Uporaba kognitivnega intervjuja pri preiskovanju kaznivih dejanj : diplomsko delo

Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede. DIPLOMSKO DELO Uporaba kognitivnega intervjuja pri preiskovanju kaznivih dejanj. December, 2009. Zadravec Leon Mentor: dr. Igor Areh.

KAZALO 1 UVOD ......................................................................................................................... 1 2 KAJ JE KOGNITIVNI INTERVJU?.......................................................................... 4 3 RAZVOJ IN ZAČETKI KOGNITIVNEGA INTERVJUJA ...................................... 6 3.1 PREDNOSTI IN SLABOSTI UPORABE KOGNITIVNEGA INTERVJUJA PRI PREISKOVANJU KAZNIVIH DEJANJ ........................................................... 7 3.2 PRIMER KOGNITIVNEGA INTERVJUJA - NA KAJ VSE MORA IZPRAŠEVALEC BITI POZOREN ........................................................................ 10 3.3 SMERNICE ZA IZVEDBO INTERVJUJA ...................................................... 18 4 SPOMIN ................................................................................................................... 23 4.1 DELOVANJE SPOMINA ................................................................................. 25 4.2 POZABLJANJE ................................................................................................. 28 4.3 VPLIV KONTEKSTA NA SPOMIN ................................................................ 29 5 UPORABA KOGNITIVNEGA INTERVJUJA PO SVETU IN PRI NAS .............. 31 5.1 KAJ BI BILO POTREBNO NAREDITI, DA BI SE TEHNIKA KOGNITIVNEGA INTERVJUJA PRI NAS BOLJ RAZŠIRILA .......................... 32 5.2 NAJPOGOSTEJŠE NAPAKE POLICISTOV MED OPRAVLJANJEM INTERVJUJEV........................................................................................................ 34 6 ZAKLJUČEK ........................................................................................................... 36 7 LITERATURA ......................................................................................................... 38.

POVZETEK Mnogokrat si pri reševanju kaznivega dejanja policisti pomagajo z različnimi metodami in tehnikami. Poleg materialnih dokazov se mnogokrat, sploh kadar so dogodek videle druge osebe, posluţujejo tudi intervjuja s pričami. Nekoč so ta intervju izvajali precej podobno kot klasično zaslišanje. Raziskave pa so pokazale, da je moţno s pravim pristopom pridobiti bistveno več informacij kot pri klasičnem intervjuju.. Eden izmed teh novih pristopov je tudi razmeroma nova oblika izvajanja intervjuja, ki daje veliko večjo vlogo in dominantnost sami priči, policist pa je postavljen bolj na obrobje. Temu načinu intervjuja pravimo kognitivni intervju. Ta sodobni način so iznašli v Zdruţenih drţavah Amerike v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.. Glavne razlike so med drugim v tem, da mora policist zelo dobro poznati kar nekaj pravil in smernic, ki so nujno potrebne za uspešno izvedbo intervjuja in zato, da intervju ne zaide v napačno smer. Zelo hitro se namreč lahko zgodi, da se priča zapre vase in s koristnimi informacijami je konec. Vedeti je treba, da se kognitivni intervju od klasičnega policijskega intervjuja razlikuje v veliko dejavnikih. Policist mora biti do priče pošten, korekten, poznati mora tudi delovanje človeškega spomina. Velikokrat je policist postavljen pred vprašanje, kako pridobiti informacije od prič, ki so zaradi hudega stresa, ki so ga doţivele ob dogodku, v zelo teţki situaciji. Dogaja se lahko celo, da pridobitev informacije trenutno ni mogoče, ker je priča ''potlačila'' dogodek globoko v spomin. V takih primerih si sicer lahko pomagamo s hipnozo, vendar je treba vedeti, da na večini sodišč podatki, pridobljeni s pomočjo hipnoze, ne bodo upoštevani. Takrat je lahko tehnika kognitivnega intervjuja, seveda če je pravilno izvajana, zelo primerna in tudi uspešna. V Evropi se je ta tehnika začela uveljavljati kmalu po prvih raziskavah in praktičnih primerih, ki so prihajali iz Amerike, toda ţe samo osnovno delovanje nekaterih policij ne omogoča razvoja in uporabe te tehnike, vsaj ne tako hitro, kot bi si ţeleli..

Vedeti je treba, da delo ameriške policije ter tudi angleške policije in policije v nekaterih zelo razvitih evropskih drţavah temelji na bolj jasnem, transparentnem delovanju, ki se trudi zelo pribliţati ljudem, jim pomagati pri njihovih teţavah. V nekaterih evropskih drţavah, še posebej je to očitno v drţavah, ki so iz socialističnega oz. komunističnega sistema prešle v demokacijo in kapitalizem, je pa mnogo teţje ljudem dopovedati, da so policije tu predvsem zato, da ljudem pomagajo. Zato je tudi nerealno pričakovati, da se bodo ljudje, ki so še nedavno bili zelo maltretirani s strani raznih posebnih vrst drţavnih agencij, odprli in skušali samoiniciativno pomagati policiji. Tako v teh drţavah čaka policijo še mnogo teţje delo kot v zahodnih drţavah, kjer je treba za to skrbeti predvsem z ustreznim izobraţevanjem in praktičnim delom teh policistov na tehniki kognitivnega intervjuja. Za kvalitetno izvedbo kognitivnega intervjuja mora biti policist dobro poučen, katerih napak ne sme narediti, kajti s tem lahko postavi pričo v nelagoden poloţaj ali s tem doseţe, da ne bo dobil ţelenih podatkov. Teh pravil je kar nekaj, od prekinjanja priče pri prostem govoru, uporabe prezahtevnega jezika, do uporabe zaprtih vprašanj, ki onemogočajo priči podati jasen in podroben odgovor. Kognitivni intervju je nedvoumno velik korak naprej pri pridobivanju boljših in jasnejših odgovorov za razrešitev kaznivih dejanj. Je pa nujno, da so osebe, ki ta intervju izvajajo, zadosti izobraţene in predvsem morajo imeti čim več praktičnih izkušenj s tega področja. Ključne besede: kaznivo dejanje, priče, kognitivni intervju, policist..

THE USE OF COGNITIVE INTERVIEW IN A CRIMINAL INVESTIGATION SUMMARY Frequently, when treating criminal offences, the police use different methods and techniques. Besides material evidence, interview of witnesses is often used, especially when the offence was witnessed by other people. In former times, this type of interview was conducted in a similar way as a classic hearing. Results of researches show that a correct approach allows gathering much more information than a classic interview.. One of these new approaches is a new form of interview which gives a much more important role to the witness while the investigator stays in the background. This type of interview is called cognitive interview. This modern procedure was invented in the United States of America around 1970.. The main difference, compared to a classic hearing, is that the police officer has to be well aware of some rules and orientations which are essential to the effectiveness of the interview and necessary so that it does not turn in a wrong way. Namely, it does not take much for the witness to shut himself/herself away and no useful information can be obtained afterwards. It is important to know that a cognitive interview distinguishes itself from a classic police interview in many ways. The police officer has to be honest and fairminded to the witness, he also has to know very well the functioning of a human memory.. Often, the police officer needs to find out how to obtain information from witnesses who are in a very difficult situation due to the stress to which they were exposed during the offence. It may even happen that it is at a certain moment impossible to get information because the witness has repressed the memory. In such cases, hypnosis may be used; however, the fact is that the majority of courts will not take into account information gathered by means of hypnosis. Therefore, a cognitive interview, if correctly performed, may be a very appropriate and effective technique.. In Europe, this procedure started to assert itself soon after the first researches and practical cases had come from the States. However, the very basic way of police.

functioning in some states does not allow to develop and to use this procedure, at least not as soon as desired.. One should know that the police of the USA, as well as the British police and the police in some well developed European states is based on a much clearer, more transparent way of operating. They strive to get close to people, to help them with their problems. In some European states, especially in those recently exchanging a socialist or a communist system for a democratic and capitalistic one, it is much more difficult to explain to people that the police are there to help them in the first place.. Therefore, it is unrealistic to expect that people who were recently ill-treated by various special state agencies would now open up and try to help the police on their own initiative. Thus, in these states, the police have a much harder work to do than the police in western states where the main task is to ensure an appropriate education and practice of the police officers learning the cognitive interview procedure.. In order to perform a cognitive interview correctly, the police officer has to be well acquainted with errors he must not commit. These errors may put the witness in an uncomfortable position and the information the police is searching will not be recalled. These rules are numerous and range from non-interrupting the witness's narration, not talking in a complicated way to not using closed questions which disable the witness to give a clear and precise answer.. The cognitive interview represents doubtlessly an important progress in getting better and clearer answers in solving criminal offences. It is however indispensable that individuals carrying out these interviews are adequately educated and have enough practice in this field.. Key words: criminal offence, witness, cognitive interview, police officer..

1 UVOD Pri delu policistov so najpomembnejši dokazi, s katerimi kasneje na sodišču toţilstvo dokaţe krivdo osumljencu, največkrat fizični dokazi. Ti ob današnjem neverjetnem napredku tehnologije zelo pridobivajo na veljavi. Toda ne smemo pa zanemariti dokazov, ki jih organi odkrivanja zberejo s pomočjo prič in očividcev. To so dokazi, zbrani na podlagi zbiranja obvestil, intervjujev in zaslišanj. Policije se tudi danes veliko posluţujejo intervjujev in zaslišanj. Klasični policijski intervju se praktično popolnoma nič ne spreminja ţe od samih začetkov sodobne policije. Toda pri izvajanju intervjuja je potrebno uporabljati nove, sodobnejše metode, ki dajejo tudi boljše rezultate. Ena od teh metod je tudi tehnika kognitivnega intervjuja. V tej diplomski nalogi bom skušali dokazati, da je kognitivni intervju metoda, s pomočjo katere lahko policisti, seveda, če so za to ustrezno usposobljeni in imajo zadosti izkušenj, pridobijo več kakovostnih informacij od prič. Literatura, ki je na voljo je zelo obseţna, prevladuje pa literatura ameriških in angleških ustvarjalcev. Zadnje čase tudi v Evropi posvečajo preučevanju tehnike kognitivnega intervjuja precej časa in sredstev, tako da se je tudi v policijah nekaterih Evropskih drţav ta tehnika začela uspešno pojavljati in jo poučujejo na številnih fakultetah, ki preučujejo tovrstno problematiko. Pri zaslišanju prič se v zadnjih dvajsetih letih predvsem policije v razvitih zahodnih drţavah posluţujejo tehnike kognitivnega intervjuja. To je način intervjuja, pri katerem se do priče ne pristopi na klasičen, star način, ampak na nov, drugačen, kateri omogoča pridobitev bistveno večje količine informacij. Ta se izvede z uporabo drugačnega pristopa, katerega so bili policisti in priče do sedaj navajeni. Pričo je namreč potrebno prepričati, da je tisto, kar je videla zelo pomembno za nadaljnji razplet dejanja. Pomembno je tudi, da intervju izvaja oseba, ki ima potrebno znanje in izkušnje iz tega področja. Ključ je namreč v tem, da policist pričo vpraša na tak način, da ta skuša obuditi potek dogodkov, in to po moţnosti iz različnih zornih kotov. S tem pristopom se lahko priča spomni več, kot bi se ob navadnem pripovedovanju. S tem pa seveda policisti pridejo do podatkov, ki jih sicer ne bi dobili. Kognitivni intervju se od klasičnega razlikuje predvsem v tem, da daje večinsko vlogo priči, vloga izpraševalca pa je bolj obrobna, postranska. Policist, ki izvaja kognitivni. 1.

intervju, bi moral imeti veliko izkušenj pri izvedbi le-teh. Nato pa bi moral to svoje obstoječe znanje nadgraditi z tehniko kognitivnega intervjuja. Slednja ni tako zelo zahtevna, tako da oseba ne potrebuje nekih specifičnih strokovnih znanj. Potrebno je nadgraditi svoja dosedanja znanja in izkušnje z novimi spoznanji, ter te seveda nato aplicirati v praksi. V Slovenski policiji je glede na literaturo in podatke, ki so na voljo razvidno, da tehnika kognitivnega intervjuja doţivlja šele začetke uvajanja v prakso, to pa zato, ker ni nihče izobrazil sedanje generacije, ki sedaj izvajajo intervjuje na policiji. Izkušnje kaţejo, da je sedanja generacija izkušenih izpraševalcev, ki izvajajo intervjuje in zaslišanja na policiji, izobraţena po starih, preţivetih metodah, ki so v veliko primerih ţe zastarane in so potrebne osveţitve. V zadnjih letih se kar nekaj slovenskih strokovnjakov ukvarja s proučevanjem tehnike kognitivnega intervjuja, toda to znanje bi bilo potrebno še bolj učinkovito prenesti do oseb, ki bi s temi novimi spoznanji nadgradile in izboljšale svoje delo in rezultate pri izvajanju tehnik kognitivnega intervjuja v Slovenski policiji. S temi novimi modeli bi Slovenska policija bistveno izboljšala in popravila statistično razmerje pri uspešnih preiskavah kaznivih dejanj. Obenem bi se tudi izboljšala slika slovenske policije, tako pri strokovni kot laični javnosti, tako doma in seveda v tujini. Pri pričah lahko uporabimo tudi tehniko hipnoze, s katero dobimo podatke. Pri hipnozi je mogoče pridobiti podatke o dogodku takrat, kadar je pri priči prišlo do izgube spomina; v tem primeru tehnika kognitivnega intervjuja ni tako učinkovita. Toda mnogi hipnozi močno oporekajo, kajti nekatere raziskave so potrdile mnenja mnogih, da je s hipnozo moţno pridobiti več spominskih podatkov, pri nekaterih pa niso ugotovili razlik med hipnotičnim in nehipnotičnim stanjem. Nedvoumno pa so ugotovili, da so ljudje v hipnozi močno sugestibilni, kar pomeni, da so odgovori lahko zelo odvisni od načina postavljanja vprašanj (Umek, 1997). Poleg tega ima tehnika hipnoze še eno veliko pomanjkljivost, na sodiščih namreč tehniko zasliševanja oz. intervjujanja tako osumljenca in priče nemalokrat zavrnejo, ker naj bi bili ti dokazi pridobljeni na zelo »sporen« način, zato veliko sodišč, še posebej v anglosaksonskem pravosodnem sistemu tega načina ne upoštevajo kot dokaz. Tudi pri nas tehnika hipnoze ni sprejemljiva kot dokazno gradivo na sodišču (Umek, 1997). 2.

Tehnika kognitivnega intervjuja se je izkazala za zelo uspešno pri obravnavanju mentalno nestabilnih, oz. neuravnovešenih oseb. Pri tej tehniki je moţno, da med samim intervjujem ugotovimo razloge za nastale motnje v njegovem vedenjskem vzorcu. To nam lahko zelo pomaga pri vodenju razgovora, in sicer se s pomočjo teh informacij policist, ki vodi razgovor, izogne kočljivim temam, ki bi lahko pri intervjuvancu izzvale negativen odziv (Černigoj, 2000). Če ţelimo razumeti princip delovanja kognitivnega intervjuja, je najprej potrebno razumeti, kako deluje človeški spomin. In seveda tudi, kaj vpliva na pozabljanje in priklic spomina. Spominu sem v tej nalogi namenil kar precej široko poglavje, kjer se bo detajlno preučilo princip delovanja in predvsem priklic informacij. Za osebo, ki izvaja intervju s pričo, je od teh treh stopenj najpomembnejši priklic, kajti le pri uspešno aktiviranem priklicu bo moţno pridobiti informacije, ki so koristne za razrešitev primera. V nalogi bom skušal preveriti domneve, ali je tehnika kognitivnega intervjuja zares uporabna pri preiskovanju kaznivih dejanj, katere so njene pomanjkljivosti, ter kaj bi bilo potrebno še izboljšati, da bi bila ta tehnika še bolj uporabna.. 3.

2 KAJ JE KOGNITIVNI INTERVJU? Kognitivni intervju je posebna tehnika intervjuja, razvita z namenom, da izpraševalec pridobi od priče čim več podatkov o dogodku, kateremu je bila priča izpostavljena. Celoten proces temelji na tem, da se pričo intervjuja na lokaciji, kjer se bo slednja počutila zelo dobro, seveda pa ima še večjo vlogo kot lokacija, izpraševalec. Ta mora biti zadosti izkušen, da bo znal prebrati pričo do te mere, da bo vedel, kakšen pristop je potrebno ubrati, da bo dobil čim več podatkov (Fisher, Geiselman in Thomas, 1992). Izvedbo intervjuja ponavadi opravljajo policisti oz. policisti kriminalisti. Kakšna stopnja izobrazbe je potrebna, da lahko rečemo, da je nekdo zadosti izobraţen za tovrstno intervjujanje, ni predpisano. Precej verjetno je, da v policijah, ki to tehniko ţe uporabljajo, to delo izvajajo v primerih laţjih kaznivih dejanj policisti, ko pa so dejanja teţjega pomena, pa delo prevzamejo bodisi policisti z veliko izkušnjami pri intervjujih, še raje pa kriminalisti. V primeru izjemno hudih kaznivih dejanj, ko so tudi priče pod vplivom stresa, bi bilo primerno, da intervju izvedejo najizkušenejši kriminalisti ali pa celo strokovnjaki iz področja psihologije, kateri imajo mnogo tovrstnih izkušenj.. Danes poznamo dve tehniki kognitivnega intervjuja:. kognitivni (prvotni) intervju ter izboljšani kognitivni intervju. Razlika med tema dvema tehnikama je predvsem v tem, da izboljšani kognitivni intervju še bolj jasno določa smernice in bolj specifično usmerja osebo, ki vodi intervju kot prvotna različica, ki je bila izdelana oz. narejena za potrebe ameriške policije, ki je sicer do tedaj ţe uporabljala določene nasvete in navodila, toda ne vedno v pravem vrstnem redu. Lahko rečemo, da je izboljšani kognitivni intervju najnovejša izdaja kognitivnega intervjuja (Fisher idr., 1992, po Černigoj, 2000). Kognitivni intervju temelji na štirih faktorjih, povezanih s psihološkimi principi spomina in priklica shranjenih informacij (Milne in Bull, 2003), in sicer:. 4.

spomin je selektiven: mnogo različnih faktorjev, kot so stereotipi, pretekle izkušnje, različna prepričanja zelo vplivajo na to, kako bo intervjuvanec shranjeno informacijo dojel oz. razumel; spomin je obnovljiv: spomin ni popoln odsev realnosti in ob poskusu obnovitve se mora oseba spomniti, kaj se je pravzaprav zgodilo, in povedati zgodbo, kar ji seveda lahko uspe le s pravilno pomočjo policista, ki vodi intervju (Milne idr., 2003); zelo je pomembno, da je vzdušje čim bolj sproščeno, le tako namreč bo intervju uspešen; pri priklicu informacij je ključna koncentracija, kajti spomin ponavadi ni logično urejen, in zato je zelo teţko priklicati posamezne dele. Zato je pomembno, da se skuša intervjuvanca pripraviti da je maksimalno skoncentriran. Vsa zgoraj navedena dejstva, povezana s spominom mora dober izpraševalec zelo dobro poznati, in pri vsaki priči drugače prilagoditi način intervjuja oz. uporabiti drugačen pristop (Milne idr., 2003). Kajti vedeti je potrebno, da je koordinacija in časovno zaporedje, ki mora biti pravilno, ključnega pomena, kako se bo intervju odvijal. Ravno tako, kot trener nogometnega moštva, ki mora koordinirati gibanje in premike svojih igralcev, ki mora pravilno voditi ekipo na začetku, sredini in na koncu igre, tako mora oseba, ki vodi intervju voditi intervjuvanca, da dobi čim bolj kvalitetne oz. natančne odgovore. Glavni cilj intervjuja je, da pripelje pričo do takih vprašanj, kjer se bo priča spomnila dogodkov, ostalih pomembnih dejstev in tako pomagala pri razjasnitvi na neodgovorjena vprašanja.. 5.

3 RAZVOJ IN ZAČETKI KOGNITIVNEGA INTERVJUJA Kognitivni intervju je se je razširil v Zdruţenih drţavah Amerike in Anglije pred skorajda tridesetimi leti. Za očeta tehnike kognitivnega intervjuja lahko v prvi vrsti štejemo ameriškega psihologa Fisherja skupaj z nemškim policijskim psihologom Geiselmanom. Da je ta pristop presegel meje fakultet, kjer se je uporabnost te metode preizkušala in kalila predvsem na študentih psihologije, ki so ponavadi morali gledati posnetke in kasneje odgovarjati na vprašanja, je moralo preteči še kar nekaj let. Ti so najprej s pomočjo študentov psihologije in sociologije ugotavljali, kako najbolj pravilno in uspešno izvesti kognitivni intervju. Šele nato se je ta tehnika počasi začela prelivati v praktično uporabo v policiji. Ker pa je znano, da so policije po svetu dokaj toge, da je zelo teţko spremeniti njihovo mišljenje (v mislih imam predvsem policijske šefe, načelnike in zaposlene, ki lahko pomembno vplivajo na miselnost ostalih zaposlenih), je tudi nerealno pričakovati, da bodo policije kar takoj začele vpeljevati to tehniko, kljub temu, da je ţe preizkušena in dokazano deluje (Fisher idr., 1992). Potrebno je tudi razmisliti, ali je mogoče razvoj in uporaba tehnike kognitivnega intervjuja delno povezana tudi s policijskim delom v skupnosti, kateri je seveda najbolj razširjen in vpeljan v Zdruţenih drţavah Amerike in Veliki Britaniji. Kajti v skupnosti, kjer se je policija ''odprla'' svojim drţavljanom, je tudi miselnost ljudi s časom precej drugačna. Tako lahko policisti z veliko gotovostjo pričakujejo večje sodelovanje in pripravljenost pomagati pri razreševanju in odkrivanju kaznivih dejanj pri ljudeh, ki verjamejo, da je policija organizacija, katere prvotni namen je pomagati skupnosti. To se lahko izkaţe za pozitivno tudi pri izvajanju kognitivnega intervjuja, saj bo nekdo, ki ima pozitivno mnenje o delu policije, policiji mnogo laţje pomagal tudi pri samem intervjuju. Enako se lahko vprašamo, ali se bo tehnika kognitivnega intervjuja tako hitro in uspešno razširila v drţavah bivšega sovjetskega bloka, katere so bile znane po zelo represivnih, grobih in celo krutih oblikah policijskega nadzorstva. Kajti dejstva, da so bili ljudje dolga leta pod izredno hudim nadzorstvom raznih drţavnih policij in organov, kateri so imeli praktično vsa pooblastila, katera so tudi s pridom izkoriščali, govorijo o tem, da se bodo ljudje zelo teţko odprli in zaupali policiji, kot nekomu, ki jim zares hoče dobro. Poleg. 6.

tega je zaradi trenutne politično ekonomskih posledic v teh drţavah zelo razširjena korupcija, kriminal in seveda mafija.. 3.1 PREDNOSTI IN SLABOSTI UPORABE KOGNITIVNEGA INTERVJUJA PRI PREISKOVANJU KAZNIVIH DEJANJ Tehnika kognitivnega intervjuja nedvomno predstavlja velik korak naprej pri pridobivanju informacij, ki jih policije potrebujejo za razrešitev kaznivega dejanja. Vse raziskave in uporabne informacije, ki se pojavijo pri preizkušanju uporabe te tehnike, se s pridom uporabljajo pri nadaljnjem izobraţevanju in raziskavah, predvsem v pomoč temu, kako to tehniko še izboljšati in nadgraditi. Če bi hoteli dokaj preprosto povedati, katere so glavne prednosti pred klasičnim intervjujem, bi odgovor bil sledeč: tehnika kognitivnega intervjuja se od klasične razlikuje predvsem v tem, da pusti priči da prosto govori, da se ji postavlja vprašanja odprtega tipa in navsezadnje je zelo pomemben redosled vprašanj. Kajti pri klasičnem intervjuju, ki smo jim ţal premnogokrat priča še danes, lahko vidimo popolno nasprotje zgoraj navedenih dejstev. Torej, vprašanja so zaprtega tipa, ki seveda takoj omejujejo pričo in ne dopuščajo nihanj glede zgodbe, priči se ne dovoljuje odprtega govora, ter tudi tista vprašanja, ki so ponavadi ţe v osnovi velikokrat neprimerna, so postavljena v nepravilnem vrstnem redu (Fisher idr., 1992).. Tehnika kognitivnega intervjuja ima pred hipnozo prednost, da je pravno zakonita in popolnoma legalna oz. legitimna. Dejstvo, da je kognitivni intervju nesporen pri uporabi in kasneje tudi pri dokazovanju na sodišču, ga seveda takoj uvršča višje na lestvici bolj priljubljenih metod pri preiskovanju kaznivih dejanj. Če ga primerjamo s hipnozo, ki je sicer dokaj uspešna, toda to nam ne pomeni mnogo, kajti na sodišču je ne moramo uporabiti, je pri tehniki kognitivnega intervjuja pomembno dejstvo, da je zelo zmanjšana moţnost vplivanja na proces spominjanja, kar seveda posledično ne povzroča izkrivljanja resnice.. 7.

Nemški psiholog Geiselman (1996) v članku On the use and Efficacy of the Cognitive interview pravi, da je resničnost kognitivnega intervjuja, kot orodja za izboljšanje spomina, dokazana v medsebojno neodvisni literaturi.. Glavne od njegovih prednosti so: odstotek napak se z njegovo uporabo (kognitivnega intervjuja) ne povečuje, v veliko primerih se tudi ni povečalo število absolutnih napak; kognitivni intervju ne poveča učinka zavajajočih vprašanj (dve študiji celo govorita o tem, da se je takšen učinek zmanjšal); kognitivni intervju ne povečuje moţnosti napačne identifikacije storilca, kadar le ta na prepoznavanju stoji v vrsti z drugimi; z uporabo kognitivnega intervjuja se pri tistem, ki ga intervjuvamo, ne poveča prepričanje, da je tisto, česar se spomni, resnica; v primerjavi z običajnim policijskim zaslišanjem se zdi ostalim prisotnim (npr. zagovornik) kognitivni intervju manj sugestiven.. V eni od raziskav, ki so jo izvedli francoski strokovnjaki, so med drugim raziskovali, ali ima čustvena obremenjenost prič in ţrtev kaznivih dejanj vpliv na točnost njihovih izjav pri intervjuju (Ginet in Verkampt, 2007). Pri raziskavi so študentom predvajali posnetek prometne nesreče. Na rokah so imeli nameščene elektrode, s pomočjo katerih so jim med gledanjem posnetka pošiljali električne šoke, in s tem dosegli visoko stopnjo budnosti. To so naredili na eni skupini, druga skupina pa je bila merjena na način, da so jim merili fiziološke parametre v nizko budnem stanju (Ginet idr., 2007). Po tednu dni so vse študente intervjuvali s kognitivnim in s strukturiranim intervjujem. Vsi študentje so pri načinu kognitivnega intervjuja povedali več podatkov, ne glede ali so bili v prvi ali v drugi skupini. Natančnost podatkov, pridobljena pri skupini, ki je bila podvrţena gledanju nesreče pri bolj budnem stanju, je bila še boljša (Ginet idr., 2007) .. 8.

Prednosti za uporabo kognitivnega intervjuja je zelo veliko, tudi aplikativne uporabnosti mu ne moremo odrekati, je pa dejstvo, da je pri tem načinu intervjuja kar nekaj vprašanj, na katera bo potrebno najti odgovor oz. izvesti določene raziskave. Nekaj dejstev in pomanjkljivosti pri uporabi kognitivnega intervjuja, ki so v večji meri slabe, ne pa nujno lastnosti, za katere ne obstajajo rešitve, če ne danes, pa jih bo znanost odkrila v prihodnosti (Memon, 1999):. tehnika kognitivnega intervjuja zahteva od policista, ki ga izvaja, veliko mero koncentracije, ter lastnosti kot so: prilagodljivost, fleksibilnost, potrpeţljivost;. policist, ki ima opravka pri intervjuju, kjer lahko dobi podatke o zelo pomembnem primeru, in je lahko tudi medijsko zelo odmeven, se lahko znajde pod velikim pritiskom, tako svojih nadrejenih, kakor tudi medijev. Zaradi tega lahko pride do negativnih vplivov na policistovo strokovnost. V takih primerih bi moral biti policist, ki izvaja intervju čimbolj odmaknjen od vpliva tako javnosti in sodelavcev, kateri bi lahko slabo vplivali na sam potek intervjuja; v primerjavi s klasičnim intervjujem tehnika kognitivnega intervjuja zahteva več časa, predvsem zaradi policistovih predhodnih priprav in samega daljšega časovnega trajanja intervjuja. To pa lahko v veliko primerih predstavlja teţavo, kajti mnogokrat so policisti, ki naj bi izvedli intervju, zaposleni z opravljanjem ostalih nalog, kot je na primer birokracija. Zaradi tega se lahko zgodi, da intervju ne bo izveden po smernicah, ki so predpisane zanj, in v temu primeru so lahko rezultati mnogo slabši; raziskave kaţejo, da pri starejši populaciji tehnika kognitivnega intervjuja ni uporabna, ker naj bi bila zelo utrujajoča in stresna. Izvedli so raziskavo med angleškimi policisti, kateri so v veliki večini dejali, da je za starejše od 60 let ta tehnika v preteţni meri neuporabna zaradi nezmoţnosti koncentracije oz. zbranosti. Je tudi precej utrujajoča, ker je potrebno vse podoţiveti ponovno, to pride do izraza še posebej pri kaznivih dejanjih z elementi nasilja;. 9.

v primeru, da pride pri intervjuvani osebi do izgube spomina, ker je le-ta prisostvovala v izredno tragičnih situacijah, tam tudi tehnika kognitivnega intervjuja ni uporabna (Memon, 1999). Če skušamo narediti povzetek uporabnosti tehnike kognitivnega intervjuja, lahko glede na literaturo oz. raziskave, ki so bile narejene, rečemo, da je ta tehnika z veliko mero gotovosti zelo uporabna in da je velika pridobitev in pripomoček pri delu policij, ki so vodene oz. upravljane na sodoben in moderen način. Pri policijah, ki pri svojih metodah uporabljajo starejše, ''preizkušene'' metode, ki se mnogokrat seveda izkaţejo za neuporabne oz. preţivete, je pa potrebno odgovorne prepričati, da je ta tehnika lahko z dokaj malo vloţki, kar se tiče financ oz. opreme, lahko zelo učinkovita in zelo pripomore pri raziskavi kaznivih dejanj. Da bo do tega zares prišlo, bo potrebno vloţiti mnogo truda in trdega dela. Kajti spraviti v ţivljenje nove metode dela, še posebej pri tako občutljivih temah, kot je na primer policijsko preiskovanje, to lahko pomeni veliko mukotrpnega in napornega dela. Vpeljava novih metod dela je še posebej v tradicionalnih policijah, ki prisegajo na stare, preizkušene metode, lahko zelo naporna in tudi neuspešna.. 3.2 PRIMER KOGNITIVNEGA INTERVJUJA - NA KAJ VSE MORA IZPRAŠEVALEC BITI POZOREN Mnogokrat policisti, ki vodijo intervju teţko ločijo med dejstvi kaj je intervju in kaj je zaslišanje. To se zgodi predvsem ker je to posledica policistovega (nepravilnega) izobraţevanja in dolgoletnih navad, kjer je imel opravka največkrat pri zaslišanju osumljenca nekega kaznivega dejanja. Zato je najprej potrebno je potegniti zelo jasno ločnico med obema pojmoma. Intervju (lahko običajni ali kognitivni): intervju je tehnika, pri kateri policist skuša od kooperativne priče kaznivega dejanja z njenim prostovoljnim sodelovanjem priti do nekaterih nepojasnjenih informacij. Ta intervju se nato lahko naredi na več načinov, priporoča se uporaba tehnike kognitivnega intervjuja, ker se je izkazala na eno od tehnik, ki da trenutno najboljše rezultate. 10.

Zaslišanje: pa je ţe v osnovnem bistvu nekaj popolnoma drugačnega. V tem primeru policisti privedejo zaslišanca, ki je tam praviloma neprostovoljno. V postopku zaslišanja skušajo odkriti njegovo vpletenost v primer z zaslišanjem. V tej fazi postopka ima zaslišanec status osumljenca. Nato se policisti na podlagi razgovora z njim odločijo, kako bodo ukrepali naprej. Zato je potrebno vedeti, da ponavadi policisti z osumljenci ne postopajo enako kot s pričami. Pri tem imamo v mislih odnos osumljenec-policist, ki sta v tem primeru zelo drugačna kot v relaciji policist-priča. Tu se ta dva postopka pridobivanja informacij razlikujeta v načinu, kako policist do osumljenca nastopi, kakšne so osumljenčeve pravice in dolţnosti. Kajti osumljenec je dolţan podati izjavo, namreč, če jo odkloni, se lahko molk izkaţe kot zanj obremenjujoče dejstvo, ki mu lahko zelo škodi, saj s tem policija utemeljeno sumi, da je dotična oseba sodelovala pri kaznivem dejanju. Seveda tudi sam potek zaslišanja osumljenca izgleda mnogo drugače kot intervju. Z osumljencem se namreč ne ravna tako '' v rokavicah'' kot s pričo. Osumljenca se ponavadi sooči z dejstvi oz. z dokazi, in na podlagi tega se le ta odloči kako bo ravnal naprej, ali bo sodeloval s policijo in si s tem skušal deloma pomagati iz teţav ali pa se lahko ''zavije'' v molk oz. zavrača kakršnokoli očitano vpletenost v dejanje , ki mu ga pripisuje policija. Zato je najprej zelo pomembno, da jasno razlikujemo med pričo in osumljencem. Kajti priča pride na policijsko postajo popolnoma prostovoljno. Nihče ji ničesar ne more, kajti edino na sodišču ima v nekaterih primerih sodnik moţnost kaznovati pričo, če se le ta ne udeleţi obravnave oziroma noče pričati. V primeru, ko gre za policijsko preiskavo (zbiranje dokazov) pa se na priče ne sme vršiti pritiska s strani policije. V praksi se velikokrat zgodi, da priče nočejo povedati ničesar oz. trdijo da niso nič videle zaradi mnogo različnih vzrokov. Ti so lahko, da se priča boji posameznika ali skupine, ki je storila dejanje (največkrat skupina ljudi, ki delujejo kot organizirana skupina) ker ji bo lahko kasneje ta posameznik ali skupina naknadno grozila ali drugače zastraševala. Poznamo tudi primere, ko posamezniki nočejo pričati, ker bi s tem škodovali sorodniku ali prijatelju. Raziskave so pokazale, da v Zdruţenih drţavah Amerike mnogo policistov ne ločuje dovolj dobro med zaslišanjem in intervjujem. Zato uporabljajo stil, ki je primeren za zaslišanja tudi pri opravljanjem intervjujev. Ker je ta način bolj grob, celo zastrašujoč, se. 11.

priče ponavadi umaknejo (zaprejo, nočejo biti zelo zgovorne) in policisti ne dobijo toliko informacij, kot bi jih lahko, če bi uporabljali pravo ''verzijo''. Del problema, zakaj policisti tako postopajo z intervjuvanci izhaja iz njihovega izobraţevanja, kjer je bilo v glavnem poudarek na zasliševanju, zelo malo pa o izvajanju intervjujev. Presenetljivo, tudi priročniki za izobraţevanje policistov, ne ločijo zadosti med zaslišanjem in intervjujem, celo priporočajo, da naj policisti med opravljanjem intervjuja s kooperativno pričo ravnajo kot z osumljencem, npr. postavljanje zavajajočih informacij (Fisher idr., 1992).. Napake, ki jih policisti pri izvajanju intervjuja pogostokrat izvajajo: Dvomljiva vprašanja Policist lahko na mnogo načinov kreira vprašanje ali komentar, na katera od teh lahko pričakuje bolj specifične oz. jasne odgovore kot na druga. Vprašanje, ki se na prvi pogled mogoče sploh ne razlikuje od drugega, lahko pričakuje popolnoma drug odgovor kot pri prvem. Primer: ''ali je nosil torbo pod desno roko'' se na prvi pogled zdi enako vprašanju ''ali je nosil tisto torbo pod desno roko''. To na prvi pogled dokaj enako vprašanje lahko pri priči vzpodbudi zelo različne reakcije, posledično tudi odgovora. Zato je izjemno pomembno kako oz. kakšna vprašanja policist postavi. Paziti mora, da ne zavaja priče oz. da ne postavlja dvomljiva vprašanja, katera puščajo odprto moţnost za različne interpretacije oz. različne verzije odgovorov (Fisher idr., 1992). Zaprta in nevtralna vprašanja Policist lahko priči zastavi vprašanje kot: ''ali je imel posiljevalec modro jopico'', oziroma ''kakšne barve je bila posiljevalčeva jopica''. Pri prvem tipu vprašanja policist ne dopusti priči nikakršnega velikega manevrskega prostora za njegovo verzijo zgodbe, saj je vnaprej povedal, v kaj je bil osumljenec oblečen, in celo sugerira, kakšne barve je bila obleka. Pri drugem vprašanju je malo drugače, kajti barva ni ţe vnaprej ponujena kot pri prvem vprašanju. Potrebno se je vprašati, kakšna je razlika, če policist postavi zaprto oz. nevtralno vprašanje. Pri priklicu informacij v spominu in različnih dinamikah intervjuja lahko pomembno vplivamo na intervjuvančevo spominsko funkcijo in s tem posledično na odgovor. Zato so vprašanja. 12.

zaprtega tipa nepriporočljiva za uporabo, kajti premočno vplivajo na pričo in ne odraţajo dejanske zgodbe. Kajti priča bo povedala ob takih vprašanjih to, kar ţeli policist vedeti. Zato moramo biti zelo previdni, da ne polagamo priči odgovorov, ki bi jih mi ţeleli imeti (Fisher idr., 1992). Negativna vprašanja Raziskave kaţejo, da kadar policist verjame, da priča ne ve odgovora na vprašanje, postavi to vprašanje v nikalni obliki. Vprašanje lahko izgleda na primer tako: ''saj se ne spomnite kakšen tip vozila je bil, a ne''. Vprašanja, ki imajo v svojem bistvu nikalni prizvok, avtomatsko polagajo v zavest priči, da tako tudi odgovori. Tako lahko na tak tip vprašanja policist ponavadi pričakuje odgovor :''ne'' ali pa ''ne spomnim se''. Po vprašanju, ki je bilo formirano na tak način, tudi priča meni, da policist ne bo pretirano nezadovoljen oziroma se bo zadovoljil s takšnim odgovorom. Vprašanja, ki so postavljena tako, priče ne vzpodbujajo, da bi se vsaj malo potrudila in ''pobrskala'' po spominu, temveč ji takoj, ko zasliši vprašanje avtomatsko poloţijo odgovor v zavest, saj naj bi policist to ţelel slišati (Fisher idr., 1992). Kompleksno-obseţnejša vprašanja Policist mora pri preiskovanju kaznivega dejanja pridobiti čim bolj natančnejše informacije o osumljencih, poteku dogodka in o vseh podrobnostih, ki bi lahko kakorkoli pomagale pri razrešitvi dejanja. Pri pridobivanju teh informacij policist lahko postavi priči vprašanja, ki so zanjo prezahtevna in bodo zaradi kompleksnosti odgovora negativno vplivale na kvaliteto odgovora, oz. priča bo zaradi preobseţnosti odgovora pozabila na nekatere, mogoče zelo pomembne detajle. Policist lahko postavi vprašanje: ''ali se spominjate še česa drugega? Ali je imel brke, očala, brazgotine, nakit...'' Za pričo je lahko mnogokrat prenaporno spomniti se naenkrat vse te detajle, in tudi pravilno odgovoriti na njih. Zato bi moral policist ta vprašanja razbiti na delce, in ko je eden del zaključen, se gre k drugemu. Tako se tudi priča ne utruja tako močno, kot pri vprašanjih, ki so zelo obseţna. V primeru da v kaznivem dejanju sodeluje več udeleţencev, je nujno potrebno da policist zahteva od priče, da le ta opiše enega za drugim. Cilj mora biti, da priča pove vse o enem storilcu in šele nato se preide k drugemu. Kajti če priča opisuje več storilcev naenkrat, zna biti to zelo naporno tako za pričo, kot za policista, kajti sigurno bo prišlo do zmede in mešanja dejstev (Fisher idr., 1992).. 13.

Tehnična terminologija in ţargon Pri policijski preiskavi, tako kot pri ostalem strokovnem delu, smo izpostavljeni besedam, ki so značilne za določeno skupino ljudi, ki jih poznajo in uporabljajo. Tem besedam pravimo ţargon. Slednji je lahko koristen, zagotavlja tudi neko mero neuradnega komuniciranja znotraj člani določene profesije, ceha. Toda, lahko je tudi napačno razumljen, interpretiran še posebej od ljudi, ki ga ne poznajo. Določene besede, ki so policistom zelo poznane in jasne, so lahko za običajne občane razumljene napačno ali zavajajoče. Enako se lahko zgodi pri uporabi strokovne terminologije, ki jo lahko policist zelo razume, priča pa je ne pozna, zato bo postala zelo zmedena. Zaradi tega je potrebno biti zelo previden pri uporabi raznih strokovnih izrazov, za katere ne vemo dobro, ali jih priča razume. Na primer vprašanje ali je storilec uporabil pištolo ali revolver lahko pričo zelo zmede, jo postavi v manj vredni poloţaj pred policistom. Policisti se naj pri svojem delu maksimalno izogibajo uporabi ţargona in strokovne terminologije, kajti uporaba le te bo pripomogla k povečanju zmede in nelagodja pri priči. Uporaba je dovoljena le v primeru, ko priča jasno pove, da ji je strokovna terminologija oz. ţargon poznana in jo ne spravlja v nevednost oz. v nelagodje (Fisher idr., 1992). Vprašanja zaprtega tipa Vprašanja lahko označimo kot odprta ali zaprta. Zaprto vprašanje priči zelo omeji moţnost za odgovor. Medtem, ko vprašanje odprtega tipa dopusti veliko mero ''svobode'' pri odgovoru, saj je vprašanje sestavljeno tako, da priča lahko pove tisto, kar je videla, oziroma česar se spominja. Tipično zaprto vprašanje: ''kakšne barve je bil avtomobil'' Takšna vprašanja so nezaţelena, kajti s tem priči onemogočimo nadaljnjo razpravo o dogodku ali podrobnostih, ki so lahko zelo pomembna za razrešitev primera. Vprašanja ''da in ne'' (ali je bil avto črn) tudi spadajo v to kategorijo, saj onemogočajo kakršnokoli moţnost drugačnega odgovora. Odprto vprašanje v tem primeru bi bilo: ''opišite avto, ki ste ga videli, čim bolj natančno.'' Pri tem vprašanju bo bil lahko odgovor zelo izčrpen, jasen ali pa tudi ne, kajti zelo je odvisno, kako dobro se priča spominja dogodka oz. stvari po kateri se jo sprašuje. Odgovor bo bil tudi zelo odvisen od pričine zmoţnosti za komuniciranje oz. izrazoslovje (Fisher idr., 1992).. 14.

Oba tipa vprašanj imata svoje prednosti in seveda slabosti, tako da se naj bi uporabljala v namen, da se doseţe maksimalna učinkovitost pri pridobivanju informacij. Zaprta vprašanja nam sluţijo, da dobimo zelo jasne odgovore in so namenjena predvsem temu, da priča ne ''zatava'' v popolnoma drugo temo. Toda postavljajo tudi mnogo omejitev, zato se zaprtih vprašanj pri kognitivnemu intervjuju naj ne bi postavljalo, oziroma se naj le te zmanjša na minimum. Kdaj uporabiti zaprta in kdaj odprta vprašanja? V ţelji po čim boljših odgovorih, kateri so seveda nujni za uspešno razrešitev primera, psihologa Fisher in Geiselman svetujeta, da se uporaba zaprtih in odprtih tipov vprašanj kombinira tako, da se maksimalno pripravi pričo, da pove vse tisto, kar je videla (Milne idr., 2003, po Rener, 2007). Da pa se to doseţe, je potrebno da policist, ki opravlja razgovor, ve, kdaj je potrebno uporabiti vprašanje odprtega oz. zaprtega tipa. Kajti le kombinacija obeh ponavadi doseţe svoj namen, tako, da je za policista zelo pomembno, da ve, kdaj je potrebno v intervju na zelo diskreten način implementirati tudi vprašanja zaprtega tipa, ki so na prvi pogled neučinkovita, toda mnogokrat se izkaţe, da temu ni tako.. Primer : Ko je priča ţe povedala oz. delno opisala vitalno, ključno informacijo, napadalčev obraz, lahko začne policist s spraševanjem, in sicer z uporabo odprtih vprašanj, seveda s spodbujanjem priče, da pove čimbolj detajlno verzijo zgodbe. Če priča ne pove vseh pomembnih informacij po tem, ko ji je policist zastavil vprašanje odprtega tipa, naj slednji postavi vprašanje zaprtega tipa. Predpostavljamo, da hoče dobiti policist natančen opis napadalčevega obraza, seveda tudi detajle o laseh (barva, dolţina, oblika ...), oči (barva, velikost) in barvo koţe, specifične brazgotine ter njene ostale posebnosti (Fisher idr., 1992). Pomembno je, da policist pričo pravilno usmerja med veliko podatki - spomini, ki jih priča ima. Nemalokrat se namreč zgodi, da se lahko sicer zelo dobro izveden intervju, ki je na prvi pogled dal zelo dober, detajlen opis storilca ali dogodka, kasneje izkaţe za pomanjkljiv, ker priča med goro informacij ni povedala pravih, kateri bi bili za policista zelo pomembni (Fisher idr., 1992). 15.

Če pogledamo praktični primer intervjuja, kjer policist skuša od priče izvedeti čim več podatkov, o tem, kako je napadalec izgledal: Policist : povejte mi čim več podatkov o tem, kako je napadalec izgledal. Priča : Torej, imel je okrogel obraz. Bil je nekako temen. Nisem opazil nikakršnih brazgotin ali kaj podobnega. Imel je nenavadno velike oči, skorajda otroško velike. Saj veste, kako pri otrocih oči izstopajo, ker so zelo velike glede na velikost glave. In to je vse česar se lahko spomnim. Do sedaj je priča policistu povedala dve pomembni informaciji, in sicer: dejstva o koţi (barva in brazgotine), eno od dveh pomembnih dejstev o očeh (velikost, toda brez barve) in nobenih podatkov o laseh (barva, dolţina, oblika). Zato mora policist sedaj zastaviti specifična vprašanja, ki mu bodo dala odgovor o preostalih dejstvih o barvi oči in nato tudi o laseh (Fisher idr., 1992). Policist: Pravkar ste rekli, da je imel nenavadno velike oči. Poskušajte si predstaviti njegove oči ponovno. Kakšne barve so bile? Priča: Nisem prepričan, toda mislim, da so bile temne, mogoče črne ali rjave. Policist: Ničesar niste omenili glede o njegovih laseh. Povejte mi vse, kar veste o njegovih laseh. Priča: Bile so skoraj črne barve, počesane nazaj. Srednje dolţine, ravne. (Fisher idr., 1992). Čas med vprašanji ter hitrost postavljanja vprašanj Kvaliteta odgovorov je v zelo veliki meri odvisna od načina postavljanja vprašanj, še posebno od tempa in časovnih presledkov med vprašanji. Če so vprašanja zastavljena prehitro, se ponavadi zgodi, da so odgovori zelo slabe kvalitete. Kajti če so vprašanja zastavljena hitro, bo tudi priča ţelela ugoditi policistu tako, da bo na ta vprašanja zelo hitro odgovarjala. Posledično pa bodo odgovori zelo površni, ali pa se bo odgovor glasil: "ne vem". Zato je zelo pomembno, da policist postavlja vprašanja v mirnem, in enako razporejenem časovnem zaporedju (Fisher idr., 1992).. 16.

Ton glasu med intervjujem Vloga priče pri intervjuju je v zelo veliki meri odvisna od tona glasu in načina govora policista, ki le ta intervju vodi. Če policist govori z avtoritativnem glasom, bo ustvaril nadzor oz. kontrolo nad pričo, in le-ta se bo zaradi tega videla v bolj spremljevalni, neaktivni vlogi. Zato naj bo govor policista umirjen, enakomeren. S tem bo dosegel, da bo priča pri intervjuju sodelovala bolj aktivno, počutila se bo bolj pomembno (Fisher idr., 1992). Hitrost govora priče Je ponavadi zelo hitra. Zato policist ne more dobro razumeti vseh informacij, in v takih primerih je zelo dobro, da se policist pogovori z pričo, in ji razloţi, da bi bilo bolje, če bi lahko malo upočasnila hitrost govora, kajti za policista je zelo teţko zapomniti oz. zapisati si toliko novih informacij (Fisher idr., 1992). Sam dogodek namreč na priče deluje stresno. Zaradi tega so priče med samim intervjujem , še posebej, če je le ta kmalu po dogodku, zelo pod vplivom kriminalnega dejanja. Zato se zelo pogosto dogaja, da je hitrost pripovedovanja priče zelo hitra in zaradi tega nejasna in teţje razumljiva. Policist lahko stori kakšno dejanje, na primer pove, da je zelo zainteresiran za pričino zgodbo, saj je pričina verzija zelo pomembna za razrešitev primera. Toda, da bo policist lahko razumel vse, kar ţeli povedati, je zelo pomembno, da govori jasno in počasi. Policist lahko priči pove, da bo zaradi mnoţice informacij, ki se pojavljajo, te zaradi velikega obsega tudi zapisal. Tudi zato naj priča govori počasneje. V praksi se mnogokrat izkaţe, da kljub prošnjam priči, naj ta govori počasneje, le te velikokrat še vedno zelo hitro govorijo. Zato je potrebno v teh primerih ali delati zapiske ali pa uporabljati elektronske naprave za snemanje pogovora (Fisher idr., 1992).. Uporaba snemalnikov zvoka pri izvajanju intervjuja Danes ob poplavi vseh tehničnih pripomočkov na trgu, je uporaba oz. nabava snemalnika glasu pri intervjuju zelo priporočljiva in seveda uporabna. Kajti policist, ki bo imel pri intervjuju navzoč snemalnik glasu, ne bo imel skrbi s pisanjem opomb. Tako se lahko bolj posveti izvajanju intervjuja in priči. Uporaba snemalnika omogoča, da lahko pri zahtevnih. 17.

primerih, kjer je bilo navzočih veliko storilcev ali podobno, policist pripoved poslušajo večkrat zaporedoma in sprotno razčiščujejo neznanke. Nekatere priče se lahko na začetku intervjuja, na katerem se uporablja snemalnik počutijo nelagodno. Izkušnje kaţejo, da se v takih primerih kmalu po začetku intervjuja priče navadijo na snemalnik in ''pozabijo'' nanj. Tako intervju tudi v takih primerih poteka brez teţav (Fisher idr., 1992).. Pri snemanju intervjujev lahko pride tudi do primerov, da se ta posnetek uporabi na sodišču, kjer ga kot dokaz sebi v prid uporabi obramba obtoţenca. Seveda je to v veliki meri odvisno od pravosodnega sistema in prakse konkretne drţave, v kateri se odvija pravosodni proces (Fisher idr., 1992).. 3.3 SMERNICE ZA IZVEDBO INTERVJUJA Tehnika kognitivnega intervjuja se od klasičnega intervjuja razlikuje predvsem po tem, da daje priči mnogo večjo vlogo. To v praksi pomeni, da je priča mnogo bolj aktivna, da tudi več govori. Pri intervjuju je ključnega pomena komunikacija med policistom in pričo. Če je oseba, ki je intervjuvana zbegana, ne ve kakšna je njena vloga v razgovoru, bo prišlo do napak, ki se bodo odrazile predvsem v tem, da bo priči neprijetno, nelagodno. Zaradi tega pa se ne bo popolnoma sprostila, odprla. Psihologa Geiselman in Fisher sta zdruţila svoje izkušnje z vodenjem teh razgovorov v novo, spremenjeno verzijo kognitivnega razgovora, ki sta ga leta 1992 predstavila v svoji knjigi.. Tehniko novega intervjuja sta razdelila na sedem stopenj, od teh ima vsaka svoja pravila in vrstni red, ki ga je potrebno spoštovati (Milne idr., 2003), in sicer:. 1) Pozdrav in vzpostavitev stika 2) Razlaga namena razgovora opisati vse, ničesar ugibati ali si izmišljevati, osredotočenost, zbranost. 3) Prosta pripoved. 18.

obnova dogodka, odprta vprašanja, premori, neverbalna komunikacija. 4) Postavljanje vprašanj opisati vse, vprašanja prilagojena osebi, ničesar ugibati ali se izmišljevati, odgovor "Ne vem" je sprejemljiv odgovor "Ne razumem" je sprejemljiv zbranost odprta in zaprta vprašanja 5) Spremenjen in razširjen priklic zamenjava časovnega poteka, sprememba perspektive, osredotočenje na vsa čutila. 6) Povzetek 7) Zaključek Vse od zgoraj omenjenih stopenj pripomorejo k boljšemu končnemu rezultatu. Pozdrav, prvi stik in vzpostavitev odnosa med policistom in osebo je temelj za ves nadaljnji potek intervjuja in njegovo uspešnost. Policist se mora intervjuvancu predstaviti z imenom, kar bistveno pripomore k začetnemu dobremu stiku in s tem personalizaciji odnosa (Milne idr., po Rener, 2007). Policist kriminalist mora pričo ali oškodovanca kaznivega dejanja obravnavati kot osebo z njej lastnimi značilnostmi in predstavljati sebe kot “realnega človeka, razgovor pa vedno začeti brez predhodnih sodb in predsodkov (Milne idr., 2003). Če kriminalist verjame in je prepričan, da je oseba ţrtev določenega kaznivega dejanja, potem lahko nekatere indice, ki bi sicer lahko kazali na katero drugo kaznivo dejanje, prej poveţe s teoretičnim kaznivim dejanjem (Milne idr., 2003).. 19.

Kriminalist bo tudi mnogo bolj pozoren na informacije, ki potrjujejo njegove domneve kot na tiste, ki jo zavračajo. Priča ponavadi pride na intervju z velikimi občutki strahu, tako zaradi razgovora, tako tudi zaradi kaznivega dejanja, kateremu priča je nedolgo tega bila. Te občutke strahu, tudi zaradi doţivljanja kriminalista kot avtoritetne osebe je potrebno takoj zreducirati na minimum, to pa se najlaţje stori tako, da se razgovor začne s splošnimi vprašanji, ki tako vodijo k bolj prijetnemu okolju. Odprta vprašanja ţe takoj na začetku povedo osebi, kaj se od nje pričakuje, seveda izčrpne, natančne odgovore, splošna vprašanja pa se skuša neopazno vriniti, da se oseba sprosti ter tako povečamo njeno samozavest in občutek varnosti. Vzpostavitev. primernega odnosa je še posebej. pomembna pri razgovorih o osebnih in intimnih doţivljanjih (Milne idr., 2003). Intervjuvancu je potrebno zelo natančno razloţiti potek samega razgovora, in kaj se od njega pričakuje, to pa zato, ker je ponavadi ljudi strah neznanega. Osebo se opozori na koncentracijo, katera je zelo pomembna in na neomejen čas, ki ga ima na voljo za razgovor, ter na podajanje vseh njej znanih dejstev oz. podatkov (Milne idr., 2003). Po prosti pripovedi, med katero si naj bi policist pomembne ključne točke tudi zabeleţil na papir, sledi postavljanje vprašanj, ki se nanašajo le na vsebino, ki jo je oseba v prostem govoru - podoţivljanju dogodka, povedala (Milne idr., 2003). Zastavitev - postavljanje vprašanj je za kriminalista pomembna naloga, saj ima vsaka oseba svoj drugačen način, kako shranjuje informacije, zato naj bi kriminalist vrstni red postavljanja vprašanj prilagodil predhodni ugotovitvi (predvsem v fazi proste pripovedi) kako ima oseba podatke v svoji glavi “urejene”. Zelo je pomembno, da se pri postavljanju vprašanj ne preskakuje iz ene tematike na drugo, saj to od osebe zahteva dodaten napor pri priklicu informacij, kljub temu da se zdi, kot da je bilo ţe vse povedano pri prosti pripovedi. Zelo je zaţeleno, da uporabi ostale načine “prebuditve” spomina, kot so vprašanja, kaj je oseba slišala, tipala, vonjala. Kajti mnogokrat se je izkazalo, da je bilo potrebno pričo povprašati o nekem dogodku iz popolnoma druge perspektive, kot bi se na prvi pogled zdelo običajno. Pričo je potrebno povprašati ali je bila na prizorišču dogajanja še kakšna druga oseba. In če je odgovor pozitiven, se naj priča postavi v njeno koţo in naj po svoje pove, kaj je videla oseba iz tistega, novega zornega kota. Tudi obrnjeno časovno zaporedje je eden od načinov, kako se lahko pridobi več informacij kot običajno. Kajti s pomočjo ostalih načinov spodbudimo pričo, da gleda na dogajanje drugače, kot sicer. S. 20.

tem pa se pridobi bistveno več kvalitetnih podatkov, ki kriminalistu pomagajo sestaviti celoten mozaik dogajanja (Milne idr., 2003).. Na koncu intervjuja je potrebno, da kriminalist obnovi in prebere zgodbo osebi, ki jo je povedala. Pri tem mora uporabiti čim bolj enake oz. podobne stavke oz. skupke besed, ki jih je oseba podala. Pred branjem se naj bi osebo opozorilo, da lahko še kaj popravi ali doda, če meni da je to potrebno. Kajti splošno jasno je, da ko nek dogodek obnavljamo, se nam v tistem trenutku v spomin prikliče ogromno podatkov, in čisto človeško je kaj zamešati, npr. zaporedje nekaterih dogodkov oz. kaj drugega. Zato mora imeti oseba moţnost, da se povrne nazaj v dogodek (Milne idr., 2003).. Nato naj bi kriminalist zbral od osebe podatke, ki so potrebni za policijsko evidenco. Kajti, če bi policisti ta vprašanja postavljali na začetku intervjuja, se lahko zgodi, da bi dobro utečen stik, ki sta ga policist in priča ustvarila, izginil. Večina takšnih vprašanj namreč zahteva kratke odgovore, zaradi tega se lahko zgodi, da bi osebo ţe na začetku demotiviralo oz. zaprlo za dajanje daljših, jedrnatih odgovorov. Takšna vprašanja (kje je oseba zaposlena, izobrazba, ali je poročena) lahko na pričo slabo vplivajo, in zato ne bo mogoče pridobiti informacij, za pridobitev katerih se je potrebno sicer zelo potruditi. Ta vprašanja se naj zato postavijo čisto na koncu, ko to ne bo imelo na intervju več nikakršnega vpliva (Milne idr., 2003). Eden od poglavitnih ciljev intervjuja naj bi bil tudi, da gre oseba domov sproščena in v pozitivnem duhu, to naj še posebej velja za kriminalna dejanja, ki vključujejo intimna in osebna doţivljanja. Je pa v določenih primerih izjemno teţko oz. skorajda nemogoče zagotoviti priči, da bo po koncu intervjuja popolnoma neobremenjena odšla domov. V primeru, da je kazniv dogodek zelo nasilne narave (rop, posilstvo, umor), mora to priča vse podoţiveti ponovno. Policist bo od nje ţelel izvedeti vsako podrobnost, in še posebej, če je ta oseba ţrtev tega dejanja, bo to viktimiziranje oz. podoţivljanje zločina zelo teţko osebno izkustvo, kateremu bi kazalo posvetiti pozornost s strani strokovnjakov iz področja psihologije. Na koncu mora policist osebi ponuditi vso svojo pomoč v primeru, da se spomni kakršnih koli informacij, ki so v povezavi s primerom. Ponuditi ji mora svoje kontaktne podatke, 21.

tudi za pomoč v primeru duševnih teţav, ki bi se lahko pojavile, še posebej pri teţkih kriminalnih dejanjih (Milne idr., 2003). Če ţelimo, da je kognitivni intervju uspešen, mora glavnino govora opraviti intervjuvanec in ne policist. Kriminalist je osebi le v pomoč, da jo pravilno usmerja in vodi, pomaga pri priklicu informacij, ki se jih sama ne more spomniti. Policistova naloga je tudi, da obnovo dogodka pazljivo posluša, skuša odpraviti vse anomalije, ki bi se lahko dogodile med intervjujem. Zelo pomembno je, da ima oseba zadosti časa, da se spomni in da lahko prikliče, izbrska iz spomina vse podatke, ki znajo biti koristni. Pomembna je tudi govorica telesa. Kriminalist mora z lastnim primernim vedenjem v osebi spodbuditi vedenje, ki bi si ga sam od nje ţelel: sproščeno, mirno sedenje brez nervoznih gibov, tresenja, počasen in jasen govor (Milne idr., 2003). Razgovor je potrebno izvajati le z eno osebo naenkrat, kajti dve priči ali oškodovanca hkrati bi se lahko motili, lahko bi prihajalo do poseganja v besedo in do neprijetnih situacij. Tak razgovor lahko ţe takoj na začetku označimo za neuspešnega. Intervju je sicer potrebno opraviti čim prej po dogodku, toda v primeru, ko je oseba v šoku ali strahu, je potrebno malo počakati, saj se lahko zgodi, da zaradi šoka in pritiska priča ne bi bila sposobna podati bistvenih oz. točnih informacij (Milne idr., 2003). Poskušati povzeti napotke za izvedbo kognitivnega intervjuja, je dokaj teţko delo, kajti tako različna kot so si kazniva dejanja in njihov potek in lastnosti, enako različni morajo biti tudi intervjuji. Zato lahko rečemo da intervjuje, ki skušajo pridobiti informacije o teţjem kaznivem dajanju, morajo izvajati zelo izkušeni policisti, kajti v primeru napak se lahko dogodi, da se ne pridobi relevantnih informacij, to pa lahko tudi pomeni, da ostane primer nerazrešen.. 22.

4 SPOMIN Za kvalitetno izvedbo kognitivnega intervjuja, je nujno, da pozna izpraševalec čim bolje delovanje spomina. Kajti le tako bo lahko izkoristil vse moţnosti, ki mu jih le- ta ponuja. Toda potrebno je vedeti, da je to v praksi dokaj teţavno, saj je jasno, da smo si ljudje zelo različni, zato je potrebno vsakega posameznika obravnavati individualno. Da doseţe izpraševalec tak nivo znanja, mora imeti veliko izkušenj z izvajanjem intervjujev, seveda pa bi bilo potrebno tudi vključiti teoretično izobraţevanje s področja psihologije. Da to poglavje vključim v nalogo, sem se odločil, ker je za vsakega, ki se ukvarja z izvajanjem intervjujev, ključnega pomena, da pozna zelo dobro principe delovanja spomina, gledano s splošnega vidika. Od spraševalca pa se pričakuje, da bo bil sposoben aktivirati ''stikala'', ki bodo omogočila, da se bo priča spomnila in seveda opisala čim več dogodka, ki mu je bila priča. Spomin je v ţivljenju posameznika izjemnega pomena za njegovo funkcioniranje in sobivanje z ostalimi ljudmi, in z veliko gotovostjo lahko rečemo, da je enako pomemben, kot nekateri osnovni pogoji za ţivljenje, kot so zrak, voda in toplota. Samo predstavljamo si lahko kakšen bi bil naš vsakdanjik, če ne bi imeli spomina. Kako bi zjutraj vedeli, da se je potrebno obleči, kam iti na stranišče, ne bi vedeli, kje imamo hrano in podobne stvari, ki se nam na prvi pogled zdijo samoumevne, lahko rečemo celo banalne. Pomembnost spomina lahko vidimo pri starejših osebah, ki zbolijo za teţjimi oblikami demence, kot je npr. Alzheimerjeva bolezen. Take osebe niso sposobne ţiveti in skrbeti zase, zato so ponavadi v institucijah, kjer je nad njimi vršen stalni nadzor ali pa so v domači oskrbi, toda nekdo mora konstantno skrbeti za njih. V zadnjih, končnih fazah demence lahko pride do tako hudih spominskih motenj, da oseba ne prepozna svojega zakonskega partnerja in otrok, oziroma ţe celo na sprehodu po okolici hiše se izgubi ter zatava, kajti okolica je tej osebi neprepoznavna in če v bliţini ni nikogar, ki bi jim pomagal, lahko pride do resnih teţav.. 23.

Zato je spomin eden od osnovnih dejavnikov, ki nas naredi humane, nam da moţnost normalnega bivanja s soljudmi, omogoča funkcioniranje na delovnem mestu, ohranjanje stikov s prijatelji, sorodniki…. Nekaj osnovnih dejstev, povezanih s spominom. spominjanje temelji na duševnih procesih, ki omogočajo pridobivanje, shranjevanje in priklic informacij. Zato govorimo o treh osnovnih procesih: vkodiranju, shranjevanju in priklicu (Areh, 2007); vkodiranje informacij je proces, pri katerem oseba pretvori informacije v takšno obliko, da je le te mogoče vnesti v spomin in poskrbeti, da tam tudi ostanejo. Če si na primer ţelimo zapomniti določeno besedo, pride pri tem do vizualnega vkodiranja vzorca črt in pik, ki pa se potem kot beseda ohrani v spominu (Areh, 2007); pri rutinskih opravilih, ki so popolnoma samoumevne (branje) je le to moţno tako, da vidimo samo prvo in zadnjo črko besede, in sami s pomočjo spomina ugotovimo za katero besedo gre. To je seveda moţno samo pri opravilih, katera so v veliki meri vsakdanja: branje, govorjenje, opravljanje določenih gibov (Areh, 2007); shranjevanje je proces, ki omogoča obstoj vsebin v spominu (Areh, 2007). Priklic informacij pa je postopek, ki omogoča, da se informacije vrnejo, in to takrat, ko jih potrebujemo. Ljudje se mnogo laţje spomnimo določene osebe po fotografijah, kot po opisu. Tudi preizkusi, kjer so ljudje skušali prepoznati neko osebo najprej po opisu, nato pa po fotografiji, so pokazali, da je slednja taktika mnogo bolj učinkovita. Namreč, pri opisu je mnogo teţje povedati npr. kakšen obraz je nekdo imel. Kar je za nekoga okrogel obraz, ni nujno, da je to tudi za drugega. Tudi višina je lahko zelo širok pojem. Če je priča visoka 1,95 metra in bo dala izjavo, da je bil storilec manjše rasti, je potrebno biti dokaj previden, saj je lahko bil storilec visok npr. 1,80 metra. To pa niti ni tako malo, samo gledati je potrebno. 24.

tudi, da različni ljudje zaradi telesnih neenakosti, pomanjkljivosti, doţivljamo enaka dejstva povsem različno (Areh, 2007).. 4.1 DELOVANJE SPOMINA Zapletenost oz. kompleksnost moţganov je večini ljudi nepredstavljiva. Zato tudi primerjava z zelo naprednim računalnikom po mojem mnenju ni najbolj posrečena, saj računalnik opravlja samo tiste funkcije oz. naloge katere smo ga mi naučili, se pravi programirali.. Moje osebno mnenje je, da je nujno potrebno, da je izvajalec intervjuja oseba, ki razume dobro delovanje koncepta funkcioniranja moţganov, sposoben mora biti pričo motivirati in pripraviti njen spomin, da v času intervjuja ''iztisne'' iz sebe vse, kar je moţno, gledano iz strani koristnih informacij za razrešitev oz. pojasnjevanje kriminalnega dogodka. Zanimivo bi se bilo tudi vprašati, kakšne naj bi bile osebnostne lastnosti policista, izpraševalca, ki izvaja intervju. V literaturi, ki mi je bila na voljo, nisem nikjer zasledil ''idealnih'' lastnosti, ki bi jih ţeleli za izvajalca kognitivnega intervjuja. Verjetno je tudi zelo teţko reči, kakšen naj bi bil policist, oz. nekdo, ki opravlja te naloge. Dejstvo pa je, da se ljudje zelo radi zaupamo nekomu, ki na nas deluje pomirjujoče, nam vliva zaupanje in deluje na nas pozitivno. Toda, pričakovati, da bodo vsi izvajalci intervjujev imeli takšne lastnosti, je po mojem osebnem mnenju nerealno. Zato je še toliko bolj pomembno, da policija svojim zaposlenim omogoči izobraţevanje na področju, kjer bi podrobno spoznali delovanje spomina in tudi seveda še širše funkcioniranje človekovega uma. Moţgani so sestavljeni iz pribliţno 10 milijard nevronov, iz vsakega pa se širi na stotine, včasih tudi na tisoče sinaps, ki povezujejo posamezne nevrone. Po njih se poleg električnih impulzov pretakajo še proteini in druge molekule in verjetno igrajo bistveno vlogo pri pomnjenju (Russel, 1990). Kako povečati oziroma spodbuditi delovanje spomina, je za strokovnjake kljub vsej najmodernejši tehniki, ki jo premorejo, še vedno uganka brez jasnega odgovora. Dejstvo je, da lahko spomin utrjujemo in krepimo z vajami, ki so namenjene ohranjanju čistega in. 25.

jasnega spomina. Znano je, da vaje, ki spodbujajo delovanje moţganov, kot so reševanje kriţank, iger z zapletenimi miselnimi vzorci, sestavljanje raznovrstnih oblik …, omogočajo kvalitetnejše in daljše delovanje moţganov (Russel, 1990). Vloga moţganske skorje Praktično vse srednje moţgane prekriva neokorteks oz. kar korteks (moţganska skorja), kot mu pogosteje pravimo. Čeprav jo je le za četrtino celotne prostornine moţganov, vsebuje kar 75 odstotkov od desetih milijard nevtronov. Moţganski skorji pravimo tudi siva snov, saj je zaradi velike gostote krvnih celic sivkaste barve. Nekateri deli moţganske skorje igrajo zelo pomembno vlogo pri senzorični aktivnosti. Zadnji del moţganske skorje je na primer povezan s procesiranjem vizualnih informacij, majhno področje ob strani s slušnimi informacijami, pas, ki poteka od sredine vrhnjega dela moţganske skorje navzdol na obe strani, pa je v zvezi s čutom za tip, vrh tega pa nadzoruje še mišice. Raziskave kaţejo, da veliki deli moţganske skorje nimajo tako ozko določenih funkcij in skrbijo za integriranje informacij različnih čutov, drugače povedano, gradijo celotno prepoznavo sveta. Ta področja se imenujejo tudi asociacijska območja (Russel, 1990). Pri človeški moţganski skorji zbuja veliko pozornosti velikost dveh območij, ki jima ponavadi pravimo čelna reţnja. Čelnemu delu moţganske skorje so skušali pripisati ţe vse naloge oz. sposobnosti, ki se jih je mogoče zamisliti - še posebej tiste višje vrste, kot so čustva, inteligentnost, spomin – in celo voljo samo. Kljub temu, da znanost danes namenja temu področju moţganov veliko pozornosti, tudi danes komaj kaj vemo o njuni nalogi oz. funkcijah (Russel, 1990). V letih po drugi svetovni vojni so skušali zdraviti duševne bolnike s pomočjo lobotomije čelnih reţnjev; presekali so jim vlakna, ki peljejo v frontalni reţenj moţganov, ne da bi jih pri tem prikrajšali za njihove intelektualne sposobnosti, ustvarjalnost, spretnost pri reševanju problemov in podobne naloge. Edini stranski učinek, ki se je pri operacijah te vrste pojavil je ta, da so pacienti postali neobčutljivi na kronične bolečine. Ti so sicer trdili, da bolečino še vedno čutijo, le da jih ta ne moti več. Zato še danes te vrste operacij. 26.

uporabljajo na bolnikih, ki trpijo za rakom v zadnji fazi, in tako jim lajšajo bolečine (Russel, 1990).. Spominska funkcija Zaznavanje in spominjanje sta pri vsakem posamezniku zelo pod vplivom posameznikovih značilnosti, ki pa so jih pomagali oblikovati med drugimi dejavniki: ţivljenjske izkušnje, prepričanja, okolje, motivi, stališča in seveda časovno obdobje pridobivanja informacij in časovno obdobje (Russel, 1990). Pri intervjuju ţelimo pridobiti od priče čim kakovostnejše in popolnejše podatke, ponavadi je zato eden od glavnih motivov pri intervjujancu, da nam pri tem pomaga in nam da odgovore. To pa lahko sproţi nepredvidene odgovore, saj so le ti lahko prilagojeni, in sicer glede na vrednotenje intervjuvanca in naša pričakovanja. Za nas je zelo pomembna spominska funkcija, to je funkcija, ki odloča o kakovosti pričevanj o dogodkih, ki so se zgodili, sestavljena pa je iz: pridobivanja informacij, ki vključuje pridobivanje in vtisnjenje – memoriranje dogodka. Ţe v tej fazi se dogodek umesti in interpretira v skladu s prejšnjimi subjektivnimi izkušnjami, vedenjem oziroma znanji. Ta faza vključuje tudi prenos informacije iz t. i. kratkoročnega – ikoničnega spomina, ki traja morda nekaj desetink sekunde več kot sekundo, je pa izredno popoln, v dolgoročni spomin, ki je spomin v pravem pomenu besede. Kateri deli informacije se bodo prenesli v dolgoročni spomin, je odvisno od mnogih zunanjih in notranjih dejavnikov (Areh, 2007); ohranjanje informacij, ki ga poznamo tudi kot retenca in je pravzaprav ohranjanje informacij. Človeške zmoţnosti dolgoročnega spomina so izjemno velike, mnogo večje, kot se zavedamo. Raziskave so pokazale, da je človek zmoţen hraniti mnogo več informacij, kot pa jih je v določenem trenutku sposoben posredovati. Tako se dejansko ne zavedamo, da imamo nekje v spominu določene podatke, menimo namreč, da smo jih izgubili. Toda res je, da do določenih izgub prihaja, saj istočasno z ohranjanjem podatkov poteka tudi funkcija pozabljanja, ki jo lahko označimo kot odpovedovanje spominske funkcije, kot izgubo sposobnosti, da nek. 27.

podatek iz spomina obnovimo. Pozabljanje je v bistvu to, da nekega dogodka iz preteklosti ne moremo priklicati oz. obnoviti (Areh, 2007); ponovitev dogodka, kjer gre za prepoznavo, ponovitev, priklic ţe pridobljenih podatkov, ki smo jih shranili v spomin. Gre za postopek osveščanja preteklih dogodkov in tudi poročanje o njih. Sama obnova lahko poteka kot prepoznavanje ali pa poročanje o njih. Pri teh obnovitvah je prepoznava pasivno obnavljanje, priklic pa aktivno (Umek, 1998).. 4.2 POZABLJANJE Ena izmed prvih teorij pozabljanja je bila Freudova hipoteza, da je pozabljanje rezultat represije: obdobje, s katerimi so povezani boleči ali tesnobni spomini, podzavestno potlačimo; če se ga ne spominjamo, se nam tudi ni potrebno soočati z temi asociacijami, ki jih zbuja. To lahko, čeprav redko, pripelje do stanja, ki mu pravimo fuga in v katerem človek praktično v celoti pozabi svojo preteklost (Russel, 1990). Pri duševno zdravih ljudeh, ki sem ter tja kaj potlačijo vase, bi lahko s pomočjo te teorije razloţili pozabljivost, toda samo za zelo majhen del, ostalo pa ne moremo pripisati potlačitvi (Russel, 1990). Teorija o razkroju pravi, da spominska sled sčasoma zbledi. Razkroj je neustavljiv, kajti dogaja se namreč to, da je spomin kodiran v proteinskih spremembah v vseh moţganih, potem pa se ta začne razkrajati, ko se nekateri proteini vrnejo v prvotno stanje. Tako spomin čedalje bolj bledi in vse teţje si ga je priklicati v misli. Kar nekaj je dokazov za to, da je razkroj krivec za pozabljanje, toda še posebej za kratkoročni spomin naj bi bila kriva v največji meri interferenca (Russel, 1990).. Interferenca. Teorija o interferenci govori, da je vzrok pozabljanja v tem, da enostavno enega spomina na nek dogodek ne moremo več razlikovati od drugega. To naj ne bi pomenilo, da sama sled, spomin obledi, temveč se to zgodi zaradi tega, ker se spomini kopičijo, še posebej taki s podobnimi asociacijami in pomeni, postane vse teţje se spomniti izvorne, idejne snovi. Povedano drugače, spomini se med seboj mešajo.. 28.

Interferenca naj ne bi nastajala predvsem zaradi prezasedenosti spomina, glavni krivec naj bi bilo namreč dejstvo, da do tega pride zaradi pomanjkanja ustreznih spominskih ključev, razlik, kako bi en spomin ločili od drugega (Russel, 1990).. 4.3 VPLIV KONTEKSTA NA SPOMIN Če se hočemo nečesa spomniti, na primer nekega dogodka iz preteklosti, je potrebno, da ob tem skušamo osveţiti okoliščine, v katerih smo si zapomnili originalen dogodek. Tem večja, kot bo podobnost med originalnimi okoliščinami in okoliščinami, v katerih skušamo priklicati spomin, bolj je verjetno, da bo priklic tega dogodka uspešen. Pri tem načinu priklica nekega dogodka lahko govorimo o vplivu konteksta na spominjanje oz. o tako imenovanem učinku konteksta (Areh, 2007). Učinek vpliva konteksta lahko vidimo skorajda vsak dan pri zelo enostavnih stvareh, kot je npr. če nekaj pozabimo, primer kakšno stvar. V tem primeru je najbolje, da se zatečemo k rekonstrukciji dogodka v glavi. Vprašamo se, kje smo bili nazadnje, ko smo ta predmet še imeli oz. uporabljali (Areh, 2007). S takšno rekonstrukcijo dogajanja podoţivimo dogajanje oz. gibanje po prostoru. Takšen koncept se velikokrat izvede tudi na prizorišču zločina, s tem lahko bistveno pomagamo k oţivitvi spomina priče (Areh, 2007). Raziskave kaţejo, da je spominjanje bistveno uspešnejše, če je oseba pod enakim vplivom psihofizičnega stanja, kot je bila v času dogodka. To pomeni, da če je nekdo nekaj videl pod vplivom določenih snovi, kot so: alkohol, mamila ..., se bo ta oseba bistveno hitreje spomnila, kaj se je dogajalo, če bo pri priklicu pod vplivom teh istih snovi. Toda to ne pomeni, da se bolje spominjamo, ko smo pod vplivom raznovrstnih psihoaktivnih snovi. Te nam dolgoročno slabo vplivajo na našo sposobnost pomnjenja in tudi na ostale psihofizične in motorične sposobnosti (Areh, 2007). Za uspešno izveden intervju je zelo pomembno, da izpraševalec dobro pozna osnove delovanja spomina. To znanje mu bo zelo koristilo, toda samo če ga bo znal pravilno uporabiti. Pri vsakem človeku so različne metode in načini dela, ki se bodo izkazale za. 29.

zanj uspešne. Zato ni enostavnega recepta oz. navodil, ki bi usmerjale policista, kako poskušati doseči, da se iz priče dobi podatke, ki se jih le ta trenutno ne spomni. Za uspešno pridobitev teh podatkov, mora izpraševalec biti sposoben dobro ''prebrati'' pričo, oceniti kakšne so njene sposobnosti, ter na podlagi izkušenj, intuicije, ter trenutne situacije skušati dobiti iz priče maksimalno količino podatkov. Zato pa potrebujemo zelo izkušenega, izobraţenega in motiviranega izpraševalca in seveda tudi pričo, ki se mora zelo potruditi, ter maksimalno pomagati pri izvedbi intervjuja.. 30.

5 UPORABA KOGNITIVNEGA INTERVJUJA PO SVETU IN PRI NAS Policije po svetu tehniko kognitivnega intervjuja uporabljajo zelo različno. Najbolj razviti oz. napredni so pri tem v Zdruţenih drţavah Amerike, ki so seveda prvi storili korak, in so sedaj ţe daleč naprej pri uporabi te tehnike. V Evropi je najbolj napredna drţava Anglija, ki zaradi dokaj podobnega pristopa policije, kot je v ZDA, sama veliko uporablja to tehniko in jo skuša čim hitreje integrirati v policijske vrste. Tudi skandinavske drţave so tehniko kognitivnega intervjuja sprejeli z velikim navdušenjem, je pa velikemu razmahu zasluţno tudi dejstvo, da je iz teh drţav kar nekaj zelo znanih psihologov, ki so sodelovali od samega začetka pri razvoju te tehnike in tudi pri prvih raziskavah, in sedaj to znanje uspešno prenašajo naprej na svoje študente (Fisher idr., 1992). Za večji razmah uporabe te tehnike v Ameriki kot drugje, je potrebno vedeti, da njihova policija daje zelo velik pomen na dostopnost policije občanom, kar v praksi pomeni, da se policija veliko ’’pogovarja’’ z občani, jih posluša in upošteva njihove ţelje in pripombe. To se odraţa predvsem tako, da so ljudje bolj zadovoljni z delom policije, posledično to pomeni, da se občani laţje odprejo policiji pri sodelovanju z njimi. Pri nas je uporaba kognitivnega intervjuja pri intervjuvanju prič kaznivih dejanj zaradi kadrovskih in finančnih virov, ki so seveda zelo omejeni, v začetni fazi. V zadnjih letih so se sicer začele dogajati spremembe na tem področju, toda počakati bo potrebno še kar nekaj časa, da bomo dosegli raven, ki je trenutno v ostalih razvitih zahodnih drţavah.. O dejanjih, ki bi bila potrebna, da bi se ta tehnika pri nas bolj uporabljala, sem nekaj napisal v poglavju, kjer sem se skušal opredeliti, kaj bi bilo potrebno storiti pri nas, da bi tudi v Slovenski policiji ta tehnika bolj zaţivela. Glede na podatke, ki pa so bili meni osebno teţje dostopni, ne morem trditi, da se tehnika kognitivnega intervjuja ne uporablja. Policisti, še posebej mlajše generacije, katere so se izobrazile tudi na Fakulteti za Varnostne vede poznajo to tehniko, kajti pri predmetu psihologije so bili s prednostmi te tehnike seznanjeni. Je pa potem veliko odvisno od vsakega posameznika, kako bo pridobljeno znanje znal implementirati v svojem vsakodnevnem delu (Černigoj, 2000). 31.