Doživljanje poklicnega stresa pri policistih : diplomsko delo

Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede. DIPLOMSKO DELO Doţivljanje poklicnega stresa pri policistih. Teja Zatler November, 2009. Mentor: docent dr. Igor Areh.

Zahvala Najlepše se zahvaljujem docentu dr. Igorju Arehu za mentorstvo..

Kazalo 1 Uvod ...................................................................................................1 2 Definicije stresa, poklicnega stresa, stresa policistov ...................2 2.1 Definicija stresa in pristopi k opredelitvi stresa ...............................................................2 2.2 Stresna reakcija ................................................................................................................4 2.3 Poklicni stres .....................................................................................................................5 2.4 Stres pri policistih .............................................................................................................6. 3 Dejavniki stresa ................................................................................8 3.1 Individualni dejavniki stresa .............................................................................................9 3.1.1 Storilnostna naravnanost ..........................................................................................11 3.1.2 Druţinska vloga .......................................................................................................11 3.1.3 Osebnost kot individualni dejavnik stresa ...............................................................12 3.1.4 Jasna identiteta .........................................................................................................14 3.2 Organizacijski stresorji...................................................................................................14 3.3 Stresni dejavniki pri policistih ........................................................................................16 3.3.1 Osebnost pri policistih kot dejavnik stresa ..............................................................18 3.3.2 Organizacijski stres pri policistih.............................................................................19 3.3.4 Vrednotenje dela pri policistih .................................................................................20. 4 Posledice stresa ...............................................................................22 4.1 Posledice stresa za posameznika ....................................................................................23 4.3.1 Psihosomatske motnje kot odgovor na stres ............................................................24 4.3.2 Psihosomatske motnje pri policistih ........................................................................26 4.2 Posledice stresa za organizacijo.....................................................................................27. 5 Stigmatizacija .................................................................................30 5.1 Opredelitev stigme ..........................................................................................................30 5.2 Stigma psihosomatskih motenj pri policistih in policijska subkultura ..........................31. 6 Metode spoprijemanja s stresom ..................................................33 6.1 Psihoterapija ...................................................................................................................33 6.2 Alternativne metode spoprijemanja s stresom in njegovimi posledicami .......................34 6.3 Preventivne dejavnosti spoprijemanja s stresom na delovnem mestu ............................36 6.3.1 Promocija zdravja ....................................................................................................37 6.3.2 Obstoječe preventivne dejavnosti boja proti stresu .................................................38 6.3.3 Primer protistresnega programa za policiste v Slovenski policiji ............................42 6.3.4 Policijska etika .........................................................................................................43. 7 Ugotovitve nekaterih raziskav o stresu pri policistih .................45 7.1 Analiza stresnih dejavnikov v policiji in preprečevanje njihovega vplivanja.................45 7.2 Psihosocialni status in delovne razmere delavcev ONZ .................................................48 7.3 Druge raziskave o stresu policistov ................................................................................49. 8 Sklep in razprava ...........................................................................52 9 Zaključek ........................................................................................56 10 Literatura in viri ..........................................................................57.

Povzetek V diplomski nalogi sem preučevala problem doţivljanja poklicnega stresa pri policistih. Na začetku sem podrobneje preučila, kaj je to stres ter dejavnike in posledice stresa, opisala tako imenovani poklicni oziroma organizacijski stres, individualne dejavnike stresa ter posledice stresa. Na osnovi rezultatov mnogih raziskav velja policijsko delo za enega od najbolj stresnih poklicev, zato sem v diplomski nalogi podrobneje analizirala stres pri policijskem delu. Opisala sem, kako se s problemom stresa in posledicami, ki jih stres povzroča, spopada svet, kakšne so obstoječe preventivne dejavnosti v Evropi in po Sloveniji ter ugotavljala, kakšne so obstoječe preventivne dejavnosti poravnavanja s stresom tako pri splošni populaciji kot v policijskih organizacijah. Podrobneje sem analizirala stresne dejavnike pri policistih, vpliv stresnih dejavnikov ter psihosomatske posledice stresa. Govorila sem o stigmatizaciji, ki je posledica policijske subkulture in se kaţe kot zakoreninjeno vedenje pri policistih ter zaznamuje psihosomatske bolezni pri policistih, in o posledicah neuspešnega oziroma manj uspešnega spoprijemanja s stresom med delavci policije. Govorila sem, zakaj je pri reševanju problematike pomembno razumevanje policijske subkulture ter policijske etike in kakšno vlogo to igra pri uvajanju novih vrednot v policijo. Na osnovi ţe opravljenih analiz sem ugotavljala stanje preventivnih dejavnosti za obvladovanje psihosocialnih obremenitev pri policistih, kot so programi in dejavnosti poravnavanja s stresom v slovenski policiji. V diplomski nalogi sem zagovarjala hipotezo, da ima pri preprečevanju in tudi zdravljenju s stresom povezanih motenj in teţav pri policistih glavno vlogo policijska organizacija. Da se je treba problema stresa lotiti prav na organizacijski ravni, sem poskušala podkrepiti z rezultati ţe opravljenih raziskav. Na osnovi rezultatov raziskav sklepam, da trenutne aktivnosti, posvečene preventivnim dejavnostim in dejavnostim za zmanjšanje stresa pri policistih, ne pripomorejo dovolj k obvladovanju stresa pri policistih. Ugotavljala sem, da je policijska subkultura, ki se razvije kot prilagoditvena reakcija policistov na razmere pri policijskem delu, eden glavnih razlogov za neuspešno spoprijemanje s stresom (in vzrok oteţenega spreminjanja vedenja) pri policistih. Zagovarjala sem stališče, da je sprememba vrednot ključnega pomena in pomeni prvi korak. pri uvajanju protistresnih programov za. policiste. Ključne besede: stres, organizacija, policija, poklic, policisti, stigmatizacija, subkultura.

Experiencing working stress among police officers. Summary My graduation thesis concentrates on the issue of stress among police officers. At first, I examined in detail the stress and stress factors, described the so called professional or organizational stress, individual stress factors and the effects of stress. Based on the results of a number of research studies, the police work is one of the most stressful professions. Therefore, I have focused my attention on the detailed analyses of stress in police work. I have described how the world confronts the issue of stress, what its effects are and what the existing preventive activities in Europe and Slovenia are. Furthermore, I have identified the existing preventive activities of dealing with stress in general population as well as in police organizations. Specifically, I have analyzed the stress factors as perceived by police officers, the impacts of stress factors and psychosomatic consequences of stress. I spoke about the stigma which is a part of the police subculture rooted behavior among police officers and which marks the psychosomatic diseases of police officers. Additionally, I have concentrated on the effects of the unsuccessful or less successful dealing with stress among the workers with police force. I have pointed out why it is necessary to understand the police subculture and police ethics to tackle the issue effectively and I have also pointed to their role in introducing new values into the police force. On the basis of conducted analyses, I established the status of preventive actions for dealing with psychosocial burden on police officers, such as programs and activities for reducing the stress in the Slovenian police force. In my thesis, I defend the hypotheses that the police organization plays the main role in preventing and treating stress-related disorders and similar problems faced by police officers. The issue of stress should be tackled at the organizational level, which I have underpinned with the results of the performed research studies. Taking these results into consideration, I have concluded that current activities aimed at preventing and reducing the stress experienced by police officers are not sufficient to manage their stress. I have established that the police subculture which develops as an adaptation reaction of police officers to the conditions of their work is one of the key reasons, making behavior of police officers more difficult to.

change. My standpoint is that the change in values is essential and the first step in introducing anti-stress programs for police officers. Key words: stress, organization, police, profession, police officers, stigmatization, subculture.

1 Uvod Današnji način ţivljenja, ki ga narekuje vsesplošni napredek, vse pogosteje sili k pribliţevanju skrajnim mejam človeških psihičnih zmoţnosti. Zato je stres pereč problem današnje druţbe. Stres torej ni le problem vsakega posameznika, temveč celotnega druţbenega okolja, v katerem posameznik ţivi. »Enega največjih izzivov glede varnosti in zdravja v Evropi predstavlja stres na delovnem mestu. Kar sedemdeset odstotkov sodobnih bolezni je povezani s stresom. Statistike kaţejo, da skoraj vsak četrti delavec trpi zaradi stresa, z njim pa je povezanih od 50 do 60 odstotkov vseh izgubljenih delovnih dni, kar predstavlja veliko škodo z vidika človeške stiske in gospodarske uspešnosti« (Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu, 2009). Med enega najbolj stresnih poklicev lahko štejemo poklic policista. Organizacija, kjer je vsak tretji član nezadovoljen s svojim delom, teţje funkcionira, kar zahteva analize in primerno ukrepanje. Od policistov se pričakuje vsesplošna psihosocialna in psihofizična kondicija, kot so komunikacijska spretnost, občutek za soljudi, čut za nevarnost, razsodnost, hipno reagiranje, fizična pripravljenost. Poleg tega je policijsko delo zaradi svojih lastnosti še pogosteje kot nekatere druge vrste dela mnogokrat izpostavljeno tudi nenaklonjeni. organizacijski. klimi,. oteţenim. druţinskim. odnosom,. drugim. organizacijskim, zunanjim stresorjem (na primer zaradi prestavljanja na druga delovna mesta, dolgočasnega dela, kar ni v skladu s pričakovanji o policijskem poklicu, in podobno). Postavlja se nam vprašanje, kako policijska organizacija poskrbi za svoje zaposlene tudi na področju preprečevanja stresa. V diplomskem delu sem med drugim ugotavljala, kaj vse predstavlja dejavnike stresa pri policistih, koliko se policiste ozavešča o problematiki stresa ter koliko se jim nudi moţnost nabiranja znanja, s katerim bi imeli boljše komunikacijske sposobnosti in druga pomembna znanja, potrebna za opravljanje policijskega dela, s katerimi bi bili lahko tudi sami aktivni pri vzdrţevanju svoje psihofizične kondicije.. 1.

2 Definicije stresa, poklicnega stresa, stresa policistov. 2.1 Definicija stresa in pristopi k opredelitvi stresa Definicije stresa Obstajajo številne definicije stresa. Prvič je bil termin besede stres uporabljen v 17. stoletju (Boţič, 2003). Prvi je stres definiral Hans Selye kot nespecifično reakcijo organizma. Definira ga kot stereotipni prilagojevalni, biološki, zaščitni mehanizem na različne zahteve ali vplive okolja. Stresne reakcije je poimenoval kot splošni adaptacijski sindrom, ki poteka v treh fazah. Prva faza je faza alarma, druga faza je faza rezistence (odpora), tretjo fazo pa je poimenoval faza izčrpanja (po Umek, Selič, 1994). Pagon (2004) stres opredeli kot običajno posledico kompleksne interakcije med stresorji, situacijo in posameznikovo ranljivostjo. Ravno zaradi te kompleksnosti učinek stresnih dejavnikov občuti vsak po svoje. Ključnega pomena, kako se bo posameznik odzval pri čezmernih obremenitvah, je stanje, v kakršnem je trenutno - v duševnem in telesnem pogledu. Od posameznikove osebnosti je odvisno, kdaj bodo določene okoliščine zanj postale stresne in kdaj jih ne bo doţivel kot takšne.. Stres tudi Looker in Gregson (1993) definirata kot neskladje med dojemanjem zahtev in sposobnostjo za obvladovanje zahtev. Razmerje med dojemanjem zahtev in oceno sposobnosti za spoprijemanje s pritiskom odločilno vpliva na to, ali bomo stres doţivljali kot škodljivega ali ne. Schmidt (2003) pravi, da je stres stranski proizvod urejene druţbe, katera nam vsiljuje vse višje zahteve. Pravi, da gre lahko za resnične omejitve ali privzgojene, namišljene omejitve. Slednje nastanejo zaradi moralnih, etičnih vrednot, predsodkov, stereotipov itd.. 2.

Stotland je stres opredelil kot človekovo preobremenjenost v neki situaciji (po Umek, 1991). Preobremenjenost povzročajo različni dejavniki, stresorji. Dogajanje v okolju, ki vpliva na človeka na fizični, psihološki, biološki in socialni ravni, ima pozitivne kot tudi negativne posledice, zato ga je teţko strniti v kratko definicijo. Enaki vplivi iz okolja lahko na različne ljudi v istem času vplivajo različno, prav tako lahko enaki vplivi okolja na iste ljudi v različnem času vplivajo različno (Halenberger, po Meško, Višnikar, 2001). Stres bi lahko na splošno opredelili kot človekovo preobremenjenost v neki situaciji, katero povzročajo različni dejavniki, ki jim pravimo stresorji. Te pa delimo na fizične (vročina, hrup, mraz), biološke (poškodba, bolečina), psihološke (čustva, pričakovanja, nezadovoljene potrebe) in socialne (brezposelnost, spori v druţini, spori pri delu itd). Stres je lahko pozitiven ali negativen. Pozitivnemu stresu pravimo eustres in na človeka deluje spodbudno, da človek konstruktivno razreši situacijo, katero je dojemal kot stresno – fizične in mentalne sposobnosti se pri eustresu povečajo. Negativnemu, škodljivemu stresu pa pravimo distres. Ko ne moremo vzdrţevati ravnovesja med našimi odnosi, z nenehno se spreminjajočim okoljem in njegovimi zahtevami, se ravnovesje v človeku lahko poruši. Takrat začnejo prevladovati škodljivi učinki stresa (distres) (Umek, 1991).. Pristopi k definiranju stresa Glede na izvor stresa so avtorji razvili različne pristope k definiranju stresa (po Vončina, 2008):. -. Inţenirski pristop: Pri tem pristopu se stres obravnava kot zunanja sila, ki deluje. na posameznika. Ko se preseţe stopnja tolerance, nastane škoda. Pri zgodnjih raziskavah so uporabljali model stimuliranja stresa, ko so ugotavljali njegove vzroke v delovnem okolju. Veliko pozornost so namenili fizičnim pogojem. Ta model ne upošteva razlik med posamezniki. -. Fiziološki pristop: Ta pristop dojema stres kot fiziološki odgovor posameznika na. zahteve okolja. Model odziva se je razvil v medicini. Začetnik te teorije je bil Hans Selye. Selye postavi koncept s stresom povezane bolezni in uvede generalni adaptacijski sindrom (GAS). Ta mehanizem je človeku v pradavnini omogočal, da se je človek. 3.

ustrezno in učinkovito prilagajal spremembam. GAS je odziv na nevarnost, ki je v naravi zahtevala boj ali beg. Selye tako opredeli faze stresa. -. Psihološki pristop: Interaktivni model nastane kot odgovor na kritike prejšnjih. dveh modelov. Stres predstavlja situacija, ki predstavlja potencialni vir stresa, sama po sebi pa ni stresna. Stres nastane v interakciji z okoljem in posameznikom in je posledica neskladja med posameznikovimi zmoţnostmi in sposobnostjo ter zahtevami, ţeljami okolja. Gre za psihološki in fiziološki odgovor posameznika na neskladja zahtev. Novejše razlage skušajo bolj celostno zajeti tudi vpliv osebnosti na potek stresne situacije.. 2.2 Stresna reakcija Stresna reakcija ali odziv je psihonevroendokrina in imunološka reakcija telesa na stresogeni dejavnik po osebnem videnju problema in osebnem borbenem načrtu. Cilja stresne reakcije sta priprava in prilagoditev telesa na nove izzive in okoliščine ter njihovo premagovanje oziroma obvladovanje (Starc, 2007). Stresna reakcija se je razvijala skozi milijone let (ţival in človeka je pripravila na prilagoditev na nove okoliščine in izziv ter v boju za preţivetje na spopad ali umik). Dogodki sami po sebi niso nujno stresni, pomemben je naš lasten odziv nanje (subjektivna ocena posameznika). Stresna reakcija je dejansko pozitivna biološka reakcija. Kadar je stresna reakcija prevelika ali pa se ponavlja brez počitka, ima lahko negativne učinke na zdravje, v tem primeru govorimo o negativnem stresu, ki mu pravimo distres.. Stresne reakcije potekajo nenehno, prav tako kot nenehne spremembe v okolju, kateremu se je treba prilagajati. Če te spremembe v človeku sproţijo občutek preobremenjenosti, govorimo o škodljivem stresu - distresu. Selye stresne reakcije imenuje splošni adaptacijski sindrom, ki poteka v treh fazah (po Youngs, 2001):. 4.

-. Faza alarma (klic pripravljenosti): To je faza »boja in bega«. Telo se pripravi na. aktivnost, zato v telesu začnejo potekati alarmne reakcije, ki jih povzroči avtonomni ţivčni sistem. V tej fazi se poveča pozornost, srčni utrip naraste, da se telo pripravi na boj ali beg. Če telo v fazi alarma ni učinkovito, se premakne v naslednjo fazo. -. Faza rezistence (odpora ali prilagoditve): Po končanem stresnem dogodku poskuša. telo umiriti stresno reakcijo, kadar groţnja poneha. Za to fazo je značilno zatajevanje čustev, oţenje interesov itd. Telo se poskuša umiriti. In če groţnja ne poneha, preidemo v tretjo fazo. -. Faza izčrpavanja (izgorelost): Nekatere reakcije telesa se ustalijo, napetost mišic. ostaja, ko stresor ţe izgine, in če se takšno stanje nadaljuje, se prilagoditveni mehanizmi izčrpajo. Posledice so telesna utrujenost in izguba proţnosti, ki je potrebna za obvladovanje stresa.. 2.3 Poklicni stres Začetki raziskovanja stresa v organizacijah segajo v prvo svetovno vojno v ZDA. Psihologi so preiskovali osebe, ki so se znašle v ekstremno stresnih situacijah. Preučevali so njihove reakcije ter natančno opisali posledice stresa (predvsem med vojaki) (Selič, 1999). Danes bi lahko stres na delovnem mestu opisali kot nekaj, čemur se v sodobnem tempu ţivljenja ne moremo izogniti. Teţko najdemo splošno definicijo organizacijskega stresa, saj ima vsak poklic s svojimi specifikami lahko sebi lastno definicijo stresa. Poklicni stres lahko na primer definiramo kot dogodek ali niz dogodkov nefizične narave, ki jih udeleţenec zaznava kot napad, in se odraţajo v fizičnem, duševnem ali čustvenem boju oziroma njegovem odzivu. Dlje časa trajajoče notranje obrambne in napadalne reakcije pa povzročajo škodo telesnemu in duševnemu zdravju (Raitano in Kleiner 2004, po Klemenčič, 2006).. 5.

Študije zadnjih let pa se predvsem osredotočajo na zmanjšanje ravni delovnega stresa, na ekonomske stroške, ki nastanejo kot posledica stresa, ter na osebnostne spremembe posameznikov kot posledice stresa.. Beehr in Newman stres na delovnem mestu opredelita kot situacijo, kjer dejavniki dela delujejo na zaposlene tako, da se spremeni oziroma poruši posameznikovo fizično ali psihično stanje, to pa pomeni, da je porušeno ustaljeno delo zaposlenega (po Boţič, 2003).. Veliko avtorjev si je enotnih, da se delovni stres v veliki meri pojavlja kot posledica pomanjkanja znanja o vodenju in organizaciji dela na učinkovit način, kar pomeni, da je organizacijski stres največkrat tudi odraz slabe organiziranosti.. 2.4 Stres pri policistih Policijsko delo je specifično in vseh stresorjev se ţe zaradi same narave dela policistov ne da regulirati. Nevarnost policijskega dela, policijska subkultura, osebnostne značilnosti policistov, vse to in še marsikaj govori o nujnosti podrobnejše obravnave stresa v policiji. Policisti se ţe po sami naravi svojega dela močno razlikujejo od drugih poklicev. Policijsko delo jim predstavlja način ţivljenja. Na policista pretijo nevarnosti, ki ga lahko telesno in zdravstveno ogroţajo, in dogodki, ki ga lahko čustveno prizadenejo. Nevarnost vlog, ki jih predstavlja policijski poklic, izhaja iz preteţno represivne dejavnosti kot konvencionalne policijske dejavnosti. Stresni dogodki so po naravi kumulativni in v medsebojni reakciji, kar vpliva na policiste na emocionalni bolj kot na racionalni ravni (Umek, 1991).. Policisti imajo pooblastila in prisilna sredstva, s katerimi ukrepajo zoper posameznike ali mnoţice, da bi zavarovali ţivljenja ljudi, njihovo osebno varnost in premoţenje, preprečevali, odkrivali in preiskovali kazniva dejanja in prekrške, odkrivali in prijemali storilce kaznivih dejanj in prekrškov in drugo. Njihovo delo je tesno povezano z ljudmi,. 6.

med katerimi je veliko ljudi asocialnih, in tudi zato je poklic oziroma delo policista eno od najbolj stresnih. Policisti se srečujejo z ţrtvami in storilci kaznivih dejanj, na področju prometa se srečujejo s kršitelji predpisov o varnosti cestnega prometa, obravnavajo prometne nezgode, v katerih so osebe poškodovane ali so zaradi poškodb umrle, pri varovanja drţavne meje lahko policisti naletijo na osebe, ki ţelijo ilegalno prestopiti drţavno mejo. Od policistov se zahteva zakonitost, strokovnost, odgovornost, zanesljivost, samostojnost, komunikativnost, spoštljivost in humanost v postopkih. Policisti so tako izpostavljeni najrazličnejšim pritiskom, ki povzročajo stres, ta pa povzroča stanja, kot so utrujenost, razdraţljivost, nestrpnost, jeza, pikrost, brutalnost, neosredotočenost in tako dalje. Postopki z drţavljani nemalokrat vodijo do konfliktnih situacij in posledično celo do neupravičene uporabe prisilnih sredstev in pritoţb (Meško, Višnikar, 2001). Po drugi strani pa lahko stres pri policistih predstavlja tudi monotono in nekreativno delo. Policistovo ţivljenje je v nenehni napetosti. Stresni so lahko opravki s sodišči, razmere z javnostjo, delo v izmenah, slabi odnosi v organizaciji, dolgočasje, osebni dohodki itd. Zaradi stresa se zmanjša delovna uspešnost, naraščajo telesni, čustveni problemi in psihosomatske bolezni (podrobneje bom o vzrokih stresa pri policistih in njihovih posledicah govorila v poglavjih, ki sledijo). Zanimanje za stres v policiji je največje v razvitih drţavah, kjer se zavedajo, da je stres lahko posledica avtokratične vodstvene ureditve, preobilice dela, pomanjkanja osebnega priznanja, problematičnih razmer med policijo in javnostjo, administrativnih del za policijsko delo in podobno (Pečar,1993).. 7.

3 Dejavniki stresa Povzročitelji stresa so tako imenovani stresorji. Stresorje lahko opredelimo kot različne dejavnike, ki povzročijo obremenjenost (Meško, Višnikar, 2001). Ti dejavniki so lahko (Meško, Višnikar, 2001):. -. fizični: bolečine ob poškodbah, hrup,. -. psihološki: čustva, pričakovanja in razočaranja,. -. socialni: nezadovoljstvo pri delu, spori v sluţbi, druţini.. Stres nastane iz občutka, da nismo sposobni obvladovati vseh zahtev iz okolja. Pagon (2004) razdeli dejavnike stresa na:. -. dejavnike fizičnega okolja,. -. dejavnike socialnega okolja,. -. dejavnike delovnega okolja.. Zaradi vse večjega tehnološkega razvoja, konkurence, ki se razvija na trgu, in različnih dejavnikov, ki so posledica zahtev dela v druţbi, ki zahteva vse več, zasledimo vse večji porast delovnega stresa.. Vire delovnega stresa lahko razdelimo v kategorije (Rollinson, Broadfield, Edwards, 1998):. -. individualni dejavniki (osebnostne značilnosti posameznika),. -. organizacijski stresorji (organizacijske značilnosti),. -. druţbeni stresorji, ki so posledica ekonomskih, socialnih in tehnoloških sprememb.. Dejavniki stresa so lahko pomembne ţivljenjske spremembe (sprememba v načinu dela, ločitev, smrt sorodnika ali bliţnje osebe in resnejše bolezni). Stres pa lahko povzroči tudi premajhna obremenitev z delom, neizkoriščenost lastnih potencialov, nejasne delovne naloge, premalo sodelovanja pri sprejemanju odločitev, ki se nanašajo na delovno mesto,. 8.

ekonomske razmere posameznika in splošni klimatski pogoji, kot sta previsoka vročina ali onesnaţenost. »Splošni dejavniki stresa, povezanega z delom, so pomanjkanje nadzora nad delom, neustrezne zahteve, naloţene delavcem, ter pomanjkanje podpore sodelavcev in nadrejenih« (Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu, 2009).. Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu (2009) opredeljuje dejavnike, povezane s stresom, na katere je treba biti pozoren:. -. prevelika delovna obremenitev ali izpostavljenost fizičnim nevarnostim,. -. koliko nadzora imajo delavci nad tem, kako opravljajo svoje delo,. -. ali delavci razumejo svoje vloge,. -. Odnosi – obravnava teţav, kot sta nadlegovanje in nasilje,. -. kako sodelavci in nadrejeni podpirajo zaposlenega,. -. kakšno usposabljanje potrebujejo delavci za opravljanje svojega dela.. Obstajajo pa tudi dejavniki stresa, na katere nima vpliva niti posameznik niti organizacija in izvirajo iz okolja (na primer zakonodaja).. 3.1 Individualni dejavniki stresa Moderne teorije upoštevajo, da ima stres močno subjektivno komponento, zato posamezniki enake situacije različno vrednotijo z vidika stresogenosti, kar pa se kaţe tudi pri procesu ocenjevanja stresa. Kako se bo posameznik spoprijemal s stresno situacijo, je odvisno tudi od posameznikove predstave o njegovih sposobnostih o obvladovanju situacije. Individualne razlike posameznika tako tudi narekujejo odnos do stresa.. Vzroke za odnos do stresa, ki se od posameznika do posameznika razlikuje, je odvisen od tega, kako bo posameznik ocenil situacijo, kako se bo nanjo čustveno odzval in kako bo situacijo obvladoval (Cox, Griffiths, Rial Gonzalez, 2000).. 9.

Zaradi individualnih razlik lahko posameznik situacijo oceni kot groţnjo ali izgubo, drugi posameznik pa lahko enako situacijo vidi kot izziv. Tudi čustveni odziv je tako drugačen. Posameznik, ki situacijo oceni kot groţnjo, vidi v njej problem in se odzove s strahom, obupavanjem, razočaranjem. Posameznik, ki situacijo vidi kot izziv, pa situacijo doţivlja kot pozitivno in se tudi uspešneje spoprime s stresno situacijo. Ali bo posameznik neko situacijo videl kot izziv ali kot groţnjo, pa je odvisno tudi od moderatorjev, kot so socialna opora, uravnovešenost med delovnim in zasebnim ţivljenjem, občutek nadzora nad delovnimi operacijami in posameznikov pogled na svet. Moderatorji vplivajo na doţivetje dogodka, oceno pomembnosti dogodka ter tako človekov odziv in posledice. Med individualne stresorje štejemo stresorje, ki so odvisni od vsakega posameznika, kot so sposobnosti posameznika, osebnostne lastnosti, agresivnost, samopodoba, način poravnavanja s stresom, vrednote, odnos do dela, motivacija, delovna doba, prehrana, uţivanje alkohola in drugo. Kako posameznik dojema neko situacijo, je odvisno od inteligence, izkušenj, izobrazbe in samozaupanja. Odnos do stresa je različen glede na posameznikovo oceno situacije, kako bo posameznik situacijo obvladoval in kakšen bo njegov čustveni odziv na stresno situacijo. Individualne dejavnike, ki vplivajo na doţivljanje stresa pri posamezniku, bi tako lahko razdelili na:. -. osebnost,. -. pretekle izkušnje posameznika,. -. njegove socialne okoliščine.. Individualni dejavniki, kot so neustrezna izobrazba, neizpolnjene ambicije, prepozna redna zaposlitev in posledično premalo delovne dobe, pa vplivajo tudi na pojave preobremenjenosti na delovnem mestu. Dejavniki stresa na delovnem mestu, ki izvirajo iz posameznika in jih uvrščamo med individualne dejavnike stresa, so lahko negotovost vloge, konfliktnost vloge, preobremenjenost z delom, časovni pritiski in podobno.. 10.

Tudi motivacija človeku pomaga, da laţje prenaša razne ţivljenjske obremenitve. V strokovni literaturi pripisujejo visok odstotek »psihiatričnih izgub« ravno slabi motivaciji (Ţagar, 1997). Dejavnike, ki prispevajo k (uspešnemu) soočanju s stresom, pa Seličeva (Selič, 1994) opredeli kot:. -. storilnostna naravnanost,. -. druţinska vloga,. -. osebnostna zrelost,. -. jasna identiteta.. 3.1.1 Storilnostna naravnanost Osebe, odprte za izkušnje, z nadzorom nad lastnim ţivljenjem, ustrezno stopnjo samokontrole in organiziranosti imajo večjo moţnost adaptacije, ki je pomemben prediktor zdravja. Navzven usmerjena agresivnost in nadzor nad lastnim telesom kaţeta na storilnostno naravnanost, kar je pomemben dejavnik pri doţivljanju in poravnavanju stresa (Selič, 1994).. 3.1.2 Družinska vloga Raziskave govorijo o pomembnem vplivu domačih razmer in problemov zunaj dela na zadovoljstvo pri delu, kar je velik dejavnik stresa. Druţina namreč predstavlja močan izvor socialne podpore, saj je pomembno mesto samopotrjevanja in samoopredelitve. Prilagajanje v domačem okolju je osrednjega pomena za prilagajanja in splošno dobro počutje skozi vse ţivljenje (Selič, 1994). Druţinska vloga je povezana z občutkom osebne vrednosti in osnovne identitete. Konflikt med delovnim in druţinskim ţivljenjem vpliva na emocionalno ter fizično počutje policistov in na stopnjo zadovoljstva z delom. To je lahko tudi posledica značilnosti policijske subkulture, kjer je norma konflikta med zahtevami dela in zahtevami druţine nekako sprejeta, zato je verjetno, da policisti ta konflikt doţivljajo kot 11.

značilnost svojega poklica (Pagon, Lobnikar, Butinar, 2005). Policisti se srečujejo z druţini nenaklonjeno miselnostjo v organizaciji, deleţni so premalo organizacijske opore, kar vpliva na razmišljanje o odpovedi, manjše zadovoljstvo z delom in ţivljenjem.. 3.1.3 Osebnost kot individualni dejavnik stresa Ker stresnih dogodkov ne doţivljajo vsi ljudje enako, Umek (1991) meni, da so razlike v doţivljanju stresa deloma tudi posledica osebnih lastnosti, kot so emocionalna stabilnostlabilnost, anksioznost, šibkost jaza, nevroticizem. Tudi številne raziskave poudarjajo predvsem pomen osebnostnih značilnosti, med katerimi prevladujeta neustrezen način spoprijemanja z vsakdanjimi ţivljenjskimi problemi ter nezmoţnost ustreznega predelovanja spremljajoče čustvene napetosti. Kadar ljudje v stresnih situacijah na čustveni ravni ne zmorejo predelati teţav, se lahko njihova čustvena stiska odrazi na telesnem področju, in sicer v obliki različnih psihosomatskih bolezni.. Opredelitev osebnosti. Obstaja veliko teorij o osebnosti. Teorije, ki razlagajo osebnost, lahko razdelimo na intrapsihične, vedenjske, interpersonalne, nevrološke, kognitivne in evolucijske (Livesley, 2001). Osebnost kot pojem zajema široko področje psiholoških značilnosti posameznika: temperament, sposobnost, motive, vrednote, emocije, vedenje, medosebne odnose itd. Označuje človekove značajske karakteristike in socialno podobo posameznika. V oţjem pomenu se osebnost nanaša na značaj oziroma na karakterne lastnosti. Osebnost je relativno trajna celota, v nenehni interakciji z okoljem, ki jo oblikuje (pod vplivi okolja – izkušenj se ta spreminja). Prilagaja se torej okolju posameznika (izkušnjam, doţivljanju itd). Osebnost se izraţa navzven, in kot tako jo lahko merimo, njene značilnosti ocenjujemo, po njej presojamo tudi duševno zdravje, prilagojenost okolju in na splošno sodimo o. 12.

učinkovitosti in moralnosti delovanja človeka (Benedik, 2004). »Osnovne metode merjenja osebnosti v klinični psihologiji so klinični (strukturiran in nestrukturiran) intervju, izraznoprojekcijske tehnike in vprašalniki« (Benedik, 2004). Mnenja o tem, kateri dejavnik pri oblikovanju osebnosti je pomembnejši, so se skozi zgodovino spreminjala. Res je, da so določene lastnosti bolj odvisne od enega dejavnika kot druge, vendar se tega na splošno ne da trditi. Danes vemo, da k oblikovanju osebnostnih lastnosti pripomorejo trije dejavniki (Musek, 1997):. -. dednosti,. -. okolja,. -. samodejavnosti.. Psihične travme, prav tako pa tudi dolgotrajen distres lahko povzročajo spremembe v osebnosti. Osebnost posameznika pa tudi vpliva na to, kako bo posameznik dojemal določene situacije (na primer kot izziv ali oviro). Osebnostni tip lahko vpliva na to, ali posameznik dojema določene situacije kot stresne. Po modelu občutljivosti psihosocialni stresorji načnejo osebnostne obrambe (Millon v Benedik, 2004). Ko jih več ne obvladamo, se pojavijo duševne in telesne motnje. Klinični sindromi so tako prilagoditvene reakcije, ki jih sproţijo zunanji dogodki, katere pa vsak posameznik sprejema drugače. Zunanje obremenitve lahko na primer izzovejo duševne motnje pri ljudeh, ki imajo za to predispozicijo (Ţagar, 1997). Osebnostne lastnosti lahko povečajo ali zmanjšajo vpliv odziva na stres (pravimo jim tudi blaţilci stresa) in imajo tako pomembno vlogo pri spoprijemanju s stresom. Ljudje, ki imajo občutek nadzora nad stresnimi situacijami, so samozavestni. Samozavestni ljudje se tako na hude situacije odzovejo bistveno manj stresno (Raitano in Kleiner 2004, po Klemenčič, 2006).. Osebnostna trdnost, zrelost Skupku osebnostnih lastnosti, ki določajo, kako se posamezniki odzivajo v stresnih situacijah, pravimo osebna čvrstost, trdnost. Odvisna je od posameznikovega prepričanja o lastni zmoţnosti vplivanja na uravnavanje ţivljenja. 13.

Osebnostna zrelost je povezana s. preteţno konstruktivnim in individualnim. spoprijemanjem s stresnimi obremenitvami.. 3.1.4 Jasna identiteta Sprejemanje sebe, doţivljanje socialne realnosti prek lastnih akcij, in ne prek odnosov z avtoriteto, pomeni dovolj jasno identiteto. Jasna identiteta je prvi pogoj za konstruktivnejše ravnanje v stresnih situacijah in odsotnost bioloških determinant osebnosti kot dejavnika tveganja (Selič, 1994). Osebe, katerih samopodoba sloni na pričakovanju druţbe, so bolj dovzetne za stres, še zlasti v poklicih, ki zahtevajo visoko stopnjo odgovornosti, spoštovanja avtoritet, močan občutek dolţnosti itd. Odstopanja lahko pomenijo šibkost, identifikacije s takšno vlogo pa dolgoročno lahko pripeljejo do osamljenosti, kronične utrujenosti, nesrečnosti, v daljšem časovnem obdobju do psihosomatskih motenj. Velik pomen torej igrajo sluţba, druţba in druţina.. 3.2 Organizacijski stresorji Med organizacijske strese uvrščamo tiste, ki izvirajo iz organizacije same. To so na primer politika podjetja, način nagrajevanja, sodelovanje pri sprejemanju odločitev in ostalo. Potencialne vire organizacijskega stresa lahko razdelimo na več kategorij (Vončina, 2008):. -. Organizacijska kultura: Cox in sodelavci (2000) pravijo, da zaposleni vrednotijo. organizacijsko kulturo na podlagi tega, kako organizacija rešuje probleme, nalaga delo (delitev nalog) in kako jim omogoča osebnostni razvoj.. 14.

-. Delovne zahteve: Viri stresa v okviru delovnih zahtev lahko predstavljajo delovno. okolje, delovne naloge, delovni čas in obremenitve na delovnem mestu. -. Svoboda odločanja in nadzora: V to kategorijo lahko med drugim uvrščamo dela,. ki ne dopuščajo avtonomije, svobodnega odločanja, kjer je nizka raven nadzora pri zaposlenih in slabša moţnost časovne razporeditve dela. -. Vloga v organizaciji: Vir stresa na delovnem mestu so lahko nejasna opredelitev. vlog, konfliktnost vlog, nezadostnost vloge in drugo. -. Kariera in spremembe v organizaciji: Vir stresa pri policistih je lahko tudi. napredovanje. Rezultati raziskave Stres pri napredovanju policistov (Areh in Umek, 2009) kaţejo, da je 68 odstotkov policistov napredovanje doţivelo kot stresno zaradi spoprijemanja z dodatnimi administrativnimi obremenitvami in občutkov o necenjenosti njihovega dela. -. Odnosi v organizaciji in socialna podpora: Sem lahko štejemo predvsem v. današnjem času zelo izpostavljen problem šikaniranja, ki ga lahko opredelimo kot dalj časa trajajoča, ponavljajoča se negativna dejanja, kot so napadi na moţnost izraţanja, napadi na socialne stike, napadi na socialni ugled, napadi na kakovost delovne in ţivljenjske situacije ter napadi na zdravje. -. Konflikti med delom in domom: Konflikti med delom in domom kot vir stresa. lahko izvirajo iz stresa, ki ga doţivljamo na delovnem mestu, veliko število nadur in podobno, kar lahko močno vpliva tudi na druţinsko vlogo posameznika. -. Fleksibilno zaposlovanje: V kategorijo fleksibilnost zaposlovanja štejemo. funkcionalno fleksibilnost, finančno in plačno fleksibilnost, delovno mobilnost, fleksibilnost v modelih in organizacijo dela. Pod slednjo se razume številčna fleksibilnost, delovni čas in lokacijska fleksibilnost. Organizacijski stresorji so v današnjem času med najbolj ogroţajočimi stresi in glede na rezultate študij lahko zaključimo, da distres ni posledica samega dela, temveč izvira iz organizacije in njenega delovanja (Umek, 1991). Glede na vire stresa obstaja mnogo moţnosti, kako lahko vplivamo na organizacijski stres. Nanj lahko vplivamo z drugačno organizacijo, s kvalitetnejšim vodenjem medosebnih odnosov, z izboljšanjem pogojev dela, kot so prehrana, boljša tehnična opremljenost, in podobno.. 15.

Veliko avtorjev si je enotnih, da se delovni stres v veliki meri pojavlja kot posledica pomanjkanja znanja o vodenju in organizaciji dela na učinkovit način. Stres je torej lahko tudi odraz slabe organiziranosti in izobraţevanje vodstva o organizacijskem stresu je zelo pomemben del pri dolgoročnem vplivanju na zmanjševanje stresa zaposlenih v organizaciji. Umek in Selič (1994) ugotavljata, da tudi policiste najbolj bremenijo situacije, ki jih lahko uvrstimo predvsem v kategorijo organizacijskih in delovnih stresorjev.. 3.3 Stresni dejavniki pri policistih Dejavniki stresa pri policistih so v literaturi največkrat opredeljeni kot:. -. zunanji: ti dejavniki so na primer tehnična opremljenost…. -. organizacijski: plača, premestitve, pomanjkanje moţnosti odločanja, omejene moţnosti napredovanja…. -. delovni: med te dejavnike lahko uvrstimo napade na policiste, nevarnost…. -. osebni: to so lahko pritiski sodelavcev, osebni uspeh, zakonski problemi, alkoholizem…. Pečar (1993) razvršča vire stresov pri policistih v šest skupin:. -. notranja organizacija opravila in značilnosti,. -. medinstitucionalno delovanje in posebnosti,. -. ureditev kazenskega pravosodja s svojimi lastnosti,. -. odnos javnosti,. -. policijsko delo samo,. -. policistka.. Polona Selič (1999) pa kot glavne dejavnike stresa pri policijskem delu omenja:. -. delovni status,. 16.

-. pomanjkanje kontrole,. -. ponavljajoča se opravila,. -. odgovornost za druge,. -. konfliktnost vlog,. -. nevarnost,. -. stresorje okolja.. V nadaljevanju bom opisala zgolj nekatere specifične vzroke stresa pri policistih:. -. Premalo spodbude in aktivne podpore: To se lahko nanaša tudi na ukrepanje in. zaščito policistov ob groţnjah ter varstvo, ki obsega pravno pomoč (zastopanje v postopkih, prevzem finančnih obveznosti v primerih civilnih toţb, povezanih z opravljenimi nalogami policije, za katere je bilo ugotovljeno, da so bile opravljene strokovno in zakonito). Organizacija bi morala še več narediti na dajanju podpore, in to na vseh ravneh delovanja, saj v nasprotnem primeru prihaja do negativnih posledic (izogibanje, ukrepanje v nasprotju s pooblastili in podobno), kar negativno vpliva na strokovnost in javno podobo policije. -. Drugi vidik neprijetnega delovnega okolja pa je delo z asocialnimi osebami, med. katerimi so duševno moteni, alkoholiki, uţivalci prepovedanih drog, osebe s kriminalno preteklostjo, nasilneţi, teroristi in drugi, zaradi katerih je delo nepredvidljivo in predvsem nevarno. To potrjujejo tudi številni poskusi preprečitve opravljanja uradnih nalog, napadi na policiste, ţalitve itd. -. Izpostavljenost groţnjam, ki so jih deleţni policisti zaradi zakonitega ukrepanja.. -. Obravnavanje tragičnih dogodkov in srečanja s smrtjo, kot so prometne nesreče,. delovne nezgode, samomori, sumljive smrti, umori, druţinsko nasilje, nasilje nad otroki itd. -. Neprijetno delovno okolje zaradi vsebine policijskega dela, ki je kljub. povečanemu proaktivnemu in preventivnemu delu (v skupnost usmerjenemu policijskemu delu) v bistvu represivno. Policisti odrejajo ukaze in omejujejo gibanje osebam, kaznujejo, izrekajo globe, pripravljajo poročila in kazenske ovadbe, pod zakonskimi pogoji posegajo v človekove pravice in svoboščine, uporabljajo prisilna sredstva, med katerimi je tudi strelno oroţje.. 17.

3.3.1 Osebnost pri policistih kot dejavnik stresa Idealnega policista bi lahko opisali z značilnostmi, kot so zrela osebnost, čustvena stabilnost, odgovornost, zanesljivost, biti mora zaupanja vreden in iniciativen. Ne sme imeti predsodkov, biti mora pogumen, odziven, znati mora vzpostaviti avtoriteto, mora biti časten in dobrega zdravja (Anţelj, 2008). Avtorji omenjajo več lastnosti policijske osebnosti, kot so konvencionalizem, avtoritarno podrejanje, avtoritarno agresivnost, nesprejemljivost, vraţevernost in stereotipnost, teţnjo po moči in trdosti, destruktivnost, cinizem in preobremenjenost s spolnostjo (Anţelj, 2008). Vastola ugotavlja, da je model tako imenovane policijske osebnosti mogoče razumeti na tri različne načine (po Anţelj, 2008):. -. Predispozicijski: V ospredju je osebnost posameznika, ki se zaradi avtoritarnih. potez odloča za delo v policiji. -. Socializacijski model: Ta model domneva, da policijsko delo povzroča pojav. avtoritarne osebnosti. -. Subkulturni:. Predpostavlja,. da. je. avtoritarnost. posledica. izobrazbenega. primanjkljaja in se izkazuje kot neprofesionalno vedenje v odnosu policista do drţavljanov. Avtoritarnost je posledica neprofesionalnega opravljanja policijskega dela.. Raziskave odkrivajo, da ni dokazov o obstoju policijske osebnosti. Strinjajo pa se o obstoju nekaterih značilnosti osebnosti policistov (Anţelj, 2008):. -. nezaupljivost do vsega neobičajnega,. -. stereotipnost in močni predsodki,. -. cinizem,. -. konvencionalnost.. Na policijsko osebnost delujejo policijska subkultura, dejavniki policijskega dela, kot so frustracije, stres, nezadovoljstvo, druţinske razmere, ki spreminjajo osebnost (Anţelj, 2008). 18.

Objektivni dogodki se zgodijo, vendar pa je njihov pomen odvisen od ocene posameznika. Dogodek predstavlja stresno situacijo le, če ga kot takega dojema posameznik. Kako bo posameznik ocenil dogodek, se spoprijel s stresno situacijo, pa je odvisno tudi od posameznikovih osebnostnih lastnosti.. Osebnostne lastnosti, ki prispevajo k spoprijemanju s stresom, so na primer nevroticizem, vestnost, optimizem, osebnostna čvrstost, internalnost – eksternalnost, tip vedenja. Na določene osebnostne lastnosti, kot je na primer vestnost, se gleda kot na zdrave, na druge kot nezdrave (impulzivnost, cinizem, iskanje vzburjenja) (Avsec, Musek, 2009).. 3.3.2 Organizacijski stres pri policistih Umek in Selič (1994) ugotavljata, da policiste najbolj bremenijo situacije, ki jih lahko uvrstimo predvsem v kategorijo organizacijskih in delovnih stresorjev. Močan stresni dejavnik pri policijskem delu je na primer dolgočasje. Delo, ki ne zahteva kreativnosti in ponavljajoče se naloge, je pri policistih lahko vir stresa (primer je straţarjenje). Tudi preveč avtoritarnosti v obliki centraliziranega odločanja policistom na niţjih ravneh preprečuje, da bi imeli moţnost odločati o stvareh, ki so povezane z učinkovitostjo in uspešnostjo njihovega dela, in so zaradi tega izpostavljeni stresu. Podobno velja za formalizacijo opravil. Pretirana formalizacija zatre ustvarjalnost in voljo do dela. »Zanimivo je, da se v listi najbolj stresnih situacij pri ameriških policistih praktično ne pojavljajo organizacijski stresorji, ki pri nas prevladujejo« (Umek, Selič, 1994, 22). Vzroke za takšno stanje v slovenski policiji lahko iščemo v socioloških in psiholoških razlagah, ki opredeljujejo različnost ameriške in naše kulture (Umek, Selič, 1994):. -. slabša organizacija,. -. vrednotenje dela,. -. odnos do dela,. -. razumevanju pristojnosti.. 19.

Policijska organizacija lahko bistveno pomaga zaposlenim pri obvladovanju stresa. Z uvedbo strategij za nadzor dejavnikov, ki povzročajo stres, ter z različnimi programi, ki pomagajo pri vzdrţevanju dobrega počutja zaposlenih in delujejo kot preventiva, lahko prispeva k regulaciji stresa (Treven, 2005). Z uvedbo strategije o spoprijemanju s stresom bi stresorje lahko zmanjšali ali popolnoma odpravili. Za nizko stopnjo organizacijske opore se je izkazalo, da vpliva na slabo počutje policistov (Pagon in sodelavci, 2005). Raziskave so na primer pokazale, da organizacija ne naredi dovolj za uspešno odpravljanje konflikta med delom in druţino. Vodstvo bi lahko na primer veliko naredilo za zmanjšanje teţav pri delu z načinom vodenja, delu z ljudmi, teţavah, ki izvirajo iz organizacije same (Pagon in sodelavci, 2005). Tovrstni konflikti bi se morali reševati v kontekstu dela z ljudmi v organizaciji. Pomembno je vedeti, da so strategije učinkovite, če jih v podjetju izvajajo načrtno na podlagi natančne ocene različnih stresorjev (Burke, 1993, po Huselja 2009).. 3.3.4 Vrednotenje dela pri policistih Odnos do dela Napačne predstave o delu policistov so lahko pomemben vzrok za negativen odnos do dela. Zato je pomembno razvijati realno, jasno predstavo o policijskem poklicu, jasno določiti delovne naloge policistov na določenih poloţajih, podrobno preučiti ţelene osebnostne značilnosti policistov. Policisti lahko vrednotijo policijsko delo kot nezadovoljivo, za kar so lahko vzrok napačna pričakovanja in nerealne predstave o policijskem delu. Posledica teh razočaranj je nastanek policijske subkulture.. Zadovoljstvo pri delu Po raziskavi Psihosocialni status in delovne razmere delavcev ONZ (Umek, Selič, 1994) Selič in Umek navajata, da med motivi za delo v policiji prevladuje interes za delo, pričakovanje zanimivega dela, altruistična naravnanost (pomoč soljudem). Osebni dohodek ni med prvimi desetimi razlogi za zaposlitev, vendar pa se je ta izkazal kot. 20.

poglavitni vir nezadovoljstva pri delu (Umek, Selič, 1994). Največ nezadovoljstva pri policistih torej povzročajo osebni dohodek, stresne obremenitve, delovni pogoji in omejeno druţabno ţivljenje. Umek in Selič menita, da se to vsaj delno kompenzira z dejavniki zadovoljstva, med katerimi so v ospredju stalnost zaposlitve, zanimivo, dinamično delo itd. (Umek, Selič, 1994). Policisti si pri odločanju za delo policista delo predstavljajo kot zanimivo in pestro. Verjamejo, da imajo policisti veliko vlogo pri vzpostavljanju zakonitosti. Raziskave povedo, da lahko najdemo del razlage za nezadovoljstvo z delom pri policistih v pretiranih pričakovanjih lastne vloge pri vzpostavljanju zakonitosti ter odnosov med sodelavci (Umek, Selič, 1994). Pričakujejo kolegialne odnose, ki pa, v nasprotju s pričakovanim, mnogokrat niso pozitivni. Kot posledica neizpolnjenih pričakovanj je tudi nezadovoljstvo z opravljanjem policijskega dela. Nihče se ne more izogniti stresu, to pa še zlasti velja za policiste, ki so zaradi narave dela izpostavljeni specifičnim dejavnikom stresa, ki se razlikujejo od drugih poklicev. Nekateri dejavniki stresa zahtevajo drugačen oziroma sistemski pristop pri obravnavi stresa, da bi preprečili posledice (Huselja, 2009).. 21.

4 Posledice stresa Stres lahko povzroči negativno posledico, ki jo je Selye imenoval distres, lahko pa tudi pozitivno posledico, ki jo je imenoval evstres (po Meško, Višnikar, 2001). V nadaljevanju je pod besedico stres mišljena negativna posledica stresa - distres. Narejenih je bilo ţe več raziskav, ki dokazujejo, da je stres razlog za številne bolezni, nesreče, prezgodnje smrti, druţinske tragedije, osebne stiske in izgube, ki nastanejo zaradi zmanjšanja sposobnosti, povzročene v gospodarstvu, itd. (Schmidt, 2003). Stres lahko na nas vpliva glede na to, ali je stresna reakcija kratkotrajna ali pa smo ţe v stanju kronične napetosti, kar se izraţa na zdravju, opravljanju dela, v druţinskem ţivljenju na osebnostnem področju. Stres povzroča manjšo poklicno uspešnost, čustvene in telesne probleme, psihofiziološke poškodbe. Ob dolgotrajnem doţivljanju stresa se pojavijo čezmerni odzivi, ki vodijo do škodljivih reakcij organizma. Od intenzivnosti, trajanja stresne situacije in od nadzora, ki ga imamo nad situacijo, so odvisne posledice. Škodljive reakcije se pojavijo kot posledica čezmernih odzivov, ki jih človek doţivi ob dolgotrajnem doţivljanju stresa (Traven, 2005):. -. bolezen (kot posledica fizičnega odzivanja na stresne situacije),. -. čustvene teţave (kot vedenjska reakcija),. -. slabša izvedba dela (kot psihična reakcija).. Posledice stresa Pečar (1993) razdeli na:. -. psihične,. -. biološke (medicinske) posledice in poklicne bolezni,. -. druţinske posledice,. -. poklicne posledice.. 22.

Pagon (2004) razdeli posledice stresa na:. -. psihološke,. -. vedenjske,. -. kognitivne,. -. fiziološke,. -. organizacijske.. Čeprav je ena od zahtev policijske sluţbe zdravje, so se leta 1993 podatki o zdravstvenem stanju policistov v mejah normale kazali le pri 18,90 odstotka zaposlenih (Selič, 1994).. 4.1 Posledice stresa za posameznika Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu (2009) simptome stresa na ravni posameznika opisuje kot:. -. čustvene. odzive:. razdraţljivost,. tesnoba,. teţave. s. spanjem,. depresija,. hipohondrija, odtujitev, izgorevanje, teţave v druţinskih odnosih, -. kognitivne odzive: teţave z zbranostjo, spominom, učenjem novih stvari, sprejemanjem odločitev,. -. vedenjske odzive: zloraba drog, alkohola in tobaka; destruktivno vedenje,. -. fiziološke odzive: bolečine v hrbtenici, oslabljen imunski sistem, ţelodčni čir, bolezni srca, povišan krvni tlak.. Reisz (2002) navaja tri skupine simptomov stresa:. -. telesne simptome: izčrpanost, otrplost, plitko dihanje in napetost v prsnem košu,. -. vedenjske simptome: pomanjkanje koncentracije, pozabljivost, nezbranost, nespečnost in izguba apetita,. -. duševne simptome: otoţnost, jeza, zaskrbljenost, občutek nemoči in obupa, omahovanje itd.. 23.

4.3.1 Psihosomatske motnje kot odgovor na stres Doţivljanje psihične obremenjenosti je po podatkih Eurostata drugi najpomembnejši zdravstveni problem, ki zadeva 41,2 milijona aktivne evropske populacije, stroški zdravljenja pa znašajo 20 milijard letno (Molan, Molan, 2008).. Po nekaterih raziskavah je kar sedemdeset odstotkov sodobnih bolezni povezanih s stresom. Psihokardiologija, ki kot specialistična veda uradno še ne obstaja, preučuje psihološke vplive na srce, ţile, srčno - ţilne bolezni in tako upošteva celotnega človeka v realnem svetu.. Stresni dogodki vplivajo na zdravje ljudi. Stresni dogodki oslabijo imunski sistem, to pa vodi v zmanjšano odpornost telesa (Meško, Višnikar, 2001). Intenzivne stresne situacije se kaţejo v fiziološki reakciji na stres, spremembi vedenja in psihičnih reakcijah; ker psihološko doţivljanje vpliva na fiziološke funkcije, se pojavljajo različne psihosomatske motnje (Areh, 2003). O psihosomatski motnji govorimo, ko se skupek različnih med seboj povezanih vplivov ob neugodnem medsebojnem spletu razvije v bolezen in vpliva na celotno delovanje posameznika. Dolgotrajen stres neugodno vpliva na vegetativno ţivčevje, ki uravnava delovanje ţivljenjsko pomembnih funkcij, oslabi imunski sistem, to pa privede do prvih simptomov bolezni, pozneje pa do organskih okvar. Kje se bo bolezen razvila, je odvisno od tega, kateri organ je s svojo gensko osnovo bolj občutljiv. »Telesna bolezen je dodaten stres za pacienta, kar vzdrţuje psihosomatsko motnjo. Ta vpliva na vsa področja posameznikovega delovanja« (Gombač, 2009).. Znaki stresa so lahko:. -. telesni (glavobol, bolečine v vratu, bolečine v ţelodcu itd.),. -. čustveni (napetost, razdraţljivost, zadrega, strah itd.),. -. vedenjski (zadirčnost, izguba apetita, jok itd.),. -. sprememba mišljenja (pozabljivost, zaskrbljenost, pesimizem, potrtost itd.).. 24.

Duševne posledice stresa so lahko povod ali pa vzrok za nastanek telesnih bolezni. Ob dolgotrajnejšem doţivljanju stresa, ne glede na to, ali je posledica fizičnih ali psihičnih stresorjev, se pojavijo številni čezmerni odzivi, kar vodi do škodljivih reakcij organizma (Treven, 2005). Razdraţljivost, nasilno vedenje, ţivčni zlom in celo samomor pa so lahko skrajne posledice stresa. S ponavljajočim se stresom je povezanih veliko telesnih obolenj (Starc, 2007):. -. srčno-ţilne bolezni: hitrejši srčni utrip, motnje srčnega ritma, zvišan arterijski tlak,. akutni srčni infarkt, angina pektoris, moţganska kap, intermitentne klavdikacije, -. presnovne bolezni: so posledica zvišane maščobe v krvi in se kaţejo kot. holesterol, sladkorna bolezen, debelost, osteoporoza, -. povečana nagnjenost k malignim obolenjem in psihiatričnim boleznim:. najpogostejša psihiatrična bolezen, ki jo povezujemo s kroničnim stresom, je depresija.. Psihosomatske motnje so posledica dolgotrajnega stresa in obremenitev. Kot posledica čezmernih odzivov posameznika (fizičnih, vedenjskih, psihičnih) se posameznik lahko znajde v začaranem krogu anksioznosti ter depresije in izgorelosti, ki so škodljive reakcije na stres.. Izgorelost Stres lahko vpliva na zdravje posameznika, lahko je vzrok tudi številnih somatskih obolenj, izpostavljanje stresu skozi daljše obdobje pa lahko vodi v izgorelost (Zorec, Areh, 2004). Freudenberger (po Rotar Pavlič, 2009) pravi, da do izgorelosti pride takrat, ko je posameznik postavljen pred zahteve, ki presegajo njegove sposobnosti (energijo, moč, sredstva). Kahn (po Rotar Pavlič, 2009) opisuje izgorelost kot sindrom neustreznih odnosov do drugih in do sebe, ki je pogosto povezan z neprijetnimi telesnimi in duševnimi znaki.. 25.

Kaţe se na najrazličnejših področjih ţivljenja in jo v začetku zelo teţko prepoznamo. Pojavlja se kot telesni, čustveni in vedenjski simptomi. V začetni stopnji se kaţe kot fizična utrujenost in čustvena izčrpanost, pozneje pa lahko znatno vpliva na posameznikovo zmoţnost za delo. Sproţi se kot obrambni mehanizem. Počasi izčrpava posameznikove energetske rezerve, kar privede do vse hujših telesnih in duševnih motenj. Simptomi izgorelosti se kaţejo na vseh področjih (telesnem, čustvenem, vedenjskem, na področju mišljenja) in so lahko: izguba teka, slaba prebava, glavobol. Čustveni simptomi, ki se kaţejo pri izgorelosti, pa so lahko otopelost, ţalost, brezvoljnost, slab spomin, občutki krivde, nizka samozavest, neustvarjalnost itd.. Depresija Razvoj depresije je posledica medsebojnega vplivanja več dejavnikov, ki na človeka vplivajo obremenilno. Obstoj dejavnikov v posameznikovem ţivljenju ne pomeni nujno razvoja bolezni, ampak predispozicijo zanjo. Depresija se bo lahko izrazila le ob določenih sproţilnih dejavnikih. Posledica kroničnega stresa je, da se mu moţgani prilagodijo z bolj plitvim čustvenim odzivanjem na okolje, tako stresni odziv oslabi, to pa pomeni manjšo ogroţenost telesa. Hkrati se zmanjša prilagoditvena sposobnost posameznika, čemur pravimo depresija (Ihan, 2004). V strokovni literaturi lahko zasledimo, da 25 odstotkov populacije redno doţivlja blago obliko depresije, jemlje antidepresive in zdravila proti zaskrbljenosti ali se odloča za svetovanje, 10 odstotkov ljudi pa trpi zaradi hujše oblike depresije. Pogostost depresije se poveča s starostjo, vendar je pojavnost večja pri ţenskah kot pri moških (Anonymous, po Klemenčič, 2006).. 4.3.2 Psihosomatske motnje pri policistih Policisti neradi govorijo o svojih osebnih teţavah, zato so oteţene tudi raziskave o psihosomatskih motnjah pri policistih.. 26.

Pri policistih so ugotovili več psihosomatskih obolenj, kot so bolezni srca, glavoboli, visok krvni tlak, bolezni prebavnega trakta, alergične reakcije in ostali s stresom povezani bolezenski simptomi, v primerjavi z ostalo populacijo. Rizičnost policistov je višja glede kardiovaskularnih in gastrointestinalnih bolezni. Višje je tudi tveganje za nastanek depresij in samomora (Umek, Selič, 1994). Kar polovica vprašanih policistov iz vzorca (Umek, Selič, 1994) je izjavilo, da specifičnost dela vpliva na njihovo zdravje in tudi razpoloţenje, tretjina je navedla odnos do partnerja in četrtina druţabno ţivljenje. Čeprav se s skrbjo za svoje zdravje ukvarja kar tri četrtine preizkušancev, njihovi odgovori kaţejo, da jih bremenijo številne zdravstvene teţave: 52 odstotkov jih opaţa znake srčne nevroze, 35 odstotkov jih poroča o teţavah z ţelodcem, 34 odstotkov ima teţave s prebavo, 27 odstotkov glavobole, 21 odstotkov revmatične teţave, 17 odstotkov pa povišan krvni tlak (Umek, Selič, 1994, 25). Rezultati številnih raziskav potrjuje domneve, da je v policijski organizaciji nujno treba narediti več pri problemu stresa.. 4.2 Posledice stresa za organizacijo Kronični stres pri delu vpliva na človekovo zdravje (psihično in fizično počutje), vpliva na proces mišljenja in pomnjenja, prizadene ustvarjalnost človeka, zato povzroča veliko škodo ne le posamezniku, temveč tudi organizaciji, v kateri je posameznik zaposlen. Manjša učinkovitost delavcev je dejstvo, ki prizadene organizacijo, če so delavci z delom preobremenjeni, imajo slabe delovne pogoje, so za delo premalo usposobljeni. Stroške stresa na delovnem mestu, na ravni organizacije, predstavljajo lahko nepravilne odločitve, izgubljene priloţnosti, povečana odsotnost z dela, večja fluktuacija zaposlenih, nezadovoljstvo pri delu in povečane zdravstvene teţave zaposlencev (Coppage, French, 1987, po Klemenčič, 2006).. 27.

Na organizacijski ravni Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu. kot. organizacijske simptome našteva (Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu, 2009):. -. izostajanje z dela,. -. velike fluktuacije zaposlenih,. -. zamujanje,. -. disciplinske teţave,. -. nadlegovanje,. -. zmanjšane storilnosti,. -. nezgode,. -. napake,. -. povišane stroške za nadomestila ali zdravstveno varstvo.. Keelan (po Klemenčič, 2006) za simptome organizacijskega stresa našteva:. -. spremembe v razpoloţenju, razdraţljivost,. -. poslabšanje odnosov s sodelavci,. -. neodločnost,. -. izostajanje od dela (zlasti zaradi pogostih kratkotrajnih bolezni),. -. zamujanje,. -. slabše opravljanje dela,. -. pogostejše pitje alkohola in kajenje, jemanje drog,. -. pogoste glavobole.. Policisti, ki so pod vplivom stresa, se teţje zberejo pri delu. Bolezni, ki se pojavljajo kot posledice stresa, zahtevajo odsotnost z dela, kar pomeni dodatno obremenitev drugih delavcev in tudi večje stroške dela (Meško, Višnikar, 2001). »V raziskavi policijskega stresa na področju Anglije in Walesa so ocenili, da je od milijon izgubljenih dni zaradi bolniških dopustov kar 25 odstotkov zaradi stresa v delovnem okolju, kot so preobremenjenost, pomanjkanje osebja, premestitve in organizacijske spremembe« (Meško, Višnikar, 2001).. 28.

V vseh evropskih drţavah se pojavlja velik interes obvladovanja psihične obremenitve. Stroški posledic preobremenjenosti so v vseh evropskih članicah veliki, zato se izraţa tudi potreba po skupnih dejavnostih in programih za obvladovanje preobremenjenosti (Molan, M., Molan, G., 2008). Bruce (Bruce, 1998, po Klemenčič, 2006) meni, da delovne organizacije k zmanjševanju stresa lahko pripomorejo, če:. -. oblikujejo jasne cilje in pričakovanja,. -. podpirajo vodstva in sistem komuniciranja,. -. zagotavljajo okolje, ki spodbuja zdrave odločitve,. -. prepoznavajo stres pri ljudeh in pomagajo posameznikom, ki trpijo zaradi stresa,. -. vzgajajo za obvladovanje stresa.. 29.

5 Stigmatizacija Eno največjih ovir pri premagovanju teţav, povezanih s stresom pri policistih, predstavlja stigmatizacija. Po eni strani stigmo spremljajo občutki krivde in sramu, kar lahko vodi v stres, po drugi strani pa je stigmatizacija lahko pomemben razlog, da policisti teţko poiščejo pomoč oziroma teţko sprejmejo razlago, da so njihovi simptomi in teţave posledice stresa.. 5.1 Opredelitev stigme Vzroki za stigmatizacijo izvirajo iz kulturno pogojenih odnosov do drugačnih in iz različnih predpostavk o vzrokih za drugačnost. Ljudje se z njimi ne morejo identificirati oziroma razumeti njihovega vedenja. Bistvena osnova, ki sproţi stigmatizacijo, je nesposobnost vţivljanja v občutke »drugačnih« ljudi. Stigma je tako proizvod druţbenega označevanja in nerealna lastnost prizadetega posameznika. Stigma je nekaj, kar označuje človeka, da je zaradi svoje določene lastnosti drugačen, slabši, in zato vreden zaničevanja in izrinjanja iz središča druţbenega dogajanja (Bon, 2007). Velik del stališč in prepričanj obsega relativno enostavne in trdno zasidrane sodbe in presoje, ki se nanašajo na različne osebe, objekte, pojave in dogajanja. Takšnim skupinsko veljavnim stabilnim, enostavnim in posplošenim kognicijam, ki se nanašajo na različne objekte, pravimo stereotipi. Stereotipe navadno tesno povezujemo s predsodki. Ti pomenijo vnaprejšnje in nekritično prevzete vrednostne sodbe, ki ne temeljijo na logično in empirično utemeljenih presojah, ampak na nekritično stereotipnih, posplošenih predstavah, ki so skrajno poenostavljene in kategorične (»ţenske so slabe voznice«, »črnci so neumni«) (Lovrinović, 2007). Stereotipi in diskriminacija opominjata na prisotnost stigmatizacije. Stigmo spremljajo občutki sramu, krivde in zanikanje teţav. Zato stigmatizirane osebe velikokrat teţko poiščejo pomoč oziroma teţko sprejmejo razlago, da so njihovi simptomi in teţave posledica stresa, duševne motnje.. 30.

Stigmatizacija duševnih motenj ima dolgo zgodovino, vendar se stigma v zadnjih dvesto letih v razvitih drţavah še stopnjuje, med drugim tudi zaradi urbanizacije in industrializacije druţbe, ki od posameznika zahteva čedalje večjo stopnjo izobrazbe, kvalifikacij in prilagajanje vsem zaposlitvenim sektorjem. Stereotipi o duševnih motnjah nasploh so v vsaki kulturi zelo trdovratni in se jih ne da preprosto spremeniti z racionalnimi argumenti. Stigmatizacija je celo eden od razlogov, zakaj druţba daje različnim programom za duševno zdravje manjšo prednost kot programom za telesne bolezni. Programi za fizično zdravje so pogosteje izvajani in za njih se porabi več sredstev kakor za psihično zdravje (Bon, 2007).. 5.2 Stigma psihosomatskih motenj pri policistih in policijska subkultura Če ţelimo razumeti teţavo stigme pri policistih in psihosomatskih bolezni kot posledico stresa pri policistih, moramo najprej razumeti, kako svojo vlogo v svetu doţivljajo policisti.. Skolnick (1966, po Lobnikar, 2004) govori o organizacijski kulturi v policiji kot policijski »delovni osebnosti«, ki je posledica interakcije treh značilnosti policijskega dela (nevarnost, avtoriteta, storilnostni pritisk) (po Lobnikar, 2004). Osnovna značilnost policijske subkulture je prepričanje o poslanstvu. Policisti menijo, da je njihov poklic način ţivljenja. Vzročno povezani dejavniki, kot so poslanstvo, akcija, cinizem, pesimizem, znatno pripomorejo k nastanku policijske subkulture. Ta se razvije kot prilagoditvena reakcija policistov na posamezne razmere. Za policijsko subkulturo so značilni sumničavost, solidarnost (izoliranost), konservativizem, mačizem, rasizem, pragmatizem (Lobnikar, 2004). Bodoči policisti si delo policista predstavljajo kot pestro, izzivalno in zahtevno, tudi ta neskladja s pričakovanji o policijskem delu policisti lahko dojemajo kot stresno, ko se spoprimejo z realnostjo policijskega dela, ki je v nasprotju s pričakovanim pogosto dolgočasno, obrobno. Prav to neskladje pa je tudi povod za nastanek cinizma. Ne vidijo več smisla v policijskem delu in postanejo pesimistični, ko vidijo, da svojega poslanstva. 31.

ne bodo mogli doseči (Lobnikar, 2004). Policijska subkultura je reakcija prilagoditve na te razmere.. Posebna vrsta stereotipov so metastereotipi. To je posameznikova predstava o tem, kakšno predstavo imajo drugi o njem. Policijski poklic kot »junaški« pa zahteva moč in nezlomljivost. Policijski poklic je označen za junaškega in tudi javnost jih dojema kot takšne, policist pa sami sebe prav tako. Ker je policijski poklic obravnavan kot takšen, bi s priznanjem o teţavah, kot so na primer posledice stresa, policisti priznali svojo nemoč in tako nesposobnost opravljati dolţnosti, ki jim jih njihova narava dela narekuje. Lahko bi sklepali, da psihične in fizične teţave, ki so posledica stresa, policisti dojemajo kot rezultat šibkosti, zato policisti o svojih teţavah z zdravjem neradi govorijo. Za poklice, ki jih uvrščamo med stresne, je značilno, da se njihovi posamezniki socialno izolirajo. Tako je tudi pri policistih ena od posledic tovrstne stigme socialna izolacija. O svojih teţavah se policisti pogovarjajo le s svojimi sodelavci-partnerji, s katerimi delajo, ki jih po njihovem mnenju najbolje razumejo, in se ne obračajo po pomoč k strokovnjakom. Zaradi policijske subkulture in slabih odnosov pa se mnogokrat ne morejo zaupati niti njim.. Stigma v povezavi s posledicami policijskega dela (psihosomatskimi posledicami kot posledicami stresa) torej predstavlja oviro pri poskusih izboljševanja kakovosti ţivljenja prizadetih in njihovih druţin.. 32.

6 Metode spoprijemanja s stresom Ločiti moramo ukrepe in strategije boja na ravni organizacije kot tudi tiste, za katere je odgovoren posameznik (Huselja, 2009). Posamezniki se na primer lahko lotevajo različnih metod sproščanja. Organizacija pa se lahko loti problema stresa s tem, da se loti reševanja problemov celotne skupine ljudi, torej vseh zaposlenih.. Metode spoprijemanja s stresom obstajajo v obliki kurative in v obliki preventive. Kurativno zdravimo ţe nastale posledice stresa, preventiva pa škodljive posledice distresa preprečuje oziroma omili (poveča odpornost na stres).. 6.1 Psihoterapija Psihoterapija je psihološka metoda, uporabljena predvsem kot metoda kurativnega zdravljenja duševnih bolezni in drugih psihičnih znakov. Beseda terapija izhaja iz grške besede therapeia in pomeni zdravljenje. Tako bi za psihoterapijo lahko rekli, da je to zdravljenje duše (Posvet, 2006).. Sodobna definicija psihoterapijo opredeljuje kot samostojno znanstveno-strokovno metodo. Psihoterapija se ukvarja z zdravljenjem psihičnih teţav oziroma motenj s psihološkimi metodami, ki jih izvaja ustrezno usposobljen in kvalificiran strokovnjak, ki ga imenujemo psihoterapevt. Temelje psihoanalize je razvil Sigmund Freud v 19. stoletju. Danes poznamo različne teoretične koncepte in metode tovrstne pomoči (Posvet, 2006). Psihoterapija je lahko usmerjena v to, da pacient razume nezavedne psihološke procese, ki so povezani s telesnimi teţavami, in da se začne usmerjati na svoje čustveno doţivljanje. Lahko pa so cilji bolj omejeni in usmerjeni na bolj ustrezne načine reševanja vsakodnevnih problemov, na učenje tehnik sproščanja in na razvijanje bolj ustreznih zdravstvenih navad. Teţava pri psihoterapiji ljudi s psihosomatskimi boleznimi je v tem, da se ti ljudje pritoţujejo zaradi telesnih teţav in se le redko zavedajo vloge psiholoških dejavnikov.. 33.

Pacienti s psihosomatskimi obolenji se običajno tudi teţje ukvarjajo s svojimi čustvenimi problemi, zaradi česar je potek psihoterapije počasnejši.. Svoje psihologe ima policija v Specialni enoti, Uradu za organizacijo in kadre, Policijski akademiji, v območnih policijskih upravah, specialistka klinične psihologije pa je zaposlena tudi v zdravstveni sluţbi policije.. Psihologi pripravljajo kandidate na ustrezno ravnanje ob morebitnih konfliktih, komunikacijo, obvladovanje stresnih dogodkov ter jih seznanijo z moţnostmi strokovne pomoči (Felc, Predanić, 2008). Psihosocialna pomoč v policiji je kot oblika strokovne pomoči namenjena vsem delavcem policije (Makovec, 2003). Policisti lahko psihološko pomoč v okviru policije ali zunaj nje brez vednosti njihovih nadrejenih poiščejo sami, po lastni presoji pa jih lahko na svetovanje napotijo tudi njihovi nadrejeni (Felc, Predanić, 2008). Umek meni, da je psihološka pomoč v slovenski policiji urejena razmeroma slabo (po Frantar, Petrovič, 2009). Prav tako pravi, da posebna, institucionalna, načrtna pomoč ne obstaja, razen v okvirih medicine dela. Po njegovem je največji problem, da raziskave kaţejo, da četudi bi psihološka pomoč policistom obstajala, bi policisti razmeroma neradi posegali po njej (po Frantar, Petrovič, 2009).. 6.2 Alternativne metode spoprijemanja s stresom in njegovimi posledicami Tehnike duhovne rasti in pozitivnega mišljenja sodijo na področje psihološke »self-help« oziroma samopomoči (Podnar, Torre, 2006). Zaradi predsodkov o psihiatriji, psihiatrih in zdravilih se mnogokrat oboleli raje zatečejo k postopkom, ki so subkulturno priljubljeni in posameznika zato ne označujejo kot bolnika.. 34.

Ozren Podnar in Robert Torre menita, da se v okolju, ki dojema psihiatre kot »zdravnike za norce«, oboleli raje obrne k tehnikam, priljubljenim v subkulturi, ki ga ne bodo označile za bolnika. Po njunem mnenju pa tehnike duhovne in psihološke samopomoči ne morejo zdraviti hujših klinično zahtevnejših stopenj depresije in tesnobnosti. Menita, da tehnike duhovne rasti in pozitivnega mišljenja učinkujejo izključno na temelju placebo učinka oziroma na podlagi pozitivnega pričakovanja osebe o dosegi boljšega stanja. Obstaja torej moţnost, da bolnika s tovrstnimi tehnikami pozitivnega mišljenja pripeljemo do še globlje depresije, saj banalni in vznemirljivi nasveti depresijo lahko še poglobijo (na primer »misli na kaj lepega« – depresija je bolezen moţganskega centra za razpoloţenje, ki biološko preprečuje občutek duševnega blagostanja, zato se bolnik teţko spravi k tovrstnemu pozitivnemu razmišljanju). Pri tovrstnih bolnikih je po njunem mnenju nujno poiskati strokovno pomoč, vzporedno z zdravljenjem pa si depresivne simptome lahko blaţijo na primer z redno telesno aktivnostjo, druţenjem, miselno aktivnostjo, rednim spancem, zdravo prehrano, gibanjem na sveţem zraku, avtogenim treningom (to dobro in preprosto tehniko so si izmislili v Nemčiji, sprošča in povečuje odpornost pred stresom) (Podnar, Torre, 2006).. Tovrstne tehnike bi po opisu avtorjev (Podnar, Torre, 2006) bolj pomagale kot preventiva oziroma za lajšanje blaţjih simptomov, ki še niso prerasli v bolezni z resnejšimi motnjami. Alternativna pomoč po mojem mnenju igra pomembno vlogo v skupnem boju za preventivo pred posledicami stresa. Metode alternative so uporabne za krepitev odpornosti, psiho-fizično in duševno kondicijo ter ravnovesje, kar prispeva k dobremu počutju in večji kvaliteti ţivljenja. Učinkovite so pri preprečevanju psihosomatskih simptomov in bolezni, mnogokrat pa tovrstne tehnike lahko uspešno uporabljamo (ob dosledni in vztrajni uporabi ter primernem znanju) tudi pri zdravljenju ţe nastalih posledic stresa in nezdravega načina ţivljenja. Predvsem prispevajo k učenju in spodbujanju zdravega načina ţivljenja ter pomagajo pri samospoznavanju, poslušanju, zavedanju in upoštevanju posameznikovih potreb (samega sebe), katerim mora posameznik slediti, da bi obdrţal stanje ravnovesja, kljub tempu, ki ga danes narekuje ţivljenje. Bistveno vodilo vsem je zdrav način ţivljenja, kar vključuje tudi uspešno spoprijemanje s stresom, to pa je tudi cilj celotne druţbe, če predpostavljamo, da je stres. 35.

»bolezen današnjega časa«, s katero se moramo spopasti, če ţelimo ohranjati zdravje ljudi in zagotavljati nadaljni napredek, blagostanje celotne druţbe. Pri spoprijemanju s stresom in uravnavanjem so učinkovite alternativne metode zdravljenja, kot so na primer: joga, meditacija, akupunktura, refleksoterapija, kiropraktika, homeopatija, zeliščno zdravilstvo, osteopatija, ajurveda, barvna terapija, magnetna terapija, EFT (Emotional Freedom Techniques), Bownova terapija, aromaterapija, bioresonanca, reiiki in druge. Vsak posameznik pa mora ugotoviti, katera metoda ustreza njegovi osebnosti in njegovemu načinu ţivljenja.. 6.3 Preventivne dejavnosti spoprijemanja s stresom na delovnem mestu V delovnih okoljih z visoko ravnijo psihosocialne obveščenosti in ravnijo zavedanja pomena človeka in njegove razpoloţljivosti v delovnem okolju so se problemov psihosocialne preobremenjenosti začeli lotevati ţe v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Leta 1992 je Mednarodna organizacija dela posvetila svoje temeljne dejavnosti tudi preprečevanju doţivetja stresa. Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu pa se je temu področju posvetila v letu 2002 (Molan, M., Molan G., 2008). Obvladovanje psihične preobremenjenosti na delovnem mestu je vedno povezano s konkretnim delovnim okoljem. Razvijali so se različni modeli, ki predstavljajo splošna načela za obvladovanje preobremenjenosti. V konkretnih delovnih okoljih je tako treba razvijati okolju prilagojene ukrepe, ki izhajajo iz temeljnih vzrokov obremenitev (Molan, M., Molan G., 2008). Evropska agencija za varnost pri delu opredeljuje naslednje dolţnosti organizacije pri omejevanju in odpravljanju stresa (Evropska agencija za varnost pri delu 2009):. -. organizacija si mora prizadevati preprečiti stres v organizaciji,. -. ocenjevati tveganja in odkrivati dejavnike stresa,. -. določiti mora prizadete populacije,. -. sprejemati mora ustrezne ukrepe za preprečitev škode. 36.