena od mnogih vrst dejavnosti s katero lahko država sodeluje na mednarodnem prizorišču. Drugič: vse države niso v vseh trenutkih enako vpletene v mednarodno politiko. Stopnja njihove vpletenosti se lahko giblje med maksimalno kot je sedaj med ZDA in Irakom ali minimalno kot je na primer pri Švici, lahko pa gre za popolno prepletenost, ki jo izvajata Liechtenstein in Monako. Odnos naroda do mednarodne politike je dinamičen in se spreminja z nestalnostjo moči, ki neko nacijo potisne v ospredje borbe za moč ali jo iz nje izrine. Ko govorimo o moči imamo v mislih človekov nadzor nad umi in dejanji drugih ljudi. Ko govorimo o politični moči mislimo na medsebojne odnose nadzora med nosilci javnih funkcij in odnose med njimi ter ljudmi nasploh. Politična moč je psihološki odnos med tistimi, ki jo izvajajo in tistimi nad katerimi se izvaja. Prvi imajo nadzor in vpliv nad drugimi. Politično moč je treba razlikovati od sile v smislu dejanske uporabe fizičnega nasilja. Grožnja s fizičnim nasiljem v obliki politične akcije, zapora, smrtne kazni ali vojne je bistveni element politike. Ko pa se nasilje udejani, še posebej v mednarodni politiki je moč oboroženih sil kot grožnja ali možnost najpomembnejši materialni dejavnik politične moči neke akcije. 5. Morgenthau 1995, 102-104.

18. 3.2 Nacionalna moč in njeni elementi6 Kaj imamo v mislih ko govorimo o naciji? Ta pojem lahko razložimo kot skupek številnih posameznikov, ki imajo nekatere skupne značilnosti, zaradi katerih sodijo v isto nacijo. Posameznik je lahko pripadnik neke cerkve, družbenega ali ekonomskega razreda, ki misli in deluje po svojem prepričanju. Nacija svojo zunanjo politiko izvaja kot legalna organizacija, imenovana država , katere predstavniki delujejo kot zastopniki v mednarodnih zadevah. V njenem imenu govorijo, se pogajajo, sklepajo sporazume in določajo cilje. Velika množica individualnih članov se identificira z močjo in zunanjo politiko naroda in jo doživlja kot svojo lastno moč. Na drugi strani najdemo določene skupine prebivalstva, ki na mednarodnem polju ne želijo imeti nobenega opravka. Pri elementih nacionalne moči moramo razlikovati dvema skupinama faktorjev- tistimi, ki so razmeroma stabilni in tistimi, ki se nenehno spreminjajo.Med prve štejemo geografijo, naravna bogastva, industrijska zmogljivost, vojaška pripravljenost, prebivalstvo, med druge pa uvrščamo nacionalni značaj, moralo, kvaliteto vlade. •. Geografija je najbolj stabilen faktor od katerega je odvisna moč države, saj že izkušnje iz zgodovine kažejo kakšne prednosti so imele posamezne države, ločene z oceani ali gorskimi verigami, pred osvajalci. Nekatere je obvarovala težka prehodnost skozi visoko gorovje, spet druge oddaljenost preko oceanov ali primer sedanje Rusije, kjer je veliko ozemlje predstavljalo pravi izziv za sovražnika.. •. Naravna bogastva so prav tako stabilen faktor. Potrebno je omeniti primer hrane: dežela, ki je glede hrane samozadostna ima veliko prednost pred državo, ki je doma proizvede premalo in jo je potrebno uvoziti, sicer ljudstvo strada. Vse prej zapisano o hrani velja tudi za surovine, naravna bogastva, ki sodelujejo v industrijski proizvodnji.Na tem mestu je potrebno omeniti nafto, kot vir energije in znatno povečanje moči v državah z največjimi zalogami in črpališči.Nafta je postala življenjski sok industrijsko razvitih držav, od katerih so mnoge popolnoma odvisne od njenega uvoza. Dežele proizvajalke v takem primeru lahko postavijo pogoje, ki se jim je mogoče upreti le ob tveganju velikih političnih in socialnih nemirov.. •. Industrijska zmogljivost- velika nahajališča strateško pomembne rude še ne prinesejo politične moči in vpliva; brez znanja in industrijske zmogljivosti te rude ni možno predelati v proizvode široke potrošnje, ki pa že dajo državi proizvajalki neko težo. Zaradi tehnologije sodobnega vojaškega transportiranja in komunikacij je postal celoten razvoj težke industrije nepogrešljiv element nacionalne moči.. •. Vojaška pripravljenost podeli faktorjem geografije, naravnim bogastvom in industrijski zmogljivosti resničen pomen. Vojaška pripravljenost zahteva oborožene sile, ki so sposobne podpreti izvajanje zunanje politike.. 6. Morgenthau 1995, 197-207.

19 •. Prebivalstvo- ni pravilno, če rečemo, daje moč dežele toliko večja kolikor prebivalcev ima, vendar moramo upoštevati, da velike industrije ni možno zgraditi in vzdrževati brez velikega števila ljudi. Prav tako se ni možno braniti brez številnih vojaških enot.. •. Nacionalni značaj in nacionalno moralo je nezanesljivo racionalno napovedovati, ker pogosto odločilno vplivata na mednarodno politiko. Nacionalna morala je stopnja odločnosti, s katero nacija podpira zunanjo politiko.. •. Kvaliteta vlade – dobra vlada, razumljena kot neodvisen in nujen pogoj nacionalne moči pomeni troje: ravnotežje med materialnimi in človeškimi viri, ki sestavljajo nacionalno moč in zunanjo politiko ter ravnotežje med omenjenimi viri ter javno podporo zunanji politiki, ki se izvaja.Vlada lahko zahteve notranje in zunanje politike pravilno razume in jih podpre, če ji za izvajanje te politike ne uspe pridobiti javne podpore so vsa njena prizadevanja zaman, saj ne bo mogla na najučinkovitejši način uporabiti drugih prednosti nacionalne moči s katerimi razpolaga njena država.. 4. SEVERNA KOREJA. 4.1 Geografska postavitev Severne Koreje7 7. Nećak 1992, 48.

20. SLIKA 2 : ZEMLJEVID SEVERNE KOREJE Vir: www.countries.com/countries/north_korea Korejski polotok leži v severovzhodni Aziji- po kopnem meji pretežno s Kitajsko, le kratko se dotika Rusije. Polotok obsega kakih 220.000 kvadratnih kilometrov in je približno tako velik kot Anglija s Škotsko. Od tega obsega Severna Koreja 120.000 km2 in z rekama Jalu in Tumen meji s Kitajsko in Rusijo. Na zahodu jo od Kitajske loči Rumeno morje, na vzhodu pa od Japonske tako imenovani Korejski prehod, ki ga sestavljata Vzhodno in Južno morje. Korejci, ki so zalo ponosen in samozavesten narod ta morja poimenujejo Zahodno, Vzhodno in Južno korejsko morje. Od okoli 3400 otokov je naseljenih le 200, njen položaj pa je bil vedno izrazito strateški. Tudi zato je bila Koreja izpostavljena različnim napadalnim težnjam sosedov pa tudi drugih velesil. DLR zavzema severni del korejskega polotoka. Dolžina njenih meja obsega 1673 km. V Vzhodnem morju se nahaja ekskluzivna ekonomska cona, ki meji na Rumeno morje, kjer vsa tuja plovila in letalstvo brez ustreznih dovoljenj, ki plujejo v omenjenem prostoru sestrelijo. Klima je večinoma celinska, s koncentracijo dežja v poletnih mesecih. Včasih pozno spomladi sledijo poplave ali občasno v rani jeseni nastanejo tajfuni. V državi se soočajo z onesnaženjem vode - pomanjkanje pitne vode, kar ima za posledico vodno prenosljive bolezni. Veliko tudi krčijo gozdove, kar povzroča erozije. Gorovja, ki so izolirana in redko poseljena določajo pogoje za kmetovanje. Najpomembnejše so severozahodno ležeče ravnice in planjave..

21 Približno 80% površine polotoka predstavljajo gore, nagnjen je proti zahodu, kjer se nahaja večina obdelovalne površine, ki znaša le 14%, največ je vodnih površin, ki predstavljajo kar 61% vsega površja države. Koreja slovi po svojih rudnih bogastvih, saj izkoriščajo 350 različnih rudnin, med njimi največ železove rude, premoga, svinca, grafita, bakra, zlato in magnezita. Med naravnimi bogastvi je potrebno poudariti bogastvo morja in živalstva. Prav ribe pomenijo za Korejce največji vir proteinov v prehrani. Po živalskem in rastlinskem svetu je Koreja podobna Kitajski in Japonski, njena posebnost je korejski tiger. Od poljščin gojijo največ riža, pšenico, bob, proso in nekatere nam manj znane kulture. Blago podnebje omogoča uspešno poljedelstvo. Kratke in blage pomladi prehajajo v dolge in tople jeseni, ki so najprijetnejši letni čas. Temperatura se giblje od povprečne letne 10 stopinj Celzija do povprečne poletne 24 stopinj in zimske do -6 stopinj Celzija. Korejci so izrazito homogen narod. Predvidevajo, da so potomci plemen, ki izvirajo iz Altajskih planin v osrednji Aziji. Jezikovne analize in arheološki dokazi jasno govorijo o njihovi različnosti od Kitajcev in Japoncev. Njihova poudarjena samozavest, položaj njihove dežele, ki je od nekdaj pomenila most za prenašanje kulture iz azijske celine na Japonsko, stalna ogroženost od sosedov so bili glavni razlogi za to, da so Korejci krepili svojo rasno zavest in občutek enotnosti. Korejci so po pravici zelo ponosni na svojo večtisočletno zgodovino. Burna preteklost in izkušnje so oblikovale Korejce kot potrpežljive, prilagodljive in izredno disciplinirane ljudi, ki imajo zelo razvit spoštljiv odnos do družine in so veliki domoljubi. Svojo deželo najraje imenujejo »Dežela jutranjega miru«. V Severni Koreji najdemo tudi manjšino Kitajcev in nekaj Japoncev. Uradni jezik je korejščina, po podatkih iz leta 1990 je pismenih 99% ljudi, ki so starejši od 15 let. Največ je tradicionalnih budistov in konfucianistov, najde se nekaj kristjanov in privržence nebeške poti. Avtonomna religija v sedanjosti skoraj ne obstaja- vladno sponzorirane verske skupine obstajajo, da bi krepile iluzijo o svobodi (www.countries.com/countries/north_korea/.. PODATKI IN DEJSTVA O SEVERNI KOREJI:8. 8. Faktum Lexikon Institut 1999, 1356-1359.

22 •. •. •. DRŽAVA: Uradni naziv: Glavno mesto: Površina: Klima: Glavne reke: Državni praznik: Volilna pravica: VLADA: Državna ureditev: Vrhovni šef: Predsednik vlade: Regionalna ureditev: Enodomni parlament Sodna oblast: druga PREBIVALSTVO Število prebivalcev: Uradni jezik: Religija: Stopnja rasti prebivalstva : Življenjska doba:. Demokratična ljudska republika Koreja Pjongjang 120 538 km2 celinsko podnebje Changjin, Taedong, Imjin 9. september dopolnjenih 17 let Socialistična republika z enopartijskim sistemom predsednik Kim Jong Il ministrski predsednik 9 provinc, 4 okraji, okrožja, skupnosti z 687 člani, ki se volijo na 5 let vrhovno sodišče, provincialna sodišča, ljudska sodišča in. 24 347 000 ljudi ( podatek iz leta 1996) korejski, nekaj jih govori rusko ali kitajsko budizem, konfucianizem 1,22% (podatek iz leta 2001) 68 let moški in 74 let ženske. SLIKA 3: GLAVNO MESTO SEVERNE KOREJE- PJONGJANG 4.1.1 Korenine korejskega naroda9. 9. Nećak 52, 1992.

23 Po legendi sta Koreja in Korejci božji tvorbi. Leta 2333 pr. n. št. Naj bi božji sin Tan-gun osnoval korejsko državo, korejski narod pa naj bi nastal iz njegovih potomcev. Legenda govori, da naj bi princ Hvanung prišel na goro Tabeksan, kjer je osnoval mesto Šinsi. Bil je dober vladar in je svoje ljudstvo naučil mnogih spretnosti: poljedelstva, medicine, ribolova… V njegovem mestu sta bila tudi medved in tiger, ki sta hotela postati človeka. Kralj Hvanung je njuno željo uslišal in ju poslal v temno votlino, kjer naj bi sto dni preživela le ob česnu in divjem pelinu. Medved se je kraljevega navodila držal in po stotih dneh se je spremenil v lepo žensko, ki se je potem poročila s kraljem Hvanungom in rodil se jima je sin Tan-gun, ki je osnoval državo imenovano Čoson. Stari Čoson, kot nastalo državo imenujejo zgodovinarji, je bila država, ki se je raztezala na širokem ozemlju severozahodnega korejskega polotoka do Kitajske. Država je bila razvita, imela je svojo zakonodajo, visoko razvito umetnost ter mnogo znanja iz oblikovanja kovin. Posebnost je bila izdelava keramike, pa tudi arhitekturna umetnost prebivalcem ni bila neznana. V 1. st. pr. n. št. so nastale tri fevdalne države, s čemer se je začelo t.i. »obdobje treh kraljestev«. Kraljestvo Kogurjo je živelo skoraj 800 let in je bilo ena najmočnejših držav na Daljnem Vzhodu. Uspešno se je branila pred sosednjimi velikimi državami zlasti pred Kitajsko in visoko razvila tehnologijo kovinske predelave. Propadla je pod pritiskom sosednje države Šila, ki je združila vsa tri kraljestva, ta je potem okrepila svojo moč in položaj. Na zgodnji razvoj korejske države sta pomembno vplivali obe najmočnejši verstvibudizem, ki je podpiral močno in centralizirano državo, konfucianizem pa je spodbujal birokratske ustanove v okvirih obstoječe aristokratske hierarhije. Enotna korejska državnost se začenja v prvi polovici 10. stoletja, ko je veliki fevdalec Van Gon uničil državo Tebon in ustanovil svojo dinastijo in državo, ki jo je imenoval Korjo, kar je bila podlaga za današnjo Korejo. Čas države Korjo je čas kulturnega in tehničnega vrhunca razvoja korejskega naroda v srednjem veku. Že v 13. stoletju so Korejci dobili kovinske črke, znamenite so njihove »lesene knjige« z budistično vsebino. Po propadu države Korjo se imenuje dinastija Ji, ki je vladala vse do konca korejske neodvisnosti 1910, ko je postala japonska kolonija. Do izbruha druge svetovne vojne Korejci v boju z Japonci niso imeli velikega uspeha. Podpirale so jih najprej Sovjetska zveza, nato Mao Zedongovo komunistično gibanje na Kitajskem. Prerivanje velesil po drugi svetovni vojni je razdelilo dotlej enotno Korejo po 38. vzporedniku- izbruhnila je korejska vojna v noči med 24. in 25. junijem 1950, končala se je tri leta pozneje in tako se je določilo današnje stanje. 4.1.2. Vladavine v Severni Koreji skozi čas10. Prvi kralji Čosona so zamenjali religijo, namesto budizma so uvedli neokonfucianizem, kar je imelo za posledico zaplembo velikega bogastva budističnih samostanov in je budizmu zadal tolikšni udarec, da se nikoli ni popolnoma opomogel. Konfucianizem je pomenil tudi razcvet aristokratske kulture, v kateri se je razvijala filozofska misel, zgodovinska raziskovanja, eksperimentiranja. 10. Ibidem 54, 1992.

24 Sredi 19. stoletja je bila Koreja edina neodvisna država na Vzhodu, toda že v drugi polovici tega stoletja je postala tarča vojaških napadov ZDA in Francije. V teh spopadih je sodeloval tudi ded Kim Il Sunga in od tod se vleče revolucionarna legenda sedanjega predsednika Severne Koreje. Demokratična ljudska republika Koreja (DLR) ali preprosteje Severna Koreja je še zadnji živeči primer komunistične države, ki je bila v času, ko je bil komunizem na vrhuncu, močno razširjena. Gre za obliko države/partije (v klasičnem komunizmu je namreč povezanost in prepletenost med državo in partijo tolikšna, da ni moč govoriti samo o partiji ali samo o državi), ki temelji na izrazito razvitem in poudarjenem kultu osebnosti, čigar vloga je dvojna: na znotraj zagotavlja popolno poslušnost in podrejenost, na zunaj pooseblja in omogoča neko lastno posebnost in s tem povezano neodvisnost. V tem pogledu severnokorejski primer ni nič posebnega ali izjemnega, ima pa seveda svoje posebnosti. Ena med njimi je zares edinstvena praksa dvojnega kulta- kulta očeta in sina. »Velikega voditelja« Kim Il Sunga in njegovega sina »Ljubljenega voditelja« Kim Jong Ila. S tako rešitvijo je voditelj še v času svojega življenja poskrbel za svoje nasledstvo, kar so vsi dotedanji komunistični voditelji hudo zanemarjali. Ideološka podlaga sodobnega korejskega komunizma je po korejskih razlagah hkrati ideologija, politika, način mišljenja in način življenja. Korejska partija je prišla na oblast 1945, ko je Sovjetska Rdeča armada izgnala Japonce iz severnega dela Koreje. Večji del vodstva je med vojno živel v Moskvi, izjema je bil Kim Il Sung, ki je vodil protijaponski osvobodilni boj. Za Korejo je bil to velik ne le politični, temveč tudi psihološki prelom, skregan z njeno tradicijo in zato tudi tvegan. Politična moč države se je koncentrirala na eni osebi- predsedniku. Pod diktatorskim vodstvom Kima je bila Severna Koreja v nekaterih pogledih naslednica stare korejske enovladavine. Korejski voditelj je kazal zelo avtokratičen obraz, bil je veliki učitelj in revolucionar in je utelešal »očetovsko državo«. Oče Kim si je prizadeval prenesti oblast na sina, ki bi nadaljeval njegovo življenjsko delo. Menjava pa kljub temu ni potekala tekočegospodarstvo Severne Koreje je stagniralo tri desetletja. Še v začetku 60-ih let so imeli storitveno zmožnost večjo od sosede Južne Koreje, sedaj se jeziček na tehtnici močno nagiba v korist Južne Koreje. Razlike v gospodarski razvitosti obeh Korej se kažejo v politični ideologiji, državljani pa plačujejo ceno za vzdrževanje avtoktaričnega sistema. Po začetnem gospodarskem uspehu so prišla 70-leta z naraščajočimi problemi, ko sta Kitajska in SZ ukinili dobavo moderne tehnologije. Rezultat je dominacija težke industrije, kapitalsko intenzivna t.i. potrošniška industrija pa je še danes nerazvita. Kmetijstvo je skoraj popolnoma v kolektivni oziroma državni lasti. K slabšemu razvoju prispevajo še neugodne naravne danosti ter zavedno odhajanje kmečke delovne sile, ki se seli v mesta in v industrijskih središčih išče priložnost za zaslužek. Pa vendar bi z dobro zastavljeno agrarno reformo bilo možno rešiti te težave. Centralno planiranje, primanjkljaj poklicno izobraženih ljudi ter premalo spodbud v kmetijstvu je privedlo do izostanka uspeha. Težke naravne nesreče 1995 in leto kasneje so zmožnosti preskrbe prebivalstva še dodatno poslabšale. Od sredine 90ih se država bori z lakoto. Zunanji dolg je dobil velike.

25 razsežnosti- uvaža se predvsem moderna tehnologija, s katero opremljajo mnogoštevilno vojsko. Zaradi pomanjkanja kreditne sposobnosti mora Severna Koreja obnavljati svoje zunanjetrgovinske posle. Zunanjepolitično gledano je država daleč okrog izolirana. Od leta 1993 prihaja do napetosti z ZDA zaradi korejske politike o jedrski oborožitvi (Faktum Lexikon Institut 1999, 1356-1359).. SLIKA 4: ZASTAVA SEVERNE KOREJE Vir: www.countries.com/countries/north_korea 4.2 Korejska populacija, družbene strukture in njihove vrednote. Št. prebivalcev v 000. Starostna struktura prebivalstva Severne Koreje 8.000 7.000 6.000 5.000 4.000 3.000 2.000 1.000 0. Moški Ženske. 0-14. 15- 64. nad 65 Starost. GRAF 1: STAROSTNA STRUKTURA PREBIVALSTVA SEVERNE KOREJE Vir: www.countries.com/countries/north_korea/ Demografi pojasnjujejo tako starostno strukturo z razlago, da so podatki o prebivalcih zajeti v starostne skupine po 5 let, kar daje grafu starostne strukture izbočeno obliko, saj so ljudje obravnavani kot tesno povezana skupna ljudi. Pričakuje se porast stopnja rasti prebivalstva, hkrati pa se je bati pomanjkanja služb za mnoge mlade ljudi, ki bodo prvič iskali zaposlitev, saj že sedaj ekonomija trpi zaradi.

26 stagnacije. Demografi so napovedali porast števila prebivalstva na 25,5 milijona ljudi do leta 2000, v naslednjih 10 letih, torej do 2010 pa naj bi prebivalstvo naraslo na 28,5 milijona ljudi. Rast populacije se bi naj umirila nekje pri 34 milijonih ljudi okrog leta 2045. V primerjavo naj navedem, da se pričakuje stabilizacija porasta števila ljudi v Južni Koreji okrog leta 2023 in sicer naj bi znašala 52,6 milijona prebivalcev (http://lcweb2.loc.gov/) Navkljub socialističnim obljubam družbi o enakosti večina evidenc kaže veliko socialno in politično neenakost, ki se še kar nadaljuje. Država je veliki porabnik sredstev, neenakost opravičuje s politično in ekonomsko uredbo. Japonska je »promovirala« industrializacijo v severnih delih korejske kolonije med okupacijo in takrat je bilo skoraj največ kmečkih prebivalcev. V poznih 80-ih letih se je prebivalstvo delilo na: - delavce, ki so bili zaposleni v državnih podjetjih, - kmete, ki so delali na poljih, - uslužbence, ki so opravljali umsko delo, (vključeni so tudi učitelji, tehniki, zdravstveni delavci) - delavci v privatnem sektorju Struktura zaposlenih po področjih dela. delavci kmetje uradniki delavci v priv.sektorju. GRAF 2: STRUKTURA ZAPOSLENIH PO PODROČJIH DELA V SEVERNI KOREJI (PODATKI SO IZ LETA 1992) Vir: http://lcweb2.loc.gov./ Obstaja pa tudi siva ekonomija in cene na tem trgu naj bi bile 10-krat večji od uradnega distribucijskega sistema. Črna borza pa ni dovolj velika, da bi zadostila potrebam preprodajalcev in ostalih udeležencev Hrana in ostale potrebščine so racionalno porazdeljene med različne poklicne skupine (vsaka prejema drugačno kvaliteto dobrin). Neki časopis iz Južne Koreje je pisal, da je poraba govedine in svinjine omejena na srednji in višji sloj prebivalstva. »navadni« ljudje naj ne jedo mesa, razen pasje meso. Izjema so novoletni prazniki, rojstni dan Kim Il Sunga.

27 in drugi prazniki, ko je svinjina dostopna vsem. Poročajo, da režim spodbuja sinove, da nadaljujejo poklic, ki ga je opravljal njihov oče. Naslednja neenakost se odraža v stanovanjski problematiki. Kar 60% ljudi, ki sodijo v razred delavcev in kmetov živi v večstanovanjskih zgradbah, ki nimajo več kot dve sobi, vključno s kuhinjo. Družinsko poreklo je zelo pomembno za pridobitev socialnega statusa in življenjskega standarda. Sinovi in hčere revolucionarjev in tistih, ki so umrli v korejski vojni so deležni dobre izobrazbe in možnosti napredovanja. Za te otroke obstajajo posebne elitne šole. Otroci, ki izhajajo iz izkoriščanega razreda ali so potomci ljudi, ki so sodelovali z Japonci v času okupacije so diskriminirani. Osebe z nezaželeno preteklostjo so pogosto zavrnjene v institucijah višje izobrazbe. Ljudje, ki so psihično prizadeti so predmet posebne diskriminacije- na primer: takšni ljudje nimajo vstopa v Pjongjang; če jim pa že uspe živeti v mestu jih policija vztrajno izganja. Ljudje z podpovprečno višino morajo živeti v posebnih ustanovah na podeželju. (http://lcweb2.loc.gov/cgi-bin/qery/r?frd/cstdy 4.2.1 Nasprotje: tradicija in moderna družba Obseg vrednot, za katerega si je prizadeval Konfucij v času dinastije Čoson je v 90-ih letih postal zanimivo vprašanje, na katerega ni možno pravilno odgovoriti dokler zunanji opazovalci ne dobijo večjega dostopa do informacij v državi. Režim je prakticiral strogost glede »revolucionarnega turizma« in je le nekaj ljudem dovolil vstop in obisk države, tako da opazovanje vsakodnevnega življenja ni bil možen. Obiskovalci so lahko opazovali mnogoštevilne spomenike in obeležja v čast korejskemu predsedniku, revolucionarne gledališke predstave, velike tovarne, novozgrajene stanovanjske komplekse in zunanji blišč, slišati pa je bilo malo tistega kar prebivalci v resnici mislijo in čutijo. Avtoritativnost konfucianizma je torej preživela in se preoblikovala v socialistično ideologijo. Videti je, da se je Pjongjang raje odločil sprejeti tradicionalne vrednote, kot bi jim nasprotoval. Na primer šolski sistem in javnost poudarjata in zagotavljata družbeno harmonijo, ampak način šolske vzgoje se začne v predšolski dobi, kjer se kot prvo pokaže narava dela staršev in njihov prosti čas, ki ga lahko preživijo z otroki. Šolstvo uči otroke, da morajo spoštovati starše, po drugi strani pa država zahteva lojalnost (dosti časa starši preživijo v službi, kasneje ni časa za otroke, zato so prepuščeni širši skupnosti). Tradicija v družini in sorodstvene vezi so zelo pomembne, definiral jih je že Mencij, ki je dejal da je tradicionalnost predpisana osnova korejskega družinskega življenja. Korejske družine so patriarhalne in največja skrb je bila posvečena moškemu potomcu (prvemu sinu), ki nadaljuje z očetovim delom, skrbi za tradicionalne obrede in družino. Prvi sin je moral prevzeti glavno besedo v družini, podedoval je očetovo hišo in večji del zemlje. Z rojstvom je dobil posebne pravice, pa tudi obveznosti, da nadaljuje s tradicijo svojih prednikov. Poznano je čaščenje prednikov, ki po prepričanju ne smejo utoniti v pozabo, ampak bodo živeli posmrtno življenje. Budisti so prepričani da se njihovi svojci v bolj odročnem kraju reinkarnirajo (v ljudi ali živali), s svojci pa ostanejo v duhovnem smislu..

28. Namen poroke ni ustvariti trdno vez in skupnost, pač pa zagotoviti potomstvo. Poroke so dogovorjene v naprej. Posrednik pri porokah je ponavadi ženska srednjih let, ki nadaljuje pogajanja med dvema družinama do sklenitve zakonske zveze. Ženin in nevesta se ponavadi prvič srečata na svoji poroki. K sreči se bo ta praksa počasi izkoreninila tudi na podeželju; v mestih se je že pred 2. svetovno vojno. Od tradicije pa k moderni družbi. Ta se najbolj kaže kadar spregovorimo o življenju v mestu. Po navedbah je mestno življenje v Pjongjangu podobno kot v ostalih velikih mestih v Vzhodni Aziji kot sta Tokio in Seul. Nekaj je ostankov tradicije, drugače pa se gradijo moderne visoke zgradbe modernega sloga. V glavnem mestu se nahajajo živahne sosedske z živahnimi tržnicami in festivalnimi prireditvami (seveda za visoko družbo). Široka avtocesta deli glavno mesto, po njej pa v glavnem poteka promet vojaških vozil. Za razliko od ostalih mest v Vzhodni Aziji se Pjongjang ponaša z velikimi zelenimi površinami in razsežnimi parki (http://lcweb2.loc.gov/). 4.2.2 Razlike med družbenimi razredi in njihov življenjski status Že v predhodnih poglavjih sem omenjala zgodovino Severne Koreje, ki je zelo živo pisana, hkrati pa je današnje stanje odraz zgodovinskih dejanj. Severna Koreja je iz fevdalizma prišla v neke vrste socializem, iz popolne podrejenosti in odvisnosti prebivalstva v relativno osebno svobodo iz lakote in pomanjkanja do »skodelice riža«. Iz večjega v manjše zlo, ne da bi poznali dobro. Hierarhija in pokorščina sta v Koreji tradicionalni, ponos in odporništvo pa trajna. Veličastna kulturna in tehnična zgodovinska preteklost jih utrjuje v prepričanju, da zmorejo vse sami.Zgodovinska izkušnja s politiko zaprtih vrat ko se je drugod razvijal kapitalizem in moderni družbeni odnosi, pri njih pa je prihajalo do vse večje zaostalosti jim dokazuje, da se morajo opreti na lastne sile in se upreti kakršnim koli poskusom nadvlade. V nadaljevanju bomo podrobneje spoznali razlike med družbenimi razredi, spoloma ter vse dejavnike, ki ljudi ločujejo namesto, da bi jih družili (Nečak 1992, 55). 4.2.2.1 Vloga ženske v družbi in družinsko življenje V dinastiji starega Čosona se je pričakovalo od žensk, da rojevajo moške dediče in tako zagotovijo nasledstvo družinskega imena. Ženske vrači so zdravile bolezni in odganjale zle duhove, molile so za dež v sušnem času, napovedovale so tudi prihodnost kot jasnovidke. Zelo malo žensk je bilo v tradicionalni Koreji deležnih izobrazbe. Konec 19. stoletja, ko so v deželo prišli krščanski misijonarji so ustanovili dekliške šole in omogočili mladim Korejkam moderno izobrazbo. Status žensk se je korenito spremenil po letu 1945. Že leta 1946 so z zakonom o spolni enakosti izenačili možnost vzgoje za deklice in dečke. Ustava iz leta 1972 pa je izenačila socialni položaj in pravice moških in žensk. Od devetdesetih let pa vodstvo države močno podpira spolno enakost..

29. Sedaj pričakujejo ženske, da bodo sodelovale na vseh področjih dela izven doma. Vlada se pri tej ideologiji razhaja z ženskami, saj ne more zagotoviti v primeru zaposlovanja žensk visoke produktivnosti dela in hkrati visoke rodnosti. Za ženske je predvideno 8 ur na dan za delo, 8 ur za učenje in 8 ur za počivanje in spanje. Ženske, ki imajo 3 ali več otrok so sprejete na delo za 6 ur, plačo pa prejemajo za osem urni delavnik. Ženske seveda niso popolnoma emancipirane, še vedno so sinovi bolj zaželeni kot hčere. Žene delajo večinoma, če že ne vse doma, pripravljajo dnevne obroke za družino, drugače pa v ustanovah izobraževanja otrok, lahki industriji, kjer pa dobijo slabšo plačo od svojih delovnih kolegov iz težke industrije. V pisarniških poklicih jih najamejo predvsem za tajniška in ostala nižja pisarniška opravila. Družina je za Korejce celica ali osnovna enota družbe. Oseba sodeluje v industrijski proizvodnji, v kmetijstvu, uradih in si individualno služi »delovne točke«. Tako urbana družina kot ruralna štejejo 4-6 članov družine in največ dve do tri generacije (»velika hiša«). Starši živijo raje s svojimi mlajšimi kot starejšimi potomci. Mož ima pravico do ločitve brez soprogine privolitve, če mu žena ne rodi sina. Če se želi ločiti zaradi katerega drugega vzroka mora svojo ženo prositi za pridobitev soglasja. Žena se lahko loči brez privoljenja svojega moža. Moški je z 18 leti uradno goden za poroko, ženska pa z 17 leti. Pogoste so poroke v poznih dvajsetih ali zgodnjih tridesetih zaradi služenja vojaškega roka ali delovnega mesta. Pozne poroke vplivajo na stopnjo rasti prebivalstva in plodnost. Večina porok je med člani nekega ruralnega ali urbanega področja. Čeprav že dolgo ni več posredništva pri iskanju življenjskega sopotnika otroci še vedno prosijo svoje starše za dovoljenje preden se poročijo. (http://www.asianinfo.org/) Poročne slovesnosti so preprostejše in manj zapravljive kot v tradicionalnih časih. Še vedno je običaj, da se srečajo starši obeh mladoporočencev, si izmenjajo darila, uradno napišejo prošnjo za snubitev in imajo poročno pogostitev. Poroke med družinami, ki se ukvarjajo s kmetijstvom so po navadi po jesenski žetvi ali pred spomladanskim oranjem in setvijo. To je čas, ko je največ virov za investicije in da lahko nevesta prinese svoj letni zaslužek v njeno novo gospodinjstvo. V gospodinjstvih, v katerih delata oba starša, babice in dedki pa so daleč stran morajo novorojenčke, ki so stari nad tri mesece dati v otroške vrtce oz. jasli. Tam so do četrtega leta starosti. Te ustanove pa ne spadajo k izobraževalnim ustanovam – šolam, vendar pa so za mlade starše nepogrešljivi (http://lcweb2.loc.gov/).. 4.2.2.2 Religija oziroma verovanje z omejitvami Korejci o pragmatični in izbirčni glede njihovih religijskih obveznosti. Njihov verski pogled ne temelji le na eni veri, ampak je kombinacija več verovanj in veroizpovedi kot so.

30 konfucianizem, daoizem, budizem. Verovanje o naselitvi duhov, sil je verjetno najstarejša med Korejci. Z budizmom in daoizmom so se Korejci srečali okrog 4. stoletja, ko so verovanje prinesli iz Kitajske. Budizem je bil dolgo časa odklanjan in verniki so bili preganjani. Za povprečnega Korejca v pozni tradicionalni in zgodnji moderni dobi so čaščenje umrlih sorodnikov povezali s konfucianizmom in je predstavljalo to verovanje najpomembnejšo obliko religije. Naslednja pomembna religija je Chondogio- nova vera, ki se je razvila ob koncu 19. stoletja. Poudarja lepoto narave in vseh ljudi. Vsebuje elemente šamanizma, budizma, daoizma, konfucianizma in katoliške vere. Rimokatoliški misijonarji so konec 18. stoletja vstopili na korejski polotok. Vlada je prepovedala propagando za krščanstvo, odrejeno je bilo strogo preganjanje Korejskih kristjanov do konca 19. stoletja, ko se je država odprla za zahodne države. Po tem času so v državo začeli prihajati tudi protestantski misijonarji. Ustanavljati so začeli šole, univerze, bolnišnice in sirotišnice. Igrali so pomembno vlogo pri modernizaciji države. Pred letom 1945 je bil Pjongjang pomembno središče kristjanov. Po okupaciji sovjetskih sil leta 1945 do 1953 so bili kristjani za vladajoče t.i. slab element, zato jih je dosti zbežalo. Veliko cerkva in templjev je bilo odvzetih in namenjenih posvetni uporabi. Nekaj budističnih templjev je sedaj označenih kot »narodni zaklad«, ti so bili zaščiteni in restavrirani. Sledilo je omejeno oživljanje budizma, kar vključuje ustanovitev Akademije za budistične študije in prevod budističnih zapisov v 25 jezikov. Veliko opazovalcev se strinja, da je najpogostejša vera Severne Koreje kult Kim Il Sunga (http://www.asianinfo.org/).. 4.2.2.3 Šolski sistem Formalna izobrazba je bila osrednjega pomena za socialni in kulturni razvoj v Severni Koreji. Že v času dinastije Čoson so učence vzgajali v duhu konfucianizma tako na podeželju, kot tudi v mestnih šolah. V tistem času ni bilo državne pomoči osnovnemu šolstvu, porajale so se zasebne akademije, ki so sprejemale omejeno število učencev. Ti so morali najprej opraviti izpite pred komisijo nižjega ranga, nato pred komisijo višjega zahtevnostnega ranga. Seveda ni potrebno posebej poudarjati, da so učenci prihajali izključno na te akademije iz višjega sloja prebivalstva. Po ustanovitvi krščanskih šol so priložnost izobraževanja dobile tudi deklice, ki so se začenjale učiti enake vsebine kot njihovi vrstniki v deških šolah. V začetku 20. stoletja si je šolstvo zastavilo dva cilja: - zagotoviti Korejcem minimalno izobrazbo, ki bodo poznali svoj položaj v moderni ekonomiji in bodo poslušni kadar se bo potrebno upreti osvajalcem - zagotoviti večjo kvaliteto izobrazbe za Japonske priseljence, ki so takrat naselili velik del korejskega polotoka..

31. V izobraževanje je vključena predšolska izobrazba in 10 let ki vključuje osnovnošolsko in srednjo izobrazbo. V tem času je šolstvo prišlo v breme države, saj država plačuje izobrazbo za skoraj polovico vseh svojih prebivalcev. (http://www.asianinfo.org/asianinfo/). 4.3 Ekonomski razvoj in strukturne spremembe Severna Koreja se je zanašala na plansko gospodarstvo že od vsega začetka socialističnega režima. Ta se kaže v lastnem industrijskem razvoju, tuji trgovini, tujem kapitalu, v uvoženi tehnologiji in drugih oblikah mednarodnega ekonomskega sodelovanja. Prednost je dajala samozadostni domači proizvodnji, potrošnega blaga se sme proizvajati toliko, koliko se ga potroši doma, da se zadovoljijo domače potrebe, na nizki ravni je tudi privatna poraba. Posledica takega političnega vodenja je povečala izoliranost od preostalega dela sveta. Domače firme so skrite pred preostalimi mednarodnimi konkurentkami, rezultat pa je kronična neučinkovitost, slaba kakovost, omejena diverzifikacija proizvodov (http://lcweb2.loc.gov/). Industrijska proizvodnja, ki je v državni lasti proizvede 95% potrošnih dobrin, kmetijske površine so v skupni lasti oziroma kolektivne. Vlada je vztrajala na ohranitvi visoke stopnje vojaških izdatkov, na drugi strani je skrčila izdatke za gospodarski razvoj. Padec inovativnosti in povečevanje dolgov v zvezi z energijo so pripeljali do velikih motenj v industrijski proizvodnji. Obilo mineralnega bogastva in hidroelektrarn je oblikovalo osnovo za industrijski razvoj po 2. svetovni vojni. Glavni poudarek je bil na težki industriji, vključno z vojaško, lahka industrija pa je ostajala daleč zadaj.. DOHODKI IZDATKI Gospodarstvo Soc. varnost in kultura Vojska Administracija Izdatki skupaj. 1980 vrednost delež 19,1 100. 1987 vrednost delež 30,3 100. 1991 vrednost delež 37,1 100. 11,4 4,2 2,8 0,5 18,9. 20,0 5,7 4,0 0,5 30,2. 25,2 6,9 4,6 0,4 37,1. 60,3 22,2 14,6 2,6 100. 66,4 18,9 13,2 1,7 100. 67,9 18,7 12,3 1,0 100. TABELA 1: DRŽAVNI PRORAČUN V LETIH 1980-1991 V MILIJARDAH WON-OV Vir: http://lcweb2.loc.gov/ Kot je razvidno iz zgornje tabele je vlada namenjala največ sredstev za gospodarstvo, delež se je gibal med 60-70%. Zelo velik odstotek pa so vseskozi namenjali vojski, vendar kot kaže tabela je trend v upadanju..