Ciljno iskanje oseb - pravni in operativni vidik : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Varnost in policijsko delo

DIPLOMSKO DELO Ciljno iskanje oseb – pravni in operativni vidik. Maj, 2012. Tadej Groboljšek.

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA Varnost in policijsko delo Ciljno iskanje oseb – pravni in operativni vidik. Maj, 2012. Tadej Groboljšek Mentor: izr. prof. dr. Anton Dvoršek Somentor: Viktor Zupančič, mag. prava.

ZAHVALA:. Na tem mestu bi se rad zahvalil mentorju prof. dr. Antonu Dvoršku in somentorju Viktorju Zupančiču, mag. prava, za strokovno pomoč pri izdelavi diplomske naloge. Prav tako se zahvaljujem g. Dušanu Kerinu in g. Nikici Neraliću za podatke o obravnavani temi.. Zahvaljujem se tudi ženi Tadeji Groboljšek in drugim članom družine za podporo in potrpežljivost v času študija.. Posebna zahvala pa gre tudi prof. dr. Janezu Juhantu za prevode v nemški jezik ter komandirju policijske postaje Ljubljana Bežigrad, Radu Jožetu Kerču, za vse potrebne spremembe razporeda dela..

Kazalo 1 Uvod............................................................................. 8 1.1 Namen in cilji diplomskega dela ............................................... 8 1.1.1 Opredelitev predpostavk oz. hipotez: ................................. 9 1.1.2 Metode dela .................................................................. 9. 2 Pravna podlaga in oblike razpisov iskanja pri ciljnem iskanju oseb 10 2.1 Opredelitev temeljnih pojmov ................................ 10 2.2 Mednarodno sodelovanje v kazenskih zadevah ........... 11 2.3 Evropske pogodbe ................................................ 13 2.4 Konvencija o izvrševanju schengenskega sporazuma .... 14 2.5 Kazenski zakonik (KZ-1) ......................................... 14 2.6 Zakon o kazenskem postopku (ZKP) .......................... 15 2.7 Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU) ............................ 20 2.8 Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) ............. 21 2.9 Zakon o prekrških (ZP-1) ........................................ 22 2.10 Zakon o policiji (Zpol) ......................................... 23 2.11 Pravilnik o policijskih pooblastilih ......................... 24 2.12 Oblike razpisov iskanja pri ciljnem iskanju oseb ....... 26. 3 Organizacije mednarodnega policijskega sodelovanja ............. 27 3.1 Interpol .............................................................. 27 3.2 Europol .............................................................. 29 3.3 Schengenski informacijski sistem (SIS) ....................... 33. 4 Izvedba ciljnega iskanja oseb............................................ 38 4.1 Operativno zbiranje podatkov o iskani osebi .............. 42 4.2 Mednarodno sodelovanje pri ciljnem iskanju oseb ...... 43 3.

4.3 Prikriti preiskovalni ukrepi..................................... 44 4.4 Prijetje in izročitev iskane osebe ............................. 46. 5 Organiziranost ciljnega iskanja v Republiki Sloveniji ........ 49 6 Opis dveh primerov uspešnega ciljnega iskanja v Republiki Sloveniji......................................................................... 56 7 Organiziranost ciljnega iskanja v Republiki Nemčiji................ 62 8 Razprava ..................................................................... 67 9 Predlogi za izboljšanje učinkovitosti ciljnega iskanja oseb v Republiki Sloveniji............................................................ 70 10 Uporabljeni viri............................................................ 72. 4.

Povzetek. Namen diplomskega dela z naslovom Ciljno iskanje oseb – pravni in operativni vidik, je celovita predstavitev področja ciljnega iskanja oseb v Republiki Sloveniji in izdelava primerjave s ciljnim iskanjem v primerljivi državi, v tem primeru Republiki Nemčiji, kjer so se njihovi varnostni organi kot prvi v Evropi pričeli ukvarjati z načrtnim oziroma ciljnim iskanjem oseb. Ciljno iskanje oseb lahko opredelimo kot skupek načrtnih ukrepov ali dejanj v skladu z mednarodno, evropsko ter nacionalno zakonodajo in mednarodnim sodelovanjem, s ciljem izslediti, prijeti in izročiti osebo, ki jo išče policija, zavod za prestajanje kazni oziroma sodišče. Ciljno iskanje praviloma izvaja policija posamezne države. Za ciljno iskanje oseb se uporabljajo tako klasične policijske metode kot tudi prikriti preiskovalni. ukrepi,. na. primer. tajni. prisluhi. komunikacij,. tajno. sledenje oseb, prikriti vstopi v tuja stanovanja, uporaba tajnih sodelavcev policije in podobno. Razlika med državami se v tem pogledu kaže predvsem v različni zakonodaji s področja prikritih oziroma tajnih ukrepov. V novejšem času, ob pojavi interneta ali tako imenovanih javno dostopnih socialnih omrežij, kot je Facebook, je mogoče pri iskanju pridobiti podatke tudi iz javno dostopnih virov. Ukrepi, uporabljeni pri ciljnem iskanju osebe, se med državami lahko zelo razlikujejo, saj so precej odvisni od nacionalne zakonodaje države posameznice. in. od. mednarodnega. sodelovanja. med. posameznimi. državami, ki so vključene v proces ciljnega iskanja oseb. Slednje se je v zadnjem času precej izboljšalo z vključevanjem držav v različne mednarodne integracije, kot je Evropska unija, in sicer z ustanovitvijo organizacije Europol ter s poenotenjem nacionalnih zakonodaj držav pristopnic,. v. skladu. z. direktivami. Evropske. unije.. Slaba. stran. izboljšanega sodelovanja med evropskimi državami pa se kaže v. 5.

prilagoditvi osumljencev, obdolžencev in obsojencev, ki za skrivanje izbirajo čedalje bolj oddaljene ciljne države. V diplomskem delu smo najprej obdelali veljavno zakonodajo, na podlagi katere je mogoče izvajati ukrepe za izsleditev osumljenca, obdolženca ali obsojenca, v drugem delu pa operativni vidik oziroma neposredno izvedbo ukrepov za izsleditev iskane osebe.. Ključne besede: Ciljno iskanje oseb, policija, Interpol, Europol, sodišče, zavod za prestajanje kazni zapora, tiralica, evropski priporni nalog. Summary – Target search, legal and operational aspects. The aim of the thesis entitled Targeted search of persons - legal and operational aspect, is the overall presentation of the area of search parties in the Republic of Slovenia and making comparisons with the target searching in the analogue country, in this case the Federal Republic of Germany, where their safety authorities, as the first to do so in Europe, deal with the planned or targeted search of a person. The targeted search for persons can be defined as all actions or acts in accordance with international, European and national legislation and international cooperation in order to track, apprehend and deliver the person the police, prison or court are looking for. The search is usually conducted by the police of the individual country. For the search established police methods are used, as well as more covert methods such as: tracking communications, tracing people, covert entry into a dwelling and use of the secret police. The difference between countries in this respect is mainly reflected in the different legislation in the field or covert and classified measures. More recently, the advent of the Internet or the so-called social networks, such as Facebook, it is possible to find and obtain information from publicly available sources. The measures used in the search for the target 6.

person differ from one country to another, as they are quite dependent on the domestic law of the individual country, and of international cooperation between countries that are involved in the search of the target persons. This has recently been significantly improved by incorporating a variety of countries in international integration, such as the European Union through the creation of Europol and the unification of national legislation of the acceding countries, in accordance with EU directives. European. The. downside. countries. is. of. the. reflected. improved in. the. cooperation. adaptation. of. between suspects,. defendants and convicted, since they choose more distant destinations for escaping going into hiding. In this thesis we analyzed the current legislation under which it is possible to implement measures to trace the suspect, accused or convicted, the second part of which deals with the operational aspect or direct action to trace the person sought.. Keywords: target search, police, Interpol, Europol, court of justice, prison sentence, arrest warrant, The european arrest warrant. 7.

1 Uvod. V diplomskem delu bomo obdelali področje ciljnega iskanja oseb, predvsem s pravnega in operativnega vidika. V začetku diplomskega dela bomo najprej navedli pravno podlago za ciljno iskanje oseb v Republiki Sloveniji. Zatem bomo opisali operativni vidik, in sicer celoten postopek – od zbiranja obvestil do drugih ukrepov, ki se jih že uporablja oziroma kateri podatki so pomembni pri ciljnem iskanju in ali jih je mogoče uporabiti pri iskanju oseb v cilju njihovega prijetja. V nadaljevanju bomo opisali organiziranost slovenske policije na področju ciljnega iskanja oseb in opisali odmeven primer ciljnega iskanja osebe, ki je bila uspešno prijeta. Nekaj besed pa bomo namenili tudi organiziranosti skupin za ciljno iskanje oseb v drugih evropskih državah (Nemčija). V delo bomo vključili vsebino intervjujev dveh kriminalistov, ki na dveh različnih nivojih vodita ciljno iskanje, in sicer prvi na ravni generalne policijske uprave (Dušan Kerin), drugi intervjuvani kriminalist pa vodi skupino za iskanje oseb na nivoju policijske uprave Ljubljana (Nikica Neralić). Nalogo bomo zaključili z navedbo pomanjkljivosti v zakonodaji Republike Slovenije na tem področju, navedbo težav, ki se pojavljajo pri operativnem delu policije, prav tako pa tudi s smernicami kako bi bilo mogoče bolje urediti to področje s ciljem uspešnejše izsleditve oziroma prijetjem iskanih oseb.. 1.1 Namen in cilji diplomskega dela Namen diplomskega dela je prikazati vse bolj pomembno vlogo ciljnega iskanja oseb, ki je zlasti pomembna v dobi ukinjanja državnih meja, saj je s tem iskanim osebam omogočeno lažje gibanje na širšem področju in s tem izogibanje prijetju. Iskanje oseb je namreč zahtevno delo, ki zahteva tesno mednarodno sodelovanje, saj nekatere osebe, sploh tiste. 8.

premožnejše, načrtno pobegnejo v tujino, kjer si priskrbijo ponarejene dokumente oziroma lažno identiteto. Drugi cilj diplomskega dela pa je, upoštevajoč dejstvo, da so skupine za ciljno iskanje oseb v Republiki Sloveniji po nastanku relativno mlade, postavitev smernic za uspešnejšo organiziranost skupin. 1.1.1 Opredelitev predpostavk oz. hipotez: Pri raziskovanju področja ciljnega iskanja oseb, gledano predvsem z zakonodajnega in operativnega vidika, bomo ovrgli ali potrdili naslednji hipotezi: Hipoteza 1: Pravna ureditev področja ciljnega iskanja oseb je v zakonodaji Republike Slovenije pomanjkljiva. Hipoteza 2: Število prijetih dalj časa iskanih oseb, katerih razpisnica je Republika Slovenija, se je s pričetkom delovanja organiziranih skupin za ciljno iskanje oseb z novim pristopom povečalo. 1.1.2 Metode dela Pri delu smo uporabili predvsem deskriptivno oz. opisno metodo raziskovanja. izbrane. tematike.. Pri. primerjavi. ureditve. področja. ciljnega iskanja Slovenije z Nemčijo, smo uporabili komparativno metodo. V delu smo uporabili tudi metodo analize praktičnega primera. Vrzel pri pomanjkanju virov s področja ciljnega iskanja oseb pa smo dopolnili. z. metodo. polstrukturiranega. intervjuja. z. dvema. kriminalistoma, ki se ukvarjata s področjem ciljnega iskanja oseb.. 9.

2 Pravna podlaga in oblike razpisov iskanja pri ciljnem iskanju oseb. Pravni ali zakonodajni vidik predstavlja temelj za izvedbo ciljnega iskanja oseb. Ciljno iskanje oseb praviloma izvajajo policisti oziroma kriminalisti, ki so državni uslužbenci in so tako dolžni ravnati v skladu z zakonodajo. Za nezakonito ravnanje so kazensko odgovorni, pri čemer je pomembno, da je pri večini kaznivih dejanj, ki jih lahko storijo uradne osebe med delom, predpisana kvalificirana oblika kaznivega dejanja, ki določa nekajkrat višje kazni kot so zagrožene za navadnega posameznika, ki stori istovrstna kazniva dejanja. Iz tega je moč sklepati, da je poznavanje zakonodaje, ki ureja področje iskanja, prijemanja in izročitve oseb, zelo pomembno. Napaka na tem področju lahko pomeni pravno in odškodninsko odgovornost posameznika ali države, v najslabšem primeru pa tudi druge posledice, kot neizročitev osebe s strani tuje države in podobno. V nadaljevanju bomo preučili glavne pravne akte, ki veljajo na področju ciljnega iskanja, prijemanja ter izročanja oseb in ali se na to dejavnost navezujejo v Republiki Sloveniji.. 2.1 Opredelitev temeljnih pojmov Ciljno iskanje oseb je skupek načrtnih ukrepov in dejanj v skladu z mednarodno, evropsko ter nacionalno zakonodajo in mednarodnim sodelovanjem, s ciljem izslediti, prijeti in izročiti osebo, ki jo išče policija, zavod za prestajanje kazni oziroma sodišče. Pravni vidik ciljnega iskanja oseb je obdelava sprejete nacionalne in druge zakonodaje v skladu z direktivami Evropske unije, ki urejajo stanje na področju ciljnega iskanja, prijemanja in izročanja oseb. Operativni vidik ciljnega iskanja oseb je uporaba policijskih in drugih pooblastil varnostnih organov, katerih cilj je zbiranje ter pridobivanje 10.

podatkov o iskani osebi. Podatke lahko pridobivamo s klasičnimi metodami ali z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov.. 2.2 Mednarodno sodelovanje v kazenskih zadevah Za izvajanje mednarodne pravne pomoči v civilnih in kazenskih zadevah so pristojni pravosodni organi, v okviru Ministrstva za pravosodje pa deluje Sektor za mednarodno pravno pomoč, preko katerega slovenski pravosodni organi (predvsem sodišča in tožilstva) komunicirajo s tujimi. Omenjeni organi izdajajo tudi različne pravne akte - odredbe, na podlagi katerih se izda npr. tiralica, ki predstavlja temeljni dokument, na podlagi katerega je mogoče iskano osebo prijeti v tujini.. Mednarodna pravna pomoč obsega tako imenovano malo pravno pomoč, to je: vročanje pisanj ali oprava procesnih dejanj na podlagi tujega zaprosila, zaslišanje strank, prič ali izvedencev, ogled in zaseg predmetov,. izročitev. predmetov. in. dajanje. raznih. obvestil. -. o. veljavnosti prava in sodni praksi, o izvršenem kaznivem dejanju, priporu, o pravnomočnih obsodbah.. Poleg male pravne pomoči obsega mednarodna pravna pomoč v civilnih zadevah še priznanje in izvrševanje tujih sodnih odločb.. Mednarodna pravna pomoč v kazenskih zadevah pa obsega: -. inštitute odstopa oziroma prevzema kazenskega pregona,. -. izročitev oseb,. -. tranzit oseb,. -. izvrševanje sodnih odločb v kazenskih zadevah in. -. prenos izvršitve kazni.. Podlage za izvajanje mednarodne pravne pomoči v sodnih postopkih so mednarodne pogodbe (dvostranske ter večstranske) in nacionalna zakonodaja. 11.

Po osamosvojitvi je Republika Slovenija sprejela načelo splošnega nasledstva glede mednarodnih pogodb do drugačnega dogovora z drugimi državami pogodbenicami, nekatere izmed pogodb pa so bile ratificirane po osamosvojitvi.. Na. področju. mednarodne. pravne. pomoči. v. kazenskih. zadevah. obvezujejo Republiko Slovenijo naslednje večstranske pogodbe:. . Evropska konvencija o izročitvi z dne 13. 12. 1957 z obema dodatnima protokoloma (Ur.l. RS, št. 22/94);. . Konvencija o transferju obsojenih oseb z dne 21. 3. 1983 (Ur.l. RS, št. 13/93);. . Evropska konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah z dne 20. 4. 1959 z dodatnim protokolom (Ur.l. RS, št. 25/99).. V svetovnem merilu pa so za področje ciljnega iskanja oseb ali izročanje. pomembne. predvsem. dvostranske. oziroma. bilateralne. pogodbe, ki jih je Slovenija podpisala z različnimi svetovnimi državami. Slovenija ima podpisane pogodbe o izročanju z naslednjimi državami: Albanijo Avstralijo Ciprom. (22.6.1926), (23.11.1900), (19.9.1984),. (28.10.1988),. Francijo. Alžirijo. (31.3.1982),. Belgijo Češko. (4.6.1971), in. (23.9.1970),. Avstrijo. (1.2.1982),. Bolgarijo. (23.3.1956),. Slovaško. (20.1.1964),. Dansko. Grčijo. (18.6.1959),. Hrvaško. (7.2.1994), Irakom (23.5.1986), Italijo (6.4.1922), Kanado (23.11.1900), Madžarsko (7.3.1968), Makedonijo (6.2.1996), Mongolijo (8.6.1981), Nemčijo (26.11.1970), Nizozemsko (28.2.1896), Poljsko (6.2.1960), Romunijo (18.10.1960), Rusijo (24.2.1962), Španijo (8.7.1980), Švico (16.11.1887), Turčijo (17.11.1973), Veliko Britanijo (6.12.1900) in ZDA (25.10.1901) (Mednarodna pravna pomoč…, 2012). 12.

Poleg. navedenih. pravnih. aktov. in. naštetih. bilateralnih. pogodb,. obstajajo še druge mednarodne konvencije in inštituti mednarodnega prava, na podlagi katerih je mogoče doseči izročitev tujega državljana.. 2.3 Evropske pogodbe Na ravni Evropske unije je bilo od prvih začetkov povezovanja posameznih evropskih držav ratificiranih več pogodb med državami članicami, ki urejajo medsebojne gospodarske, politične in druge odnose med državami članicami. Nekakšen »celovit okvir« ureditve odnosov med državami članicami pa po našem mnenju predstavlja sprejetje Pogodbe o Evropski uniji ali drugače Maastrichtske pogodbe v letu 1993. Kasneje so bile sprejete tudi druge pogodbe, in sicer Amsterdamska pogodba (1999), Pogodba iz Nice (2003) ter Lizbonska pogodba (2009). Naštete pogodbe v večji meri urejajo pomanjkljivosti Maastrichtske pogodbe in pravno opredeljujejo dodatna področja sodelovanja in delovanja Evropske unije. Za naše področje oz. raziskovanje. je. pomembna. predvsem. Maastrichtska. pogodba,. ki. predstavlja pravno podlago za ustanovitev tako imenovanega tretjega stebra. Evropske. unije. na. področju. pravosodja. in. evropskega. policijskega urada – Europola. Evropski policijski urad oz. Europol je bil ustanovljen 7. februarja 1992, s podpisom Maastrichtskega meddržavnega sporazuma Evropske unije. Europolov sedež je v Haagu na Nizozemskem. Začasno je začel delovati 3. januarja 1994, in sicer kot Europol Služba za droge (ESD). Sprva je bilo delovanje osredotočeno le na boj proti prepovedanim drogam, postopoma pa so se Europolove pristojnosti širile na druga pomembna področja kriminalitete. Europol je svojo dejavnost začel opravljati v polnem obsegu 1. julija 1999, potem ko so v letu 1998 Europolovo konvencijo ratificirale vse države članice EU. 1. januarja 2010 se je pravna podlaga Europola spremenila in Konvencijo o ustanovitvi Europola je nadomestil sklep Sveta o ustanovitvi Europola (Evropska unija…, 2012).. 13.

2.4 Konvencija o izvrševanju schengenskega sporazuma Konvencija o izvrševanju schengenskega sporazuma je bila podpisana leta 1985,. v. luksemburški. vasici. Schengen,. med. Belgijo,. Nizozemsko,. Luksemburgom, Nemčijo in Francijo. Namen sporazuma je postopna odprava kontrol na skupnih mejah, ki se začne med prvimi državami podpisnicami izvajati v letu 1995. V kasnejših letih sporazum podpišejo še druge evropske države,. ki. so. med. seboj. vzpostavile. prvo. različico. Schengenskega. informacijskega sistema. V letu 1999 se je Schengenski pravni red v Evropsko unijo prenesel s protokolom k Amsterdamski pogodbi. Slovenija je k podpisu sporazuma pristopila v maju 2004, za polni pristop pa se je določil rok oktober 2007.. Decembra. 2007. je. bilo. končano. testiranje. druge. generacije. Schengenskega informacijskega sistema, ki ga je razvila Portugalska. 6. decembra 2007 je Svet sprejel odločitev o odpravi kontrol na vseh notranjih mejah. članic. Evropske. unije.. Schengenski. informacijski. sistem. je. najpomembnejši skupni sistem za iskanje, ki je na voljo evropskim policijam in organom mejne policije. SIS omogoča izmenjavo informacij o razpisanih ukrepih za osebe ter predmete in dostop do ukrepov za zavrnitev vstopa (Širitev Schengenskega območja…, 2012).. 2.5 Kazenski zakonik (KZ-1b) Kazenski zakonik Republike Slovenije se neposredno ne nanaša na iskanje ali izročitev oseb, vendar ima posredno velik pomen za iskanje in izročanje oseb. Da je oseba osumljena določenega kaznivega dejanja ali pa za dejanje že obsojena, je namreč temeljni pogoj za kasnejšo izdajo tiralice ali podobnega naloga, v kolikor je oseba nedosegljiva organom pravosodja. Za izročanje in iskanje oseb so pomembne predvsem določbe o zastaranju posameznih kaznivih dejanj, ki so navedene v členih 90., 91., 92., 93., 94. in 95. Vsebini 90. in 91. člena govorita o zastaranju in teku ter pretrganju zastaranja kazenskega pregona. Vsebina 92. člena določa kdaj se kazen ne sme več izvršiti, če pa kazni ni več mogoče izvršiti, posledično tudi izročitve osebe ni 14.

mogoče. zahtevati.. Kazni. ni. več. mogoče. izvršiti,. če. je. minilo. petindvajset let od obsodbe na trideset let zapora, razen če ni nezastarljivo dejanje, petnajst let od obsodbe na zapor nad deset let, deset let od obsodbe na zapor nad pet let, pet let od obsodbe na zapor nad eno leto in tri leta od obsodbe na zapor do enega leta ali denarno kazen. Pomembno pri tem je, da izvršitev preostanka kazni ne zastara, če obsojenec pobegne iz zapora, kjer prestaja kazen (94. člen), ter določbe 95. člena, ki določajo, da kazenski pregon in izvršitev kazni ne zastarata za kazniva dejanja, za katera se sme po KZ-1b izreči kazen dosmrtnega zapora, za kazniva dejanja iz 100. do 105. člena tega zakonika (genocid, hudodelstva zoper človečnost, vojna hudodelstva, agresija,. odgovornost. vojaških. poveljnikov. in. drugih. nadrejenih,. združevanje in ščuvanje h genocidu, k hudodelstvom zoper človečnost in agresiji) in tudi ne za tista kazniva dejanja, za katera po mednarodnih pogodbah zastaranje ni mogoče. Prav tako ne zastara izvršitev kazni dosmrtnega zapora. Z vidika iskanja osebe sta pomembni tudi vsebini 11. in 12. člena, ki se nanašata na veljavnost kazenskega zakonika Republike Slovenije za kazniva dejanja, ki jih v tujini stori slovenski državljan. Na podlagi navedenih določb bi bilo mogoče zahtevati izročitev slovenskega državljana Republiki Sloveniji, vendar to v praksi skoraj ni mogoče, saj po navadi osebo išče in zahteva izročitev država, v kateri je bilo kaznivo dejanje storjeno (Kazenski zakonik Republike Slovenije, 2012).. 2.6 Zakon o kazenskem postopku (ZKP) Zakon o kazenskem postopku (ZKP) je izredno pomemben zakon, saj sistemsko ureja potek celotnega kazenskega postopka, in sicer od predkazenskega postopka do preiskave, uvedbe kazenskega postopka ter vse do zahteve po izročitvi osebe in tako predstavlja temeljno pravno podlago za vse ukrepe, na podlagi katerih je mogoče iskati osumljenca in zahtevati izročitev obsojenca.. 15.

148. člen Zakona o kazenskem postopku v prvem odstavku navaja: »Če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, mora policija ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka.« Nadalje 148. člen v drugem odstavku navaja: »Da bi izvršila naloge iz prejšnjega odstavka, sme policija zahtevati potrebna obvestila od oseb; opraviti potreben pregled prevoznih sredstev, potnikov in prtljage; za nujno potreben čas omejiti gibanje na določenem prostoru; ukreniti, kar je potrebno v zvezi z ugotavljanjem istovetnosti oseb in predmetov; razpisati iskanje osebe in stvari, ki se iščejo; v navzočnosti odgovorne osebe opraviti pregled določenih objektov in prostorov podjetij in drugih pravnih oseb in pregledati določeno njihovo dokumentacijo ter ukreniti in storiti drugo, kar je potrebno. O dejstvih in okoliščinah, ki se ugotovijo pri posameznih dejanjih in utegnejo biti pomembne za kazenski postopek, in o predmetih, ki so bili najdeni ali zaseženi, se napravi zapisnik ali uradni zaznamek.« V 148. členu je zakonodajalec predvidel vse osnovne ukrepe, ki so potrebni za iskanje osebe na klasičen način. To je od zbiranja obvestil do razpisa iskanja osebe, vendar bomo to podrobneje opisali v petem poglavju, ki govori o izvedbi ciljnega iskanja oseb. Nadalje 2. in 3. odstavek 149a. člena Zakona o kazenskem postopku navajata: Drugi odstavek: »Izjemoma se lahko tajno opazovanje odredi tudi zoper osebo, ki ni osumljenec, če je mogoče utemeljeno sklepati, da bi opazovanje te osebe privedlo do identifikacije osumljenca iz prejšnjega odstavka, katerega osebni podatki niso znani, do prebivališča ali lokacije, kjer se nahaja osumljenec iz prejšnjega odstavka, oziroma do 16.

prebivališča ali lokacije, kjer se nahaja oseba, zoper katero je bil odrejen pripor, hišni pripor, tiralica ali odredba za privedbo, pa je pobegnila ali se skriva, in policisti z drugimi ukrepi teh podatkov ne morejo pridobiti oziroma bi bilo to povezano z nesorazmernimi težavami.« Tretji odstavek: »Tajno opazovanje se izvaja z neprekinjenim ali ponavljajočim opazovanjem ali sledenjem z uporabo tehničnih naprav za ugotavljanje položaja in gibanja ter tehničnih naprav za prenos in snemanje. glasu,. fotografiranjem. ter. video-snemanjem,. in. je. osredotočeno na spremljanje položaja, gibanja ter aktivnosti osebe iz prejšnjih odstavkov. Tajno opazovanje se sme izvajati na javnih ter javno dostopnih odprtih in zaprtih prostorih ter krajih in prostorih, ki so vidni z javno dostopnega kraja oziroma prostora. Pod pogoji iz tega člena se sme tajno opazovanje izvajati tudi v zasebnih prostorih, če v to privoli imetnik prostora.« 149a.. člen. ZKP. v. nadaljnjih. odstavkih. eksplicitno. navaja. tudi. posamezna kazniva dejanja, za katera je mogoče odrediti ukrep tajnega opazovanja. To so praviloma kazniva dejanja, za katere je predpisana kazen petih ali več let in druga eksplicitno našteta kazniva dejanja, ki so praviloma težja. Ukrep tajnega opazovanja s pisno odredbo dovoli državni tožilec na pisni predlog policije, razen v določenih primerih, ki so navedeni v šestem odstavku 149a. člena, ko je potrebna odredba preiskovalnega sodnika. Preiskovalni sodnik odredi ukrep na predlog državnega tožilca, če se pri izvajanju ukrepa predvideva uporaba tehničnih naprav za prenos in snemanje glasu, če izvedba ukrepa zahteva namestitev tehničnih naprav za ugotavljanje položaja in gibanja osumljenca s tajnim vstopom v vozilo ali drug zavarovan oziroma zaprt prostor ali predmet, za uporabo ukrepa v zasebnih prostorih, če v to privoli imetnik prostora in za izvajanje ukrepa zoper osebo, ki ni osumljenec, ampak oseba, ki bi lahko privedla do osumljenca kaznivega dejanja. 17.

Izjemoma lahko državni tožilec na predlog policije odredi ukrep tudi ustno oz. državni tožilec ustno predlaga preiskovalnemu sodniku izdajo odredbe. Izvajanje ukrepa lahko traja največ dva meseca, iz tehtnih razlogov pa se lahko njegovo trajanje s pisno odredbo podaljša vsakič za dva meseca. Skupno lahko ukrep traja v določenem primeru največ 6 mesecev, za težja kazniva dejanja pa tudi 24. oz. 36. mesecev. Pod ukrepe za iskanje osumljenca je mogoče šteti tudi določbe 149b. člena ZKP, ki v prvem stavku določa: »Če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno, da se izvršuje ali da se pripravlja oziroma organizira kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti in je za odkritje tega kaznivega dejanja ali storilca potrebno pridobiti podatke o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju, lahko preiskovalni sodnik na obrazložen predlog. državnega. tožilca. odredi. operaterju. elektronskega. komunikacijskega omrežja, da mu sporoči podatke o udeležencih, okoliščinah in dejstvih elektronskega komunikacijskega prometa, kot so: številka ali druga oblika identifikacije uporabnikov elektronskih komunikacijskih storitev, vrsta, datum, čas in trajanje klica oziroma druge. elektronske. komunikacijske. storitve,. količina. prenešenih. podatkov in kraj, iz katerega je bila elektronska komunikacijska storitev opravljena.« Predlog in odredba morata biti pisna in obrazložena. Prav tako lahko policija na podlagi 3. odstavka istega člena od operaterja mobilnih komunikacij pisno zahteva podatke o lastniku ali uporabniku. določenega. komunikacijskega. sredstva. za. elektronski. komunikacijski promet, ki niso objavljeni v naročniških imenikih, in o času, v katerem je tako sredstvo bilo oziroma je v uporabi. Operater je na pisno zahtevo dolžan te podatke posredovati in svoji stranki ali kateri koli drugi osebi ne sme razkriti, da je ali da bo določene podatke posredoval preiskovalnemu sodniku ali policiji.. 18.

Uporaba določb 149b. člena je v Sloveniji najbolj pogosta, saj je preko izpiska telekomunikacij mogoče priti do vrste podatkov, s pomočjo katerih je moč odkriti približno lokacijo osumljenca, ki se skriva, prav tako je to najbolj hiter, preprost in milejši posebni ukrep od drugih, ki so določeni v 149a. in 150. členu. Za prijetje osumljenca v predhodnem policijskem postopku je mogoče uporabiti tudi določbe 214. člena ZKP, ki govori o hišni preiskavi, in sicer se ta lahko opravi po odredbi preiskovalnega sodnika, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je oseba storila kaznivo dejanje in je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja oz. predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. Opisano pooblastilo lahko policija uporabi, ko postopek na sodišču še ne teče in je potrebno osumljenca prijeti, slednji pa se zadržuje v tujem stanovanju ali prostoru. Če pa je v postopku iskanja osumljenca ali obsojenca s strani sodišča že izdana odredba za privedbo ali tiralica, pa lahko policisti, upoštevajoč 218. člen ZKP, vstopijo v tuje stanovanje in druge prostore, če je v stanovanju ali drugem prostoru nekdo, ki ga je treba po odredbi pristojnega državnega organa pripreti ali prisilno privesti, ali pa se je zaradi pregona zatekel tja. 548. člen Zakona o kazenskem postopku določa pogoj za izdajo tiralice, in sicer se sme tiralica odrediti, če je obdolženec, zoper katerega je uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti in za katero je v zakonu predpisana kazen zapora dveh ali več let, na begu in če je izdana odredba, da se obdolženca privede, oziroma sklep, da se slednjega pripre. Tiralico odredi sodišče, pred katerim teče kazenski postopek. Tiralica se odredi tudi v primeru, če obdolženec pobegne iz zavoda, v katerem prestaja kazen, ne glede na njeno višino, ali če pobegne iz zavoda, v katerem prestaja zavodski ukrep, ki je zvezan z odvzemom prostosti. Odredbo izda v takem primeru upravnik zavoda. Odredba za 19.

tiralico, ki jo izda sodišče ali upravnik zavoda, se pošlje policiji v izvršitev. 551. člen Zakona o kazenskem postopku govori o postopku razpisa tiralice. Tiralico in razglas razpiše ministrstvo, pristojno za notranje zadeve. Če je verjetno, da je tisti, za katerim je odrejena tiralica, v tujini, sme ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, razpisati tudi mednarodno tiralico. Na prošnjo tujega organa sme ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, razpisati tiralico tudi za nekoga, za katerega se sumi, da je v Republiki Sloveniji, če poda tuji organ v prošnji izjavo, da bo zahteval njegovo izročitev v primeru, če bo najden. Pomembna določila za iskanje oseb vsebuje določba 2. odstavka 551. člena, ki določa, da se lahko za obveščanje javnosti uporabljajo tudi sredstva javnega obveščanja, in 3. odstavka, ki že na podlagi verjetnosti, da je oseba, zoper katero je izdana tiralica, v tujini, določa možnost razpisa mednarodne tiralice (Zakon o kazenskem postopku, 2012).. 2.7 Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU) Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije sistemsko ureja področje mednarodnega sodelovanja sodišč, tožilstev in drugih upravnih organov na območju držav članic Evropske unije. V II. delu govori o pogojih za predajo iskane osebe in o pogojih, zaradi katerih lahko država zavrne izpolnitev naloga. Za izvedbo predaje je pristojen preiskovalni sodnik, ki osebo pripre, zasliši in nato na podlagi razpoložljivih podatkov, s soglasjem osebe ali proti njenemu soglasju, odloči o predaji državi nalogodajalki. Preiskovalni sodnik osebi zaseže tudi predmete, ki jih je potrebno zaseči na podlagi naloga in odredi začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi 20.

v Sloveniji. Za sam postopek izročitve je pristojna policija. II. poglavje predstavlja neposredno pravno podlago za izročitev iskane osebe, ki je prijeta na ozemlju Evropske unije. V III. delu govori zgoraj navedeni Zakon o pravni pomoči med državami članicami Evropske unije, in sicer o pošiljanju in vročanju pisanj, o odstopu. od. pregona,. prevzemu. pregona,. o. ustanovitvi. skupne. preiskovalne skupine, tajnem delovanju delavca države članice na ozemlju Slovenije in o sodelovanju z Eurojustom. IV. del Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije ureja področje priznavanja in izvrševanja sodnih odločb, V. del pa predpisuje način izmenjave podatkov iz kazenskih evidenc med državami članicami (Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije, 2007).. 2.8 Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) Zakon določa pravice in dolžnosti obsojencev pri izvrševanju kazni zapora ter drugih ukrepov, kot tudi pravosodnih delavcev oziroma pravosodnih policistov. 20. člen ureja potek postopka za izdajo tiralice. Ta poteka tako, da sodišče po pravnomočnosti sodbe sestavi poziv, v katerem določi dan in zavod, kjer naj se obsojenec zglasi na prestajanje kazni zapora. V kolikor se obsojenec ne zglasi v zavodu, slednji o tem obvesti sodišče, ki preveri, če je bil poziv pravilno vročen. Če sodišče ugotovi, da je bil poziv obsojencu vročen pravilno, ali obstajajo okoliščine, da se ta izmika vročitvi, sodišče odredi privedbo. Ne glede na navedeno, lahko sodišče, v kolikor obstajajo posebne okoliščine, ki kažejo, da bo obsojenec pobegnil, odredi takojšnjo privedbo. Če privedba ne uspe ali obsojenec sodišču ni sporočil spremembe bivališča ali ni mogoče ugotoviti, kje se obsojenec nahaja, sodišče izda tiralico (Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, 2009). 21.

2.9 Zakon o prekrških (ZP-1) Z dnem uveljavitve novega Zakona o prekrških ni več predpisane kazni zapora in jo za prekršek ni več mogoče izreči. V tej zvezi je mogoče pri iskanju osebe uporabiti le določbe 116. člena Zakona o prekrških, ki se nanaša na privedbo obdolženca. Privedbo je mogoče odrediti, če se pravilno vabljeni obdolženec ne zglasi na vabilo in svojega izostanka ne opraviči, če mu ni bilo mogoče vročiti vabila, če je iz okoliščin očitno, da se mu obdolženec izmika, njegova navzočnost pa je potrebna za pravilno odločitev. Privedbo je mogoče odrediti samo v primeru, kadar je bilo v vabilu določeno, da se mora obdolženec osebno zglasiti. Privedba se odredi pisno. V odredbi je potrebno navesti osebno ime obdolženca, katerega je potrebno privesti, njegov datum rojstva, prebivališče, zadevo, v kateri se odreja privedba in razlog, zaradi katerega je odrejena privedba. Odredba mora imeti uradni pečat in podpis sodnika, ki je privedbo odredil. Izvršitev odredbe se prepusti policiji. Izjema je tako imenovani uklonilni zapor, ki ga sodišče lahko izreče, v kolikor storilec, za katerega je bila izdana pravnomočna odločba ali sodba o krivdi, v celoti ali deloma ne plača globe v določenem roku. O uklonilnem zaporu odloča sodišče s sklepom po uradni dolžnosti ali na predlog prekrškovnega organa. Uklonilni zapor se ne more določiti, če je bil za prekršek izdan plačilni nalog. Uklonilni zapor traja dokler storilec na plača kazni, vendar najdlje 30 dni. V kolikor se storilec ne javi na prestajanje uklonilnega zapora, je mogoče ravnati v skladu z 20. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ki sodišču dovoljuje odredbo privedbe, vendar v skladu s 548. členom za storilca ni mogoče razpisati tiralice. Pri izvajanju odredbe za privedbo, ki je bila izdana zaradi prekrška, policija ne more uporabiti prikritih preiskovalnih ukrepov, ampak lahko izvaja le klasična pooblastila, kot je na primer zbiranje obvestil o. 22.

možnem nahajališču osebe. Je pa v skladu z 67. členom Zakona o prekrških, ki govori o tem, da se v določenih primerih, v kolikor ni z ZP1 drugače določeno, smiselno uporabijo določila Zakona o kazenskem postopku. Upoštevajoč 218. člen ZKP, lahko policisti brez odredbe sodišča vstopijo v tuje stanovanje in druge prostore, če je v stanovanju ali drugem prostoru kdo, ki ga je treba po odredbi pristojnega državnega organa pripreti ali prisilno privesti, ali pa se je zaradi pregona zatekel tja (Zakon o prekrških, 2007).. 2.10 Zakon o policiji (Zpol) Zakon o policiji določa organizacijo policije, naloge, ki jih opravlja policija in daje generalno pravno podlago za pooblastila policije, ki jih lahko le-ta izvaja. Tako v 3. členu določa naloge, ki jih ima policija. Za ciljno iskanje oseb je pomembna predvsem druga točka prvega odstavka v 3. členu, ki določa, da je naloga policije tudi preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih oseb ter. njihovo. izročanje. pristojnim. organom,. zbiranje. dokazov. ter. raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in prekrškov. V 35. členu določa pooblastila za ugotavljanje identitete, in sicer druga alineja prvega odstavka določa, da policisti lahko ugotavljajo identiteto osebe, ki jo je potrebno prijeti, privesti, ji odvzeti prostost ali jo pridržati. V 3. alineji 1. odstavka istega člena nadalje navaja, da lahko policisti ugotavljajo identiteto osebe, ki je na območju, v kraju ali objektu, v katerih se izvajajo ukrepi za iskanje ali izsleditev storilca kaznivega dejanja oz. prekrška ali predmetov in sledi, ki so pomembne za kazenski postopek ali postopek o prekršku. Prav tako v 5. alineji 1. odstavka 3. člena določa, da lahko policisti ugotavljajo identiteto osebe, ki je po opisu podobna iskani osebi. Če identitete ni mogoče ugotoviti na drugačen način, je mogoče osebo, v skladu z določili 3. člena, tudi privesti na policijsko postajo, smejo jo fotografirati, ji 23.

odvzeti prstne odtise, odtise dlani in izvesti identifikacijski postopek. V 2. odstavku 43. člena je določeno, da je lahko oseba, ki jo je potrebno izročiti tujim varnostnim organom ali je bila sprejeta od tujih varnostnih organov in jo je treba izročiti pristojnemu organu, pridržana največ 48 ur (Zakon o policiji, 2009).. 2.11 Pravilnik o policijskih pooblastilih Pravilnik. o. policijskih. pooblastilih. opredeljuje. način. izvajanja. posameznih policijskih pooblastil, ki so določena v Zakonu o policiji ali v drugih zakonih, če ta opredeljujejo istovrstna pooblastila. Tako točneje opredeljuje način uporabe policijskih pooblastil, kot so izrekanje ukazov in opozoril, ugotavljanje identitete osebe, opravljanje varnostnega pregleda, vstop v tuje prostore, prijetje osebe, upiranje osebe, uporaba prisilnih sredstev, privedba osebe, pridržanje osebe ipd. V nadaljevanju bomo opisali vsebino nekaterih členov, ki se neposredno ali posredno nanašajo na prijetje oz. privedbo osebe. Ob iskanju in prijetju osebe je sicer potrebno uporabiti tudi nekaj drugih pooblastil, ki so prav tako navedena v pravilniku, vendar bi se z navajanjem oz. obrazložitvijo členov, ki se nanašajo na splošna policijska pooblastila, preveč oddaljili od tematike diplomske naloge. Členi Pravilnika o policijskih pooblastilih, od vključno 29. člena do 36. člena, se nanašajo na prijetje osebe. Vsebina 29. člena določa pravno podlago za prijetje osebe, in sicer lahko policisti opravijo prijetje osebe zaradi opravljanja dejanj, določenih z zakonom in če je za to potrebna navzočnost osebe. V 30. členu pravilnik določa, da mora policist pred privedbo ugotoviti identiteto osebe, kar je pri iskanih osebah ob prijetju osebe najpomembnejše pooblastilo. Identiteta mora biti namreč ugotovljena in potrjena stoodstotno, saj iskane osebe za primer identifikacije dostikrat uporabljajo dobre ponaredke osebnih dokumentov, prav tako spremenijo zunanji videz. Prijetje lahko traja le nujno potreben čas. Nadaljnji členi določajo pravice prijetih oseb. V. 24.

34. členu je navedeno, da je o prijetju osebe, za katero je razpisano iskanje ali tiralica, potrebno obvestiti organ, ki je iskanje oz. tiralico razpisal, in organ, ki je tiralico odredil. V 35. in 36. členu so naštete izjeme, ki jih ni dovoljeno prijeti ali pa samo na podlagi pisne odredbe sodišča. Osebe z diplomatsko imuniteto, ki se nanjo sklicujejo, ni dovoljeno prijeti. Osebe s konzularno imuniteto je dovoljeno prijeti samo na podlagi pisne odredbe sodišča. 37. člen do vključno 43. člena ureja pooblastilo privedbe. 37. člen pravilnika določa, da kadar policist izvaja privedbo na podlagi pisne odredbe pristojnega organa, se mora predhodno ustrezno pripraviti in zbrati podatke, potrebne za varno in učinkovito izvedbo privedbe. Vsebina navedenega člena je pomembna tudi za privedbe oz. prijetja iskane osebe, saj gre lahko pri tem za nevarno osebo, ki bi lahko ob prijetju nudila oborožen odpor. V 38. členu je predpisan postopek privedbe in dejstvo, da je lahko osebo, v primeru, če se privedbi upira, privesti prisilno. V 39. členu je določeno, da mora policist privedbo opraviti po navodilih odredbodajalca in da čas od prijetja do privedbe osebe k odredbodajalci ne sme biti daljši od 6 ur. Če se oseba skriva, izmika privedbi ali iz drugih razlogov ni bila prijeta, je o tem potrebno obvestiti odredbodajalca. V 40. členu pravilnik določa, da o prijetju osebe, za katero je razpisano iskanje ali tiralica, policija obvesti organ, ki je iskanje ali tiralico razpisal, in organ, ki je odredil tiralico. O prijetju osebe, za katero je tiralico razpisal tuj organ, ali osebe, za katero je izdan evropski nalog za prijetje in predajo, policija obvesti preiskovalnega sodnika sodišča, na območju katerega je bila oseba prijeta. V 40., 41. in 42. členu so predpisane izjeme, katerih oseb se ne privaja. To so predvsem bolne, onemogle, vidno noseče ali poškodovane osebe. Če oseba, za katero je razpisana tiralica ali evropski priporni nalog, ali pa oseba, ki je osumljena kaznivega dejanja, se izmika kazenskemu postopku oziroma prestajanju zaporne kazni, potrebuje nujno medicinsko pomoč, mora policist zagotoviti njen prevoz v. 25.

najbližjo javno zdravstveno ustanovo in poskrbi za varovanje do odločitve organa, ki je privedbo odredil ali h kateremu je potrebno osebo privesti (Pravilnik o policijskih pooblastilih, 2008).. 2.12 Oblike razpisov iskanja pri ciljnem iskanju oseb Razpisi za osebe, za katere je razpisano iskanje, so lahko izdani na podlagi več vrst pravnih aktov, ki so lahko izdani s strani sodišča, direktorja zavoda, lahko pa je iskanje razpisano na podlagi 148. člena ZKP. Ciljno iskanje oseb se lahko opravi za osebo, za katero je: -. razpisana tiralica na podlagi odredbe sodišča ali direktorja zavoda (prestajanje kazni zapora ali zavodskega ukrepa) v skladu z določbami 548. člena ZKP;. -. razpisana tiralica na podlagi odredbe sodišča v skladu z določbo 4. odstavka 20. člena ZIKS;. -. razpisan evropski nalog za prijetje in predajo v skladu z določbo 3. in 4. odstavka 42. člena ZSKZDČEU;. -. razpisana mednarodna tiralica, če je verjetno, da je tisti, za katerim je odrejena tiralica, v tujini, na podlagi 551. člena ZKP;. -. razpisana tiralica na prošnjo tujega organa za osebo, za katero se sumi, da je v Republiki Sloveniji, če tuji organ v prošnji izjavi, da bo zahteval njegovo izročitev, če bo najden na podlagi 4. odstavka 551. člena ZKP ali zahteval njegovo predajo, če bo prijet na podlagi 2. ali 3. odstavka 17. člena ZSKZDČEU;. -. razpisano iskanje na podlagi 2. odstavka 148. člena ZKP (Navodilo o organizaciji in izvedbi nalog za ciljno iskanje oseb, 2011).. 26.

3 Organizacije mednarodnega policijskega sodelovanja. Organizacije mednarodnega sodelovanja skrbijo za nemoteno in hitro izmenjavo. podatkov. ter. dokumentov,. koordinirajo. sodelovanje. v. policijskih in sodnih preiskavah, vzpostavljajo skupne baze za iskanje oseb ter predmetov in opravljajo druge naloge v skladu z mednarodnim pravom.. 3.1 Interpol Interpol je mednarodna organizacija kriminalistične policije (ICPO International Criminal Police Organization), ki trenutno združuje 190 držav članic, sedež pa ima v Lyonu (Franciji). V zdajšnji obliki je bila ustanovljena 1956, medtem ko je že prej obstajala predhodnica današnje organizacije. Polnopravna članica INTERPOLA je Republika Slovenija postala leta 1992. Interpol deluje na podlagi ustanovne listine iz junija 1956, ki je bila sprejeta na Dunaju ter stopila v veljavo dne 13. junija 1956, in pogodb držav pristopnic. V ustanovni listini je med drugim zapisano, da mora biti delovanje Interpola v skladu z univerzalno deklaracijo o človekovih pravicah in v skladu z določili mednarodnega prava (Legal materials…, 2012). Cilji. organizacije. so. zagotoviti. in. realizirati. največjo. možno. sodelovanje med kriminalističnimi policijami, ne glede na razlike v pravnih sistemih držav, v skladu z deklaracijo o človekovih pravicah. Vzpostaviti. in. razvijati. je. potrebno. vse. institucije,. ki. naj. z. medsebojnim sodelovanjem prispevajo v boju proti kriminalu. Že v sami ustanovni listini INTERPOLA je v okviru dane organizacije prepovedano opravljati kakršna koli dejanja ali aktivnosti s političnim, vojaškim, verskim ali plemenskim ozadjem. V vsaki posamezni državi članici 27.

INTERPOLA je policija zasnovala specifično službo pod nadzorom vlade, da zagotovi in odgovori na vse preiskave - zaprosila od lokalnih ter tujih policij in pravosodnih organov. Ta služba se imenuje Nacionalni Centralni Biro (NCB). V Sloveniji je nacionalni centralni biro Interpola organiziran kot oddelek v okviru Sektorja za mednarodno policijsko sodelovanje v Upravi kriminalistične policije na Generalni policijski upravi, tako imenovani Interpol Ljubljana. Primarna naloga Interpola Ljubljana je posredovanje zaprosil za podatke,. vezanih. na. policijske. preiskave. v. Sloveniji,. ustreznim. nacionalnim centralnim birojem po svetu in obratno. Na nacionalnem nivoju je Interpol Ljubljana zadolžen za spremljanje in zagotavljanje ustreznih standardov, ki jih narekuje članstvo v organizaciji Interpola. Zagotavlja tudi aktivno vlogo Slovenije v mednarodnem združenju Interpola, kar je bilo potrjeno z dodelitvijo organizacije 24. evropske regionalne konference Interpola, ki je bila uspešno izvedena od 10. do 12. maja 1995 v Ljubljani. Zaradi zagotavljanja hitrega in nemotenega delovanja, je Interpol Ljubljana vključen v različne, med seboj neodvisne, računalniško-komunikacijske mreže. Oddelki Interpola po svetu načrtujejo, organizirajo, usmerjajo in nadzorujejo delo na naslednjih področjih: -. mednarodne tiralice,. -. izročitev prijetih oseb, iskanih z mednarodno tiralico,. -. ugotavljanje identitet in istovetnosti oseb,. -. posredovanje obvestil svojcem o osebah, ki so v priporu in obvestil o smrtnih primerih,. -. izmenjavanje. operativnih. podatkov. in. informacij. o. kriminaliteti, -. posredovanje. pri. organiziranju. mednarodnih preiskavah,. 28. operativne. pomoči. pri.

-. mednarodna kazensko pravna pomoč,. -. posredovanje podatkov na podlagi mednarodnih pogodb,. -. sodelovanje pri upravljanju in izkoriščanju mednarodnih zbirk podatkov ter informacij o listinah, motornih vozilih, vodnih plovilih, zračnih plovilih, umetninah ter drugih predmetih, povezanih s kriminaliteto,. -. opravljanje drugih nalog posredovanja pri mednarodnem iskanju. oseb. in. pri. operativnem. sodelovanju. pri. preiskovanju kriminalitete. Interpol ima vzpostavljen učinkovit komunikacijski sistem, zato ima pomembno vlogo pri posredovanju zahtevkov za izročitev na svetovni ravni, kot tudi pri posredovanju in pridobivanju podatkov od držav članic (Interpol…, 2012).. 3.2 Europol Europol je Evropski policijski urad, ki je s 1. januarjem 2010 postal agencija Evropske unije, ki je pristojna za organizirani kriminal, terorizem in druge hujše oblike kriminala, ki prizadenejo dve ali več držav članic tako, da je zaradi obsega, pomena in posledic kaznivih dejanj potreben skupen pristop držav članic. Temeljna naloga Europola je izboljšati učinkovitost in sodelovanje med pristojnimi organi držav članic pri preprečevanju hujših oblik organiziranega kriminala. Osnovni cilj Europola je doseči pomemben prispevek na področju odkrivanja, preprečevanja in pregona kaznivih dejanj v Evropski uniji, posebej v boju proti organiziranemu kriminalu in v boju proti delovanju organiziranih kriminalnih družb. S sklepom Sveta o ustanovitvi Europola je tako Europol pridobil pravno podlago za naslednje novosti: -. razširjena pooblastila Europola za obravnavo kriminalitete, ki ni strogo povezana z organiziranim kriminalom;. 29.

-. Europol. lahko. nudi. podporo. državam. članicam. pri. zagotavljanju varnosti pri organizaciji večjih mednarodnih dogodkov; -. države članice lahko dvostransko izmenjujejo informacije, ki niso v mandatu Europola in pri tem uporabljajo tehnične sisteme za izmenjavo informacij, ki jih ima na voljo Europol;. -. večja fleksibilnost pri vzpostavljanju novih podatkovnih zbirk, ki jih Europol nujno potrebuje pri svojem delu;. -. vzpostavljeni so pogoji za učinkovitejše upravno delovanje Europola;. -. prožnejša. pravna. podlaga. omogoča. Europolu. hitrejše. odzivanje na spremembe v strateškem okolju; -. Europol. se. financira. iz. proračuna. EU. ter. uporablja. kadrovske predpise EU. Osnovni predpogoji, katerih izpolnitev je potrebna za vključevanje Europola v aktivnosti, so področje kriminalitete in obseg nalog, za katere je bil Europolu dodeljen mandat, vpletenost organiziranih kriminalnih združb in prizadetost dveh ali več držav članic s kriminalno dejavnostjo oz. povezanost vsaj dveh ali več držav članic. Hujše oblike kriminala, ki sodijo v pristojnost Europola in so navedene v prilogi Sklepa Sveta o ustanovitvi Europola, so: -. nedovoljena trgovina s prepovedanimi drogami,. -. nezakonite dejavnosti pranja denarja,. -. kriminal, povezan z jedrskimi in radioaktivnimi snovmi,. -. nezakonito tihotapljenje priseljencev,. -. trgovina z ljudmi,. -. kriminal, povezan z motornimi vozili,. -. umor, huda telesna poškodba,. -. nedovoljena trgovina s človeškimi organi in tkivi,. -. ugrabitev, protipraven odvzem prostosti in jemanje talcev,. -. rasizem in ksenofobija, 30.

-. organiziran rop,. -. nedovoljena trgovina s kulturnimi dobrinami, vključno s starinami in umetniškimi deli,. -. preslepitev,. -. izsiljevanje in oderuštvo,. -. ponarejanje in piratstvo izdelkov,. -. ponarejanje uradnih listin in promet z njimi,. -. ponarejanje denarja in plačilnih sredstev,. -. kriminal, povezan z uporabo računalniških sistemov,. -. korupcija,. -. nedovoljena trgovina z orožjem, strelivom in razstrelivi,. -. nedovoljena trgovina z ogroženimi živalskimi vrstami,. -. nedovoljena trgovina z ogroženimi rastlinskimi vrstami in podvrstami,. -. kriminal zoper okolje,. -. nedovoljena trgovina s hormonskimi snovmi in drugimi pospeševalci rasti.. Europol nudi državam članicam naslednje storitve: -. V. skladu. z. nacionalno. neovirano. izmenjavo. uradniki,. predstavniki. Officers).. Države. zakonodajo informacij držav. članice. omogoča med. članic. hitro. in. pooblaščenimi. (Europol. samostojno. Liaison. imenujejo. pooblaščene predstavnike svojih nacionalnih služb, ki se ukvarjajo z odkrivanjem in preprečevanjem kriminalitete. -. Državam. članicam. zagotavlja. operativno. analitično. podporo; -. pripravlja strateška poročila (npr. ocene ogroženosti) in analizira razne pojavne oblike kriminalitete na osnovi informacij in koristnih spoznanj, pridobljenih s strani držav članic ali iz drugih virov;. 31.

-. zagotavlja strokovno in tehnično podporo pri preiskavah in operacijah znotraj EU, upoštevajoč. nadzor in pravno. suverenost posameznih držav na svojih ozemljih. Poleg tega Europol analizira določene pojavne oblike kaznivih dejanj s ciljem iskanja najboljših preiskovalnih praks in s tem skrbi za poenotenje preiskovalnih tehnik v državah članicah. Nacionalna enota Europola v Sloveniji (Oddelek Europol), ki je sestavni del Sektorja za mednarodno policijsko sodelovanje Uprave kriminalistične policije, je nacionalna točka za povezavo med Europolom in pristojnimi državnimi organi v Sloveniji (notranjimi organizacijskimi enotami Policije, Carinsko upravo Republike Slovenije, Uradom za preprečevanje pranja denarja). Njene osnovne naloge so: -. Europolu na lastno pobudo posreduje potrebne informacije in kriminalistične obveščevalne podatke za opravljanje njegovih nalog;. -. odgovarja na Europolova zaprosila za informacije ter kriminalistične obveščevalne podatke in svetuje;. -. posodablja. informacije. in. kriminalistične. obveščevalne. podatke; -. za. pristojne. organe. ocenjuje. informacije. ter. kriminalistične obveščevalne podatke v skladu z nacionalno zakonodajo in jim to gradivo posreduje; -. Europolu pošilja zaprosila za svetovanje, informacije, kriminalistične obveščevalne podatke in analize;. -. Europolu. pošilja. informacije. za. hrambo. v. njegovih. podatkovnih zbirkah; -. zagotavlja skladnost z zakonodajo pri vsaki izmenjavi informacij z Europolom.. Del nacionalne enote Europola je tudi slovenski urad za zvezo na sedežu Europola, kjer svoje zadolžitve opravljajo uradniki za zvezo, ki so pripadniki slovenske policije. Uradi za zvezo na sedežu Europola so enotna platforma, ki združuje predstavnike varnostnih organov iz več kot 35 držav in omogoča hitro 32.

ter operativno izmenjavo informacij z oddelki Europola in državami, ki delujejo v Europolu (Europol…, 2012).. 3.3 Schengenski informacijski sistem (SIS) V skladu s Schengensko konvencijo je namen schengenskega informacijskega sistema vzdrževanje javnega reda in javne varnosti, vključno z nacionalno varnostjo, na ozemljih držav članic (uporabnic sistema pogodbenice) in uporaba določb te konvencije v zvezi s pretokom oseb na teh ozemljih z informacijami, ki si sporočajo preko tega sistema. Schengenski informacijski sistem vsebuje samo tiste kategorije podatkov, ki jih dajejo posamezne pogodbenice, kot se zahteva za namene iz členov 95. do 100. konvencije o izvajanju schengenskega protokola. Pogodbenica - razpisnica določi, če je zadeva dovolj pomembna, da opravičuje vnos razpisa ukrepa v schengenski informacijski sistem. Kategorije podatkov so: - osebe, za katere je bil izdan razpis ukrepa iz 95., 96., 97., 98. in 99. člena; - predmeti iz člena 100. in vozila iz člena 99. - Za osebe se navedejo samo naslednji podatki: - priimek. in. ime,. morebiten. alias,. po. potrebi. v. novem. podatkovnem zapisu; - morebitne objektivne fizične posebnosti, ki se ne spreminjajo; - prvo črko drugega imena; - datum in kraj rojstva; - spol; - državljanstvo; - ali so zadevne osebe oborožene; - ali so zadevne osebe nasilne; - razlog za razpis ukrepa in - predlagani ukrep.. 33.

Kategorije razpisov Schengenskega informacijskega sistema so naslednje: - 95. člen - podatki o osebah, za katere se zaprosi za prijetje zaradi izročitve ali predaje; - 96. člen - podatki o tujcih, za katere je razpisana zavrnitev vstopa; - 97. člen - podatki o pogrešanih osebah ali osebah, ki zaradi njihove lastne zaščite ali odvračanja nevarnosti na zahtevo pristojnega. organa. ali. pristojnega. sodišča. pogodbenice. razpisnice, potrebujejo začasno policijsko zaščito; - 98. člen - podatki o pričah, o osebah, ki se morajo v okviru kazenskega postopka zglasiti na sodišču zaradi dejanj, zaradi katerih so preganjane, ali o osebah, katerim je treba vročiti kazensko sodbo ali vabilo za nastop prestajanja zaporne kazni; - 99. člen - podatki o osebah ali vozilih za namene prikritega evidentiranja ali namenske kontrole; - 100. člen - podatki o stvareh, ki se iščejo zaradi zasega ali za zagotovitev dokazov v kazenskih postopkih. Kadar pogodbenica meni, da razpis ukrepa po členih 95., 97. ali 99. ni v skladu z njeno nacionalno zakonodajo, njenimi mednarodnimi obveznostmi ali temeljnimi državnimi interesi, lahko razpis ukrepa v podatkovni zbirki nacionalnega dela SIS naknadno označi z označitvijo ("flag"). O tem se mora posvetovati z drugimi pogodbenicami. Če pogodbenica - razpisnica ukrepa ne prekliče, še naprej v celoti velja za druge pogodbenice. Dostop do podatkov shranjenih v SIS in pravico njihove neposredne uporabe, imajo izključno organi, ki so pristojni: - mejno kontrolo; - druga policijska in carinska preverjanja v notranjosti države in njihovo usklajevanje; - poleg tega imajo dostop do podatkov, shranjenih v skladu s členom 96., in pravico njihove neposredne uporabe organi, 34.

pristojni za izdajanje vizumov, centralni organi, pristojni za obravnavanje prošenj za izdajo vizumov, in tudi organi, pristojni za izdajanje dovoljenj za bivanje in izvajanje predpisov o tujcih v okviru uporabe te konvencije v zvezi z gibanjem oseb; dostop do podatkov ureja nacionalno pravo posamezne pogodbenice; - organizacije, pristojne za registracijo motornih vozil in izdajo registrskih tablic; - pristojni pravosodni organi držav članic in - EUROPOL, EUROJUST. Zaradi porasta organiziranega kriminala in predvsem nevarnosti terorizma, so bile v okviru SIS predlagane nove funkcije, ki se nanašajo na naslednja področja: - dostop do SIS s strani organov in podjetij, ki so odgovorna za izdajo prometnih dovoljenj in registrskih tablic za motorna vozila; - dostop do SIS s strani Europol-a in Eurojust-a; - vnos ponarejenih potnih listov v SIS in - vnos biometričnih podatkov v SIS. Vsaka pogodbenica imenuje organ z osrednjo odgovornostjo za njen nacionalni del SIS, in sicer SIRENE (Suplementary Information Request at National Entry zahteve po dodatnih informacijah pri nacionalnih vnosih). Vsaka pogodbenica izdaja svoje razpise ukrepov samo s pomočjo tega organa. SIRENE so odgovorne za nemoteno delovanje nacionalnega dela SIS in sprejemajo potrebne ukrepe za zagotovitev upoštevanja določb te konvencije. Treba je poudariti, da je s sistemom SIS in njenim pomožnim elementom SIRENE, doseženo zelo široko in boljše sodelovanje med policijami na osnovnem nivoju. S pomočjo teh tehničnih in operativnih sistemov krožijo vse informacije, ki jih bodo določili končni uporabniki v sistemu (v glavnem policisti na ulici).. 35.

SIRENE predstavljajo temelj, na katerem stoji mednarodno policijsko sodelovanje na schengenskem področju (sistematično policijsko sodelovanje, ki bazira na medsebojni izmenjavi podatkov in razpisov za iskanje osebe ter predmetov, stalno in sproti ažuriranih s strani države prosilke, po načelu medsebojnega zaupanja, enako kot bi bile informacije obravnavane znotraj nacionalnega pravnega okvira). Celotno poslovanje med uradi SIRENE je poenoteno (standardizirano) na podlagi Priročnika SIRENE, ki se vseskozi modificira in dopolnjuje v okviru Komisije EU. Osrednje naloge nacionalnih uradov SIRENE se nanašajo predvsem na izmenjavo dodatnih informacij: - pred razpisom tiralice; - istočasno oz. vzporedno z razpisom tiralice; - v primeru večkratnega razpisa tiralice; - v primeru označitve tiralice (flag); - v primeru zadetka (hit); - v primeru razpisa ukrepa zavrnitve vstopa državljanov iz tretjih držav; - o nezmožnosti izvajanja določenega ukrepa, ki je predviden v primeru zadetka; - v primeru spremembe namena; - v primeru nepravilnosti podatkov ali v primeru nezakonito shranjenih podatkov in o pravici vpogleda v lastne podatke ter pravici do poprave podatkov. Naloge, ki jih uradi SIRENE opravijo pri vseh kategorijah razpisov, se nanašajo na: - preveritev skladnosti postopka z določbami Schengenskega izvedbenega sporazuma; - preveritev tehnične kvalitete podatkov; - upoštevanje predpisanega vrstnega reda postopkov; - takojšnje obveščanje razpisnika v primeru zadetka in 36.

- izmenjava dodatnih informacij. Poleg osrednjih nalog pa imajo zelo velik pomen predvsem dodatne naloge, ki se nanašajo na kontinuirano, pospešeno mednarodno policijsko sodelovanje: - izmenjava informacij na področju policijskega sodelovanja (39., 40., 41. in 46. člen konvencije o izvrševanju schengenskega protokola); - razpisovanje tiralic in izmenjava informacij v okviru SIS ima prednost pred razpisovanjem in izmenjavo informacij preko Interpola (razpisa zoper isto osebo se ne izključujeta). SIRENE nimajo namena nadomestiti ali posnemati Interpol. Čeprav se nekatere naloge pokrivajo, se načela delovanja in sodelovanja med pogodbenicami občutno razlikujejo glede na tiste, ki urejujejo Mednarodno organizacijo kriminalistične policije. Razpisi v SIS in ustrezne spremembe podatkov imajo vedno prednost pred razpisi in izmenjavami informacij preko Interpola. Ta prednost še posebej velja v primeru nasprotij med razpisom iz SIS in iz Interpola. V okviru "Schengna" je prednost dana razpisom SIS pred razpisi Interpola. Slednji se bodo izjemoma pojavljali (razpisi, ki jih Sporazum ne predvideva, na primer: nezmožnost vnašanja umetniških predmetov v sistem SIS in tiste, ki nimajo vseh informacij za razpis v sistemu SIS) (Sirene…, 2012).. 37.

4 Izvedba ciljnega iskanja oseb. Ciljno iskanje pomeni intenzivno in načrtovano metodo dela za izsleditev posebej izbrane osebe, ki se jo išče zaradi prijetja. Ker klasična strategija policije na področju iskanja oseb za katerimi je bila razpisana tiralica (zbiranje obvestil, kontrola potnikov med redno kontrolo prometa, ugotavljanje identitete, mejna kontrola, kontrola prebivališča in podobno) v preteklosti ni več dajala pričakovanih rezultatov, so pričele policije, predvsem nemška in ameriška, iskati nove, učinkovitejše strategije. Pred leti so tako začeli s poskusnim uvajanjem nove strategije iskanja oseb, ki so jo poimenovali »ciljno iskanje« (Zielfahndung…, 2012).. Osnovno izhodišče za oblikovanje nove strategije iskanja je bilo spoznanje, da oseba, ki je na begu pred policijo, organi pregona in sodišči, nikoli popolnoma ne pretrga komunikacije z družino in drugimi najbližjimi (Loew, 2001). To spoznanje je bilo ocenjeno kot pomembna slabost na strani nasprotnika, ki jo je potrebno izkoristiti.. »Strategija ciljnega iskanja oseb temelji predvsem na slabostih kriminalcev oziroma iskanih oseb in prednostih preiskovalcev.« (Dvoršek in Kerin, 2005: 7).. Z analizami so bile ugotovljene naslednje prednosti in slabosti obeh:. - »kriminalci lahko zelo hitro zapustijo državo (izven dosega pristojnosti preiskovalcev, ki zelo dobro poznajo njihove slabosti); - iskani kriminalci so v večini primerov členi organiziranih kriminalnih struktur, za katere je značilno, da je njihovo delovanje razširjeno na mednarodni prostor tako, da za iskanje primernega skrivališča ni ovir;. 38.

- zelo. dobra. logistična. podpora. (zagotavljanje. kvalitetnih. ponaredkov listin, transportnih uslug, namestitev v prostorih oziroma okolju izven upravnega nadzora, odvetnikov…); - skoraj neomejene finančne možnosti (s kriminalno dejavnostjo nadaljujejo tudi tam, kjer se »skrivajo«); - uporaba najsodobnejše komunikacijske tehnologije…. Ugotovljene slabosti na strani iskanih kriminalcev so bile zlasti naslednje:. -. v tujini se vsaj nekaj časa ne morejo v popolnosti »zliti« z novim okoljem (jezik, navade, običaji…);. -. nikoli v popolnosti ne pretrgajo stika z družino ter bližnjimi sorodniki in prijatelji;. -. ker ne prenehajo s kriminalno dejavnostjo, je velika verjetnost, da pridejo v kontakt z varnostnimi organi države, kjer se nahajajo;. -. uporaba interneta in plačevanje s plastičnim denarjem;. -. iskanje uslug pri prostitutkah, zaradi odsotnosti iz domačega okolja…. Pri oceni lastnih sil so bile evidentirane predvsem naslednje slabosti:. -. »stara« strategija iskanja oseb je temeljila predvsem na naključnih. aktivnostih policije (kontrola prometa, mejna. kontrola, prijavno – odjavna kontrola, postopki identifikacije); -. zanemarjanje in podcenjevanje delovnega področja iskanja oseb (vzrok. je. iskati. predvsem. v. miselnih. vzorcih. vodstva. kriminalistične policije in tudi vodstva kriminalistov, kjer se s kazensko ovadbo, posredovano pristojnemu tožilstvu, zaključi celotna policijska aktivnost); -. vedno bolj omejena sredstva;. -. zapleteni nivoji odločanja;. 39.

-. zaradi nenehnih reorganizacij in predvsem centralizacije je policija izgubila stik z okoljem in. -. omejujoča kazensko-procesna zakonodaja.. Ugotovljene prednosti na strani preiskovalcev so bile predvsem naslednje:. -. strategija ciljnega iskanja povezuje policije iz vsega sveta (enotna baza podatkov o iskanih osebah, izmenjava »dobrih praks« na področju iskanja oseb, enoten sistem usposabljanja…);. -. sodobnejši. sistemi. iskanja. in. identifikacije. (biometrija,. Automatic Vehicle Registration System 12, SMS in MMS iskanja 13, internet in intranet); -. dostop preiskovalcev do višjega nivoja v bazi operativnih podatkov;. -. uporaba oficirjev za zvezo (lastnih in tujih);. -. ustrezna baza podatkov in usposobljeni analitiki;. -. možnost uporabe posameznih prikritih preiskovalnih metod« (Dvoršek in Kerin, 2005: 7).. Strateško gledano je potrebno take slabosti izkoristiti z različnimi pravnolegalnimi manevri. Spoznanje, da iskane osebe praviloma ohranjajo stike s svojimi najbližjimi, je narekovalo iskanje rešitev kako komunikacije prestreči in tako locirati bivališče ali gibanje pobeglega. Seveda je že dolgo znano, da lahko policija nadzira komunikacije s pomočjo prikritih preiskovalnih ukrepov. Vendar pa večina obstoječih zakonskih rešitev ni predvidevala uporabe teh ukrepov za izsleditev osumljenca, za katerega je bila razpisana mednarodna tiralica. Prvi ukrep je torej zahteval prilagoditev pravnih predpisov, ki bi dopustili uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov tudi v teh primerih. Najprej ni bilo posluha za predlagana nova poseganja v človekove pravice, sčasoma pa se je, predvsem zaradi nevarnosti ogrožanj, ki so jih pomenili iskani teroristi, le odprl prostor za zakonsko regulacijo uporabe prikritih preiskovalnih ukrepov tudi za to področje (Dvoršek in Kerin, 2005). V nadaljevanju bomo med drugimi predstavili tudi slovenski model organizacije ciljnega iskanja, ki pa je 40.

še v začetni fazi ter, po našem mnenju, pomanjkljiv, predvsem glede pravne podlage, zato bodo verjetno v prihodnosti na tem področju potrebne še določene prilagoditve. Ciljno iskanje v Republiki Sloveniji se lahko opravi za storilce kaznivih dejanj, če je izpolnjen vsaj en izmed naslednjih pogojev: -. povezava z organiziranimi kriminalnimi družbami doma in po svetu;. -. povzročena velika ekonomska škoda;. -. naklepno povzročena smrt ene ali več oseb in. -. velik odziv v javnosti.. Ciljno iskanje osebe v Republiki Sloveniji se navadno načrtuje in praviloma izvaja v naslednjem vrstnem redu: -. preverjanje pravnih podlag za ciljno iskanje;. -. priprava identifikacijskega gradiva o iskani osebi;. -. analiza obstoječe dokumentacije;. -. ocena stroškov in priprava načrta dejavnosti;. -. sistematično iskanje;. -. operativno iskanje;. -. sodelovanje s pristojnimi pravosodnimi organi (odrejanje prikritih preiskovalnih ukrepov);. -. mednarodno sodelovanje;. -. lokalizacija iskane osebe;. -. prijetje (v tujini ali Republiki Sloveniji);. -. prijetje v Republiki Sloveniji ali izročitev (predaja) iz Republike Slovenije (Navodilo o organizaciji in izvedbi nalog za ciljno iskanje oseb, 2011).. Ker smo pravno podlago že opisali v predhodnih poglavjih predmetne diplomske naloge, se bomo sedaj osredotočili na operativni del ciljnega iskanja oseb.. 41.

4.1 Operativno zbiranje podatkov o iskani osebi Namen operativnega zbiranja podatkov o osebi je, da se o iskani osebi zbere čim več podatkov, na podlagi katerih bo mogoče ugotoviti nahajališče osebe ali preiti na izvajanje drugih ukrepov za izsleditev osebe. Izhajamo iz zgoraj omenjene ugotovitve, da iskane osebe po pobegu v mednarodno okolje nikoli povsem ne prekinejo stikov z bližnjimi svojci ali bližnjimi sorodniki. Posledično je potrebno na klasičen način zbrati čim več podatkov o tem, s kom se je oseba pred pobegom najpogosteje družila oziroma njeni najbližji, kje je preživljala dopust, če je pogosto potovala v tujino, preveriti oziroma ugotoviti njeno znanje tujih jezikov, kje prebivajo njeni bližnji sorodniki, kje živi partnerica ter morebitni otrok in kako se preživljata, ali ima iskana oseba prijatelje, znance, sorodnike v tujini in podobno. Če je možno, se od svojcev oz. prijateljev pridobijo tudi telefonske številke. Podatke lahko. pridobimo. na. različne. načine,. in. sicer. preko. virov. in. informatorjev, iz evidenc policije, z zbiranjem obvestil od oseb, ki živijo v okolju, kjer je oseba živela, preko javno dostopnih virov, kot sta npr. Internet ter aplikacija Facebook, in iz drugih razpoložljivih uradnih evidenc (Godwin, 2001). Pri iskanju makrolokacije iskane osebe bi bila lahko uporabna metoda tudi psihološko profiliranje osebe na podlagi znanih podatkov o njej, saj bi bilo mogoče na podlagi dotedanjega obnašanja osebe, vedenjskih vzorcev oz. psihološkega profila iskane osebe in ob hkratni analizi drugih ugotovitev določiti, katero lokacijo si je oseba izbrala za beg ali skrivanje (Turvey, 1999). V zadnjem času je zelo priljubljena aplikacija Facebook, preko katere je prav tako mogoče priti do določenih podatkov o iskani osebi, kot so njeni prijatelji, svojci, novejša fotografija osebe, morebitno bivališče, lokacija idr. To neformalno metodo je mogoče uporabiti tudi kot sredstvo za morebitni kontakt z iskano osebo, sploh če se v aplikaciji izdajamo za privlačno dekle in profil opremimo s privlačno sliko dekleta. 42.

Potrebno je pridobiti natančen osebni opis osebe (pomembne so individualne značilnosti, kot so na primer tatuji), biometrične podatke, identifikacijski karton, če ima oseba kakšno hujšo oz. redko bolezen in potrebuje redno zdravniško terapijo, če ima vidno telesno hibo, iznakaženost in podobno. To je še posebej pomembno v današnjem času,. ko. iskane. osebe. uporabljajo. ponarejene. oz.. prirejene. identifikacijske listine (Lyman, 2002). Potrebno je tudi ugotoviti, kakšno je bilo premoženjsko stanje osebe ob pobegu, ali je imela denar naložen v domači banki ali je imela premoženje v tujini. »Mednarodnost je ena od prepoznavnih strategij storilcev organiziranega kriminala.« (Dvoršek, 2001: 44) Včasih je že z naštetimi klasičnimi ukrepi mogoče locirati kraj, kjer bi se. oseba. lahko. nahajala. in. je. podatek. o. lokaciji. s. pomočjo. mednarodnega sodelovanja potrebno zgolj preveriti. Zbrani podatki morajo biti zanesljivi in čim bolj natančni, da jih lahko uporabimo pri izvajanju določenih ukrepov, če na podlagi prej navedenih ukrepov ni bilo mogoče locirati osebe.. 4.2 Mednarodno sodelovanje pri ciljnem iskanju oseb Mednarodno. sodelovanje. je. pri. ciljnem. iskanju. zelo. pomemben. dejavnik, saj v današnjem času kriminal postaja čezmejen in temu je potrebno slediti tudi v smislu odkrivanja in preprečevanja kriminala, zato je potrebno tesno in odlično mednarodno sodelovanje. Slednje je izrednega pomena tudi na področju ciljnega iskanja oseb. Z organiziranim ciljnim iskanjem oseb sta se prvi pričeli ukvarjati ZDA ter. Nemčija. in. bili. pri. tem. dalj. časa. osamljeni.. Po. neštetih. predstavitvah, sestankih na mednarodni ravni in seveda po terorističnih napadih 11. septembra 2001, so uspeli prepričati tako politiko kot stroko večih evropskih držav, da so ustanovile svoje specializirane enote za ciljno iskanje oseb. Z ustanovitvijo enot za ciljno iskanje oseb 43.

in uporabo prikritih metod dela, kot je npr. nadzor telefonskih pogovorov in računalniške komunikacije, tajno policijsko delovanje in sodelovanje,. z. dostopom. do. bančnih. računalniških. sistemov,. sodelovanjem kontaktnih oficirjev, s posredovanjem pri mednarodni pravni pomoči in z drugimi oblikami dela, je nova strategija iskanja oseb dobila potreben zagon. V tem trenutku imajo Avstrija, Belgija, Francija, Madžarska, Švica, Poljska,. Španija,. Velika Britanija in. Slovaška podobno organizacijsko zasnovo enot za ciljno iskanje oseb kot Nemčija. V nekaterih državah (Avstrija, Madžarska, Slovaška) so že spremenili posamezna določila Zakona o kazenskem postopku, ki opredeljujejo uporabo prikritih preiskovalnih metod, v drugih državah pa so že predlagane spremembe le-teh (Dvoršek in Kerin, 2005).. S krepitvijo mednarodnih povezav, širitvijo Interpola, ustanovitvijo in širitvijo Evropske. unije,. ustanovitvijo. Europola,. Eurojusta. in. schengenskega. informacijskega sistem, se je v državah razvijala tudi med seboj bolj ali manj kompatibilna zakonodaja, ki omogoča odlično mednarodno sodelovanje, kot so npr. izmenjava informacij, posredovanje zahtevanih podatkov, prijemanje oseb v tujini, njihova izročitev in podobno.. 4.3 Prikriti preiskovalni ukrepi Številne. nacionalne. zakonodaje. danes. omogočajo. uporabo. prikritih. preiskovalnih ukrepov pri iskanju pobeglih oseb, vendar se nacionalne zakonodaje med seboj v tem delu precej razlikujejo. V večini držav uporabo posebnih metod ter sredstev z odredbo na predlog policije oz. državnega tožilca, odobri sodišče oz. preiskovalni sodnik ali pa zgolj državni tožilec. V Nemčiji lahko varnostni organi za iskanje osumljenca, obdolženca ali obsojenca teoretično uporabijo vse posebne metode in sredstva, ki jih pozna njihova zakonodaja, kot tudi za osebo, katera bi lahko bila v stiku z iskano osebo, in sicer: -. nadzor komunikacij (internet, telefon);. 44.