Percepcija policijske korupcije v lokalnem okolju : diplomsko delo

DIPLOMSKO DELO Percepcija policijske korupcije v lokalnem okolju. November, 2011. Rok Kastelic Mentor: izr. prof. dr. Branko Lobnikar.

Kazalo 1. Uvod. 2. Splošno o korupciji. 9 11. 2.1 Pojem korupcija. 11. 2.1.1 Definicije korupcije v Sloveniji. 11. 2.1.2 Aktualna definicija korupcije. 12. 2.2 Vrste korupcije in njene pojavne oblike 2.2.1 Najpogostejše pojavne oblike korupcije. 3. 4. 14. 2.3 Vzroki za korupcijo. 15. 2.4 Razvoj korupcije. 16. 2.5 Posledice korupcije. 17. Zakonska opredelitev korupcije v Sloveniji. 18. 3.1 Državna raven. 18. 3.2 Raven policije. 22. Institucije in organi pregona korupcije v Sloveniji. 26. 4.1 Sodišča. 26. 4.2 Državno tožilstvo. 27. 4.3 Komisija za preprečevanje korupcije. 28. 4.3.1 Ustanovitev. 28. 4.3.2 Organiziranost. 28. 4.3.3 Naloge Komisije in njene pristojnosti. 29. 4.3.4 Dosedanje delo Komisije. 31. 4.4 Policija. 5. 13. 32. 4.4.1 Splošno o policiji. 32. 4.4.2 Enote policije za delo na področju korupcije. 34. 4.4.3 Oddelek za korupcijo. 34. 4.4.4 Policija v policiji. 35. Policijska korupcija. 37. 5.1 Opredelitev pojma. 37. 5.2 Oblike koruptnega vedenja v policiji. 37. 5.3 Vzroki za korupcijo v policiji. 39. 5.3.1 Osebnostni dejavniki. 40. 5.3.2 Okolje. 40 2.

5.3.3 Strukturni dejavniki. 41. 5.3.3.1 Značilnosti organizacije. 41. 5.3.3.2 Nadzor. 41. 5.3.3.3 Pravni in etični temelji. 42. 5.3.3.4 Kadri. 42. 5.3.3.5 Socialno ekonomski položaj. 43. 5.3.3.6 Izobraževanje. 44. 5.3.3.7 Motivacija. 44. 5.3.4 Policijska subkultura. 45. 5.4 Odkrivanje korupcije v policiji. 46. 5.4.1 Nevtralni kazalniki. 47. 5.4.2 Specifični kazalniki. 47. 5.4.3 Specifični kazalniki korupcije pri opravljanju operativnih policijskih nalog. 48. 5.4.4 Specifični kazalniki korupcije v policiji na področju javnih naročil 49 5.5 Preprečevanje policijske korupcije. 6. 50. 5.5.1 Ukrepi policijskega managementa. 50. 5.5.2 Ukrepi v okolju. 51. 5.5.3 Notranje-zaščitni ukrepi. 53. Protikorupcijski program v policiji. 54. 6.1 Cilji Protikorupcijskega programa. 55. 6.2 Načela Protikorupcijskega programa. 55. 6.3 Opredelitev definicije korupcije v policiji. 56. 6.4 Ukrepi za določitev dejavnikov in zmanjšanje korupcije v policiji. 57. 6.5 Kriteriji za ugotavljanje nedopustnega in neetičnega ravnanja policistov. 58. 6.6 Dejavniki in ukrepi v notranjem okolju. 59. 6.7 Dejavniki in ukrepi v zunanjem okolju. 64. 7. Opis uporabljenega instrumenta, vzorca in metode. 66. 8. Predstavitev in interpretacija rezultatov. 69. 9. Zaključek. 77. 10 Literatura in viri. 79. 11 Priloga. 81. 3.

Kazalo tabel Tabela 1: Starost anketirancev. 67. Tabela 2: Prikaz odgovorov na vsebinski sklop ankete »Občani vedo, kaj je policijska Korupcija«. 69. Tabela 3: Prikaz odgovorov na vsebinski sklop ankete »Občani so bili priče koruptivnim dejanjem policistov«. 70. Tabela 4: Prikaz odgovorov na vsebinski sklop ankete »Občani menijo, da policijska korupcija narašča«. 72. Tabela 5: Prikaz odgovorov na vsebinski sklop ankete »Občani ne prijavljajo kaznivih dejanj, ker menijo, da je policija koruptivna«. 73. Tabela 6: Prikaz odgovorov na vsebinski sklop ankete »Občani ne prijavljajo kaznivih dejanj zaradi nezaupanja v sposobnost policije«. 75. Kazalo grafov Graf 1: Spol anketirancev. 67. Graf 2: Izobrazba anketirancev. 68. Graf 3: Zaposlitev anketirancev. 68. 4.

Povzetek Izhodišče diplomskega dela je bila policijska korupcija. Diplomsko delo je bila izdelana z analiziranjem literature, člankov, raziskav in normativnih aktov o korupciji in slovenski policiji. Cilj izdelanega diplomskega dela pa je bil ugotoviti prisotnost in percepcijo policijske korupcije v lokalnem okolju, v katerem vsakodnevno opravljam delo, kot policist na Policijski postaji Trebnje. Da sem ugotovil stanje oz. prisotnost tega pojma, sem s pomočjo anketnega vprašalnika opravil raziskavo med občani in s tem skušal ugotoviti, v kolikšni meri je korupcija prisotna ter kakšen je pogled javnosti na policijsko korupcijo. Z raziskavo je bilo ugotovljeno, da velika večina anketiranih občanov pozna pojem korupcija in bi ga znala razložiti tudi otroku. Prav tako je bilo ugotovljeno, da so občani že bili priča koruptnemu vedenju policistov, vendar so mnenja, da korupcija v policiji ne narašča. Ravno tako rezultati povedo, da občani na območju, kjer je bilo anketiranje izvedeno, policiji zaupajo, kakor tudi zaupajo v njeno sposobnost ter so ji pripravljeni prijavljati kazniva dejanja. Nakazani rezultati so za policijo vsekakor vzpodbudni. V diplomskem delu sem, poleg končne raziskave, v uvodnih poglavjih predstavil razlage pojma korupcija in ugotovil, da se ta pojem, med različnimi avtorji in organizacijami, ki se ukvarjajo s to problematiko, precej razlikuje. V nadalje sem opredelil vrste in pojavne oblike korupcije, vzroke za nastanek, razvoj in posledice ter tudi preučil institucije, ki korupcijo preganjajo. Pri tem sem se osredotočil na policijsko korupcijo, pri čemer sem prišel do spoznanja da ta zajema dejanja, ki vključujejo zlorabo položaja, vpliva ali pooblastil z namenom, da bi zase ali za koga drugega pridobili osebno korist. Vzroke za pojav korupcije v policiji lahko iščemo v osebnostnih dejavnikih, okolju, strukturnih dejavnikih in tudi policijski subkulturi. Odkrivanje in prepoznavanje korupcije v policiji poteka na podlagi ustreznih kazalnikov, ki jih delimo na nevtralne in specifične.. 5.

Za preprečevanje korupcije v policiji se lahko uporabijo ukrepi policijskega managementa, ukrepi v okolju in notranje-zaščitni ukrepi. Za ta namen je bil sprejet tudi Protikorupcijski program v policiji, v katerem so določeni nosilci, področja delovanja in instrumenti za protikorupcijsko delovanje ter na enem mestu oblikovana celotna protikorupcijska politika. Ključne. besede:. korupcija,. policija,. policijska. korupcija,. policist,. podkupovanje, kazalniki korupcije, preprečevanje korupcije, percepcija korupcije.. 6.

The. perception. of. police. corruption. in. a. local. environment - Summary The main subject of the thesis is police corruption. The thesis was made by analyzing the literature, articles, research, and normative acts of corruption in the Slovenian police. The aim of the thesis was to determine the presence and perception of police corruption in the local environment, where I work as a police officer at the Police Station Trebnje. To state the presence of this concept I used a questionnaire survey conducted among citizens. I tried to determine to which extent corruption is present and what are the public views on police corruption. The research has shown that the great majority of citizens knows the concept of corruption and would be able to explain it to a child. It was also established that the citizens have witnessed corruptive behaviour of police officers, but the prevalent opinion is that the corruption in the police is not increasing. The results show that in the area where the survey was carried out the citizens trust the police, they trust in their ability and are ready to report felonies to the police. The outcome is by all means encouraging for the police. In addition to the final outcome of the survey in the introductory chapter of my thesis, I also presented different explanations of the term corruption according to various authors and organizations that deal with the problem of corruption and I found out that the definitions differentiate considerably. Further on, I defined the forms and manifestation of corruption, the causes for corruption, the development and the consequences as well as the institutions that persecute corruption. I focused on the police corruption and realized that it consists of the actions that include abuse of power, influence and authority with the purpose of gaining personal advantage form themselves or someone else. The causes for the corruption in the police can be found in personal factors, the surroundings, structural factors and also in the police subculture. Detection and recognition of corruption in the police can be run 7.

out on the basis of adequate indicators, which are divided into neutral and specific indicators. The measures for preventing corruption are the measures in the police management, the measures in the surroundings and the measures of interior protection. The anti-corruption program was established for this purpose and it consists of certain operators, terms of reference, instrumentations for anticorruption action and of a complete anti-corruption politics formed at one point. Key words: corruption, police, police corruption, police officer, corruption, indicators of corruption, prevention of corruption, corruption perception.. 8.

1. Uvod. Korupcija obstaja v družbi že od davnih časov in je pojav, ki ga je družba vedno zanikala, čeprav ga najdemo vsepovsod po svetu. Korupcija danes predstavlja resen problem v mnogih državah po svetu, saj si lahko s podkupovanjem pridobimo večjo osebno korist, lahko obidemo zakon ali si ustvarimo pomembno prednost pred drugimi v družbi. Korupcija ne pozna meja, prav tako ni niti enega področja življenja, kjer ne bi bila prisotna. Prisotna je tako v javnem sektorju, kot tudi v zasebnem sektorju in je očem javnosti dobro skrita, saj je izredno težko zaznati dejavnike, kateri bi nazorno kazali na prisotnost korupcije v družbi. Ko je omenjena beseda korupcija, pomislimo na nekaj negativnega. Če pa korupcijo omenimo v povezavi s policijo, se negativen prizvok še poveča. Policija skrbi za varnost in upoštevanje pravil, od nje pa se pričakuje, da bo z zakonitim in etičnim ravnanjem tudi sama upoštevala ista pravila ter s tem dajala zgled drugim. Zato je vsaka omemba policijske korupcije, npr. v medijih, deležna neodobravanja, v javnosti pa ustvarja dvom o poštenosti delovanja policije. Ta dvom se razširi na vse policiste, saj jih javnost najprej vidi kot uniformirane osebe (češ, saj so vsi enaki), šele nato kot človeka v neki obleki (uniformi), ki je morda vedno deloval pošteno. Omemba policijske korupcije se velikokrat uporablja tudi v nepravih primerih, ko dejanje nima prave zveze s korupcijo, ampak gre za katero drugo nepravilno delovanje policije (npr. policijsko nasilje ali neukrepanje), vendar je zadeva zaradi negativnega prizvoka besede v javnosti bolj odmevna. S policijsko korupcijo ima človeštvo opravka, odkar je ustvarilo to organizacijo. Policijska korupcija ali pokvarjenost policije kot institucije se vedno začne s korumpiranostjo posameznika, torej policista, ki pa je nalezljiva. O tem, kaj je policijska korupcija, obstaja več različnih pogledov, vendar so pri vseh bistvene tri sestavine: gre za delovanje posameznega akterja v javni službi, torej policista, dejanje mora kršiti formalno vlogo njegove organizacije in prinašati neko osebno, predvsem materialno korist,. 9.

izhajajočo iz zlorabe uradnega položaja. Da pa bi se korupciji v policiji uspešno zoperstavili, moramo poleg opredelitve pojma poznati še druge značilnosti korupcije in udeleženih oseb ter se šele nato s skrbno načrtovanimi ukrepi lotiti njenega odpravljanja. Diplomsko delo obsega deset poglavij. Uvodu sledi drugo poglavje, v katerem sem se osredotočil na splošna spoznanja o korupciji. V tretjem poglavju sem preučil zakonsko opredelitev korupcije v R Sloveniji, in sicer na državni ravni ter na ravni Policije kot organizacije. V četrtem poglavju sem opisal delovanje organov in institucij za boj proti korupciji v Sloveniji, izmed teh pa sem največ pozornosti posvetil Komisiji za preprečevanje korupcije in policiji kot organoma, ki se s primeri korupcije tudi največ ukvarjata. Opisal sem organizacijo in notranjo ureditev policije ter enote za delo na področju korupcije. Policija se torej pojavlja kot organ, ki obravnava sume korupcijskih kaznivih dejanj, po drugi strani pa tudi kot organ, v katerem se pojavljajo primeri korupcije. V petem poglavju sem predstavil preučevanja glede korupcije v policiji, kjer sem opredelil pojem policijske korupcije, oblike koruptnega vedenja in vzroke za korupcijo v policiji. V. šestem. poglavju. sem. podrobneje. preučil. in. predstavil. vsebino. protikorupcijskega programa v policiji. V zadnjih poglavjih diplomskega dela pa sem na podlagi analiziranja anketnega vprašalnika predstavil izsledke opravljene raziskave.. 10.

2. Splošno o korupciji. 2.1 Pojem korupcija V. družbeni. stvarnosti. obstoji. mnogo. pojmovanj. korupcije,. vse. od. minimalističnih, ki korupcijo enačijo s podkupovanjem v kazenskopravnem smislu, pa do maksimalističnih, ki s korupcijo označujejo vse, kar je narobe pri vodenju javnih zadev. Vsem pojmovanjem pa je skupno, da korupciji pripisujejo vrednostno negativnost, da v njej sodelujeta najmanj dva akterja, da gre za problem t.i. javne sfere, da gre pri korupciji enemu izmed akterjev neka določena nagrada in drugemu neka določena korist. Ko govorimo o vrednostni negativnosti korupcije, se je potrebno zavedati, da se pojav giblje od očitno moralno zavržnih ravnanj, katerih inkriminiranost sploh ne more biti vprašljiva, pa do izjemno prefinjenih moralnih dilem. Problem definicije posameznega pojava ni samo terminološki problem, ampak veliko več, sploh če gre za pojave z negativnim vrednostnim predznakom, zoper katere se določeno okolje bori na takšne ali drugačne načine. Govoriti o korupciji v Sloveniji brez natančne določitve vsebine tega pojma bi pomenilo, da v bistvu ne vemo, zoper kaj naj se borimo (oziroma, kot postaja moderno, kaj naj odpravljamo). Novo in trenutno najbolj uporabljano definicijo korupcije je prinesel Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (Ur. l. RS štev. 45/2010), povzela pa jo je tudi Resolucija o preprečevanju korupcije v Republiki Sloveniji. Korupcija po tem zakonu je »vsaka kršitev dolžnega ravnanja uradnih oziroma odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev ali oseb, ki se lahko s kršitvijo okoristijo, zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega«. 2.1.1 Definicije korupcije v Sloveniji Do pred kratkim so slovenski pravni strokovnjaki, predvsem tisti s področja kazenskega pregona, pod pojem korupcije uvrščali samo osem kaznivih dejanj iz slovenskega Kazenskega zakonika. Iz zagroženih kazni za ta kazniva dejanja. 11.

lahko sklepamo, da je za slovenskega zakonodajalca najbolj zavržno dejanje jemanje podkupnine s strani uradnih oseb za to, da bi naredile nekaj, česar sicer ne smejo narediti, oziroma opustile dejanje, ki ga morajo opraviti, saj je zanj predvidel kazen do osem let zapora. Korupcije pa ne moremo enačiti samo z njeno kazenskopravno definicijo (Stroligo, 1998, str. 929). Pri opredeljevanju korupcije prihaja dandanes do širših pogledov, kot je kazenskopravna opredelitev, ki je pomembna pri sodnem obravnavanju. Pravila, ki določajo, kaj naj bi bila korupcija, temeljijo predvsem na moralnih izhodiščih o poštenosti in nepristranskosti javnih uslužbencev in skupin ljudi z javnimi pooblastili (Pečar, 1996). Povsem jasno pa je, da ima korupcija več pojavnih oblik, od podkupovanja, izsiljevanja, goljufije, poneverbe do nepotizma. Ne glede na svojo obliko vedno predstavlja dvosmerno transakcijo; na eni strani je ponudnik podkupnine, na drugi pa tisti, ki jo prejme. Zmotno je seveda mišljenje, da je podkupovanje edina oblika korupcije, res pa je, da je najbolj razširjena. Prvi zakonski opis korupcije je Republika Slovenija dobila v zakonu, ki se s tem problemom sicer prvenstveno ne ukvarja. Obligacijski zakonik je namreč povzel definicijo korupcije iz Civilnopravne konvencije Sveta Evrope o korupciji iz leta 1999. Po tem aktu korupcija pomeni »zahtevati, ponujati, dajati ali sprejemati, neposredno ali posredno, podkupnino ali katerokoli drugo nedovoljeno korist ali njeno pričakovanje, ki vpliva na pravilno izvedbo naloge ali postopanje prejemnika podkupnine, nedovoljene koristi ali obljube« (KPK, 2005a). 2.1.2 Aktualna definicija korupcije Novo in trenutno najbolj uporabljeno definicijo korupcije je prinesel Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZlntPK, 2010b, 4. člen), povzela pa jo je tudi Resolucija o preprečevanju korupcije v Republiki Sloveniji. Korupcija po tem zakonu je »vsaka kršitev dolžnega ravnanja uradnih oziroma odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev ali oseb, ki se lahko s kršitvijo okoristijo, zaradi neposredno. 12.

ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega« (KPK, 2005b).. 2.2 Vrste korupcije in njene pojavne oblike Korupcija se v družbi lahko pojavlja na mikro, srednjem in makro nivoju (Dobovšek, 2002, str. 46). Korupcija na mikro nivoju se pojavlja v obliki majhnih daril javnim uslužbencem za doseganje uslug, ki pa bi jih ti morali storiti že po svoji dolžnosti. Najbolj razširjena je med uslužbenci, ki imajo opravka z dokumentacijo in izdajo dovoljenj. Korupcija na srednjem nivoju zajema javne uslužbence na višjem nivoju. Najbolj razširjena je takšna korupcija na lokalnem nivoju, kjer se s pooblastili lokalnih veljakov kreira politika lokalne skupnosti. Na makro nivoju je korupcija povezana z vladnimi naročili, sklepanjem večjih pogodb, večjimi deli v državi, kot so ceste in infrastruktura ter z ostalimi večjimi investicijami. Korupcijo delimo tudi na majhno oz. drobno in sistemsko korupcijo. Prva običajno pomeni plačilo majhnih zneskov denarja nižjim javnim uslužbencem, tako imenovano »pospeševanje posla« oziroma da na takšen način preskočimo birokratske ovire. Prav tako poznamo delitev korupcije glede na področje, kjer se le-ta pojavlja, in sicer: . znotraj javnega sektorja: korupcija med javnimi uslužbenci je težko prepoznavna, gre predvsem za prikrite primere korupcije, ki navzven niso vidni, npr. razne oblike preferiranja in dajanja uslug;. . med javnim in zasebnim sektorjem: najpogostejša oblika je, ko želi zasebnik pridobiti storitev, do katere ni upravičen, ali pa jo želi imeti hitreje, kot je to v navadi in za to ponudi katero izmed oblik korupcije;. 13.

. med javnim sektorjem in politiko: na tej ravni se korupcija pokaže predvsem v obliki vračanja uslug na osebni ravni;. . v zasebnem sektorju: kaže se v obliki zlorab gospodarskih pogodb in kršitev poslovnih navad za pridobitev gospodarskih koristi;. . med zasebnim sektorjem in politiko: najpogostejša oblika take korupcije je podkupovanje v korist političnih strank;. . znotraj politike: najbolj prepoznavne oblike take korupcije so razna prikrivanja in zakrivanja napak, ipd.. Poznamo pa tudi druge, manj razpoznavne, delitve korupcije, in sicer notranjo in zunanjo korupcijo, individualno, institucionirano, materialno, politično in psihično. 2.2.1 Najpogostejše pojavne oblike korupcije Med dejanja, ki so najpogosteje uporabljena kot oblika korupcije, uvrščamo podkupovanje, izsiljevanje, nepotizem, goljufijo, zlorabo in ponarejanje. Najpogosteje uporabljena oblika korupcije je prav gotovo podkupovanje. Temeljne skupine podkupovalnih oblik so (Hrastelj, 2001, str. 158): . olajševalna plačila (Američani temu pravijo »greasing the wheels«, kar v prevodu pomeni »namastiti kolesa«), katerih namen je, da sicer legalna zadeva hitreje steče;. . korupcijska plačila (Američani jim pravijo »graft« ali zloraba položaja), ki odločujoče vplivajo pri pridobitvi posla v tekmi z drugimi ponudniki. V tem primeru gre za nelegalna dejanja in velike zneske. Gre za pogost primer korupcije kot zlorabe tistih, ki odločajo, še posebej, ko gre za velika investicijska dela, nakup letal, orožja;. . izsiljevanje je oblika podkupovanja, ki jo uvrščamo med pasivne oblike korupcije.. 14.

2.3 Vzroki za korupcijo Vzroki za pojav korupcije so številni, težko pa je določiti, kateri je glavni vzrok. Če rečemo, da je to revščina, lahko takoj ugotovimo, da se korupcija dogaja tudi v razvitih, bogatih državah. Torej je revščina lahko le dejavnik, ki še dodatno pospeši razmah korupcije v neki državi in ne vzrok za nastanek lete, v nerazvitih državah pa je revščina lahko tudi posledica korupcije. Korupcija lahko izvira že iz samega sistema države. Slednje velja še posebej, ko je ekonomski in politični položaj države slab, kajti v takšen primeru tudi mehanizmi nadzora in odločanja ponavadi odpovejo. Nestabilne države, države v razvoju in države v tranziciji so za korupcijo gotovo bolj ranljive kot razvite države, ki imajo ponavadi že trdno postavljene mehanizme nadzora in kaznovanja korupcijskih dejanj (po Gray in Kaufmann, 1998, str. 8). V nerazvitih državah obstaja tudi večje tveganje za bolezni, nesreče in visoko nezaposlenost, poleg tega pa je politično tekmovanje in. uresničevanje. človekovih svoboščin omejeno. Zato se v teh državah kot eden najpogostejših vzrokov za pojav podkupovanja navajajo nizke plače javnih in državnih uslužbencev. Njihov slab gmotni položaj jih sili k temu, da so za golo preživetje primorani sprejemati podkupnino (po Mauro, 1997). Naslednji izredno pomemben vzrok pojava korupcije so pomanjkljivo razvita etična načela in zakoni, ki bi urejali področje korupcije kot kaznivo dejanje. V nekaterih državah takšna načela in zakoni sploh ne obstajajo. Zato obstaja tudi zelo majhna verjetnost, da se korupcija odkrije, kajti ponavadi imata obe vpleteni strani od tega neke koristi. Vprašljivo je tudi kaznovanje oziroma sankcioniranje. V primeru, ko je le-to neučinkovito, imajo tisti, ki so vpleteni v korupcijo, veliko več možnosti, da bodo s svojim početjem nadaljevali, prav tako obstaja možnost, da bodo njihovo početje posnemali tudi drugi. To pomeni, da je v družbi, kjer večina posameznikov korupcijo vsaj na tiho sprejema, večja verjetnost, da bo prišlo do splošnega razrasta korupcije (po Gray in Kaufmann, 1998, str. 10).. 15.

2.4 Razvoj korupcije Korupcija poteka in se razvija v več fazah (Dobovšek, 2002, str. 49): . v prvi fazi korumpirani uslužbenec na zunaj kaže določene indice, predvsem tiste, ki kažejo na prekomerne izdatke (obleka, avto, hiša …). Po teh znakih takšna oseba odstopa od običajnega stila življenja primerljivih uslužbencev, drugih znakov korupcije pa ni opaziti;. . v drugi fazi razvoja korumpiranega uslužbenca se začne kazati erozija odgovornosti. Bolj kot je takšna oseba odgovorna, manj dobi povratnih negativnih informacij. o. svojem obnašanju. in. delu.. Pretirane. življenjske stroške opravičuje s splošnimi frazami in zamegljenimi odgovori. Kritike na njegovo delo so kaznovane z oteževanjem pogojev dela tistim, ki kritizirajo, lahko pa tudi z zamenjavo teh oseb z osebami, ki so pripravljene izvajati navodila; . v tretji fazi se uslužbenec, spodbujen z uspehi iz prejšnjih dveh faz, začne počutiti, kot da je institucija njegova last. Zato začne neomejeno izrabljati moč in pooblastila, ki so mu zaupana, za zasebno korist. Za takšno delo potrebuje ekipo svojih ljudi, ki so mu brezmejno vdani in izvršujejo njegova navodila ter ne dajejo pripomb. Novi uslužbenci se zaposlijo le po poznanstvu vplivnih uslužbencev in ne po strokovnih merilih, prav tako se po merilih lojalnosti odreja višina plač, kar vodi v nepotizem in kronizem; institucija s tem preide še zadnji prag korupcije, saj ni znotraj institucije nikogar več, ki bi prijavil korupcijo.. Omenjeni razvoj korupcije kot bolezen, ki se širi z vrha navzdol, nam jasno pokaže, kako pomembno je, da preko indicev čim prej odkrijemo koruptno osebo in jo prijavimo, da se korupcija ne razširi po celi instituciji (Dobovšek, 2002, str. 49).. 16.

2.5 Posledice korupcije Široka uporaba korupcije lahko resno ali celo usodno spodkoplje delovanje institucij v sodobnih demokratičnih državah. Razširjenost korupcije lahko uradne postopke, ki naj bi temeljili na demokratičnih načelih, sprevrže v postopke, ki temeljijo na pripravljenosti plačati podkupnino, in s tem ustavni sistem odločanja spremeni v sistem odločanja na podlagi osebnih zvez in poznanstev. Različne oblike korupcije niso enako škodljive, vsekakor pa vsakršna korupcija spodkopava pravila in uničujoče učinkuje na razvoj države. Pomemben dejavnik je tudi obseg korupcije. Mnogi sistemi sicer lahko prenesejo nekaj korupcije, vendar so njeni učinki izrazito negativni, ko postane splošno sprejemljiva v družbi. Korupcija ima posledice na več ravneh družbenega življenja in sicer na socialni ravni, politični, psihološki, idr. Učinki korupcije so nedvomno negativni. Sicer so se pojavila nekatera mnenja, da naj bi korupcija imela tudi pozitivne učinke, ker spodbuja uradnike k hitrejšemu delu in povečuje stopnjo vlaganj v gospodarstvu, saj naj bi investitorji z uporabo podkupnin lažje prodrli na trg. Vsekakor je v teh trditvah nekaj resnice, vendar bi težko ocenili korupcijo kot pozitiven pojav, kajti uspešna korupcija spodbuja kvečjemu še več korupcije.. 17.

3. Zakonska opredelitev korupcije v Sloveniji. 3.1 Državna raven Na področju te ravni korupcijo normirajo in določajo naslednji zakonski in podzakonski akti: Kazenski zakonik (Ur. l. RS štev. 55/2008); določa in opredeljuje kazniva dejanja, ki so v povezavi s korupcijo, v poglavjih, kjer so navedena kazniva dejanja zoper gospodarstvo, zoper volilno pravico in volitve, zoper pravi promet ter kazniva dejanja zoper uradno dolžnost in javna pooblastila. V teh poglavjih gre za kazniva dejanja kot so: . nedovoljeno sprejemanje in dajanje daril po 241. in 242 členu KZ-1;. . kršitev proste odločitve volivcev po 151. Členu;. . sprejemanje podkupnine pri volitvah po 157. Členu;. . nedovoljeno sprejemanje in dajanje daril podkupnine po 241. in 242. Členu;. . jemanje in dajanje podkupnine po 261. in 262. Členu;. . sprejemanje koristi in dajanje daril za nezakonito posredovanje po 263. in 264. Členu;. . zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. Členu;. . nevestno delo v službi po 258. Členu;. . ponareditev ali uničenje uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po 259. Členu;. . izdaja tajnih podatkov po 260. členu.. Dejanja našteta v zadnjih treh alinejah so kazniva dejanja, ki jih lahko pri opravljanju svojega dela storijo uradne osebe, med te uradne osebe pa seveda sodi tudi večina zaposlenih v policiji.. 18.

Posebnost »korupcijskih kaznivih dejanj« je v tem, da so brez oškodovanca v običajnem pomenu, ker ni vidnega oškodovanca. Dejansko pa je oškodovanec vsa družba in vsak davkoplačevalec, saj so korupcijska dejanja huda kazniva dejanja, ki ogrožajo načelo pravne države, demokracijo in človekove pravice, spodkopavajo dobro upravljanje, poštenost in socialne pravice, izkrivljajo konkurenco, ovirajo gospodarski razvoj ter ogrožajo stabilnost demokratičnih ustanov in moralnih temeljev družbe. Resolucija o preprečevanju korupcije v Republiki Sloveniji; vsebuje nacionalno protikorupcijsko strategijo, ki ne teži k nerealni takojšnji in radikalni odpravi korupcije, temveč so njeni osnovni cilji usmerjeni v preventivo. Ukrepi, ki jih predvideva Resolucija, so dolgoročni in usklajeni s stopnjo ekonomskega, socialnega in političnega razvoja države ter usmerjeni v dolgoročno in trajno odpravo pogojev za nastanek in razvoj korupcije. Gre sicer za akt, ki ni pravno zavezujoče narave, temveč predstavlja politične usmeritve za reševanje omenjene problematike. Osnovni namen Resolucije je doseči primerno visoko stopnjo protikorupcijske kulture tako na osebni kot tudi na splošni družbeni ravni, in sicer z neposrednimi in širšimi cilji Resolucije, ki izhajajo iz 171 osnovnih zakonodajnih, institucionalnih in praktičnih ukrepov za preprečevanje in zatiranje korupcije na področjih politike,. državne. uprave,. organov. odkrivanja,. pregona. in. sojenja,. gospodarstva, nevladnih organizacij, medijev in splošne javnosti. Neposredni in splošni cilji Resolucije pa so naslednji: oblikovanje in uresničevanje ustreznih etičnih standardov, dolgoročna in trajna odprava pogojev in okoliščin za nastanek in razvoj korupcije, vzpostavitev ustreznega pravnega in instucionalnega okolja za preprečevanje korupcije, dosledna uveljavitev odgovornosti za nezakonita ravnanja, vzpostavitev sistema ničelne tolerance do vseh korupcijskih ravnanj, učinkovito uvajanje mednarodno uveljavljenih standardov na tem področju. Zakon o integriteti preprečevanju korupcije (Ur. l. RS štev. 45/2010); določa ukrepe za uresničevanje Resolucije o preprečevanju korupcije na področjih identifikacije in odpravljanja vzrokov za korupcijo, oblikovanja. 19.

načrtov integritete v javnem in zasebnem sektorju in preverjanja njihovega delovanja ter postavlja temeljna pravila na področjih nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo za nosilke ali nosilce javnih. funkcij. sprejemanja. (v. daril. nadaljnjem v. zvezi. besedilu z. funkcionarji),. opravljanjem. funkcije,. omejitev. glede. nadzora. nad. premoženjskim stanjem funkcionarjev ter omejitev poslovanja naročnikov po predpisih o javnih naročilih s poslovnimi subjekti, v katerih je udeležen funkcionar ali njegova družinska članica ali družinski član. Zakon ustanavlja Komisijo za preprečevanje korupcije namesto Urada Vlade Republike Slovenije za preprečevanje korupcije in določa njeno sestavo, imenovanje in razrešitev članov, pristojnosti predsednika komisije, način delovanja, nadzor nad delom in poslovanjem komisije ter naloge komisije. Zakon določa tudi omejitve glede opravljanja pridobitne dejavnosti, sprejemanja daril in poslovanja ter ureja nadzor nad premoženjskim stanjem funkcionarjev. Podatki, ki so pridobljeni pri nadzoru nad premoženjskim stanjem funkcionarjev in drugi podatki, ki jih določi komisija, so po zakonu zaupne narave, zato zakon ureja tudi njihovo uporabo in hrambo. Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, štev. 32/2006); ureja skupna načela in druga skupna vprašanja sistema javnih uslužbencev, kamor sodijo tudi zaposleni v policiji, ter posebnosti delovnih razmerij javnih uslužbencev v državnih organih. Javne uslužbence zavezuje k izvrševanju javnih nalog na podlagi in v mejah ustave,. ratificiranih in. objavljenih. mednarodnih. pogodb, zakonov in. podzakonskih predpisov v javno korist, politično nevtralno in nepristransko (ZJU, 8. člen). Zakon o javnih uslužbencih določa omejitve in dolžnosti v zvezi s sprejemanjem daril. Javni uslužbenec, ki opravlja javne naloge, ne sme sprejemati daril v zvezi z opravljanjem službe, razen protokolarnih in priložnostnih daril manjše vrednosti. Ta prepoved oziroma omejitev velja tudi za zakonca javnega uslužbenca, osebo, s katero javni uslužbenec živi v. 20.

zunajzakonski skupnosti, in njegove otroke, starše ter osebe, ki živijo z njim v skupnem gospodinjstvu. Javni uslužbenec je dolžan darovalca opozoriti, da darila, ki presegajo omenjeno vrednost, postanejo last delodajalca. Če darovalec pri darilu vztraja, je javni uslužbenec oziroma drug prejemnik darilo dolžan izročiti delodajalcu oziroma organu delodajalca, ki je pooblaščen, da z njimi razpolaga. Podatki o sprejetem darilu, njegovi vrednosti, osebi, od katere je darilo sprejeto in drugih okoliščinah, se vpišejo v seznam daril. Podatke za vpis je dolžan sporočiti javni uslužbenec, ki je darilo prejel (glej ZJU, 11. člen). Kodeks ravnanja javnih uslužbencev je sprejela Vlada Republike Slovenije na podlagi kodeksa, ki ga je sprejel Svet Evrope kot priporočilo vsem članicam Sveta Evrope. Ministrstva in vladne službe ga upoštevajo v postopkih zaposlovanja in pripravi zakonskih in podzakonskih aktov s področja organizacije in delovnopravne zakonodaje. Kodeks se uporablja za vse javne uslužbence. Je sestavni del načel opravljanja javnih nalog od trenutka, ko javni uslužbenec potrdi, da je bil z njim seznanjen, vključen pa mora biti tudi v pogoje za sklenitev zaposlitve. Vsak javni uslužbenec je dolžan storiti vse potrebno, da se ravna po določbah Kodeksa (glej KRJU, 1. in 2. člen). Namen Kodeksa je opredeliti načela opravljanja javnih nalog, po katerih se morajo ravnati javni uslužbenci. Predstavlja pripomoček javnim uslužbencem za uresničevanje teh načel, namenjen pa je tudi seznanitvi javnosti z ravnanjem, ki ga ima pravico pričakovati od javnih uslužbencev (KRJU, 3. člen). Kodeks vsebuje načela, ki so vsebovana tudi v Zakonu o javnih uslužbencih. Na področju korupcije sta pomembni načeli v 8. in 9. členu. »Javni uslužbenec ne sme dovoliti, da je pri opravljanju javnih nalog njegov zasebni interes v nasprotju z njegovimi pooblastili. Odgovoren je, da se izogiba vsakemu nasprotju interesov, bodisi da je to nasprotje resnično ali možno« (KRJU, 8. člen). »Javni uslužbenec ne sme izkoriščati svojega položaja za svoj zasebni interes. Javni uslužbenec mora vedno ravnati tako, da ohranja in krepi zaupanje javnosti v poštenost, nepristranskost in učinkovitost opravljanja javnih nalog« (KRJU, 9. člen).. 21.

3.2 Raven policije Na področju te ravni korupcijo normirajo in določajo naslednji zakonski in podzakonski akti: Zakon o policij (Ur. l. RS, štev. 107/2006); ureja naloge in organizacijo policije, policijska pooblastila, zbiranje, varstvo in zavarovanje podatkov, pomožno policijo, priznanja, zaščito uniforme, položajnih oznak in simbolov. Vsebuje. tudi. posebne. pokojninskem in. določbe. o. delovnih. razmerjih,. invalidskem zavarovanju, disciplinski. zdravstvenem, in odškodninski. odgovornosti, izobraževanju, izpopolnjevanju in usposabljanju zaposlenih v policiji.. Zakon. o. policiji. vsebuje. določbe,. katerih. namen. je. tudi. preprečevanje korupcije. Policist tako ne sme opravljati dela, ki bi ga oviralo pri opravljanju policijskih nalog. Dela, ki jih policist ne sme opravljati, določi minister z odredbo, vlada pa določi dodatek k osnovni plači zaradi vrednotenja teh posebnih prepovedi in omejitev (ZPol, 83. člen). Ta dela so: . delo v tujini in delo za tuje pravne osebe;. . prodaja in trženje blaga;. . strežba in pomoč pri strežbi v gostinskih lokalih;. . posredovanje. ali. sklepanje. pogodb. pri. prodaji. premičnin. in. nepremičnin ali storitev; . posredovanje in sklepanje pogodb in drugo delo na področju zavarovalništva;. . dajanje izvedenskih mnenj s področja dela policije, razen po odredbi pravosodnih organov;. . spremljanje in zavarovanje izrednih prevozov, predimenzioniranih tovorov ali prenosov pošiljk na javnih cestah;. . delo v zasebni varnostni agenciji in detektivski dejavnosti;. . zavarovanje javnih shodov in javnih prireditev ter rediteljska dejavnost v gostinskih in drugih objektih.. 22.

Delavec policije je lahko začasno odstranjen z dela ali z delovnega mesta, če je zaloten pri hujši kršitvi delovnih obveznosti in dolžnosti ali če je zoper njega uveden kazenski postopek za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti ali se zahteva uvedba postopka zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti in dolžnosti, za katero se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Policistu, ki je začasno odstranjen z dela ali z delovnega mesta, se med trajanjem začasne odstranitve z dela ali z delovnega mesta odvzameta službena izkaznica in orožje (ZPol, 95. člen). Pravilnik o usmerjanju in nadzoru policije; opredeljuje način in oblike izvajanja pooblastil Ministrstva za notranje zadeve v razmerju do policije v zvezi z določanjem razvojnih, organizacijskih, kadrovskih in drugih temeljnih usmeritev za delo policije ter usmerjanje, poročanje in nadzor nad izvajanjem nalog policije (Pravilnik, 1. člen). Minister daje policiji temeljne usmeritve za pripravo srednjeročnega načrta razvoja in dela za obdobje petih let, Direktorat za policijo in druge varnostne naloge pa usmeritve za pripravo letnega načrta dela policije. Policija na podlagi tega pripravi srednjeročni načrt razvoja in dela policije ter letni načrt dela policije. Policija mora takoj obvestiti ministra o sumu kaznivega dejanja, katerega storilec se preganja po uradni dolžnosti ali pa je oškodovanec podal predlog za pregon in katerega so osumljeni generalni direktor policije, njegova namestnika ali pomočniki, vodje notranjih organizacijskih enot Generalne policijske uprave ali direktorji policijskih uprav. Minister lahko odredi izredni nadzor nad obravnavo takšnega kaznivega dejanja. Izvedbo izrednega nadzora lahko ministru predlaga generalni direktor Direktorata za policijo in druge varnostne naloge (Pravilnik, 15. člen). Kodeks policijske etike; vsebuje splošna in temeljna načela, ureja medsebojne odnose med pooblaščenimi uradnimi osebami organov za notranje zadeve Republike Slovenije (policisti) in njihove odnose do državljanov, institucij in organov ter opredeljuje odgovornost za njegovo kršitev. Upošteva pravila, vsebovana v Splošni deklaraciji OZN o človekovih pravicah, Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah, Deklaraciji o. 23.

zaščiti vseh oseb pred mučenjem in drugimi oblikami okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, Deklaraciji o policiji in drugih mednarodnih dokumentih, ustavi, zakonih in drugih predpisih Republike Slovenije, ter predstavlja nadgradnjo moralno-etičnih standardov policije. Kodeks policijske etike je izraz volje in spoznanja vseh policistov o nujnosti zakonitega, pravičnega, humanega in vljudnega ravnanja pri izvajanju nalog. Zavezuje vse policiste Republike Slovenije (KPE, 1. člen). Policist zagotavlja varovanje in spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pri zakonitem poseganju vanje pa mora spoštovati človekovo osebnost in njegovo dostojanstvo. Človekovo osebnost in njegovo dostojanstvo je dolžan varovati tudi s preprečevanjem kakršnega koli nasilja, nečloveškega ravnanja in drugih dejanj, ki so ponižujoča za ljudi (KPE, 3. člen). Kadar je policistovo ravnanje v skladu s Kodeksom policijske etike in pravili službe, uživa ustrezno zaščito predstojnika organa pred poskusi razvrednotenja njegovega dela in osebnosti. V tem primeru ima pravico do moralne in druge podpore skupnosti, v kateri opravlja svoje naloge (KPE, 4. člen). Kodeks policijske etike vsebuje temeljna načela o ustavnosti, zakonitosti in odgovornosti. policistov. pri. njihovem. delu,. enakosti,. humanosti,. profesionalnosti, strokovnosti, neodvisnosti, javnosti dela in medsebojnih odnosih. »Policist varuje in utrjuje ugled policije tako pri opravljanju uradnih nalog kot tudi v zasebnem življenju. Kadar opravlja uradne naloge, je osebno urejen, kot to zahtevajo pravila, pravičen, vljuden, strokoven, dosleden in nedovzeten do vseh oblik podkupovanja. Policist nima in ne zahteva zase ali za koga drugega nobenih privilegijev in drugih prednosti pred ostalimi državljani« (KPE, 9. člen). Policist ne sme biti član političnih strank, njegovo profesionalno ravnanje pa ne more biti odvisno od političnega prepričanja in svetovnega nazora. Na policistovo strokovnost ne sme vplivati menjava političnih strank na oblasti. Lahko pa se policist združuje v sindikalna, strokovna in druga podobna združenja v državi in v mednarodnih okvirih (glej KPE, 11. člen).. 24.

Varovanje poklicne tajnosti je policistova pravica in dolžnost in ne sme uporabljati in razkrivati podatkov, do katerih je prišel pri izvajanju uradnih nalog. Dolžnost varovanja poklicne tajnosti ne ugasne s prenehanjem službe v policiji (KPE, 12. člen). Policist lahko opravlja samostojno znanstveno in pedagoško delo, javno delo na. publicističnem. področju. ter. v. kulturnih,. umetniških,. športnih,. humanitarnih in drugih podobnih organizacijah. S pisnim dovoljenjem predstojnika lahko opravlja tudi druga dela izven policije, če delo ni neposredno povezano z delom v policiji. Pri tem ne sme uporabljati podatkov, ki so vezani na varovanje uradne tajnosti, in izkoriščati policijskega vpliva (KPE, 14. člen). Za kršitev Kodeksa policijske etike je policist moralno odgovoren, kar ugotavlja častno razsodišče. Postopek pred častnim razsodiščem se začne na pobudo državljana, predstojnika policijske enote, policijskega sindikata, prizadetega policista ali častnega razsodišča (KPE, 15. člen).. 25.

4. Institucije in organi pregona korupcije v Sloveniji. 4.1 Sodišča V primerih kaznivih dejanj korupcije razsodijo sodišča, ki so po slovenski ustavi pristojna, da odločijo o pravicah in obveznostih vsake osebe. Ustava, Zakon o sodiščih in Zakon o sodniški službi urejajo organizacijo sodnega sistema. Sodni sistem je razdeljen na štiri stopnje sodišč (GRECO, 2000, str. 9): . 44 okrajnih sodišč (prva instanca) obravnava primere na področju kazenskega prava z najvišjo kaznijo do 3 let zapora;. . 11 okrožnih sodišč (prav tako prva instanca) obravnava primere na področju kazenskega prava s kaznijo, višjo kot 3 leta zapora, kar vključuje tudi pasivno podkupovanje;. . višja sodišča (pritožbena instanca) obravnavajo pritožbe proti sodbam in odločitvam, ki so jih sprejela okrajna in okrožna sodišča;. . vrhovno sodišče Republike Slovenije - zadnja instanca, ki se ukvarja z izrednimi pravnimi sredstvi proti odločitvam višjega sodišča na podlagi kršitev materialnega prava in resnih kršitev procesnega prava.. V Sloveniji obstaja enoten pravni sistem, ki obsega sodišča splošnega (civilnega, kazenskega) in specializiranega tipa (delovnega, socialnega in upravnega). Ni pa posebnega pravosodja, ki bi se ukvarjalo s primeri korupcije. Ustanovitev izrednih sodišč je v vsakem primeru ustavno prepovedana. Slovenija pozna institucijo preiskovalnega sodnika, ki je odgovoren za preiskovanje primerov, kjer utemeljen sum kaže na možnega storilca. Preiskovani sodnik je tudi pristojen za dovolitev preiskovalnih ukrepov, ki bi lahko prizadeli osnovne pravice in svoboščine osumljenca (po GRECO, 2000, str. 10).. 26.

4.2 Državno tožilstvo V Sloveniji je pristojen organ za preiskovanje kaznivih dejanj Državno tožilstvo Republike Slovenije. V skladu z Zakonom o kazenskem postopku (45. člen) je državni tožilec pristojen, da odkriva kazniva dejanja, izsledi storilce in usmerja predkazenski postopek, zahteva od preiskovalnega sodnika, da formalno začne preiskavo, vloži obtožnico zoper osumljenca in se pritoži na sodbe, ki še niso pravnomočne. Državno tožilstvo Republike Slovenije je organizirano na treh ravneh: . 11 okrožnih državnih tožilstev, ki ustrezajo 11 okrožnim sodiščem prve stopnje. To so osnovni organi tožilstva, ki se ukvarjajo z vsemi kaznivimi dejanji;. . višja državna tožilstva, ki ustrezajo 4 višjim sodiščem (Ljubljana, Maribor, Celje, Koper), pristojna za obravnavanje pritožb;. . na državni ravni pa je Vrhovno državno tožilstvo, ki ga vodi generalni državni tožilec, katerega za obdobje šestih let izvoli parlament na predlog vlade.. V Vrhovnem državnem tožilstvu deluje Skupina državnih tožilcev za posebne zadeve, ki je zadolžena za pregon storilcev kaznivih dejanj organizirane kriminalitete, kamor sodi tudi korupcija, za katero je posebej omenjeno, da sodi v pristojnost te skupine. Skupina državnih tožilcev za posebne zadeve deluje na celotnem slovenskem ozemlju. Okrožni državni tožilci imajo dolžnost obveščati Skupino državnih tožilcev za posebne zadeve o primerih, ki sodijo v njeno pristojnost, kakor hitro zanje izvedo. Tožilci te skupine so izkušeni in priznani. Po Zakonu o državnem tožilstvu so tožilci v Sloveniji neodvisni. Državne tožilce imenuje vlada na predlog ministra za pravosodje. Niti parlament niti vlada ali posamezni ministri jim ne smejo dajati navodil ali namigov, kako naj obravnavajo posamezne primere. Državni tožilci nimajo imunitete, vendar pa. 27.

mnenje, ki ga tožilec izrazi pri opravljanju svojih funkcij, ni predmet disciplinskih ukrepov (glej GRECO, 2000, str. 11).. 4.3 Komisija za preprečevanje korupcije 4.3.1 Ustanovitev Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju Komisija) je samostojen državni organ, ustanovljen na podlagi Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZlntPK 5. člen). V postopku sprejemanja zakona je bila ob določanju nalog Komisije osnovna dilema, ali naj ima tudi preiskovalna pooblastila ali ne. Ker je podeljevanje preiskovalnih, torej policijskih pooblastil organom zunaj običajnega sistema organov odkrivanja (policije) in pregona (tožilstva) značilno le za s korupcijo najbolj obremenjene države, kjer vlada do dela policije in tožilstva absolutno nezaupanje, je bila soglasno sprejeta odločitev, da novi organ na področje preiskovanja konkretnih sumov korupcije ne bo posegal. To je pomenilo, da je Republika Slovenija dobila preventivni organ, katerega naloga je v prvi vrsti odpravljanje vzrokov, pogojev in okoliščin, ki omogočajo nastanek in razvoj korupcije. 4.3.2 Organiziranost Predsednika in njegovega namestnika imenuje predsednik republike in sicer na predlog izbirne komisije, ki je predhodno sestavljena in petih članov. Izbirna komisija ima tako po enega člana iz Vlade RS, Državnega zbora RS, Sodnega sveta, neprofitne organizacije z zasebnega sektorja s področja preprečevanja korupcije in Uradniškega sveta. Predsednik Komisije zastopa, vodi in organizira delo Komisije ter ima v skladu z zakonom vse ostale pristojnosti in odgovornosti predstojnika državnega organa. Za organiziranje in vodenje dela na posameznih področjih lahko pooblasti namestnika predsednika in člane Komisije (ZlntPK 9. in 10. člen).. 28.

Komisija deluje in odloča kot kolegijski organ. Zadeve obravnava na sejah, kjer sprejema mnenja, stališča in druge odločitve, ki morajo biti sprejete z večino glasov vseh članov (ZlntPK 11. člen). 4.3.3 Naloge Komisije in njene pristojnosti Komisija ima določene naloge in pristojnosti (12. člen ZlntPK): . pripravlja strokovne podlage za krepitev integritete in za programe usposabljanja;. . usposablja osebe, ki so odgovorne za načrte integritete;. . s predstavniki istovrstnih oseb javnega prava ali njihovih združenj pripravi vzorce njihovih načrtov integritete;. . svetuje pri krepitvi integritete in preprečevanju ter odpravljanju tveganj za korupcijo v javnem in zasebnem sektorju;. . spremlja in analizira podatke o stanju in uresničevanju nalog za preprečevanje korupcije v Republiki Sloveniji;. . spremlja zadeve s področja mednarodne korupcije;. . opravlja naloge v zvezi z lobiranjem;. . izdaja načelna mnenja, stališča, priporočila in pojasnila o vprašanjih, povezanih z vsebino tega zakona;. . skrbi za izvajanje resolucije, ki ureja preprečevanje korupcije v Republiki Sloveniji;. . pripravlja spremembe resolucije, ki ureja preprečevanje korupcije v Republiki Sloveniji in jih predlaga v obravnavo vladi, ki jih predloži v sprejem državnemu zboru;. . daje soglasje k načrtom aktivnosti za uresničevanje resolucije, ki ureja preprečevanje korupcije v Republiki Sloveniji, posameznim organom, opredeljenim v resoluciji;. . opozarja pristojne organe v Republiki Sloveniji na uresničevanje obveznosti,. ki. preprečevanja. izhajajo korupcije. iz in. mednarodnih jim. uresničevanja teh obveznosti;. 29. daje. aktov. predloge. s glede. področja načina.

. sodeluje s pristojnimi državnimi organi pri pripravi predpisov s področja preprečevanja korupcije;. . spremlja uresničevanje predpisov iz prejšnje alineje in daje pobude za njihove spremembe in dopolnitve;. . lahko daje mnenje k predlogom zakonov ter ostalih predpisov pred njihovo obravnavo na vladi o usklajenosti določb predlogov zakonov ter ostalih predpisov z zakoni in predpisi, ki urejajo področje preprečevanja korupcije in odpravljanja nasprotnih interesov;. . sodeluje s podobnimi organi drugih držav in mednarodnih integracij ter mednarodnimi neprofitnimi organizacijami zasebnega sektorja s področja preprečevanja korupcije;. . sodeluje z znanstvenimi, strokovnimi, medijskimi in neprofitnimi organizacijami. zasebnega. sektorja. s. področja. preprečevanja. korupcije; . pripravlja izhodišča za kodekse ravnanja;. . objavlja strokovno literaturo;. . odplačno izvaja strokovne naloge v zvezi s pripravo in izdelavo načrtov integritete in pripravo ukrepov za preprečevaje korupcije za uporabnike iz zasebnega sektorja;. . vodi evidence v skladu s tem zakonom;. . opravlja druge naloge, določene s tem in drugimi zakoni.. Komisija lahko zahteva od državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, da ji predložijo in omogočijo vpogled v vse podatke, ki so potrebni za opravljanje nalog komisije, zaposleni v teh organih pa se morajo udeležiti seje komisije in pojasniti podatke (ZlntPK 16. člen). Komisija o svojem delu vsaj enkrat letno poroča državnemu zboru, lahko pa tudi vladi, ter obvešča javnost.. 30.

4.3.4 Dosedanje delo Komisije Do sedaj je bila najbolj obsežna in znana naloga Komisije vzpostavitev sistema za spremljanje premoženjskega stanja, po katerem morajo funkcionarji odgovarjati na vprašanja o neskladnem bogatenju. Komisija je tudi vzpostavila sistem za nadzor nad nezdružljivostjo funkcij, ki je že pokazal na nekatere konkretne primere, predvsem pri delovanju županov. Na podlagi prejetega in analiziranega premoženjskega stanja je Komisija pripravila seznam podjetij z omejitvijo poslovanja z naročniki, ki poslujejo po predpisih o javnih naročilih. Sprejela je tudi več pojasnil, mnenj in načelnih mnenj o konkretnih zadevah ter se v njih opredelila, ali gre za korupcijo ali ne. Komisija je sprejela Akcijski načrt uresničevanja Resolucije o preprečevanju korupcije in prišla do kontaktnih oseb na posameznih ministrstvih, odgovornih za uresničevanje strategije. Pripravila je tudi načrte integritete in organizirala usposabljanje za vse državne organe in lokalne skupnosti, ki so dolžni sprejeti načrte integritete (Mićić, 2006). Kljub temu, da Komisija nima preiskovalnih pooblastil, sprejema vrsto prijav konkretnih sumov korupcijskih ravnanj, ki jih pregleda ter oceni. V nadalje prijave, ki ne sodijo v njeno pristojnost, odstopi v reševanje pristojnim institucijam in sicer največ Generalni policijski upravi, Državnemu tožilstvu, Računskemu sodišču, Davčni upravi ter drugim. Komisija je bila dosedaj pri svojem delu zelo obremenjena zaradi pomanjkanja finančnih in kadrovskih virov, dodati pa je treba še stalne govorice o njeni ukinitvi. Komisija kot neodvisen državni organ prejema priznanja za svoje delo predvsem iz tujine, doma pa se mora vztrajno boriti za svoj obstoj in premagovati nepripravljenost za sodelovanje nekaterih vladnih institucij, namesto da bi tako potrošeno energijo veliko bolj koristno uporabila pri reševanju konkretnih težav slovenske družbe pri omejevanju korupcije (Komisija za preprečevanje korupcije, 2005a, str. 24).. 31.

4.4 Policija 4.4.1 Splošno o policiji Policija je organizirana kot organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve, ki pa ima v razmerju do policije veliko pristojnosti, med drugim določa razvojne, organizacijske, kadrovske in druge temeljne usmeritve za njeno delo, skrbi za njeno finančno poslovanje in investicije ter koordinira in usklajuje policijski informacijski in telekomunikacijski sistem s sistemi drugih državnih organov. V imenu ministra delo policije usmerja in nadzoruje Direktorat za policijo in druge varnostne naloge. Nadzor nad policijo opravljajo uslužbenci ministrstva, ki imajo policijska pooblastila v okviru izvajanja nadzora in so v svojih pravicah in dolžnostih izenačeni s policisti (GRECO, 2000, str. 6). Policijo vodi generalni direktor policije, ki ga imenuje in razreši vlada na predlog ministra za notranje zadeve. Policija je organizirana na državni, regionalni in lokalni ravni. Na državni ravni je Generalna policijska uprava zadolžena za vodenje, usmerjanje in koordiniranje dela policijskih uprav. Zagotavlja tudi učinkovito in zakonito izvajanje policijskih nalog ter zaposlovanje, nadzor in usposabljanje policistov. Generalna policijska uprava je razdeljena na policijske uprave, urade in še drugače poimenovane službe, ki jih vodijo direktorji, katere imenuje in razreši minister za notranje zadeve na predlog generalnega direktorja policije. V okviru Službe generalnega direktorja policije med drugimi delujeta Sektor za nadzor in Sektor za notranje preiskave in pomoč policistom, v njem pa še Oddelek za notranje preiskave, v bistvu »policija v policiji«. Ena izmed uprav je Uprava kriminalistične policije, ki je specializirana služba za boj proti kriminalu. S pomočjo svojih sektorjev za splošno, gospodarsko in organizirano kriminaliteto ter sektorji za posebne naloge, za računalniško kriminaliteto in kriminalistično analitiko ter za mednarodno policijsko. 32.

sodelovanje vodi, koordinira, spremlja, analizira in ocenjuje stanje na področju kaznivih dejanj. Sektor za gospodarsko kriminaliteto je razdeljen na tri oddelke: . Oddelek za poslovni in javni sektor;. . Oddelek za finančno kriminaliteto;. . Oddelek za korupcijo.. Osnovno preiskovalno delo se opravlja na regionalni ravni. Izvajajo regionalne policijske uprave, ki na regijski ravni skrbijo za varnost ljudi in njihovega premoženja. Vsaka regionalna policijska uprava je glede na področje dela razdeljena na sektorje in službe: Služba direktorja, Služba za operativno podporo, Operativno-komunikacijski center, Sektor kriminalistične policije in Sektor uniformirane policije. V sektorju kriminalistične policije deluje oddelek za gospodarsko kriminaliteto, ki med drugim neposredno izvaja kriminalistično preiskovanje na področju korupcije. V določenih policijskih upravah, kjer ni oddelka za gospodarsko kriminaliteto, naloge opravlja skupina za gospodarsko kriminaliteto. Na lokalni ravni policijo sestavljajo policijske postaje, ki so osnovna organizacijska celica, območna organizacijska enota policije, ustanovljena za neposredno opravljanje nalog policije na določenem območju ali za določeno področje dela policijske uprave. Njeno območje in sedež postaje določi minister. Vodi jo komandir, ki ga imenuje generalni direktor policije na predlog direktorja policijske uprave. Ker določene situacije poleg klasičnih zahtevajo tudi specializirana znanja, sposobnosti in opremo, so za določena področja dela poleg splošnih ustanovljene tudi policijske postaje za opravljanje specializiranih nalog: postaja prometne policije, postaja mejne policije, postaja pomorske policije, postaja letališke policije, postaja železniške policije, postaja konjeniške policije in postaja vodnikov službenih psov.. 33.

4.4.2 Enote policije za delo na področju korupcije Policija je po Zakonu o policiji zadolžena za »preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijetje storilcev, izvajanje iskanja oseb in njihovo predajo pristojnim organom«, torej tudi za odkrivanje in preprečevanje korupcijskih kaznivih dejanj (GRECO, 2000, str. 6). 4.4.3 Oddelek za korupcijo Oddelek za korupcijo (v Sektorju za gospodarsko kriminaliteto v Upravi kriminalistične policije) je bil ustanovljen 1. aprila 2000 kot enota v sektorju za organizirano kriminaliteto, nato pa je bil leta 2004 prestavljen v sektor za gospodarsko kriminaliteto. Oddelek za korupcijo je na državni ravni pristojen za načrtovanje, organiziranje, usmerjanje in nadzorovanje dejavnosti na naslednjih področjih korupcije: . korupcija v državnih organih;. . korupcija v organih in organizacijah z javnimi pooblastili;. . korupcija pri pridobivanju in podeljevanju javnih investicijskih del, investicijskih nakupov, koncesij, finančnih subvencij in kreditov;. . nezakonito posredovanje;. . druga korupcijska kriminaliteta.. Oddelek oz. skupina za gospodarsko kriminaliteto (v sektorju kriminalistične policije na posamezni regionalni policijski upravi) pa med drugim neposredno izvaja kriminalistično preiskovanje na področju korupcije na regijski ravni. Na lokalni ravni so policijske postaje na splošno zadolžene za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje preprostih oblik vseh kaznivih dejanj, vključno s korupcijo. Policija ima pri svojih preiskavah pravico uporabljati številna pooblastila po Zakonu o policiji, kamor poleg običajnih policijskih pooblastil (Zpol, od 33.. 34.

člena dalje), po odobritvi generalnega direktorja policije, sodita tudi prikrito delovanje in opazovanje (Zpol, 49. člen). Z nedavnimi spremembami Zakona o kazenskem postopku so bila policiji dodeljena še dodatna preiskovalna pooblastila. Tako ima policija pravico pod določenimi pogoji in za določena kazniva dejanja, kamor sodi tudi korupcija, izvajati nadzor telekomunikacij in pisem, nadzirati in snemati pogovore, nadzirati in prikrito vstopati v bivališča in dostopati do računalniških sistemov. Za uporabo teh pooblastil je potrebna odredba preiskovalnega sodnika na zahtevo državnega tožilca. Policija lahko s pooblastilom državnega tožilca tudi izvaja fiktiven nakup in sprejemanje ali dajanje podkupnine ali darila. Vsaka vloga za uporabo prej omenjenih posebnih preiskovalnih tehnik mora biti posredovana na Upravo kriminalistične policije. Če torej preiskava, ki poteka na regionalni ravni, terja uporabo takšnih tehnik, je potrebno s primerom seznaniti Upravo kriminalistične policije, ki bo od tistega trenutka dalje vključena v preiskavo takšnega primera. Policija je hierarhična organizacija v Ministrstvu za notranje zadeve. Zato se policisti, ki vodijo preiskave o primerih korupcije, ne morejo izogniti neprimernemu pritisku nadrejenih ali predstavnikov politike. V slovenski zakonodaji ni varoval, ki bi preprečila posege v policijske preiskave (s poročanjem o pritiskih neodvisnemu odboru, preiskovanje izključno samo s tožilčevim pooblastilom, prepoved odstranitve, premestitve ali uporabe skritih maščevalnih ukrepov, ki vplivajo na kariero za preiskavo zadolženega policista…). Zato so bile preiskave primerov na visoki ravni ovirane, odlagane ali zaključene zaradi pritiskov na policiste, zadolžene za preiskavo. Edina rešitev za policiste, ki ne bi popustili takim pritiskom s strani nadrejenih, bi bila, da zapustijo policijo (GRECO, 2000, str. 15). 4.4.4 Policija v policiji Oddelek za notranje preiskave je organizacijska enota v Sektorju za notranje preiskave in pomoč policistom, ki je neposredno pod generalnim direktorjem policije, torej na vrhu policijske strukture. Oddelek ima regionalne. 35.

podružnice v vsaki Službi direktorja policijske uprave. Organizira in izvaja preiskovanje odklonskih pojavov v policiji in izvaja oziroma sodeluje pri preiskovanju določenih kaznivih dejanj in prekrškov, ki se preganjajo po uradni dolžnosti ali na predlog, če obstajajo razlogi za sum, da je storilec dejanja delavec policije.. 36.

5. Policijska korupcija. 5.1 Opredelitev pojma Policijske korupcije nikakor ne smemo razumeti samo kot podkupljivost, temveč v njenem izvirnem pomenu. Korupcija (lat. corruptio) namreč pomeni pokvarjenost, sprijenost, nepoštenost in jo povezujemo z zlorabo položaja moči, z neupravičenim pridobivanjem koristi, etično destruktivnostjo, prikritostjo dejanj in težavnostjo dokazovanja. Policijsko korupcijo lahko definiramo kot dejanje ali dejanja, ki vključujejo zlorabo položaja, vpliva ali pooblastil z namenom, da bi zase ali za koga drugega pridobil osebno korist (Lobnikar in Pagon, 2001, str. 3).. 5.2 Oblike koruptnega vedenja v policiji Korupcija je ena izmed oblik zlorabe uradnega položaja, ki ima za posledico pridobitev določene koristi. Pri policijski korupciji gre za nepravilnosti, ki nastanejo kot posledica zlorabljanja policistovega položaja ali pooblastil v zameno za določeno materialno ali nematerialno korist. Druga pogosta oblika pa je zloraba oblasti, ki ima za posledico izkazovanje moči v obliki nasilja (brutalnost, šikaniranje, diskriminiranje, maščevalnost itd.) (Gaber, 2003, str. 3). Korupcija je tista oblika nepravilnosti, ki jo policisti tudi sami ocenjujejo kot najpogostejše deviantno vedenje v policiji. Najpogostejše oblike koruptnega vedenja v policiji so (Lobnikar, Pagon, 2001, str. 3): . korupcija avtoritete; mednje uvrščamo sprejemanje brezplačnih kosil, malic, pijač in drugih majhnih uslug. Težava pri tovrstnem vedenju je v tem, da policist nikoli ne ve, kaj darovalec pričakuje za protiuslugo, oz. kako naj ravna, ko bo moral proti darovalcu ukrepati. Toleriranje takšnega vedenja policistov poleg tega zamegljuje jasno. 37.

mejo med dovoljenim in nedovoljenim, takšno vedenje pa tudi zelo slabo vpliva na ugled policije v javnosti; . delež v dobičku; policisti imajo sklenjene tihe dogovore z raznimi podjetniki, obrtniki (npr. kleparske delavnice, vlečne službe ipd.), zavarovalnimi zastopniki ter odvetniki, da jim pošiljajo stranke, na katere naletijo pri svojem delu (npr. udeleženci v prometnih nesrečah, stranke v postopku, ki zahtevajo odvetnika…). Policisti za posredovanje dobijo delež v dobičku, ki je nastal zaradi njihovega posredovanja, ali pa jim storitev pri obrtnikih, podjetnikih ali odvetnikih ni potrebno plačevati;. . priložnostne tatvine; policisti se mnogokrat zaradi svojega dela znajdejo v situaciji, ko lahko neopazno kradejo. Priložnosti se jim ponujajo pri ogledih krajev kaznivih dejanj (npr. pri vlomih v zasebne in. poslovne. prostore).. Policisti. mnogokrat. najdejo. izgubljene. predmete (npr. denarnice, poslovne kovčke ali torbe), kjer lahko vrednosti ukradejo, denar ali pa predmete pa vpišejo kot ukradene; . sprejemanje podkupnine za opustitev ukrepanja; sem uvrščamo klasično sprejemanje podkupnine (npr. pri kontroli cestnega prometa, pri kontroli prehajanja državne meje);. . zaščita nedovoljenih dejanj in njihovih storilcev pred policijskim ukrepanjem; opustitev ukrepanja, vplivanje na sodelavce, lažna pričanja, zaščita nelegalne dejavnosti (npr. prostitucije, prodaje mamil, pornografije, tihotapljenja blaga);. . urejanje opustitve ukrepanja; policist ali policijski manager poskuša pri drugem policistu urediti, da ne ukrepa zoper nekega posameznika. Takšno posredovanje je nevarno tudi zaradi tega, ker policist ali policijski manager, ki poskuša posredovati za opustitev ukrepanja, obenem sporoča, da pravil ni potrebno upoštevati takrat, ko se pojavi osebni interes posameznega policista. Slednje je še posebej nevarno, kadar poskušajo posredovati nadrejeni policisti, ki imajo moč, tako da se jim podrejeni načeloma težje uprejo, poleg tega podrejenemu pošljejo jasno sporočilo, da ni nič narobe, če se kdaj pa kdaj kakšen predpis ali pravilo prikroji, če to ustreza njegovim interesom;. 38.

. neposredne kriminalne aktivnosti; sem štejemo vlome, tatvine, pretepanje, zastraševanje, nasilništvo ipd. Težava pri tej vrsti koruptnega vedenja se pojavi ravno zaradi pravila molčečnosti, ko policisti nočejo prijaviti svojega kolega. Policisti namreč zelo neradi priznajo, da policist, ki npr. vlamlja, pretepa svojo partnerko ali pa zastrašuje neredne plačnike po naročilu kakšnega podjetnika, ni več policist, temveč kriminalec in bi bilo potrebno z njim ravnati tako kot z vsakim drugim kriminalcem;. . priviligiranje ustvarjanje policijskih. ali. depriviligiranje. prednosti, uslug,. ugodnosti,. omogočanje. ali. posameznika zagotavljanje. ali. skupine;. nadstandardnih. onemogočanje. poslovanja,. posredovanje pri sprejemu na delo, napredovanje, premestitve; . zloraba notranjih informacij; okoriščanje z notranjimi informacijami in njihovo posredovanje kriminalnim skupinam ali medijem v zameno za določene materialne in nematerialne dobrine;. . notranje plačevanje uslug; med policijsko korupcijo sodijo tudi vedenja, kjer morajo policisti plačevati ali kako drugače odslužiti napredovanje, premestitve, ugoden razpored dela, napotitev na izobraževanje ipd. Takšna vedenja v veliki večini izvajajo vodilni policisti, ki imajo moč upravljati kariero zaposlenih.. 5.3 Vzroki za korupcijo v policij Korupcija v policiji je kompleksen pojav, ki zahteva temeljito analizo vsakega posameznega primera. Le tako lahko ugotovimo, ali gre za posamičen primer, ki je nastal kot posledica osebnostne nagnjenosti h korupciji, ali pa gre za sistemske nepravilnosti, ki zahtevajo temeljitejše posege v jedro piramidalne in hierarhične policijske strukture. Policijski poklic je tradicionalno povezan z avtoriteto oblasti in moči, ki policista zaradi obsežnih pooblastil v skupnosti postavlja v poseben položaj, s tem pa je policija še posebej ranljiva za razraščanje korupcije (Gaber, 2003, str. 33).. 39.

5.3.1 Osebnostni dejavniki Posameznika lahko v poklicu usmerjajo pozitivne ali negativne značajske poteze. Že odločitev za poklic policista lahko temelji na notranji potrebi po izražanju moči in avtoritete, zato obstaja pri teh policistih večje tveganje, da bodo zlorabljali policijska pooblastila. Tisti, ki so jih pri poklicni izbiri vodile pozitivne značajske lastnosti, pa bodo v poklicu policista prepoznali predvsem vrednote brez »negativnega predznaka«, kot so nudenje pomoči, solidarnost, sodelovanje... Policisti se pri opravljanju svoje dolžnosti vsakodnevno srečujejo s številnimi težavnimi in stresnimi situacijami, ki na njihovi osebnosti zanesljivo pustijo posledice, katerim se lahko uspešno zoperstavi samo čustveno uravnotežena in zrela osebnost. Če je policist podvržen kakšnim frustracijam, pridobljenim že v otroštvu ali kasneje, in teh travm ni uspel rešiti, se lahko navzven kažejo v najrazličnejših oblikah osebnostne nestabilnosti. To pa ga lahko vodi ali vzpodbudi k iskanju priložnosti za koruptna dejanja. Osebnostni dejavnik oblikuje »tip« policista, ki je lahko (Gaber, 2003, str. 33): . slab (išče možnosti za okoriščanje, kjerkoli je to mogoče);. . nekontroliran (ima šibko voljo, ki pod pritiski popusti, to je tako imenovan »policist s ceno«);. . samokontroliran (je v konfliktu s samim seboj, a se zna nadzirati, ker se boji posledic);. . odličen (dosledno zavezan poštenosti, profesionalnosti).. 5.3.2 Okolje Zunanje okolje, v katerem vlada toleranten odnos do korupcije in se korupcijo obravnava kot normalno sestavino odnosa državljan – državni organi, je zelo vzpodbudno za rast korupcije v policiji. Policisti, ki so še tako trdnega. 40.

značaja, postopoma podležejo vplivu podkupljivih sodelavcev, zlasti pa negativnemu zgledu policijskih predstojnikov. 5.3.3 Strukturni dejavniki 5.3.3.1 . Značilnosti organizacije hierarhični ustroj; pooblastila v policijski organizaciji naraščajo z višanjem položaja v hierarhiji. S tem posameznik dobi večjo moč in možnost. za. prevlado. nad. zakonitostjo. in. profesionalnostjo.. Hierarhičnost policije vzpodbuja tudi korupcijo pri napredovanjih, zaposlovanju, premestitvah, internih razpisih, javnih naročilih; . zaprtost do okolja in avtokratičen način poseganja v okolje; ustvarjanje skrivnosti v zvezi s policijskim delom, netransparentnost postopkov,. nepripravljenost. obveščanja. javnosti. in. s. tem. onemogočanje nadzora okolja nad delom policije – vse to so značilnosti policijske organizacije, ki ustvarjajo podlago za razrast korupcije, poleg tega pa so tudi podlage za sum, da se nekaj skriva v ozadju; . (ne)avtonomnost;. poseganje. interesnih,. političnih,. verskih,. ekonomskih in drugih formalnih ali neformalnih skupin v delo policije lahko. privede. do. večjih. ali. manjših. nepravilnosti.. Določena. avtonomnost delovanja policije zato onemogoča ali oslabi poskuse podkupovanja in posege zunanjega okolja ter predstavlja temelj za uveljavljanje načel zakonitosti, profesionalnosti in učinkovitosti policijskega delovanja. 5.3.3.2 . Nadzor formalni institucionalni nadzor;. brez mehanizmov zunanjega in. notranjega nadzora ter ustrezne kaznovalne politike se proti korupciji v policiji ni mogoče boriti. Pomanjkanje nadzora, nadzornih institucij in neustrezne sankcije samo spodbujajo koruptno aktivnost;. 41.

. neformalni nadzor; s tem je mišljena seznanjenost z etiko policijskega dela in moralno obsojanje neetičnih ravnanj.. 5.3.3.3 . Pravni in etični temelji predpisi in pooblastila; če pravila in predpisi niso standardizirani in tipizirani ter puščajo široke možnosti osebne presoje, obstaja velika nevarnost za zlorabo pooblastil in korupcijo;. . interna pravila vedenja; pomanjkanje jasnih kriterijev, s katerimi bi bile jasno začrtane meje med sprejemljivim in nesprejemljivim ravnanjem policistov v konkretnih situacijah (kodeksi ravnanja).. 5.3.3.4 . Kadri avtoriteta policijskega managementa; če policijsko vodstvo, ki služi ostalim in podrejenim tudi za zgled, ne zavzema doslednih stališč do pojava korupcije in proti njim ne ukrepa, lahko korupcija zajame vse pore organizacije in se v skrajni obliki celo institucionalizira. Predstojniki dejanja svojih podrejenih nemalokrat prikrivajo, saj lahko odkritje korupcije v policijskih enotah negativno vpliva na oceno dela teh enot. Uveljaviti bi bilo potrebno miselnost, da za dobrega predstojnika velja tisti, ki v svoji enoti uspešno odkriva pojave korupcije. Vendar smo še daleč od »idealne družbe«;. . najpomembnejši. pri. spodbujanju. ali. preprečevanju. neetičnega. ravnanja in vedenja so predstojniki. Velikokrat pa prav ti poskušajo odvrniti pozornost od dejanskih vzrokov za neetično vedenje (slabi zgledi v organizaciji, negativna kultura in klima v organizaciji, slabo vodenje) z izpostavljanjem posameznikov in tako imenovano teorijo o »gnilem jabolku«. Takšno reševanje vprašanja zahteva veliko manj časa, energije in predvsem znanja. To ni nič drugega kot površna krinka, s katero skušajo predstojniki odvrniti pozornost od lastnih napak (Mekinc, 2004, str. 52);. 42.

. izbor kadrov; kadri z delikventno preteklostjo, brez moralnih in etičnih vrlin, so neprimerni za delo, katerega temeljno vodilo je spoštovanje zakonov. Eden od najbolj učinkovitih načinov za ohranjanje integritete je vedno ta, da zaposlujemo izjemne ljudi, kajti s tem samodejno preprečimo stvari, kot so cinizem, nepoštenost ali apatija (Mekinc, 2004, str. 52);. . velik odliv sposobnih kadrov; še nikoli ni bilo tako težko obdržati najboljše in. najpametnejše delavce, saj delodajalci aktivno. tekmujejo med seboj, da bi zaposlili najbolj usposobljene, zato skušajo drugim ukrasti najboljše. Raziskave vedno znova potrjujejo, da sta za to, da dobri delavci ostanejo, najučinkovitejša spoštljivost in pravičnost (Mekinc, 2004, str. 52); . apatija in razočaranje na delovnem mestu; zagrenjenost in jeza na delodajalce delavce prav oslepi. Zgledi kažejo, da se večina ljudi, ki je odpuščena ali celo sodno preganjana zaradi kaznivih dejanj na delovnem mestu, čuti upravičena do denarja ali lastnine, ki so si jo neupravičeno pridobili (Mekinc, 2004, str. 52).. 5.3.3.5 . Socialno ekonomski položaj materialni položaj policistov; ima neposreden vpliv na korupcijo. Policistom se pri izvajanju pooblastil ponuja veliko priložnosti za korupcijo, kjer odigra vlogo tudi materialni položaj. Ker lahko storilce kaznivih dejanj doletijo visoke denarne ali drugačne kazni ali pa gre za izgubo dobička, bi bili lahko hitro pripravljeni ponuditi za neukrepanje policista dosti večji znesek, kot je policistova mesečna plača. Z večanjem ponudbe pa se tudi interes za sprejem ponudbe povečuje. Težko je reči, da je policist plačan toliko, da ne bi pomislil o sprejemu drage koruptne ponudbe. Vendar pri presoji potem običajno ne odloča več materialni položaj, ampak morala ali pa verjetnost, da bo za dejanje odgovarjal.. 43.

5.3.3.6 . Izobraževanje pomanjkanje znanj o policijskih pooblastilih in policijski etiki; prispeva k nepravilnostim v delu policije, prispeva pa tudi k toleranci do korupcije. Zato mora predstavljati protikorupcijsko znanje temeljno sestavino osnovnega izobraževanja policistov in obvezno sestavino dopolnilnega izobraževanja med poklicno kariero, ne glede na delovno dobo ali položaj v organizaciji;. . neustrezen sistem pripravništva in uvajanja; če »novi« delavci preživljajo čas s »starimi«, ki so cinični, apatični, nepošteni ali omalovažujejo. zdravo. tekmovalnost,. »novi«. delavci. običajno. privzamejo enak odnos (Mekinc, 2004, str. 52). 5.3.3.7 . Motivacija nagrajevanje etičnega vedenja policistov; če na policistova dejanja ni odziva in se ga ne vrednoti po etičnih in predpisanih ravnanjih, lahko ta izgubi motivacijo ter občutek za profesionalnost in etiko. Ustrezen odziv na etično ravnanje je oblika pozitivne motivacije, ki vzpodbuja policiste k profesionalnosti. Za to morajo biti oblikovani ustrezni. sistemi. nagrajevanja.. Nasprotno. pa. lahko. pomeni. neukrepanje zoper policista ob utemeljenih pritožbah zoper njegovo delo demotivacijo drugih delavcev ali pa spodbuja še njih k takšnemu, tudi koruptnemu ravnanju; . delovanje. sodne. veje. oblasti;. motivacijski. dejavnik. je. tudi. seznanjenost s potekom in počasnostjo sodnih postopkov, številna zastaranja in mile kazni, ki izničijo prizadevanja policistov in jih demotivirajo za njihovo delo. Lahko pa jih motivirajo, da prestopijo na drugo stran in podležejo korupciji (Tratnik-Volasko, 2000, str. 177).. 44.

5.3.4 Policijska subkultura Za vsako organizacijo, tudi za policijsko, velja, da oblikuje lastne vrednostne sisteme. V okoliščinah policijskega poklica, ki je nevaren, nepredvidljiv in ki odtujuje, hitro prevladajo vrednote tovarištva pred vrednotami integritete (zakonitost, etičnost policijskega dela). Tako delovno okolje, ki izhaja iz vrednot, in tovarištvo pa pripomoreta k oblikovanju pravil, ki so naklonjena preprečevanju in odkrivanju nepravilnosti, policiste pa utrjuje v prepričanju, da bodo branili in podpirali svoje policijske kolege v primerih, ko bodo ti soočeni z grožnjami od zunaj in da jih ne bodo izdali preiskovalcem. Med sodelavci so temelj policijske subkulture, ki podpira policijsko identiteto in delovanje: . medsebojna odvisnost;. . solidarnost;. . sodelovanje;. . zaupanje.. Vse to pa se lahko odraža v nenapisanem »zakonu molka«, »modri zavesi«, ki ju lahko nekateri policisti izkoristijo tudi za prikrivanje svojih nepravilnosti (Gaber, 2003, str. 34). »Če mlada oseba z visokimi ideali, ki so v nasprotju z naivnimi pričakovanji in predstavami o primernem človekovem vedenju, a z majhnimi izkušnjami z resničnostjo, vstopi v svet, ki razkriva ljudi z najslabše plati, pri tem pa ga usposabljajo in imajo največji vpliv nanj starejši kolegi, ki so tudi sami izgubili upanje v smisel policijskega dela, in če mora ta mlada oseba vzpostaviti medsebojno zaupanje in se pri opravljanju nalog zanesti na kolege, ki svoje delo izrabljajo za interese svojih žepov, če njihovi nadrejeni ne podpirajo prizadevanja po poštenem vedenju in če obstaja majhna. 45.