Dinamika delovanja eksplozivnih snovi in značilnosti preiskovanja eksplozij : diplomsko delo

Univerza v Mariboru. Fakulteta za varnostne vede. DIPLOMSKO DELO Dinamika delovanja eksplozivnih snovi in značilnosti preiskovanja eksplozij. Uroš Valant Mentor: Dr. Anton Dvoršek. Marec 2009.

Zahvala: V tem diplomskem delu bi se rad zahvalil starim staršem in staršem za podporo. Zahvalil bi se tudi svojemu mentorju in vsem, ki so sodelovali pri mojem izobraževanju.. Per aspera ad astra-Preko trnja do zvezd. 2.

Kazalo 1 Uvod. 7. 2 Opredelitev pojmov in značilnosti delovanja kemičnih eksplozivnih snovi. 8. 2.1 Snovi,ki navadno (počasno) izgorevajo. 9. 2.2 Snovi, ki naglo (eksplozivno) izgorevajo. 10. 2.3 Snovi, ki detonirajo. 10. 3 Vrste in oblike eksplozivnih snovi. 11. 3.1 Značilnosti koncentriranih eksplozij in snovi, ki jih povzročajo. 11. 3.1.1 Streliva in pirotehnične snovi. 12. 3.1.2 Primarna (iniciarna) razstreliva. 13. 3.1.3 Sekundarna razstreliva. 13. 3.1.4 Oblikovana razstreliva. 15. 3.2 Značilnosti difuznih eksplozij in snovi, ki jih povzročajo. 17. 4 Učinki eksplozij. 20. 4.1 Primarni učinki. 20. 4.1.1 Brizantni učinek. 20. 4.1.2 Rušilni učinki tlaka. 21. 4.1.3 Učinek fragmentacije. 23. 4.1.4 Toplotni učinek. 23. 4.2 Sekundarni učinki eksplozij. 24. 4.2.1 Odboj rušilnega vala. 24. 4.2.2 Zemeljski in vodni sunek. 24. 4.2.3 Požar kot posledica eksplozije. 25. 5 Sredstva za proženje eksplozivov in prožilni mehanizmi. 25. 5.1 Sredstva za proženje eksplozivnih snovi. 25. 5.1.1 Vžigalne in detonatorske vrvice. 26. 5.1.2 Detonatorji. 27. 5.1.3 Ostala sredstva proženja in improvizirane vžigalne naprave. 28. 5.2 Prožilni mehanizmi. 29. 6 Ukrepi nadzornih institucij in metodika kriminalističnega preiskovanja eksplozij 30 6.1 Prejetje ovadbe in varnostni ukrepi pred ogledom kaznivega dejanja. 30. 6.2 Naloge policije na kraju kaznivega dejanja. 31. 6.3 Načrtovanje in koordinacija preiskovalnih aktivnosti. 33. 3.

6.4 Vloga bombnega tehnika. 35. 7 Kriminalistični ogled kraja bombnega incidenta in analiza kaznivega dejanja. 37. 7.1 Preliminarni obhod. 38. 7.2 Statični del ogleda. 39. 7.3 Dinamični del ogleda. 40. 7.3.1 Značilnosti iskanja materialnih sledov pri preiskovanju eksplozij. 42. 7.3.2 Značilnosti primarnih materialnih sledov pri preiskovanju eksplozij. 43. 7.3.3 Zadnji ukrepi in predaja prizorišča. 47. 8 Analiza bombnega incidenta in sklepanje na storilca s pomočjo indicev. 47. 8.1 Oblika in način sprožitve eksplozivne naprave. 48. 8.2 Analiza navad žrtve in storilca. 49. 8.3 Motiv. 50. 9 Zaključek. 51. SEZNAM LITERATURE IN VIROV. 53. 4.

Povzetek Kazniva dejanja in nesrečni dogodki, povezani z eksplozijami, so faktorji, ki predstavljajo visoko stopnjo družbenega strahu. Zahteve po preprečevanju nesreč, preventivi in zanesljivost kaznovanja povzročiteljev eksplozij imajo visoko vlogo pri zavarovanju posameznika in družbe, odmevnost tovrstnih dogodkov pa povzroča nelagodje in občutek ranljivosti med prebivalstvom. Številne žrtve namerno povzročenih eksplozij in viktimizirani posamezniki pa zahtevajo učinkovito preiskavo in posledično tudi pravično obsodbo storilcev. V pričujočem diplomskem delu sem predstavil kriminalistično-metodološki pogled na preiskovanje eksplozij in kriminalistično preiskovanje podtaknjenih in nenamerno povzročenih eksplozij. Združeno je znanje, pridobljeno iz domače in tuje literature, spletnih in ustnih virov in povezano v smiselno celoto, primerno za uporabo v marsikaterem okolju preiskovanja incidentov, povezanih z eksplozijami. Opisana je razdelitev eksplozivnih snovi, podane pa so definicije in primeri tovrstnih snovi. Definirani so tudi učinki in posledice eksplozij. Pri preiskovanju eksplozij veljajo podobna, če že ne identična, kriminalistično tehnična pravila in postopki, kot pri preiskovanju drugih kaznivih dejanj, zato so opisane tudi aktivnosti policije in preiskovalcev na kraju dejanja, vzpostavitev varnosti in vodstva, pogovor s pričami in ostali kriminalistično-tehnični ukrepi na prizorišču. Opisani so postopki, ki jih različni varnostni organi izvajajo pri svojem delu preiskovanja in obdelave prizorišča eksplozije. Celotno delo pa je prežeto z metodologijo, torej značilnostmi in zanimivostmi, ki so pomembne predvsem za učinkovito preiskovanje in razumevanje dinamike različnih eksplozij na okolico. Uspešen metodološki pristop pri obravnavanju eksplozij je skupek naravoslovnih in družboslovnih znanj. Cilj diplomskega dela je torej povezati spoznanja s področja kriminalističnega preiskovanja eksplozij z znanji s področja eksplozivnih snovi, kemije, fizike in družboslovja v okvirne teorije in priporočila, ki bi se uporabljala v kriminalistični metodiki. Ključne besede: kriminalistična metodika / kriminalistično-tehnične preiskave / preiskovanje eksplozij / koncentrirane eksplozije / difuzne eksplozije / eksplozivne snovi / bombni incident / razstreliva / eksplozivna naprava. 5.

Abstract Explosive matter dynamics and post blast investigation methodology Criminal offences and unfortunate events, which are linked to explosions are factors which represent high degree of fear among population. Prevention of accidents and reliability of perpetrator apprehension rank high in the pursuit of protection of an individual and the society. Influence of such events often induces discomfort and sense of vulnerability among population. Many victims of intentionally induced explosions demand efficient investigation and just sentence for the offenders. In this final paper I presented explosion investigation of intentionally produced explosions as well as ones that are not intentionally induced from criminalistic and methodological point of view. I will present combined knowledge acquired from domestic and foreign literature, World Wide Web and oral information in order to be used in many different investigation surroundings. I will describe varieties and examples of explosives and present the definitions. Explosive effects and aftermaths will also be defined. When investigating the explosions there are similar, if not even identical procedures with other crime investigations. That is why police and criminalistic activities security and control issues leadership and witness interrogation and other techniques on the crime scene will be specified. Methodological approach will be present throughout the final paper as well as interesting and significantly important facts, which could be useful in investigation and understanding of explosive dynamics. Effective methodological approach when dealing with explosions is often a combined set of natural and social science. Goal of my effort is to link practical know-how from the field of bomb scene investigation with knowledge of chemistry, physics and sociology producing certain theories and recommendations, which could be applied in criminal methodology. Keywords: criminal investigation methodology / explosion investigation / concentrated explosion / diffuse explosion / explosives / bomb incident / high explosives / explosive device. 6.

1 Uvod Ko na nekem kraju in času odjekne eksplozija, se v širšem smislu zgodita dve stvari. Prva je, ponavadi, nastanek zmede, škode in poškodb. Druga pa je prizadevanje doseči smiselnost, urejenost in rekonstrukcijo iz nastale kaotične situacije. Del tega, slednjega, prizadevanja je predmet pričujočega zaključnega dela. Varnostne službe so v veliki meri odgovorne in poblaščene za razjasnitev incidenta, povezanega z eksplozijo. Pri svojem delu se soočajo z nevarnimi situacijami, visokimi pravno-procesnimi standardi in naraščajočim pričakovanjem javnosti. Od njih se zahteva visoka usposobljenost, strokovnost in ekspeditivnost. Podvrženi so tudi nenehnemu usposabljanju in izobraževanju, vsakič nove situacije pa predstavljajo nepredvidljivost njihovega dela. Uspešnost njihovih prizadevanj leži predvsem v nepristranskem iskanju objektivne resnice, ki je podprta s konkretnimi najdbami, ugotovitvami na prizorišču in analizi situacije. S kriminološko-metodološkega stališča se postavlja vprašanje, ali vsebuje preiskovanje eksplozij, glede na visoko stopnjo družbene nevarnosti, kakšne posebnosti, ki so edinstvene za ta tip kaznivih dejanj. In več: ali gre v konkretnem primeru sploh za kaznivo dejanje ali le nesrečen dogodek. Torej: ali morajo preiskovalci, ki se ukvarjajo s tovrstnimi primeri, upoštevati dinamiko in značilnosti eksplozij, da bi lahko prepoznali, ali gre za kaznivo dejanje ali nesrečo? Kako ukrepati glede na prve indice ob prihodu na kraj in kako usmeriti preiskavo v pravo smer? Stroka je tukaj enotna: več stvari ko poznaš, bolj si uspešen na svojem področju. Temu mnenju se pridružujem. Diplomska naloga je vsebinsko razdeljena v dva večja dela. V prvem, bolj naravoslovno obarvanem delu, so opisani pojmi, definicije in razlage, ki so pomembne za razumevanje eksplozivnih procesov. Nadaljevanje tega prvega dela vključuje značilnosti delovanja, vrste in oblike eksplozivnih snovi. Predstavljeni so primeri in učinki posameznih eksplozivov, njihova uporaba in razdelitev. Opisana so sredstva proženja, mehanizmi in naprave, ki jih storilci pogosto uporabljajo. V tem sklopu je opisana večja delitev na koncentrirane in difuzne eksplozije. V tem delu so omenjene nekatere pomembne ugotovitve in povezave, ki so značilne za metodiko preiskovanja.. 7.

V drugem segmentu zaključne naloge se, na podlagi pridobljenega znanja iz prvega dela, opišejo ukrepi organov varnosti pri preiskovanju eksplozij. Časovno smiselno se po vrsti opišejo postopki, ki so značilni predvsem za preiskovanje z eksplozijami povezanih incidentov. Tu poteka seznanitev s postopki policije, ki ponavadi prva pride na kraj dejanja in ukrepi, ki so potrebni za zavarovanje prizorišča in vzpostavitev primarne kontrole nad situacijo. V nadaljevanju je opredeljeno delo kriminalističnih preiskovalcev na kraju eksplozije, organiziranje in metodičnost njihovega dela in značilnosti, na katere je treba biti pozoren pri preiskovanju tovrstnih dogodkov. Opredeljene so faze ogleda prizorišča in tudi postopki, ki so specifični le za preiskavo eksplozije. V tem delu je močneje poudarjena metodika preiskovanja. Segment se zaključi z analizo dogodka, pri čemer se upoštevajo vsi elementi pridobljeni na terenu, in kako dognati resnico v objektivnem smislu. Namen in cilj diplomskega dela je dokazati, da uspešnost preiskave incidenta eksplozije ne leži le v rokah kriminalistično-tehnične podpore, ampak je na terenu pomembno imeti tudi druga znanja. Pri zgodnjih fazah preiskave je pomembna multidisciplinarnost, kajti pravilno predvidevanje poteka dogodka je odvisno od razumevanja dinamike eksplozije, saj posega tudi na druga naravoslovna področja.. 2. Opredelitev. pojmov. in. značilnosti. delovanja. kemičnih. eksplozivnih snovi Eksplozija je običajno definirana kot proces nenadnega razširjanja snovi v prostornino, ki je mnogo večja od začetne. Pri tem snov, ki se razširja v prostor, običajno opravi neko delo. Po navadi jo zaznamo preko glasnega poka, nenadne sprostitve dima, letečih delcev in tlačnega učinka. V grobem delimo eksplozije in eksplozivne snovi v tri večje skupine:  Mehanične ali fizikalne eksplozije so tiste, pri katerih se sama snov kemijsko bistveno ne spremeni, spremeni se le njena prostornina oziroma je sprememba prostornine posledica neke fizikalne reakcije in oddaje kinetične energije v prostor. Take vrste eksplozije se imenujejo tudi politropne ekspanzije: pri tem tipu eksplozij ne gre za sprostitev kemične energije preko kemijske reakcije, gre preprosto za nenadno razširitev plina pod tlakom v okoljske pogoje (Noon, 1995: 173). Med mehanske eksplozije, ki so predmet kriminalističnega zanimanja, uvrščamo tudi eksplozije parnih kotlov, električnih grelcev, nenadne električne razelektritve, kratke. 8.

stike in ostale mehanske dogodke, ki jih subjekti dojemajo kot glasne, nevarne in lahko puščajo posledice v prostoru.  Jedrske eksplozije so posledica jedrskih reakcij na atomarnem nivoju in običajno predstavljajo najmočnejše vrste eksplozij, vendar so redko predmet kriminalističnega preiskovanja.  Kemijske eksplozije1 so posledica kemijske reakcije nekaterih snovi, za katere je značilno, da v izjemno kratkem času spremenijo agregatno stanje v plinasto in se kot plinasti produkti z visoko kinetično energijo, tlakom in temperaturo2 širijo v prostor. Pri tem osnovne plasti eksplozivne snovi oddajo svojo energijo (eksplozijski potencial) v sosednje plasti in nadaljujejo reakcijo, opravijo neko delo in preko svojih učinkov delujejo na okolico. Seštevek vseh oblik povzročenega mehaničnega dela je pripisan vsemu opravljenemu delu na račun energije eksploziva (Suceska, 1995: 166). Delo, ki se odda v okolico, opravijo predvsem (segreti) plinasti produkti. Z varnostnega vidika je poznavanje te vrste eksplozij verjetno najpomembnejše, saj so kemične eksplozije, ki so posledica delovanja razstreliv v eksplozivnih napravah najbolj družbeno nevarne. Pri preiskovanju eksplozij se strokovnjaki največkrat srečujejo s posledicami kemičnih eksplozij. Običajno se manifestirajo z močnim pokom in dimom in poškodovanjem neposredne okolice. Med vrstami eksplozivnih snovi in njihovim delovanjem obstajajo precejšnje razlike. Že sama narava propagacije med plastmi določene eksplozivne materije se razlikuje od primera do primera. Za vse pa je značilno spreminjanje v pline in oddajanje energije v obliki toplote. Zaradi različne narave delovanja jih delimo na:. 2.1 Snovi ki navadno (počasi) izgorevajo Za te snovi je značilno, da za svoje delovanje oz. gorenje potrebujejo prisotnost oksidanta in izvor toplote. Običajno kot oksidant rabi kar atmosferski kisik, lahko pa je vir kisika posredno tudi snovi, ki v določenih pogojih, kot je, na primer, povečana temperatura ali razpadanje, oddajajo kemijsko vezan kisik. Oksidanti so tudi elementi kot so klor, fluor in različne 1. Kemijska eksplozija je proces zelo hitrega zgorevanja kemične substance ali zmesi kemičnih substanc, pri katerem nastanejo velike količine plinastih produktov, ki so segreti do visokih temperatur, s čimer se močno poveča tlak v okolju, kjer je do eksplozije prišlo. Povedano drugače, v zelo kratkem času se sprosti veliko toplotne energije, ki se spremeni v mehansko delo. (Klemenčič, 1997: 8) 2. Toplota zgorevanja je toplota reakcij, ki nastane, ko vsi reduktivni atomi, ki so v molu eksplozivne snovi, oksidirajo na najvišjo možno raven ob višku kisika. (Klemenčič, 1997: 13). 9.

oksidativne spojine. Pri preiskovanju je treba biti pozoren na možnost prisotnosti takih snovi. Drugi pogoj je izvor toplote, ki mora biti zadosten, da reakcija vžiga poteče. Pomembno je, da gorenja ne dojemamo kot eksplozije, vendar se proces gorenja lahko v idealnih pogojih spremeni v eksplozijo.. 2.2 Snovi, ki naglo (eksplozivno) izgorevajo Eksplozijo z vsemi njenimi učinki lahko zaznamo tudi v primeru naglega izgorevanja. To je običajno mešanica plinov ali hlapov z atmosferskim kisikom ali oksidativnim plinom. Deflagracija je primer nenadnega gorenja, ki jo spremljajo učinki, ki jim lahko rečemo eksplozija. Deflagracija pomeni vsako oksidacijsko reakcijo, ki se vzdržuje brez prisotnosti atmosferskega kisika (Suceska, 1995: 2). Med snovi, ki deflagracijsko eksplozivno izgorevajo, prištevamo streliva-smodnike, pogonske zmesi in pirotehnične snovi, ki imajo kisik kemijsko vezan v oksidantih, ki so ena pomembnejših sestavin teh zmesi. Mnoga od njih v odprtem prostoru relativno počasi izgorevajo, vendar se njihov pravi učinek pokaže, če so zaprta v majhen ali omejen prostor. Pri vžigu teh snovi v takih pogojih lahko govorimo o eksploziji. Take snovi uvrščamo med eksplozive nižje vrste. (Low explosives). 2.3 Snovi, ki detonirajo Nekateri avtorji detonacijo uvrščajo med procese trenutnega izgorevanja. Klemenčič definira: Detonacija je slojevito izgorevanje, pri katerem se proces zgorevanja prenaša z udarnim valom in ne s termično prevodnostjo (Klemenčič, 1997: 91). Detonacija je lahko definirana tudi kot hitrost prenosa energije eksplozivnega reagiranja med plastmi razstreliva. Detonacija se od naglega izgorevanja razlikuje po hitrosti propagacije skozi eksplozivno snov. Detonacija je proces, ki dosega hitrosti, ki so nekajkrat večje od hitrosti zvoka. Premikajoča meja detonacije oz. premikajoče območje kemičnih reakcij vzdolž razstreliva se imenuje detonacijska fronta. Nasprotno od deflagracije, se pri detonaciji takoj za detonacijsko fronto širijo vroči plini pod visokim tlakom in delujejo na okolico. Oblikovana razstreliva izkoriščajo to dejstvo za povečanje učinka. Hitrosti detonacije segajo od 1000 m/s pa vse do več kot 9000 m/s, tlak pa v neposredni okolici v 1/10.000 sekunde naraste na nekaj sto ton na kvadratni centimeter. Na detonacijo določenega razstreliva lahko vplivajo tudi detonatorji, priprava razstreliva, izbira ojačevalca, njegova starost itn. Ob ustrezni aktivaciji detonacijsko razpadajo vsa primarna in glavna razstreliva.. 10.

Težko je doseči popolnoma zanesljivo eksperimentalno določitev detonacijskih parametrov, predvsem. zaradi. njihovih. ekstremnih. vrednosti:. hitrost. detonacije. doseže. 10. mm/mikrosekundo, detonacijski tlak lahko naraste na 400 kilobarov, temperature pa variirajo med 2000 in 5000 K, časovna dolžina kemijskih reakcij v območju kemijskih reakcij je okoli mikrosekunde, širina tega območja pa od nekaj desetink mikrometra do nekaj milimetrov (Suceska, 1995: 93). Snovi, ki detonirajo (razstreliva), uvrščamo med eksplozive višje vrste (High explosives). Sem spadajo vsa primarna in sekundarna razstreliva.. 3 Vrste in oblike eksplozivnih snovi Organi varnosti se pri svojem delu preiskovanja eksplozij srečujejo z velikim številom različnih snovi, ki delujejo eksplozivno. Poleg posledic, ki jih povzročajo eksplozije, je tu še cela vrsta nevarnih snovi, ki jih storilci uporabljajo pri izvrševanju kaznivih dejanj in spadajo v to poglavje. Snovi, ki povzročajo eksplozije, delimo tudi po njihovem delovanju in uporabnosti na eksplozivne snovi, ki povzročajo koncentrirane eksplozije in snovi, ki povzročajo difuzne eksplozije.. 3.1 Značilnosti koncentriranih eksplozij in snovi, ki jih povzročajo V to skupino spadajo snovi, ki se pri svojem eksplozivnem razpadu trenutno spremenijo v veliko množino vročih plinov in bolj ali manj destruktivno delujejo na okolico. Ti plini se običajno širijo krožno od eksplozivne snovi navzven, spremljajo pa jih različni učinki, ki so značilni za posamezno vrsto snovi. Za koncentrirane eksplozije je značilno, da puščajo pri svojem delovanju na okolico krater, neposredna okolica je močno poškodovana, pri oddaljevanju od centra eksplozije pa se intenzivnost poškodb na objektih zmanjšuje. Zaradi udarnega vala ponavadi pride do strukturnih poškodb na stavbah. Načeloma vsaka koncentrirana eksplozija še ne pomeni, da gre za eksplozijo bombe. Tudi eksplozija jeklenke, ki je napolnjena s tekočim plinom zaradi pregrevanja ali električnega grelnika vode, ki mu je odpovedal termostat in varnostni ventil, je koncentrirana eksplozija (Modly, 1998: 315). Snovi, ki povzročajo koncentrirane eksplozije, delimo na streliva in pirotehnične snovi, primarna in sekundarna razstreliva. (Glej diagram 1). Opisal bom tudi značilnosti delovanja oblikovanih razstreliv, torej eksplozivnih snovi, ki so vlite ali stisnjene v določeno geometrijsko obliko, ki pri detonaciji sprostijo energijo v določeno smer.. 11.

3.1.1 Streliva in pirotehnične snovi Po svojem delovanju ne spadajo med razstreliva, vendar običajno povzročajo eksplozije. Streliva imajo relativno nizko hitrost gorenja (od nekaj cm/s do nekaj m/s). V zelo omejenih prostorih se jim hitrost gorenja več stokrat poveča in takrat govorimo o eksplozivnem razpadu. Omeniti je treba, da se reakcija nadaljuje s podzvočno hitrostjo. Prenos reakcije med delci streliv in pirotehničnih snovi se ne prenaša preko udarnega vala detonacijske fronte, ampak preko difuzije, toplote ali toplotnega sevanja, ki ga zreagirani delci oddajajo na sosednje delce. Tak mehanizem je mnogo počasnejši od detonacije. Za sprožitev je dovolj povišana temperatura, iskra ali včasih že pritisk ali trenje. Izdelava streliv in pirotehničnih snovi je običajno nezahtevna in ne zahteva posebne laboratorijske opreme in kemijskega znanja.  Najpogostejša streliva, s katerimi se srečujemo, so smodniki. Črni smodnik je najstarejša eksplozivna zmes. Sestavljen je iz oksidanta (kalijev nitrat, natrijev nitrat), gorilne komponente (žveplo) in sredstva, ki pri oksidaciji oddaja energijo (oglje, sladkor). Za povečevanje učinka se mu včasih dodaja še droben aluminijev prah. Med smodnike uvrščamo tudi brezdimni smodnik oziroma kordit (Cordite), ki je koloidna zmes nitroceluloze v topilih kot sta etanol in eter, z dodatki, ki upočasnijo gorenje in je tako uporaben v vojaški industriji kot pogonska snov za izstreljevanje projektilov in raket. Brezdimni smodnik običajno srečamo kot polnilo v nabojih ročnega orožja. Opazimo ga v obliki tankih valjčkov, ozkih paličic ali ploščic oranžne, temno sive ali rjave barve.  Pirotehnične snovi so zmesi dveh ali več komponent, ki pri svojem gorenju oddajajo svetlobne, dimne, zvočne ali toplotne učinke. Sestavljene so iz oksidanta, goriva in pomožnih substanc, ki imajo funkcijo veziva ali zaščite. Uporabljeni oksidanti so predvsem anorganski klorati, nitrati ali sulfati. Goriva so ponavadi uprašen aluminij, cink, magnezij, fosfor, žveplo ali ogljik. Skratka snovi, ki so kemijsko učinkoviti reducenti. Dobra goriva predstavljajo tudi ogljikovodiki in cela vrsta ogljikovih hidratov kot so škrob, sladkor, laktoza, celuloza itn. Lahko pa so to le mešanice črnega smodnika in še najmanj ene spojine ali elementa, ki pri gorenju ali povišani temperaturi oddaja želen učinek. Uporabljajo se v civilne ali vojaške namene.. 12.

Smodniki ali pirotehnične snovi so velikokrat izbira pri polnjenju t. i. cevnih bomb (pipe bomb). Cevna bomba je v bistvu del jeklene ali plastične (vodovodne) cevi poljubne dolžine, z vrezanimi navoji na obeh koncih. V cev se nasuje eksplozivna snov in zatesni z jeklenimi čepi, ki se jih privije na oba konca cevi. V čep ali v cev se običajno predhodno zvrta luknjica, kamor se vstavi vžigalna vrvica ali kabel električnega vžigalnika.. 3.1.2 Primarna (iniciarna) razstreliva To so razstreliva, ki se običajno uporabljajo za iniciacijo mnogo bolj stabilnih glavnih ali sekundarnih razstreliv. So izredno občutljiva na povišano temperaturo, udarec, trenje ali iskro in temu so primerni tudi načini oziroma mehanizmi sprožitve. Reakcija v primarnem razstrelivu se nato preko plasti prenaša z detonacijsko fronto. V to skupino spadajo predvsem snovi kot so živosrebrov fulminat, svinčev azid, diazonitrofenol (DDNP) itn. (Glej diagram 1) Ponavadi imajo manjši eksplozijski potencial kot sekundarna razstreliva, vendar se jih zaradi njihovih lastnosti veliko uporablja v vojaške in gospodarske namene kot prožilce ali iniciatorje ostalih vrst eksplozivov.. 3.1.3 Sekundarna razstreliva V to skupino uvrščamo stabilna razstreliva, ki so namenjena temu, da opravljajo neko delo in so narejena tako, da je njihova uporaba varna in učinkovita. Po uporabnosti in delovanju jih delimo na ojačevalce in glavna razstreliva. (Glej diagram 1)  Ojačevalci (angl. Boosters) so razstreliva, ki imajo visoko hitrost detonacije (do 9.300 m/s), so relativno stabilna in običajno rabijo za optimalno sprožitev večje količine cenejših in mnogo bolj stabilnih glavnih razstreliv. So vmesni člen med sprožilci, ki vsebujejo majhno količino inicialnega razstreliva in glavnim razstrelivom. Običajno so pakirani v valjastih plastičnih ali kartonskih embalažah z že izvrtano luknjo, kamor se vstavi detonacijski sprožilec ali detonacijska vrvica. Ojačevalci so pri nekaterih vrstah glavnih razstreliv (amonijev nitrat, ANFO3, vliti TNT ...) nujno potrebni za zagotavljanje popolne detonacije. Razstreliva, ki jih uvrščamo med ojačevalce, se uporabljajo tudi kot samostojna razstreliva, običajno v primerih, ko se pričakuje 3. Timothy McVeigh je v svoji avtomobilski bombi uporabil ANFO (Ammonium Nitrate Fuel Oil), ki ga je sam izdelal doma iz amonijevega nitrata in goriva za dirkalne avtomobile. Eksplozija njegove bombe je aprila 1995 skoraj v celoti porušila stavbo Murrah Federal building v Oklahomi in povzročila smrt 167 ljudi (Thurman, 2006: 17).. 13.

visoka stopnja učinka z minimalno količino nastavljenega razstreliva. Zaradi visoke detonacijske hitrosti in visoke eksplozijske energije se pogosto uporabljajo v vojaške namene, prav tako pa tudi za izvajanje kaznivih dejanj. Razstreliva, ki se uporabljajo za izdelovanje ojačevalcev so predvsem PETN, RDX, tetryl, itd. ter različne mešanice teh razstreliv s TNT.  Glavna razstreliva so eksplozivne snovi, ki se ponavadi uporabljajo v rudarstvu, izkopih ali rušenju stavb. Za glavna razstreliva je značilna relativno nizka detonacijska hitrost (1100 m/s – 7.100 m/s), poceni izdelava v velikih količinah in razširjena dostopnost. Običajno so močno stabilna in se prožijo preko ojačevalcev ali močnih detonatorjev. Izjema je nitroglicerin, ki je eno najstarejših razstreliv in je močno občutljivo na povišano temperaturo, pospeške in določene kemikalije. Iz nitroglicerina so kasneje začeli izdelovati stabilnejši dinamit. Ker so obe snovi uporabljali pri miniranju in izdelovali v velikih količinah, spadata v kategorijo glavnih ali gospodarskih razstreliv. Glavna razstreliva so mešanice razstreliv in komponent, ki učinkujejo kot stabilizacijska sredstva in s tem zmanjšajo občutljivost ali pa zvišujejo občutljivost na želeno raven. Ti dodatki imajo visoko energijsko vrednost, ki se odda v okolico pri detonaciji. To velja predvsem za gospodarska razstreliva. Zaradi svoje nizke detonacijske hitrosti delujejo tako, da odrivajo okolico, medtem ko eksplozivno razpadajo. Hitrost detonacije pri gospodarskih razstrelivih, ki so ponavadi bolj dosegljiva od visoko brizantnih vojaških eksplozivov, ne igra posebne vloge: če, na primer, eksplozivna snov detonira (ali deflagrira) v zaprtem ali pol-zaprtem prostoru (npr. v izvrtini) so najbolj pomembni parametri delovnega potenciala eksploziva množina plinastih produktov in sproščena toplota (Suceska, 1995: 168). To lastnost izkoriščajo tako v rudarstvu kot pri terorističnih napadih na objekte, saj je udarni val dolgotrajnejši in intenzivnejši kot pri visoko brizantnih razstrelivih, ki imajo poudarjen drobilni (brizantni) učinek.. 14.

Diagram 1: Delitev in primeri eksplozivnih snovi, ki povzročajo koncentrirane eksplozije. 3.1.4 Oblikovana razstreliva Če samo eksplozivno snov oblikujemo v določeno obliko, lahko včasih pri detonaciji te snovi dobimo želene učinke. Praviloma velja, da razstreliva pri detoniranju oddajo svojo energijo v okolico pravokotno na ploskve. Ustrezno oblikovana razstreliva navidezno sferično eksplodirajo v okoliški prostor, vendar je smer plinov lahko usmerjena v neko specifično smer.. 15.

Usmerjene ali komulativne eksplozije (shaped charge), ki delujejo na principu Munrojevega učinka in se pogosto uporabljajo v vojaški tehnologiji za prebijanje sovražnikovih oklepnikov ali utrdb. Večina protioklepnih raket ali min deluje po tem principu. Običajno imajo take razstrelilne polnitve obliko valja z izdolbenim stožcem na eni od ploskev. To so stožčaststo oblikovana razstreliva. V civilne namene se uporabljajo fleksibilna linearno oblikovana razstreliva, ki imajo obliko dolgih kvadrov z izdolbenim klinom v obliki črke »V« na eni od daljših ploskev. Uporabljajo se pri eksplozivnem rezanju jeklenih konstrukcij. Posledica delovanja tako oblikovanega razstreliva so globoke presekanine materiala, na katerega je delovalo tako eksplozivno telo. Dolžina presekanine je približno enaka kot je dolžina uporabljenega linearno oblikovanega razstreliva. Za povečanje učinka je površina oblikovanega stožca ali klina ojačana s tanko plastjo bakra, aluminija, stekla ali celo keramike. Pri detonaciji se curek plinov usmeri skozi stožec navzven, bistveno se mu poveča hitrost (10.000 m/s – 15.000 m/s). Obloga lijaka se zaradi sil, ki usmerjeno delujejo nanj, z ožjim delom obrne navzven in z visoko hitrostjo nadaljuje pot v obliki tankega razbeljenega curka. Tako oblikovanim razstrelivom se prebojna moč učinkovito poveča. Delovanje takih komulativnih eksplozij je odvisno od stopnje brizantnosti razstreliva (uporabljajo se visoko brizantna razstreliva kot so RDX, oktogen, HMX, itd.) in od pravilnega odmika lijaka od sredstva, na katerega se želi učinkovati. Omenjena razdalja je namreč bistvenega pomena za pravilno formiranje eksplozivnega curka. Kjer je curek zadel oviro, poleg običajnih poškodb najdemo še ozko luknjico, ki običajno prodira zelo globoko skozi še tako trden material. Če pri preiskovanju eksplozije naletimo na take anomalije, lahko sklepamo na uporabo oblikovanega razstreliva. Posledično lahko sklepamo na znanje, naklep in sredstva storilca. Pod pojmom oblikovanega razstreliva lahko razumemo tudi določeno množino razstreliva, ki je v obliki kepe ali polkrogle močno pritisnjen ob določen material. Tu je pomembno da je material o katerem govorimo enoplastna (npr. jeklena) plošča. Ko tako razstrelivo detonira, se po kovinski plošči začnejo širiti udarni valovi stiskanja do robov te plošče. Taki valovi ne oddajo vse energije v okolico, ampak se v obliki odbitih valov začnejo vračati proti centru eksplozije. Te napetosti v plošči povzročajo, da struktura jeklene plošče propade. Običajno se zgodi, da se z veliko hitrostjo odtrga kos jekla na nasprotni strani plošče, kjer je bilo postavljeno razstrelivo. Tak učinek4 je smrtonosen, čeprav plošča fizično ni prebita. 4. Tak učinek se imenuje Hopkinsov oz. HESH (High Explosive Squash Head) učinek. Več o tem glej Klemenčič, 1997: 106.. 16.

Omeniti je treba tudi t. i. eksplozijo z jekleno ploščo5 (angl. platter charge oz. plate charge), ki je preprosta, vendar izredno smrtonosna eksplozivna postavitev. Običajno je to okrogla jeklena plošča, s pritrjenim kosom razstreliva na eni od ploskev. Pri detonaciji razstreliva je ta plošča z veliko hitrostjo izstreljena v smeri stran od eksploziva. Pospešena plošča lahko dosega visoke hitrosti in potuje relativno daleč. Zaradi svoje visoke kinetične energije ima ogromno prebojno moč. Če je plošča iz debelega materiala potem relativno nedeformirana potuje v neki smeri. Namesto take plošče pa se lahko uporabi tudi tanke bakrene diske (ravne, rahlo stožčaste ali konkavne oblike), ki pri eksploziji razstreliva dejansko spremenijo obliko v ozek koničast projektil, ki dosega hitrosti nad 4200 m/s in zlahka uniči marsikateri jekleni oklep.. 3.2 Značilnosti difuznih eksplozij in snovi, ki jih povzročajo V kriminalističnem preiskovanju so difuzne eksplozije najpogostejši tip eksplozij, s katerimi se organi varnosti srečujejo. Pri teh difuznih eksplozijah ni središča eksplozije, ni kraterja, spremembe tlaka so počasnejše kot pri eksploziji bombe, zato tukaj ni drobljenja v prah ali izmeta kovinskih delcev (Modly, 1998: 315). Najpogosteje nastanejo zaradi vžiga gorljivih hlapov, plinov ali prašnih delcev v zraku. Tu gre za vžig gorljive snovi z oksidantom-kisikom v zraku. Gorljive snovi so lahko hlapi organskih topil, iztekanje vnetljivega plina, aerosoli ali droben premogov, žitni, tekstilni, aluminijev, magnezijev ali kak drug vnetljiv prah. Za nastanek take eksplozije je pomembno, da sta gorljiva snov in oksidant v ustreznem oz. idealnem razmerju za učinkovito reakcijo. Koncentracijski interval snovi, ki eksplozivno deluje, izrazimo s spodnjo in zgornjo eksplozivno mejo. Pomembno je, da so delci oz. molekule plina ali hlapov obdane z molekulami kisika v takem razmerju, da se reakcija med delci lahko nadaljuje. Idealne pogoje za nastanek take mešanice običajno povzroči prepih (difuzija) ali ventilacija. Vžig običajno povzroči iskra, ki je posledica statične razelektritve, preklopa elementov električnih naprav ali poškodovane napeljave. Tu gre omeniti še sprožitev z grelnimi telesi kot so pečice, grelci, odprt ogenj, prižgani motorji z notranjim izgorevanjem, kemijske reakcije, ki oddajajo toploto in celo sončna svetloba.. 5. Učinek takega delovanja se imenuje Misznay-Schardinov efekt. Glej Klemenčič, 1997: 108. Takšno eksplozivno napravo so uspešno uporabili nemški teroristi v osemdesetih, ko so z njo umorili predsednika nemške banke. Naprava je bila montirana na kolo parkirano ob avtocesti. Ko so se bančni uradniki pripeljali mimo v svojem blindiranem vozilu je bila naprava sprožena, eksplozija je pospešila jekleni disk v vozilo in ubila žrtev (Thurman, 2006: 23).. 17.

Difuzne eksplozije se največkrat pojavljajo v zaprtih prostorih in v takih pogojih so tudi najbolj nevarne. Glede na značilnost snovi in koncentracijo ustvarjajo tlake, ki so od sedem do osemnajstkrat višji kot običajen zračni tlak. Časovni razpon v katerem take eksplozije delujejo je približno sekundo ali dve, največji tlak pa dosežejo v slabi sekundi. Preko teh podatkov opazimo, da v primerjavi s koncentriranimi eksplozijami difuzne eksplozije trajajo daljši čas in razvijejo mnogo manjše tlake. Take eksplozije ne puščajo kraterja in do razdrobitve neposredne okolice, razen stekla, ne pride. Vendar je treba vedeti, da ta tlak deluje na celotno površino vseh sten in zaradi visokega specifičnega pnevmatskega tlaka povzroča, da se struktura stavbe ali predora podre. Predmeti so ponavadi le razmetani ali prevrnjeni, stene in strehe so poškodovane, okna razdrobljena, opazne pa so tudi poškodbe delovanja sil na vrata. Posledice in spremljajoči učinki takšnih eksplozij so požari v stavbah, ljudje so površinsko ožgani ali podvrženi notranjim poškodbam, okvaram sluha in vdihavanjem ognja. Indici, ki kažejo na difuzno eksplozijo so še prisotnost vnetljivega plina, hlapov ali prahu na prizorišču. Prav tako je treba biti zelo pozoren na poškodovano plinsko napeljavo, poškodbe na visokotlačnih grelnikih vode. Nezanemarljive so tudi izjave prič, ki potrjujejo verzijo, da bi lahko šlo za eksplozijo take vrste. V kategorijo difuznih eksplozij lahko uvrščamo tudi t. i. aerosolne eksplozivne naprave in z njimi povezane termobarne eksplozije. Aerosolne eksplozivne naprave izkoriščajo načelo, da difuzija ali mešanje drobnih delcev gorljive snovi z atmosferskim zrakom povzroča eksplozijo. Naprave, ki povzročajo take eksplozije so sestavljene iz vsebnika, ki je napolnjen z neko gorljivo snovjo (vnetljiv tekoči ali plinasti ogljikovodik, ali droben prah nekaterih kovin) in eno ali dvema eksplozivnima polnjenjema v centru. Pri aktivaciji take naprave prvo eksplozivno polnjenje difuzno razprši gorljivo snov v oblak drobnih delcev-aerosol, ki se pomeša z okoliškim zrakom. Pri določeni nastavljeni zakasnitvi (nekaj milisekund ali celo do nekaj sekund) se sproži še druga eksplozivna polnitev, katere namen je s povečanim tlakom in temperaturo ali samo detonacijo sprožiti gorenje aerosola. Proces prenašanja energije v aerosolu je običajno mnogo hitrejši kot v običajnih difuznih eksplozijah in spominja na proces detonacije. Za take eksplozije pravimo, da delujejo termobarno kar pomeni, da se reakcija vzdržuje in deluje na okolico preko trenutno povišanega tlaka in tlačne fronte, ki jo povzroča visoka temperatura gorenja delcev z zrakom. Takšno gorenje se odvija precej hitreje (tudi nad 3 km/s) in povzroča višji tlak (do 30 barov) kot običajne difuzne eksplozije. Tudi učinek podtlaka, ki nastane takoj za tem ko se nadtlačna fronta umakne v okolico, je bolj poudarjen kot pri koncentriranih eksplozijah (Glej diagram 2). Podtlak ali negativna faza je posledica nenadne ohladitve velike prostornine vročih plinov. Destruktivno delujejo tako v zaprtem kot 18.

odprtem prostoru. Če je prostor omejen, se proces gorenja nekoliko upočasni, vendar ima tako delovanje za posledico zakasnjen učinek delovanja goriva, kar povzroča uničevalne odbojne fronte po prostoru. Tipičen učinek detonacije aerosolnega oblaka je rušenje celih sten, in ne kakor pri ostalih vrstah razstreliv, ko je v bližini centra detonacije domala vse popolnoma uničeno, poškodbe ostalih delov napadenega objekta pa so z oddaljenostjo od centra detonacije vedno manjše (Klemenčič, 1997: 82). Diagram 2: Prikaz razlike poteka mehanizma detonacije med običajno eksplozijo razstreliva in termobarno eksplozijo. Vir: Wildegger-Gaissmaier, 2003: 4 (spletni vir). Naprave, ki povzročajo take eksplozije so načeloma relativno majhne in kompaktne, vendar zaradi svojega mehanizma delovanja povzročajo veliko škodo. V zaprtih prostorih delujejo učinkovito na uničenje strukture stavbe in smrtonosno na ljudi v njej. Dr. WildeggerGaissmaier navaja: Termobarna orožja so optimizirana tako, da proizvedejo učinke visoke temperature in tlaka namesto učinka penetracije oklepa ali fragmentacije (...) ognjena krogla in udarni val lahko potujeta okrog vogalov in dosežeta mesta, ki so nedosegljiva za fragmente bombe (Wildegger-Gaissmaier, 2003: 3, spletni vir).. 19.

Posledice na žrtvah so pogosto močne poškodbe celotnih dihal, intenzivno polomljene kosti in poškodbe tkiv, iztrgane oči, uničeni organi sluha, notranje krvavitve, poškodbe prebavil in ožganine. Deformacije na stavbah so podobne kot pri eksplozijah plina ali prahu, le da je zaradi višjih tlakov in hitrosti nadtlačne fronte (detonacije) smiselno pričakovati močnejše razdejanje. Center eksplozije je verjetno lažje določiti kot pri difuznih eksplozijah plinov ali prahu, saj se lahko najdejo deli eksplozivne naprave in določi smer potovanja udarnega vala.. 4 Učinki eksplozij Učinki eksplozij so predmet zanimanja preiskovalcev in tisto, kar povzroča nastanek materialnih posledic in značilnih sledi na kraju delovanja. Eksplozivni procesi s svojo kinetično energijo, ki jo oddajo v okolico, povzročajo naslednje učinke:. 4.1 Primarni učinki Primarni učinki eksplozij so tiste posledice, ki so neposredno povezane z delovanjem eksplozivne snovi na okolico.. 4.1.1 Brizantni učinek Brizanca (iz francoske besede briser, ki pomeni drobiti) je stopnja hitrosti detonacije posameznih razstreliv. Določena je z višino energije ki nastaja pred detonacijskem valom oziroma nadtlačno fronto. Nadtlačna fronta je ravnina (Chapman-Jougetova ravnina), ki se premika skozi razstrelivo in povzroča eksplozivni razpad eksplozivne snovi. Detonacijski nadtlak je kriterij brizantnosti razstreliva. Prav od detonacijskega nadtlaka je v veliki meri odvisna učinkovitost razstreliva (Klemenčič, 1997: 14). Ko razstrelivo aktiviramo, se delci v trenutku spremenijo v vroče pline, ki zaradi svoje agresivne reakcije povzročajo, da se pred njimi širi udarni val skozi razstrelivo in povzroča nadaljevanje eksplozivnega razpada. Hitrost čelnega dela udarnega vala in njegova energija sta parametra, ki definirata stopnjo brizance. Energija tega vala je odvisna od tlaka, ki pri visoko brizantnih razstrelivih dosega do 500 barov, od temperature, ki lahko presega 5.000 stopinj Celzija in hitrosti, ki presega 9.000 m/s. Od stopnje brizance je torej odvisno kako hitro in koliko energije se bo oddalo na sosednje plasti. Neposredno za udarnim valom je območje kemičnih reakcij formiranja plinastih produktov, za njimi pa val plinov, ki se širijo navzven v okolico.. 20.

Brizantni učinek je v največji meri odvisen od kemijske sestave samega razstreliva, povečati pa se ga da tudi s pripravo, gostoto polnjenja razstreliva, oblikovanjem itn. Od brizance je odvisno kako bo sama eksplozivna naprava in njena bližnja okolica deformirana. Na bombnem prizorišču, na primer, preiskovalci najdejo koščke fragmentirane cevi (cevne bombe), ki so relativno veliki; to predstavlja indic in ne konkretnega dokaza, da je bilo uporabljena eksplozivna snov nižje vrste in ne višje vrste (Thurman, 2006: 14).. 4.1.2 Rušilni učinki tlaka Tlak, ki ga povzroča eksplozija razstreliva, deluje v dveh fazah. Pri detonaciji se najprej pojavi močna fronta pozitivnega tlaka, takoj za njo pa šibkejša fronta negativnega tlaka. Oba učinka imata skupaj približno 10 milisekund dolgo delovanje.  Faza pozitivnega tlaka Pri detonaciji inicialnega ali sekundarnega razstreliva se delci razstreliva v trenutku spremenijo v vroče pline, ki se z visoko hitrostjo in tlakom sferično širijo v okolico. (Glej diagram 3) Pri svojem širjenju udarni val plinov v začetni fazi udari v okoliški zrak, ki se zaradi tega delovanja močno stisne in segreje, tlačna fronta pa se nato širi v okolico. To povzroča da se večji del energije odda in povzroča zračne udarne valove, ki imajo rušilni učinek. Moldy opiše: V zraku udarni val deluje na človeško telo kot trden predmet s široko delujočo površino in to v glavnem na tisto stran telesa, ki je bila obrnjena proti središču eksplozije (Modly, 1998: 324). To lahko vodi do spoznanja iz katere strani je udarni val prispel, kot tudi usmerja preiskavo v smer iskanja nelogičnosti v primeru fingiranja. V neposredni okolici pride tudi do razdrobitve in nastanka značilnega kraterja. S svojim oddaljevanjem od centra eksplozije se udarnemu valu postopoma zmanjšuje energija rušilnega učinka. Strokovnjaki lahko na podlagi poškodb, ki jih povzroča udarni val predvidijo širjenje eksplozije in na podlagi tega določijo mesta, kjer bi se lahko našli sledovi.. 21.

 Faza negativnega tlaka. Takoj za fazo nadtlaka se pojavi faza vsesavanja nazaj proti centru eksplozije. To delovanje je posledica nenadne razširitve plinov z visoko kinetično energijo, ki se z visokim pospeškom širijo navzven. Pospešek povzroča, da se vzpostavi trenuten primanjkljaj plinov v centru eksplozije. Za nekaj milisekund se zgodi, da je tlak manjši kot zunanji zračni tlak. (Glej diagram 3) Vsesavanje povzroča, da se udarni val vrača tudi v obratno smer in poleg poškodb okolice povzroča tudi vračanje zdrobljenega materiala nazaj proti centru eksplozije. Zaradi učinka negativnega tlaka se lahko zgodi, da v neposredni bližini kraterja najdemo uporabne sledi za kriminalistično preiskovanje, lahko pa se zgodi tudi, da med preiskavo najdemo razdrobljeno steklo na obeh straneh okna. Diagram 3: Prikaz tlačnih faz detonacije razstreliva skozi čas. 22.

4.1.3 Učinek fragmentacije Fragmentacija6 je drobljenje trdnih snovi v neposredni okolici eksplozije. Ko snov eksplozivno razpade, je običajno prva prepreka, ki jo mora energija detonacije ali tlaka premostiti prav ohišje eksplozivne polnitve. Zaradi neposrednega stika ohišja z eksplozivnimi procesi je slednje običajno najbolj poškodovano in se zdrobi na majhne koščke-fragmente, ki potujejo z visoko hitrostjo od centra eksplozije navzven v okolico. Prav kinetična energija teh fragmentov, ki imajo ponavadi višjo hitrost kot izstrelek iz puške, povzroča nastanek sledi v obliki prebojev in lukenj različnih velikosti na mestih kjer so se odbili ali zarili v neko snov. Ponavadi delci letijo v ravni črti iz smeri eksplozije, dokler ne trčijo v prepreko ali padejo na tla zaradi sile težnosti. Praviloma velja, da detonacije brizantnih razstreliv povzročajo manjše in bolj deformirane delce z večjo kinetično energijo kot eksplozije šibkejših eksplozivnih snovi. Učinek fragmentacije je pogosto najbolj zaželen dejavnik za nekatere storilce kaznivih dejanj, kot so, na primer, teroristi ali morilci. Za povečanje smrtonosnega učinka fragmentacije se nemalokrat zgodi, da svoje eksplozivne naprave opremijo z velikim številom dodatnih delcev (šrapnelov), ki bi lahko postali uničujoči projektili. To so lahko žeblji, matice, vijaki, kroglični ležaji, stekleni delci in še marsikaj. Take naprave so izredno učinkovite zoper ljudi in povzročajo hude poškodbe in nemalokrat tudi smrt. V zaprtih prostorih povzročajo poškodbe na imetju in včasih lahko zanetijo požar na krajih, ki so precej oddaljeni od centra eksplozije.. 4.1.4 Toplotni učinek Kot je že opisano, eksplozivne snovi pri aktivaciji povzročajo nenadna povišanja temperature7 v svoji neposredni okolici in trenuten val vročih plinov, katerih temperature segajo tudi do nekaj tisoč stopinj Celzija. Visoki tlaki, vroči plini in razbeljeni delci lahko povzročijo, da se vnetljive snovi v bližini eksplozije vžgejo, kar pomeni, da je preiskovanje zaradi sekundarnega učinka požara oteženo. Toplotni učinek visoko brizantnih razstreliv je načeloma. 6. Učbenik Practical bomb scene investigation navaja, da učinek fragmentacije velja le za drobljenje in pospeševanje delcev same eksplozivne naprave in materiala, ki je v neposredni bližini, v okolico. Če so taki napravi namenoma dodani elementi, ki pri eksploziji sredstva dodatno povzročajo telesne poškodbe in materialno škodo, jih stroka imenuje šrapneli (Thurman, 2006: 158). 7 Temperatura eksplozije je najvišja temperatura, do katere so segreti plinasti produkti eksplozije eksplozivne snovi (Klemenčič, 1997: 14).. 23.

višji od razstreliv nizke hitrosti detonacije, vendar je kratkotrajnejši. Čas toplotnega učinka je najdaljši pri eksplozijah streliv, pirotehničnih zmesi in difuznih eksplozijah.. 4.2 Sekundarni učinki eksplozij Sekundarni učinki so tisti, ki jih eksplozije povzročajo posredno. To pomeni, da so posledica odboja ali prehajanja udarnega vala skozi snovi različnih gostot. Tudi požar zaradi toplotnega učinka spada v to kategorijo.. 4.2.1 Odboj rušilnega vala Če je eksplozivna snov detonirana v okolju, kjer se tlačni fronti plinov, ki potuje skozi prostor uspe zaleteti v prepreko, ki se zaradi energije tlačnega vala ne deformira, se običajno odbije v določeni smeri. Tudi, če je eksplozija na prostem, ponavadi tako prepreko predstavljajo tla. Nek del energije se sicer porabi za neposredno razdrobitev tal in nastanek kraterja, večina pa se odbije v nasprotni smeri. Podobno velja za reflektorni odboj od drugih stabilnih objektov v določenem prostoru delovanja tlačne fronte. V tem primeru govorimo o osredotočenju vala v neko smer. Tako osredotočenje ima lahko za posledico rušilne učinke v drugih smereh kot ostala tlačna fronta. Pri preiskovanju je treba upoštevati tudi to možnost. Pri oblikovanju tlačnega vala okoli nepokretnega predmeta lahko nastane tudi manjše področje zavetja. Ta pojav imenujemo zaslon. V območju zaslona lahko nepričakovano najdemo predmete, ki niso poškodovani, saj jih je uničevalna fronta zaobšla: ti predmeti imajo vlogo smernih vektorjev in nakazujejo iz katere smeri je ognjeni val prišel. Kartiranje teh različnih vektorjev in merjenje intenzitete njihovih ožganin skupaj z njihovim položajem, predstavlja karto tlačne fronte gibanja eksplozije in njeno intenziteto toplote (Noon, 1995: 191).. 4.2.2 Zemeljski in vodni sunek Prenos udarnega vala eksplozije se lahko širi tudi preko drugih medijev, kot sta, na primer, zemlja ali voda. Upoštevati je treba dejstvo, da se udarni val bolj učinkovito širi skozi snov večje gostote. Rušilni val skozi zemljo ali vodo načeloma deluje samo v smeri pozitivnega tlaka, prenos energije pa je mnogo bolj učinkovit kot pri prehodu skozi zrak in je odvisen od stanja in gostote zemlje.To zgoščeno delovanje ima za posledico deformacijo infrastrukture pod zemljo; cevi se zvijajo in pokajo, temelji stavb se lahko poškodujejo in objekt se lahko podre.. 24.

Poznavanje delovanja sunka, povzročenega z eksplozijo skozi vodo je pomembno za razumevanje nastanka poškodb in iskanja sledi. Voda, ki je izpostavljena detonaciji in nenadnim pospeškom, se obnaša anomalno. Zaradi dejstva, da je voda nestisljiva, se energija udarnega vala podvodne eksplozije širi mnogo bolj učinkovito kot skozi zrak ali zemljo. To pomeni, da škoda, ki jo povzroči podvodna detonacija, deluje uničevalno na daljše razdalje in tudi širi se hitreje in dlje. Voda tvori dober medij tudi za odboj ali usmeritev tlačne fronte. V zbiralnikih različnih oblik jo uporabljajo tudi za delno usmeritev energije eksplozije.. 4.2.3 Požar kot posledica eksplozije Zaradi toplotnega učinka eksplozije, se lahko zgodi, da eksplozija vname vnetljive snovi. Vnetljive snovi se lahko sprostijo tudi zaradi rušilnega učinka ali fragmentacije, ki povzroči njihovo iztekanje in se kasneje vžgejo. Tudi porušitev dela stavbe lahko povzroči, da se take snovi znajdejo v bližini centra eksplozije. Vse to otežuje preiskovanje, saj se s konkretnim ogledom prične šele, ko gasilci in zdravstveno osebje opravijo svoje delo.. 5 Sredstva za proženje eksplozivov in prožilni mehanizmi 5.1 Sredstva za proženje eksplozivnih snovi Proženje (iniciacija) glavnega razstreliva (ali kakšne druge eksplozivne snovi) je izvedena s sredstvom proženja oz. iniciatorjem. Izraz iniciacija tukaj pomeni spraviti eksplozivno snov v stanje deflagracije ali detonacije (Suceska, 1995: 3). Za učinkovito delovanje eksplozivnih snovi in uspešno delovanje eksplozivne naprave, se uporablja širok spekter sredstev proženja. Storilci običajno uporabljajo kupljene elemente za proženje svojih naprav, četudi so eksplozivno napravo v celoti zdelali sami. Sredstva proženja, ki jih uradno in legalno izdelujejo podjetja so v svojem delovanju varna in učinkovita. Storilci jih običajno kupijo na črnem trgu ali pa so ukradena iz skladišč podjetij, ki se ukvarjajo z razstreljevanjem. Pri preiskovanju se lahko najde sledove sredstev za proženje, ki lahko pomagajo pri identifikaciji in delovanju naprave ali celo pri oženju kroga osumljencev. Na kraju kaznivega dejanja se običajno najdejo delci enega ali več sredstev proženja, lahko se najde kombinacija različnih sredstev ali pa je že samo sredstvo nevarna eksplozivna naprava, ki jo sproži vžigalni mehanizem.. 25.

5.1.1 Vžigalne in detonatorske vrvice Vžigalne vrvice, ki jih imenujemo tudi varovalke ali počasi goreče vrvice (PGV), so najstarejši način, ki se uporablja za proženje smodnikov, pirotehničnih zmesi ali nekaterih občutljivih (primarnih) razstreliv. Klemenčič uporablja definicijo: Počasi goreča vrvica je namenjena aktiviranju detonatorja, hkrati pa je tudi časovni zakasnilec (z dolžino PGV dokaj točno določamo čas aktiviranja). Poleg osnovne funkcije aktiviranja ima tako še varnostno funkcijo, saj minerju omogoča pravočasen umik z mesta miniranja po njenem vžigu (Klemenčič, 1997: 124). Najpogosteje je to tanka cevka napolnjena s smodnikom ali kako drugo počasi gorečo pirotehnično snovjo. Pomembno je, da ima konstantno in znano hitrost gorenja, in da se uporablja za vžig šibkejših eksplozivnih snovi, za katere sem že omenil, da eksplozivno razpadejo ob povišani temperaturi. Včasih storilci uporabijo le navadno vrvico, povaljano v lepilo in smodnik. Pri preiskovanju je treba biti pozoren na določene snovi, ki bi lahko bile uporabljene za izdelavo take primitivne naprave za proženje. Običajna vžigalna vrvica je sestavljena iz zunanjega vlaknastega ovoja, prevlečenega z zaščitnim ali celo vodoodpornim materialom, ki ima funkcijo varovanja notranje smodniške polnitve in zagotavlja enakomerno gorenje. Po sredini teče t. i. vodeča vrvica oziroma nitka, ki je pomembna pri sami proizvodnji in včasih tudi pri identifikaciji vrvice. Na komercialnih vrvicah so označbe, ki nakazujejo hitrost gorenja. Modly navaja: Počasi goreče vžigalne vrvice se dobro upirajo eksploziji, posebno še deli, ki se ne nahajajo ob eksplozivu in ponavadi ležijo na tleh. Običajno ostanejo raztrgani delci različnih velikosti. Na osnovi ostankov se lahko ugotovi proizvajalca vrvice, preko dolžine vseh ostankov pa približen čas, ki je potekel od prižiganja vrvice do eksplozije (Modly, 1998: 316). Detonacijska vrvica ima prav tako obliko cevke, vendar je napolnjena z razstrelivom, ovoj pa je sestavljen iz bombažne preje, prevlečene s plastmi umetne mase. So različnih debelin in polnitev, običajno so polnjene z visoko brizantnimi razstrelivi kot so PETN, RDX, Oktogen in ostali. Že samo ime nam pove, da vrvica pri vžigu detonira s hitrostjo eksplozije razstreliva, s katerim je polnjena. Lahko se jo prilepi ali nekajkrat ovije okoli razstreliva, ki se ga želi detonirati, ponavadi pa se jo vtakne v razstrelivo, izdolbeno luknjo ojačevalca ali vžigalne. 26.

detonatorske vrvice. Ko detonacijska fronta, ki potuje skozi detonacijsko vrvico doseže glavno razstrelivo, ga detonira. Take vrvice se uporablja za trenuten oz. simultani vžig več eksplozivnih teles na določeni razdalji, običajno pri miniranju. Pomembno je vedeti, da sama detonacijska vrvica lahko rabi kot razstrelivo, ki naj bi opravilo neko delo. Če detonira sveženj ali šop detonacijske vrvice, je učinek izredno potenten. Pri preiskovanju morajo biti preiskovalci pozorni na ostanke ovoja (na prizorišču se jih redko najde) take vrvice, saj barva in napis na ovoju definirata vrsto in polnitev.. 5.1.2 Detonatorji Detonatorji ali vžigalne kapice (kadar gre za neelektrične detonatorje) so sredstva, namenjena za učinkovit vžig razstreliv ali ojačevalcev. Detonatorji so običajno aluminijaste ali bakrene cevke debeline svinčnika in dolžine od 2 do 10 centimetrov. Sami detonatorji se lahko prožijo električno ali neelektrično preko vžigalnih vrvic. Električni detonatorji imajo z ene strani napeljane t. i. žične noge, ki so v bistvu električni vodnik z žarilno nitko, ki je zalit in stisnjen v cevki. Okrog žarilne nitke je nasuto vžigalno razstrelivo, ki je običajno neko primarno razstrelivo, kot je svinčev azid ali živosrebrov fulminat. Električni tok segreje žarilno nitko, ki aktivira občutljivo primarno razstrelivo. Naslednjo plast predstavlja vmesno razstrelivo, ki zagotavlja popoln vžig tretje plasti, ki zapolni največji del detonatorja, to je glavno razstrelivo detonatorja (RDX , PETN,Trotil ...). Eksplozija tega razstreliva nato vžge razstrelivo, ki ga želimo detonirati. Neelektrični detonatorji (vžigalne kapice) so podobne oblike in sestave, vendar imajo namesto električnega vodnika prostor in odprtino, kamor se lahko vtakne in stisne vžigalna vrvica, ki namesto žarilne nitke vžge primarno razstrelivo. Nekateri detonatorji imajo vgrajene zakasnilne elemente, ki povzročijo rahlo zakasnitev med vžigom in samo eksplozijo. Takšne detonatorje uporabljajo v minerstvu. Eksplozija raztrga detonator na majhne koščke in pogosto se jih ne najde, dogaja pa se, da del detonatorja, ki je slabo potisnjen v razstrelivo gleda ven. Na njem lahko ostanejo sledovi orodja, s katerim je bila vrvica pritrjena v detonator (Modly, 1998: 316). Detonatorji so različnih dolžin in moči. Ker imajo nalogo učinkovito detonirati razstrelivo, ki je ponavadi izredno stabilno, morajo zagotoviti močno detonacijo. Zaradi tega jih storilci včasih uporabljajo kot samostojne eksplozivne naprave. Ponavadi so zaradi svoje majhne velikosti in visoke kompaktnosti glavni eksplozivni element pisemskih bomb.. 27.

5.1.3 Ostala sredstva proženja in improvizirane vžigalne naprave Sredstva za prižiganje vžigalne vrvice so pomembni sledovi, ki ostanejo na kraju kaznivega dejanja. Sem uvrščamo vžigalice ali vžigalnike različnih vrst, ki jih lahko storilci po nesreči pustijo za sabo. Taki pripomočki so lahko nosilci DNK materiala, vlaken ali odtisov papilarnih linij. Poleg tega že sama prisotnost takih vžigalnikov kaže na dostopnost storilca do takih naprav ali znanje in izkušnje, ki jih premore. Če se jih zaseže pri preiskavi stanovanja lahko pomenijo pomemben indic. Najbolj priljubljen način, ko gre za uporabo vžigalice, je razcepitev konca vžigalne vrvice in vstavitev glavice neprižgane vžigalice v izpostavljeno črto smodnika (Priročnik FBI, 1996: 45). Naprave za vžiganje same vžigalne vrvice so lahko, na primer, frikcijski vžigalniki. To so cevi podobne naprave z odprtino na eni strani in ročico na drugi. V odprtino se vstavi konec vžigalne vrvice, ročica pa rabi za poteg. Tak vžigalnik se z eno roko prime, z drugo pa se potegne ročica v nasprotno smer. Ročica za sabo potegne žico, ki je vstavljena v cev in prevlečena s sestavino, občutljivo na trenje, ki ob potegu potuje skozi frikcijsko sestavino. Pri tem se v notranjosti cevi zaradi izbruha isker in plamena aktivira vžigalna vrvica. Obstajajo tudi naprave-vžigalniki strelne vrste, ki vsebujejo mehanizem, ki požene udarno iglo v strelno kapico, ki posledično vžge vrvico. Obstajajo tudi petardam podobne vžigalice in prevlečene goreče žice, ki z brizganjem plamena in isker učinkovito prižgejo vžigalno vrvico. Za vžig šibkih razstreliv, smodnikov ali pirotehničnih zmesi se lahko uporablja tudi t. i. električna vžigalna vrvica, ki je precej podobna električnemu detonatorju, le da namesto eksplozivnega polnjenja vsebuje manjšo količino snovi, ki burno zagori in odda temperaturo v eksplozivno zmes. Lahko so zaprti in pri vžigu eksplodirajo, lahko pa imajo odprtino, skozi katero lahko udarijo vroči plini in vžgejo zmes. Smodnike se lahko uspešno aktivira tudi z netilkami, ki so običajno sredstva proženja nabojev strelnega orožja. Netilko se sproži tako, da se nanjo mehansko deluje z udarno iglo. Pri takem proženju se lahko pričakuje, da se na kraju eksplozije najdejo ostanki mehanizma in udarne igle. Najbolj primitivni in improvizirani načini proženja smodnikov predstavljajo žarilne nitke žarnic ali tanke žičke, ki ob priključitvi na električni tok vroče zažarijo in oddajo toploto na eksplozivno zmes. Običajno so prislonjene ali zakopane v smodnik, ki se ob aktiviranju vžge in eksplodira.. 28.

5.2 Prožilni mehanizmi Prožilni mehanizem je sistem, ki preko neke vrste dejavnosti ali ukaza sproži proces aktiviranja eksplozivne snovi in povzroči eksplozijo. Po principu delovanja so lahko mehanski, električni ali pa kombinacija obojega. Poznamo tudi kemične in optične. Način ali t. i. metoda sprožitve pa nam pove kakšna aktivnost okolice, žrtve ali storilca je potrebna, da proces aktiviranja steče. Najpogosteje so načini sprožitve pretečen čas, ki ga je storilec izbral, daljinsko radijsko proženje, dotik, pritisk, nagib ali odpiranje eksplozivne naprave. Nekatere naprave so lahko nastavljene tako, da jih sprožijo svetloba, zvok, magnetizem, sprememba temperature, radiacija ali višinske spremembe. Tudi mobilni telefoni8 predstavljajo zanimivo in pomembno metodo sprožitve, saj oddajajo radijske signale, običajno en mobilni telefon uporablja le določena oseba-potencialna žrtev in lahko se ga aktivira praktično iz kateregakoli konca sveta.  Električni prožilni mehanizmi so elektronske naprave, ki so programirane ali zaznajo določeno aktivnost. Bistveno za take naprave je, da ne morejo delovati brez izvora električne energije. Izvor je običajno baterija ali električna napeljava, lahko pa so pasivne in električni tok inducirajo preko oddajnika magnetnega valovanja.  Mehanski prožilni mehanizmi so običajno preprostejši in za delovanje ne potrebujejo električnega toka. To so običajno ure ali kaki drugi ne-električni merilniki časa. Lahko so razne mehanske pasti, ki vsebujejo vzmeti ali peresa in se sprožijo ob pritisku, tresenju ali odpiranju. Redko so sestavljeni tako, da jih je mogoče programirati za kakšno drugo metodo sprožitve. Vseeno pa za vžig oz. aktivacijo eksplozivne snovi potrebujejo izvor neke vrste energije. Tak izvor so ponavadi baterije, akumulatorji ali kar ročno gnani viri enosmernega toka. Sledovi mehanizma proženja eksplozivne naprave so pomemben materialni dokaz. Ob uspešni rekonstrukciji take naprave lahko veliko izvemo o storilcu. Kompleksnost naprave, izdelava in način uporabe lahko izkušenemu preiskovalcu namignejo na znanja, ki so potrebna za sestavo take naprave. Tudi kje so bile komponente kupljene, kdo jih izdeluje in njihova dostopnost lahko bistveno ožita krog osumljencev. O sledeh prožilnih mehanizmov bom govoril v poglavju, ki je namenjeno preiskovanju eksplozij.. 8. V bombnih napadih na vlake v Madridu, 11. marca 2004 je bilo z uporabo mobilnih telefonov sproženih 10 eksplozij, ki so terjale 191 življenj, okoli 1.800 ljudi pa je bilo ranjenih (Thurman, 2006: xi).. 29.

6 Ukrepi nadzornih institucij in metodika kriminalističnega preiskovanja eksplozij V tem poglavju bodo opisani kriminalistično-tehnični postopki in metodološke značilnosti preiskovanja eksplozij. Po vrstnem redu bodo opisane dejavnosti od prvega obvestila o podtaknjeni eksplozivni napravi do zavarovanja sledi na kraju kaznivega dejanja in sklepanju na storilca. V veliki večini primerov, ko se preiskuje posledice namerno povzročene eksplozije, gre za improvizirano eksplozivno sredstvo oz. tako imenovani IED (angl. Improvised Explosive Device). Ko bom govoril o eksplozivni napravi, pomeni, da gre za improvizirano sestavljeno ali pa kupljeno (vojaško) eksplozivno sredstvo. Ker se lahko zgodi, da eksplozivna naprava ni eksplodirala in teoretično ne moremo govoriti o posledicah eksplozij, bom v nadaljevanju, ko bom splošno opisoval kraj ali preiskovanje dogodka, uporabljal besedno zvezo bombni incident ali kar kaznivo dejanje. Izraz policist, kriminalist ali preiskovalec v nadaljevanju velja za oba spola.. 6.1 Prejetje ovadbe in varnostni ukrepi pred ogledom kaznivega dejanja Ovadba o podtaknjeni eksplozivni napravi ali sama prijava eksplozije je običajno podana na policijo ali operativno komunikacijski center. Ukrepi, ki sledijo, imajo popolnoma reaktiven značaj. To pomeni, da so vsi ukrepi, ki jih varnostni organi izvajajo, le odgovor na že storjeno kaznivo dejanje: Ko je zagrožen ali dejansko izveden bombni napad prijavljen, se podogodkovna preiskava začne kot reakcija na incident (Ostenburg in Ward, 2000: 590). Predkazenski postopek in aktivnosti varnostnih organov se začnejo takoj ko operativnokomunikacijski center (v nadaljevanju OKC), ki sprejme obvestilo o dogodku, ki kaže znake kaznivega dejanja, in o tem obvesti pristojne službe. OKC obvesti policiste, ki so odposlani na kraj dejanja, da opravijo nujne naloge, in policijsko postajo. Poleg tega se vzporedno obvesti tudi druge organe, katerih prisotnost na kraju je pomembna za potek preiskave. O vseh prvih uradnih ugotovitvah s kraja dejanja policisti takoj obveščajo OKC, ta pa obvešča naprej pravosodne organe, kriminaliste, Ministrstvo za notranje zadeve, Inštitut za sodno medicino, reševalce, gasilce itd. (Žerjav, 1994: 60).. 30.

Bistvenega pomena je torej hiter, kvaliteten in kredibilen pretok podatkov med OKC-jem in različnimi službami in strokovnimi izvajalci.. 6.2 Naloge policije na kraju kaznivega dejanja Na kraj kaznivega dejanja običajno najprej pridejo ali napotijo policiste. Uradna oseba, ki je prva prišla na kraj dejanja, mora vse pomembne ugotovitve sporočiti operativnokomunikacijskem centru. Ta bo odločil, ali je treba obvestiti pristojnega preiskovalnega sodnika, državnega tožilca ali policiste za zatiranje kriminalitete, da pridejo na pomoč (Žerjav, 1994: 64). Ko policisti prispejo na kraj incidenta se morajo ravnati po pravilu ekspeditivnosti, ki zapoveduje: Prvo najprej! To v grobem pomeni, da policisti in drugi preiskocvalci najprej poskrbijo za prioritetne in neodložljive ukrepe9 na kraju. Prvi ukrepi na kraju dejanja so ponavadi reševanje življenja in nudenje prve pomoči ponesrečencem, ob upoštevanju načela samozaščite10. Preiskovalci, ki prvi prispejo na kraj bombnega incidenta se morajo ravnati po nekem osnovnem vrstnem redu vzpostavitve varnosti in nadzora (Security and control): . Priprava in določitev varnostnega območja;. . Preprečitev dostopa nepooblaščenim osebam, kot so mediji in opazovalci, v varnostno območje;. . Zagotoviti dostop reševalnim vozilom na varne in pomembne točke;. . Pričeti z dokumentiranjem, takoj ko je to mogoče, z vsemi sredstvi, ki so na voljo (zapiski, identifikacija prič, fotografiranje in snemanje prisotnih civilnih oseb itn) (Technical working group for bombing scene investigation, 2000: 18, spletni vir).. Ob upoštevanju predpisov zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol) in zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) najprej poskrbijo za vzpostavitev varnosti, obveščanje pristojnih organov in pomoč. Naloge, ki jih policisti izvršujejo v skladu z zakonodajo so: . Zavarovanje življenja in premoženja ljudi;. . Nudenje prve pomoči;. 9. Thurman navaja, da je prvi ukrep policista na prizorišču načeloma ocena tega prizorišča: Vse njegove ali njene aktivnosti so podlaga te ocene, ki mora biti izvedena hitro, toda temeljito, da se določijo nadaljevalni ukrepi, če že sploh kateri (Thurman, 2006: 177). 10 Več o varnosti in samozaščiti policistov na kraju dejanja glej Gardner in Ross, 2004: 61.. 31.

. Zavarovanje kraja kaznivega dejanja in preprečevanje hujših posledic;. . Odkrivanje in zavarovanje sledi kaznivega dejanja;. . Izsleditve storilca kaznivega dejanja;. . Zbiranje obvestil o kaznivem dejanju;. . Preprečevanje dostopa itd.. Bistveno je, da policisti čim hitreje pridejo na kraj dejanja in začnejo s svojim delom, pri tem pa jim OKC na terenu nudi vso potrebno pomoč, ki je na voljo. Hiter prihod na kraj dejanja ni le pomemben zaradi izvajanja nujnih ukrepov ampak tudi zaradi večje verjetnosti prijetja storilca na samem kraju dejanja. Nekateri storilci se lahko namreč zadržujejo v bližnji okolici in opazujejo posledice svojega početja, ali pa jim ni uspelo pobegniti iz kraja. Ožgana oblačila, vidne poškodbe, pretirana raztresenost ali pretirano veselje, lahko kažejo na storilca, ki se mu ni uspelo umakniti. Zavarovanje kraja dejanja in vzdrževanje integritete prizorišča spadata med pomembnejše naloge policista na terenu. Policisti, ki prvi pridejo na teren, kriminalistično ne obdelujejo prizorišča zločina; to počnejo kriminalistični tehniki in preiskovalci. Ne glede na to pa policisti, ki so na terenu prvi, pripravijo pogoje za uspešno preiskavo kraja dejanja z vzpostavitvijo nadzora nad tem, kar je na splošno kaotična situacija (Gardner in Ross, 2004: 59). Vendar se v nekaterih primerih lahko zgodi, da so policisti, ki pridejo prvi na kraj eksplozije, prisiljeni spremeniti kraj dejanja zaradi izvajanja nekaterih ukrepov, ki so pomembnejši od nedotakljivosti prizorišča preden se ga v celoti preišče in dokumentira. Taki primeri so:  Pomoč poškodovancu: reševanje človeškega življenja ima prednost pred procesnimi opravili, ki jih izvaja policija ali kriminalistična služba. Ko gre za človeško življenje se morajo temu podrediti vsi drugi ukrepi (Žerjav, 1994: 66). To pomeni, da je nudenje prve pomoči in ukrepi medicinskega osebja pomembnejši od morebitne kontaminacije kraja dejanja. Če policistu uspe stabilizirati poškodovanca pred prihodom reševalnega vozila, je priporočljivo evidentirati nekatere pomembne spremembe, ki so se opravile na kraju in vzeti izjavo. Pomembno je tudi dokumentirati položaj poškodovanca in telesne poškodbe. Zavaruje se predmete v neposredni okolici in dokumentira poškodbe oblačil.. 32.

 Spreminjanje kraja dejanja, če so ogrožena življenja ali premoženje: Policisti se morajo prav tako zavedati, da so posledice eksplozije lahko tudi iztekanje nevarnih tekočin ali izpusti plinov, iztrgane električne napeljave, vedeti morajo, da je struktura objektov lahko poškodovana in tako nevarna ali celo, da je v bližini še kaka (sekundarna)11 eksplozivna naprava. Od njihove profesionalne ocene in zavarovanja kraja so odvisni zdravje in življenja ljudi. Poleg tega pa odgovorno delo policista tudi zmanjša možnost kontaminacije in uničenja materialnih dokazov na kraju eksplozije. Če je le mogoče, se poskuša ohraniti in zavarovati tiste sledi, ki jih je mogoče rešiti, ne da bi se s tem oviralo delo tistih, ki rešujejo življenja in premoženje. Treba je biti pozoren na posamezne podrobnosti in okoliščine, ki so pomembne za kazenski postopek.  Spreminjanje kraja dejanja zaradi možnosti kontaminacije12 sledi: vremenske okoliščine, panika ljudi, požar kot posledica eksplozije in ostali nepredvidljivi dejavniki lahko uničijo pomembne materialne sledi, ki so pomembne pri preiskavi. Policistova naloga je, da po svojih najboljših močeh zavaruje te sledi pred ogrožujočimi dejavniki ob prizadevanju, da jih s svojimi dejanji sam ne kontaminira ali uniči. Pogosto je tako zavarovanje improvizirano, kar zahteva izredno previdnost in prisebnost policista. Ko policisti zaključijo z osnovnimi opravili na kraju dejanja, se lahko zgodi, da jim ostane nekaj časa, preden na kraj bombnega incidenta prispejo kriminalisti. V tem času je zaželeno, da uskladijo izjave očividcev in si naredijo določene zapiske o poteku svojega dela. Pripravijo se na izmenjavo podatkov s preiskovalci, ki so na poti in ustvarijo pogoje za predajo prizorišča13.. 6.3 Načrtovanje in koordinacija preiskovalnih aktivnosti Bombni incident je v večini primerov področje zmede in kaosa. Poleg vseh posledic, ki jih eksplozija povzroča v družbenem in materialnem okolju, na ta kraj pristopa še precej 11. Sekundarne naprave so bile postavljene v okolici bombnega napada na ginekološko kliniko v Atlanti leta 1996. Tudi prej omenjene bombne napade na železnico v Madridu leta 2004 lahko umestimo v kategorijo nevarnosti sekundarnih eksplozivnih sredstev. Glede tega je soroden tudi primer napada na podzemno železnico v Londonu leta 2005, ko je v kratkem času odjeknilo več eksplozij. Vir: Thurman, 2006: 181. 12 Glede ostalih nepredvidljivih možnosti kontaminacije sledov in spreminjanja kraja dejanja glej Thurman, 2006: 192 in Dvoršek, 2003: 317 do 318. 13 Več o predaji prizorišča glej Gardner in Ross, 2004: 71.. 33.

pripadnikov varnostnih služb, subjektov različnih agencij in strokovnjakov, ki morajo delovati usklajeno in učinkovito. Po vzpostavitvi varnosti in nadzora na kraju incidenta se začne faza organiziranja ukrepov pridobivanja podatkov s prizorišča. Formalno organiziranje opravlja vodja tima, ki vzpostavi komandno mesto oz. center, v katerem se izvajajo funkcije koordiniranja in obdelava podatkov s terena. Vsaka oseba, material in oprema, ki vstopa na prizorišče in vsak dokazni material s kraja dejanja potuje skozi komandno mesto, da se zagotovi popolna dokumentacija dogodkov, ki zaokrožuje proces zbiranja sledi (Thurman, 2006: 188). Pri tem velja, da se določi le en pas oziroma pot, po kateri prehaja osebje in material. Smiselna postavitev komandnega centra je na robu zunanjega območja preiskave. Običajno velja, da preiskovanje centra eksplozije lahko počaka, kar pa se ne bi dalo trditi za očividce in ostale prisotne civilne osebe na kraju, ki lahko posredujejo pomembne podatke. Identifikacijo in pogovor s pričami ponavadi opravijo policisti ali pa se za te naloge določi del ustrezno usposobljene kriminalistične ekipe: včasih priče oblikujejo svoja mnenja in zaključke o tem kaj se je zgodilo (...) spretno zaslišanje očividcev lahko včasih izlušči dejstva, ki jih je opazovalec dojel iz svojih osebnih predvidevanj (Noon, R., 1995, Stran 5). Z organizacijskega vidika se ta skupina imenuje ekipa zunanje preiskave, njene naloge pa so pridobiti čim več preiskovalnih podatkov s kraja. Te naloge so predvsem opraviti pogovore z navzočimi, izprašati upravitelje zgradb, pridobiti arhitekturno dokumentacijo in podatke o napeljavi. Poleg tega izdelajo fotografsko in video dokumentacijo, vzamejo vzorce14 z osumljencev in zapišejo podatke in ugotovitve. Skupino preiskovalcev, ki preiskuje center eksplozije in njegovo okolico, se imenuje ekipa notranje preiskave. Med notranjo in zunanjo skupino in ostalimi varnostnimi službami na kraju morajo potekati ukrepi obdelave pridobljenih podatkov, saj se lahko zgodi, da se na kraju ugotovijo nekatera dejstva, ki pripomorejo k usmeritvi preiskave. Ustrezna organiziranost, informiranje in usklajevanje dela preprečujeta neučinkovito podvajanje nalog in zvišujeta preiskovalno uspešnost. Načrtovanje preiskave prizorišča predstavlja skupek korakov, ki si sledijo v določenem zaporedju in zagotavljajo učinkovito in varno preiskovalno dejavnost. Ker si vsa prizorišča 14. Vzorci so v tem primeru predvsem vsi možni nosilci sledov eksplozivne snovi, kot so, na primer, deli oblačil, ali površine dlani in prstov s katerih se vzamejo brisi. Smiselna je tudi uporaba Smiths-ovega sistema Ionscan. Ta analizna naprava lahko zazna pikogramske sledove nekaterih razstreliv kot so, na primer: RDX, TNT, HMX, PETN itd. Rezultat prisotnosti je znan v osmih sekundah. V slovenskem okolju preiskovalci ne uporabljajo tovrstnih priprav, ampak se raje zanašajo na metodo vzorčenja z brisom in uporabo posebnih sesalcev s katerimi se posesa vsebina osumljenčevih žepov, oblačila in prtljažne prostore vozil. V laboratoriju se nato izvaja analiza vzorcev in prisotnost delcev eksplozivne snovi (Golja, 2009: ustni vir).. 34.

eksplozij še zdaleč niso enaka, se varnostni in preiskovalni organi z vsakim novim primerom soočajo s situacijo, ki zahteva svojstveno organiziranje in načrtovanje. Posledice bombnih incidentov so si redko podobne, upoštevati pa je treba tudi raznolikosti v preiskovanju koncentriranih in difuznih eksplozij. Ne glede na to pa obstajajo nekatere splošne faze, po katerih se organi varnosti lahko orientirajo. Priročnik FBI jih je razdelil na naslednje splošne korake:  Približajte se prizorišču;  Zavarujte in zaščitite;  Preliminarni obhod;  Opis prizorišča;  Fotografiranje prizorišča;  Skicirajte prizorišče;  Ocena prikritih prstnih odtisov;  Ocena materialnih dokazov;  Podrobna preiskava;  Zbiranje, beleženje in ohranjanje dokazov;  Dokončni obhod, s katerim naj bi zagotovili, da so bili pogoji na prizorišču zločina čimbolj natančno dokumentirani;  Predaja prizorišča zločina (Priročnik FBI, 1996: 11 do 12).. 6.4 Vloga bombnega tehnika Bombni tehniki so izurjeni strokovnjaki na področju demontiranja in onesposabljanja eksplozivnih teles. Če gre za kaznivo dejanje v zvezi z eksplozivnimi telesi, ta naloga pripada bombnim tehnikom z oddelka za protibombno zaščito (oddelek B) specialne enote generalne policijske uprave. Osnovna naloga bombnega tehnika je zagotovljanje varnosti na kraju bombnega incidenta, osnovno vodilo pa je zavarovanje življenja ljudi, torej ustrezno zavarovanje kraja dejanja, vendar šele v fazi, ko policisti zavarujejo okolico. Ko so pogoji za vstop na prizorišče izpolnjeni s strani policije, se predstavniki protibombne zaščite lotijo protibombnega pregleda kraja eksplozije in/ali deaktiviranja same neeksplodirane naprave (Pogačar, K., ustni vir).. 35.