Razgovor z otrokom v postopku preiskovanja kaznivih dejanj : diplomsko delo univerzitetnega študija

DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA Razgovor z otrokom v postopku preiskovanja kaznivih dejanj. Marec, 2013. Ana Vrečko Mentor: red. prof. dr. Peter Umek.

Zahvala Iskreno se zahvaljujem svojemu mentorju dr. Petru Umeku, za mentorstvo in usmerjanje pri izdelavi diplomske naloge. Zahvala gre tudi ravnateljici vrtca Anice Černejeve Celje in vsem ostalim, ki so pripomogli k izvedbi mojega projekta..

Kazalo. 1. Uvod .......................................................................................... 9. 2. Metodološki okvir .......................................................................... 11. 3. 2.1. Opredelitev problema ............................................................... 11. 2.2. Namen in cilj diplomskega dela .................................................... 11. 2.3. Metode raziskovanja ................................................................. 12. 2.4. Opredelitev domnev ................................................................. 12. Spomin in sugestibilnost otrok ........................................................... 13 3.1. 3.1.1. Problemi, povezani s priklicem spomina .................................... 16. 3.1.2. Spomin za ponavljajoče dogodke in scenaristični spomin ................. 17. 3.1.3. Stres, travma in spomin ........................................................ 18. 3.2 4. Sugestibilnost otrok .................................................................. 19. Značilnosti otrok glede na razvojno obdobje .......................................... 24 4.1. Zgodnje otroštvo ..................................................................... 24. 4.1.1. Spoznavni razvoj v zgodnjem otroštvu ....................................... 24. 4.1.2. Razvoj govora v zgodnjem otroštvu .......................................... 28. 4.1.3. Razvoj otroške risbe ............................................................ 29. 4.2. 5. Otrokov spomin ....................................................................... 14. Srednje in pozno otroštvo ........................................................... 30. 4.2.1. Spoznavni razvoj ................................................................ 30. 4.2.2. Govorni razvoj ................................................................... 31. Dejavniki, ki vplivajo na sposobnosti in omejitve otrok ............................. 32 5.1. Domišljija .............................................................................. 32. 5.2. Sporazumevalna zmožnost .......................................................... 32. 5.3. Spomin ................................................................................. 34. 5.4. Sugestibilnost ......................................................................... 34 3.

6. 5.5. Usmerjevalna vprašanja in neposredne sugestije................................ 35. 5.6. Ponavljanje vprašanj................................................................. 36. 5.7. Ton intervjuja......................................................................... 37. 5.8. Avtoritativni preiskovalec ........................................................... 37. 5.9. Uvajanje stereotipov................................................................. 37. 5.10. Vpliv vrstnikov ........................................................................ 37. 5.11. Uporaba anatomskih lutk ............................................................ 38. Tehnike spraševanja otrok ............................................................... 39 6.1. Zaželena vprašanja................................................................... 39. 6.2. Manj zaželena vprašanja ............................................................ 41. 6.3. Najmanj zaželena vprašanja ........................................................ 43. 6.3.1. Zavajajoča vprašanja ........................................................... 43. 6.3.2. Prisila in sugestivna vprašanja ................................................ 44. 6.4 7. 8. Druge polemike glede spraševanja otrok ......................................... 45. Pomožne metode pri spraševanju otrok ................................................ 48 7.1. Enostavne risbe oseb ................................................................. 50. 7.2. Anatomske risbe ...................................................................... 51. 7.3. Anatomske lutke ...................................................................... 52. 7.4. Praktični nasveti glede uporabe anatomskih lutk in risb ....................... 56. Potek razgovora z otrokom ............................................................... 58 8.1. Uvodni del ............................................................................. 58. 8.1.1. Ocena zmožnosti uporabe jezika in razumevanja pojmov ................ 58. 8.1.2. Definiranje vloge spraševalca ................................................. 59. 8.1.3. Vzpostavljanje odnosa ......................................................... 59. 8.1.4. Uporaba odprtih vprašanj v uvodnem delu .................................. 59. 8.1.5. Definiranje vloge spraševalca ................................................. 60. 8.1.6. Otroku povemo kaj naj pričakuje in mu damo občutek nadzora ......... 60 4.

8.1.7. Obvestiti otroka o opazovalcih in snemanju ................................ 60. 8.1.8. Razvojna ocena.................................................................. 61. 8.1.9. Definiranje otrokove vloge .................................................... 61. 8.2. Postavljanje primernih vprašanj ................................................... 62. 8.2.1. Razgovor s predšolskim otrokom .............................................. 62. 8.3. Uporaba jezika pri razgovoru z otrokom .......................................... 64. 8.4. Za vse otroke velja ................................................................... 65. 8.5. Za otroke, stare šest let in manj ................................................... 66. 8.6. Zaključevanje razgovora ............................................................ 68. 9. Posebnosti pri opravljanju razgovorov z mlajšimi otroki............................. 70 9.1. Priporočila za prakso................................................................. 71. 10. Razgovor z otroki s posebnimi potrebami ........................................... 74. 11. Eksperiment .............................................................................. 76. 11.1. Opredelitev problema ............................................................... 76. 11.2. Metoda ................................................................................. 76. 11.2.1. Vzorec poskusnih oseb.......................................................... 76. 11.2.2. Postopek .......................................................................... 76. 11.2.3. Instrumentarij ................................................................... 77. 11.3. Interpretacija rezultatov ............................................................ 78. 11.3.1. Izbirno in zavajajoče vprašanje ............................................... 78. 11.3.2. Vprašanje tipa da/ne ........................................................... 79. 11.3.3. Sugestivno vprašanje ........................................................... 80. 11.3.4. Odprto vprašanje................................................................ 80. 12. Potrditev domnev in sklepne misli.................................................... 83. 13. Uporabljeni viri .......................................................................... 85. 5.

Kazalo tabel Tabela 1: Ali se risanki reče Zeleni semafor, Rdeča luč ali Varna pot? ................. 78 Tabela 2: Ali znaš povedati koliko je v razredu deklic in koliko dečkov? ............... 79 Tabela 3: Ali lahko opišeš katerega od njih? ................................................ 79 Tabela 4: O vedenju na cesti jim je govorila učiteljica. .................................. 80 Tabela 5: Kdo je Viktor? ........................................................................ 81 Tabela 6: O čem so se pogovarjali učenci in policistka? ................................... 82. 6.

Povzetek Otroci imajo zelo dober spomin. Zelo dobro si zapomnijo stvari, ki se jim zgodijo. Ker so v primeru preiskovanja kaznivih dejanj, to zelo travmatični dogodki, si jih zapomnijo še bolj jasno. Vprašanja, ki jih postavljamo otrokom morajo biti zelo dobro premišljena. Zato smo potrebovali zelo veliko časa, da smo izbrali primerna vprašanja za naš eksperiment. Predvidevali smo, da si bodo otroci stvari zelo dobro zapomnili in da tudi po preteku enega dneva ne bodo pozabili veliko stvari. Izkazalo pa se je, da se, na splošno gledano, velik odstotek otrok ni spomnil odgovorov na določena vprašanja. Zelo pogosto so odgovarjali, da ne vedo, kljub temu, da so bili zelo motivirani za sodelovanje. Razgovor je najboljše začeti z odprtimi vprašanji. Na žalost pa z njimi navadno ne dobimo dovolj podrobnosti, še posebej pri mlajših otrocih. To lahko potrdimo z našim eksperimentom, v katerem so otroci na odprti vprašanji dajali zelo kratke odgovore. Čeprav se moramo v praksi izogibati sugestivnim vprašanjem, smo v eksperimentu načrtno postavili dve sugestivni vprašanji, ki sta otroke zelo zavedli. Na eno ni nihče odgovoril pravilno, na vprašanje, ki je bilo postavljeno zavajajoče, pa sta samo dva otroka od petnajstih odgovorila pravilno. Iz našega eksperimenta je razvidno, da starost ni dober pokazatelj kompetentnosti otrok. Otroci v eksperimentu so bili večinoma na pragu vstopa v osnovno šolo. Torej smo, glede na njihovo starost, pričakovali večje spominske zmožnosti. Dejstvo pa je, da se otroci zelo razlikujejo med seboj. Pri nekaterih potekajo spoznavni, kognitivni in govorni razvoj hitreje, kot pri drugih. Vsakega otroka moramo torej obravnavati kot indivuduum in prilagoditi intervju njegovim zmožnostim.. Ključne besede: otroci, priče, sugestibilnost, spomin, informativni pogovor. 7.

Summary - Interviewing children in criminal investigation Children recall different events in their lives very well. They have very good memory, especially for traumatic events. We have to be careful when choosing questions. That is why it was very challenging for us to form appropriate questions for our interview. We asumed that the children are going to remember very well what happened and that they will not forget a lot of thnigs in a period of one day. But as it turned out, a lot of children did not remember the answers to our questions. Their answers were frequently: »I do not know.« even though their motivation was high. It is best to start an interview with open-ended questions. Unfortunately this type of questions does not elict enough information. Especially when talking to younger children. We draw the same conclusions with children in our experiment. We chose two suggestive questions for our experiment despite the fact that it is advised to avoid this type of questions. We found out that children had a lot of trouble with this two questions. They all answered wrong to one question, and only two out of fifteen, gave correct answer to a leading question. We can conclude by saying that age is not the right indicator of competence. Children in our experiment were just on the verge of going to school and that is why we predicted they will recall more details. But the fact is that there are many differences in children's development. And that is why we must treat every child as an individual and adjust the interview according to their capability.. Key words: children, witnesses, suggestibility, memory, investigative interview. 8.

1 Uvod Problematika spraševanja otrok je, predvsem v tujini, zelo raziskana. Ogromno študij je opravljenih na to temo, ki pa prinašajo zelo različne rezultate. Zato smo se odločili, da izvedemo eksperiment tudi sami, kar v vrtcu, z najbolj ranljivo populacijo – predšolskimi otroki. To je populacija, ki si stvari že zelo dobro zapomni, težje pa je od njih pridobiti točne informacije. Razlogov za to je več in v nadaljevanju vam bomo poskušali predstaviti najpomembnejše. Na drugi strani pa so preiskovalci. Osebe, od katerih je odvisno ali bo otrok povedal resnico ali ne in ali bo povedal vse, česar se spomni ali pa bo zgolj površno odgovarjal na vprašanja. Pred preiskovalci je zelo težka naloga. Otroka ne poznajo. Če so se dobro pripravili na intervju, so predhodno zbrali nekaj informacij o njem. To je začetek, vsekakor pa si lahko najboljše mnenje ustvarijo, ko otroka spoznajo. In šele takrat morajo svoje prijeme in vprašanja prilagoditi situaciji in otroku ter jih sproti spreminjati čez celoten razgovor. Otroci so si med seboj zelo različni. Ne da se jih preprosto popredalčkati glede na starost. Nekateri določene stvari usvojijo prej, drugi kasneje. Zato potrebujemo izkušene preiskovalce, ki bodo znali od otroka pridobiti čim več informacij in katerih cilj bo izvedeti resnico in ne zgolj potrditi svoje domneve. Treba je poznati otrokov spoznavni in govorni razvoj, da vemo, kaj lahko pričakujemo od njega. Vedeti moramo dosti o spominu in sugestibilnosti otrok. To sta prvi dve temi, ki vam ju bomo predstavili. Za lažjo izvedbo intervjuja moramo poznati dejavnike, ki vplivajo na sposobnosti in omejitve otrok. Treba jih je upoštevati in znati z njimi manipulirati do te mere, da dobimo od otrok čim bolj točne informacije. Težko je reči, da se bomo nekaterim tipom vprašanj preprosto izognili. Seveda se je treba izogibati sugestivnim in usmerjevalnim vprašanjem ter prisili. Včasih pa se vseeno zgodi, da je že del vprašanja postavljen tako, da ga nekateri raziskovalci interpretirajo kot sugestivnega. Temu se ni mogoče popolnoma izogniti. Prebrali si boste lahko tudi nekaj o pomožnih metodah, pri spraševanju otrok. To je spet področje, kjer se zelo razhajajo mnenja raziskovalcev. Zato bomo poskušali povzeti obe plati in razložiti pozitivne in negativne strani uporabe posameznih metod. Ogledali si bomo, kako poteka razgovor z otrokom in kakšne so posebnosti, ki jih velja upoštevati pri razgovoru z mlajšim otrokom. 9.

Dotaknili se bomo še problematike otrok s posebnimi potrebami, ki se nam vsekakor zdi omembe vredna. Ti otroci so danes vse pogosteje integrirani v šole in vrtce, zato z lahkoto naletimo nanje. Razgovor z njimi zna biti zelo zapleten, saj predstavljajo najbolj ranljivo populacijo med otroki. Zlorabe otrok s posebnimi potrebami se dogajajo še pogosteje, ker se le ti težje branijo. Navadno so tudi bolj odvisni od ljudi v njihovem okolju in zato lažja tarča. Kljub vsemu pa so sposobni posredovati pomembne informacije, če jim le damo možnost in dela z njimi zelo izkušen preiskovalec.. 10.

2 Metodološki okvir. 2.1 Opredelitev problema V zadnjem času se zelo veliko govori in tudi vedno več raziskav je narejenih na temo otrok, ki so priče kaznivih dejanj. Eden izmed razlogov je prav ta, da so v vedno večjem porastu razkritja kaznivih dejanj, v katera so vpleteni otroci, na primer zlorabe otrok. Prav pri zlorabah otrok pa so otroci glavne in po navadi tudi edine priče, zato je njihovo pričanje ključno za obsodbo. (Ainsworth, 1998). Otroci si sicer lahko zapomnijo stvari, ki so jih izkusili, povezava med njihovo starostjo in spominom pa je zelo kompleksna. Na kvaliteto informacij, ki jih lahko dobimo od otrok, vpliva več različnih faktorjev. Pridobivanje ključnih informacij od otrok zahteva natančne preiskovalne postopke in tudi poznavanje otrokovih zmožnosti in nagnjenj. (Lamb, Hershkowitz, Orbach in Esplin 2008). V svoji diplomski nalogi bomo podrobneje predstavili temo spraševanja otrok pri preiskovanju kaznivih dejanj. Pri tem se bomo osredotočili predvsem na mlajše, in sicer predšolske otroke. Otroci so lahko, kot priče kaznivih dejanj, skoraj enakovredni odraslim, če jih sprašujejo izkušeni preiskovalci. Če pa so preiskovalci preveč usmerjeni v svojo verzijo dogodkov, lahko otroci hitro podležejo njihovim sugestijam in tako postanejo zelo nezanesljive priče.. 2.2 Namen in cilj diplomskega dela Namen diplomskega dela je predstaviti otroke kot priče kaznivih dejanj. Pisali bomo o njihovih omejitvah pri sporazumevanju, njihovi sugestibilnosti in o načinih spraševanja, ki preiskovalce pripeljejo do najbolj točnih informacij. Cilj diplomskega dela pa je preveriti ugotovitve, ki smo jih zasledili v literaturi, tudi v praksi. Zato smo se napotili v vrtec, kjer smo izvedli empirični del diplomske naloge. Otrokom smo predvajali posnetek in jih potem o tem spraševali.. 11.

2.3 Metode raziskovanja V teoretičnem delu diplomske naloge smo uporabili deskriptivno metodo z analizo domače in tuje literature. V okviru empiričnega dela pa smo izvedli eksperiment, s katerim smo poskušali preveriti, če ugotovitve v uporabljeni literaturi zares držijo. Skupini otrok v vrtcu smo predvajali kratek posnetek in jim nato postavili nekaj vprašanj.. 2.4 Opredelitev domnev Hipoteza 1 Mlajši otroci si zelo dobro zapomnijo podrobnosti dogodkov.. Hipoteza 2 Če postavimo otroku jasna navodila, nam bo povedal, ko ne bo vedel odgovora na določeno vprašanje.. Hipoteza 3 Uporaba sugestije pri mlajših otrocih privede do nepravilnih odgovorov.. Hipoteza 4 Če si preiskovalci že prej postavijo svojo verzijo resnice, lahko s pravilno postavljenimi vprašanji pripravijo otroke do tega, da jim to verzijo potrdijo.. 12.

3 Spomin in sugestibilnost otrok K raziskovanju točnosti otrokovih spominov in nezanesljivosti njihovih odzivov med spraševanjem so raziskovalce pritegnile množične obtožbe spolnih zlorab v vrtcih, v 80-ih in zgodnjih 90-ih letih. Izkazalo se je, da so v teh primerih preiskovalci otrokom postavljali sugestivna vprašanja, jih zavajali s podrobnostmi, ki jih niso izvedeli od otrok, namigovali so pričakovane odgovore in kar naprej postavljali ena in ista vprašanja in s tem zbujali dvom v otrokove izjave. Takšnih primerov je bilo veliko, med bolj znanimi pa je primer Kelly Michaels, ki je bila obtožena spolnih zlorab otrok v vrtcu Wee Care v New Jerseyju. Drug tak primer so obtožbe s strani otrok, glede lastnikov in delavcev v vrtcu Little Rascals v Edtonu, North Carolina. Nekateri od teh otrok so razkrili kaj se jim je zgodilo šele po desetih mesecih »terapije«. Potem je tukaj še primer družinskih članov družine McMartin, ki so bili obtoženi zlorab stotine otrok v obdobju desetih let. Spraševalci in psihoterapevti so potrdili, da so bila otrokom postavljena sugestivna vprašanja. Ko niso dobili želenega odgovora, so kar naprej postavljali ista vprašanja. (Lamb, et al., 2008) Raziskovanje omenjenih primerov je pritegnilo pozornost k problematičnim tehnikam preiskovanja, kot so ponavljajoča in sugestivna vprašanja, namigovanje na spraševalčev visok položaj, pritisk vrstnikov, obljubljanje nagrad in grožnje, prošnje otrokom, da si predstavljajo, da se je nekaj zgodilo. Raziskave kažejo, da če izpostavimo predšolske otroke zgoraj omenjenim tehnikam, bodo v 95 %, do tretjega razgovora, izpovedali neresnične dogodke. Na otroke je tudi lažje vplivati s sugestijami, če sami niso sodelovali v dogodku, če so ga samo opazovali. Raziskave Garvena in ostalih kažejo, da če uporabljamo več sugestivnih tehnik samo štiri in pol minute, otroci priznajo neresnične stvari v 60 %, medtem ko pri uporabi samo ene sugestivne tehnike samo v 17 %. (Lamb et al., 2008) Otroci so občutljivi na status in znanje spraševalca in lahko zato odgovarjajo skladno s sugestijami. Včasih ne razumejo namena spraševalčevih izjav, predvidevajo, da spraševalec ve več od njih ali pa preprosto želijo sodelovati. (Lamb et al., 2008) Otroci se lahko uprejo zavajajočim vprašanjem in povedo točno in smiselno zgodbo, če: (Lamb et al., 2008) •. spraševalec zadovoljivo obrazloži otrokom svojo vlogo, jih spodbuja, da ga popravijo in da če ne vedo odgovora na vprašanje, to tudi povedo,. 13.

•. se izogiba prošnjam, da si otrok nekaj predstavlja ali se pretvarja, da se je zgodilo,. •. se izogiba prisili,. •. ne ponavlja zavajajočih vprašanj in. •. poskrbi, da se otroci osredotočijo na osrednje stvari dogodkov, o katerih pripovedujejo.. 3.1 Otrokov spomin Otroci zaznavajo, si zapomnijo in poročajo stvari drugače kot odrasli. Naloga spraševalca je, da pridobi informacije, brez da vpliva na otrokov spomin in na način poročanja. (Bourg et al., 1999) Spomin je način kako pretekli dogodki vplivajo na prihodnost. (Faller, 2007) Kompetentna priča bi lahko bil otrok, ki zna opisati, kdo je sodeloval pri nekem dogodku, kje se je to zgodilo, kaj vse je bilo tam in kaj se je zgodilo. (Faller, 2007) Pri spraševanju otrok je treba biti pazljiv, ko jih sprašujemo kdaj se je nekaj zgodilo, koliko časa je trajalo in kolikokrat se je ponovilo. Anne Graffam Walker predlaga, da se pri kdaj osredotočimo na dogodke, ki se odvijajo čez dan, npr. zajtrk ali kaj je takrat po televiziji. (Faller, 2007) Po Ornsteinu in Hademu (2002) poteka pomnjenje v štirih korakih: (Faller, 2007) •. vse ne pride v spomin,. •. stvari, ki pridejo v spomin, so lahko različno močne,. •. informacije v spominu se spreminjajo čez čas,. •. priklic informacij ni popoln.. Spomin sestoji iz treh osnovnih procesov: zaznavanje, shranjevanje informacij in priklic. Vsi trije procesi so pogojeni s starostjo. Sugestibilnost se nanaša na verjetnost spremembe spominov ali poročanja osebe zaradi izpostavljenosti pristranskim vplivom, kot so zavajajoča vprašanja, netočne informacije ali prisila s strani spraševalca. (Bourg et al., 1999) Otroci zaznavajo manj vidikov kompleksnih dogodkov kot odrasli. Prav tako so manj sposobni zaznati čustva in namene vpletenih. Ravno zaradi tega pa mlajši otroci slabše odgovarjajo na vprašanja »zakaj«. (Bourg et al., 1999). 14.

Shranjevanje spominov se izboljša z leti. Otroci pozabljajo več kot odrasli in mlajši kot so, hitreje pozabljajo. Takoj po dogodku pa so napake odraslih in otrok v poročanju podobne (manj kot 10 %). (Bourg et al., 1999) Kljub nasprotjem, se strokovnjaki, ki raziskujejo spomin, strinjajo v naslednjem: (Faller, 2007) •. Vsak otrok ima lahko točne spomine. Goodman s sodelavci je ugotovila, da si lahko tudi zelo majhni otroci zapomnijo velike količine točnih informacij o izrazitih dogodkih, ki so jih osebno izkusili. O teh dogodkih lahko podajo organizirano in skladno pripoved. Robyn Fivush in sodelavci so dokazali, da lahko otroci, stari komaj tri leta, ohranijo točne spomine tudi več kot sedem let. •. Strategije spraševanja, ki zavajajo otroke. Zelo majhne in tudi starejše otroke zlahka zavedejo vprašanja, ki vsebujejo podrobnosti oziroma dogodke, ki so se jim zgodili kdaj drugič. Celo otroci, stari od devet do dvanajst let, lahko podležejo sugestijam, če so te sugestije bolj verjetne, kot je na primer, da se otrok izgubi v nakupovalnem središču. To pa ne velja za manj verjetne sugestije. •. Razlike povezane s starostjo. Starejši otroci so uspešnejši pri spremljanju izvora svojih spominov in se bolj upirajo sugestijam in zavajajočim vprašanjem. V glavnem pozabijo manj, zapomnijo si več podrobnosti in uporabljajo drugačne načine priklica informacij. Za otroke in odrasle pa velja, da si bolje zapomnijo osrednje dogodke, kot pa obrobne podrobnosti. Tudi odrasli lahko podležejo sugestijam v določenih okoliščinah. Otroci skušajo odgovoriti na vprašanja tudi, če ne vedo odgovora. To se zgodi, ker se že zgodaj v otroštvu naučijo, da sodelovanje v pogovoru pomeni, odgovarjati na vprašanja. Če spraševalec skozi vprašanja nakaže otroku, da se je nekaj zgodilo oziroma se ni zgodilo na nek način, bo to verjetno bolj vplivalo na mlajše otroke. Otroci so tudi bolj sugestibilni, če jih sprašujejo odrasli, kot če jih sprašujejo otroci. •. Odkritja povezana s predšolskimi otroki. Zaradi naslednjih treh značilnosti predšolski otroci lažje podležejo sugestivnim vprašanjem, kot starejši otroci oziroma odrasli: -. Odgovarjanje na odprta vprašanja je zanje dosti težje, kot prepoznava ali zaprta vprašanja. Manj napak naredijo pri odprtih vprašanjih, povedo pa tudi manj podrobnosti. 15.

-. Mlajši otroci so zelo popustljivi do trditev odraslih in jih hitro sprejmejo.. -. Mlajši otroci hitreje pomešajo tisto, kar jim je nekdo povedal, s tem kar so v resnici izkusili.. Spremljanje izvora informacij se pri otrocih zelo izboljša med tretjim in petim letom. Petletnike je tudi težje pretentati pri zaprtih vprašanjih tipa da/ne. •. Napake povezane z zmotljivostjo glede vira informacij. Ceci in sodelavci so v raziskavi spraševali otroke o dogodkih, ki so se jim zares zgodili in dveh izmišljenih dogodkih. Zadnji razgovor so opravili deset tednov za prvim. Ugotovili so, da se otroci resničnih dogodkov v glavnem skoraj vedno spominjajo točno, z majhnimi odstopanji iz tedna v teden. Izmišljenih dogodkov se je spominjalo 34 % otrok že med prvim razgovorom, odstotek pa ni narasel vse do sedmega tedna. Ugotovili so, da je na predšolske otroke lažje vplivati glede pozitivnih, kot pa glede negativnih dogodkov (npr. priškrniti si prst v mišjelovki). •. Verjetnost dogodka. Pezdek in sodelavci so ugotovili, da otroci lažje verjamejo, da so se jim zgodile bolj verjetne stvari, kot pa manj verjetne. Tudi poznavanje dogodkov vpliva na spomin. Če so otrokom znane stvari, ki bi se jim naj zgodile, lažje verjamejo, da so se jim res zgodile.. Bruck in Melnyk trdita, da je znanstveno dokazano, da se ne da vnaprej določiti kateri otroci bodo predstavljali večje tveganje za sugestivna vprašanja. (Faller, 2007) Več kot otroci vedo o določeni temi, bolj se upirajo sugestijam. Pomembno pa je tudi okolje, kjer otroke sprašujejo. Če jih sprašujejo v stresnem okolju, kot je na primer na sodišču, se bodo spomnili manj in bodo bolj sugestibilni kot otroci, ki jih sprašujejo v domačem okolju. (Faller, 2007). 3.1.1 Problemi, povezani s priklicem spomina. Otroci, stari dve ali tri leta shranjujejo informacije v neverbalni spominski obliki. To pojasni zakaj lahko otroci zaupajo zlorabo med npr. kopanjem, petnajst minut kasneje, ko so že popolnoma oblečeni, pa ne. (Bourg et al., 1999) Bolj izčrpen kot je spomin, lažje ga je priklicati. Spomini odraslih vsebujejo informacije glede časa, kraja, oseb, dogodkov, čustev in vrstnega reda dogodkov. Veliko teh sestavin pa manjka v spominih mlajših otrok (še posebej čustva, čas in 16.

vrstni red). Na začetku vsebujejo spomini le osebe in dogodke, kasneje, okrog petega do sedmega leta pa še ostale omenjene informacije. Vse informacije so prisotne šele nekje v najstniških letih. Manj informacij kot vsebuje spomin, težje ga je priklicati. (Bourg et al., 1999) Otroci imajo bolj omejene izkušnje kot odrasli. Problemi s priklicem spominov so pri otrocih prisotni, ker so otroci manj sposobni uporabljati strategije za iskanje in popoln priklic spominov. Odrasli so to sposobni narediti spontano, otroci pa lahko pri priklicu potrebujejo pomoč spraševalca. Sprejemljivi načini pomoči so usmerjevalna vprašanja, nezavajajoče iztočnice in navodila za iskanje in popoln priklic spominov. (Bourg et al., 1999). Odprta vprašanja vsebujejo manj namigov kot sugestivna vprašanja, ki jih vsebujejo zelo veliko. Pomembno je, da vemo, da lahko otroci točno prikličejo spomin in ga nato netočno poročajo. Že zelo majhni otroci (štiri ali pet let) pa imajo zelo dober spomin za ponavljajoče dogodke. Otroci, stari pet let in pol, lahko poročajo ponavljajoče dogodke na ravni, primerljivi odraslim. Predvsem pri mlajših otrocih je skriptni spomin lažje priklicati z odprtimi vprašanji, kot pa spomin o posameznih dogodkih. V primerih, ko otrok zaupa zlorabo, ki se je dogajala več časa, je najprej priporočljivo vprašati na splošno kje in kdaj se je dogajalo, potem pa spraševati po dogodkih, ki so odstopali od običajnega (glede na čas, kraj, dogodek sam). Pomembno je vedeti, da nekateri mlajši otroci tudi s pomočjo spraševalca niso sposobni opisati odstopanja od skriptnega spomina. (Bourg et al., 1999). 3.1.2 Spomin za ponavljajoče dogodke in scenaristični spomin. Otroci in odrasli imajo probleme pri spominjanju dogodkov, ki se pogosto ponavljajo, če se morajo spomniti podrobnosti enega od teh dogodkov. Kljub temu pa ti spomini manj podležejo sugestijam. (Faller, 2007) Skriptni spomin je pomemben predvsem v primerih ponavljajočih zlorab, ki so se dogajale na različnih mestih. Potem, ko otrok pove preiskovalcem kaj se je dogajalo, je priporočljivo, da ga vprašajo, če se je to zgodilo enkrat ali večkrat. Odsvetuje se, da sprašujejo kolikokrat se je zgodilo, ker tudi večina odraslih ne more točno povedati, kolikokrat se je zgodila neka stvar, ki se večkrat ponavlja. Otroci bi lahko poskušali ustreči spraševalcu in bi ugibali, kolikokrat se je to zgodilo. (Faller, 2007) 17.

Če otrok pove, da se je zgodilo večkrat, ga lahko spraševalec vpraša po podrobnostih določenega dogodka. Sprva ga lahko vpraša o dogodku, ki je bil drugačen od ostalih. Lahko ga vpraša tudi o zadnjem dogodku, o prvem ali pa o tistem, ki se ga otrok najbolj spominja. (Faller, 2007) Raziskave kažejo, da mora biti preiskovalec topel in nevtralen skozi cel razgovor, tudi takrat, ko dajejo otroci nenavadne izjave. (Faller, 2007). 3.1.3 Stres, travma in spomin. Meritt, Ornstein in Spicker so opravili raziskavo z otroki, ki so prestali medicinsko preiskavo. Ugotovili so, da se otroci, stari od tri in pol do sedem let, zelo dobro spominjajo takoj po dogodku, tudi po šestih tednih malo pozabljajo in med njihovimi odgovori ni opaziti starostnih razlik. (Faller, 2007) Goodman, Quas, Batterman-Faunce, Riddelsberger in Kuhn pa so opravili raziskavo s 46 otroki, starimi od tri do deset let, ki so prestali isto preiskavo kot otroci v zgoraj omenjeni raziskavi. Ugotovili so, da so se mlajši otroci, stari tri ali štiri leta, spominjali manj in tudi naredili več napak, kot starejši otroci. Otroci, katerih matere niso simpatizirale in niso nudile opore otrokom po preiskavah, so dajali bolj netočne odgovore med prostim priklicem in so dajali več napačnih odgovorov na sugestivna vprašanja. Bolj točne odgovore so dajali otroci, ki jih ni bilo sram in so bili ponosni nase. Otroci, ki so izražali žalost po preiskavi pa so bili točni pri prostem priklicu, pri direktnih vprašanjih pa so delali napake. (Faller, 2007) Druge raziskave kažejo, da se otroci (in odrasli) bolje spominjajo osrednjih delov dogodka, ko je situacija zmerno stresna, kot pa v nestresnih situacijah. Nekateri raziskovalci pa pravijo, da stres oslabi spomin. (Faller, 2007) Drugače je s pretiranim stresom in silno travmo, ki vključuje teror, nemoč, strah, grozo. Takšni dogodki bolj oslabijo kot izboljšajo spomin. (Faller, 2007) Če postane razgovor zelo travmatičen za otroka, ga je bolje prekiniti in nadaljevati kasneje, v določenih primerih šele po psihološki ali psihiatrični oceni in morebitnem zdravljenju. (Faller, 2007). 18.

3.2 Sugestibilnost otrok Raziskovalci uporabljajo najmanj tri definicije, ko govorijo o sugestibilnosti otrok: (Faller, 2007) •. Najožja definicija pravi, da je sugestibilnost stopnja do katere kasnejši dogodki vplivajo na spomin nekega dogodka.. •. Širša definicija sugestibilnosti je zelo podobna, samo da razširi časovni okvir, v smislu, da sugestibilnost vpliva na pomnjenje, shranjevanje in priklic podatkov iz spomina. S to definicijo se sugestibilnost začne z dogodkom samim, ne pa s prvim vprašanjem, ki ga nekdo postavi glede tega dogodka.. •. Najširša definicija pa pravi, da je sugestibilnost stopnja, do katere lahko zunanji in notranji dejavniki vplivajo na pomnjenje, shranjevanje, priklic in poročanje informacij. Ta definicija poudarja, da lahko dajejo ljudje lažne izjave, čeprav vedo, da so neresnične.. Ena izmed definicij sugestibilnosti je tudi, da je definirana glede na stopnjo, do katere se spreminjajo izjave posameznika od prvotnih, zaradi naknadno pridobljenih informacij. (Lepore, 1991) Pri otrocih je včasih zelo težko ugotoviti, če poročajo o nečem kar so zaznali ali pa se zgolj strinjajo z odraslimi (spraševalci), ki za njih predstavljajo avtoriteto. (Faller, 2007) Sugestibilnost otrok je pomembna tudi z vidika pričanja na sodiščih. Tam otrokom zelo pogosto postavljajo sugestivna vprašanja. (Lepore, 1991) Veliko otrok se na spraševanje odziva tako, da ne rečejo ničesar ali pa se izogibajo podrobnostim o tem, kar se jim je dogajalo. (Faller, 2007) Za predšolske otroke velja, da se bolje spominjajo temeljnih vidikov čustveno pomembnih dogodkov in dogodkov, ki so jih izkusili sami, kot pa rutinskih opravil, opazovanih dogodkov in obrobnih zadev v vseh dogodkih. (Faller, 2007) Raziskave glede prakse na področju razgovorov z otroki kažejo, da celo zelo izkušeni spraševalci uporabljajo premalo odprtih vprašanj, ki spodbujajo pri otrocih prosti priklic, kar pripomore k natančnejšim odgovorom. Namesto tega pa se še vedno zatekajo k zaprtim vprašanjem, ki ponujajo izbiro med možnostmi in se nanašajo na prepoznavo. (Faller, 2007). 19.

Glede sugestibilnosti otrok velja, da tudi na zelo zavajajoča vprašanja lahko nekateri odgovorijo točno. Če želimo ugotoviti ali je sugestija vplivala na odgovore otrok, moramo poiskati posebne izvore napak. Ne smemo preprosto sklepati, da ker so otroci majhni, so sugestije vplivale na njihove odgovore. Spraševalci morajo biti pozorni na znake sugestibilnosti (npr. otrok vedno odgovarja na vprašanja pritrdilno) in morajo biti pripravljeni, da v primeru dvoma, preoblikujejo vprašanje. Na sugestibilnost vplivajo: (Bourg et al., 1999) •. Jasnost/jakost spomina - otroci hitreje pozabljajo kot odrasli in so zato bolj dovzetni za sugestije. V primeru, da je spomin zelo močen, je manj verjetno, da bo oseba sprejela interpretacijo dogodkov druge osebe. Tudi pri otrocih velja, da če jim damo napačne informacije takoj po dogodku, ko se ga še zelo dobro spominjajo, je manj verjetno, da bodo sprejeli sugestijo. Sčasoma pa postanejo otroci bolj dovzetni za sugestije in naredijo več napak pri priklicu informacij iz spomina.. •. Razumevanje jezika - na pripovedovanje otrok močno vplivajo njihove jezikovne sposobnosti. Komunikacija med otrokom in spraševalcem je oslabljena, če otrok ne razume vprašanja, če otrok ne more oblikovati odgovora na vprašanje in če spraševalec ne razume otrokovega odgovora. Velikokrat se otroci spominjajo dogodkov, spraševalci pa ne znajo postaviti pravilnih namigov oziroma otrokom manjkajo komunikacijske sposobnosti, da bi poročali o spominu na odraslemu razumljiv način.. •. Sposobnost zaznavanja vira informacij - včasih imajo otroci probleme glede razlikovanja med dogodki, ki so jih izkusili in med tistimi, o katerih so poslušali ali sanjali. Predšolski otroci se včasih težko spomnijo kako so pridobili neke informacije. Posledično ne ločijo med dogodki, ki so jih izkusili in tistimi, o katerih so jim pripovedovali. Tovrstni problemi so pri otrocih in odraslih še posebej izraziti, če si oseba zamišlja, da je nekaj počela. Otroci so lahko še posebej v dvomih ali se je nekaj res zgodilo ali so o tem samo sanjali, če se dogodki dogajajo ponoči, ko otrok spi. Spraševalec mora vprašati po izvoru informacij še posebej takrat, ko obstaja dvom glede neprimernih terapevtskih tehnik, mešanju sanj z resničnostjo in dajanju navodil s strani druge osebe. Treba je tudi upoštevati, da je zelo nenavadno za predšolske otroke, da bi sanjali o spolnih aktivnostih, če jim niso bili priča dalj časa, če niso bili udeleženi v njih ali če jim ni kdo natančno pripovedoval kako se dogajajo. 20.

•. Socialni kontekst razgovora - vpliva na otrokove izjave. Otroci imajo predstave o odraslih, ki so zelo pomembne za razgovor. Predvidevajo, da so odrasli iskreni, da postavljajo pomembna vprašanja in da vedo več kot otroci. Naučeni so tudi, da morajo ustreči odraslim, da jih ne smejo izzivati in žaliti. Če odrasli namigne, da ve nekaj o dogodku in je njegovo vedenje drugačno od otrokovega, se bo otrok strinjal z njim, kljub svojemu točnemu spominu. Otroci lahko tudi odgovarjajo na vprašanja, čeprav ne vedo odgovora, ker bi radi naredili dober vtis na odrasle. Zato pa se morajo spraševalci potruditi in pokazati zanimanje za vse otrokove izjave. Pomembno je tudi, da poudarjajo svojo nevednost o dogodku in da poudarijo, da želijo samo izvedeti resnico o tem kar se je zgodilo. Problem nastane, če je prisoten storilec dejanja, še posebej, če je zabičal otroku, da ne sme povedati nič o tem kar se je zgodilo. Zato je zelo pomembno, da je med razgovorom prisoten otrok sam, brez staršev ali sorodnikov.. Za spraševalce so predvsem pomembna naslednja tri vprašanja glede sugestibilnosti otrok: (Bourg et al., 1999) •. S kakšno lahkoto spraševalci izzovejo zmotno pripoved?. Na to temo je bilo opravljenih veliko raziskav. Otroke so izpostavili telesnim preiskavam z dotikanjem genitalij in ostalim dotikanjem ter igricam z varuško, ki so nekatere vsebovale dotikanje, nekatere pa tudi ne. Ko so nato otrokom postavili odprta vprašanja in jim dali možnost, da dogodke prikažejo na lutki, so ugotovili nič odstotkov izmišljenih prijav o zlorabah. Ko pa so otroke spraševali z uporabo sugestivnih vprašanj, se je odstotek izmišljenih prijav gibal med 0 % in 10 %. Mlajši otroci (štiri ali pet let) in otroci, ki so zgolj opazovali dogajanje, so napravili več lažnih prijav kot ostali. Stephen Ceci in sodelavci trdijo, da otroci redko lažejo o dotikanju, če jim postavimo samo eno sugestivno vprašanje v enem intervjuju. •. V kakšnem obsegu lahko ostali vplivajo na otroka, da pove izmišljeno zgodbo?. V zelo pristranskem razgovoru nekateri otroci povejo izmišljeno zgodbo. Pristranski razgovori so tisti, v katerih spraševalec napelje otroka k izjavam, ki potrjujejo njegove hipoteze. Po navadi pristranski razgovori vsebujejo enega ali več naslednjih sestavnih delov: postavljanje več sugestivnih vprašanj, dajanje prisilnih izjav, žaljive ali slabšalne izjave o osumljencu in podpiranje otroka samo takrat, ko prizna zlorabo. Poleg sugestivnih vprašanj pa poznamo še dva mehanizma za vplivanje na otrokove 21.

izjave. Prvi obsega ponavljajoče dajanje pristranskih informacij pred in po dogodku (npr. Sam je neroden, to je bilo narobe, on ne bi smel narediti tega). Drugi pa vključuje ponavljajoča neposredna in sugestivna vprašanja po dogodku. Lepore in Sesco sta opravila raziskavo z otroki, starimi od štiri do šest let. Otroci so se igrali z moškim po imenu Dale. Kasneje, ko so nekateri otroci pripovedovali kaj se je zgodilo s tem moškim, je spraševalec njihove izjave povzemal v negativni luči, npr.: »Dale ne bi smel narediti tega. To je slabo.« 33 % teh otrok je nato dajalo izmišljene obtožbe glede Dalea. •. Lahko spraševalci zaznajo vpliv pristranskosti, dajanja navodil s strani druge osebe ali izmišljenih pripovedi?. Veliko raziskav je bilo opravljenih tudi glede dajanja navodil otroku s strani staršev. Poole in Lindsay sta opravila raziskavo, v kateri so starši otrokom brali zgodbo, ki je vsebovala resnične in neresnične informacije o otrokovi predhodni interakciji z »Mr. Sciencem.« V prvotnem razgovoru so bile izjave otrok zelo točne, postale pa so zelo netočne za tem, ko so starši otrokom posredovali neresnične informacije. 41 % otrok je naredilo napako pri prostem priklicu, 53 % otrok je po krivem obtožilo Mr. Scienca, da jim je dal nekaj ogabnega v usta, 88 % pa jih je med postavljanjem sugestivnih vprašanj zmotno poročalo o vsaj enem dogodku.. V situacijah, ko se izjave otrok bistveno spremenijo in obstaja sum dajanja navodil s strani družine, je na koncu razgovora smiselno postaviti vprašanja glede vzroka neskladnosti. Na primer: »Danes si mi povedal ... Si kdaj komu drugemu povedal, da se je zgodilo drugače?«. Otroka lahko tudi vprašamo, če mu je kdo povedal drugačno verzijo dogodkov ali če ga je prosil, da laže o nečem. Pomembno pa je vedeti, da so manjše neskladnosti normalne v primerih, ko z otroki, še posebej z mlajšimi, več različnih ljudi opravi več razgovorov. To pa zato, ker se s tem spreminja način spraševanja, različne so tudi okoliščine, ki lahko izzovejo različne spomine ali različne vidike istega spomina. (Bourg et al., 1999). Raziskovalci se strinjajo, da tudi mlajši otroci lahko podajo točne informacije o osrednjih zadevah dogodkov, ki so jih doživeli, še posebej negativnih, če jih pravilno sprašujemo. Pravilno spraševanje vključuje spraševalčev odnos kot tudi ustreznost vprašanj. Otroci pogosto verjamejo, da odrasli že poznajo odgovore na vprašanja, ki jim jih postavljajo. Če niso vprašanja postavljena pazljivo in nevtralno, lahko otroci nanje 22.

odgovarjajo tako, kot mislijo, da pričakuje spraševalec. Najlažje se je izogniti vnašanju svojih občutkov v otrokove izjave tako, da je spraševalec tiho in posluša, ko mu otrok pripoveduje, da ostane odprtih misli in se izogiba predsodkom glede primera. (Faller, 2007). 23.

4 Značilnosti otrok glede na razvojno obdobje Posameznike delimo glede na njihove skupne značilnosti na osem razvojnih obdobij. Ta delitev je približna in še posebej v odraslosti ni ostro kronološko zamejena. Kljub razmeroma velikim individualnim variacijam, ima vsako obdobje svoje specifične značilnosti. Te so na primer tempo razvoja, stopnja izraženosti posamezne značilnosti, raven učinkovitosti pri opravljanju določene dejavnosti. (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009) Glede na to, da je cilj naše diplomske naloge podrobneje predstaviti najmlajše otroke, se bomo osredotočili na otroke, ki spadajo v razvojno obdobje zgodnjega otroštva, t.j. starosti od treh do šestih let.. 4.1 Zgodnje otroštvo V naslednjih podpoglavjih bomo podrobneje spoznali značilnosti, vezane na obdobje zgodnjega otroštva, to je od tretjega do šestega leta. V to obdobje spadajo otroci, ki so bili vključeni v eksperiment, predstavljen v empiričnem delu naloge. Zato je to obdobje za naše raziskovanje najbolj pomembno.. 4.1.1 Spoznavni razvoj v zgodnjem otroštvu. Otrok, star od tri do šest let, je na predoperativni stopnji mišljenja. Skladno s Piagetovo spoznavno teorijo je to druga razvojna stopnja, za katero je značilno simbolno mišljenje. To se kaže v odloženem posnemanju, simbolni igri (npr. metla otroku simbolizira konja, otrok kopa dojenčka v vodi, ki je ni), v likovnem izražanju, pri katerem imajo narisani simboli določen pomen (npr. narisane krožne oblike predstavljajo otroka in muco) in v rabi govora. Sposobnost rabe simbolov posamezniku omogoča bolj fleksibilno mišljenje. (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009) Piagetova teorija pravi, da ima predoperativno mišljenje več omejitev, in sicer egocentrizem, animizem, centriranje in ireverzibilnost mišljenja, osredotočanje na stanje in ne spremembo, nezmožnost razlikovanja med zunanjostjo oz. videzom in 24.

realnostjo. Egocentričen je otrok, ki ne more ugotoviti, da lahko druge osebe isto stvar vidijo ali razumejo drugače kot on. (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009) Piaget navaja, za ponazoritev, naslednji dialog med otrokom in odraslim: (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009) Odrasla oseba: Ali imaš kakšnega brata ali sestro? Otrok: Ja, brata. Odrasla oseba: Kako mu je ime? Otrok: Til. Odrasla oseba: Ali ima Til brata? Otrok: Ne.. Piagetovi kritiki so uporabili zelo enostavne naloge in ugotavljali, da že predšolski otroci lahko presežejo zgolj egocentrično razmišljanje. Celo dve leti stari otroci so pravilno rešili nalogo, pri kateri so jim pokazali igračo avto, na katerem je bila na eni strani narisana muca, na drugi pa pes. Povedati so morali kaj vidijo oni in kaj vidi raziskovalec. (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009). Piaget opisuje tudi nezmožnost razlikovanja med subjektivnim in objektivnim, kot eno od značilnosti otrokovega mišljenja na predoperativni stopnji. Ta značilnost se kaže v specifičnih oblikah razumevanja sveta, kot sta animizem in artificializem. Animizem je značilnost mišljenja, ko otrok značilnosti živega pripisuje neživim stvarem in predmetom. Artificializem pa je način mišljenja, pri katerem otrok razlaga različne naravne pojave, kot rezultat človekove dejavnosti. (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009). Raziskovalci so v kritikah Piagetove opredelitve egocentrizma posebej poudarili empatijo, to je otrokovo sposobnost, da razume čustva, misli drugih ljudi. Borke je ugotovil, da se že otroci, stari od treh do štirih let, zavedajo čustev drugih ljudi in lahko zavzamejo njihovo perspektivo. (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009). Za mišljenje na predoperativni stopnji je značilno, da zmore otrok razmišljati le o enem vidiku problema. To značilnost je Piaget imenoval centriranje mišljenja. Preizkušal jo je z nalogami del - celota. Otrokom je pokazal škatlo z osemnajstimi rjavimi in dvema belima kroglicama. Vse so bile lesene. Otroke je nato vprašal ali je več rjavih ali lesenih kroglic. Otroci na predoperativni stopnji so odgovorili, da je več 25.

rjavih, saj niso zmogli hkrati osedotočiti svojega mišljenja na celoto in oba dela. (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009) Piaget je za ocenjevanje razvojne stopnje mišljenja pri otrocih pogosto uporabljal naloge. ohranjanja. količine.. Miselno. ohranjanje. količine. pomeni. sposobnost. razumevanja, da dve količini nečesa ostaneta enaki, če nobeni od njiju ničesar ne dodamo ali odvzamemo. Predšolski otroci ne zmorejo usvojiti načel ohranjanja, ker je njihovo mišljenje osredotočeno le na en vidik problema in usmerjeno le na trenutno stanje, ne pa na dogodke, ki so se zgodili prej. (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009). Z razvojem se spreminjata kakovost pojmov in način, kako otroci oblikujejo posamezne pojme, odnose med njimi in jih povezujejo v strukture. Razvoj pojmov je v veliki meri odvisen od razvoja miselnih in govornih struktur. (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009) Otroci na predoperativni stopnji ne razumejo, da se število ne spremeni, če drugače razporedimo predmete znotraj skupine. Piaget in sodelavci so najpogosteje preverjali razumevanje ohranitve števila z eksperimentom, imenovanim naloga ohranitve števila. Eksperimentator otroku pokaže dve vrsti žetonov, ki sta enako dolgi in v vsaki je šest žetonov. Ko otrok ugotovi, da je v obeh vrstah enako žetonov, eksperimentator eno vrsto žetonov razpotegne, njihovo število pa ostane enako. Otrok mora ponovno ugotoviti, če je v obeh vrstah enako žetonov. Otroci, stari do šest ali sedem let, so večinoma odgovarjali, da je v daljši vrsti več žetonov. Rezultati raziskav, ki so sledile Piagetovim kažejo, da otroci razumejo pojem ohranitve števila prej kot na prehodu na konkretno operativno mišljenje. Ko so raziskovalci spremenili naloge in jih postavili v kontekst igre, so pojem ohranitve števila razumeli že štirioz. petletni otroci. (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009). Otrokovo razumevanje prostora je na zaznavno-gibalni stopnji egocentrično, kar pomeni, da se dojenček v prostoru orientira glede na svoje telo. V naslednji, predoperativni stopnji mišljenja, uporabljajo otroci zunanje predmete oz. prostorska znamenja kot pomembne referenčne točke za orientacijo v prostoru (npr. levo ob vratih). Stopnjo višje je orientacija s pomočjo zemljevida, ki je vezana na celovito razumevanje prostora in abstraktno mišljenje. (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009) Pojem časa si otrok v zgodnjem otroštvu oblikuje na podlagi časovnega zaporedja in trajanja posameznih dogodkov. Ko so raziskovalci vprašali otroke, kaj je bilo kasneje 26.

- njihov rojstni dan ali novo leto, niso znali pravilno odgovoriti, če sta od dogodkov minila že več kot dva meseca. Otroci prej razumejo dele istega dneva (npr. zjutraj, popoldne), kot dneve v tednu in prej razumejo pojem včeraj, kot pojem jutri. Friedman je v svoji raziskavi ugotovil, da otroci, stari štiri leta, ne razlikujejo dogodkov, ki se bodo zgodili čez nekaj mesecev, od dogodkov, ki se bodo zgodili v naslednjih dneh, tednih. Ocenjujejo tudi, da se bodo dogodki, ki se bodo zgodili čez štiri do devet mesecev, zgodili kmalu. Že šestletni otroci pa zmorejo realno oceniti oddaljenost dogodkov, ki se bodo zgodili v prihodnosti. (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009). Relativno pogosta spominska strategija v tem razvojnem obdobju je ponavljanje podatkov, ki si jih mora otrok zapomniti. Približno vzporedno z razvojem te strategije poteka tudi razvoj strategije pojmovne organizacije. Posameznik si stvari lažje zapomni, če jih organizira v pojmovne skupine. Otroci, stari od pet do šest let, tega niso sposobni narediti sami. Malčki pri rabi spominske strategije ponavljajo le tiste dražljaje, ki jih vidijo, medtem ko otroci v zgodnjem otroštvu spoznajo pomen ponavljanja dražljajev, ki jih ne vidijo. Tudi otroci pred tretjim letom starosti zmorejo uporabljati preproste spominske strategije, če gre za enostavne, njim zanimive naloge (npr. skrivanje in iskanje skritega predmeta pod lončki). Otroci se v zgodnjem otroštvu zavedajo svojega spomina. Zato se obnašajo drugače, če dobijo nalogo, da si naj nekaj pogledajo, kot pa če si morajo to isto stvar zapomniti. Otroci, stari od pet do šest let se tudi zavedajo, da si znane stvari lažje zapomnijo kot neznane, da je prepoznavanje enostavnejše kot priklic in da časovni zamik pomeni pozabljanje podrobnosti. Glede na raziskave, otroci v tem obdobju precenjujejo svoje spominske sposobnosti. (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009). Otrokova pozornost je v obdobju zgodnjega otroštva, v primerjavi s pozornostjo starejših otrok, relativno šibka, kar pomeni, da je manj usmerjena in nadzorovana ter krajša. Med tretjim in petim letom starosti se pomembno poviša vzdrževanje pozornosti, predvsem pri nalogah, ki jih otrokom ponudijo odrasli. (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009). 27.

4.1.2 Razvoj govora v zgodnjem otroštvu. V obdobju zgodnjega otroštva se govor razvija zelo hitro in v medsebojni povezavi z drugimi psihičnimi funkcijami, kot so razvoj čustev, socialnih interakcij, socialne kognicije, mišljenja, metakognicije. Od osemnajstega meseca dalje otrokov besednjak zelo hitro raste. Po drugem letu starosti se začne otrokov govor pospešeno razvijati na pomenski, skladenjski in besedoslovni ravni. Otroci, stari približno dve leti, začnejo povezovati besede v stavke, ki so najprej enostavni, sestavljeni iz dveh ali treh besed, ki jih otroci kombinirajo in premikajo na različne načine. (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009) Ko otrok napreduje v skladenjskem razvoju, pogosto dodaja pridevniške besede, npr. velik avto in mesto nahajanja predmetov. Otroci, stari od dveh do štirih let, začnejo oblikovati celovite stavke, kombinirajo besede in izpopolnjujejo slovnične oblike. Pri besedah, ki jih otroci večkrat slišijo, naredijo manj napak. Razvojno gledano, otrok najprej oblikuje vprašalne stavke z vprašalnicami kaj, kje in kdo, nato z vprašalnicami kako in kdaj. (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009) Na ravni pragmatičnosti govora je otrok vključen v pogovor mnogo prej, kot razvije slovnico svojega jezika. Otrok je po tretjem oz. četrtem letu vedno bolj občutljiv za obliko, pomen in funkcijo stavkov. Otrokova sposobnost razumevanja mišljenja, počutja, namer drugih ljudi in zmožnost opisovanja njihovega vedenja in počutja, vodi v pogovor o čustvih, ki je zelo pomemben za otrokovo vzpostavljanje socialnih odnosov. Dialog in pogovor med otroki se zelo intenzivno razvijata vse tja do petega, šestega leta otrokove starosti. (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009) Posebna oblika komunikacije je socialno referenčna komunikacija, pri kateri ena oseba opisuje predmet ali osebo, ki je ta ne vidi. Sporočilo mora biti tako natančno, da si oseba ustvari primerljivo predstavo o predmetu. Tak način sporočanja je zelo zahteven za predšolske otroke, saj se morajo naučiti nekaj pravil, npr. razumeti morajo, da otroci in odrasli informacije interpretirajo različno, znati morajo oceniti, če poslušalec informacije ne razume in jo prilagoditi. Krauss in Gluckberg sta ugotovila, da otroci, stari štiri do pet let, niso bili uspešni pri prenosu takega tipa informacij, saj vrstnikom niso znali ustrezno opisati predmetov. Predmete, ki jih niso poznali oz. jih niso znali poimenovati, so opisovali z osebnimi deskriptorji, npr. izgleda kot očetova srajca. Do drugačnih ugotovitev sta prišli M. Shatz in R. Gelman, ki sta dali štiriletnim otrokom navodilo, da mami in dveletnemu otroku opišejo 28.

igračko. Pri tem so znali razlikovati opis, saj so pri opisovanju igračke otroku uporabljali kratke in enostavne stavke, ki so jih večkrat ponovili. (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009). 4.1.3 Razvoj otroške risbe. Razvoj otroške risbe je tesno povezan z razvojem otrokovega mišljenja, govora, socialnim in čustvenim razvojem. Otrokovo risanje poteka vzporedno z razvojem govora kot tudi z razvojem drugih reprezentacijskih procesov. Prva, razvojno najnižja stopnja risanja, je čečkanje. Tipična je za otroke od dvanajstega meseca, do treh let starosti. Stopnjo na prehodu iz čečkanja v predshematsko stopnjo simbolnega risanja imenujemo simbolni realizem. (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009) J. Goodnow meni, da je človeška figura najpogostejša stvar, ki jo predšolski otroci rišejo. Načini kako jo rišejo, so povezani z razvojno stopnjo risanja. Otroci med drugim in tretjim ali četrtim letom rišejo človeka kot glavonožca. Otroci, stari približno štiri leta, narišejo človeka tako, da narišejo glavo, telo in okončine. Večina pet- in šestletnih otrok že riše konvencionalne človeške figure. Kljub temu je treba poudariti, da jih lahko rišejo že tudi mlajši otroci in da lahko pet- do šestletni otroci tudi še rišejo glavonožca. Predšolski otroci pogosto narišejo človeku preveliko glavo in tudi posamezne dele glave. (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009) Predshematska stopnja risanja je značilna za otroke med tretjim in šestim letom. Otrokove sheme so grobe, enostavne. Različne sheme lahko predstavljajo iste stvari ali pa iste sheme predstavljajo različne stvari. Katero shemo bo otrok uporabil za prikaz npr. človeka, je odvisno od njegovega razpoloženja, pomembnosti, ki jo pripisuje predmetu v času risanja in od same teme risanja. Ko otrok riše mamo, jo bo narisal kot relativno izdelano človeško figuro z nekaterimi prepoznavnimi znaki, če pa je mama le del teme (npr. zimsko veselje), jo bo narisal zelo enostavno. (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009) Predshematski stopnji simbolnega risanja sledi shematska stopnja, ki je najbolj značilna za otroke, stare od šest do devet let. Na tej razvojni stopnji otrok že razlikuje sheme za različne predmete, osebe, živali, zato isti predmet riše z enako, različne predmete pa z različnimi shemami. Otroške risbe so na tej stopnji bolj celovite, prikazujejo dogajanje, ki vključuje več prvin. Otrok si risalno površino razdeli na več planov. Skladno s to delitvijo prostora nariše različne prvine, npr. 29.

spodaj travo, zgoraj sonce, oblake, v sredini pa ljudi, hišo ... Postopoma se razvija tudi risanje predmetov iz različnih perspektiv. (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009) Simbolni stopnji sledi razvojna stopnja realističnega risanja, ki je prevladujoča v starostnem obdobju med devetim in enajstim letom. V obdobju poznega otroštva rišejo otroci predmete in figure, ki so zelo podobni tistim v resničnem okolju in to z vidika uporabljene sheme, sorazmerja in odnosov med narisanimi prvinami, zmožnostjo prikazovanja tretje dimenzije in s tem globine. (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009) Raziskovalci so ugotovili, da otroci v zgodnjem in na začetku srednjega otroštva praviloma rišejo to, kar vedo o predmetu ali človeku in ne tega kar vidijo. Zelo zanimivi so eksperimenti z otroki, ki so risali skodelice. Vsi otroci so narisali takšne, ki so imele ročaj. Potem so jih prosili, da narišejo skodelico, ki so jo postavili pred njih tako, da se ročaj ni videl. Otroci, stari od pet do sedem let so narisali skodelico z ročajem, starejši, od osem do devet let pa brez ročaja. (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009). 4.2 Srednje in pozno otroštvo Srednje in pozno otroštvo je obdobje, ki sledi zgodnjemu otroštvu in traja od šestega leta do začetka pubertete. V tem obdobju postane otrokovo mišljenje logično, a vezano na konkretno predstavljive stvari, dogodke, pojave. Istočasno upade tudi egocentrizem. Vrstniki postopno pridobivajo osrednjo vlogo v otrokovem življenju. (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009). 4.2.1 Spoznavni razvoj. Otroci v starostnem obdobju med šestim in enajstim letom so, skladno s Piagetovo teorijo, na razvojni stopnji konkretno operativnega mišljenja. Otrokovo mišljenje je logično in fleksibilno, saj hkrati upošteva več vidikov istega problema, pri mišljenju pa. si. mora. pomagati. s. predstavljanjem. konkretnih. situacij.. Razvoj. konkretnologičnega mišljenja poteka postopoma. (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009). 30.

Otroci do približno osmega leta urejajo predmete praviloma po eni sami značilnosti, okrog osmega leta pa so sposobni predmete urediti tako, da hkrati upoštevajo njihove različne značilnosti (npr. barvo in velikost, barvo, število in smer). Med devetim in enajstim letom otroci razvijejo razredno inkluzijo – to je sposobnost miselnega primerjanja množice predmetov z njenimi podmnožicami. Otroci okrog osmega leta primerjajo tudi velikosti več predmetov in jih znajo razvrstiti po vrstnem redu. Rezultati nekaterih študij kažejo, da otroci okrog osmega leta razumejo, da lahko svojo pozornost delno nadzorujejo, enajstletniki pa razumejo tudi, da je namerno usmerjanje pozornosti povezano z različnimi duševnimi stanji. Razumejo, da morajo svojo pozornost drugače usmerjati, če je govorjenje zelo tiho ali zelo glasno, če je vsebina pripovedovanja zanimiva ali dolgočasna in če so sami razburjeni ali zaspani. (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009). 4.2.2 Govorni razvoj. Govorni razvoj se nadaljuje tudi v obdobju srednjega in poznega otroštva. V otrokovem besednjaku je veliko besed, ki jih uporabljajo za opisovanje čustev, miselnih procesov in besed, ki jih manjkrat slišijo, se pa pogosteje ponavljajo v pisanih besedilih. Čeprav imajo otroci do približno šestega leta starosti razvito osnovno govorno strukturo, so stavki, ki jih pripovedujejo v srednjem in poznem otroštvu bolj celoviti in sestavljeni. Otroci razumejo tudi stavke z relativno zapleteno konstrukcijo. Pri pripovedovanju zgodb, otroci med sedmim in enajstim letom vključujejo tudi osebne izkušnje, opisujejo osebe, njihov značaj, mišljenje, čustvovanje, smiselno povezujejo vzroke in posledice, spreminjajo kraj in čas dogajanja. (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009) Raziskovalci ugotavljajo, da sta z govornim razvojem povezana tudi spol in zaporedje rojstva otroka. Starši s hčerkami govorijo več kot s sinovi in pri komunikaciji uporabljajo bolj sestavljen jezik. V povezavi s spolom so tudi otrokove dejavnosti. Deklice pri igrah bolj in na višji ravni uporabljajo govor (npr. igra z lutkami), kot pa dečki (npr. igra z avtomobili). S prvorojenim otrokom bi naj starši tudi več komunicirali, drugo- ali tretjerojeni pa bolj komunicirajo s svojimi brati ali sestrami, ki imajo manj izdelan jezikovni kod. Pomemben dejavnik govornega razvoja je tudi družbeno okolje, še posebej izobrazbeni status staršev. (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009) 31.

5 Dejavniki, ki vplivajo na sposobnosti in omejitve otrok Otroci so pogosto edini viri informacij, ki so nam na razpolago, ko preiskujemo kaj se jim je zgodilo. Zato je zelo pomembno, da vemo kako dobro si zapomnijo in opišejo stresne situacije, ki so jim bili priča ali v katerih so bili žrtve. Pri pojasnjevanju prednosti in slabosti otrok, ki so priče kaznivih dejanj imajo najpomembnejšo vlogo naslednji dejavniki: domišljija, jezik, sporazumevalna zmožnost in sugestibilnost ter s temi dejavniki povezan način spraševanja. Vse to skupaj vpliva na otrokovo kompetentnost. (Lamb et al., v Umek, 2009). 5.1 Domišljija »V poročilih o spolnih zlorabah otrok se domišljijski elementi pojavljajo redko, če pa se že, jih izzove uporaba igrač ali lutk, ki jih otroci povezujejo z domišljijskimi igrami.« Zato priporočajo preiskovalcem, da uporabijo lutke na koncu razgovora in da ne sugestirajo otroku, da si naj nekaj predstavlja, domišlja. (Melnyk, Crossman in Scullin, v Umek, 2009) »Izmišljanje in laganje nista povezana z zmožnostjo razločevanja med domišljijo in realnostjo, pojavljanje laganja je bolj povezano s kredibilnostjo, in ne s kompetentnostjo. (Lamb et al., v Umek, 2009). 5.2 Sporazumevalna zmožnost Pri spraševanju otrok moramo upoštevati stopnje razvoja njihovega sporazumevanja. Ni pa dosti le, da vemo, da so otrokove možnosti izražanja omejene. Vedeti moramo tudi kako voditi intervju. (Umek, 2009) Treba se je zavedati naslednjih sporazumevalnih značilnosti mlajših otrok: (Umek, 2009) •. Možno je, da spraševalci otroka narobe razumejo, ker ne izgovarja določenih besed dovolj razločno. To se pogosto zgodi pri spolno zlorabljenih otrocih, ker je lahko njihov govorni razvoj zapoznel. 32.

•. Zaradi zelo hitrega govornega razvoja otroka, lahko odrasli precenjujejo njegove sposobnosti. Otroci pogosto uporabljajo besede, za katere ne vedo kaj pomenijo (npr. včeraj – ko sem bil majhen).. •. Otroci dobro odgovarjajo na vprašanja kdo in kaj, težave pa jim delajo kdaj, kako in zakaj.. •. Jezik uporabljajo in interpretirajo v dobesednem smislu. Če okulist prosi otroka, da mu prebere nekaj, kar piše na tabli, lahko otrok reče, da ne more, ker to niso besede.. •. Stvari in dogodke težko razvrščajo v skupine. Če jih vprašamo, ali se je kaj takega že zgodilo, bodo težko odgovorili na to vprašanje.. •. Težave jim delajo zaimki. Lahko, da ne razumejo njihovega pomena.. •. Otrokovo pripovedovanje je včasih nepovezano in brez logične strukture, ker ga v pripovedovanju vodijo asociacije. Te težave je možno premagati s pravilnim vodenjem intervjuja, ki je prilagojen sporazumevalnim zmožnostim otroka.. •. »Ugotovljeno je, da na točnost otrokovih poročil vplivata jezikovni stil in kompleksnost jezika, ki ga uporabljajo preiskovalci. Analize preiskovalnih intervjujev so pokazale, da preiskovalci uporabljajo vprašanja v negativni obliki, trpnik, tvorijo skladenjsko kompleksne in dvoumne stavke, uporabljajo otroku neznane besede, postavljajo vprašanja, na katera otrok ni sposoben odgovoriti in zahtevajo od otroka potrditev dolgih povzetkov povedanega.«. Kako pa na to reagirajo otroci? Otroci se trudijo odgovoriti, tudi, če vprašanja ne razumejo ali ne vedo nič o vprašanem. Njihov odgovor je pogosto da. Tako otrok misli, da pokaže spraševalcu, da sodeluje in da želi spraševalec slišati tak odgovor. Spraševalci se morajo zavedati, da morajo postavljati preprosta vprašanja. Otroci še najbolj razumejo takšna vprašanja, v katerih so osebek, glagol in predmet, brez posebnih dodatkov. (Walker, v Umek, 2009; Lamb at al., v Umek, 2009; London, v Umek, 2009) Posledica neprimernega spraševanja predšolskih otrok je nekonsistentnost njihovih odgovorov. Najbolj običajni vzroki za to so: (Umek, 2009) -. Otroci reagirajo na besede, uporabljene v vprašanju. Če uporabimo drugačne besede, lahko dobimo drugačne odgovore.. -. Različna vprašanja, s strani različnih spraševalcev, v različnem okolju, lahko pri otroku spodbudijo različne odgovore. To je značilno tudi za odrasle, pri 33.

otrocih pa se pogosteje dogaja. Tudi odnos spraševalca vpliva na to, koliko informacij mu posreduje otrok. Otroci v domačem okolju navajajo več informacij, kot v formalnem, ogrožajočem okolju. -. Otroci se hitro naučijo sodelovanja v pogovoru. Zato poskušajo odgovoriti na vsa vprašanja, tudi na takšna, na katera ne vedo odgovora ali pa jih ne razumejo.. 5.3 Spomin »Raziskave spomina kažejo, da dolžina, informativnost in kompleksnost priklicanih otrokovih spominov s starostjo naraščajo, osnovna struktura pa ostaja enaka. Tako so poročila mlajših otrok navadno krajša v primerjavi s starejšimi otroki in odraslimi, so pa razmeroma točna.« Pri otrocih pogosteje naletimo na napake izpuščanja, kot na napake dodajanja. (Umek, 2009) Treba je razlikovati tudi med priklicem in prepoznavo. Otroci na odprta vprašanja, ko se zahteva priklic, največkrat odgovarjajo točno, čeprav so njihovi odgovori kratki in nepopolni. Več podrobnosti bodo povedali, če na koncu uporabimo spodbude odprtega tipa (npr. »Mi lahko poveš še kaj več o tem?«). Če pa spraševalec spodbuja otroka z usmerjevalnimi vprašanji (npr. »Ali je imel brado?«), potem aktivira prepoznavo in možnost napak se poveča. Zato se spraševalcem priporoča uporaba spodbud odprtega tipa, če želijo pridobiti več podrobnosti. Vedeti moramo tudi, da se otroci zmedejo, če jih vprašamo po nečem kar se ni zgodilo in je le plod domnev preiskovalca. (Lamb at al., v Umek, 2009; Ceci et al., v Umek, 2009) Poročanje otrok ni kratko zaradi njihove slabe spominske zmožnosti. Lahko je kratko zaradi njihovega skromnejšega besednjaka, lahko pa, da niso motivirani, da bi povedali vse, kar vedo. Bledenje spomina je pri mlajših otrocih hitrejše kot pri starejših in pri odraslih. Ugotovili pa so, da se količina nepravilnih informacij zato ne poveča. (Umek, 2009). 5.4 Sugestibilnost Pojavlja se dvom, če so otroci zanesljive priče, ker večkrat spreminjajo svoje izjave. Z raziskavami so nedvoumno ugotovili, da ima način spraševanja močnejši vpliv na 34.

zanesljivost njihovih odgovorov, kot pa značilnosti otroka samega. (Ceci et al., v Umek, 2009) Sugestivni način spraševanja najbolj neposredno vpliva na odgovore otrok. Bolj posredno pa vpliva vzdušje intervjuja, ki ga določajo: ton spraševanja, poudarjanje neenakega statusa, uvajanje stereotipov in sklicevanje na izjave vrstnikov. (Umek, 2009). 5.5 Usmerjevalna vprašanja in neposredne sugestije Proučevalci sugestibilnosti otrok ugotavljajo, da so poročila mlajših otrok točna, so pa bolj dovzetni za sugestije, kot starejši otroci. Večina teh ugotovitev je rezultat eksperimentov, ki se zelo razlikujejo od realne situacije. V realnih situacijah se obravnava dogodke, ki so za otroka pomembni, spominjati se mora dogodkov izpred več mesecev, let, o istih stvareh ga sprašujejo večkrat ... Zato so razvojni psihologi začeli proučevati situacije, ki so zelo podobne realnim forenzičnim situacijam. (Umek, 2009) Intervjuji, ki so vodeni na podlagi domnev, v praksi sploh niso redkost. Če otrok pove nekaj, kar je v skladu s preiskovalčevo domnevo, ga ne bo vprašal, če je to res ali se heca. Otroku tudi ne bo postavil vprašanja, ki bi omogočilo kako drugo razlago (npr. če mu je to povedala mama ali oče) ali vprašanja o dogodkih, ki niso skladni z njegovo hipotezo. Na splošno otrokove odgovore, ki niso skladni s hipotezo ignorira ali pa jih zavrže kot manj verjetne. (Umek, 2009) Raziskovalci so ugotovili, da preiskovalčeve domneve vplivajo na način spraševanja otroka. To otroku pomaga, če so domneve pravilne. Če pa so napačne, vodijo k napakam, ki se v nadaljnjih intervjujih le še utrdijo. Za prakso to pomeni, da bi preiskovalci morali preverjati dve ali več domnev hkrati, kar pa seveda ni lahko. »Kot tipičen intervju, ki ga je vodil prepričani preiskovalec, v literaturi navajajo primer 26-letne vzgojiteljice Kelly Michaels (New Jersey, ZDA), ki je bila na osnovi pričanj dvajsetih tri- do petletnikov spoznana za krivo spolne zlorabe in obsojena na 47 let zapora. Pričanja otrok so vključevala taka bizarna dejanja, ki bi imela za posledico fizične poškodbe, te pa niso bile ugotovljene. Tako so otroci pripovedovali, da jim je v genitalije tlačila arašidovo maslo in da jih je nato zlorabljala z noži, vilicami in lego kockami. Kelly Michaels je bila v zaporu pet let, ko ji je uspelo s prizivom. Analiza intervjujev je pokazala, da so preiskovalci uporabljali sugestivna 35.

vprašanja, bilo je tudi veliko podkupovanja in prisile. Otroke so večkrat spraševali in če so jim povedali, kar je bilo skladno s prepričanjem o spolni zlorabi, so jih pohvalili. Primer Kelly Michaels je spodbudil raziskovalce, da so začeli proučevati, kako različne tehnike spraševanja vplivajo na otrokovo poročanje.« (London, v Umek, 2009; Melnyk et al., v Umek, 2009) Analize kažejo, da otroci v 5 do 8 % primerov potvarjajo preteklo dogajanje. Do 50 % lažnih pričanj otrok o spolnih zlorabah so ugotovili v primerih ločitev, še posebej tistih, kjer so bili starši v sporu. (London, v Umek, 2009) Pri vodenju intervjujev z otroki, ki so domnevno bili žrtve spolnih zlorab, bi bilo treba preverjati to hipotezo, ne pa težiti k njeni potrditvi. Za preiskovalce je pomembno, da poskušajo ugotoviti tudi druge vzroke za npr. nenavadno spolno vedenje otrok. Preveriti bi morali prijavitelja in ali ima kakšne posebne motive za prijavo. (London, v Umek, 2009; Ceci et al., v Umek, 2009). 5.6 Ponavljanje vprašanj Policisti se trudijo, da bi otroke čim manjkrat spraševali o domnevni spolni zlorabi. Dejstvo pa je, da jih sprašujejo starši, socialni delavci, psihologi, kriminalisti, sodni izvedenci in morda še kdo. S podaljševanjem časa med dogodkom in intervjujem slabijo tudi spominske sledi. Posledica tega je lahko, da zavajajoče informacije zamenjajo prvotne informacije. (Umek, 2009) Otrok lahko reagira na ponavljajoča se vprašanja istega spraševalca na naslednje načine: (Umek, 2009) - Misli, da smo ga ponovno vprašali, ker njegov odgovor ni bil sprejemljiv za nas. - Ve, da je odgovoril pravilno, domneva pa, da spraševalec pozna pravilni odgovor, zato odgovor spremeni. - Postane negotov in zato spremeni odgovor. - Spraševanja se naveliča in odgovori tako, kot misli, da želi spraševalec. - Lahko, da otrok sploh ni slišal ali razumel prvega vprašanja.. 36.

5.7 Ton intervjuja Otrok bi se naj med pogovorom z odraslim počutil sproščeno in neogroženo, zato se je treba pred pogovorom z njim igrati in pogovarjati. V takih razmerah so otroci dali manj netočnih odgovorov, povečal se je tudi odpor do sugestij. (Umek, 2009). 5.8 Avtoritativni preiskovalec Eden izmed poglavitnih vzrokov za povečano dovzetnost za sugestijo je lahko, če otrok zaznava odraslega kot avtoriteto. Otroci bolj verjamejo odraslim, kot vrstnikom, zato tudi bolj sledijo željam odraslih. Če se jim odrasli predstavi kot avtoriteta, npr. policist, potem otroci zelo sledijo njegovim sugestijam in si izmišljajo neverjetne stvari. (Umek, 2009). 5.9 Uvajanje stereotipov Sugestivno lahko delujejo tudi stereotipi odraslih, kako se dogaja spolna zloraba. Uvajanje stereotipa pomeni, da skuša spraševalec otroku v slabi luči prikazati osebo ali dogodek, ne glede ali je to res ali ne. Z uporabe take tehnike preiskovalci razbremenijo otroka, da lažje govori o zlorabi. Kljub temu pa analize forenzičnih intervjujev in raziskave kažejo na močan negativni učinek te tehnike na verodostojnost pričanja otrok. Naivni otroci namreč prevzamejo stereotipe in jih vključijo v svoje izjave. Pri tem znajo biti zelo prepričljivi. (Umek, 2009). 5.10 Vpliv vrstnikov Otrok rad sledi izjavam drugih otrok. Če mu preiskovalec pove, kaj so rekli ostali, bo on zelo verjetno povedal enako. To se je dogajalo tudi v primeru Kelly Michaels. (Umek, 2009). 37.

5.11 Uporaba anatomskih lutk Z uporabo lutk se prebrodi predvsem probleme sporazumevanja, spomina in zadrege. Psihologi jih uporabljajo kot projekcijsko preizkušnjo. Če se otroci ob njih počutijo neprijetno, ko so slečene in jih zavračajo ali kažejo neobičajno zanimanje za genitalije, bi naj bil to znak, da so bili spolno zlorabljeni. Kljub razširjenosti uporabe lutk, nekateri raziskovalci dvomijo o njihovi uporabnosti. Menijo, da so preveč sugestivne, da spodbudijo otroka k spolnim igricam, čeprav ni bil zlorabljen. (Umek, 2009) Ugotovitve raziskav kažejo, da je malo razlik med ravnanjem zlorabljenih in nezlorabljenih otrok z lutkami. Zlorabljeni ne izkazujejo več seksualnih aktivnosti pri igri z njimi. Veliko otrok je v zadregi ob srečanju z lutkami, nekateri pa pokažejo odkrit interes za anatomske podrobnosti. Dokazali so tudi, da mlajši otroci s pomočjo lutk nič lažje ne obnovijo dogajanja in da je njihovo verbalno poročilo ravno tako zanesljivo. (Umek, 2009). 38.