Nasilje nad učitelji v srednjih šolah : diplomsko delo

DIPLOMSKO DELO Nasilje nad uĉitelji v srednjih šolah. Oktober, 2011. Tanja Tomšiĉ Mentor: prof. dr. Gorazd Meško.

ZAHVALA. Zahvaljujem se svojemu mentorju prof. dr. Gorazdu Mešku za pomoĉ pri izdelavi diplomskega dela in pa svoji druţini, ki so me podpirali v ĉasu mojega študija.. 2.

KAZALO KAZALO ................................................................................... 3 KAZALO SLIK ............................................................................. 5 KAZALO TABEL........................................................................... 5 POVZETEK ................................................................................ 6 ABSTRACT: VIOLENCE AGAINST TEACHERS IN HIGH SCHOOL ................... 7 I TEORETIČNI DEL ....................................................................... 8 1 UVOD .................................................................................... 8 2 AGRESIVNOST ........................................................................ 10 2.1 AGRESIVNOST IN NASILJE .......................................................10 2.2. TEORIJE AGRESIVNOSTI ......................................................11. 2.2.1 AGRESIVNOST KOT INSTINKT ..............................................12 2.2.2 FRUSTRACIJSKA TEORIJA AGRESIVNOSTI.................................13 2.2.3 SOCIALNE TEORIJE AGRESIVNOSTI ........................................13 2.2.4 AGRESIVNOST KOT POSLEDICA BIOLOŠKIH IN FIZIOLOŠKIH SPREMEMB V ORGANIZMU.......................................................................14 2.2.5 AGRESIVNOST KOT OSEBNOSTNA LASTNOST OZ. NAVADA .............15 2.3 OBLIKE AGRESIVNOSTI ...........................................................15 2.4 VRSTE NASILJA ...................................................................16 3 NASILJE V ŠOLI ...................................................................... 18 3.1 DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA POJAV NASILJA V ŠOLI .........................18 3.1.1 ŠOLA IN NJENE ZAHTEVE, (PRE)VISOKA PRIĈAKOVANJA ...............18 3.1.2 ODNOS UĈITELJ – UĈENEC .................................................19 3.1.3 SOCIALNA KLIMA V UĈNI SKUPINI .........................................20 3.1.4 DRUŢINA ......................................................................20 3.1.5 VRSTNIKI......................................................................21 3.1.6 MEDIJI.........................................................................22 3.2 VRSTE IN OBLIKE NASILJA V ŠOLI ..............................................23 3.2.1 VRSTNIŠKO NASILJE .........................................................23 3.2.2 VANDALIZEM .................................................................24 3.2.3 TATVINE ......................................................................24 3.2.4 NASILJE MED STARŠI IN UĈITELJI .........................................25 3.

3.2.5 NASILJE UĈITELJEV NAD UĈENCI ..........................................25 3.2.6 NASILJE NAD UĈITELJI ......................................................26 3.3 RAZISKAVE O NASILJU NAD UĈITELJI V SLOVENIJI ...........................27 3.3.1 MAJDA PŠUNDER: ALI SO UĈENCI NASILNI DO UĈITELJEV? (2000) ....27 3.3.2 MARJAN GOJKOVIĈ: NASILJE NAD UĈITELJI (2005) .....................28 3.3.3 SANJA MATKOVIĆ: NASILJE UĈENCEV NAD UĈITELJI (2007) ...........30 3.4 KONCEPTI PREPREĈEVANJA NASILJA V ŠOLI ..................................30 3.4.1 POMEN ŠOLSKE KLIME ZA KULTURO NENASILJA V ŠOLI ................31 3.4.2 POUK, KI SPODBUJA SODELOVALNO KLIMO ..............................31 3.4.3 PREPREĈEVANJE NASILJA UĈENCEV NAD UĈITELJI V PRAKSI .........33 II EMPIRIČNI DEL ....................................................................... 35 6 OPREDELITEV PROBLEMA IN NAMEN DIPLOMSKEGA DELA ................... 35 6.1 NAMEN DIPLOMSKEGA DELA ....................................................35 6.2 OPREDELITEV HIPOTEZ ..........................................................35 6.2.1 ARGUMENTACIJA POSTAVLJENIH HIPOTEZ ..............................36 6.3 METODE ...........................................................................37 6.3.1 INSTRUMENT .................................................................37 6.3.2 OPIS VZORCA IN POSTOPEK ................................................37 7 REZULTATI RAZISKAVE ............................................................. 39 8 ODGOVOR NA HIPOTEZE ........................................................... 51 9 ZAKLJUČEK .......................................................................... 53 10 LITERATURA IN VIRI ............................................................... 55 11 PRILOGA ............................................................................ 57 Anketni vprašalnik: Nasilje nad učitelji v srednjih šolah ..................... 57. 4.

KAZALO SLIK Slika 1: Starost anketiranih ............................................................39 Slika 2: Delovna doba ..................................................................40 Slika 3: Nasilje nad uĉitelji ............................................................41 Slika 4: Nasilje nad ostalimi uĉitelji .................................................42 Slika 5: Kdo je nasilen do uĉiteljev ..................................................44 Slika 6: Upoštevanje šolskega pravilnika o vzgojnih ukrepih .....................46 Slika 7: Primernost kazni za nasilnega uĉenca .....................................47 Slika 8: Obĉutek varnosti pred nasilnimi uĉenci ...................................48 Slika 9: Umiritev uĉenca brez kršitve njegovih pravic ............................48 Slika 10: Agresivnost uĉencev .........................................................49 Slika 11: Zadostna usposobljenost ....................................................50. KAZALO TABEL Tabela 1: Šole, ki so sodelovale v raziskavi .........................................38 Tabela 2: Stopnja nasilja na srednjih šolah .........................................40 Tabela 3: Deleţ posamezne vrste nasilja nad uĉitelji .............................42 Tabela 4: Vrste lumparij ...............................................................43 Tabela 5: Vrste agresivnosti ...........................................................43 Tabela 6: Vrste kazni za nasilnega uĉenca ..........................................45 Tabela 7: Komu zaupajo uĉitelji......................................................46 Tabela 8: Vzroki za nasilno vedenje uĉencev .......................................49 Tabela 9: Kdo je kriv za nasilno vedenje otrok ....................................50. 5.

POVZETEK Nasilje uĉencev nad uĉitelji je novodoben pojav, zato je v veliki meri še neraziskan. Tudi ĉe je problem nasilja uĉencev nad uĉitelji obstajal ţe prej, pa je bil prikrit, kot je v nekaterih primerih tudi danes. Uĉitelji, ki so ţrtve nasilja uĉencev, nasilje v veĉini primerov prijavijo, a še zmeraj je precej velik deleţ uĉiteljev, ki nasilja ne prijavijo in tudi neradi govorijo o tem, ker se bojijo, da bodo dokonĉno izgubili ţe tako šibko avtoriteto in so poleg tega še mnenja, da prijava nasilja ne bo imela nikakršnega vpliva. Diplomsko delo je sestavljeno iz teoretiĉnega in empiriĉnega dela. V teoretiĉnem delu smo na kratko predstavili pojma agresivnost in nasilje, teorije in vrste agresivnosti ter oblike nasilja. Obširnejše pa smo predstavili nasilje v šoli, vse od najpogostejših oblik, dejavnikov, nekaterih ţe narejenih raziskav na temo nasilja uĉencev nad uĉitelji, do konceptov prepreĉevanja nasilja v šoli. V empiriĉnem delu smo najprej opisali problem in namen raziskave ter postavljene hipoteze, nato pa smo prikazali in analizirali rezultate raziskave ter zakljuĉili z razpravo. Raziskava je bila narejena s pomoĉjo anketnih vprašalnikov, kateri so bili razdeljeni po srednjih šolah v Ljubljani. Z raziskavo smo ugotovili, da nasilje nad uĉitelji v srednjih šolah obstaja, da je pogostejše na srednjih strokovnih šolah in da je najpogostejše verbalno nasilje. Le-to se v najveĉji meri kaţe kot motenje pouka, vpitje na uĉitelja, zmerjanje z ţaljivimi vzdevki, izsiljevanje in groţnje. Za nasilno vedenje uĉencev, uĉitelji v najveĉji meri krivijo napaĉno ali pomanjkljivo vzgojo staršev ter se ne poĉutijo dovolj usposobljene za takšne primere. Zanimiva je ugotovitev, da uĉitelji ocenjujejo nasilje nad uĉitelji v srednjih šolah kot redek pojav, ĉeprav je bila veĉina uĉiteljev ţe ţrtev nasilja. Kljuĉne besede: agresivnost, nasilje, uĉitelji, uĉenec, šola. 6.

ABSTRACT: VIOLENCE AGAINST TEACHERS IN HIGH SCHOOL Violence of students against teachers in high school is a new-age phenomenon; therefore the big part of it is still unexplored. If violence of students against teachers has existed before or not, it was probably concealed like it is in some cases today. Teachers who are victims of students’ violence, in many cases report violence, but there is still a big percentage of those teachers, who don’t report violence and also don’t want to talk about it, because they are afraid of losing their authority for good and beside this their opinion is that reporting the violence won’t have any impact whatsoever. The study consists of theoretical and empirical part. In theoretical part we first have briefly presented key words of aggression and violence, theories and sorts of aggression and forms of violence. Then we have extensively presented violence in school, from the most common forms, factors, some of the already made researches on topic about violence of students against teachers, to concepts of preventing violence in school. In empirical part we first have described the problem and purpose of the research and appointed hypothesis and then we showed and analyzed results of the research and concluded with discussion. The research was made with the help of questionnaire, which were distributed to high schools in Ljubljana. With the research we have find out that violence against teachers in high school exists, that is more common on technical high schools and that the most common is verbal abuse. The last shows its self most often as disturbing a class, yelling on teacher, calling bad names, blackmailing and threats. Almost all teachers blame wrong or a lack of parental’ rise for violent behavior of students and they don’t feel enough qualified for that kind of cases. An interesting finding is that teachers estimate violence against teachers in high school as rare phenomenon, even though most of the teachers has already been victims of violence. Key words: aggression, violence, teachers, student, school 7.

I TEORETIČNI DEL 1 UVOD Nasilje v šoli izhaja iz nasilja v druţbi in obstaja med vsemi skupinami, ki so vkljuĉene v proces vzgoje in izobraţevanja (Gojkoviĉ, 2005). Problematika nasilja v šoli postaja vsakdanje dejstvo, pred katerim si ne moremo zatiskati oĉi. V literaturi pod nasiljem v šoli najveĉkrat zasledimo problematiko vrstniškega nasilja in ustrahovanja. Koliko je drugih vrst nasilja, predvsem nasilja nad uĉitelji, pa ostaja vprašanje. Naša domneva je, da nasilje nad uĉitelji obstaja in, da je najpogostejše verbalno nasilje. Prav tako je naša domneva, da se uĉitelji ne poĉutijo dovolj usposobljene za reševanje primerov nasilnega vedenja uĉencev. Stoletje nazaj so z zakonom uĉiteljem prepovedali uporabo šibe, ki je bila do takrat zelo uspešna pri vzdrţevanju discipline v razredu. Le redki uĉenci so bili dovolj pogumni, da so izzvali uĉitelja in bili zaradi tega kaznovani s šibo ali poslani v prevzgojne zavode. Uĉenci so bili kaznovani zaradi kraje, laganja ali pretepanja. Po uveljavitvi zakona o prepovedi uporabe šibe v šolskem prostoru, pa se zaĉnejo zapisi o vedno pogostejšem kršenju discipline in o zmanjšani uĉiteljevi avtoriteti. Spriĉo novih druţbenih vrednot, spreminjajoĉega se šolskega sistema, kjer ne manjka vsakršnih eksperimentov, kot je otroku »prijazna« šola, in poudarjanja otrokovih pravic, se je v temelju zamajal odnos med uĉiteljem in uĉencem. Ĉez noĉ naj bi postala prijatelja in zaupnika; avtoriteta oziroma avtoritarna vzgoja je postala za novodobno ţivljenje povsem nepotrebna, celo škodljiva za otrokov vsestranski psihofiziĉni razvoj. Sĉasoma se je izkazalo, da ta velika svoboda vodi v kaos (Brunski, 2004). V šoli se kriţajo interesi drţave, priĉakovanja staršev in uĉiteljev. Drţava nadzira in oblikuje kurikul, starši priĉakujejo kvalitetno izobrazbo, pa tudi 8.

uĉitelji imajo svoje potrebe in ĉloveške ţelje. Radi bi mirno in ĉim manj stresno opravljali svoje delo, radi bi bili za to kvalitetno nagrajeni tako materialno kot zlasti moralno (Kovaĉiĉ, 2007). Tu pa so še uĉenci, ki se v veĉini ne zavedajo ozadja šolskega sistema in truda uĉiteljev in predvsem staršev za njihov uspeh. V razredu so uspešni in malo manj uspešni uĉenci ter dobri in malo manj dobri uĉitelji. Tako uĉenci kot uĉitelji so razliĉne osebnosti, ki izhajajo iz razliĉnih druţin, revnih ali bogatih, z manj ali veĉ problemov ipd. V šoli se te razliĉne osebnosti sreĉajo in so primorane, da skupaj sodelujejo, kajti odvisne so ena od druge. Kakšni bodo odnosi med uĉenci samimi in med uĉenci in uĉitelji, je odvisno od vsakega posameznika. Veĉina uĉencev se bo prilagodila vsakemu uĉitelju posebej, nekateri uĉenci, ki se ne znajo ali ne ţelijo prilagajati, pa bodo ustvarjali konflikte. Od uĉiteljev in uĉencev je odvisno, kako se bodo odzvali na takšne uĉence. Slej kot prej pa se konflikti sprevrţejo v agresivnost ali nasilje. Naša domneva je, da nasilje v šoli izhaja iz pomanjkljive vzgoje. Agresivnost je vedenjska znaĉilnost, ki se kaţe v gospodovalnosti, nasilnih ali napadalnih besedah ali dejanjih proti drugim ljudem (Pušnik, 1999). To je le ena od definicij agresivnosti, za boljše razumevanje pojma, jih bomo predstavili še veĉ. Definicije nam povedo kaj doloĉen pojav pomeni, ne povedo pa nam zakaj do doloĉenega pojava pride. Zato bomo predstavili tudi nekaj najbolj znanih teorij agresivnosti, s katerimi bomo poizkusili pojasniti, iz kje agresivnost izhaja. Nasilje uĉencev nad uĉitelji je le ena od oblik nasilja v šoli, v diplomskem delu pa bomo na kratko predstavili še nekatere druge pogostejše oblike nasilja. Nasilje v šoli se ne zgodi kar samo od sebe, ampak ga nekaj sproţi. Kateri so tisti dejavniki, ki sproţijo nasilje v šoli je še eno od vprašanj, na katerega bomo poizkusili odgovoriti. Nasilje v šoli ni sprejemljivo, zato bomo iskali naĉine za njegovo prepreĉevanje.. 9.

2 AGRESIVNOST Za boljše razumevanje ob raziskovanju nasilja nad uĉitelji v srednjih šolah, bomo opredelili temeljna pojma agresivnost in nasilje, opisali teorije agresivnosti in našteli vrste nasilja.. 2.1 AGRESIVNOST IN NASILJE Pri prebiranju literature o agresivnosti in o nasilju se sreĉamo s številnimi definicijami, ki so si med seboj zelo razliĉne. Da bi razumeli kaj je agresivnost in kaj nasilje, moramo izhajati iz veĉ definicij. . V Slovarju slovenskega knjiţnega jezika je nasilje definirano kot dejaven odnos do koga, znaĉilen po uporabi sile, pritiska, agresivnost pa kot napadalnost, nasilnost (Bajec, 1994).. . Nasilje lahko definiramo kot simptom agresivnih in sovraţnih dejavnosti posameznih skupin in njihovih ĉlanov. Nasilje je le ena od ravni izraţanja agresije in sovraštva. Agresija so vse dejavnosti, ki imajo namen povzroĉati ali povzroĉajo škodo drugi osebi, ţivalim ali neţivim predmetom (Kristanĉiĉ, 2002).. . »Agresivnost je kakršnakoli oblika vedenja, katerega namen je nekoga poškodovati fiziĉno ali psihiĉno.« (Berkowitz, 1993: 3). . »Agresivnost je vedenjska znaĉilnost, ki se kaţe v gospodovalnosti, nasilnih ali napadalnih besedah ali dejanjih proti drugim ljudem.« (Pušnik, 1999: 24). . »Nasilje lahko definiramo kot grobi napad na drugo osebo ali osebe, rezultat pa je izrazito poškodovanje ali prizadejanje fiziĉne škode tem osebam.« (Ţuţul, 1989: 46). . Nasilje je zgolj zunanji izraz agresivnosti. Agresivnost pa vkljuĉuje tudi namere, prepriĉanja in ĉustvene vzgibe nosilcev nasilja. Poleg tega je nasilje lahko anonimno, kot npr. nasilje medijev, javnega mnenja itd., medtem ko agresivnost mora imeti svoje individualne akterje, ki so zanjo tudi odgovorni (Ule, 1997). 10.

. »Agresivnost v najširšem smislu je vsak aktivni pristop k okolju in izraţa prvotni pomen besede »aggredi«, pribliţevati se, pristopiti. Zajema vse oblike gibanja in iztegovanja rok ter grizenja hrane, nekatera ĉustva kot so jeza, bes in sovraštvo, tja do telesnega nasilja nad drugimi.« (Lamovec in Rojnik, 1978:11). Agresivnost in nasilje sta dva zelo zanimiva pojma, kajti veĉ literature kot smo prebrali, z veĉ razliĉnimi pomeni smo se seznanili. Zato smo si po svoje razloţili in prišli do naslednje definicije, ki se še najbolj ujema z definicijo Lamovec in Rojnik. Agresivnost je vedenjska znaĉilnost osebe in je, ko se sprosti, lahko pozitivna ali negativna. Pozitivna agresivnost je npr. pri športu ali pri delu, ko nam pomaga, da doseţemo boljši rezultat ali da do njega pridemo hitreje. Nasilje pa je dejanje, ki je lahko verbalno ali fiziĉno in nastane zaradi sprošĉanja negativne agresivnosti. Ko smo se seznanili z opredelitvijo, kaj je agresivnost in kaj nasilje, se moramo vprašati, zakaj do njiju sploh pride. Odgovor na vprašanje bomo pridobili s prouĉevanjem nekaterih pogostejših teorij o agresivnosti.. 2.2TEORIJE AGRESIVNOSTI Agresivnost prouĉujejo razliĉni avtorji. Maks in Matej Tušak (2001) pravita, da lahko teorije agresivnosti klasificiramo glede na izvor glavnih izhodišĉ, ki naj bi pojasnjevala agresivno vedenje: -. prirojeni, instinktivni dejavniki,. -. zunanje provokacije sproţijo doloĉene notranje vzgibe in reakcije,. -. vzajemni vpliv danih socialnih okolišĉin s predhodnimi izkušnjami ali uĉenjem.. 11.

2.2.1 AGRESIVNOST KOT INSTINKT Instinktivistiĉno pojmovanje agresivnosti vidi izvor v agresivnosti v prirojenih osnovah, t.i. instinktih. Tovrstno pojmovanje agresivnosti je najstarejše. Po instinktivistiĉni teoriji naj bi se agresivni impulzi kopiĉili v organizmu, agresivno vedenje pa naj bi sluţilo njihovem sprošĉanju. V okviru instinktivistiĉnih pojmovanj agresivnosti sta najbolj izdelani pojmovanji S. Freuda in K. Lorenza (Tušak, 2001). Freud je trdil, da je agresivnost instinktivni nagon, ki ga imajo ljudje v sebi. Prvotno je menil, da je v ljudeh glavna motivacijska sila libido – ţivljenjska sila, ki je navzoĉa pri vseh prijetnih obĉutkih. Kasneje pa je prišel do sklepa, da imajo ljudje tudi destruktivni instinkt, ki ga imenujemo tanatos. Pri ĉloveku je ta instinkt, tako kot libido, moĉna motivacijska sila, zato moramo najti naĉine, da jo varno izrazimo (Hayes in Orrell, 1998). Tudi Lorenz je agresivnost pojmoval kot temeljni nagon. Zanj je to stalen vir energije, ki nastaja v organizmu, kot rezervoar, ki se stalno polni. Ko je rezervoar poln, gre kar je v njem ĉez rob, tako gre tudi nakopiĉena agresivnost ĉez rob v obliki agresivnega vedenja. Veĉina ţivalskih vrst izraţa agresijo na varen naĉin z ritualnimi agresivnimi kretnjami kot so kazanje zob ali rogov. Ĉe pride do fiziĉnega sprošĉanja agresije, pa imajo kretnjo predaje, ki moĉnejšemu sporoĉa, da preneha z napadom. Lorenz je menil, da ljudje in podgane niso razvili ritualnih agresivnih kretenj in kretenj predaje, zato se njuni pripadniki spopadajo tudi do smrti. Zaradi tega je bistvenega pomena, da so ljudje odkrili varne naĉine sprošĉanja agresivnosti, npr. v tekmovalnih športih, kajti sicer bi druţbe še naprej doţivljale velike in uniĉevalne vojne (Hayes in Orrell, 1998).. 12.

2.2.2 FRUSTRACIJSKA TEORIJA AGRESIVNOSTI Mnogi psihologi pa so sprejeli hipotezo o povezavi agresivnosti s frustracijo. Po tej hipotezi agresivno vedenje ne nastane zaradi instinktivnega nagona, temveĉ kot posledica frustrirajoĉih okolišĉin. Ĉe ljudje ne morejo doseĉi cilja, ki so si ga zastavili, reagirajo z jezo ali agresijo (Hayes in Orrell, 1998). Danes agresivnost najpogosteje obravnavajo kot posledico razliĉnih vrst frustracij. Sullivan (1953) agresivnost pojmuje kot reakcijo na frustracijo, kot neke vrste obrambni mehanizem, ki zavrnjenemu otroku pomaga sprostiti napetost in nezadovoljstvo. Kurt Goldstein (1939) je agresivnost pojmoval kot enega od naĉinov za ustvarjanje ravnoteţja med posameznikom in okoljem. Poudarja, da pri normalni osebi frustracija ne vodi vedno v agresivnost, saj obstaja še frustracijska toleranca, ki ĉloveku omogoĉa prenašati doloĉeno stopnjo frustracije brez obĉutkov sovraţnosti (Tušak, 2001). »Agresivnost je ena od najbolj pogostih in prvotnih reakcij na delovanje pri doseganju pomembnih ciljev.« (Musek in Peĉjak, 2001) 2.2.3 SOCIALNE TEORIJE AGRESIVNOSTI Ĉeprav lahko hipoteza o frustracijski agresivnosti razloţi kar precejšen del ĉloveške agresije, vseeno ne more pojasniti, zakaj nekateri ljudje v enakih okolišĉinah reagirajo agresivno, drugi pa ne. Eden od razlogov za to je posnemanje, tj. vedenje na naĉin, ki smo ga prej videli pri drugi osebi. Zato bodo osebe, ki so bile v preteklosti same ţrtve agresivnega vedenja, v frustracijski situaciji bolj verjetno reagirale agresivno kot osebe, ki niso imele te izkušnje (Hayes in Orrell, 1998).. 13.

Številni psihologi razlagajo obstoj agresivnosti s tem, da smo ljudje za agresivno obnašanje pogosto nagrajeni oz. z agresivnostjo pridemo do nagrade, koristi in se nam tako agresivnost splaĉa. Na ta naĉin se ljudje uĉijo biti agresivni. Posamezniki izberejo takšno delovanje in obnašanje, ki jih pripelje do ţelenega cilja (Nastran Ule, 1994). Bandura s sodelavci (1977) trdi, da so ljudje agresivni predvsem: -. ker so se iz preteklih izkušenj nauĉili agresivnosti. -. ker so bili v preteklosti nagrajeni za doloĉene agresivne reakcije. -. ker jih okolica neposredno spodbuja k agresivnosti (Tušak, 2001).. Na osnovi teorije socialnega uĉenja je Bandura (1973) razvil pojmovanje agresivnosti, ki upošteva naslednje tri skupine dejavnikov: -. izvori agresivnosti so naĉini in pogoji, v katerih se razvija agresivno vedenje;. -. spodbujevalci. agresivnosti. so. dejavniki,. ki. povzroĉajo,. da. bo. posameznik nauĉeno vedenje izvajal; -. ojaĉevalci agresivnosti so notranji in zunanji vplivi, ki vedenje ohranjajo (Tušak, 2001).. 2.2.4 AGRESIVNOST KOT POSLEDICA BIOLOŠKIH IN FIZIOLOŠKIH SPREMEMB V ORGANIZMU Z razvojem sodobne medicine, genetike ter s pojavom nevroloških in nevrokirurških metod je prišlo do pojava novih teorij o vzrokih agresivnega obnašanja. Te teorije se razvijajo v glavnem v tri smeri: -. razlaganje agresivnosti s pomoĉjo dodatnega Y kromosoma (XYY sindrom): raziskovalci so odkrili, da je med moškimi s tem sindromom, veĉji odstotek takih, ki so obsojeni zaradi nasilnih kaznivih dejanj, kot pri moških brez tega sindroma;. -. razlaganje agresivnosti s pomoĉjo hormonov: raziskovalci so prišli do ugotovitev, da so osebe z veĉjo koliĉino moškega spolnega hormona – testosterona bolj nagnjene k agresiji; 14.

-. razlaganje agresivnosti s pomoĉjo centra v moţganih, ki povzroĉa agresijo: v moţganih se nahajajo cone za kontroliranje agresivnosti, katere so povezane z izzivanjem in prepreĉevanjem agresivnega obnašanja. Nekateri imajo ta center bolj ali manj razvit (BuĉarRuĉman, 2004).. 2.2.5 AGRESIVNOST KOT OSEBNOSTNA LASTNOST OZ. NAVADA Ĉe oseba pogosto doţivlja frustracije, ki si jih razlaga kot neupraviĉene oz. namerne, lahko pod doloĉenimi pogoji razvije moĉne agresivne navade, ki povzroĉijo, da se oseba v nadaljevanju odziva agresivno na veĉjo število situacij. Agresivnost je tako pojmovana kot osebnostna lastnost, ki v interakciji s situacijo predstavlja pomemben izvor agresivnih obĉutij in vedenja. Takšno pojmovanje agresivnosti je zagovarjala le pešĉica avtorjev, med njimi sta najbolj znana Buss in Berkowitz (Tušak, 2001).. 2.3 OBLIKE AGRESIVNOSTI Glede na delitev agresivnega obnašanja na verbalno in fiziĉno, lahko ugotovimo, da obstajata dve osnovni obliki agresivnosti – verbalna in fiziĉna. Verbalna, ki se kaţe skozi kletvice, vpitje, groţnje, ţalitve, itd. Fiziĉna pa se kaţe v direktnem fiziĉnem napadu na drugo osebo (Ţuţul, 1989). Agresivnost pa se deli tudi glede na izbor cilja agresivnega vedenja. Tako loĉimo direktno in preneseno agresivnost. Direktna je tista oblika, ki se izvaja proti osebi, ki je izzvala agresivno obnašanje. O preneseni agresivnosti pa govorimo takrat, kadar se ta izvršuje nad nadomestnimi cilji (to so lahko osebe ali pa predmeti) in ne nad izzivalci agresije (Ţuţul, 1989). Agresivnost delimo tudi glede na psihološko vlogo: -. instrumentalna agresivnost nam pomaga doseĉi nek zunanji cilj,. -. frustracijska agresivnost je zadolţena za sprošĉanje napetosti,. 15.

-. posnemovalna agresivnost pa temelji na obĉutku pripadnosti doloĉeni skupini ali pa na istovetenju z izbranimi vzorniki (Lamovec in Rojnik, 1978).. Razlikujemo tudi med: -. aktivno agresijo, kjer storimo nasilno dejanje s posebnimi agresivnimi dejanji (udarci, ostro kritiko),. -. pasivno agresijo, kjer akter povzroĉi škodo s svojo pasivnostjo, npr. noĉe pomagati nekomu v nesreĉi (Nastran Ule, 1994).. 2.4 VRSTE NASILJA V znanstveni literaturi se z vidika nasilja veĉinoma prouĉujejo naslednje oblike in pri tem uporabljajo izrazi: -. fiziĉno nasilje,. -. psihiĉno nasilje,. -. verbalno nasilje,. -. spolno nasilje,. -. nasilje do ţensk,. -. nasilje do tujcev in rasistiĉno nasilje.. V kontekstu šole je z vidika nasilja pogosto tematiziran tudi vandalizem (nasilje do stvari) (Krall, 2003). V naši raziskavi se bomo osredotoĉili le na tri osnovne oblike nasilja, in sicer fiziĉno nasilje, psihiĉno oz. verbalno nasilje in spolno nasilje. Fiziĉno nasilje je vsaka uporaba fiziĉne sile ali resna groţnja z uporabo sile. Usmerjena je na ĉlovekovo telo ali njegovo ţivljenje. Fiziĉna boleĉina in posledice, ki jih nasilneţ tako povzroĉa, vedno spremljajo tudi psihiĉne posledice pri ţrtvah. Fiziĉno nasilje je prav tako jemanje ali poškodovanje ţrtvinih stvari. Fiziĉno nasilje je: brca, klofuta, lasanje, pljuvanje, zvijanje rok, omejevanje gibanja, siljenje z neĉim, oblivanje z vodo, obmetavanje s. 16.

predmeti in celo dotikanje, ĉe ĉlovek tega ne ţeli itd. (Kuhar, Guzelj, Drolc in Zabukovec, 1999). Psihiĉno ali verbalno nasilje oznaĉujeta vsakršna dejanja (najpogosteje) verbalna, ki se na nezaţelen in grob naĉin dotaknejo ĉlovekove psihe. Psihiĉno nasilje spodjeda samozavest, samopodobo in samozaupanje ţrtve. Psihiĉno nasilje predstavljajo: grobe besede in mnenja, ţaljenje, zmerjanje, poniţevanje, kriĉanje, prepiri, ignoriranje, zavraĉanje, izsiljevanja in groţnje (Kuhar et al., 1999). »Spolno nasilje je namigovanje na spolnost, opolzko govorjenje, telesni dotiki, otipavanje in vsako drugo s spolnostjo povezano dejanje, ki ne vkljuĉuje spolnega odnosa.« (Habbe, 2000: 89). 17.

3 NASILJE V ŠOLI Nasilje v šoli je izraz, ki ga v sodobnem ĉasu pogosto zasledimo, bodisi v strokovni literaturi, v razpravah in pogovorih, v ĉasopisih in drugih medijih. Postal je del vsakdanjika, ki s svojo vsebino prinaša vrsto problemov in hkrati raziskav, dognanj, s katerimi se ukvarja sodobna pedagoška praksa. Naĉini raziskovanja problematike nasilja v šoli v zadnjih letih temeljijo predvsem na pedagoško-psiholoških raziskavah in analizah, z ţelenim ciljem najti ĉim ustreznejše moţnosti reševanja tega problema (Balkovec Debevec, 2003). Veĉina empiriĉnih raziskav, ki prouĉuje vzroke in pogoje za nastanek nasilnega vedenja, je najveĉkrat usmerjena v raziskavo dejavnikov socialnega okolja in osebnosti uĉencev. Ko govorimo o nasilju v šoli, moramo razlikovati met zunajšolskim okoljem (npr. druţinska vzgojna klima, vloga in odnosi med prijatelji v skupini) in šolskim okoljem (npr. kakovost odnosa med uĉenci in uĉitelji), kajti pojavljanje nasilja je odvisno tako od dejavnikov v šoli kot zunaj nje (Popp, 2003).. 3.1 DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA POJAV NASILJA V ŠOLI Gotovo na nasilje v šoli vplivajo dejavniki in znaĉilnosti zunanjega, socialnega okolja, v katerem šola deluje. Prav tako pomembni pa so notranji dejavniki, ki jih v interakciji sooblikujejo uĉitelji, uĉenci, ravnatelj, drugi zaposleni na šoli ter starši, ki v šoli in s šolo konkretno ţivijo in delajo, oblikujejo formalna in neformalna pravila ter doloĉeno šolsko kulturo in klimo (Kalin, 2003). 3.1.1 ŠOLA IN NJENE ZAHTEVE, (PRE)VISOKA PRIČAKOVANJA Šola s svojimi visokimi zahtevami in veĉkrat tudi storilnostno usmerjenostjo, v iskanju ĉim boljših rezultatov, ki jih je moĉ od zunaj videti in izmeriti, pa tudi v iskanju zunanje uspešnosti ter prizadevanju za res kakovostno delo, veĉkrat 18.

povzroĉa otrokom in mladim ter njihovim staršem velike teţave. Velika je tekmovalnost,. stresne. situacije. ob. zunanjem. preverjanju. znanja. in. pridobivanje ĉim veĉjega števila ustreznih toĉk za napredovanje, vsakodnevne šolske obveznosti in obremenjenost lahko povzroĉajo v mladem ĉloveku stresne situacije, s katerimi se sooĉa in se nanje odziva tudi neustrezno, z veĉjo ali manjšo agresivnostjo, izraţanjem nezadovoljstva, neprilagojenim socialnim vedenjem. Ĉe ob tem mlad ĉlovek ţivi v okolju, ki mu ne omogoĉa ustrezne. ĉustvene. in. socialne. podpore,. postavlja. predenj. prevelika. priĉakovanja, doţivlja obĉasno ali stalno nezadovoljstvo z njegovimi doseţki, je moţnost za izraţanje nesprejemljivega vedenja in agresivnosti toliko veĉja (Kalin, 2003). Enakega mnenja je tudi Tomorijeva (2000), ki pravi, da so šolska neuspešnost in teţave pri vkljuĉevanju v proces izobraţevanja pri mladostnikih lahko hkrati pomemben dejavnik, ki poveĉuje moţnost prestopniškega vedenja in so znamenje splošne manjše prilagodljivosti ter nesocializiranosti. Enako se dogaja na podroĉju nesocialnega in nasilnega vedenja med mlajšimi otroki. Nujno bi bilo zagotoviti takšno organizacijo in sistem, ki bosta ĉim veĉ otrokom in mladostnikom zagotavljala uspešnost v šoli. 3.1.2 ODNOS UČITELJ – UČENEC Kakovost socialne in vzgojne klime v šoli je moĉno povezana z nasilnim vedenjem. Tog oz. trd odnos uĉiteljev do uĉencev se je pokazal kot riziĉen in pospeševalni dejavnik za pojav nasilja v šoli. Pri uĉencih, ki imajo vtis, da so jih uĉitelji zaznamovali (da so stigmatizirani in etiketirani), lahko tovrstne izkušnje vplivajo na psihiĉno in fiziĉno nasilno vedenje. Ĉe pa ima uĉenec obĉutek, da ga je uĉitelj sprejel in da se zanima za uĉence, potem se moţnost za pojav nasilja zmanjša. Enako se zmanjša moţnost za nasilje, ĉe uĉitelj skrbi za to, da uĉenci niso preobremenjeni z uĉnimi uspehi (Popp, 2003). Uĉitelj je ena kljuĉnih oseb v otrokovem ţivljenju. Posreduje mu znanje in vpliva na njegovo duševnost. Uĉitelj otroku predstavlja avtoriteto, nanj se 19.

sklicuje doma in med prijatelji, pogosto mu slepo verjame. Otroci po veĉini radi obiskujejo šolo, ĉe imajo radi uĉitelje. Pa tudi raje se uĉijo, saj je obĉutek sprejetosti ena najveĉjih in najmoĉnejših ĉloveških potreb (Kovaĉiĉ, 2007). 3.1.3 SOCIALNA KLIMA V UČNI SKUPINI Ni le uĉitelj tisti od katerega je odvisna razredna klima in s tem nasilno vedenje uĉencev. V razredu je razliĉno število otrok, to število pa se giblje od okoli dvajset do okoli trideset uĉencev. V prvem letniku srednje šole se uĉenci med seboj še ne poznajo ali pa poznajo le redke sošolce. Od posameznikov je odvisno kako hitro se bodo vkljuĉili v skupino in koliko se bodo pripravljeni prilagajati. Kaj hitro lahko pride do sporov med uĉenci in do negativnega vzdušja v razredu. Veĉja moţnost nasilnega vedenja se pojavi takrat, ko imajo uĉenci vtis, da je njihov razred neintegriran, usmerjen v nezdravo konkurenco, ĉe je med sošolci manj povezanosti in ko med njimi vladajo slabi prijateljski odnosi. Stigmatiziranje uĉencev in obĉutek, da jih sošolci ne sprejemajo, prav tako poveĉujejo nevarnost pojavljanja nasilja. V razredih, kjer se oblikujejo manjše sovraţne skupine, katere zavraĉajo vsa pravila in vse, ki ne pripadajo njihovi skupini, se bo nasilno vedenje veliko verjetneje razvilo, kot pa v razredih, kjer celoten razred deluje kot skupina (Popp, 2003). 3.1.4 DRUŢINA Druţina je dejavnik, ki bistveno vpliva na razvoj otrokove percepcije, kaj je prav in kaj narobe. Starši morajo pri otroku jasno vzpostaviti zavedanje, kaj v druţbi velja za sprejemljivo ter kako se je potrebno sooĉati s problemi (BuĉarRuĉman, 2004). V druţini dobi otrok prvo obĉutje lastne vrednosti ter zaupanje v ljudi in svet okoli sebe. Spodbude in zgledi njemu najbliţjih oseb oblikujejo njegov 20.

vrednostni sistem, naĉin izraţanja samega sebe, sposobnost za reševanje in premagovanje vsakodnevnih teţav in obremenitev (Pušnik, 1999). Popp (2003) v svojem prispevku o nasilju v šoli in konceptih prepreĉevanja nasilja navaja podatke iz nemških raziskav, in sicer ugotavlja kateri dejavniki znotraj druţine so najbolj riziĉni za nasilje v šoli. Med pomembne riziĉne dejavnike uvršĉa: -. oĉe ni ali je obĉasno zaposlen, kar vodi druţino v problematiĉen socialni poloţaj, obremenjuje druţinsko klimo in povzroĉa spore v druţini;. -. veliko konfliktov in kaznovanja v druţini (trda vzgoja);. -. druţina otroka ne sprejema, deleţen je pomanjkanja ljubeznive druţinske klime in za njegovo delo in ravnanje staršem ni mar.. Tudi Krall (2003) navaja podobne riziĉne dejavnike: -. previsoka priĉakovanja staršev,. -. doţivljanje neuspehov in obĉutek, da se ne da izpolniti priĉakovanj,. -. uĉenje na modelu staršev, ki so bili sami nasilni (eden do drugega in do otroka),. -. travmatiziranje prek veĉkratnih izkušenj nasilja v druţini,. -. izkljuĉitev iz druţine.. 3.1.5 VRSTNIKI Novejše raziskave o teoriji socializacije opozarjajo, da imajo vrstniki ĉedalje pomembnejšo socializacijsko vlogo, ki ţe prerašĉa vlogo druţine in šole. Vrstniške skupine se pojavljajo kot solidarne skupnosti, v katerih se posamezniki sooĉajo s podobnimi problemi, povezanimi s puberteto, spolnostjo, kognitivnim in emocionalnim razvojem, samorefleksijo, izkušnjami odrašĉanja in politiĉno socializacijo. Za mlade od trinajst do osemnajst let so to najpomembnejši prostor njihovega odrašĉanja (Popp, 2003).. 21.

Skupina vrstnikov pa za uĉenca nima samo pozitivne strani. V vrstniških skupinah lahko hitro pride do konfliktov, ki preseţejo posameznikove psihiĉne in socialne zmogljivosti. Posledica tega je velikokrat zmanjšanje sprejemanja spodbud iz okolja in odpor do uĉenja. Vrstniške skupine lahko postanejo pretirano kritiĉne do druţbe, ki jo oznaĉujejo kot nepraviĉno in sovraţno. V takih problematiĉnih skupinah pa se lahko poveĉa verjetnost pojavljanja nasilnega vedenja (Popp, 2003). Vsaka mlada oseba si ţeli biti del skupine, ţeli biti priljubljena med vrstniki. Zato se posamezniki zdruţujejo v skupine in z njenimi ĉlani delijo skupna stališĉa, predsodke in vrednote. Ker si ţelijo biti priljubljeni in si pridobiti spoštovanje med vrstniki velikokrat naredijo stvari, za katere so se v druţini nauĉili, da so neprimerne. Poslediĉno pride pri posamezniku do zmanjšane odgovornosti in notranje kontrole (Buĉar-Ruĉman, 2004). 3.1.6 MEDIJI. Današnja druţba je druţba medijev. V zadnje desetih letih smo priĉa hitremu in skoraj nenadzorovanemu razvoju razliĉnih vrst medijev. Poimenujemo jih lahko celo »socializatorji«, saj pomembno vplivajo na posameznika. Radio, televizija, tisk, raĉunalnik in internet so postali nekaj samoumevnega v ţivljenju posameznika (Erjavec in Volĉiĉ, 1999).. Mediji s svojimi sporoĉili vplivajo na gledalĉeve vedenjske vzorce, pri ĉemer še posebej izstopajo trije vplivi: -. gledalec priznava agresivne vedenjske vzorce oz. se nauĉi tovrstnega reagiranja,. -. pogosto. sreĉevanje. z. nasiljem. v. medijih. zmanjša. gledalĉevo. obĉutljivost za nasilje in -. marsikaterega gledalca postane strah (Petrovec, 2003).. Še posebej obĉutljivi in dovzetni gledalci so otroci in mladostniki, ki se še laţje kot odrasli poistovetijo z glavnimi junaki akcijskih, kriminalnih in 22.

znanstvenofantastiĉnih filmov. Popp (2003) našteva nekaj riziĉnih dejavnikov, ki jih povzroĉajo mediji: -. mladostniki, ki gledajo filme z nasilno vsebino nekritiĉno so v skupini pogosto storilci nasilja,. -. pogosteje so nasilni tisti mladostniki, pri katerih se ob gledanju filma z nasilno vsebino poviša vznemirjenost,. -. vplivom filmov so še posebej izpostavljeni fantje zaradi moţne identifikacije z moĉnimi junaki, ki se prikazujejo kot vsemogoĉni, nepremagljivi in jim je nasilje v filmu glavno orodje,. -. nasilno vedenje v šoli je pogostejše pri mladostnikih, ki pridejo v konflikt s starši zaradi gledanja doloĉenih filmov in poslediĉne prepovedi gledanja televizije.. 3.2 VRSTE IN OBLIKE NASILJA V ŠOLI Vrste in oblike nasilja v šoli so zelo razliĉne, prouĉujejo jih mnogi avtorji, ki v svojih delih prikazujejo opredelitve pojmov ter opisujejo njihove temeljne znaĉilnosti. 3.2.1 VRSTNIŠKO NASILJE Vrstniško nasilje je najbolj znana in najbolj prouĉevana vrsta nasilja v šoli. Širše bi ga lahko poimenovali tudi nasilje med uĉenci. Vendar med obema terminoma obstaja razlika. Nasilje med vrstniki predpostavlja, da so vpleteni subjekti pribliţno enako stari, nasilje med uĉenci pa tega ne predpostavlja, saj gre lahko med posameznimi vpletenimi uĉenci za veĉjo razliko v starosti. Za podroĉje nasilje med vrstniki se pojavlja razliĉna terminologija. Ta pojav so najprej zaĉeli raziskovati v Angliji, Skandinaviji in ZDA, kjer so ga poimenovali z izrazom »bullying«, pri nas pa ga prevajamo kot trpinĉenje, ustrahovanje, tiraniziranje ali. kar. medvrstniško. (Mugnaioni Lešnik, Koren, Logaj in Brejc, 2009).. 23. oz.. vrstniško. nasilje.

Nasilje med vrstniki je lahko fiziĉno ali psihiĉno, posamiĉno ali skupinsko. To ni pretep med dvema vsaj pribliţno enakovrednima uĉencema. O nasilju med vrstniki govorimo, kadar uĉenec ali skupina uĉencev drugemu uĉencu govori neprijetne ali nespodobne besede, ga zafrkava, brca, tepe, mu uniĉuje oblaĉila ali šolske potrebšĉine, ga obrekuje in izloĉa iz druţbe vrstnikov, zaklene v garderobo ali uĉilnico itd., zaradi ĉesar uĉenec trpi in se ne more braniti (Habbe, 2000). 3.2.2 VANDALIZEM Med pogostejšimi oblikami nasilja v šoli je tudi nasilje nad stvarmi oz. vandalizem. Habbe (2000) našteje nekatere pogostejše posledice vandalizma, kot so razbita stikala, polomljeno pohištvo v uĉilnicah in garderobah, uniĉena igrala, ograje in športni pripomoĉki ter popisane notranje in zunanje stene in pravi, da vandalizem šolam vsako leto povzroĉi visoko denarno škodo. Poleg uniĉevanja šolske lastnine med vandalizem v šoli štejemo tudi uniĉevanje lastnine uĉiteljev oz. šolskega osebja in uĉencev. Vzroki za uniĉevanje premoţenja so razliĉni. Lahko gre za dokazovanje poguma pred vrstniki, mašĉevanje, nesramnost ali za uniĉevanje iz dolgoĉasja (Habbe, 2000). 3.2.3 TATVINE Poleg uniĉevanja tuje lastnine se šole spoprijemajo tudi s problemom tatvin. Tatvine so v zadnjih letih pogostejše, razlog za to pa je, da imajo uĉenci in uĉitelji. danes. pri. sebi. vrednejše. predmete,. kot. so. mobiteli,. mp3. predvajalniki, Ipad-i, osebni raĉunalniki ipd. Kraje šolske in osebne lastnine zaposlenih in uĉencev so v šolah dokaj obiĉajne, pri ĉemer velja opozoriti, da krivci niso samo uĉenci. Vĉasih v šolskih poslopjih, pisarnah, skladišĉih in drugih prostorih kradejo tudi zaposleni ali zunanji obiskovalci (Habbe, 2000). 24.

3.2.4 NASILJE MED STARŠI IN UČITELJI Tudi odnose med zaposlenimi v šoli in starši lahko zaznamujejo neustrezna komunikacija, razliĉne oblike agresivnosti, konflikti ali celo nadlegovanja in fiziĉen napad. Te hujše oblike nasilja so sicer redke, a mediji obĉasno poroĉajo tudi o takšnih primerih. V Sloveniji še ni bila narejena raziskava o nasilju med straši in uĉitelji, zato o tem ni podatkov. Nekateri uĉitelji, ki so izpolnjevali anketo Sindikata vzgoje, izobraţevanja, znanosti in kulture iz leta 2006, so pri odprtih vprašanjih omenili tudi primere nasilja staršev. Uĉitelji poroĉajo o starših, ki: -. pridejo na govorilne ure vinjeni in kriĉijo na njih,. -. izsiljujejo ocene, izsiljevanje pa se stopnjuje z groţnjami in neutemeljenimi obtoţbami na ministrstvu ali inšpekcijskih sluţbah,. -. nadlegujejo po telefonu ob najbolj nemogoĉih urah in pogosto prihajajo v šolo in. -. razbijajo z vrati, kriĉijo tudi na ostale starše na roditeljskem sestanku, ţalijo, poniţujejo in izkorišĉajo svoja pooblastila (Mugnaioni Lešnik et al., 2009).. 3.2.5 NASILJE UČITELJEV NAD UČENCI Za tradicionalno šolo je bilo znaĉilno, da je temeljila na discipliniranju, nadzoru,. strogem. kaznovanju,. zanikanju. individualnosti,. poniţevanju,. verbalnem in psihološkem nasilju. Šola je bila pogosto prostor, kjer so bili uĉenci deleţni tudi razliĉnih oblik institucionalnega in strukturnega nasilja, neposredno nasilje uĉiteljev pa je bilo le njun legitimni odraz. Koncepti o demokratiĉni ali humani šoli pa so ţeleli preseĉi tradicionalen odnos uĉitelja do uĉencev in v šoli uveljaviti spoštovanje ĉlovekovih pravic (Mugnaioni Lešnik e tal., 2009).. 25.

Poleg spoštovanja otrokovih z zakonom predpisanih pravic, mora šola spoštovati tudi naslednje psihološke potrebe in pravice otrok: -. praviĉnost obravnavanja in varnost;. -. pravico do avtonomije;. -. pravico otrok, da jih o pravilih ţivljenja v ĉloveški druţbi pouĉujejo ljubeĉi odrasli tako, da razume svojo svobodo le v mejah svobode drugih ljudi;. -. pravico do drugih odraslih, poleg lastnih staršev in do drugih otrok;. -. pravico do zasebnosti;. -. pravico do modrosti in znanja (Pavlović, 1993).. Pušnik (1999) navaja razliĉne oblike (duševnega) trpinĉenja, ki jih danes uĉencem povzroĉajo uĉitelji in drugi zaposleni v šoli, da bi jih disciplinirani in nadzorovali. Duševno trpinĉenje se pojavlja kot klofutanje, vleĉenje za lase ali ušesa, javno besedno poniţanje, zanemarjanje otrokovih potreb, odklanjanje pomoĉi, osamitve, ţalitve, kriĉanje, groţnje, dovoljevanje, da nekateri uĉenci trpinĉijo druge, kazenske domaĉe naloge, metanje uĉnih pripomoĉkov na uĉence, telesne kazni ipd. Pri trpinĉenju lahko poleg uĉitelja sodeluje tudi razredna skupnost ali ravnatelj (Pušnik, 1999). 3.2.6 NASILJE NAD UČITELJI V sodobnem ĉasu v strokovni literaturi, v razpravah, pogovorih, ĉasopisih in drugih medijih pogosto zasledimo izraz »nasilje«. Tudi nasilje v šolah je izraz sodobnega ĉasa in je kot problem v šolstvu znan ţe stoletja. Zaradi stalne prepletenosti zunanjih dogajanj in šolskega ţivljenja je povsem sprejemljiva ugotovitev, da z narašĉanjem splošne nestrpnosti in nasilja v druţbi, narašĉa tudi nasilje v šolah. Pri tem so lahko tudi uĉitelji izpostavljeni nasilju uĉencev (Matković, 2007). V Sloveniji in drugod po svetu se še vedno najveĉ govori o nasilju med vrstniki oziroma trpinĉenju, kar pa še zdaleĉ ne pomeni, da nasilja uĉencev nad uĉitelji ni (Brunski, 2004). 26.

Matković (2007) opozarja, da bi bilo o nasilju nad uĉitelji potrebno spregovoriti, kajti le z odkritim pogovorom o konkretnih primerih nasilja jasno sporoĉamo, da nasilje nikakor ni sprejemljivo. Avtorica meni, da so uĉitelji pod velikim psihiĉnim pritiskom, ko postanejo ţrtve nasilja in si zaradi razliĉnih vzrokov ne upajo spregovoriti o tem, zato nasilje raje skrivajo in o njem molĉijo. Kot vzroke navaja: strah, da bodo zasmehovani ter oţigosani kot slabi uĉitelji ali kot uĉitelji, ki ne znajo narediti reda v razredu, nezaupanje šolskih oblastnikov in nekaterih ravnateljev v delo uĉitelja, ki podpirajo vedno le otroka in njegove starše, nezaupanje staršev ipd. Podobnega mnenja je Gojkoviĉ (2005), ki je prouĉeval raziskavo z naslovom Nasilje nad uĉitelji, ki jo je leta 2004 opravil Sindikat vzgoje, izobraţevanja, znanosti in kulture. Pravi, da je zaskrbljujoĉe, da so med nami uĉitelji in vzgojitelji, ki nasilnega dogodka ne sporoĉijo nikomur in da ga enostavno prezrejo in ignorirajo. Avtor se sprašuje, ĉe s tem spodbujajo nasilneţe. V raziskavi še ugotavlja, da le tretjina ţrtev nasilja obvesti o nasilnih dogodkih ravnatelja, zato je statistika o nasilju nad uĉitelji pomanjkljiva oziroma prikazuje nerealne podatke. Ĉe pa statistika ni zaskrbljujoĉa, potem ravnatelji nimajo podlage za sprejetje ukrepov za zmanjšanje nasilja v šoli.. 3.3 RAZISKAVE O NASILJU NAD UČITELJI V SLOVENIJI O nasilju nad uĉitelji je bilo v Sloveniji opravljenih veĉ raziskav, kjer so avtorji najprej ugotovili, da nasilje uĉencev nad uĉitelji obstaja, nato pa so predvsem prouĉevali, katere oblike nasilja so najbolj pogoste. 3.3.1 MAJDA PŠUNDER: ALI SO UČENCI NASILNI DO UČITELJEV? (2000) Doc. Majda Pšunder je leta 2000 opravila raziskavo o nasilju nad uĉitelji, katere namen je bil ugotoviti oblike nasilja uĉencev nad uĉitelji. Osnovna hipoteza raziskave je bila, da nasilje uĉencev nad uĉitelji obstaja. Podatke je avtorica pridobila iz dveh vzorcev, in sicer vzorca uĉencev in vzorca uĉiteljev.. 27.

Noben od vzorcev ni bil reprezentativen za populacijo, zato ugotovitev ni mogoĉe generalizirati, veljajo pa za vzorec. Iz raziskave je razvidno, da nasilje nad uĉitelji obstaja, kar sta potrdila tudi oba vzorca, tako uĉiteljev kot uĉencev. Iz vzorca uĉencev je bilo ugotovljeno, da je pri dekletih kot oblika nasilja nad uĉitelji najpogostejša neposlušnost kot protest proti uĉitelju, pri fantih pa »lumparija«, ki jo zagodejo uĉitelju, ki je tudi najpogostejša oblika nasilja pri obeh spolih skupaj. Kot »lumparija« so naštete naslednje aktivnosti: motenje pouka, skrivanje uĉnih pripomoĉkov, nastavljanje risalnih ţebljiĉkov, namazanje vratne kljuke, namazanje stola, zalepitev avtokljuĉavnice, preluknjanje avtozraĉnice, zavezovanje predmetov na avto, popackanje avta, prestavitev avta in drugo. Najpogostejša oblika nasilja uĉencev nad uĉitelji po mnenju uĉiteljev je verbalna agresija, sledi izsiljevanje, uporništvo in fiziĉna agresija. Avtorico je poleg oblik nasilja zanimala še korelacija med predmeti pouĉevanja uĉiteljev in vrsto nasilja. Ugotovila je, da je vzorec uĉiteljev najveĉkrat opredelil verbalno agresijo pri jezikih in matematiki ter fiziki. Izsiljevanje so najveĉkrat opredelili pri jezikih in drugih naravoslovnih predmetih, uporništvo so zaznali najveĉkrat uĉitelji jezikov, fiziĉno nasilje uĉitelji drugih naravoslovnih predmetov in druţboslovnih predmetov, drugo pa uĉitelji matematike in fizike. 3.3.2 MARJAN GOJKOVIČ: NASILJE NAD UČITELJI (2005) Komisija za nenasilje je leta 2004 izvedla raziskavo z naslovom Nasilje nad uĉitelji. Namen raziskave je bil ugotoviti, kaj menijo ĉlanice in ĉlani Sindikata vzgoje, izobraţevanja, znanosti in kulture, predvsem uĉiteljice in uĉitelji v osnovnih in srednjih šolah, o sporoĉanju tega nasilja njihovi okolici in o najpogostejših oblikah nasilja, ki ga zaznavajo in opazijo tudi pri kolegih. V raziskavi so sodelovali ĉlani Sindikata vzgoje, izobraţevanja, znanosti in kulture iz vse Slovenije. Vrnjenih je bilo 4934 vprašalnikov, od tega tudi vprašalniki iz 62-ih srednjih šol. 28.

Anketiranci so najprej ocenjevali razširjenost nasilja v vrtcih, šolah in dijaških domovih, nato pa še razširjenost nasilja na njihovi šoli. Pri obeh vprašanjih je bil najpogostejši odgovor, da se nasilje pojavlja obĉasno, sledil je odgovor, da je nasilje zelo razširjeno. Manj anketiranih je menilo, da nasilje ni zaskrbljujoĉe, najmanjkrat pa je bil obkroţen odgovor, da nasilja ni. Na vprašanje, kako se odzovejo na nasilna vedenja uĉencev oz. dijakov, je najveĉ vprašanih odgovorilo, da nasilne otroke opozori naj se umirijo in, da se z nasilneţem pogovorijo, le redki uĉitelji na razgovor pokliĉejo starše ali jih kaznujejo. Pešĉico uĉiteljev ta dogodek zelo razburi in jezno odreagirajo, medtem, ko nekateri dogodek enostavno ignorirajo. Nasilne dogodke skoraj polovica uĉiteljev sporoĉi šolski svetovalni sluţbi, zatem se potoţijo nekaterim kolegom, ravnatelju pa nasilni dogodek sporoĉi tretjina vprašanih. Najdejo se tudi posamezniki, ki o nasilnem dogodku ne povedo nikomur. Najpogostejši razlog, da nikomur ne povedo je, da mislijo, da ne bi biĉ pomagalo ali pa se jim ne zdi potrebno. Veĉ kot polovica uĉiteljev je mnenja, da so pred vsemi oblikami nasilja zašĉiteni le deloma, dobra tretjina uĉiteljev meni, da so slabo zašĉiteni, le desetina pa meni, da so povsem zašĉiteni. Nazadnje so jih vprašali še, kako pogosto so se jim zgodile razliĉne oblike obnašanja mladostnikov in dobili naslednje odgovore (od najpogostejšega do najredkejšega): nemir med poukom, preklinjanje, uniĉevanje šolske lastnine in prostorov, zafrkavanje, dajanje ţaljivih vzdevkov, klevetanje, poniţevanje, izsiljevanje, šikaniranje, groţnje, fiziĉni napad brez telesnih poškodb, uniĉevanje lastnine uĉiteljev, spolno nadlegovanje in fiziĉni napad s telesnimi poškodbami.. 29.

3.3.3 SANJA MATKOVIĆ: NASILJE UČENCEV NAD UČITELJI (2007) Sanja Matković, profesorica pedagogike in sociologije je v diplomski nalogi raziskovala nasilje nad uĉitelji in raziskavo leta 2007 predstavila tudi v ĉlanku v reviji Šolsko svetovalno delo. Raziskava je bila narejena na vzorcu 120 uĉiteljev iz osnovnih in srednjih šol iz Maribora in okolice. Enako kot pri raziskavi Sindikata vzgoje, izobraţevanja, znanosti in kulture tudi Matković ugotavlja, da se nasilje uĉencev nad uĉitelji pojavlja obĉasno, temu sledi trditev, da je nasilje zelo razširjeno, najmanj uĉiteljev pa ocenjuje, da stanje ni zaskrbljujoĉe ali da nasilja ni. Do veĉine anketiranih uĉenec še ni bil nasilen, je pa bil nasilen do veĉ kot tretjine uĉiteljev. Avtorica ugotavlja, da je nasilja veĉ na osnovnih, srednjih tehniških in strokovnih šolah, kot pa na gimnazijah. Veĉina uĉiteljev je prepriĉanih, da je vpliv vzgoje in odnosov v druţini poglaviten vzrok za nasilno vedenje mladih, temu sledijo teţke druţinske in socialne razmere ter zasiĉenost medijev z nasiljem. Veĉina uĉiteljev se na nasilna vedenja uĉencev odzove tako, da jih opozorijo, naj se umirijo, nadalje se najprej pogovorijo z nasilneţem in nazadnje obvestijo šolsko svetovalno sluţbo in razrednika, ravnatelja ter uĉiteljski zbor in zahtevajo kazen. Majhen odstotek uĉiteljev nikomur ne sporoĉi nasilnih dogodkov, ki so jih doţiveli s strani uĉencev, pri ĉemer so razlogi za to: da se jim to ne zdi potrebno, da mislijo, da ne bi niĉ pomagalo in da bi v tem primeru šlo za zmanjšanje avtoritete.. 3.4 KONCEPTI PREPREČEVANJA NASILJA V ŠOLI Na prepreĉevanje nasilja v šoli pomembno vpliva pripravljenost in sposobnost uĉiteljev, da jasno obravnavajo vsako obliko nasilja: vrstniško nasilje, nasilno vedenje do uĉiteljev in do šolske lastnine. Ustrezen in takojšen odziv lahko zmanjšuje obseg pojava, saj ga laţje zaustavimo, dokler je še na zaĉetku. Zelo pomembno je tudi stališĉe staršev in uĉencev do nasilja. Šola mora jasno zagovarjati stališĉe nenasilne kulture (Aniĉić, 2002).. 30.

Za prepreĉevanje nasilja v šoli je pomembno delovanje celotnega sistema, posameznikovo prizadevanje brez podpore sistema ne bo imelo uĉinka. Zato se mora za razvijanje pozitivne šolske klime in podporo nenasilnemu reševanju konfliktov odloĉiti vodstvo in celoten uĉiteljski zbor, ki ju podpirajo starši (Aniĉić, 2002). 3.4.1 POMEN ŠOLSKE KLIME ZA KULTURO NENASILJA V ŠOLI V vsakdanjih situacijah vzgojno-izobraţevalne prakse lahko odkrivamo številna podroĉja, kjer se kaţejo razliĉne vrste nesprejemljivega in nasilnega vedenja. Tako uĉitelji kot uĉenci, ki sooblikujejo situacije, vplivajo drug na drugega. Uĉitelji in uĉenci so del kulture in klime šole oziroma oddelka, jo oblikujejo in vplivajo nanjo, po drugi strani pa tudi kultura in klima vplivata na njihovo delovanje. Zato je temeljnega pomena vprašanje, kako oblikovati ustrezno klimo in kulturo, ki bosta spodbujali uĉenje nenasilnega ravnanja in sodelovanja. Ker je šola prostor uĉenja posebno znotraj pouka in odnosov, ki se oblikujejo v teh procesih, poudarjamo pomen ustrezne izbire pristopov in strategij,. ki. spodbujajo. sodelovalno. klimo. ter. uĉitelju. in. uĉencem. zagotavljajo sooblikovanje vzgojno-izobraţevalnega procesa. Poudarjamo pomen interaktivnega vzgojno-izobraţevalnega procesa, ki je temelj t.i. preventivnega programa oziroma tisti varovalni dejavnik, ki lahko veliko prispeva k oblikovanju kulture nenasilja (Kalin, 2003). 3.4.2 POUK, KI SPODBUJA SODELOVALNO KLIMO Še nekaj desetletij nazaj je pouk narekoval uĉitelj in uĉenci so le sedeli in poslušali ter ne glede na to ali jih je tematika zanimala ali ne, so morali o vsem kar je uĉitelj povedal, tudi znati. Uĉitelja ni skrbelo za to, ali bo uĉence lahko stimuliral k sodelovanju ali ne, sodelovanje je bilo samo po sebi umevno. Vloga uĉitelja v sodobni šoli pa se neprenehoma spreminja in zahteva razliĉen naĉin dela. Današnja druţba je postala tehnološka druţba in predvsem starejši 31.

uĉitelji imajo teţave s prilagajanjem in uĉenjem na novih tehnologijah. Uĉenci, ki odrašĉajo z razvojem tehnologije, so tudi zahtevnejši in teţje jih je motivirati. Zato imajo uĉitelji teţko nalogo pri oblikovanju takšnega pouka, ki bo uĉence stimuliral za aktivno sodelovanje in s tem prepreĉil, da bi se uĉenci pri pouku dolgoĉasili. Ko se uĉenci dolgoĉasijo, ne sledijo pouku in poĉnejo druge stvari, ki uĉiteljem niso všeĉ, zato jih le-ti opozarjajo in lahko pride do konfliktov med uĉiteljem in uĉencem. V sodobnem pouku je uĉitelj sodelavec, svetovalec in vzgojitelj, kot strokovnjak in pedagog, ki organizira vzgojno-izobraţevalni proces, pouĉuje uĉence in uporablja take uĉne metode, ki uĉencu pomagajo, da zavestno, z razumevanjem in aktivno osvaja vzgojno-izobraţevalne vsebine ter razvija sposobnosti (Kalin, 2003). Motivacija uĉencev in njihovo delo bosta zelo odvisna od pogojev dela v razredu, kulture in klime, zaupanja med uĉenci ter uĉenci in uĉitelji, od njihovega sodelovanja in oblikovanja odnosov. Pri oblikovanju pouka, ki spodbuja sodelovalno klimo in nenasilje, mora uĉitelj upoštevati naslednje smernice: -. poleg. memoriranja. mora. od. uĉencev. zahtevati. tudi. kritiĉno. razmišljanje, tudi ĉe je napaĉno; -. pri svojem poklicu se ne sme pretvarjati, mora biti to kar je;. -. brezpogojno mora biti naklonjen do vseh uĉencev;. -. sprejemati in razumeti mora tudi uĉenĉeva stališĉa, njegove obĉutke in ĉustva;. -. ustvariti mora zaupanje med njimi in uĉenci;. -. uĉiti mora nazorno, z uporabo znanja na primerih iz vsakdanjih situacij;. -. prepoznati mora doseţke vsakega uĉenca in jih nagraditi;. -. uĉence mora sprejemati, biti mora pozoren in naklonjen do njih, jih ceniti in spoštovati, potrditi njihovo dobro delo, spodbujati mora njihove doseţke v razredu in pomoĉ med uĉenci (Kalin, 2003).. 32.

Smernic za pouk, ki stimulira uĉence in spodbuja sodelovalno klimo in nenasilje je še veĉ, od vsakega posameznega uĉitelja pa je odvisno, kakšen pouk bo oblikoval in koliko se bo potrudil za dosego ţelenih ciljev, tako svojih, kot tudi ciljev šolskega izobraţevalnega sistema in staršev. 3.4.3 PREPREČEVANJE NASILJA UČENCEV NAD UČITELJI V PRAKSI D. Mugnaioni Lešnik, A. Koren, V. Logaj in M. Brejc so od leta 2006 do 2008 v Šoli za ravnatelje opravljali raziskavo z naslovom Nasilje v šolah: opredelitev, prepoznavanje, prepreĉevanje in obvladovanje. Šolo za ravnatelje je leta 1995 ustanovila Vlada Republike Slovenije za izobraţevanje in usposabljanje ravnateljev. V raziskavi so anketirance (ravnatelje, uĉitelje in svetovalne delavce) vprašali tudi o naĉinih prepreĉevanja nasilja uĉencev nad uĉitelji. Ker je raziskava obširna, bomo na kratko predstavili njihove glavne ugotovitve. Pri. prepreĉevanju. nasilja uĉencev nad. uĉitelji. gre najpogosteje. za. medsebojno dogovarjanje uĉiteljev in prepreĉevanje na podlagi sprejetih dogovorov in pravil. Zelo redko je naĉrtno modelno prepreĉevanje nasilja uĉencev nad uĉitelji. Ĉeprav se uĉitelji ne poĉutijo dovolj usposobljene za prepreĉevanje nasilja uĉencev nad uĉitelji, pri tem ne vkljuĉujejo zunanjih institucij. Kot druge oblike prepreĉevanja nasilja uĉencev nad uĉitelji so anketiranci navedli, da v šoli pripravijo predavanja, vkljuĉijo starše oziroma se trudijo za razvoj pozitivnih odnosov z uĉenci. Podatki kaţejo, da vse veĉ šol sprejema tudi razliĉna pravila in dogovore (protokole ravnanja) za prepreĉevanje nasilja, tudi tistega, ki ga povzroĉajo uĉenci uĉiteljem. Zunanje institucije se le v manjšem deleţu vkljuĉujejo v prepreĉevanje nasilja nad uĉitelji, kar kaţe na to, da so šole še vedno v veliki meri samozadostne, ko gre za oblikovanje modela za prepreĉevanje nasilja uĉencev nad uĉitelji. Kljub ugotovitvi, da veĉina prepreĉevanja nasilja uĉencev nad uĉitelji poteka na osnovi medsebojnih dogovorov, sprejetih dogovorov in pravil ter da je po mnenju tretjine anketiranih naĉrtno, se skoraj 33.

polovica anketiranih ne poĉuti usposobljene za prepreĉevanje nasilja uĉencev nad uĉitelji. To pa odpira vprašanja o ustreznih vešĉinah in znanjih uĉiteljev za obvladovanje komunikacije v razredu in prepreĉevanje agresivnosti pri uĉencih (Mugnaioni Lešnik et al., 2009). S preventivo, zmanjševanjem in spoprijemanjem s pojavi nasilja v šolah se je ukvarjala tudi S. Matković (2007), ki ugotavlja, da šole sodelujejo z lokalnimi organi le, ko nastalih teţav ne morejo rešiti same. Tudi v tej raziskavi je bilo ugotovljeno, da se uĉitelji ne poĉutijo dovolj usposobljene za ravnanje v primerih nasilnega vedenja uĉencev in, da nimajo dovolj moţnosti za strokovno usposabljanje in izobraţevanje. Med vzroki za pomanjkanje moţnosti strokovnega usposabljanja in izobraţevanja pa uĉitelji navajajo predvsem pomanjkanje finanĉnih sredstev, tako s strani drţave kot tudi šole, premajhno. ponudbo. ustreznih. seminarjev,. predavanj,. delavnic. idr.,. nezainteresiranost uĉiteljev, vodstva, pa tudi staršev. Slednji bi morali tudi sodelovati pri prepreĉevanju nasilja uĉencev nad uĉitelji, ker je to problem celotne druţbe in ne le neposredno vkljuĉenih. Za prepreĉevanje, zmanjševanje in ozavešĉanje o nasilju na šolah uĉitelji delajo predvsem na graditvi socialne klime, torej na odprti in kakovostni komunikaciji, organizirajo razliĉne delavnice za mlade, starše in zaposlene na šoli. V uĉne naĉrte posameznih predmetov se vnašajo vsebine na to tematiko. V manjši meri poteka na šolah stalno strokovno izpopolnjevanje in vkljuĉevanje razliĉnih društev ter zelo redko projekti, ki jih koordinirajo in vodijo Zavod RS za šolstvo, Inštitut za varovanje zdravja RS in zavodi za šport. Vse naštete dejavnosti pa veĉinoma veljajo za osnovne šole, na srednjih šolah je teh dejavnosti še manj (Matković, 2007).. 34.

II EMPIRIČNI DEL 6 OPREDELITEV PROBLEMA IN NAMEN DIPLOMSKEGA DELA 6.1 NAMEN DIPLOMSKEGA DELA Namen diplomskega dela je ugotoviti v kolikšni meri je nasilje nad uĉitelji prisotno v srednjih šolah v Sloveniji, kdo ga povzroĉa in zakaj ter kako ga prepreĉiti. Cilj diplomskega dela je v teoretiĉnem delu predstaviti pojma agresivnost in nasilje ter problem nasilja nad uĉitelji v srednjih šolah. Raziskovalni del diplomskega dela se nanaša na analizo pridobljenih podatkov iz vprašalnika o nasilju nad uĉitelji v srednjih šolah. Sestavni del predstavlja pet hipotez, ki se nanašajo na nasilje uĉencev nad uĉitelji v srednjih šolah in jih ţelimo potrditi.. 6.2 OPREDELITEV HIPOTEZ Postavljamo naslednje hipoteze: H1: Nasilje nad uĉitelji je prisotno v srednjih šolah. H2: Najpogostejša oblika nasilja nad uĉitelji je verbalno nasilje. H3: Nasilje nad uĉitelji je pogostejše na strokovnih šolah kot pa na gimnazijah. H4: Veĉina uĉencev je nasilnih zaradi pomanjkljive starševske vzgoje. H5: Uĉitelji niso dovolj strokovno usposobljeni za primere tako fiziĉno, kot psihiĉno nasilnih uĉencev.. 35.

6.2.1 ARGUMENTACIJA POSTAVLJENIH HIPOTEZ H1: V zadnjih letih je bilo v medijih veliko pozornosti namenjene prav nasilju nad uĉitelji. Pojavljali so se tudi videoposnetki, ki so jih posneli uĉenci z mobilnimi telefoni, kateri so prikazovali verbalno nasilje uĉencev nad uĉitelji. O prisotnosti nasilja nad uĉitelji v srednjih šolah poroĉajo tudi raziskave S. Matković (2007), M. Pušnik (2000) in M. Gojkoviĉ (2005). H2: Glede na to, da v javnosti ne slišimo za veliko primerov fiziĉnega nasilja nad uĉitelji, smo predvidevali, da je najveĉ verbalnega nasilja, kajti o verbalnem nasilju novinarji ne poroĉajo, ĉe pa ţe, pa redko. O verbalnem nasilju, kot najpogostejši obliki nasilja nad uĉitelji, poroĉajo tudi dosedanje raziskave o nasilju v šoli. H3: Da je nasilje nad uĉitelji pogostejše na strokovnih šolah kot pa na gimnazijah smo predvidevali zaradi dejstva, da je za vpis na gimnazijo potrebno veĉ truda kot pa za vpis na strokovno šolo. Poslediĉno pa smo predvidevali, da so uĉenci, ki se manj trudijo in, ki so manj uspešni v šoli, tudi bolj problematiĉni. H4: Nasilje v šoli izhaja iz nasilja v druţbi (Gojkoviĉ, 2007). Druţba pa pomeni tudi druţina. Ĉe je otrok odrašĉal v druţini, v kateri obstaja druţinsko nasilje ali v druţini, v kateri mu ni bilo namenjene dovolj pozornosti, je velika verjetnost, da bo postal agresiven. Podobno trdi tudi Meško (1997), ki pravi, da je povsod na izpitu padla druţina. Namreĉ v svoji knjigi »Druţinske vezi na zatoţni klopi« opisuje obsojence in prav vsi so imeli neustrezne ali neprimerne druţinske razmere. H5: Ĉe bi bili uĉitelji dovolj usposobljeni za primere nasilnega vedenja uĉencev, nasilja ne bi bilo, ker bi ga ţe prej prepreĉili ali pa bi ga omejili na najniţjo moţno stopnjo. V raziskavah o nasilju v šoli uĉitelji poroĉajo, da se ne poĉutijo dovolj usposobljene za primere nasilnih uĉencev.. 36.

6.3 METODE V. empiriĉnem. delu. neekspirimentalnega. diplomske. raziskovanja,. naloge kjer. bo. bomo. uporabili. temeljni. metodo. pripomoĉek. za. raziskovanje anketni vprašalnik. Na podlagi analize odgovorov iz anketnega vprašalnika bomo predstavili rezultate, jih prikazali v tabelah in grafih. 6.3.1 INSTRUMENT Za izvedbo raziskave sem sestavila vprašalnik o nasilju nad uĉitelji v srednjih šolah. V uvodu sem uĉitelje prosila za sodelovanje v raziskavi in opredelila njen namen, in sicer, da ţelim ugotoviti, v kolikšni meri in v kakšnih oblikah je nasilje prisotno na njihovih šolah. Sestavni del vprašalnika je tudi navodilo za reševanje vprašalnika. Prvi del vprašalnika je sestavljen iz štirih vprašanj o demografskih znaĉilnostih anketirancev (spol, starost, šola pouĉevanja, delovna doba). Drugi del vprašalnika vsebuje odprta in zaprta vprašanja ter kombinirana vprašanja o nasilju nad uĉitelji in njihovimi sodelavci. Pri zaprtih vprašanjih so anketiranci izbirali med razliĉnimi moţnostmi odgovorov, pri nekaterih vprašanjih so imeli moţnost obkroţiti veĉ odgovorov. V vprašalniku sem uporabila tudi stopenjsko lestvico od 1 do 5, pri ĉemer je 1 pomenilo nasilja ni in 5 nasilja je veliko. 6.3.2 OPIS VZORCA IN POSTOPEK Anketo sem izvedla na vzorcu uĉiteljev, ki so bili pripravljeni sodelovati pri raziskavi. Vprašalnike sem odnesla na deset srednjih šol v Ljubljani, preostale srednje šole v Ljubljani pa sem za pomoĉ prosila prek spletne pošte. Na vsaki od šol, ki sem jo obiskala, sem ravnatelje prosila za dovoljenje, da opravljam raziskavo na njihovi šoli. Veĉina ravnateljev me je odslovila z razlogom, da so uĉitelji prezaposleni.. Ravnatelji štirih srednjih šol pa so dovolili opraviti. raziskavo in mi naroĉili, da ankete pustim v tajništvu. Tajnica je ankete razdelila med uĉitelje in tisti, ki so hoteli so ankete v nekaj dneh izpolnili. O 37.

izpolnjenih anketah sem se pozanimala preko telefona in jih prevzela v tajništvu srednje šole. Velikost vzorca predstavljajo štiri srednje šole v Ljubljani, na katerih je pri raziskavi skupaj sodelovalo 58 uĉiteljev. Razdeljenih je bilo 200 anket, kar pomeni, da je bilo vrnjenih le 29 % anket. Tabela 1: Šole, ki so sodelovale v raziskavi Šola Srednja frizerska šola Ljubljana Šolski center Ljubljana Škofijska klasiĉna gimnazija, Ljubljana Srednja poklicna in strokovna šola Beţigrad, Ljubljana. 38. Št. vprašalnikov 25 7 22 4.

7 REZULTATI RAZISKAVE Na podlagi analize anketnega vprašalnika smo dobili odgovore na vprašanja, ki jih bomo predstavili tabelarno in grafiĉno. Prvi sklop vprašanj je sociodemografske narave (spol, starost in delovna doba). V raziskavi je sodelovalo 58 uĉiteljev, med njimi 18 moških in 38 ţensk, dva uĉitelja pa se glede spola nista opredelila.. 20. 17 14. 15. do 25 let 13. 26-35 let. 11. 36-45 let. 10 5. 46-55 let nad 55 let. 1. 0. Slika 1:sssSlika 1: Starost anketiranih. Starost anketiranih je med 25 in 65 let. Najveĉ uĉiteljev je starih med 36 in 45 let (30 %), sledita jim starosti med 26 in 35 let (25 %) ter 46 in 55 let (23 %). Najmanj uĉiteljev je starih manj kot 25 let (2 %). Preostalih 20 % uĉiteljev je starih nad 55 let. Anketirani uĉijo na štirih razliĉnih srednjih šolah, in sicer na Srednji frizerski šoli Ljubljana, Šolskem centru Ljubljana, Škofijski klasiĉni gimnaziji, Ljubljana in Srednji poklicni in strokovni šoli Beţigrad, Ljubljana. Njihova delovna doba je razliĉna, znaša od manj kot 5 let do nad 20 let. S slike 2 lahko ugotovimo, da so anketirani izkušeni uĉitelji, kajti veĉina jih uĉi ţe veĉ kot 11 let.. 39.

20 12. 15 10. do 5 let. 16 8. 13. od 6 do 10 let. 9. od 11 do 15 let od 16 do 20 let. 5. nad 20 let. 0. Slika 2: Delovna doba. Najveĉ anketiranih pouĉuje veĉ kot 20 let (28 %), sledijo uĉitelji, ki pouĉujejo od 16 do 20 let (22 %) in od 11 do 15 let (21 %). Najmanj uĉiteljev pouĉuje od 6 do 10 let (15 %) in manj kot 5 let (14 %). Naslednja vprašanja so se nanašala na nasilje nad uĉitelji v srednjih šolah, od razširjenosti in oblik nasilja nad uĉitelji, akterjev nasilja, naĉina kaznovanja in vrst kazni za nasilje, prijave nasilja, do vzrokov za nasilje ter še nekaj drugih. Najprej nas je zanimalo, kako uĉitelji ocenjujejo stopnjo nasilja na njihovi šoli. V tabeli 2 so s pomoĉjo aritmetiĉne sredine (M) in Mediane (Me) prikazani rezultati stopnje nasilja nad uĉitelji v srednjih šolah. Velikost vzorca je manjša za 5, ker toliko anketiranih na to vprašanje ni odgovorilo. Tabela 2: Stopnja nasilja na srednjih šolah Velikost vzorca Stopnja nasilja. Aritmetična sredina (M) Mediana (Me). 53. 2,23. 2. Uĉitelji so ocenjevali stopnjo nasilja na lestvici od 1 do 5, pri ĉemer je 1 pomenilo, da nasilja ni in 5, da je nasilja veliko. 38 % uĉiteljev je stopnjo nasilja ocenilo z 2, 26 % z 1 in prav tako 26 % s 3. Le 4 % uĉiteljev meni, da je nasilja veliko, ti so stopnjo nasilja ocenili s 5, preostalih 6 % uĉiteljev pa s 4.. 40.

Veĉina uĉiteljev je ocenila, da je stopnja nasilja nizka oziroma srednje vrednosti. Aritmetiĉna sredina znaša 2,23, Mediana pa 2. Zanimalo nas je tudi, kolikšen je deleţ uĉiteljev, ki so ţe doţiveli nasilje med opravljanjem svojega poklica. Graf 3 v % prikazuje odgovore na zastavljeno vprašanje.. 22% DA NE 78%. Slika 3: Nasilje nad uĉitelji. Uĉenci so bili nasilni do uĉiteljev v 78 %, preostalih 22 % uĉiteljev pa teh izkušenj še ni imela. Ker smo priĉakovali, da razdeljeni vprašalniki ne bodo v celoti vrnjeni in rešeni, smo v anketo vnesli nekaj vprašanj, pri katerih smo anketirane vprašali tudi po sodelavcih, da bi dobili boljši rezultat. Prav tako smo bili mnenja, da bodo anketirani laţje odgovorili na vprašanja, ki se nanašajo na druge osebe in ne na njih. Te sodelavce smo poimenovali z izrazom »ostali uĉitelji« in ga bomo uporabljali v nadaljevanju. Z raziskavo smo ţeleli ugotoviti, koliko odstotkov drugih uĉiteljev je ţe bilo deleţnih nasilja med sluţbo. Pri tem smo upoštevali, da nekateri anketirani nimajo teh podatkov.. 41.

2%. DA. 34%. NE VEM NE. 64%. Slika 4: Nasilje nad ostalimi uĉitelji. Po mnenju anketiranih je bilo 64 % ostalih uĉiteljev ţe deleţnih nasilja, kar 34 % jih nima podatkov o tem, le 2 % anketiranih pa meni, da še niso bili ţrtve nasilja. Od anketiranih smo ţeleli izvedeti, s katero vrsto nasilja so se ţe sreĉali sami in s katero ostali uĉitelji. Rezultat je bil v obeh primerih enak, najpogostejše nasilje nad uĉitelji je verbalno nasilje, kar je razvidno tudi iz tabele 3. Tabela 3: Deleţ posamezne vrste nasilja nad uĉitelji Verbalno n. (v %). Fiziĉno n. (v %). Spolno n. (v %). Anketirani. 92. 6. 2. Ostali uĉitelji. 72. 22. 6. Veĉina anketiranih (92 %) je bila deleţna verbalnega nasilja. Med njimi je 6 % uĉiteljev doţivelo tudi fiziĉno nasilje, le nekaj posameznikov (2 %) pa se je sreĉalo tudi s spolnim nasiljem. Za ostale uĉitelje velja, da so odgovarjali nekoliko drugaĉe, vendar je deleţ verbalnega nasilja še zmeraj najveĉji, in sicer 72 %. Višja pa sta deleţa fiziĉnega nasilja (22 %) in spolnega nasilja (6 %). Tudi naslednje vprašanje se je nanašalo tako na anketiranega kot na ostale uĉitelje. Uĉitelji so med danimi odgovori izbirali vrste »lumparij«, ki so jim jih zagodli uĉenci. Kot »lumparije« imamo v mislih nepremišljene, nagajive 42.

aktivnosti uĉencev, katere poĉnejo iz zabave ali, da bi se mašĉevali uĉitelju za slabo oceno. Uĉitelji so najveĉkrat obkroţili motenje pouka kot najpogostejšo »lumparijo«, ki so jim jo storili uĉenci v zadnjih petih letih. Pogosti lumpariji sta še skrivanje uĉnih pripomoĉkov in kraja testov. Tabela 4 prikazuje, koliko odstotkov anketiranih uĉiteljev je bilo v zadnjih petih letih deleţnih posamezne vrste lumparije. Tabela 4: Vrste lumparij Anketirani (v %). Ostali učitelji (v %). Motenje pouka. 93. 66. Skrivanje uĉnih pripomoĉkov. 24. 35. Kraja testov. 7. 31. Nastavljanje razliĉnih predmetov na. 4. 5. 14. 21. 5. 5. Druga škoda na avtu. 14. 24. Drugo. 14. 10. stol Namazana vratna kljuka Preluknjane avto zraĉnice. Po izkušnjah anketiranih uĉiteljev uĉenci najpogosteje sprošĉajo svojo agresivnost skozi vpitje. Ne malokrat pa uporabijo groţenje, izsiljevanje in ţaljive vzdevke. Podobni rezultati veljajo tudi za ostale uĉitelje. Tabela 5: Vrste agresivnosti Anketirani (v %) Ostali učitelji (v %) Groţnje. 36. 28. Izsiljevanje. 40. 28. Ţaljivi vzdevki. 41. 36. Obmetavanje s predmeti. 10. 5. Pljuvanje. 4. 2. Polivanje z vodo. 2. 0. 64. 50. Vpitje 43.

Zanimalo nas je, kdo je najpogosteje nasilen do uĉiteljev, ali je to uĉenec, uĉenka ali celo starši. Vrste nasilja pri tem vprašanju nismo upoštevali.. 69% 70% 60%. 54%. 54%52%. 50% 40%. 33%33%. anketirani. 30%. ostali učitelji. 20% 10% 0% učenec. učenka. starši. Slika 5: Kdo je nasilen do uĉiteljev. Uĉenci so bili nasilni do 69 % anketiranih, uĉenke do 54 % anketiranih in starši so 33 % anketiranih. Ostali uĉitelji so bili v 54 % primerov ţrtev nasilja uĉenca, v 52 % primerov uĉenke in v 33 % primerov so bili ţrtve staršev. Iz rezultatov lahko sklepamo, da sta bila do nekaterih uĉiteljev nasilna vsaj dva izmed treh naštetih subjektov. Od uĉiteljev smo ţeleli izvedeti, katere vzgojne ali alternativne ukrepe je njihova šola ţe uporabila zoper nasilnega uĉenca. Za pomoĉ pri naštevanju moţnih ukrepov smo uporabili Pravilnik o šolskem redu v srednjih šolah.. 44.

Tabela 6: Vrste kazni za nasilnega uĉenca Kazen (v %) Opomin. 87. Ukor razrednika. 89. Ukor oddelĉnega uĉiteljskega zbora. 69. Ukor uĉiteljskega zbora. 71. Izkljuĉitev. 58. Pobotanje oz. poravnava. 40. Poprava škodljivih posledic ravnanja. 54. Opravljanje dobrih del. 69. Premestitev v drug oddelek. 25. Pogojna izkljuĉitev. 48. Drugi alternativni ukrepi. 37. Zaradi nasilja uĉenca nad uĉiteljem je uĉenec v kar 89 % kaznovan z opominom, v 87 % z ukorom in v 69 % z opravljanjem dobrih del ali z ukorom oddelĉnega uĉiteljskega zbora. Najredkeje, le v 25 %, uĉitelji oziroma šole premestijo uĉenca v drug oddelek. Pri drugih alternativnih ukrepih smo imeli v mislih alternativne ukrepe, ki niso opredeljeni v Pravilniku o šolskem redu v srednjih šolah (pobotanje oziroma poravnava, poprava škodljivih posledic ravnanja, opravljanje dobrih del, premestitev v drug oddelek in pogojna izkljuĉitev) in jih uĉiteljem nismo dali na izbiro, jih pa mogoĉe uporabljajo. Kot druge alternativne ukrepe so uĉitelji našteli: mediacijo, pogovor s starši, ukrepanje policije ter pomoĉ zunanjih institucij in organizacij za pomoĉ otrokom. Ker se o nasilju nad uĉitelji v javnosti redko govori, smo anketirane vprašali komu zaupajo, ĉe pride do nasilnega dogodka. Pri tem vprašanju je bilo moţnih veĉ odgovorov.. 45.