Korupcija v Nemčiji : diplomsko delo

Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede. DIPLOMSKO DELO Korupcija v Nemčiji. Drago Grabar September, 2010. Mentor: izr. prof. Dr. Bojan Dobovšek.

ZAHVALA. Zahvaljujem se svojemu mentorju dr. Bojanu Dobovšku za vso pomoč pri izdelavi diplomske naloge. Prav tako gre zahvala mojima staršema, mami Veri in očetu Karlu ter bratu Kristjanu za vso podporo skozi študij. Hvala tudi tebi Melita..

Kazalo 1. Uvod ......................................................................................................................... 1. 2. Pregled stanja korupcije v Nemčiji ....................................................................... 3 2.1 Opredelitev pojma korupcije v Nemčiji ................................................................. 3 2.2 Kaj je korupcija ..................................................................................................... 3 2.3 Oblike korupcije v Nemčiji .................................................................................... 4 2.3.1 Enkratno podkupovanje, priloţnostna in bagatelna korupcija ....................... 4 2.4 Zgodovina korupcije v Nemčije ............................................................................. 5 2.4.1 Korupcija na ravni drţavnega usluţbenca...................................................... 5 2.5 Korupcija v politiki in upravi................................................................................. 6 2.6 Statistični podatki o korupciji v Nemčiji ................................................................ 7 2.7 Primerjava z Evropo ............................................................................................ 11. 3. Transparency InternationaL (TI) v Nemčiji ...................................................... 14 3.1 Zgodovinski razvoj ............................................................................................... 14 3.2 Škoda in škodljivost korupcije ............................................................................. 15 3.3 Tipi in indikatorji korupcije ................................................................................. 17 3.3.1 Tipi korupcije v policiji................................................................................ 17 3.3.2 Indikatorji korupcije ..................................................................................... 18. 4. Korupcija in neformalne inštitucije v Nemčiji .................................................. 21 4.1 Politične institucije .............................................................................................. 24 4.2 Formalne in neformalne inštitucije...................................................................... 25 4.3 Vrsta neformalnih inštitucij ................................................................................. 26 4.4 Kategorije neformalnih inštitucij – stvarno pravo, »elite agrements«, nasilje in civilna nepokorščina ............................................................................................. 27 4.5 Alternativni pravni sistem .................................................................................... 28 4.6 Elitni dogovori (Elite agreements- funktionelle in dysfunktional)....................... 29 4.7 Grožnja z nasiljem ............................................................................................... 30 4.8 Grožnja z državnim udarom (Puč)....................................................................... 32 4.9 Gverilla (paramilitärs) ........................................................................................ 32 4.10 Spontani nasilniški upori (riots) ........................................................................ 33 4.11 Mafija ................................................................................................................. 33. 5. Zaključek ............................................................................................................... 35. 6. Literatura in viri ................................................................................................... 37.

Kazalo tabel Tabela 1: Korupcijski postopki iz policijske kriminalistike ............................................. 8 Tabela 2: Primeri podkupljivosti med letom 1994-1999 .................................................. 8 Tabela 3: Številke primerov za člene 331-334 med leti 1994-1999 ( oz. člene 331-335 od leta 1998 naprej) ........................................................................................ 9 Tabela 4: Osumljenci in obsojene osebe med letom 1994-1999 ...................................... 9 Tabela 5: Osumljenci in obsojene osebe po členu 331 med letom 1995-1999 ............. 10 Tabela 6: Osumljenci in obsojene osebe po členu 332 med letom 1995-1999 ............. 10 Tabela 7: Osumljenci in obsojene osebe po členu 333 med letom 1995-1999 ............. 10 Tabela 8: Osumljenci in obsojene osebe po členu 334 med letom 1995-1999 ............. 11 Tabela 9: TI Corruption Perception Index (CPI) 1999/2000 .......................................... 12 Tabela 10: TI Corruption index (CPI) 2001-2009 ......................................................... 13 Tabela 11: Formalne in neformalne inštitucije ............................................................... 25 Tabela 12:Vrste neformalnih inštitucij v časopisu Kölner ............................................. 26 Tabela 13: Vrste neformalnih inštitucij po Laut-u ......................................................... 27 Tabela 14: Kategorije neformalnih inštitucij ................................................................. 28 Tabela 15:Podtipi neformalnih inštitucij z nevarnostjo nasilja ...................................... 31 Tabela 16: Neformalne inštitucije po odnosu vzorca ..................................................... 34. Kazalo slik Slika 1: TI Corruption Perception Index (CPI) .............................................................. 13.

Povzetek Diplomsko delo z naslovom Korupcija v Nemčiji – pregled literature. Vso literaturo sem imel v nemškem jeziku in o tej temi je napisanih veliko knjig različnih avtorjev, ki so prišli do zaključka, da v Nemčiji obstaja in raste korupcija. Korupcija povzroči zelo veliko finančno škodo drţavi, predvsem pa pri korupciji ne gre za finančne posledice, ampak tudi, da ljudje v druţbi izgubijo zaupanje v moralne vrednote, kajti korupcija pomeni moralno zavrţenost, vprašljivo in nedopustno ravnanje, pri katerem si nekdo pridobi korist na račun drugega. Osrednji del diplomskega dela predstavlja oblike korupcije, škodljivost korupcije, formalne in neformalne organizacije pri korupciji. Raziskave so pokazale, da se največ korupcije pojavlja v gospodarstvu, kjer se še mnogo poslov sklepa s podkupovanjem. V diplomski nalogi sem se osredotočil tudi na to, kakšna je razseţnost korupcije z ekonomskega vidika in kakšno škodo povzroči korupcija.. V diplomskem delu sem se posvetil tudi organizacijam, ki se borijo proti korupciji. Dejstvo je, da korupcijsko dejanje ni le teţko izslediti, ampak ga je še teţje dokazovati. Nemčija ostro preganja korupcijo na lastnih tleh in vsako leto sprejema veliko protikorupcijskih ukrepov za zniţevanje korupcije. Med večje nevladne organizacije za preprečevanje korupcije spada Transparency international,ki sem jo podrobneje opisal. Njena naloga je preučevanje obsega korupcije in boja proti njej, vsako leto objavijo poseben indeks s pomočjo katerega lahko korupcije uvrstimo od najmanj do najbolj skorumpiranih. Ključne besede: korupcija, Nemčija, Transparency international (TI), formalne in neformalne organizacije.

Korruption in Deutschland - Zussamenfassung Diplomarbeit mit dem Titel Korruption in Deutschland – Übersicht der Literatur.. Die ganze Literatur war in deutscher Sprache und zu diesem Thema sind viele Werke verschiedener Verfasser vorhanden, deren gemeinsamer Beschluss ist, dass die Korruption in Deutschland besteht und sogar ansteigt. Die Korruption führt dem Staat großen finanziellen Schaden herbei, jedoch handelt es sich bei der Korruption nicht über finanzielle Folgen, sondern darüber, dass das Vertauen der Leute in die moralischen Werte einer Gesellschaft erschüttert wird. Denn Korruption bedeutet moralische Verworfenheit, bedenkliches und unzulässiges Vorgehen, bei welchem eine Person sich auf Kosten von anderen Vorteile verschafft. Der Kernteil der Diplomarbeit stellt die Korruptionsformen, die Schädlichkeit der Korruption sowie die formellen und unformellen Organisationen bei der Korruption dar. Die Studien zeigen, dass die meiste Korruption im wirtschaftlichen Bereich vorkommt, wo viele Geschäfte noch immer durch Bestechung gemacht werden. In der Diplomarbeit konzentrierte ich mich auf die Ausdehnung der Korruption unter dem wirtschaftlichen Aspekt und definierte die Schadwirkung der Korruption.. In der Diplomarbeit befasste ich mich auch mit den Organisationen, die gegen Korruption kämpfen. Es steht fest, dass eine Korruptionstat nicht nur schwer aufdeckbar, sondern noch schwieriger nachweisbar ist. In Deutschland wird die Korruption auf das strengste geahndet und es werden jedes Jahr viele Maßnahmen zur Bekämfung der Korruption getroffen. Unter die wichtigsten Nichtregierungsorganisationen zur Bekämfung der Korruption gehört die Transparency International, die ich genauer dargestellt habe. Ihre Arbeit ist Erforschung des Korruptionsausmaßes und die Bekämfung der Korruption. Jedes Jahr veröffentlichen sie einen besonderen Index, mittels welchen die Korruptionstaten nach dem Grad der Korruptheit eingestuft werden können.. Schlüsselbegriffe: Korruption, Deutschland, Transparency International (TI), formelle und unformelle Organisationen.

1. Uvod. Korupcija izhaja iz latinske besede »corruptus« in pomeni podkupljivost, zavajanje. Korupcija obstaja v druţbi ţe od nekdaj. Ta pojav vsaka druţba zanika, vendar se pojavlja po celem svetu. Pri korupciji gre za pristen izvor, ki v najširšem pomenu besede pomeni predvsem kvarjenje, sprijenost določene snovi, v kar bi lahko šteli tudi pokvarjenost, nepoštenost, podkupovanje in podkupljivost ljudi, zlasti politikov in drţavnih uradnikov (Schenckendorff, 2005).. Kakor dolgo bo obstajal pohlep, tako dolgo bodo posamezniki, ki bodo dovzetni za korupcijo. Zloraba oblasti ima izjemno razgrajujoče sistemske učinke. Razkraja temeljni odnos med posameznikom in drţavno/politično oblastjo, to je zaupanje v zakonitost, pravičnost in delovanje pravne drţave ter neposredno hrani učinkovitost njenega delovanja. Korupcijo bi lahko imenovali zmaga lakomnosti nad poštenostjo. Za svojo ţrtev ima druţbo kot celoto, saj zmanjšuje gospodarsko rast, povečuje revščino. Slaba stran korupcije je, da spodkopava verodostojnost politike.. Odkrivanje korupcije poteka na podlagi prepoznavanja ustreznih indikatorjev, to je pojavov in oblik, iz katerih je mogoče sklepati o posameznikovem koruptnem vedenju. Ker je korupcija zgolj simptom - eden izmed bolezenskih znakov druţbene anomalije, je preventivna dejavnost usmerjena širše na celotno drţavno upravo.. Neizpodbitno dejstvo je, da je korupcija prisotna na vseh ravneh in v vseh oblikah delovanja drţave (Arnim, 2003). Korupcija je problem celega sveta, pogosto se dogaja v drţavah, kjer se demokracija šele začne razvijati. Čim večji je pohlep po boljšem ţivljenju, ki pa si ga posamezniki ne morejo privoščiti z lastnim delom, se začne korupcija. Korupcija se pojavlja na vseh nivojih ţivljenja, najpogosteje se pojavlja v primerih vpliva na politike, ki potem podpirajo določene zakone. Prav tako drţavni uradniki, ki 1.

izdajajo dovoljenja in zaračunajo premajhne takse, ali pa za svoje usluge dobijo kakšne nezakonite ugodnosti. Če sledimo tej logiki se hitro pokaţe slika ene korupcijske druţbe, kjer je podkupovanje dnevna praksa. Dejstvo je, da je korupcija v Nemčiji zelo razvejena in ima globoke korenine. Primere korupcije v Nemčiji ni potrebno dolgo iskati, saj je korupcija efektiven, atraktiven in zelo lukrativen posel, ki cveti med politiki, uradniki, gradbeniki in je del njihove poslovne politike, kar naredi letno milijonsko škodo. Nemška druţba je zelo prepletena s korupcijo, kar si tudi sama oblast prizna, saj niti eden veliki projekt ni speljan brez podkupovanja (Schenckendorff, 2005). V svojem diplomskem delu bom na splošno prikazal korupcijo v Nemčiji,. njeno. zgodovino, njeno razvejenost in posledice korupcije. Naredil bom primerjavo korupcije v Nemčiji in drugimi evropskimi drţavami. V poglavjih diplomskega dela sem predstavil pojem korupcije in njeno škodo ter oblike korupcije. Nadalje sem opisal zgodovino korupcije v Nemčije in dejavnike, ki vplivajo na oblike korupcije. Sem spadajo enkratno podkupovanje, priloţnostno podkupovanje in podkupovanje na ravni drţavnega usluţbenca. Zelo velik problem je tudi korupcija v politiki in javni upravi. Prikazano imam statistične podatke podkupljivosti po tabelah.. Opisal sem tudi organizacijo TI, njeno zgodovino in razvoj ter njeno vlogo pri boju proti korupciji. Nadalje imam opisano tipe in indikatorje pri korupciji, ki se delijo na nevtralne in specifične. Zelo podrobno sem opisal formalne in neformalne organizacije pri boju proti korupciji.. Namen in cilj mojega diplomskega dela je v prvi meri, da se podrobneje seznanim s korupcijo. Moj namen je spoznati vrste in obseţnost korupcije, ter uspešnost iskanja korupcije v Nemčiji. Nadalje ţelim prikazati slabe vplive korupcije v posamezni drţavi, kjer je podkupovanje na dnevnem redu in da se je ne da preprečiti, ampak si ţelijo le, da bi jo omejili.. 2.

2. Pregled stanja korupcije v Nemčiji. 2.1. Opredelitev pojma korupcije v Nemčiji. Pojem korupcija je zelo širok, saj ga najdemo v vseh slojih, naj bo v političnem, gospodarskem ali v druţbenem ţivljenju. Za drţavljane je vedno pomembno, kaj se dogaja v politiki ali v gospodarstvu. V preteklosti je postal boj proti korupciji vse bolj zanimiv, saj si je zasluţil povečano pozornost na vseh mednarodnih dnevnih sejah. Za odkrivanje korupcije gre zahvala odločnosti in pogumu drţavljanom, ki so začeli glasno govoriti o korupciji in tako pritegniti pozornost inštitucij, ki so zato primerne - oddelek za boj proti korupciji (Schenckendorff, 2005).. 2.2. Kaj je korupcija. Pojem korupcije še ni dokončno definiran. Korupcija je kaznivo dejanje, prav tako etično in moralno vprašanje takega dejanja. Za raziskovanje korupcije so potrebna različna delovna telesa drţave, ki se nanašajo na naslednje kriterije: . zloraba uradnega poloţaja,. . prejemanje podkupnine,. . na pobudo ali lastno iniciativo,. . zagotavljanje osebne koristi,. . ugotavljanje neposredne škode v drţavi,. . prikrivanje nečistih poslov (Vahlenkamp, Knauss, 1997).. Beseda korupcija ni zajeta niti v kazenskem zakoniku, niti v kazenskem postopku. Vseeno so bile pomembne spremembe z zvezi s kazenskim pravom sprejete v zakonu o boju proti korupciji. Zakon za boj proti korupciji iz leta 1997 zajema naslednje člene v kazenskem zakoniku Zvezne republike Nemčije: . okoriščanje – člen 331, 3.

. podkupljivost – člen 332,. . dodeljevanja ugodnosti – člen 333,. . podkupovanje – člen 334,. . posebno teţki primeri podkupovanja in podkupljivosti – člen 335,. . kazniva dejanja v povezavi s konkurenco – člen 298,. . podkupovanje v poslovnem prometu – člen 299,. . podkupljivost v poslovnem prometu – člen 300,. . podkupovanje volivcev – člen 108b,. . podkupovanje poslancev v povezavi s kupovanjem političnih glasov – člen 108e (Bannenberg, 2002).. 2.3. Oblike korupcije v Nemčiji. Za korupcijo ni nikoli točnih podatkov, ker je to preveč prikrita dejavnost storjena na diskreten način, vseeno če gre za legalno ali nelegalno dejavnost. Korupcija je sistemski kriminal, ki nastaja zaradi dviga morale. Če ţelimo nekomu pomagati in je ta pomoč brezplačna, a druga oseba na ta način obogati, smo mu s tem veliko pripomogli. Tu je lahko izrečena le ena beseda. Korupcijo spremlja cela vrsta kriminalitete, zato se z zvezi z njo oblikujejo različna vprašanja: . katere oblike dejanj tvorijo korupcijo;. . kateri so dejavniki, ki prispevajo k temu, da mislimo, da so neka ravnanja bolj koruptivna od drugih;. . katere okoliščine omogočajo da sploh nastaja korupcija (Schenckendorff, 2005).. 2.3.1 Enkratno podkupovanje, priloţnostna in bagatelna korupcija Pri enkratnem podkupovanje gre za obliko podkupovanja, katera ni ponavljajoča in je določena glede na situacijo. Krog vpletenih je omejen na majhno število oseb. Pri tej obliki podkupovanja se podkupovalec in podkupljiva oseba ne poznata in se srečata v. 4.

določeni situaciji, pri kateri si hoče podkupovalec z majhno vsoto denarja pridobiti neko prednost. Samo v majhnem delu poznanih korupcijskih primerov gre za priloţnostno in bagatelno korupcijo. V večini področjih drţavnih uradih pa najdemo skozi leta nekontrolirano obliko rastočih struktur, z veliko število oseb in z veliko škodo za javnost. Tipičen primer priloţnostne korupcije je policijska patrulja, katera ustavi voznika avtomobila, ki je naredil prekršek in se ta voznik ţeli izogniti ovadbi s podkupovanjem policista (Schenckendorff, 2005).. 2.4. Zgodovina korupcije v Nemčije. Ob ustanovitvi nemškega kraljestva leta 1871 do Bismarcka in nastajanja Zvezne deţele leta 1949, se je ţe pojavila korupcija kot posebna ugodnost, v obliki podkupovanja. Večja korupcija se je dogodila ob ustanovitvi BDR- Zvezna Republika Nemčija, ko se je parlament odločal o glavnem sedeţu drţave, ali bo v Frankfurtu ali v Bonnu, so začeli s podkupovanjem vplivati na odločitev parlamenta. Da pa to ni bil edini primer vpliva na politično odločitev v nemški zgodovini, se je pokazalo, kako hitro je rasla korupcija v političnem okolju. Vzroki kaznivega dejanja v politiki so bili zelo različni. V 60-ih so bili najbolj podkupljivi drţavni uradniki in poslanci, kar se je oblikovalo v velike politične škandale. Največ. korupcijskih očitkov je padalo na ministre in. poslance, ki so zaradi podkupovanja zamenjali stranko. Med njimi sta bila Lockheed in Flick. Tudi večji del funkcionarjev v višjih političnih krogih je bil povezani v podkupovanje, za oddajanje glasov v parlamentu. Tako se pokaţe v posameznih primerih zadosti opornih točk, kakšen vpliv in moč v druţbi ima korupcija. V zadnjih 40. letih so si lahko kritični opazovalci sami naredili vtis, s kakšno močjo raste korupcija v gospodarstvu in politiki (Schenckendorff, 2005). 2.4.1 Korupcija na ravni drţavnega usluţbenca Val korupcije v Nemčiji je imel predvsem veliko moč na področju kaznivih dejanj, kjer so aktivno in pasivno sodelovali drţavni uradniki. V začetku 60. let so bile darila za. 5.

podkupovanje električni aparati, avtomobili ali celo hiše. Ob gospodarskem razcvetu pa so bile še večje moţnosti za podkupovanja (Schenckendorff, 2005). Akterji korupcije so tako drţavni usluţbenci na vseh ravneh, privatne osebe iz korporacijskih druţb in člani organiziranih kriminalnih skupin. Če si pobliţe ogledamo korupcijo v drţavnem sektorju, je takšna korupcija obnašanja, ki izvira iz sluţbenih dolţnosti drţavnega uradnika in ki v zasebne ali statusne koristi zlorabi zakone v okviru svojih pooblastil. Takšni so primeri sprejemanja podkupnin, nepotizem in prisvojitev javnih virov za privatne namene. Tovrstna korupcija zajema tako osebe, ki sprejemajo, kot tiste, ki dajejo kakršnokoli obliko podkupnin.. 2.5. Korupcija v politiki in upravi. Ločevati moramo korupcijo med politiko in upravo. Pri korupciji v upravi je mišljeno podkupovanje med delavci uprave in sorodniki, znanci in prijatelji. Tipični primeri so, ko gre za urejanje kakšnih dokumentov, vlog ali celo pri oddaji javnih naročil, vse to brez čakalnih dob. Seveda so oblike korupcije v javni upravi različne. Razlikujemo med uslugami med znanci in prijatelji ali pa da gre za kakšno zadevo pri kateri se da denar v kuverti pod mizo. Tu razlikujemo štiri skupine korupcije: . enkratno podkupovanje ali bagatela (manjša vrednost);. . odnosi med uradniki in podkupovalci, ki se poznajo daljši čas in vedno se ponavljajoča se koruptivna dejanja;. . povezava med mreţo velikih gradbenih magnatov in tistimi, ki jim priskrbijo kakšno uslugo (razni natečaji, javna naročila);. . organizirana korupcija na gospodarskem in političnem nivoju.. Korupcija v politiki je mišljeno skorumpiranost ministrov, poslancev in drugih drţavnikov. Posebne pravice poslancev in ministrov so, da sami odločajo, kaj se šteje za korupcijska dejanja. Določeno imajo višino zneska do katere lahko prejemajo tako imenovana darila. Po zakonu sploh ne bi smeli sprejemati daril, tako dolgo dokler imajo mandat v politiki.. 6.

Političnim strankam je dovoljeno prejemanje prostovoljnih prispevkov v višini 10.000€, ki jih morajo prijaviti, nad 50.000€ višji zneski pa morajo biti javno objavljeni. Znano je tudi kupovanje glasov med političnimi strankami v parlamentu. Sedaj je zakonodajalec predvidel tudi za taka dejanja kazen, ki pa jo je zelo teţko dokazati, saj se takšna dejanja dogajajo za zaprtimi vrati. Direktna povezava med politiki in podkupovalci se zelo teţko dokaţe, saj se vsi prisotni zavijejo v molk in tako se ne more dokazati konkretna povezava med vsemi vpletenimi. Iz tega razloga je teţko raziskati, če se je korupcija povečala ali padla. Agencija »Transparency Internationale« je od leta 1995 poskušala dognati relativni nivo korupcije v politiki med deţelami v Nemčiji in uredila korupcijski seznam. Raziskava je pokazala, da je bila Nemčija leta 1999 na 14. mestu na » CORRUPTION RECENTION INDEX«, v letu 2000 je padla ţe na 17. mesto in leta 2001 ţe na 20 mesto. Takšne meritve niso realno zajele vse oblike korupcije (Arnim, 2003).. 2.6. Statistični podatki o korupciji v Nemčiji. Korupcija v Nemčiji je bolj razširjena in globlje zakoreninjena, kot je bilo doslej predvidevano. Trenutno pa ne mine niti dan, da ne bi dnevno poročali o novih aferah v gospodarstvu in upravah, kjer gre za velike vsote denarja. Vprašljivo je, ali bo korupcija v Nemčiji, tako kot v Severni Ameriki, tema vsakdanjika. Po oceni nemških psihologov obremenjuje korupcija gospodarstvo vedno bolj s podkupovanjem. Takega mnenja je bila ţe leta 1995 polovica menedţerjev (Bannenberg, Schaupensteiner, 2004). V policijsko kriminalno statistiko štejemo samo policiji znana kazniva dejanja. Primeri, ki so obdelani s strani sodišča in carine, niso zajeti v to statistiko. V statistiko so zajeta samo najhujša kazniva dejanja korupcije. Med leti 1971 do 1993 niso bila zajeta kazniva dejanja podkupovanja posamezno, ampak so bila zajeta pod skupino kaznivih dejanj v upravah. V to skupino so še spadali poleg telesnih poškodb v upravah tudi zasledovanje nedolţnih in izdaja poslovnih skrivnosti. Zaradi tega ni bilo točnih podatkov podkupovanja do leta 1993 (Bannenberg, Schaupensteiner, 2004).. 7.

Prikazana statistika je dokazana in pravnomočno obsojena kazniva dejanja v številkah in letnicah.. Tabela 1: Korupcijski postopki iz policijske kriminalistike Okoriščanje. 1994. 1995. 1996. 1997. 1998. 1999. 291. 241. 621. 1068. 1746. 905. 851. 818. 1281. 1239. 619. 687. 194. 150. 474. 406. 280. 363. 1666. 1917. 1493. 848. 958. /. /. /. 5. 39. (331. člen) Podkupljivost (332. člen) Dodeljevanja ugodnosti (333. člen) Podkupovanje 1906 (334. člen) 335. člen. /. Vir: Bannenberg, Schaupensteiner, 2004 Primeri pasivnega podkupovanja po členih 331, 332 in primeri aktivnega podkupovanja po členih 333, 334 nam v letih 1994-1999 podajo sledečo sliko.. Tabela 2: Primeri podkupljivosti med letom 1994-1999 Člen 331, 332. Člen 333, 334. 1994. 1142. 2001. 1995. 1059. 1816. 1996. 1902. 2391. 1997. 2307. 1899. 1998. 2365. 1128. 1999. 1592. 1321. Vir: Bannenberg, Schaupensteiner, 2004 Skupne številke primerov, ki so se razvile med leti1994-1999 so naslednje:. 8.

Tabela 3: Številke primerov za člene 331-334 med leti 1994-1999 (oz. člene 331-335 od leta 1998 naprej) 1994. 1995. 1996. 1997. 1998. 1999. 3242. 2875. 4293. 4206. 3498. 2952. Vir: Bannenberg, Schaupensteiner, 2004 Številke v tej tabeli kaţejo naglo padanje korupcijskih primerov, ki pa niso realne, saj v njej niso zajeti vsi primeri enkratnega podkupovanja. Če izračunamo deleţ vseh registriranih korupcijskih deliktov, ki so policiji znani, pridemo do majhnega deleţa korupcije za leto 1994 na 0,05% (pri skupaj 6537748 primerih), za leto 1995 pa 0,04% (skupaj 6668717 primerov). Takšna rast kriminalnih deliktov je ostala skoraj nespremenjena do leta 1999.. V tabeli 3 so zajeti tudi druga kriminalna dejanja kot so umori in poskusi umorov, ki pa imajo majhno procentualno vrednost.. Tabela 4: Osumljenci in obsojene osebe med letom 1994-1999 Členi 331-334. Osumljenci. Obsojene osebe. (člen 335 od 1998) 1994. 3242. 1467. 230. 1995. 2875. 2112. 339. 1996. 4293. 2127. 429. 1997. 4206. 2117. 534. 1998. 3498. 2612. 402. 1999. 2952. 1773. /. Vir: Bannenberg, Schaupensteiner, 2004. 9.

Tabela 5: Osumljenci in obsojene osebe po členu 331 med letom 1995-1999 Člen 331 Primeri. Osumljenci. Obsojene osebe. 1995. 241. 216. 15. 1996. 621. 440. 8. 1997. 1068. 561. 15. 1998. 1746. 1258. 28. 1999. 905. 393. /. Vir: Bannenberg, Schaupensteiner, 2004 Tabela 6: Osumljenci in obsojene osebe po členu 332 med letom 1995-1999 Člen 332 Primeri. Osumljenci. Obsojene osebe. 1995. 818. 249. 47. 1996. 1281. 347. 63. 1997. 1293. 503. 85. 1998. 619. 423. 88. 1999. 687. 394. /. Vir: Bannenberg, Schaupensteiner, 2004 Tabela 7: Osumljenci in obsojene osebe po členu 333 med letom 1995-1999 Člen 333 Primeri. Osumljenci. Obsojene osebe. 1995. 150. 140. 12. 1996. 474. 195. 5. 1997. 406. 235. 19. 1998. 280. 146. 11. 1999. 363. 253. /. Vir: Bannenberg, Schaupensteiner, 2004. 10.

Tabela 8: Osumljenci in obsojene osebe po členu 334 med letom 1995-1999 Člen 334 Primeri. Osumljenci. Obsojene osebe. 1995. 1666. 1507. 265. 1996. 1917. 1145. 353. 1997. 1493. 818. 415. 1998. 848. 778. 275. 1999. 958. 744. /. Vir: Bannenberg, Schaupensteiner, 2004 Podatki v tabelah kaţejo kako z leti narašča korupcija, koliko ljudi je bilo osumljenih in koliko oseb je bilo pravnomočno obsojenih po členih kazenskega zakonika 331-335. Veliko primerih je število osumljenih naraslo, a zelo malo je obsojenih oseb, kar nakazuje na delovanje policije in toţilstva, če je na koncu tako malo obsojenih oseb.. 2.7. Primerjava z Evropo. Corruption Perception Index (CPI) je izračun števila točk, ki jih lahko zbere posamezna drţava in se nanaša na zaznavo stopnje korupcije. Ta index izračunava Transparency International (TI) s pomočjo poslovneţev in analitikov v agencijah za ocenjevanje tveganja in splošne zaznave v javnosti. Najbolj nekoruptivna drţava lahko zbere maksimalno 10 točk, najbolj koruptivna drţava pa zbere 0 točk. V Transparency International sodelujejo ugledni posamezniki civilne druţbe, drţavnih organizacij in gospodarstva. Njihov cilj je izgraditev sistema, ki bi deloval proti pojavu korupcija in vzpostavitev skupnega programa za boj proti korupciji.. 11.

Tabela 9: TI Corruption Perception Index (CPI) 1999/2000 1999. 2000. Mesto Drţava. CPI. Mesto. Drţava. CPI. 1. Danska. 10. 1. Finska. 10. 2. Finska. 9,8. 2. Danska. 9,8. 3. Nova Zelandija. 9,4. 3. Nova Zelandija. 9,4. Švedska. 9,4. Švedska. 9,4. Kanada. 9,2. 5. Kanada. 9,2. Islandija. 9,2. 6. Islandija. 9,1. 7. Singapur. 9,1. Norveška. 9,1. 8. Nizozemska. 9,0. Singapur. 9,1. 9. Norveška. 8,9. 9. Nizozemska. 8,9. Švica. 8,9. 10. Velika Britanija. 8,7. 11. Luksemburg. 8,8. 11. Luksemburg. 8,6. 12. Avstralija. 8,7. Švica. 8,6. 13. Velika Britanija. 8,6. 13. Avstralija. 8,3. 14. Nemčija. 8,0. 14. ZDA. 7,8. 15. Hongkong. 7,7. 15. Avstrija. 7,7. Irska. 7,7. Hongkong. 7,7. 17. Avstrija. 7,6. 17. Nemčija. 7,6. 18. ZDA. 7,5. 18. Čile. 7,4. 19. Čile. 6,9. 19. Irska. 7,2. 20. Izrael. 6,8. 20. Španija. 7,0. 21. Portugalska. 6,7. 21. Francija. 6,7. 22. Francija. 6,6. 22. Izrael. 6,6. Španija. 6,6. 23. Japonska. 6,4. 24. Bocvana. 6,1. Portugalska. 6,4. 25. Japonska. 6,0. 25. Belgija. 6,1. Slovenija. 6,0. 26. Bocvana. 6,0. 27. Estonija. 5,7. 27. Estonija. 5,7. 28. Tajvan. 5,6. 28. Slovenija. 5,5. 99. Kamerun. 1,5. 90. Nigerija. 1,2. 5. Vir: Bannenberg, Schaupensteiner, 2004 12.

Slika 1: TI Corruption Perception Index (CPI). Vir: http://www.transparency.de/. Tabela 10: TI Corruption index (CPI) 2001-2009 Drţava Nemčija Leto. Mesto. CPI. 2001. 20. 7.4. 2002. 18. 7.3. 2003. 16. 7.7. 2004. 15. 8.2. 2005. 16. 8.2. 2006. 16. 8. 2007. 16. 7.8. 2008. 14. 7.9. 2009. 14. 8. Vir: http://www.transparency.org/policy_research/surveys_indices/ 13.

3. Transparency International (TI) v Nemčiji. 3.1. Zgodovinski razvoj. Nekdanji direktor svetovne banke (Westbank) Peter Eigen je v Berlinu leta 1993 ustanovil protikorupcijsko organizacijo TI. Kot sodelavec v svetovni banki se je začel zavzemati za boj proti korupciji. Z desetimi sodelavci je začel zelo teţki boj proti korupciji in ustanovil vodilno organizacijo TI Nemčija z anti korupcijsko komisijo. Organizacija TI se je zelo teţko borila proti drugim organizacijam. Ţeleli so si na hitro urediti sedeţ TI organizacije. Začetna srečanja so imeli po institutih, v ţivalskem vrtu v Berlinu in v privatnih prostorih. Kot vsaka organizacija je tudi TI zaţivela preko osebnih kontaktov. Februarja 1995 je bil sklican sestanek TI, ki je takrat ţe štela 18 članov in izvolili so svoje drugo predsedstvo. Izvolili so si 5 člansko predsedstvo, za predsednika so izvolili prof. Wallerja, za namestnika pa prof. Lührja in Ludwiga von Reicheja. Njihova prva naloga je bila, da je TI Nemčija bila vpisana v register organizacij. To jim je uspelo komaj 5. januarja 1996, do tedaj so pa delovali kot nelegalna organizacija. Večje teţave so imeli tudi z davčno upravo, kjer so jih morali prepričati, da dobijo status organizacije, ki opravlja naloge za dobro občanom. V katalogu organizacij ni bila navedena takšna vrsta organizacije, ki bi se borila proti korupciji, zato so jo na začetku navedli kot organizacijo z gospodarsko dejavnostjo. Leta 1996 je tudi OECDkonvencija prišla do zaključka, da si morejo organizacije za boj proti korupciji skupaj pomagati, se skupaj boriti, saj so indeksi pokazali, da korupcija hitro narašča. Januarja je prišlo do prvega takšnega sestanka, katerega so se udeleţili Michael Wiehon in Peter Waller iz TI Nemčija, predsedniki večjih gospodarskih podjetij, predstavnik OECD-ja in takratni predsednik Richard von Waizsäcker. Heterogena skupina veljakov takrat sprejme soglasje, da zelo hitro naraščajoča korupcija slabo vpliva na drţavo in da jo treba nujno zavirati.. 14.

TI Nemčija je dobila dober ugled, saj so napovedali boj proti korupciji v gospodarstvu, politiki in medijih, TI so dobro sprejeli tudi civilni prebivalci in ponudili pomoč pri odkrivanju korupcije. Uspeh organizacije je bil zgrajen na častnem, brezplačnem delu članov v spoznanju, da je korupcijo potrebno zatreti (http://www.transparency.de/UEber-uns.44.0.html). TI se je osredotočil predvsem na korupcijo v javnem sektorju in jo definira kot zloraba javnega poloţaja. Deluje ţe v več kot osemdesetih drţavah sveta (OECD Observer, 2000: 33). TI je nevladna organizacija, katere primarna funkcija je obveščevanje ljudi o korupciji, kar pomeni, da se osredotoča predvsem na preprečevanje korupcije kot pojava. Za odkrivanje korupcijskih primerov so pristojni drugi organi: . policija,. . toţilci,. . sodstvo,. . mediji.. 3.2. Škoda in škodljivost korupcije. Korupcija povzroči veliko materialno škodo, katere velikost se ne da točno določiti. Po ocenitvi in izračunu se škoda korupcije v javnem gradbeništvu giblje v Nemčiji na leto pribliţno 6,8 milijard €. Na leto doseţejo ţe z vnaprej dogovorjenimi javnimi naročili. Denar, ki se prejme s podkupovanjem je nezakonit, zato ni viden pri davčni obravnavi. Ta sredstva pa se ne vlagajo v investicije, ki predstavljajo temelj ekonomskega, tehnološkega, znanstvenega in socialnega napredka, temveč se vloţijo v luksuzne dobrine ali pa na tuje račune v »OF-SHORE« središču. Taki prenosi kapitala v tuje banke siromašijo domače gospodarstvo in onemogočijo njen razvoj. Neposredna škoda pa je tudi, da prebivalci izgubijo zaupanje v demokratične procese.. 15.

Strokovnjaki s področja korupcije se zavedajo, da korupcija na daljši čas zaviralno vpliva na rast gospodarstva. Nekateri ekonomisti pa celo menijo, da podkupnina lahko spodbudi gospodarsko rast, saj najboljše projekte dobijo podjetja, ki si lahko privoščijo velike podkupnine in tako tudi uradniki dobijo denar, saj menijo, da so njihove plače prenizke. Mednarodne finančne inštitucije so na podlagi dolgoletnih izkušenj ugotovile, da korupcija zmanjšuje drţavne prihodke in poveča javno porabo, nadalje prispeva k povečanju proračunskega primanjkljaja in oteţuje oblikovanje usklajene finančne politike. Zaradi korupcije se začnejo pojavljati velike razlike med bogatimi in revnimi, pojavlja se revščina, vse več je brezposelnih (revnejših), s tem se zmanjšuje kvaliteta ţivljenjskega okolja (Schenckendorff, 2005). Gospodarska kriminaliteta je leta 2003 povzročila najmanj 6,8 milijard € škode. V primerjavi z drugimi kaznivimi dejanji (kraja, vlom) je škoda za 4,2 milijard €. Samo 1,3% vseh policijsko registriranih deliktov je gospodarskih kaznivih dejanj, vendar pa ta dejanja povzročajo 57% škode (Bannenberg, Schaupensteiner, 2004). Vsaka korupcija ni enaka, a vsaka naredi škodo in ima uničujoč učinek na gospodarski in politični razvoj drţave. Škodo korupcije delimo na materialno in nematerialno škodo. K materialni škodi štejemo podkupovanje na vseh področjih gospodarstva. Korupcija je tudi del gospodarske kriminalitete. Največ škode se naredi preko javnih naročil, z vnaprej sklenjenimi pogodbami (off-shore). Off-shore se ponavadi uporablja za druţbe, ki so bile ustanovljene predvsem za to, da se preko njih izvajajo finančne transakcije, ne da bi morali pri tem razkriti identiteto dejanskih lastnikov druţbe tretjim osebam. Takšne druţbe so ustanovljene tako, da je vanje vloţen najmanjši moţni kapital (ustanovitveni kapital),. prav tako pa takšne. druţbe ponavadi nimajo redno zaposlenih oseb. Lastniki off-shore se tako pogosto neznani direktorji druţbe, niso pa redki primeri, ko iste osebe nastopajo kot direktorji v več sto druţbah off-shore. V Sloveniji se zlasti uporabljajo off-shore druţbe in Delawa, Liechtenstaina, Cipra, Luksemburga, Dublina in Londona. 16.

Nematerialna škoda pa se naredi, korupcija ogrozi in predvsem izniči zaupanje prebivalstva v demokratičnem procesu. Tako se kapital in znanje v takem okolju speljejo v neproduktivno področje. Korupcija je pojav, ki ga je teţko odkriti, kaj šele meriti njegovo pojavnost v druţbi. Dobovšek (2000: 1074) pravi, da je korupcijske mreţe teţko odkriti, ker ni ţrtev v klasičnem primeru.. 3.3. Tipi in indikatorji korupcije. Policijska korupcija je tako kot vsaka druga oblika korupcije v temeljnem nasprotju z določili ustave, zakonov in s kodeksom poklicne etike. Zaradi hudih negativnih učinkov, ki jih ima na druţbeno strukturo in javnost, se je nanjo potrebno vsakokrat nemudoma odzvati z mehanizmi notranje in zunanje kontrole. Pri tem je potrebno poudariti, da je policija zaradi svojih velikih pooblastil zelo privlačna za razraščanje korupcije (Rozman, 1998). Korupcija onemogoča učinkovito in zakonito opravljanje z zakonom določene naloge policije. Zloraba oblasti ima slab odnos med drţavno-politično oblastjo in posameznikom. Korupcija v policiji ima negativen vpliv, saj krepi nezaupanje drţavljanov. Delo policista je eno najbolj vidnih oblik delovanja oblasti. Kvaliteta policijskega dela pomeni drţavljanom merila kvalitete delovanja cele oblasti. Zato sta policijsko delo in izvajanje zakonodaje velikega pomena za varnost in dobro ţivljenje ljudi.. 3.3.1 Tipi korupcije v policiji . Notranja korupcija: doseganje določene koristi s podkupovanjem nadrejenih ali podrejenih.. . Zunanja korupcija: pritisk na policijske dejavnosti in vodenje ter dolgotrajno ali občasno (pre) usmerjanje policijskih aktivnosti in odločitev.. . Individualna korupcija: podkupovanje posameznikov ali podkupovanje »v kriminalnem paru«.. 17.

. Institucionalizirana korupcija: korupcija celotne policijske organizacije.. . Politična korupcija policije: politična korupcija v povezavi s policijsko slednjo »sili, hrani in hrabri« (Pečar, 1992).. 3.3.2 Indikatorji korupcije. Potek prepoznavanja indikatorja korupcije razlikujemo med: . nevtralni indikatorji korupcije, ki kaţejo na moţne nepravilnosti, običajno za korupcijo, vendar pa sami še niso zadosten indikator korupcije;. . specifični indikatorji. korupcije, ki kaţejo na moţno korupcijo (Tratnik. Volasko, 1999).. 3.3.2.1 Nevtralni indikatorji. Nevtralni indikatorji korupcije so: . razkošen ţivljenjski stil, ki ga ni moţno razloţiti s posameznikovimi dohodki, razkazovanje statusnih simbolov;. . nenadna sprememba ţivljenjskega stila;. . druţbeni in osebni problemi;. . honorarna zaposlitev, ki je podobna redni zaposlitvi;. . sprejemanje daril (obiski na predstavitvah različnih podjetij), plačevanje hrane in zapitkov v restavracijah, barih;. . pogosta srečanja z javnimi pogodbeniki ali poslovnimi partnerji;. . udeleţba na zasebnih ali poslovnih srečanjih, zabavah, potovanjih;. . nenavadni posebni pogoji za nakup (cene / posebni popusti / posebni roki/, odplačila, skrajšanje običajne čakalne dobe);. . sprejemanje posebnih razkošnih reklamnih daril tudi na domač naslov);. . nenavadna velikodušnost pogodbenika;. . ponudba za sponzorstvo;. . obnašanje zaposlenega, kot da je v sluţbi nepogrešljiv;. . odrekanje prostemu času; prihajanje na delo, kljub bolezni (da bi se na ta način izognil vpogledu koga drugega v njegovo delo); 18.

. nalaganje dodatnega dela na lastno pobudo;. . jemanje dela domov;. . nerazloţljiva odtujenost;. . redkobesednost do sodelavcev in nadrejenih;. . nenadna nerazloţljiva sprememba stališč (zagovarja projekta, ki ga je prej zavračal);. . nepričakovana zavrnitev premestitve ali napredovanja (še posebej, če to pomeni izboljšanje materialnega stanja);. . nenavadno izboljšanje odnosa med uradniki in pogodbeniki ali ponudniki;. . odsotnost pritoţb ali konfliktov tam, kjer jih je običajno mogoče pričakovati;. . izvajanje postopkov v teţavnih primerih, ko usluţbenec nima dovolj specializiranega znanja (Tratnik Volarko, 1999:13-14).. 3.3.2.2 Specifični indikatorji Specifični indikatorji so : . odločitve, ki ne bi smele biti narejene na način kot so bile storjene;. . nerazloţljive odločitve, ki so v interesu nekih tretjih oseb (npr. prosilcev);. . zloraba, svojevoljna interpretacija ali prekoračitev diskrecijskih pooblastil;. . zloraba ali enostranska razlaga presojanj;. . drugačna presoja ali izvedba postopkov kot predhodnih podobnih ali enakih primerih;. . različno ocenjevanje oz. obravnava dogodkov z enakim dejanskih stanjem;. . odpoved kontrole ali preverjanja, čeprav zato obstaja utemeljen sum;. . vplivanje in poskusi vplivanja nepristojnih usluţbencev drugih resorjev na potek dogajanja;. . ignoriranje ali spregledanje dolţnosti (so)podpisovanja v kritičnih trenutnih, postopanje na svojo roko;. . ponavljajoče opravljanje sluţbenih nalog tudi zunaj običajnega delovnega časa, brez obrazloţitve, da je to v sluţbenem interesu;. . določila v zaključku pogodb, ki so za upravni organ neugodna in ki ga zavezuje dolgoročno;. 19.

. ponavljajoče sodelovanje le z določenimi ponudniki ali prejemniki naročil (t.i. »dvorni dobavitelji«);. . opazna popustljivost pri sklepanju pogodb;. . manjkajoči vhodni ţig v pisni korespondenci s ponudniki, prejemniki naročil ali prosilci;. . pobuda predstojnika, da nek kritičen dogodek podrejeni »obdelujejo« brez nadaljnjega preverjanja (»s pristankom«);. . nerazloţljiva pospešitev nekega postopka in ob tem zanemarjajo ostalih dogajanj, ki so bila še do nedavna prioriteta;. . zanemarjanje pravnih in drugih pomislekov, ki nasprotujejo pozitivni odločitvi;. . izogibanje spoštovanju predpisov (Tratnik Volasko, 1999:14).. 20.

4. Korupcija in neformalne inštitucije v Nemčiji. V tradicionalnem politično-znanstvenem razumevanju, so ustanove na splošno bile in bodo razumljene, kot ustaljene in empirično opazovane organizacijske strukture (vlada, parlament, sodstvo idr.). Ţe samo ustava kot neka nadinstitucija, ki ureja vse politične ustanove in zajema norme in drţavne usmeritve, predstavlja materijo, katera je empirično nekoliko manj dosegljiva, kadar preučujemo njeno izvajanje (ustavna realnost). Takšni paleo-institucionalistični pristopi so prikazovali ustanove kot formalne politične ureditve, se pravi v smislu neke oblike vladavine.. Razumevanje. sociologije. in. nove. institucionalne. ekonomije. oz.. t.i.. neo-. institucionalizma, je znatno na višji ravni. Primer sociološke uporabe nam daje Luhmann (Luhmann, 1974): »Ta koncept (institucije) ne označuje samo kompleks norm v sociologiji, temveč kompleks dejansko pričakovanih vedenjskih oblik, ki postanejo v zvezi z neko socialno vlogo aktualne in lahko vseskozi računajo na socialno soglasje. (...) Institucije so trenutno, tako strokovno kot socialno, posplošene vedenjske oblike in kot take tvorijo strukturo socialnih sistemov«.. Iz institucionalno-ekonomske. perspektive definira Douglass North (North, 1992) institucije kot »Pravila neke druţbe ali (...) od človeka izumljene omejitve človeške interakcije«. North strogo ločuje institucije od organizacij podobno kot je razumevanje pravil igre in igralcev. »Neo-institucionalni« pristopi izhajajo iz nekega razširjenega institucionalnega koncepta. Ta razširjeni institucionalni koncept je pa ţe skoraj edina skupna točka neoinstitucionalnim pristopom, katerih različico je Robert Goodin pripeljal do upravičene razsodbe: »'Novi institucionalizem' ni ena stvar, ampak mnoge« (Goodin, 1996). Konec 70-ih in v začetku 80-ih so se v ekonomiji, sociologiji in političnih znanostih medsebojno neodvisno razvili pristopi, ki so močno povečali pomen institucij. Kljub velikim razlikam med njimi obstaja neko skupno teoretično jedro (Immergut, 1999). To je skupna osnovna predpostavka »institutions matter«. Napram sistemskoteoretičnim, vedenjskim ali strogim pristopom racionalne izbire so si neoinstitucionalistični pristopi, v pomenu institucijskih struktur za socialno ravnanje, enaki: 21.

»..skupni raziskovalni program je študija institucionalnih učinkov, ki se kjerkoli ali kakorkoli pojavijo« (Immergut, 1998). Značilnost teh institucijskih struktur je njena nad-individualna obstojnost, ali po besedah B. Guy Petersa: »… strukture vztrajajo medtem ko individuumi pridejo in grejo.« (Peters, 2000). Izhajajoče iz tega lahko v politični znanosti izločimo tri neoinstitucionalistične variante, ki v osnovnih vprašanjih zavzemanjo različna stališča in niti enkrat ne pokaţejo enotnega institucionalističnega razumevanja: sociološki oz. kulturni. institucionalizem,. institucionalizem. racionalne. izbire. in. zgodovinski. institucionalizem (Hall/Taylor, 1996). Čeprav so se te tri šole medsebojno neodvisno razvile, imajo kljub svojim razlikam skupno podlago: »Skupen jim je velik del analitične podlage, na podlagi katere razumevanje pristopov bi lahko bilo uporabljeno za dopolnjevanje ali krepenje drugih« (Hall/Taylor, 1996). Naslednje izpeljanke se gibljejo na tej skupni podlagi in so za vsako od teh treh smeri odprte. Na eni strani neo-institucionalističnega spektruma stoji sociološki institucionalizem. Kot referenca veljajo organizacijsko-teoretična dela od Jamesa G. Marscha in Johana P. Olsena (1984, 1989). Gre za močno strukturalistično-kulturno prevladujoči pristop, ki povdarjajo vloţke akterjev v vodilne institucijske strukture. Kot institucije so veljale, zraven formalnih in neformalnih pravil, procedur in norm, tudi simboli, kognitivi vzorci in moralne predstave. S to zelo široko definicijo se institucije več ne razlikujejo od kulture. Institucije ponujajo, kot skupne kulturne fenomene, delovne vzorce. S tega zornega kota se skozi institucije strukturira socialno ravnanje pod okriljem predstave vrednosti. Institucije se ravnajo glede na zaznavanje in so potezno omejene, dajejo varnost v socialni interakciji.. Glede na socialni konstruktivizem predstavljajo institucije od tukaj navzven osrednje interpretacijske vzorce socialne realnosti in vplivajo na vedenje ne samo skozi temelje norm, ampak ţe skozi vplivanje na predstavo sveta akterjev, njihovih samopodob in identitete. V osrednjem delu socialnega konstruktivizma od Petra L. Bergerja in Thomasa Luckmanna (1996) je institucionaliziranje proces, skozi katerega gradijo posamezniki definicijo resničnosti. Medtem, ko dajejo institucije miselne kategorije ali 22.

neke kognitive zemljevide, ni samo dejanje, ampak tudi mišljenje, spomin in konec koncev je socialna konstrukcija realnosti (Berger/Luckmann, 1996) označena od dotičnih oseb – in tako glede na obseg vpletenosti identiteta in samopodoba. Hall in Taylor povzemata: »Institucije vplivajo na vedenje ne samo z napotki, kaj naj nekdo stori, ampak z napotki, kaj si lahko nekdo predstavlja sebe delati nekaj v določenem kontekstu. Tukaj je viden vpliv socialnega konstruktivizma na neoinstitucionalizem in sociologijo.« (Hall/Taylor, 1996). Cilji, ţelje in zanimanja vpletenih s tem niso dani neodvisno, ampak se orientirajo in odvijajo v povezavi z institucionalno zasidranimi vrednostmi in pomenskimi vzorci neke druţbe. S takim institucijskim dojemanjem je sociološki institucionalizem vsekakor skoraj determinističen, kot temu primerno kritizirata Renate Myntz in Fritz Scharpf: »Institucijski pristopi so kljub nasprotnim spoznanjem dostikrat kriptografsko deterministični, glede tega kar se tiče dejanja akterjev – predvsem takrat, kadar dojemanje institucij pride tako daleč, da niso zavzete samo norme primernega vedenja temveč tudi kognitivni in simbolni elementi. Kadar so pod dojemanjem institucij vključena tudi nevprašljiva prakticiranja vsakdanjika, takrat nimamo več prostora za manevriranje. Na subjektivni strani ostane sicer nekaj idiosinkratskih impulzov, ki pa so teoretični socialno-znanstveni analizi komajda dosegljivi.« (Mayntz/Scharpf, 1995).. Zgodovinski. institucionalizem. zavzema. neko. osrednjo. pozicijo. (Steinmo/Thelen/Longstreth, 1992). Kot institucije se gleda na formalne organizacije kot tudi formalna in neformalna pravila in procedure. Tako odgovarja dojemanje institucij zgodovinskega institucionalizma skupnemu razumevanju kot tudi, v starejših političnih znanostih razširjenemu, institucijskemu razumevanju. Vedenje akterjev se skozi vgradnjo strukturira v dolgoročno nastavljene institucijske kanale. Močneje kot pri pristopu racionalne izbire, leţi poudarek na dolgoročnih razvojnih smernicah, ki ne delujejo samo kot kratkoročne raztegljivo/zoţitvene strukture, ampak izoblikujejo, v smislu odvisnosti od smernic, nek trajen vpliv, pri čem karakterizirajo izbirne alternative. Napram sociološkem institucionalizmu se povdarja, da dejanje akterjev v nobenem smislu ne izpadejo kot strukturno determinirani. Institucije se izkaţejo – kot je poudarjeno na pristopih pri zgodovinskem institucionalizmu – kot omejitve in kot vir (Steinmo, 1992). Institucije iz tega pogleda niso nevtralne glede na moč druţbenih 23.

skupin, ker vplivajo na obliko prenosa konfliktov (Evans, 1985). Nekaterim skupinam omogočajo dodatne moţnosti delovanja, medtem ko drugim skrajšajo manevrski prostor, ki se spreminja glede na obliko institucije. Medtem ko dajejo nekatere institucije ozke manevrske prostore, dajejo druge široke vedenjske moţnosti in široke moţnosti odločitve. Ključnega pomena je lestvica dopustljivosti, po kateri so določena dejanja prepovedana, dovoljena ali zahtevana (Thiery, 2000). V imenovanem vrstnem zaporedju se zoţuje število alternativnih moţnosti delovanja. Na podlagi povezanosti v moči ni stvaritev novih institucij kontingenta, ampak je odvisna od smeri delovanja kot tudi od strateškega števnika, ki odločilne akterje reflektira.. 4.1. Politične institucije. Za naše zanimanje pa ni dovolj dojemanje institucij kot celoto, ampak je ključnega pomena dojemanje političnih institucij. Göhler (1997) je ta termin določil sledeče: »Politične institucije so urejevalni sistemi proizvodnje in izvajanja povezanih odločitev (ki so odvisne od skupne druţbe) in sestavin simboličnega nastopa sposobnosti neke druţbe.« Jasno posega pojasnilo definicije sredi povezave na osrednjo spoznavno potezo nekega političnega sistema, z moţnostjo povezljive izbire, podprto skozi nasilni monopol. Institucije drţave in pravne drţave so posledično osrednje politične institucije. Po povzetju se dajo naslednje poteze neke politične institucije klicati: Znatno mora biti ena omejena osnovna koda s povezavami, da je sposobna sankcionirati odločitve povezanih, specifični trdno strukturirani vzorec ravnanja in vedenjska pravila v smislu ustvarjanja neke samosvoje logike institucijskega ravnanja (March/Olsen, 1984). S tem je napovedano orientiranje glede na vrednost, s tem, da je lahko, za razliko od demokratičnih institucij, difuzno označeno. S tem dojemanjem se institucije ne obravnavajo kot kolektivni akter, ampak kot ustvarjena norma vedenjskih struktur za individuume in korporacijske akterje. Določene oranizacijske oblike (sodišče, parlament) se lahko dojemajo kot institucije, s tem, da morajo upoštevati od ostalih različna pravila. Skozi svoj način delovanja ponujajo osnovno kodo ali logiko delovanja institucij, ki so z njimi povezane. Osrednje. 24.

politične organizacije (parlament, politične stranke itd.) in instrumenti za urejanje (ustava) se lahko sočasno simbolično dojamejo kot institucije, ki naredijo vidno skupno bivanje kot politično celoto. Daljša definicija političnih institucij dovoljuje uporabo formalnih in neformalnih norm. Tako imamo dodano še eno raven, ki dovoljuje klasifikacijo institucij in s tem da moţnost debatiranja sistematične povezave institucij (meta- in sub-institucije, konkurenčne, suplementarne institucije itd.) (Lauth, 2009).. 4.2. Formalne in neformalne inštitucije. Sedaj lahko v naslednjih značilnih potezah od formalnih in neformalnih inštitucij tipiziramo na osnovi centralni kategorij (tabela 1). Razumevanje od idealističnega sledi po premisleku Max Webera, ki je prepričan, da gre za poslabšanje. Formalne politične inštitucije dobijo avtoriteto z drţavo in so nujno pravno sestavljene, med tem ko so neformalne politične inštitucije sankcionirane v duhu učinkovitega dovoljenja. Oboji dobijo reference na političnih odločitvah. Obe imata in potrebujeta politično odločitev in kontrolo. Zraven pa potrebujeta. tudi zakonitost in jo tudi različno prejemata.. Medtem, ko so pri formalnih inštitucijah značilna suverenost prebivalstva in njihova demokratična zakonitost, nastane pri neformalnih inštitucijah, na podlagi njihovega dejanskega vedno le zakonsko verovanje, ki se prisilno odraţa (Lauth, 2009). Tabela 11: Formalne in neformalne inštitucije. KATEGORIJA JAVNO KODIFICIRANJE (UZAKONITI) SANKCIJA UPRAVIČENOST LEGITIMNOST OBSTOJEČ Z VRSTA SPREMEMB DAVČNI CENTER. FORMALNE INŠTITUCIJE Da. NEFORMALNE INŠTITUCIJE Ne. Drţavni Drţavno-ljudska suverenost (demokracija) Postavljena norma Kratkoročno Ja. Socialen Avtolicenca na podladi sprejemanja Dejanski obstoj (praksa) Dolgoročno Ne. Vir: Lauth, 2009. 25.

4.3. Vrsta neformalnih inštitucij. Časopis Kölner je poskušal neformalne inštitucije tipizirati na osnovi dveh kriterijev: na sistemskem odnosu in na vedenje postopkov. Razdelitev pri tem je malo sistematična. Tabela 12: Vrste neformalnih inštitucij v časopisu Kölner. SISTEMSKA ZVEZA. NAČIN VEDENJA RAVNANJA. IN. NAČIN. Način vedenja in način ravnanja Korupcija Kriminalizirana politika (uporaba pretepačev) Patronaţe Razdelitev poloţajev in resorjev na bazi formalnih pravil (proporcionalne razdelitve) Odločitve na podlagi skrivnih druţb (podaljšanje in ekstalegalni kremiji) Vpliv skritega lobiranja, neuradni kroţni svetovalec (kuhinjski kabinet »camarilla, itd.«).. Klientalizmus Mreţa na bazi a) izmenjave in korporacije na političnih poljih (Policy Networks) b) osebne povezave (SEILSCVAFTEN) Neformalne grupe moči (cliqen, frakcije, bratovčnina) na bazi a) primordialne zveze in identiteta (druţina, religija) b) skupni ideološko prepričanje c) skupni vsebinski ali materialni interesi ali ţelje. Vir: Lauth, 2009. Lauth predlaga razdelitev neformalnih inštitucij po naslednjih kriterijih: stopnja abstrakcije in stopnja agregacije. Večjo abstraktno stopnjo pripišemo neformalnim inštitucijam, ki so prej difuzne in splošno delujejo. Proti temu so neformalne inštitucije, ki v zelo specifičnih situacijah postavijo druga pravila npr.: vendetta. Neformalne inštitucije so na srednjem nivoju, kot alternativa pravnega sistema ali korupcije, ki v primerjavi z vendetto seţejo dalj, bolj specifične so. Poleg tega se lahko neformalne inštitucije zdruţijo in vključijo več pravil za podvrste. Korupcija in klientalizem so primeri za abstraktno in ne za agregirano obliko, vendetta je specifičen primer neagregirane oblike, tu se lahko upošteva malo pravil. Lauth se je osredotočil na aspekt abstrakcije in jo definira »stopnja abstrakcije neke inštitucije, se razlikuje s pogajanji, ki so v inštituciji določene«. Čim višja stopnja abstraktnosti, tem več je različnih moţnosti za pogajanja, čim boljša so pogajanja, tem bolj pade stopnja abstraktnosti (Lauth, 2009).. 26.

Tabela 13: Vrste neformalnih inštitucij po Laut-u NORMATIVI ZA ORIENTACIJO/ ABSTRAKTION GRAD VISOKO (basic codes) SREDSTVA. CIVIC POOL ANTI-CIVIC POOL UNIVERSALISMUS PARTICULARIZMUS. NIZKO Vir: Lauth, 2009. Delovno mesto. Zaupanje/solidarnost Toleranca/fair play Ustaljena raba neformalna/ ureditev običajnih zakonov (zmenjeno z drţavno pravo). Nezaupanje/egoizem Netoleranca/nefer Skrita ureditev (delegativer code) Običajni zakon Korupcija Kliemtalizem Nasilje Vendetta. 4.4 Kategorije neformalnih inštitucij – stvarno pravo, »elite agrements«, nasilje in civilna nepokorščina Klientalizem in korupcija imata veliki obseg in se zelo hitro širita v pravni drţavi, kar zelo škoduje drţavi z neformalnimi inštitucijami, ki so trdo zasidrane v druţbeni strukturi. Prejšnji odstavek nam pove, kakšne različne oblike neformalni inštitucij in kakšne razseţnosti ima njihova logika delovanja. V klientalizmu in korupciji je pogost spor med drţavljani in funkcionarji zaradi neenakega dajanja in jemanja, na kar sledi izsiljevanje in groţnje. Tako se pokaţe kakšno moč ima kateri. Katekaristika za neformalne inštitucije ima pravila, ki so relativno enoumne in specifične, ki vodijo h konstrukciji moči.. 27.

Tabela 14: Kategorije neformalnih inštitucij KATEGORIJA. ALTERNATIVNI. ELITE. GROŢNJA. CIVILNA. PRAVNI SISTEM. AGREM-. Z. NEPOKORŠ-. ENTS. NASILJEM. ČINA. PODKATEGOR Običajni zakon. Groţnja drţavnim. Verski kodeks. IJE. z. udarom Guerilla Riots Mafijsko nasilje FUNKCIJA. Neliberalna. Korpora-. PRINCIPA. usmeritev (tradicija cija. izsiljevanje. Liberalna usmeritev. vrednega ţivljenja) vera RAZPON. Specifične. MEJA. (lokalne. skupine Politična. Nezakonske. Posamezni. do elita. skupine moči. akterji. nacionalne) Vir: Lauth, 2009. 4.5. Alternativni pravni sistem. Kot alternativni pravni sistem razumejo ljudje pravno pravilo, kot legitimen model individualnega prava, ki temelji na materialnih in formalnih temeljih pravne drţave. Tu sta dve različni vrsti alternativnih zakonskih sistemov, namreč običajni zakon (custo mary law) na eni strani in verski na drugi strani. Alternativni zakonski sistem ne smemo zamenjati z opisom Waldmannova za latinsko Ameriko imenovano » alternative sisteme norm«, ki zavzema celovit klientalizem, korupcijo, itd. Običajni zakon je po prepričanju nenapisan zakon, ki je na podlagi odgovornosti prepričanja potreben. Običajni zakon igra posebno vlogo v civilizaciji kot drţavna uredba, ki mora biti redno vzdrţevana. Tudi Lauth je povedal, da ima običajni zakon svojo institucionalno veljavo dosegel skozi proces » Auto-Lizenzierung«. Istočasno pa je potrebno povedati, da ima moderna drţava potrjeno svojo aktivno avtoriteto (wgl. Avenarius 1995: 3f). Neformalne 28.

inštitucije in hkrati njihova posebnost je, da običajni zakon predstavlja pravni vir formalnega zakona in s tem omogoča iz neformalnega v formalni zakon. Seveda pa so tudi primeri običajnega zakona takšni, ki se ne dajo v eni pravni drţavi formirati, ker imajo takšna osnovna načela. Zgoraj navedene razlike običajnega zakona in verskega kodeksa (neverni in verni običajni zakon) ciljajo v današnjem svetu na učinek logike in ima dva različna fenomena z obseţnim zakonom (Lauth, 2009).. 4.6. Elitni dogovori (Elite agreements- funktionelle in dysfunktional). Drugače kot v normalnem sistemu (kultura-tradicija) je običajni zakon zasidran pri elitne pogodbe-sporazum. Tu gre običajno za neformalna pravila. Takšne elitne pogodbe se sklenejo v okviru, na robi ali celo v ustavi navedene in so lahko funkcionalne in tudi nefunkcionalne. Neformalne elitne pogodbe so lahko kot ţe navedeno funkcionalne za pravno drţavo in demokracijo. K neformalnim elitnim pogodba štejemo koalicijske pogodbe, senčni kabinet in resorji v parlamentu. Vseeno pa predstavljajo specifično varianto neformalne inštitucije, ki na ravni drţave nima nobenih sankcij glede nasilja. Raziskave pokaţejo primerjavo druţbenih in političnih procesov, ki je omogočil nekaj druţbenih akterjev, da postanejo politične elite v Venezueli in Kolumbiji; s temi elitami imamo opraviti v dveh naseljih, ki so bile odločilne za dosego demokracije in politične stabilnosti obeh drţav. Te elite dovolijo poravnave za izkoreninjanje političnih sporov in rivalstva, ki nenehno ogroţajo stabilnost političnega sistema in demokracije (Lauth, 2009). Zanimivo pa je, da je te postopke potrebno razvijati v obeh drţavah. Primerjalna študija teh dveh primerov je, da s pomočjo opisne in razlagalne analize, na podlage prejšnjih raziskav, ki jih izvajajo dobro znani avtorji, naj se opredelijo najbolj pomembnih elementov, ki so zelo povezani z večjo diferenciacijo med venezuelsko in kolumbijsko elito, ki logično vpliva na strukturo naselij. Tu ne igrajo elitne pogodbe samo prehodno vlogo za demokracijo, ampak zaznamujejo na centralen način optimalno in suboptimalno. delovanje. demokracije. v. fazi. druge. tranzicije. (O. donnel/Schmitter/Whitehead 1986) in v fazi » Konsolidierung«, če dogovorjena demokratična pravila in na realne razdelitve moči iščejo svoje ravnoteţje. Disfunkcionalne elitne pogodbe poskrbijo za etabliranje pravne drţave in da ne ovirajo. 29.

demokracije. Kot primer Argentine se lahko primerjajo z drugimi primeri (Ukrajina in Rusija), ker se igrajo igro moči z ustavo proti igri pravil zakona. Končno je razmejitev nujna po fenomenu Helmke/Levidtsky (2004: 727), zaradi šibkega institucionalnega znaka.. Če elitne pogodbe s primernim zasledovanjem političnih strategij na robu. ustave, ki so znatno odgovorni za opravljanje delegative (Lauth, 2009).. 4.7. Grožnja z nasiljem. Drugače kot civilizirane oblike neformalnih inštitucij obstaja vpliv za nasilje, udeleţba z groţnjo in z nasiljem je, ena oblika za pravno drţavo in da je drţava s tem sama bistveno oškodovana. Nasilje kot katekaristično sredstvo neformalnih inštitucij pomeni, da se v Sloveniji izvaja le psihični pritisk in da se nasilje uporablja kot groţnja za politične odločitve. Takšno delovanje elementa groţnje je vedno vsem udeleţencem dobro poznano. Pri neformalnih inštitucijah je pravilo razumevanja, da gre pri vseh groţnjah za izsiljevanje. Tu razlikuje več vrst nasilja, ki pa ima za cilj, da spremeni funkcionalno logiko. Kljub očitnim ustavnim in demokratičnim standardom škodljive narave je slabo vplivajoča na demokracijo na različne načine. (tabele 5: (1) Groţnja z drţavnim udarom, groţnja veta z akterji, (2.) groţnja okupacije z gverilsko vojsko, (3.) groţnja s kaosom, spontanimi oblikami nasilja (riots) in (4.) posamezne nevarnosti z organiziranim kriminalom (Lauth, 2009).. 30.

Tabela 15: Podtipi neformalnih inštitucij z nevarnostjo nasilja TIPI. UČINEK. IZVAJANJE. vpliv, Omejitev. svobode Verodostojne. CILJ. CENTRALNIH NEVARNOSTI NASILIH AKTERJEV Groţnja z drţavnim Učinkovit udarom. naključne politične odločanja, cenzura groţnje z nasiljem,. Moč-VETO. odločitve,. Vojska. posamezne politike.. tabu pri odločanju, vpliv npr. na. poskus. politične drţavnega udara.. odločitve Gverilska groţnja. Sprememba sheme, Teritorialno pravo, Redne reţima, moči.. vojaški. reţim. groţnje. z. in nasiljem, usmerjeno in mnoţično nasilje.. degradacija demokratičnih pravic Kaos-groţnja riots- Odprava. Militarizacija. nemiri. reţima. posameznih. Spontane, občasne in oblike. ukrepov, izmenjava razgradnja. nasilja,. difuzne.. demokratičnih. oseb.. pravic,. reforma. poglobitev demokratičnih načel. Individualne. Dejanski. vpliv Instrumentacija pri Verodostojno. groţnje. posameznih. Organizirana. političnih odločitev, skupinah, opravičiti uporaba. kriminalna nasilja. kontrola sodnih in funkcionalne administrativnih. odločilnih. prostori.. instanc. Vir: Lauth, 2009. 31. nasilje in zgledna. (atentati).. nasilja.

4.8. Grožnja z državnim udarom (puč). Klasični primer uporabe drţavnega udara v političnem boju, kateri delovanje in učinek je Venezuela v »perverzni inštituciji«. Zato ta mehanizem določa, ko volitve niso več legitimna pot menjave moči, ampak vojaška alternativa, ki deluje v tem smislu in jim ni potrebno imeti svojih nasilneţev. Ampak imajo verodostojne ljudi in da lahko vplivajo na njihovo uporabo. Ta koda se potem razume, da je lahko kdaj in kjerkoli uporabljajo. Groţnja se praviloma uporablja v namen političnega odločanja in na rezultate volitev. Kljub eksplozivnosti demokratičnega procesa je ta vrsta neformalne inštitucije empirično teţko opazljiva. Samo opazovanje javne groţnje z udarom ni dovolj, da bi se odločili za kakšno koli reakcijo na to dejanje, Huntington (1991: 235) je pripomnil, da ne pomaga samo štetje pučev. »A COUP ATTEMPT AGAINST A NEW DEMOCRATIC REGIME IS A SING THAT DEMOCRATIZION IS A WORKING« tedaj ko pravi dokaz za puč poskus se splača, takoj pravilno odločati o posledicah tega (Lauth, 2009).. 4.9. Gverilla (paramilitärs). K tem subtipom štejemo gverilska gibanja (Peru, Kolumbija), fundamentalistične skupine (Indija) ali strogo ločene ciljne organizacije (Šrilanka). S tem povezani teror, hočejo narediti kaos in dokazati, kako nesposobna je vlada. Da bi preprečili poskuse z intrumentalizacijo in da so povezani z direktno ali nedirektno potjo. Guerilske skupine, ki trenutno delujejo v drţavni Revolucionarne oboroţene sile Kolumbije.. Gverilsko bojevanje je metodo nekonvencionalnega bojevanja, ki zajema akcije proti nasprotnikovim silam. Gverilske skupine se borijo bodisi za svoje cilje ali za dosego ciljev političnih ali vojaških organizacij. Gverilsko bojevanje lahko uvrščamo na mejo med terorizmom in konvencionalnega bojevanja. Gverilske skupine so sestavljene iz oboroţenega in političnega krila. Oboroţeno krilo deluje podobno kot konvencionalne vojaške formacije, z urejenimi borci in logistiko.. 32.

Politično krila sluţi širjenju propagande, iskanju podpore pri prebivalstvu in iskanju simpatizerjev. Nekonvencionalno bojevanje je vsako bojevanje, ki se razlikuje od konvencionalnega. V mnogih primerih so akcije nekonvencionalnega bojevanja smatrane kot teroristične oziroma vojni zločini. V te oblike štejemo tudi druge oblike podtalnega delovanja, kot npr. propaganda, skrivno urjenje gverilcev ter »netenje« naroda in zmede (Lauth, 2009).. 4.10 Spontani nasilniški upori (riots) V skupini riots nemiri so tako imenovani protestniki, ki se borijo za svoje interese. Njihova oroţja so ponavadi kamenje, molotovke, itd. V teh nemirih se naredi veliko materialne škode (seţiganje avtomobilov). Največ nemirov se dogaja, ko prebivalci niso zadovoljni z reţimom, gospodarsko krizo, brezposelnostjo. Prvič je uporaba nasilja pogosto usmerjena proti eni osebi ali pa na celo vlado in demokratični reţim. Če se nemiri ne umirijo ali ne dajo umiriti, se ponavadi ti nemiri spremenijo v revolucionarna gibanja in paramilitarne ter teroristične skupine.. 4.11 Mafija Dejavnost mafije je osredotočena predvsem na trgovanje z mamili (Kolumbija), prostitucijo in gradbeno dejavnostjo. Mafija obvladuje velik del gospodarskega in političnega ţivljenja, ki sega celo do političnih in gospodarskih vrhov. V vseh definicijah lahko pridemo do nekaterih skupnih temeljnih značilnosti tega pojava kot npr. da kazniva dejanja izvaja določena skupina ljudi na svojem vplivnem območju, ter da so kazniva dejanja storjena na organiziran. način tako, da med. posameznimi kaznivimi dejanji obstaja določena povezava. Med najdonosnejše posle s katerimi se ukvarja tovrstni kriminal, sodita trgovina z mamili in pranje denarja. Velike dobičke imajo prav mamilski karteli, denar od mamil pa je potrebno oprati (Lauth, 2009).. 33.

Mafija je tudi organizacija, ki se posluţuje s korupcijo. Dejstvo je, da se mafija posluţuje večih neformalnih organizacij naenkrat, kar opozarja, da je večnamenski značaj organizacije. Ugotovljeno je tudi, da različne oblike nasilja ne nastopajo ločeno, ampak lahko nastopajo skupaj z zdruţenih oblikah. Povezava med drţavnim udarom in gverilsko vojsko se lahko izkaţe za zelo problematično, ker se potem z dinamiko neformalne partipacijske reforme zelo okrepi in privede do večje politične militarizacije. V primeru vojaškega udara ali celo gverilske vojske se lahko zgodi, da pride do destabilizacije vlade (Waldman 1984: 229). Tabela 16: Neformalne inštitucije po odnosu vzorca ELITE. MASE. PROTI- ELITE. ELITE Sporazumne elite (delno za komplementacijo, delno nad ali proti ustavi) Civilna nepokorščina Korupcija od spodaj navzgor RIOTS Drţavni udar Guerilla Mafija Riots. MASE PROTI- ELITE Klientalizmus Perverzne elite Korupcija (od Sporazumno zgoraj navzdol) Sporazumno za ali Stvarno pravo proti ustavi Stvarno pravo. Guerilla Mafija Stvarno pravo. Counter elite Sporazumno in po ustavi. pred. Vir: Lauth, 2009 Tabela 15 sistematizira različne neformalne institucije v zvezi z odnosnim vzorce med zakonitimi ali nezakonitimi elitami in prebivalstvom.. 34.

5. Zaključek. V diplomski nalogi korupcija v Nemčiji sem opisal, da se korupcija v Nemčiji pojavlja ţe zelo dolgo in je zelo razširjena, kar povzroča drţavi velik problem v gospodarstvu in politiki. Pojav korupcije je druţba ţe od nekdaj zanikala, da bi zadovoljili svoje potrebe in strastne ţelje po pridobitvi dobrin in bogastva sta dejavnika, ki pripeljeta posameznika v skušnjavo, da izkoristi vsako moţnost, ki se mu ponuja. Nemčija ni koruptna drţava v smislu, da je vpliv posledica političnih odločitev za lastno korist, je pa drţava v smislu pričakovanja do svojih politikov in realističen popis vseh koruptnih dejanj. Skozi poglavja smo lahko videli, da je korupcija v Nemčiji prešla v problem, saj je ni mogoče izničiti, le omejiti jo poskušajo. Ţe zelo veliko pomeni, da si sama drţava prizna, ja ima problem s korupcijo in da dovoli, da pristojni organi opravljajo svoje delo in jo počasi zatirajo, kar pa je zelo dolg in trajen proces. Dobro je, da si ne zatiskajo več oči pred problemom korupcije. Problem je tudi v tem, da tisti, ki so koruptni širijo svoj krog in tako se teţko dokaţe koruptnost. Odkrivanje takšne korupcije zahteva veliko dela in ga je zelo teţko dokazati, saj gre običajno za razmerja med omenjenim številom ljudi, kjer pa velja najvišja diskretnost. Običajno se tudi nihče od teh udeleţencev ne počuti kot ţrtev, zato tudi ne prijavi takšnega dejanja. Korupcija je v svetu in Nemčiji postala pojav in globalni problem. Kakšna pa je realna slika korupcije v Nemčiji, je teţko odgovoriti. Tu se govori o škodi, ki se naredi s korupcijo v zelo velikih številkah, kar pa ni mogoče nikoli točno dokazati. Pomembno je le, da se zaznava problem korupcije in da pristojni organi kolikor se le da, rešujejo ta problem-korupcije. Nemčija tudi ne izstopa na lestvici koruptnih drţav, dobro pa je, da se zmanjšuje kar pozitivno vpliva na prebivalce, saj tako lahko še vedno zaupajo v demokratično drţavo. Ukrepi proti korupciji in različni alarmantni indeksi pa ne spreminjajo ničesar, če nima vsak odgovoren politik, ki zasebno ali javno kaj da na svojo moralno integriteto in kredibilnost, dovolj jasno vzpostavljenega odnosa do korupcije. 35.

Na koncu bi še dodal, da vsak posameznik lahko pripomore k zatiranju korupcije, le oči si ne smemo zatiskati pred tem problemom, z njim se moremo soočati in ga takoj prijaviti pristojnim organom in pomagati. Če se bomo tako obnašali in ne bomo gledali le na svoje dobro, bomo počasi tudi to nadlogo zmanjšali.. 36.

6. Literatura in viri . Arnin, H.H. (2003). Korruption. München, Ventura Publisher.. . Bannenberg, B., Schaupensteiner, W. (2004). Korruption in Deutschland. München, C.H.Beck oHG.. . Bannenberg, B. (2002). Korruption in Deutschland und ihre strafrechtliche Kontrolle. Neuwied, Bundeskriminalamt (BKA) Kriminalistisches Institut.. . Bundesministerium des Innern, Bundesministerium der Justitz. (2006). Zweiter Periodischer. Sicherheitbericht.. Berlin,. Bundesministerium. des. Innern,. Bundesministerium der Justitz. . Dobovšek, B. (1999). Korupcija-mednarodni vidik. Varstvoslovje, 1 (1), 4653. Ljubljana. . Lauth, Hans J. (2009). Comparative Perspective, workshop March,4-5 2009, Würzburg.. . Leyendecker, H. (2003). Die Korruptions Falle. Reibek bei Hamburg, Rowolt Verlag.. . Meglič, B. (2004). Organizirani kriminal v Zvezni republiki Nemčiji. Diplomsko delo, Ljubljana, Univerza v Mariboru, Fakulteta za policijskovarnostne vede.. . Roht, J. (2006). Der Deutschland Clan. Franfurkt am Main, Eichborn AG.. . Vahlenkamp, W. (1997). Korruption - ein unscharfes Phänomen als Gegenstand Zielgerichteter Prävention. Wiesbaden, Bundeskriminalamt, Kriminalistisch-kriminologische Forschungsgruppe.. Viri (Dostopno na spletnem naslovu) . http://www.transparency.de/ (15.01.2010). . http://www.transparency.org/(15.01.2010). . http://de.wikipedia.org/w/index.php?title=Datei:World_Map_Index_of_percept ion_of_corruption_2009.svg&filetimestamp=20091118140515 (15.01.2010). . http://www.transparency.de/UEber-uns.44.0.html (15.01.2010). . http://www.transparency.org/policy_research/surveys_indices/ (4.6.2010). 37.

Delovni ţivljenjepis kandidata Drago Grabar Hodoš 70 9205 Hodoš email: dragograbar@gmail.com. OSEBNI PODATKI: Datum in kraj rojstva: 23.12.1984 v Murski Soboti Drţavljenstvo:. slovensko. 1991-1999 Dvojezična osnovna šola Prosenjakovci. IZOBRAZBA:. 1999-2003 Srednja prometna šola Maribor 2003-2010 Fakulteta za varnostne vede. DODATNA ZNANJA. Znanje jezikov: o slovensko razumevanje. - zelo dobro. govorjenje. - zelo dobro. pisanje. - zelo dobro. o nemško. (aktivno). o angleško. (aktivno). o madţarsko (aktivno) o hrvaško. (aktivno). Računalniško znanje: o Word. (zelo dobro). o Excel. (dobro). o Outlook (dobro) o Internet. (zelo dobro). o Windows (zelo dobro). 38.

Ostala znanja: o vozniški izpit A in B kategorije o hitro tipkanje. OSEBNE ZNAČILNOSTI: o. prijazen, zanesljiv, samoiniciativen, odgovoren, natančen, iznajdljiv, potrpeţljiv, komunikativen.. 39.

Izjava o avtorstvu Spodaj podpisani Drago Grabar izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom »Korupcija v Nemčiji« rezultat lastnega dela in da so rezultati korektno navedeni.. Ljubljana, 15.9.2010. Drago Grabar. 40.