Odkrivanje in sankcioniranje davčnih utaj : diplomsko delo

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO – POSLOVNA FAKULTETA. DIPLOMSKO DELO. JOŽICA ŠKAFAR. Breg ob Savi, september 2004.

3. UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO – POSLOVNA FAKULTETA. DIPLOMSKO DELO. ODKRIVANJE IN SANKCIONIRANJE DAVČNIH UTAJ. Študentka: Jožica Škafar Naslov: Breg ob Savi 31A, 4211 Mavčiče Številka indeksa: 82149761 Študentka izrednega študija Program: univerzitetni Študijska smer: denarništvo in finance Mentor: prof. dr. Borut Bratina. Breg ob Savi, september 2004.

4. IZJAVA Študentka Jožica Škafar izjavljam, da sem avtorica diplomskega dela. Zagotavljam, da sta tiskana in elektronska verzija istovetni. Kot avtorica dovoljujem njegovo objavo na spletni strani fakultete.. Breg ob Savi, 19. 10. 2004. Podpis .................

2 PREDGOVOR V vsaki družbi, ki je zakonsko urejena veljajo določeni zakoni in predpisi, ki so potrebni za njeno normalno delovanje. Seveda pa v vsaki družbi pride do raznih težav in problemov in tudi Slovenija ni pri tem nobena svetla izjema. Namreč z davčnim utajevanjem , ki izvira iz konflikta med davkoplačevalci in državo oziroma njenimi organi, zadolženimi za pobiranje davkov se srečujemo tudi pri nas. Davkoplačevalci se zavzemajo za čim manjšo davčno obveznost, medtem, ko želijo davčni organi čim bolj zavarovati davčno osnovo, na podlagi katere se odmeri davek. Storilci davčne utaje so lahko fizične osebe, posamezniki, ki se poskušajo izogniti plačevanju davkov, lahko so pravne osebe, podjetja, ki se poleg neplačevanja neposrednih davkov, kot je davek od dobička , poskušajo izogniti še posrednim davkom, uvoznim dajatvam, prispevkom za socialno varnost in raznim drugim dajatvam. Davčno utajevanje je prisotno v vseh družbenih razredih, poklicih in panogah. Lahko celo rečemo, da med fizičnimi osebami najlažje utajujejo bolj izobraženi in bolj samostojni sloji prebivalstva, ki jih je veliko težje nadzorovati, saj imajo različne vire dohodkov, ki jih prejemajo na različne načine. Pred leti davčnim utajam niso posvečali posebne pozornosti. Vendar pa se na tem področju stanje vse bolj izboljšuje, ustanovljena je bila enotna davčna služba, učinkovitost davčnega nadzora se povečuje, pa tudi stopnja davčne morale se izboljšuje. S pravnega vidika lahko dejanja davčnega zavezanca, ki jih počne, da bi zmanjšal davčno osnovo, delimo na izognitev, zaobidenje davka, z ekonomskega vidika pa lahko davčno utajo opredelimo kot dejanje, ki je po mnenju davčnega zavezanca primerno za zmanjšanje njegove davčne obveznosti. Iz vsebinskega vidika lahko davčno utajo opredelimo kot zavestno opravljeno kaznivo dejanje ali opustitev, ki vodi do tega, da država ne prejme pripadajočih davkov, pri čemer vzame utajevalec v zakup možne socialne in zakonske posledice. Z davčnimi utajami in poskusi oblikovanja njihovih modelov se je in se ukvarja cela vrsta teoretikov. V tem delu je predstavljen model maksimiranja koristi, avtorja Allinghamov in Sandmujev pravita, da moramo pri ravnanju davčnih zavezancev izhajati iz klasične ekonomske teze, da osebe sprejemajo racionalne in subjektivno koristne odločitve za maksimiranje koristi. Pri tem upoštevajo prednostno lestvico, s pomočjo katere iz množice možnosti izberejo tisto, ki prinaša največjo korist in povzroča najmanj stroškov. Kot drugi model je predstavljen Kahnemanov in Tyerskyjev model davčnih utaj, ki je vezan na korist in izgubo, po katerem se oseba ob pričakovanju dobička nagiba k nizkemu tveganju, medtem ko je oseba ob izgubi pripravljena na visoko tveganje. Reichlov in Bayerjev model, je oblikovan na podlagi vplivnih kratkoročnih, srednjeročnih in dolgoročnih dejavnikov davčne mentalitete in davčne morale. Davčni organ je po tem modelu prijazen do davkoplačevalcev, strokoven in neusmiljen. Najobširnejši je socialno-psihološki model, ki so ga zasnovali Weigel, Hessing in Ellfers. Z njim poskušajo razložiti število situacijskih in osebnostnih spremenljivk, ki vplivajo ena na drugo in s pomočjo katerih lahko razložimo motivacijo za davčno utajo..

3 Vsaka uspešno izpeljana davčna utaja pomeni izpad proračunskih prihodkov in nezakonito bogatenje posameznikov, zato je še kako pomembno, da ima država organizirano učinkovito davčno službo. Naloge davčne službe v Republiki Sloveniji opravlja Davčna uprava Republike Slovenije preko Glavnega davčnega urada, 14-tih območnih davčnih uradov in 60-tih izpostav kot notranjih organizacijskih enot na lokalnem nivoju in posebnega davčnega urada, ki za razliko od ostalih uradov deluje na celotnem območju Republike Slovenije. V nalogi smo opisali tudi sankcioniranje davčnih utaj, ki se razlikuje ali gre za sankcioniranje po Zakonu o prekrških ali gre za sankcioniranje davčne utaje po Kazenskem zakoniku. Skušali bomo prikazati , kakšne kazenske določbe predpisuje zakonodajalec za prekršek oziroma kaznivo dejanje. Na primer Kazenski zakonik določa, da se poleg denarne kazni lahko predpiše tudi zaporna kazen od treh do petih let. Veljavna zakonodaja določa glede na kazensko odgovornost različno obliko sankcioniranja. Davčne utaje manjšega pomena imajo torej manjše kazenske sankcije kot davčne zatajitve. Ob vsem tem se moramo zavedati, da utajevalci predvidevajo, da bo korist dosežena z utajo, večja kot stroški zaradi plačila kazni, poleg tega pa ne smemo zanemariti dejstva, da poostren davčni nadzor v davčnih službah ter večja zaostritev kazenskih sankcij pri davčnem utajevanju nista edina dejavnika, ki vplivata na odločitev davčnega zavezanca o izvajanju oziroma o neizvajanju davčne utaje. Vloga davčne uprave se z vstopom v Evropsko unijo povečuje, saj se v novih pogojih povečuje njena odgovornost za pobiranje davkov, ki so tudi prihodki proračuna Evropskih skupnosti. Novo ureditev davčne službe pa narekuje tudi sprememba slovenske zakonodaje, pripravlja se nov zakon o davčni službi, ki naj bi ga začeli uporabljati s 1. januarjem 2005, izšel je že nov zakon o davčnem postopku, ki se razen nekaterih členov ravno tako začne uporabljati 1. januarja 2005. V novem Zakonu o davčni službi bodo med drugim na novo opredeljene pristojnosti generalnega davčnega urada, predlaga se razširitev pooblastil v postopku ugotavljanja dejstev, tudi davčni inšpektor naj bi imel po novem vrsto pristojnosti, širijo pa se tudi pristojnosti izterjevalca..

4. KAZALO 1 UVOD .............................................................................................................................. 7 1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave .................................. 7 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve ..................................................................................... 7 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave .............................................................................. 8 1.4 Predvidene metode raziskovanja ................................................................................... 8 2 DAVČNE UTAJE ........................................................................................................... 9 2.1 Opredelitev davčne utaje ............................................................................................... 9 2.1.1 Pravna, ekonomska in vsebinska opredelitev davčnih utaj .................................... 10 2.2 Vrste davčne utaje ...................................................................................................... 11 2.3 Vzroki in motivi davčnih utaj ..................................................................................... 12 2.3.1 Vzroki za pojavljanje davčnih utaj ........................................................................ 12 2.3.2 Motivi davčnih utaj ................................................................................................ 13 2.4 Modeli davčnih utaj ..................................................................................................... 14 2.4.1 Model maksimiranja koristi (Allinghamov in Sandmujev model) ......................... 14 2.4.2 Kahnemanov in Tyerskyjev model ......................................................................... 14 2.4.3 Reichlov in Bayerjev model ................................................................................... 15 2.4.4 Socialno-psihološki model ..................................................................................... 15 2.5 Metode davčnih utaj .................................................................................................... 15 2.5.1 Splošne metode prevar ........................................................................................... 15 2.5.2 Metode davčnih utaj ............................................................................................... 16 3. OBLIKE DAVČNE UTAJE ........................................................................................ 17 3.1 Davčna utaja kot prekršek ........................................................................................... 17 3.1.1 Načelo zakonitosti .................................................................................................. 17 3.1.2 Oblika in vsebina obdolžilnega (kaznovalnega) predloga ...................................... 18 3.1.3 Čas in kraj storitve prekrška ................................................................................... 19 3.1.4 Zastaranje ............................................................................................................... 20 3.2 Davčna utaja kot kaznivo dejanje ................................................................................ 21 3.2.1 Opredelitev v kazenskem zakoniku ........................................................................ 21 3.2.2 Objektivni pogoj kaznivosti ................................................................................... 22 3.2.3 Čas in kraj nastanka kaznivega dejanja .................................................................. 22 3.2.4 Storitev, opustitev ter krivdno - naklepno dejanje ................................................. 22 3.2.5 Premoženjska korist ............................................................................................... 23 4 ODKRIVANJE DAVČNIH UTAJ IN NJIHOV NADZOR ..................................... 24 4.1 Organi odkrivanja davčnih utaj ................................................................................... 24 4.1.1 Pristojnosti in pooblastila davčnega organa ........................................................... 24 4.1.2 Organ za notranje zadeve ....................................................................................... 25 4.1.3 Carinski organ ........................................................................................................ 25 4.2 Davčna kontrola ........................................................................................................... 26 4.3 Inšpekcijski pregled ..................................................................................................... 27 4.3.1 Varstvo pravic davčnega zavezanca ....................................................................... 28.

5 4.3.2 Načelo materialne resnice ....................................................................................... 29 4.3.3 Načelo zaslišanja stranke ........................................................................................ 30 4.3.4 Vzdrževanje reda med inšpekcijskim pregledom ................................................... 31 4.3.5 Zakonska podlaga ................................................................................................... 31 4.3.6 Pooblastila inšpektorja ............................................................................................ 32 4.3.7 Ustnost in pisnost med inšpekcijskim pregledom .................................................. 32 4.3.8 Postopki v okviru hitrih inšpekcijskih pregledov ................................................... 33 4.3.9 Zapisnik o inšpekcijskem pregledu ........................................................................ 33 4.3.10 Ugotovitve in dokazi o resničnem stanju ............................................................. 34 4.3.11 Zapisnik o ustni obravnavi ................................................................................... 35 5 DAVČNI POSTOPEK ................................................................................................. 37 5.1 Uvedba davčnega postopka ......................................................................................... 37 5.1.1 Poslovne knjige in evidence ................................................................................... 37 5.1.2 Dajanje podatkov za odmero in izterjavo davkov .................................................. 37 5.1.3 Ocena davčne osnove ............................................................................................. 37 5.1.4 Davčna izvršba ....................................................................................................... 38 5.1.5 Odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje davčnega dolga .......................... 39 5.1.6 Zavarovanje davčnega dolga .................................................................................. 40 5.1.7 Vračilo davka .......................................................................................................... 40 5.1.8 Zastaranje ............................................................................................................... 40 5.1.9 Način plačevanja davka .......................................................................................... 41 5.1.10 Pobiranje davkov .................................................................................................. 41 5.2 Pritožba ........................................................................................................................ 43 6 SANKCIONIRANJE DAVČNIH UTAJ .................................................................... 44 6.1 Kazni za prekrške po Zakonu o prekrških ................................................................... 44 6.1.1 Globa ...................................................................................................................... 44 6.1.2 Prisilna izterjava ..................................................................................................... 45 6.1.3 Uklonilni zapor ....................................................................................................... 45 6.1.4 Opomin ................................................................................................................... 46 6.1.5 Stek prekrškov ........................................................................................................ 46 6.1.6 Odvzem premoženjske koristi ................................................................................ 46 6.1.7 Zastaranje izvršitve sankcije ................................................................................... 47 6.2 Sankcioniranje davčne utaje po Kazenskem zakoniku ................................................ 47 6.2.1 Vrste kazni in pogoji za njihovo izrekanje ............................................................. 47 6.2.2 Omilitev in opustitvev kazni .................................................................................. 48 6.2.3 Stek kaznivih dejanj ............................................................................................... 48 6.2.4 Odvzem premoženja ............................................................................................... 49 6.2.5 Zastaranje izvršitve kazni ....................................................................................... 49 7 SKLEP ......................................................................................................................... 50 8 POVZETEK ................................................................................................................ 52 9 SUMMARY ................................................................................................................. 53 10 KLJUČNE BESEDE .................................................................................................. 54 11 KEY WORDS ............................................................................................................. 55 12 SEZNAM LITERATURE .......................................................................................... 56 13 SEZNAM VIROV ....................................................................................................... 57.

6.

7 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave Osnovni cilj podjetništva je ustvarjanje dobička. Posredno nas k temu cilju pelje tudi pravilno, zakonito in pravočasno evidentiranje ter plačevanje davčnih obveznosti. Davčni zavezanci težijo k temu, da dobršen del svojega zasluženega dobička zadržijo, ter čim manjši del plačajo državi. Tako s pomočjo davčnih olajšav in zakonskih lukenj zmanjšujejo svojo davčno osnovo. Gre za takoimenovani davčni izogib ali zakonito izogibanje davčnim obveznostim, pri čemer ne glede na moralnost izvedenih dejanj ne kršimo obstoječih zakonskih predpisov. Drugi vidik neplačevanje davkov pa predstavlja zakonsko nedovoljeno neplačevanje davkov imenovano kar davčna utaja. Davčna utaja pomeni neupravičeno prikritje pravih ali nepopolnih podatkov za določitev davčne obveznosti. Pri tem je odločilna predvsem oddaja davčne napovedi. Pomembno je, da so podatki, ki jih davčni zavezanec navede v davčni napovedi resnični. V Sloveniji je davčna utaja opredeljena kot kaznivo dejanje, če zavezanec prikriva podatke zato, da bi se izognil plačilu davka. Druge kršitve katerih posledica je lahko plačilo nižjega davka kot bi ga bilo treba v resnici plačati, pa so opredeljene kot prekrški. V diplomski nalogi bom skušala podrobneje opredeliti ali gre za zakonito dejanje ali prekršek. Podrobneje bom poskušala predstaviti organe za odkrivanje davčnih utaj in njihov nadzor. Z majem 2004 je stopil v veljavo nov Zakon o davčnem postopku. Poskušala bom narediti primerjavo med starim in novim Zakonom o davčnem postopku, kakšne so novosti oziroma prednosti novega Zakona o davčnem postopku. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Za pisanje diplomske naloge na to temo sem se odločila, ker se mi zdi problematika odkrivanja davčnih utaj in njihovega sankcioniranja pomembna, saj so davki najpomembnejši vir prihodkov državnega proračuna. Zanima nas opredelitev davčnih utaj ali jih pojmujemo kot prekršek ali kot kaznivo dejanje. Skušala bom opredeliti davčni postopek, njegovo uvedbo, pritožbo in dokončno odločitev. Temeljni cilj, ki sem si ga zadala v diplomski nalogi je opredelitev davčne utaje, predstavitev vzrokov in motivov zanjo, predstaviti ali gre v primeru davčne utaje za prekršek ali kaznivo dejanje. Predvsem pa nas zanimajo načini sankcioniranja prekrškov v skladu z veljavno davčno zakonodajo po Zakonu o prekrških, oziroma kaznivih dejanj na podlagi Kazenskega zakonika..

8 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Vsaka raziskava zahteva določene predpostavke, ki omogočajo poenostavitve, saj ponavadi v raziskavo ne moremo vključiti vseh dejstev, ker bi rezultati kazali nepregledno rešitev. Omejili se bomo na opredelitev davčnih utaj, odkrivanje davčnih utaj, opredelitev le teh kot prekršek ali kaznivo dejanje in sankcioniranje davčnih utaj. Veljavna zakonodaja določa različne oblike sankcioniranja, davčne utaje manjšega pomena imajo manjše kazenske sankcije, večje davčne zatajitve pa imajo tudi večje kazenske sankcije. Ob vsem tem se je treba zavedati, da davčni utajevalci preračunavajo, da je morebiti korist dosežena z davčno utajo večja, kakor pa morebitno plačilo kazni. Glavna omejitev pri pisanju diplomske naloge je omejitev na področje Republike Slovenije ob upoštevanju veljavne zakonodaje na tem področju in uporaba slovenske literature. 1.4 Uporabljene raziskovalne metode V tej nalogi govorimo o mikroekonomski raziskavi, ki se ukvarja s proučevanjem obnašanja in delovanja pravnih in fizičnih oseb (ekonomskih subjektov), pri plačevanju oziroma neplačevanju davkov državi in o davčnih organih, ki odkrivajo in ustrezno sankcionirajo utajo davkov. Pri nalogi gre za statično ekonomsko raziskavo, ki ugotavlja odvisnosti med ekonomskimi pojavi v določenem trenutku ( trenutno veljavna zakonodaja na področju Republike Slovenije). Pristop k raziskovanju bo deskriptiven. Uporabljene bodo: - metoda deskripcije, ki opisuje dejstva, procese in pojave na področju davčnih utaj v RS; - komparativna metoda, ki je postopek primerjanja enakih in podobnih dejstev, pojavov in procesov na področju davčnih utaj; - metoda kompilacije, ki je postopek povzemanja opazovanj, spoznanj, stališč in rezultatov drugih avtorjev na področju davčnega utajevanja in njihovega sankcioniranja v RS..

9 2 DAVČNE UTAJE 2.1 Opredelitev davčne utaje V slovarju slovenskega knjižnega jezika (Slovar slovenskega knjižnega jezika 1991, 327) najdemo splošno definicijo utaje davkov. Navedena je kot neustrezno posredovanje podatkov, po katerih bi se odmerila prava višina davka. Za avtorja Kottka (Kottke 1994, 470) je davčna utaja kazniva oblika odpora do davkov, ki pogosto ostaja dlje časa neodkrita. Wrede (Wrede 1993, 18) opredeljuje davčno utajo kot dejanje, ki ga davčni zavezanec stori zato, da bi zmanjšal svojo davčno obvezo. V tem trenutku z verjetnostjo pričakuje, da bi moral plačati davek, če tega dejanja ne bi storil. Hkrati pa z verjetnostjo pričakuje tudi kazen za storjeno dejanje. Po Pauflerju (Paufler 1983, 28-31) ločimo subjektivno in objektivno stanje davčne utaje. Objektivno stanje obstaja, v zunanjem prepoznavnem, ciljno usmerjenem vedenju davčnega zavezanca. Pojavne oblike davčnih utaj so dobičkonosne manipulacije z uporabo različnih metod, ki se kot davčno nesprejemljiva dejanja odražajo v: • zniževanju davkov • neupravičenem pridobivanju posebnih davčnih ugodnosti (davčnih olajšav, odlog plačila davkov in povračilo davkov) Davčna utaja na osnovi subjektivnega dejanja ne kaže le zunanje slike, temveč tudi notranjo naravnanost storilca. Pri davčni utaji je davčni zavezanec ravnal namenoma in hote. Ve ali bi moral vedeti, da davčna obveznost obstaja in je kljub temu ne poravna. Davčni zavezanec mora poznati vse okoliščine. Drugače ne ravna namensko, temveč malomarno in nepazljivo. Pri tem obstaja naklep (subjektivno dejstvo) za pridobitev protipravne premoženjske koristi (objektivno dejstvo). Sauer (Sauer 1994, 275) opredeljuje davčno utajo kot zmanjšanje davčne obveznosti ali neopravičeno pridobitev oziroma uveljavitev davčne olajšave zase ali za drugega, tako da: • davčnim uslužbencem ali drugim uslužbencem posreduje napačne ali nepopolne podatke o davčno pomembnih dejanjih, • davčne uslužbence ne obvesti o davčno pomembnih dejanjih, kar je v nasprotju z zakonsko obveznostjo, • opusti uporabo davčnih oznak (davčne številke), kar je v nasprotju z zakonsko obveznostjo. Pri tem je predvsem odločilna oddaja davčne napovedi. Davčna napoved je napačna in nepopolna tudi takrat, ko so izračuni ali preračuni napačni, nepopolni, niso razvidni oziroma niso zajeti v davčni napovedi. Davki so zmanjšani, če niso izračunani v polni višini, ali so nepravočasno ugotovljeni in/ali plačani. Zato je samo začasno zadrževanje davčnega zneska že davčna utaja..

10 2.1.1 Pravna, ekonomska in vsebinska opredelitev davčnih utaj Pri primerjavi davčnih utaj opazimo, da ni enotnega razumevanja le-teh. Tako obstaja zanje več opredelitev, ki jih lahko osvetlimo z več vidikov (Čokelc 2003, 2-3, povzeto po Bayer 1997, 15-19) a) Pravna ureditev S pravnega vidika lahko dejanja davčnega zavezanca, ki jih počne, da bi zmanjšal davčno obveznost, delimo v tri skupine: • izognitev davku • zaobidenje dobička • utaja davka Izognitev davkom razumemo kot vse zakonsko dovoljene poskuse davčnega zavezanca za zmanjšanje davčne obveznosti (izraba davčnih olajšav, neposredno zmanjšanje davčne obveznosti s spremembo dejavnosti, kraja prebivanja ali posredno zmanjšanje davčne obveznosti, sprememba statusa davčnega zavezanca). Davčno zaobidenje je zakonsko dopustno dejanje. Ni davčno kaznivo, vendar nasprotuje smislu davčnih zakonov. Če davčni organ dokaže zaobidenje davka, je lahko zavezanec obdavčen, kot da tega ne bi bilo. Plačati mora zaobiden davek, ne pa tudi kazni. S pravnega vidika o davčni utaji govorimo takrat, kadar se davčni zavezanec na osnovi napačnih ali opuščenih navedb popolnoma ali delno izogne davčni obveznosti, oziroma ga davčni organ kasneje z odločbo pozove k plačilu davka. Storjena je bila namerno in davčna obveznost je nedvoumno opredeljena. Bistvena ločnica med davčnim izogibanjem, zaobidenjem dobička in davčno utajo je v tem, da sta davčni izogib in zaobidenje dobička načeloma pravno dopustni ravnanji, če le ne presežeta zakonskih meja. Čeprav je včasih ta ločnica tako nejasna, da se lahko davčno izogibanje kaj hitro spremeni v davčno utajo ali nezakonito evazijo. Zato se je v takih primerih morda primerno pri davčnem načrtovanju posvetovati z davčnim svetovalcem.. b) Ekonomska opredelitev Z ekonomskega vidika lahko davčno utajo opredelimo kot dejanje, ki je po mnenju davčnega zavezanca, primerno za zmanjšanje njegove davčne obveznosti. Ko se zanjo odloči pričakuje, da bo moral z veliko verjetnostjo plačati davek in da bo kaznovan, če tega ne bo storil. Davčni zavezanec torej opredeljuje utajo s pričakovanim plačilom in kaznovanjem..

11 c) Vsebinska opredelitev Pri opredelitvi davčne utaje moramo upoštevati še finančni in socialno psihološki vidik. Upoštevati je treba individualno motivacijo in družbene vplive. Z vsebinskega vidika lahko davčno utajo opredelimo kot zavestno opravljeno kaznivo dejanje ali opustitev, ki vodi do tega, da država ne prejme pripadajočih davkov, pri čemer vzame utajevalec v zakup možne socialne in zakonske posledice. 2.2 Vrste davčne utaje Davčne utaje razvrstimo po naslednjih kriterijih 1. Glede na storilca davčne utaje: • fizična oseba • pravna oseba 2 . Glede na vzrok: • iz malomarnosti • pravno nedoločno opredeljene davčne obveznosti • naklepno Davčna utaja iz malomarnosti nastane, kadar davčni zavezanec ve ali bi moral vedeti, da obstaja davčna obveznost, saj je ta nedvoumno opredeljena z zakonom. Za davčnega zavezanca obstaja obveza, da pozna davčne obveznosti oziroma davčne predpise. Davčna utaja na podlagi pravno nedoločno opredeljene davčne obveznosti. Vzrok davčne utaje je lahko tudi pravno nedoločno opredeljena davčna osnova. Razlog tiči v nedorečenem stališču davčnega organa oziroma Ministrstvu za finance o davčni obveznosti, ki ni bila uradno objavljena in jo davčni zavezanec zato kljub skrbi ne pozna. Naklepna davčna utaja nastane, kadar davčni zavezanec ve ali bi moral vedeti, da davčna obveznost obstaja in je kljub temu ne poravna. Pri tem obstaja naklep za pridobitev protipravne premoženjske koristi. V tretjem odstavku 245. člena Kazenskega zakonika je pojasnjen tudi pojem velike premoženjske koristi. Ta predstavlja znesek, ki presega petdeset povprečnih neto plač na zaposleno osebo. Pri premoženjski koristi gre vedno za razmerje storilca proti oškodovancu na račun kaznivega dejanja. Poseben primer predstavlja ugotavljanje premoženjske koristi oziroma davčne obveznosti, če davčni organ mora ceniti davčno osnovo zaradi opustitve prijave davčne obveznosti ali vodenja poslovnih knjig. Premoženjsko korist obravnavamo po pravilih civilnega prava. Če nekdo ni zaračunal davka na dodano vrednost in ga tudi ni odvajal, to še ne pomeni pridobivanje premoženjske koristi. Za njeno pridobitev mora utajevalec davek obračunati, vendar ga ne odvede, marveč ga pridrži zase, da bi si povečal premoženje. Dejanski motiv storilca takega kaznivega dejanja je pridobitev premoženjske koristi..

12 Utaja davkov pa storilcu vedno ne prinaša osebne premoženjske koristi. To lahko uporabi podjetje, če si z davčno zatajitvijo zagotavlja svojo likvidnost, dolgoročno plačilno sposobnost ali za investicije za zagotavljanje delovnih mest. Ti razlogi sicer ne vplivajo na samo opredelitev kaznivega dejanja , so pa pomembni elementi pri odmeri kazni. Za kaznivo krivdno dejanje štejemo naklepno ravnanje, zavedanje in hotenje protipravnega ravnanja. Naklepno ravnanje je le tisto, ki izpolnjuje elemente iz 17. člena Kazenskega zakonika RS. Storilec se mora zavedati, da gre za protipravno ravnanje in tudi njegovih posledic. Možno je, da davčni zavezanec z davčno zatajitvijo poskuša prikriti drugo (praviloma hujše) kaznivo dejanje. 3 . Glede na vrsto davka: • davki v ožjem pomenu besede (davek na dodano vrednost, davek od dobička pravnih oseb, dohodnina in drugi) • prispevki za socialno varnost • carine • takse 4 . Glede na kazensko odgovornost: • prekršek • kaznivo dejanje 5 . Glede na razkritje: • sum davčne utaje (ki jo je odkril davčni organ) • davčna utaja (popolna je šele takrat, ko jo prepozna sodišče) • davčne utaje, ki ostanejo neodkrite 6 . Glede na potek: • faza priprave davčne utaje, v tej fazi še ni nevarnosti kaznovanja, saj ne gre niti za poskus utaje, ker se še ni zgodilo neposredno dejanje. Sem sodi predvsem izdajanje nepravilnih poslovnih listin, napačno knjiženje poslovnih dogodkov, sestava napačnih računovodskih izkazov (tudi davčnih). • faza poskusa davčne utaje se že kaznuje v skladu s predpisi, vendar lahko zavezanec še odstopi od poskusa utaje. Kot primer navedimo dejanje, ko zavezanec davčnemu organu že odda napačno izpolnjeno davčno napoved, a je ta še ni prejel. Kazni za tovrstno utajo so precej manj stroge kot pri tretji fazi, uresničitvi davčne utaje. • faza uresničitve davčne utaje zajema njeno izvrševanje in dokončanje. Izvršena davčna utaja se kaznuje v skladu z zakonskimi predpisi, vendar lahko tukaj davčni zavezanec kaznovanje še prepreči, in sicer s samoprijavo. Zaključena davčna utaja je dokončno izvršena davčna utaja. 2.3 Vzroki in motivi davčnih utaj 2.3.1 Vzroki za pojavljanje davčnih utaj Elementov, ki vplivajo na pojavljanje davčnega utajevanja je več. Možno jih je razdeliti na osnovne vzroke in dodatne dejavnike ter razloge..

13 Osnovni vzroki so: • previsoke davčne stopnje, ki so verjetno glavni vzrok za utajevanje davkov, saj davkoplačevalci neradi dobršen del svojega zasluženega dohodka odvajajo še državi. To pomeni, da bodo, če bodo davčne stopnje zelo visoke iskali različne načine in poti, s pomočjo katerih bodo znižali davčno osnovo in tako plačali manj davka. Do previsokih davčnih stopenj lahko pride zaradi dveh razlogov, in sicer zaradi nerazvitega davčnega sistema ter visoke javne porabe. Z obema dejavnikoma se soočajo nerazvite države in države v tranziciji, medtem, ko se razvite države, predvsem tiste z močno poudarjenim predznakom socialne države, soočajo zgolj z drugim razlogom, • slab davčni nadzor je tesno povezan z razvitostjo davčnega sistema. Slab davčni nadzor je prisoten v nerazvitih davčnih sistemih, ki se soočajo s slabo organiziranostjo davčne službe in nedorečeno davčno zakonodajo, vključno s premajhnimi pristojnostmi davčnih organov. V takšnih sistemih bi obseg pobranih davkov povečali že, če bi poostrili nadzor. Razviti davčni sistemi se z omenjeno težavo praviloma ne soočajo, • nizka davčna morala, ki vpliva pri višini pobranih davkov se kaže v tem, ali davkoplačevalci v pravilnem obsegu poravnavajo svoje davčne obveznosti do države ali ne. Stopnja davčne morale ni premosorazmerna s stopnjo razvitosti davčnega sistema, čeprav je možno pričakovati, da je stopnja višja v bolj razvitih davčnih sistemih in nižja v manj razvitih . Vendar to ni pravilo. Lep primer visoko razvitega davčnega sistem z nizko davčno moralo je Italija, kjer je utajevanje davkov nekakšen nacionalni šport. 2.3.2 Motivi davčnih utaj Različni avtorji, ki so preučevali davčne utaje, so ugotovili naslednje motive za davčno utajevanje (Čokelc 2003, 7, povzema po Hundsdoerfer 1996, 18): • nezadovoljstvo zaradi državne porabe sredstev od plačanih davkov ali nezadovoljstvo z davčno pravičnostjo ali davčnim sistemom. Davkoplačevalec je lahko nezadovoljen s pogoji poslovanja, z državo ali vlado, če se primerja z drugimi davkoplačevalci, • posredno uresničevanje ciljev. Z zniževanjem davkov želi podjetje povečati svoje možnosti investiranja ali z notranjim financiranjem povečati svojo finančno moč, • manjkajoča likvidnost za plačevanje davkov. Omeniti moramo, da izvirajo kriteriji, s katerimi davkoplačevalci merijo likvidnost, tudi iz njihovih subjektivnih ocen, • doseči financiranje ali pa doseči ugodne pogoje za že obstoječe financiranje, • povečanje možnosti porabe do načrtovanega obsega, • prikazati rast dobičkov za zvišanja njihovih deležev, • preprečiti razkritje negativnega tržnega zaznavanja , • doseči višje cene, • prikazati finančno poslovanje na podlagi dogovora, • doseči predvidevanja in pričakovanja investitorjev, • doseči bonuse, ki so povezani z uspešnim poslovanjem, • velika želja po osebni koristi, • živeti preko lastnih zmožnosti, • veliki osebni dolgovi.

14 • •. vedenje prebrisanega in iznajdljivega poslovneža z nepoštenimi namerami, pomanjkanje možnosti za zakonsko dovoljeno zmanjšanje davčne obremenitve. Če bi ta možnost obstajala, bi zagotovo zmanjšala število davčnih utaj.. 2.4 Modeli davčnih utaj 2.4.1 Model maksimiranja koristi (Allinghamov in Sandmujev model) Pri ravnanju davčnih zavezancev moramo izhajati iz klasične ekonomske teze, da osebe sprejemajo racionalne in koristne odločitve za maksimiranje koristi. Pri tem upoštevajo prednostno lestvico, s pomočjo katere iz množice izberejo tisto, ki prinaša največjo korist in povzroča manj stroškov. Pri maksimiranju koristi z davčno utajo se upošteva privarčevan davek, kot korist ter davčna stopnja, in možnost njenega odkritja skupaj s pričakovano kaznijo, kot strošek davčne utaje. Po navedenem modelu povečana kazen za utajo in pogost nadzor davčnega organa zmanjšujeta davčne utaje. Po teoriji zastraševanja predvidevamo, da davkoplačevalci racionalno analizirajo svoje koristi in zaradi sebičnosti ne spremljajo koristi drugih. Osebnostne razlike davčnih zavezancev pri tem ne igrajo nobene vloge. Odločitve o izpolnjevanju davčnih obveznosti ali o utaji davkov so odvisne od davkoplačevalčevih moralnih vrednot. Te so eden izmed dejavnikov, ki vplivajo na proces odločanja, s tem da omejujejo možnost in razpoložljive vire za dosego cilja. Omejujejo in zmanjšujejo trud pri iskanju informacij, pri prepoznavanju alternativnih možnosti in pri izbiri med njimi. Davkoplačevalci na utajo davkov ne gledajo enako. Med njimi so tudi posamezniki, ki se na davčno moralo ne odzivajo, saj davčne utaje ne vidijo kot moralni problem. Obstajajo tri skupine davkoplačevalcev (Čokelc 2003a, 9 povzeto po Hessing 827): • davkoplačevalci, ki nikoli ne utajijo davkov • davkoplačevalci, ki včasih utajijo davke • davkoplačevalci, ki pogosto utajijo davke. 2.4.2 Kahnemanov in Tyerskyjev model Model, ki kaže, da se oseba ob pričakovanju dobička nagiba k nizkemu tveganju, medtem, ko je oseba ob izgubi pripravljena na visoko tveganje sta razvila Kahneman in Tyersky (Čokelc 1999b, 7 povzeto po Poch 1996, 17-19) Odločitveni proces ima dve fazi: • v prvi fazi (faza obdelovanja problema) oseba poenostavlja možne odločitve in jih oceni po stopnji tveganja. Nadalje se rezultati delovanja uredijo po dobičku ali izgubi, • v drugi fazi (ocenitvena faza) oseba oceni rezultate delovanja in izbere tistega z najvišjo vrednostjo. Če se prenese situacija na davčnega plačnika, je njegova pripravljenost plačati svoje dajatve odvisna od tega, ali dojema plačilo davkov kot izgubo ali dobiček. Oseba, ki mora ob koncu leta doplačati davek, bo to obravnavala kot izgubo. Pripravljena bo utajiti davke.

15 kot nekdo, ki pričakuje vrnitev davkov in si to razlaga kot dobiček. Pri tem ni pomembno, da bosta obe osebi plačali enak znesek davkov. 2.4.3 Reichlov in Bayerjev model Reichel in Bayer (Čokelc 2003a, 6-7, povzeto po R.C. Bayer & N. Reichel, 99) sta oblikovala model davčne utaje na podlagi vplivnih dejavnikov davčne mentalitete in davčne morale. Pri tem delita vplivne dejavnike na kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne. Motiv za izpolnjevanje ali neiizpolnjevanje socialnih norm in davčnih obveznosti izhaja iz osebnostne usmerjenosti, ki se spreminja le dolgoročno. Srednjeročne spremenjljivke predstavljajo odnos do države in davčnega sistema. So izraz zadovoljstva ali nezadovoljstva z državno avtoriteto in vodijo do izpolnitve davčnih zahtev ali pa do utaje davkov. Kratkoročno delujejo zaznavni ekonomski kriteriji odločanja, ki so v vsaki davčni situaciji različni. 2.4.4 Socialno-psihološki model Posebno zanimanje namenjamo vprašanju, kateri so tisti psihološki dejavniki, ki vplivajo na davčno utajevanje. Model razlikuje dve glavni skupini spremenljivk, in sicer: 1. spremenljivke, ki pospešujejo davčno utajo: • socialne situacije (finačni pritisk, socialne norme) • osebnostne spremenljivke (osebni pritisk, osebna naravnanost), 2. spremenljivke, ki preprečujejo davčno utajo: • situacijski dejavniki (manjkajoče priložnosti, zakonski in socialni nadzor) • psihološki dejavniki (nedojemanje priložnosti, dojeto tveganje za kaznovanje in osebni odnos do davčne utaje). 2.5 Metode davčnih utaj 2.5.1 Splošne metode prevar Znani sta dve splošni metodi za davčno utajo: • davčni utajevalec prikrije dejansko stanje, • davčni utajevalec knjiži na podlagi izmišljenih poslovnih dogodkov. Z odločitvijo za eno izmed omenjenih možnosti določi tudi svojo metodo prevar in ponaredb, in sicer: • metodo na stopnji priprave na davčno utajo ali • metodo sistemskih napak (tehniko knjiženja) ali nedovoljena knjiženja. Pri metodi sistemskih napak uporablja sredstva ponarejanja pomožne in prikrivajoče narave. Sredstva ponarejanja pomožne narave so vidna od nastajanja prek evidentiranja in dokumentiranja do knjiženja poslovnih dogodkov. Delimo jih na: • pravne metode ponaredb, • knjigovodske metode ponaredb..

16 Najpogostejše pravne metode ponaredb so navidezno sklenjeni posli. Pomembnejše navidezne pogodbe so navidezna pogodba o sklenitvi delovnega razmerja, navidezna pogodba o nakupu, navidezna licenčna pogodba, navidezna pogodba o finančnem najemu, navidezno poslovanje. Knjigovodske metode ponaredb sodijo, v nasprotju z metodo vsebinskih napak oziroma metodo dvojnega knjiženja, k pripravljalnim delom ponarejanja. Pri teh metodah davčni utajevalec ponareja listine, tako, da ustrezajo računovodskim načelom in standardom, oziroma zajema prihodke in odhodke časovno in stvarno napačno. 2.5.2 Metode davčnih utaj Sem sodijo splošne in druge metode ponaredb in prevar pri: • prihodkih, ki nastanejo iz naslova neprijave dejavnosti, odjave poslovanja (poslovanje odjavimo, vendar ga nadaljujemo), ponarejanja listin za uveljavljanje davčne olajšave, • stroških, • odhodkih, ki temeljijo na izmišljenih odhodkih ali na odhodkih, ki jih kljub omejitvi z davčnimi predpisi vključujemo med odhodke. • sredstvih, nenatančen popis količin, spremenjeno ovrednodnotenje sredstev • in virih sredstev za zmanjšanje davčne osnove. Izmišljene obveznosti do virov sredstev so pogosto posledica izmišljenih stroškov, odhodkov ali preveč ovrednotenih sredstev..

17 3 OBLIKE DAVČNE UTAJE 3.1 Davčna utaja kot prekršek Prekršek je z zakonom ali drugimi predpisi določena kršitev javnega reda, za katero je predpisana sankcija za prekršek. Je torej davčna utaja, pri kateri ni naklepne pridobitve protipravne premoženjske koristi. To pomeni, da ni subjektivnega dejstva ampak govorimo o malomarnosti. Glede na dejstvo, da predpisi, ki urejajo področje davčnega prava, niso zajeti zgolj v enem zakonu, najdemo kazenske določbe tako v Zakonu o davčnem postopku, kakor tudi v zakonih, ki urejajo posamezne vrste davkov, npr.v Zakonu o dohodnini, v Zakonu o davku od dobička pravnih oseb, v Zakonu o davku na dodano vrednost itd. Iz kazenskih določb je razvidno, katera storitev ali opustitev davčnega zavezanca je opredeljena kot prekršek in kakšna kazen je v posameznem primeru zagrožena. Po Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o prekrških se storilcu prekrška lahko izreče opozorilo namesto vložitve predloga za uvedbo postopka o prekršku oziroma namesto izreka denarne kazni takoj na kraju prekrška. 3.1.1 Načelo zakonitosti Načelo zakonitosti velja tudi v pravu o prekrških in pomeni, da je mogoče izreči sankcijo za prekršek samo za dejanje, ki je bilo vnaprej določeno kot prekršek in je bila zanj določena sankcija. Izraz načelo zakonitosti je, da je mogoče prekrške določati le z zakonom ali predpisom, ki temelji na zakonu. Vendar je v pravu prekrškov treba to načelo glede na določbe ZP-1 (Zakon o prekrških-1) razumeti širše, saj se prekrške lahko določi ne le z zakonom, pač pa tudi z uredbo Vlade Republike Slovenije in tudi z odlokom samoupravne lokalne skupnosti. Načelo zakonitosti izhaja iz 28. Člena Ustave RS, ki je uvrščen v poglavje o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Načelne določbe zakonitosti iz ustave so v zakonu o prekških izpeljane v določbah, ki zadevajo definicijo prekrška, njegovo določenost v zakonu, uredbi vlade ali odloku samoupravne lokalne skupnosti, razmejitev z dejanji, ki niso prekršek, in tudi določbah, ki so v zvezi z izbiro in odmero sankcije za prekšek. V povezavi z načelom zakonitosti se navadno omenja tudi načelo pravne varnosti. Načelo pravne varnosti pomeni varnost ljudi pred samovoljnimi in nezakonitimi posegi državnih organov v pravni položaj posameznika. Pri opredeljevanju prepovedi in zapovedi ravnanja na splošni in abstraktni ravni je na podlagi tega načela zahtevana jasnost in natančnost razmejitve med tistim, kar je in tistim kar ni sankcionirano, in sicer tako, da je ta razmejitev vnaprej določena in objavljena, da bo imel vsakdo možnost izvedeti, kaj sme in česa ne sme. Kot nasprotje načelu pravne varnosti se pojmuje pravna negotovost. To je stanje v družbi, v kateri je načelo zakonitosti odpravljeno ali formalno še velja, dejansko pa se določbam zakona daje takšno vsebino in pomen, kot to ustreza interesom in samovolji tistih, ki imajo politično ali kakšno drugo obliko moči in oblasti. Seveda je načelo zakonitosti primarno.

18 umeščeno v kazensko pravo kot sistem pravil širšega kaznovalnega prava. Vendar ker gre tudi pri širšem kaznovalnem pravu za varovanje nekaterih najpomembnejših družbenih vrednot z uporabo prisile, ki jo izvaja država prek svojega izvršilnega aparata to je državnih organov, in sicer v javnem interesu, je načelo zakonitosti izhodiščni dogovor glede načina obravnavanja posameznih ravnanj ljudi kot članov družbe, vzpostavljene in varovane s strani te države. Zakon torej določa, da so prekrški dejanja, ki pomenijo kršitev zakona, uredbe vlade ali odloka samoupravne lokalne skupnosti, ki je kot taka določena kot prekršek, zanjo pa je predpisana sankcija. Obseg in raznolikost prekrškov sta velika, zato je smiselno, da se prekrški predpisujejo s čim bolj abstraktnimi pravnimi akti, predvsem pa le s tistimi, ki določajo ali podrobneje razčlenjujejo vsebino pravic in obveznosti naslovnikov teh ureditev. Načelo zakonitosti zajema vrsto pravnih načel, mehanizmov in sredstev, ki se izvajajo iz načela ustavnosti. Načelo zakonitosti je potrebno razlagati tudi v smislu hierarhije predpisov. Zakon mora biti skladen z ustavo in s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral državni zbor, podzakonski predpisi in drugi splošni akti pa morajo biti v skladu ne samo z ustavo, temveč tudi z zakoni. Za podzakonske predpise in druge splošne akte pa je po ustavi predpisana skladnost ne le z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral državni zbor, temveč tudi z drugimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificirala vlada. Za ustavo in v državnem zboru ratificirane mednarodne pogodbe je zakon najvišji pravni akt, s katerim morajo biti v skladu vsi drugi pravni akti. Zakon je izvor pooblastil za druge pravne predpise in vsi ti predpisi so pravno nižji od zakona, morajo pa biti v skladu z zakonom. Za odločanje o protiustavnosti predpisov in drugih splošnih aktov je pristojno samo Ustavno sodišče Republike Slovenije. Načelo zakonitosti pa velja tudi takrat, kadar je davčni organ upravičen odločati po prostem preudarku (diskreciji). Zakon daje pooblastilo za diskrecijsko odločanje z besedami "organ lahko", "organ sme", "organ je pooblaščen" in podobno. Odločanje po prostem preudarku daje davčnemu organu pravico, da glede na ugotovljeno dejansko stanje izbere med več pravnimi možnostimi tisto, ki se mu zdi ustrezna. Pravico odločati po prostem preudarku lahko da organu samo zakon oziroma predpis lokalne skupnosti. Načelo zakonitosti je v primeru odločanja po prostem preudarku zagotovljeno s tem, da mora davčni organ, kadar ima pooblastilo za prosti preudarek , odločbo izdati v mejah pooblastila in v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo pooblastilo za prosti preudarek dano. Prosti preudarek se nanaša le na materialno zakonitost, ne pa tudi na formalno zakonitost. 3.1.2 Oblika in vsebina obdolžilnega (kaznovalnega) predloga V 105. Členu ZP je določeno, da se postopek o prekršku uvede le na predlog pristojnega organa, organizacije ali oškodovanca (predlagatelj postopka). To določilo pomeni, da se postopek o prekršku nikoli ne začne po uradni dolžnosti, velja torej obtožno načelo, predlog pa mora biti vložen s strani pristojnega predlagatelja. Kdo je pristojen, je določeno v 2. Odstavku 105. Člena ZP, ki pravi, da so to upravni organi, organi za notranje zadeve,.

19 inšpektorji, javni tožilci, družbeni pravobranilci in drugi organi ter organizacije, ki izvajajo javna pooblastila in, ki so pristojni za neposredno izvrševanje ali nadzor nad izvrševanjem predpisov, s katerimi so določeni prekrški. Za kršitve davčnih predpisov nastopajo kot pristojni predlagatelji davčni uradi, ustanovitelji za posamezno območje, redkeje pa glavni davčni urad, kot organ, ki opravlja neposreden nadzor nad delom davčnih uradov. Sama vsebina predloga za uvedbo postopka o prekršku je bistvenega pomena za učinkovito vodenje postopka o prekršku, po drugi strani pa je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je predlog namenjen tudi obdolžencu, ki mora iz njega izvedeti, kaj se mu sploh očita in katere predpise je kršil s svojim ravnanjem. Le tako bo namreč lahko uresničil svojo pravico do obrambe, ki je zapisana v 29. členu ustave med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami v okviru pravnih jamstev v kazenskem postopku. Sodišče ob prejemu predloga najprej oceni ali so podani pogoji za uvedbo postopka o prekršku. Pogoji za uvedbo postopka o prekršku po določbi 106. člena ZP- (oz. po določbi 105. člena ZP) niso podani: • če dejanje ni prekršek; • če je podana okoliščina, ki izključuje odgovornost za prekršek; • če zaradi zastaranja postopek o prekršku ni več mogoč; • če je obdolžilni predlog podal nepristojen organ oziroma oseba; • če je podan kakšen drug razlog, zaradi katerega po zakonu ni mogoče začeti postopka o prekršku. 3.1.3 Čas in kraj storitve prekrška 22. člen ZP opredeljuje čas storitve prekrška. Le-ta govori, da je prekršek storjen takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj je nastala posledica. Pravilna ugotovitev časa storitve prekrška je izredno pomembna za pravilno ugotovitev dopustnosti postopka o prekršku. Ni malo primerov, ko davčne uprave v predlogih za uvedbo postopka o prekršku kot čas storitve prekrška navedejo kar čas inšpekcijskega pregleda pri davčnem zavezancu. To pa ni vedno tudi čas storitve prekrška - na primer prekršek nepravilnega ali neažuriranega vodenja poslovnih knjig in evidenc ni storjen v času inšpekcijskega pregleda, temveč je potrebno natančno ugotoviti, kdaj je zavezanec opustil določeno obveznost ali vpisal netočne podatke ipd. Čas storitve prekrška povzroča nekaj težav predvsem pri takoimenovanih opustitvenih ravnanjih in če rok za določeno ravnanje ni posebej določen ali je določen pomanjkljivo. Tako na primer v primeru roka oddaje davčne napovedi, ko davčni zavezanec preneha z dejavnostjo, ne velja splošni rok določen v zakonu za vložitev davčne napovedi, temveč rok, ki začne teči od dneva, ko se je začel postopek prenehanja likvidacije ali stečaja..

20 3.1.4 Zastaranje Zastaranje je splošno sprejet pravni institut, na podlagi katerega na področju kaznovalnega prava zaradi preteka določenega časa ni več mogoča izvedba postopka ali pa izvršitev sankcije. Če namreč od storitve prekrška pa do uvedbe postopka o prekršku poteče dalj časa, je vprašanje, ali je takšen postopek po poteku določenega časa sploh še smotrn in učinkovit. Relativni zastaralni rok je določen v prvem odstavku 42. Člena ZP-1, ki določa, da postopek za prekršek ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekšek storjen. O absolutnem zastaralnem roku pa govorimo takrat, ko določa, da postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku, torej štiri leta od storitve prekrška. Podaljšanje zastaralnega roka na dvojno mero v primerjavi s staro ureditvijo je posledica spoznanja, da je bil dosedanji zastaralni rok prekratek, še posebej ob mnogih primerih izmikanja postopku, kar je narekovalo podaljšanje primerljivih rokov tudi v kazenskem zakoniku. Tudi po novem ostaja možnost, da se z zakonom za nekatere težje prekške predpiše daljši zastaralni rok, ki pa ne more biti daljši od treh let oziroma glede na absolutno zastaranje od šestih let. Ker tek zastaralnih rokov sproži dejstvo storitve prekrška, je v konkretnem primeru pomembna, a tudi zapletena ugotovitev časa storitve prekrška. Glede časa storitve prekrška novi zakon o prekrških kaže na kazenski zakonik. Tam je določeno, da je kaznivo dejanje storjeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati ne glede na to kdaj je nastala prepovedana posledica. Tudi za obstoj prekrška je torej praviloma pomembno le dejanje (storitev ali opustitev), ki ima znake prekrška, ne pa tudi dejstvo, ali in kdaj je nastala posledica. Pri prekrških v večini primerov namreč posledica sploh ne nastane ali pa ni vidna. Ugotovitev oziroma določitev časa storitve prekrška povzroča težave predvsem pri opustitvenih dejanjih in v primerih, ko rok za neko storitev ni določen ali je določen pomanjkljivo. V takšnih primerih velja pravilo, da je prekršek storjen takrat, ko bi storilec moral delati, to dejstvo pa je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej, seveda glede na okoliščine (Pravna praksa št.43/2002, 9-11). Kot primer opustitvenega dejanja bi lahko navedli primer, ko davčni zavezanec v določenem roku ne predloži pristojnemu organu obračuna davka na dodano vrednost. V takšnem primeru je prekršek storjen, ko preteče zadnji dan z zakonom določenega roka za izpolnitev obveznosti, in od tega trenutka dalje tečejo tudi zastaralni roki. Drugače je pri takoimenovanih trajajočih prekrških, kjer gre za prekršek , s katerim je ustvarjeno pravno relevantno protipravno stanje, ki je kaznivo že samo po sebi. Kot primer bi tukaj lahko navedli protipraven odvzem prostosti. V takšnem primeru začne teči zastaralni rok šele od trenutka, ko takšno protipravno stanje preneha..

21. O nadaljevalnem prekršku govorimo takrat, ko storilec v daljšem ali krajšem časovnem obdobju izvrši serijo istovrstnih prekrškov. V praksi se vsi takšni prekrški štejejo za en sam prekršek, če so seveda med seboj tako povezani, da predstavljajo celoto, posamezni prekrški v sklopu nadaljevalnega prekrška pa so le sestavni deli te celote. Nadaljevalni prekršek je torej samo posebna oblika navideznega steka in v takšnem primeru začne teči zastaralni rok tistega dne , ko je bilo storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestav nadaljevalnega prekrška. Poznamo tudi tako imenovano zadržanje zastaranja. Zastaranje tako ne teče v času, ko se po zakonu postopek o prekršku ne sme začeti ali nadaljevati. Ovire, ki povzročajo zadržanje zastaranja, so na primer diplomatska imuniteta storilca ali njegova začasna duševna bolezen oziroma začasna duševna motnja. Značilnost zadržanja zastaranja je, da po prenehanju ovire zastaranje teče naprej. Drugače pa je pri pretrganju zastaranja, kar povzroči vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Zastaranje se pretrga tudi, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hud ali hujši istovrstni prekršek. Po vsakem pretrganju začne zastaranje teči znova. 3.2 Davčna utaja kot kaznivo dejanje 3.2.1 Opredelitev v kazenskem zakoniku V kazenskem zakoniku je davčna zatajitev opredeljena (Kazenski zakonik RS, 254. člen): • če se kdo popolnoma ali deloma izogne plačilu dohodnine, davkov in drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb; • če posreduje napačne podatke o dohodkih, stroških, predmetih ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev takšnih obveznosti; • če na drug način preslepi davčni organ, ko obveznosti, ki se jim je izognil, pomenijo večjo premoženjsko korist; • kdor z namenom iz prejšnjega odstavka ne prijavi dohodka ali drugih okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev takšnih obveznosti, če je prijava obvezna in obveznosti, katerim se je nameraval izogniti, pomenijo večjo premoženjsko korist. Storilec kaznivega dejanja je lahko vsakdo. Predvsem je to fizična oseba kot davčni zavezanec, odgovorna oseba pri pravni osebi, ki je zanjo zavezana dajati podatke v zvezi z odmero davkov in drugih obveznosti, ter vsaka oseba, ki omenjenima vrstama davčnih zavezancev (fizični ali pravni osebi) pomaga. Za to kaznivo dejanje je lahko odgovorna tudi pravna oseba. Storilec kaznivega dejanja je lahko davčni zavezanec kot tudi druga oseba, ki davčnemu zavezancu pomaga pri davčni zatajitvi. Takšen primer je na primer, ko nekdo davčnemu zavezancu izstavlja račune, ki naj bi izkazali stroške davčnega zavezanca, so pa lažni..

22 3.2.2 Objektivni pogoji kaznivosti Objektivni pogoj za kaznivo dejanje je izognitev obveznosti, ki pomeni večjo premoženjsko korist. Ta korist bo v obliki manj odmerjene dohodnine, davka ali druge obveznosti. Po 2. točki trinajstega odstavka 126. Člena Kazenskega zakonika je to znesek, ki presega pet povprečnih neto plač na zaposleno osebo. 3.2.3 Čas in kraj nastanka kaznivega dejanja Čas izvršitve kaznivega dejanja opredeljuje 9. člen KZ. Le-ta govori, da je kaznivo dejanje izvršeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj je nastala posledica. Čas določanja kaznivega dejanja davčne zatajitve je neodvisen tako od objektivnega pogoja kaznivosti, kot tudi od materialne posledice. Kraj izvršitve kaznivega dejanja določa 10. Člen KZ. Kaznivo dejanje je izvršeno na kraju, kjer je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, kjer je nastala prepovedana posledica. Za poskus kaznivega dejanja se šteje, da je bil izvršen tako na kraju, kjer je storilec delal, kakor tudi na kraju, kjer naj bi po njegovem naklepu nastala ali bi lahko nastala prepovedana posledica. 3.2.4 Storitev, opustitev ter krivdno - naklepno dejanje Kaznivo dejanje davčne zatajitve se lahko stori le z direktnim naklepom, storilec ima namreč poseben namen, da bi se s svojim ravnanjem popolnoma ali deloma izognil plačilu dohodnine, davkov in drugih predpisanih obveznosti. Kaznivo dejanje ima dve izvršitveni obliki, namreč dajanje krivih podatkov ali opustitev prijave dohodka oziroma drugih okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev obveznosti, kadar je taka prijava obvezna. Krivi podatki se morajo nanašati na dejstva, ki vplivajo na ugotovitev in odmero dohodnine, davkov ali drugih predpisanih obveznosti,. To so podatki o dohodku, predmetih ali drugih dejstvih. Krivi podatki so lahko ustni ali pisni. Izvršitveno dejanje je pri tem usmerjeno v preslepitev pristojnega davčnega organa. Preslepitev je vsako ravnanje, s katerim storilec lažno prikaže dejansko stanje in ga uradna oseba pri pristojnem davčnem organu dojame kot resnično. Storilec bo to storil bodisi z lažnimi navedbami, lažnimi potrdili, računi ali drugimi lažnimi dokazili, skušal bo prikazati manjši dobiček ali večje stroške. Krivi podatki o drugih okoliščinah so na primer podatki o vzdrževanih otrokih, invalidnosti, starosti, drugih virih dohodkov in podobno. Obliko storilčevega ravnanja je treba vnesti v opis dejanja v izreku sodbe. Kaznivo dejanje je dokončano, ko so ti podatki dani pristojnemu davčnemu organu. Pojem davčnega organa je splošen izraz za vse organe, ki ugotavljajo, odmerjajo in izvršujejo davčne in druge obveznosti zavezancev. Pod pojem davčnega organa sodijo tako davčne uprave kot carinski organi, ki imajo istovrstne pristojnosti po Zakonu o trošarinah in po Zakonu o carinski službi..

23 Poskus je na primer mogoč celo tedaj, ko storilec v času pred davčno napovedjo opravlja dejavnost, ki naj bi davčnim organom onemogočila kontrolo davčne napovedi. To bo lahko podano, ko na primer gospodarska družba z namenom, da bi ob koncu poslovnega leta oddala lažno davčno napoved, že med letom ne registrira računov, izdaja račune z manjšo vsoto, kot je resnična in podobno. Poskus je mogoč le do trenutka, ko je davčna napoved podana ali ko do predpisanega roka ni oddana. En način preslepitve je, ko se storilec na primer pri ustnih pojasnjevanjih na davčni upravi , sklicuje na nepoznavanje obveznosti, dolžnost prijave, obveznost predplačil davkov, zamolči določena dejstva in podobno. Opustitev prijave dohodka ali okoliščin, ki vplivajo na odmero dohodka, pomeni pravo opustitveno kaznivo dejanje. To kaznivo dejanje stori lahko le davčni zavezanec. Časovno je to kaznivo dejanje izvršeno zadnjega dne roka , ki ga posamezen predpis določa kot rok, v katerem je treba prijaviti dohodek. Hujša oblika kaznivega dejanja je podana , če gre za dejansko zatajitev obveznosti v višini velike premoženjske koristi, ki se bo izrazila kot neplačana ali manj plačana dohodnina, davek ali druga obveznost. Velika premoženjska korist je znesek, ki presega petdeset povprečnih neto plač na zaposlenega ( Kazenski zakonik RS 2001, 3. točka trinajstega odstavka 126. člena). Glede na te posledice mora imeti storilec prav motiviran naklep, saj ne gre za hujšo posledico, ki bi izvirala iz kaznivih dejanj. 3.2.5 Premoženjska korist Splošno načelo kazenskega prava je, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Pri kaznivem dejanju po 254. Členu KZ mora biti podana velika premoženjska korist (gre za znesek, ki presega petdeset povprečnih plač na zaposleno osebo) ali večja premoženjska korist (znesek, ki presega pet povprečnih neto plač na zaposleno osebo). Znesek mora biti vedno opredeljen, tako je možno ugotavljati, ali sploh gre za kaznivo dejanje. Za pridobitev premoženjske koristi ne gre na primer v primeru, če nekdo ne zaračuna davka na dodano vrednost in ga tudi ne odvaja. V omenjenem primeru bi šlo za pridobitev premoženjske koristi le, če bi davek zaračunaval, ne bi pa ga odvajal, pač pa pridržal za sebe z namenom, da si poveča premoženje. Storilec v navedenem primeru davek uporabi v lastne namene..

24. 4 ODKRIVANJE DAVČNIH UTAJ IN NJIHOV NADZOR 4.1 Organi odkrivanja davčnih utaj Organi odkrivanja davčnih utaj so predvsem inšpekcijske službe, carina, davčna uprava, organi za notranje zadeve. Davčni organ mora ugotavljati neplačane davke, ter zagotavljati, da so davki plačani pravočasno. S tem zagotavlja tudi enakopravnost vseh zavezancev, ki morajo plačevati davke. Povečini velja, da davčni zavezanec v svoji davčni napovedi pravilno navede vsa dejstva, podatke in okoliščine ter njihove finančne posledice, če so pomembne za pravilno in pravočasno obdavčevanje. Za preverjanje pravilnosti in pravočasnosti plačevanja davkov potrebuje država nadzorni sistem. Davčni nadzor opravlja davčni organ s kontrolo in inšpekcijskimi pregledi na podlagi zakona, ki ureja davčni postopek in zakona, ki ureja upravo. Davčni nadzor je poleg prisilne izterjave ena izmed najpomembnejših funkcij davčne službe. Davčni organ mora ugotavljati neplačane davke, ter zagotavljati, da so davki plačani pravočasno. S tem zagotavlja tudi enakopravnost vseh zavezancev, ki morajo plačevati davke. Povečini velja, da davčni zavezanec v svoji davčni napovedi pravilno navede vsa dejstva, podatke in okoliščine ter njihove finančne posledice, če so pomembne za pravilno in pravočasno obdavčenje. 4.1.1 Pristojnosti in pooblastila davčnega organa Pravica in dolžnost organa je, da opravlja naloge, za katere je ustanovljen (Zakon o upravnem postopku. Ur.l. RS št.80/99, 70/00). Pravica pomeni, da noben drug organ ne sme opravljati teh nalog, dolžnost pa je, da organ nalog ne sme zavrniti ali odstopiti drugemu organu. Pristojnost je lahko stvarna ali krajevna. Stvarna pristojnost je delovno področje organa za odločanje o upravnih stvareh in se določa po predpisih, ki urejajo posamezno upravno področje. Stvarna pristojnost je določena z materialnimi ali organizacijskimi predpisi. Stvarna pristojnost za delo davčnega organa je določena v Zakonu o davčni službi in Zakonu o davčnem postopku. V skladu s tem so za odločanje pristojni na prvi stopnji davčni uradi in Posebni davčni urad ter na drugi stopnji drugostopni organ na Ministrstvu za finance RS. Krajevna pristojnost je pristojnost na območju, na katerem organ deluje in na katerem ima pravico in dolžnost opravljati svoje naloge iz stvarne pristojnosti. Krajevna pristojnost je določena v Zakonu o davčni službi in v Zakonu o davčnem postopku. Krajevno pristojen za odločanje v davčnem postopku je davčni urad: • na območju katerega je zavezanec vpisan v davčni register ali • na območju katerega se mora davčni zavezanec vpisati v davčni register, če z zakonom o davčnem postopku ni drugače določeno..

25. Na krajevno pristojnost mora organ po uradni dolžnosti paziti ob uvedbi postopka in med samim postopkom. Ob morebitnih spremenjenih okoliščinah med postopkom ostane na podlagi Zakona o splošnem upravnem postopku še naprej pristojen organ, ki je uvedel postopek, in sicer: • organ, ki je kot krajevno pristojen začel postopek, ostane pristojen tudi tedaj, kadar nastanejo med postopkom okoliščine, po katerih bi bil krajevno pristojen kakšen drug organ; lahko pa organ, ki je začel postopek, odstopi zadevo organu, ki je postal pristojen po novih okoliščinah, če se s tem zlasti za stranko postopek znatno olajša; • organ, ki je kot stvarno pristojen začel postopek, ostane pristojen tudi tedaj, kadar se med postopkom spremeni zakon tako, da določa za odločanje v upravni stvari pristojnost drugega organa (Zakon o upravnem postopku. UR.l. št.80/99, 70/00). Takšen primer je lahko pravna oseba, ki je dosegla oziroma presegla 5 milijard tolarjev letnega prihodka in pade pod stvarno pristojnost Posebnega davčnega urada. 4.1.2 Organ za notranje zadeve (Čokelc 1998b, 278-279) Organi za notranje zadeve so pomembni pri odkrivanju davčnih utaj, zlasti pri sumu za kaznivo dejanje, saj imajo večja pooblastila kot davčni in carinski organ, ki so prav tako zadolženi za odkrivanje davčnih utaj. Večja pooblastila so določena v 148. Členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), po katerih morajo organi za notranje zadeve: • ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja; da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne; da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz, in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka; • zahtevati potrebna pooblastila od oseb; v navzočnosti odgovorne osebe opraviti pregled določenih objektov in prostorov podjetij in drugih pravnih oseb ter pregledati njihovo dokumentacijo ter ukreniti in storiti drugo, kar je potrebno; • na pisni predlog in z dovoljenjem preiskovalnega sodnika oziroma predsednika senata smejo organi za notranje zadeve zbirati tudi obvestila od oseb, ki so v priporu, če je to potrebno, da se odkrijejo druga kazniva dejanja iste osebe, njihovi udeleženci ali kazniva dejanja drugih storilcev; • pooblaščene uradne osebe imajo pravico napotiti osebe, ki jih najdejo na kraju storitve kaznivega dejanja, ali osebe, ki imajo prebivališče v tujini, k preiskovalnemu sodniku ali jih zadržati do njegovega prihoda, če bi mogle dati za kazenski postopek važne podatke in če je verjetno, da jih pozneje ne bi bilo mogoče zaslišati ali bi s tem zavlačevali. 4.1.3 Carinski organ (Čokelc 1998b, 279-280) Zaradi širšega pojmovanja davčne utaje, po kateri spadajo med davke tudi carinske dajatve, so za odkrivanje davčnih utaj pomembni tudi organi carinske službe. Hkrati je carina tudi sestavina osnove za določitev davčne obveznosti v ožjem pomenu besede. Carinski organ, ki je pristojen za ugotavljanje in odmero davščin in, ki pri svojem delu uporablja zakon , ki ureja davčni postopek, je v širšem smislu tudi davčni organ. Davki in carine (ki so tudi davki, čeprav imajo drugačno ime) so namenjeni za polnjenje državnega proračuna..

26 Naloge carinske službe so določene v 5. Členu Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1), (Ur.l.RS, št.56/99 in 52/2002): • carinski nadzor nad blagom, potniki in prevoznimi sredstvi; • carinjenje blaga in storitev; • kontrolo blaga; • preprečevanje in odkrivanje carinskih prekrškov in kaznivih dejanj v carinskem postopku; • preprečevanje in odkrivanje deviznih prekrškov; • vodenje upravnega postopka na prvi in drugi stopnji in postopka za prekrške na prvi stopnji. 4.2 Davčna kontrola Davčno upravo sestavljajo glavni urad , davčni uradi po posameznih območjih in posebni davčni urad, ki so med seboj povezani. Naloge davčnih uradov in posebnega davčnega urada so opredeljene v zakonu o davčni službi. Glavni urad (Denar 2004, št. 8, 20) organizira delo davčnih uradov, zagotavlja enotno izvajanje davčnih in drugih nalog, opravlja neposreden nadzor nad delom davčnih uradov, vzpostavlja in organizira enotno vodenje davčnega registra določa vsebino in obliko davčnih obrazcev, organizira izvajanje davčnega nadzora, določa in izvaja programe za strokovni in tehnični napredek dejavnosti davčne uprave. Davčni urad (Denar 2004, št. 8, 20 ) odmerja in pobira davke na svojem območju, vodi o tem predpisane evidence, odloča v davčnem postopku na prvi stopnji opravlja kontrolo in inšpekcijske preglede davčnih zavezancev, opravlja naloge v zvezi z vzdrževanjem davčnega registra , evidentira podatke o obračunanih in plačanih davkih in denarnih kazni, izvaja postopke prisilne izterjave davkov in denarnih kazni, izvršuje plačilo preveč plačanih davkov. Posebni davčni urad (Denar 2004, št. 8, 20) opravlja naloge davčnega urada na celotnem območju Slovenije za banke in hranilnice, zavarovalnice, družbe, ki prirejajo posebne igre na srečo in trajne klasične igre na srečo, borze, borzno posredniške družbe, investicijske družbe, družbe za upravljanje in klirinško depotne družbe ter za gospodarske družbe, katerih skupni prihodki so v preteklem davčnem letu presegli 5 milijard tolarjev. Davčna kontrola obsega preverjanje pravilnosti in pravočasnosti vlaganja davčnih napovedi in davčnih obračunov, obračunavanja in plačevanja davkov na podlagi obrazcev in drugih predpisanih podatkov in se praviloma opravlja v prostorih davčnega urada. Kontrolo opravlja davčni kontrolor, ki je za svoje delo odgovoren direktorju davčnega urada. Namen davčne kontrole v pisarni je: • odkrivanje napak na predloženih davčnih obrazcih; • popravljanje napačnih davčnih obrazcev ( pozivanje davčnih zavezancev za odpravo davčnih napak);.

27 •. izbor davčnih zavezancev za hitri inšpekcijski pregled ter priprava smernic inšpektorjem.. Način kontrole: • •. celovit pristop k davčnemu zavezancu; ocena pomembnosti primera, ocena tveganosti, splošna skladnost vseh podatkov, ki so na voljo o davčnemu zavezancu. notranja skladnost; navzkrižno pregledovanje vseh davčnih obrazcev, uporaba računalniške podpore.. Potek dogodkov med kontrolo in inšpekcijo pri kontroli davka na dodano vrednost: • kontrolorji na podlagi zapažanj izpolnijo obrazec "Predlog za hitri inšpekcijski pregled" za zavezanca ter določijo področje, kjer sumijo na nepravilnosti. Te predloge oddajo vodji kontrole. • Vodja kontrole posreduje vse predloge za hitri pregled v oddelek za inšpekcijo. Vodja inšpekcije naredi izbor predvidenih davčnih zavezancev za hitri pregled in določi prioritete. Predloge za hitri pregled vodja inšpekcije razdeli vodjem skupin. • Vodje skupin posredujejo naloge za hitre inšpekcijske preglede inšpektorjem. • Inšpektor se pri inšpiciranju osredotoči na tisto področje, ki je označeno na njegovem nalogu. Inšpektor poda ugotovitve na že vnaprej pripravljenem tipskem zapisniku. • Na osnovi ugotovitev v zapisniku inšpektor po zaključku inšpekcijskega pregleda izpolni "Poročilo o zaključenem hitrem inšpekcijskem pregledu", kjer označi tudi ali je po njegovi oceni potrebno pregled razširiti. V primeru razširitve pregleda mora inšpektor to utemeljiti. • Inšpektor odda poročilo o zaključenem pregledu vodji skupine, ki razdeli ta poročila na tista, ki vsebujejo predlog za razširitev in na tista, ki tega predloga nimajo. • Vodje skupin posredujejo vodji inšpekcije ta poročila. Vodja inšpekcije odloči o upravičenosti predlogov za razširitev pregledov ter nato posredujejo delovne naloge inšpektorjem. • Poročila o hitrem pregledu vodja inšpekcije posreduje tudi vodji kontrole, ta pa da naprej kontrolorjem za shranitev v dosje davčnega zavezanca. S tem bodo kontrolorji dobili povratno informacijo o pravilnosti njihovega izbora za hitri pregled.. 4.3 Inšpekcijski pregled Inšpekcijski pregled obsega preverjanje pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja davkov, poslovanje davčnih zavezancev, preverjanje knjigovodskih in drugih evidenc, ugotavljanje neprijavljenih dohodkov in odrejanje ukrepov, določenih z zakonom. Inšpekcijski pregled se praviloma opravlja v prostorih in na stvareh davčnega zavezanca. Če so poslovne knjige in evidence pri osebi, ki jih vodi za zavezanca (knjigovodski servis), pri katerem poteka inšpekcijski pregled, se inšpekcijski pregled lahko opravi tudi pri tej osebi ali v prostorih davčnega urada, o tem odloči davčni inšpektor. Vodilne prvine davčnega inšpekcijskega pregleda so:.

28 • • • • •. uveljavitev predpisov; usmerjenost k stranki; inšpektorjeva strokovnost; zakonitost; ekonomičnost.. Inšpekcijski pregled kot del nadzorne funkcije ustvarja tesno povezavo med davčnim zavezancem in davčno upravo Republike Slovenije, pa tudi z zastopnikom davčnega zavezanca, njegovim poooblaščencem oziroma odvetnikom. Naloga inšpiciranja je obdavčenje v skladu s predpisi in onemogočanje izmikanja plačevanja dajatev. Cilj inšpekcijskega pregleda je zagotoviti kontrolni sistem plačevanja davkov in ob morebitnem neplačilu ustrezno ukrepati, kot to določa zakon. 4.3.1 Varstvo pravic davčnega zavezanca Pred izdajo odločbe o davčnem postopku mora inšpektor ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembna za odločitev, davčnemu zavezancu mora omogočiti, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi (Zakon o upravnem postopku. Ur.l. 138. člen). Če ima organ na voljo, da opravi dejanja v postopku na več načinov, mora odrediti tista dejanja, ki so lažja za davčnega zavezanca. Tako je inšpektor, kadar na ugotovljeno dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, dolžan na to opozoriti to osebo oziroma organ (Zakon o upravnem postopku. Ur.l. 7. člen). Opozorilo se nanaša na pravico, ki ji pripada po veljavnih predpisih in za katero je potrebna posebna zahteva upravičenca. Kadar je na podlagi zakona davčnemu zavezancu z odločbo naloženo plačilo obveznosti, se uporabijo za izterjavo teh obveznosti tisti s predpisi določeni ukrepi, ki so zanj ugodnejši, če se z njimi doseže namen predpisa (Zakon o upravnem postopku. Ur.l. 7.člen). Načelo varstva pravic stranke v skladu z določilom 7. člena Zakona o upravnem postopku nalaga davčnemu organu, da omogoči stranki sodelovanje v postopku, na kar mora paziti ves čas postopka, opustitev te pravice pomeni kršitev pravil postopka. Inšpektor mora paziti, da strankina nevednost in neukost v postopku ne bi šla v škodo njenih pravic. Inšpektor je dolžan stranko opozarjati na njene pravice, ki ji gredo v postopku, selektivno oziroma le v primerih, ko oceni, da je stranka neuka oziroma nevedna. Davčni organ je dolžan skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. Inšpektor je stranko dolžan poučiti tako o procesnih kot materialnih pravicah, ki ji gredo po zakonu (npr. vzeti ustno izjavo stranke na zapisnik, pritožbo na zapisnik, opozoriti na pravne posledice, če se ne bi odzvala vabilu itd.). Davčni postopek ne pozna obveznega zavarovanja z odvetniki, saj lahko stranka sama opravlja posamezna dejanja v postopku. Zakon o upravnem postopku sedaj zahteva od uradne osebe, da nudi po potrebi stranki tista nujna pojasnila, ki bi ji zaradi neukosti ali iz.