Uporabnost nevro-lingvističnega programiranja pri preiskovanju kaznivih dejanj

DIPLOMSKO DELO Uporabnost nevro-lingvističnega programiranja pri preiskovanju kaznivih dejanj. Januar, 2015. Admir Husić.

DIPLOMSKO DELO Uporabnost nevro-lingvističnega programiranja pri preiskovanju kaznivih dejanj. Januar, 2015. Admir Husić Mentorica: doc. dr. Danijela Frangež Somentorica: pred. dr. Tinkara Pavšič Mrevlje.

ZAHVALA Najprej bi se rad zahvalil svoji ožji kot širši družini za pomoč in podporo na moji življenjski poti. Na tem mestu se zahvaljujem tudi mentorici doc. dr. Danijeli Frangež in somentorici pred. dr. Tinkari Pavšič Mrevlje, za usmerjanje in pomoč pri nastajanju diplomskega dela. Posebno zahvalo namenjam gospodu Žigi Dobrunu, ki mi je s svojo energijo, voljo in karizmo, predstavil nov pogled na stvari v življenju.. ˝Delaj več kot drugi, enkrat se ti bo vrnilo.˝ Žiga Dobrun. 3.

Kazalo 1 Uvod ................................................................................................... 8 1.1 Cilji in teze diplomskega dela ................................................................................................ 9 1.2 Predpostavke (hipoteze) in omejitve diplomskega dela .................................................... 9 1.3 Metode diplomskega dela ...................................................................................................... 10 2 Opredelitev nevro-lingvističnega programiranja ............................................. 11 2.1 Komunikacija ............................................................................................................................ 12 2.2.1 Dober stik................................................................................... 13 2.2 Zaznavni sistemi in procesne besede ................................................................................... 13 2.2.1 Vizualni sistem ............................................................................. 14 2.2.2 Avditivni sistem ............................................................................ 15 2.2.3 Kinestetični sistem ........................................................................ 16 2.2.4 Olfaktorni in gustatorni sistem .......................................................... 16 2.3 Vzorec očesnih premikov ........................................................................................................ 18 2.4 Besede, pomeni in modeli...................................................................................................... 20 2.4.1 Metamodel in Miltonov model jezika ................................................... 21 3 Preiskovanje kaznivih dejanj .................................................................... 24 3.1 Definicija preiskovanja........................................................................................................... 25 3.2 Pomen komunikacije pri preiskovanju kaznivih dejanj .................................................... 26 3.2.1 Izjave prič in domnevnih storilcev ...................................................... 28 3.2.2 Informativni razgovor in zaslišanje ..................................................... 30 3.2.3 Soočenje .................................................................................... 31 3.2.4 Analiza besedila (izjave prič, informativni razgovor, zaslišanje in soočenja) .... 32 4 Uporaba NLP pri preiskovanju ................................................................... 34 4.1 Argumenti za uporabo NLP .................................................................................................... 35 4.2 Argumenti proti uporabi NLP ................................................................................................ 36 5 Preverjanje hipotez ............................................................................... 39 5.1 Hipotezi ..................................................................................................................................... 39 5.1.1 Hipotaza 1 ................................................................................. 39 5.1.2 Hipoteza 2 ................................................................................. 40 6 Zaključek............................................................................................. 42 7 Literatura ............................................................................................ 44. 4.

Kazalo slik Slika 1: Vzorec očesnih premikov ................................................................... 20. Kazalo tabel Tabela 1: Pogosta uporaba besed in besednih zvez različnih zaznavnih sistemov ........... 17 Tabela 2: Miltonov model vs. Metamodel jezika .................................................. 23. 5.

Povzetek V diplomski nalogi so predstavljeni temelji nevro-lingvističnega programiranja (NLP) in uporabnost NLP pri preiskovanju kaznivih dejanj. Kriminaliteta je zaradi svojih posledic vseprisoten, škodljiv in resen problem skoraj vsake družbe. V današnjem času se kljub hitremu napredku znanosti in razvoju družbe še zmeraj soočamo z veliko mero kriminalitete. Bliskovit razvoj različnih znanosti, orodij in orožij, olajšuje in omogoča nove oblike kriminala in njegovega izvrševanja. Za uspešno zoperstavljanje in boj proti kriminaliteti in storilcem, morajo policisti posedovati določene komunikacijske kompetence in veščine. Opravljanje dela policista zahteva veliko interakcije z različnimi posamezniki, med katere sodijo žrtve, oškodovanci, priče in potencialni storilci. Vsakdo od naštetih ima drugačno vlogo in cilj sodelovanja s policisti. Ena od nalog policistov je zbiranje informacij in dokazov, ki bodo primerni in zakoniti za uspešno rešitev primera. Za opravljanje nalog policije je potrebna uspešna komunikacija. Poznavanje NLP policistom omogoča drugačen in nov pogled na komunikacijo in procese, ki se odvijajo pri posamezniku v fazi komunikacije. NLP ponuja prednosti, vendar s seboj nosi tudi slabosti, omejitve in pasti. Najbolj pereča problematika NLP so njegove trditve in teorije, ki niso znanstveno in empirično podprte, ponujajo pa rezultate v praksi. Slabost NLP je utrjeno prepričanje laične javnosti, da vzorec očesnih premikov deluje kot sredstvo za odkrivanje laži. Opravljene raziskave ne nudijo konkretnih in dokončnih rezultatov, zato je to področje, ki mu je v prihodnosti potrebno nameniti več pozornosti. Diplomsko delo je teoretično, začelo se bo s predstavitvijo pojma in temeljev NLP. V nadaljevanju bo predstavljeno preiskovanje kaznivega dejanja in uporabnost NLP pri preiskovanju. Sledilo bo preverjanje in razlaga hipotez diplomskega dela, ki smo jih uvodoma postavili. Ključne besede: komunikacija, nevro-lingvistično programiranje (NLP), preiskovanje kaznivih dejanj. 6.

Abstract – Usefulness of Neuro-Linguistic programming for criminal investigations The diploma thesis presents the bases of Neuro-Lingustic Programming (NLP) and its applicability when investigating criminal cases. Due to its consequences crime is an omnipresent, harmful and serious problem of almost every society. In spite of rapid scientific development and social progress, the world still faces a great deal of crime nowadays. Rapid development of different sciences, tools and weapons paves the way for new forms of criminal to be created and makes it easier for them to be executed. To withstand and fight successfully against crime and offenders, police officers must possess certain communication competences and skills. The work of a police officer requires a lot of interaction with different individuals, such as victims, wronged parties, witnesses and potential offenders who all have a different role and aim for cooperating with police officers. One of the police officers’ duties is to gather appropriate information and legal evidence that will lead to a successfully resolved case. Successful communication is therefore an essential part of being a police officer. Proficiency at NLP gives police officers a different, new view of communication and processes happening to an individual during the communication phase. NLP offers advantages, however it also brings disadvantages, limitations and traps. The most burning problem of NLP is its claims and theories which are not scientifically and empirically supported, but provide results in practice. The downside of NLP is a firm belief of lay public that the pattern of eye movements functions as a means of identifying lies. The problem lies in conducted research which does not give concrete and conclusive results, therefore, this area requires more attention in the future. The diploma thesis is theoretical. It starts with presentation of the concept and bases of NLP. In addition, investigation of a criminal act and usefulness of NLP in investigating are presented. What follows is testing and explaining of hypotheses introduced at the beginning of the thesis.. Key words: communication, neuro-linguistic programming (NLP), criminal investigation. 7.

1 Uvod Ljudje se od nastanka človeštva želimo ogniti preteči nevarnosti. V začetku človeštva so nevarnost predstavljali narava in živali. Dandanes pa nevarnost za človeka predstavljajo druge okoliščine, kamor štejemo tudi kriminaliteto, ker je ogrožena naša osebna, lokalna in globalna varnost. Ekonomska kriza v povezavi z ostalimi krizami ni prinesla samo povečanja kriminala, ampak tudi njegovo transformacijo (Dobovšek, 2012). Problematika današnjega sveta za preiskovalce lahko predstavlja tudi neskončen vir informacij, ki jih skoraj vsakdo lahko dobi preko spletnega omrežja, televizijskih programov in drugih virov. Dandanes je veliko število različnih televizijskih nadaljevank in nanizank (npr. NCIS, CSI, Dexter), ki govorijo o preiskovanju kaznivih dejanj, uporabljenih postopkih in prikrivanju dokazov. Zato pri preiskovanju kaznivega dejanja lahko takšen način življenja in informacije pripeljejo preiskovalce v slepo ulico. Preiskovalci pogosto sumijo, lahko imajo tudi posredne dokaze, ne morejo pa zagotoviti neposrednih dokazov ali spremeniti poteka preiskave v pravo smer (Maver, 2004). Na tem mestu si pot lahko utre nevro-lingvistično programiranje (NLP), ki skozi prizmo komunikacije, zaznavnih sistemov in jezika (O'Connor in Seymour, 1996) pripomore k preiskovanju in zbiranju dokazov pri kaznivih dejanjih. NLP je novo razumevanje in pogled na človeka in komunikacijo. Pri NLP se srečujemo z razumevanjem človekovega delovanja in komunikacije (sporočila), ki nam ga zavestno ali nezavedno pošilja (Alder, 1994). Zaradi zgoraj naštetih dejavnikov so znanja in spoznanja NLP ena izmed možnosti uporabe v primerih izjave prič, informativnega razgovora, zaslišanja, soočenja in analize besedil. Alder (1994) navaja, da nekomunikacija1 dejansko ne obstaja. Za nadaljnje razumevanje dela je potrebno opredeliti razumevanje pojma nekomunikacija, ki ni knjižni pojem, pogosto pa se uporablja v pogovornem jeziku. Beseda komunikacija izhaja iz latinske besede communicare (posvetovati se) in je sorodna besedi communis (deliti). Komunikacija je proces prenosa, posredovanja in deljenja nekega sporočila in pričakovanje povratnega odziva. Nekomunikacija pomeni popolno nasprotje komunikaciji in pomeni nezmožnost in neobstoj komunikacije. Alder (1994) navaja kot primer nekomunikacije komunikacijo človeka z lutko. Posameznik lahko posreduje lutki sporočilo, vendar ne bo prejel nobenega povratnega odziva, ker lutka ni živo bitje. Ljudje smo živa bitja in smo sposobni 1. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (Bajec et al. 2008) je moč zaslediti pojem nekomunikativnost, ki pomeni lastnost, značilnost nekomunikativnega. Temu soroden pojem je nekomunikativen, ki je obrazložen z besedami, ki ni komunikativen: nekomunikativna poezija / ekspr. nekomunikativni ljudje.. 8.

komunikacije, zato pri ljudeh nekomunikacija oz. ne reagiranje na posredovano sporočilo tako na besedni kot nebesedni ravni ne obstaja, saj ljudje vedno nekaj sporočamo nazaj, posredovano pa je potrebno zaznati in procesirati. Ljudje smo pogosto mnenja, da s tem, ko ničesar ne izustimo, ne komuniciramo. Ta predpostavka temelji na dejstvu, da vedno nekaj sporočamo, tudi takrat, ko tega ne izrazimo z besedami. Vse pogosteje pozabljamo na pomen neverbalne komunikacije. Na začetku diplomskega dela se bomo osredotočili na opredelitev pomena NLP. Predstavili bomo njegove temelje, razumevanje, spoznanja in uporabnost NLP. Sledilo bo poglavje, ki bo namenjeno preiskovanju kaznivega dejanja. Predstavili bomo preiskovanje, njegov namen in faze. Poglavje bo vključevalo pomen komunikacije pri preiskovanju kaznivega dejanja. V naslednjem poglavju bomo razložili cilje in hipoteze diplomskega dela. Predstavili bomo tudi metodo, s katero bomo ovrgli ali potrdili hipoteze diplomske naloge. Sledilo bo poglavje, kjer bomo argumentirali prednosti in slabosti pristopa NLP. V poglavju se bomo dotaknili etičnosti tehnike in pristopa NLP. V zaključku bomo združili ugotovitve, na katerih bomo sprejeli ali ovrgli hipoteze, ter jih argumentirali s podatki, ki so prikazani v diplomski nalogi.. 1.1 Cilji in teze diplomskega dela Temeljni cilj diplomskega dela je prikazati in utemeljiti dejstvo, da ustrezno znanje NLP koristno pripomore pri preiskovanju kaznivega dejanja. V diplomski nalogi želimo večjo pozornost nameniti psihologiji, predvsem uporabnosti psihologije in NLP pri preiskovanju kaznivih dejanj. Namen diplomske naloge je ugotoviti pomen NLP za preiskovanje. V teku dokazovanja želimo pokazati, da ustrezno znanje psihologije in njenih dotičnih znanosti lahko koristi. Poznavanje psihologije in spoznanj NLP nam nudi nove možnosti izboljševanja, ustvarjanja uspešnejšega delovnega okolja in boljše motivacije zaposlenih, kar posledično vodi v večjo preiskanost kaznivih dejanj.. 1.2 Predpostavke (hipoteze) in omejitve diplomskega dela Pri izdelavi naloge smo si postavili dve hipotezi: 1) Ustrezno. znanje. nevro-lingvističnega. uspešnejšemu preiskovanju kaznivih dejanj.. 9. programiranja. (NLP). pripomore. k.

2) Vzorec očesnih premikov pripomore k spoznanju resnice pri razgovoru z osumljencem. Omejitve diplomskega dela se zaradi relativno slabe raziskanosti področja lahko pojavijo pri iskanju literture o NLP pri policijskem delu.. 1.3 Metode diplomskega dela Za izdelavo diplomske naloge bomo uporabili opisno oz. deskriptivno metodo, predvsem za pojasnjevanje ključnih pojmov, spoznanj NLP in razlago hipotez. Pri tem bomo črpali podatke iz primarnih in sekundarnih domačih in tujih virov.. 10.

2 Opredelitev nevro-lingvističnega programiranja Nevro-lingvistično programiranje (NLP) je zaznamovano z odličnimi rezultati najuspešnejših posameznikov na različnih področjih in poskusi kopiranja njihovih uspešnih procesov mišljenja in obnašanja (Alder, 1994). Utemeljitelja NLP Richard Bandler in John Grinder sta se spoznala na Kalifornijski univerzi v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Namen njune združitve je bila identifikacija vzorcev delovanja in obnašanja na teoretičnem in praktičnem področju. Temelje svojega dela sta črpala iz del Fritza Perlsa, Miltona Eriksona in Virginie Satir. Pearls se je ukvarjal z gestalt terapijo, Erickson s hipnoterapijo, Satirjeva pa z družinsko terapijo. Vsi trije so kljub osebnostnim razlikam uporabljali podobne vzorce delovanja in obnašanja. Slednje je Bandler-ja in Grinder-ja pritegnilo, da sta poiskala model, ki ga je mogoče uporabiti za uspešno in učinkovito komunikacijo, osebno rast in boljše življenje (O'Connor in Seymour, 1996). Pojem nevro-lingvistično programiranje (NLP) je kompleksen in sestavljen iz treh temeljnih delov. Alder (1994) in Knight (1999) razumeta predpono nevro kot dejstvo, ki se nanaša na nevrološke procese posameznika, kot so videnje, slišanje, občutje, vonjanje in okušanje. To so procesi mišljenja, ki nam pokažejo izkušnje zunanjega sveta v naši notranjosti. Lingvistiko avtorja opredelita kot del, kjer ima osrednjo vlogo jezik, ki vključuje komunikacijo z drugimi in s samim seboj. Alder (1994) razume in primerja proces programiranja posameznika z računalnikom, ki je programiran za opravljanje specifičnih stvari. Potrebno je opozoriti, da so različni avtorji enotni, ko posamezno opredeljujejo pojme nevro, lingvistika in programiranje. Do odstopanja in neenotnosti prihaja, ko vse tri pojme združijo v enoten pojem NLP. Vsak posamezni avtor določi ali poudari del problematike iz svoje stroke ali dela proučevanja. Bandler in Grinder (1979) razumeta NLP kot celovitost komunikacije in pristopa na univerzalnem področju. Smisla in bistva ne vidita v povprečju, ampak želita izstopiti iz njega in ustvariti nov koncept razmišljanja in vedenja. Knight (1999) predstavi svoje videnje NLP kot strategijo za delo in obnašanje, ki vsebuje posameznikove vrednote in prepričanja. Izpostavi tudi proces modeliranja, ki pomeni proces strategije od nas k drugim in njegovega delovanja na zavestni in nezavedni ravni. Modeliranje ni nov pojem, Knight-ova (1999) ga samo izpostavi, omenjajo ga tudi Alder (1994), Bandler in Grinder (1979) ter O'Connor in Seymour (1996), vendar mu ne namenijo večje pozornosti.. 11.

2.1 Komunikacija Komunikacija kot vsestranska beseda in pojem v najširšem pomenu vsebuje medsebojno sodelovanje najmanj dveh živih bitij. Če poenostavimo komunikacijo na nivo ljudi, govorimo o ciklu, kjer sta udeležena najmanj dva posameznika (O'Connor in Seymour, 1996). Pomen in pomembnost komunikacije poudarita Alder (1994) in Kadič (2013) in navedeta dejstvo, da nekomunikacija med posamezniki ne obstaja. Omenjeno trditev Alder (1994) utemelji z besedami in dejstvom, da moramo med pogovorom ob odsotnosti besed pozornost in svoje čute preusmeriti na neverbalno raven, ker nam slednja vedno nekaj sporoča. Ob omenjenemu dejstvu se je potrebno spomniti že omenjenega primera lutke. Odziv je bistvo komunikacije, saj odgovarjamo s svojimi misli in čustvi. Zato je vsako naše vedenje pod vplivom naše subjektivnosti, ki jo oblikujejo posameznikove misli in čustva. Komunikacija je mnogo kompleksnejša in obsežnejša kot le izrečene besede. Slednje je potrdila raziskava, ki sta jo izvedla Mehrebian in Ferris (1967). Raziskava poznana pod imenom Model 55-38-7, je prišla do ugotovitve, da 55 % sporočila posreduje naša govorica telesa, kamor sodijo drža telesa, kretnje in očesni stik. Način in barva glasu, s katerim so besede izrečene, predstavljajo 38 % sporočila, preostalih 7 % predstavljajo besede. O'Connor in Seymour (1996) izrazita strinjanje z dejstvom, da je sporočilo posameznika kompleksno in je sestavljeno iz besed, tona glasu in govorice telesa. Avtorja to trditev podpreta s splošno znanim dejstvom, da je pogosto pomemben način, na katerega določeno sporočilo prenesemo, in ne vsebina. V omenjeni problematiki zanimivo stališče zavzame Kadič (2013), ki svojo trditev argumentira, je pa ne podpre z znanstvenimi dokazi. Zavzame pozitivno stališče do dejstva, da je komunikacija kompleksna in je posameznikovo sporočilo sestavljeno ne le z besedami, temveč tudi z govorico telesa in tonom glasu. Močno obsodi model 55-38-7 (govorica telesa, ton glasu in besede), ker je mnenja, da ima neverbalna komunikacija pomembno vlogo pri razumevanju in posredovanju sporočila, vendar ne v tako visokem odstotku. Omenjeno dejstvo podpre s primerom ogleda filma v tujem, nam nepoznanem jeziku; primanjkovalo bi nam več kot 7 % celotnega razumevanja filma, zlasti ob zelo intenzivnem govorjenju. Komunikacija kot naraven proces je kompleksna in lahko poteka v več smereh. Pogosto si želimo ustvariti okoliščine, kjer bo prevladovalo zaupanje in sodelovanje. Dober temelj za ustvarjanje pozitivnega ozračja nam lahko prinese dober stik (O'Connor in Seymour, 1996), ki ga bomo predstavili v nadaljevanju.. 12.

2.2.1 Dober stik Bistvo komunikacije kot interakcije med posamezniki je odziv sogovorca. Med posamezniki lahko teče reka, ki onemogoča uspešno komunikacijo, zato je potrebno zgraditi most in to lahko storimo z dobrim stikom. Dober stik je posebna okoliščina, ki obkroža in dopolnjuje besedno sporočilo (O'Connor in Seymour, 1996). O kakovostni komunikaciji lahko govorimo, kadar sogovorca delujeta kot eno, na besednem in nebesednem področju. Kadič (2013) navaja osnovni prijem vsakega posameznika, s katerim si poizkušamo pridobiti sogovorčevo zaupanje. To lahko dosežemo z zrcaljenjem njegove telesne drže, ki je lahko v sedečem ali stoječem položaju. Pri tem je potrebno uskladiti ritem dihanja, ton glasu, glasnost, hitrost in ritem sogovorca. Ko dosežemo enak sogovorčev položaj in ton glasu, se na nezavedni ravni, uskladi tudi ritem dihanja obeh sogovorcev. Podoben proces opišeta O'Connor in Seymour (1996) in ga poimenujeta navzkrižno zrcaljenje. Zaradi dinamike življenjskega procesa vemo, da nobena komunikacija ne traja v neskončnost. O'Connor in Seymour (1996) sta tej problematiki namenila majhno pozornost in jo preprosto opredelila. Če želimo zapustiti pogovor, je najlažji način, da zavestno prenehamo slediti enemu ali več pogojem, ki ustvarjajo dober stik. Kot najbolj očiten in skrajen primer takšne komunikacije sta navedla trenutek, ko sogovorcu obrnemo hrbet. Če stopimo še korak dlje, spoznamo, da za uspešno komunikacijo potrebujemo več kot obvladovanje nebesednega sporočanja. O'Connor in Seymour (1996) in mnogi drugi praktiki NLP (Alder, 1994; Bandler in Grinder, 1979; Schwarz in Schweppe, 2005) so veliko pozornosti namenili zaznavnim sistemom, zato je prav, da tudi sami pobližje spoznamo omenjeno področje.. 2.2 Zaznavni sistemi in procesne besede Posameznikove misli so pogoj za začetek vsake komunikacije, ki jo v nadaljevanju izrazimo v obliki besed, tona glasu in govorice telesa. Vsako zaznavanje sveta je odvisno od tega, kaj vidimo, slišimo ali občutimo. Vse prepogosto se ne zavedamo dejstva, da svoja čutila uporabljamo tudi za zaznavanje sveta navznoter in posledično za naše doživljanje. Načini, na katere sprejemamo, koordiniramo, obdelujemo in shranjujemo podatke v možganih, bodisi so to vid, sluh, otip, vonj ali okus, se tudi v NLP imenujejo zaznavni sistemi (O'Connor in Seymour, 1996). Poznamo pet zaznavnih sistemov, to so vizualni (vid), avditivni (sluh), kinestetični (dotik/občutek), olfaktorni (vonj) in gustatorni (okus) (Heap, 2008). Vsak zdrav posameznik 13.

ima vseh pet zaznavnih sistemov, vendar je eden od naštetih dominanten oz. prednostni. Dominantni zaznavni sistem pomeni, da posameznik največ časa razmišlja in podoživlja svet v njem, ter se z njim najlažje izraža in komunicira. Najbolj pogosti dominantni sistemi zahodnih kultur so vizualni, avditivni in kinestetični (O'Connor in Seymour, 1996). Alder (1994) meni, da je potrebnih približno 20 minut pogovora s posameznikom, da z zanesljivostjo določimo njegov dominantni sistem. Kljub trditvam Mehrebian in Ferris (1967), da besede predstavljajo borih 7 % celotne sporočilne vrednosti, so besede najpogostejše sporazumevalno sredstvo med ljudmi. Z besedami izražamo naše misli in občutenja, zato same po sebi nakazujejo, kateri zaznavni sistem trenutno uporabljamo (O'Connor in Seymour, 1996). Alder (1994) trdi, da besede, ki jih uporabljamo, vplivajo na naš način mišljenja in občutenja. Način mišljenja in občutenja posameznika pa vpliva na izrečene besede. Procesne besede ali predikti so v NLP definirani kot skupina glagolov, pridevnikov in prislovov, ki imajo čutno komponento in nam omogočajo lažje razumevanje in dojemanje posameznikovega sveta in njegovega mišljenja (O'Connor in Seymour, 1996). Vemo, da vsak posameznik svet sprejema nekoliko drugače, kar posledično privede tudi do drugačnega izražanja. Zaradi velikega števila raznovrstnih posameznikov je potrebno poznavanje zaznavnih sistemov in procesnih besed, saj nam omogočajo grupiranje in lažje razumevanje posameznikovega sveta (Schwarz in Schweppe, 2005). Najpogostejša uporaba besed določenega tipa nam nazorno nakazuje, kateri je dominantni (prednostni) sistem posameznika (O'Connor in Seymour, 1996). Z odkritjem dominantnega zaznavnega sistema posameznika se posledično lažje prilagodimo njegovemu svetu in jeziku in ustvarimo most k dobremu stiku in kvalitetnejšemu sporazumevanju (Knight, 2002). Če težimo k uspešni in učinkoviti komunikaciji, moramo svoje besede uglasiti s sogovornikovimi. Sposobnost sledenja in prilagoditve je odvisna od dveh pogojev. Prvi in najpomembnejši je vloga posameznika in njegove čutne ostrine opazovanja, poslušanja in odkrivanja sogovorčevega vzorca besed in njegovega sistema. Slednji in nič manj pomemben je posameznikov besedni zaklad. Kombinacija obeh je pomembno dejstvo za kvaliteten pogovor. Treba se je zavedati dejstva, da pogovor nikoli ne teče v enem zaznavnem sistemu, uglaševanje z drugimi pa omogoča učinkovite rezultate (O'Connor in Seymour, 1996).. 2.2.1 Vizualni sistem Kot dominantni zaznavni sistem posameznika je najbolj razširjen vizualni sistem. Strokovnjaki ocenjujejo, da je skoraj 60 % vseh prebivalcev dominantno vizualnih. Njihova 14.

značilnost je podoživljanje in spominjanje sveta v obliki slik ali filma. Dokler stvari ne zaznamo sami, vanje nimajo velikega zaupanja. Posameznika, ki sodi med vizualne tipe, lahko s pomočjo psihologije prepoznamo, uči se ob prisotnosti različnih pisnih in slikovnih virov, saj za razumevanje situacije potrebuje celotno sliko (McDermott in O'Connor, 1996). Potrebno je poudariti, da vizualci brez ustrezne podpore ostalih zaznavnih sistemov ne morejo zgraditi celotne slike (Alder, 1994). Vizualci so v okolju hitro prepoznavni, predvsem zaradi svojega hitrega govorjenja, saj imajo nekakšen občutek, da ne bodo uspeli vseh informacij posredovati sogovorcu. Nekateri kot razlog hitrega govorjenja navajajo, da imajo vizualci v času govora pred očmi slike ali film in enostavno sledijo temu ter niso sposobni nadzirati hitrosti svojega govora. Hitremu govoru je potrebno dodati rahlo dvignjeno glavo in uporabo višjega tona glasu in večjo glasnost od avditivnega tipa (Alder, 1994). Zaradi svojih slik in filma v glavi so neprekosljivi v črkovanju besed in branju. Pri branju je potrebno poudariti, da jih branje drugih moti in rajši berejo sami. Kljub ponavadi dobremu besednemu zakladu, ki je posledica njihovega branja, se včasih znajdejo v situaciji, ko ne najdejo ustreznih besed za zaključek povedi ali misli. Vizualni posamezniki veljajo za najbolj urejene osebe med ostalimi predstavniki zaznavnih sistemov. Veliko pozornosti in energije namenijo videzu, načinu oblačenja in estetiki. Temu teži tudi njihova nagnjenost k umetnosti, zato pogosto padajo v »trans izklopa« in se odklopijo od zunanjega sveta (McDermott in O'Connor, 1996). Poleg njihove zunanje prepoznavnosti, ki jo oblikujejo znaki neverbalne komunikacije, bo v nadaljevanju predstavljena tabela besed in besednih zvez oz. fraz, ki zaznamujejo vizualne posameznike.. 2.2.2 Avditivni sistem Skupina, ki ima za dominantni zaznavni sistem sluha, je skupina avditivcev. Po številu zastopanosti jim pripada drugo mesto, saj je po ocenah strokovnjakov približno 30 % posameznikov avditivcev. Njihova kvaliteta je zaznavanje drobnih skoraj neslišnih in nepomembnih tonov in zvokov. Njihova največja kvaliteta je zmožnost odličnega poslušanja, v ospredju sta ton in barva glasu. Radi poslušajo ostale in se vključujejo v dialog z njimi, zato veljajo za najboljše poslušalce. Zelo slabo prenašajo neharmonične zvoke in hrup ter se na njih hitro odzovejo. Če nas je strah, da ne bomo pridobili pozornosti avditivca, je povzročanje hrupa in neharmoničnih melodij odličen recept za pridobitev njihove pozornosti (McDermott in O'Connor, 1996).. 15.

Alder (1994) navaja nekaj nebesednih značilnosti za najlažjo prepoznavo avditivcev. Opisuje predvsem njihovo ritmično gibanje telesa in dihanje, ki morata delovati usklajeno. V komunikaciji z drugimi avditivci najpogosteje zavzamejo položaj telefonskega govora, ki spominja na posameznikov pogovor prek telefona. Čeprav se ne pogovarjajo prek telefona, ampak gre bolj za prispodobo, je to položaj, ki jim je zelo domač in v njem najbolje komunicirajo. Značilnost položaja so rahlo spuščena glava in nagnjenost v stran, kot bi se pogovarjali po telefonu ali imeli notranji monolog. V procesu svojega monologa, so zelo občutljivi in razdražljivi na hrup. Bandler in Grinder (1979) navajata še primerjavo z vizualci, avditivci zelo dobro in zanimivo pripovedujejo, samo pisanje besedil pa jim, kljub navadno dobremu besednemu zakladu, povzroča težave.. 2.2.3 Kinestetični sistem Tretji in najmanj zastopani dominantni zaznavni sistem je kinestetični sistem. Odstotek posameznikov, ki imajo otip in občutke za dominantni zaznavni sistem, je le 10 % vseh posameznikov. Njihova značilnost so sposobnost zaznavanja čustev in občutkov drugih ljudi. Komunicirajo skozi prizmo čustev in doživljanja čustvenih stanj posameznika, to jim omogoča naravno presojo energije stvari. Posledica njihovega dominantnega sistema je pogosto dotikanje in objemanje sogovorcev in ljudi (McDermott in O'Connor, 1996). Kinestetiki v mladosti zelo zgodaj razvijejo veliko mišic, kar je posledica njihove ljubezni do športnih aktivnosti. Težave jim povzroča predvsem branje, pogosto vlečejo prst pod tekstom, da mu lahko sledijo. Njihovo šibko področje je zemljepisno znanje in estetika rokopisa. Alder (1994) navaja kot neverbalno značilnost kinestetika počasno govorjenje, ki je v primerjavi z vizualcem že dolgočasno. Temu dodaja še globok ton glasu in glavo navzdol spuščeno, saj tako padejo v svoj ali sogovorčev trans občutkov.. 2.2.4 Olfaktorni in gustatorni sistem Olfaktorni in gustatorni sistem sta nekoliko specifična z vidika dopolnjevanja preostalih treh zaznavnih sistemov. Omenjena sistema sta najslabše raziskana in se jima posveča premalo pozornosti. Olfaktorni sistem je sinonim za nos, s katerim ovohavamo in vohamo. Pri ljudeh se skozi evolucijo ni razvil tako močno kot pri nekaterih živalih, kljub temu pa je sistem, katerega doživetja so čustveno najintenzivnejša (Požin, 2011). Gustatorni sistem temelji na jeziku in okušanju stvari. Posameznik okusi stvari takrat, ko se raztopijo v slini (Požin, 2011). Zazna lahko kislo, grenko, sladko in slano. S kombiniranjem naštetega lahko zaznamo tudi druge okuse (Hočevar, 2008).. 16.

Zaradi 5 različnih zaznavnih sistemov in velikega števila besed in besednih zvez oz. fraz, značilnih za različne dominantne zaznavne sisteme, bomo v nadaljevanju v tabeli 1 prikazali, katere besede in besedne zveze oz. fraze so značilne za posamezni zaznavni sistem. Tabela 1: Pogosta uporaba besed in besednih zvez različnih zaznavnih sistemov (Vir: Alder, 1994; Boyes, 2005; Breznik, 2011; O'Connor in Seymour, 1996; Pucelj, 2009).. Besede. Vizualni tip. Besedne zveze oz. fraze. slika, barva, pogled, črno,. to je zelo svetlo,. vizija, oko, scena,. nekaj mi se svita,. vizualizacija, odsev,. vidim kaj meniš,. vpogled, svetlo, jasno,. slepa točka,. temno, megleno, videti,. kaj misliš,. osredotočiti se, sijati,. izginilo je,. razkriti, opaziti,. poglej nazaj na stvar, oko za oko, poglej pobližje, poglej z drugega zornega kota, pokaži mi, zob za zob. Avditivni tip. Kinestetični tip. zvonec, tišina, harmonija,. brez posluha za umetnost,. ritem, zvok, glasno, čisto,. razpravljati brez besed,. kričeče, hreščeče,. olika govorjenja,. monotono, melodično,. držati svoj jezik,. poklicati, pozvoniti,. ne posluša me,. povedati, reči, slišati,. udariti pravi akord,. vprašati,. na enaki frekvenci sva,. dotik, kontakt, premik,. oglasiti se mi po mojem občutku je,. pritisk, zaupanje, teža,. uravnotežen način,. težko, naporno, toplo,. položiti karte na mizo,. hladno, subtilno, tresoče,. imeti debelo kožo,. potisniti, držati, potegniti,. prijeti za besedo,. zagrabiti, božati. toplo priporočam,. 17.

oseba toplega srca, čutim v svojih kosteh, bova v stiku,. Olfaktorni tip. Gustatorni tip. Vonj, sveže, smrdeče,. obrni se name tukaj nekaj smrdi,. radovedno, zatohlo, dihati,. nekaj je izvohal,. vdihovati, dišati, ovohavati. ima dober vonj. Okus, sladko, grenko, kislo,. vreme se je skisalo,. sočno, slano, žvečiti,. kislo se je nasmehnil,. pljuniti, ugrizniti, okusiti. zasoljena cena, sladko se je smejal, grenak priokus, ima dober okus. 2.3 Vzorec očesnih premikov V prejšnjih poglavjih smo govorili o različnih zaznavnih sistemih in načinih njihovega prepoznavanja. Tokrat bomo pod drobnogled vzeli vzorec očesnih premikov, ki nam nazorno kaže, v katerem zaznavnem sistemu posameznik trenutno razmišlja in ali so posredovani podatki resnični ali izmišljeni (O'Connor in Seymour, 1996). S premikom oči v določen položaj posledično aktiviramo tudi določen del možganov. Velja omeniti tudi obraten proces, da se med razmišljanjem naše oči nezavedno pomaknejo v položaj, ki ustreza podatku. Slednje lažje razumemo na primeru. Če si predstavljamo sliko, bodo oči v drugačnem položaju, kot če si predstavljamo določeno skladbo, saj aktiviramo drug del možganov (Bandler in Grinder, 1979). V nevrološki literaturi se vzorec očesnih premikov imenuje »lateralni očesni premik« (Alder, 1994), v NLP je omenjeni pojem poznan pod imenom vzorec očesnih premikov. Opredeljen je kot vidno izhodišče, ki pove, na kakšen način posameznik prihaja do podatkov (O'Connor in Seymour, 1996). Pri opisovanju in interpretaciji vzorcev očesnih premikov je potrebno povedati, da bodo vsa stališča in smeri vzeta iz posameznikove perspektive. Opis levo in desno je mišljen iz našega (govorčevega) zornega kota, zato je treba pri uporabi opisanega znanja na sogovorcu vzorec očesnih premikov ustrezno prilagoditi. Prvi in najosnovnejši pogled je naravnost pred sebe, kot da bi se zagledali v daljavo. Pogled predstavlja vizualizacijo in se pojavi, kadar si predstavljamo sliko, dogodek ali film. 18.

Pogled, usmerjen levo navzgor, ima enako funkcijo kot vizualizacija, vendarle gre v omenjenem primeru za gledanje resničnih slik in spominov v naših mislih. Temu nasproten je pogled, usmerjen desno navzgor. Posamezniki še vedno gledamo slike ali filme v glavi, vendar so izmišljeni in ne izvirajo iz resničnih dogodkov. Omenjeno dejstvo je potrebno natančneje opredeliti. Čeprav so spomini in dogodki izmišljeni, ni nujno, da gre za laganje oz. laž. Oči se v opisan položaj premaknejo tudi takrat, kadar si zamišljamo potencialen razplet dogodka ali samo ustvarjamo slike dogodkov, ki niso nujno laži, lahko gre za načrtovanja ali predstavljanje nečesa, kar se še ni zgodilo. Kadar so oči v vodoravni smeri, je aktivran del možganov, katerega naloge so povezane s področjem sluha ali zvoka. Pogled, usmerjen levo vodoravno, pripada avditivnemu spominu, kar pomeni, da podatke črpamo iz zapomnjenih zvokov, ki smo jih doživeli in slišali. Usmerjenost pogleda desno vodoravno, nam sporoča izmišljene in še nedoživete zvoke. Posameznik si lahko izmišlja ali ustvarja povsem nove zvoke in skladbe in oči bodo v opisanem položaju. Ob uporabi notranjega monologa bodo naše oči zdrsnile levo navzdol. Usmerjenost posameznikovih oči desno dol, pomeni, da doživlja čustva in telesne občutke. Opisani pogled je značilnost kinestetika, ki se poglobi v sogovornikova čustva in jih podoživlja. Ob razlagi čustvenih dogodkov sogovorcu so oči večino časa v opisanem položaju desno spodaj (Alder, 1994; Bandler in Grinder, 1979; Heap, 2008; O'Connor in Seymour, 1996). Alder (1994) poudarja, da je vsak posameznik svoboden pri izbiri usmeritve svojega pogleda pri razmišljanju. Vendar ob daljšem dialogu ali pogovoru posameznik izgubi zavestni nadzor nad sledenjem oči in oči začnejo slediti možganom. Različni avtorji (Alder, 1994; Bandler in Grinder, 1979; O'Connor in Seymour 1996) navajajo, da opisani vzorec oči velja za normalno desno orientirane ljudi. 2 Izjema in zaenkrat edina znana etnična manjšina, za katero opisani vzorec ne velja, so Baski.3 Potrebno je poudariti, da vzorec očesnih premikov ni nezmotljiv in popolni vzorec, saj takšnega vzorca ni. Ker ima vsak posamezni vzorec določene pomanjkljivosti in prednosti, je potrebno presoditi, kateri vzorec ustreza trenutnemu kontekstu okoliščin in dogajanj. Vzorec ima svoje pomanjkljivosti, vendar svojo pravo vrednost in celovitost dobi v skladu z. 2. Desno orientirani ljudje se v NLP razumejo kot posamezniki, katerim je desna stran telesa dominantna (desničarji). Desno orientirani posamezniki pišejo, rišejo, se prehranjujejo in opravljajo druge aktivnosti pretežno z desno roko (Alder, 1994). Pri športnih aktivnostih, ki zahtevajo aktivno sodelovanje nog (nogomet), pri svojem delu uporabljajo pretežno desno nogo. 3 Baski so neindoevropsko ljudstvo, katerih korenine še niso znane. Zdaj živijo v zahodnih Pirinejih in ob obali Biskajskega zaliva. Njihova značilnost je edinstvena fizična zgradba in posebnost njihovega jezika, ki spominja sporazumevanje iz časa kamene dobe (Alder, 1994). Različni avtorji (Alder, 1994; Bandler in Grinder, 1979; O'Connor in Seymour, 1996) menijo, da so posebnosti jezika in fizične zgradbe osnova, zaradi česar pri njih ne deluje vzorec očesnih premikov.. 19.

besedami, ki jih posameznik izusti, in ob upoštevanju drugih znanj (Bandler in Grinder, 1979), ki so npr. v pozornosti, namenjeni določenim besedam, njihovim pomenom, in različnim modelom, ki jih bomo predstavili v naslednjem poglavju. Za lažje razumevanje in nazornejši prikaz vzorcev očesnih premikov imamo na sliki 1 opisani proces tudi slikovno predstavljen.. Slika 1: Vzorec očesnih premikov (Vir: Fogg, 2014). 2.4 Besede, pomeni in modeli Jezik. je. osnovno. sporazumevalno. sredstvo. vsakega. posameznika.. Glavna. in. nenadomestljiva sestavina jezika so besede, s katerimi posameznik opisuje svoja doživetja, čustva, stališča in mišljenja. Zaradi raznolikosti posameznikov in njihovih mišljenj je bilo za lažje sporazumevanje potrebno besedam vnaprej določiti njihov pomen. Naše misli niso omejene z jezikom, saj jih dopolnjujejo različni zvoki, čustva, občutki in slike. Z odraščanjem in učenjem se naučimo misli izraziti in jih dopolniti z besedami. Čeprav jezik 20.

predstavlja nekakšen odmik od realnosti, nam po drugi plati predstavlja in oblikuje realnost. Zanimiv primer, ki dopolnjuje prejšnjo trditev, je učenje novega jezika, saj z novim jezikom vsak posameznik nekoliko spremeni način mišljenja in svojo realnost glede na preteklo stanje (O'Connor in Seymour, 1996). Zanimiv primer razumevanja jezika nam predstavita dva modela, to sta metamodel in Miltonov model jezika. O'Connor in Seymour (1996) svoje videnje metamodela razložita kot razkritje identitete jezikovnih vzorcev, ki v sporazumevanju zakrijejo svoj pravi pomen s tremi. procesi:. izbrisom,. popačenjem. in. posploševanjem.. Bistvo. in. prednost. predstavljenega modela je postavljanje specifičnih vprašanj in iskanje globinskega pomena ter povezovanje jezika s čutno izkušnjo. Pravo nasprotje opisanemu modelu predstavlja Miltonov model, ki za spremljanje izkušenj nekoga drugega in za njegov dostop do nezavednih virov namensko uporabi zabrisane jezikovne vzorce (O'Connor in Seymour, 1996). Novak (2006) poda svojo trditev, da noben model in jezik tega sveta ne moreta slediti hitrosti, raznolikosti in občutljivosti misli, v najboljši luči se jim lahko samo približata. Za celovito razumevanje Novakove (2006) izjave, je potrebno predstaviti metamodel in Miltonov model jezika, kar bomo storili v nadaljevanju.. 2.4.1 Metamodel in Miltonov model jezika Specifičnost je sinonim, ki ga lahko uporabimo za opis metamodela jezika. Bistvo metamodela je sogovorčevo nepopolno sporočanje zaradi različnih filtrov in družbenih omejitev (Alder, 1994). Filtri nas usmerjajo pri komunikaciji, zato nemalokrat povzročajo nesporazume in nejasno komunikacijo, ki nam da napačno predstavo, da sogovorca razumemo. Komunikacija skozi filtre je nujna in večinoma potrebna, saj pomembno vpliva na odločanje, mišljenje in ustvarjanje notranjega sveta (Novak, 2006). Vsak govorec ima večino časa točno zamisel, kaj želi sporočiti nekomu, vendar zaradi želje po normalnem delovanju v družbi ne posreduje celotnega sporočila (Alder, 1994). Posledica tega je prehod iz globinske (natančne) v površinsko (nenatančno) strukturo, ki jo naredi namensko ali večino časa nenamensko. To stori s tremi procesi (Alder, 1994; O'Connor in Seymour, 1996); 1) izbere samo del podatkov, ostalo izpusti (izbris, angl. deletion), 2) skrajša obliko svojih misli, kar povzroči popačenje (popačenje, angl. distorsion) in 3) sporoči posplošeno, s čimer prepreči dolgovezen pogovor (posploševanje, angl.. generalisation). 21.

Metamodel je osnova za normalno delovanje posameznika v družbi, saj zmanjšuje prostor do mere, ki ga posameznik lahko obvladuje (Novak, 2006). Poznavanje metamodela je temelj za prepoznavo in pravočasno ukrepanje, kadar sogovorca ne razumemo ali želimo natančnejše informacije (Alder, 1994). Miltonov model predstavlja pravo nasprotje metamodelu, saj temelji na uporabnosti jezika na nejasen način, kar izzove pri posamezniku lastno razumevanje sveta na njemu najprimernejši način. Odlika predstavljenega modela je izzivanje in uporaba stanja transa, ki omogoča obvladovanja lastnih problemov in odkritje notranjih virov. V omenjenem stanju moramo stanje transa razumeti kot aktivno in ne pasivno stanje posameznika, kar posledično pomeni, da za vsakim človekovim dejanjem stoji pozitiven namen in izbira njemu najboljše rešitve v dani situaciji glede na posameznika (O'Connor in Seymour, 1996). S primerno uporabo jezika in besed se lahko z Miltonovim modelom doseže (O'Connor in Seymour, 1996); 1) spremljanje in vodenje posameznika po njegovem svetu, 4. 2) preusmerjanje in smiselna uporaba pozornosti (zavesti) in 3) vstopdo nezavednih in notranjih virov moči.. Za spremljanje in vodenje posameznika po njegovem svetu je osnova vzpostavitev dobrega stika. Bandler in Grinder (1997) navajata nekaj bližnjic in nasvetov, kako na lažji in kakovostnejši način spremljati in voditi posameznikov svet. Posebno pozornost je potrebno nameniti besedam »in«, »medtem« in »ko«, saj so predstavljene besede temelj povezovanja naših misli in sugestij. Predstavljene besede nam omogočajo bolj tekoč in fleksibilen pogovor, kar je osnova za uspešnost Miltonovega modela (O'Connor in Seymour, 1996). Posploševanje in namensko izpuščanje podatkov je eden od temeljev Miltonovega modela, ki nas vodi do preusmerjanja in uporabe zavesti. Uporabo zavesti razumemo kot vrnitev in aktivacijo posameznikove pozornosti na določeno aktivnost oz. stvar. Slednje dosežemo tako, da zavestno in namensko izpuščamo enega ali več podatkov, saj posledično zaposlimo posameznikove misli, ki so dovzetne za zapolnjevanje izpuščenih delov. Bistvo procesa je, da posameznik sam brez sugestij s svojimi misli in mnenji zapolni nastalo vrzel (Bandler in Grinder, 1997).. 4. V izvornih delih Milton ne uporabi pojma pozornosti. Nalogo in pomen pozornosti nadomesti z uporabo pojma zavesti (Milton v Bandler in Grinder; 1997).. 22.

Tretji temelj modela je dostopanje do nezavednih in notranjih virov moči, ki ga dosežemo z dajanjem dvoumnih sporočil. V opisani situaciji je posameznik primoran samostojno dopolnjevati sliko in izbirati odgovore. Najlažji način za dosego tega je uporaba različnega števila metafor in citatov (O'Connor in Seymour, 1996). Veliko pozornost in vlogo sta citatom namenila tudi Bandler in Grinder (1979), ki sta to poimenovala kot odliko posameznikove svobode. Razlike in nasprotja modelov bomo najlažje videli in razumeli, če opisana modela predstavimo v tabeli 2. Tabela 2: Miltonov model vs. metamodel jezika (Vir: O'Connor, 2001). Miltonov model. Metamodel. 1.. Posploševanje. 2.. usmeritev v smeri od površinskega k usmeritev v smeri od globinskega k. 3.. Specifičnost. globinskemu. površinskemu. nezavedni viri. prenos izkušenj in pomenov na zavedno raven. 4.. iskanje skozi prizmo nezavednega. ukvarjanje z rezultati iskanj na nezavedni ravni. 5.. splošno razumevanje. natančni pomeni. 6.. dostop do nezavednih virov. dostop do zavednih virov. Poznavanje vseh besed, modelov, zaznavnih modelov in ostalega znanja o NLP brez konkretne uporabe nima namena in ne izpolni svoje naloge. Zato bomo v nadaljevanju prikazali uporabnost NLP pri preiskovanju kaznivih dejanj.. 23.

3 Preiskovanje kaznivih dejanj Naravno je, da se ljudje borimo proti nevarnostim, ki ogrožajo nas, našo lastnino in celotno družbo. Z zgodovinskim razvojem družbe in ljudi smo začeli ustanavljati različne organizacije za pomoč v boju proti dejavnikom, ki ogrožajo družbo (Maver, 2004). Policija kot temeljna institucija današnjega časa opravlja naloge zagotavljanja varnosti posameznika in skupnosti, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin in skrbi za krepitev pravne države (1. člen, Zakon o nalogah in pooblastilih policije, 2013; v nadaljevanju ZNPPol). Kaznivo dejanje opredelimo kot dejanje, ki je vredno pozornosti celotne družbe ali vladajočega dela, zaradi posega v temeljne človekove pravice, svoboščine, družbene vrednote in odnose. Potrebno je natančneje poudariti, da so kazniva dejanja praviloma ovrednotena kot negativna družbena ali moralno-etična dejanja. Zaradi negativne konotacije pogosto uporabljamo tudi izraza zločin in hudodelstvo. Negativni družbeni in moralno-etični konotaciji sta bistveni vsebini, ki se uporabljata za ločitev kaznivih dejanj od ostalih dejanj. Vsako kaznivo dejanje mora imeti svojega storilca, saj naravni dogodki, kljub povzročeni materialni in nematerialni škodi ljudi in družbi, niso kazniva dejanja (Bavcon, Šelih in Korošec, 2008). Policija v skladu z zakonodajo preiskuje kazniva dejanja in odkriva njihove storilce. Svoje delo opravlja v skladu z zakoni; ZNPPol, Zakon o kazenskem postopku (2012; v nadaljevanju ZKP), Kazenski zakonik (2012; v nadaljevanju KZ-1-UPB2) itn. V okviru zakonskih možnosti policija opravlja predkazenski postopek, njegova naloga je odkritje kaznivega dejanja, njegovega storilca, zbiranje in analiziranje dejstev, ki dokazujejo, da bi na podlagi zakona lahko izrekli sodbo in sankcijo odgovornemu storilcu (Maver, 1988). 145. in 146. člen ZKP določata, da so državni organi in organi, ki posredujejo javna pooblastila, dolžni naznaniti kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti. Predkazenski postopek traja od prve informacije o kaznivem dejanju, do trenutka uvedbe formalnega postopka. Namen predkazenskega postopka je pridobitev podatkov, na podlagi katerih se bo odločalo o sprožitvi kazenskega pregona, kar smo že uvodoma omenili. Za lažje razumevanje celotnega dogajanja bomo v nadaljevanju definirali in razložili pojem preiskovanja.. 24.

3.1 Definicija preiskovanja Osterburg in Ward (2014) delo preiskovalcev kaznivih dejanj opredelita kot zbiranje informacij in dokazov za identifikacijo, prijetje in obsodbo osumljencev kaznivega dejanja. Pri naštetih postopkih in procesih so v zadnjih dveh desetletjih vidno drastične spremembe, tako na nivoju socialnega zaznavanja do kulture, tehnologije, zakona, medijev in načinu komuniciranja. Temu ustrezno je potrebno prilagoditi tudi delo preiskovalcev. Drugačen pogled predstavi Turner (v Osterburg in Ward, 2014), ki preiskovalce opisuje kot pionirje na terenu, ki poizkušajo obnoviti oz. rekonstruirati preteklost. Bistvo in odgovornosti preiskovalcev so (Osterburg in Ward, 2014): 1) določitev kaznivega dejanja, 2) določitev pristojnosti, 3) odkritje in zbiranje vseh dejstev in dokazov, 4) vrnitev ukradene lastnine, 5) identifikacija in onemogočenje storilca, 6) lociranje in prijetje storilca, 7) pomoč tožilcu z zagotavljanem ustreznih dokazov na sodišču in 8) učinkovito pričanje na sodišču. Zgornjo opredelitev je, zaradi specifičnosti kazenske in procesne zakonodaje Združenih držav Amerike, potrebno vzeti z deločeno mero previdnosti. Kljub previdnosti pa lahko z zgornjo opredelitvijo potegnemo določene vzporednice. To je nazorno dokazal Zupančič (1981), ki bistvo preiskovanja vidi v ugotavljanju, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, kdo ga je storil, v zbiranju in evidentiranju dejstev in dokazov, z namenom izreka sodbe in posledično sankcije kazensko odgovornemu storilcu. Gre za ugotavljanje resnice o preteklem dogodku. Opisani postopek poteka v dveh fazah, prvi, poimenovan tudi predkazenski postopek ali preiskava, je del, kjer se oblikujejo hipoteze o kazenski odgovornosti posameznika. Druga faza, znana kot faza adjudikacije ali sojenja, je postopek, v katerem se preverjajo in utemeljujejo prej postavljene hipoteze (Zupančič, 1981). Podobno piše Maver (2004), da je prvotno treba odkriti domnevnega storilca in zbrati dokaze. Po uspešno opravljeni prvi fazi sledi faza sojenja, kjer sodišče razsodi o zadevi. Po zgornjih definicijah in videnjih različnih avtorjev lahko potegnemo nekaj skupnih vzporednic, saj so si različni avtorji (Maver, 2004; Osterburg in Ward, 2014; Zupančič,. 25.

1981) enotni okoli temeljnih nalog in okvirov dela preiskovalcev. Žerjav (1994) opiše preiskovanje kaznivih dejanj nekoliko drugače. Preiskovanje kaznivih dejanj zamenjuje prejšnje poimenovanje raziskovanje kaznivih dejanj, namen obeh je odgovoriti na ˝zlata˝ vprašanja kriminalistike (kaj, kdaj, kje, kako, s čim, zakaj in kdo). Odgovori na prvih pet postavljenih vprašanj pojasnjujejo objektivno stran kaznivega dejanja, odgovora na vprašanji zakaj in kdo predstavljata subjektivno stran. Zaradi pomembnosti zbiranja obvestil, ki so ključna za preiskavo, bomo v nadaljevanju pozornost namenili komunikaciji.. 3.2 Pomen komunikacije pri preiskovanju kaznivih dejanj Komunikacija je kompleksen proces, ki ga posamezniki in družba vsakodnevno uporabljamo. Skoraj ni področja človeškega delovanja, ki ne bi vključeval komunikacije. Zato se s komunikacijo srečujejo tudi uradne osebe pri preiskovanju kaznivih dejanj. Policisti so najpogosteje prvi, ki prejmejo obvestilo o nekem dejanju. V tej fazi policija pogosto pride do seznanitve z dejanjem preko telefonskega pogovora (Maver, 2004). V tem primeru gre za posredno komuniciranje, saj sogovorec ni neposredno prisoten (Ucman, 2003). Prvi, čeprav posredni stik je pomemben zaradi pridobitve prvih in osnovnih informacij o dejanju (Maver, 2004). Po prejetih osnovnih informacijah o nekem dejanju kraj obišče uniformirana policija in ga, če je potrebno, ustrezno zavaruje. Temu sledi zbiranje izjav prijavitelja, očividcev, storilca ali oškodovanca, odvisno od narave kaznivega dejanja (Maver, 2004). V opisanem postopku je policija v neposredni komunikaciji z osebo (prijaviteljem, očividcem,…), brez nobenega posrednika, iz oči v oči. Kakovost in količina informacij, ki jih policija prejme v procesu komunikacije, je odvisna od vrste dejavnikov, vsekakor imajo veliko vlogo psihološki dejavniki vseh udeležencev in očividcev (Ucman, 2003). Upoštevajoč navedbe nekaterih avtorjev (Alder, 1994; Bandler in Grinder, 1997; Kadič, 2013) ima nebesedna komunikacija pomembno vlogo. V policistih se zaradi nenehnega srečevanja z laganjem razvijejo obrambni mehanizmi, ki se kažejo v nezaupljivosti do ljudi (Areh, 2007). Kadič (2013) meni, da igrajo pri posamezniku poleg izrečenih besed pomembno vlogo še kontekst povedanega, čustva in nasprotja oz. razhajanja glede na druga poznana dejstva. Z razumevanjem delovanja človeka in njegovih miselnih procesov bi lahko policija in druge uradne osebe že v samem začetku podvomili v nekatere informacije oz. upoštevali njihovo neskladje ter ga odpravili. Maver (2004) navaja, da lahko preiskava zaide v slepo ulico 26.

zaradi napačnih in nepopolnih informacij, posledično se izgubijo pomembne informacije in dokazi. Potrebno je poudariti, da je posledica dalj trajajoče preiskave pozabljanje dejstev, zameglitev dogodkov in slik ter zapolnjevanje spominskih vrzeli (Areh, 2007). To so dejstva, ki preiskavo otežujejo in ovirajo (Maver, 2004). Zaradi nepravilne, nepopolne in nejasne komunikacije se lahko pojavijo zmote in nesporazumi. Možina, Tavčar in Kneževič (1998) so navedli tri najpogostejše primere: 1) sogovornik se ne odzove na izjavo, ker ni zaznal njene pomembnosti, ali ne pozna ustrezne reakcije za povračilni odgovor; 2) sogovornik lahko v trenutku tišine dobi občutek, da »nekaj ni v redu«. S tem se začenjajo vzbujati dvomi in sumničavost, zato je ustrezen neobvezen odgovor (npr. potrebujem čas, ne morem takoj odgovoriti ); 3) če od sogovornika ni povratne informacije, lahko dobimo občutek njegove previdnosti, zadržanosti ali izogibanja odgovoru. Poznavanje komunikacije je pomembno sredstvo pri preiskovanju kaznivih dejanj. Ljudje komuniciramo na dveh ravneh, na zavestni in nezavedni. Zavestno komuniciramo, kadar določene podatke namensko posredujemo s kretnjami in besedami, ki pa niso nujno resnični (Ucman, 2003). Zavajanje in laganje je pri potencialnih storilcih pogosto zaradi bojazni pred razdkritjem (Maver, 2004). Zato je potrebno poznavanje in razumevanje nezavedne komunikacije. O nezavedni komunikaciji govorimo, kadar kretnje, gibi in mimika niso pod našim nadzorom oz. jih slabo in težko nadzorujemo (Ulcer, 2003). Če besede posameznika niso podprte s pravilnim delovanjem telesa, nimajo prave sporočilne vrednosti. Najenostavnejša razlaga prej opisanega procesa je v angleškem jeziku poznana pod frazo »Just walk the talk, and people will naturally follow« (Kadič, 2013: 57). V slovenščino bi lahko prevedli z besedami, da počnimo samo tisto, kar govorimo, in ljudje nam bodo naravno sledili (Kadič, 2013). Hodge, Anthon in Gales (2003) so poudarili nekaj pomembnih dejstev v povezavi z nezanemarljivimi informacijami. To je kakovost informacij. Preiskovalci si želijo ustvariti čim boljšo sliko pretekle realnosti (Maver, 2004), zato potrebujejo kakovostne in natančne informacije, vendar je lahko posledica tega informacijska preobremenjenost. Zato je potrebno informacije razvrstiti glede na kakovost. Pomemben dejavnik v preiskavi je vsekakor tudi pravočasnost dobljenih podatkov, tako z vidika odločanja kot zbiranja dokazov. Preiskovalci uporabljajo pretekle informacije, njihove odločitve pa se nanašajo na prihodnost, zato je potrebno poskrbeti za kakovostne, natančne in pravočasne informacije (Hodge et al., 2003). 27.

Po predstavitvi pojma komunikacije in procesa preiskovanja bomo v nadaljevanju predstavili posamezna področja preiskave, ki so komunikacijsko pomembna in kjer se lahko uporabi znanje NLP.. 3.2.1 Izjave prič in domnevnih storilcev Skozi zgodovino se je izkazalo, kako veliko in pomembno vlogo imajo izjave potencialnih storilcev in prič v procesu preiskave kaznivega dejanja. 5 Kljub napredku v znanosti in tehniki in večji pozornosti, namenjeni materialnim dokazom, tudi danes prevladujejo osebni dokazi. V preteklosti pa so bile izjave prič, očividcev, žrtev in osumljencev še pomembnejše. Osebni viri in osebna dokazna sredstva veljajov fazi preiskovanja za najbolj sporno in problematično področje, vendar hkrati pa tudi za najpomembnejše področje (Maver, 2004). Weston in Lushbaugh (2003) opredelita pojem pridobivanja izjav prič in potencialnih storilcev kot pogovor »face to face« (v slovenskem prevodu pogovor iz oči v oči) za pridobivanje informacij. Izjave se pridobiva od posameznikov, ki imajo informacije ali se zanje predvideva, da imajo informacije o kaznivem dejanju in njegovih okoliščinah. Kot uspešno izjavo Weston in Lushbaugh (2003) razumeta tisto, ki vsebuje dve stvari. In sicer zgodbo z vsemi informacijami in zanesljivost, kompetentnost ter kredibilnost priče. Oba kriterija sta pomembna in ju je potrebno upoštevati, saj je uspešnost primera lahko odvisna od informacij priče. Najprimerenejša čas pridobivanje izjave sta »tukaj in takoj«. 6 Takšen način se lahko uporabi v primerih, ko je priča fizično in psihično sposobna podati izjavo. Resen dvom glede zanesljivosti in kredibilnosti predstavljajo priče, ki so pod vplivom strupov, sedativov, alkohola, drog ali močnega čustvenega stanja. Pričam, ki so pod vplivom zgoraj naštetih stanj, je potrebno zagotoviti ustrezno zdravstveno oskrbo in šele ob njihovem prehodu v normalno stanje pridobiti izjavo. Sicer pa je potrebno težiti k pridobivanju čim zgodnejših izjav, saj je to čas, ko so priče najbolj dovzetne za izpovedovanje resnice.. 5. Raziskava (Kassin in Wrightsman v Maver, 2004) dokazuje, da ima priznanje zaradi vpliva na usodo obtoženca najvišje mesto med vsemi dokazi. Primeri iz prakse in eksperimenti z namišljeno poroto potrjujejo, da priznanjem ljudje pripisujemo poseben pomen. Priznanje obtoženca je velikokrat odločilno za obsodilno obsodbo ali dobršna podlaga, da ob pomanjkanju drugih dokazov sodniki in porotniki obdolženca obsodijo. Priznanje ima veliko težo pri notranjem prepričanju posameznika, da je pred njim pravi storilec (Maver, 2004). 6 Kriminalist Darko Delakorda izpostavi dejstvo, da se v praksi pogosto zgodi, da se storilci »odprejo« policiji v svoji prvi zgodbi. V poznejši fazi preiskovanja, ob prisotnosti odvetnika in preiskovalnega sodnika, ko se začnejo zavedati resnosti situacije, se branijo na vse možne legalne in nelegalne načine (Stojiljković, 2011).. 28.

Priča se ne more izgovarjati na dejstvo, da se nečesa ne spomni, če to storimo takoj in tukaj (Weston in Lushburgh, 2003). Pri. zbiranju. in. analiziranju. osebnih. dokazov. je. pozornost. potrebno. nameniti. verodostojnosti in ugotavljanju resničnosti podane izjave priče ali potencialnega storilca. Neposrednost je najpomembnejša značilnost, ki predstavlja osebne dokaze. Dokazi, pridobljeni na osebni ravni, so posredni in neposredni in predstavljajo vlogo indica. Pomembno vlogo osebni dokaz pridobi zlasti v primeru, ko izhaja iz samega storilca. Slednje lahko utemeljimo z dejstvom, da je storilec najpopolnejši vir podatkov, saj najbolje pozna okoliščine dejanja. Potrebno je omeniti, da storilec pogosto podaja neresnične informacije o okoliščinah kaznivega dejanja. Osrednji namen storilca je oviranje in onemogočanje uspešne preiskave kaznivega dejanja in njegovega storilca, zato za zavajanje preiskovalcev podaja neresnične podatke. Podana izjava storilca lahko nosi dve plati okoliščin dejanj. Prva so objektivne okoliščine dejanja, ki jih pogosto pridobimo tudi od prič. Druga plat so subjektivne okoliščine dejanja, ki imajo svojo vrednost in jih pogosto drugače ne moremo pridobiti (Maver, 2004). Ker se redko pridobi izjave potencialnih storilcev, moramo pozornost usmeriti na izjave prič, kamor uvrščamo tudi oškodovance oz. žrtve. 7 Priče lahko posredujejo podatke, ki preiskovalce privedejo do neposrednih dokazov, katerih dokazna vrednost je večja od indicev. Priča mora imeti interes in voljo za podajanje resničnih dejstev, zato je potrebno pri razgovoru s pričo sproti prilagajati vsebino razgovora. Različne priče pri istem dogodku opazijo in si zapomnijo različne detajle. Zato je potrebno težiti k temu, da nam priča posreduje informacije, ki jih je videla, in ne tiste, ki naj bi jih videla. Temu primerno je potrebno prilagoditi tudi razgovor. Zato preiskovalcev ne sme presenetiti, da med preiskavo zaradi vrste različnih notranjih in zunanjih dejavnikov pridobimo različne izjave prič (Maver, 2004). Vodinelič (1985) meni, da je potrebno zaslišati vse priče, ki jih imamo na voljo. Obenem poudari, da preiskovalci nikakor ne smejo izhajati iz prepričanja, da je priča nekaj morala videti, če je bila na kraju dejanja. Slednje dobi logično konotacijo ob omembi spoznanj Areha (2007), ki poudari različnost posameznikovega zaznavanja sveta in selekcioniranja podatkov v spomin. Posameznik je bolj dovzeten za dogodke in dejstva, ki 7. Oškodovanci oz. žrtve zaradi specifičnosti kaznivih dejanj niso vedno priče. Kljub specifičnosti obstajajo situacije, pri katerih je potrebno poudariti dvojno vlogo oškodovancev oz. žrtev. Pri določenih kaznivih dejanjih imajo oškodovanci oz. žrtve dvojno vlogo in nastopajo v vlogi žrtve in priče. Za lažje razumevanje omenjene problematike si oglejmo primer, ko oškodovanec na lastne oči vidi kaznivo dejanje in storilca. Takšen primer je npr. kraja osebnega vozila, ko oškodovanec vidi storilca, kako mu ukrade avto. Njegova vloga je dvojna; prvič kot oškodovanec zaradi povzročene premoženjske škode in drugič kot priča, saj njegovo pričanje lahko vsebuje podatke, pomembne za preiskavo (Maver, 2004).. 29.

ustrezajo njegovemu poslovnemu in zasebnemu življenju. Slednje najlažje razložimo na primeru. Posamezniki, ki se ukvarjajo z varnostjom in posamezniki, ki se ukvarjajo z arhitekturo, bodo mestno središče Ljubljane doživeli različno. Zato nas ne sme presenetiti raznolikost izjav, če seveda vsebujejo dopustno mero raznolikosti. V tem poglavju smo predstavili izjave prič in domnevnih storilcev, ki imajo pomembno vlogo in mesto med osebnimi viri in osebnimi dokaznimi sredstvi. Za celovitejšo sliko razumevanja osebnih dokaznih virov bomo v nadaljevanju predstavili informativni razgovor in zaslišanje.. 3.2.2 Informativni razgovor in zaslišanje Policija ima pri preiskovanju kaznivega dejanja pravico zbrati vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za izvedbo kazenskega postopka (148. člen ZKP). Policija ima za uspešnejšo preiskavo pravico vabiti na razgovor različne osebe. Osebe so povabljene z uradnim vabilom, ki vsebuje čas, kraj in vzrok razgovora. Če se oseba ne odzove vabilu, lahko policija posameznika prisilno privede, vendar samo v primeru, če je bila takšna sankcija navedena v vabilu. Tovrstno aktivnost imenujemo zbiranje obvestil, čeprav zasledimo tudi poimenovanja, kot so razgovor, zaslišanje, informativni razgovor in neformalno zaslišanje. V razgovoru, ki je opravljen s posameznikom, je bistveno, da posamezniku ni bila odvzeta prostost in lahko svobodno odide (Maver, 2004). Kadar policisti pri zbiranju obvestil ugotovijo, da zoper določeno osebo obstajajo razlogi za sum, da je storila ali sodelovala pri kaznivem dejanju, morajo pred začetkom zbiranja obvestil, seznaniti osebo, katerega kaznivega dejanja je osumljena, kaj je podlaga za sum, ter jo poučiti o njenih pravicah (ZKP). Maver (2004) opozori na tanko mejo med informativnim razgovorom in zaslišanjem. Namen informativnega razgovora je zbiranje informacij o samem dejanju in njegovem storilcu. Pridobljene informacije so lahko podlaga in usmeritev za nadaljnje delo policije. V veliko primerih se informativni razgovor opravi v zgodnji fazi preiskovanja, zaslišanja pa pozneje, ko preiskovalci pridejo do konkretnejših in kvalitetnejših podatkov. Vendar ni vedno tako. Potrebno je upoštevati okoliščine in specifičnost kaznivega dejanja, temu primerno pa prilagoditi tudi preiskavo. Weston in Lushbaugh (2003) opredeljujeta zaslišanje kot razgovor z osebo, ki je osumljena dejanja, za pridobitev priznanja. Zaslišanje je situacija, ki jo lahko razumemo kot defenzivno-ofenzivno, namen preiskovalcev je dosega priznanja. Zaslišanje osumljenca se sme v Sloveniji opraviti samo ob navzočnosti zagovornika (227. člen ZKP). Osumljenec ima 30.

dano možnost, da pove vse in upa na ugoden razplet, lahko pa za dokazovanje svoje nedolžnosti uporabi drugačno taktiko. Ker so zaslišanja, na katerih osumljenec prizna krivdo, redka, se mora preiskovalec pripraviti na zavajajoča dejstva, molk in impulzivne reakcije osumljenca. Pri zaslišanju je poudarjena vloga preiskovalca, ki mora biti pripravljen na rekonstrukcijo dejanja in vprašanj, ki jih bo postavil osumljencu. Pred izvedbo zaslišanja morajo biti dokazi zavarovani in analizirani, motiv mora biti pojasnjen, preiskovalci morajo zbrati čim več podatkov o osumljencu, samem kraju in dejanju. Naloga in dolžnost preiskovalca je pred izvedbo zaslišanja preveriti, da osumljenec ni v stanju, v katerem bi bila zmanjšana njegova racionalnost. Pri zmanjšani racionalnosti imamo v mislih predvsem vpliv drog in psihoaktivnih snovi (Weston in Lushbaugh, 2003). Maver (2004) izpostavi vlogo komunikacije pri obeh dejanjih, tako informativnem razgovoru kot zaslišanju. Komunikacija je pomembna zaradi odnosa moči med preiskovalcem in pričo ali osumljencem, zaradi uporabe različnih besed in pojmov, čemur sledi tudi drugačen stik med osebama. Maver (2004) predstavi svoje videnje razmer v praksi kot interakcijo med državnim organom in navadnim občanom. Policisti nastopajo v dominantni vlogi s pozicije moči državnega organa, zato v omenjeni interakciji ne gre za navadno komuniciranje med občani. Policisti poizkušajo premagati strah ali neprijetne občutke občanov ter s tem posledično priti do večje zgovornosti posameznikov. Zbiranje obvestil, informativni razgovor in zaslišanje so nekatera opravila, ki jih ZKP dopušča in nalaga policiji za uspešno rešitev kazenskega dejanja. ZKP dopušča možnost soočenja prič ali osumljencev za uspešno preiskovanje kaznivega dejanja, zato bomo v nadaljevanju predstavili tudi soočenje.. 3.2.3 Soočenje Soočenje opredelimo kot posebno vrsto zaslišanja za hkratno zaslišanje dveh ali več oseb zaradi razhajanja v preteklih izjavah, ki zadevajo ključna dejstva. Soočenje lahko poteka med dvema pričama, dvema osumljencema in med pričo in osumljencem. Zaradi konfliktnosti in občutljivosti soočenja med pričo in osumljencem ZKP predvideva dve možnosti soočenja. Prva je hkratno soočenja priče in osumljenca o dejstvih, kjer prihaja do razhajanj, druga možnost, ki jo ZKP dovoljuje, je, da se soočenje izvede posamično o vsaki okoliščini dejanja, v kateri se razhajajo izjave. Sklepamo lahko, da je temeljni pogoj soočenja razlikovanje izjav o pomembnih dejstvih (Maver, 2004). Areh (2007) poudari raznolikost posameznika, njegovega zaznavanja in razumevanje sveta oz. njegovo subjektivnost. Posamezniki lahko podajo različne izjave zaradi različnih. 31.

interpretacij okoliščin in pozornosti ob dejanju. Zato je pomembno dopustiti določeno mero raznolikosti pri manj pomembnih dejstvih. Namen soočenja je odpraviti razlike o pomembnih dejstvih, ki so nastale v izjavah posameznikov (229. člen ZKP). S soočenjem se lahko ugotovi nova dejstva in okoliščine dejanja, ali se obstoječa potrdijo, neresnične izjave pa odstranijo. Nevarnost, ki jo izvedba soočenja predstavlja, je v tajnem sporazumevanju. 8 Zato preiskovalci morajo pozornost posvetiti sami pripravi in izvedbi soočenja, saj lahko neprimerna organizacija privede do napačnih podatkov in posledično neuspešne preiskave (Maver, 2004).. 3.2.4 Analiza besedila (izjave prič, informativni razgovor, zaslišanje in soočenja) Posamezniki, ki so laiki in nestrokovnjaki na področju ugotavljanja laži, so v povprečju za malenkost slabši od preiskovalcev, saj smo ljudje nagnjeni k resnicoljubnosti, kar je posledica človeške narave (Areh, 2011). Kadar natančneje preverimo omenjeno problematiko, ugotovimo, da nobena raziskava ni dala rezultatov, kdo je boljši v prepoznavi laži, laična javnost ali preiskovalci (Frank in Ekman, 2004). Laž ugotavljamo z vedenjsko analizo, nadzorovanjem resničnosti, znanstveno analizo ali poligrafskim testiranjem (Areh, 2011), kar pa se razlikuje od analize besedila v NLP. V mislih imamo preprost koncept NLP, kjer bi uradne zaznamke, izjave prič, zapise informativnega razgovora, zaslišanj in soočenj analizirali skozi prizmo in ideologijo NLP. Analizo besedila skozi prizmo NLP si predstavljamo kot analizo posameznikovih besed, misli in stavkov, ki so lahko pridobljeni z video, avdio ali pisnim materialom. Pri analizi posameznikovega besednega izražanja lahko uporabimo dva že prej predstavljena modela jezika, metamodel in Miltonov model jezika. Omenjenim modelom lahko priključimo še spoznanja zaznavnih sistemov (Vrij in Lochun, 1997). Metamodel svojo dodano vrednost in uporabnost pridobi, ko se ga uporabi pri reševanju problemov, ki se nanašajo na pojasnjevanje nejasnosti, anomalij ali na postavljanje novih vprašanj, ki bi odpravila nejasnosti. Namen uporabe modela je pridobitev bolj specifičnših, natančnejših in kakovostnejših podatkov, kar predstavlja pravo nasprotje Miltonovemu. 8. Soočenje je hkratno zaslišanje dveh ali več oseb (ZKP), zato je potrebno opozoriti na problematiko tajnega sporazumevanja, ki ga izvedba soočenja nosi. Z uporabo tajnega sporazumevanja imamo v mislih uporabo rok, nog, oči ali katerega drugega dogovorjenega simbola, s katerim se vpliva na odgovore sogovornika na način, ki je neopazen za preiskovalce (Maver, 2004).. 32.

modelu (O'Connor in Seymour, 1996). Smiselna uporaba Miltonovega modela bi bila dobrodošla v situacijah z velikim številom raznovrstnih podatkov, ki jih nismo zmožni povezati v smiselno celoto (Bandler in Grinder, 1997). Ne moremo spregledati uporabnosti zaznavnih sistemov, ki nas vodijo v lažji in kakovostnejši vpogled v posameznikov notranji zemljevid in njegovo razmišljanje. Za razumevanje in prilagajanje posameznikovemu zaznavnemu sistemu je potrebno uporabiti ustrezno besedno strukturo, kar posledično vodi v dober stik (O'Connor in Seymour, 1996). Dober stik vodi do večje sproščenosti, večja sproščenost vodi do večje zgovornosti in kakovostnejših podatkov (Maver, 2004). Osumljenci in nekatere priče ne želijo sodelovati ali imeti »opravka« z uradnimi organi, zato svojo energijo in pozornost pogosto usmerijo v zaviranje komunikacije. Tudi zaviranje komunikacije je določena vrsta komunikacije. Ponovno je potrebno omeniti enega od temeljev NLP, in sicer da nekomunikacija ne obstaja in ima svoj namen. Potrebno ga je poiskati in usmeriti v svoj prid (Alder, 1994). Zgoraj predstavljeni primeri ne razkrivajo vnaprej pripravljenega in predvidljivega vzorca, s katerim bomo dosegli pozitivne rezultate, zato je potrebno posedovati temeljno znanje NLP in ga ustrezno prilagajati konkretni situaciji. Nesmiselno in nerazumsko bi bilo v vsaki situaciji ali postopku uporabiti analizo besedila. Smiselna in razumska uporaba se zdi v primerih, kadar preiskava zaide v slepo ulico ali nimamo ustrezne podlage za nadaljnje delo. To so trenutki, v katerih je smotrno vložiti še nekaj dodatnega dela, truda in časa, da bi se našel ustrezen izhod iz dane situacije. Bandler in Grinder (1979) pravita, da je temelj in osnova področja NLP iskanje novih poti in znanj, ki nas spremljajo na naši poti.. 33.

4 Uporaba NLP pri preiskovanju Uporabo NLP pri preiskovanju lahko razumemo kot uporabo temeljev, konceptov in modelov NLP pri vzpostavitvi dobrega stika kot tudi pri opravljanju različnih preiskovalnih dejanj, kot so zbiranje obvestil, informativni razgovor, zaslišanje itn. (Vrij in Lochun, 1997). Model NLP trdi, da smo si posamezniki različni, čemur sledi, da vsak od nas nekoliko drugače zaznava svet in se nanj odziva. Posameznike lahko glede na način dostopanja do svojih misli in glede na način izražanja razdelimo v tri skupine. To so vizualni, avditivni in kinestetični dominantni zaznavni sistemi, o čemur smo pisali v predhodnih poglavjih. Kateri izmed zaznavnih sistemov je dominanten pri posamezniku, je razvidno skozi vzorec očesnih premikov in uporabo besed in besednih zvez, ki so značilne za posamezni zaznavni sistem (Vrij in Lochun, 1997). Bandler in Grinder (1979) menita, da posameznika, z različenimi dominantnimi zaznavnimi sistemi potrebujeta veliko časa, usklajevanja in truda za najdbo skupnega jezika. Zanimiv primer uporabe NLP v policijskem delu navajata Vrij in Lochun (1997). Opisujeta primer 5-letnega otroka, ki je bil vključen v preiskavo kot priča. Po dolgem in neuspešnem poiskusu vzpostavitve uspešne komunikacije se je eden od preiskovalcev odločil uporabiti drugačen pristop. Odločil se je odkriti, kateri dominantni zaznavni sistem uporablja otrok. Po kratkem pogovoru je prišel do spoznanja, da otrok uporablja avditivni sistem in je temu primerno prilagodil svojo izbiro besed in besednih zvez. Posledično je komunikacija uspešno stekla, kar je vodilo do pridobitve vseh potrebnih podatkov za nadaljnje delo preiskovalcev. Vrij in Lochun (1997) poudarita vlogo tehnike imitacije (posnemanja) položaja telesa in glave ter imitacije gibanja. Namen tehnike posnemanja je ujemanje in zrcaljenje, saj takšno vedenje vodi do večjega zaupanja sogovorca. Rhoads in Solomon (1987) opozorita na dejstvo, da zaupanje vodi do večje zgovornosti in večjega števila priznanj. Tega dejstva avtorja empirično ne dokažeta, saj ni bila opravljena nobena raziskava na omenjeno problematiko. Rhoads in Solomon (1987) priznavata, da je soočenje osumljenca z dokazi veliko koristnejše kot uporaba imitacijske tehnike. Pristop NLP temelji na dejstvu, da je vsaka možnost izbire boljša kot neizbira. Imeti možnost izbire ustvarja svobodo delovanja in večje možnosti doseganja uspehov. Ena možnost pri odločanju ni možnost. Dve možnosti predstavljata dilemo, šele tri ali več. 34.