Zdravstvena nega kahektičnega starostnika : (diplomsko delo)

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE. ZDRAVSTVENA NEGA KAHEKTIČNEGA STAROSTNIKA (DIPLOMSKO DELO). MARIBOR, 2008. MATIĆ SUADA.

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE. MENTOR: predav.Vlasta Mlekuž, prof. zdrv. vzg..

KAZALO KAZALO...............................................................................................................................I POVZETEK ...................................................................................................................... III ABSTRACT .......................................................................................................................IV 1. UVOD ............................................................................................................................. 1. 2 PREHRANA V STAROSTI ......................................................................................... 2 2.1 Prehranska piramida ................................................................................................ 3 2.2 Energetske potrebe in sestava hrane ....................................................................... 6 2.3 Zdrava prehrana ....................................................................................................... 7 2.3.1 Načini zdravega prehranjevanja ...................................................................... 8 3. PREHRANJEVANJE STAROSTNIKA ..................................................................... 9 3.1 Rizični dejavniki in zdrav način življenja ............................................................. 10 3.2 Najpogostejše bolezni in težave pri starostniku, ki so povezane s prehranjevanjem in pitjem ..................................................................................... 10 3.3 Ocenjevanje prehranjenosti starostnika ............................................................... 11 3.3.1 Priporočene metode za oceno prehranjenosti ................................................. 12. 4. KAHEKTIČEN STAROSTNIK ................................................................................ 14 4.1 Najpogostejše vzroki pri ugotavljanju podhranjenosti....................................... 15 4.2 Bolezni prebavnega trakta...................................................................................... 16. 5 VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI UŽIVANJU HRANE IN TEKOČINE . 19 5.1 Pomoč medicinske sestre pri hranjenju starostnika skozi usta........................... 19 5.1.1 Nekatere težave, ki se pojavljajo pri prehranjevanju in pitju starostnika....... 19 5.1.2 Posebnosti pri hranjenju ................................................................................. 20 5.1.3 Ugotavljanje stanja pri hranjenju ................................................................... 20 5.2 Enteralna prehrana ................................................................................................. 21 5.3 Poti enteralnega prehranjevanja............................................................................ 23 5.4 Standard enteralnega prehranjevanja .................................................................. 24 5.5 Posebnosti hranjenja pri peritonealni gastrostomi ............................................. 29 6 POMANJKANJE TEKOČINE ALI DEHIDRACIJA............................................ 32 6.1 Dehidracija............................................................................................................... 32 6.1.1 Znaki dehidracije............................................................................................. 32 6.2 Tekočinsko in elektrolitsko ravnovesje ................................................................. 32 6.2.1 Ravnotežje vode in napitki pri starostniku ...................................................... 34 6.3 Pripravki za paranteralno aplikacijo ................................................................... 34 6.3.1 Infuzijske tekočine. .......................................................................................... 35 6.4 Predstavitev Kabiven izdelka ................................................................................. 35 7 PREDSTAVITEV DOMA ZA VARSTVO ODRASLIH VELENJE .................... 37 i.

7.1 Dietetika.................................................................................................................... 38 7.2 Organizacija službe zdravstvene nege v Domu za varstvo odraslih Velenje ..... 39 7.3 Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije................ 41 8 ZDRAVSTVENA VZGOJA MEDICINSKE SESTRE PRI STAROSTNIKU BREZ APETITA ............................................................................................................... 43 8.1 Vloga medicinske sestre v procesu zdravstvene nege kahektičnega starostnika ................................................................................................................................... 45 9. ŠTUDIJA PRIMERA .................................................................................................. 48 9.1 Namen ....................................................................................................................... 48 9.2 Cilji............................................................................................................................ 48 9.3 Materiali in metode ................................................................................................. 48 9.4 Negovalna anamneza............................................................................................... 49 9.4.1 Ocena stanja .................................................................................................... 49 9.5 Pri ugotavljanju potreb stanovalke s poudarkom na življenjskih aktivnostih prehranjevanja in pitja so se vzpostavili naslednji problemi :............................ 50 9.5.1 Neuravnovešen prehrana, manj kot telo potrebuje ......................................... 50 9.5.2 Hiranje, nesposobnost ohranjanja zdravja ..................................................... 51 9.5.3 Tekočine, nevarnost za prenizek volumen tekočin........................................... 52 9.6 Pomoč pri osnovnih življenjskih aktivnostih ........................................................ 52. 10 RAZPRAVA IN SKLEPI........................................................................................... 59 LITERATURA .................................................................................................................. 61 VIRI: ................................................................................................................................... 64 PRILOGE............................................................................................................................ V ZAHVALA .........................................................................................................................VI. ii.

POVZETEK Ključne besede: Prehrana v starosti, kaheksija, dehidracija, zdravstvena nega, negovalne diagnoze. Prehrana je zelo pomemben dejavnik pri ohranjanju in krepitvi zdravja v starosti ter pogoj za boljše psihofizično počutje starejšega človeka. Zdrava prehrana pomeni uravnovešen vnos potrebnih hranilnih snovi ter ustrezno energijsko vrednost. Slabo prehranjen, akutno ali kronično nedohranjen (podhranjen) človek potrebuje ustrezno dopolnilno prehran; preobilno prehranjen, s povečano telesno težo ali že z debelostjo, pa ustrezno shujševalno dieto. Zmanjšano uživanje tekočine in starostjo povečana izguba vode predstavlja nevarnost za starejše ljudi, predvsem slabotne in tiste s kroničnimi boleznimi. Dehidracija lahko nastopi, ne da bi se starostnik sploh zavedal, kar pa privede do neravnovesja elektrolitov. Namen diplomske naloge je predstaviti težave starostnika v prehranjevanju in uživanju tekočine in pri tem prestaviti vlogo medicinske sestre za kakovostno življenje starostnika. S predstavitvijo študije primere smo želeli prikazati učinkovitost individualnega pristopa k starostniku s težavami prehranjevanja in pitja ter pomoči pri vseh življenjskih aktivnostih po procesu zdravstvene nege. Pri obravnavi stanovalke smo želeli ugotoviti vzroke podhranjenosti, načine in metode ugotavljanja prehranjenosti starostnika, ugotoviti vpliv zdravstveno vzgojnega dela medicinske sestre pri kahektičnem starostniku. Ob spremembah prehranjevanja in uživanja tekočine pri starostniku lahko starostnika dohranimo in dajemo tekočino po poti paranteralnega in enteralnega načina. Medicinska sestra z dobro komunikacijo in induvidualnim pristopom k starostniku in v sodelovanju s svojci izdela načrt zdravstvene nege po procesni metodi dela. Z vrednotenjem zdravstvene nege starostnika smo ugotovili, da je pristop po procesni metodi dela pravilen in nam da pozitivne rezultate. V empiričnem delu smo predstavila študijo primera. Prikazali smo stanovalko zavoda z obravnavo konceptualnega modela Virginije Henderson in v procesu zdravstvene nege.. iii.

ABSTRACT Keywords: Nutrition in old age, cachexia, dehydration, nursing care, nursing diagnoses Nutrition is a very important factor for keeping and strengthening the health in old age and a condition for a better psychophysical state of health of an elderly person. Healthy nutrition means a balanced intake of necessary nutritional substances as well as adequate energy value. A poorly nourished, acutely or chronically underfed (undernourished) person needs an adequate supplementary nutrition; and a plentifully nourished person, with an excessive body weight or even obesity, needs an adequate slimming diet. A reduced intake of liquids and an old-age related water loss represents a risk for elderly persons, especially the weak ones and those suffering of chronic diseases. The dehydration can set in without the elderly person even knowing it, which leads to an imbalance of electrolytes. The purpose of the diploma thesis is to present an elderly person's nourishment and liquid intake problems as well as the nurses' role in a quality life of elderly persons. By presenting the case study, we wished to demonstrate the efficiency of the individual approach to an elderly person with nutrition and drinking difficulties as well as the efficiency of assistance in all life activities according to the nursing care process. While working on the case study, we wished to establish the reasons for undernourishment, manners and methods of establishing the state of nutrition of an elderly person, and the influence of nursing educational work of a nurse with a cachectic elderly person. By changing the nourishment and liquid intake in an elderly person, we can provide the elderly person with an additional nourishment and liquid intake by paranteral and enteral routes With good communication and an individual approach to the elderly person as well as in co-operation with the relatives, a nurse can elaborate a nursing care plan according to a process work method. By evaluating the nursing care of an elderly person, we have established that the approach according to the process work method was correct and gave positive results. In the empirical part, I presented the case study. In the case study, I presented a resident of the retirement home that had been treated according to the Virginia Henderson conceptual model and according to the nursing care process. iv.

1. UVOD. Življenjske okoliščine se nenehno spreminjajo.Spreminjajo se družbene ureditve, socialne in ekonomske okoliščine ljudi, spreminja se tehnologija, kar nam prinaša dodatne spremembe. Vse to vpliva tudi na življenjsko dobo ljudi in s tem se povečuje število starejših ljudi. Star človek zaradi bolezni ali starostne oslabelosti postane odvisen od drugih.Odvisnost je lahko delna ali popolna odvisnost, ki pa je za posameznika-starostnika in njegovo okolico ter njegove svojce težko sprejemljiva. Današnja srednja generacija ne more zaradi svoje zaposlitve zagotavljati redno pomoč svojim staršem ali svojcem.Svojo pomoč lahko ponudijo občasno v obliki pomoči pri čiščenju stanovanja, prinašanju hrane in prevoz k zdravniku.Zaradi časovne stiske in preobremenjenosti se večkrat poslužujejo za to namenjenih institucij- doma za starejše občane, kar pa jim omogoči več časa za izražanje čustvene podpore in spodbude starostniku. V naši instituciji težimo k izvajanju kakovostne zdravstvene nege. Vzrok za to je želja po vidnih pozitivnih rezultatih, ki se kažejo z zadovoljstvom varovancev in njihovih svojcev, ki so vedno bolj osveščeni in zahtevni. Z zdravstveno nego smo obravnavali starostnikove potrebe individualno in celovito, kar pomeni na telesnem, duševnem in socialnem področju. Zastavljene cilje z zdravstvene nege izvajamo z reševanje problemov in ohranjanjem starostnikove dejavnosti, ki ga usmerja k samostojnosti in neodvisnosti v vseh življenjskih aktivnostih. Pravilna prehrana v starosti je eden od osnovnih faktorjev za vzdrževanje psihofizične kondicije, pripomore tudi k uspešnejšem reševanju problemov, ki jih starost prinaša.Tako je proces fiziološkega staranja manj intenziven, manjša je možnost za obolevanje. Medicinska sestra nosilka zdravstvene nege ima pomembno vlogo na področju prehrane starostnika kot zdravstveno vzgojna delavka.To vlogo ji predpisuje tudi svetovna zdravstvena organizacija. Njene članice, ki so ji naložile nalogo, da bodo zagotovile »Zdravje za vse za 21. stoletje« in s tem tudi cilj »Zdravje starejših« na podlagi primarnega, sekundarnega in tercialnega varstva (Deklaracija Alme-Ate, 1978).. 1.

2. PREHRANA V STAROSTI. » Svetovna zdravstvena organizacija in njene članice so si naložile nalogo, da bodo zagotovile zdravje vse do leta 2000, in s tem tudi cilj: Zdravo staranje na podlagi primarnega zdravstvenega varstva (Deklaracija iz Alme Ate). Dviganje ravni kakovosti življenja, nudenje maksimalne zdravstvene podpore starostniku, povečanje odgovornosti za lastno zdravje, aktiviranje posameznikov in skupnosti za ohranjanje, krepitev in vrnitev zdravja so cilji, za katere ima kompetence primarno zdravstveno varstvo.Te cilje je moč doseči predvsem z dispanzersko obliko zdravstvenega varstva.« (Filej, 1991). Na 45. zasedanju generalne skupščine Svetovne zdravstvene organizacije leta 1992 je bil sprejet sklep, da je zdravstvena nega osnovna zdravstvena služba za razvoj in izboljšanje strategije. Zdravje za vse do leta 2000 temelji na promociji zdravja, ki predstavlja načrtno podporo in usposablja ljudi za krepitev, ohranjanje in vrnitev zdravja. Temeljno načelo strategije za doseganje šestega cilja torej je, da se mora dati starostniku možnost, da razvije in ohrani svoje lastno zdravje. Zdravje pa je treba razumeti ne le kot biološko, psihično in socialno blagostanje, ampak širše – kot bistveni element kakovosti življenja. Za dosego optimalnega duševnega, telesnega in socialnega zdravja oziroma blagostanja je treba uskladiti način življenja, aktivnosti in hotenje ter skladno ravnovesja z življenjskim slogom. Strateški razvojni dokument Zdravje za vse do leta 2000 opredeljuje kot temeljne pogoje in sestavne elemente zdravja mir, ustrezne stanovanjske razmere izobrazbo, prehrano, stabilen ekonomski sistem in enake možnosti za vse. Grški zdravniki so med prvimi opozarjali na zdrave življenjske navade za ohranjanje vitalnosti. Poleg fizične dejavnosti so zagovarjali tudi zdravo prehrano.Pred tristo leti so opozarjali, da se nekatere bolezni pozdravijo z dieto, kar še danes upoštevamo, na primer bolezni srca in ožilja, sladkorni bolezni in drugih. Nezdrav način življenja, z malo telesne vadbe in gibanja, uživanje veliko maščob, soli, moke in sladkorja v prehrani, čezmerno uživanje alkohola, kajenje in izpostavljenost stresu zagotovo vplivajo na nastanek presnovnih bolezni, bolezni srca in ožilja ter prebavnih motenj (Marinič, 2000). Starost je nekaj statičnega, je neko obdobje v procesu in času staranja. Staranje je dinamičen proces, ki poteka z najrazličnejšimi spremembami v strukturi organizma, vendar je ne smemo istovetiti z boleznijo.Vsak človek se stara na svoj način in različno hitro s sledečimi vidnimi spremembami; ohlapne mišice, spremenjeno hojo, upognjena drža, sivi lasje, zgubana koža –neelastična, tanjša, pegasta, suha, zaradi izgube kostno vezivnega tkiva se posameznik z leti manjša.Staranje ni samo biološki proces, naj vplivajo tudi psihični, socialni, kulturni, ekološki in politični dejavniki. Poznamo več vrst teorij staranja: . biološka teorija - proučuje vzroke staranja celic, organov in organizma, 2.

 . psihološka teorija – proučuje psihične spremembe povezane s staranjem, področja percepcije, motorike, spomina, emocij in motnje osebnosti, sociološka teorija – proučuje odnos med starim človekom in družbo; življenjski pogoji ,delovne sposobnosti, socialno zdravstveno zaščito, stanovanje ,prehrano, aktivnosti, sociološke skupine.. Dobro zdravje je prvina kakovosti življenje, ki je povezano z najširšim človekovim okoljem, kjer ima zdrava prehrana pomembno mesto. Posameznikovega zdravja ni mogoče ločiti od družbenega zdravja, ki ga ocenjujemo s stališči telesne, duševne in socialne blaginje. Zdrava prehrana omogoča psihofizični razvoj, intelektualno sposobnost, vitalnost in zorenje, poveča splošno odpornost in delovno storilnost. Pomeni uravnotežen vnos vseh potrebnih hranilnih snovi ter ustrezno energijsko vrednost hrane. V starosti nad 65 let akutne in kronične bolezni in različni življenjski pogoji, vključno s socialno izolacijo in slabim ekonomskim stanjem, lahko zelo neugodno vplivajo na stanje prehrane starejšega človeka. Otežkočeno uživanje hrane zaradi fizične nesposobnosti, npr. artritisa, nezmožnosti žvečenja hrane zaradi pomanjkanja zob, nezmožnosti nakupa in priprave hrane in drugih dejavnikov vplivajo na slabo prehranjenost. Prehrana starostnika mora biti tudi biološko in gastronomsko sprejemljiva. Biološka spremenljivost pomeni, da človek ni preobčutljiv, alergičen na zaužito hrano. Pri uživanju hrane se moramo dobro počutiti. Dobro pa se počutimo ob okusni in lepo pripravljeni ter sploh vabljivi hrani (Pokorn, 2005). » Osnovna prehrana starostnika je varovalna prehrana, ki je energijsko redkejša, hranilno bogata in kot taka izredno razbremeni telo. Varovalna prehrana za starejšega je povsem enaka varovalni prehrani pred poapnenjem ožilja.Bojan Acceto je zapisal: » Preprečevanje poapnenja žil in posledičnih motenj prekrvavitve je hkrati tudi preprečevanje staranja. Ko zaviramo poapnenje, zaviramo slabšo prekrvavitev (ishemijo) celic in tkiv s krvjo in tudi razgradnjo, ki se kaže kot staranje.« (Pokorn, 1987). 2.1. Prehranska piramida. Prehrambena piramida živil je namenjena načrtovanju zdrave dnevne prehrane, ki omogoča ljudem, da si hitro in preprosto sestavijo uravnoteženo prehrano glede na svoje denarne zmogljivosti in priljubljenost hrane. Piramida živil pa predstavlja le neko orientacijo ali pomoč za enostavno in hitro sestavljanje hranilno polnovredne hrane. Šele pravilna kombinacija in količina različnih živil v dnevnem jedilniku nam lahko ponudi dovolj hranilnih snovi, ki so potrebne za zdravo življenje: energijska hranila, vitamine, minerale, pomembne aminokislline in maščobne kislina ter dietna vlakna.. 3.

S pomočjo piramide živil izbiramo priporočene količine živil za posamezne starostne skupine tako, da jedilnik zadosti vsem priporočenim hranilnim potrebam za zdravo prehranjevanje (Pokorn, 2005).. 4.

Piramida živil je namenjena ljudem od drugega leta starosti naprej.. Če želimo živeti zdravo, je dobro, da prehrambeno piramido upoštevamo. Osnovna pravila:   . prehrana naj bo čim bolj pestra, uživajmo čim manj prehrane, ki vsebuje veliko (nasičenih) maščob, znižati je potrebno količino sladkorja in soli.. Prehranska piramida je grafični prikaz živil ter količine, ki naj bi jo zaužili vsak dan. Pri tem velja upoštevati, da višje kot so na prehranski piramidi uvrščena živila manj jih moramo na dan pojesti. Na dnu prehranske piramide so škrobna živila (testenine, kruh…). Večina teh živil so žita v naravni obliki. Dnevno potrebujemo največ enot te skupine (6-11 enot*). Blizu dna so tudi sadje (2-4 enot*) in zelenjava (3-5 enot*). Višje v piramidi so pretežno živila živalskega izvora (mleko, jogurt, sir, meso beljakovine; 2-3 enote). Živila v tej skupini je priporočljivo zaužiti v manjši količini. Pomembna so zaradi vsebnosti beljakovin, kalcija… Na vrhu prehranske piramide so (nasičene) maščobe, olja, sladkor. Živil iz te skupine se moramo čim bolj izogibati, saj škodujejo našemu zdravju. 1enota = na primer pol rezine kruha (enota je le splošno vodilo). 5.

2.2. Energetske potrebe in sestava hrane. Starostnikom se ne predpisuje hrane zgolj glede ne njihova leta, ampak jo je potrebno po količini in sestavi prilagajati njihovem delu. Načeloma velja, da se energijske potrebe v starosti zmanjšujejo. Pri starostniku 75 let padejo za približno 10 –15 % v primerjavi s starostjo 30 ali 40 let, po 85 letu pa padejo še za nadaljnjih 10%. Kaloričnosti hrane se ne sme zmanjšati kar linearno. Količina beljakovin se mora povečati za 20%, medtem ko se mora omejiti delež maščob na 20 –30%, delež ogljikovih hidratov pa naj bi se zmanjšal na 20 –30% (Accetto,1987). Razen tega je pri večini starostnikov problem pomanjkanje vitaminov in mineralov. Ker se spremeni in oslabi zaznavanje okusa, ni več toliko želja po raznoliki hrani. Zaradi slabega zobovja, neustrezne zobne proteze ter težav pri žvečenju in požiranju se starostnik mnogokrat izogiba mesa, zelenjave in sadja. To je narobe, saj ravno ta hranila zagotavljajo dovolj vitaminov in mineralov, hkrati pa sadje in zelenjava zagotavljata dovolj vlaknin, ki ugodno vplivajo na prebavo ter odvajanje, s katerim imajo starostniki večkrat težave. Enolična neprimerna hrana vodi do oslabelosti imunskega sistema, kar pomeni večjo dojemljivost za infekcije. Potrebe po hranilih so pri ljudeh, starih od 50 do 60 let, lahko povsem drugačne od onih, starih nad 80 let. Ker so starejši ljudje nagnjeni k izsušitvi telesa (dehidraciji), je stalno zagotavljanje napitkov zelo pomembno. Energijske potrebe po 50. letih so za 65 kg težko žensko okoli 1900 kcal in za 77 kg težkega moškega okoli 2200 kcal / dan. Potrebe po beljakovinah so okoli 0,8g / kg telesne teže/ dan (15 do 20 % dnevnih energijskih potreb). Četrtina do polovica vseh beljakovin naj bo živalskega izvora (pusto meso, pusto mleko). Osebam, ki dnevno zaužijejo manj kot 1500 kcal, priporočajo dnevni dodatek vitaminskomineralnih preparatov. Najbolj pogosti dodatki so kalcij, vitamin D in železo (Pokorn, 2005). Jedilnik mora vsebovati 15-30 % energije maščob, od tega največ je lahko 7 do 10 % nasičenih maščob, polinenasičenih pa med 3 do 7 %.Ogljikovih hidratov naj bo med 55 in 75 % glede na energijsko vrednost obroka hrane. Pri tem ne sme biti več kot 10 %dodanega sladkorja. Celotnih dietnih vlaknin je od 27 do 40 g, beljakovin med 10 in 15 % celo dnevnih energijskih potreb, soli pa do 6 g na dan..Dnevni jedilnik mora vsebovati najmanj 400 g sadja in zelenjave, ki dajeta največ vitaminov , mineralov, antioksidantov in zlasti dietne vlaknine. Bolnik mora imeti redno prehrano s 3 do 5 dnevnimi obroki hrane, ki naj bodo v časovnih razmakih od 3 do 5 ur. Pomembna je zgradba jedilnika, menija, ki mora zagotoviti živila iz vseh skupin oziroma vsaj po eno živilo iz vsake skupine. Obliko menija določajo posamezni obroki hrane: 6.

zajtrk, kosilo, večerja; dopoldanska in opoldanska malica in povečerek pa predstavljajo dopolnilne obroke hrane. Praviloma so zajtrk, kosilo in večerja polnovredni dnevni obroki hrane, malice pa dopolnjujejo glavne obroke hrane (Pokorn, 2005). Energijska poraba v mirovanju se v poprečju razlikuje od osnovne presnove za manj kot 10%. Energijska poraba v mirovanju, merjena zjutraj, je podobna bazalnemu (osnovnemu) metabolizmu (presnovi). Uporaba energije v mirovanju, brez stresnega faktorja, je okoli 25 kcal/kg telesne teže. Potreba po beljakovinah pri hudo bolnih je odvisna od stopnje metabolizma, kataboličnega stresa.Za dobro prehranjenega bolnika, brez stresa, je ta potreba med 0,6 do 1 g/kg, v poostoperativnem stanju pa med 1 do 2 g / kg. (Pokorn, 2005). 2.3. Zdrava prehrana. Zdrava prehrana vključuje varno, energijsko in hranilno uravnoteženo, varovalno in biološko sprejemljivo hrano, ki ohranja in krepi človekovo zdravje. Za zdravje je tako v prvi vrsti odgovoren vsak posameznik, država pa je s stroko in znanostmi pristojna in odgovorna za ustvarjanje pogojev, v katerih ljudje skrbimo za zdrav življenjski slog in v ta namen je Republika Slovenija sprejela Resolucijo o nacionalnem programu prehranske politike 2005-2010 (Uradni list. RS št. 39/ 2005), katere cilj je zagotavljanje varne hrane, vzpostavljanje, ohranitev in krepitev zdravih prehranjevalnih navad prebivalcev ter zagotavljanje zadostne preskrbljenosti prebivalstva s kakovostno in zdravju koristno hrano (htt://sl. os-daniel kumar.si) Zdravo prehranjevanje zajema uravnoteženo prehrano, ki preprečuje tako imenovane deficitarne bolezni, torej tiste, ki v Sloveniji ne pomenijo socialnega in medicinskega problema, varna prehrana, ki preprečuje akutne in kronične zastrupitve z aditivi in s kontaminanti, ki so v hrani, ki jo zahtevajo predpisi ter varovalne, tudi zaščitne ali funkcionalne prehrane, zaradi katera je človek varnejši pred sodobnimi, tako imenovanimi civilizacijskimi boleznimi. V pogojih in prostoru, kjer je zaživela promocija zdravja in zdrave prehrane, morajo biti dane tudi možnosti pridelave, nakupa in izbire zdrave hrane .Zdravstveno razsvetljen posameznik izbira oziroma ima možnost, da se zdravo prehranjuje in zdravo živi (Pokorn, 2005,). Osnovna priporočila za zdravo prehranjevanje:   . Uživajmo čim bolj pestro hrano, glede na piramido živil. Najbolje je, da vsak dnevni obrok, vsebuje živila iz vseh skupin. Izbirajmo le živila z malo vsebnostjo maščob (pusto meso, nemastne sire, posneto mleko,nemastne in manj sladke slaščice,itn.). 7.

     . Hrano pripravljamo tako, da je ne pečemo v maščobi, uporabljamo le nekaj žlic dobre maščobe (oljčno ali repično olje). Uživajmo čim manj slaščic ali sladkih živil, sladkih pijač ,sladkorja. Izogibajmo se slani hrani. Izogibajmo se alkoholnim pijačam, pijemo občasno in ne več 1- 2 kozarca vina n na dan. Omejimo pitje kave. Vsakdanja telesna aktivnost je pogoj za dobro zdravje in vzdrževanje normalne telesne teže.. Zdravo se morajo prehranjevati tudi bolniki, toda izbira hrane in režim prehranjevanja mora ustrezati dieti za posameznika. Najbolje je, če tako prehrano predpiše zdravnik. 2.3.1 Načini zdravega prehranjevanja Način priprave hrane - Pri pravilni priprave hrane upoštevamo način mehanske in termične obdelave živil, s katerim želimo ohraniti kakovost in količino zaščitnih snovi (vitamine, mineralne in snovi z antioksidacijskim učinkom) hrane. Hrano pripravljamo tako, da jo kuhamo, dušimo v lastnem soku in z malo kvalitetnih maščob, hrani ne dodajamo večjih količin soli. Ritem prehranjevanja – Pravilen ritem prehranjevanja naj bi obsegal 3 – 6 dnevnih obrokov: 3 glavne obroke (zajtrk, kosilo in večerjo) in 3 dopolnilne obroke (malica).Obroki hrane naj ne bi bili preobilni, saj pogosti manjši obroki hrane podaljšajo čas absorpcije hranil, znižuje pa tudi hormon inzulin, ki vpliva na presnovo lipidov. Neredna prehrana (premajhno število obrokov, opuščanje obrokov, nepravilen časovni razmak med obroki) je pomemben dejavnik pri nastanku kroničnih bolezni, slabega počutja in slabše delovne storilnosti.. 8.

3. PREHRANJEVANJE STAROSTNIKA. Prehranjevanje in pitje je ena izmed štirinajstih osnovnih aktivnosti, s katerimi je Virginija Henderson dopolnila svojo definicijo zdravstvene nege. Hranjenje in pitje je življenjska aktivnost, ki je nujno potrebna za človekovo preživetje. Gre za sprejemanje hrane oziroma hranilnih snovi in tekočin (Panjkihar, 1999). Človeku zadovoljevanje potreb po hrani in tekočini omogoča:     . rast in razvoj organizma, regeneracijo celic, sintezo hormonov, produkcijo energije, tvorbo protiteles in splošno dobro počutje.. Hranjenje in pitje je povezano s prebavo, presnovo, odvajanjem in izločanjem.Za samostojno izvajanje te aktivnosti sta človeku potrebni:  . intelektualna celota: ustrezna presoja, izbira, priprava, količina, število in čas obrokov, fizična celota: pridobivanje hrane, priprava, spremljanje.. Sposobnost zadovoljevanja potreb po hrani in tekočini se v življenju spreminja. Otrok je sprva popolnoma odvisen, z razvojem postane človek neodvisen, s starostjo pa se zopet lahko pojavi odvisnost od pomoči . Pozitiven odnos do hranjenja:    . obrok hrane pomeni prijetno vznemirjenje, pričakovanje, v izbiri in pripravi hrane se kaže ustvarjalnost in estetski odnos, obrok hrane pomeni družben dogodek, prijetno srečanje, ko humano dejanje- ponudi se hrano lačnemu.. Negativen odnos do hrane:  . hrana ne pomeni užitka, vseeno kakšna je, obrok hrane je motnja v dnevnem programu, obroki hrane so neredni in enolični.. Prehrambene navade posameznika so sestavljene:   . kakšno hrano uživa – vegetarijansko, makrobiotsko, …, načini priprave – dušenje, kuhanje, pečenje, razni dodatki,…, sestava, čas obrokov, količina hrane in način uživanja, 9.

  . 3.1. higienske navade – rok, zobovja,…, geografske, nacionalne in verske posebnosti, politično – ekonomski vpliv – zmožnost nabave in pridobivanja hrane (Panjkihar, 1999). Rizični dejavniki in zdrav način življenja. Za doseganje zdravega staranja je nujen in odgovoren odnos vsakega posameznika do lastnega zdravja. Zdravo staranja je odvisno od biološko – telesnega, duševnega in socialnega zdravja, finančnega in ekonomskega stanja, zgodovinske danosti ter ožjega in širšega okolja bivanja (Pentek, 1995). Težave ,ki ovirajo aktivno življenje in preprečujejo zdravo staranje ter zahtevajo aktivno raziskovanje in ukrepanje, so: motnje vida in sluha, motnje določenih fizioloških funkcij, bolezni gibal,, depresija, demenca, socialna izolacija, pomanjkanje vsakodnevnih aktivnostih in popolna odvisnost v domovih za ostarele. Dejavniki tveganja oziroma rizični dejavniki, ki najpogostejše vplivajo na zdravje starostnika, so:     3.2          . nepravilna prehrana, ritem življenja, pehanje za socialno – ekonomskimi dobrinami, življenjske razvade (tobak, alkohol, prehranjenost). Najpogostejše bolezni in težave pri starostniku, ki so povezane s prehranjevanjem in pitjem srčne bolezni, arterioskleroza, arterijska hipertenzija, osteoporoza, sladkorna bolezen, revmatična obolenja, možganska kap, Parkinsonova bolezen, tumorska obolenja, demenca, akutna obolenja (gripa, virusna obolenja, diareja, povišana telesna temperatura). 10.

3.3. Ocenjevanje prehranjenosti starostnika. Namen ugotavljanja prehranjenosti bolnikov je v napovedi verjetnosti izboljšanja ali poslabšanja bolezenskega stanja na osnovi prehrambenih dejavnikov.Vpliv prehrambene terapije na proces zdravljenja lahko ugotavljamo na več načinov:    . z izboljšanjem ali vsaj spremembo duševnega in fizičnega stanja, z zmanjšanjem števila in resnosti zapletov bolezni in zdravljenja, s hitrejšo ozdravitvijo in skrajšanim okrevanjem, z zmanjšano porabo sredstev in krajšo ležalno dobo.. Splošni učinki podhranjenosti/ nedohranjenosti so:    . zmanjšana odpornost, slabše celjenje ran in povečana ranljivost kože, osteopenija, anemija,. Hujša oblike podhranjenosti/ nedohranjenosti so:       . edemi, povečana jetra, negativni vplivi na krvni obtok, slabo razpoloženje in moteno obnašanje, spremembe kože in las, čezmerni razvoj žleznega tkiva doke pri moških, mehkost kosti.. Pri ugotavljanju in oceno stopnje prehranjenosti je potrebno poznati bolezenska stanja in definicije. » Potrebno je ovrednotiti prehrambeni status, ki vključuje eno ali več metod, kot so: anamneza,fizikalni pregled, antropometrične meritve in labaratorijske preiskave.« Ugotavljanje stanja prehranjenosti 1. Anamneza vključuje dieto, zdravila in socialno anamnezo:   . ugotovi ustreznost prehrane, ovrednoti prisotnost dejavnikov tveganja, razišče vsako neprostovoljno izgubo telesne teže, ki presega več kot 5%v 1 mesecu, 7% v 3 mesecih ali 10% v 6 mesecih.. 11.

2. Klinični pregled mora vsebovati vse elemente klasičnega pregleda bolnika s razčlenitvi vzroka   . napetega trebuha, pregledu skeleta, oteklih sklepov, deformacije skeleta, iskanju znakov pomanjkanja vitaminov.. 3. Velikost telesa in njegova sestava Ugotavlja se višina in telesna teža bolnika. Najpogosteje se uporablja Body Mass Index ali indeks telesne mase v kg / m2. Predstavlja razmerje med dejansko telesno težo na kvadratni meter telesne površine za odrasle.BMI kolerira s telesno maščobo in se spreminja s starostjo in spolom.Ženske imajo več maščobnega tkiva kot moški pri istem BMI, starejši več kot mlajši.BMI je samo na izmed dejavnikov, ki se uporablja za oceno tveganja.  . Z merjenjem debeline kožne gube nad tricepsom se ugotavlja sprememba v telesni teži brez maščob in zalogi maščob.Enak namen ima merjenje obsega sredine nadlahti. Z merjenjem obsega desnega zapestja se podaja ocena konstitucije.. 4. Laboratorijski kazalci        . Koncentracija kreatinina v 24- urnem je metoda za ocenjevanje mišične masa, dušikovo ravnovesje je pokazatelj stopnje katabolizma, sledi določanje viscelarnih proteinov albumina (pod 3g/l), prealbumina (normalno 0,1 do 0,4 g/l 9, transferina in retinol vezočega globulina (pod 2 g/l), število limfocitov kaže imunsko sposobnost organizma, testira se reakcija T limfocitov s podkožno aplikacijo (tuberkulinski test, Merieux – kožni test) za ugotovitev pozne preobčutljivosti, določi se komplement 3, določi se koncentracija imunoglobulinov v serumu, določijo se proteini akutne faze, kot so CRP, alfa-1, glokoprotein, fibrinogen.. 3.3.1 Priporočene metode za oceno prehranjenosti Obstaja več kot 44 načinov ocenjevanja podhranjenosti in nedohranjenosti.ESPEAN (European Society for Parenteral and Enteral Nutrition) priporoča. 1. MUST (angl.« Malnutritional Screening Tool » ), ki je naprej uporabljen za prebivalstvo, ima veliko napovedano vrednost, ki temelji na preteklih in novih študijah učinka stradanja. 2. NRS – 2002 (angl.« Nutritional Risk Screeening ») je namenjen odkrivanju podhranjenosti in tveganja, da bi se podhranjenost razvila. Namenjena je predvsem 12.

hospitaliziranim bolnikom in ga uporabljajo medicinske sestre in dietetiki. Bolniki so po seštevku točk razdeljeni v tri razrede:    . 0 = normalno 1 = blaga oblika, izguba teže za > 5 % v treh mesecih, 75 % normalnega vnosa hrane (zlom kolka, kronično pljučno obolenje, druga kronična obolenja, diabetes, dializni bolniki, onkologija). zmerna, izguba teže >5 % v 2 mesecih, > 15% v 3mesecih, BMI >18,5 – 20,5, vnos hrane od 25 –60% (veliki operativni posegi v trebušni votlini, hude pljučnice, hematološka maligna obolenja ). Huda oblika, izguba teže > 5 % v 1 mesecu, > 15 % v treh mesecih, BMI < 18,5 , vnos hrane od 0 –25 % (poškodbe glave, tranplantacija kostnega mozga, APACHE II > 10, bolniki v intenzivni terapiji 9).. 3. MNA (angl.« Mini Nutritionaal Asseement ») se uporablja predvsem za starejšo populacijo in je silno enostaven.Namenjen je ugotavljanju stanja prehranjenosti in tveganja prehranjenosti v domovih za ostarele, bolnišnicah. Verjetnost je 50%. 4. SGA (angl.« Subjective Global Assesment »). Ocena prehranjenosti temelji izključno na anamnezi, spremembah teže in hranjenja ter gastritestinalnih simptomov, enostavnega pregleda in jih razdeli:   . dobro prehranjen, zmerno podhranjene / nedohranjene, zelo nedohranjene.. Ta ocena zajema predvsem bolnike, kjer je izguba telesne teže povezana z obolenjem. SGA je zelo pogosto uporabljena metoda, ker ima veliko vrednost (Mičetič- Turk in sodelavci,2005 ). Kot merilo za klinično ocena stanja prehranjenosti se najpogosteje uporablja indeks telesne mase- ITM, ki ga poznamo tudi pod imenom Queteletov indeks. ITM smo izračunali po naslednjem postopku: ITM= telesna teža / telesna višina (v m2) V namen analize smo ITM za opazovanje glede na mednarodne standarde [2, 6] razvrsti v štiri skupine:    . podhranjenost – ITM<18,5 kg/m2 normalna prehranjenost – ITM 18,50 kg/m2 – 24,99kg/m2 prekomerna prehranjenost – ITM 25,00 kg/m2 – 29,99 kg/m2 debelost – ITM 30,00 kg/m2 ali več (Zaletel-Kragelj, Fras, Maučec- Zakotnik, 2004).. 13.

4. KAHEKTIČEN STAROSTNIK. Kaheksija pomeni :   . hiranje hujšanje slabljenje. Kaheksija izvira iz grške besede in pomeni slabo stanje. Izraz se uporablja predvsem pri tumorskih obolenjih in kroničnih srčnih obolenjih(Mičetič- Turk, 2005, str.48) Kaheksija ali nedohranjeost, podhranjenost ali malnutricija je telesna oslabelost zaradi premajhne ali ne kakovostne prehrane. Nedohranjenost nastopi, kadar je dnevne poraba energije višje kot vnos energije v oblik hrane. Pri odraslem človeku znaša povprečna dnevna poraba okoli 9000 kilojoulov. Dnevna poraba je sicer odvisna od posameznikove višine, spola, starosti in telesne dejavnosti. Nedohranjenost ni le posledica premajhnih količin zaužite hrane,temveč velikokrat tudi nekakovostni obrokov (na primer hrana, ki ne vsebuje beljakovin). Posledice nedohranjenosti so marazem (otroci), kvašiorkor (otroci) in druge bolezni. Prihaja do oslabitve notranjih organov, pri hujših oblikah nedohranjenosti sta prizadeta krvožilni in imunski sistem .Zaradi padca odpornosti so zato zlasti pri otrocih in starostnikih pogoste infekcijske bolezni. Podhranjenost je resna bolezen in je karaktizirana s premajhnim vnosom proteinov in kalorij. Podhranjenost je posledica nezadostnega vnosa:   . proteinov, ogljikovih hidratov, maščob. Ogljikovi hidrati in maščobe predstavljajo 90% energijske vrednosti zdrave prehrane, proteini sami ne morejo nadomestiti potrebne energije iz maščob in ogljikovih hidratov. Na podlagi vzrokov za nastanek bolezni ločimo:   . primarno beljakovinsko podhranjenost, kjer prehrana ne vsebuje dovolj hranil (sami ne vnašamo dovolj hrane). sekundarno beljakovinsko podhranjenost, ki se pojavi v povezavi z različnimi kroničnimi boleznimi, kjer je poslabšana absorbcija hrane (malabsorbcija) –Aids, rak, kronična bolezen ledvic, črevesja, diareja… razne oblike beljakovinske podhranjenosti se pojavijo pri opeklinah, odvisnikih od alkohola in drog z anoreksijo. 14.

Kaheksijo spremlja anemija, izguba maščobnega in mišičnega tkiva. Med ogrožene skupino spadajo tudi starostniki, ki imajo sicer manjše potrebe po hrani in tudi slabšo absorbcijo (http;//sl .wikipedia. org/ wiki/ Nedohranjenost). 4.1. Najpogostejše vzroki pri ugotavljanju podhranjenosti. Fiziološki vzroki kot vzrok nedohranjenosti pri starostniku so:       . starostne spremembe (slabše delovanje čutil;vid, okus, sluh občutek za toplomrzlo), izločanje manjše količine prebavnih sokov, slabša absorbcija hranilnih snovi, slabše delovanje peristaltike, sprememba sestave želodčnega soka, motnje žvečenja, pomanjkljiva denticija, neredno čiščenje zob in zobne proteze, vpliv diet, telesna neaktivnost (poležavanje, poškodbe…).. Psihološki in socialni vzroki kot vzrok nedohranjenosti pri starostniku:       . osamljenost, brezvoljnost, potrtost in nekomunikativnost, občutek odrinjenosti in brezkoristnosti, depresija in druge psihične težave, nepoučenost o načinu priprave hrane, ekonomski razlogi (Zaletel, 2001).. Vzroki za motnje v požiranju:     . nevrološki (pokodbe glave, CVI,…), napredujoče nevrološke bolezni (parkinsonova bolezen, Alzhaimerjeva bolezen,…), napredujoče mišične bolezni (mišična distrofija), poškodbe obraza ali vratu, motnje v razvoj.. Znaki motenj požiranja:       . kašelj ali se davi med oziroma po hranjenju, ima bolečine pri požiranju v grlu, spremeni se mu glas po hranjenju, v ustnih kotih in v žrelu zastaja hrana, požiranje grižljaja je večkratno, viden je napor med žvečenjem in hranjenjem, varovanec odklanja hrano, ki jo sicer ima rad, 15.

   4.2. izguba telesne teže, ima pogoste pljučnice, dobi povišano telesno temperaturo pol ure po hranjenju. Bolezni prebavnega trakta. Človek v procesu staranja prehaja skozi številne spremembe, kje so udeleženi vsi organski sistemi, še zlasti so očitne biološke spremembe staranja, ki prinašajo tudi motnje hranjenja in zahtevajo vsestransko obravnavo in multidisciplinarni pristop k zdravstveni negi (Kobentar,2000). Glavni spremembi pri starostnikih, povezanih z motnjami prehranjevanja, sta atrofija sluznice ustne votline in slabša okušalna občutljivost.Pri brezzobi ustni votlini se jezik poveča, tonus obraznih mišic popusti in tako je porušeno običajno razmerje med mišicami jezika in obraza.po 65 letu starosti se aktivnost žvekalnih mišic zmanjša za 20 %.Odpornost tkiva je slaba, kar se kaže s pogostimi ulceracijami, elastično tkivo izginja in ga nadomešča vezivno tkivo.Te spremembe so povezane predvsem s pomanjkanjem vitaminov B in C. Slina usahne pri dehidriranih bolnikih, pri driski, bruhanju in obilnem potenju.Usihanje sline, ki vsebuje tudi bele krvničke, lahko pogojuje pogoste infekcije sluznice ustne votline, ker je oslabljena moč organizma.zmanjšana salvacija vpliva na oteženo uživanje hrane,ker se-ta zaradi pomanjkanja sline ne razmoči dovolj in tako ni dovolj spolzka, zaradi česa je požiranje oteženo in boleče.Sluznica ustne votline je izsušena in boleča, ustnice so razpokane, na jeziku so ragade. Žrelo je v starosti izpostavljeno velikim starostnim spremembam v smislu atrofije sluznice in mišic, ki sodelujejo pri potiskanju hrane navzdol.Žrelo je z mišicami čvrsto pritrjeno na hrbtenico in deformacija hrbtenice na tem delu povzroča spremembo lege žrela.Okvare parasimpatičnih vlaken nervus vagusa prinaša spremembe v oživčevanju in delovanju sapnika, požiralnika, želoda in črevesja. Limfatični elementi izginjajo in jih nadomešča fibrozno tkivo.Z atrofičnimi in fibroznimi spremembami tonzil, zaradi česar se sluznica tanjša in se žilni pleteži pojavljajo na površju ter jih hrana poškoduje. Obščitnični del žrela (hypopharinx) se začenja s poklopcem, ki preprečuje hrani, da bi zašla v grlo in navzdol v dihala.Če poklopec zaradi govorjenja med hranjenjem ali zaradi izgube prožnosti ne zatesni dihalne poti dovolj dobro, hrana zaide v dihala in sproži kašljanje Nevralgia nervus gossopharyngici je lahko posledica tumorja nevralnega stebla, tumorja lobanjske baze, infekcij, travme vratu ali kompresije živca.Bolnik čuti nenadno, hudo bolečino, ki je žvečenje, je izplazenje jezika in uživanje hladne hrane še poveča. Bolečina se lahko kaže brez omenjenih vzrokov. Motnje v požiralniku lahko se kažejo: s spahovanjem(ruktus), vračanjem vsebine v usta(regurgitacija), kolcanjem(singultus), bolečine.Motnje požiranja hrane lahko povzročajo prirojene zožitve lumna, zožen požiralnik v obliki peščene ure ali pa duplikatura(podvojitev) požiralnika, kjer je en del duplikature slepo zaprt, pritiska na drugi del in ga stenozira, od zunaj pa požiralnik lahko stenozira aortni lok, ali nepravilen dotok 16.

podključnične arterije. Vnetje požiralnika nastane v glavnem zaradi vračanje želodčne kisline pri refluksnem ali peptičnem oezofagitisu, ki draži sluznico. Vnetje dihal se lahko razširi tudi na požiralnik. Rak požiralnika hitro raste in povzroča predvsem stenozo požiralnika, posledici sta oteženo požiranje zlasti goste hrane in krvavitev. Vzrok nastanka karcinoma je domnevno pretirano uživanje alkohola, kajenje in premočni temnični vplivi. Ahalazija kardije je degenerativno obolenje, kjer gre za spremembe gangljiskih celic vegatetivnih živčnih prepletov v steni požiralnika in se kaže kot nesposobnost spodnjega sfinktra požiralnika za odpiranje pri pasaži hrane. Prizadeta je motorika celotnega požiralnika, peristaltika je slaba, počasna in zato hrana zastaja v požiralniku. Požiralnik je tako rigiden, aperistaltičen in hrana slabo polzi navzdol. Na spodnjem delu požiralnika včasih nastanejo varice, ki ob oslabeli žilni steni počijo in povzročijo nenadno, nevarno in veliko izgubo krvi. Bolnik bruhne kri v loku. Takšne spremembe žilne stene so pogoste pri ljudeh, odvisnih od alkohola. Diafrgmalna hernija (hiatus hernija) je posledica čezmerne razširitve odprtine diafragme, kjer požiralnik prehaja skozi. Tedaj prične polen želodec drseti navzgor od požiralniku v prsno votlino(medistinum). Želodčna vsebina se vrača lahko v požiralnik, bolnik čuti bolečino pod prsnico, občutek polnosti želodca, ki po bruhanju hrane popusti. Karcinom želodca napada pogosteje moške. Bolnik toži o hudi telesni in duševni utrujenosti, napetosti, polnosti želodca, spahuje se mu z vonjem po gnilih jajcih, izgubi tek, bolečina v začetku bolezni ni značilna. Koža bolnika je bledo siva, blato kaže okultno krvavitev. Nervozni želodec je pogost vzrok za izgubo teka in bljuvanje. Kronični želodčni katar sluznico želodca stanjša in jo prekrije s sluzjo. Bolnik nima apetita in hujša. Ulkus dvanajstnika bolniku povzroča bolečino po zaužitju hrane. Napredujoči ulkus predre arterije, kar povzroči krvavitev. Ker se kri v želodcu premeša s HCl in tako hemolizira, jo bolnik izbruha kot temno vsebino-hematemeza, če pa je kri premešana blatu, je le to črno-melena. Vnetje tankega črevesa - bolniki imajo kolike takoj po jedi, čutijo napenjanje in imajo vetrove. Blato je formirano ali kašasto, premešani so ostanki maščob. Pri kronični obliki bolniki izgubijo apetit, hujšajo, postanejo slabokrvni. Karcinom desnega kolona - bolnik je utrujen, shujša, čuti slabost, spahovanje in je anemičen. Bolnik lahko trpi zaradi obstipacije, ki se imenuje diareja, prisotno je lahko tudi bruhanje. Kacinom levega kolona lahko povzroča stenozo črevesja, ki pogosto krvavijo. Habitalna obstipacija ali zapeka je posledica motenj oživčenja debelega črevesja, nezadostnega gibanja, premajhne vsebnosti balastnih snovi v hrani. Bolniki tožijo o glavobolu, vrtoglavici, depresivnih težav so razdraženi. Oteženo iztrebljanje je lahko vzrok ragad na sluznici anusa, kakor tudi razširjenih ven ob anusu ali tako imenovani notranji ali zunanji hemeoridi.. 17.

Ulcerozni kolitis je avtoimunska in psihosomatska bolezen, za katero obolevajo zlasti ženske. Obolenje se začne v rektumu in se nato širi navzgor po debelem črevesu. Ulcerozni kolitis spremljajo perforacije čirov, anemije in kasneje zožitve črevesja zaradi obsežnih rastlin. Bolnik hujša, postaja anemičen in je izsušen. Kronični ulcerozni kolitis se lahko razvije v karcinom. (Kobentar, Marinič, Obzor. Zdr. N 2000).. 18.

5. VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI UŽIVANJU HRANE IN TEKOČINE. Specifična vloga medicinske sestre je pomagati zdravemu ali bolnemu varovancu oceniti njegovo zdravstveno stanje in mu pomagati pri izvajanju tistih aktivnosti, ki pripomorejo k ozdravljenju ali mirni smrti, ki bi jih varovanec opravil sam. če bi imel za to moč, voljo ali znanje.Pomaga mu k čimprejšnji ali popolni ozdravitvi.V okviru celovitega zdravstvenega varstva medicinske sestre sodelujejo z drugimi družbenimi službami pri načrtovanju, izvajanju in vrednotenju zdravstvenega varstva, ki omogočajo izboljšanju zdravja, preprečevanju bolezni in oskrbo bolnemu in invalidnih posameznikov(RKS in ZZN, 1996, Panjkihar,1999).« Za zadovoljevanje potreb po hrani in pitju je potrebno varovanca / bolnika obravnavati celostno in sistematično, to pomeni individualno, pri tem pa upoštevamo fizične, psihične, socialne potrebe ter posebne potrebe, ki so povezane s starostnim obdobjem, spremembami aktivnosti, bolezenskega stanja…(Panjkihar, 1999). 5.1. Pomoč medicinske sestre pri hranjenju starostnika skozi usta. Pomoč starostniku pri hranjenju zahteva čas, potrpežljivost, znanje in razumevanje.Večina starostnikov se hrani samostojno, izjema so oboleli ali poškodovani.Fizične motnje, ki jih onemogočajo, da bi jedli brez pomoči, so mehiplegija, zlom rok, tetraplegija, bolezenska izčrpanost ali splošna oslabelost. Prav tako lahko starostnika omejujejo infuzija, obveze in razni dreni.Nekateri starostniki se hitro utrudijo in ne jedo dovolj, zato moramo biti z njimi sočutni in razumevajoči. Vedeti moramo, da ima hranjenje tudi socialni pomen, kar moramo pri oskrbi starostnika tudi upoštevati. 5.1.1 Nekatere težave, ki se pojavljajo pri prehranjevanju in pitju starostnika . Tremor ali sunkoviti gibi rok – otežijo vnos hrane in tekočine..Poskrbeti je potrebno za ustrezno konzistenco hrane ter za skrbno starostniku se pomaga s primernim priborom in posodo, zaščito varovanca in okolice ter pomirjanjem. Na takšno stanje se opozori zdravnika, da v okviru možnosti predpiše ustrezno terapijo.. . Pomanjkanje apetita – ponudijo se energetsko bogatejši obroki, ki se jih ponudi večkrat dnevno. Z starostniku izberejo živila, ki jih ima rad. Iz jedilnika se izključijo hranila, ki sprožijo nauzeo. Predvsem je pomembno, da ima varovanec zdravo ustno votlino in sanirano zobovje ali ustrezno zobno protezo in estetsko serviranje.. . Motnje požiranja – pozorni moramo biti na pravilen položaj varovanca pri hranjenju. Starostniku naj bo v sedečem položaju, tako da ima glavo rahlo naprej sklonjeno. V tem položaju poklopec zapre vhod v grlo .Hranjenje naj poteka počasi, 19.

brez pogovarjanja, z največ polovično napolnjeno žlico .Z rahlim dotikom sprednje tretjine jezika ali ustnic se pripomore k njuni spontani uporabi. Po hranjenju naj varovanec še nekaj časa sedi, kar preprečuje slabost in bruhanje. . Suha usta – ovirajo hranjenje, saj se zalogaj slabo prepoji s slino in ga varovanec težje pogoltne. Starostniku se ob jedi ponudi dovolj tekočine, hrana naj bo bolj tekoča, s sokovi in koščki sadja pa se spodbuja izločanje sline.. 5.1.2 Posebnosti pri hranjenju 1. Pozorni moramo biti, če starostnik ne poje pripravljenega obroka hrane (premalo osebja za pomoč, pred jedjo je popil preveč tekočine, neprimerna dieta) 2. Starostniku pomagamo, da je pri hranjenju čim bolj samostojen. 3. Starostniku izračunavamo kalorično vrednost hrane tako, da natančno beležimo količino kalorij/joulov sprejete tekočine in hrane. 4. Če starostnik dobiva med jedjo razne beljakovinske dodatke (Isocal, Resource ali podobno). 5. Kruha ne drobimo z rokami, ampak ga lahko razrežemo ali namočenega razkosamo v kavi. 5.1.3 Ugotavljanje stanja pri hranjenju 1. Seznanimo se z dieto, ki jo predpiše zdravnik. 2. Seznanimo se s stanjem starostnikove prebave. 3. Ugotovimo, ali starostnik lahko žveči in požira (posebno nevrološki bolniki). Ocenimo žrelni refleks. Nekateri imajo težave pri žvečenju in požiranju, zato so v nevarnosti, da hrano aspirirajo. Taki starostniki naj dobijo gosto hrano. Trenirati morajo požiranje ali pa je treba spremeniti način hranjenja. 4. Ugotovimo, ali se lahko starostnik samostojno hrani (motorični gibi, zavest, vid, razpoloženje). Medicinska sestra mora presoditi, koliko pomoči potrebuje starostnik. 5. Ugotovimo starostnikov apetit in njegovo željo po vrsti hrane. 6. Ugotovimo jedi, na katere je starostnik alergičen (Standardi aktivnosti zdravstvene nege, 2000). Starostnikom, ki imajo težave z gibanjem, je zelo pomembno, da jih pred hranjenjem namestimo v pravilen sedeči položaj, ne glede na to, ali starostnik je sam ali ga hranimo. Položaj, ki zagotavlja varno požiranje in preprečuje zdrs hrane v sapnik, je sedeč, glava mora biti dvignjena pokonci, tako starostniku vnašamo hrano z žlico naravnost v usta in jo izvlečemo naravnost iz ust. Starostnik pogosto zaradi motenj požiranja in strahu, da mu bo hrana zdrsnila v sapnik ter izvale kašelj in dušenje, odklanja hranjenje. Medicinska sestra pri tej težavi pomaga starostniku z dobro psihično in fizično pripravo ter vpliva na njegovo sproščenost pri hranjenju. Medicinska sestra mora starostniku pokazati , da ima dovolj časa za hranjenje. Starostnika hranimo počasi, med hranjenjem skozi usta starostnika ne sprašujemo ničesar, ker bi lahko hrana zašla v respiratorni sistem. Zalogaji hrane naj bodo 20.

majhni (½ žlice ).Pri starostniku s slabim požiralnim refleksom imamo vedno pripravljen aspirator. Pred hranjenjem starostnika mora zagotoviti primerno klimo, pokažemo mu hrano na krožniku, ponudimo, da jo poskusi, ga spodbujamo k jedi, sedimo mu nasproti, žlico mu položimo v roko in jo vodimo do ust. Starostniki z nefrološkimi težavami, možganski kapi in dementni s tem izvajajo tudi trening mišic rok. Z izboljšanjem motorike rok pa dobijo možnost, da se hranijo sami. Hrano prinašamo k ustom od spodaj, da bolnik vidno in vohalno zaznava vsebino, ker hrana od zgoraj ni prepoznavna. Nekaj časa po obroku naj starostnik ostane v sedečem položaju, da iztisne zrak iz želodca, saj se tako prepreči bruhanje in tiščanje v želodcu (Marinič, 2000). Pri možganski kapi je sposobnost požiranja najbolj prizadeta v akutni fazi, ko je starostnik latergičen, v komi.Zaletavanje hrane, pokašljevanje in dušenje med hranjenjem so znaki, ki kažejo na motnje pri požiranju. Te težave pa se najpogosteje pojavijo tedaj, kadar je v ustih preveč hrane naenkrat, kadar je hrana tekoča in kadar ni uporabljena pri požiranju posebna drža glave. Pri takšnem starostniku je prisotnost disfagije v 65 %, zato hranjenje poteka parenteralno intravenozno ali enteralno po sondi. V fazi rehabilitacije se sposobnost požiranja večinoma povrne. V nekaterih primerih pa so težave trajne narave in hranjenje po sondi ostane oblika hranjenja za vse nadaljnje življenje (Bohinc, 2003). 5.2. Enteralna prehrana. Za vzdrževanje fiziološkega ravnotežja potrebuje organizem hrano. To običajno bolnik sprejema po normalni poti, skozi usta, kjer hrano prežveči, prepoji s slino in nato se hrana v predelu želodca in črevesja razgradi in srka. Na primerno hranjenje in vsrkavanje hranilnih snovi vplivajo številni fiziološki in psihološki faktorji. Če hranjenje ni možno skozi usta, lahko tako privede do pomanjkanja zadostnega vnosa hranilnih snovi, ki so nujno potrebne za normalno delovanje organizma. Medicinska sestra lahko pomembno vpliva na bolnikovo psihofizično stanje, na pripravo hrane in izvajanje hranjenja. Enteralni način hranjenja je oblika hranjenja, kjer bolnik prejema hrano neposredno v želodec ali črevo. Enterani način hranjenja ima številne prednosti pred parenteralnim, čeprav velikokrat povzroča številne probleme tako pri bolniku, zdravstveni negi kot pri pripravi enteralne hrane. Prednosti enteralnega hranjenja: čas hranjenja ni omejen, ohranjena je struktura in funkcija gastro- intestinalnega trakta, ta način hranjenja lahko uporablja bolnik tudi doma, hrana se skoraj v celoti absorbira v zgornjem delu prebavnega trakta.. 21.

Namen priprave enteralne hrane Poznamo industrijsko pripravljeno enteralno hrano in hrano, ki je pripravljena iz svežih živil. Način priprave enteralne hrane iz svežih živil ni standiziran (veliko nihanje energijske vrednosti in pomembnih hranil, vitaminov, mineralov), lahko pa predstavlja tudi velik rizik mikrobiološke kontaminacije. Takšno hrano lahko pripravljamo sproti ali pa pripravimo obroke za ves dan. Drug način priprave, industrijsko pripravljene hrane, ima več prednosti, in sicer: hrana je narejena po dogovorjenih standardih in s točno določenimi sestavinami, je sterilna, lahko se dolgotrajno shranjuje, prav tako je pri njej stalno kontrolirana osmolarnost in konsisteca. Manjša viskoznost industrijsko pripravljene hrane omogoča tudi uporabo sond z manjšim lumnom. Pri naročanju enetralne hrane upoštevamo:      . stanje in delovanje prebavnega trakta bolnika, oceno potreb po energiji in beljakovinah, oceno potreb po tekočini, čas in trajanje hranjenja, stanje elektrolitov in mineralov, ceno in ekonomičnost priprave preparatov.. Načini vnašanja enteralne hrane Kontinuirano hranjenje poteka v obliki trajne infuzije hranil prek enteralne črpalke v času od 16 do 24 ur. Maksimalna hitrost infuzije naj ne bi bila večja od 100 do 150 ml na uro. Intermitentno hranjenje poteka v določenih intervalih v dnevu. Celotno količino hrane razdelimo na 4 do 6 obrokov. Prednosti takšnega načina hranjenja so: podoben je bolj fiziološkemu načinu hranjenja bolnika, bolnik dobi obrok v času od 30 do 90 minut, maksimalna količina obroka je 300 ml. Če dajemo hrano v obliki bolusa, jo dajemo v večjih količinah, v presledkih in v relativno kratkem času, običajno z brizgalko. Način z bolusom je ustrezna metoda samo takrat, kadar dajemo bolniku hrano v želodec. Pri tem načinu hranjenja so možni bolj pogosti zapleti: aspiracija, napenjanje, driske,.. Te metode ne priporočamo, saj jo bolniki slabše prenašajo. Pripomočki za enteralno hranjenje:   . sonde, aplikacijski sistemi, enteralna črpalka.. Sonde:  . nasogastrična sonda, nasoduodenalna sonda, 22.

  . nasojejunalna sonda, gastrostomska cevka, jejunostomska cevka.. Glede na mesto vstavitve in mesto namestitve v gastro-intestinalnem traktu uporabljamo sonde različnih dolžin, od 30 do 250 cm.Sonde so garduirane, oznake se začnejo na distalnem delu sonde.Izdelane so iz različnih materialov: poliviniklorida, poliuretana, silikonske.Poliuretanske sonde so mehke, prožne in tanke,vstavljene so lahko daljši čas.Poliuretanske (PVC) so trde, debele, in povzročajo poškodbe sluznice nosu,žrela in požiralnika,menjujemo jih na 24 h.Silikonske sonde so iz mehkejšega materiala, so delno neprepustne za RTG žarke, so vidne pri TRG slikanju, priporočajo so za dolgoročno hranjenje. Aplikacijski sistemi Poznamo sisteme s težnostjo in aplikacijske sisteme s črpalkami. Pri obeh uporabljamo enteralno črpalko, sisteme za neposredno nastavitev na steklenico ali PVC kontejner. Enetralna črpalka Z enteralnim črpalkami točno uravnavamo količino in hitrost, s katero hrana teče v prebavni trakt, izražamo v ml na uro. Enteralno črpalko priključimo na električno omrežje ali na akumulator (mobilni bolniki). Splošne zahteve za enteralne črpalke:     5.3. biti morajo varne in enostavne omogočiti morajo enostavno prilagajanje sistemov, enostavno namestitev steklenic, in enteralnih vrečk, opremljene morajo biti z vidnim in slišnim alarmom. Alarm se sproži pri praznih ali zamašenih sistemih, neprehodnih sondah, pri praznih baterijah,… imeti morajo možnost natančne nastavitve količinskih sprememb v odmerkih hrane Poti enteralnega prehranjevanja. Hranjenje po sondi lahko poteka po naslednjih poteh:     . nasogastrični, nasoenteralni (duodenalni/jejunalni ), s pomočjo gastrostome; operativne in prekutane endoskopske gastrostome (PEG) prek jejunostome; operativne in po igličnem katetru z ezofakostomo in faringstomo (Mičetič- Turk, 2005).. 23.

Enteralno hranjenje potrebujejo:     . starostniki, ki ne morejo normalno jesti (nezavestni z normalnim delovanjem prebavil, nevrološki bolniki), starostniki, ki nočejo jesti (stari, zmedeni, psihiatrični, depresivni), starostniki, ki ne jedo dovolj (rakavi), starostniki, ki imajo vnetje trebušne slinavke ali črevesja in potrebujejo hranjenje v črevo, starostniki z obolenjem grla in požiralnika- tumorji (Standardi aktivnosti zdravstvene nege, 2000).. Hranjenje po sondi ima prednosti pred parenteralnim hranjenjem.Hranjenje po nasogastrični sondi je dajanje hrane neposredno v želodec po posebni cevki (sondi). Pri starostnikih, ki iz kakršnih koli razlogov ne morejo, ne smejo ali nočejo uživati hrane na normalen način, prebavila pa jim delujejo normalno, je hranjenje po sondi ena izmed možnih rešitev.Imamo več vrst nazogastričnih in nazoontestinalnih sond, ki jih uvajamo skozi nos v želodec. Preverjanje namestitve sond preverjamo z RTG slikanjem, merjenjem ph želodčne vsebine in poslušanje, vbrizganega zraka (po sondi) v želodec. Položaj sonde preverjamo pred vsakim hranjenjem po sondi in v vsaki izmeni vsaj enkrat pri neprekinjenem hranjenju po sondi v obliki infuzije. Posebnosti hranjenja po sondi:     . če je starostniku hrana zašla v sapnik, ga namestimo v sedeč položaj in aspiriramo takoj obvestimo zdravnika, organiziramo RTG slikanje. Če je zastoj hrane več kot 100ml, počakamo s hranjenjem, obvestimo zdravnika, namestimo starostnika v pol sedeč položaj ali dvignemo vzglavje za 30 stopinj, čez eno uro ponovno kontroliramo zastoj hrane. Če ima starostnik diarejo, 3 krat ali večkrat v 24 urah odvaja blato, obvestimo zdravnika in se pogovorimo z diatetikom o dieti. Če ima starostnik nauzejo ali bruha, prenehamo hraniti in obvestimo zdravnika. Hrana mora vedno sveže pripravljena, z industrijsko hrano moramo ravnati tako kot to določa proizvajalec, na sobni temperaturi je lahko hrana pri odprtem sistemu 8 ur, pri zaprtem 12 ur.. Nasogastrično sondo menjavamo na štiriindvajset ur, kar je za starostnika zelo neprijetno. Fiksacija nasogastrične sonde je estetsko neugodna in moteča. 5.4. Standard enteralnega prehranjevanja. V Domu za varstvo odraslih smo izdelali standard enteralnega prehranjevanja, s katerim želimo doseči popolnost in poenotenost dela. Standard je dosegljiva stopnja zdravstvene nege v primerjavi z dejansko izvedenim delom, ki v okviru razpoložljivih sredstev, daje posamezniku najboljšo možno obravnavo. 24.

Hranjenje varovanca po nasogastrični sondi in gastrostomi 1. Namen standarda Namen standarda je zagotoviti vsem stanovalcem enako kvalitetno obravnavo.Hranjenje varovanca po nasogastričnisondi in gastrostomi je najboljši način hranjenja, kadar varovanec ni sposoben sprejemati hrane skozi usta.Prednosti hranjenja po nasogastrični sondi in gastrostomi so:vzdržuje se normalna funkcija črevesja, ohranja se normalna zgradba črevesne sluznice in njena funkcionalna sposobnost, resorbirana hrana potuje normalno skozi jetrni krvni obtok. 2. Pristojnosti in odgovornosti   . višja oz. dipl. medicinska sestra medicinska sestra zdravstveni tehnik. 3. Ugotavljanje potreb po zdravstveni negi 3.1 Zbiranje informacij 3. 1. 1 Sprejem varovanca 3. 1. 2 Podatki kontinuirane zdravstvene nege: bolezni, vrsta hrane –dieta, institucionalna ZN 3. 1. 3 Pregled dokumentacije:  . medicinska: odpustno pismo, ambulantni karton negovalna: list kontinuirane ZN, poročilo ZN. 3.1. 4 Negovalna anamneza: stanovalčeve, posebnosti, navade, razvade, bolezni,… 3.1. 5 Pregled in opazovanje varovanca: splošni pregled varovančevega stanja, prehranjenost, gibljivost, vedenje (vedno opazujemo celotnega varovanca). 3. 1. 6 Pogovor z delavcem: povprašamo ga o navadah, željah, pripombah,.. 3. 2 Analiza zbranih podatkov: zbrane podatke analiziramo in smiselno uredimo. 3. 3 Negovalne diagnoze glede na pomembne   . težave pri požiranju nezadostna prehrana deficit v samonegi: prehranjevanje. 25.

4. Načrtovanje zdravstvene nege 4.1 Določitev negovalnih ciljev:    . zadostna hidracija pravilen režim prehranjevanja vzdrževanje normalne telesne teže dobro psihofizično počutje. 4. 2 Opredelitev izvajalcev:  . zdravstveni tehnik višja oz. dipl. medicinska sestra. 4. 3 Število izvajalcev: en izvajalec 4. 4 Čas izvedbe: 20 minut 4. 5 Metoda dela: čista metoda dela. 5. Izvajanje zdravstvene nege 5.1 Priprave in izvajanje negovalnih intervencij 5. 1.1 Priprava materiala (na tasi):      . nesladkan čaj ali voda, ogreto na 37 hrano za hranjenje po sondi-primerno tempiran obrok hrane za hranjenje po nasogastrični sondi ali gastrostomi 50 ccm brizgalko (2) ledvičko stetoskop zaščito za varovanca. 5.1.2 Priprava prostora    . vrata in okna naj bodo zaprta varovančeva soba naj bo prezračena v prostoru naj ne potekajo druge aktivnosti individualnost izvedbe. 26.

5.1.3 Priprava varovanca 5.1.3.1 Psihična priprava varovanca:   . varovanca seznanimo s ciljem, načinom, pričakovanimi rezultati, neugodnostimi negovalne intervencije varovanca pomirimo, motiviramo in stimuliramo za aktivno sodelovanje upoštevamo upravičene in sprejemljive želje varovanca. 5.1.3.2 Fizična priprava varovanca  . varovanca namestimo v ustrezen položaj z ozirom na stopnjo varovančeve prizadetosti in njegovo zdravstveno stanje dvignemo mu vzglavje in mu predstavimo obrok hrane (če je to možno). 5.1.4 Priprava izvajalca 5.1.4.1 Psihična priprava . miselno osvežimo negovalne intervencije. 5.1.4.2 Fizična priprava   . odstranimo nakit umijemo in razkužimo si roke uporabimo predpisana zaščitna sredstva in pripomočke. 5.2 Izvedba negovalne intervencije          . sondo namestimo v najugodnejši položaj za hranjenje in jo odpremo preverimo, če je sonda v želodcu (s stetoskopom in brizgalko vbrizgaš 10 cm zraka, v predelu žličke nastavimo stetoskop in poslušamo) preverimo, če je v želodcu vsebina prejšnjega obroka (ob zastoju hrane prejšnjega obroka varovanca ne hranimo), z brizgalko aspiriramo najprej sondo splaknemo z 20ml čaja ali vode če v želodcu ni zastoja hrane, pričnemo hraniti.Med preklapljanjem brizgalke na sondo in med nalivanjem hrane v brizgalko sondo zapiramo s peanom ali stiškem na gastrostomi, tako preprečimo dotok zraka v želodec počasi dodajamo hrano, da kontinuirano teče ko zaključimo z dajanjem obroka, splaknemo sondo s nesladkanim čajem sondo zapremo z ustreznim zamaškom in pazimo, da je napolnjena s čajem ali vodo fiksiramo jo na mestu, ki je za varovanca najugodneje. 27.

5. 3 Oskrba 5.3.1 Oskrba varovanca   . če varovančevo zdravstveno stanje dovoljuje, ga pustimo nekaj časa po obroku v polsedečem ali sedečem položaju namestimo ga v ustrezen položaj naj nekaj časa počiva varovanca uredimo. 5.3.2 Oskrba materiala  . pladenj s posodo za hrano in preostalo hrano vrnemo v kuhinjo pripomočke za hranjenje mehanično očistimo, dezinficiramo ter pripravimo za nadaljnjo uporabo. 5.3.3 Ureditev izvajalca   . odstranimo zaščitna sredstva umijemo si roke se uredimo.. 6. Vrednotenje zdravstvene nege  . definiramo rezultat izvedene negovalne intervencije preverimo ali smo z rezultati negovalne intervencije dosegljiva zastavljene cilje.. 7. Dokumentiranje in poročanje   . zabeležimo obrok hrane v zdravstveno dokumentacijo (količino v ml)- list specialne nege zabeležimo vrednotenje dela v dokumentacijo zdravstvene nege ob vsaki spremembi obvestimo zdravnika ali vodjo izmene.. 8. Zagotavljanje kontinuirane zdravstvene nege  . med izmenami pri premestitvah iz ene ustanove v drugo.. 9. Opozorilo   . pozorni smo na primerno konsistenco hrane in temperaturo hrane (izmerjeno s termometrom ali preverjeno na roki) med hranjenjem moramo varovanca opazovati-prevelik obrok hrane hranjenje po sondi poteka tako dolgo, kot bi varovanec jedel normalen obrok 28.

  . pri zastoju hrane v želodcu preverjanje ponovimo čez čas (1 uro), na zastoj opozorimo zdravnika pozorni moremo biti na regurgitacijo (vnašanje zraka) nastanek preležanine na nosni sluznici (s pravilno pritrditvijo nazogastrične sonde ga lahko preprečimo).. 10. Prejemniki    . direktor glavna medicinske sestre vodje izmen služba zdravstvene nege oddelka. 11. Končna določila    5.5. standard velja do preklica, spremembe ali dopolnitve za spremembe je odgovorna služba zdravstvene nege arhiva se v mapo »Standardi negovalnih intervencij« Posebnosti hranjenja pri peritonealni gastrostomi. Najpogostejša indikacija za PEG je potreba po enteralni prehrani pri bolnikih, ki se niso sposobni hraniti sami, in je varnejša in cenejša oblika zagotavljanja trajnega enteralnega pristopa v primerjavi s kirurškim pristopom.Danes je tehnika postala metoda izbira hranjenja bolnikov, ki ne morejo požirati, a imajo ohranjeno prehodnost in delovanje prebavil. Mednje spadajo bolniki po možganski kapi, poškodbi glave, komi zaradi dolgotrajne hipoksije oziroma ireverzibilnih poškodb možganov po oživljanju, pri bolnikih z malignimi boleznimi glave ali vratu in po možganskih operacijah. Ugodnosti PEG pri kroničnih bolnikih se kažejo z bolje uravnanim beljakovinskim in energijskim ravnovesjem , zmanjšanim tveganjem za razvoj aspiracijske okužbe dihal in omogočajo lažje izvajanje nege takšnih bolnikov v negovalnih domovih in drugih zavodih za bolnike, ki potrebujejo trajno nego. Ločimo tri osnovne tehnike vstavljanja PEG:    . potezno, hranilno sondo povleče skozi trebušno steno pod nadzorom gastroskopom potisna , hranilna sonda se potisne skozi trebušno steno prek vodilne žice, ki je speljana od ust do požiralnika , želodec in trebušno steno vbodna , hranilna sonda se vbode skozi trebušno steno pod nadzorom endoskopa.. Indikacije za uvedbo PEG pri starostniku so naslednje: . kadar je prisotna motnja požiranje, 29.

    . kadar se pričakuje potreba po enteralnem hranjenju, ki bo trajalo več kot en mesec, pri spremembah v prebavilih, pri nevroloških spremembah, ki predstavljajo nevarnost aspiracije, pri oslabelosti mišic, pri kaheksijah zaradi tumorja ali pri senilni kaheksiji.. Najpogostejši zapleti so večinoma povezani s tehniko endoskopskega posega, pogostost zapletov povečata starost in kronične bolezni. Najpogostejši zapleti starostnika z gastrostomo:     . starostnik lahko aspirira želodčno vsebino zaradi počasnega praznjenja želodca ali prehitrega dajanja hrane, kar je povzročilo bruhanje, starostnik ima drisko, kar ne prenaša hrane, starostnik ima nauzejo ali bruha, koža okrog stome je lahko poškodovana, ob robovih stome raste granulacijsko tkivo.. Pozni zapleti in posledična odpoved hranjenja prek PEG:  okužba PEG s peritonitisom in fascotitisom  iztekanje želodčne vsebine ob stomi  vraščanje tkiva ali ugrezanje lijaka hranilne sonde v trebušno steno  krvavitev v prebavila  fistule skozi sosednje organe  spontani izpad ali naključna samoodstranitev PEG  redkejši zapleti: podkožni emfizem, črevesni vulvus, nevralgija na mestu vstopa stome, vztrajanje gastrokutane fistule po odstranitvi sonde in aortogastrična ali ezofagobronhialna fistula. Enteralno hranjenje po nasogastrični sondi in gastrostomi zahteva od medicinske sestre posebno pozornost in natančnost.Pri izbiri različnih tehnik hranjenja so potrebna dodatna strokovna znanja in usposobljenost, saj os posledice nestrokovnega ravnanja za bolnik tudi življenjsko nevarne (Mičetič- Turk, 2005). Posebnosti ravnanja z gastrostomo:    . okolico stome čistimo z mlačno vodo in blago milnico ali fiziološko raztopino prvih nekaj dni čistimo okolico stome z vodno raztopino hidrogena, s tem odstranimo kraste okrog stome tablete moramo zdrobiti in raztopiti v vodi, kadar jih dajemo skozi debelejšo sondo, pri tanjši uporabljamo zdravila v obliki raztopin pred hranjenjem po stomi moramo odstraniti zrak iz brizgalke, sondo splaknemo s 30ml vode pred in po hranjenju, pred in po aplikaciji zdravil ali preverjanju količin ostanka želodčne vsebine 30.

 . pri otrocih priporočajo hranjenje v presledkih, pri neprekinjenem hranjenju je večja nevarnost perforacije želodca in draženje sluznice pri starejših ljudeh se želodec počasneje prazni kot pri mlajših, zato je pomembno preverjanje količine ostanka želodčne vsebine, to zmanjšuje nevarnost bruhanja in aspiracije (Standardi aktivnosti zdravstvene nege, 2002).. Naloga medicinske sestre je dokumentiranje in vrednotenje, kako starostnik prenaša hranjenje, diabetiku kontrolira vrednost krvnega sladkorja vsakih šest uro oziroma po naročilu zdravnika, merimo izločeno tekočino.starostnika tehtamo vsak dan, dokler ni dosežena prepisana celostna količina hrane, nato pa 3 krat na teden. Nenadno povečanje telesne teže pomeni, da gre za obremenitev s tekočino, po naročilu zdravnika naredimo laboratorijske preiskave. Na koncu ocenimo stanje kože ob stomi, kajti sekrecija iz želodca lahko povzroči poškodbe kože in nekrozo (Standardi aktivnosti zdravstvene nege, 2000).. 31.

6. POMANJKANJE TEKOČINE ALI DEHIDRACIJA. Starejši ljudje bolj trpijo zaradi neravnovesja tekočin kot mlajši zaradi nezadostnega vnosa tekočine ali povečane izgube tekočine.Zmanjšano uživanje tekočine in s starostjo povečana izguba vode predstavlja nevarnost za starejše ljudi, predvsem za slabotne in tiste s kroničnimi boleznimi.Starost ima za posledico zmanjšano občutljivost za žejo. Dehidracija lahko nastopi, ne da bi se je starostnik sploh zavedal, kar pa lahko privede do neravnovesja elektolitov.Povprečni starostnik z normalno telesno težo (55 do 75 kg potrebuje 1650 do 2500 ml tekočine na dan (Zbornik predavanj, 2004). Voda ima v prehrani odraslega človeka posebej starostnika posebno vlogo.Odrasel človek ime v organizmu do 60% vode v obliki intarcelularne, extracelularne in transcelularne tekočine.Naloga vode je da vzdržuje telesno temperaturo in učinkuje pri encimskih reakcijah.Nihanje vode in snovi v njej uravnava preko ledvic, kože, pljuč in črevesja (Kobentar, Marin, Obz. Zdr.N; 2000; 34;209-14). 6.1. Dehidracija. Dehidracija pomeni zmanjšano količino vode in elektrolitov v organizmu.Pri vsakem pomanjkanju vode v organizmu je posledica negativna bilanca vode in elektrolitov.Glede na količino lahko pomanjkanje vode delimo v lahko, zmerno, težko dehidracijo.Kadar gre za izgubo vode in elektrolitov v enakem razmerju, govorimo o izoosmolarni dehidraciji (bruhanje, driska ).Možne pa so še hipersmolarne, pri katerih je izguba vode večja od izgube elektrolitov (pospešeno dihanje,visoka temperatura, ledvični diabetes) in hipoosmolarne dehidracije, kjer je izguba elektrolitov večja od izgube vode. 6.1.1 Znaki dehidracije. Izguba telesne teže v %:    . 6.2. 1 do 2 % - žeja, utrujenost, slabost, slabo počutje, izguba apetita, 3 do 4 % - suha usta, manjši volumen urina, zmanjšana telesna sposobnost,rdečina kože, nemir, otopelost, 5 do 6 % - otežkočena koncentracija, glavobol, razdražljivost, zaspanost, pospešeno dihanje, motnja regulacije telesne temperature, 7 do 10 % - omotica, krči, izguba ravnotežja, blodnje, izčrpanost, kolaps (Pokorn,2005). Tekočinsko in elektrolitsko ravnovesje. Organizem človeka je usposobljen, da vzdržuje ravnovesje med količino vode, ki jo zaužije in količino, ki jo izloči. Praviloma se voda uživa s hrano in tekočino, le majhna količina 32.