Sekundarna viktimizacija žensk - žrtev nasilja v družini : diplomsko delo

DIPLOMSKO DELO Sekundarna viktimizacija žensk – žrtev nasilja v družini. Julij, 2011. Sanja Smolnikar.

DIPLOMSKO DELO Sekundarna viktimizacija ţensk – ţrtev nasilja v druţini. Julij, 2011. Sanja Smolnikar Mentor: doc dr. Igor Areh.



Zahvala Hvala doc.dr. Igorju Arehu, ki mi je s koristnimi nasveti pomagal pri izdelavi diplomskega dela. Hvala staršema, sestri in bratu, ki so mi stali ob strani, me bodrili in verjeli vame. Hvala Galu, Ani in Lari, ki so mi ves čas dajali energijo. Hvala Samu za vso podporo in pomoč. Hvala Gregu za tehnično urejanje diplomskega dela. Hvala sorodnikom, prijateljem in vsem, ki so mi stali ob strani v času študija, in mi kakorkoli pomagali pri izdelavi mojega diplomskega dela.. 2.

Kazalo 1 Uvod. 6. 1.1 Predpostavke. 8. 1.2 Uporabljene metode. 8. 2 Nasilje nad ženskami – primarna viktimizacija 2.1 Pojavne oblike. 9 9. 2.2 Storilčevi mehanizmi in "orodja". 12. 2.3 Žrtvina "nemoč". 14. 3 Sekundarna viktimizacija. 18. 3.1 Opredelitev pojma. 18. 3.2 Miti o nasilju nad ženskami. 19. 3.3 Vidik storilca - opravičevanje početja. 24. 3.4 Vidik žrtve. 26. 3.5 Reakcija okolice: družina, znanci, prijatelji. 27. 4 Vpliv institucij na sekundarno viktimizacijo. 30. 4.1 Sodstvo. 30. 4.2 Zdravstvo. 34. 4.3 Policija. 36. 4.4 Sociala. 39. 5 Posledice nasilja in sekundarne viktimizacije. 44. 5.1 Ponovno podoživljanje dogodka. 44. 5.2 Izogibanje. 44. 5.3 Posttravmatska stresna motnja (PTSM). 46. 6 Zmanjševanje posledic sekundarne viktimizacije. 47. 6.1 Nevladne organizacije. 47. 6.2 Zakonska ureditev v Sloveniji in smernice EU. 49. 6.3 Mediji in sekundarna viktimizacija. 54. 7 Razprava. 56. 7.1 Obstoječe raziskave in zaključki. 56. 7.2 Primerjava med teorijo in prakso na osnovi praktičnega primera. 60. 8 Zaključek. 69. 9 Literatura in viri. 71. 3.

Povzetek S svojim diplomskim delom ţelim poudariti, da je primarna viktimizacija za ţrtev nasilja v druţini teţka, a tudi posledice, ki jih povzroča sekundarna viktimizacija, niso lahke. Če ţeli ţrtev izstopiti iz nasilnega odnosa, se je primorana srečati z institucijami, ki so pristojne za poseg v druţino v primeru nasilja, kaznovanje storilca in zagotavljanje boljših pogojev za njeno ţivljenje, kot jih je imela v nasilnem odnosu. Prevečkrat se zgodi, da jo te ustanove peljejo skozi dolgotrajne, stresne in drage postopke, ki na koncu ne prinesejo pričakovanega zadoščenja in podaljšujejo njeno trpljenje, hkrati pa posledično zmanjšujejo njeno pripravljenost za sodelovanje z njimi. Prvi del mojega diplomskega dela zajema področje primarne viktimizacije, v katerem navajam pojavne oblike nasilja v druţini, govorim o mehanizmih, ki jih storilci nasilja nad ţenskami uporabljajo, da ţrtve ohranjajo v nasilnem odnosu, in pojasnjujem, zakaj ţrtve ne odidejo. V drugem delu se ukvarjam s sekundarno viktimizacijo, njenimi posledicami, institucijami, ki jo povzročajo, in tistimi, ki jo odpravljajo. Navajam mite o nasilju nad ţenskami, ki vplivajo na dojemanje ljudi. Na koncu grem s pomočjo praktičnega primera skozi proces nasilja in skozi proces okrevanja ţrtve in navajam moţne rešitve, ki bi po mojem mnenju lahko prispevale k zmanjšanju, ali v določeni meri celo k odpravi procesa sekundarne viktimizacije. Ključne besede: primarna viktimizacija, sekundarna viktimizacija, nasilje nad ţenskami, pristojne institucije. 4.

Secondary victimisation of women – victims of family violence - Summary My diploma paper emphasizes the primary victimisation has a pernicious impact on victims. But the fact is that also the consequences of secondary victimisation are harmful. When a victim decides to stop the violent relationship, she is obliged to cooperate with various institutions that should help her retrieve the situation, punish the perpetrator and also give her the assurance of better living conditions in her new life without violence. It happens to often, these institutions lead her through long, stressful and expensive procedures, which in the end do not bring the expected satisfaction and therefore prolong her suffering. Consequently, it means the victim is less prepared to cooperate with them. The first part of my diploma covers the field of primary victimisation, where I describe all forms of domestic violence and explain the perpetrator's mechanisms to keep the victim in a violent relationship. I also explain the reasons why victims do not simply leave the violent situation. The second part comprises secondary victimisation and its consequences. I deal with the institutions causing it and those trying to reduce it as much as possible. I present the myths of violence against women which have an impact on people's comprehension. At the end of my work I present a case study that leads the reader through the process of domestic violence and victim's recovering. Finally, I also present possible solutions which would, in my opinion,. contribute. to. reducing. or. even. eliminating. the. secondary. victimisation process. Key words: primary victimisation, secondary victimisation, violence against women, competent institutions. 5.

1. Uvod. Nasilje v druţini predstavlja velik problem sodobne druţbe, saj gre za problem univerzalnega značaja, ki ogroţa vse kulture. V Pekingu je leta 1995 potekala svetovna konferenca o ţenskah in na njej je bilo potrjeno, da je nasilje nad ţenskami najbolj prikrit in najbolj mnoţičen zločin na svetu (Komisija za ekonomsko in socialno politiko, 2009). Nasilje v druţini ni nov pojav, obstaja, odkar obstaja druţina (Bezenšek Lalić, 2009). V zadnjem času se o nasilju nad ţenskami v druţini veliko več piše in govori kot včasih. To nam daje občutek, da je nasilja vedno več, kar pa ne drţi. Če se ozremo v zgodovino, je nasilja manj, res pa je, da se je spremenila stopnja druţbene strpnosti do tega pojava in posledično je to vodilo v boljše poznavanje nasilja nad ţenskami v druţini (Filipčič, 2002). Nasilje je kršenje človekovih pravic (Bezenšek Lalić, 2009): pravice do ţivljenja, do dostojanstva, do zaščite pred psihično in fizično škodo in pravice do varnosti. Po podatkih tujih raziskav je vsaka peta ţenska vsaj enkrat deleţna nasilja s strani svojega partnerja. Novejši podatki EU kaţejo, da je vsaka četrta ali celo tretja ţenska ţrtev nasilja v partnerskih, sorodstvenih ali druţinskih odnosih (Cveteţar, Lešnik, Mugnaioni in Aţman, 2009). Slovenska raziskava iz leta 2010 pa je celo pokazala, da je vsaka druga ţenska (56,6 %) od dopolnjenega 15. leta starosti doţivela eno od oblik nasilja (Leskošek, Urek in Zaviršek, 2010). Zaradi narave dogajanja tega pojava – »za štirimi stenami«, ga je zelo teţko prepoznati in evidentirati. Prav zaradi njegove umestitve v zasebni prostor posameznikov, se strokovne sluţbe z njim pogosto srečajo, ko traja ţe dlje časa in so njegove posledice ţe hude, pogosto celo usodne (Filipčič, 2008).. 6.

Izkušnja nasilja je za nekoga, ki jo je prestal, travmatična, njene posledice so velikokrat trajne in ţrtev se ponavadi zelo teţko vključi v normalno ţivljenje in zaţivi na novo. Izstop iz začaranega kroga nasilja je zanjo teţak, a ni edini korak, ki ga mora narediti, če si ţeli ustvariti ţivljenje brez nasilja - v srečanju z institucijami, ki so pristojne za »reševanje« primerov nasilja v druţini, se teţka pot za ţrtev prične znova. Drţava nasilje obsoja in s svojimi institucijami ţeli ţrtvi pomagati pri vzpostavitvi normalnega ţivljenja brez nasilja. Vprašanje, ki se takoj pojavi, pa je, ali je pri tej pomoči resnično uspešna in ali gre res za pravo in učinkovito obliko pomoči. Zatakne se ţe pri zakonodaji. Z novim 191. členom KZ-1 se je Slovenija pridruţila skupini drţav, ki nasilje v druţini inkriminirajo kot samostojno kaznivo dejanje. S tem je bil narejen korak v smeri reševanja problematike nasilja v druţini, a vsebinsko model še ni dodelan, pojavlja se mnogo vprašanj predvsem sistemske narave (Selinšek, 2010). Zelo pomembno je, da se s problematiko nasilja v druţini ukvarjajo za to usposobljeni ljudje. V Sloveniji se pojavlja mnogo teţav pri vseh pristojnih institucijah: policiji, zdravstvu, sodstvu in centrih za socialno delo. Največ znanja, motivacije, izkušenj in ţelje po pomoči imajo nevladne organizacije, a le-te imajo v primerjavi z drţavnim aparatom veliko manjšo moč. Problematika nasilja v druţini je zelo kompleksna, saj se dogaja v najbolj občutljivi celici druţbe, hkrati pa jo predstavljajo specifični odnosi med storilci in ţrtvami, ki so oboji druţinski člani. Nasilje v druţini je socialnoekonomski, zdravstveni, vzgojni, moralni in etični problem druţbe (Mušič, 2010; po Dvoršek in Selinšek).. 7.

1.1 Predpostavke V svojem diplomskem delu bom razpravljala o naslednjih hipotezah: sekundarna viktimizacija je za ţrtve enako stresna in obremenjujoča kot primarna; minimizacija sekundarne viktimizacije bi ţrtvam omogočila hitrejšo in laţjo vrnitev v normalno ţivljenje; zaradi neprimerne reakcije drţave ţrtve pogosto odstopajo od ţe začetih postopkov pregona ali se celo vračajo v začarani krog nasilja.. 1.2 Uporabljene metode Moje diplomsko delo je teoretične narave, uporabila sem deskriptivno metodo študija domače in tuje literature in skušala z njeno pomočjo potrditi ali ovreči omenjene predpostavke. V svojem diplomskem delu sem predstavila nekaj pomembnejših novejših raziskav s področja nasilja nad ţenskami v druţini. Na koncu v kritični razpravi ugotavljam razlike med teorijo in praktičnim primerom.. 8.

2. Nasilje nad ženskami – primarna viktimizacija. 2.1 Pojavne oblike Nasilje nad ţenskami je vsako dejanje nasilja, ki temelji na razliki med spoloma, in se odraţa v fizičnih, spolnih ali psiholoških posledicah za ţrtev. Ţrtvi vedno povzroča škodo in trpljenje, ne glede na to ali vključuje le groţnje nasilnih dejanj, nasilna dejanja ali samovoljni odvzem svobode v zasebnem ali javnem ţivljenju (Federal Provincial Territorial Ministries, 2006). Zakon o preprečevanju nasilja v druţini (ZPND) opredeljuje nasilje v druţini kot vsako uporabo fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja oziroma opustitev dolţne skrbi proti druţinskemu članu (ţrtvi) ne glede na njegovo starost in spol (ZPND, 2008). Nasilje v druţini se pojavlja v mnogih oblikah, ponavadi se jih pojavlja več hkrati in se med seboj prepletajo, zato je teţko določiti ostro mejo med njimi. Posledice, ki jih pušča posamezna oblika nasilja na ţrtvi, se pojavljajo pri več vrstah nasilja hkrati. Fizično nasilje Zakon o preprečevanju nasilja v druţini (ZPND) opredeljuje, da je fizično nasilje vsaka uporaba fizične sile, ki pri druţinskem članu povzroči bolečino, strah ali poniţanje, ne glede na nastale poškodbe (Filipčič, 2008). Posledice fizičnih napadov so vidne in zabeleţene v zdravniških kartotekah, a le v primerih, ko ţrtev poišče zdravniško pomoč, takrat je fizično nasilje dokazljivo. Zanj je značilno, da se stopnjuje od klofute in odrivanja vse do brutalnega pretepanja, ki včasih povzroči celo smrt ţrtve. Najpogostejše oblike fizičnega nasilja so: odrivanje, klofutanje, lasanje, zaklepanje ţrtve v stanovanje, metanje stvari vanjo, brcanje, pretepanje, butanje z glavo ob zid, pretepanje s pasom, bičanje, boksanje, napadi s strelnim oroţjem, napadi s hladnim oroţjem, davljenje, ugašanje cigaret na telesu ţrtve.. 9.

Poškodbe, ki jih povzroča fizično nasilje se stopnjujejo vse od vreznin, prask, modric do zlomljenih kosti, splavov, trajne invalidnosti ali celo smrti ţrtve. Poleg tega fizično nasilje povzroča tudi posledice, ki so značilne za psihično nasilje: pomanjkanje energije, anksioznost, kronična zaskrbljenost, izolacija, neučinkovitost, depresivnost, nezanimanje za spolnost, glavoboli, strah za ţivljenje, napadi panike, občutek nemoči, neobvladovanje svojega ţivljenja, strah pred prihodnostjo, teţave s spominom, izguba zaupanja, nemotiviranost, napadi joka, spremenjene spolne navade, spremembe v odnosu do hrane, zloraba mamil, nepravilno bitje srca in druge somatske motnje, misli na samomor (Ţenska svetovalnica, 2010). Spolno nasilje Po zakonu (ZPDN) so spolno nasilje ravnanja s spolno vsebino, ki jim ţrtev nasprotuje, je vanje prisiljena ali zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njihovega pomena (Filipčič, 2008). Ţrtve spolnega nasilja so ponavadi pripadniki in pripadnice šibkejših skupin prebivalstva: ţenske, otroci, fizično in telesno prizadeti, povzročitelji pa večinoma moški. Posledice spolnega nasilja so minimaliziranje, racionalizacija zlorabe, zanikanje, da se je sploh zgodilo, potlačitev spomina, občutek da telo ni tvoje, potreba po absolutni kontroli nad ţivljenjem, beţanje, samopoškodbe, poskusi samomora, različne oblike odvisnosti, izolacija, potreba po varnosti za vsako ceno, hazardiranje, izogibanje intimnosti, deloholizem (Ţenska svetovalnica, 2010). Psihično nasilje Zakon (ZPDN) opredeljuje psihično nasilje kot ravnanja, s katerimi povzročitelj. nasilja. pri. ţrtvi. povzroči. strah,. poniţanje,. občutek. manjvrednosti, ogroţenosti in druge duševne stiske (Filipčič, 2008). O psihičnem nasilju govorimo, če se vzorec vedenja, s katerim eden od partnerjev vedno doseţe tisto, kar hoče na račun drugega partnerja/ke, njegovih/njenih pravic, prepričanj in ţelja, vedno znova ponavlja. Oblike. 10.

psihičnega nasilja so: nadzor, neprestane zahteve, pasti (manipulativne igre), izločanje in poniţevanje, tihi dnevi, igranje »gospodarja«, igranje »lastnika«, igranje z besedami in dejstvi, spreminjanje vedenja, besede ki ranijo, izbruhi jeze, nadvlada v spalnici, ščuvanje otrok proti partnerju, tiranska pravila. Najpogostejše posledice psihičnega nasilja. so:. pomanjkanje energije,. ranljivost, anksioznost, kronična zaskrbljenost, izolacija, neučinkovitost, depresivnost, nezanimanje za spolnost, glavoboli, alergije, napadi panike, občutek nemoči, neobvladovanje svojega ţivljenja, strah pred prihodnostjo, teţave. s. spominom,. izguba. zaupanja,. nemotiviranost,. napadi. joka,. spremenjene spolne navade, spremembe v odnosu do hrane, zloraba mamil, nepravilno bitje srca in druge somatske motnje, izguba stika s sabo, dvom v svoje duševno zdravje, misli na samomor (Ţenska svetovalnica, 2010). Ekonomsko nasilje Glede na zakon (ZPND) je ekonomsko nasilje neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje druţinskega člana pri razpolaganju z dohodki oziroma upravljanju s premoţenjem, s katerimi ţrtev samostojno razpolaga oziroma upravlja ali neupravičeno omejevanje razpolaganja oziroma upravljanja s skupnim premoţenjem druţinskih članov (Filipčič, 2008). O ekonomskem nasilju nad ţensko v partnerskem odnosu govorimo, če moški popolnoma prevzame nadzor nad druţinskimi prihodki, ţenski določi vsoto denarja, ki ga lahko porabi za gospodinjstvo in ji odredi »ţepnino«. Ţenska mora denar, ki ga zasluţi, porabiti izključno za gospodinjstvo, dohodki moškega pa so zgolj njegova domena. Če je ţenska brezposelna ali gospodinja, jo moški večkrat kaznuje tako, da ji ne da denarja za stroške gospodinjstva.. Moški. tudi. ne. plačuje. preţivnine. za. skupne. otroke.. Najočitnejša posledica ekonomskega nasilja je, da si ţenska zaradi svoje »ekonomske šibkosti« večkrat ne upa zapustiti nasilnega partnerja. Skrbi jo, kako bo plačala sodne stroške in kako bo sama preţivljala druţino. Posledicam ekonomskega nasilja se pridruţujejo tudi vse posledice psihičnega nasilja (Ţenska svetovalnica, 2010).. 11.

Zakon o preprečevanju nasilja v druţini, govori tudi o zanemarjanju. To je oblika nasilja, pri kateri oseba opušča dolţno skrb za druţinskega člana, ki jo potrebuje zaradi bolezni, invalidnosti, starosti ali drugih osebnih okoliščin (ZPND, 2008).. 2.2 Storilčevi mehanizmi in "orodja" Nasilneţ z zavestnim in nezavednim delovanjem ohranja in povečuje svoj nadzor. Za vzpostavitev občutka strahu ne potrebuje veliko, saj lahko ţe samo s pogledom, molkom, kretnjo ali besedno groţnjo ohranja stalno atmosfero nevarnosti in nasilja (Zaviršek, 1997). Pri izvajanju nasilja uporablja številne taktike, s katerimi si poskuša popolnoma podrediti ţrtev in s tem ohraniti moč in nadzor nad njo. Delo izvedbe njegovega načrta o popolni podreditvi svoje ţrtve in s tem izključitvi kakršnekoli moţnosti in ţelje po njenem pobegu, mu olajšuje tudi dejstvo, da se partnersko nasilje dogaja za zaprtimi vrati, kjer ima nasilneţ neomejen dostop do ţrtve. Taka dejanja mu omogoča tudi pomanjkanje prič, opredeljevanje tega problema kot privatnega in stereotipi o nasilju v druţini (Bašič, 2001). Feministična interpretacija nasilja, ki v Sloveniji s strani strokovnjakov ni bila najbolje sprejeta, trdi, da nasilje moških nad ţenskami ni pokazatelj izgube nadzora, ampak način vzpostavitve nadzora. Eden od druţinskih članov zagovarja in vzpostavlja svoj vpliv s silo tudi na račun varnosti in integritete drugih. Agresivnost in nasilje, kot procesa in ne kot enkratno dejanje, izraţata zavestno odločitev nasilneţa, da uporabi silo nasproti ţrtvi. To je njegovo orodje, s katerim ţrtev kaznuje za prestopanje »dovoljenih« meja in patriarhalno pričakovanega obnašanja. Ţrtev kaznuje, ker je domnevno naredila nekaj narobe. Ta koncept poudarja, da je uporaba sile individualna izbira znotraj osebnega nadzora in ne sila, ki je zunaj človeka in proti kateri se človek ne more braniti. Tako nasilneţ interpretira ali konstruira druţinske dogodke tako, kot da zahtevajo uporabo sile (Zaviršek, 2005).. 12.

Mnogi so sami postali storilci, ker so v otroštvu preţivljali zlorabe in nasilje. V otroštvu travmatizirane osebe so si v marsičem podobne. Najpogosteje je vsem skupna nizka samozavest in občutenje samega sebe brez vrednosti in nepomembnega, šibka zmoţnost. empatije in številni občutki krivde, ki so. povezani s storjenimi dejanji nasilja ali drugimi stvarmi, ki gredo v ţivljenju narobe (Zaviršek, 1997). Nasilneţ si ţrtev podreja na mnogo načinov. Lahko uporablja silo ali groţnjo in pri tem ţrtvi grozi s fizičnim ali spolnim nasiljem, z umorom,. lahko ji. zagrozi, da ji bo vzel otroke, da bo poškodoval njeno lastnino itd. Pogosto minimizira, zanika ali obtoţuje ţrtev. To lahko počne na več načinov: npr. zlorabo prikazuje kot neznatno, minimalizira povzročeno škodo, obtoţuje ţrtev, da je sama izzvala zlorabo, da ji nihče ne bo verjel itd.; zastrašuje jo s pogledi, z gibi, govori o tem, kaj je storil drugim z namenom, da bi se ga bala, zasleduje jo, opozarja jo, naj nikomur ne pove, opazuje jo doma in v sluţbi itd.; kot orodje za dosego svojega cilja lahko uporablja otroke: grozi, da jo bo prijavil socialni sluţbi, grozi, da bo poškodoval otroke, otroke hujska proti njej, zlorablja jo vpričo otrok, govori ji, da je slaba mati itd.; ţrtev osami in ji s tem namenom preprečuje stike z druţino in prijatelji, oteţuje ji odhod v šolo, sluţbo, nadzoruje njen čas, nadzoruje njen dostop do transporta in informacij, zaklepa jo v hišo itd.; čustveno jo zlorablja, tako da ji govori, da je nora, zmerja in poniţuje jo, spodkopava njeno samozavest, kritizira njeno delo, preprečuje ji obisk zdravnika, jemanje zdravil itd.; jemlje si »pravico moškega« in tako z njo ravna kot s sluţkinjo, odloča namesto nje, zahteva, da ga uboga, uporablja dvojna merila, odklanja kakršnokoli skrb za otroke in gospodinjstvo, jasno izraţa mrţnjo do ţensk itd.; ekonomsko jo zlorablja in ima nadzor nad denarjem s tem, da ji preprečuje, da bi dobila ali obdrţala sluţbo, jemlje ji denar, noče ji dati denarja, zahteva račune za vse nakupe, prisili jo, da sluţi denar, ki ga on obdrţi ali zapravi itd.; degradira in poniţuje jo, tako da se norčuje iz nje, se ji posmehuje, poniţuje jo vpričo drugih, zaklepa jo, govori ji, da je grda, neumna, da je sramota za druţino, zmerja jo s kurbo, prasico, pljuva jo, ne dovoli ji zasebnosti niti v kopalnici, sili jo v zanjo poniţevalna spolna dejanja, urinira nanjo itd.; kot orodje. 13.

uporablja prevare, s tem da ji laţe, ji obljublja, da se bo spremenil z namenom, da bi jo obdrţal, laţe druţini, prijateljem in drugim, si izmišlja zgodbe, opravičuje zlorabo itd.; krati njene osnovne človekove pravice in ji preprečuje da je ali pije, spanje, dostop do zdravstvene oskrbe itd.; s pomočjo spolne objektivizacije kritizira njeno telo, njeno spolnost, poudarja, da ima pravico do spolnih odnosov na zahtevo, zahteva, da zaradi njega spremeni svoje telo, vara jo, da bi jo poniţal, po fizičnem napadu pričakuje spolni odnos itd. (Mekinc, 2001). Znake partnerskega nasilja začne nasilneţ kazati ţe na samem začetku odnosa, ţrtev pa jih takrat še ne prepozna, saj jih storilec izvaja v imenu ljubezni. Nasilje storilec stopnjuje od najbolj blagih do vedno bolj drastičnih oblik nadzora in izolacije. Nasilje izvaja. sistematično, skozi leta pa preide v. metodično izvajanje nasilja. Takrat vzpostavi popoln nadzor nad ţrtvijo in njenim ţivljenjem. Pri tem mu nehote pomaga tudi ţrtev, ki si vedno bolj omejuje svoj ţivljenjski prostor zaradi prilagajanja, kompromisov, ţelje po izpolnitvi njegovih ţelja in pričakovanj, upanja po izboljšanju situacije in zaradi strahu pred njim in pred uresničitvijo konkretnih groţenj z njegove strani (Bašič, 2001).. 2.3 Žrtvina "nemoč" Velika ironija druţinskega nasilja je, da ţrtve v nasilnem odnosu vztrajajo kljub nasilju. Preden jih večina skuša zapustiti nasilnega partnerja mine v povprečju sedem let (Društvo SOS, 2009). A oditi je teţje, kot se zdi. Zunanji opazovalci si ta pojav teţko razlagajo, a je njihovo nerazumevanje pogosto neupravičeno, saj obstaja veliko vzrokov, zakaj ţenska ne zapusti nasilnega partnerja. Nekatere med njimi so značilnosti ţenske, dinamika razmerja med ţrtvijo in nasilneţem, izkušnje ţensk z nasiljem med njenima staršema. V javnosti je še vedno zelo močno zasidrano mnenje, da nasilje nad ţenskami ni tako resno, kakor ga skušajo prikazati feministične teorije ali da so ţenske mazohistične. Kot reakcija takšnega načina razmišljanja je nastala teorija. 14.

»naučene nemoči«, ki pravi, da se ţenske preko lastnih izkušenj in preko socializacije naučijo, da nimajo vpliva na »sovraţno« okolje. Občutku nemoči se pogosto pridruţi tudi občutek odgovornosti za partnerjeva nasilna dejanja, ki izhaja iz tradicionalne delitve vlog v druţini med partnerjema. Moţ naj bi skrbel za preţivljanje druţine, ţenske pa za dobro počutje v druţini, in če je moţ nasilen, to pomeni, da ţenska ni dobro opravila svojega »poslanstva« (Filipčič, 2002). Ţenske pogosto upajo, da se bo partner spremenil in da ne bo več nasilen. Potrebno je namreč poudariti, da nasilneţi niso agresivni ves čas, saj po obdobju nasilja sledi obdobje miru, storilčevega obţalovanja in obljub, da bo zdaj drugače. Ţrtev si v to ţeli verjeti in takrat skuša nasilne dogodke pozabiti. Resnosti nasilnih dogodkov se pogosto ne zaveda, dokler ni ţe prepozno. Zelo pogosto sama nase prevzame odgovornost za storilčevo nasilno vedenje. Meni namreč, da bi njeno primernejše vedenje in več truda z njene strani njenega partnerja umirilo. S takim načinom razmišljanja vsaj za silo vzpostavi nadzor nad lastno prihodnostjo, saj si tako na nek način ponovno vzpostavi občutek varnosti. Od drugačnega vedenja ima sama trojno škodo (Kanduč, 2003): vedno bolj se odreka zadovoljevanju svojih potreb, storilcu na nek način sporoča, da se mu nasilje izplača, svoje ţivljenje pa vedno bolj usmerja na druţino in s tem postaja vedno bolj socialno izolirana. Odhod iz nasilja ji preprečuje tudi močna čustvena vez med njo in nasilneţem. Dutton je omenjeno vez poimenoval »travmatična vez«. Pojav je poznan tudi pod imenom Stockholmski sindrom in pomeni strategijo preţivetja v specifičnih razmerah. Za travmatično vez je značilno neravnoteţje moči in občasna narava zlorabljanja. V razmerju tako obstaja nesorazmerje moči in posameznik z manj moči o sebi razvije negativno samopodobo, ki povzroči, da se čuti vedno manj sposobnega za odločanje o sebi, in s tem se veča potreba po razmerju z osebo, ki ima več moči. Ta krog se neprestano ponavlja in vez se s tem utrjuje. Za občasno naravo zlorab pa je značilno, da se izmenjujejo. 15.

pozitivne in negativne izkušnje v razmerju z nasilnim partnerjem, kar povzroča oblike vedenja, ki so povezane z močno čustveno vezjo med nasilneţem in ţrtvijo (Filipčič, 2002). Ţrtev tako postaja vedno bolj odvisna, nebogljena, podrejena, storilec pa pridobiva vedno večjo moč in si na ta način krepi samospoštovanje in vzdrţuje pozitivno samopodobo (Kanduč, 2003). Drugi vzroki so še pritiski širše druţine in okolja, da mora druţina ostati skupaj in da je za otroke bolje, če odraščajo v druţini z obema partnerjema. Prisoten je tudi strah pred posledicami partnerjevih konkretnih groţenj, kaj se bo zgodilo, v primeru zapustitve (strah je pogosto upravičen, saj raziskave kaţejo, da so ţenske, ki so zapustile nasilnega partnerja, pogosto ţrtve teţjih telesnih poškodb ali celo umorov. Ameriška raziskava je pokazala, da so ţenske, ki so zapustile nasilnega partnerja, v 75 % pogosteje umorjene kot tiste, ki ostanejo v razmerju z njim). Strah je še večji, če ţrtev nima nikogar, ki bi jo zaščitil in ji pomagal. Pogost dejavnik je tudi sram pred okolico in pred pojasnjevanjem poniţujočih podrobnosti iz svojega ţivljenja na sodišču. Ţenske se pogosto bojijo ostati same, počutijo se izolirane in brez zunanje podpore, odhod jim preprečujejo tudi številne socialno-ekonomske ovire (Filipčič, 2002). Za ţrtve je zapustitev nasilneţa lahko ţivljenjsko nevarna, ţenske ostajajo v nasilnem odnosu tudi zaradi kulturnih norm, pričakovanj drugih, vere. Ovire jim predstavlja tudi zakonodajni sistem, ki jih velikokrat pusti na cedilu, velikokrat se pojavlja tudi vprašanje, kam naj gredo (razen v zavetišče), pritiski širše druţine in prijateljev, pogosto nimajo dovolj moči, da bi zmogle narediti odločilen korak. Njihovo ostajanje v razmerju je tudi problem druţbe, njenih norm, njene kulture, stereotipov in njen odziv na nasilje (Društvo SOS, 2009). Če pogledamo vse naštete prepreke za prenehanje odnosa z nasilnim partnerjem, ni presenetljivo, da nasilen odnos ţrtve teţko prekinejo, bolj. 16.

presenetljivo je dejstvo, da se jih kljub preprekam veliko opogumi za prekinitev. Strokovna in laična javnost pojmujeta pretepene ţenske kot »nemočne« ţrtve. Ta oznaka ima nekoliko negativen prizvok, saj zanika velik pogum, ki ga pokaţe marsikatera pretepena ţenska. Termin ţrtev je sicer potreben, a ne v povezavi s »fatalično nemočjo«. Te ţenske niso le ţrtve, ampak so preţivele. Za seboj imajo namreč veliko preizkušnjo, saj so zbrale ogromno moči za prekinitev nasilnega odnosa. Prav to moč jim je zato treba priznati in s tem bolj poudariti pozitivni vidik termina ţrtev (Filipčič, 2002). Po dolgoletnem izvajanju nasilja nasilneţ bolj ali manj ostaja enak, ţrtev pa se kot oseba popolnoma spremeni. Glede na vse naštete in še mnoge druge ovire, ki jih mora ţrtev prebroditi v procesu prekinitve nasilnega odnosa, ni presenetljiv podatek, da poskušajo zapustiti nasilen odnos vsaj šest do osemkrat preden dokončno naredijo konec nasilju (Društvo SOS, 2009). Treba pa je poudariti tudi dejstvo, da je trajanje procesa nasilja sorazmerno s časom, ki ga potrebuje ţenska, da si pridobi nazaj svoj ţivljenjski prostor, ko nasilen odnos dokončno zapusti (Bašič, 2001).. 17.

3. Sekundarna viktimizacija. 3.1 Opredelitev pojma Sekundarna viktimizacija se nanaša na viktimizacijo, ki ni direktno posledica kaznivega dejanja, ampak je posledica reakcije pristojnih institucij in posameznikov s katerimi ţrtev po kaznivem dejanju pride v stik. Primeri sekundarne viktimizacije so zanikanje kaznivega dejanja, neprimeren postopek obravnave ţrtve, poniţujoči postopki itd. (Ministry of the Attorney General, 2006). Nanaša se na vedenja, ki jih je ţrtev deleţna s strani institucij, ki bi ji morale pomagati. Le-te jo pogosto na brezčuten in neprimeren način obsojajo in jo tako še dodatno travmatizirajo. Neupoštevanje ţrtvinih potreb lahko tako močno spominja na njeno primarno viktimiziranje s strani nasilneţa, da lahko pogosto sekundarno viktimizacijo imenujemo kar »ponovno posilstvo« ali »ponoven napad« (Campbell in Raja, 1999). Mnoge študije so pokazale, da so ţrtve pogosto obravnavane kot da bi bile odgovorne oziroma krive za situacije, v katerih so se znašle in v njih utrpele primarno viktimizacijo. Tako postanejo ţrtve negativnih posledic primarne viktimizacije, hkrati pa so tudi ponovno viktimizirane. To vključuje tudi odsotnost socialne podpore, ki je bistvena za ţrtvino psihofizično stanje (Correia in Vala, 2003). S sekundarno viktimizacijo tako označujemo vse negativne izkušnje, ki jih je ţrtev deleţna po kaznivem dejanju s strani svojih najbliţjih (druţina, prijatelji), s strani pravosodnega sistema, zdravstvenih delavcev, policije, centrov za socialno delo in s strani drugih institucij, h katerim se ţrtev zateče po pomoč (Campbell in Raja, 1999). Pogosto se zgodi, da ţrtve teţko dokaţejo psihično in ekonomsko nasilje, saj sta obe vrsti teţje dokazljivi. Posledica pomanjkanja fizičnih dokazov lahko. 18.

vodi v sekundarno viktimizacijo ţrtev, saj se primeri posledično rešijo neugodno za ţrtev ali se postopki celo ustavijo (Rivera, 2011). Taka vitimizacija še dodatno poveča pojav stresa in poveča bolečino ţrtve, hkrati pa zakasni njeno okrevanje po prestani travmi (Campbell in Raja, 1999). Ţrtvam povzroča veliko škodo, saj ogroţa njihovo zdravje, povzroča razne odvisnosti in psihične teţave, vključno s pojavom posttravmatske stresne motnje (Astbury, 2006). Sekundarna viktimizacija je v sorazmerni odvisnosti s posttravmatskim stresom, pozitivno samopodobo, vero v prihodnost, zaupanjem v pravosodni sistem in vero v pravičen svet (Rivera, 2011). Njena eliminacija bi morala postati prioriteta za vse, ki se ukvarjajo z. ţrtvami (Astbury, 2006).. 3.2 Miti o nasilju nad ženskami V druţbeni zavesti se skozi čas gradijo miti, nerealne predstave o določenem pojavu, ki ostajajo kljub dognanjem znanosti globoko zakoreninjene v zavesti ljudi. Spreminjanje »skupne zavesti« je dolgotrajen proces, ki terja veliko časa in naporov strokovnjakov, da se miti počasi začnejo podirati in ljudje začnejo do pojava zavzemati drugačna stališča (Filipčič, 2002). Bistvo mitov o nasilju nad ţenskami v druţini je prepričanje, da je z zlorabljeno ţensko gotovo nekaj narobe in da si nasilje na nek način zasluţi (Lalić Bezenšek, 2009). Filipčič (2002) v svojem članku navaja mite o nasilju v druţini in s pomočjo znanstvenih dognanj dokazuje njihovo nerealnost. O mitih o nasilju nad ţenskami govori tudi Lalić Bezenšek (2009). Miti o nasilju v druţini se tičejo nasilja nad ţenskami v druţini, zato jih v svojem diplomskem delu povzemam. Mit številka 1: Sinonima za družino sta varnost in zasebnost. Predstava o tem, da je druţina eden najvarnejših krajev, kamor se posameznik lahko umakne, ko si ţeli miru, podpore, razumevanja in varnosti. 19.

in s tem ubeţati stresom in tegobam vsakdanjega ţivljenja, je daleč od resnice. Raziskave kaţejo, da smo prav v druţini lahko najhitreje ţrtev različnih oblik nasilja in tako predstavlja druţina enega najnevarnejših krajev. Po izsledkih Ameriških raziskav se vsak peti par sreča s problemom nasilja v druţini, a zavedati pa se je potrebno, da te raziskave temeljijo zgolj na ocenah, veliko jih je metodološko spornih, obstaja tudi problem neznanega temnega polja in prenosa obstoječih izsledkov na druga področja sveta. Do konfliktov v druţini prihaja zaradi interakcij med posamezniki, zaradi različnih pričakovanj vezanih na druţino, katerih neuresničitev povzroča stres, ki vodi v konflikte. Hkrati pa druţina tudi ni utrdba zasebnosti, saj vanjo vdira drţava s svojimi mehanizmi in sodeluje pri njenem nastanku in prenehanju. V njej uveljavlja svoj vrednostni sistem in hkrati skrbi za. uresničevanje. temeljnih človekovih pravic v njej, s tega stališča pa je upravičena vanjo vstopiti tudi v primeru nasilja. Tukaj pa se takoj pojavi vprašanje interpretacije nasilja in upravičenost urejanja odnosov v druţini (Filipčič, 2002). Mit številka 2: Alkoholizem je zelo pogosto znak nasilja v družini. Po mnenju ljudi je alkohol eden poglavitnih vzrokov za nasilje v druţini, vendar raziskave dajejo glede povezanosti alkohola z nasiljem zelo različne rezultate. Njuna medsebojna povezanost še ne pomeni vzročne odvisnosti. Oba dejavnika sta namreč lahko odraz nekega tretjega dejavnika. Dezinhibicijska teorija zagovarja neposredno zvezo med alkoholom in nasiljem, saj pravi, da alkohol sprosti zavore, spremeni presojo in spodbudi sproščanje jeze. Raziskave pri ţivalih in pri ljudeh te teorije niso potrdile (Filipčič, 2002). Moški, ki so nasilni daljše časovno obdobje, so nasilni tudi takrat, ko niso pod vplivom alkohola in velja tudi obratno, večina alkoholikov ni nikoli udarila. 20.

ţenske. Alkohol je za povzročitelja nasilja le sredstvo opogumljanja in »legitimen« izgovor (Lalić Bezenšek, 2009). Zadnja opravljena raziskava v Sloveniji na področju nasilja nad ţenskami je pokazala, da petina nasilnih moških redno uţiva alkohol, ostali redkeje, 16,7 % nikoli. Podatki so tako podobni splošnim podatkom o uţivanju alkohola na Slovenskem. Med storilci torej ni več alkoholikov, kot jih je v običajni populaciji moških (Urek et al., 2010). Mit številka 3: Malo žensk zapusti partnerja zaradi nasilja. Nekateri zaradi vztrajanja žensk v »nasilnem« razmerju zaključujejo, da nasilje ni tako resno oziroma da ženske potrebujejo nasilje in v njem celo uživajo. Ženske so torej mazohistične in zavestno ali nezavestno same spodbujajo nasilno vedenje svojih partnerjev. Drţi dejstvo, da ţenske pogosto zelo dolgo vztrajajo v nasilnem odnosu, ali pa se večkrat tudi vračajo vanj.. Razlogov za takšno početje je veliko:. prepričanje ţenske, da mora druţina ostati skupaj in da je za otroke bolje, da imajo oba starša, ne glede na to, da je eden nasilen, strah, ki je posledica partnerjevih groţenj, ţrtve pogosto krivdo za partnerjeva nasilna dejanja valijo nase, sram pred okolico, strah pred samoto, minimiziranje nasilja s strani ţrtve, občutek osamljenosti brez zunanje podpore, ki je posledica izolacije, ekonomska odvisnost od moţa, izoblikuje se travmatična vez med nasilneţem in ţrtvijo (Duttonova teorija). Nikakor pa ne moremo in ne smemo govoriti o mazohizmu ţrtev in o njihovem zavednem ali nezavednem spodbujanju nasilnega vedenja svojih partnerjev (Filipčič, 2002). Mit številka 4: V družini je nasilen moški, ženske in otroci pa so žrtve njegovega nasilja. O pojavnosti nasilja v partnerskih odnosih pogosto le ugibamo in verjamemo posameznim ocenam (Mušič, 2010; po Dvoršek in Selinšek). Obstoječe ameriške raziskave kaţejo različne rezultate, a so deleţne tudi precej kritik. Dejstvo pa je, da večina raziskav ni upoštevala okoliščin nasilja. 21.

in teţe poškodb. Slabosti obstoječih raziskav so tudi te, da večinoma temeljijo le na izjavah enega od partnerjev in da ne merijo psihičnega nasilja, kjer bi po vsej verjetnosti v verbalnem nasilju prednjačile ţenske. Omenjene raziskave kaţejo, da večina nasilnih dejanj storijo ţenske v samoobrambi in poškodbe, ki jih povzročijo so redko teţje narave, saj so fizično šibkejše od moških. Dolgoletna ţrtev se lahko prelevi v morilca, v Sloveniji so kar četrtino druţinskih umorov zagrešile ţenske (Filipčič, 2002). Po podatkih policijske statistike v Sloveniji je med ţrtvami nasilja v partnerskih odnosih več kot 90% ţensk, pogosteje so huje poškodovane kot moški, nasilje nad ţenskami je največji povzročitelj smrti in invalidnosti med 16. in 44. letom starosti, ţensko pogosteje kot moškega umori njen intimni partner (Mušič, 2010; po Dvoršek in Selinšek). Drţi tudi dejstvo, da se mešata fizično in verbalno nasilje. Tako ţenske kot moški se vedejo nasilno, toda ţenske so manjkrat fizično nasilne. Ko gre za verbalno nasilje med moškimi in ţenskami ni razlik. Moški in ţenske razlikujejo po načinu oziroma motivu uporabe nasilja, saj ga moški uporabljajo za dosego nekega cilja, ţenske pa večinoma v samoobrambi in z namenom zaustavljanja ţe prisotnega nasilja (Lalič Bezenšek, 2009). Mit. številka. 5:. Nasilje. v. družini. bi. se. zmanjšalo. z. ostrejšim. obravnavanjem nasilnežev (višje predpisane in izrečene kazni, nove inkriminacije). Drţava. z. inkriminiranjem. sprejemljivo,. zagotavlja. določenega predvidljivost. ravnanja uporabe. pokaţe, moči. da. le-to. ni. in. zasleduje. zagotavljanje pravičnosti, saj vzbuja občutek, da mora biti zlo kaznovano. Res pa je, da je v primeru nasilja v druţini ta interes izpolnjen le deloma. Razlog je veliko temno polje na tem področju in mnenje javnosti, da nasilneţi niso »primerno« kaznovani. Namen drţave je delovati tudi preventivno, in na tem mestu se pojavlja vprašanje, koliko je drţava pri tem uspešna. Izkušnje so pokazale, da kazenskopravno obravnavanje storilcev in njihovo stroţje. 22.

obravnavanje ne prispeva k zmanjšanju kriminalitete. To ugotovitev se najlaţje ponazori na primeru ZDA, kjer vrtoglave kazni povzročajo le prenatrpanost zaporov, nikakor pa ne prispevajo k upadu kriminalitete. Zastraševanje. le. v. majhni. meri. omeji. ponavljanje. nasilnih. dejanj,. represivnejše obravnavanje pa učinkuje le krajše obdobje (pribliţno šest mesecev). V tem času se morajo v druţino spustiti nerepresivne sluţbe in ji nuditi pomoč, v nasprotnem primeru se intenzivnost in pogostost nasilnih dejanj ponovno pojavi v enakem ali celo večjem obsegu. Za zmanjšanje nasilja v druţini niso bistveni organi pregona s svojim delovanjem, saj je potrebno spremeniti odnos ljudi do tega pojava in tako je potreben »kulturni premik« (Filipčič, 2002). Mit številka 6: Ženska, katere parter je nasilen do nje, je nasilje zaslužila in ga izzvala. Delno se tako prepričanje povezuje s prepričanjem iz socialne psihologije in sicer, da se dobrim ljudem dogajajo dobre stvari in slabim slabe. Torej je ţenska, ki je viktimizirana s strani partnerja, slaba. Raziskave tega ne potrjujejo (Lalič Bezenšek, 2009). Mit številka 7: Nasilje v družini se dogaja v revnih okoljih. Drţi le to, da se nasilje v druţini pogosto prej odkrije v revnih druţinah zato, ker so socialne sluţbe pri takih druţinah zaradi drugih teţav pogosteje prisotne. Bogatejše druţine so bolj zaprte pred zunanjim svetom in strokovne sluţbe redkeje posumijo v slabe odnose v njih (Lalič Bezenšek, 2009). Mit številka 8: Zlorabljene ženske si izbirajo nasilne partnerje. Ta mit vpliva tudi na mnenje strokovnih delavk in delavcev. Tako prepričanje se naslanja na psihodinamske teorije o podzavestnih mehanizmih, ki ţensko silijo v ţe znani odnos. Lalić Bezenšek navaja Ajdukovića, ki meni, da del zlorabljenih ţensk uspe najti nenasilnega partnerja, del se jih nikoli več ne spusti v partnerski odnos, samo del ţensk se ponovno znajde v nasilnem. 23.

odnosu. O tej skupini ţensk pa je tudi največ znanega, saj ponovno poiščejo pomoč. Dostopna literatura tako navaja, da je mit o ţrtvah, ki si zavestno izbirajo nasilne partnerje, pristranski in nerelevanten (Lalić Bezenšek, 2009).. 3.3 Vidik storilca - opravičevanje početja Ko ţrtev zbere dovolj moči in zapusti nasilnega partnerja, nasilneţ teţko prizna svojo krivdo za njen odhod. Na vse mogoče načine skuša prikriti resnico pred prijatelji, znanci, druţino, pristojnimi institucijami. Neredko je pri svojem prepričevanju uspešen in ţrtvina naloga dokazovanja njegove krivde ni lahka. Če se najprej dotaknemo vprašanja, zakaj nasilneţ nasilje sploh izvaja, pridemo do sledečih razlag. Kanduč (2003) pojasnjuje izvajanje nasilja na dva načina. Po prvem se ugotavlja, da storilčeva vest ali po Freudu nadjaz, ki ga imamo vsi v sebi, ni tako močan, da bi ga odvrnil od nasilnih dejanj. Verjetno je razlogov za to več. Po nekaterih domnevah so nasilneţi pomanjkljive in neustrezno socializirane osebe, kar se lahko odrazi tudi v šibkem superegu. Druga razlaga za nasilno vedenje po Kanduču (2003) so v mladosti naučeni in prevzeti vzorci agresivnega vedenja v stresnih situacijah, ko so nasilneţi iz lastnega vedenja ali iz vedenja drugih razbrali, da je nasilje sredstvo za dosego ţelenega, in se s tem ognili negativnim draţljajem. Če so otroci priča neprestanemu nasilju očeta nad materjo, obstaja velika moţnost, da bodo prevzeli vzorec vedenja očeta in bodo kot odrasli tudi sami uporabljali nasilje kot legitimen način vedenja za dosego svojih ciljev (Ţenska svetovalnica, 2001). Dejstvo je, da storilci povzročeno nasilje zanikajo ali ga na različne načine opravičujejo. Empirične raziskave so pokazale, da so nasilneţi pogosto povsem normalne osebnosti, ki po agresivnem dejanju dogodek obţalujejo, se. 24.

opravičujejo, prosijo za odpuščanje, se kesajo, nekateri dogodek zanikajo in se vedejo, kot da se ni zgodilo nič moralno spornega. Kanduč (2003) navaja Matza in Sykesa, ki posameznikovo nedelovanje avtoregulativnega sistema pojasnjujeta s pomočjo » tehnike nevtralizacije«. Z njeno pomočjo se povzročitelji nasilja začasno distancirajo od normativne učinkovitosti notranjih ali ponotranjenih inhibicij. To lahko storijo na več načinov. Nasilno dejanje lahko opišejo z oznakami, s katerimi se izognejo neprijetnemu (npr. »saj sem jo samo malo odrinil«, »padla je po tleh, ker je nerodna«). Storilec se lahko zateče po pomoč k primerjavam, ki mu začasno olajšajo bolečino (npr. »saj tudi drugi kdaj udarijo svojega partnerja«, vsakdo, ki bi bil na mojem mestu, bi ravnal enako«). Nasilneţ lahko predstavi samega sebe kot nemočnega in nesvobodnega v rokah neobvladljivih zunanjih ali notranjih sil, ki jih v času dejanja ni imel pod kontrolo (npr. » nisem vedel, kaj počnem«, »ničesar se ne spomnim«, »pijan sem bil do neprištevnosti«). Storilec svoje dejanje označi kot sprejemljivo in upravičeno sankcijo za nedopustno ravnanje ţrtve, ki je tako sama kriva za njegovo nasilno vedenje. Izgovarja se, da je zgolj branil svojo čast in je na tak način s primernim dejanjem pokazal svojo lojalnost druţbenim, druţinskim, subkulturnim vrednotam. Storilec lahko minimizira posledice agresivnega obnašanja (npr. »saj se rane hitro celijo«, »s tem sem ji le pokazal, da jo imam še vedno rad in da mi ni vseeno, kaj se z nama dogaja«, »takšno je pač ţivljenje v dvoje«). Analize motivacij nasilneţev za nasilje kaţejo, da le-ti aktivno konstruirajo svoje ţrtve kot primerne tarče svoje agresije ne glede na to, kako se ţrtev obnaša. Tisti, ki uporabljajo nasilje, si ne predstavljajo boljše strategije kot je nasilje, ali pa verjamejo, da je nasilje metoda izbire. V interesu storilca je zanikati, tajiti in zavračati odgovornost za lastno vedenje in tako spodbuja »pozabljanje« s skrivnostmi in molkom, zbuja dvom o verodostojnosti ţrtve, onemogoča, da bi ţrtev poslušal kdo drug. Nasilen odnos v druţini je teţko prekiniti ali iz njega izstopiti. Kadar storilec domneva, da ga njegova partnerka ne bo zapustila, tudi če bo nasilen do nje,. 25.

bo z nasiljem nadaljeval, saj mu tako vedenje prinaša moralne in materialne koristi (Zaviršek, 2005).. 3.4 Vidik žrtve Ţrtve nasilja so najboljše ocenjevalke nevarnosti, zato je pomembno, da jim verjamemo, ko trdijo, da so ogroţene. Pri njih se pogosto pojavi psihična stiska, ki je običajna reakcija na nasilje in zlorabe. Eden od razlogov za razvoj duševne stiske je storilčevo prikazovanje situacije, ki je praviloma v nasprotju z realnostjo, kot jo občuti ţrtev. Ţenske, ki preţivijo nasilje, se počutijo negotove, prestrašene in ne vedo kam naj se obrnejo po pomoč, saj jim primanjkuje informacij. Zato je pomembno, da si pridobijo temeljne informacije, kako se lahko zavarujejo pred nasiljem in katere sluţbe jim pri tem lahko pomagajo. V trenutkih, ko se ţenska pripravlja na odhod od nasilneţa, mora priti do procesa opolnomočenja. To je proces, ki ima različne stopnje in poteka vse od trenutka, ko se oseba začne zavedati strukturnega delovanja zatiranja in njegovega vpliva na njeno ţivljenje. Pri tem procesu prizadeta oseba začne razumevati naravo zatiranja, ki ga doţivlja (Zaviršek, 1997). Takoj ko ţenske, ţrtve nasilja v druţini, na novo interpretirajo nadzorovalsko vedenje moţa ali partnerja, pridobijo na osebni moči. Dejstvo je namreč, da je povezovanje moškega nasilja z ljubeznijo in z »moškim« načinom obnašanja do ţensk bistveno omejilo osebno moč ţensk. Z reinterpretacijo si ţrtve ponovno pridobijo določeno količino moči, tudi če ne odidejo od partnerja in ne postanejo ekonomsko samostojne. Ţenske, ki nasilno, zlorabljajoče in nadzorovalsko vedenje interpretirajo kot znak ljubezni, imajo veliko manj moţnosti, da bodo izšle iz nasilja kot tiste, ki zlorabljanje interpretirajo kot nasilje (Zaviršek, 2005).. 26.

Raziskave kaţejo, da dolgotrajno partnerjevo nasilje sistematično zmanjšuje samospoštovanje ţensk, tako izgubljajo zaupanje vase in v svoje sposobnosti. Nase prevzemajo krivdo in se sprašujejo, kaj so storile narobe. Pogosto trpijo za raznimi psihičnimi travmami, lahko se pojavi posttravmatska stresna motnja. Ţenske, ki so po dolgoletnem nasilju zbrale moč in zapustile nasilen odnos, imajo o sebi razmeroma dobro mnenje, a v povprečju se manj spoštujejo od ţensk, ki v odnosu niso doţivljale nasilja (Lalić Bezenšek, 2009). Po prestanem nasilju se lahko zgodi tudi to, da se pri ţrtvi pojavi disociacija in tako priznavanje nasilja izgine iz spomina, kar velja tudi za mnoge druge psihične travme (Zaviršek, 1997).. 3.5 Reakcija okolice: družina, znanci, prijatelji Ţrtev si ţeli ob svojem odhodu iz nasilja dobiti podporo vseh, s katerimi prihaja v stik, posebej pomembni so ji takrat druţina in prijatelji. Kljub njenim pričakovanjem odobravanja in pomoči s strani okolice, ji le-ta pogosto obrne hrbet. Zunanji formalni in neformalni druţbeni nadzor nad dogajanjem v druţini je pomanjkljiv. Ljudje se ponavadi izogibajo vdiranju v druţinsko zasebnost, čeprav pogosto vedo, da je v druţini nekaj narobe (Kanduč, 2003). Ţenske z izkušnjo nasilja se bojijo, da bodo izgubile podporo ljudi iz svoje socialne mreţe, v primeru, da bodo povzročitelja nasilja zapustile. To se pogosto zares zgodi. Socialne mreţe so lahko bogat vir pomoči in varnosti, po drugi strani pa lahko predstavljajo izvor sekundarne viktimizacije in nasilja. Ljudje, ki gradijo socialno mreţo, se postavljajo v različne vloge: lahko postanejo sekundarni povzročitelji nasilja, lahko so zavezniki nasilneţev, ali zavezniki ţrtev nasilja, lahko tudi sami postanejo ţrtve nasilja, ko postanejo zavezniki ţensk, ki doţivljajo nasilje. Kakšno stališče bodo zavzeli in kakšno vlogo bodo odigrali, je odvisno od njihovih osebnih prepričanj in nazorov,. 27.

strahu zaradi lastne ogroţenosti in od pripadnosti in pritiskov, ki jih čutijo s strani socialnih mreţ. Večina ţensk se na svojo socialno mreţo obrne v času trajanja odnosa s partnerjem, v katerem začenja prihajati do uveljavljanja moči, v času povzročanja nasilja in po končanem odnosu, ki ne pomeni nujno tudi končanje nasilja. Ţenske se na socialne mreţe obrnejo z ţeljo po pomoči. V primeru, da naletijo na neţeleno reakcijo, bodo teţje spregovorile in v prihodnje bodo dobro premislile, preden bodo komurkoli zaupale. Ţrtev se sama teţko zoperstavi povzročitelju nasilja in se spopade s sistemom, ki ne upošteva teţavnosti poloţaja nasilja nad ţenskami v druţini. Tako je podpora s strani socialnih mreţ zanjo pri odhodu iz nasilnega odnosa zelo pomembna. Intervjuji z ţrtvami nasilja v druţini kaţejo, da ima večina povzročiteljev zelo močne socialne mreţe, ki jih posredno ali neposredno podpirajo. Na drugi strani pa so ţrtve nasilja, tekom trajanja odnosa večinoma počasi izolirane od svojih socialnih mreţ. Dejstvo pa je, da je odhod ţrtve iz nasilnega odnosa pogojen tudi s strani okolice. Tiste, ki nimajo podpore s strani njim pomembnih ljudi, bistveno teţje zapustijo nasilnega partnerja kot tiste, ki jo imajo (Društvo SOS telefon, 2007). Zadnja opravljena raziskava na področju nasilja nad ţenskami pri nas je pokazala, da je zaskrbljujoče visok odstotek slabih, negativnih odzivov okolice, na katere so naletele ţrtve nasilja, ko so se po pomoč obrnile na svoje socialne mreţe. Nekaj manj kot desetini ţrtev okolica ni verjela, petini je pripisovala krivdo za nasilje, ki so ga doţivljale. Več kot tretjina odzivov se je končala z nasvetom, naj se ţrtve podredijo in naredijo, kot ţeli storilec ali pa se ljudje za nasilje preprosto niso zmenili (Leskošek et al., 2010). Značilni procesi, ki so prisotni v okolju, nasilneţu pomagajo znova vzpostaviti nadzor nad situacijo v svoji okolici, so negacija (nasilje nad ţenskami ne. 28.

obstaja, vsaka se mu lahko izogne, če to ţeli), minimalizacija (nasilje se dogaja le v patoloških druţinah, kjer je vsaj eden od partnerjev odvisen od alkohola), in proces racionalizacije (obstoječe drţavne institucije lahko ustrezno poskrbijo za druţine, v katerih so ţenske in otroci ţrtve nasilja). Minimalizacija in racionalizacija pripeljeta do razmišljanja, da je nasilneţ »običajen človek, ki ima teţave pri komunikaciji z drugimi ljudmi, in je bil najpogosteje tudi sam ţrtev nasilja v otroštvu« (Zaviršek, 1997). Podpora skupnosti bi se lahko uresničila ţe s samim priznanjem, da nasilje nad ţenskami obstaja in z ničelno strpnostjo do tega pojava (Ţenska svetovalnica, 2001).. 29.

4. Vpliv institucij na sekundarno viktimizacijo. 4.1 Sodstvo Sodstvo ima velik pomen pri zagotavljanju učinkovitega izvajanja zakonov. Zelo pomembno je, da se osebe z izkušnjo nasilja v sodnem postopku primerno obravnava, zato je potrebno primerno izobraţevanje osebja. Dobro izobraţevanje strokovnjakov, ki delujejo na tem področju, je eden od ključnih dejavnikov. preprečevanja. nasilja. v. druţini.. Usmerjeno. mora. biti. k. prepoznavanju nasilja, in k primernemu ravnanju z osebami, ki izkusijo nasilje.. Ţrtvam. je. treba. zagotoviti. zaščito. v. pravnih. postopkih. z. zagotavljanjem posebnih postopkov, ki onemogočajo sekundarno viktimizacijo (Sedmak, Kralj, Mendarič, Simčič, 2006). V sodnem procesu se pojavijo številni problemi. Nasilneţ izvaja nasilje nad najoţjimi druţinskimi člani, ki so na podlagi 236. člena ZKP priviligirane priče, kar pomeni, da se lahko vzdrţijo pričanja zoper storilca. Ţrtve pogosto ne ţelijo pričati, saj nasilje velikokrat dojemajo kot nekaj sramotnega in ne zaupajo okolici, tako ostajajo dogodki, ki se ponavadi zgodijo med štirimi stenami nepojasnjeni, saj predstavlja izjava ţrtve pogosto edini dokaz v kazenskem postopku. Naslednji problem, ki nastaja je, da ţrtve ob podaji ovadbe vedno zelo natančno in podrobno opišejo ravnanje storilca. Ob tem navedejo tudi točne datume in ure posameznih dogodkov, izrečenih ţaljivk, groţenj, predmetov, ki jih je uporabil storilec ob napadu nanje. Ta izjava je skoraj dobesedno prenesena v opis nasilja v zahtevi za preiskavo, ki jo drţavni toţilec zoper storilca vloţi pri pristojnem sodišču. Ţrtve so po podaji kazenske ovadbe običajno zelo kmalu zaslišane, če se kot priviligirane priče ne odrečejo pričanju, a se takrat ponavadi posameznih dogodkov, razen tistih ki odstopajo od ustaljenega nasilnega ravnanja, ne spominjajo več. Velikokrat dogodke med seboj pomešajo, kar je razumljivo ob upoštevanju dejstva, da je nasilje v. 30.

druţini proces, ki traja dalj časa in se dogodki po nekem ustaljenem vzorcu ponavljajo iz dneva v dan (Gregorc Puš, 2010; po Dvoršek in Selinšek). Poleg omenjenih problemov se pojavljajo tudi nejasnosti povezane z novim 191. členom o druţinskem nasilju v novem Kazenskem zakoniku-1, ki je začel veljati z letom 2008, menjava toţilcev in spreminjanje obtoţnice tekom postopka, zavlačevanje postopka s strani obrambe, procesne napake, mučni postopki polni neprijetnih in provokativnih vprašanj s strani obrambe in še mnoge druge teţave, ki podaljšujejo trajanje postopkov na sodišču, povečujejo stroške postopka in tako daljšajo in večajo trpljenje ţrtev. Pogosto povzročijo, da ţrtve odnehajo preden zadeve na sodiščih dobijo epilog. Poleg vsega navedenega ţrtve iz lastnih izkušenj, iz izkušenj drugih ţrtev, ali pa iz poznavanja delovanja sistema vedo, da kazenski postopek zanje predstavlja zelo »visoko ceno«. Organi pregona in sodstvo so premalo pozorni do njih, njihove stiske in njihovih problemov. Ţrtve se pojmujejo kot sredstvo za dosego cilja, ki ga predstavlja kaznovanje storilca, in zato so njihove izjave pogosto ključni dokaz. »Ponujeno ponudbo sodnega postopka«. predstavlja. negotova obsodba storilca ali sankcija, ki je najpogosteje niţja od pričakovane. »Ponujeno ceno« pa ţrtvam predstavlja »nasilje« sodnega sistema nad njimi in tako postanejo ţrtve sekundarne viktimizacije. Nezadovoljstvo s kazenskim postopkom izhaja iz razkoraka med tem, kaj ţrtve od postopka ţelijo ali pričakujejo in tem, kar dejansko dobijo. Kljub vsem slabostim kazenskega postopka ima obsodilna sodba (ţe v obliki aretacije ali z izrekom kazenske sankcije) za ţrtev pogosto rehabilitacijski učinek. Obsodba storilca zanjo pomeni izraz prepričanja skupnosti, ki jo zastopata policija in sodišče. Z njim si potrdi, da za nasilje, ki se ji je dogajalo, ni sama odgovorna. Dejstvo pa je, da tega učinka ne bo doţivela, če bo v postopku doţivela nove travme zaradi postopka samega. Sekundarno viktimizacijo je tako potrebno kar se da zmanjšati.. 31.

Inkriminacije nasilja v druţini so upravičene in potrebne in tako ima kazensko pravo določeno vlogo pri preprečevanju te oblike nasilja in tudi pri ideoloških spremembah druţbe. Vendar ima po drugi strani le omejen preprečevalni učinek na druţbene pojave. Tako si je treba v sklopu obstoječega kazenskega prava. namesto. za. večjo. preprečevalno. vlogo. prizadevati. za. večje. razumevanje stisk ţrtev, ki so udeleţenke kazenskega postopka. Usmeriti bi se morali v iskanje drugih, manj represivnih posegov v druţino. Smiselno bi bilo iskanje alternativ v okviru sodnega obravnavanja, krepitev mreţe socialnih sluţb in razvijanje strokovne pomoči ţrtvam nasilja v druţini. Primer »sodne« alternative predstavljajo specializirana sodišča za druţinsko nasilje. Primera takih sodišč sta bila ustanovljena leta 1990 v Kanadi in 1992 v ZDA. Specializirano sodišče za druţinsko nasilje je kazensko sodišče z nekaj civilnimi. komponentami.. To. pomeni,. da. predstavlja. inovativen,. interdisciplinaren pristop strokovnjakov k obravnavanju druţinskega nasilja na kazenskem sodišču, ki zajema ukrepe civilnega prava in primere kršitve teh odredb. Sodišče tako predstavlja enotno obravnavanje nasilja v druţini in zdruţuje civilno in kazensko sodišče z delovanjem socialnih sluţb (Filipčič, 2002). Specializirana sodišča pozna tudi Avstralija, kjer se za obravnavo nasilja v druţini osredotočajo na zgodnjo intervencijo pri nasilju v druţini, na odgovornost nasilne osebe in na varnost osebe z izkušnjo nasilja, hkrati pa sodelujejo z zdravstvenimi, socialnimi ter drugimi institucijami. Uvajajo posebne postopke in alternativne kazni in so nasploh bolj osredotočena na potrebe oseb, ki so v sojenje vključene. Namen takega sodišča je tudi zmanjševanje nasilja v druţini. Nasilneţe se spodbuja k vključevanju v programe za rehabilitacijo, prav tako pa so številne storitve namenjene osebam, ki so nasilje izkusile. Obstajajo tudi različni programi za pomoč ţrtvam nasilja, ki jim svetujejo, kako naj uporabijo različna pravna sredstva za preprečevanje nadaljnjega nasilja in zlorab nad njimi. Na voljo jim je tudi svetovanje glede pravnega zastopstva (Sedmak et al., 2006).. 32.

Tudi pri nas bi bilo zelo dobro podpreti ţe večkrat izraţen predlog o ustanovitvi druţinskih sodišč. Z vidika sodnih organov bi taka sodišča predstavljala enotno obravnavanje nasilja v druţini. To bi pomenilo, da bi tako sodišče v enotnem postopku celovito urejalo pravna razmerja med druţinskimi člani (prekinitev ţivljenjske skupnosti, vprašanje skrbništva otrok, odvzem roditeljske pravice...) in hkrati tudi morebitno kaznovanje nasilneţa. Nasilje bi bilo tako obravnavano kompleksneje in ne samo kot kaznivo dejanje ali kot razlog za nevzdrţnost zakonske zveze (Filipčič, 2002). Za razumevanje problematike, učinkovito in hitro sojenje je nujno tudi izobraţevanje sodnikov na področjih psihologije druţine, klinične psihologije, socialne psihologije, in sorodnih področij. Pomembno bi bilo zagotoviti dostop kazenskih sodnikov do centralnega registra prebivalstva, s katerim bi se teţave pri zagotovitvi navzočnosti strank na glavnih obravnavah zmanjšale. Ţrtve. bi. v. sodnih. postopkih. potrebovale. pomoč. z. najosnovnejšimi. informacijami (kje in kako poiskati pravno pomoč, kje lahko pridejo do informacij v zvezi s sodnimi postopki, kaj je predmet posameznega postopka, kdaj in kje lahko predlagajo in predloţijo dokaze in podobno), saj se v njih same teţko znajdejo. Taka pomoč bi morala biti organizirana v okviru sodne uprave in bi pripomogla tudi k hitrejšemu in učinkovitejšemu sojenju (Selič, 2004). Sekundarna viktimizacija ţrtev bi se na sodiščih zmanjšala tudi, če bi njihovo zaslišanje potekalo v odsotnosti obdolţenca, če bi obstajala formalna pravila zaslišanja, če bi bila na sodiščih omogočena video povezava, da bi se izognili soočenju z obtoţenim in če bi se video posnetek lahko uporabil kot dokaz na sodišču. V mnogih evropskih drţavah so predvideni tudi ukrepi pred zastraševanjem, vznemirjanjem in fizičnim nasiljem v teku kazenskega postopka, ki zelo pripomorejo k zaščiti ţrtve pred ponovno viktimizacijo na sodišču (Nikolić-Ristanović, 2003).. 33.

4.2 Zdravstvo Ţenske, ki so ţrtve nasilja v druţini, imajo zaradi preţivljanja nasilja v partnerskih odnosih številne psihosocialne, zdravstvene, materialne, karierne in druge škodljive posledice. Najbolj izrazito je prav poslabšanje telesnega in duševnega zdravja, ki se pogosto odraţa v trajni invalidnosti, kroničnih boleznih, psihosomatskih bolezni, zlomih, poškodbah, ranah, duševnih boleznih, predvsem v depresiji, samomorilnosti, odvisnosti od alkohola in drugih drog, motnjah hranjenja, stresu in drugem. Zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja pogosto poiščejo pomoč v zdravstvenih ustanovah. Tu lahko odkrivanje posledic nasilja in ustrezno ukrepanje prekine začarani krog nasilja in prepreči, da bi se nasilje nadaljevalo ali celo stopnjevalo. Obstaja več razlogov za nujnost večje angaţiranosti zdravstvenih ustanov pri odkrivanju, obravnavi in preprečevanju nasilja v druţini (Cveteţar, Muguaioni, Aţman, 2009): zdravstvene ustanove so javni prostor, ki ni druţbeno stigmatiziran, in so hkrati prostor, kjer je nadzor povzročitelja nasilja nad ţrtvami nasilja v druţini najmanjši; v zdravstvenih ustanovah lahko ţrtve nasilja v druţini najlaţje in ob najmanjšem tveganju za lastno varnost pridejo v stik s strokovnjaki, ki lahko njihov poloţaj pravilno ocenijo in ukrepajo; zaposleni v zdravstvu zaradi narave svojega dela in načel, po katerih delajo, razpolagajo z visoko stopnjo senzibilnosti do ţrtev nasilja, ter z veščinami, ki omogočajo ustrezno obravnavo nasilja. Imajo tudi priloţnosti in moţnosti za pomoč ţrtvam nasilja v druţini; ţrtve najhujše posledice nasilja v druţini utrpijo na duševnem in telesnem zdravju. Zato je skupni »strošek« nasilja v druţini (psihosocialni, kadrovski, materialni) največji prav v zdravstvu. V letu 2007 je sta Delovna skupina in Društvo SOS telefon za ţenske in otroke – ţrtve nasilja pripravila pilotski projekt, z namenom prvega sistematičnega. 34.

ugotavljanja pogostnosti in dinamike nasilja nad ţenskami v druţini. Hkrati naj bi ozavestili zaposlene, ki sodelujejo v zdravstveni obravnavi pacientk o problematiki nasilja nad ţenskami. Raziskava je pokazala, da so pacientke pripravljene spregovoriti o svojih izkušnjah z nasiljem in ni nujno, da je edini moţni »zaupnik« anonimni vprašalnik. Ob ustrezni klimi, empatiji, zavzetosti in poznavanju osnov svetovalnega zaupnega pogovora s strani zdravstvenih delavcev, bi morda ţrtve nasilja lahko spregovorile o svojih bolečih izkušnjah, strahu in ogroţenosti tudi na številnih rednih zdravniških pregledih. Včasih je dovolj, da so o morebitnih izkušnjah z nasiljem zgolj povprašane (Cveteţar et al., 2009). Za obravnavanje ţrtev nasilja je treba v zdravstvu oblikovati klinično pot, kar vključuje sistematično obravnavo vseh ţrtev nasilja v zdravstvenih ustanovah v Sloveniji, z opredeljenimi navodili in protokoli, z določeno odgovornostjo za izvajanje poizvedb, vodenje statistike in dokumentacije (zaupnost podatkov, komu je dostopna in posredovana) ter timsko obravnavanje znotraj zdravstva in sodelovanje z drugimi organizacijami in drţavnimi organi. Dosedanji programi izobraţevanja zdravnikom ne dajejo dovolj znanj in veščin na področju komunikacije z ţrtvijo in druţino, na področju sodelovanja s policisti, kriminalisti in toţilci, zato jih bo treba dopolniti. Potrebujejo več konkretnih informacij o njihovi vlogi pri obravnavi na sodišču in tudi o njihovi vlogi v kriznem timu. Treba bo opredeliti obseg dela zdravnika, kjer ne gre samo za pregled ţrtve, temveč za vključitev zdravnika v celoten postopek, kar pa v programu zdravstvenega varstva ni niti časovno niti finančno opredeljeno. Še vedno ostajajo predmet razprav med zdravniki etične dileme. Zato bo treba v okviru izobraţevanja zdravnikov te dvome razrešiti tako z vidika kodeksa kot z vidika različnih zakonov, ki zdravnike v različnih poloţajih različno zavezujejo in zato vnašajo zmedo in očitano zadrţanost v trenutku,. 35.

ko bi bilo hitro ukrepanje nujno, tako zaradi pravočasne pomoči ţrtvi kot tudi zaradi uspešnosti kazenskega postopka (Selič, 2004). Zakonske obveznosti in protokol obravnave primerov nasilja v druţini postavljajo pred zdravstvene ustanove številne izzive in priloţnosti. Izziv zanje predstavlja soočenje z dosedanjo pogosto premalo senzibilno in učinkovito prakso prepoznavanja in obravnave ţrtev nasilja v druţini. Priloţnost pa je predvsem v tem, da se ob ustrezni zakonodaji in znotraj medinstitucionalnega protokola najde učinkovite poti obravnave nasilja, saj so bili v preteklosti tudi zdravstveni delavci nemalokrat soočeni z neodzivnostjo drugih pristojnih institucij, predvsem policije in socialnih sluţb. Zdravstveno osebje ima visoko strokovno znanje, motivacijo in etično zavezo, da v največji moţni meri pomaga bolnikom pri iskanju zdravega in vsestransko kakovostnega načina ţivljenja. Nedvomno je ţivljenje brez nasilja v medosebnih odnosih ena od ključnih predpostavk za celovito zdravje posameznic in posameznikov (Cveteţar et al., 2009).. 4.3 Policija Policija običajno prva stopi v stik z ţrtvijo, zato je njena odgovornost za nudenje pomoči, prvih informacij in nasvetov velika. Pravilen odnos policista ţrtvi povrne samozavest in lahko precej pripomore k preprečevanju nadaljnje viktimiziranosti (Jevšek, 2007). A obstajajo razlogi, zaradi katerih policijsko delo na področju nasilja v druţini ni tako uspešno, kot bi lahko bilo. Eden od njih izhaja iz narave policijske subkulture. Raziskovalci ugotavljajo, da so policisti nenaklonjeni ţrtvam kaznivih dejanj. Raziskave so pokazale, da posredovanja v druţinskih sporih ne dojemajo kot policijsko delo in se mnogokrat zatekajo k mitom o druţinskem nasilju, ki izključujejo policijsko posredovanje (Lobnikar in Mušič, 2004; po Selič).. 36.

Policija pogosto razmišlja, da se nasilje nad ţenskami dogaja predvsem v drugih kulturah, da je bolj pogosto v revnejših, manj izobraţenih druţinah, da so moški, ki izvajajo nasilje kriminalci, nezaposleni, zasvojenci, da je nasilje nad ţenskami konflikt, ki se tiče zasebnega ţivljenja in da se policija ne bi smela vmešavati, da kazenski pregon ponavadi vodi v novo nasilje in ne reši problemov, da so imeli nasilni moški teţko otroštvo, da ţenske same pripeljejo nasilneţe do takih dejanj, da pretepene ţenske pripadajo določenemu tipu ţensk in izhajajo iz določenih socialnih slojev, da so ţenske zlorabljene, ker to same hočejo, da ţenska, ki nasilje prijavi po več mesecih ali letih, ni verodostojna in da zlorabljene ţenske pogosto po nekaj dneh umaknejo prijavo (Ţenska svetovalnica, 2001). Problem predstavlja tudi usposobljenost policistov za delo pri posredovanju v druţinskih sporih. Ţrtve v stiku s policijo pogosto dobijo občutek, da jim nihče ne verjame, da njihovega strahu nihče ne jemlje resno, da je njihov poloţaj odkrito. banaliziran.. Omenjeni. problem. lahko. reši. le. osveščanje. in. izobraţevanje policistov o nasilju nad ţenskami, saj bi šele dobro poznavanje problematike in odprava vseh nejasnosti sčasoma lahko odpravila ali vsaj pomembno zmanjšala škodljiva prepričanja, ki ovirajo kvalitetno policijsko delo in podaljšujejo trpljenje ţrtev. Policijsko delo, ki je v primerih nasilja nad ţenskami pogosto usmerjeno na incident, bi se moralo spremeniti v delo, ki bi bilo ciljno usmerjeno na proces. Usmerjenost na proces zajema vpogled v zgodovino nasilnega odnosa, kar pomeni,. da. je. pozornost. v. trenutnem. incidentu. posvečena. naravi,. stopnjevanju in ozadju nasilja. Del tega pristopa je preventivna intervencija, ki je usmerjena v intervencijo ponavljanja problema in s tem v ščitenje ţrtve (Ţenska svetovalnica, 2001). Raziskave o pričakovanjih ţrtev ob klicu policije so redke, a so vendar pokazale, da je najpogostejši vzrok za klic policije potreba po takojšnji zaščiti pred nasilnim partnerjem. Veliko ţrtev se tako zadovolji z umiritvijo. 37.

trenutnega poloţaja in ne ţelijo nadaljnjega vmešavanja drţavnih organov v njihovo zasebno ţivljenje (Filipčič, 2002). Moţnost sekundarne viktimizacije s strani policijskih usluţbencev bi zmanjšalo tudi zaslišanje s strani policijskega usluţbenca istega spola, zaslišanje v navzočnosti osebe, ki ji ţrtev zaupa, posebne policijske enote za zaslišanje ţrtev in za preiskavo v primerih nasilja v druţini (Nikolić-Ristanović, 2003). Strokovnjaki ugotavljajo, da se odnos policistov do nasilja v druţini v zadnjih letih pozitivno spreminja. K temu je pripomoglo predvsem intenzivno usposabljanje, ki so se ga v policiji lotili načrtno in usmerjeno (Lobnikar in Mušič, 2004; po Selič). Verjetno bi bila tudi pri nas smiselna uvedba posebnih policijskih enot, ki se ukvarjajo z nasiljem v druţini. Te specializirane enote, ki so jih uvedli v Veliki Britaniji, so primerno izobraţene in opremljene z znanjem s področja preprečevanja nasilja v druţini in z znanjem o primernem pristopu v primeru nasilja v druţini. Zagotavljanje ustrezne obravnave osebe z izkušnjo nasilja s primernim izobraţevanjem osebja in zagotavljanje posebnih postopkov onemogočajo sekundarno viktimizacijo (Sedmak et al., 2006). Policisti se čedalje bolj zavedajo, da sami ne morejo dolgoročno obvladovati in učinkovito razreševati primerov nasilja. Zaradi narave svojega dela in svojih pristojnosti lahko dokaj uspešno umirijo trenutni poloţaj, ali preprečijo konkretno nevarnost, dolgoročno pa ukrepi policije ţrtvam nasilja v druţini ne morejo zagotoviti varnosti, saj le-ta potrebuje materialno, socialno in psihološko oporo, da se lahko prebije skozi dolgotrajne in stresne postopke pred drţavnimi organi in zmore preboleti in odpraviti posledice, ki jih je povzročilo nasilje. A prepogosto ostane sama in se vrne k nasilneţu, ker nima druge izbire. Velik. problem. pri. nas. predstavlja. policijsko. sodelovanje. z. drugimi. organizacijami, ki jih je pri obravnavi nasilja v druţini nujno vključiti in tako nadgraditi policijske ukrepe, saj pri izvajanju ukrepov s področja upravljanja. 38.

nasilja v druţini policija sama ne more biti uspešna. (Lobnikar in Mušič, 2004; po Selič). Naloga policije je narediti vse za uresničitev pravice do varnosti, ki je ena od osnovnih človekovih pravic. Za izboljšanje dela policije na področju nasilja nad ţenskami bo potrebno storiti še veliko, predvsem bo potrebno zdruţiti napore vseh, ki se s tem pojavom srečujejo. (Mušič, 2010; po Dvoršek in Selinšek). Priznati pa je treba, da je v zadnjih letih v primerjavi z drugimi institucijami, policija opravila veliko dela, ki naj bi vodilo v izboljšanje poloţaja na tem področju (Lobniar in Mušič, 2004; po Selič).. 4.4 Sociala V Sloveniji imamo 62 centrov za socialno delo, ki se ukvarjajo z druţino in njenimi člani od rojstva do smrti. To so institucije z veliko pooblastili in njihova naloga je, da se v primeru nasilja v druţini posvetijo tako odrasli ţrtvi, otroku ţrtvi in tudi povzročitelju nasilja v druţini in taka obravnava terja dolgotrajen proces. Za nudenje celotne pomoči ţrtvi centri nimajo dovolj pristojnosti, zato je zelo pomembno njihovo sodelovanje z drugimi organi in organizacijami. V ta namen. se. sestavljajo. multidiciplinarni. timi,. sestavljeni. iz. različnih. strokovnjakov, ki so pristojni za obravnavo nasilja v druţini. Murgel (2010) navaja, da centri največ sodelujejo s policijo in to sodelovanje je dobro, pogosto in aţurno. Največ teţav imajo s sodelovanjem z zdravstvenimi organizacijami, ki se velikokrat sej multidisciplinarnega tima ne udeleţujejo in redko iščejo rešitve med moţnostmi pomoči, ki jih imajo na voljo. Zelo pomemben akter so tudi nevladne organizacije, ki pa jih centri za socialno delo ne vabijo v vsak multidisciplinarni tim, to storijo le v primerih, ko je njihovo sodelovanje za pomoč ţrtvi pomembno. Centri sami presojajo, kdaj se bo multidisciplinarni tim sklical in katere organe, organizacije ali nevladne organizacije bo povabil k sodelovanju (Murgel, 2010; po Dvoršek in Selinšek).. 39.

Lalić Bezenšek (2009) navaja Bašičevo, ki meni, da centri za socialno delo pri multidisciplinarnem sodelovanju ne spoštujejo načela enakopravnosti med različnimi ustanovami in nevladnimi organizacijami. Po njenem mnenju bi bilo nujno tudi sodelovanje lokalne skupnosti oziroma poleg profesionalcev tudi predstavnikov druge javnosti, saj bi samo tako timsko delo dobilo svojo moč in verodostojnost, ker bi uravnoteţilo moč institucij in pridobilo svoje mesto v druţbi. Način obravnave primerov s pomočjo multidisciplinarnega tima ni obvezen, ampak se le-ta ustanovi le, če CSD oceni, da lahko predstavniki drugih institucij pripomorejo k pomoči ţrtvi. Ob sprejemu ZPND je bilo pričakovati, da se bo takšen način obravnavanja dobro uveljavil in bo postal prevladujoča oblika dela, a podatki za leto 2010 kaţejo, da je bilo sklicanih le 463 mltidisciplinarnih timov od 1.928 obravnavanih primerov nasilja v druţini, kar pomeni, da je preteţni del primerov obravnavanih brez takšne oblike sodelovanja institucij, kar pomeni, da multidisciplinarni pristop pri nudenju pomoči ţrtvam še ni postal prevladujoč, kot je bil sicer namen ZPND (Leskošek et al., 2010). Pri nudenju pomoči ţrtvam se centri srečujejo tudi s številnimi sistemskimi teţavami: nezadostne moţnosti za namestitev, pomanjkanje primernih terapij, pomanjkanje programov za povzročitelje in pomanjkanje tolmačev za komuniciranje s tujci (Murgel, 2010; po Dvoršek in Selinšek). Za reševanje osebne stiske je potrebno izhajati iz resursov, ki jih ima na voljo oseba, ki potrebuje podporo, in ne iz lastnih normativnih pričakovanj, kaj bi ţenska »morala znati«, česa bi morala »biti sposobna« (Zaviršek, 1997). V formalnem smislu so centri za socialno delo dolţni ţrtvi nuditi materialno in nematerialno pomoč v okviru svojih pooblastil. Čeprav je eden od formalnih ciljev skrb za dolgoročno varnost osebe, za reševanje njenih socialnih in materialnih stisk, praksa pokaţe, da je to odvisno predvsem od osebne zavzetosti posameznega socialnega delavca (Zaviršek, 2005).. 40.