Tehnologija kot proizvodni dejavnik v mednarodnem merilu : diplomsko delo

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR. DIPLOMSKO DELO. TEHNOLOGIJA KOT PROIZVODNI DEJAVNIK V MEDNARODNEM MERILU. Kandidatka: Carmen Hladnik Prosenc Študentka izrednega študija Številka indeksa: 82137322 Program: univerzitetni Študijska smer: EOT Mentor: Prof. dr. Vladimir Kenda. Trbovlje, april 2004.

Kandidatka Carmen Hladnik Prosenc, absolventka študijske smeri Ekonomski odnosi s tujino, univerzitetni študijski program, izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela, ki sem ga napisala pod mentorstvom Prof. dr. Vladimirja Kende in uspešno zagovarjala 18. 05. 2004. Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov. Ekonomsko-poslovni fakulteti dovolim objavo diplomskega dela v elektronski obliki na spletnih straneh knjižnice. Hkrati dovoljujem, da ga lahko bralci uporabijo v svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju. Trbovlje, maj 2004. Carmen Hladnik Prosenc.

2 PREDGOVOR Področja tehnologije sem se lotila zaradi njene aktualnosti. Vsak dan smo priča novim tehnološkim dosežkom, ki jim tisti, ki nismo več rosno mladi, da bi jih jemali kot samoumevne, že težko sledimo. Življenja brez tehnologije si enostavno ne moremo več predstavljati. Zdi se, da stari produkcijski faktorji izgubljajo na pomenu in da vse večji pomen pridobiva znanje. Znanje in tehnologija pomembno vplivata tako na konkurenčno sposobnost gospodarstva, kot tudi na splošni gospodarski in družbeni razvoj . Vpliv je tudi obraten. Mednarodna gospodarska struktura je močno odvisna od različne razpoložljivosti tehnologije in različne sposobnosti njenega ustvarjanja. Od tega kako razvito tehnologijo imaš, je odvisen tvoj položaj v svetu. Od tega, kako so udeleženci v gospodarskem procesu sposobni ustvarjati nove tehnologije in dajati pobudo, pa bo odvisna njihova prihodnost. Diplomsko delo je zamišljeno v treh smiselnih sklopih, od katerih prvi del predstavlja vpliv tehnologije na oblikovanje mednarodne gospodarske strukture. Drugi del prikazuje razvoj tehnologije doslej in namig, v katere smeri se razvijata sodobna znanost in tehnologija. V tem kontekstu predstavljam tudi vpliv tehnologije na kulturo in družbo in obratno. V tretjem delu pa imam za cilj predstaviti inovativnost in s tem v zvezi tehnološke inovacije, trende v tehnološko razvitih okoljih in različne cilje, ki jim sledijo inovativno različno razvita podjetja. Zdi se, da se Slovenija v tem trenutku glede inovativnosti ne more primerjati z najbolj razvitimi državami. Zanimiva pa je primerjava Slovenije z državami, ki prav sedaj skupaj z nami vstopajo v Evropsko unijo. V zadnjem delu tako analiziram stanje inovativnosti v Sloveniji v tej luči. Omejitve raziskave so predvsem v tem, da je težko priti do podatkov, ki se tičejo inovativnosti tako Slovenije, kot držav pristopnic. Podatki in raziskave so zbrani predvsem v raznih specializiranih institucijah in niso na široko dostopni javnosti..

3 KAZALO 1. UVOD..............................................................................................................................5 1.1. Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave.............................5 1.2. Namen, cilji in osnovne trditve.................................................................................5 1.3. Predpostavke in omejitve raziskave..........................................................................6 1.4. Uporabljene raziskovalne metode.............................................................................6 2. PREDSTAVITEV TEHNOLOGIJE V MEDNARODNEM MERILU..........................7 2.1. Oblikovanje gospodarske strukture..........................................................................7 2.1.1. Delitev dela....................................................................................................7 2.1.2. Ciklična nihanja...........................................................................................10 2.1.2.1. Menschova teorija metamorfoze......................................................11 2.1.2.2. Gospodarski cikli.............................................................................13 2.2. Definicija znanja in tehnologije..............................................................................13 2.3. Razmerje med znanostjo in tehnologijo.................................................................14 2.4. Oblikovanje tehnoloških izdelkov..........................................................................16 3. ZGODOVINSKI VIDIK RAZVOJA TEHNOLOGIJE................................................18 3.1. Zodovinski pregled razvoja tehnologije.................................................................18 3.2. Kontrola tehnologije...............................................................................................23 3.3. Tehnologija in kultura.............................................................................................23 3.3.1. Prenos tehnologije........................................................................................24 3.3.2. Ustrezna tehnologija.....................................................................................26 3.4. Tehnologija in družba.............................................................................................27 3.5. Sodobna znanost in tehnologija..............................................................................28 3.5.1. Mnenje Dibnerjevega inštituta.....................................................................28 3.5.1.1. Apollo super računalnik...................................................................28 3.5.1.2. Bioinformatika.................................................................................29 3.5.1.3. Raziskave materialov.......................................................................29 3.5.1.4. Molekularna evolucija.....................................................................30 3.5.1.5. Fizika obsega...................................................................................30 3.5.2. Mnenje Schwarza in Leydena.....................................................................30 3.5.2.1. Osebni računalniki...........................................................................31 3.5.2.2. Telekomunikacije – internet............................................................31 3.5.2.3. Biotehnična revolucija.....................................................................31 3.5.2.4. Nanotehnologija..............................................................................32 3.5.2.5. Alternativna energija.......................................................................34 4. INOVACIJE IN INOVATIVNOST..............................................................................37 4.1. Tehnološke inovacije.............................................................................................37 4.2. Trendi v tehnološko razvitih okoljih......................................................................38 4.3. Cilji ki jih zasledujejo inovativno različno razvita podjetja..................................39.

4 4.3.1. Cilji inovacijskih voditeljev......................................................................40 4.3.2. Cilji inovacijskih zasledovalcev................................................................41 4.3.3. Cilji prejemnikov licenc............................................................................41 4.4. Ocena inovativnosti v Sloveniji v primerjavi s kandidatkami za vstop v EU.....42 4.4.1. Inovacijska politika v šestih državah kandidatkah za vstop v EU.............43 4.4.1.1. Vpliv tranzicije na inovacijski potencial v podjetjih.....................43 4.4.1.2. Položaj inovativnosti v deželah kandidatkah................................44 4.4.1.3. Pravno in institucionalno okolje kot spodbuda inovativnosti.......47 4.4.1.4. Pravice iz intelektualne lastnine....................................................48 4.4.1.5. Iniciative inovacijske politike........................................................49 4.4.1.6. Izzivi in izbira politike...................................................................49 4.4.2. Inovacijski profil Slovenije........................................................................50 5 SKLEP POVZETEK ABSTRACT KLJUČNE BESEDE KEY WORDS VIRI.

5 1. UVOD 1.1. Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave Tehnologija je eden od proizvodnih dejavnikov, ki vse bolj pridobiva na pomenu. V bistvu je tehnologija to, kako se stvari naredijo. Je produkt invencije in inovacije. Pomembno vpliva tako na konkurenčno sposobnost gospodarstva, kot tudi na splošni gospodarski in družbeni razvoj. Vpliv je tudi obraten. Tudi družba in gospodarstvo samo močno vplivata na razvoj tehnologije. Različne družbe uporabljajo različne metode za dosego ciljev. Le-te se razlikujejo po stopnji metodološke dovršenosti. Mednarodna gospodarska struktura je močno odvisna od različne razpoložljivosti tehnologije in različne sposobnosti njenega ustvarjanja. Postala je eden ključnih faktorjev, ki vplivajo na uspešnost nacionalnega gospodarstva in njegov razvoj. Od tega, kako razvito tehnologijo imaš, je odvisen tvoj položaj v svetu. Od tega, kako so udeleženci v gospodarskem procesu sposobni ustvarjati nove tehnologije in dajati pobudo, pa bo odvisna njihova prihodnost. Čeprav ima tehnologija velik pomen skozi vso človeško zgodovino, se zdi, da se njenega pomena v novejšem času izrazito zavedamo. V preteklosti so se njenega pomena mogoče bolj zavedale vodilne strukture v družbi in inovativni posamezniki, danes pa lahko rečemo, da je to zavedanje vsesplošno. 1.2. Namen, cilji in osnovne trditve Namen Namen mojega dela je podati dejavnik tehnologije v mednarodnem pomenu, prikazati njen zgodovinski razvoj v povezavi z vplivom tehnologije na družbo in družbe na tehnologijo in osvetliti vlogo inovacije in inovativnosti v povezavi z razvojem tehnologije. Cilji Diplomsko delo je zamišljeno v treh sklopih. V prvem delu bom predstavila, kako tehnologija vpliva na oblikovanje mednarodne gospodarske strukture in osvetlila razmerje med znanostjo in tehnologijo. V drugem delu želim prikazati, kako se je tehnologija razvijala doslej in v katere smeri se razvijata sodobna znanost in tehnologija. V tem kontekstu želim tudi predstaviti, kakšen je vpliv tehnologije na kulturo in družbo in kakšen je obraten vpliv..

6 V tretjem delu pa imam za cilj predstaviti inovativnost in s tem v zvezi tehnološke inovacije, trende v tehnološko razvitih okoljih in različne cilje, ki jim sledijo inovativno različno razvita podjetja. Zdi se, da se Slovenija v tem trenutku glede inovativnosti ne more primerjati z najbolj razvitimi državami. Zanimiva pa je primerjava Slovenije z državami, ki se nahajajo v Njeni bližini, so ji po stopnji razvitosti podobne, so prav tako prešle proces tranzicije in so kot Slovenija kandidatke za vstop v Evropsko unijo. V zadnjem delu bom zato analizirala, kakšno je stanje inovativnosti v Sloveniji v tej luči. 1.3. Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke Sodobnega razvoja si brez razvoja tehnologije enostavno ne moremo več predstavljati. Največjo gospodarsko moč bodo vedno imeli tisti, ki bodo pri tem razvoju najbolj napredni in inovativni. Seveda si nihče noče z razdajanjem svojega znanja in izkušenj ustvarjati konkurence, ampak želi vsak od svoje inovativnosti sam imeti korist. Ker pa so s tako zaščito povezani znatni stroški, je treba oceniti, kdaj se nam zaščita ekonomsko izplača. Predpostavljamo, da Slovenija glede inovativnosti ni med najbolj razvitimi, da pa je verjetno na podobnem nivoju ali celo med bolj razvitimi, če jo primerjamo z državami, ki so maja 2004 pristopile v EU. Omejitve Omejitve raziskave so predvsem v tem, da je težko priti do podatkov, ki se tičejo inovativnosti tako Slovenije, kot držav pristopnic. Podatki in raziskave so zbrani predvsem v raznih specializiranih institucijah in niso na široko dostopni javnosti. 1.4. Uporabljene raziskovalne metode Pri svojem delu bom preučevala kako različno razvita tehnologija vpliva na mednarodni gospodarski sistem, zgodovinski vidik in trende razvoja tehnologije in inovativnost. Ker so se procesi, ki jih bom preučevala, začeli že v preteklosti in se še nadaljujejo, bom uporabila dinamično ekonomsko raziskavo. Pristop k raziskovanju bo deskriptivni. Uporabila bom metodi kompilacije, komparacije in induktivni način sklepanja. Besedilo bom uredila z urejevalnikom besedil Word for Windows. Podatke bom obdelala s pomočjo izpisov, izvlečkov in povzetkov..

7. 2.. PREDSTAVITEV TEHNOLOGIJE V MEDNARODNEM MERILU. 2.1. 2.1.1.. Oblikovanje gospodarske strukture Delitev dela. Že iz pradavnine poznamo, da se delo med ljudmi deli. Deli se zaradi različnih psihofizičnih sposobnosti ljudi, odvisno od spola ali življenjskega obdobja. To imenujemo naravna delitev dela. Delo se deli na sektorje, veje in dejavnosti, ker se posamezniki opredelijo za opravljanje ene vrste dela oz. posameznih operacij in postanejo specialisti. Na ta način se dvigneta produktivnost in kakovost. To imenujemo družbena delitev dela. Delo pa se deli tudi teritorialno, zaradi razlik v naravnih bogastvih in naravnih danostih po posameznih geografskih področjih, ter zaradi različne kadrovske sestave prebivalstva, kar z drugimi besedami pomeni, da so proizvodni faktorji po različnih področjih različno razpoložljivi. To je teritorialna delitev dela. (Kenda, 2001) Prav ta različna razpoložljivost proizvodnih faktorjev pa ima velik vpliv na to, kako se bo v svetovnem merilu delilo delo, oziroma kako se bo oblikovala gospodarska struktura. Po starem so produkcijske faktorje predstavljali: delo, kapital in zemlja oz. naravni viri. Z razvojem pa vse bolj pridobiva na pomenu še četrti produkcijski faktor: tehnologija oziroma znanje.1 Klasiki politične ekonomije so prednosti mednarodne trgovine in mednarodne specializacije dokazovali predvsem s tem, kaj se dogaja z enim produkcijskim faktorjem in sicer z delom.2 Med obema vojnama je glede mednarodne specializacije in trgovine postala priznana teorija treh avtorjev (Heckscher, Ohlin, Samuelson) t.i. H-O-S model.3 Heckscher – Ohlinov model zunanjetrgovinskega impulza oz. mednarodne menjave dela pravi, da je smotrno izvažati tiste izdelke, ki vsebujejo proizvodne faktorje, ki so na domačem tržišču obilni (ker so obilni, so poceni) in uvažati tiste izdelke, ki vsebujejo proizvodne faktorje, ki so na domačem tržišču redki (zato so dragi), so pa obilni na nekem drugem tržišču (in zato tam poceni).4 (Kenda, 2001) Država lahko nadaljuje z novimi dejavnostmi šele potem, ko ustrezno poveča družbeno produktivnost in tako ustvari pogoje za nove vrste proizvodnje. Pri tem je zelo važen vrstni red vzpostavljanja takih novih proizvodenj. (Kenda, 2001) ------------------------------------------------------------------------------------------------------------1. V vsakem konkretnem primeru potem iščemo tisto kombinacijo, kjer se trošijo obilni faktorji in varčujejo redki. (Kenda, 2001) 2 Najbolj markanten predstavnik teh trditev je Ricardo (1772-1823) s svojo Teorijo komparativnih prednosti (Anglija-sukno, Portugalska-vino) 3 Pozneje se je teorija mednarodne specializacije in trgovine še nadalje razvila in v raziskovanje vključila še potrošniške preference in ekonomije obsega. 4 Primeri: Finska – lesna industrija, Švica – farmacevtika, precizna optika (kapital + znanje), Japonska – marljiva in skromna delovna sila..

8. V praksi pa kljub lepim teorijam srečamo veliko neracionalnosti. Primer take neracionalnosti je Leontiefov pradoks. Predstavlja diametralno nasprotje H-O-S modela. Država lahko toliko posega v gospodarstvo, da se v strukturi uvoza in izvoza pojavijo napačni izdelki. V izvozu se tako pojavijo izdelki, ki v večini vsebujejo produkcijske faktorje, ki so v domači državi redki, v uvozu pa izdelki, ki vsebujejo v večini produkcijske faktorje, ki jih je doma v izobilju. (Kenda, 2001) Lahko rečemo, da je v svetu prišlo do delitve dela po dejavnostih, saj so se glede na različne interese in možnosti razvila različna gospodarstva: - Vrhunske industrije, ki so visoko tehnološko intenzivne. Sem spadajo informatika, računalništvo, biotehnologija, jedrska fizika, raziskovanje vesolja ipd. Te industrije so domena najbolj razvitih gospodarstev. Ta gospodarstva ščitijo razvoj teh industrij doma in ga zavirajo drugod. - Procesno predelovalne industrije z visoko stopnjo dodane vrednosti. Tudi tu imajo razvite industrijske države interes tako industrijo zadržati zase. Za translokacijo so zainteresirane le v primeru, da doma na ta račun razširijo proizvodnje, ki jih vzdržujejo same. Primer: avtomobilska industrija. - Bazne industrije. Razviti imajo interes »umazano industrijo« prenesti v manj razvite države, ker tam osveščenost za ohranitev okolja še ni tako razvita, zakonodaja je manj stroga in so zato stroški proizvodnje manjši. Zase obdržijo le izpopolnjevanje razvojnih tehnologij. - Industrija z malo dodane vrednosti. To se prenaša v manj razvite države s ceneno delovno silo. To je delovno intenzivna industrija, ki zaradi monotonosti delavce psihično in fizično izčrpava. Primer: določeni sektorji v elektronski industriji, industrija igrač ipd. (Kenda, 2001) Kako uspešna bo neka dejavnost v mednarodnem merilu, je odvisno od več faktorjev. Porter je v zvezi s tem, kako lahko pogoji v nekem nacionalnem gospodarstvu vplivajo na to uspešnost, izoblikoval dejavnike, ki jih je imenoval »nacionalni diamant«. V dejavnostih, kjer bo nacionalni diamant ugoden, lahko podjetja pričakujejo mednarodni uspeh.5 SLIKA 1: PORTERJEV DIAMANT. Vir: Kenda, 2001.

9 ------------------------------------------------------------------------------------------------------------5. Porterjev diamant je sestavljen iz naslednjih dejavnikov: 1.Faktorski pogoji Te pogoje sestavljajo proizvodni dejavniki: človeški viri (razpoložljivost, izobraženost, cena, delovne navade), naravni viri (kakovost, dostopnost in cena zemlje, surovin ipd., klimatski pogoji, geografska lokacija), kapital (razpoložljivost in cena, razvitost kapitalskega trga) in znanje (nacionalni fond znanja, univerze, poslovna združenja, podjetja, baze podatkov ipd.). Zraven spadata še infrastruktura (razvitost, kakovost transportnega sistema, šolstvo, zdravstvo.. skratka privlačnost dežele za bivanje) in učinkovitost izrabe in mobilnost virov (ljudje, znanje in kapital lahko tudi pobegnejo drugam). Poleg razpoložljivosti je pomembna tudi dinamika ustvarjanja faktorjev. Po dinamiki oz. hierarhiji ločimo bazne in izvedene vire. Med bazne spadajo tisti, za katere ne potrebujemo posebnih vlaganj (surovine, klima, lokacija dežele, naizobražena delovna sila). Za izvedene vire pa potrebujemo posebna dodatna vlaganja (razvita infrastruktura, izobražena delovna sila, razviti finančni trgi ipd.). Dežele, ki imajo obilo baznih virov, imajo konkurenčno prednost v dejavnostih, kjer se dodaja nizka vrednost, torej v bazični industriji, kmetijstvu, gozdarstvu in industriji ob izteku gospodarskega cikla. Dežele, ki imajo obilo izvedenih virov, pa imajo konkurenčno prednost v dejavnostih, kjer se dodaja visoka vrednost, torej v tehnološko visoko razvitih dejavnostih (v začetnih fazah življenjskega cikla proizvoda). 2. Pogoji povpraševanja Če ima podjetje močan domač trg, je to zanj ugodno. Komunikacija med kupcem in prodajalcem je v tem primeru lažja, kot pa komunikacija z nekim oddaljenim neznanim kupcem iz drugačne kulturne sredine. Ob zahtevnih kupcih, se mora podjetje odzivati inovativno in dvigati nivo kvalitete, kar pomeni za podjetje konkurenčno prednost tudi na mednarodnem področju. Pri velikem domačem trgu lahko pride do izraza ekonomija obsega. Primer zahtevnega in hkrati velikega trga je nemški trg. Ob nezahtevnem velikem domačem trgu pa tega pritiska ni. Po drugi strani pa lahko npr. na primeru Švice vidimo, da majhen domači trg sili proizvajalce v izvoz in so zato tudi prisiljeni inovirati in dvigati kvaliteto. Lahko naštejemo celo vrsto izjemno mednarodno uspešnih podjetij iz majhnih držav: švicarski farmacevtski giganti, finska Nokia, danski Grundfoss itn. 3. Razvoj vhodnih in dopolnilnih dejavnosti Pomemben vpliv na mednarodno konkurenčnost neke dejavnosti imajo tudi njeni dobavitelji in dopolnilna dejavnost, ki je vezana na to panogo. Pri obutveni industriji so npr. dobavitelji izdelovalci usnja, dopolnilno dejavnost pa npr. predstavljajo modni oblikovalci in strojna oprema za obutveno industrijo. Če ima neka panoga mednarodno konkurenčne dobavitelje in dopolnilne dobavitelje, ki so po možnosti lokacijsko blizu in še iz istega kulturnega okolja, je to zanjo več kot ugodno. Med takimi partnerji lahko nastane trajna vez, hitro se odzivajo na spremembe, invencije hitro aplicirajo in jih po potrebi hitro korigirajo. 4. Podjetniške strategije, strukture in tekmovalnost V svetu so nastali zelo različni modeli organiziranja in vodenja podjetij, ki so lahko v določenem okolju, poleg ugodne založenosti s faktorji, zelo uspešni. Ti modeli so postali uspešni zaradi zgodovinskih, kulturnih in etičnih običajev in tradicije in jih ne moremo kar prenašati v druga okolja. Z globalizacijo se te razlike manjšajo. Na nemški model sta vplivala njihova tradicionalna red in disciplina. Uspešni so v visoko kapitalsko in tehnološko intenzivnih industrijah, kjer je potrebna natančnost, visoka usposobljenost in organiziranost. Šibki so v dizajnu in potrošnih dobrinah. Njihova industrija je koncernsko organizirana z veliko zaposlenimi. V Italiji imamo majhna in sredje velika družinska podjetja, ki se hitro prilagajajo in odzivajo na spremembe. Glavni so v dejavnosti široke potrošnje, kjer sta pomembna stil in dober dizajn. Na Japonskem imamo velike konglomerate. Zaposlovanje je doživljenjsko, zato se zaposleni čutijo močno pripadni podjetju. Interesi podjetij so poenoteni z interesi države. Ameriški model je prilagojen multietičnosti. Zaposleni in kapital so zelo gibljivi. Ko navdih vodstvenih kadrov pojenja, jih hitro zamenjajo. Porter ugotavlja, da so mednarodno bolj uspešna podjetja, ki so se do tega uspeha prikopala z ostro konkurenco med domačimi podjetji. Poleg zgoraj omenjenih dejavnikov, na uspešnost vplivata še dve nakjučni spremenljivki: naključje in delovanje vlade. Naključja Včasih nepredvideni dogodki, na katere sama ne morejo vplivati, podjetjem bistveno spremenijo pogoje delovanja. Taki vplivi lahko trajajo nekaj let. Primeri takih naključnih dogodkov so: pojav.

10 2.1.2.. Ciklična nihanja. Razmere v gospodarstvu nikakor niso stacionarne, ampak se spreminjajo. Tako gre vsak proizvod v svojem življenju skozi določene faze, ki so posledica tehnično tehnoloških in tržnih dejavnikov. Vsak proizvod tehnično, tržno in konkurenčno dozoreva. V teh fazah se spreminja stroškovna struktura, stopnja rentabilnosti in tržna pozicija izdelka.6 ------------------------------------------------------------------------------------------------------------radikalnih tehnoloških sprememb, nastanek pomembne inovacije (npr. internet), spremembe cene pomembnih surovin (npr. naftni šoki), veliki premiki na strani povpraševanja (sprememba mode), zunanje politični dogodki (npr. trgovinske vojne, finančne krize…), vojne, velike naravne katastrofe ipd. Delovanje države in vlade Država in vlada imata pomemen vpliv na konkurenčnost nacionalnih podjetij, saj lahko vplivata na elemente diamanta. Vpliv je dvosmeren, saj vlada dobiva povratne informacije. Vlada lahko z različnimi politikami (monetarno, izobraževalno…) vpliva na faktorske pogoje. S svojimi nakupi (za vojsko, za šolstvo…) in tehničnimi standardi lahko vpliva na povpraševanje. Prav tako lahko z nadzorom ekonomske propagande učinkuje na podporne in dopolnilne industrije; z davčno in protimonopolno politiko in reguliranjem trga kapitala pa vpliva na strukturo, strategijo in tekmovalnost podjetij. (Povzeto po: Kenda, 2001) 6. Življenjski ciklus proizvoda Najprej gre izdelek v fazo razvoja. Delo v glavnem poteka znotraj razvojno-raziskovalnih oddelkov podjetij. V fazi uvajanja gre izdelek na trg. Izdelek se prodaja z izgubo na enoto proizvoda, ker so stroški ekonomske propagande veliki, izdelkov pa se proda malo. Naslednja je faza rasti. Obseg prodaje se poveča. Do izraza začnejo prihajati pozitivni učinki ekonomije obsega. Izdelek začne prinašati dobiček. Pojavlja se prva konkurenca. V fazi zrelosti pride do izraza polni učinek ekonomije obsega. Izdelek prinaša tehnološko rento. Zaradi velike količine prodanih izdelkov je dohodek visok, vendar začenja zaradi naraščanja konkurence donosnost padati. V fazi zasičenosti prodaja doseže višek, nato začne upadati. Konkurenca je močna, zato donosnost še bolj pada. Proizvajalec se mora odločiti ali naj izdelek poživi (več propagande, nova embalaža ipd.), ali naj razmišlja o popolnoma novem izdelku. Faza odmiranja pomeni, da je izdelek zastarel. Novi ali nadomestni izdelki ga na trgu prekašajo. Prinaša izgubo. (Povzeto po: Kenda, 2001) SLIKA 2: ŽIVLJENJSKI CIKEL PROIZVODA. Vir: Kenda, 2001.

11 Prav tako vsak izdelek tudi poslovno živi. V svojem življenju gre od faze nastanka, preko faze rasti do faze standardizacije. Avtor te teorije je Raymond Vernon. Ta teorija daje razlago, zakaj prihaja po svetu do neenakomernih podjetniških vlaganj, kaj spodbuja mednarodno menjavo in mednarodno investiranje.7 2.1.2.1.. Menschova teorija metamorfoze. Mensch je v svoji doktrini povezal dogajanja o: poslovnem ciklu proizvoda, mednarodnem prenašanju cikličnih gospodarskih nihanj in vzročni povezanosti mednarodnega trgovanja in investiranja. Preobrazba gospodarstva poteka v nasednjih fazah: 1. Prva faza je enaka zadnji. Začne se v krizi. Zaradi krize je na voljo dovolj proste delovne sile, zato je le-ta poceni. Na voljo je rizični kapital. Stroški dela so torej majhni. Neangažiran prosti kapital išče, kje bi se špekulativno nalagal. Špekulativno nalaganje se počasi nadomesti z vlaganjem v radikalne inovacije. Ko le-te prodrejo v industrijo, začenjajo nastajati radikalna izboljšanja, ki pomladijo obstoječe panoge. Sproži se začetek gospodarskega vzpona. 2. Namesto starih dejavnosti dobimo nove, nastaja novo povpraševanje. Izdelek je v tej fazi tržno in tehnično ekskluziven. Pride do hitre rasti, poveča se investiranje in zaposlovanje, dohodki se večajo. 3. Sledijo rutinska izboljšanja. Proizvodnja se racionalizira, postaja velikoserijska in standardizirana. Zaposlenost in proizvodne zmogljivosti so polno izrabljene. Za deželo, kjer je inovacija nastala, to pomeni konjukturo, ki se začenja prevešati v recesijo. V tej fazi se proizvodnja začne seliti v dežele s cenejšo delovno silo. Za izvorno deželo inovacije to pomeni začetek recesije, za deželo prejemnico proizvodnje pa fazo poživitve in začetek rasti. ------------------------------------------------------------------------------------------------------------7. Poslovni ciklus proizvoda Vernon v poslovnem ciklusu proizvoda loči: fazo nastanka, fazo zrelosti in fazo standardizacije. Faza nastanka V primernih pogojih so podjetniki pripravljeni dosti vlagati v razvoj in raziskave novih produktov. Pogoji za vlaganja so ugodni: če je na voljo dovolj veliko tržišče, če je narodni dohodek na prebivalca velik, če je na voljo ustrezna znanstveno-tehnična infrastruktura in če je ugodno razmerje cene dela do proizvajalnih sredstev. Večinoma so ti pogoji v razvitih deželah mnogo ugodnejši kot v manj razvitih. Ko proizvod prvič pride na trg, je tehnološko nov ali izpopolnjen, je ekskluziven in je ugodno prodajnomarketniško naravnan. Ima značilnost monopola. Cena je visoka. Matičnemu podjetju prinaša ekstra profit, imenovan tehnološka renta. Faza zrelosti Čim bolj donosen je proizvod, tem več konkurence se pojavi. V fazi zrelosti je konkurenca že močna. Na trgu se pojavijo posnetki in substituti izdelka. Zaradi povečane ponudbe cena pada. Pametno je, če matična firma v tej fazi prenese proizvodnjo izdelka v svoje firme po svetu, kjer je cenejša delovna sila. S tem še kar ohranja razliko med stroški in prodajno ceno. Na skupni dohodek vpliva povečan obseg proizvodnje v celi multinacionalni družbi. V tej fazi prihaja torej do transfera tehnologije z direktnim prenosom v lastne firme po svetu, z nakupom licenc ali s posnemanjem. Lahko pride celo do uvoza izdelka v matično državo, matična država pa v zameno izvaža kapital. V tej fazi se smeri in vsebina mednarodne menjave obrnejo. Faza standardizacije V fazi standardizacije postane prizvodnja izdelka že splošno poznana. Vsakdo ki ima primerne industrijske sposobnosti, ga lahko proizvaja. Ekskluzivnosti ni več. Izdelek je tehnološko zastaran. Proizvodnja se preseli v dežele z nizko ceno delovne sile. Razvita gospodarstva s tem izdelkom niso več konkurenčna in postanejo neto uvozniki. (Kenda, 2001).

12. V tej fazi mora izvorna dežela začeti uvajati nove inovativne dejavnosti, sicer nastopi stagnacija. Gospodarski cikel se na ta način z zamikom seli iz dežele izvora v deželo prejemnico. 4. Ker prodaja izdelka v izvorni deželi začne padati, skuša proizvajalec s psevdoinovacijami to stanje izboljšati. Spreminja dizajn, embalažo ipd., da bi pritegnil pozornost kupcev. Proizvajalci se srečajo s padanjem donosov, zmanjkuje jim idej za nove radikalne inovacije, ki bi pognale nov gospodarski ciklus. 5. Na trgu je presežna ponudba, proizvodne zmogljivosti so prevelike. V takem primeru prihaja do združevanja in prevzemanja podjetij in do dumpinških cen. Cilj združevanja in prevzemanja podjetij je zmanjšati proizvodne zmogljivosti, zadržati cene in ustvariti oligopol. Dumpinške izvozne cene so izredno nizke cene, s katerimi skuša proizvajalec uničiti konkurenco in sam ostati na trgu. Preživijo lahko le največji. Nastopi faza stagflacije. Imamo stagnacijo in visoko inflacijo. Presežek kapitala se usmerja špekulativno v vrednostne papirje, ali pa gre v nakup plemenitih kovin. Takrat cene le-tem poskočijo. Zasičenost tržišča in stagflacijo spremlja t.i. » dinozaver-efekt«, ker so v tem času največje korporacije najmanj inovativne. 6. Nastopi tehnološka pat pozicija. Investiranja ni več, inoviranja še ni. Nastopi kriza. Na makro ravni prihaja do zunanje zaščite. 7. Kriza ne traja v nedogled. Oblikuje se nov rizični kapital, ki išče priliko, da se usmeri v nove radikalne inovacije. Ko se to zgodi, se začne nov zagon gospodarstva. (Kenda & Bobek, 2003) SLIKA 3: UČINEK DOZOREVANJA PROIZVODNJE NA RAZVITO IN NERAZVITO DEŽELO. Vir: Kenda, 2001.

13 2.1.2.2. Gospodarski cikli Iz doslej povedanega lahko vidimo, da se gospodarski razvoj ciklično spreminja. Iz najnižje točke (krize) se začne gospodarstvo poživljati, doseže konjukturo, nato nastopi recesija, ki se konča s krizo. Cikel ima obliko sinusne krivulje. Vsaka rast se začne iz krize. Takrat je nezaposlenost velika, delovna sila je zato poceni, na voljo je rizični kapital, ki se začne nalagati v nove vrste proizvodnje. To poživi gospodarstvo. Cene novih izdelkov so visoke, kar poveča profite. Začne se zaposlovanje, proizvodnja se veča, skupna kupna moč se veča. Gospodarstvo stopi v fazo konjunkture. V tej fazi se začne pojavljati konkurenca s svojo ponudbo podobnih proizvodov ali substitutov. Ponudba začne presegati povpraševanje, to sproži padanje cen. Proizvodne zmogljivosti postajajo prevelike, začne se odpuščanje delavcev, profiti padajo. Nastopi recesija, ki se prevesi v krizo. Cikel se ponovi. V naslednji tabeli je prikazano, kako je Van Dujin identificiral posamezne značilnosti faz v dolgem valu. (Kenda & Bobek, 2003) TABELA 1: VAN DUJINOVE FAZE V DOLGEM VALU. Vir: Kenda, Bobek, 2003 Danes na splošno priznavajo štiri tipe gospodarskih ciklov: Kitchinovega, Juglarjevega, Kuznetsovega in Kondratiefovega. Daljši ko je gospodarski cikel, težje ga je spoznati. Osnova za vse cikle, razen Kuznetsovega, je Schumpetrovo spoznanje investicijskih nihanj, ki predstavljajo gonilno silo v gospodarski aktivnosti. Inovacije se pojavljajo v skupkih – klastrih, te pa so osnova za ciklična nihanja. TABELA 2: GOSPODARSKI CIKLI Vrsta cikla Spodbuda Čas trajanja Kitchin zaloge 3-5 let Juglar oprema, monetarni 7-11 let Kuznets gradbeništvo 15-25 let Kondratief tehnologija 40-60 let Vir: Kenda & Bobek, 2003. Leto odkritja 1923 1862 1930 1926. Razmerje 1:3 do Juglarja 1:6 do Kondratiefa 1:3 do Kondratiefa.

14 2.2.. Definicija znanja in tehnologije. Različni avtorji znanje različno definirajo. Na tem mestu se bom omejila samo na Pretnarjevo definicijo. Pretnar (Pretnar, 2002. 29) definira znanje kot: »sposobnost ustvarjanja novih podatkov in njihove pretvorbe v informacije, s katerimi je obogatena iz zunanjih virov prodobljena zaloga podatkov in informacij, z namenom, da se poveča sposobnost učinkovitega sprejemanja konsistentnih odločitev.« Znanje torej tesno povezuje s pojmom informacija. V literaturi najdemo celo vrsto definicij za tehnologijo. Po Leytonu (Leyton, 2001) je tehnologija namerna človekova dejavnost, ki vključuje oblikovanje in izdelavo izdelkov, tako različnih kot so: oblačila, ročni izdelki, stroji, strukture (sestavi), elektronske naprave in računalniški sistemi, ki jih skupno večkrat imenujemo “narejeni svet”. Tehnologija tudi pomeni posebno vrsto znanja, ki ga tehnologi uporabljajo, kadar rešujejo praktične probleme. (npr. oblikovanje in postavitev namakalnih sistemov za poljedelstvo v tropskih krajih). Tako delo se često začne s človeškim hotenjem oz željo (npr. doseči boljšo varnost za otroka v avtomobilu) ali prizadevanjem (npr. videti v notranjost človeške arterije, ali pristati na Luni). Tehnologi potem uporabijo različne vire, vključno vizualno predstavo (fantazijo), tehnične spretnosti, orodja in znanstvene in druge veje znanja. Tehnološka aktivnost je tako stara kot človeška zgodovina. Njen vpliv je bil in je globok na vseh področjih človekovega življenja. Zelo znana je definicija E. Mansfielda: »Tehnologija je družbena zaloga znanja, ki se nanaša na industrijske in poljedeljske veščine.« (Pretnar 1995, str. 2) Po Duningu »je tehnologija zaloga znanja, ki je uporabljivo za proizvodnjo dobrin in za ustvarjanje novih dobrin«, ter: » Tehnologija je način, po katerem so viri pretvorjeni v blago.« (Pretnar 1995, str 2-3) Po Pretnarju (Pretnar 1995, str. 3) je »Industrijska tehnologija je družbena zaloga znanja o načinih pretvarjanja virov (resursov) v ekonomske dobrine.« Tehnologija je torej znanje, znanje pa je najtesneje povezano s pojmom »informacija«. Prav dejstvo, da je tehnologija znanje, ločuje ekonomiko tehnologije od ostalih ekonomskih področij. Znanje ima namreč čisto posebno lastnost: z uporabo se ne troši. Brž ko z nekim znanjem (tehnologijo) izdelamo neki izdelek, nam ta izdelek uporabljenega znanja ne odnese s seboj, za razliko od ostalih tvorcev (material, delo, energija itd.) (Pretnar 1995, str. 4). Značilnost tehnologije je njeno spreminjanje. »Ekonomija postavlja tehnologiji nalogo, da odkrije take procese, ki bi ob enakih izvorih omogočali čim večjo proizvodnjo, oz. ki bi ob varčevanju s proizvodnimi faktorji omogočali enako proizvodnjo, pa naj gre za varčevanje dela ali materialov.« (Kenda, 2001). 2.3. Razmerje med znanostjo in tehnologijo Ker znanje često enačimo z znanostjo, inovativnostjo in tehnologijo, si oglejmo, kako te relacije ocenjuje Layton. Čeprav imata tehnologija in znanost veliko skupnega, se njuni cilji in to, kako ocenjujeta uspeh, rahlo razlikujejo..

15 V svoji osnovni obliki znanost žene radovednost in razglabljanje o naravi sveta, ne da bi razmišljali o takojšnji uporabi spoznanj, oz. o takojšnji aplikaciji. Njen namen je narediti teorije, ki jih lahko javno eksperimentalno testiramo in ki jih lahko ovrednotimo s takimi kriteriji, kot so: enostavnost, eleganca, razumljivost in stopnja, do kakšne mere jih lahko razložimo. Tako imenovana strateška znanost je npr. usmerjena bolj v pridobivanje znanja, ki lahko kasneje služi v razvojne namene za sedaj še nepoznanih izdelkov in procesov na tržišču. Tehnologija, po drugi strani, pa ima za cilj ustvariti in izboljšati izdelke in sisteme, ki jih potrebujemo za zadostitev človekovih želja in prizadevanj. Uspeh tehnologije merimo s takimi izrazi, kot so: kvaliteta proizvoda, zanesljivost, trajnost, stroški izdelave, vpliv na okolje in možnost odstranitve po končani življenjski dobi. Včasih rečemo, da je output znanosti natisnjen papir oz. članek, ki ga lahko vsi preberejo in ocenijo, output tehnologije pa patent, katerega lastnik je imetnik invencije. Več stoletij je tehnologija prehitevala znanost. V to kategorijo spadajo markantni dosežki azijske tehnologije ob koncu prvega tisočletja: proizvodnja železa, tiskanje, hidravlično inženirstvo vključno z jezovi, kanali in namakalnimi sistemi, kvalitetni indijski tekstilni izdelki, vodna kolesa, zapornice pri kanalih. Tak primer je tudi bodeča žica (brez katere se ameriški zahod ne bi odprl), pa tudi konzerviranje hrane, fermentacija in mnogo metalurških procesov. Sprememba je nastala v poznem 19. stoletju z rastjo kemične in elektro industrije in elektrarn. V teh industrijah so znanstvena spoznanja direktno uporabili za reševanje problemov in razvoj izdelkov. Nadaljni primer so še komunikacije in elektronska industrija. Od druge polovice 20. stoletja je večina moderne tehnologije tesno povezana z znanstvenimi spoznanji. Prav tako je znanost sama vse bolj povezana s tehnologijo, saj je odvisna od kompleksnega instrumentarija, s katerim raziskuje svet narave. Simbiotska in sinergijska povezava med moderno tehnologijo in moderno znanostjo je vodila do uporabe izraza: tehno-znanost. (Leyton, 2001) Z obdavčenjem ali s subvencioniranjem lahko država pospešuje ali zavira uvajanje nove tehnologije. Prav tako lahko država s pretirano ali zmerno birokracijo vpliva na količino inovacij. SLIKA 4: SUBVENCIONIRANJE IN OBDAVČENJE NOVE TEHNOLOGIJE. Vir: Kenda, Bobek, 2003.

16 SLIKA 5: BIROKRACIJA IN INOVACIJE. Vir: Roman & Puett, 1983, str. 11 2.4.. Oblikovanje tehnoloških izdelkov. Skupna značilnost tehnoloških aktivnosti je sposobnost oblikovanja. Glede na to, kaj ima oblikovanje oziroma dizajn skupnega s tehnologijo, ga je težko kratko definirati. Najbolj se pomenu približamo, če rečemo, da je oblikovanje uporaba domišljije oz. ustvarjalnega duha pri določitvi oblike. Namen oblikovanja je tehnološkemu izdelku dati neko obliko, vzorec, strukturo ali ureditev tako, da predstavlja vklopljeno in uravnoteženo celoto, ki bo služila tistemu, čemur je namenjena. Oblikovanje se pogosto začne z idejo v človekovi glavi. Oblikovalec mora biti sposoben preudariti, oz. predvideti situacije, preoblikovanja in izide in jih oblikovati oz. modelirati v mislih.8 Velik del takega razmišljanja je vizualen. Vpleta kreativnost in vključuje sposobnost, da sestavimo skupaj ideje na nove načine. Včasih je bila to večinoma osamljena aktivnost, danes pa veliko oblikovalcev deluje v timih, kjer lahko diskusija, skice, druge vizualne predstavitve, podobnosti in ideje iz navidez povsem nepovezanih področij pomagajo procesu. Eden od problemov, s katerim se soočijo oblikovalci je ta, da zahteve, ki jih mora izdelek izpolniti, niso zmeraj kompatibilne: enostavno vzdrževanje je npr. lahko v nasprotju s stroški in z estetskim izgledom; varnostnih zahtev mogoče ni enostavno izpolniti do skrajnega roka, ko mora biti produkt končan; izbrani materiali, ki jih izberemo na tehnični osnovi zaradi njihove ustreznosti, nam lahko vzbudijo skrb na okoljski in moralni osnovi (npr. težave z odplakami, proizvodnja z nesprejemljivimi metodami, kot je npr. z izkoriščanjem delavcev). Pri oblikovanju je nujno upoštevati kompromise in optimizacijo. ------------------------------------------------------------------------------------------------------------8. V 19. stoletju je James Nasmyth, ko je opisoval, kako je iznašel svoje parno pogonsko kolo, povedal, da je “ta stroj bil v njegovih mislih že dolgo prej, preden ga je videl v delovanju”. Lahko je “v mislih zgradil mehanske strukture in si predstavljal, kako delujejo”. (Layton, 2001).

17. Oblikovanje si včasih predstavljamo kot linearni niz procesov, včasih pa kot niz procesov, ki vsebuje zanke, oz. povratne zveze. – Začnemo z identifikacijo problema ali zahteve, sledi porajanje idej za rešitev, izbira obetavne možnosti, ki jo podrobneje obdelamo in končno ovrednotimo. V realnosti so ti procesi skoraj zmeraj manj urejeni, kot smo omenili tukaj. Izkušnje pri izdelavi lahko vodijo nazaj do tega, da spremenimo (modificiramo) obliko. Prav tako je ovrednotenje proces, ki gre skozi vse faze. Procesi oblikovanja se lahko spremenijo, glede na to, za kateri produkt gre. Npr. oblikovanje matričnih zaslonov s tekočimi kristali vključuje uporabo osnovnih znanstvenih raziskav, kar se precej razlikuje od oblikovanja zatičnih vijakov, čepkov ali pasti za miši. Podobno se lahko oblikovanje za veliko serijsko proizvodnjo razlikuje od oblikovanja ročnih izdelkov, ki jih proizvajamo le po posameznih kosih..

18 3.. ZGODOVINSKI VIDIK RAZVOJA TEHNOLOGIJE. 3.1.. Zgodovinski pregled razvoja tehnologije. Zgodovinsko sodbo o tehnologiji lahko sestavimo iz mnogih različnih zornih kotov in vsak od njih nam lahko pomaga, da razumemo to kompleksno stvar. David Smith (Smith, 2002) je pregledoval tehnologijo po zgodovinskih obdobjih. V starem veku (do leta 500) je prišlo do evolucije iz paleolitika do neolitika in bronaste in železne dobe. Kulminirale so tri velike civilizacije: v Sredozemlju, v Indiji in na Kitajskem. V srednjem veku (500-1650) sta prevladovali dve globalni civilizaciji: Islam in Zahodna civilizacija. Glavne regionalne civilizacije pa so bile na Kitajskem, Velika Indija in Bizanc. Element, ki je stvari unificiral, je bil islam, ki se je širil v Španijo na zahodni in Indijo in jugovzhodno Azijo na vzhodni strani in je ustvaril prvi globalni sistem. Tehnologijo je širil iz Kitajske in Indije na zahod. V modernem veku (od leta 1650 dalje) je zahodna Evropa integrirala cel planet v enoten svetovni sistem. Tehnologija v tem veku igra vsesplošno pospeševalno vlogo, posebno industrijska revolucija. Njene spremembe v načinih produkcije so imele velikanske socialne in demografske posledice. Premik k motorjem z notranjim izgorevanjem je v tem procesu bistven, kakor tudi odkritje in uporaba elektrike. Tehnična revolucija je vplivala na vsako področje življenja. Poseben vpliv so imele telekomunikacije in transport. Vzklila je nova era, ki je bila kvalitativno in kvantitativno superiorna glede na prejšnje.9 Pomembno je poudariti, da se je tehnologija razvijala evolutivno in da je njen razvoj trajal na tisoče let, kar lahko potrdimo z arheološkimi izkopavanji skoraj na vseh kontinentih.10 9. Smith navaja naslednje najpomembnejše stvari: Neolitska revolucija (8000 let pred Kristusom) (uporaba orodij, stalna naselitev, udomačitev živali…) je v osnovi spremenila ekonomijo in socialno strukturo. Spremljala jo je pirotehnična revolucija (uporaba ognja), ki je posledično pripeljala do razvoja metalurgije. - Pojav in difuzija predelave železa (v 2. pol. 2. tisočletja pred Kristusom), kar je vodilo do večje agrikulturne produktivnosti in s tem do povečanja prebivalstva. Železno orožje je tudi pomagalo ustvariti dva imperija: Asirijo in Perzijo. Prebivalstvo se je povečalo in nastale so nove države v Evraziji (helenistični imperij, rimski, Han-ova Kitajska in mavrski imperij v Indiji.) - Pojav železnice (po letu 1825). Prvič v zgodovini je postal transport po kopnem cenovno primerljiv s transportom po vodi. Ekonomske posledice so bile ogromne in ovire za trgovanje po notranjosti kontinentov so bile odstranjene. Lokalne regionalne ekonomije so bile prvič prisiljene trgovati z zunanjimi proizvajalci. Nacionalne ali celo večje firme so postale običajnost. Vojaške in druge bolj transportno orientirane dejavnosti so postale bolj mobilne. Politično so lahko nastale večje državne enote, ker so lahko resurse hitreje transportirali. Začela se je nova transportna revolucija. V poznem 19. stoletju je motor z notranjim izgorevanjem postal tekmec parnemu stroju. Kot posledica sta nastala avtomobil in avion z revolucionarnimi rezultati. Posebno pomembno je bilo tudi področje agrikulture in uporaba traktorjev po letu 1910. To je naredilo kmetijstvo dosti bolj učinkovito, kar je imelo za posledico rast prebivalstva. -.

19 10. Zanimivo je vedeti, kako sta moderna znanost in tehnologija prišli do tega, kar danes sta. Sta to čisti produkt evropskega duha, ali so k njunemu razvoju prispevale vse civilizacije? (Goldsmith, povzeto po Blue, 2002) Od leta 1954 dalje Joseph Needham objavlja svoje veliko delo Science and Civilisation in China (Znanost in civilizacija na Kitajskem) (Izšlo je že 8 delov, ostali so v pripravi). V svojem delu je obdelal vse od glavnih filozofskih in intelektualnih trendov, ki se tičejo znanosti in tehnologije, pa do posameznih področji znanosti in tehnologije (fiziko in fizikalno tehnologijo – Kitajci so se veliko ukvarjali z magnetizmom, kemijo in kemijsko tehnologijo – veliko metalurških procesov, biologijo, ki vključuje tudi medicinsko znanost – imeli so že razvite razne biološke klasifikacijske sisteme, socialno okolje, geografske in demografske pogoje itd.). Needham je pokazal, da je razvoj znanosti, pa tudi produkcije v Evropi stalno pospeševala uporaba tehnik, ki so jih v splošnem izumile azijske in afriške civilizacije, posebno pa Kitajska. V nekaterih primerih je šlo za direktno difuzijo, v drugih pa za stimulirano.. Rezultati Needhamovega dela kažejo, da je bil od 1. do 15. stoletja znanstveni in tehnični nivo kitajske civilizacije precej višji kot tisti v Evropi. Prenos tehnologije je bil zelo enostranski v smeri proti Evropi. Na dolgi rok se je napredek internacionaliziral. Nekako paradoksalno se zdi, da je mnogo tehnik, ki jih je iznašla ena bolj napredna civilizacija, pogosto imelo veliko bolj eksplozivne učinke v relativno odročnih področjih severne in zahodne Evrope in ne v deželah izvora. Zakaj je bila Kitajska celih 14 stoletji bolj uspešna kot Evropa pri pridobivanju znanstvenih spoznanj in pri njihovi uporabi za dobrobit ljudi? In če je imela tako vodstvo, zakaj je moderna znanost vzniknila v Evropi? V odgovor na drugo vprašanje je dobro ločiti dve vrsti zgodovinskih vzrokov. Prve lahko imenujemo »notranje« vzroke in so omejeni samo na znanstvene in tehnične faktorje, druge pa »zunanje« vzroke in ti v splošnem vključujejo ekonomske in socialne faktorje. - Če gledamo samo notranje vzroke, lahko rečemo, da je Evropa v 15. stoletju razvila in sintetizirala ključne prednosti, ki so jih odkrile civilzacije starega sveta. Kitajski je npr. primanjkovala tradicija striktnega geometrijskega dokazovanja. - Če gledamo zunanje vzroke, pa je moderna znanost nastala v Evropi zaradi na novo nastajajočega kapitalističnega reda v družbi. Takratna družba je dovoljevala, da se je razvijala moderna znanstvena mentaliteta. Na Kitajskem pa je bilo meščanstvo v razmerju do fevdalnega reda prešibko. Če se vrnemo na vprašanje o kitajski superiornosti nad Evropo, moramo povedati, da je bil nekaj stoletij pred našim štetjem znanstveni in tehnični nivo grško-rimskega sveta precej višji, kot tisti na Kitajskem. To vodstvo je začelo izginjati proti koncu helenističnega obdobja. Do začetka naše ere pa so kitajski dosežki razumevanja in kontroliranja naravnih procesov začeli presegati grško-rimski nivo. Od takrat je minilo kakih 12 stoletij, preden se je razkorak med kitajskim in evropskim nivojem spet začel ožiti. Šele v 16. stoletju so evropski dosežki v nekaterih ključnih znanostih začeli presegati kitajske. Ob tem se nam odpre vprašanje, do katere stopnje so se razne domače znanosti integrirale v področje moderne znanosti. Needham meni, da so tradicionalne znanosti regionalne, ker so etnično določene, nerazločne in nestabilne. Moderna znanost pa po drugi strani postavlja svoje rezultate v kvantificirane hipoteze, ki ovrednotijo ali razvrednotijo teorije, ki se v tistem trenutku uporabljajo. Rojstvo moderne znanosti naj bi označevalo »odkritje procesa odkrivanja samega«. Needham je ločil dva trenutka: točko preseganja (transcurent point) in točko zlitja (fusion point). Točka preseganja predstavlja trenutek, v katerem je evropski znanstveni in tehnični nivo presegel nivo določene neevropske civilizacije. V splošnem se je ta moment pojavil simultano hkrati ali takoj po uspešnem raziskovanju danega področja s sredstvi moderne metodologije. Točka zlitja pa označuje trenutek, v katerem so se znanje in tehnike, ki so pripadale določeni ne-evropski tradicionalni znanosti, uspešno vgradile v moderni znanstveni sistem. Rezultati do katerih se je prikopal, so prikazani v Tabeli 2 in sliki 6..

20 TABELA 3: ČASOVNI ZAOSTANKI MED TOČKO PRESEGANJA IN TOČKO ZLITJA. Točka preseganja Matematika Astronomija 1610 Fizika 1700 Botanika ali 1780 Medicina 1800,1870 ali 1900. Točka zlitja. Zaostanek. 1640. 30. 1880 1880 še ne. 180 100 ?. Vir: Needham,1970; povzeto po Blue, 2002 SLIKA 6: SHEMATSKI DIAGRAM KI KAŽE VLOGI EVROPE IN KITAJSKE V RAZVOJU SPLOŠNE (EKUMENSKE) ZNANOSTI. Vir: Needham, 1970; povzeto po Blue, 2002.

21 Španski filozof José Ortega y Gasset, ki je pisal v 1930ih letih, je v evoluciji tehnologije identificiral tri značilna obdobja. V prvem in najdaljšem obdobju ni bilo sistematičnih tehnik za odkrivanje in razvoj tehnoloških naprav. Najzgodnejši dosežki izdelovalcev orodja, kot so: kamnite sekire, strgala in kontrola ognja, niso bili drugega, kot produkt naključja. V drugem obdobju so se ljudje zavedli določenih tehnoloških veščin in le-te so se tudi prenašale iz generacije v generacijo z urjenjem. Ti rokodelci še niso imeli sistematičnega skupka znanja o svojih izdelkih. Tretje obdobje karakterizira posedovanje te vrste znanja, ki je plod analitičnih načinov mišljenja in ki je povezano z moderno znanostjo. Za razliko od prej ljudem omogoča na radikalno različen način uresničiti njihove tehnološke cilje. Prav tako je v 1930ih letih Lewis Mumford objavil svoje klasično delo Technics and Civilization (Tehnika in civilizacija), in v njem analizo zadnjih 1000 let razvoja tehnologije. Spoznal je tri faze, ki si sledijo, vendar se med sabo prepletajo in prežemajo. Za prvo “eotehnično” fazo (v grobem AD 1000 do 1750) so značilne surovine, kot so les, steklo in voda, s povečano uporabo konjske moči in energije vetra in vode. Tej je sledila palaeotehnična faza” ( v grobem od 1750 do 1900), to je doba “premogovniškega kapitalizma”, za katero je značilna uporaba premoga , železa in parnih strojev. Za tem pride “neotehnična faza”, kjer odločilno vlogo igra znanost, zlitine, pridobljene s pomočjo električnega toka, in uporaba novih materialov, kot je npr. Po drugi strani pa Smith (Smith) navaja še več vzrokov, zakaj je prav zahodna Evropa postala svetovni lider v tehnologiji. Obstaja cel spekter možnih odgovorov od političnih in ekonomskih, pa do verskih in filozofskih vzrokov. Kitajska je bila samozadostna ekonomija, medtem ko so Evropejci uvažali dobrine iz vzhodne Azije in so zatorej imeli močne motive, da bi prišli tja. Obstaja tudi ideja, da je kapitalizem imel večji vpliv na majhne evropske države, kjer je bilo trgovsko blago na voljo tudi kraljem, medtem ko trgovsko blago ni imelo vpliva na velik kitajski imperij. Smith navaja naslednje vzroke: 1.Geografija: Atlantska obala – izkušnje na Azorih, kjer so prišli do spoznanj o vetru. Zahodna Evropa se je izognila mongolskemu pustošenju. Neuspeh križarjev – zahodno in južno sta bili edini možni smeri z vstop v globalno trgovino. 2. Tehnologija: Od Islama, Indije in Kitajske so spoznali: kompas, smodnik, ladjedelništvo, papir, tiskanje. V 15. Stoletju so prevzeli vodstvo v izdelavi astronomskega instrumentarija, izboljšali kompas, jadra, ladjedelništvo, brušenju leč, metalurgiji. 3.Ekonomija: V poznem srednjem veku ekspanzija trgovskega kapitala Rast mest Padec fevdalizma Povpraševanje za produkti z vzhoda Tehnične inovacije, sposoja, tekmovanje in kopiranje 4.Politika: Majhne politične enote, kjer so trgovci lahko imeli vpliv Rast moči lokalnih vladarjev (monarhov) na račun lokalnih vojvod in fevdalnih gospodov Tekmovanje med monarhijami 5.Demografija: Primogenitura (Prvorojenstvo) je pomenila, da je mnogo drugo in tretje rojenih sinov moralo izven doma iskati bogastvo in moč. 6.Religija: Netolerantnost krščanstva do drugih ver Agresivna misionarska religija Križarji so imeli opravičilo v veri, da so lahko jemali lastnino drugih skupnosti..

22. plastika. Parne motorje nadomestijo električni, dieselski in bencinski motorji z notranjim izgorevanjem. (Leyton, 2001) Kljub podobnostim pa nobena od teh dveh analiz ne odraža vpliva tehnologije ali tehnoloških karakteristik na pozno 20. stoletje. Tehnologija se spušča v domeno živega (npr. z genskim inženiringom »izboljšane« rastline ali živali), ukvaja se s “pametnimi” materiali (ki se lahko odzivajo na spremembe okrog sebe in se obnašajo, kot da bi imeli spomin), razvija jedrsko energijo… Dramatično so se povečala sredstva za komunikacijo in za obdelavo informacij. Prav tako so le-ta na široko razpoložljiva. Na široko so porasli socio-tehnološki sistemi, ki jih srečujemo vsak dan, kot so npr. tisti, ki jih srečamo pri blagajnah v supermarketih, ali ko kupujemo letalsko vozovnico. Obseg teh tehnoloških inovacij in hitrost njihove uporabe sta povsem drugačna, kot v kateri koli od prejšnjih faz evolucije tehnologije. Istočasno se za razliko od prej, krepi zavedanje negativnih pojavov, ki jih povzroča tehnologija. Zgodile so se tehnološke nesreče nenapovedljive velikosti (razlitja nafte s tankerjev, Bhopal, Černobil). (Leyton, 2001) Konferenca Združenih narodov o okolju in razvoju – poznana tudi pod imenom Earth Summit, ki je bila v Rio de Janeiru leta 1992 — je postavila v ospredje take stvari, kot so: klimatske spremembe, razvoj, ki ga lahko prenesemo in bolj odgovorno ravnanje z globalnimi viri, s posebnim ozirom na onesnaževanje okolja, odlaganje odpadkov in zmanjševanjem prepada pri tehnoloških zmogljivostih med razvitimi državami in državami v razvoju. V tej spektakularni novi fazi ob koncu 20. stoletja, bi bila vsaka karakterizacija tehnologije nepopolna, če ne bi priznali njene moralne dimenzije, posebno potem, ko sta bili leta 1945 odvrženi atomski bombi na Hirošimo in Nagasaki. Manj obsežne zgodovinske študije so nadalje osvetlile naravo in razvoj tehnologije. Lahko potegnemo obširno ločnico med t.i. internalističnim (notranjim) in kontekstualističnim pristopom.11 (Leyton, 2001) Kar se tiče tehnološkega razvoja, ni nič neizogibno. Zmeraj bi lahko bilo drugače; na voljo so druge možnosti. Tehnologija, ki jo srečamo, je zmeraj rezultat odločitev, ki odsevajo vrednostno sodbo tistih, ki so bili na položaju, da so oblikovali tehnologijo. Tako se zdi, kot da oblika ne sledi zmeraj funkciji, ampak tudi moči. (Layton, 2001)12 11. (Leyton, 2001) Pri internalističnem pristopu se v glavnem osredotočimo na oblikovne poteze posameznih naprav in na s tem povezane stvari, kot so npr. narava tehničnih izboljšav in vzpodbude, ki jih nudijo drugim invencijam. Tak pristop je bolj informativen in nam ne nudi razlage, zakaj imajo izdelki tako obliko, kot jo imajo, in zakaj je prišlo do sprememb pri teh izdelkih. Nasprotno pa kontekstualistični pristop poudarja kulturološke faktorje, ki so vplivali na tehnološki razvoj, ali pa je nanje le-ta vplival. Žarišče zgodovinske raziskave predstavlja ekonomsko, socialno in politično okolje, v katerem je prišlo do določene tehnološke aktivnosti. Po drugi strani pa lahko na oblikovanje tehnologije vplivajo drugi eksterni faktorji, kot so npr. geografske, pravne in okoljske omejitve. Obratno pa lahko tudi pogled na tehnologijo samo vpliva na kulturni kontekst. Primer: posledice tehnološkega razvoja, kot je npr. avtomatizacija za delavce v strojni industriji, so služile temu, da so umestili tehnologijo v politični kontekst in osvetlili vprašanja o identiteti in motivih socialnih in managerskih skupin, ki so odločale o tem, kakšno posebno obliko tehnologije naj bi privzeli..

23. 3.2. Kontrola tehnologije Pomembno vprašanje je, do kakšne mere je tehnologija pod kontrolo človeka. Po eni strani socialni konstrukcionisti verjamejo, da tehnologijo oblikuje volja njenih stvariteljev ali vsaj socialnih grup, ki določijo in dajo pomen predmetom. (Avto ni samo transportno sredstvo, lahko je tudi statusni simbol, odsev samopodobe lastnika, vir za dohodek v državno blagajno, stroj za hitro vožnjo kriminalcev, konkurenca vlaku, osnova za proizvodno ali servisno dejavnost in še mnogo drugega). Po drugi strani pa obstaja mnenje, da tehnologija, ko jo enkrat lansiramo, zaživi svoje lastno življenje, kot neodvisen dejavnik sprememb skozi zgodovino. Tehnologija je daleč od tega, da bi bila služabnik družbe. Tehnologija je njen gospodar in neizogibno in nepovratno vpliva na naše usode. Po mnenju tistih, ki verjamejo v ta tehnološki determinizem, smo pri našem delovanju, tako doma kot v službi, vse bolj vodeni. Delamo tisto, česar nismo prostovoljno izbrali, ker nas tehnologija, ki smo jo sami ustvarili, v to prisiljuje. Namesto, da bi mi oblikovali vrednote tehnologije, ona oblikuje naše vrednote. Avtomobila niso iznašli zato, da bi podpirali nakupovanje na obrobjih mest in zato, da bi prihajalo do depopulacije v mestnih središčih. Nihče ni planiral onesnaženja zraka zaradi emisij izpušnih plinov. Prav tako prvi proizvajalci avtomobilov niso nameravali žrtvovati velikih površin in področji z naravnimi lepotami za dodatne ceste, da bi preprečili prometno prenatrpanost, niti ni hitrih avtomobilov nihče povezoval s kriminalom. Med socialnim konstruktivizmom in tehnološkim determinizmom so še vmesne pozicije. Zdi se, da so veliki tehnološki kompleksi sposobni razviti svojo pobudo. Tehnologije lahko pripravijo ljudi do tega, da raje razvijejo ene življenjske stile kot druge. Na srečo se temu lahko upremo. Primer je razvoj proti-onesnaževalne tehnologije pri avtomobilih, ki jo podpira tudi zakonodaja. Tehnologija ni samo moralna aktivnost, ampak tudi politična. Pri izbiri tehnologije naj bi sodelovale demokratične politične inštitucije, na katere se lahko odprto naslovi zadeve o učinkih in možnih vplivih tehnoloških sprememb in oceni njihovo skladnost z osebnimi in družbenimi cilji. (Leyton, 2001) 3.3. Tehnologija in kultura Kultura pomeni norme, vrednote, verovanja in navade neke skupine. Člani interpretirajo svoje izkušnje z izrazi teh vrednot, ki si jih med sabo delijo in se po njih tudi razlikujejo od drugih skupin. Primer je npr. to, kaj različne religije (budisti, kristjani, konfučijci..) 12. Slepe ulice V navdušenju, da bi proslavili dosežke tehnologije, često spregledamo, da tehnološke spremembe niso samo zlato. V razvoju tehnologije je kar nekaj zanimivih slepih ulic. Smith navaja kar nekaj primerov. Ker so bile lokomotive na parni pogon izredno težke, so npr. v Angliji parne stroje postavili na tla in vlekli vlake tako, da so ustvarili vakuum in srk je vlak potegnil naprej. V poznih 1950-ih letih skozi 1960 leta je vlada ZDA subvencionirala tovorno ladjo na atomski pogon, kar je naredilo izgubo več milijonov dolarjev letno. Zgrajena je bila bolj iz političnih kot pa iz ekonomskih ali tehnoloških razlogov. Načrt je bil opuščen, ko so si politiki ogledali ekonomske rezultate. V Egiptu so morali opustiti gradnjo ene največjih piramid, ker so med gradnjo ugotovili, da je naklon ploskev prestrm. Prav tako v Egiptu so skušali zgraditi ogromno ladjo na vesla, ki bi nosila mornarje. Izkazalo se je, da jo v vodi niso mogli premakniti..

24 verujejo o nastanku človeškega življenja, o razmerjih človeka do narave in o smrti. Iz tega sledi, da tehnologije, ki izvirajo iz določene kulture, nosijo pečat te kulture. Odsevajo karakteristične vrednote in verovanja, kot to delajo npr. s svojo strukturo, obliko in okrasjem piramide v Egiptu, gotske katedrale srednjeveške Evrope in muslimanske mošeje. V današnjem času Kenji Ekuan, oblikovalec Yamahinih motorjev in glasbenih instrumentov, dokazuje, da je značilnost japonskega oblikovanja “kompleksna enostavnost”. Izdelki so majhni in natančno narejeni, lahki, vendar robustni, energijsko varčni in kvalitetno miniaturizirani – vse to so lastnosti, ki so odraz japonske kulture. Nadaljnji primer, kjer so tehnološki produkti odsev kulturnih vrednot in norm, je francoska kuhinja. V resnici lahko definicijo kulture raztegnemo tako, da vključimo tehnologijo kot del kulture in ne le kot njen produkt, t.j., da kultura obsega tudi izdelke in tehnološke procese, kot tudi vrednote in verovanja.(Leyton, 2001) 3.3.1. Prenos tehnologije Če se hoče družba izogniti stagnaciji, je tehnični napredek zanjo nujnost. Novo znanje mora torej nekje nastajati. Tehnično odkritje ima vse lastnosti blaga. Ima abstraktno vrednost, ker je vanj vloženo delo, ima konkretno vrednost, ker predpostavljamo, da je uporabno in ima tržno vrednost in ceno. (Znanje pa se razlikuje od blaga v tem, da se z uporabo ne troši, kvečjemu ga nastaja še več. – opomba avtorice). Znanje se mora v družbi tudi prenašati. Širjenje novih spoznanj in nove tehnologije imenujemo mednarodni transfer tehnologije. Po eni strani družba ne sme preveč ščititi novega znanja, ker to pomeni neizrabljene možnosti razvoja, po drugi strani pa ga mora, saj bi sicer ustvarjalci novega znanja izgubili (ekonomski) motiv po ustvarjanju novega znanja. Družba mora torej ustvarjati ugodne možnosti za nastajanje novega znanja, pa tudi za njegovo širjenje. (Kenda & Bobek, 2003) Do transfera tehnologije pride z direktnim prenosom v lastne firme po svetu, z nakupom ali s posnemanjem. Pri prenosu tehnologije iz enega kulturnega okolja v drugega je potrebna posebna previdnost, ker ima to lahko dolgoročne posledice tako na kulturo, ki sprejema novo tehnologijo, kot tudi na uspeh takega prenosa.13 Glede transfera tehnologije (iz razvitih držav v nerazvite) sta Freeman in Jahoda (Freeman in Jahoda, 1980. 287) prišla do ugotovitve da v mednarodni delitvi dela, znanosti in tehnologije, obstajajo notranje tendence, da se poveča ali vsaj obdrži osredotočenost sodobne tehnologije na razvite dežele14. Prvi problem v zvezi z izvozom neke tehnologije iz razvitih dežel v slabše razvite je ta, da tak izvoz nadomešča nastajanje lokalne tehnologije, to pa lahko deželam v razvoju naredi veliko škodo. Drugo problematično vprašanje v revnih deželah se nanaša na »neprikladnost« zahodne tehnologije. Zahodna tehnologija ni primerna v gospodarstvu, ki ima malo kapitala in obilo delovne sile. To pa zato, ker zaposluje le malo delovne sile, zahteva pa velike količine kapitala. S tem v zvezi je mišljenje, da moderna zahodna industrija ustvarja v teh gospodarstvih družbeno organizacijo in oblike potrošnje, ki so jim tuji, jih uničujejo in jim preprečujejo nove poti družbenega razvoja..

25 ---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------13. S tem v zvezi si oglejmo naslednje primere (Leyton, 2001): Ko so v 19.stol. poljedeljski priseljenci začeli zavzemati kanadske ravnine, na katerih so indijanci lovili bizone, so poskusili prepričati ravninske Indijance, naj sprejmejo poljedeljsko prakso: oranje, setev in žetev. To je pripeljalo v konflikt dva kontrastna vrednostna sistema glede na odnos človeka do okolja. Tradicionalni indijanski način življenja je vključeval spoštovanje in harmonijo z naravo njenimi duhovnimi močmi, ki vladajo vsem živim in neživim stvarem. Trčenje s poljedeljsko tehnologijo, ki so jo večinoma prinesli evropski priseljenci, je imelo za rezultat zmedo, napetosti in pogosto tudi uničenje indijanskega življenjskega stila.. Niso pa vsi prenosi tehnologije imeli tako pogubnih posledic na kulturo, ki jih je sprejemala, čeprav je veliko primerov, ko je sprejetje nove tehnologije povzročilo velike spremembe v vzorcih zaposlovanja in v socialnih strukturah. Sprememba pri sredstvih manufakture (proizvodnje) oz. ročne izdelave sandal v severni Afriki je tak primer. V eni od regij je sandale izdelovalo okrog 5000 rokodelcev čevljarjev, ki so uporabljali lokalne zaloge usnja, lepila, drete, ročnih orodji, žebljičkov, voskov in polirnih materialov, tkanin, vezalk, čevljarskih kopit in kartonskih škatel. Nato so v proizvodnjo sandal uvedli dva švicarska stroja za brizganje plastike, od katerih je vsak delal v treh izmenah in zaposloval le 40 delavcev. Proizvedli so 1,5 milijona sandal na leto, ki so bile trajnejše in cenejše od prejšnjih. Kot rezultat tega je propadlo veliko domače industrije, zmanjšale so se možnosti za zaposlitev, povečala se je odvisnost od uvožene plastike, od rezervnih delov za stroje za popravila in vzdrževanje – vse to pa je zahtevalo tujo valuto. Spremljajoči porast migracije iz ruralnih v urbana področja je prispeval k nastanku » dvojne družbe«. Take izkušnje pri transferu pričajo o ne-nevtralnosti tehnologije. Način, kako se poustvari v novi gostujoči kulturi, daje podobo o socialnem sistemu, iz katerega izvira. Iz tega razloga je tehnologija včasih povezana s socialnim genom, ki lahko prenaša kodirane socialne relacije iz enega okolja v drugo in jih tam ponovi (kopira). Ko se je Japonska po Meiji restavraciji leta 1868 modernizirala in namenoma novačila znanstvene in tehnološke strokovnjake iz že industrializiranih dežel, je namenoma pazila na to, da s tehnologijo, ki jo je uvozila, ni uvozila tudi tujih vrednot. Želeli so “Zahodno tehniko, vendar vzhodnjaške vrednote”. Asimilacija novih tehnologij je bila skrbno vodena, da bi zagotovili zvezo z intenzivnim patriotizmom in rastjo nacionalne industrijske in vojaške moči. Čeprav transfer tehnologije v eno smer lahko deluje kot močna alternativa vojaški kolonizaciji in sredstvo za vzgajanje dolgoročne odvisnosti tiste kulture, ki prejema, od tistega, ki tehnologijo ponuja, je proces prenosa pogosto bolj kompleksen in interaktiven. Za neko stvar tehnologija, ki je uporabljena, v vsaki kulturi ni popolnoma enaka. Smodnik, ki so ga izumili Kitajci in so ga uporabljali za ognjemete in primitivne puške, je potem, ko so ga prinesli v Evropo, spodbudil proizvodnjo veliko bolj močnega in razdiralnega topa. Nedavno tega je potekal projekt pod pokroviteljstvom UNICEF-a, da bi omogočili preskrbo s pitno vodo po vaseh v Indiji. Začeli so z uporabo litoželeznih črpalk, ki so bile kopije črpalk, ki so jih uporabljali po kmetijah v ZDA in v Evropi. Čeprav so bile primerne za uporabo po gospodinjstvih, pa niso zdržale celodnevne uporabe, ko jih je uporabljala cela vas. Okvare so bile pogoste. Kot rezultat tega, so bili narejeni poskusi, da bi oblikovali bolj zanesljivo črpalko, ki bi bila primerna za vaško uporabo. Ostri oblikovalski kriteriji so zahtevali: nizko ceno, trajnost, enostavno inštalacijo, vzdrževanje in popravilo in sposobnost, da bi jo masovno proizvajali pod indijskimi pogoji. Proizvodnja take črpalke je rešila problem. Potreba je bila tudi po infrastrukturi trgovin in po ustrezni distribucijski mreži, kjer bi se dalo take črpalke in rezervne dele zanje hitro dobiti. Potrebno je bilo tudi zagotoviti programe za usposabljanje tistih, ki bodo kontrolirali kvaliteto vodnih virov in vzdrževali črpalke v dobrem stanju. Potrebno je bilo napredovanje decentralizacije odgovornosti za tehnologijo od vlad in mednarodnih agencij na lokalne proizvajalce in dobavitelje. Potrebno je bilo tudi vzpostaviti sistem kvalitete kontrole, ki je vključeval tudi standardizacijo delov za črpalke. Kot vidimo na primeru črpalk, je tehnologija uspešna samo, če so vse komponente v sistemu dobro usklajene. Vrtanje vrtin za vodo in konstrukcija ustreznih črpalk sta predstavljali samo eno komponento prenosa tehnologije..

26 3.3.2. Ustrezna tehnologija Ideja, da je tehnologija ustrezna v smislu upoštevanja potreb, virov, okolja in življenjskih stilov ljudi, ki jo uporabljajo, je prišla v ospredje v 1960 – ih. Močan zagovornik tega je bil ekonomist E. F. Schumacher, ki je v svoji knjigi Small is Beautiful (1973) – Majhno je lepo, pisal o “tehnologiji s človeškim obrazom” in uporabil izraz “vmesna tehnologija”. Schumacher je črpal iz Gandhijevega verovanja, da revnih na svetu ne more rešiti masovna produkcija, ampak produkcija mas (t.j. da mase ljudi nekaj producirajo). Njegov predpis za vmesno tehnologijo je zahteval, da le-ta uporabi najboljše od modernega znanja in izkušenj, da se da decentralizirati, da je skladna z ekološkimi zakoni, da je prijazna do uporabe resursov in da služi ljudem, namesto da bi ljudi naredila služabnike strojev. Vsekakor ni ves t.i. svet v razvoju zadovoljen s kultiviranjem ustrezne tehnologije v svojih državah, medtem ko opažajo, da se industrializirane družbe hitro premikajo proti povsem drugačni visoko-tehnološki prihodnosti.. ------------------------------------------------------------------------------------------------------------14. Poglejmo, na čem utemeljujeta to svojo trditev: Lokalna podjetja v raznih deželah, ki vlagajo v nove metode proizvodnje, se v splošnem odločajo za uporabo uvozne proizvodne in predelovalne tehnologije, projektantov in inženirjev, čeprav mogoče obstajajo ustrezni lokalni izvori za zadovoljevanje teh potreb. Lokalni inženirji so neizkušeni, kar pomeni, da je zelo rizično uporabiti njih za postavljanje nove tehnologije. Mogoče so tuji inženirji dražji, vendar je pri njih možnost zastojev pri gradnji in možnost kvarov na opremi dosti manjša. Prav tako so preizkušene in v praksi preverjene predelovalne tehnologije, čeprav za ceno delne kontrole multinacionalnih družb, dosti manj rizične, kot pa neizkušene lokalne tehnologije. Če bi zaposlili lokalne inženirje, bi mogoče ustvarili ekonomske dobitke za celo družbo. Ti dobitki bi delno nastali kot dobitki v obliki prihranka deviz, kar pa je še pomembnejše – v obliki učenja v praksi v lokalnih podjetjih. Če bi se ta proces učenja nadaljeval, bi na koncu ustvarili lokalni inženirski kader, ki bi lahko konkuriral tujim skupinam strokovnjakov. Ti družbeni dobitki v obliki deviz in tehnično izobraženih kadrov pa so malo mar lokalnim investitorjem. Z njihovega podjetniškega gledišča jih lahko tako rizično zaposlovanje lokalnih kadrov drago stane. Izkušnje, ki bi jih pri tem dobili lokalni inženirji, bi plačali s številnimi napakami. Z drugimi besedami povedano, v igri je racionalna ekonomska računica. To je posledica privatnega vodenja poslov. Tuje firme, ki nudijo tehnologijo, se ne želijo, kot tudi ne lokalni kupci tehnologije, zaradi rizika in mogočih stroškov, spuščati v izkoriščanje lokalnih izvorov tehnologije. Poleg tega so lahko stroški zaposlovanja lastnih strokovnjakov, ki bi se pri tem angažirali v imenu firme, zelo nizki. Če tuji dobavitelj tehnologije lahko proizvaja opremo, mogoče samo za nekatere vzporedne procese, bo še naprej izkoriščal svoje možnosti in zaposlil v izgradnji svojega lastnega sodelavca. Ne nazadnje je lahko vzrok oklevanja pri zaposlovanju lokalnih raziskovalnih ustanov, svetovalcev ali podjetnikov, čuvanje skrivnosti v zvezi s svojimi zaščitenimi proizvodi..