Demokratični nadzor nad delom policije : diplomsko delo

Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede. DIPLOMSKO DELO Demokratični nadzor nad delom policije. julij, 2009. Jasna Marčič mentor: dr. Darko Anželj.

ZAHVALA Ob tej priložnosti se zahvaljujem vsem, ki so me vzpodbudili k študiju in mi pomagali med njim ter tistim, ki se veselijo mojega uspeha ob njegovem zaključku!. Jasna Marčič. 2.

KAZALO VSEBINE POVZETEK .......................................................................................................................................................... 4 SUMMARY ........................................................................................................................................................... 5 UVOD..................................................................................................................................................................... 6 1 DRŽAVNA UREDITEV SLOVENIJE ............................................................................................................ 7 1.1 DRŽAVNA UPRAVA ................................................................................................................................. 8 1.2 ZAPOSLENI V DRŽAVNI UPRAVI .......................................................................................................... 9 2 POLICIJA KOT DRŽAVNI ORGAN ........................................................................................................... 12 2.1 ORGANIZACIJA IN VLOGA POLICIJE V SODOBNI DRUŽBI ............................................................ 13 2.2 NALOGE POLICIJE IN POLICIJSKA POOBLASTILA .......................................................................... 14 3 NADZOR NAD POLICIJO ............................................................................................................................ 18 3.1 NOTRANJI NADZOR ............................................................................................................................... 18 3.1.1 NADZOR, KI GA IZVAJA POLICIJA ................................................................................................... 19 3.1.2 NADZOR MINISTRSTVA ZA NOTRANJE ZADEVE ......................................................................... 21 3.2 NADZOR DRŽAVNEGA TOŽILCA IN SODNI NADZOR ..................................................................... 23 3.3 POLITIČNO-PARLAMENTARNI NADZOR .......................................................................................... 25 3.4 ZUNANJI - DRŽAVLJANSKI NADZOR ................................................................................................. 25 3.4.1 NADZOR MEDIJEV............................................................................................................................... 27 3.4.2 DOSTOP DO INFORMACIJ JAVNEGA ZNAČAJA ............................................................................ 27 3.4.3 NADZOR VARUHA ČLOVEKOVIH PRAVIC .................................................................................... 28 3.4.5 NADZOR POSAMEZNIKA IN ZAVAROVANJE NJEGOVIH PRAVIC............................................. 29 3.5 MEDNARODNI NADZOR ....................................................................................................................... 31 4 PRITOŽBENI P0STOPEK ............................................................................................................................. 32 5 ODGOVORNOST............................................................................................................................................ 34 5.1 POLICISTOVA ODGOVORNOST ........................................................................................................... 35 5.1.1 DISCIPLINSKA ODGOVORNOST....................................................................................................... 35 5.1.2 ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST .................................................................................................. 36 5.1.3 KAZENSKA ODGOVORNOST............................................................................................................. 37 6 UČINKOVITOST NADZORA NAD DELOM POLICIJE.......................................................................... 38 7 ZAKLJUČEK................................................................................................................................................... 42 LITERATURA .................................................................................................................................................... 43 DELOVNI ŽIVLJENJEPIS............................................................................................................................... 46. 3.

POVZETEK Policija prevzema svoj del odgovornosti za nacionalno varnost, za nadzor zunanje meje Evropske unije, širjenja območja svobode, varnosti in pravic v Evropski uniji ter za izpolnjevanje drugih mednarodnih obveznosti. Vrednote policije so zakonito in strokovno delo, varovanje človekovih pravic in svoboščin, spoštovanje ljudi in njihovega osebnega dostojanstva, poštenost in nepristranskost, medsebojni odnosi in pripadnost organizaciji ter tudi preglednost in javnost njenega delovanja. Predvsem javnost delovanja je ena izmed pomembnejših vrednot za demokratično policijo, saj zagotavljanje pravočasnih in verodostojnih informacij pomeni, da je javnost obveščena, kar pomeni boljšo razumevanje dela policije in hkrati obliko nadzora nad njenim delovanjem. Namen diplomskega dela je preučevanje nadzora nad delom policije, s ciljem ugotoviti obseg in stanje učinkovitosti nadzora ter opredeliti odgovornost nad nezakonitim ravnanjem dela policistov oz. policije kot institucije. Naloga je sestavljena na podlagi analize pisnih virov, normativna ureditev na področju nadzora nad delom policije je predstavljena na deskriptivni način. Ugotovitve glede preučevanja obsega in učinkovitosti nadzora nad policijo so različne. Znotraj policije so enotnega mnenja, da je nadzora nad njihovim delom dovolj, preverjanja zakonitosti so učinkovita, prav tako se prevzemajo odgovornosti za izvajanje pooblastil v nasprotju z zakonom. Razne zunanje institucije in organizacije pa se strinjajo, da je nadzora premalo oz. da ta ni učinkovit, saj opozarjajo predvsem na nepristransko odločanje nad nepravilnostmi in v prevzemanju odgovornosti zanje. KLJUČNE BESEDE: policija, demokracija, nadzor, odgovornost, učinkovitost. 4.

SUMMARY The police takes over its part of responsibilities for national security, controlling EU's external border, expansion of area of freedom, security and justice in European Union as well as for undertaking other international obligations. The values of the police are legal and professional work, protection of human rights and fundamental freedoms, respect of people and their personal dignity, fairness and impartiality, interpersonal relations and membership of an organization as well as transparency and publicity. Publicity is treated as one of the most important values the democratic police has because providing timely and relevant information means that public is well-informed and better understands its work and control over it. The purpose of the diploma thesis is to examine the control over the police work in order to find out the scope and state of efficiency monitoring has. Furthermore, the purpose is also to specify the responsibility over illegal practice of policemen's work and the police as an institution. The thesis is based on the analysis of written documents, whereas the normative regulation in the field of monitoring police work is presented in the descriptive way. The findings concerning examination of the scope and efficiency of monitoring police work are different. The employees of the police unanimously agree that there is enough control of their work, verifications of the legality are effective and they face up to the responsibilities regarding performing the powers in violation with the law. Various outside bodies and organization have a different opinion. They agree that there is not enough control or it is not as efficient as it should be and they remind us of impartial decision-making over irregularities and taking responsibilities. Key words: police, democracy, monitoring, responsibility, efficiency. 5.

UVOD Policija v prvi vrsti služi družbi in njenim potrebam, s tem ko zagotavlja varnost, red in pomoč posameznim državljanom. Hkrati pa je glavno sredstvo za prisilno izvrševanje prava in kot represivni organ najglobje posega v človekove pravice. Takšni posegi v človekove pravice so upravičeni, saj temeljijo na normativni ureditvi, ki je legitimno sprejeta. Ljudje v demokratični družbi torej morajo sprejeti določene posege policije v svoje pravice, kadar ta izvršuje legitimne, z zakonom določene cilje. Imajo pa tudi pravico vedeti, kako policija izvaja svoja pooblastila in odgovarja za njihove zlorabe, saj je lahko kot represivni organ hkrati tudi največji kršitelj človekovih pravic. Državljani morajo policiji, kot službi v korist skupnosti, zaupati in jo podpirati, saj se le s pomočjo javnosti uveljavljajo demokratične oblike policijskega dela. Zaupanje javnosti pa si policija pridobiva predvsem z nadzorom nad njenim delom (Zidar, 2004). Demokratične družbe poznajo vrsto mehanizmov za nadzor nad policijo, nekatere organizacije pa se strinjajo, da lahko o demokratičnosti policije govorimo šele takrat, ko je nad njo vzpostavljen učinkovit državljanski nadzor. Taka oblika nadzora zahteva aktivno vključevanje družbe v nadzorovanje in oblikovanje policijske dejavnosti. Njegov namen mora biti zagotavljanje zunanjega nadzora nad policijo, oblikovanje policijske dejavnosti v skladu z interesi skupnosti, v kateri se udejanja, okrepitev policijske profesionalnosti in zagotavljanje spoštovanja in učinkovitega varstva človekovih pravic. Nadzor nad policijo mora biti vedno skladen z mednarodnimi in domačimi standardi varstva človekovih pravic (Zidar, 2004). Policijsko delo je vsakodnevno videno in ocenjevano, najbolj s strani državljanov, ki so v neposrednem kontaktu s policisti. Pri vprašanju zakonitosti pa se v ocenjevanje njenega dela vključijo tudi razne institucije, ki na različne načine preverjajo upravičenost posegov v človekove pravice in svoboščine. V nalogi bomo opredelili pomen in možne oblike nadzora nad delom policije, izhajali bomo iz hipoteze, da nadzor nad njenim delom obstaja v zadovoljivem obsegu in je tudi učinkovit, zaključek pa utemeljili na podlagi ugotovitev mnenja znotraj policije in prepričanja zunanjih institucij.. 6.

1 DRŽAVNA UREDITEV SLOVENIJE. Po Kaučiču in Gradu (2000) se pojem država uporablja v dveh pomenih. V širšem smislu zajema celotno družbeno skupnost na določenem ozemlju, ki jo ureja državna organizacija. Sestavljena je torej iz treh temeljnih sestavin: ozemlja, prebivalstva in državne organizacije. V ožjem smislu je država državna organizacija, ki organizira življenje in delovanje družbene skupnosti na določenem ozemlju. Ureja jo na prisilen način, kar pomeni, da si lahko s silo zagotovi izvajanje svojih odločitev. Zanjo je značilno, da ima monopol nad izvajanjem državne oblasti in šteje za suvereno. Zunanja suverenost države se odraža v neodvisnosti nasproti drugim državam, notranja suverenost pa pomeni, da je državna oblast na ozemlju svoje države najvišja, samostojna in enotna, obvladuje celotno državo. Državna oblast je lahko organizirana v različnih oblikah glede na položaj državnih organov in ureditev njihovih medsebojnih razmerij. Slovenija je po obliki vladavine republika, kar je določeno v 1. členu Ustave Republike Slovenije, kjer je zapisano, da je Slovenija demokratična republika. V Sloveniji vlada demokracija, kar pomeni, da ima oblast ljudstvo, ki o političnih vprašanjih odloča neposredno z referendumi ali posredno preko volitev, kjer izvolijo svoje predstavnike, katerim kasneje prepuščajo svoje politične odločitve. Glede na obliko državne ureditve Republika Slovenija spada med enovito (unitarno) državo, za katero je značilno, da ima enotno državno organizacijo – eno ustavo, eno vlado, en parlament, enoten sodni sistem in enoten pravni red. Državna organizacija je pravno urejena v ustavi in zakonih. Pravna urejenost služi njeni lastni organiziranosti in tudi omejevanju njene oblasti v razmerju do državljanov. To preprečuje njeno samovoljnost in arbitrarnost pri delovanju državnih organov. S predpisi, ki tvorijo državno ureditev, se določa, kateri organi izvajajo državno oblast in kakšna so njihova pooblastila nasproti državljanom. Najpomembnejši pravni vir državne ureditve je Ustava Republike Slovenije, sprejeta 1991, zatem zakoni. Pravni vir so lahko tudi podzakonski akti, ustavni običaji in sodna praksa. Med najpomembnejša načela pravne ureditve spadajo načelo ljudske suverenosti, načelo demokratične države, načelo pravne ureditve, načelo socialne države, načelo delitve in načelo enotnosti oblasti (Kaučič in sodelavec, 2000).. 7.

Glede na delitev državne oblasti Slovenija spada v parlamentarni sistem, saj se oblast deli na zakonodajno, izvršilno in sodno vejo oblasti. Ob tem se različne oblastne funkcije razporedijo med različne organe, ki drug drugega nadzirajo. Organi so ob tem relativno samostojni in neodvisni, vendar je med njimi vzpostavljen sistem ravnovesij (Kaučič in sodelavec, 2000). Državno oblast se torej znotraj državne organizacije izvaja po državnih organih oz. po organizacijskih enotah, ki so pooblaščene za izvajanje oblasti. Zanje je značilno, da so stalne institucije, naloge zanje pa opravljajo fizične osebe, ljudje, sestavljajo jih torej pooblaščeni posamezniki, preko katerih deluje državna organizacija. Državni organi imajo različna delovna področja in s tem pristojnosti, njihovo delovanje pa je lahko omejeno tudi na različna območja države. To določa njihovo stvarno in krajevno pristojnost ter delitev po funkcijah na zakonodajno, izvršilno in sodno funkcijo (Kaučič in sodelavec, 2000).. 1.1 DRŽAVNA UPRAVA. Da bi razumeli pojem državne uprave, moramo najprej opredeliti pojem javne uprave. Javna uprava vključuje vse organe in organizacije, ki opravljajo naloge v javnem interesu, financirajo pa se iz državnega proračuna. V javno upravo tako sodijo državna uprava (ki vključuje ministrstva, organe v njihovi sestavi in upravne enote) in javne službe ter lokalna samouprava (http://e-uprava.gov.si). Pojem državne uprave je torej ožji od pojma javne uprave. Po Virantu (1999) je državna uprava zgodovinsko gledano najstarejši segment javne uprave – drugi segmenti so se razvili s političnim razvojem v smeri decentralizacije (lokalna samouprava) in z razvojem servisne vloge države (javne službe). Državna uprava še danes predstavlja jedro javne uprave – tisti aparat, preko katerega država deluje, oziroma aparat, ki izvršuje politične odločitve. Ustava glede organizacije državne uprave določa le malo. V 120. členu določa, da organizacijo uprave, njene pristojnosti in način imenovanja njenih funkcionarjev ureja zakon. V drugem odstavku tega člena določa, da upravni organi opravljajo svoje delo samostojno in na podlagi ustave in zakonov. V tretjem pa, da je državljanom in organizacijam zagotovljeno. 8.

sodno varstvo pravic in zakonitih interesov proti odločitvam in dejanjem upravnih organov in nosilcev javnih pooblastil. S tem je določen sistem upravnega in sodnega nadzora nad delom upravnih organov. Nadalje Ustava v 121. členu določa, da naloge uprave opravljajo ministrstva neposredno, zakon pa lahko da podjetjem, samoupravnim skupnostim in drugim organizacijam in posameznikom javno pooblastilo za opravljanje nekaterih funkcij državne uprave. Podrobnejša določila o organizaciji in nalogah državne uprave so določena v Zakonu o državni upravi (ZDU-1-UPB4). Poglejmo določila 21. člena tega zakona, ki določa, da upravne naloge opravljajo ministrstva, organi v njihovi sestavi in upravne enote (v nadaljevanjem besedilu: upravni organi). Ministrstvo se ustanovi za opravljanje upravnih nalog na enem ali več upravnih področjih. Organ v sestavi ministrstva se ustanovi za opravljanje specializiranih strokovnih nalog, izvršilnih in razvojnih upravnih nalog, nalog inšpekcijskega in drugega nadzora in nalog na področju javnih služb, če se s tem zagotovi večja učinkovitost in kakovost pri opravljanju nalog oziroma če je zaradi narave nalog ali delovnega področja potrebno zagotoviti večjo stopnjo samostojnosti pri opravljanju nalog.. 1.2 ZAPOSLENI V DRŽAVNI UPRAVI Zaposlitev posameznikov v državni upravi je možna na podlagi uslužbenskega sistema v javni upravi, ki je urejen z Zakonom o javnih uslužbencih (ZJU-1-UPB3). Ta zakon ureja zaposlovanje, sklenitev delovnega razmerja, imenovanje in razrešitev, napredovanje, razporejanje, opravljanje dela ter pravice in dolžnosti delavcev v državnih organih in organih lokalnih skupnosti. Javni uslužbenec je posameznik, ki sklene delovno razmerje v javnem sektorju. Javni sektor po tem zakonu sestavljajo: - državni organi in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti, - javne agencije, javni skladi, javni zavodi in javni gospodarski zavodi, - druge osebe javnega prava, če so posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti. Za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. Zaposlovanje javnih uslužbencev se izvaja tako, da je zagotovljena enakopravna dostopnost delovnih mest za vse zainteresirane 9.

kandidate pod enakimi pogoji in tako, da je zagotovljena izbira kandidata, ki je najbolje strokovno usposobljen za opravljanje nalog na delovnem mestu (ZJU-1-UPB3, člen 1, 16). Javni uslužbenec izvršuje javne naloge na podlagi in v mejah ustave, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, zakonov in podzakonskih predpisov. Javni uslužbenec izvršuje naloge strokovno, vestno in pravočasno. Pri svojem delu ravna po pravilih stroke in se v ta namen stalno usposablja in izpopolnjuje, pri čemer pogoje za strokovno izpopolnjevanje in usposabljanje zagotavlja delodajalec. Javni uslužbenec ravna pri izvrševanju javnih nalog častno v skladu s pravili poklice etike (ZJU-1-UPB3, člen 1, 16). Nadalje Zakon o javnih uslužbencih v 23. členu določa, da so zaposleni v javni upravi lahko uradniki in strokovno-tehnični delavci. Javni uslužbenci, ki v organih opravljajo naloge, ki so javne, torej neposredno povezave z izvrševanjem oblasti ali pa z varstvom javnega interesa, so uradniki. Zasedajo uradniška delovna mesta. Strokovno-tehnični javni uslužbenci pa so delavci v javni upravi, ki opravljajo spremljajoča dela na področju kadrovskega in materialno finančnega in tehničnega poslovanja, ki jih je potrebno opravljati zaradi nemotenega izvajanja javnih nalog organa. Zasedajo strokovno-tehnična delovna mesta. Podrobneje si bomo ogledali še položaj javnega uslužbenca - policista. Zakon o policiji (ZPolUPB6) v 67. členu določa, da se za delavce v policiji uprabljajo splošni in posebni predpisi, ki urejajo delovna razmerja, zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje delavcev, če z Zakonom o policiji ni drugače določeno. Ta zakon opredeljuje, da so delavci policije policisti in drugi delavci policije. V policiji imajo nekateri delavci pri opravljanju službenih nalog posebne dolžnosti in pravice, dana so jim posebna pooblastila. Oseba, ki je sklenila delovno razmerje za opravljanje nalog policista, mora opraviti izpit za izvajanje policijskih pooblastil, s tem pridobi status pooblaščene uradne osebe. Izpit pa je izključen pri osebah, ki so uspešno opravile program izpopolnjevanja in usposabljanja za poklic policist ali pa osnovno usposabljanje s področja kriminalistike. Za policiste so podane tri značilnosti. So uniformirani ali neuniformirani delavci policije, opravljajo naloge policije in imajo pravico in dolžnost izvrševati policijska pooblastila. Pogoji za zaposlitev v policiji so opredeljeni v 67. členu Zakona o policiji, ki pravi, da delovno razmerje za opravljanje nalog v policiji lahko sklene oseba, ki poleg pogojev, določenih v. 10.

predpisih, ki urejajo sklenitev delovnega razmerja javnih uslužbencev, izpolnjuje še naslednje pogoje: -. ima ustrezne psihofizične sposobnosti,. -. ni bila pravnomočno obsojena zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in ni bila obsojena na nepogojno kazen zapora v trajanju več kot tri mesece,. -. ni v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja iz prejšnje alinee,. -. je državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji,. -. je bila varnostno preverjena in zanjo ne obstaja varnostni zadržek,. -. ni uveljavljala oziroma ne uveljavlja pravice do ugovora vesti vojaške dolžnosti,. -. nima dvojnega državljanstva.. Policisti morajo pred generalnim direktorjem policije dati prisego, ki je zapisana v 70. členu Zakona o policiji, in sicer se glasi: »Slovesno prisegam, da bom pri izvajanju nalog policije vestno, odgovorno, humano in zakonito izpolnjeval svoje naloge ter spoštoval človekove pravice in temeljne svoboščine.« Policisti svoje naloge opravljajo v uniformi ali v civilni obleki. Kadar policist opravlja naloge v civilu, je osebi v postopku dolžan povedati, da je policist in mu pokazati svojo službeno izkaznico. S tem je policist upravičen začeti izvajati policijska pooblastila. Osebi, zoper katero policist izvaja pooblastila, mora na njeno zahtevo na kraju povedati svojo identifikacijsko številko ali ime in priimek ter policijsko enoto. S tem se zaščiti osnovna pravica osebe v postopku, v primeru kršenja njegovih pravic s postopkom policista. Policisti v uniformi pa že z zunanjo podobo sporočajo državljanom, da izvajajo policijska pooblastila v skladu z zakonom. Policisti imajo pravico in dolžnost izvajati policijska pooblastila le, kadar opravljajo policijske naloge oz. so v službi (Pravilnik o policijskih pooblastilih, člen 10). Določene naloge pa policisti morajo opravljati tudi izven delovnega časa. Policisti so dolžni ob vsakem času preprečevati nezakonita dejanja ter ukrepati in uporabiti z zakonom določena pooblastila, če je zaradi nezakonitega dejanja ali zaradi splošne nevarnosti neposredno ogroženo življenje, osebna varnost ali premoženje ljudi (ZPol-UPB6, člen 30). To pomeni, da je policist dolžan opraviti nalogo policije, čeprav je s tem ogroženo njegovo življenje, ne glede na to ali je v službi ali ne. V takih primerih ima policist prav tako status pooblaščene uradne osebe in v skladu s tem mora izvajati policijska pooblastila. 11.

2 POLICIJA KOT DRŽAVNI ORGAN. Državni organ je organ državne uprave: ministrstvo, organ v sestavi ministrstva, vladna služba in upravna enota. Drug državni organ je Državni zbor, Državni svet, Ustavno sodišče, Računsko sodišče, Varuh človekovih pravic, pravosodni organ in drug državni organ, ki ni organ državne uprave (www.mju.gov.si). Kje v državni upravi je policija? Policija je organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ). Kot smo opredelili v prejšnjem poglavju, se ministrstvo ustanovi za opravljanje upravnih nalog na enem ali več upravnih področjih. MNZ si prizadeva za zagotavljanje čim večje varnosti v naši državi, ta pa se zagotavlja predvsem s preventivnim in manj z represivnim delovanjem varnostnih organov. S ciljem uresničevanja nalog MNZ, v skladu z Zakonom o državni upravi, opravlja naloge na področjih javne varnosti in policije, upravnih notranjih zadev in migracij (www.mnz.gov.si). MNZ ima dva organa v sestavi, to je Inšpektorat Republike Slovenije za notranje zadeve, ki opravlja naloge inšpekcijskega nadzora nad izvrševanjem predpisov na področjih zasebnega varstva in detektivske dejavnosti ter upravnih notranjih zadev. Drugi organ v sestavi MNZ je Policija. Organ v sestavi ministrstva pa se ustanovi, kot smo že omenili, za opravljanje specializiranih strokovnih nalog, izvršilnih in razvojnih upravnih nalog, nalog inšpekcijskega in drugega nadzora in nalog na področju javnih služb, če se s tem zagotovi večja učinkovitost in kakovost pri opravljanju nalog oziroma, če je zaradi narave nalog ali delovnega področja potrebno zagotoviti večjo stopnjo samostojnosti pri opravljanju nalog (www.mnz.gov.si). Kot organ v sestavi je policija ena izmed nosilk nacionalne varnosti, ki zagotavlja visoko stopnjo notranje varnosti vsem prebivalcem Slovenije tako, da ščiti ustavno ureditev in demokratični politični sistem ter druge ustavnopravne vrednote. Delovanje policije temelji na uveljavljanju in spoštovanju pravnega reda, evropskih konvencij in priporočil, etičnosti in strokovnosti ob doslednem spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin (www.vlada.si).. 12.

2.1 ORGANIZACIJA IN VLOGA POLICIJE V SODOBNI DRUŽBI V zgodovini se je organiziranost slovenske policije večkrat preoblikovala. Prvi Zakon o policiji je bil sprejet 17. junija 1998, in sicer kot temeljni dokument za policijsko organiziranost, delovanje, naloge, pooblastila in drugo (Anželj, 2001). Zadnja sprememba Zakona o policiji pa je bila leta 2006. Po Žaberlu (2006) je vloga policije v sodobni družbi predvsem izvrševanje zakonov. Policija z grožnjo represivnih ukrepov skrbi, da se sprejeti zakonski akti spoštujejo, predvsem pomembno je spoštovanje zakonodaje na področju javnega reda, temeljna dolžnost policije pa je tudi na področju preprečevanja in odkrivanja kriminala. S tem, ko policija skrbi za spoštovanje zakonov, posredno tudi skrbi za varnost državljanov, torej za uresničevanje temeljne človekove pravice. Že Ustava Republike Slovenije določa, da ima vsakdo pravico do varnosti. Leta 1992 je bila sprejeta Evropska listina o urbanih okoljih, ki na prvem mestu poudarja pravico državljanov do varnosti. 5. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah govori o pravici posameznika do osebne varnosti. Tudi z vidika posameznika je primarna naloga policije, da poskrbi za njegovo varnost. Ne glede na organizacijo, naloge, pooblastila policije, kazniva dejanja in prekrške, ki se dogajajo okoli njega, statistiko in ostale stvari, vsak se želi v svojem okolju počutiti varno in to nekako v prvi vrsti vidi kot dolžnost policije. Kaj je pravzaprav varnost? V spletni enciklopediji Wikipedija je izraz varnost definiran kot: »Varnost je stanje, ko smo zavarovani oz. obvarovani pred nevarnostjo ali izgubo.« Po Resoluciji o preprečevanju in zatiranju kriminalitete (RePZK) je človekova varnost označena kot celovit in trajnosten koncept in proces, ki sega na vsa področja človekovega življenja. Ključni pogoj za človekovo varnost in hkrati njena bistvena vsebina je družbena integracija posameznika, ki bi jo lahko najenostavneje opredelili kot njegov občutek in prepričanje, da je enakopravno in celovito vključen v družbeno okolje, v katerem živi in dela. To je najbolj učinkovito mogoče zagotoviti tako, da so slehernemu posamezniku zagotovljene človekove pravice in svoboščine ter enake možnosti za angažiranje, uresničevanje in razvoj vseh njegovih ustvarjalnih potencialov, za kar so posebej pomembni izobraževanje, ki mora vključevati vse ravni in postati vseživljenjski, kontinuiran proces, zagotovljene ekonomske, 13.

družbene in vse druge možnosti za ustvarjalno delo posameznika in družbenih skupin, socialna in zdravstvena varnost. V Sloveniji policija opravlja naloge na treh ravneh, državni, regionalni in na lokalni ravni. Organizacijsko jo sestavljajo generalna policijska uprava, enajst policijskih uprav in policijske postaje. Na državni ravni naloge policije opravlja Generalna policijska uprava, ki je organizirana iz Službe generalnega direktorja policije, Uprave uniformirane policije, Uprave kriminalistične policije, Centra za forenzične preiskave, Urada za varnost in zaščito, Operativno komunikacijskega centra, Specialne enote, Policijske akademije, Urada za organizacijo in kadre, Urada za informatiko in telekomunikacije in Urada za logistiko. Na regionalni ravni je Slovenija razdeljena na enajst policijskih uprav, ki skrbijo za varnosti ljudi in njihovega premoženja. Vodijo jih direktorji. Na območju policijske uprave se pa za neposredno opravljanje nalog policije na določenem območju ustanovijo policijske postaje, ki jih vodijo komandirji. Policijske postaje so: policijske postaja (za splošne naloge), postaja prometne policije, postaja mejne policije, postaja pomorske policije, postaja letališke policije, postaja konjeniške policije, postaja vodnikov službenih psov, policijska postaja za izravnalne ukrepe (www.policija.si; Anželj, 2001).. 2.2 NALOGE POLICIJE IN POLICIJSKA POOBLASTILA Policija opravlja naloge, določene v Zakonu o policiji in v drugih zakonih in podzakonskih predpisih. Ministrstvo za notranje zadeve policiji določa razvojne, organizacijske, kadrovske in druge temeljne usmeritve za delo; pripravlja letne finančne načrte nabav policije; nadzira njihovo izvajanje in izvaja finančno poslovanje policije; izvaja naloge investicijske dejavnosti in investicijskega vzdrževanja nepremičnin v uporabi policije ter načrt nabav; koordinira in usklajuje projektiranje, gradnjo in vzdrževanje informacijskega in telekomunikacijskega sistema policije ter skrbi za njegovo skladnost s sistemi drugih državnih organov; usmerja in nadzoruje izvajanje nalog policije in opravlja druge naloge v skladu z zakonom (ZPol, člen 1, 2). Naloge policije so določene v 3. členu Zakona o policiji, in sicer so to: -. varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi;. -. preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih oseb ter njihovo. 14.

izročanje pristojnim organom in zbiranje dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in prekrškov; -. vzdrževanje javnega reda;. -. nadzor in urejanje prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki so dane v uporabo za javni promet;. -. varovanje državne meje in opravljanje mejne kontrole;. -. opravljanje nalog, določenih v predpisih o tujcih;. -. varovanje določenih oseb, organov, objektov in okolišev;. -. varovanje določenih delovnih mest in tajnosti podatkov državnih organov, če z zakonom ni drugače določeno;. -. izvajanje nalog, določenih v tem in drugih zakonih in podzakonskih predpisih.. Generalna policijska klavzula, ki je zapisana v 30. členu Zakona o policiji, še dodatno določa: »Policisti so dolžni ob vsakem času preprečevati nezakonita dejanja ter ukrepati in uporabiti z zakonom določena pooblastila, če je zaradi nezakonitega dejanja ali splošne nevarnosti neposredno ogroženo življenje, osebna varnost ali premoženje ljudi.« Pri opravljanju nalog policije imajo policisti pooblastila, določena z Zakonom o policiji in z drugimi zakoni (policijska pooblastila). Policiji so ta pooblastila dana kot orodje za to, da lahko opravi svoje naloge, so torej posebne pravice in tudi dolžnosti, ki jih mora izpolniti, ker ji zakon tako narekuje. Pravilnik o policijskih pooblastilih v 2. členu določa, da so policijska pooblastila z zakonom določeni ukrepi, ki omogočajo policistom opravljanje njihovih nalog. Žaberl (2006) policijska pooblastila razlaga še v ožjem smislu, in sicer pravi, da so ta pooblastila pravice in dolžnosti policistov, da v primerih, določenih z zakonom, in na način, ki je določen z zakonom in s podzakonskimi akti, izvajajo proti osebam določene ukrepe. Po Zakonu o policiji (33. člen) smejo policisti pri opravljanju nalog opozarjati, ukazovati, ugotavljati identiteto in izvesti identifikacijski postopek, opraviti prepoznavo po fotografijah, varnostno preverjati osebe, izvajati prikrito evidentiranje ali namensko kontrolo, vabiti, opraviti varnostni pregled, prepovedati gibanje, prepovedati približevanje določeni osebi, kraju ali območju, opraviti protiteroristični pregled prostorov, objektov, naprav in območij, prijeti in privesti osebo, pridržati osebo, odrediti strožji policijski nadzor, zaseči predmete, 15.

vstopiti v tuje stanovanje in v tuje prostore, uporabiti prevozna in komunikacijska sredstva, uporabiti prisilna sredstva ter druga pooblastila, določena v zakonih. Osnovna zakonska podlaga pooblastil je torej podana v Zakonu o policiji, v Zakonu o kazenskem postopku ter v Zakonu o prekrških. V prvem so uzakonjena pooblastila, s katerimi policija zagotavlja javni red, v drugem so pooblastila za predkazenski postopek, z Zakonom o prekrških pa so uzakonjena pooblastila, ki jih policija izvaja v postopku o prekršku. Poleg teh policijo pooblaščajo še konkretni področni zakoni, kot so Zakon o nadzoru državne meje, Zakon o tujcih, Zakon o varnosti cestnega prometa in ostali. Postopek za izvajanje policijskih pooblastil je predpisan v Pravilniku o policijskih pooblastilih. Bistvo zakonske urejenosti pooblastil je tudi v omejevanju države pred samovoljo, fizično prisiljevanje mora biti omejeno. Prav zato je v Zakonu o policiji (30. člen) določeno, da morajo policisti ob opravljanju policijskih nalog ravnati v skladu z ustavo in zakoni ter spoštovati in varovati človekove pravice in temeljne svoboščine. V 15. členu Ustave RS so zapisane temeljne človekove pravice in svoboščine, zapisano je tudi, v katerih zakonsko določenih primerih se jih sme omejevati. Žaberl (2006) pravi, da velja omeniti tudi vrsto mednarodnih pravnih virov, ki poudarjajo človekove pravice in se nanašajo na področje policijskih pooblastil, takšni so: Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Konvencija proti mučenju in drugim oblikam okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja in kaznovanja, pa nekatere smernice, navodila in kodeksi, kot je Kodeks policijske etike. Marolt (2004) razlaga, da morajo biti policijska pooblastila uporabljena v skladu z osnovnimi načeli za uporabo policijskih pooblastil. Ta načela so: -. načelo zakonitosti ali legalitete, ki pomeni, da se nobeno pooblastilo ne more izvajati brez izrecne zakonske podlage. S tem načelom se izloči možnost samovolje v odnosu med policijo in državljanom. Načelo izhaja tudi iz ustave, kjer je določeno, da je Slovenija pravna država (3. člen),. -. načelo sorazmernosti ali proporcionalnosti, ki določa, da mora biti teža uporabljenega pooblastila sorazmerna želenemu cilju. Načelo se kaže v treh segmentih: segmentu najmanjših škodljivih posledic (policisti morajo uporabiti tisto pooblastilo, ki posameznika najmanj prizadene), segmentu sorazmernosti nastale škode (škoda mora biti sorazmerna z želenim ciljem: za lažja kazniva dejanja ne bomo uporabili tajnih. 16.

policijskih ukrepov) in segmentu časovne sorazmernosti (uporaba pooblastila sme trajati samo nujno potreben čas), -. načelo humanega ravnanja, ki določa, da se policijsko pooblastilo izvede strokovno in odločno, vendar tako, da se brez potrebe ne prizadene osebnega dostojanstva oseb v postopku,. -. načelo strokovnosti, ki poudarja poznavanje zakonodaje in praktičnega postopka,. -. načelo imunitete, ki pomeni, da so določene osebe izvzete od določenih uradnih dejanj policistov. V okviru tega poznamo diplomatsko, poslansko imuniteto in imuniteto vojaških oseb.. Pri svojem delu se policisti srečujejo z različnimi situacijami. Večkrat njihovo delo zahteva hitre odločitve, kljub temu pa morajo biti te odločitve zakonite, strokovne in korektne, skratka po vseh zapisanih pravilih. Policisti se pri opravljanju nalog srečujejo z različnimi ljudmi, mladoletnimi, starejšimi, državljani Slovenije, tujci, takimi, ki storijo prekršek in s takimi, ki se lotijo hudih kazniv dejanj. Policisti ne morejo izbirati oseb v postopku, opraviti morajo svojo nalogo. Čeprav jih pri tem vodi vsa zakonodaja in četudi so za take naloge strokovno usposobljeni, pa se nemalokrat soočajo s situacijami, ko se odnos policist – državljan zaplete in pripelje do konfliktne situacije. Ob tem se postavi vprašanje, ali je policist ravnal v skladu z zakonodajo, ali je prekoračil policijska pooblastila in ali so bile državljanu kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Prav zaradi takih vprašanj je v demokratični državi pomemben nadzor nad policijskimi silami. Namreč država ima na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin dvojno vlogo. Kot pravi Žaberl (2006): »Po eni strani država z državnimi organi vzpostavlja mehanizme, ki varujejo pravice posameznikov, po drugi strani po so državni organi najpogostejši kršitelji človekovih pravic.« Zato se bomo v nadaljevanju osredotočili na nadzor nad njenim delom.. 17.

3 NADZOR NAD POLICIJO. Policiji so na podlagi ustave, mednarodnih dokumentov in zakonov zagotovljena pooblastila, ki ji dovolijo posegati v številne človekove pravice. S tem, ko policija omejuje pravice nekaterih, zagotavlja pravice vsem ostalim. V tem pogledu je policijsko delo legitimno (upravičeno), vse dokler temelji na ustavi in drugih zakonih ter mednarodnih standardih varstva človekovih pravic ter dokler obstaja učinkovita odgovornost, ki preprečuje zlorabe policijskih pooblastil. Demokratična policija mora za svoje delo odgovarjati pred vrsto organov in organizacijami. Evropski kodeks policijske etike določa, da mora biti policija za svoje delo odgovorna državi, državljanom in njihovim predstavnikom in da mora biti podvržena učinkovitemu zunanjemu nadzoru (Evropski kodeks policijske etike, 2001). V demokratičnih državah poteka nadzor nad policijo v različnih oblikah. Laičnemu državljanu je najbolj poznana pritožba, ki jo vloži na policijski postaji, kadar meni, da policist v postopku zoper njega ni ravnal, kot bi moral, da so mu bile s tem kršene določene pravice. V nadaljevanju pa si bomo pogledali še druge možne oblike nadzora nad delom policije v Sloveniji. Prav tako bomo ugotavljali, ali je nadzor nad delom policije v Sloveniji učinkovit.. 3.1 NOTRANJI NADZOR Nadzor nad delom policistov mora najprej zagotavljati policija sama. Notranji nadzor je vpet v policijsko hierarhijo, ki določa odgovornosti znotraj policije. Tako nadzor nad delom policistov izvajajo njihovi neposredni predstojniki, na podlagi sklepa direktorja policijske uprave ali generalnega direktorja policije pa ga izvajajo tudi delavci policijske uprave in generalne policijske uprave. Notranje preiskave in preiskave domnevnih kaznivih dejanj policistov opravljajo tudi delavci uradov direktorjev policijskih uprav in urada generalnega direktorja policije. Policija zagotavlja notranjo disciplino v organizaciji z vodenjem in notranjo kontrolo, kršitve pa obravnava v disciplinskih postopkih. Zagotavljanje notranje discipline v policiji v demokratični državi predpostavlja tudi obstoj mehanizmov zagotavljanja spoštovanja človekovih pravic. Zato mora biti zakonodaja na področju disciplinskih kršitev skladna z relavantnimi domačimi in mednarodnimi standardi za varstvo človekovih pravic. Med drugim mora vključevati tudi dolžnost policistov, da prijavijo kršitve. 18.

človekovih pravic s strani drugih policistov in sankcije v primeru kršitve te dolžnosti (Zidar, 2004). Notranji nadzor nad izvajanjem policijskih pooblastil po Žaberlu (2006) razdelimo na: - notranji nadzor, ki ga izvaja policija sama in na - notranji nadzor, ki ga izvaja Ministrstvo za notranje zadeve.. 3.1.1 NADZOR, KI GA IZVAJA POLICIJA Policija ima lastne nadzorne mehanizme, s katerimi ugotavlja zakonitost in strokovnost uporabe policijskih pooblastil. V policijskih enotah se izvajajo splošni, strokovni in ponovni nadzori. Prvotno so za notranji nadzor zadolženi policijski vodje, ki z vodenjem, notranjo kontrolo in preko disciplinskih ukrepov zagotavljajo notranjo disciplino, ki pomeni tudi ukrepe za zagotavljanje spoštovanja človekovih pravic in svoboščin. Zaradi kontrole izvajanja policijskih pooblastil je v policiji predpisan tudi poseben postopek poročanja in preverjanja zakonitosti. Oblike poročanja so ustno in pisno poročanje ter preverjanje (Žaberl, 2006). Pravila policije določajo, da se morajo policisti ob vrnitvi v enoto javiti tistemu, ki jih je napotil na delo ali dežurnemu policistu ter mu poročati o opravljenih nalogah, izvedenih ukrepih, uporabi prisilnih sredstev, ga seznaniti s podatki o pomembnih dogodkih, za katere so izvedeli med delom in podobno (Žaberl, 2006). Pravilnik o policijskih pooblastilih v 12. poglavju določa dolžnost policista, da pisno poroča o uporabi katerega koli policijskega pooblastila, in sicer mora uporabo navesti v poročilu o opravljenem delu. V primerih, ko poročila ne piše, uporabo pooblastila navede v uradnem zaznamku, razen če ni s pravilnikom določena drugačna oblika dokumentiranja. Tak primer dokumentiranja je pisanje zapisnika o hišni ali osebni preiskavi. V 103. in 104. členu je navedeno, da je predvsem za uporabo prisilnih sredstev s predpisi posebej določeno, da je treba preverjati upravičenost in strokovnost uporabe pooblastila. Vsako uporabo prisilnega sredstva mora policist opisati v uradnem zaznamku. V njem navede datum, čas in kraj uporabe prisilnega sredstva, vrsto uporabljenega prisilnega sredstva, podatke o osebi, proti kateri ga je uporabil, posledice uporabe in druge okoliščine, ki so pomembne za oceno zakonitosti in strokovnosti uporabe prisilnega sredstva. Vodja policijske enote ali oseba, ki jo 19.

ta pooblasti, mora vsako uporabo prisilnega sredstva takoj preveriti in oceniti, ali je bilo uprabljeno zakonito in strokovno, razen če ni za presojo zakonitosti in strokovnosti uporabe ustanovljena posebna komisija. Pri preverjanju pa Žaberl (2006) razlaga, da gre za ugotavljanje, ali je bilo policijsko pooblastilo uporabljeno upravičeno, zakonito in pravilno. Način preverjanja je odvisen od vrste uporabljenega pooblastila, od posledic, ki nastanejo z uporabo, in od statusa osebe, proti kateri je bilo pooblastilo uporabljeno. Glede na to poznamo tri vrste preverjanja: -. preverjanje neposrednega predstojnika, ki velja za vsa uporabljena pooblastila, predvsem za uporabo prisilnih sredstev, razen za uporabo strelnega orožja,. -. preverjanje strokovne komisije, ki je imenovana, kadar je zaradi uporabe pooblastil huje vznemirjena javnost, kadar so pooblastila množično uporabljena, kadar se uporabi strelno orožje, če je prisilno sredstvo uporabljeno proti več osebam in kadar so z uporabo prisilnega sredstva povzročene hude ali posebno hude telesne poškodbe ali smrt,. -. preverjanje državnega tožilca ali sodišča, kadar policija izvaja ukrepe v predkazenskem postopku (hišna, osebna preiskava ali prikriti preiskovalni ukrepi).. Pri preverjanju uporabe policijskih poobastil se lahko ugotovijo različne nepravilnosti, Neupoštevanje določil zakonodajalca s strani policista lahko pomeni, da je policist pooblastila uporabil: -. nezakonito, kadar je uporabil pooblastilo, ko za to niso bili podani zakonski pogoji;. -. nestrokovno, kadar jih je uporabil nestrokovno (ne v skladu s pravili stroke);. -. prekoračeno, kadar pri uporabi pooblastil ni upošteval načela najmanjših škodljivih posledic in kadar z uporabo pooblastila ni prenehal, čeprav ni bilo več razlogov za njegovo uporabo (Žaberl, 2006).. Odgovornost policista za neupoštevanje določil o uporabi policijskih pooblastil si bomo ogledali v poglavju o policistovi odgovornosti.. 20.

3.1.2 NADZOR MINISTRSTVA ZA NOTRANJE ZADEVE Nadzor ministrstva je določen v večih zakonih, v osnovi razmerje med ministrstvom in organom v sestavi določa Zakon o državni upravi. Minister daje organu v sestavi ministrstva usmeritve za delo, obvezna navodila za delo, ter mu naloži, da v mejah svoje pristojnosti opravi določene naloge ali sprejme določene ukrepe ter da mu o tem poroča. Pred državnim zborom in vlado predstavlja organ v sestavi minister, ki tudi nadzoruje delo organa v sestavi. Minister lahko zahteva poročila, podatke in druge dokumente v zvezi z opravljanjem dela organa v sestavi, predstojnik organa pa mu mora redno in tudi na njegovo posebno zahtevo poročati o delu. Razmerje med MNZ in policijo je določeno tudi v Zakonu o policiji. V 2. členu opredeljuje usmeritve in obvezna navodila za delo ter poročanje o njenem delu. Glede nadzora v 2. b členu določa, da nadzor nad policijo opravljajo uslužbenci ministrstva, ki imajo policijska pooblastila v okviru izvajanja nadzora in so v svojih pravicah in dolžnostih izenačeni s policisti. Za nemoteno in učinkovito opravljanje nadzora imajo uslužbenci ministrstva poleg policijskih pooblastil, tudi naslednja pooblastila: -. zahtevati podatke iz evidenc, ki jih vodi in vzdržuje policija;. -. zahtevati vpogled v dokumente, listine, odredbe, zapisnike, odločbe in sklepe, ki jih v skladu s svojimi pristojnostmi pridobiva, pripravlja ali izdaja policija, in po potrebi zahtevati njihovo izročitev ali izročitev njihovih kopij;. -. opraviti razgovor z delavci policije;. -. vstopiti v vsak prostor, ki ga policija uporablja pri svojem delu;. -. zahtevati ateste ter tehnične in druge podatke o tehničnih sredstvih v uporabi policije ter zahtevati dokazila o usposobljenosti policistov za uporabo tehničnih in drugih sredstev, ki jih ti uporabljajo pri svojem delu;. -. prisostvovati izvajanju določenih nalog policije;. -. od policije in delavcev policije zahtevati posredovanje drugih podatkov in informacij iz njihove pristojnosti, ki so pomembni za uspešno izvedbo nadzora.. Podrobneje nadzor ministrstva nad delom policije določa Pravilnik o usmerjanju in nadzoru policije. Pravilnik opredeljuje način in oblike izvajanja pooblastil MNZ v razmerju do policije v zvezi temeljnih usmeritev za delo policije ter usmerjanje, poročanje in nadzor nad izvajanjem nalog policije. MNZ usmerja in nadzoruje delo policije v okviru notranje 21.

organizacijske enote ministrstva, ki je pristojna za usmerjanje in nadzor policije, to je Direktorat za policijo in druge varnostne naloge. MNZ izvaja redni, izredni in ponovni nadzor nad izvajanjem nalog policije. Z nadzorom se ugotavlja zakonitost in varstvo človekovih pravic pri opravljanju policijskih nalog in uporabi policijskih pooblastil ter izvajanje usmeritev in obveznih navodil ministra. Redni nadzor nad izvajanjem nalog policije se izvaja na podlagi letnega načrta nadzorov, ki ga na predlog direktorata sprejme minister. Izredni nadzor nad izvajanjem nalog policije odredi minister na lastno pobudo ali na pobudo generalnega direktorja (direktorice) direktorata. Ponovni nadzor pa se lahko opravi po preteku roka, določenega za izvršitev ukrepov in nalog, ki so bili naloženi, ali po preteku roka, ki je bil določen za odpravo kršitev, ki so bile ugotovljene v rednem ali v izrednem nadzoru. Izredni ali ponovni nadzor se lahko opravi nenapovedano, redni nadzor pa se opravi na podlagi odredbe ministra. Vodja nadzora o opravljenem nadzoru sestavi poročilo, katerega podpišejo uradniki, ki so izvajali nadzor. Ob ugotovljenih nepravilnostih direktorat predlaga ministru ukrepe za odpravo nepravilnosti in postopke za ugotavljanje odgovornosti. Minister generalnemu direktorju policije naloži, da v določenem roku ali na določen način odpravi ugotovljene nepravilnosti. Generalni direktor direktorata in generalni direktor policije lahko zaradi uspešne izvedbe nadzora organizirata različne oblike medsebojnega sodelovanja pri izvajanju nadzora (Pravilnik o usmerjanju in nadzoru policije, členi 2, 8–15). Direktorat za policijo in druge varnostne naloge polega nadzora nad policijo opravlja še nekatere dejavnosti na področju policije: -. priprava predlogov obveznih usmeritev ministra in v skladu s pravilnikom priprava razvojnih, organizacijskih, kadrovskih in drugih temeljnih usmeritev za delo policije; priprava sistemskih rešitev na vseh področjih dela policije;. -. sprejetje, obravnavanje in reševanje pritožb zoper delo policistov in policije;. -. sistemsko-normativne dejavnosti pri pripravi zakonskih in podzakonskih aktov in predpisov s področja dela policije;. -. naloge varnostnega preverjanja in izdaje dovoljenj za dostop do tajnih podatkov; priprava sistemskih rešitev za delovanje ministrstva, policije in Inšpektorata RS za notranje zadeve v krizi, izrednem stanju in vojni in na področju zaščite, reševanja in pomoči (www.vlada.si).. 22.

Pristojnosti ministrstva glede usmerjanja in obveznih navodil za delo pa ne veljajo za policijske postopke, katerih usmerjanje je na podlagi zakona, ki ureja kazenski postopek, prevzel pristojni državni tožilec. Pristojnosti oz. nadzor državnega tožilca si bomo pogledali v naslednjem podpoglavju.. 3.2 NADZOR DRŽAVNEGA TOŽILCA IN SODNI NADZOR Nadzor državnega tožilca in sodni nadzor se v Sloveniji izvajata v primeru, ko policija opravlja svoje naloge v predkazenskem postopku. Državno tožilstvo izvaja nadzor, ko usmerja predkazenski postopek in s tem, ko od policije dobiva poročila o ukrepih in ugotovitvah iz predkazenskega postopka. Policisti so dolžni obveščati državne tožilce o vseh zadevah, pri katerih obstajajo razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Državni tožilec lahko usmerja delo policije. Usmerjanje predkazenskega postopka obsega: -. dajanje strokovnih mnenj glede materialnopravnih in procestnopravnih vprašanj,. -. navodila in predloge za zbiranje obvestil in dokazov o pravno relavantnih dejstvih, ki jih je treba ugotoviti v predkazenskem postopku,. -. udeležbo državnega tožilca pri procesnih dejanjih in drugih opravilih predkazenskega postopka (www.policija.si).. Tožilstvo praviloma usmerja predkazenski postopek tudi, kadar policija uporabi prikrite preiskovalne ukrepe. O predkazenskih postopkih, ki jih je usmerjal državni tožilec, je določeno, da se o tem obvešča javnost, in sicer po dogovoru med generalnim direktorjem policije in generalno državno tožilko (tožilcem) oziroma med osebama, ki ju pooblastita (www.policija.si). Državno tožilstvo pa ima tudi institucionalno nadzorstvo. Zakon o kazenskem postopku (ZKP-UPB4) v 7. odstavku 148. člena določa, da ima tisti, zoper katerega je bil uporabljen kakšen ukrep iz predkazenskega postopka (2. in 3. odstavek 148. člena ZKP), pravico se pritožiti pri pristojnem državnem tožilcu. Pritožbo mora podati v roku treh dni od storjenega dejanja, lahko jo poda ustno ali pisno. Kadar pa posemeznik oceni, da so bile njegove pravice kršene v takem obsegu, da ima kršitev določene znake kaznivega dejanja, katerega storilec se preganja po uradni dolžnosti, lahko zoper policista, torej kršitelja, vloži kazensko ovadbo pri. 23.

pristojnem državnem tožilcu oziroma policiji. Kazenski zakonik namreč velja za vse osebe, tudi za policiste (Klemenčič, Kečanović, Žaberl, 2002). V letu 2007 so bile sprejete spremembe na področju kazenske zakonodaje. V Zakonu o spremembi in dopolnitvi Zakona o kazenskem postopku (ZKP-H) je bil uveden specializirani oddelek za odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, ki jih storijo osebe s pooblastili policije v predkazenskem postopku. Policisti specializiranega oddelka so o razlogih za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje s strani oseb s policijskimi pooblastili, dolžni takoj obvestiti pristojnega državnega tožilca iz specializiranega oddelka Skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala. Pravna podlaga je v Zakonu o državnem tožilstvu, ki v 10. členu določa, da se v skupini državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala ustanovi specializirani oddelek, ki je izključno krajevno in stvarno pristojen za pregon vseh kaznivih dejanj, ki jih (zraven še nekaterih) storijo uradne osebe, zaposlene v policiji. Žaberl (2006) in Zidar (2004) razlagata nadzor sodišč. Pravita, da se ta izvaja, ko predhodno preverjajo razloge za izdajo odredb za določene hujše policijske posege v določene človekove pravice. Taki primeri so izdaja odredbe za hišno preiskavo, osebno preiskavo ter prikrite preiskovalne ukrepe. Po izvedbi teh ukrepov pa sodišče naknadno preveri zakonitost izvedbe pogojev v odredbi. Ob ugotovitvi, da je policija ravnala nezakonito, lahko v procesnem postopku tako nezakonito pridobljene dokaze izključi (ekskluzija dokazov). V okviru sodnega nadzora ima svojo vlogo tudi Ustavno sodišče RS, ki na podlagi ustave odloča o ustavnih pritožbah zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ustava RS, člen 160). Glede nadzora državnega tožilstva in sodnega nadzora nad delom policije se mnogi strinjajo, da v Sloveniji nimajo prave vloge. Menijo, da institucionalni nadzor ni ustrezno pravno reguliran, roki za obravnavanje pritožb in način njihovega preverjanja ter reševanja niso določeni, prav tako ne sankcije zoper policijo v primeru ugotovljenih nepravilnosti. Statistični podatki o pritožbah na državno tožilstvo ne obstajajo. Nadzor tožilstva in sodišča je omejen le na kazenski postopek, ta dva lahko le posredno nadzirata delovanje policije, nimata pa vpogleda v njeno celotno delovanje (Žaberl, 2006; Zidar, 2004; Klemenčič, 2002).. 24.

Več o učinkovitosti nadzora nad delom policije bomo pogledali v nadaljevanju, tudi na primeru Evropskega sodišča za človekove pravice.. 3.3 POLITIČNO-PARLAMENTARNI NADZOR Politični nadzor nad delom policije se izvaja preko parlamenta. Poslanci opravljajo nadzor s postavljanjem vprašanj ministru za notranje zadeve. Vprašanja se nanašajo na izvrševanje določenih policijskih nalog in pooblastil. Parlament vpliva na delo in pooblastila policije preko pristojnih delovnih teles in z institucijo interpelacije ministra oz. nezaupnice vladi (Žaberl, 2006). Ustava RS v 110. in 114. členu namreč določa načelo kolektivne in individualne odgovornosti: »Vlada in ministri so v okviru svojih pristojnosti samostojni in odgovorni državnemu zboru. Ministri so skupno odgovorni za delo vlade, vsak minister pa za delo svojega ministrstva.« V primeru uporabe hujših pooblastil policije ima funkcijo nadzora tudi parlamentarna komisija za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb, ki ima pristojnost in nalogo preverjanja zakonitosti izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov (Žaberl, 2006).. 3.4 ZUNANJI - DRŽAVLJANSKI NADZOR Kot smo že omenili, je Slovenija demokratična država. Spletna enciklopedija Wikipedija razlaga, da »demokracija« izhaja iz grške besede demokratia: demos - ljudstvo, kratein vladati. Torej pomeni »vlada ljudstva«. Demokracija je državna ureditev, v kateri najpomembnejše odločitve sprejme ljudstvo in ne vladar po svoji volji. Ljudstvo ima oblast in to pravico izvšuje neposredno (na referendumu), večinoma pa posredno, preko volitev v nacionalno predstavniško telo (parlament) in vsakodnevnega vpliva in nadzora v okviru civilne družbe. Zidar (2004) pravi, da o demokratičnosti policije lahko govorimo šele takrat, ko je nad njo vzpostavljen učinkovit državljanski nadzor. Državljanski nadzor pa je etični standard, ki ga morajo policije v demokratični družbi ne samo spoštovati, ampak tudi zagotavljati. Ta standard zahteva aktivno vključevanje družbe v nadzorovanje in oblikovanje nadzora nad. 25.

policijo, vpliva interesov skupnosti na policijsko delo, okrepitev policijske profesionalnosti in zagotavljanje spoštovanja človekovih pravic. Državljanski nadzor mora biti vedno skladen z mednarodnimi in domačimi standardi varstva človekovih pravic. Slovenska policija je centralizirana in ni neposredno odgovorna skupnosti. Za svoje delo je, kot smo že ugotovili, odgovorna ministrstvu, ta pa odgovarja državnemu zboru. MNZ je tako osrednji organ nadzora nad delom policije in edini člen za zagotavljanje odgovornosti policije družbi. V Sloveniji pa ni določenega instrumenta, ki bi neposredno zagotavljal odgovornost policije državljanom oziroma njihovim predstavnikom, tako je povsem mogoče, da se politične in druge odločitve, ki zadevajo poseganje policije v temeljne pravice državljanov, sprejemajo znotraj policije in ministrstva brez posvetovanja z javnostjo in njenimi predstavniki. Skrivni dogovori, ki so možni znotraj policije ali ministrstva, pa so v nasprotju z načeli demokratičnosti družbe in hkrati ovirajo učinkovito delo policije. Policija je z dokončno centralizacijo tudi na lokalni ravni prekinila sodelovanje s skupnostjo, čeprav se v zadnjem času poskuša uveljaviti tako imenovano v skupnost usmerjeno policijsko delo, vendar pa z vidika odgovornosti policije družbi ni dovolj govora (Zidar, 2004). Resolucija o preprečevanju in zatiranju kriminalitete (RePZK) poudarja sodelovanje policije s skupnostjo v boju proti kriminalu. Pomembno vlogo pri nadzoru policije ima transparentnost v njenem delovanju, ki se nanaša na različne vidike njenega dela. Eno izmed orodij v zagotavljanju transparentnosti so poročila o njenem delu. Ta poročila so objavljena in tako je mogoč javni nadzor nad njenim delom, vendar le takrat, če vsebujejo relevantne podatke. V poročilih naj bi bili zajeti natančni podatki o uporabi prisilnih sredstev, preiskave, prikritih preiskovalnih ukrepih, o posledicah uporabe prisilnih sredstev, npr. telesne poškodbe, podatki o rezultatih preiskav, o napadih na policiste, o pritožbah, disciplinskih in drugih postopkih zoper policiste in drugi primeri (Zidar, 2004). Zunanji, torej državljanski nadzor nad policijo lahko razdelimo na več segmentov, najbolj poznan je nadzor medijev, nekoliko manj dostop do informacij javnega značaja, nekaterim edino poznano sredstvo nadzora pa so pritožbe zoper policiste, vedno bolj poznan instrument pa je varuh človekovih pravic. Podrobneje si jih bomo ogledali v naslednjih podpoglavjih.. 26.

3.4.1 NADZOR MEDIJEV Najširše delo policije presoja javnost. O njenem delu je obveščena predvsem preko sredstev javnega obveščanja (mediji). Ljudje morajo vedeti in razumeti, kaj dela policija in zakaj. To je pomembno predvsem, če želi policija uživati zaupanje javnosti in računati na njeno aktivno sodelovanje, kar pripomore k boljšemu opravljanju svojih nalog. Mediji z objavljanjem informacij opravljajo vsakodnevni nadzor nad delom policije. Po Zakonu o medijih (ZMedUPB1) so mediji časopisi, radijski in televizijski programi, elektronske publikacije, teletekst in druge oblike dnevnega ali periodičnega objavljanja uredniško oblikovanih programskih vsebin s prenosom zapisa, glasu, zvoka ali slike, na način, ki je dostopen javnosti. Programske vsebine so informacije vseh vrst, ki se razširjajo preko medijev z namenom obveščanja raznih potreb javnosti. Republika Slovenija podpira medije pri ustvarjanju in razširjanju programskih vsebin, ki so zraven drugega v naši tematiki pomembne za uresničevanje pravic državljanov Slovenije ter za utrjevanje pravne države. Dejavnost medijev temelji na svobodi izražanja, nedotakljivosti in varstvu človekove osebnosti in dostojanstva, na svobodnem pretoku informacij in odprtosti medijev za različna mnenja. Prav iz medijev državljani dobijo največ informacij o delu policije.. 3.4.2 DOSTOP DO INFORMACIJ JAVNEGA ZNAČAJA Nadzor nad policijo poteka tudi na način, da vsak državljan lahko pridobi informacijo, ki je javnega značaja, in z njo razpolaga državni organ. Ustava Republike Slovenije v 39. členu določa, da ima vsakdo pravico pridobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon. Informacijo javnega značaja Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) določa kot informacijo, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentiranega gradiva (v nadaljnjem besedilu dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Namen zakona je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravic posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja.. 27.

Pravna podlaga za dostop do informacij javnega značaja je v Zakonu o informacijskem pooblaščencu. Informacijski pooblaščenec je samostojen in neodvisen državni organ, ki je pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo, s katero je organ zavrgel ali vrnil zahtevo ali drugače kršil pravico do dostopa ali ponovne uporabe informacije javnega značaja; izvaja inšpekcijski nadzor nad izvajanjem zakona in drugih predpisov, ki urejajo varstvo ali obdelavo osebnih podatkov; odloča o pritožbi posameznika, kadar upravljalec osebnih podatkov ne ugodi zahtevi posameznika glede pravice posameznika do seznanitve z zahtevanimi podatki (ZInfP, člen 2).. 3.4.3 NADZOR VARUHA ČLOVEKOVIH PRAVIC Podlago za ustanovitev institucije Varuha človekovih pravic (ombudsmana) v Republiki Sloveniji daje Ustava Republike Slovenije, ki je bila sprejeta 23. decembra 1991. 159. člen Ustave določa, da se za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil z zakonom določi varuh človekovih pravic. Drugi odstavek omogoča tudi ustanovitev posebnih varuhov pravic za posamezna področja, vendar pa je doslej prevladala rešitev, da se ustanovi le en varuh s širokim področjem delovanja. Zakon o varuhu človekovih pravic (ZVarCP) je bil sprejet decembra 1993. Organizacijo in način dela varuha človekovih pravic ter delitev področij in postopek z vlogami ureja Poslovnik varuha človekovih pravic. Varuh ima na podlagi zakona predvsem pooblastila, da si od državnih in drugih organov, ki jih lahko nadzira, pridobi vse podatke ne glede na stopnjo zaupnosti, da izvede preiskavo in v tem okviru lahko tudi povabi priče na zaslišanje. Kadarkoli lahko opravi inšpekcijo vsakega državnega organa, objekta, kjer je omejena osebna svoboda, psihiatrične institucije ipd. Nima pooblastila za nadzor nad delom sodnikov in sodišč razen v primerih neupravičenega zavlačevanja postopkov ali očitne zlorabe oblasti. Pomembna je pristojnost varuha, da, v soglasju s prizadetim, sam vloži na ustavno sodišče ustavno pritožbo zaradi kršitev človekovih pravic. Na ustavno sodišče lahko naslovi tudi predlog za oceno ustavnosti predpisov, ne da bi ustavno sodišče pred tem ugotavljalo njegov pravni interes, kot to velja za druge predlagatelje (www.varuh-rs.si). »Vsakdo, ki meni, da so mu z aktom ali dejanjem državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, lahko naslovi. 28.

na varuha pobudo za začetek postopka. Varuh lahko začne postopek tudi na lastno pobudo.« (ZVarCP, člen 26). Dejavnost varuha je pretežno usmerjena v reševanje pobud državljanov, ki so že izčrpali druga pravna sredstva za uveljavljanje svojih pravic. Ustava in Zakon o varuhu človekovih pravic ter Poslovnik varuha človekovih pravic zagotavljajo varuhu visoko stopnjo neodvisnosti. Neodvisen položaj in ukrepanje predvsem na podlagi pobud državljanov približujeta varuha pojmu državljanskega nadzora policije. K državljanskemu nadzoru pripomorejo tudi poročila, s katerimi vsako leto seznani javnost o svojem delu, lahko pa izda tudi posebna poročila, ki se nanašajo na posamezno problematiko. Poročila varuha morajo omogočiti vpogled v probleme, ki se pojavljajo pri delu policije in zaradi katerih se pobudniki obračajo nanj. Oblika nadzora nad dejavnostjo policije, ki ga opravlja varuh človekovih pravic v Sloveniji, je tudi t. i. monitoring policijskih prostorov za pridržanje in prostorov Centra za tujce. Po Zidarju (2004) je »monitoring« dejavnost telesa, ki izvaja redne obiske v policijskih prostorih za pridržanje, tam preverja razmere in na podlagi svojih ugotovitev reagira v obliki poročil in predlogov za izboljšave. Monitoring pomeni sredstvo širšega sistema za varstvo oseb, ki jim je odvzeta prostost. To zmanjšuje možnost zlorab policije s pridržanimi osebami. Pravna podlaga je v 18. členu Ustave RS, ki predpisuje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. Enako določata tudi Konvencija proti mučenju in drugim oblikam okrutnega ravnanja ali kaznovanja in Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.. 3.4.5 NADZOR POSAMEZNIKA IN ZAVAROVANJE NJEGOVIH PRAVIC Kljub vsem prej omenjenim nadzorom nad delom policije je verjetno med pomembnejšimi prav »nadzor« posameznika, ki je neposredno prisoten pri delu policije, kadar je v konkretnem postopku s policistom. Kadar posameznik meni, da policist pri svojem delu ni ravnal kot bi moral, lahko poišče pravno varstvo in tako zavaruje svoje pravice. Vsakemu državljanu je dana možnost, ki mu jo jamči ustava, da si poišče ustrezno pravno varstvo svojih pravic. 25. člen Ustave določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih. 29.

skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Zakon o policiji v 28. členu določa, da ima posameznik pravico do pritožbe na policijo ali ministrstvo, in sicer v tridesetih dneh, kadar meni, da so bile s policistovim ravnanjem ali opustitivijo dejanja kršene njegove pravice ali dolžnosti. Več o pritožbenem postopku bomo povedali v naslednjem poglavju. Kot smo že omenili, ima posameznik možnost pritožbe tudi na podlagi Zakona o kazenskem postopku. V sedmem odstavku 148. člena namreč zasledimo, da ima tisti, zoper katerega je bilo uporabljeno kako dejanje ali ukrep v predkazenskem postopku (iz drugega ali tretjega odstavka 148. člena), pravico pritožiti se v treh dneh pri pristojnem državnem tožilcu. V primeru, da so bile pravice posameznika kršene v takem obsegu, da ima kršitev določene znake kaznivega dejanja, katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti, lahko ta na podlagi 148. člena Zakona o kazenskem postopku vloži zoper osumljenca - policista kazensko ovadbo tako pri policiji kot pri pristojnem državnem tožilcu. Oškodovanec ima pravico policista tožiti tudi zasebno, vloži lahko zasebno tožbo ali obtožni predlog, ki ga pa je potrebno vložiti pri pristojnem sodišču. V takih primerih je potrebno opozoriti na krivo ovadbo po 283. členu Zakona o kazenskem postopku, ki določa: «Kdor koga naznani, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa ve, da ga ni storil, se kaznuje z zaporom do dveh let.«. Zaradi kršitev pravic z dokončno upravno odločbo ali kršitev človekovih pravic z akti oz. s pooblastili policije, lahko, kadar ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, na podlagi Ustave RS in Zakona o upravnem sporu posameznik sproži upravni spor (Ustava RS, člen 157; ZUS-1, člen 2, 4). Ne glede na ostale pritožbe ima vsak državljan možnost vložitve pobude pri varuhu človekovih pravic, pravico pa lahko išče tudi na Evropskem sodišču za človekove pravice, vendar le, kadar izčrpa vsa domača pravna sredstva (Klemenčič in sodelavci, 2002).. 30.

3.5 MEDNARODNI NADZOR Ena od institucij mednarodnega nadzora je Evropsko sodišče za človekove pravice. Sodišče uveljavlja Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Njegova naloga je zagotoviti, da države spoštujejo pravice in jamstva, določene v konvenciji. Zato proučuje pritožbe, ki so jih vložili posamezniki, včasih pa tudi države. Kadar sodišče ugotovi, da je država članica kršila eno ali več teh pravic in jamstev, izreče sodbo. Sodbe so zavezujoče: prizadete države morajo ravnati v skladu z njimi. Pritožbo na sodišče lahko posameznik vloži, če meni, da je osebno in neposredno prizadet zaradi kršitve pravice ali jamstva, določenega v konvenciji in njenih protokolih. Kršiti jo/ga je morala ena od držav, ki jih konvencija zavezuje. Konvencija zlasti varuje: pravico do življenja; pravico do poštenega sojenja v civilnih in kazenskih zadevah; pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja; svobodo izražanja; svobodo mišljenja, vesti in vere; pravico do učinkovitega pravnega sredstva; pravico do mirnega uživanja posesti; pravico voliti in biti voljen. Konvencija zlasti prepoveduje: mučenje in nečloveško. ali. ponižujoče. ravnanje. ali. kaznovanje;. samovoljno. in. nezakonito. pridržanje; diskriminacijo pri uživanju pravic in svoboščin, določenih v konvenciji; izgon lastnih državljanov ali prepoved vstopa v državo svojim državljanom; smrtno kazen in skupinski izgon tujcev (www.coe.si). Pritožbo posameznik lahko vloži, ko je izkoristil vsa pravna sredstva v državi, s katerimi bi lahko odpravili stanje, zaradi katerega se pritožuje (to običajno pomeni vložitev pritožbe pred ustreznim sodiščem in izrabo vseh razpoložljivih pravnih sredstev, kar v Sloveniji pomeni tudi vložitev ustavne pritožbe pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije). Ni pa dovolj, da so izkoriščena vsa pravna sredstva, temveč je potrebno, da v njih dejansko obstaja pritožba zaradi domnevne kršitve pravic, varovanih s konvencijo. Časa za vložitev pritožbe je samo šest mesecev od datuma pravnomočne odločbe sodišča v svoji državi (na splošno rečeno, od sodbe najvišjega sodišča). Po tem roku sodišče pritožbe ne more več sprejeti (www.coe.si). Primer pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice je primer »Matko proti Sloveniji«, kjer je sodišče naložilo odgovornost Slovenije za kršitve 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožnik naj bi bil podvržen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju med policijskim postopkom, obenem pa je bila podana tudi kršitev, s tem ko država ni opravila temeljite in učinkovite preiskave pritožnikovega verodostojnega. 31.

očitka, da je bil deležen grdega ravnanja s strani policije. Sloveniji je bilo naloženo plačilo škode in stroškov.. 4 PRITOŽBENI P0STOPEK. Po Pravilniku o reševanju pritožb je pritožbeni postopek postopek, ki je predpisan v 28. členu Zakona o policiji in v Pravilniku o reševanju pritožb, v katerem se preverijo vsa dejstva v zvezi s pritožbo. Pritožnik pa je posameznik, ki meni, da so bile s policistovim dejanjem ali opustitvijo dejanja pri izvajanju policijskih pooblastil, povezanih z nalogami iz 3. člena zakona (ZPol), kršene njegove pravice in svoboščine in se je v skladu z 28. členom Zakona o policiji pritožil na ministrstvo ali policijo. Postopek o reševanju pritožb je uzakonjen v Zakonu o policiji, natančneje pa ga določa Pravilnik o reševanju pritožb (v nadaljevanju: pravilnik). Slednji pritožbeni postopek deli na dva dela. Prvi del se nanaša na obravnavanje pritožbe na policijski postaji, kjer je zaposlen policist, na katerega se pritožba nanaša, drugi del pa na odločanje o pritožbi na senatu ministrstva za notranje zadeve. Pritožbe se na teh dveh stopnjah rešujejo le, kadar iz pritožbe ni zaznati suma storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. V tem primeru zadevo prevzame specializiran oddelek Skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, ki je izključno krajevno in stvarno pristojen za pregon vseh kaznivih dejanj, ki jih storijo uradne osebe, zaposlene v policiji (ZDT-UPB5, člen 10). Pritožnik lahko vloži pritožbo zoper policista pisno, ustno ali v elektronski obliki na ministrstvo ali katerokoli organizacijsko enoto policije (Pravilnik, člen 5). Zakonski rok za vložitev pritožbe je 30 dni od dneva, ko je pritožnik izvedel za kršitev (ZPol, člen 28). Pritožbo v prvem delu postopka preveri vodja organizacijske enote policije (Pravilnik v 2. členu določa, da je to lahko komandir policijske postaje, direktor policijske uprave, generalni direktor policije ali od njih pooblaščeni policist), v kateri dela policist, zoper katerega je podana pritožba. Vodja mora preveriti vsa dejstva, ki so potrebna, da se ugotovi dejansko stanje, opraviti mora tudi razgovor s policistom (povabi ga s pisnim vabilom), nato pa se izvede t. i. pomiritveni postopek. Pri tem vodja povabi pritožnika v enoto in ga seznani z ugotovitvami glede pritožbe; če se pritožnik s tem strinja, se postopek reševanja pritožbe. 32.

zaključi. Če se pritožnik ne odzove na vabilo ali se ne strinja z ugotovitvami vodje organizacijske enote, mora vodja organizacijske enote pritožbo odstopiti ministrstvu za notranje zadeve v nadaljnjo obravnavo (Pravilnik, členi 18–24). Pritožba se na ministrstvu dodeli v reševanje pooblaščencu ministra za notranje zadeve. Ta oceni, ali je bil postopek v organizacijski enoti ustrezno izpeljan. Kadar meni, da je bila zadeva razjasnjena, predlaga takojšnjo obravnavo na senatu, sicer pa določi poročevalca, ki se ga zadolži za dodatno preverjanje pritožbe in pripravo poročila za obravnavo na senatu. Poročevalec je lahko uslužbenec policije ali pa uslužbenec ministrstva, v prvem primeru jih imenuje generalni direktor policije, v drugem pa minister. Senat sestavljajo trije člani: pooblaščenec ministra za notranje zadeve in dva predstavnika javnosti. Seje vodi pooblaščenec ministra, ki mu je bila zadeva dodeljena, predstavnika javnosti pa imata zagotovljeno formalno enakost med člani senata. O utemeljenosti oz. neutemeljenosti pritožbe se odločijo z večino glasov. Na sejo, ki je javna, se povabi tudi pritožnika in policista, zoper katerega je bila podana pritožba. Oba lahko na seji predstavita svoja dejstva, člani senata pa imajo pravico, da jima postavljajo vprašanja v zvezi z zadevo. Vodja senata v skladu z odločitvijo na senatu pripravi pisni dogovor pritožniku, v katerem mora biti odločitev na posamezne pritožbene razloge obrazložena. Odgovor na pritožbo je zaključek postopka reševanja pritožbe na ministrstvu, s tem pa mora biti tudi posredovan odgovor pritožniku. Pritožnik ima glede varstva svojih pravic in svoboščin na razpolago še vsa pravna in druga sredstva (Pravilnik, členi 25–38; ZPol, člen 28). Pritožbeni postopek nima neposrednih posledic za delovno razmerje policista, zoper katerega je bila vložena pritožba, prav tako nima posledic za pritožnika, razen moralno zadoščenje, če je odločena v njegovo korist. Ključen namen pritožbenega postopka je preiskava oziroma preverjanje pritožbe, precejšnjo vlogo pa ima tudi pri zagotavljanju zaupanja družbe v policijo (Zidar, 2004). Javnost je glede pritožb zoper policiste seznanjena na podlagi letnih in polletnih poročil ministrstva za notranje zadeve, ki jih objavi na svoji spletni strani. To je določeno s Pravilnikom o reševanju pritožb. Evidenco pritožb pa vodi tudi policija, in sicer na podlagi 59. in 61. člena Zakona o policiji, statistične podatke o pritožbah in drugih notranjih preiskavah zoper policiste pa tudi objavi na svoji spletni strani.. 33.