Smeri slovenskega viktimološkega raziskovanja in njihov položaj v viktimološki teoriji : diplomsko delo univerzitetnega študija

DIPLOMSKO DELO Smeri slovenskega viktimološkega raziskovanja in njihov položaj v viktimološki teoriji. Maj, 2013. Meta Čučnik.

DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA Smeri slovenskega viktimološkega raziskovanja in njihov položaj v viktimološki teoriji. Maj, 2013. Meta Čučnik Mentor: prof. dr. Gorazd Meško.

ZAHVALA. Zahvaljujem se vsem, ki so kakorkoli pripomogli k nastanku in izdelavi diplomskega dela, predvsem svojemu svaku za ves podarjen čas, nasvete in pomoč. Prav tako gre zahvala moji družini in Gregorju za skrb, podporo, spodbudo ter potrpežljivost v času študija. Hvala..

Kazalo vsebine 1. Uvod ......................................................................................... 7. 2. Metodologija ................................................................................ 8. 2.1. Cilj in potek raziskovanja ............................................................. 8. 2.2. Hipoteze.................................................................................. 9. 2.3. Metode raziskovanja v diplomski nalogi............................................ 9. 3. Viktimologija – teorija .................................................................. 10. 3.1 Opredelitev viktimologije, vrste viktimizacij in njen zgodovinski razvoj ter pojmi žrtev ..................................................................................... 10 3.2. Razsežnosti viktimologije ........................................................... 17. 3.3. Merjenje viktimizacije – viktimizacijska anketa................................ 28. 3.4. Odnosi med žrtvijo in pravosodnim sistemom .................................. 31. 3.5. Povzetek – smeri viktimologije .................................................... 39. 4. Viktimologija v slovenskem raziskovalnem prostoru ............................. 42. 4.1. Nagnjenost žrtev k viktimizaciji ................................................... 46. 4.2. Položaj žrtev v pravosodnem sistemu in sekundarna viktimizacija ........ 47. 4.3. Pomoč žrtvam ......................................................................... 48. 4.4. Retribucija, restitucija in kompenzacija......................................... 49. 4.5. Viktimizacijske ankete .............................................................. 50. 4.6. Prispevek k viktimološki teoriji.................................................... 51. 5.. Zaključek.................................................................................. 54. 5.1. Razprava ............................................................................... 54. 5.2. Mnenje.................................................................................. 56. 6.. Uporabljeni viri .......................................................................... 57. 3.

Kazalo tabel Tabela 1:. Tipologija žrtev po Von Hentigu .......................................... 12. Tabela 2:. Tipologija žrtev po Mendelsohnu ......................................... 12. Tabela 3:. Tipologija žrtev po Scaferju ............................................... 13. Tabela 4:. Matrika nagnjenosti žrtev k viktimizaciji po Curtisu ................. 15. Tabela 5:. Tipologija nasilja na delovnem mestu ................................... 26. Tabela 6:. Kronološka/vsebinska preglednica slovenskih člankov in avtorjev na področju viktimologije....................................... 45. 4.

Povzetek Katere so prevladujoče smeri slovenskega viktimološkega raziskovanja in katera so najbolj pogosta raziskovalna vprašanja? Ali se razlikujejo od splošnih svetovnih trendov na tem področju? Na ta temeljna vprašanja diplomska naloga odgovarja z analizo referenčnega vzorca del slovenskih avtorjev na področju viktimologije v obdobju med 1989 in 2010, pri čemer za primerjalni svetovni okvir in teoretično podstat uporablja viktimološki učbenik avtorjev Williama G. Doernerja in Stevena P. Laba z naslovom Victimology, pri analizi slovenskega prostora pa med drugim tudi Meškov zbornik Izbrana poglavja iz viktimologije I. Po prikazu razvoja vede, njenih sodobnih trendov in sistematičnem strukturiranju prevladujočih področij sodobne viktimološke prakse, identificira 6 temeljnih smeri slovenskega raziskovanja in ugotovi, da te večinoma sovpadajo s prevladujočo sodobno viktimološko teorijo in njenim razvojem skozi čas. Zaznanih pa je tudi nekaj posebnosti. V splošnem je ugotovljena večja usmerjenost v teoretsko raziskovanje nasproti aplikativnemu. Med konkretnimi ugotovitvami pa med drugim izpostavlja osredotočenost na manj konvencionalne vidike viktimizacij, kot so npr. masovne viktimizacije (v vojnah in s strani države), posebnosti nagnjenosti žensk k viktimizaciji ter obravnavo pojma retribucije oz. zadoščenja žrtve z vidikov morale, sorazmernosti in posledic za pravno državo.. Ključne besede: žrtev, viktimologija, viktimološko raziskovanje, viktimizacija, nagnjenost žrtev k viktimizaciji, sekundarna viktimizacija, pravosodni sistem, slovenski raziskovalni prostor. 5.

Summary. Orientations of Victimological Research in Slovenia and Their Placement in Victimological Theory Which are the prevailing orientations of victimological research in Slovenia and what are the most frequently researched questions? Do they differ from the general global trends in this area? These are the fundamental questions this diploma approaches by analysing a reference sample of articles by Slovene authors in the area of victimology between 1989 and 2010. It utilises the textbook titled Victimology by authors William G. Doerner and Steven P. Lab as a comparative global framework and theoretical base and among others also a compendium by Meško, titled Selected chapters of victimology I, when analysing the Slovene research landscape. After outlining the development of the discipline through time and its contemporary trends and providing a systematic overview of the prevailing areas of victimological practice, it identifies 6 fundamental orientations of Slovene research and finds that they largely coincide with the prevailing contemporary victimological theory and its development through time. It does however distinguish several particularities of Slovene research. In general, the orientation to the fundamental nature of research as opposed to more applicative research is detected. Among the concrete findings it points out the focus to less conventional aspects of victimisation, such as mass victimisation (during wars and by the state), particularities of women victimisation and investigation of the concept of retribution from the moral perspective, scrutinizing its proportionality and consequences for the rule of law.. Key words: victim, victimology, victimological research, victimisation, victim precipitation, secondary victimisation, justice system, Slovene research area. 6.

1 Uvod Viktimologija je razmeroma mlada veda, v slovenskem raziskovalnem prostoru pa še malo bolj. Prvi članek na tem področju je bil namreč v Sloveniji objavljen šele leta 1967 (Šelih, 2012), v svetovnem merilu pa njeni začetki segajo v štirideseta leta istega stoletja. Podobno kot v svetu (Doerner in Lab, 2012) lahko tudi v slovenskem pravosodnem sistemu v obdobju samostojne države, posebej pa v zadnjem desetletju,. zaznamo. povečano pozornost žrtvi.. To se. kaže na. primer. v. konceptualizaciji restorativnega prava oz. vgraditvi mehanizmov in postopkov za povrnitev škode, ki jo je žrtev utrpela z viktimizacijo ter uvedbi in razvoju sistema mediacije.. Kljub njeni mladosti pa zakladnica slovenskega znanja na področju viktimologije ni skromna. Hiter vpogled v slovensko bibliografsko-kataložno bazo podatkov namreč pokaže, da na tem področju v Sloveniji raziskuje in objavlja večje število avtorjev, ki s svojimi raziskovalnimi vprašanji pokrivajo širši spekter te vede. Ob tem si zastavljamo raziskovalno vprašanje te diplomske naloge, kako širok je ta spekter dejansko, če ga pogledamo od zgoraj in primerjamo s prevladujočo splošno viktimološko teorijo, kot izhaja iz njenih učbenikov.. Diplomska naloga bo torej analizirala stanje slovenskega viktimološkega raziskovanja, pri čemer se bo osredotočala na identifikacijo njegovega morebitnega fokusa zanimanja in ga primerjala s splošno viktimološko teorijo. Skušali bomo razpoznati za slovenski raziskovalni prostor značilne vzorce te vede in vzroke za takšne usmeritve. Drugotni fokus tega diplomskega dela bo ugotoviti prevladujočo vrsto raziskav na področju viktimologije na razponu od temeljnih/bazičnih/fundamentalnih raziskav, ki prispevajo k slovenski znanstveni odličnosti na tem področju in k splošni viktimološki teoriji, do aplikativnih/uporabnih raziskav, ki vedo uporabljajo za razlaganje empiričnih raziskovalnih vprašanj.. 7.

2 Metodologija 2.1. Cilj in potek raziskovanja. Cilj diplomske naloge je umestitev slovenskega raziskovalnega prostora na področju viktimologije v celotni kontekst te vede, kot je moč o njem sklepati na podlagi referenčnih del na področju viktimologije oz. njenih učbenikov. Pri tem se bomo v delu osredotočali tako na teoretični, kot empirični vidik in skušali obenem identificirati morebitne prevladujoče smeri in trende slovenskega viktimološkega raziskovanja. V primeru, da bi se pokazale izrazite posebne značilnosti slovenskega viktimološkega raziskovanja, jih bomo v nalogi skušali pojasniti. Za referenčni vir teoretičnega koncepta viktimologije bo tej nalogi služila 6. izdaja dela avtorjev Williama G. Doernerja in Stevena P. Laba z naslovom Victimology, ki se na številnih univerzah1 uporablja kot učbenik na področju viktimologije in kriminologije ter povzema več viktimoloških učbenikov od nastanka te vede v štiridesetih letih 20. stoletja do danes. Delo za potrebe te naloge zadovoljivo celovito prikaže razvoj te vede in njene sodobne trende ter nudi dober vpogled v viktimološko prakso in v vlogo te vede v pravosodnem sistemu in preko obravnave položaja žrtve tudi v družbi. Z analizo tega dela bomo skušali viktimologijo poenostavljeno, a sistematično, strukturirati glede na njene značilnosti (npr. obravnava posameznih vrst žrtev in posameznih razmerij med žrtvijo in okoljem) in področja, ki prevladujejo v sodobni viktimološki praksi.. Nato bomo pridobili reprezentativna znanstvena dela slovenskih avtorjev v obdobju po letu 1991, jim skušali določiti njihove značilnosti in predmet analize ter jih s tem umestiti v celosten kontekst viktimologije, kot izhaja iz referenčnega vira. Pri tem bomo posebej pozorni na razločevanje del, katerih osnovni namen je prispevati k zakladnici viktimološke teorije, od del, ki viktimološko vedo uporabljajo za pojasnjevanje posameznih pojavov in razlaganje empiričnih raziskovalnih vprašanj.. S takšno klasifikacijo raziskovalnih del v slovenskem prostoru bomo ustvarili možnosti za umestitev slovenske viktimološke vede v splošno viktimološko teorijo in proučevanje stopnje sovpadanja fokusa slovenske viktimologije s sodobnimi 1. Avtorica tega dela je do te ugotovitve prišla s pomočjo spletnega iskanja. Primeri univerz, kjer se delo uporablja kot učbenik: Georgia Institute of Technology (ZDA), East Carolina University (ZDA), Florida State University (ZDA), Bowling Green State University (ZDA).. 8.

viktimološkimi trendi, ki jih bo nakazalo referenčno delo. Morebitne posebnosti in odstopanja slovenskega viktimološkega raziskovanja pa bomo skušali pojasniti.. 2.2. Hipoteze. Ker nas zanima razmerje med prevladujočo viktimološko teorijo in raziskovanjem na tem področju v Sloveniji, domnevamo, da raziskovanje na področju viktimologije v Sloveniji sledi prevladujoči sodobni viktimološki teoriji in postavljamo osnovno hipotezo: Raziskovalne teme na področju viktimologije v Sloveniji so podobne temam v učbeniku Victimology.. Poleg tega pa nas zanima tudi, če se slovenski raziskovalci na tem področju posebej osredotočajo na katerega od področij viktimologije in ali je mogoče razločiti prevladujočo vrsto viktimoloških raziskav v Sloveniji. Zato postavljamo sekundarno hipotezo: Slovensko viktimološko raziskovanje je aplikativno/uporabno usmerjeno.. 2.3. Metode raziskovanja v diplomski nalogi. Raziskovanje bo temeljilo na analizi knjižnih in elektronskih virov. Po pregledu tuje in domače literature bomo analizirane slovenske raziskave kategorizirali in shematsko uredili, kar nam bo omogočilo razpravo o posebnostih slovenskega viktimološkega raziskovanja v primerjavi z referenčnim okvirom, podanim v navedenem učbeniku. Predvsem v tretjem delu naloge, v katerem bomo podali lastne ugotovitve in sklepe ter bomo skušali morebitne zanimive posebnosti pojasniti, bomo uporabili osnovno primerjalno analizo, pri kateri bomo za referenčno literaturo za preverjanje lastnih ugotovitev. in. interpretacij. uporabili. preglede. raziskovanja, ki jih podajata Meško in Šelihova.. 9. slovenskega. viktimološkega.

3 Viktimologija – teorija 3.1. Opredelitev viktimologije, vrste viktimizacij in njen zgodovinski razvoj ter pojmi žrtev. Opredelitev viktimologije Andrew Karmen (2001) je opisal viktimologijo kot vedo, ki ne proučuje le fizične, čustvene in finančne škode, ki jo utrpijo žrtve kriminalitete, ampak tudi odnose med žrtvami in storilci ter interakcije med žrtvami in kazenskopravnim sistemom.. Nastanek in razvoj viktimologije skozi zgodovino Doerner in Lab (2012) utemeljujeta, da je bil pojem žrtve v pravosodnem sistemu večji del preteklosti zapostavljen, v sedanjosti pa je moč zaznati obrat tega trenda ter s tem ponovno integracijo žrtve v pravosodni sistem.. Povzemata, da v predmodernih časih suverenost ni bila prenesena na državo, tako da so bile pravice poskrbeti zase v rokah posameznika in njegovega sorodstva. Odnosi v družbi niso bili uravnavani s strani suverena oziroma oblasti, na katero bi členi družbe prenesli svoje pravice. Pravosodni in represivni sistemi, skupaj s pisanimi zakoni, še niso obstajali. Obstajali pa so kodeksi obnašanja, ki so odražali splošne družbene norme in so omogočali osnoven sistem kaznovanja storilcev s strani žrtve, tako da so slednje lahko dosegle restitucijo in retribucijo.. Storilčeva kazen in trpljenje sta bila sorazmerna s škodo, ki so jo povzročila njegova dejanja (zob za zob). Najpomembnejša lastnost tega sistema je bila, da so se žrtve in njihovi svojci sami ukvarjali s storilci in so bili prejemniki kakršnegakoli plačila oz. odškodnine. Lahko torej rečemo, da je bila žrtev v središču takšnega pravosodnega sistema (Doerner in Lab jo imenujeta ang. »Victim justice system«).. Prvi pojavi zapisanega osnovnega sistema za upravljanje z nezaželenim vedenjem, npr. Mojzesova pravila, Hamurabijev zakonik in Rimsko pravo, so vsa vsebovala močne elemente individualne odgovornosti za krivice storjene drugim. Restitucija in retribucija sta ostajali še vedno glavni sestavini v večini zgodnjih normativnih aktov, bistven cilj teh sistemov pa je bil zatreti takšno vedenje v prihodnje. Osnovni sistem za upravljanje z nezaželenim vedenjem je ostal nespremenjen skozi srednji vek,. 10.

sčasoma pa je njegova uporaba prenehala. Konec ureditve naklonjene žrtvi sta nakazali dve prelomnici (Doerner in Lab, 2012): 1) Ukrep baronov s katerim so se polastili vseh odškodnin, ki so jih storilci plačali žrtvam, kar je bilo utemeljeno s pojmovanjem kriminalnih dejanj kot prekrškov zoper državo (prekršitev pravil oblasti) in ne zoper žrtev. Slednji je bil dodeljen le status priče kriminalnemu dejanju za državo. Država je torej pričela žeti koristi restitucije. 2) Drugi faktor, ki je oslabil položaj žrtve v tem sistemu, pa je bila transformacija družbe iz pretežno ruralne v urbano. V tej namreč ljudje niso več živeli v tako veliki soodvisnosti in kriminalno dejanje ni ekonomsko prizadelo poleg posameznika še njegovega sorodstva.. Sčasoma je skrb za žrtev izrinilo obravnavanje storilca. Pravosodni sistem, ki je osrednjo pozornost posvečal žrtvi, je zamenjal sistem, v katerem je v ospredju storilec (in ščitenje njegovih pravic). Žrtev je tako prepuščena sama sebi in mora svoje zadoščenje, namesto v okviru kazenskega prava, v katerem igra predvsem vlogo priče zločinu, poiskati v okviru civilnega prava.. Ponoven pojav pojma žrtve v pravosodnem sistemu in razvoj njenih tipologij V prizadevanju za razumevanje kriminalnih dejavnosti ter identifikacijo vzrokov za kriminalno vedenje, je bila v štiridesetih letih 20. stoletja žrtev ponovno odkrita, a tokrat kot morebiten sokrivec, ki je omogočil ali spodbudil kriminalno dejavnost (Doerner in Lab, 2012). Pojavljati so se pričele kategorizacije žrtev. Avtorji so skušali žrtve kategorizirati glede na njihove različne lastnosti, okoliščine ali pa stopnjo soodgovornosti in udeležbe v zločinu. Za začetnika viktimologije se štejeta Hans von Hentig, ki je v delu Zločinec in njegova žrtev prvi razvil lastno tipologijo žrtev. in Benjamin Mendelhson, ki je poleg tega tudi skoval termin. viktimologija.. Hans von Hentig v svojem delu Zločinec in njegova žrtev, ki je bilo objavljeno 1948, ugotavlja, da je za razumevanje kriminalnega dejanja ključen pregled dinamike v odnosih med storilcem in žrtvijo. Poseben poudarek je dajal vlogi žrtve kot izzivalca. Pojasnjuje pa, da ni vsak prispevek žrtve k zločinu aktiven, ampak jih mnogo izhaja iz značajskih posebnosti ali iz socialnega položaja žrtve, na kar ta nima neposrednega vpliva (Doerner in Lab, 2012). Glede na to je vrste žrtev razporedil v naslednje kategorije:. 11.

Tabela 1:. Tipologija žrtev po Von Hentigu (v Doerner in Lab, 2012: 5). Tip žrtve. Primer. Mladi. Otroci in dojenčki. Ženske. Vse ženske. Stari. Starejši ljudje. Mentalno omejeni ali prizadeti. Slaboumni, duševno bolni, odvisniki od mamil, alkoholiki. Priseljenci. Tujci, neseznanjeni s kulturo. Manjšine. Rasno zaznamovani. Dolgočasneži. Preprosti ljudje. Depresivni. Psihološko neprilagojeni/nestabilni. Lakomni. Pohlepni, tisti, ki iščejo hitre zaslužke. Radoživi. Razuzdani. Osamljeni in razočarani. Vdove, vdovci in tisti, ki žalujejo. Mučitelji. Nasilen starš. Blokirani, izvzeti ali borci. Žrtve izsiljevanja, oderuštva, igre drznosti. Termin viktimologija je leta 1956 uvedel in utemeljil Benjamin Mendelsohn v svojem delu z enakim naslovom. Spoznal je, da je običajno med žrtvijo in storilcem prisotna močna medosebna vez (v Doerner in Lab, 2012). Zasnoval je klasifikacijo žrtev, ki temelji na pravni predpostavki o stopnji krivde žrtve (Tabela 2).. Tabela 2:. Tipologija žrtev po Mendelsohnu (v Doerner in Lab, 2012: 5-6). Tipi žrtve. Razlaga. Popolnoma nedolžna žrtev. Brez izzivalnega vedenja. Žrtev z manjšo krivdo. Žrtev enako kriva kot storilec. Žrtev se nenamerno (z nepazljivostjo) postavi v ogrožajoč položaj Žrtev je bila udeležena v zločine in se pri tem poškodovala, samomorilec. Žrtev bolj kriva od storilca. Žrtev izzove/spodbudi nepričakovano dejanje. Najbolj kriva žrtev. Začne kot storilec, a je nato poškodovan. Namišljena žrtev. Tisti, ki se pretvarjajo, da so žrtve. Pomemben prispevek k viktimološki teoriji je tudi tipologija žrtev, ki jo je razvil Stephen Schafer. Ključni koncept njegovega razmišljanja je bila, kakor jo je sam imenoval - funkcionalna odgovornost (v Doerner in Lab, 2012). V veliko pogledih pa je njegova razvrstitev, predstavljena leta 1968 v delu s pomenljivim naslovom Žrtev in. 12.

njegov zločinec, kjer je žrtev, za razliko od von Hentigovega dela, postavljena na prvo mesto, variacija von Hentigove (Tabela 3).. Tabela 3:. Tipologija žrtev po Scaferju (v Doerner in Lab, 2012: 6). Tip žrtve. Razlaga. Naključne žrtve (brez krivde). Žrtev je slučajna tarča storilca. Izzivalne žrtve (žrtev si deli krivdo). Nepremišljena. žrtev. (neka. stopnja. odgovornosti). Storilec reagira na določeno dejanje/vedenje žrtve Žrtve se izpostavijo viktimizaciji s tem, ko se postavijo. v. nevaren. položaj,. se. oblečejo. neprimerno, delajo oz. govorijo napačne reči Ostareli, mladi, slabotni, in drugi, ki so zaradi. Biološko šibke žrtve (brez krivde). svojega fizičnega stanja privlačna tarča za storilce. Socialno šibke žrtve (brez krivde). Samo-viktimizirana. žrtev. krivda). (absolutna. Imigranti, manjšine in drugi, ki niso ustrezno integrirani v družbo Vpleteni v zločine povezane z drogo, prostitucijo, igrami na srečo in druge dejavnosti, v katerih so ravnanja žrtve in storilca vzročno povezana Posamezniki, viktimizirani zaradi nasprotovanja. Politične žrtve (brez krivde). vodilnim, z namenom ohraniti jih v ponižni socialni poziciji. Razvoj viktimologije skozi pojem nagnjenosti k viktimizaciji (ang. victim precipitation) Z zgodovinskega vidika se kot eden osrednjih pojmov, ključnih za razvoj vede, kaže pojem nagnjenosti k viktimizaciji. Ta pojem odkriva stopnjo krivde žrtve za svojo viktimizacijo oz. stopnjo njene odgovornosti pri spodbuditvi storilca za dejanje zoper njo. Kot smo omenili je Hentig v svoji tipologiji izhajal predvsem iz predpostavke pasivne nagnjenosti, Mendelsohnova tipologija pa gradi bolj na aktivni. Medtem, ko vse tipologije navajajo prispevek žrtve kot vzročen faktor pri izvršitvi zločina, pa lahko kot prvi sistematični poskus za empirično podkrepitev te predpostavke štejemo Wolfgangovo analizo policijskih registrov o umorih leta 1958 (Doerner in Lab, 2012).. V njih je Marvin E. Wolfgang iskal vzorce pri umorih in definiral umore, ki jih je spodbudila nagnjenost žrtve k njim, kot primere v katerih je končna žrtev prva uporabila fizično silo usmerjeno proti svojemu poznejšemu morilcu. To so tisti. 13.

primeri, ko žrtve prve posežejo po orožju, zadajo prvi udarec v prepiru, ipd., torej se prvi zatečejo k nasilju (Doerner in Lab, 2012). Tipični dejavniki za umore, ki jih je spodbudila nagnjenost žrtve k njim po Wolfgangu (v Doerner in Lab, 2012): •. Žrtev in storilec imata običajno poprejšnji medoseben odnos (pogosto partnerji, sorodniki, bližnji prijatelji, znanci). Torej bolj verjetno je, da je smrt žrtve zakrivila oseba, ki jo je poznala, kot pa popoln neznanec.. •. Umor je običajno rezultat majhnega nesporazuma, ki naraste do take mere, da situacija povsem uide izpod nadzora.. •. Uživanje alkohola je pri žrtvah pogosto skupna sestavina velikega števila umorov, ki jih je spodbudila nagnjenost žrtve k njim. Razloga za to sta lahko izguba zadržkov in posledično večja drznost s katero žrtev storilca izzove, ali pa oslabljenost, ki žrtvi onemogoči fizično zmožnost obrambe v spopadu.. Močan zagon strokovnim razpravam o nagnjenosti k viktimizaciji pa je nekaj let po Wolfgangovi študiji spodbudilo kontroverzno delo Wolfgangovega učenca Menachema Amirja o empirični analizi posilstva. Menachem je vzorce iskal pri posilstvih in ne pri umorih, pri čemer je uporabil Wolfgangovo ogrodje o nagnjenosti k viktimizaciji. S tem je nastala ena izmed najbolj kontroverznih empiričnih analiz posilstva, ki je seveda naletela na ostre kritike. Posilstvo, ki ga je spodbudila nagnjenost žrtve k tovrstni viktimizaciji, definira kot dogodke, pri katerih žrtev najprej privoli v spolne odnose, ali tako se vsaj zdi, a se nato premisli oz. ne nastopi dovolj odločno, ko storilec da pobudo (Doerner in Lab, 2012). Ta termin uporablja tudi v dvomljivih, tveganih situacijah z močno seksualno komponento, posebno, ko se žrtev nespodobno izraža oz. gestikulira ali pa namiguje na način, ki bi se ga lahko razumelo kot povabilo k spolnim odnosom. Amir navaja niz faktorjev, ki spodbujajo kriminalno dejanje posilstva. Podobno kot Wolfgangove ugotovitve o umorih, izpostavlja alkohol kot velik dejavnik pri posilstvu, ki ga je spodbudila nagnjenost žrtve k viktimizaciji. Tveganje spolne viktimizacije se stopnjuje, če sta žrtev in storilec med dejanjem pod vplivom alkohola. Drugi pomembni dejavniki vključujejo pomanjkljivo/izzivalno oblačenje, vulgarno govorjenje, slab sloves ali dejstvo, da se je oseba ob nepravem trenutku znašla na napačnem mestu. Po mnenju Amirja takšne oblike vedenja pri storilcu vzbudijo pričakovanja, na podlagi katerih napačno oceni hotenja žrtve. Mestoma pa Amir celo trdi, da je pri nekaterih žrtvah posilstev podzavestno prisotna želja po spolni podreditvi.. 14.

Delo je sprožilo buren odziv in kritike. Weis in Borges sta Amirjeve trditve o posilstvu pripisala pomanjkljivosti zanašanja izključno na policijska poročila, številnim metodološkim napakam ter izprijenim teoretičnim nazorom (Doerner in Lab, 2012).. Kljub močnim kritikam, pa je verjetno prav kontroverznost Amirjevega dela spodbudila krepitev strokovne javnosti in s tem pomembno prispevala k razvoju te vede. Bolj konstruktivno-kritičen pristop, ki je prispeval k razvoju vede ter zgradil znanstveno podstat pojmu nagnjenosti k viktimizaciji, pa sta podala Franklin in Franklin. Izpostavila sta štiri kritične predpostavke, na katerih temelji teorija nagnjenosti k viktimizaciji (Doerner in Lab, 2012): •. vedenje žrtve lahko pojasni zločin,. •. storilec se »aktivira« le, ko žrtev odda določene signale,. •. vedenje žrtve je nujen in zadosten povod za zagrešitev zločina ter. •. incident viktimizacije je pokazatelj namena žrtve.. Curtis je skušal osnovati celosten pristop, ki upošteva oba, žrtev in storilca. Izdelal je preprosto matriko, ki omogoča variiranje stopnje nagnjenosti žrtve k viktimizaciji (v Doerner in Lab, 2012). V njej je združil žrtvino provokacijo ter storilčevo namero (Tabela 4).. Tabela 4:. Curtisova matrika s prikazom stopnje odgovornosti storilca in žrtve (v Doerner in Lab 2012: 10) Stopnja udeležbe žrtve. Stopnja namere storilca Premišljen naklep. Nekoliko namere. Jasna provokacija. Enaka odgovornost Večja odgovornost žrtve. Nekoliko prispevka. Malo ali nič. žrtve. prispevka žrtve. Večja odgovornost. Absolutna storilčeva. storilca. odgovornost. Enaka odgovornost. Večja odgovornost storilca. Kriminalno dejanje Malo ali nič namere. je povzročila. Večja odgovornost. nagnjenost žrtve k. žrtve. viktimizaciji. 15. Enaka odgovornost.

Sodobni pristopi k viktimologiji Splošna/obča viktimologija V prizadevanju znanstvene utemeljitve viktimologije kot samostojne vede, ki je neodvisna in odcepljena od kriminologije, je Benjamin Mendelsohn v sedemdesetih letih skoval termin splošna viktimologija. Tipologijo žrtev je zato zastavil širše in bolj vseobsegajoče ter jih razporedil v pet tipov (v Doerner in Lab, 2012): •. žrtve kriminalitete,. •. žrtve samih sebe,. •. žrtve socialnega okolja (individualno, razredno ali skupinsko zatiranje – rasna diskriminacija, kastni odnosi, genocid, vojne okrutnosti),. •. žrtve tehnologije (žrtve družbenega zanašanja na znanstvene inovacije – jedrske nesreče, neprimerno testirana zdravila, industrijsko onesnaženje ter transportne nezgode),. •. žrtve naravnega okolja (naravne nesreče – žrtve poplav, potresov, orkanov, pomanjkanja).. Kritična viktimologija S pojmom kritične viktimologije označujemo viktimološki trend, ki se je pričel okoli leta 1990 in predstavlja klic po preusmeritvi pozornosti od splošne viktimologije k bolj kritičnemu pristopu. Mawby in Walklate jo definirata kot poizkus preiskati širši socialni kontekst, v katerem so nekatere veje viktimologije postale bolj dominantne od drugih in razumeti kako so te veje viktimologije prepletene z vprašanji političnega odziva ter zagotavljanja pomoči žrtvam zločinov (Mawby in Walklate, 1994).. Gibanja za zaščito žrtev Medtem, ko so se teoretiki ukvarjali z nagnjenostjo žrtve k viktimizaciji, so tisti, ki se s problematiko srečujejo v praksi, poudarjali predvsem potrebo žrtve po družbeni podpori in pomoči s strani pravosodnega sistema. Istočasno se je pojavilo več različnih gibanj, ki so prispevali k ponovnemu zanimanju za prizadetost žrtve. Med njimi so bili (Doerner in Lab, 2012): •. ženska gibanja,. •. prizadevanja za zagotavljanje otrokovih pravic,. •. zaskrbljenost zaradi vedno večjega porasta kriminalitete,. •. zagovorništvo odškodnine žrtvam in. •. zakonodajne reforme.. 16.

3.2. Razsežnosti viktimologije. Viktimizacija povezana s premoženjskim oškodovanjem To je pereč družbeni problem, ki pa je v primerjavi z zločini zoper človeka (ang. personal offense) deležen veliko manj pozornosti, kljub temu, da je bolj pogost. Prav tako kot obseg, tudi vpliv premoženjskih deliktov ni majhen. Finančne izgube povezane s premoženjskim oškodovanjem glede na število kaznivih dejanj niso zanemarljive. Tipi premoženjske viktimizacije (Doerner in Lab, 2012): •. vlom,. •. kraja/rop,. •. tatvina motornih vozil,. •. požig.. Viktimizacija oseb (ang. personal victimization) Takšna vrsta viktimizacije ima lahko velik vpliv na žrtev, njeno družino in celotno družbo. Več avtorjev (Miller et al. v Doerner in Lab, 2012) je pregledalo množico različnih virov podatkov, da bi dobili popolnejšo sliko o stroških povezanih z viktimizacijo oseb. Sestavili so dolg seznam, ki je vseboval zdravstvene stroške, premoženjske izgube, stroške časovne izgube, stroške psihološkega zdravljenja ter stroške pravosodnega sistema. Skupaj ugotavljajo, da so stroški zelo visoki.. Doerner in Lab (2012) omenjata naslednje vrste viktimizacije oseb: •. z umorom (nameren odvzem življenja drugega človeka),. •. z napadom, ki je lahko: o. hujši fizični napad (napad s strani ene osebe na drugo z namenom povzročitve hudih telesnih poškodb. Takšen napad običajno vključuje uporabo orožja). o. preprost napad (v to kategorijo spadajo vsi tisti napadi, ki jih ne moremo opredeliti kot hujše fizične napade).. •. z ropom (odtujitev ali poskus odtujitve česarkoli vrednega iz posesti, skrbi ali nadzora nekoga drugega s silo oz. grožnjo sile ter/ali z ustrahovanjem žrtve).. V okoliščine osebnih viktimizacij se poglabljajo in jih skušajo pojasniti različne teorije (Doerner in Lab, 2012):. 17.

Socialni interakcionizem vedenje vidi kot posledico interakcije med dvema ali več osebami. Večina konfrontacij ni načrtovanih, proces in rezultat interakcije sta vedno negotova. Napad in umor sta dobra primera nenačrtovanih izidov. Večinoma gre za nesrečne rezultate konfrontacij, ki se končajo s poškodbami oz. smrtjo. Na drugi strani model rutinskih dejavnosti/življenjskega stila predstavlja alternativni pristop pri pojasnjevanju okoliščin umora preko pregleda ustaljenih rutin oseb. Model torej izhaja iz predpostavke, da se posamezniki lahko izpostavijo nevarnosti viktimizacije že s svojim vsakdanjim vedenjem, saj naj bi posameznikov življenjski stil vplival na možnost viktimizacije. Enak pristop se lahko uporablja pri razlagi viktimizacije oseb – predpogoj umora, ropa ali napada je le, da sta storilec in žrtev na istem mestu brez varuha. Teorija pritiska smatra odklonsko vedenje kot neposredno posledico socialnih razmer, ki poudarjajo pomembnost dosežkov, vendar ne zagotavljajo dostopa do zakonitih sredstev za uspeh. Eden izmed odgovorov na ta družbeni pritisk je iskanje alternativnih načinov za doseganje uspeha in pridobivanje premoženja. Za doseg slednjega se, v skladu s to teorijo, nekateri poslužijo premoženjskih deliktov. Teorija učenja ima dolgo zgodovino v študijah odklonskega vedenja.. Temelji na. predpostavki, da se posameznik uči vedenja in odnosov od ljudi in sveta okoli njega. Na poseben način, preko teze o regionalni kulturi nasilja, teorije subkultur zagovarjajo stališče, da v družbi obstajajo skupine in posamezniki, ki delujejo v skladu z nizom subkulturnih norm, ki lahko kršijo pravila in predpise širše kulture. Subkultura pri tem predstavlja skupino posameznikov, ki imajo skupek norm, prepričanj, idej, pogledov, ki se do neke mere razlikujejo od dominantne kulture. Člani subkultur živijo v skladu z vrednotami, ki zagovarjajo uporabo nasilja za reševanje sporov. Neenakomerna porazdelitev stopnje nasilnih kaznivih dejanj je pritegnila precejšnje zanimanje znanstvene stroke. Opaženo neravnovesje je privedlo Gastila (v Doerner in Lab, 2012) do domneve, da nenehno diskrepanco v stopnjah umorov najbolje pojasnijo razlike med regionalnimi kulturami. Kot nastajajoča teoretična razsežnost se izpostavljajo še medicinski viri. Ker pravočasno in ustrezno zdravstveno posredovanje lahko igra ključno vlogo pri tem, da hujši napad ne privede do povečanja statistike umorov, teorija vpliva medicinskih virov na stopnjo smrtnosti zaradi nasilja izpostavlja, da usmerjanje pozornosti le na izid dogodka ne upošteva dejstva, da je nasilje proces in da je smrt le ena izmed možnih posledic (Doerner in Lab, 2012).. 18.

Spolni napad Pod definicijo spolnega napada spadajo dejanja seksualne narave, ki so storjena proti volji žrtve, z namenom spolnega vzburjenja, spolne potešitve, spolne zlorabe ali nadvlade. Stopnja kaznivega dejanja se lahko razlikuje glede na obseg poškodb, uporabo orožja, prisotnost ali odsotnost penetracije, število storilcev in druge faktorje (Doerner in Lab, 2012). Žrtve spolnega napada utrpijo velike duševne posledice ter gredo skozi težek proces okrevanja. Da bi se pospešil ta proces, so oblikovali novo zakonodajo in ukrepe. Cilj teh reform stremi k transformaciji vloge žrtve kot krivca v vlogo upravičenega prejemnika pomoči. V teoriji Doerner in Lab (2012) obravnavata, kot posebno obliko spolnih napadov, posilstvo zakonca (koncept posilstva se je spreminjal skupaj z vrednotami v družbi. Med najbolj opaznimi novostmi je na primer razširitev koncepta na posilstvo zakonca, sočasno z razpredmetenjem žene kot lastnine) ter posilstvo ljubimca/znanca (sem spadajo tudi posilstva pri katerih fizična sila ali pa grožnje niso bile prisotne, kot v primerih, ko storilec žrtev uspe pregovoriti/zmanipulirati, ji vzbuja slabo vest ob zavrnitvi spolnega odnosa, doseže uklonitev z lažno obljubo).. Tudi. s. pojmom. spolnega. nasilja. se. ukvarjajo. različne. teorije.. V. okviru. intraindividualne teorije velja omeniti psihopatološki vidik, ki označuje posilstvo kot družbeno odstopanje, ki ga lahko pripišemo peščici motenih posameznikov in odvrača pozornost od družbe in žrtve. Fiziološki vidik pa vidi vzrok posilstva v neobvladljivi sli po spolnosti skupaj s pomanjkanjem razpoložljivih partnerjev. Posilstvo se torej pojavi kot posledica moškim lastne fiziološke potrebe. Na drugi strani se sociokulturne razlage osredotočajo na tradicionalne vloge moških in žensk v družbi. Posilstvo obravnavajo kot sredstvo za spodbujanje moške nadvlade v družbi, v kateri formalno lastništvo žensk ni več dovoljeno. Je orodje, ki omogoča moškim uveljavljanje moči in oblasti nad ženskami (Doerner in Lab, 2012). Tipološka prizadevanja poskušajo organizirati/razvrstiti ugotovitve o posilstvih glede na njihove skupne lastnosti. Na podlagi kliničnih izkušenj s storilci kaznivih dejanj sta Goth in Birnbaum (v Doerner in Lab, 2012) posilstvo označila kot večplasten in zapleten pojav z izrazitimi komponentami jeze, moči in spolnosti. Slednja presenetljivo ne predstavlja dominantne komponente. Posilstvo je torej pojmovano kot psevdoseksualno dejanje, vzorec spolnega vedenja, v katerem je posiljevalcu več do nadvlade, nadzora ter sovražnosti, kot do same potešitve spolne sle (Doerner in Lab, 2012). Na osnovi sistema, ki sta ga razvila Groth in Birnbaum, Schneider razlikuje več vrst posilstva (Doerner in Lab, 2012):. 19.

•. posilstvo iz jeze (zavesten spolni napad z namenom poškodovanja in ponižanja žrtve),. •. posilstvo z namenom spolnega podjarmljenja (storilec ima željo osvojiti ter prilastiti si žrtev),. •. sadistično posilstvo (spolna potešitev je dosežena s trpinčenjem žrtve, ki običajno vključuje resne telesne poškodbe ter včasih celo smrt),. •. skupinsko posilstvo (izhaja iz želje po dokazovanju pred vrstniki),. •. impulzivno posilstvo (nimajo nobenih drugih jasnih motivacijskih dejavnikov).. Viktimologija proučuje tudi širše posledice spolne viktimizacije na duševnost in obnašanje žrtve v družbi zaradi travmatične izkušnje, ki jo zaznamuje za vse življenje. V tem pogledu s proučevanjem rehabilitacije in spopadanja žrtve s posttraumatskim stresom vstopa tudi v polje humanistike (Doerner in Lab, 2012).. Viktimologija opaža tudi spremembe zakonodajnega okvira v zvezi s posilstvom v skladu z novimi viktimološkimi spoznanji in odnosom družbe do tovrstnih zločinov. Tako se poleg že omenjenih sprememb definicij med drugim (Doerner in Lab, 2012): •. zmanjšuje dokazno breme na strani žrtve; viktimološko raziskovanje je med drugim. prikazalo. absurdnost. ustaljenih. obravnavanj. posilstev,. ki. so. nesorazmerno izpostavljala odgovornost in krivdo žrtve za njeno viktimizacijo. •. V. nekaterih. državah. v. zakonodajo. uvaja. obvezno. testiranje. osumljencev/storilcev za AIDS; to sproža teoretične polemike v povezavi s pravicami posameznikov do zasebnosti in domnevo nedolžnosti. •. Uvajajo standardi za zaščito žrtev spolnih napadov pred njihovo nadaljnjo travmatizacijo ter njihove zasebnosti.. •. Opaža porast normativov na področju registracije spolnih delikventov; pri tem se pojmovanje slednjih iz le nasilnih posilstev razširja tudi na spolni napad, nespodobnost/pohotnost,. razuzdano/opolzko. vedenje,. nedostojno. razkazovanje ter druge oblike napadov, ki potešijo napadalčevo spolno slo.. Nasilje intimnega partnerja Doerner in Lab (2012) prikazujeta obseg tega družbenega problema ter pregledujeta vrste zakonskih predpisov, ki urejajo to vedenje. Kot smo že poprej omenili ima dominacija moških nad ženskami močne zgodovinske korenine. Je oblika vedenja, ki obstaja že stoletja kot sprejemljiv del patriarhalnega sistema družine v patriarhalni družbi. Takšna podrejenost ter dominacija in nadzor. 20.

nad ženskami se ponekod še vedno odražata v naši kulturi in naših družbenih institucijah. Tudi, ko so že bili sprejeti zakoni proti pretepanju žena in družinskemu nasilju, so se ti le redkoma izvajali zaradi splošno razširjenega odobravanja uporabe sile kot sprejemljive oblike discipline žene ter prepričanja o svetosti družinske zasebnosti. Problem odkrivanja ter ukrepanja v primeru nasilja v družini je, da je velik del tega nasilja skrit očem javnosti, saj se pogosto dogaja za zaprtimi vrati. Sedaj pa je takšna vrsta nasilja vedno bolj izpostavljena pogledu javnosti. Družba jo končno spoznava kot veliko nevarnost za javno zdravje (angl. public health hazard). To se odraža v posodobitvi zakonodaje; med drugim na področju policijskega dela v opustitvi potrebe prisotnosti policijskega uradnika kot pogoj za aretacijo, možnosti takojšnega nudenja varnega zatočišča in obvezi policistov za oddajo pisnega poročila o intervenciji tudi kadar se ta ni končala z aretacijo, pri čemer mora policist posebej pojasniti zakaj ne. Poleg tega policisti žrtvam tovrstnega nasilja v ZDA obvezno izročajo brošure o njihovih pravicah, kar je odraz povečane pozornosti žrtvi v pravosodnem sistemu (Doerner in Lab, 2012). Hkrati so spremembe opazne tudi v sodstvu, kjer aretirani niso upravičeni do izpusta na podlagi varščine, dokler o tem ne odloči sodnik. Uvaja se tudi minimalna pet dnevna zaporna kazen ter avtomatična pogojna kazen enega leta za obsojene (Doerner in Lab, 2012).. Doerner in Lab navajata pet glavnih oblik nasilja/zlorabe intimnega partnerja. Te so: fizična, spolna, čustvena, ekonomska ter psihološka (2012). Splošnega soglasja glede teoretičnih razlag pojava nasilja intimnega partnerja ter vzrokov za takšno ravnanje sicer ni, Doerner in Lab pa sta teoretične argumente zanj razdelila na tri glavne skupine (2012): Intraindividualne teorije se sprašujejo zakaj nekateri ljudje pretepajo svoje partnerje in obravnavajo psihološke značilnosti žrtev, ki trpijo takšno zlorabo. Sociokulturne razlage (patriarhija) vidijo zlorabo žensk kot rezultat njihove zgodovinske obravnave in sedanjega še vedno pretežno patriarhalnega ustroja družbe. Perspektiva družbenega učenja, naučene nemoči zastavlja vprašanje zakaj žrtve ostajajo v okolju zlorabe, medtem ko bi lahko preprečile nadaljnjo zlorabo s tem, da bi preprosto zapustile partnerja. Osredotoča se tudi na čustveno odvisnost, ki se razvije v intimnem razmerju. Nekateri strokovnjaki trdijo, da večina žrtev nasilnih partnerjev ostaja v destruktivni zvezi iz finančnih razlogov, pomanjkanja strokovnega znanja, ki bi jih lahko pripeljalo do službe ali pa ker se nimajo kam zateči. Lenore Walker (Doerner in Lab, 2012) je uvedla termin naučene nemoči, ki ga definira kot občutek žrtve, da ne more vplivati na to, kaj se bo zgodilo z njo. Ti občutki se postopoma kopičijo ter jo do take mere prevzamejo, da prične. 21.

verjeti, da je nemočna in nezmožna spreminjati potek dogodkov. Posledično postane nemočna v svoji stiski in se lahko celo zdi apatična. Walkerjeva izpostavlja, da žrtve nasilnega partnerja niso stalno zlorabljane, ampak da obstaja krog nasilja, ki sestoji iz treh različnih faz (Doerner in Lab, 2012): Začetna faza je faza stopnjevanja napetosti, ki jo lahko spremljajo tudi manjši napadi. V tem obdobju je žrtev prepričana, da se lahko izogne nasilju. Zlorabo opravičuje ter zmanjšuje resnost situacije in celo išče izgovore za ravnanje svojega partnerja. Je pod vtisom, da so to le osamljeni dogodki, ki se bodo prenehali, ko se bo končala/pomirila razdraženost. Sledi ji epizoda zlorabljanja, ki predstavlja vrhunec doživetih frustracij iz prve faze. Nasilen partner se ne more več kontrolirati in deluje v besu. Kot zadnja faza tega cikla je obdobje sprave, v katerem se partner iz nasilneža preobrazi v skesanega, nežnega in ljubečega partnerja. Opravičila ter obljube o boljši, lepši prihodnosti pogosto omilijo jezo in strah, ki ga je doživela žrtev med zlorabo. V primerih nasilja intimnega partnerja igra glavno vlogo policija, ki s svojim ravnanjem določa nadaljnja ravnanja žrtve. Žrtve se v teh primerih namreč ne obračajo neposredno na sodne organe (Doerner in Lab, 2012), zato je od odločitev policije ali bo storilce preganjala, odvisen delež nadaljnje obravnave teh primerov. Viktimološko raziskovanje na tem področju je vodilo v razvoj zakonov proti zalezovanju, prepoved posedovanja orožja nasilnim intimnim partnerjem, obvezno svetovanje z odločbo sodišča za obsojene, pomilostitev zlorabljenih žensk obsojenih umora svojega nasilnega partnerja, vzpostavitev telefonskih linij namenjenih žrtvam nasilja ter sestava ekip za pregled smrtnih izidov (Doerner in Lab, 2012).. Trpinčenje otrok Raziskave na področju trpinčenja otrok so se vrtele okoli treh vprašanj. Prvič, kako razširjeni sta zloraba in zanemarjanje otrok. Drugič, katere so skupne značilnosti takih vrst trpinčenja. Tretjič, kaj je vzrok za takšno vedenje. Otroci so skozi precejšni del zgodovine bili obravnavani kot očetova lastnina. Pojmovanja obdobja otroštva kakršnega poznamo dandanes včasih ni bilo, otroci so bili smatrani za majhne odrasle. S pojavom statusa otroka in mladostnika pa se je povečala skrb za ravnanja z otroki, družba se je pričela zavedati, da je z mladimi potrebno ravnati drugače kot z odraslimi. Istočasno so se vnele polemike o posledicah telesne kazni, ki so v večini razvitega sveta pripeljale do zakonske prepovedi takšnega načina discipliniranja v šolah. Kot prva javna omemba staršev kot namernih zlorabljevalcev lastnih otrok se šteje Kempova prelomna publikacija v zgodnjih 60ih letih (Doerner in. 22.

Lab, 2012), ki opusti izraz »neznana travma«, ki so ga uvedli radiologi v svojih študijah kostnih poškodb neznanega izvora pri otrocih ter vpelje nov termin »sindrom zlorabljanega otroka«. Ta pojem označuje otroke, ki so bili deležni resne telesne zlorabe s strani staršev oz. rejnikov. To odkritje zlorabe otrok je sprožilo gibanje, ki si je prizadevalo za zatiranje takega vedenja ter v skladu s tem zahtevalo prilagoditev zakonodaje. Doerner in Lab (2012) definirata zlorabo kot zagrešitev nezakonitega dejanja zoper otroka, zanemarjanje pa kot opustitev skrbniške funkcije. Opisujeta naslednje vrste trpinčenja: •. fizična zloraba,. •. zanemarjanje (fizično, zdravstveno, izobraževalno, čustveno),. •. spolna zloraba,. •. čustvena zloraba (vzorec obnašanja, ki škoduje otrokovemu čustvenemu razvoju),. •. zapustitev,. •. zloraba substanc.. Doerner in Lab izpostavljata, da je iz uradnih evidenc običajno razvidno, da je pojavnost trpinčenja otrok večja v nižjih družbenih slojih (2012). Razloge za trpinčenje otrok ter interpretacije značajskih potez storilcev pa razporejata v tri pristope (2012): Intraindividualne teorije dojemajo trpinčenje otrok kot rezultat storilčeve duševne napake/osebnostne motnje. Kot zanimiv fenomen, deležen raziskovalnega zanimanja, je predstavljen preobrat vlog, do katerega pride, ko si starši zamenjajo vloge z otroki ter od njih pričakujejo, da jim bodo zadovoljili čustvene potrebe. Ko se ti izneverijo, se razočarani starši čutijo nezaželene, zavrnjene ter neljubljene, kar sproži agresivno vedenje. Sociokulturne razlage, za razliko od intraindividualnih teorij, poskušajo poiskati vzročne dogodke izven posameznika. Ta usmeritev poudarja količino stresa najdenega znotraj družine ter pomanjkanje strategij spoprijemanja s stresom. Dejavniki kot so brezposelnost, velikost družine ter družbena osamitev pa postanejo njene osrednje točke. Perspektiva družbenega učenja se osredotoča na učenje na podlagi izkušenj ter krepitev. To pomeni, da se nagrajeno oziroma nekaznovano obnašanje sčasoma vsili v opazovalčev repertoar sprejemljivega vedenja. Najnovejši povzetki obstoječe literature složno ugotavljajo, da je za otroke, ki so priča nasilju staršev, bolj verjetno, da postanejo nadaljnje žrtve zlorabe, zlorabljevalci ali pa se poslužujejo kakšnega drugega delikventnega vedenja. Izpostavljenost različnim oblikam nasilja ter hkratno doživljanje raznovrstnega trpinčenja je pripeljalo do vpeljave termina. 23.

poli-viktimizacija. Finkelhor in njegovi kolegi izpostavljajo, da trpinčeni otroci pogosto postanejo žrtve ne le ene vrste zlorabe in/ali zanemarjanja, ampak več različnih oblik (v Doerner in Lab, 2012). To spoznanje je pomembno, saj bi lahko drugače raziskovalci, ki se obstoja te tendence ne bi zavedali, zmotno pripisali posledice napačni vrsti zlorabe.. Zločin in starostniki Morda najbolj nedaven predmet raziskovanja na področju viktimologije je tema starejših in njihove viktimizacije. Z leti ljudje postajamo ranljivi ter zato bolj privlačna tarča zlorabe. Zanimanje za raziskovanje viktimizacije starejših narašča iz različnih razlogov, med drugim, demografskih sprememb, s tem povezane njihove volilne moči in družbene senzibiliziranosti, ki je v mnogih pogledih logično nadaljevanje pozornosti do problemov žensk in otrok. Kljub temu, da raziskave kažejo, da so objektivne verjetnosti, da bo starostnik žrtev kriminalnega dejanja veliko manjše od takšne verjetnosti za pripadnike mlajše populacije, pa je faktor strahu pred kriminaliteto pri starejših veliko izrazitejši. Faktorja, ki lahko pomagata pri razlagi pretiranega strahu pred kriminaliteto pri starostnikih, sta tveganje in ranljivost. Dejavniki tveganja vključujejo njihove finančne vire, kraj bivanja, osamljenost, ter njihove zmanjšane sposobnosti. Ranljivost se nanaša na to kako verjetno je, da bo žrtev viktimizirana in na to kolikšen vpliv bo kaznivo dejanje imelo na žrtev (Doerner in Lab; 2012). Doerner in Lab (2012) razdelita zločine povezane s starostniki na dva podnaslova: •. Kriminalna viktimizacija starostnikov obsega izvršitev delanja, ki bi se pojmovalo kot kriminalno ne glede na starost žrtve.. •. V kategorijo trpinčenja starostnikov pa uvrščata zlorabo in zanemarjanje. Od zločinov kriminalne viktimizacije starostnikov se razlikujeta po tem, da sta posebej ciljno usmerjena proti starejšim zaradi njihovih s starostjo povezanih zmanjšanih sposobnosti. Trpinčenje starostnikov je definirano kot namerna dejanja, ki povzročijo škodo/poškodbe ali ustvarijo resno tveganje za poškodbe (če so te predvidene ali ne) ranljivega starostnika s strani skrbnika ali pa druge osebe, ki je v skrbniškem odnosu do starostnika oziroma neuspeh s strani skrbnika za zadovoljitev starostnikovih osnovnih potreb ali pa za zaščito starostnika pred poškodbami (Doerner in Lab, 2012).. Tveganje za viktimizacijo je veliko večje v institucijah namenjenih skrbi/negi starostnikov. Pillemer (Doerner in Lab, 2012) je oblikoval model, ki vsebuje štiri med. 24.

seboj povezane sklope dejavnikov/razlogov za trpinčenje starostnikov v institucijah. Prvi,. eksogeni/zunanji. faktorji. odražajo. vpliv. širše. skupnosti. na. področje. institucionalnih dejavnosti. Okolje dóma za ostarele predstavlja drugi dejavnik, iz katerega lahko izhaja trpinčenje; institucije, ki imajo bolj zaporniško usmeritev in ne dajejo poudarka potrebam rezidentov, imajo večje število zlorab. Tretje področje potencialne skrbi predstavlja značajske poteze zaposlenih, zadnja kategorija pa izpostavlja lastnosti pacientov.. Na vprašanje zakaj pride do viktimizacije starostnikov so znanstveniki poskušali odgovoriti s pomočjo različnih teorij (Doerner in Lab, 2012); Intraindividualne teorije zagovarjajo prepričanje, da so zlorabljevalci patološki bolniki. Dejavniki, ki spadajo v to kategorijo so alkohol in druge odvisnosti od drog, duševne bolezni, čustvene težave, zaostalost ter ideja o medgeneracijskem prenosu nasilja, ki se je pojavila že pri razlagah zlorabe otrok ter nasilja intimnega partnerja. Situacijski vidiki predstavljajo zlorabo ter zanemarjanje starostnikov kot posledico niza dejavnikov, ki obravnavajo socialni, okoljski ter finančni položaj žrtve in storilca. Nekateri izmed teh dejavnikov so odvisnost od drugih, stres ter socialna osamelost. Simbolični interakcionizem pojasnjuje zlorabo starostnikov kot odraz dramatičnega preobrata vlog med staršem in otrokom do katerega pride z leti. Tesno povezana s situacijskimi ter simboličnimi pogledi je teorija socialne izmenjave, ki predpostavlja, da zaradi neuravnoteženega odnosa med starostnikom in njegovim negovalcem pride do zlorabe/zanemarjanja po tem, ko negovalec starostniku zameri nepošten vložek v zvezo. Zadnji teoretični vidik pa predstavlja pristop družbenih odnosov, ki ponuja družbeni odnos do starejših ter njihovo stereotipiziranje in razvrednotenje kot razlago za maltretiranje.. Vedno pogosteje se sprejemajo novi zakoni in predpisi za zaščito starostnikov, kot je na primer obvezna prijava suma zlorabe/zanemarjanja, kar kaže na vedno večjo skrb glede maltretacije starostnikov. Vseeno pa Doerner in Lab (2012) izpostavljata, da znanstvenike na tem področju čaka še veliko dela, tako na teoretični kot na praktični ravni.. Viktimizacija v službi in šoli Šole in delodajalci so odgovorni za sprejemanje ustreznih preventivnih ukrepov za zagotovitev varnosti tistih, ki so v njihovi oskrbi ali zaposlitvi. Doerner in Lab (2012). 25.

tako za osnovni prostor nasilja in viktimizacije, poleg dóma, predočata delovno mesto in šolo. Kot najlažjo razlago za to pa ponujata perspektivo rutinskih dejavnosti, ki domneva, da je pojav kriminalitete bolj verjeten, ko sovpadajo tri dejavniki: primerna tarča, motiviran storilec ter odsotnost varuhov.. Viktimizacija v službi Skozi čas se je razvila tipologija nasilja na delovnem mestu:. Tabela 5:. Tipologija nasilja na delovnem mestu (Doerner in Lab, 2012: 332). Tip nasilja. Opis nasilja Nasilje storilca, ki je imel namero storiti kaznivo. Kriminalni namen. dejanje. legitimnega. in. odnosa. nima s. nobenega. podjetjem. ali. delavcem. Storilec ima legitimen odnos s podjetjem in postane. Stranka/kupec. nasilen. med. poslovanjem.. Sem. spadajo stranke, kupci, pacienti, študenti, ipd. Storilec je zaposleni oz. bivši zaposleni podjetja, ki napade ali pa grozi drugemu. Delavec proti delavcu. zaposlenemu oz. bivšemu zaposlenemu na delovnem mestu. Storilec ponavadi nima odnosa s podjetjem. Oseben odnos. ampak samo z žrtvijo, katero napade na delovnem mestu.. Doerner in Labov (2012) pregled raziskav o poklicu žrtev nasilnih viktimizacij storjenih na delovnem mestu kaže, da so v ZDA viktimizacijam najbolj izpostavljeni posamezniki zaposleni pri organih kazenskega pregona.. Viktimizacija na delovnem mestu pa ne vsebuje le elementov fizičnega nasilja. Morda še bolj pogosto je psihično nasilje v obliki šikaniranja, ki je definirano kot ponavljajoče se, zdravju škodljivo maltretiranje ene ali več oseb s strani enega ali večih. storilcev,. ravnanje/vedenje. ki. se. pojavljajo. (vključno. z. v. naslednjih. neverbalnim),. kot. oblikah: so. groženje,. ustrahovanje; oviranje pri delu-sabotaža (Doerner in Lab, 2012).. 26. zmerjanje;. žaljivo. poniževanje,.

V veliko pogledih so razlage in vzroki za nasilje na delovnem mestu enaki kot za nasilje izven delovnega okolja. Doerner in Lab sta vzroke razvrstila v dve skupini (2012): situacijski, ki vsebujejo javne stike, pogoje dela, osamelost in primernost tarče ter individualni, ki vključujejo šikaniranje na delovnem mestu, stres povezan z delom, stres povezan z domačim okoljem, zlorabo substanc, duševno bolezen in pretekle pojave nasilnega vedenja.. Braverman izpostavlja pet ključnih elementov, ki bi jih morali razviti vsi delodajalci za uspešno preprečevanje viktimizacije na delovnem mestu (v Doerner in Lab, 2012): delodajalec mora določiti jasne usmeritve in postopke; vsem zaposlenim zagotoviti potrebno usposabljanje na vseh področjih teh usmeritev in postopkov; omogočiti dostop do oskrbe telesnega in duševnega zdravja; vzpostaviti mora jasno in razumno politiko in postopke za prekinitev delavnega razmerja in odpuščanje ter mora biti sposoben prepoznavati znake nasilja. Kot v drugih primerih viktimizacije se lahko žrtev obrne na različne vire pomoči, kot npr. kompenzacija, restitucija ali pa civilna tožba zoper storilca.. Viktimizacija v šoli Poleg učencev so žrtve lahko tudi učitelji ter preostalo učno osebje.. Viktimizacija v osnovnih in srednjih šolah: Poleg veliko bolj medijsko izpostavljenega fizičnega nasilja, obsega viktimizacija v šolah še kopico drugih dejanj, ki so deležni manj pozornosti kljub temu, da so bolj pogosti. Doerner in Lab (2012) sem uvrščata kazniva dejanja tatvine, vandalizma, ustrahovanja ter verbalnih sporov. Kot tipične odzive na viktimizacijo v šoli pa izpostavljata strah, izogibanje in samoobrambo (Doerner in Lab, 2012). Pri razlagah in vzrokih za pojavnost viktimizacije v šoli pa se ponovno pojavljajo teorija pritiska, subkulturne razlage ter teorija naučenega nasilja, s katerimi smo se srečali že pri obravnavanju drugih vrst viktimizacije.. Viktimizacija na fakulteti: Raziskovanje viktimizacije v visokošolskih institucijah je bilo. v ZDA dolgo časa. nemogoče, saj fakultete niso bile pripravljene razkriti svojih statistik kriminalitete zaradi strahu pred slabo publiciteto. Do sprememb na tem področju je prišlo z uzakonjenjem javne dostopnosti tovrstnih informacij (Doerner in Lab, 2012). Pregled znanih nasilnih zločinov razkriva, da je najpogostejši vlom, sledijo pa mu hujši fizični. 27.

napad, nasilen spolni napad ter rop (Doerner in Lab, 2012). Nedavni poskusi razlage tega pojava se poslužujejo modela rutinskih dejavnosti/življenjskega stila.. Spolno nadlegovanje Spolnemu nadlegovanju so izpostavljeni tako zaposleni kot tudi študentje. Doerner in Lab (2012) ga opisujeta kot nesprejemljiva dejanja, ki padejo v dve kategoriji: quid pro quo nadlegovanje kjer storilec v zameno za določeno korist žrtve zahteva spolne usluge ter ustvarjanje sovražnega okolja. Pod to obliko razumemo bolj prikrito nadlegovanje kot so seksualne opazke in komplimenti, opolzke šale in neprimerno dotikanje. Slednja oblika je težje zaznana, zato je naloga posameznika, da se izjasni o takšnem vedenju. Težava nastopi, ko storilec nadaljuje z nezaželenimi dejanji kljub opozorilu žrtve. Doerner in Lab (2012) izpostavljata, da se spolno nadlegovanje razlikuje od drugih oblik viktimizacije, vključno z spolnim napadom, v dveh značilnostih. Prvič, da pogosto ne vsebuje dejanskega fizičnega napada ter drugič, da se pravosodni sistem redko ukvarja s temi prekrški, tako spolno nadlegovanje pade v področje civilnega in upravnega prava.. 3.3. Merjenje viktimizacije – viktimizacijska anketa. Prvi izziv raziskovanja na vseh področjih je vedno pridobitev ustreznih in kredibilnih podatkov za analizo in obdelavo. Viktimologijo bi lahko označili hkrati za družboslovno in humanistično vedo. V delu, ko proučuje obseg kriminalne viktimizacije v družbi, se za pridobitev vhodnih podatkov poslužuje predvsem družboslovnih metod, v delu, ko proučuje odnose med žrtvami in storilci ter notranje procese enih in drugih, pa humanističnih metod, najbolj pogosto pa za celostno naslovitev raziskovalnega vprašanja uporablja kombinacijo obojih.. Najpogosteje vhodne podatke pridobiva iz treh virov: uradnih policijskih poročil, izpraševanj storilcev in izpraševanj žrtev, pri čemer nobenega od teh virov ni mogoče določiti kot najboljšega in najbolj točnega, saj vsak ponuja svojevrsten pogled na problem zločina in njegove pojavnosti, nobeden pa ne more z gotovostjo pojasniti razširjenosti zločina in viktimizacije na določenem območju (Doerner in Lab, 2012). Doerner. in. Lab. največ. pozornosti. posvečata. izpraševanju. žrtev,. oz.. t.i.. viktimizacijskim anketam, saj med drugim ugotavljata, da te razkrijejo približno dvakrat višjo pojavnost posameznih zločinov, kot uradna policijska poročila (posebej. 28.

izrazito na primer pri posilstvu, kjer viktimizacijske ankete kažejo na 3,7-krat večjo pojavnost kot uradni policijski podatki) (Doerner in Lab, 2012). Viktimizacijske ankete zato tudi v tem delu izpostavljamo kot osrednjo lastno metodo viktimološkega raziskovanja.. Kljub temu pa tudi uradna policijska poročila predstavljajo zelo kredibilen vir. V ZDA je sistem enotnih poročil o zločinu nastal z namenom izmenjave primerljivih podatkov o zločinu med različnimi policijskimi upravami, kar omogoča celostno zasledovanje kriminalne dejavnosti in analizo njenih posebnosti ter s tem bolj učinkovit boj proti njej. Prednosti tega sistema so predvsem (1) konsistentno letno zbiranje podatkov širom celotnega območja države, kar omogoča letne in geografske analize, (2) standardizacija opredelitev zločinov, kar sploh omogoča njihovo časovno in geografsko primerjavo ter (3) zajem velike količine podatkov in informacij o zločinih, kar pripomore k določitvi vzorcev in trendov kriminalne dejavnosti in zločincev (Doerner in Lab, 2012).. Na drugi strani pa viktimizacijske ankete naslavljajo 3 pomanjkljivosti sistema uradnih policijskih poročil, ki so posebej pomembne za viktimološko raziskovanje: (1) podcenjevanje dejanske (neprijavljene) stopnje kriminalne aktivnosti, saj policijska poročila odsevajo bolj dejavnost policije, kot zločincev, (2) izbiro glavnega zločina, ki zanemari dejstvo, da se ob njem lahko hkrati zgodijo še druge vrste zločinov ter predvsem (3) majhna količina zbranih informacij o žrtvah in storilcih, razen aretiranih (Doerner in Lab, 2012). Viktimizacijske ankete so specifično orodje viktimologije, izpeljano iz splošne družboslovne ankete, a jih je zaradi posebnih metodoloških izzivov, s katerimi so se srečevale v svojem približno štiridesetletnem razvoju, moč šteti za svojevrsten prispevek k metodologiji družboslovnega raziskovanja. Doerner in Lab (2012) njihov razvoj razdelita v 4 faze. Prva predstavlja pilotne ankete, ki dokažejo smiselnost in uresničljivost teh anket ter pokažejo veliko večje stopnje viktimizacije, kot policijski podatki. Poteka v srednjih šestdesetih letih. V poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih ji sledi druga faza, nato do konca osemdesetih tretja, od leta 1988 do danes pa četrta.. Ob njihovi uvedbi, so te ankete pokazale, da je kriminalna dejavnost močno podcenjena, če o njej sklepamo zgolj na osnovi uradnih policijskih poročil. Metodološka vprašanja, s katerimi so se soočale, so bila predvsem posploševanje na. 29.

podlagi majhnih frekvenc nekaterih spremenljivk, premalo natančno oblikovana vprašanja, ki so dopuščala netočne odgovore, problem (časovno) pomanjkljivega spomina anketirancev, vpliv dolžine anketiranja na stopnjo zabeleženih kriminalnih dejanj ter izključitev populacije mlajše od 18 let in pripis vseh zločinov v gospodinjstvu glavi družine. Kljub tem pomanjkljivostim, ki so pod vprašaj postavile kredibilnost rezultatov viktimizacijske ankete, pa je bila za viktimologijo verjetno najpomembnejša ugotovitev, da je javnost pripravljena odgovarjati na vprašanja o njenih viktimizacijskih izkušnjah (Doerner in Lab, 2012). Drugi in tretji val viktimizacijskih anket v ZDA sta prinesla nekaj pomembnih metodoloških inovacij in ugotovitev. Raziskovalci so s primerjavo odgovorov anketiranca, katerega viktimizacija je bila popisana tudi v uradnem policijskem poročilu, ugotovili, da se težava pomanjkljivega spomina žrtev s časom povečuje, pri čemer je spomin najbolj točen v obdobju treh mesecev po dejanju. Uvedli so tudi metodo panelne ankete v časovni seriji, kjer so isto skupino anketirancev spremljali v različnih časovnih obdobjih, kar je omogočilo izločitev časovno netočnih odgovorov (podvajanje zabeleženih dejanj). Prav tako so ugotovili, da se točnost rezultatov močno povečuje z natančnostjo (ne-splošnostjo) vprašanja in. anketiranjem. posameznikov namesto gospodinjstev. Ugotovili so tudi pomanjkljivosti osredotočenja ankete na lokacijo namesto na anketiranca, vendar je bilo kasneje (v četrtem valu anket) ugotovljeno, da bi sledenje anketirancu, ki se je preselil, predstavljalo nesorazmerne stroške v primerjavi s koristmi takšne metodološke izboljšave (Doerner in Lab, 2012). Četrta oz. sedanja generacija viktimizacijskih anket v ZDA je stabilna in poteka redno na stalnem reprezentativnem vzorcu. Uporablja izboljšana vprašanja, ki anketirancem pomagajo priklicati bolj točen spomin na dejanje, ter tehniko telefonskih anket s pomočjo računalnika, ki skrajša potek ankete in s tem poveča točnost odgovorov. Obenem se redni viktimizacijski anketi periodično pridružujejo še dodatne, vsebinsko specializirane ankete, ki povečujejo njeno analitično vrednost za raziskovalce, kot na primer ankete o kriminaliteti v šolah, odnosih med policijo in javnostjo, tveganju na delovnem mestu, kraji identitete, ipd.. Podobno kot v ZDA so postopoma tudi nekatere druge države vpeljevale lastne viktimizacijske ankete in s tem prispevale k stalni nadgradnji metode. Britanska, denimo, povezuje viktimizacijsko anketo s podatki pridobljenimi ob popisu prebivalstva, kar raziskovalcem omogoča bolj poglobljene analize viktimizacije v skupnosti. Posebno omembo pa si zasluži še Mednarodna anketa o viktimizaciji, ki. 30.

poteka v nepravilnih periodah (1989, 1996, 2000 in 2005), vendar v 78 državah (med katerimi ni ZDA) in poleg zajema podatkov o uličnih zločinih vključuje tudi vprašanja o drugih temah, kot npr. politični korupciji (Doerner in Lab, 2012).. Primerjave podatkov zbranih s sodobnimi viktimizacijskimi anketami in preko uradnih policijskih poročil, poleg že omenjenega pojava podcenjevanja stopnje kriminalitete v slednjih, kažejo tudi aplikativno vrednost anket, ki zajamejo več podatkov o lastnostih žrtev in okoliščinah zločina. Tako se uporabljajo kot dopolnilni, včasih pa celo kot primarni vir informacij o kriminaliteti na območju, njihova dodana vrednost pa je tudi v možnostih identifikacije skupnih lastnosti zločinov ali žrtev, kar med drugim omogoča njihovo lažje napovedovanje ter bolj usmerjeno in učinkovito preprečevanje kriminalitete.. Eden takšnih primerov je pojem ponovne viktimizacije, s katerim označujemo ponoven zločin, v katerem je udeležena ista žrtev ali pa se odvije na istem mestu. V kombinaciji viktimizacijskih anket in računalniško podprtega kartografiranja je raziskovanje tega pojava ponudilo že mnoge uporabne ugotovitve, kot na primer identifikacijo vrst zločinov, ki se bodo bolj verjetno ponovili; ugotovitev, da je tveganje, da posameznik postane ponovna žrtev ropa 12-krat večje, kot pričakovano, največje pa je takoj po prvem ropu; da povečano tveganje traja približno tri mesece; da je 4,1 % vseh nasilnih zločinov in skoraj tretjina vseh premoženjskih zločinov serijskih ter so v obdobju enega leta istim ljudem storjeni 5 ali večkrat; da je največji delež ponovitev na področju spolnega nasilja (46 % teh zločinov je ponovitev), ipd. (Doerner in Lab, 2012). Tovrstne ugotovitve na eni strani omogočajo uvedbo učinkovitih preventivnih ukrepov, proučevanje ponovne viktimizacije pa je spodbudilo tudi razvoj različnih tehnik identifikacije t.i. vročih točk oz. mest, kjer bo pojavnost (določenih vrst) zločinov verjetno zelo velika (Doerner in Lab, 2012). Na drugi strani pa omogočajo tudi identifikacijo značilnosti in ravnanj, ki posameznike delajo bolj verjetne za viktimizacijo ter značilnosti lokacij ali dogodkov, ki viktimizacijo spodbujajo (Doerner in Lab, 2012).. 3.4. Odnosi med žrtvijo in pravosodnim sistemom. Ena od ugotovitev predstavljenih v prejšnjem poglavju je, da se podatki o razsežnostih kriminalitete na podlagi uradnih policijskih evidenc močno razlikujejo od podatkov, ki jih pridobimo s pomočjo viktimizacijskih anket. To je v veliki meri. 31.

moč pojasniti z odločitvijo žrtev, da policije ne obvestijo o dejanju, ki je povzročilo njihovo viktimizacijo. Zastavlja pa se vprašanje, zakaj se žrtve tako odločijo. Del odgovora morda leži v pričakovanju posledic, s katerimi bi se žrtve morale spopasti po prijavi, s katero sprožijo postopke pravosodnega sistema. S prijavo žrtev namreč vstopi v sistem, ki je pogosto brezoseben, odtujen, birokratski in v katerem nastopa le kot priča zločinu na strani države.. Odtujenost med žrtvijo in sodiščem ter policijo Po škodi, ki jo je žrtev utrpela zaradi viktimizacije (finančna škoda, poškodbe, duševne bolečine, težave v medosebnih odnosih, izguba produktivnosti, ipd.), z vstopom v pravosodni sistem tvega izpostavljenost dodatnim obveznostim in neprijetnostim ter v nekaterih primerih celo stroške. Nekateri avtorji celo trdijo, da so se težave žrtve z vstopom v sistem pravzaprav šele dobro začele. Ash (v Doerner in Lab, 2012) denimo opisuje, da je žrtvi v tipičnem srečanju s sistemom naročeno, da se pojavi na določenem mestu (npr. sodišču), kjer mora na neprijetnih mestih nepojasnjeno, nerazumljivo dolgo čakati, trpeti ignoriranje zasedenih uradnikov in se spraševati o svoji usodi. V veliko primerih zaradi odpovedi in sprememb postopka nato sploh ni naprošena pričati in s tem utrpi veliko časovno in finančno izgubo, ki se praviloma nadomesti v smešno nizkih odškodninah za čas in težave.. Raziskave (Doerner, Knudten, Knudten in Meade v Doerner in Lab, 2012; Knudten in Knudten v Doerner in Lab, 2012) so razkrile, da je med najbolj pogostimi težavami žrtev v kazenskem pravosodnem sistemu izguba časa, ki je povezana z nadaljnjimi posledicami, ki žrtve skrbijo še bolj od izgube časa, kot na primer izguba dohodka, težave pri dostopu do sodišča in nesmiselno čakanje na hodnikih sodišč. Prav okoliščine čakanja so še eden od kritičnih problemov, saj žrtve pogosto čakajo v skupnih čakalnicah, včasih celo skupaj z obsojenci. Nadalje so lahko taktike zaslišanj za žrtve zelo nelagodne, saj obramba pogosto postopek zavlačuje, kar ga v povprečju lahko podaljša tudi za leto dni. V splošnem torej lahko rečemo, da sodne izkušnje žrtve kot priče pogosto razočarajo in frustrirajo, saj v sodni postopek vstopijo po svoji državljanski dolžnosti, nato pa na težak način spoznajo, da je sistem izkoristil njihovo dobro voljo (Doerner in Lab, 2012). Doerner in Lab tako zaključita, da je bolj realistično na nizko stopnjo udeleženosti žrtve v kazenskem pravosodnem sistemu gledati kot na racionalno odločitev in ne kot posledico apatije na strani žrtve. To pomeni, da žrtve opravijo analizo stroškov in koristi in vidijo nesorazmerne stroške sodelovanja v sistemu. Zaradi tega se ameriški. 32.

pravosodni sistem sooča s kritično izgubo zaupanja in podpore državljanov (Doerner in Lab, 2012).. Podoben odnos imajo žrtve tudi do policije, s čimer se pojasni tudi del neprijavljenih dejanj. V ameriški Nacionalni viktimizacijski anketi iz leta 2007 so žrtve med razlogi za ne-prijavo dejanja najbolj pogosto sicer res navajali, da ni bila storjena (večja) škoda, takoj nato pa, da policija tako ali tako ne bi naredila ničesar ter se ne bi želela vpletati v zadevo (Doerner in Lab, 2012). Takšnih primerov je opazno več na področju premoženjskih (20,2 %) kot osebnih (12,8 %) zločinov.. Zadržanost državljanov pri vključitvi v kazenski pravosodni sistem dosega epidemične razsežnosti. Precejšnje število žrtev in prič, ki so doživele izkušnjo kazenskega postopka, priznava, da se v sistem ne bi več vrnile, če bi se ga v prihodnosti lahko izognile. Uradne osebe v sistemu se pritožujejo, da državljani postajajo vedno bolj apatični, vendar je takšno razlago težko sprejeti. Nadomestna razlaga je, da so žrtve razočarane in se upirajo nadaljnjim zlorabam. Zaradi slabega ravnanja z njimi v preteklosti, sprejemajo namerno in racionalno odločitev, da zaobidejo kriminalni pravosodni sistem (Doerner in Lab, 2012).. Žrtve torej v kriminalnem pravosodnem sistemu velikokrat doživijo grenko izkušnjo in utrpijo škodo. Postanejo torej žrtve sistema in ker so bile že pred vstopom vanj žrtve kriminalnega dejanja, lahko rečemo, da se soočajo z dvojno viktimizacijo. Medtem ko se prvi viktimizacije žrtve ne morejo izogniti, pa se drugi lahko in s tem zmanjšajo škodo, ki jo utrpijo (Doerner in Lab, 2012). To lahko resno ogrozi učinkovitost pravosodnega sistema, česar se ta očitno zaveda, saj obstajajo različni ukrepi in programi, ki so usmerjeni v reševanje problema nesodelovanja državljanov.. Ukrepi za povečanje zaupanja žrtev v pravosodni sistem Posebno prelomnico v odnosu kriminalnega pravosodnega sistema do žrtev predstavlja delo t.i. Predsednikove delovne skupine na področju žrtev zločina, ki je v 80-ih letih celovito analizirala položaj in izkušnje žrtev v pravosodnem sistemu. V poročilu je sklenila, da je kazenski pravosodni sistem postal pošasten proces, ki ga je nujno čim prej reformirati, če naj bi žrtvam pomagal preseči njihovo nesrečo (Doerner in Lab, 2012). Izdali so številna priporočila, usmerjena v naslavljanje skrbi žrtev, med drugim, da morajo tožilci in sodniki (Doerner in Lab, 2012):. 33.

-. tesneje komunicirati z žrtvami in jih pravočasno obveščati o času in kraju obtožbe obtoženega, predkazenskega postopka, pogajanj o obtožnici, glavne razprave, izreka sodbe ter vseh spremembah,. -. si bolj prizadevati za njihovo udeleženost in vzpostaviti enote za pomoč žrtvam-pričam,. -. jih z vsemi sredstvi ščititi pred zastraševanjem in nadlegovanjem in jih obvestiti o zaščitnih ukrepih ter sredstvih za zaščito prič,. -. zagovarjati pravico žrtev do izražanja njihovih pogledov na vseh stopnjah postopka na sodiščih ter žrtve pravočasno in jasno obveščati o teh pravicah,. -. si prizadevati za posvetovanje z žrtvijo o izpogajani obtožnici,. -. vzpostaviti hitre postopke od aretacije do zaključka procesa v primeru spolnih napadov, nasilja v družinah, zlorab starejših in otrok in ostalih občutljivih primerih,. -. spoštovati naroke,. -. najhitreje možno vračati lastnino žrtev. -. izboljšati. nabor. in. celotno. kakovost. storitev. za. uporabnike. (npr.. izobraževanje, spremljanje, svetovanje in pomoč žrtvam). Delo je sprožilo povečanje senzibilizacije sistema in javnosti za potrebe in položaj žrtev. Štiri leta po objavi poročila je bil prvič narejen pregled njegovega učinka, ki je pokazal, da je bilo tri četrtine predlogov upoštevanih. Stanje se je pričelo kontinuirano spremljati in podajala so se nova priporočila, ki so sčasoma naslavljala tudi položaj žrtev v drugih pod-sistemih, kot npr. v zdravstvu, izobraževanju, poslovnem svetu in medijih (Doerner in Lab, 2012).. Razvili so se programi pomoči žrtvam-pričam. Njihov primarni namen ni žrtvam nuditi sočutja, temveč ohraniti njihovo vrednost kot prič države. Osredotočajo se torej predvsem na zmanjševanje nezadovoljstva žrtev z obravnavo v sistemu. Število njihovih uporabnikov strmo narašča, z njim pa tudi število ponudnikov storitev za žrtve-priče. V ZDA jih hkrati poteka več kot 250 in so očitno postali institucionaliziran element kriminalnega pravosodnega sistema (Doerner in Lab, 2012). V letih 2005 in 2006 so na primer več kot 70 % žrtvam nudili informacije po telefonu, podporo in zagovor v pravosodju, v več kot 60 % primerih tudi krizno svetovanje, 24 % žrtvam so pomagali pri oddaji vloge za kompenzacijo, 17 % so nudili zatočišče in bivanje v varni hiši, 10 % terapijo, v 8 % pa tudi nujno finančno pomoč (Doerner in Lab, 2012).. 34.