Vloga karakternih lastnosti pri izbiri tajnega sodelavca : diplomsko delo

DIPLOMSKO DELO Vloga karakternih lastnosti pri izbiri tajnega sodelavca. November, 2011. Neja Blažon Mentor: viš. pred. dr. Božidar Koren.

KAZALO 1. UVOD ___________________________________________________7 1.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNE TEMATIKE _________________________________ 7 1.2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA ____________________________________ 7 1.3 OPREDELITEV PREDPOSTAVKE (HIPOTEZE) _______________________________ 8 1.4 PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA ___________________________________ 8. 2. OBVEŠČEVALNA DEJAVNOST _________________________________9 2.1 KAJ JE OBVEŠČEVALNA DEJAVNOST? ___________________________________ 9 2.2 ZVRSTI OBVEŠČEVALNE DEJAVNOSTI ____________________________________ 9 2.3 OBVEŠČEVALNO-VARNOSTNI SISTEM ____________________________________ 4. 3. OBVEŠČEVALNE SLUŽBE ____________________________________5 3.1 POJEM OBVEŠČEVALNE SLUŽBE _______________________________________ 5 3.2 DELITEV OBVEŠČEVALNIH SLUŽB PO FUNKCIONALNEM PRISTOPU _________________ 5 3.3 ZGODOVINA OBVEŠČEVALNIH SLUŽB ____________________________________ 6 3.4 OBVEŠČEVALNI CIKEL ______________________________________________ 8 3.4.1 Načrtovanje in usmerjanje _________________________________ 8 3.4.2 Obdelava podatkov ________________________________________ 8 3.4.3 Posredovanje obveščevalnega izdelka ________________________ 9 3.5 METODE PRIDOBIVANJA OBVEŠČEVALNIH PODATKOV _________________________ 9. 4. TAJNO SODELOVANJE _____________________________________11 4.1 KAJ JE TAJNO SODELOVANJE? _______________________________________ 11 4.2 KDO JE TAJNI SODELAVEC? _________________________________________ 11 4.3 ELEMENTI TAJNEGA SODELOVANJA ___________________________________ 11 4.3.1 Zavestnost – prostovoljnost ________________________________ 12 4.3.2 Tajnost _________________________________________________ 12 4.3.3 Organiziranost___________________________________________ 13 4.3.4 Neprofesionalnost________________________________________ 13 4.3.5 Trajnost ________________________________________________ 14 4.4 VRSTE TAJNIH SODELAVCEV ________________________________________ 14 4.5 PRIDOBIVANJE TAJNIH SODELAVCEV ___________________________________ 16 4.5.1 Izbor oseb ______________________________________________ 17 2.

4.5.2 Preverjanje oseb _________________________________________ 17 4.5.3 Izbor najprimernejšega motiva za sodelovanje _______________ 18 4.5.4 Končni izbor oseb ________________________________________ 19 4.5.5 Izvedba operativnega pristopa oziroma pridobitev osebe za sodelovanje ___________________________________________________ 19 4.5.6 Usposabljanje pridobljenega agenta in vzdrževanje zveze _____ 20 4.5.7 Prenehanje sodelovanja ___________________________________ 20 4.6 OPERATIVNE METODE DELA OBVEŠČEVALNO-VARNOSTNIH SLUŽB IN VLOGA TAJNEGA SODELAVCA. _______________________________________________________ 21. 4.6.1 Operativna kombinacija ___________________________________ 21 4.6.2 Dvojna kombinacija ______________________________________ 23 4.6.3 Informacija in dezinformacija _____________________________ 24 5. KARAKTER OZIROMA ZNAČAJ IN TAJNI SODELAVEC ______________26 5.1 OSEBNOSTNE LASTNOSTI S POUDARKOM NA ZNAČAJU _______________________ 26 5.2 OPIS NEKATERIH ZNAČAJSKIH LASTNOSTI V POVEZAVI S TAJNIM SODELAVCEM _______ 30 5.2.1 Pogum__________________________________________________ 30 5.2.2 Patriotizem _____________________________________________ 30 5.2.3 Ponos in želja po uveljavitvi _______________________________ 31 5.2.4 Materializem ____________________________________________ 32 5.2.5 Vztrajnost in potrpežljivost _______________________________ 32 5.2.6 Prilagodljivost in iznajdljivost _____________________________ 32 5.2.7 Samokontrola in objektivnost ______________________________ 33 5.2.8 Zanesljivost _____________________________________________ 33 5.2.9 Samozavest _____________________________________________ 33 5.2.10 »Temna stran« kandidatovega značaja ______________________ 34 5.3 KARAKTERNE LASTNOSTI NEKATERIH UJETIH TAJNIH SODELAVCEV V ZDA _________ 34 5.3.1 Antisocialna osebnostna motnja ____________________________ 35 5.3.2 Narcisizem ______________________________________________ 35 5.3.3 Impulzivnost in nezrelost _________________________________ 36 5.3.4 Nezmožnost obveze ______________________________________ 36 5.3.5 Paranoična osebnost ______________________________________ 36 5.3.6 Maščevalnost in sovraštvo _________________________________ 37 5.3.7 Tvegajoče obnašanje _____________________________________ 37 3.

6. INTERPRETACIJA POSTAVLJENE PREDPOSTAVKE (HIPOTEZE) _______38. 7. ZAKLJUČEK _____________________________________________39. 8. LITERATURA IN VIRI _______________________________________41. 4.

POVZETEK Obveščevalno-varnostne službe pri svojem delu že od nekdaj uporabljajo tajne sodelavce (agente). Tajno sodelovanje je del obveščevalne dejavnosti, ki poteka tajno in nevidno očem javnosti. Javnost le redko dobi vpogled v svet tajnega sodelovanja in operacij obveščevalnih služb, pa še takrat se pojavijo le deli, ki ne kažejo celotne slike, in pomembna vprašanja o tem, kaj se je dogajalo, ostajajo skrita še dolgo zatem. Ko se obveščevalno-varnostna služba odloči pri svojem delu uporabiti tajnega sodelavca, mora dobro proučiti kandidata, saj bo uspešnost naloge, ki mu bo dodeljena, odvisna od njegovih objektivnih (stik kandidata s ciljno sredino ali osebo iz ciljne sredine) in subjektivnih (osebnost, socialno poreklo, izobrazba, temperament,. značaj,. intelektualne. sposobnosti. itd.). možnosti. za. sodelovanje. Enega od pomembnih dejavnikov pri iskanju tajnega sodelavca predstavljajo značajske lastnosti (tako pozitivne kot negativne), ki dajo predstavo o tem, kako se bo kandidat za tajnega sodelavca v določenih trenutkih spoprijel z različnimi situacijami. Pogum, ponos in želja po uveljavitvi, vztrajnost, potrpežljivost, samokontrola itd. so vse lastnosti, ki so prisotne pri ljudeh in jih mora operativni delavec prepoznati in oceniti, da bi dobil jasnejšo sliko o kandidatu. Katere karakterne lastnosti kandidata bodo tiste, ki odločajo o tem, ali bo določen posameznik kos nalogi ali ne, pa je odvisno tudi od tega, kakšne vrste tajnega sodelavca obveščevalna služba sploh v določenem trenutku potrebuje. Diplomska naloga vsebuje opis obveščevalno-varnostne dejavnosti, tajnega sodelavca in karakternih lastnosti. Z opisom teh poskušamo izluščiti, katere so bolj in katere manj pomembne ter katere bolj in katere manj zaželene. Ključne. besede:. tajni. sodelavec,. obveščevalno-varnostna. obveščevalno-varnostna služba, značajske (karakterne) lastnosti.. 5. dejavnost,.

THE ROLE OF CHARACTER TRAITS WHEN CHOOSING AN INFORMANT SUMMARY Intelligence. agencies. have. always. used. informants. (secret. agents).. Clandestine cooperation is a part of intelligence operations that happens secretly and hidden from the public view. Rarely the public gets a glance into the world of an informant, operations of intelligence services, and even then they see only pieces of the hole picture. With that important questions about what happend stay hidden long after. When an intelligence service desides to use an informant during the operation it has to look into the candidate because the success of the operation assigned to him will depend on his objective (the candidates contact with the targeted center or targeted person). and subjective (personality, social. background, education, temperament, character, intellectual abilities, etc.) capabilities. An inportant factor when looking for an informant are character traits (positive and negative), which give an idea about how a candidate will cope with different situations at certain moments. Courage, pride and a desire to establish oneself, perseverance, patience, self-control etc. are all traits, that are present in humans and should be identified and assessed by a intelligence oficer so he can get a clearer picture of the candidate. Which candidate's character traits will be those that decide if an individual will be up to the task or not also depends on the type of informant (secret agent) needed by the intelligence service at a specific time. The undergraduate thesis will include a description of intelligence operations, informants and character traits. By doing this I will try to recognize which character traits are more and which are less important, and which are more and which are less desirable. Key words: informant (secret agent), intelligence operations, intelligence service, character traits. 6.

1 UVOD 1.1 Opredelitev raziskovalne tematike Informacije, ki jih obveščevalna služba zagotovi državi, igrajo pomembno vlogo pri zagotavljanju njene nacionalne varnosti. Podatki, ki jih obveščevalne službe potrebujejo za izdelavo svojih informacij, so v veliki večini javni, manjši del, s katerimi nadgradijo javne podatke, pa so tajni in jih pridobijo s pomočjo specifičnih oblik pridobivanja podatkov. Najpomembnejša oblika pridobivanja tajnih podatkov je tajno sodelovanje, kjer obveščevalna služba za pridobivanje podatkov uporabi tajnega sodelavca. Njegova naloga je, da zbira podatke v sredinah, v katerih obveščevalna služba pričakuje, da se ti nahajajo. Zaradi pomembnosti vloge tajnega sodelavca pri zbiranju tajnih podatkov so izrednega pomena njegove karakterne lastnosti, zato mora združevati številne sposobnosti, ki zagotavljajo, da tajni sodelavec izvede dogovorjena opravila. To pomeni, da je treba proučiti njegove možnosti za sodelovanje. Poleg objektivnih zmožnosti (ali je kandidat v položaju, da lahko pride do želenih informacij) so za kandidatovo proučitev pomembne tudi subjektivne zmožnosti (osebnost, socialno poreklo, karakter itd.).. 1.2 Namen in cilji diplomskega dela Namen in cilji izdelave diplomskega dela z naslovom Vloga karakternih lastnosti pri izbiri tajnega sodelavca so predstavitev obveščevalno-varnostne dejavnosti, vloga in pomen tajnega sodelavca pri pridobivanju tajnih podatkov, izbira tajnega sodelavca in vloga karakternih lastnosti, ki naj jih ima tajni sodelavec, da bo lahko uspešno opravljal svoje naloge v okviru procesa tajnega pridobivanja podatkov. Cilj je tudi opredeliti hipotezo, ki jo bomo preverili in predstavili z njo povezane rezultate.. 7.

1.3 Opredelitev predpostavke (hipoteze) Predpostavka oziroma hipoteza: najbolj zaželene značajske lastnosti tajnega sodelavca so poštenost, vztrajnost, prilagodljivost, iznajdljivost in lojalnost.. 1.4 Predvidene metode raziskovanja V diplomskem delu bodo uporabljene naslednje metoda raziskovanja: deskriptivna metoda ter metoda analize in interpretacije pisnih virov (tiskana in elektronska oblika).. 8.

2 OBVEŠČEVALNA DEJAVNOST 2.1 Kaj je obveščevalna dejavnost? Šaponja (1999) obveščevalno dejavnost opredeljuje kot organiziran proces znotraj zato specializiranih organizacij. V tem procesu se podatki zbirajo zavestno, načrtno in usmerjeno k zadovoljevanju določene potrebe, surovi podatki pa se nato analitično obdelajo, kar omogoči, da se izdela celovit obveščevalni izdelek. Po Purgu (1995) in Anžiču (1997), ki izhajata iz Richelsonove definicije, je obveščevalna dejavnost v najširšem smislu dejavnost zbiranja, analiz, združevanja in interpretacije vseh razpoložljivih podatkov, ki zadevajo enega ali več vidikov tuje države oziroma operativnega področja, ki je neposredno ali potencialno pomembno za načrtovanje, medtem ko obveščevalna dejavnost v ožjem smislu zajema le tajno zbiranje in analiziranje podatkov, kar pomeni, da se pridobivajo podatki, ki javnosti niso na voljo.. 2.2 Zvrsti obveščevalne dejavnosti Obveščevalna dejavnost zajema tri specializirana področja (Koren, 2008): -. obveščevalno področje, kjer se zbirajo, vrednotijo, analizirajo in posredujejo podatki oziroma informacije,. -. varnostno področje, pri katerem se z aktivnostmi preprečuje, preiskuje in odpravlja določene oblike ogrožanja, in. -. protiobveščevalno. področje,. ki. zajema. ofenzive. in. defenzive. obveščevalne in preventivno varnostne dejavnosti, ki so usmerjene v odkrivanje in preprečevanje delovanja tujih obveščevalnih služb in drugih organizacij, ki iz svojih ali tretjih držav delujejo na ozemlju določene države.. Šaponja (1999) v svoji knjigi navaja še četrto področje, ki ga zajema obveščevalna dejavnost, in sicer vojaško. To je namenjeno odločanju pri 9.

vodenju in poveljevanju v oboroženih silah ter uporablja vojaške izvidnike za zbiranje podatkov.. 2.3 Obveščevalno-varnostni sistem Obveščevalno–varnostni sistem lahko opredelimo kot enoten sistem vseh obveščevalnih in protiobveščevalnih dejavnosti, ki jih izvajajo posamezne organizacije in ustanove ter službe s ciljem, da se zaščitijo temeljne in splošne družbene vrednote. Obveščevalni. sistem. (samo. obveščevalne. službe). pomeni. funkcije,. organizacije, njihov ustroj, medsebojne odnose in načela, ki predstavljajo določeno zaokroženo celoto in ga lahko opredelimo v ožjem ali širšem smislu. V ožjem smislu je lahko opredeljen kot nacionalni obveščevalni sistem oziroma s predpisi določeno področje dela in medsebojnih odnosov vseh obveščevalnih in drugih ustanov države. Te zbirajo, ocenjujejo in posredujejo obveščevalne podatke in informacije. V širšem smislu gre za povezovanje nacionalnih obveščevalnih sistemov v širše sisteme (npr. znotraj Nata1) (Purg, 2002).. 1. Nato je kratica za »Organizacijo severnoatlantske pogodbe« in združuje 19 držav. Namen. zavezništva je odvrnitev oboroženega napada na eno ali več držav članic oziroma učinkovita kolektivna obramba. Republika Slovenija je postala članica 29. marca 2004 (Slovenija – Nato, 2011).. 4.

3 OBVEŠČEVALNE SLUŽBE 3.1 Pojem obveščevalne službe »Obveščevalna služba je posebna organizacija (aparat) države, katere prioritetni cilji so zbiranje, analiziranje in ocenjevanje obveščevalnih podatkov in spoznanj o drugih državah, njihovem vojaškem in ekonomskem potencialu, političnem stanju in namerah ter znanstvenih dognanjih. Nosilcem oblasti daje dolgoročne ocene in predvidevanja ter nudi odgovore na niz vprašanj, ki so pomembna za strateško (in praktično) vodenje politike« (Purg, 1995: 32, 33). Obveščevalna služba pa ni nujno le državni organ, saj so obveščevalne službe lahko organizirane kot del državnega aparata (obveščevalne službe v ožjem smislu) ali kot samostojne nevladne organizacije (obveščevalne organizacije v širšem smislu). Prve imenujemo tudi tajne službe in lahko uporabljajo tako legalne možnosti za pridobivanje podatkov kot tudi posebne metode dela in sredstev dela, medtem ko lahko slednje uporabljajo le legalne možnosti za pridobivanje podatkov (Šaponja, 1999). Obveščevalne službe zbirajo tajno in javno dostopne podatke. Poleg zbiranja podatkov pa služba tudi ščiti svoje interese, zaupne podatke in dokumente pred nasprotnikom. Njeni cilji in metode so določeni s političnimi cilji in načinom vodenja vladne politike (Koren, 2008).. 3.2 Delitev obveščevalnih služb po funkcionalnem pristopu Šaponja (1999) meni, da je najpreprostejša delitev obveščevalnih služb po funkcionalnem principu, kjer se službe delijo po zvrsteh obveščevalne dejavnosti, ki jo izvajajo, in glede na področje njihovega dela. Tako se službe delijo na: -. obveščevalne službe (pooblaščene za delo v tujini);. -. protiobveščevalne službe; 5.

-. službe za varstvo ustavne ureditve in. -. specializirane notranje organizacijske enote policije.. Obveščevalne službe – pooblaščene za delo v tujini V veliki večini držav delujejo samo v tujini ali kvečjemu v zvezi s tujino in opravljajo obveščevalno zvrst, protiobveščevalno zvrst in varnostno zvrst obveščevalne dejavnosti (Šaponja, 1999). Protiobveščevalne službe Temeljna naloga protiobveščevalnih služb je odkrivanje in preprečevanje delovanja tujih obveščevalnih služb in drugih organizacij, skupin in posameznikov, ki iz svojih ali tretjih držav delujejo na ozemlju določene države. Ta služba lahko deluje v tujini ali na domačem ozemlju (Purg, 1995 in Koren, 2008). Službe za varstvo ustavne ureditve Ima podobne pristojnosti kot protiobveščevalna služba, le da je področje te službe bolj usmerjeno v razkrivanje dejavnosti ekstremističnih političnih strank in skupin, terorističnih aktivnosti, nevarnih oblik organiziranega kriminala, s katerimi je lahko ogrožena ustavna ureditev države. Te službe delujejo prvenstveno na ozemlju svoje države (Koren, 2008). Specializirane notranje organizacijske enote policije Izvajajo nekatera področja iz varnostno-obveščevalne zvrsti in imajo polega preiskovalnih pooblastil, kot jih imajo druge enote policije, še pooblastila za izvajanje posebnih načinov zbiranja podatkov (Šaponja, 1999).. 3.3 Zgodovina obveščevalnih služb Pri proučevanju zgodovine nastanka in razvoja obveščevalnih služb je treba razlikovati pojem obveščevalne službe v materialnem in formalnem smislu. Obveščevalna služba v materialnem smislu je nastala veliko prej kot v formalnem. Obveščevalna služba (v materialnem smislu) kot posebna 6.

dejavnost je nastala že v prazgodovini, medtem ko se je v formalnem smislu kot posebna ustanova oziroma kot poseben državni organ pojavila v 15. stoletju in sovpada z nastankom posameznih policij znotraj držav. V začetku so obveščevalne službe združevale tako obveščevalno kot protiobveščevalno funkcijo, v 18. stoletju pa se je pojavilo večje razlikovanje med tema dvema funkcijama. Sodobno vohunstvo se je začelo razvijati s kolonialnimi osvajanji, nastankom nacionalnih držav in bojem za politično in gospodarsko prevlado. Posledica tega je bil razmah obveščevalnih služb in s tem njihova profesionalizacija. Konec 19. stoletja tako dobimo državne obveščevalne in protiobveščevalne službe. Leta 1907 so s haaškim sporazumom določeni pojem, pravice in položaj vohuna2, s tem pa je vohunstvo priznano kot obstoječa oblika dejavnosti ene države proti drugi. Vohunstvo dobi v prvi svetovni vojni izkušnje in število obveščevalnih služb skupaj s tehnološkim napredkom tistega časa močno poraste. Druga svetovna vojna to rast v večini držav še pospeši. V Združenih državah Amerike, ki do tedaj niso imele mirnodobnih obveščevalnih služb, v Uradu strateških služb ustanovijo svojo prvo samostojno organizacijo za vohunstvo in tajne operacije. Obdobje hladne vojne lahko označimo tudi kot obdobje obveščevalnih služb. Glavna naloga sodobne obveščevalne službe postane zahteva odgovoriti na vprašanja, ki so bistvenega pomena za oblikovanje določene nacionalne politike. Zaradi različnega lotevanja tega problema s strani posameznih služb se pojavijo trije tipi obveščevalnih sistemov: ameriški, sovjetski in britanski. Obveščevalne službe se tako v 20. stoletju specializirajo (na različna področja raziskovanja), diferencirajo (na različne zvrsti obveščevalne dejavnosti: politično, vojaška, gospodarsko itd.), profesionalizirajo (z zaposlovanjem. 2. Vohun je oseba, ki služi tuji državi ali tuji organizaciji ali njunemu agentu, tako da zbira. zaupne vojaške, gospodarske ali uradne podatke ali dokumente ali ji jih sporoči ali izroči ali ji omogoči, da pride do njih. Kdor v škodo Republike Slovenije za tujo državo ali tujo organizacijo ustvari obveščevalno službo ali jo vodi ali se v to službo vključi (ZK-1, 1998).. 7.

vrhunskih strokovnjakov za različna področja) in postanejo v nekaterih primerih totalne (Purg, 1995 in Koren, 2008).. 3.4 Obveščevalni cikel Obveščevalni cikel je proces, ki opiše vse postopke, ki so potrebni, da nastane končni obveščevalni produkt, s katerim obveščevalna služba odgovori na vprašanje, ki ga je dobila od svojega naročnika. Sestavljen je iz petih korakov, in sicer (Central Intelligence Agency [CIA], 2011): -. načrtovanja in usmerjanja;. -. zbiranja podatkov;. -. obdelave podatkov;. -. analize podatkov in izdelave končnega obveščevalnega izdelka in. -. posredovanja obveščevalnega izdelka.. »Vzpostavljen krog je osnovni, prvi pogoj za uspešno in učinkovito delovanje vseh obveščevalnih služb« (Črnčec, 2009: 87). 3.4.1 Načrtovanje in usmerjanje Obveščevalna služba v tej fazi prepozna potrebo in določi, na kakšen način, s kakšnimi sredstvi in katere podatke je treba zbrati. Zbiranje podatkov je pridobivanje surovih informacij, ki so potrebne za izdelavo končnega obveščevalnega izdelka. Podatki, ki se zbirajo, so tako javni kot tudi tajni (Šaponja, 1999; Črčec, 2009; CIA, 2011 in Federation of American Scientists [FAS], 2011). 3.4.2 Obdelava podatkov Ta korak vključuje pretvarjanje velikih količin pridobljenih podatkov v obliko, ki je uporabna za proučevanje s strani analitičnih služb. Analiza podatkov in izdelava končnega obveščevalnega izdelka 8.

Podatki se v tem koraku ovrednotijo in analizirajo. Ocenjuje se njihova zanesljivost, vrednost in verodostojnost, nato pa na podlagi tega nastane končni obveščevalni izdelek (Šaponja, 1999; Črčec, 2009; CIA, 2011 in FAS, 2011). 3.4.3 Posredovanje obveščevalnega izdelka Je zadnji korak v obveščevalnem procesu, kjer končni uporabnik, ki je cikel z zahtevo tudi začel, dobi končni obveščevalni izdelek. V primeru da ima uporabnik dodatne zahteve, se celoten proces obveščevalnega cikla ponovi (Šaponja, 1999; Črčec, 2009; CIA, 2011 in FAS, 2011).. 3.5 Metode pridobivanja obveščevalnih podatkov HUMINT (Human Intelligence): podatki se zbirajo s pomočjo človeških virov. Tej metodi pravijo tudi agenturna metoda dela. Je klasičen način dela obveščevalnih služb in tudi najstarejši. »Temelji na tajnem odnosu med obveščevalno službo kot organizatorjem dejavnosti in osebo, ki je pristala na to tajno sodelovanje« (Podbregar, 2008: 33). SIGINT (Signal Intelligence): zbirajo se podatki, ki obstajajo v obliki različnih signalov. Sigint se nadalje deli še na dve glavni podvrsti: COMINT (Communication Intelligence), kjer se podatki zbirajo s prestrežbo, obdelavo in analizo elektronskih signalov komuniciranja (telefon, internet, itd.), in ELINT (Electronics Intelligence), kjer se podatki zbirajo preko elektronskih nekomunikacijskih signalov (npr. radarski sistemi). Še ena pomembna podvrsta je FISINT (Foreign Instrumentation Signals Inteligence), kamor je umeščen TELINT (Telemetry Intelligence), ki se uporablja za prestrežbo signalov raketnih sistemov (FAS, 1996). MASINT (Measurment and Signature Intelligence): podatki se zbirajo s pomočjo visoko tehnoloških naprav z namenom identifikacije specifičnih lastnosti 9.

opreme ali predmetov. Podvrste vključujejo RADINT (Radar Intelligence), IRINT (Infrared Intelligence), NUCINT (Nuclear Intelligence) (FAS, 1996). IMINT (Imagery Intelligence): podatki se zbirajo v obliki podob oziroma slik ali fotografij (v digitalni ali tiskani obliki) (FAS, 1996). OSINT (Open Source Intelligence): zbirajo se javno dostopni podatki, dostopni prek različnih virov (npr. internet, tisk, televizija itd.) (Podbregar, 2008; Johnson, 2009 in FAS, 1996). Koren (2008) metode zbiranja podatkov razdeli še na tri skupine: -. legalne, kjer se zbirajo splošni javno dostopni podatki, cilj njihovega zbiranja pa je tajen;. -. prikrite, kjer se pridobivajo obveščevalni podatki, ki so dostopni vsem, vendar se izvaja prikrito (npr. prikrito anketiranje);. -. tajne, kjer se zbirajo tajni oziroma zaščiteni podatki na naslednje načine: o s tajno umestitvijo pripadnika obveščevalne službe v zanimive strukture; o s tajnim sodelovanjem in o z metodo tajne uporabe operativno-tehničnih sredstev.. 10.

4 TAJNO SODELOVANJE 4.1 Kaj je tajno sodelovanje? Tajno sodelovanje je oblika dela obveščevalne službe, s katero pridobiva tajne podatke preko posameznikov v izpostavljenih sredinah oziroma posameznikov, ki imajo z njimi stike, in je osnovna in najstarejša metoda dela obveščevalnih služb. Šaponja (1999) tako obliko dela poimenuje tajno sodelovanje v ožjem smislu, medtem ko tajno sodelovanje v širšem smislu opredeli kot zbiranje javnih podatkov.. 4.2 Kdo je tajni sodelavec? »Tajni sodelavec je oseba, ki na tajen, organiziran način zbira podatke in informacije. Opravlja tudi druge naloge v korist in za račun obveščevalne ali varnostne službe, česar se mora zavedati« (Šaponja, 1999: 88). V ustrezni sredini lahko ta nadomesti vse metode, ki jih uporabljajo obveščevalne službe pri svojem delu. Poleg osnovne funkcije — zbiranja informacij lahko nadzoruje prostor, kjer potekajo dogovori, pregleduje nasprotnikovo dokumentacijo, jo izvzame, nadzoruje gibanje nasprotnika, sam sodeluje v izvedbi nakan nasprotnika in jih s svojo udeležbo ovira ali celo onemogoči, zato ga je treba sprejeti kot soustvarjalca odločitev pri načrtovanju in izvajanju operativnega dela. Sodelavci in sodelavska mreža niso nekaj statičnega in stalnega, sodelavcev ni možno podedovati, pridobivajo pa se na osnovi indikacij ogrožanja (Koren, 2008).. 4.3 Elementi tajnega sodelovanja Tajni sodelavec je oseba, ki iz različnih motivov: zavestno, tajno, organizirano, neprofesionalno, dejavno in trajno zbira informacije, jih na tajen način prenaša obveščevalcu ali opravlja druge naloge za obveščevalno službo, ki so v interesu določene države (Koren, 2008). 11.

4.3.1 Zavestnost – prostovoljnost Zavestnost se nanaša na ozaveščenosti osebe o svojem obstoju, mislih, spominih, občutkih in okolju, medtem ko prostovoljnost pomeni storiti nekaj po lastni volji (About.com, 2011 in The Free Dictionary, 2011). Pri obveščevalnem delu se to nanaša na pripravljenost in željo državljana države ali tujca, da brez prisile in grožnje sodeluje z obveščevalno ali varnostno službo določene države ter opravlja naloge za potrebe te službe. Da bi bila prostovoljnost te osebe dejansko izražena, morajo biti cilji službe, zahtevnost nalog, težave in nevarnosti, ki jim bo izpostavljena, in pogoji prenehanja sodelovanja predstavljeni s strani službe. Prostovoljnost in zavestnost pa sta lahko tudi vprašljiva (Koren, 2008). 4.3.2 Tajnost Tajnost je nekaj, kar je sicer znano določenemu krogu ljudi. Ti podatki oziroma vedenja morajo zaradi različnih razlogov ostati neznani širšemu krogu ljudi, torej tajni (Podbregar, 2008). »Tajnost je pomembno obeležje obveščevalne službe in se nanaša na vse, kar vsebuje ta izraz: obstoj posebne organizacije, zaposlene, posebne dejavnosti (akcije), sredstva in metode delovanja, prostore ipd. Tajnost predstavlja enega glavnih objektivnih razlogov znanstvene neraziskanosti pojma in pomena obveščevalne službe« (Purg, 2002: 19). Odkriti sodelavec ni več tajni sodelavec, zato je pri tajnem sodelovanju treba z osebo, od katere želimo dobivati zaupne informacije, vzpostaviti tajen (prikrit) odnos. Nasprotniki obveščevalnih ali varnostnih služb delujejo prikrito, zato se mora služba upreti s še bolj prikritim prodorom v njegovo okolje. Tajni sodelavec mora ohraniti nespremenjen javni status in mora delovati tako, da o tem ni seznanjena tretja nepooblaščena oseb. V primeru, da bi bila odkrita njegova identiteta, ga ciljno okolje ne bi sprejelo, 12.

protiobveščevalna služba pa bi ga skušala onemogočiti ali pa vsaj dezinformirati. Ker posamezniki težko prenašajo breme tajnosti, je tajnost treba »negovati« in to tudi po prenehanju tajnega sodelovanja (Koren, 2008). 4.3.3 Organiziranost Tajno sodelovanje je specifičen in zapleten način dela, zato mora biti organizirano. Zahteva strokovno usposobljenost vseh, ki pri njem sodelujejo, ter stalni nadzor obveščevalne službe nad sodelavci, včasih pa tudi na profesionalnimi pripadniki teh služb. Ker neuki začetnik, ki ga je obveščevalna služba pridobila za opravljanje določenih nalog, ne bo mogel uspešno in pravočasno realizirati nalog, ga je treba sistematično usposabljati in vključevati v operativno delo. Vse mora potekati po določenih pravilih, zbrani rezultati. pa. so. rezultati. predhodnih dolgotrajnih. sistemskih. priprav,. preučevanj okolja in izbire primernega sodelavca (Koren, 2008 in Podbregar, 2008). »Formalnopravna urejenost tajnega sodelovanja pa se izraža tudi skozi administrativne postopke,. kot. so registracija. sodelavca 3,. psevdonim4,. dokumentiranje opravljenega dela, podpis obligacij službe do sodelavca« (Koren, 2008). 4.3.4 Neprofesionalnost Tajni sodelavec ni zaposlen v obveščevalni službi, realizira pa določena opravila za račun in po naročilu obveščevalne organizacije (Koren, 2008).. 3. Registracija sodelavca »pomeni, da v poseben obrazec vnesemo osebne podatke osebe, ki. bo tajno sodelovala, in vpišemo namen tajnega sodelovanja oziroma cilje in podatke, ki jih bomo na ta način pridobili, oziroma kakšne naloge bo tajni sodelavec opravljal« (Šaponja, 1999: 101). 4. Psevdonim je ime, ki se razlikuje od danega imena ali sklicevanja na to z namenom skritja. prave identitete (Legal dictionary, 2011).. 13.

4.3.5 Trajnost Čeprav lahko tajni sodelavec v določenih primerih izvrši eno samo nalogo, je povezava med njim in obveščevalno službo v večini primerov dolgotrajna. Trajnost je zato eno od osnovnih načel tajnega sodelovanja. Da bi služba prišla do koristnih informacij, je treba tajnega sodelavca približati sredini, v kateri bo prišel do teh. V žargonu se to približevanje oziroma vgrajevanje imenuje »podtaknitev sodelavca«, samega sodelavca pa »kukavičje jajce«. Sredina, kjer bo deloval, mora sodelavca sprejeti, mu zaupati in ga vključiti v svoje aktivnosti, saj je njegova bližina mestu odločanja ključnega pomena. Ta proces je dolgotrajen (ne pa vedno uspešen) in zahteva temeljite priprave ter pozorno. izvajanje. načrtovanega.. Operativno. delo. tako. ne. dovoljuje. improvizacij, prekinitev in opustitev, temveč zahteva doslednost in trajnost (Koren, 2008 in Purg, 2002).. 4.4 Vrste tajnih sodelavcev Tajne sodelavce lahko delimo na različne vrste. Šaponja (1999) tajne sodelavce deli po objektivnem kriteriju, ki je povezan s sodelavčevo lociranostjo glede na predvideno nahajališče podatkov 5. Tako se delijo na sodelavce: -. ki so v nahajališču podatkov (do njih imajo neposreden dostop ali pa so celo sami posestniki podatkov);. -. ki niso v nahajališču podatkov (podatke zbirajo posredno ali s pomočjo druge osebe ali na kakršen koli drugi način.. Koren (2008) sodelavce glede na vsebino nalog zvrsti na: -. obveščevalce (osebe, ki zbirajo podatke in jih posredujejo obveščevalni službi, ne opravljajo pa drugih operativnih aktivnosti);. -. rezidente (osebe, ki vodijo delo več tajnih sodelavcev oziroma sodelavsko ali agenturno mrežo);. 5 5. Nahajališče podatkov je kraj, mesto, kjer je želeni podatek (Šaponja, 1999).. 14.

-. veznike (osebe, ki vzdržujejo zvezo med obveščevalno službo in tajnim sodelavcem — obveščevalcem in obratno);. -. baze (osebe, ki uslužbencem obveščevalne službe omogočajo tajno bivanje in druge usluge);. -. opazovalce (osebe, ki opazujejo dogajanje v nekem okolju);. -. dvojnike (osebe, ki le navidezno delajo za eno obveščevalno službo, v resnici pa opravljajo naloge za drugo) in. -. speče tajne sodelavce (oseba, ki jo obveščevalna služba aktivira šele v določenih okoliščinah).. Poleg tega pa loči še naslednje izvore, za katere smiselno veljajo osnovna načela tajnega sodelovanja: operativni vir (oseba, ki permanentno in prostovoljno posreduje tajne podatke in je ni dovoljeno načrtno vgrajevati v ciljne sredine), operativni interes (oseba, ki jo služba proučuje zaradi njenih možnosti, da prostovoljno in permanentno posreduje tajne podatke in je s službo v občasnem stiku) in sogovornik (oseba, ki službi občasno posreduje potrebne podatke). Šaponja (1999) poleg nekaterih zgoraj naštetih sodelavcev opredeli še nekaj osnovnih vrst, in sicer: policijskega sodelavca (oseba, ki se uporablja za trenutne, enkratne operativne potrebe in ne za dolgoročno in načrtno pridobivanje podatkov), sodelavca za akcijsko dejavnost (oseba, ki se je obveščevalna služba najpogosteje poslužuje za delo v tujini in opravlja dejavnosti, kot so npr. tajno sledenje, fotografiranje, odkup predmetov, itd., sodelavca za vplivanje (oseba, ki ima objektivne in subjektivne možnosti, da s svojim vplivanjem usmerja ali celo spreminja odločitve odločevalcev, usmerjajo oblikovanje politike, potek dogodkov itd.), sodelavca tiparja (oseba, ki išče druge osebe, ki bi bile primerne za tajno sodelovanje) in sodelavce za pridobivanje tajnih sodelavcev. Podbregar (2008) pa navaja še nekatere vrste tajnih sodelavcev, ki so opredeljeni v tuji literaturi: agent za zmedo (oseba, ki je nastavljena, da bi zbegala obveščevalne in protiobveščevalne operacije tuje države), agent za. 15.

prikrite akcije (angl. political warfare), agent — destabilizator (agent, katerega naloga je destabilizirati trenutno vlado ali režim v državi, ki je tarča prikritih operacij), agent dezinformator (običajno agent na visokem položaju, katerega osnovna naloga je posredovati dezinformacije tujim vladnim uradnikom), agent provokator (agent, namenjen za izzivanje incidentov in destabiliziranje), nazavedajoči se agent (oseba, ki se ne zaveda, da dela za obveščevalno službo) itd.. 4.5 Pridobivanje tajnih sodelavcev Sodelavca je treba pridobiti, nato pa še »narediti«. Obe nalogi sta temelj operativnega dela (Koren, 2008). Pri pridobivanju oseb za tajno sodelovanje je treba upoštevati taktična načela. Osnovna so (Koren, 2008): ˗. načelo zakonitosti, ki se nanaša na spoštovanje zakonov, temeljnih človekovih pravic in človeško dostojanstvo;. ˗. načelo načrtnega dela, kar pomeni, da se mora vsa opravila v zvezi s pridobivanjem sodelavcev izvajati na podlagi in v skladu s taktičnimi načrti za operativno delovanje, in. ˗. načelo postopnosti, ki zahteva izvajanje operativnih opravil pri pridobivanju tajnega sodelavca v določenem zaporedju in postopno.. Zaporedje (faze) pridobivanja sodelavca je naslednje (Koren, 2008): ˗. izbor oseb;. ˗. preverjanje oseb;. ˗. izbor najprimernejšega motiva za sodelovanje;. ˗. končni izbor oseb in. ˗. izvedba. operativnega. pristopa. sodelovanje.. 16. oziroma. pridobitev. osebe. za.

4.5.1 Izbor oseb Tajnemu sodelavcu se pri dejavnostih, ki jih izvajajo obveščevalne ali varnostne službe, ni moč odreči. Potrebuje se ga za pridobivanje informacij, ustvarjanje pogojev za operativno delo, izdelavo novih tehničnih sredstev ali kot svetovalca. Pri izboru oseb je treba upoštevati teoretično možnost posredovanja določenih podatkov ali izvajanja operativnih aktivnosti. Služba mora najprej vedeti, katere podatke potrebuje, in ugotoviti, kdo bi jih lahko posedoval. Na podlagi tega pa operativci ali operativni analitiki izdelajo seznam oseb. Najpogosteje se tajnega sodelavca potrebuje v neposredni bližini žarišča, ki pa je lahko statično6 ali spremenljivo7, saj lahko tako razpolaga s podatki o nakanah nasprotnika in o času in načinu ogrožanja (Koren, 2008 in Šaponja, 1999). 4.5.2 Preverjanje oseb O vsakem kandidatu za tajnega sodelavca je treba zbrati kar največ podatkov. Najprej je treba preveriti njegove objektivne zmožnosti pridobivanja ali posredovanja podatkov, nadalje pa še subjektivne. Te se nanašajo na psihološke vidike oseb. Spoznati je treba njegovo osebnost, način življenja, izobrazbo, materialne razmere, položaj v družbi, temperament, karakterne lastnosti, motiviranost itd. Vse to mora operativni delavec čim bolje spoznati in se na osnovi tega odločiti za primernost kandidata. Kandidata se lahko preverja na več načinov in sicer (Koren, 2008 in Šaponja, 1999): ˗. s klasičnim preverjanjem kandidata, ki pomeni zbiranje podatkov o kandidatu, ki najpogosteje poteka na terenu. Na terenu se ne zbirajo podatki, ki so dosegljivi v arhivih in evidencah, obsegajo pa vse dosegljive podatke o kandidatu, kot so osebnost, odzivanje v določenih. 6. Statična žarišča — določeni ekonomski in politični centri v tujini, oborožene sile tujih držav. in novonastala krizna žarišča (Koren, 2008). 7. Spremenljiva žarišča — obveščevalni centri, tuja obveščevalno delujoča predstavništva,. vodstva terorističnih skupin (Koren, 2008).. 17.

razmerah, njegov odnos do okolice in obratno. Podatki se zbirajo iz različnih virov in medsebojno primerjajo, soočajo ter izločajo; ˗. z informativnim razgovorom, kjer se kandidatu ne izda namen (sodelovanje z obveščevalno službo). Podatki, ki so pridobljeni z informativnim razgovorom, morajo biti kasneje tudi preverjeni. Informativni razgovor pa pomaga razkriti tudi osebnostne lastnosti kandidata;. ˗. s podatki iz operativnega dela. Tukaj je treba upoštevati, da podatkov, ki so že zbrani v naši dokumentaciji in evidencah, ni dopustno ponovno zbirati na terenu;. ˗. z udeležbo v kriminalni dejavnosti, kjer se spoznava tudi vloga in mesto kandidata v kriminalni skupini;. ˗. z informacijami sodelavcev. Kandidata je treba preveriti po dveh ločenih neodvisnih poteh;. ˗. z vzporednimi podatki, ki so jih dali ostali sodelavci in jih obveščevalna služba že ima v določeni sredini, v kateri se giblje kandidat.. 4.5.3 Izbor najprimernejšega motiva za sodelovanje Motiviranost je pomemben dejavnik pri posamezniku in njegovi odločitvi, da sodeluje z obveščevalno službo. Motivi kandidatov so zelo različni, nekateri najosnovnejši pa so: patriotizem, pripadnost določeni ideologiji ali veri, avanturizem, maščevanje, materialne koristi, strah, sovraštvo, sorodstvo itd. Zaradi vseh teh motivacijskih dejavnikov je treba biti pazljiv pri izbiri kandidata, saj ti dejavniki pogosto niso tako pošteni, kot so videti na prvi pogled. Ocene o njemu morajo biti objektivne in brez iluzij. Strah je npr. pomemben element motivacije, saj kandidatu spoznanje, da je ogrožena njegova družina, imovina ali da je postal objekt izsiljevanja, lahko pomeni, da se opredeli za sodelovanje zato, da bi na ta način pomagal odkloniti nevarnost, ki mu grozi. Pri sovraštvu pa želja po maščevanju privede tajnega sodelavca, da realizira skoraj nemogoče naloge in mora obveščevalna služba paziti, da ne bi izgubil razsodnosti (Koren, 2008 in Šaponja, 1999).. 18.

4.5.4 Končni izbor oseb Na podlagi preverjanja oseb, ki so bile izbrane, in ocenitve motivov za sodelovanje se izberejo najboljši kandidati za tajne sodelavce. Tiste osebe, ki ne pridejo v ožji izbor, pa obdržimo kot rezerve, če iz katerih koli razlogov ne bi uspeli pridobiti prvotno izbranih kandidatov (Šaponja, 1999). 4.5.5 Izvedba operativnega pristopa oziroma pridobitev osebe za sodelovanje V tej fazi osebi dejansko pristopimo in izrazimo željo po njenem sodelovanju, za kar pa moramo izbrati pravi način. Pri tem so pomembne podrobnosti kot so zunanji videz, barva glasu in način komuniciranja operativnega delavca, okolje, v katerem se sestaneta s kandidatom, itd. V primeru sestanka z njim je treba načrtovati tudi varnostne ukrepe za preprečitev odkritja s strani morebitnega nasprotnika. Kljub skrbnemu načrtovanju, upoštevanju taktičnih načel in pravil pa je pri izvedbi operativnega pristopa nenadomestljiv notranji občutek za komunikacijo kot tudi zmožnost prepričevanja ljudi s strani operativnega sodelavca (Šaponja, 1999). Sam pristanek na sodelovanje pa je lahko trenuten ali postopen. Najpogosteje se uporablja metoda postopnega pristanka, kjer se mnogokrat uporablja tako imenovano »potapljanje kandidata«, ki pomeni izvabljanje informacij s pogostimi pogovori (Koren, 2008). Privolitev je predhodna faza dejanskega sodelovanja. Kdaj je privolitev končana in kdaj je nastopilo sodelovanje, ni možno natančno opredeliti in se kot mejnik pogosto označuje trenutek, ko tudi kandidat formalno pristane na sodelovanje. Vsebinsko pa faza sodelovanja nastopi, ko kandidat začne dajati uporabne informacije ali realizira naročena opravila (Koren, 2008).. 19.

4.5.6 Usposabljanje pridobljenega agenta in vzdrževanje zveze S pridobitvijo tajnega sodelavca se prične njegovo usposabljanje, ki je prvenstveno usmerjeno v zagotavljanje čim večje učinkovitosti dela. V začetku se mu predstavi obveščevalno dejavnost, njegovo vlogo pri tej, način dela, poseben poudarek pa je na tajnosti in varnosti. Sodelavcu je treba določiti naloge, ga nadzorovati, mu ustvariti pogoje za delo, določiti načine sestajanja in posredovanja podatkov in ga usposobiti za uporabo sodobnih komunikacijskih sredstev. Seznaniti ga je tudi treba z zaščitnimi ukrepi pri delu. Usposabljanje tajnega sodelavca poteka skozi celotni čas sodelovanja z njim (Podbregar, 2008 in Šaponja, 1999). 4.5.7 Prenehanje sodelovanja Tajni sodelavec mora biti že pred pričetkom dela informiran s pogoji prenehanja sodelovanja z obveščevalno službo. To sodelovanje lahko preneha zaradi različnih dejavnikov. Razlog je lahko na strani obveščevalne službe ali tajnega sodelavca. Če je želja po prenehanju sodelovanja na strani tajnega sodelavca, kar je običajno zaradi osebnih razlogov, to še ne pomeni, da bo profesionalni delavec službe na to pristal, ne da bi ga poskušal prepričati, da nadaljuje, če je to nujno za nemoteno izpolnitev nalog. Ne glede na to pa se mora. tajnemu. sodelavcu. zagotoviti. prosto. izbiro. glede. prenehanja. sodelovanja. Obveščevalna služba pa s sodelovanjem običajno preneha takrat, ko ta nima več objektivnih možnosti pridobivanja potrebnih podatkov za službo, ali pa v primeru kompromitacije (odkritja tajnega sodelavca). V tem primeru je služba, če je to potrebno, dolžna poskrbeti za njegovo fizično in socialno varnost (Koren, 2008 in Podbregar, 2008).. 20.

4.6 Operativne metode dela obveščevalno-varnostnih služb in vloga tajnega sodelavca Metode v obveščevalno-varnostnih službah so premišljen in ustaljen način sistematskega. dela.. Rezultat. tega. je. pridobivanje. tajnih. podatkov.. Pridobivajo se z dvema metodama (Koren, 2008): - operativno kombinacijo in - dvojno kombinacijo. 4.6.1 Operativna kombinacija Za operativno kombinacijo je značilno, da se za dosego določenega vnaprej postavljenega cilja sistematsko in načrtno uporabijo različne operativne aktivnosti in sredstva. Značilno je delo na »dolge steze«, cilj pa je ofenziven prodor v sredine, v katerih lahko obveščevalno-varnostna služba pridobiva in vrednoti podatke ter na osnovi posredovanih informacij omogoči svoji državi, da si ustvari prednost na za državo pomembnih področjih ali da z njo prepreči delovanje struktur, ki s svojo dejavnostjo iz tujine ali v povezavi s tujino ogrožajo ali bi lahko ogrozile nacionalno varnost države in njeno ustavno ureditev. Vsak ukrep v zvezi z operativno kombinacijo mora biti posebej obrazložen in dokumentiran, posebno še vloga in možnosti sodelavca, ki bo pri tem sodeloval. Med samo operativno kombinacijo moramo sodelavca stalno preverjati in podrobno analizirati njegove izdelke, jih primerjati in ocenjevati. Sodelavec se nahaja v »sovražni« sredini in je v stalni nevarnosti, da ga odkrijejo in ga spremenijo v dvojnega sodelavca ali pa mu namerno podtikajo podatke, s katerimi nas želijo zavesti (Koren, 2008). Poznamo še različne operativne aktivnosti in sredstva za izvedbo operativne kombinacije (Koren, 2008): ˗. obveščevalna raziskava, kjer ima tajni sodelavec neposreden dostop do informacij in podatkov. Sodelavec ima v tej obliki operativnega dela 21.

dve temeljni nalogi: pridobivanje podatkov, ki jih na drug legalen ali tajen način ni možno pridobiti, in preverjanje znanih podatkov, v katere dvomimo. V obveščevalni raziskavi se pogosto uporablja tudi sodelavec — konzultant (oseba, ki vrednoti pridobljene informacije in sodeluje na področjih, ki presegajo znanje operativnih delavcev); ˗. obveščevalni prodor, kjer si obveščevalna služba ustvari pogoje za obveščevalno raziskavo. Z obveščevalnim prodorom se skuša z operativno kombinacijo v nadzorovani inštituciji pridobiti sodelavca ali ga v njo vgraditi;. ˗. operativna akcija, ki se uvede zaradi ugotovljene ali pričakovane gostitve posameznih varnostno pomembnih pojavov. V njej sodelujejo sodelavci, ki so že v stiku z žarišči ogrožanja;. ˗. tajno opazovanje, ki obsega ukrepe tajnega sledenja, tajnega neposrednega. nadzora. objektov in. območij. ter tajno. slikovno. dokumentiranje oseb in stvari. Tajni sodelavci pri tem redko sodelujejo, če pa že, pa je to najpogosteje v tujini; ˗. preverjanja, kjer se dopolnilno zbirajo podatki, informacije z namenom, da se ugotovi verodostojnost podatkov ali informacij, s katerimi služba že razpolaga in jih potrebuje pri opravljanju nalog iz svojega delovnega področja. Preverjanje poteka tudi preko sodelavcev, saj je tak način pogosteje učinkovitejši kot preverjanje s pomočjo informativnih razgovorov;. ˗. operativna analitična raziskava, ki jo služba uvede z namenom ugotavljanja in ocenjevanja pridobljenih podatkov, aktivnosti in pojavov s svojega delovnega področja. Sodelavec se pri tem vključuje le kot konzultant oz. svetovalec, ki pomaga vrednotiti zbrane podatke;. ˗. začetna raziskava, ki se uvede z namenom ovrednotenja nevarnosti, ki ogrožajo varnost in obstoj države. Sodelavca se uporabi le za preverjanje podatkov, ki jih je obveščevalna služba dobila z drugimi metodami in jim ne zaupa;. ˗. operativni nadzor, ki se uvede nad vsemi subjekti, za katere je iz rezultatov začetne preiskave ugotovila utemeljeni sum, da se ukvarjajo. 22.

z dejavnostmi, ki sodijo v področje dela službe. Pri tej obliki se uporabljajo predvsem sodelavci — obveščevalci. 4.6.2 Dvojna kombinacija Je specifična oblika dela, ki jo uporabljajo tako obveščevalne kot tudi protiobveščevalne službe. Na protiobveščevalnem področju se z dvojno kombinacijo ustvarijo pogoji za pridobitev informacij o interesih tujih obveščevalnih služb, terorističnih skupin, medtem ko se na obveščevalnem področju uporablja z namenom, da obveščevalna služba dobi vpogled v dejavnost tuje obveščevalne službe (Koren, 2008). Pri dvojni kombinaciji sodelujejo trije subjekti (Koren, 2008): ˗. protiobveščevalna oz. obveščevalna služba. ˗. tuja obveščevalna služba. ˗. sodelavec — dvojnik.. Sodelavec — dvojnik je oseba, ki ima kot tajni sodelavec povezavo z dvema različnima službama. Angažira se ga na dva načina (Koren, 2008): ˗. tajni sodelavec je pridobitev »naše« obveščevalne službe, ki ga želimo umestiti v tujo obveščevalno službo;. ˗. z razkritjem tajnega sodelavca tuje službe.. Za dvojno kombinacijo se odločimo (Koren, 2008): ˗. v primerih ko služba ugotovi, da želi tuja obveščevalna služba angažirati določeno osebo za svojega tajnega sodelavca;. ˗. ko želimo namestiti sodelavca tuji obveščevalni službi. ˗. preko. angažiranja. tujega. državljana,. ki. takoj. obvesti. svojo. obveščevalno-varnostno službo o tem angažmaju. Ta ga potem koristi za dvojno kombinacijo; ˗. preko angažiranja našega državljana s strani tuje obveščevalnovarnostne službe, ki nas obvesti o tem angažmaju;. 23.

˗. ko služba (protiobveščevalna) odkrije agenta tuje službe in se odloči, da bo imela večjo korist, da gre preko njega v dvojno kombinacijo s tujo službo, namesto da bi ga obdolžila vohunstva. Ko se agent iz materialnih razlogov odloči, da bo sodeloval s še eno obveščevalnovarnostno službo.. Sodelavec — dvojnik prodira v obveščevalne centre druge obveščevalnovarnostne službe, odkriva strateške cilje, ki jih ima nasprotnik, z njo se lahko varuje pred presenečenji, ki jih pripravlja nasprotnik, odkriva metode in način dela nasprotne službe, preko nje plasira dezinformacije. Za uspešno izvedbo dvojne kombinacije je treba delavcu ustvariti določeno legendo, ki je alibi, s katerim sodelavec pokrije neko svojo dejavnost. Pogosto mora biti opremljena tudi z različnimi dokumenti, ki morajo vzdržati najrazličnejša preverjanja. Vsaka legenda predstavlja določeno tveganje za tajnega sodelavca in mora biti prepričljiva, saj s tem nasprotniku ne da možnosti, da odkrije sodelavca (Koren, 2008). 4.6.3 Informacija in dezinformacija Kot. operativno. kombinacijo. je. treba. opredeliti. tudi. informacijo. in. dezinformacijo. Pojem informacija v tem primeru pomeni namerno dajanje resničnih informacij, medtem ko dezinformacija pomeni dajanje neresničnih in prirejenih podatkov. Obe vrsti podatkov dajemo tujim obveščevalnovarnostnim službam, ki se zanimajo za pridobitev določenih podatkov. Informacija in dezinformacija sta zgoraj opisani kot različni, v resnici pa gre zmeraj za dezinformacijo, saj tudi v primeru ko nasprotniku posredujemo točne podatke, želimo skriti cilj, ki ga želimo doseči. Informacijo ali dezinformacijo lahko poleg sredstev javnega obveščanja ali preko oseb, ki so blizu oseb, do katerih želimo, da pride podatek, posredujemo tudi preko sodelavca — dvojnika. Pri tem je pomembno vprašanje njegove zanesljivosti. Če gre za sodelavca, ki je zanesljiv, ga ob plasiranju seznanimo tudi s točnimi. 24.

podatki, v drugem primeru pa mu posredujemo samo tisto, kar želimo, da pride do nasprotnika (Koren, 2008).. 25.

5 KARAKTER OZIROMA ZNAČAJ IN TAJNI SODELAVEC 5.1 Osebnostne lastnosti s poudarkom na značaju Osebnost lahko opredelimo kot »celoto naših značilnosti, »vzorec« našega mišljenja, čustvovanja in obnašanja, s katerim se razlikujemo od drugih in po katerem nas lahko drugi prepoznajo« (Musek in Pečjak, 2001: 190). Osebnostne lastnosti pa lahko razdelimo na štiri glavna področja (Musek in Pečjak, 2001): ˗. temperament;. ˗. sposobnosti;. ˗. telesna zgradba in. ˗. značaj.. Temperament zajema predvsem značilne načine obnašanja in čustvovanja ter je močno odvisen od naših dednih zasnov. Pri izbiri tajnega sodelavca je temperament pomemben dejavnik, saj daje pečat njegovim aktivnostim. Njegov način odzivanja, hitrost odločanja se bo najverjetneje odražal tudi v sodelovanju s službo, zato bomo s spoznanjem njegovega temperamenta imeli vpogled v možno obnašanje bodočega tajnega sodelavca. Primeri temperamentnih lastnosti so živahnost, hladnokrvnost, naglost, prepirljivost itd. (Koren, 2008 ter Musek in Pečjak, 2001). Sposobnosti zajemajo tiste lastnosti, ki najbolj bistveno vplivajo na naše dosežke in na uspešnost pri reševanju različnih nalog in problemov. Sem spadajo duševne in telesne sposobnosti (spoznavne sposobnosti, moč ...), posebno pomembne pa so umske sposobnosti, kamor spada inteligentnost. Pri izbiri tajnega sodelavca je izobrazbeni in kulturni nivo kandidata bistvenega pomena, saj se mora biti sposoben prilagajati novo nastalim razmeram, igrati pripadnost nasprotniku itd. Biti mora intelektualno enak ali sposobnejši od nasprotnika (Koren, 2008 ter Musek in Pečjak, 2001).. 26.

Telesna zgradba ali konstitucija zajema predvsem vrojene in razmeroma trajnejše telesne značilnosti. Pri tajnem sodelavcu je pomembno, da je fizično zdrav. Izogibati pa se je treba oseb, ki so markantne, hitro opazne zaradi svojih zunanjih napak (Koren, 2008 ter Musek in Pečjak, 2001). Značaj je pojem, ki ga je včasih težko razmejiti od osebnosti. Najti ga je moč že pri Aristotlu, njegovi učenci pa so začetniki karakterologije. Pri značaju so v ospredju lastnosti, ki so povezane z voljo, motivacijo in z moralno-etično ocenjevalnimi vidiki obnašanja. Ko govorimo o značajskih lastnostih, mislimo predvsem. na. lastnosti,. kot. so. moč. volje,. prilagodljivost, iznajdljivost, lojalnost, iskrenost,. poštenost,. vztrajnost,. skromnost, bahavost,. strahopetnost, objektivnost, solidarnost itd. (Musek, 1993). Teofrast (približno 327—287 pred Kristusom) v svojem delu Značaji opisuje 30 značajskih tipov, kjer pri vsakem najprej opredeli bistvo tipa, nato pa naniza bolj ali manj zabavne vedenjske opise, ki pa zajemajo samo negativne značaje (Musek, 1993). V času helenizma, ko astrologija doseže vrhunec, so značajske in druge lastnosti posameznika bile utemeljene na podlagi astroloških in fiziognomskih znakov. Astrologi so verjeli, da ima nebesno dogajanje vpliv na človekov značaj. Ta je torej odvisen od zodiakalnih znamenj in od medsebojnega razmerja sonca, meseca in planetov v času posameznikovega rojstva. Vse to so povezali še z drugimi vidiki, npr. z vrstami temperamenta. Fiziognomiki pa so bili mnenja, da se osebnost, temperament in značaj posameznika lahko razpozna iz telesnega videza posameznika in so poudarjali povezanost telesa in duše (Musek, 1993). V novem veku proučevanje značajev nadaljujejo francoski »moralisti«. Karakterologija pa postane pomembna zlasti v nemškem svetu, kjer postane pojem značaj sinonim za pojem osebnosti in so ga pogosto pojmovali kot celoto vseh duševnih in vedenjskih lastnosti. Albert Wellek značaj označuje kot področje osebnosti, iz katerega posameznik odgovorno ravna in vrednoti,. 27.

medtem ko francoski karakterolog Le Senna in nemški psiholog Gottschaldt značaj povezujeta z dedno zasnovo, kar pa se s kasnejšimi raziskavami ni pokazalo kot točno, saj so značajske lastnosti povezane z moralnimi načeli in obnašanjem, ki je pod močnim vplivom vzgoje in učenja (Musek, 1993). Med značajskimi tipologijami je med novejšimi najbolj znana Sprangerjeva. Ta je bil prepričan, da so vrednote tisti prikriti ali neprikriti cilj, ki usmerja dejavnost. in. stremljenja. vsakega. posameznika.. Njihova. vrednostna. usmerjenost tako določa njihovo obnašanje in doživljanje in se nam kaže kot njihov značaj, ki ga razdeli na 6 tipov (Musek, 1993): ˗. teoretski (osnovna vrednota: resnica, značajske lastnosti: objektivnost, logika, sistematičnost);. ˗. ekonomski. (osnovna. vrednota:. korist,. značajske. lastnosti:. materializem, posedovalnost); ˗. estetski (osnovna vrednota: lepota, značajske lastnosti: subjektivnost, usmerjenost k lepemu);. ˗. socialni (osnovna vrednota: ljubezen, značajske lastnosti: nesebičnost, solidarnost, človekoljubje, sočutje);. ˗. politični (osnovna vrednota: oblast, značajske lastnosti: težnja po prevladi, podrejanju drugih);. ˗. religiozni (osnovna vrednota: sveto, značajske lastnosti: panteizem8).. Kasneje se začnejo pojavljali pomisleki v zvezi z značajskimi lastnostmi v zvezi s tem, ali so res pristne osebnostne lastnosti, naravne lastnosti posameznika ali pa kažejo bolj na to, kako nas drugi ocenjujejo in vrednotijo, ne pa, kakšni dejansko smo. Začne se objektivno proučevanje značajskih lastnosti. Med pionirje takšnega raziskovanja sodita ameriška psihologa Hartshorne in May, ki sta v tridesetih letih dvajsetega stoletja izvedla obsežno raziskavo, ki je zajemala vrsto naravnih situacijskih preskusov, s katerimi so objektivno merili obnašanje, povezano z značajskimi lastnostmi. 8. Panteizem. — religiozno filozofski nauk, ki isti boga z naravo in uči, da je materialni svet le. zunanji izraz božanskega bitja (Verbinc, 1968: 521).. 28.

Rezultati so kazali, da o določenih značajskih lastnostih ne moremo govoriti, in so omajali prepričanje v obstoj splošnih, zanesljivih in stabilnih značajskih lastnostih. Obveljalo je prepričanje, da ne moremo govoriti o trajnih osebnostnih lastnostih, ampak o ustreznih načinih obnašanja, ki so zelo specifične in nezanesljive, saj se ljudje glede na motive, interese in druge notranje ter situacijske okoliščine zelo specifično tudi obnašajo. Novejša raziskovanja pa so pokazala, da se koncepta značajskih lastnosti ne sme prehitro opustiti. Philippe Rushton je ponovno analiziral raziskave Hartshorna in Maya, vendar pri tem ugotovil, da določeno osebnostno lastnost ni najboljše meriti z enkratnim poskusom, kot sta to storila prej omenjena psihologa. Tako je z večkratnim poskusom določene oblike obnašanja ugotovil, da obstaja določena verjetnost, da se bodo osebe v določenem nizu situacij obnašale enako. Te ugotovitve so pripeljale do zaključka, da lahko govorimo o pravih osebnostnih potezah, ki so relativno trajne in zanesljive, torej o značaju (Musek, 1993). Tajni sodelavec lahko sodeluje z obveščevalno službo iz različnih razlogov, kot so patriotizem in osebna korist (darila in denar). Prav tako se lahko odzivajo na čustva in logiko. Ne glede na osebnost in značajske lastnosti pa ima vsak tajni sodelavec lastnosti, ki se, če so prepoznane in zaželene s strani operativnega delavca, dajo izkoristiti za pridobivanje informacij. Te lastnosti so lahko takoj opazne ali pa jih mora operativni delavec razbrati iz govora, obrazne mimike, telesnega gibanja in drugih odzivov (spremembe v dihanju, potenje, gibanje oči), ki se razlikujejo pri vsakem posamezniku. Značajske. lastnosti so tako izrednega pomena pri izbiri tajnega sodelavca,. zato mora biti operativni delavec pozoren na vse to, saj je od proučitve in ocenitve odvisno bodoče sodelovanje s tajnim sodelavcem. Katerim elementom proučevanja pa bo operativni delavec dajal prednost, pa je odvisno predvsem od vrste ogrožanja. Treba pa je upoštevati, da so kandidati najpogosteje že formirane osebnosti, ki jih ni možno spreminjati in jih je treba sprejeti takšne, kot so (Koren, 2008).. 29.

»Najpogosteje že na začetku kot možne kandidate zavržemo osebe, ki so alkoholiki, narkomani, veliki materialisti, lahkoživci, hazarderji. Izogibamo se tudi oseb, ki rade lažejo, predimenzionirajo informacije, si jih izmišljajo in se zlomijo ob razmerah, ki zahtevajo pokončno osebnost« (Koren, 2008: 27). Zaradi zgoraj omenjenih karakternih lastnosti padejo možnosti tajnega sodelavca, da bo uspešno realiziral operativne naloge.. 5.2 Opis nekaterih značajskih lastnosti v povezavi s tajnim sodelavcem 5.2.1 Pogum Pogum je stanje uma in duha, ki nam omogoča, da se soočimo z nevarnostjo, strahom in spremembami s samokontrolo, zaupanjem vase in odločnostjo (The Free Dictionary, 2011). Ker je tajni sodelavec v stalni nevarnosti, da ga nasprotniki odkrijejo, kar lahko privede do negativnih posledic, lahko celo smrti, mora ta svoje dolžnosti opravljati z veliko mero poguma. Pogum kot tudi iznajdljivost, inteligentnost in hladnokrvnost so pomembni dejavniki, npr. pri dvojni kombinaciji, kjer se tajnega sodelavca umesti v nasprotno obveščevalno službo. Ta si mora pridobiti zaupanje tuje službe, da lahko potem za obveščevalno službo odkriva cilje, metode in načine dela nasprotne. službe.. Z. njegovo. pomočjo. lahko. tuji. službi. plasirajo. dezinformacije (Koren, 2008). 5.2.2 Patriotizem Patriotizem lahko definiramo kot ljubezen do domovine, identifikacijo z njo in željo po njenem blagostanju kot tudi blagostanju rojakov (Stanford Encyclopedia of Philosophy, 2009).. 30.

Koren (2008) pa pravi, da je opredelitev posameznika, da verjame v demokratične vrednote družbe in je ponosen na svojo državo. V zgodovini se je motiv patriotizma najpogosteje uporabljal za pridobitev tajnih sodelavcev in je tudi sedaj eden najpomembnejših motivov za sodelovanje. Kot posebej aktualen in učinkovit motiv pa se uporablja v obdobjih, ko je nacionalna varnost države očitno ogrožena ali je država v vojni. Zelo pomemben je tudi pri umestitvi tajnega sodelavca v tujo obveščevalno službo. Patriotizem pa se lahko kaže pri tajnem sodelovanju tudi v negativni luči. Motiv patriotizma je možno zlorabiti, saj ima lahko posameznik neprijeten občutek, da ni ničesar pripravljen žrtvovati za domovino in je tako na nek način »prisiljen« sodelovati z obveščevalno službo. Ideološki motivi, kot so patriotizem, pa lahko privedejo tudi do tega, da tajni sodelavec izgubi uvid nad neposrednim ciljem in ga preseže (zaradi prevelike želje, da »pomagajo« domovini), s tem pa tvega, da se dodatno izpostavi nepotrebni nevarnosti, da bo odkrit (Šaponja, 1999; Koren, 2008 in Hastedt, 2003). 5.2.3 Ponos in želja po uveljavitvi Ponos kot občutek lastne vrednosti in dostojnosti vodi določene posameznike do bolestne želje po uveljavitvi. Ti posamezniki niso sposobni delovati tajno, saj si želijo, da bi bili njihovi dosežki priznani v javnosti, kar pa sodelovanje z obveščevalno službo ne omogoča. Dosežki tajnega sodelavca morajo ostati tajni, kar je breme, ki ga ti posamezniki težko prenašajo in lahko prej ali slej spregovorijo. Delavec obveščevalne službe, ki se odloči za sodelovanje s tako osebo, se mora zato tega zavedati. To pomeni, da bo moral taki osebi dajati priznanja tudi tedaj, ko ne bo dosegla pričakovanih rezultatov, in ga na primeren način spodbujati k varovanju tajnosti tudi po prenehanju tajnega sodelovanja (Koren, 2008).. 31.

5.2.4 Materializem Materialne koristi (denar, darila, posredovanje pri zaposlitvi ...) so že od nekdaj igrale pomembno vlogo pri odločitvi posameznika, da sodeluje z obveščevalno službo. Obveščevalne službe zaradi tega tajne sodelavce motivirajo z denarnimi nagradami. Če je tajni sodelavec velik materialist in je njegovo sodelovanje z obveščevalno službo odvisno le od materialnih koristi, ki jih bo imel, ima to lahko negativne posledice. Tajni sodelavec zaradi želje po čim večjem zaslužku laže in pretirava, lahko pa začne tudi prodajati informacije drugim interesentom. S prekomernim zapravljanjem take osebe tudi pritegnejo pozornost nase, kar pomeni, da obstaja večja nevarnost kompromitacije. Osebe, ki z lahkoto zapravljajo denar, tako niso primerne za sodelovanje z obveščevalno službo (Koren, 2008 in Hastedt, 2003). 5.2.5 Vztrajnost in potrpežljivost Da bi obveščevalna služba prišla do želenih informacij preko tajnega sodelavca, je pogosto dolgotrajen proces, ki lahko traja tudi več let. Tajni sodelavec ne sme obupati ob prvem neuspehu. Neuspeh ga ne sme odvrniti od sodelovanja z obveščevalno službo. Skupaj z obveščevalcem morata narediti analizo, zakaj je prišlo do neuspeha, in na osnovi te analize poskusiti znova (FAS, 2011). 5.2.6 Prilagodljivost in iznajdljivost Prilagodljivost in iznajdljivost sta zelo pomembni za tajnega sodelavca, saj se okoliščine, v katerih se nahaja, nenehno spreminjajo. Sposoben mora biti dobro opazovati prostor in ljudi, ki se v njem nahajajo, in sprejemati odločitve glede na trenutne razmere, torej izbrati najkrajšo pot k rešitvi določene naloge. Prilagodljivost kot tudi samoiniciativnost sta pomembni tudi pri operativni kombinaciji, saj je zahtevna in se razmere stalno spreminjajo. Ker se nahaja v njemu tujem okolju, se mora znati zliti z okolico in se obnašati po pričakovanjih ljudi, ki ga obkrožajo. Zanimati se mora za ljudi. 32.

okoli sebe, brati njihovo trenutno čustveno stanje in ga izkoristiti sebi v prid. Tajni sodelavec naj bi se znal približati različnim skupinam ljudi, kot so »pomanjkljivo izobraženi kriminalci, prefinjeni organizatorji obveščevalne ali teroristične aktivnosti ali pa intelektualni načrtovalci ekonomskih in političnih pritiskov na državo« (Koren, 2008: 27). S tem ko kaže interes do drugih oseb, odvrača pozornost s sebe. Včasih se mora znajti tudi v prostoru, ki mu je tuj. Zaradi tega mora biti toliko iznajdljiv, da ima vedno načrt za primer, da ne gre vse po načrtih (Davies in Tomlinson, 2005). 5.2.7 Samokontrola in objektivnost V primeru, da tajni sodelavec pridobiva podatke od druge osebe, mora ohraniti samokontrolo, saj bi čustva lahko negativno vplivala na potek pogovora. Jeza, razdraženost, utrujenost so čustva, ki bi se jih v večini primerov moral izogibati, razen če situacija zahteva, da ta čustva odigra. Ostati mora objektiven in nepristranski ne glede na čustvene reakcije, ki jih doživlja pri pridobivanju informacij (FAS, 2001). 5.2.8 Zanesljivost Zanesljivost je zmožnost tajnega sodelavca, da se izogne grožnjam in prevaram, dezinformacijam in lažnim informacijam. Zanesljivost mora biti prisotna tako s strani operativnega delavca kot tudi tajnega sodelavca. Operativni sodelavec mora biti usposobljen za zbiranje informacij prek tajnih sodelavcev, slednji pa morajo prinašati točne podatke. Operativni delavec zanesljivost tajnega sodelavca ugotavlja s preverjanjem, kar pomeni, da zbira dodatne podatke in informacije z namenom, da se ugotovi verodostojnost teh (FAS, 2011 in Koren, 2008). 5.2.9 Samozavest Kandidat je lahko samozavesten do te mere, da svoje sposobnosti precenjuje in je zaradi tega treba posvetiti posebno pozornost vrednotenju njegovih. 33.

možnosti pri nalogah, ki naj bi jih izpeljal. Vseeno pa mora biti kandidat do neke mere samozavesten, saj bi ga dvom in strah v nasprotnem primeru pripeljala do napačnih odločitev (Koren, 2008). 5.2.10 »Temna stran« kandidatovega značaja Pomembna informacija je lahko tudi »temna stran« kandidatovega značaja, saj je obveščevalna služba včasih prisiljena angažirati osebo, ki ima takšne lastnosti. To se zgodi v primeru, da obveščevalna služba potrebuje nekoga, ki lahko prodre npr. v kriminalno okolje, kjer so takšne značajske lastnosti prej pravilo kot izjema, vendar pa je treba paziti, da se takšne osebe ne »potisne v blato« še globlje, da bi ga okolje sprejelo. Uporaba te metode je pogosta s strani obveščevalnih služb (Koren, 2008).. 5.3 Karakterne lastnosti nekaterih ujetih tajnih sodelavcev v ZDA Tajni sodelavci oziroma vohuni, katerih karakterne lastnosti bodo opisane, so bili državljani Združenih držav Amerike in so vohunili za druge države. Ker so bili ujeti, je možno ugotoviti, da so njihove karakterne lastnosti tiste, ki so pri iskanju tajnega sodelavca negativne in nezaželene, saj so njihova dejanja (v povezavi s karakternimi lastnostmi) privlačila preveč pozornosti. Dve najpogostejši značilnosti ujetih tajnih sodelavcev sta antisocialna osebnostna motnja in narcisizem. Osebe z antisocialno osebnostno motnjo so v večini manipulativne, egoistične in želijo nemudoma zadovoljiti svoje želje. Težko se navežejo in razvijejo obvezo do kogar ali česar koli in so zato težko lojalne.. Znaki. pomembnosti,. narcisoidne. osebe. velikopoteznost,. pa. občutek. so. neupravičen. upravičenosti. občutek in. lastne. pomanjkanje. empatije do drugih. Ostale problematične značilnosti tajnih sodelavcev so še zloraba alkohola, impulzivnost, sebičnost, nezrelost, paranoja, maščevalnost (Texas A&M Research Foundation, 2011).. 34.

5.3.1 Antisocialna osebnostna motnja Osebe z antisocialno osebnostno motnjo jemljejo druge kot samoumevne in z njimi manipulirajo s ciljem, da ustrežejo svojim interesom ali da se prepustijo svojim željam. Dve značilnosti sta tudi laganje in pomanjkanje hvaležnosti, pa tudi neobžalovanje glede vpliva svojega obnašanja do drugih. Te osebe prezirajo avtoriteto in težko prenašajo nadzor. Motnja se navadno začne v otroštvu ali adolescenci in se lahko zmanjša po tridesetem letu starosti. Nekatere karakteristike, kot so nezmožnost vzdrževanja dolgotrajnih, pomenljivih in odgovornih vez z družino prijatelji in spolnimi partnerji, pa se lahko kažejo še pozno v odraslo obdobje (Defence Human Resources Activity [DHRA], 2011). 5.3.2 Narcisizem Velikopotezne osebe skrajno precenjujejo svoje sposobnosti in dosežke. Njihovi odnosi do drugih se hitro spreminjajo glede na to, kako jih vidijo. Njihova samozavest je skoraj vedno krhka, visoka stopnja iskrenega ocenjevanja samega sebe pa kaže notranje dvome in negotovost. Občutek upravičenosti pri njih pomeni, da pričakujejo posebno ravnanje do njih, čeprav si ga s svojimi dejanji mogoče ne zaslužijo, pri drugih pa dosežkov pogosto ne priznajo kot zasluženih. Ti občutki so lahko nevarni, saj lahko osebe z občutkom upravičenosti občutijo potrebo po maščevanju. Pri osebah z narcisoidno osebnostno motnjo se kaže tudi pomanjkanje empatije, ker na dogodke gledajo samo s svoje perspektive in ne, kako vplivajo tudi na druge ljudi. Mnogo uspešnih posameznikov kaže nekatere znake narcisoidne osebnostne motnje. Problem se pojavi, ko posameznik nima jasne in realne predstave o svojih sposobnosti (se precenjuje). Tako so mnogokrat razočarani, ko jih drugi ne vidijo, kot se sami. Ker te osebe tako zelo potrebujejo priznanje drugih, se lahko pojavi potreba po »branjenju« pred drugimi zaradi svojih dejanj ali pa po maščevanju. Te osebe lahko začnejo iskati priznanje drugod in tako. 35.

začnejo sodelovati z drugo obveščevalno službo. V primeru, da so ujeti, krivijo druge, da npr. niso videli njihovega potenciala in se vidijo kot žrtve (DHRA, 2011). 5.3.3 Impulzivnost in nezrelost Impulzivne in nezrele osebe so včasih neodgovorne, nepredvidljive in slabo ocenijo situacijo. Zaradi tega lahko sprejmejo odločitve brez tehtnega premisleka. Na njihove odločitve vplivajo trenutne razmere, v katerih se nahajajo, in trenutna zadovoljitev potreb, kar pomeni, da so dolgoročni cilji in pridobitve sekundarnega pomena. Hitro postanejo zdolgočasene in potrebujejo stalno stimulacijo. Nezrele osebe so nagnjene k tveganju, podležejo pritiskom vrstnikov in so prepričane, da so nepremagljive. Kot nezrele se lahko označijo osebe, ki so prekomerno fascinirane s spletkami in tajnim delovanjem obveščevalnih služb (DHRA, 2011). 5.3.4 Nezmožnost obveze Nezmožnost obveze je pogosto povezana z antisocialnim obnašanjem in/ali narcisoizmom. Pri takih osebah je menjava partnerjev pogosta. Ne gre pa takih oseb zamenjevati z osebami, ki so samotarji po izbiri, saj za razliko od njih iščejo pozornost, potrditev in občudovanje s strani drugih. Kar se tiče tajnega sodelovanja s tako osebo, obstaja nevarnost kompromitacije. Ker take osebe niso lojalne in se ne morejo obvezati, lahko svoje usluge kaj hitro nudijo drugim (DHRA, 2011). 5.3.5 Paranoična osebnost Paranoične osebe so preobremenjene z neupravičenimi dvomi. Ti dvomi se lahko nanašajo na lojalnost in zanesljivost s strani prijateljev, znancev, sodelavcev itd. Zato se jim tudi ne zaupajo. V odnosu do svojega partnerja ali partnerice hočejo imeti popolno kontrolo in so pogosto v zmoti, da jih ta vara. Nedolžne opazke ali dogodke pogosto interpretirajo kot zlonamerne.. 36.

Paranoičen tajni sodelavec lahko tudi obveščevalno službo, s katero sodeluje, vidi kot sovražno in se začne temu primerno obnašati. Znaki, da se oseba boji, da o njej preiskujejo, da misli, da jo opazujejo, da išče prisluškovalne naprave ali skrite kamere, lahko kaže na to, da sodeluje v aktivnostih (ilegalnih) in noče biti odkrita (DHRA, 2011). 5.3.6 Maščevalnost in sovraštvo Včasih sta razloga za tajno sodelovanje tudi maščevalnost in sovraštvo (do posameznikov, skupin, organizacij itd). Maščevalne osebe so pogosto narcisoidne osebe, ki interpretirajo kritiko, nestrinjanje ali nezmožnost drugih, da prepoznajo njihove talente, kot osebno žalitev, ki zahteva maščevanje. Želja po maščevanju lahko tajnega sodelavca žene v realizacijo skoraj nemogočih nalog, vendar pa mora obveščevalna služba paziti, da v tej želji ne izgubi razsodnosti (Koren, 2008 in DHRA, 2011). 5.3.7 Tvegajoče obnašanje Osebe, ki so nagnjene k tveganju, sebe vidijo kot tako bistre in talentirane, da ignorirajo ali narobe interpretirajo nevarnost. So nemirne in vihrave in ne tolerirajo dolgčasa ali neaktivnosti. Takšen tajni sodelavec lahko kaže vnemo samo za določene dele naloge, ki mu je dana, in sicer tiste, ki so mu osebno bolj zanimive, medtem ko ostale ignorira (DHRA, 2011). Treba se je zavedati, da je tajni sodelavec s kakšno zgoraj našteto negativno karakterno lastnostjo lahko še zmeraj odličen izbor za sodelovanje z obveščevalno službo, saj je treba ovrednotiti posameznikove pozitivne in negativne lastnosti.. 37.

6 INTERPRETACIJA POSTAVLJENE PREDPOSTAVKE (HIPOTEZE) V hipotezi smo zapisali, da so najbolj zaželene značajske lastnosti tajnega sodelavca poštenost, vztrajnost, prilagodljivost, iznajdljivost in lojalnost. Pri pisanju diplomske naloge se je pojavil problem v zvezi s karakternimi lastnostmi že zaradi več vrst različnih tajnih sodelavcev. Treba se je zavedati, da imata npr. opazovalec, ki samo opazuje dogajanje v nekem okolju, in tajni sodelavec različne naloge in sta zaradi tega izpostavljena različnim nevarnostim. Za obveščevalno službo je najpomembnejši tajni sodelavec, katerega osnovna naloga je zbiranje tajnih podatkov. V nalogi smo se zato osredotočili na to, katere značajske lastnosti mora imeti tajni sodelavec. Če to upoštevamo, se pokaže, da so nekatere lastnosti, naštete v hipotezi, zaželene in pomembne, druge pa v nekoliko manjši meri. Vztrajnost, prilagodljivost in iznajdljivost so se pokazale kot pomembne lastnosti tajnega sodelavca, kar je bilo za pričakovati, saj že sam opis tajnega sodelavca kaže na to, da bo ta delal v okolju, kjer bo pod stalnim drobnogledom tuje varnostne službe. Kar se lojalnosti tiče, je bila v literaturi omenjena samo v povezavi z lojalnostjo do države, ki je mnogokrat motiv za sodelovanje. V primeru dvojnika pa sta lojalnost in poštenost do obveščevalne službe sploh vprašljiva. Komu naj bi bil lojalen, do koga pošten — do obveščevalne službe? Izjema so tisti dvojniki, ki pristanejo na sodelovanje s tujo varnostno službo na željo varnostne službe države, katere državljani so, saj gre v tem primeru predvsem za lojalnost do svoje domovine.. 38.