Kreditna politika poslovnih bank : diplomsko delo

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR. DIPLOMSKO DELO. KREDITNA POLITIKA POSLOVNIH BANK. Študentka: Maja Rožman Naslov: Hrastje-Mota 74, 9252 Radenci Številka indeksa: 81529836 Redni študij Program: univerzitetni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: dr. Dušan Bobek. Hrastje – Mota, december 2004.

UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-poslovna fakulteta IZJAVA Kandidat(ka) ________MAJA ROŽMAN________________________ absolvent(tka) študijske smeri: finance in bančništvo. študijski program:__univerzitetni___. izjavljam, da sem avtor(ica) tega diplomskega dela, ki sem ga napisal(a) pod mentorstvom redni prof. dr. Dušan Bobek zagovora).. in uspešno zagovarjal(a) _17.1.2005___ (vpisati datum. Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov. Ekonomsko-poslovni fakulteti dovolim – ne dovolim (ustrezno obkrožite) objavo diplomskega dela v elektronski obliki na spletnih straneh knjižnice. Hkrati dovoljujem, da ga lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju. V Mariboru, dne____27.1.2005________. Podpis:__________________________.

2 PREDGOVOR Kreditiranje je ena najpomembnejših bančnih storitev, saj posojila predstavljajo večino bančnih naložb, iz katerih prihaja večina bančnih prihodkov. Z naraščanjem bančne konkurence je sprejemanje kreditnih odločitev vse težje, saj mora biti banka konkurenčna, kar pomeni, da mora tudi bolje obvladovati kreditno tveganje. Samo tako je možno, da se izogne morebitni plačilni nesposobnosti svojih komitentov ali pa da zavrne vloge za posojila podjetjem, ki bodo plačilno sposobna, in tako tvega izgubo komitenta in obresti iz posojila. Kreditna funkcija je danes bolj razvejana in zahtevna, kot je bila nekoč. Ponudba bančnih poslov je vse bolj heterogena in prilagojena potrebam bančnih komitentov. Vse to koristi gospodarstvu in prebivalstvu, posredna posledica tega pa je tudi hitrejše kroženje finančnih sredstev. V svojem diplomskem delu bom preučevala kreditno politiko poslovnih bank. Delo je razdeljeno na teoretični in praktični del. V teoretičnem delu bom predstavila kreditiranje na splošno, drugi del pa bom namenila proučitvi kreditiranja v poslovni banki na primeru Nove Ljubljanske banke d.d.. Diplomski delo je sestavljeno iz petih tematskih sklopov, od katerih vsak nazorno predstavi del kreditnega sveta. Najprej bom predstavila poslovno banko, katere temeljna funkcija je sprejemanje denarnih naložb in plasiranje finančnih presežkov subjektom, ki imajo primanjkljaje in želijo investirati. Pri odobravanju kreditov opravlja banka funkcijo prenosa denarnih prihrankov. Vendar pa banka vseh zbranih sredstev ne more usmeriti v kredite, saj bi tako kaj hitro postala nelikvidna. Zaradi potrebe po zagotavljanju varnosti poslovanja in likvidnosti plačilnega sistema kot tudi varovanja interesov uporabnikov bančnih storitev, je bančno poslovanje pod nadzorom centralne banke. Kredit je pomembna prvina tržnega kreditnega sistema. Centralna banka uporablja kredit kot instrument kreditne politike, s pomočjo katerega vpliva na količino denarja v obtoku. Vendar kredit v narodnem gospodarstvu opravlja še druge pomembne funkcije. Te funkcije bom predstavila v tretjem poglavju. V tem poglavju bom podrobneje opredelila tudi vrste in oblike kreditov ter njihove značilnosti. Obresti so cena kredita. Preko obrestne mere se na finančnem trgu izenačuje ponudba in povpraševanje po finančnih sredstvih. Na vlogo obrestne mere v gospodarstvu obstajajo različni pogledi. Pojem obrestne mere in vrste obrestnih mer bomo spoznali v četrtem poglavju. Glavna dejavnost večine bank je dajanje posojil. V ta namen morajo banke izdelovati ocene kreditne sposobnosti posojilojemalcev. Le-te pa niso vedno točne ali pa se njihova sposobnost s časom slabša zaradi različnih dejavnikov. Tako se banke pri svojem poslovanju srečujejo s številnimi tveganji. Največje tveganje je kreditno tveganje oziroma tveganje, da posojilojemalec ne bo izpolnjeval svojih pogodbenih obveznosti. V naslednjem poglavju bom torej predstavila vrste kreditnega tveganja ter načine za njegovo.

3 nadziranje in zmanjševanje. Proučila bom predvsem postopke za preverjanje kreditne sposobnosti kreditojemalcev. V ta namen obstajajo različne metode in postopki za ocenjevanje tveganosti kreditov. Pri analizah se banke osredotočajo na stabilnost kreditojemalca in obliko zavarovanja pred možno izgubo zaradi nevračila kredita. V šestem poglavju bom analizirala kreditiranje na praktičnem primeru. Skupina Nove Ljubljanske banke je najmočnejša finančna in bančna skupina v Sloveniji in postaja vse močnejša finančna skupina na trgih držav centralne in jugovzhodne Evrope. Nova Ljubljanska banka d.d. (v nadaljevanju NLB d.d.) je univerzalna banka z vodilnim položajem na področju poslovanja s prebivalstvom, gospodarskimi družbami in zasebniki ter investicijskega bančništva. Kot največja banka v Republiki Sloveniji dosega največjo bilančno vsoto ter največji tržni delež v slovenskem bančnem sistemu. Najpomembnejša dejavnost banke je zbiranje in plasiranje denarnih sredstev. Zato bom v tem poglavju analizirala kreditiranje na primeru NLB d.d., kjer bom skušala ugotoviti, katere oblike kreditov banka nudi svojim komitentom, s kakšnimi tveganji se ob tem srečuje in kako jih obvladuje ter pod kakšnimi pogoji banka odobrava kredite komitentom..

4 KAZALO 1 UVOD 1.1 Opredelitev problema 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve 1.3 Predpostavke in omejitve 1.4 Uporabljene raziskovalne metode. 6 6 6 7 7. 2 POSLOVNA BANKA 2.1 Opredelitev in funkcije poslovne banke 2.2 Cilji poslovanja banke 2.3 Načela bančnega poslovanja 2.4 Bančna tveganja 2.5 Kreditna dejavnost banke. 8 8 9 10 11 14. 3 KREDIT 3.1 Pojem in vrste bančnih kreditov 3.2 Funkcija kredita v narodnem gospodarstvu 3.3 Funkcija kredita v podjetju 3.4 Oblike bančnih kreditov 3.4.1 Kredit na osebni račun in na transakcijski račun 3.4.2 Menični kredit 3.4.2.1 Eskontni kredit 3.4.2.2 Akceptni kredit 3.4.2.3 Remboursni kredit 3.4.2.4 Negociacijski kredit 3.4.2.5 Packing kredit 3.4.3 Lombardni kredit 3.4.4 Obročni kredit 3.4.5 Avalni kredit 3.4.6 Factoring 3.4.7 Investicijski kredit 3.4.8 Hipotekarni kredit. 15 15 17 19 19 20 21 21 22 22 23 23 23 24 25 25 26 26. 4 OBRESTNA MERA 4.1 Pojem obrestne mere 4.2 Oblikovanje cene kredita 4.3 Vrste obrestnih mer 4.3.1 Nominalna in realna obrestna mera 4.3.2 Komforna in relativna obrestna mera 4.3.3 Efektivna obrestna mera 4.3.4 Bančne aktivne in pasivne obrestne mere 4.3.4.2 Razlike med aktivnimi in pasivnimi obrestnimi merami. 27 27 28 30 30 30 31 32 32.

5 5 KREDITNO TVEGANJE 5.1 Kreditna sposobnost in boniteta 5.2 Opredelitev kreditnega tveganja 5.3 Vrste in analiza kreditnih tveganj 5.4 Upravljanje kreditnega tveganja 5.4.1 Ocenjevanje kreditnega tveganja 5.4.2 Merjenje kreditnega tveganja 5.4.3 Obvladovanje kreditnega tveganja 5.5 Instrumenti za upravljanje kreditnega tveganja. 34 34 34 35 38 38 39 40 41. 6 PRIMER KREDITIRANJA V NOVI LJUBLJANSKI BANKI D.D. 6.1 Predstavitev Nove Ljubljanske banke d.d. 6.2 Načela bančnega poslovanja 6.3 Princip odobravanja naložb 6.4 Kreditno tveganje pri NLB d.d. 6.4.1 Upravljanje kreditnega tveganja v NLB d.d. 6.5 Oblike kreditov v NLB d.d. 6.5.1 Oblike kreditov pravnim osebam 6.5.2 Oblike kreditov fizičnim osebam. 43 43 44 44 48 49 51 51 53. 7 SKLEP. 55. 8 POVZETEK. 57. ZUSAMMENFASSUNG. 58. VIRI IN LITERATURA. 59. SEZNAM TABEL IN PRILOG. 61.

6 1 UVOD. 1.1 Opredelitev oz. opis problema, ki je predmet raziskovanja Banka je organizacija, katere osnovna dejavnost je kreditno poslovanje. Pri tem gre za posredovanje denarnih sredstev ekonomskih subjektov, ki imajo finančne presežke, ekonomskim subjektom, ki imajo finančne primanjkljaje. Poslovne banke ponujajo različne vrste in oblike kreditov. Vsak kreditni odnos, sklenjen med poslovno banko in komitentom, zajema tri faze. Te faze so odobritev kredita, uporaba le-tega in nazadnje vračilo kredita. Kreditiranje je najpomembnejša oblika plasmajev. Z učinkovito poslovno politiko in marketinškimi metodami želijo banke pridobiti čim več sredstev in jih plasirati v različne oblike kreditov. Pri poslovanju bank je kreditno tveganje neizogibno. V določenem obsegu namreč vedno obstaja verjetnost, da bodo določena plačila posojil in obresti izostala. Tveganje je tesno povezano s tremi načeli bančnega poslovanja: likvidnostjo, varnostjo in rentabilnostjo. Z zbiranjem, obdelavo in analiziranjem raznih informacij lahko banke ta tveganja v okviru določenih mej obvladujejo. Kakovostna presoja kreditne sposobnosti je temelj uspešnega obvladovanja kreditnega tveganja. 1.2 Namen, cilji in trditve (teze) diplomskega dela Namen diplomskega dela je proučitev kreditiranja v poslovni banki na primeru Nove Ljubljanske Banke d.d. Z raziskavo bom predstavila funkcije poslovne banke ter analizirala vlogo in pomen kredita. V ciljih diplomske naloge bom skušala predstaviti pojem poslovne banke in njene funkcije, predstaviti in opredeliti definicijo kredita, vrste in oblike kreditov ter njihove značilnosti. Podrobneje bom izpostavila obresti kot ceno kredita, saj se preko obrestne mere na finančnem trgu izenačuje ponudba in povpraševanje po finančnih sredstvih. Nadalje bom podrobneje analizirala vrste kreditnega tveganja in načine za njegovo nadziranje in zmanjšanje. Z analizo kreditiranja na primeru Nove Ljubljanske Banke d.d. bom ugotovila, katere vrste in oblike kreditov banka nudi svojim komitentom, s kakšnimi tveganji se ob tem srečuje in kako jih obvladuje ter pod kakšnimi pogoji banka odobrava kredite komitentom. V diplomski nalogi bom skušala dokazati naslednje trditve: ¾ kredit je prvina tržnega sistema in ima pomembno vlogo tako v narodnem gospodarstvu kot v posamezni organizaciji; ¾ banke zadovoljujejo povpraševanje po kreditih v obsegu svojega kreditnega potenciala. Ta je v glavnem odvisen od tega, kako banke zadovoljujejo povpraševanje po naložbenih oblikah;.

7 ¾ kreditni plasmaji so povezani z riziki, pri čemer je v ospredju riziko izpada kreditnih terjatev. Ustrezna poslovna politika banke je temelj zavarovanja pred riziki kreditnih plasmajev; ¾ pri usklajevanju interesov med kreditojemalci in banko igra svojo vlogo obrestna mera. Ta je praviloma višja, čim dolgoročnejši je nek kredit in čim bolj je neka finančna naložba tvegana. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Diplomska naloga bo temeljila na kreditnem poslovanju banke, katere temeljna funkcija je sprejemanje denarnih naložb in plasiranje finančnih presežkov subjektom, ki imajo primanjkljaje in želijo investirati. Predvidevam, da je kreditiranje pomemben segment v bančnem poslovanju. Danes banke ponujajo najrazličnejše oblike kreditov, kar je odsev spremembe miselnosti v bančnih krogih. Nadalje predvidevam, da se je povpraševanje po različnih oblikah kreditov v zadnjem času povečalo, predvsem zaradi nižjih obrestnih mer. Pri pripravi naloge nisem naletela na kakšne večje omejitve, vsaj ne pri dostopu do literature in ostalih podatkov. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Diplomska naloga bo poslovna raziskava, v kateri bom proučevala kreditiranje na primeru Nove Ljubljanske Banke d.d.. Vlogo in pomen poslovne banke in razsežnosti kreditiranja bom pojasnila v prvem delu diplomske naloge. Pri tem bom uporabila deskriptivni pristop in metodo kompilacije, s katero bom povzela opazovanja, spoznanja, stališča, sklepe in rezultate drugih avtorjev. V drugem delu naloge bom analizirala izvajanje kreditiranja v poslovni banki. Uporabila bom analitični pristop, v okviru tega pa deduktivno sklepanje ter metodo kompilacije. Pri pisanju svoje naloge se bom opirala na publikacije, članke ter interna gradiva NLB d.d... domačo in tujo strokovno literaturo,.

8 2 POSLOVNA BANKA 2.1 Opredelitev in funkcije poslovne banke1 Banke so finančni posredniki, ki zbirajo sredstva od komitentov, ki razpolagajo s temi sredstvi, in jih plasirajo h komitentom, ki teh sredstev nimajo. Tako ustvarjajo dobiček. Banka je v svojem zgodovinskem nastanku in razvoju imela različne funkcije. Začetek je bil v hranjenju vrednosti in takratnega (kovanega ) denarja. Iz te prvotne funkcije se v stoletjih razvije drugotna funkcija, ki vse bolj prevladuje in je v sodobnem gospodarstvu osrednja, to je funkcija financiranja. Z narodnogospodarskega vidika se pri posameznih gospodarskih subjektih pojavljajo presežki ali primanjkljaji finančnih sredstev; prilivi in odlivi finančnih sredstev torej niso usklajeni. Glede na potrebno ekonomsko učinkovitost gospodarski subjekti, ki imajo finančne presežke, le-te ponujajo tistim, ki imajo primanjkljaje. Taka ponudba in povpraševanje se lahko realizira v direktnih odnosih med gospodarskimi subjekti, ki pa vedno ne zadovoljujejo njihovih finančnih potreb, in to niti po kvaliteti niti po kvantiteti. Optimalna zadovoljitev takih potreb je možna le po posebnih organizacijah, ki posredujejo med ponudbo in povpraševanjem po finančnih sredstvih. Take organizacije so v sodobnih gospodarstvih banke, ki s svojim posredovanjem omogočajo kvalitativno in kvantitativno transformacijo finančnih sredstev. Kvalitativna transformacija je predvsem rokovna transformacija. Banke imajo možnost, da glede na svojo organizacijo in mehanizem poslovanja spreminjajo roke sorazmerno potrebam ponudnikov in povpraševalcev po finančnih sredstvih. To jim omogoča predvsem množičnost poslovanja, saj v sodobnih gospodarskih sistemih gospodarstvo in prebivalstvo opravlja svoje finančno poslovanje v celoti po bankah. Kvantitativna transformacija finančnih sredstev je v optimalnem obsegu možna le v bankah. Banke sprejemajo naložbe vseh velikosti, od malih zneskov posameznih varčevalcev do velikih zneskov gospodarskih subjektov. Čim bolj učinkovito je izpeljana organizacija bank v narodnem gospodarstvu, tem učinkovitejša je kvantitativna in kvalitativna transformacija finančnih sredstev in tem učinkoviteje lahko banke izvajajo svojo funkcijo. Poleg omenjene funkcije pa ima banka v sodobnem gospodarstvu nič manj pomembno funkcijo opravljanja plačilnega prometa in še nekatere druge funkcije, ki bi jih vse skupaj razvrstili med storitve banke v ožjem pomenu. Učinkovit sistem plačevanja danes ni možen brez bank in njihovega mehanizma, kajti šele ta omogoča, da se plačila med dolžniki in upniki v blagovnem prometu opravljajo tekoče, brez zastojev. Tako je v bankah danes poleg pasivnih in aktivnih poslov govor še o indiferentnih poslih, ki karakterizirajo funkcije bank. Navedene funkcije pa banke ne opravljajo samo v nacionalnih okvirih, temveč tudi v internacionalnih. To je še toliko pomembnejše, ker so sodobna gospodarstva v internacionalnem merilu med seboj vse bolj povezana. 1. Povzeto po Bobeku (1992, 19-21)..

9 2.2 Cilji poslovanja banke2 Z vidika poslovanja banke kot mikroekonomske organizacije sodobna bančna teorija šteje med cilje tako tiste, ki jih je možno v svoji končni realizaciji izraziti vrednostno, kot tudi tiste, katerih konkretizacija nima svojega vrednostnega izraza. Prvim pravimo, da so ekonomski cilji, ker se izkazujejo kot finančni rezultati, drugim pa neekonomski, ker jih praviloma ni mogoče izkazati v finančni obliki. Med prve šteje rentabilnost in gospodarska rast banke, medtem ko med druge, ki jih bankam postavljajo njihove članice, pa sodijo družbenopolitični cilji, image banke itd. V nadaljevanju bom podrobneje opisala tako ekonomske kot tudi neekonomske cilje: Ekonomski cilji imajo svojo konkretizacijo v finančnih rezultatih, bodisi kot dobiček banke ali kot porast bilančne vsote, ki je posledica povečanega poslovanja. Oboje je za izvajanje funkcije banke bistvenega pomena. Le banka, ki je rentabilna in povečuje obseg svojega poslovanja, gospodarsko raste in s tem povečuje možnosti opravljanja svojih funkcij, s tem pa omogoča tudi hitrejšo rast svojega gospodarskega okolja. Rentabilnost lahko štejemo z ekonomskega vidika za temeljni cilj poslovanja banke. Banka ustvarja v svojem poslovanju prihodke. Ti prihodki se v banki oblikujejo iz obresti od danih kreditov, iz zaračunanih provizij in drugih plačil za bančne storitve kot tudi iz cele vrste raznih prihodkov, ki jih banka v svojem poslovanju ustvari. Banka pa ustvarja v svojem poslovanju tudi stroške ali odhodke. Med te stroške sodijo predvsem obresti na depozite, hranilne vloge in prejete kredite, potem plačane provizije in obračunana amortizacija, stroški za poslovne kredite in opremo itd. Večjo rentabilnost banke je možno doseči po dveh poteh, in sicer z večanjem prihodka ter z zmanjševanjem stroškov ali odhodkov. Oboje je pomembno in banka mora oba načina enakomerno upoštevati; optimalnost je v upopštevanju obeh elementov. Maksimizacija prihodkov je odvisna od uporabe najvišjih možnih aktivnih obrestnih mer in provizij. Znižanje stroškov pa je zopet mogoče doseči po dveh poteh, to je z znižanjem stroškov pri produkcijskih faktorjih in z znižanjem pasivnih obrestnih mer in drugih stroškov pri pasivnih poslih. Gospodarsko rast banke definiramo kot tisto njeno sposobnost, ko lahko opravlja bančne storitve v večjem obsegu. Na eni strani je to možno razumeti kot povečanje opravljenih storitev pri isti strukturi poslov, na drugi strani pa pri povečani strukturi poslov. Vse skupaj ima svoj izvor v gospodarstvu in prebivalstvu, ki bolj povprašuje po bančnih storitvah. Za kazalnik gospodarske rasti banke je mogoče šteti porast njene bilančne vsote, seveda kot posledico porasta obsega bančnih poslov, in ne kot posledico prisotne inflacije. Zelo pomembna za gospodarsko rast banke je inovacijska politika. Neekonomski cilji so tisti cilji, ki jih ni mogoče vrednostno izraziti ali zajeti v rentabilnostni račun ali drugače kvantificirati. Za neekonomske cilje je ponavadi značilno to, da povzročajo izpad prihodka banke in ne povečujejo njene rentabilnosti. Banka realizira te cilje, če so ekonomski cilji že doseženi, torej glede na potrebe in možnosti banke.. 2. Povzeto po Bobeku (1992, 41-45)..

10 Čisto posebna vrsta cilja je negovanje imagea, ki ga prav tako v kvantificirani obliki ni mogoče meriti, ima pa svoj posredni vpliv tudi na rentabilnost in gospodarsko rast banke. Sorodni pojmi so standig, goodwill itd., vse to pa pomeni z vidika našega razumevanja zaupanje v banko. Takšno zaupanje v banko mora imeti tako gospodarstvo kot tudi prebivalstvo. Ker banka izvaja rokovno in količinsko transformacijo finančnih sredstev, tako da mobilizira drobna prosta denarna sredstva prebivalstva in gospodarstva, si mora seveda pridobiti njuno zaupanje. Vendar pojem image vsebuje tudi solidnost poslovanja, kar se tiče varnosti naložb, zagotavljanja likvidnosti, hitrosti opravljanja finančnih transakcij itd. Dejansko se vsi navedeni cilji medsebojno dopolnjujejo in sočasno tudi izključujejo. Razlika je v tem, da lahko ene natančno konkretiziramo v vrednostni obliki, medtem ko so drugi splošno zaznavni. Z vidika banke kot mikroekonomske organizacije pa seveda ni nobenega dvoma o tem, da sta temeljna cilja rentabilnost banke in njena gospodarska rast. 2.3 Načela bančnega poslovanja Banka kot gospodarska organizacija posluje po enakih načelih kot druge gospodarske organizacije v tržnem gospodarstvu. Uspešnost poslovanja je stopnja uresničevanja ekonomskega načela, ki je opredeljen kot zahteva, da se dosežejo čim večji učinki s čim manjšimi sredstvi. Pri banki primerjamo velikost doseženega dobička z vloženim kapitalom. Da pa bi banka uspešno poslovala in dosegla dobiček, se mora ravnati po temeljnih načelih bančnega poslovanja Da bi se poslovne banke ustrezno zavarovale in z denarjem gospodarno ravnale, so na voljo tri temeljna načela: likvidnost, varnost in rentabilnost. ¾ Načelo likvidnosti Likvidnost (kratkoročna plačilna sposobnost) banke je temeljnega pomena ne le za banko samo, temveč za celotno gospodarstvo, zato danes skoraj ne najdemo države, ki področja likvidnosti ne bi tudi zakonsko urejala. Likvidnost banke je sposobnost banke, da nemoteno opravlja vse plačilne naloge, ki jih izdajajo njeni komitenti v breme denarnih sredstev v banki, da vrača kredite, ki jih je najela in da nemoteno opravlja finančne obveznosti, ki izhajajo iz njenega poslovanja (Bobek 1995, 46). Tako opredeljena likvidnost vsebuje vsebuje tri osnovne elemente, in sicer obveznost, časovni rok in sredstva plačevanja. Na likvidnost banke vplivajo trije glavni dejavniki (Bobek 1995, 47-54): ƒ kreditna dejavnost banke- preveliko dajanje kreditov lahko ogrozi likvidnost banke; ƒ posegi centralnoemisijske banke s spreminjanjem odstotka obvezne rezerve in s spreminjanjem obsega kreditiranja banke; ƒ depoziti- denarna sredstva komitentov banke, ki so naložena v banki, da se z njimi opravljajo plačila; likvidnost banke se zmanjša, če pride do večjih odlivov denarnih sredstev z računov banke k drugi banki..

11 ¾ Načelo rentabilnosti Rentabilnost je najpomembnejši ekonomski cilj banke. Odraža se v razmerju med prihodki in stroški banke. Za prikaz rentabilnosti lahko uporabimo kazalec ROE3: ROE = čisti dobiček / lastniški kapital Med načelom rentabilnosti in načelom solventnosti velja obratno razmerje- rentabilnost je praviloma večja, čim manjša je varnost plasmajev in obratno. ¾ Načelo varnosti vlog v banki Poslovne banke si prizadevajo, da je vlaganje prostih sredstev pri njih povezano s kar najmanjšim tveganjem. Načelo varnosti vlog ima zato v poslovanju poslovnih bank posebno mesto. Varnost, ki jo banka nudi svojim komitentom, je eden izmed elementov konkurence med bankami. Na prostem kreditnem trgu si namreč banke bolj konkurirajo pri zbiranju kreditnih sredstev kot pri samem kreditiranju. Vprašanje varnosti vlog je torej za poslovanje banke izrednega pomena, saj je od tega odvisno, koliko kreditnih sredstev bo posamezna banka zbrala. Zavarovanje vlog oz. interesov vlagateljev je v poslovni banki mogoče doseči na dva načina: formalno ali dejansko. Zaradi negativnih izkušenj, ki izhajajo predvsem iz časa velike gospodarske krize (1929), so poslovne banke začele posvečati načelu varnosti vlog večjo pozornost. Pojavijo se različni predpisi (Crnkovič 1992, 163): ƒ vsaka vloga nad določenim zneskom mora biti zavarovana pri posebni instituciji za zavarovanje depozitov; ƒ depozitne banke se ne smejo ukvarjati z izdajanjem efektov, kupovanjem delnic in industrijskih obveznic; ƒ enemu dolžniku banke ne smejo odobriti kredita, večjega od 10 % vplačanega kapitala banke; ƒ vse obveznosti iz akceptnih poslov ne smejo presegati 50 % lastnega kapitala; ƒ lombardni kredit ne sme presegati 30-50 % tečajne vrednosti založenih vrednostnih in drugih papirjev. Pravilno plasiranje zbranih virov sredstev, ki temelji na ugotavljanju kreditne sposobnosti kreditojemalcev oz. širše bonitete, daje bančnim vlogam največjo varnost. Tu ima velik pomen dobri bančni management, ki zbrane vire sredstev kakovostno plasira (Filipič in Markovič-Hribernik 1998, 134-135). 2.4 Bančna tveganja Banke se pri opravljanju dejavnosti finančnega posredništva srečujejo z različnimi tveganji in ravnanje z njimi postaja čedalje pomembnejša dejavnost in glavni vir uspešnosti sodobnih bank. Bančništvo danes je pravzaprav dejavnost ravnanja s tveganji, ki 3. Return on equity..

12 predstavljajo negotovost, povezano z določenim rezultatom ali izidom in, vsaj v finančnem svetu, zahteva določeno premijo (Dimovski in Gregorič 2000, 134). Večje kot je tveganje bančnega portfelja, večja bo zahtevana premija in večji bo strošek lastniškega kapitala ter nižja njegova vrednost. Tveganja je potrebno prepoznavati, jih spremljati in preverjati. To je naloga bančnih poslovodstev, nadzorniki pa morajo skrbeti, da jo poslovodstva opravljajo. Učinkovitost managementa pri ugotavljanju in obvladovanju teh tveganj pogojuje učinek delovanja finančne institucije (Saunders 2000, 103). Najpomembnejša bančna tveganja so predstavljena v nadaljevanju. Glavna dejavnost večine bank je dajanje posojil. V ta namen morajo banke izdelovati ocene kreditne sposobnosti posojilojemalcev. Le-te pa niso vedno točne ali pa se njihova sposobnost s časom slabša zaradi različnih dejavnikov. Zato je največje tveganje, s katerim se banke srečujejo, kreditno tveganje oziroma tveganje, da posojilojemalec ne bo izpolnjeval svojih pogodbenih obveznosti. Kreditno tveganje se ne nanaša le na posojila, marveč tudi na drugo bilančno in zunajbilančno izpostavljenost, kot so na primer jamstva, sprejem menic in naložbe v vrednostnice. Banke zabredejo v težave, ker ne uspejo prepoznati slabih terjatev, oblikovati rezervacij za njihov odpis in pravočasno izključiti prihodkov od obresti (Borak 1998, 18). Kreditno tveganje bom podrobneje predstavila v nadaljevanju (v petem poglavju), saj se mi zaradi trenutnega stanja v slovenskem gospodarstvu zdi pomemben dejavnik pri kreditnem poslovanju. Poleg kreditnega tveganja stranke, ki ga vsebuje vsako posojanje, mednarodno poslovanje vključuje tudi deželno tveganje, ki izvira iz gospodarskega, družbenega in političnega okolja države, iz katere je posojilojemalec. Največje deželno tveganje vsebuje posojanje tujim vladam in njihovim zaupnikom, ker je za taka posojila značilno, da niso zavarovana. Zato je pri odobravanju posojil v tujino ali tujcem potrebno ugotoviti, ali gre za javnega ali zasebnega posojilojemalca. Deželno tveganje vsebuje tudi tveganje prenosa, ki se pojavlja, kadar obveznost posojilojemalca ni določena v njegovi domači valuti. Lahko se namreč zgodi, da stranka, ne glede na svoje finančno stanje, ne more dobiti valute, v kateri naj bi posojilo odplačevala (Borak 1998, 19). Naslednje bančno tveganje je tržno tveganje, to je tveganje posamezne naložbe, ki ga ni moč odpraviti z razpršitvijo premoženja med več naložb. Izraža prispevek posamezne naložbe k celotnemu tveganju celotnega premoženja (Mramor 1999, 81). Gre za tveganje, ki se pojavlja zaradi nepričakovanega spreminjanja tržnih cen finančnih oblik, ki jih imajo finančni posredniki med svojimi naložbami in/ali obveznostmi. Finančni posredniki so tržnemu tveganju izpostavljeni, ko aktivno trgujejo s finančnimi oblikami. To tveganje je tem večje, čim večje je nihanje cen. Tveganje spremembe obrestne mere se nanaša na izpostavljenost finančnega stanja banke neugodnim premikom obrestnih mer. Tovrstno tveganje vpliva na zaslužek banke in tudi na ekonomsko vrednost njenih terjatev, obveznosti in zunajbilančnih instrumentov. Obrestno tveganje je torej možna variabilnost donosnosti finančne naložbe, ki jo povzročajo nepričakovane spremembe obrestne mere. Banka pričakuje, da bo v prihodnosti prišlo do določene spremembe obrestne mere, vendar te spremembe zanjo ne pomenijo tveganja, saj jih upošteva v svojih izračunih o donosnosti naložbe. Tveganje za banko je torej v tistih spremembah obrestne mere, ki jih ne pričakuje in zato nanje ni pripravljena..

13 Obrestna mera oziroma stopnja donosa se na trgu kapitala pod vplivom različnih dejavnikov ves čas spreminja, kar pomeni, da je banka ves čas izpostavljena tveganju, da bo njen donos drugačen od tistega, ki ga je pričakovala (Prohaska 1999, 188). Likvidnostno tveganje je za razliko od ostalih bančnih tveganj prisotno v vsakodnevnem poslovanju banke. Le v izjemnih primerih lahko tovrstno tveganje preraste v tveganje nesolventnosti. Likvidnostno tveganje lahko ima svoje razloge v pasivi in aktivi bilance stanja. O razlogih na strani pasive govorimo, ko imetniki vlog želijo takoj priti do denarja. Če gre za nezaupanje v banko ali so potrebe po denarju nepričakovane in velike, lahko nastopi likvidnostna kriza. Ker banka razpolaga le z manjšo količino denarja, ki ni obrestovan, si mora banka sredstva izposoditi ali prodati katero od svojih manj likvidnih naložb. To je lahko povezano z velikimi stroški, ker mora banka v najkrajšem času prodati svoja sredstva po ceni, ki jo lahko doseže na trgu. Tudi ponudba sredstev, ki si jih banka želi izposoditi, je lahko omejena ali pa sredstva sploh niso na razpolago. Takšni primeri lahko ogrozijo solventnost banke. Na strani aktive bilance stanja razlog za likvidnostno tveganje lahko predstavljajo potencialne obveznosti iz naslova kreditnih pogodb. Ob podpisu kreditne pogodbe se namreč banka zaveže, da bo stranki na njeno zahtevo izplačala sredstva do višine, ki izhaja iz pogodbe. Zaradi navedenih razlogov obstajajo v bankah mehanizmi, na osnovi katerih se dnevno spremlja likvidnost banke. Da bi se izognile likvidnostnim problemom, banke dnevno planirajo prilive in odlive ter spremljajo njihovo realizacijo. Pri tem so pozorne na cikličnost potreb po denarju in na velike vlagatelje, ki bi lahko nepričakovano in v velikih količinah zahtevali dvig denarja. Eno izmed bančnih tveganj je tudi operativno tveganje. Najpomembnejši vrsti tovrstnega tveganja sta zatajitev notranje kontrole in upravljanja podjetja. Taki motnji lahko povzročita izgubo, ki ima lahko pojavno obliko napake, prevare oziroma neopravljanja nalog v predpisanih rokih, ali pa ogroža interese banke na kakšen drug način. Povzročajo jo na primer njeni trgovci, uslužbenci, ki odobravajo posojila, ali drugi zaposleni, ki prekoračijo svoja pooblastila in svoje delo opravljajo na nemoralen in tvegan način. V operativno tveganje spadajo tudi večja zatajitev informacijskega sistema ali dogodki, kot so na primer velik požar ali druge naravne nesreče. Banke se soočajo tudi raznimi oblikami pravnega tveganja. Problemi se pojavijo, ko se na primer ugotovi, da bo vrednost terjatev nična ali da bodo obveznosti večje od predvidenih, ker je bil pravni nasvet ali dokumentacija neprimerna ali napačna. Poleg tega se lahko zgodi, da se z veljavno zakonodajo ne da rešiti pravnih vprašanj, ki zadevajo banko. Sodni primer, ki se nanaša na določeno banko, lahko močno vpliva na bančne posle drugih bank in podraži njihovo poslovanje. Lahko pride tudi do spremembe zakonodaje, ki vpliva na banke. Banke so za pravno tveganje zlasti občutljive pri novih vrstah poslov in kadar še niso določene zakonske pravice stranke, s katero se sklepa posel (Borak 1998, 20)..

14 2.5 Kreditna dejavnost banke Kreditna dejavnost banke ima zelo močan vpliv na likvidnost banke. Preveliko dajanje kreditov lahko pripelje banko v nelikvidnost. V svojem poslovanju mora banka težiti k optimalni likvidnosti. Optimalna likvidnost banke je tisto stanje likvidnostne rezerve, ki ni niti previsoka niti prenizka in je potrebna banki, da glede na individualne pogoje zadosti svojim obveznostim. V poslovni politiki banke se optimalni likvidnosti banke upirata dva dejavnika. To sta gospodarski interes banke, da s čim večjim kreditiranjem povečuje svojo rentabilnost, in bojazen banke pred nelikvidnostjo in sankcijami. Če hoče banka ostati likvidna, ne more vsega plasirati v kredite, temveč mora določen odstotek obdržati na svojem računu pri centralni banki za likvidnostno rezervo. Če so sredstva banke na računu pri centralnoemisijski banki večja, kot znaša odstotek obvezne rezerve, lahko banka daje nove kredite. Del pasivnih sredstev bank ostane neplasiran v likvidnostni rezervi, ki jo oblikuje banka po lastni iniciativi, da bi omogočila denarne dispozicije svojih komitentov, del pa ostane neplasiran po nalogu centralne banke, ki ima moč in pravico zadrževati določen del pasiv banke v rezervi, ki pa se zaradi tega imenuje obvezna rezerva. Z obvezno rezervo vpliva centralna banka globalno na kreditni potencial poslovnih bank. Če želi centralna banka povečati količino knjižnega denarja v obtoku, potem bo odstotek obvezne rezerve znižala, v nasprotnem primeru pa zvišala. Kreditna dejavnost banke pa neposredno povratno odseva tudi v depozitu banke. To je proces multipliciranja sredstev, pri katerem s krediti nastajajo depoziti. Ko banka svojemu komitentu daje kredit, bo komitent ta kredit uporabil za plačila. Del teh plačil bo usmerjen izven banke, drugi del pa bo prišel na račun drugih komitentov pri tej isti banki. Sredstva na računih komitentov pa pomenijo depozite. Za te depozite mora banka izločiti obvezno rezervo in obdržati likvidnostno rezervo, medtem ko lahko ostala sredstva ponovno plasira. In celotni potek se ponovi. Banka lahko ta potek ponavlja v neskončnost in tako s procesom multiplikacije v neskončnosti povečuje sredstva..

15 3 KREDIT 3.1 Pojem in vrste kreditov Najprej je potrebno ločiti pojma kredit in posojilo. Posojilo je samo kupčija, s katero se med strankama ustanovi kredit, t.j. kreditno razmerje. Vsaka kupčija, pri kateri se stranki dogovorita, da bosta dajatev in nasprotna dajatev časovno razmaknjeni, ima za posledico, da nastane med strankami kreditno razmerje, ena stranka postane upnik, druga dolžnik. Posojilo je samo ena teh naštetih kreditnih kupčij, in sicer tista, katere vsebina je samo kredit, to je medčasovna menjava in nič drugega (Ribnikar 1999, 35). Po Crnkoviču pa so predmet vračila posojila enake stvari kot so bile dane v posojo, medtem ko je pri kreditu predmet vračila denar, četudi je bil dan kredit v blagovni obliki. Beseda kredit je latinskega izvora. Izvira iz besede »credere«, ki pomeni verjeti, zaupati. Kredit je torej tisto, kar je zaupano, dano na upanje v vrnitev (Crnkovič 1987, 7). Pri kreditu je zelo pomembno načelo vrnitve oziroma obveza, da mora dolžnik po izteku dogovorjenega roka vrniti izposojena sredstva. Pri kreditu gre za kreditno razmerje med dvema osebama, in sicer med kreditodajalcem, t.j. upnikom, ter kreditojemalcem, t.j. dolžnikom. Pri tem dolžniško-upniškem razmerju upnik za določen čas in pod določenimi pogoji odstopa dolžniku pravico razpolaganja z denarjem. Gre za začasen prenos vrednosti (Kadić 1983, 51). Značilnost kredita so: ¾ kredit je medčasovna menjava dobrin in vrednosti, ¾ kredit daje možnost uporabe v prihodnosti ustvarjenih sredstev danes, ¾ kreditni proces je povezan s tveganjem. Po predmetu kreditiranja oziroma po obliki, v kateri se dajejo krediti, ločimo blagovni in denarni kredit. Blagovni kredit se daje v blagu, vrača pa se v denarju. Ta vrsta kredita je značilna za blagovno gospodarstvo. Predstavlja začetek kreditnega sistema in tudi osnovo za nastanek vseh ostalih razvitejših oblik kreditiranja. To vrsto kredita dajejo trgovinska podjetja ali proizvajalci blaga, vrednost blaga pa se plača šele po določenem roku. Njegov pomen je v tem, da pospešuje blagovni promet. Pri denarnem kreditu pa gre za kredit, ki se daje in vrača v denarju. Dajejo ga ponavadi banke, hranilnice in kreditno hranilne službe. Tu gre za prenos kupne moči z enih na druge subjekte. Glede na namen, za katerega se dajejo krediti, ločimo produktivne in porabniške kredite. Produktiven kredit se daje za konkretne namene v produktivni sferi narodnega gospodarstva, ki pa jo moramo pojmovati široko, tako da zajamemo poleg proizvodnje (produkcije) tudi trgovino, transport in uslužnostno dejavnost. Produktivni kredit je torej povezan tako s proizvodnjo kot tudi z menjavo blaga in storitev. Najznačilnejši kredit za produkcijske namene je prav gotovo proizvodni kredit, t.j. kredit za financiranje proizvodnje blaga. Produktivne kredite lahko imenujemo tudi pridobitniške, ker je njihov namen financiranje pridobitne dejavnosti. Neproduktivni krediti se dajejo za neproduktivne namene, ki so značilni za družbene dejavnosti, kot so npr. kultura, znanost, zdravstvo in podobno, pa tudi za administrativne dejavnosti (Crnkovič 1987, 12)..

16 Kredite ločimo tudi po subjektih, katerim se kredit odobri, in sicer poznamo kredite pravnim osebam ter kredite fizičnim osebam. Krediti pravnim osebam so krediti, ki jih posojilodajalci dajejo podjetjem in drugim pravnim osebam predvsem za potrebe investiranja, premostitve likvidnostnih težav in nabavo materiala. Pri kreditih fizičnim osebam pa gre predvsem za potrošniška posojila in namenska posojila, na primer stanovanjsko posojilo ali posojilo za nakup avtomobila. V zvezi z rokom vrnitve kredita ločimo kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne kredite. Pri tem v svetu ni popolne enotnosti. Navadno se za kratkoročne štejejo krediti, ki so dani za nekaj dni ali mesecev, najdlje pa za eno leto. Krediti, ki so dani na rok od dveh do desetih let, so srednjeročni; če so dani na več kot deset let, pa so dolgoročni. Obstaja tudi razvrstitev, po kateri štejejo kredite do dveh let med kratkoročne, kredite od dveh let do petih let med srednjeročne, med dolgoročne pa kredite nad pet let. Pri nas ločimo v praksi kredite le na kratkoročne in dolgoročne; kratkoročni so do enega leta, vsi drugi pa so dolgoročni (Crnkovič 1987, 18). Po načinu odplačila dolga razlikujemo obročne in amortizacijske kredite. Obročni kredit imamo, kadar dolžnik odplačuje kredit v enakih obrokih, imenovanih anuitetah. Anuiteta vsebuje odplačilo glavnice in plačilo obresti. Amortizacijski krediti se odplačujejo po planu, ki je narejen za dogovorjeno dobo odplačila v celoti. Ob najetju kredita mora podjetje plačati tudi stroške, ki sestojijo iz obresti, enkratne provizije ob pridobitvi kredita (od 0,2 % do 1,5 % vrednosti kredita), stroškov vodenja kredita (le pri nekaterih bankah), stroškov pridobitve različnih jamstev in izdelave poslovnega načrta oz. investicijskega elaborata. Pri obliki zavarovanja kredita kot tudi pri obrestnih merah velja, da se za posameznega posojilojemalca dokončno oblikujejo glede na njegovo boniteto, kvaliteto zavarovanja terjatev, poslovno sodelovanje z banko ter ročnost kredita. Po načini koriščenja ločimo izplačilne in garancijske kredite. Izplačilni krediti se koristijo v denarju. Kreditojemalec dobi na razpolago določeno vsoto denarja od kreditodajalca, medtem ko pri garancijskih kreditih uporabnik ne dobi denarja, temveč akcept, aval, remburs ali mu kreditodajalec žirira menico. Po načinu uporabe ločimo kredite tudi na redne in sezonske. Redni krediti se uporabljajo za financiranje rednega poslovanja kreditojemalca. Ker je značilnost rednega poslovanja enakomernost, je to tudi značilnost rednega kredita. Zaradi sezonskih nihanj v poslovanju in s tem tudi nihanja potrebnih obratnih sredstev se najemajo sezonski krediti, ki se seveda uporabljajo le toliko časa, kolikor traja sezona, so zato neenakomerni. (Crnkovič 1987, 24). Poznamo domače in tuje kredite. Za domače kredite je značilno, da sta obe pogodbeni stranki iz iste države. Ponavadi so to krediti v tem primeru izdani v domači valuti te države. Pri tujih kreditih pa je posojilodajalec iz tuje države. Kredit se v tem primeru ponavadi da v valuti države posojilodajalca ali v mednarodno splošno priznani valuti, kot je ameriški dolar ali euro..

17 3.2 Funkcije kredita z vidika narodnega gospodarstva4 ¾ Emisija denarja Emisija denarja je pomembna funkcija kredita v narodnem gospodarstvu. Ko centralna banka odobri poslovni banki kredit, emitira denar in se količine denarja v obtoku povečujejo. Količina denarja v obtoku se zmanjšuje, kadar poslovne banke vračajo kredite centralni banki. Zaradi takšnega učinka kredita na količino denarja v obtoku ga centralna banka uporablja kot inštrument kreditne politike. V času konjunkture, ko je nevarnost, da gospodarstvo zaide v občutnejšo inflacijo, se z omejevanjem kreditiranja gospodarstvo umirja. V času recesije, ko vlada v gospodarstvu mrtvilo, se s kreditiranjem povečuje denarni obtok in s tem efektivno povpraševanje. Enako funkcijo opravlja kredit, ki ga centralna banka odobri državi oziroma družbenim organom, poveča se namreč količina denarja v obtoku. Ko država odplača kredit centralni banki, pa se zmanjša. Ta kredit se lahko izkoristi kot instrument ekonomske politike države, in sicer v okviru tako imenovanega cikličnega proračuna. Funkcijo emisije denarja lahko imenujemo tudi funkcijo oskrbovanja narodnega gospodarstva s potrebno količino denarja. Naloga centralne banke je, da bo s kreditom dala gospodarstvu toliko denarja, kolikor ga potrebuje za svoje poslovanje. ¾ Multiplikacija depozitov Funkcijo povečevalca (ali zmanjševalca) denarne mase ne opravlja le kredit centralne banke, ampak tudi kredit, ki ga poslovna banka odobri svojemu komitentu v obliki knjižnega denarja. Prva razlika je v tem, da centralna banka s kreditom emitira gotovino in knjižni denar, medtem ko poslovna banka multiplicira le knjižni denar. Druga pa je v tem, da poslovna banka pomnožuje (multiplicira) že izdani denar, medtem ko ga centralna banka izdaja. Izraz »emitirati denar« se uporablja le v zvezi z ustrezno dejavnostjo centralne banke, ker je značilno, da centralna banka pri tem nima podlage, medtem ko poslovne banke morajo imeti podlago v inicialnem depozitu. V zvezi s tem se pojavlja izraz »primarna emisija«, to je takrat, kadar denarni obtok povečuje emisijska banka. Pri razlagi multiplikacije izhajamo iz nekaterih predpostavk: ƒ s pojavom a vista depozitov v banki se ustvari podlaga za multiplikacijo; ƒ poslovna banka ne porabi vseh depozitov na vpogled za kreditiranje, ker je predpisana obvezna rezerva in ker samoiniciativno hrani del sprejetih depozitov za rezervo likvidnosti; ƒ izposojevalci porabijo kredit v knjižnem denarju za plačilo upnikom, ki imajo svoj račun v isti banki, in zato ostanejo sredstva v banki, ki je kredit odobrila, ali ga porabijo v celoti za plačilo upnikom, ki nimajo računa v isti banki, tako da sredstva v celoti odtečejo v druge banke, ali ga porabijo delno za plačilo v okviru iste banke, delno pa za plačila v drugi banki.. 4. Povzeto po Filipiču in Markovič-Hribernik (1998,108-113)..

18 Kombinacije možnih dejavnikov so v praksi od banke do banke in od primera do primera različne. Začetni depozit (d) utegne biti velik ali majhen. Stopnja obvezne rezerve je določena enotno, toda stopnjo rezerve likvidnosti določajo posamezne banke samostojno, zato je vsota obeh različna. Razlikujejo se tudi odločitve banke o plasiranju sprejetih depozitov. Najbolj se spreminja delež kredita, ki ostane v banki oziroma delež kredita, ki se porabi zunaj banke kreditodajalca. Depoziti se množijo v okviru ene same banke (mikrokreditna multiplikacija) kot tudi v okviru celotnega bančno-kreditnega mehanizma (makrokreditna multiplikacija). ¾ Mobilnost likvidnih sredstev Funkcija kredita v narodnem gospodarstvu je tudi povečanje mobilnosti likvidnih sredstev. Če odštejemo zneske likvidnih sredstev, ki jih morajo gospodarske (pa tudi gospodinjske) celice imeti v rezervi zaradi ohranitve svoje likvidnosti, se pri posameznih celicah pojavljajo presežki likvidnih sredstev oz. se presežki pojavljajo, ker podjetja zadržanega dobička ne porabijo takoj . Če bi ta sredstva mirovala, bi imela koeficient enak ničli. Kredit pa opravi to funkcijo tako, da tisti, ki ima presežek, likvidna sredstva posodi tistemu, ki ima primanjkljaj, ali pa nastane dvojno kreditno razmerje, najprej med tistim ki ima presežek, in banko, ki ta presežek prejme, potem pa še med banko in tistimi, ki imajo primanjkljaj likvidnih sredstev, pa zato pri banki najamejo kredit. Zaradi takšne funkcije kredita se zmanjšuje potreba narodnega gospodarstva po povečanju količine denarja v obtoku, saj se povečuje njegova obtočna hitrost. Če se denar hitreje obrača, ga je za dani obseg blagovnega prometa v obtoku potrebno manj oziroma se lahko opravi večji obseg blagovnega prometa z dano količino denarja. ¾ Koncentracija sredstev Če gledamo z vidika narodnega dohodka, ki je vir financiranja investicij, ali pa z vidika denarne mase, ki je vir likvidnih sredstev, ugotovimo v vsakem narodnem gospodarstvu razmeroma veliko razdrobljenost. Narodni dohodek je razporejen na veliko število podjetij, ustanov, državnih organov in tudi prebivalcev, enako število uporabnikov pa razpolaga tudi z denarno maso, z likvidnimi sredstvi. S takimi majhnimi zneski ne bi bilo mogoče financirati velikih vlaganj, kakršna se pojavljajo v gospodarstvu, zato je treba razdrobljeni narodni dohodek oziroma denarno maso na nek način koncentrirati, da bi dobili večje zneske, ki so potrebni za financiranje večjih vlaganj. To je mogoče doseči na različne načine, v tržnem sistemu gospodarjenja se je najbolj razvila koncentracija s pomočjo kredita posrednih finančnih odnosov. S pomočjo kredita se veliko število majhnih prihrankov in presežkov likvidnih sredstev osredotoča v poslovnih bankah, ki prihranke in presežke likvidnih sredstev v kreditni obliki zbirajo zato, da bi jih plasirale v kreditni obliki svojim komitentom. Prek neposrednih finančnih odnosov pa se pridobijo prihranki z emisijo vrednostnih papirjev. Funkcijo osredotočenja sredstev opravlja kredit tudi brez posredovanja bank ali drugih finančnih posrednikov. Tisti, ki želi investirati več kot ima sredstev, si sposodi manjkajoča sredstev pri pravnih in fizičnih osebah, ki imajo neporabljena sredstva..

19 3.3 Funkcija kredita z vidika podjetja5 Kredit vedno poveča kupno moč kreditojemalca, ne glede na to, ali je z narodnogospodarskega stališča kupna moč samo prenesena ali pa je na novo ustvarjena. Kredit opravi več nalog s tem, ko poveča kupno moč investitorja. Omogoči mu začetek novega cikla proizvodnega procesa, še preden je prejšnji zaključen, tako da teče proizvodnja neprekinjeno. Proizvodnja veže likvidna sredstva in dokler ni končana, je investitor nesposoben financirati nov cikel, če si ne pomaga s kreditom. Kredit tudi omogoča, da je financiranje proizvodnje organizirano gospodarno in kar najbolj donosno. Najbolj prihaja to do izraza pri sezonskih in drugačnih nihanjih proizvodnje. Kredit namreč omogoča, da se finančna sredstva elastično prilagajajo spreminjajočim se potrebam. Ko se potreba po finančnih sredstvih zmanjša, se razpoložljiva kupna moč prilagodi z odpovedjo in vrnitvijo kredita. Ko pa potrebe narastejo, jih uskladijo z najetjem kreditov. Kredit torej omogoča, da ni nikoli angažiranih več finančnih sredstev, kot zahteva trenutna stopnja proizvodnje. S tem pa se povečujeta gospodarnost financiranja in donosnost vlaganj. Funkcija kredita ne preneha s končanjem proizvodnje, ampak se nadaljuje tudi, ko gre blago v obtok. Kontinuiranost funkcije sledi iz dejstva, da potrebe podjetja po likvidnih sredstvih niso določene le s proizvodnjo, ampak tudi z obtokom blaga v blagovnem prometu, ker se šele s prodajo blaga spremeni v denar, ki služi za ponovno financiranje proizvodnje (enostavna reprodukcija). Kredit ima tudi nalogo, da omogoči večanje proizvodnje. Tudi tu ni pomembno, ali se s kreditom že prenaša že ustvarjeni dobiček ali pa se ustvarijo dodatne količine denarja. Če more investitor najeti kredit, potem dinamika naraščanja proizvodnje ni odvisna od njegovih lastnih sredstev, ki tudi takrat, kadar so razmeroma velike, zaostajajo za obsegom sredstev, potrebnih za hitro naraščanje proizvodnje. Iz opredelitve, po kateri je primarna funkcija denarnega trga v tem, da z medsebojnim poravnavanjem presežkov in primanjkljajev pokriva potrebe gospodarstva po likvidnih sredstvih, sledi, če jo razčlenjujemo, da je funkcija kredita omogočiti podjetju doseganje optimalne plačilne sposobnosti. Ta je dosežena, če podjetje nima niti presežkov niti primanjkljajev in ima oblikovano minimalno likvidno rezervo. 3.4 Oblike bančnih kreditov V tem poglavju bom namenila posebno pozornost poslovnim oblikam kreditiranja. V poslovni praksi poznamo različne oblike kreditov, ki jih banke dajejo svojim komitentom. Poslovne oblike kreditiranja bank so se razvile v dolgotrajni bančni praksi in se nenehno izpolnjujejo, nastajajo nove in izginjajo stare. Novi produkti storitev se oblikujejo na podlagi povpraševanja s strani komitentov in tržnih priložnosti. To je zakonitost inovacijskega procesa v bankah, ki iščejo vedno nove poti do svojih komitentov s ponudbo boljših, ustreznejših in učinkovitejših storitev. 5. Povzeto po Filipiču in Markovič-Hribernik (1998, 113-114)..

20 Investicijski kredit in hipotekarni kredit, ki ju bom predstavila v nadaljevanju, spadata med dolgoročne, ostale oblike kreditov pa spadajo med kratkoročne oblike kreditiranja. Kot sem že prej omenila, so kratkoročni krediti tisti, ki so dani do enega leta, vsi ostali so pa dolgoročni. Pri odobravanju dolgoročnih kreditov mora banka poleg zahtev kreditne sposobnosti, bonitete, solventnosti in likvidnosti oceniti tudi projekt, ki bi se financiral iz dolgoročnega kredita (Vidmar 1997, 38). 3.4.1 Kredit na osebni račun Na tekočem računu knjiži banka vse denarne spremembe svojih komitentov. Tekoči račun se lahko vodi kot depozitni račun, v tem primeru je na njem dobroimetje, tj. saldo v dobro. Enako velja za žiro račun. Če pa komitent razpolaga s sredstvi v večjem znesku, kot je dobroimetje, potem je prekoračeni znesek kredit, to je saldo v breme. Komitent se spremeni iz deponenta v jemalca kredita. Pri kreditiranju na tekoči račun banke prakticirajo kreditiranje, da (predvsem pri večjih zneskih) odobrijo kredit na račun in s tem povečajo dobroimetje. Tak način dosledno uporabljajo tudi pri kreditiranju na žiro račun, ki zaradi tega nikoli ne more preiti v breme (Dimovski 1996, 55). Pri kreditiranju na tekoči račun gre za kreditno linijo,6 ki jo banka določi komitentu na podlagi predhodne ocene kreditne sposobnosti. Na podlagi te ocene se med banko in komitentom sklene kreditna pogodba, v kateri so navedeni vsi pogoji kreditiranja, znesek do katerega se lahko komitent zadolži, obrestna mera, stroški kreditiranja in morebitno zavarovanje. Ta oblika kreditiranja je zelo ugodna, saj nudi komitentu zadolžitev v znesku, ki ga tisti trenutek potrebuje brez predhodnih dogovarjanj. Vsak priliv na tekoči račun zmanjšuje zadolženi znesek, kar pomeni da zmanjšuje tudi stroške kreditiranja. Pri kreditu na žiro račun ni kreditne linije, ker ni salda v breme, temveč banka poveča dobroimetje na žiro računu v znesku odobrenega kredita. Kredit na tekoči račun je kratkoročne narave, ker kreditna pogodba predvideva vračilo kredita v zelo kratkih rokih (1 do 3 mesece). Ti krediti imajo sicer dolgoročni značaj, saj ima komitent nenehno možnost prekoračevati stanje svojih sredstev na tekočem računu. Banke odpovedo kredit takrat, ko komitentu grozi nesolventnost in ne daje več zadostnih zavarovanj za kredit. Tudi pri žiro računu velja princip vračanja kredita ob zapadlosti, vendar banke vedno ne vztrajajo pri njegovem vračilu, temveč rok vračila enkrat ali tekoče podaljšujejo (Bobek 1992, 123). Če banka ne določi namena uporabe tega kredita, je njegova uporabnost izredno široka. Gospodarskim organizacijam rabi za kratkoročna obročna sredstva, torej za kratkoročno financiranje proizvodnega in prometnega procesa. Ker pa kratkoročna obratna sredstva nenehno krožijo in jih je zaradi tega treba potrebno vedno znova financirati, pride do dolgoročne uporabe teh kreditov. Gospodarstvu pa rabijo ti krediti tudi za premostitev likvidnostnih težav, enako je to tudi pri prebivalstvu. 6. Kreditna linija je najvišji znesek kredita, do katerega lahko komitent banke prekorači stanje na svojem računu, ali najvišji znesek, ki ga ima saldo v breme..

21 Komitenti plačujejo za redno uporabo kredita redne obresti. Pri prekoračitvi roka vračila brez pristanka banke pa si le ta zaračunava še zamudne obresti. 3.4.2 Menični kredit Menica kot strogo formalen vrednostni papir, je klasičen instrument zavarovanja plačila, ki se uporablja pri kreditnih transakcijah s tujino (Falatov 1999, 41). Menični kredit, kot je že iz imena razvidno, temelji na menici. Menica je že sama po sebi povezana s kreditnim odnosom: ¾ med prodajalcem in kupcem v blagovni menjavi, ¾ med posameznimi pravnimi in fizičnimi osebami pri indosiranju menice, ¾ med banko in pravnimi ter fizičnimi osebami pri odkupu ali akceptiranju menice, ¾ med posameznimi udeleženci terjatve iz menice, pri čemer vsak glede na svojo vlogo odgovarja za menični dolg, med vsemi temi obstaja določeno kreditno razmerje (Bobek 1992, 125). Temeljni obliki meničnega kredita sta eskontni (diskontni) kredit in akceptni kredit, vse ostale oblike meničnega kredita so izpeljanke navedenih dveh, in sicer remboursni kredit, negociacijski kredit in packing kredit. V terminologiji poznamo trasirano in solo menico. Trasirana menica vsebuje brezpogojni poziv upnika (izdajatelja menice ali trasanta) dolžniku (trasatu), da izplača določeni denarni znesek v menici imenovani osebi (remitentu). Lastna menica je plačilna obljuba, kjer se izdajatelj menice obveže izplačati določen denarni znesek. Pri trasirani menici dolžnik ni avtomatično zvezan plačati v menici navedenega zneska. To obvezo prevzame šele takrat, ko menico akceptira, kar potrdi s svojim podpisom na točno določenem mestu v menici. Trasirana menica je torej plačilni poziv, lastna menica pa je plačilna obljuba (Bobek 1992, 125). Za menico kot vrednostni papir je značilno še to, da mora vsebovati vse bistvene elemente, kajti če manjka le eden izmed teh, papir ni menica. 3.4.2.1 Eskontni (diskontni) kredit Na splošno razumemo z eskontom odkup kake terjatve pred njeno dospelostjo. Pri eskontnem kreditu gre za odkup menice pred njeno dospelostjo. Pri eskontu menice se od zneska, na katerega se glasi menica, odšteje določeni znesek, ki se imenuje eskont ali diskont in vsebuje znesek nedospelih obresti, stroškov in provizije. Tako dobljena razlika se imenuje čisti znesek eskonta. Pri eskontu menice banka nakaže komitentu čisti znesek eskonta. Možna pa je tudi druga varianta, da banka izplača celotni znesek menice, komitent pa plača obresti, provizijo in druge stroške posebej. V obeh primerih pa si banka ob roku zapadlosti menice povrne znesek, na katerega se menica glasi (Bobek 1992, 126). Posebnost eskontnega kredita je v tem, da kredita ne vrne tisti, ki ga je najel, ampak trasat ali kateri drugi menični obveznik..

22 Eskontni kredit se uporablja predvsem pri financiranju blagovnega prometa, ko omogoča gospodarskim organizacijam refinanciranje komercialnih kreditov. Eskontni kredit povečuje nadalje možnosti najemanja kreditov, predvsem po kreditni liniji na tekočem računu ali najemanja kreditov po žiro računu, ker so elementi kreditiranja pri eskontnem kreditu popolnoma drugačni in zavarovanja višja (Bobek 1992, 127). 3.4.2.2 Akceptni kredit7 Akcept je pismena izjava meničnega dolžnika (trasata), da bo izplačal menično vsoto, kar izjavlja s tem, da se podpiše čez menico. V bistvu je torej akceptni kredit tudi menični kredit. Pri akceptnem kreditu se obveže banka s kreditno pogodbo, da bo akceptirala menico, ki jo nanjo trasira komitent. Z akceptiranjem postane banka glavni menični dolžnik. Prednost akceptnega kredita za banko je v tem, da praviloma ne angažira svojih kreditnih sredstev, mora pa skrbeti za to, da bo imela na razpolago dovolj sredstev, če bi morala poravnati menični dolg. Komitent mora po uzancah pred zapadlostjo menice dati banki na razpolago svoja sredstva, če kaže, da bo morala banka poravnati menični dolg. Praviloma pa do tega ne pride. Banka pri akceptnem kreditu ne posodi denarja, ampak svoj ugled oziroma podpis. Menico, ki jo je akceptirala ugledna banka, more komitent porabiti za plačilo blaga ali pa jo eskontirati. Eskontirati jo mora pri isti banki, ki jo je akceptirala, ali pa kaki drugi. Eskontni kredit se od akceptnega kredita razlikuje v tem, da pri eskontnem kreditu daje banka na razpolago izposojevalcu likvidna sredstva, pri akceptnem pa daje zgolj obljubo plačila, ki jo more dolžnik eskontirati ali uporabiti za plačilo nabavljenega blaga. 3.4.2.3 Remboursni kredit Pri remboursnem kreditu gre za obliko akceptnega kredita, posebnost le-tega pa je, da banka pristane na akcept menice na podlagi dokumentov.8 Ta vrsta kredita se uporablja predvsem v mednarodni blagovni menjavi. Pri tem kreditu banka akceptira menico na uvoznikov račun, medtem ko jo izvoznik lahko eskontira pri svoji banki ali banki, pooblaščeni s strani uvoznika. Plačilo se izvrši na podlagi predloženih ustreznih dokumentov s strani izvoznika. Izvoznik dobi plačilo za izvoženo blago, ko se blago vkrca na ladjo, in ne šele ko prispe k uvozniku. Remboursni kredit olajšuje mednarodno trgovino in se pogosto uporablja s kombiniranjem z dokumentarnim akreditivom.. 7. Povzeto po Filipču in Markovič-Hribernik (1998, 126). Ti dokumenti so: pomorski/oceanski ladijski tovorni list, nevnovčljiv (neprenosljiv, negociabilen) pomorski tovorni list, čarterski ladijski tovorni list, multimodalni prevozni dokument, zračni tovorni list, cestni, železniški ali rečni (jezerski) tovorni prevozni dokument, kurirsko in poštno potrdilo, prevozni dokumenti, ki jih izdajajo špediterji idr. 8.

23 3.4.2.4 Negociacijski kredit Negociacijski krediti so se razvili kot posebna tehnika pri eskontnih kreditih v zunanji trgovini. Njihova vsebina je v tem, da se omogoči izvozniku eskontiranje trasirane menice, ki jo je sam izdal. To se izvede tako, da pooblasti uvoznik neko banko, da to trasirano menico odkupi. Pri tem ločimo dve vrsti pooblastil t.i. authority to purchase in order to negotiate (Dimovski 1996, 57). Pri authority to purchase pooblasti uvoznikova banka svojo korespondenčno banko v tujini, da odkupi skupaj z dokumenti menico, ki jo je izvoznik trasiral na uvoznika. Pri order to negotiate naloži uvoznikova banka svoji korespondenčni banki v tujini, da odkupi skupaj z dokumenti menico, ko jo je izvoznik trasiral na korespondenčno banko. 3.4.2.5 Packing kredit O packing kreditu govorimo, ko je izvoznikova banka pooblaščena, da izplača del akreditivnega zneska pred predložitvijo dokumentov kot avans in tako omogoča delno predfinanciranje priprave blaga za izvoz. Predčasno delno izplačilo se lahko opravi na podlagi dveh klavzul, in sicer green clause in red clause. Če je z akreditivnimi pogoji predvideno, da se predčasno izplačilo opravi na podlagi green clause, pomeni to, da je tako predhodno izplačilo možno le proti izvoznikovi pismeni obvezi, da bo določene dokumente dostavil znotraj akreditivnega roka. Red clause pa določa, da mora izvoznik dodatno predložiti kot zavarovanje še skladiščne dokumente (skladiščnico) (Bobek 1992, 132). 3.4.3 Lombardni kredit Posebnost lombardnega kredita je v tem, da je odobren proti zastavitvi realnih dobrin. Realne dobrine le zastavljamo, zato omogoča taka oblika kreditiranja izposojevalcu, da pridobi finančna sredstva, ne da bi moral del svoje aktive v neugodnih okoliščinah prodati. Zastavljajo se samo stvari, ki jih je mogoče hitro prodati, to pa so vrednostni papirji, ki kotirajo na borzi, plemenite kovine in kurantno blago. Pogoj, da so zastavljene le stvari, ki jih je mogoče vedno in hitro prodati, je pomemben za zavarovanje kredita. Le tako je zagotovljeno, da bo dolg poravnan, če izposojevalec kredita ne bo pravočasno vrnil. Banka si bo namreč dolg poplačala s prodajo zadolžene dobrine-premičnine (Filipič, Markovič-Hribernik 1998, 123). Zaradi zgoraj navedenih oblik zavarovanja pri lombardnem kreditu ugotavljanje izposojevalčeve kreditne sposobnosti ni odločilnega pomena, pač pa kakovost in vrednost zastavljene stvari. Vendar to ne pomeni, da banka ne bo ugotavljala kreditne sposobnosti in tudi ni pričakovati, da bi kredit odobrila stranki, ki je kreditno nesposobna..

24 Glede na to, kaj je zastavljeno zaradi zavarovanja kredita ločimo menični lombard, lombard vrednostnih papirjev in blagovni lombard ter lombard na osnovi zastave žlahtnih kovin. V praksi najbolj uporabljena oblika lombardnega kredita je lombard vrednostnih papirjev, saj so stroški zastavljanja najnižji. Banka vrednostne papirje hrani kar v svojem depoju. Najmanj priljubljena oblika pa je lombard plemenitih kovin, medtem ko lombard blaga zahteva od banke najem javnih skladišč, kar podraži lombardni kredit. Banke redko razpolagajo z ustreznimi skladiščnimi prostori, zato predajo blago v zalogo na ta način, da ga uskladiščijo na ime banke in banki izročijo skladiščni list. Če pa je zastavljeno blago shranjeno v izposojevalčevem skladišču, je potrebno ločeno uskladiščevanje, označevanje blaga in izročitev ključev skladišča banki. Banka lombardnega kredita ne more zavarovati pred znižanjem vrednosti zavarovane stvari. Proti temu se banka zavaruje na dva načina (Filipič in Markovič-Hribernik 1998, 124). Lombardni kredit ni odobren do polne (100 %) vrednosti zastavljenega blaga ali vrednostnega papirja, ampak le do 60 ali 70 % te vrednosti. Če tržna cena zastavljene premičnine pade tudi do 30 %, si lahko banka še vedno z lastno prodajo poplača kredit. Banka si lahko izposluje pravico, da lahko zahteva dopolnitev zaloga, če je njegova cena padla na trgu pod dogovorjeno raven. 3.4.4 Obročni kredit9 Obročne kredite dajejo banke predvsem prebivalstvu za nakup različnega blaga, predvsem trajnejšega značaja. Najete obročne kredite vračajo jemalci kredita v določenih enakih časovnih razmikih, običajno v mesečnih obrokih. Dajanje obročnih kreditov ima običajno dve obliki: ¾ obročne kredite daje neposredno banka in se neposredno vračajo banki. Presojo kreditne sposobnosti in drugih pogojev opravi banka, prav tako se vsa zavarovanja dajejo neposredno banki; ¾ v sistem obročnih kreditov se vključi trgovska mreža. Jemalec kredita dobi obročni kredit pri trgovinskem podjetju. Kreditno sposobnost in druge pogoje presodi podjetje, le-temu da jemalec kredita tudi vsa zavarovanja. Kredit vrača trgovinskemu podjetju. Centralnoemisijska banka navadno predpiše pogoje obročnih kreditov, ki skuša s tem vplivati na strukturo blagovnega povpraševanja. Med te pogoje sodijo: ¾ limitirana višina obročnega kredita, ¾ predpisani najdaljši roki teh kreditov, ¾ določena soudeležba jemalca kredita, določena obrestna mera, predpisana zavarovanja, ki jih je jemalec kredita dolžan dati kreditorju. V našem kreditnem sistemu je določeno, da se smejo jemalci kredita pri obročnem kreditu zadolžiti do ene tretjine mesečnega osebnega dohodka.. 9. Povzeto po Bobeku (1992, 136-137)..

25 Za zavarovanje obročnega kredita rabijo banki: ¾ administrativna prepoved na osebni dohodek (do ene tretjine mesečnega osebnega dohodka oziroma za komitente z višjimi osebnimi dohodki do polovice dohodka), ¾ zavarovanje pri zavarovalnici, ¾ menica, ¾ zastavitev drugih vrednostnih papirjev. 3.4.5 Avalni kredit Avalni kredit je oblika kredita, pri katerem banka daje jamstvo ali garancijo tretji osebi, da poravnava obveznosti svojega komitenta, v kolikor ta tega ne bo storil. Banka nastopa kot avalist le komitentom z visoko boniteto. V primeru avalnega kredita banka ne daje komitentu denarnega zneska, temveč samo jamstvo oziroma garancijo poravnanja obveznosti. V kolikor komitent ne poravna ob zapadlosti svoje obveznosti napram tretji osebi, jih poravna banka iz svojega kreditnega potenciala. Zaradi tega je boniteta in s tem tudi ocena kreditne sposobnosti komitenta zelo pomembna. Poznamo različne vrste avalov: menične, blagovne, zunanjetrgovinske, konosamentne, investicijske avale itd. Aval je dan vedno v pisni obliki, včasih se pri tem uporabljajo kar obrazci. Komitent, ki mu banka da avalni kredit, mora poskrbeti, da bo imel ob roku zapadlosti obveze na svojem računu pri banki kritje (Bobek 1992, 134). V kolikor tega kritja ni, bo obvezno morala banka pokriti iz svojega kreditnega potenciala. Šele v tem trenutku pride do izplačilnega kredita, za katerega si banka zaračuna obresti. Sicer pa si za dani aval banka zaračuna le provizijo. Če mora banka namesto svojega komitenta na podlagi avala poravnati obvezo, se dogovori s svojim komitentom o pogojih in roku, v katerem bo kredit poravnal. 3.4.6 Faktoring Factoring je posebna vrsta kredita, vendar je treba poudariti, da factoring ni samostojna bančna poslovna oblika. Z njo se ukvarja posebna skupina finančnih inštitucij. S factoringom je mišljen postopek, ko specializirana inštitucija (lahko tudi banka), imenovana factor, odkupi terjatve iz blagovnega prometa ali opravljenih storitev, poleg tega pa opravlja za svojega komitenta (prodajalca terjatev) še druge finančne storitve. Pri factoringu gre torej za to, da prodajalec komercialni kredit, ki ga je dal kupcu, refinancira pri factorju. Tisti, ki terjatve odkupi, je factor in je lahko tudi banka. Factor prevzame dokumente iz blagovnega prometa, pri čemer preveri boniteto dolžnikov. Factor in komitent skleneta generalno pogodbo o factoringu, kar pomeni, da se factor obveže, da bo od komitenta prevzemal terjatve v okviru njegove kreditne sposobnosti ali kreditne linije. Ne gre torej za posamične odkupe terjatev, temveč za sistem njihovega odkupa . Pri factoringu se pojavljajo stroški kot so obresti, provizije in rizične premije. Višina teh je odvisna predvsem od rizika, ki ga ima factor pri odkupu terjatev..

26 3.4.7 Investicijski kredit10 Investicijski kredit je namenjen za kreditiranje stalnih sredstev in tudi trajnega dela gibljivih sredstev. Zaradi dolgoročnosti in večjega tveganja, ki je s tem povezano, so banke pri določanju višine investicijskega kredita precej previdne. Pri tem banke upoštevajo dosedanjo in pričakovano stopnjo dobička kreditojemalca. Za odobritev investicijskega kredita pa je pomemben pričakovani čisti denarni tok (dobiček in amortizacija) od prihodnje investicije, ki se mora v višini in dinamiki ujemati z anuitetami (vračila kredita) (Filipič in Markovič-Hribernik 1998, 127). Zaradi varnosti banke postavljajo tudi pogoj, da kreditojemalec vodi svoje finančne transakcije z računom, ki ga ima pri banki-kreditodajalki. Za banko je pri odobritvi investicijskega kredita pomembna izdelava poslovnega načrta in dostava investicijskega elaborata o prihodnji investiciji in pomembno je tudi, kdo bo vodil ta projekt. Investicijski kredit se v primerjavi z drugimi krediti običajno ne kaže v celoti na poslovni račun, temveč ga podjetje črpa postopoma. Po celotnem črpanju kredita preide kredit v odplačilo, ponavadi v polletnih ali letnih obrokih (obstaja možnost odloga plačila). 3.4.8 Hipotekarni kredit Zastavna pravica na nepremičninah je učinkovit instrument zavarovanja terjatve v dolžniško-upniških razmerjih. Običajno zastavno pravico na nepremičninah imenujemo hipoteka. S hipotekarnim kreditom razumemo s hipoteko zavarovano bančno terjatev. Hipotekarni kredit je namenjen za financiranje gradbene dejavnosti, posebej še stanovanjske zidave ter za nakup gradbenih objektov. Ročnost hipotekarnih kreditov je daljša (od nekaj let pa tudi do 30 let). Hipotekarni kredit sodi v kategorijo realnih kreditov, kar pomeni, da njegova višina ni odvisna toliko od kreditne sposobnosti jemalca kredita, pač pa od vrednosti nepremičnine, ki rabi za kritje kredita. Banka si pri tem kreditu pridobi zastavno pravico z vknjižbo v zemljiško knjigo. Višina hipotekarnega kredita se ne odobri v 100-odstotni vrednosti založene nepremičnine, ampak manj ( Filipič in Markovič-Hribernik 1998, 128). Predpostavlja se, da bo dolžnik poravnal kredit s svojimi rednimi viri sredstev, tako da je hipoteka akcesorna pravica upnika (banke). Za banko je pomemben tudi vrstni red vpisa hipoteke na določeni nepremičnini v zemljiški knjigi. Če gre za hipoteko prvega reda, je ta za banko najkakovostnejša, kar se kaže v tem, da banka lahko odobri kredit po nižji obrestni meri in v višjem odstotku od vrednosti založene nepremičnine. Hipotekarni kredit je mogoče odplačati naenkrat ob roku dospetja (fiksna hipoteka) ali pa je možno vračanje kredita v polletnih ali letnih obrokih (amortizacijska hipoteka), kar se v praksi tudi bolj pogosto uporablja. Banka (upnik) lahko odpove kredit, če dolžnik redno ne odplačuje obrokov ali če se vrednost založene stvari zniža pod višino odobrenega oz. še ne odplačanega kredita. Dodatno banka lahko tudi zahteva od dolžnika, da se založena nepremičnina zavaruje, zavarovalna polica iz te zavarovalne pogodbe pa vinkulira na banko. 10. Vsak dolgoročni je praviloma investicijski kredit, saj je namenjen za investicijske naložbe. V gospodarskih organizacijah so to naložbe v osnovna in trajna obratna sredstva, pri prebivalstvu pa v zgradbe, stanovanja in drugo..

27 4 OBRESTNA MERA 4.1 Pojem obrestne mere Obrestna mera je cena, ki jo plača izposojevalec za pridobitev uporabne vrednosti kapitala, v tem, da proizvaja presežno vrednost. Definicija pove, da so gospodarski subjekti pripravljeni plačati na kreditnem trgu ceno za to, da bi razpolagali z blagom, katerega specifična uporabna vrednost je, da si z njim prisvajajo presežno vrednost (Crnkovič 1992, 135). Poleg obrestne mere obstaja še mnogo dejavnikov, ki določajo ceno posojila. Ti dejavniki, ki določajo, koliko nas bo posojilo v resnici stalo, so naslednji: ¾ obrestna mera, ¾ stroški zavarovanja posojila, ¾ različne proporcionalne in fiksne provizije ter ¾ administrativni stroški. Obrestna mera je pri nas sestavljena iz dveh delov. Prvi del je TOM,11 ki nekako skrbi za to, da inflacijski učinki ne izničijo realne vrednosti dolžnega zneska. TOM predstavlja revalorizacijsko stopnjo. V Sloveniji sta se kot splošni merili inflacijskih sprememb najdalje in najpogosteje uporabljali: ¾ indeks cen na drobno, ¾ indeks cen življenskih potrebščin (od 1.1.1998 nadomešča indeks cen na drobno). V obeh primerih je mogoča bodisi uporaba trenutnih vrednosti (npr. zadnjega mesečnega indeksa oz. koeficienta) ali uporaba različnih časovnih povprečij, eno od njih je npr. TOM (Čibej 1998, 28). Drugi del predstavlja realna obrestna mera, ki pomeni realne obresti na znesek, revaloriziran s TOM-om. Skupna obrestna mera, ki jo lahko zasledimo v ponudbah poslovnih bank, ima takšno obliko: p = TOM + r (npr. skupna obrestna mera je enaka TOM + 5 %). Treba je opozoriti, da zgolj s seštevanjem TOM-a in realne obrestne mere ne pridemo do prave vrednosti skupne obrestne mere, ampak gre tu za pravilo Fisherjeve12 enačbe. Obrestna mera pa je samo eden od treh dejavnikov, ki določajo znesek obresti. Znesek obresti je namreč funkcija treh spremenljivk: ¾ izposojenega zneska (glavnice-G), ¾ časa obrestovanja (merjenega v dnevih, mesecih, letih…), ¾ obrestne mere p (ta nam pove, koliko denarnih enot nadomestila plačamo za vsakih 100 denarnih enot glavnice, ki smo jo uporabljali eno kapitalizacijsko obdobje).. 11. TOM- temeljna obrestna mera je letna obrestna mera za denarne obveznosti v nacionalni valuti, ki zagotavlja ohranitev njene realne vrednosti (revalorizacijo). TOM določa Banka Slovenije zadnji delovni dan v mesecu in prične veljati prvi dan v mesecu po objavi. Izračuna se kot aritmetično povprečje mesečnih stopenj rasti cen v preteklih dvanajstih mesecih. 12 Več o tem v knjigi Kako banke računajo obresti (Čibej, 1998)..

28 Kapitalizacijska doba ali obdobje je obdobje med dvema zaporednima obračunoma obresti. Osnovna kapitalizacijska doba je eno leto, vse druge, npr. pogostejše kapitalizacije, so izpeljane iz podatkov za osnovno obdobje (Čibej 1998, 10). Odvisnost med zneskom obresti na eni strani ter glavnico in časom obrestovanja na drugi je sledeča: ¾ večja posojena glavnica mora prinesti pri nespremenjenih drugih okoliščinah posojilodajalcu večje obresti; ¾ daljši čas uporabe denarja mora posojilojemalca obremeniti z večjimi obrestmi. 4.2 Oblikovanje cene kredita Cilj oblikovanja cene kredita je zagotoviti želeno stopnjo donosnosti kreditnega portfelja banke. Gre za ex-ante proces, kar pomeni, da ceno kredita določimo danes, da bi v prihodnosti dosegli zahtevan donos, ki ga narekujejo lastniki banke (Graddy in Spencer 1990, 363). Na oblikovanje cene vplivajo tveganost posameznega posla in posredni ter neposredni stroški, ki nastajajo v procesu kreditiranja. Pri določanju cene kredita moramo torej upoštevati po eni strani stroške in po drugi strani prihodke, ki jih prinaša kreditiranje. Stroškovne postavke so naslednje (Basu in Rolfes 1995, 124): ¾ strošek vira sredstev; pri čemer so viri lahko različni ali pa gre za en sam vir financiranja. Kot najbolj pravilen pristop k virom financiranja se je izkazal pristop, kjer sta zapadlost vira in zapadlost kredita časovno usklajena; ¾ neposredni neobrestni stroški, ki so povezani z odobravanjem in spremljanjem kredita; ¾ posredni neobrestni stroški, ki vključujejo stroške podpornih dejavnosti in režijske stroške, kot so stroški procesiranja podatkov in izvajanja transakcij, stroški plač zaposlenih in drugi stroški. Tako neposredni kot posredni stroški temeljijo na oceni dejanskih stroškov za povprečno velik kredit. Stroški so izraženi v obliki odstotka glede na povprečni kredit; razvoj stroškovnega računovodskega sistema omogoča spremljanje tovrstnih stroškov; ¾ premija za tveganje, ki je odvisna od bonitete ocene komitenta in zavarovanja kredita in vpliva tudi na oblikovanje rezervacij; ¾ želena profitabilnost, izražena kot odnos na kapital (ROE), ki jo narekujejo lastniki banke; ¾ davčna stopnja. Na prihodkovni strani so postavke naslednje (Basu in Rolfes 1995, 123): ¾ obrestna mera, ¾ prihodki iz naslova provizij za sklenitev kreditnega posla, za vodenje kreditnega posla, za rezervacijo sredstev. Obrestno mero iz navedenih podatkov izračunamo tako, da od stroškov odštejemo prihodke iz naslova provizij in vse skupaj delimo s pričakovano povprečno višino kredita (Basu in Rolfes 1995, 125). Ker je trg bančnih kreditov zelo konkurenčen, se pogosto dogaja, da cene na trgu narekujejo banke z nižjimi cenami..