Napačna priznanja : diplomsko delo univerzitetnega študija

DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA Napačna priznanja. Julij, 2013. Kaja Rus Mentor: doc. dr. Igor Areh.

Kazalo 1 Uvod ............................................................................................. 6 1.1 Namen in hipoteze ........................................................................ 7 1.2 Metode dela ............................................................................... 8 2 Osnovni pojmi .................................................................................. 9 2.1 Pomen priznanja ......................................................................... 10 3 Tipi napačnih priznanj ....................................................................... 12 3.1 Prostovoljno .............................................................................. 12 3.2 Izsiljeno ................................................................................... 14 3.3 Ponotranjeno ............................................................................. 14 4 Dejavniki tveganja ............................................................................ 16 4.1 Starost ..................................................................................... 16 4.2 Duševne motnje in bolezni ............................................................. 19 4.3 Miranda .................................................................................... 21 5 Dejavniki priznanja kaznivega dejanja .................................................... 23 5.1 Dejavniki, ki spodbujajo napačna priznanja ......................................... 25 5.2 Dejavniki, ki zavirajo priznanje ....................................................... 26 6 Vprašljive tehnike zaslišanja ................................................................ 28 6.1 Reidova tehnika .......................................................................... 29 6.1.1 Kritika Reidove tehnike ............................................................ 33 6.1.2 Minimizacija in maksimizacija .................................................... 34 6.1.3 Predstavitev lažnih dokazov ....................................................... 35 6.2 PEACE ...................................................................................... 36 6.3 Mr. Big ..................................................................................... 37 7 Pravni vidik kaznivih dejanj povezanih z napačnim priznanjem ....................... 39 8 Rešitve .......................................................................................... 42 9 Zaključek ....................................................................................... 47 10 Uporabljeni viri .............................................................................. 52. 3.

Povzetek Priznanje nosi veliko težo v kazenskem postopku, saj močno vpliva na odločitev sodnikov in porote o krivdi posameznika. Prav zato je pomembno, da se odločevalci v sodnem procesu soočijo z vprašanjem resničnosti priznanja. V zadnjih letih so se raziskave na področju napačnih priznanj močno razširile, kar nam omogoča podroben vpogled v dejavnike, ki vplivajo na napačna priznanja. Dejavnika, ki imata največ vpliva na napačno priznanje, sta starost in motnje v duševnem razvoju. Oba vplivata na osumljenčevo zmožnost razumevanja svojih pravic, ki naj bi ga ščitile pred prekomernimi pritiski preiskovalcev.. Razlogi za napačna priznanja so različni, na podlagi katerih ločimo posamezne tipe napačnih priznanj, in sicer prostovoljno, izsiljeno ter ponotranjeno napačno priznanje. Velik vpliv na napačna priznanja imajo tudi preiskovalci, posebej z izbiro tehnike zaslišanj. Med najbolj vprašljive tehnike zaslišanja spada Reidova tehnika, saj preiskovalci priznanje skušajo pridobiti s pomočjo psiholoških manipulacij in preslepitve. Poleg tega ne obstajajo nobeni empirični dokazi, ki bi potrjevali učinkovitost Reidove tehnike in ocenjevali vpliv te tehnike na nedolžne osumljence ter pridobitev napačnega priznanja.. Ker so napačna priznanja večdimenzionalne narave, ne obstaja preprosta rešitev, ki bi preprečila napačna priznanja. Strokovnjaki predlagajo, da bi snemanje celotnih zaslišanj zmanjšalo število napačnih priznanj, saj so v tem primeru osumljenci zaščiteni pred prevelikimi pritiski preiskovalcev, preiskovalci pa bi se izognili obtožbam, da je osumljenec priznal zaradi njihovih pritiskov.. Ključne besede: napačno priznanje, priznanje, tehnike zaslišanja, Reidova tehnika, starost, Miranda.. 4.

Summary – False confessions Given that confession has a strong influence on decisions of judges and juries in establishing the guilt of an individual, confession evidence is highly potent in criminal proceedings. It is therefore important that decision-makers face the question of reality of the confession in judicial process. In recent years, research on false confessions has greatly expanded, allowing us a detailed insight into the factors which influence false confessions. Factors that have the most impact on false confessions are age and mental disorder. They both affect the suspect’s ability to understand their rights, which are supposed to protect them against excessive pressure of investigators.. There are various causes of false confessions, based on which we distinguish different types of false confessions: voluntary, compliant and internalized. Investigators have a significant impact on false confessions, particularly through the choice of the interrogation technique. One of the most questionable interrogation techniques is the Reid technique, since investigators are trying to obtain a confession through psychological manipulation and deception. In addition, there is no empirical data that would support the effectiveness of the Reid technique and evaluates the impact of this technique on innocent suspects and obtaining a false confession.. Since false confessions are multidimensional in their nature, there is no simple solution to avoid them. Experts suggest that recordings of entire interrogations could reduce the number of false confessions, because suspects are protected against excessive pressure of investigators. This would also allow investigators to avoid accusations of confessions made under-pressure.. Key words: false confessions, confessions, interrogation techniques, Reid technique, age, Miranda.. 5.

1 Uvod V sodnem postopku ima priznanje o krivdi obtoženca veliko dokazno moč, zato je pomembno, da se vprašamo o resničnosti priznanja. Prav zaradi velike vrednosti, ki jo ima priznanje v kazenskem in predkazenskem postopku, moramo poznati okoliščine in dejavnike, ki lahko pripeljejo osumljenca do napačnega priznanja. Preiskovalci bi se morali bolj osredotočati na povečanje resničnih priznanj storilcev kaznivih dejanj in eliminiranje napačnih priznanj nedolžnih osumljencev.. Napačna priznanja niso nov problem v sodobni družbi, saj so jih poznali že v času Rimljanov, kjer je bilo mučenje nižjega sloja za pridobitev priznanja povsem vsakdanje dejanje. V času cerkvene inkvizicije so bile ženske pogosto obtožene čarovništva in njihove krivda se je dokazovala z uporabo mučenja. To je eden od primerov, ki kaže, da so bila včasih napačna priznanja po večini produkt mučenja in groženj, danes pa že poznamo različne dejavnike tveganja in okoliščine, ki spodbujajo napačna priznanja. Prav tako so se skozi zgodovino spreminjale zasliševalske tehnike, ki so bile sprva usmerjene le k pridobitvi priznanja, danes pa vse bolj k pridobivanju informacij o kaznivem dejanju.. Ko ljudje pomislimo na napačno priznanje, si skoraj ne moremo predstavljati razlogov, ki bi nas lahko privedli do takšnega dejanja. Večina je prepričana, da nikoli ne bi priznala za dejanje, ki ga ni storila, a žal je tovrstnih primerov več, kot si lahko predstavljamo. Čeprav je skoraj nemogoče ugotoviti točno število primerov napačnih priznanj, je po podatkih spletne strani Innocence Project okoli 25 % napačno obsojenih prav zaradi napačnih priznanj (Innocence Project). Nedolžni osumljenci se odpovedo svojim pravicam, saj želijo pomagati v preiskavi, medtem pa se ne zavedajo, da so sami osumljenci kaznivega dejanja. Glede na strukturo in oblike zasliševalskih tehnik, lahko nedolžni osumljenci sami začnejo dvomiti o svoji nedolžnosti. Zato se je Kassin (2005) spraševal »Ali nedolžnost predstavlja tveganje za nedolžne?«.. Struktura nekaterih zasliševalskih tehnik je usmerjena k pridobitvi priznanja in ne ugotavljanju krivde, ter zaščiti nedolžnih osumljencev. Samo zaupanje v kazenski postopek ima pogosto ravno obraten efekt, kjer nedolžnost osumljenca lahko ustvari tveganje za odvzem njegove prostosti.. Reidova tehnika, uporaba minimzacije ali 6.

maksimizacije in druge metode lahko povečajo možnosti za napačno priznanje. Vendar pa se na tem mestu postavlja vprašanje, ali so preiskovalci sposobni razlikovati med različnim in napačnim priznanjem.. V zadnjih dveh desetletjih se je raziskovanje na področju napačnih priznanj zelo razširilo, a vprašanje je, če se ugotovitve številnih psihologov upošteva tudi v praksi. Ker večina zasliševalskih priročnikov temelji na praksi in ne na raziskavah, so avtorji pogosto prepričani, da preiskovalci ne zaslišujejo nedolžnih ljudi. Ne zavedajo se, kako pogosta so napačna priznanja in kako hitro se lahko pojavijo. Glede na to, da so raziskovalci na tem področju identificirali različne dejavnike, ki povečajo možnosti za napačno priznanje, bi se morali preiskovalci seznaniti s tovrstnimi informacijami in jih tudi upoštevati v praksi pri samem zaslišanju.. 1.1 Namen in hipoteze Namen diplomske naloge je razširiti zavedanje o problematiki napačnih priznanj tako med strokovno kot laično javnostjo. To bo povečalo ozaveščenost in pozornost ljudi, kar lahko vodi do odkritja novih primerov napačnih priznanj tudi v Sloveniji. V dosedanji literaturi sem namreč zasledila le en primer napačnega priznanja, ki se je zgodil v primeru Uhernik. Ko se bo povečala ozaveščenost in pozornost ljudi o napačnih priznanjih, bo dostopnih tudi več informacij na to tematiko, kar bo vodilo do kvalitetnejših in bolj poglobljenih raziskav. Tako želim predstaviti obstoječo literaturo, ki obravnava tematiko napačnih priznanj, zraven pa dodati še svoj pogled na obravnavano tematiko.. Cilj diplomske naloge je opis problematike napačnih priznanj, predstavitev njihovih tipov in opis dejavnikov, ki vplivajo na njihov nastanek. Del je namenjen prikazu zasliševalskih tehnik, ki vplivajo na možnost napačnega priznanja, katera bom nato še kritično ovrednotila. V zadnjem delu bom nato podala še možne rešitve, ki bi zmanjšale število napačnih priznanj in ob tem poskušala potrditi ali ovreči naslednje predpostavke:. H1: Na pridobitev napačnega priznanja imajo največ vpliva preiskovalci z uporabo različnih tehnik zaslišanja. H2: Do napačnega priznanja lahko pride le ob uporabi nedopustnih tehnik zaslišanja. 7.

H3: Z uporabo Reidove tehnike so kršena načela zaslišanja. Diplomska naloga je teoretične narave,v okviru katere bo zato analizirana le obstoječa strokovna literatura, medtem ko empiričnega prispevka ta naloga ne prinaša. Z empirično preverbo teoretičnih izhodišč bi lahko sicer še dodatno osvetlila strokovno literaturo in ugotovila, ali se le-ta ujema s prakso. Drugo omejitev diplomskega dela predstavlja literatura, saj je le-ta relativno stara. O raziskovani tematiki ne piše veliko avtorjev, zato se starejše ugotovitve ponavljajo v teoretičnem uvodu novejše literature. Nekateri avtorji relativno star teoretični del nadgradijo še z novejšimi empiričnimi ugotovitvami, vendar je žal tovrstne literature bolj malo.. 1.2 Metode dela Potrebne podatke za izdelavo zaključne naloge sem pridobila s pomočjo sekundarnih virov, ki jih bom opisno predstavila. Informacije in podatke sem dobila v strokovnih člankih, knjigah, zakonodaji in na spletnih straneh mednarodnih organizacij. Ker je na to temo literature v slovenščini bolj malo, sem uporabila predvsem tuje vire. S pomočjo le-teh bom pokazala, da napačna priznanja predstavljajo velik problem v današnji družbi in da se preiskovalci ne zavedajo, kako hitro lahko pride do napačnega priznanja. Ob koncu naloge bom omenila tudi nekatere možne rešitve za zmanjšanje števila napačnih priznanj.. 8.

2 Osnovni pojmi Priznanje lahko opredelimo kot izjavo osumljenca, s katero sprejema kaznivo dejanje kot svoje, skupaj z vsemi elementi, ki so v povezavi s tem dejanjem (Roso, 1995). Maver (2004) je definicijo priznanja opredelil kot vrsto izjave, ki jo osumljenec lahko na različne načine posreduje organom, ki vodijo postopek. V tej izjavi se strinja z obtožbo, da je storil kaznivo dejanje, ter s posameznimi elementi v zvezi s kaznivim dejanjem. Ta izjava je običajno za osumljenca neugodna. Po SSKJ priznati pomeni »z besedo ali kretnjo izraziti, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen« (SSKJ, 2008).. Napačno priznanje je prav tako izjava osumljenca, kjer sprejema celotno kaznivo dejanje ali pa zgolj posamezne elemente dejanja kot svoje, čeprav se zaveda, da njegove izjave niso resnične (Maver, 2004). Gudjonsson, Sigurdsson in Sigfusdottir (2009) pravijo, da je napačno priznanje večdimenzionalne narave in vključuje zapletene socialne interakcije. Razlogi za napačna priznanja se razlikujejo od primera do primera in so sestavljeni iz kombinacije različnih dejavnikov in okoliščin. Zaradi kompleksnosti napačnih priznanj, je pri raziskovanju tega področja potrebno upoštevati človeško vedenje, a ne zgolj osumljenčevo, temveč tudi vedenje vseh ostalih udeležencev v predkazenskem in kazenskem postopku (Beger, 2009). Gudjonsson (1992) je v svoji knjigi zapisal, da lahko napačno priznajo krivi in nedolžni osumljenci. Za napačno osumljenec. ne. spomni. storitve. priznanje krivih osumljencev gre, kadar se kaznivega. dejanja. in. zaradi. manipulacije. preiskovalcev prizna storitev kaznivega dejanja, čeprav se ga ne spomni.. Namen razgovora ali zaslišanja je zbiranje informacij in dokazov, ki so pomembni za kazenski postopek (Maver, 2004). Prav zato nekateri avtorji opredeljujejo zaslišanje kot proces nevtralnega zbiranja informacij o kaznivem dejanju za odločitev o krivdi osumljenca. Včasih odločitev temelji na realnih informacijah, kot so materialni dokazi ali izpoved priče, včasih pa temeljijo na občutku preiskovalca (OwenKostelnik, Reppucci in Meyer, 2006). Ker je zaslišanje osumljenca eno izmed najtežjih nalog preiskovalcev v poteku policijske preiskave (Meissner in Russano, 2003), je zaskrbljujoče dejstvo, da mnogo policistov dojema zaslišanje le kot način za pridobitev priznanja (Kassin, 1997). 9.

2.1 Pomen priznanja Pomen priznanja se je skozi zgodovino močno spreminjal. Conti (1999) je zapisal, da so pred štirimi stoletji priznanje obravnavali kot gotovo obsodbo. Metode s katerimi so prišli do priznanja niso bile pomembne. Uporaba mučenja je bila zelo pogosta in vsako priznanje se je obravnavalo kot dokaz, ne glede na okoliščine, ki so pripeljale do priznanja. Do začetka 19. stoletja se je mnogo spremenilo, sodišča so začela kritično obravnavati priznanja in tako so pogosto zavrgli tista, katerih resničnost je bila dvomljiva. V začetku 20. stoletja se je v ZDA pojavilo veliko primerov, kjer so temnopolti obtoženci domnevno »priznali« kaznivo dejanje, čeprav so pred tem policisti uporabili fizično silo. Mejnik za tovrstne primere je postavil primer Brown vs. Mississippi1, kjer so bili trije temnopolti moški osumljeni umora. Vse tri so policisti pretepali, mučili in jim grozili, s čimer so na koncu dobili priznanje. Obsojeni so bili na smrt, a je Vrhovno sodišče v ZDA sodbo razveljavilo, na podlagi kršitve pooblastil policistov. Prav tako je sodišče odločilo, da morajo biti vsi dokazi, ki so bili pridobljeni z mučenjem, izločeni iz spisa dokazov predstavljenih na sodišču. Posledično na veljavnost priznanja na sodišču vplivajo prostovoljnost, zavestnost in razumnost (Conti, 1999).. Maver (2004) je zapisal, da se že dolgo časa zavedamo pomena materialnih dokazov, a še vedno pripisujemo veliko težo osebnim dokazom, posebej priznanjem osumljencev, čeprav je nezanesljivost tovrstnih dokazov že dolgo znana. Pri osebnih dokazih je zelo pomembna njihova neposrednost, še posebej če ti dokazi izhajajo od storilca, saj je on sam najpopolnejši vir informacij v zvezi z kaznivim dejanjem. V primeru pomanjkanja materialnih dokazov, so osebni dokazi osumljenca še toliko bolj pomembni, zaradi česar je preiskovanje pogosto usmerjeno le k osumljencu, saj preiskovalci želijo pridobiti priznanje ali druge pomembne izjave.. Ko preiskovalci pridobijo priznanje osumljenca, žal prepogosto preprosto zaključijo s preiskavo kaznivega dejanja (Kassin, 2012). Ravno zato Umek (2011) opozarja, da priznanje ni končna faza preiskave, kar predstavlja motivacijski problem za preiskovalce, saj je potrebno zbrati še druge dokaze, ki bodo podprli priznanje. Samo priznanje lahko služi kot dobra usmeritev za zbiranje drugih objektivnih dokazov povezanih s kaznivim dejanjem. Tudi Maver (2004) je poudaril, da je potrebno vsako 1. Brown vs. Mississippi, 297 U.S. 278 (1936). 10.

priznanje, četudi se nanaša na vsa pomembna dejstva v zvezi z kaznivim dejanjem, podrobno preveriti in podkrepiti z drugimi dokazi.. Roso (1995) navaja, da priznanja ne moremo enačiti z drugimi izjavami udeležencev v postopku, niti po vsebini, niti po pomenu. Samo priznanje lahko med vsemi ostalimi dokazi postavimo na najvišje mesto, saj je zelo pogosto na sodišču in ima velik vpliv na usodo obdolženca (Maver, 2004). Raziskave kažejo, da imajo priznanja velik vpliv na odločitev porote in na ostale udeležence v kazenskem postopku. Samo priznanje zasenči druge dokaze, kot so pričanje očividcev, pričanje o karakterju in drugi dokazi, ki kažejo na nedolžnost obdolženca (Kassin in Neumann, 1997). Berger (2009) je zapisal, da je zelo majhna verjetnost, da se porotniki ne bodo odločili za obsodbo, po tem ko so slišali, da je obtoženec priznal, ne glede na njegovo razlago okoliščin priznanja.. Wallace in Kassin (2012) sta izvedla raziskavo, kjer sta 132 sodnikom predstavila primere uboja z močnimi ali s šibkimi dokazi proti obtoženemu. Nekatera zaslišanja osumljenca so potekala pod velikimi pritiski preiskovalcev, kjer je zaslišanje trajalo 15 ur, preiskovalec je kričal na osumljenca, mu je grozil z smrtno kaznijo in ni želel sprejeti njegovega zanikanja vpletenosti. Druga vrsta zaslišanj ni potekala pod tako velikim pritiskom, osumljenec je priznal po samo 30 minutnem zaslišanju. Pri kontrolni skupini pa so sodnikom le povedali, da osumljenec uboja ni priznal. Rezultati so pokazali, da se ob močnih dokazih proti obdolžencu sodniki niso ozirali na intenzivnost zaslišanja, saj so se v večini odločili za krivdno obsodbo. V primeru šibkih dokazov so se pri nizki intenzivnosti zaslišanja za krivdno obsodbo odločili v 96 %, pri visoki intenzivnosti zaslišanja pa v 69 % primerov. To kaže, da sodniki obravnavajo priznanje kot zelo pomembno obliko dokaza, ki nosi veliko vrednost in močno vpliva na njihovo odločitev, čeprav bi morali bolj upoštevati okoliščine v katerih je prišlo do priznanja.. Kassin (2012) je zapisal, da ljudje verjamemo priznanjem, ker smo navajeni, da verjamemo stvarem, ki so nam predstavljene. Takšno vedenje lahko vidimo, ko ljudem pokažemo sliko odrasle osebe in otroka. Če jim povemo, da sta si v sorodu, ljudje hitreje začnejo opažati podobnosti med njima, kot bi jih drugače. Kassin, Reddy in Tulloch (1990) so izvedli raziskavo, v kateri so ugotovili, da na poroto vpliva tudi dejstvo kdo predstavi priznanje kot dokaz. Če ga predstavi obramba kot dokaz pritiska policije nad obtoženim, ga porota tudi tako sprejme, če pa ga predstavi 11.

tožilstvo, pritiska ne opazijo, ampak ga štejejo le kot priznanje in v več primerih tudi glasujejo, da je obtoženec kriv.. 3 Tipi napačnih priznanj Ker se razlogi in okoliščine za napačna priznanja razlikujejo od primera do primera, je povsem logično, da razlikujemo različne tipe napačnih priznanj (Roso, 1995). Ker priznanje po navadi ne gre ravno v prid osumljencu (Redlich, Kulish in Steadman, 2011), bi morali preiskovalci pri vsakem priznanju pomisliti, da gre mogoče za laž (Roso, 1995). Prepričanje preiskovalcev temelji na predpostavki, da ne zaslišujejo nedolžnih ljudi. Njihova krivda ali nedolžnost se določi s pomočjo informativnega pogovora in če osumljenec kaže znake laganja, ga obravnavajo kot krivega (Kassin, 1997).. Gudjonsson (1992) je zapisal, da lahko pride kasneje v postopku, do umika napačnega priznanja, vendar v zelo majhnem številu primerov. Večina napačnega priznanja ne umakne zaradi različnih razlogov: -. »Osumljenec je napačno priznal, da bi zaščitil drugo osebo;. -. osumljenec misli, da nima smisla umakniti že podano napačno priznanje;. -. osumljenec želi biti kaznovan za kaznivo dejanje, čeprav ve, da ga ni storil;. -. ker je že priznal kaznivo dejanje, se na sodišču raje izpove za krivega, kot da spodbija priznanje, čeprav je nedolžen;. -. osumljenec misli, da je res storil kaznivo dejanje, čeprav se ga ne spomni (Gudjonsson, 1992: 221-222)«.. Večina napačnih priznanj se zgodi v primerih hudih kaznivih dejanj, kar je takrat več pritiska na policijo, da razrešijo primer z gotovo obsodbo (Gross, 1996; po OwenKostelnik et al., 2006). To potrjuje tudi raziskava Drizina in Lea (2004), ki sta ugotovila, da je kar 80 % vseh napačnih priznanj bilo v primeru uboja.. 3.1 Prostovoljno Prostovoljno napačno priznanje pomeni podajanje obremenjujočih izjav osumljenca brez zunanjega pritiska (Kassin, 2005). Ljudje namreč pridejo na policijsko postajo in 12.

priznajo za kaznivo dejanje, o katerem so brali v časopisu ali pa so izvedeli za preiskavo po televiziji. Nekateri celo priznajo za kazniva dejanja, ki se niso niti zgodila in s tem zavajajo policiste (Gudjonsson, 1992). To se pogosto dogaja pri odmevnejših primerih, kot so bili uboj Elizabeth Short, ki je bila bolje poznana kot »Black Dahlia«, kjer je več kot 50 ljudi napačno priznalo za njen umor. Še bolj odmeven primer je bil leta 1932, ko so ugrabili novorojenega sina Charlasa Lindbergha in je za njegovo ugrabitev priznalo okoli 200 ljudi. Raziskovalci za enkrat še niso podrobno raziskovali tega tipa napačnih priznanj, ker jih preiskovalci hitro spregledajo, saj ljudje, ki prostovoljno napačno priznajo niso zmožni navesti kakršnih koli podrobnosti ali dejstev o kaznivem dejanju (Kassin, 2008). Redlich, Summers in Hoover (2010) so zapisali, da študije samoprijav kažejo, da so prostovoljna napačna priznanja najbolj pogost tip napačnih priznanj in da so le-ta najbolj pogosta pri premoženjskih deliktih in ne pri nasilnih kaznivih dejanjih.. Razlogi za prostovoljna napačna priznanja so različni (Gudjonsson, 2003; Kassin, 2008): -. patološka želja po pozornosti, slavi ali samokaznovanju;. -. želja po zaščiti bližnjih ali ljubljenih oseb (starši, otroci);. -. občutki krivde;. -. blodnje in nezmožnost razlikovanja resničnosti od fantazije.. Umek (2011) omenja še druge razloge za napačna priznanja, ki so pogosti predvsem pri izkušenih kriminalcih. Ti hitro priznajo kaznivo dejanje, a je priznanje nepopolno ali deloma neresnično, saj s tem želijo preprečiti nadaljnjo preiskavo policistov. Na sodišču tovrstno priznanje zanikajo, ali pa ga prikažejo kot posledico nedovoljenih policijskih ukrepov. Drugi razlog za prostovoljno napačno priznanje je, da želijo z napačnim ali resničnim priznanjem prekiniti preiskavo, da preiskovalci ne odkrijejo drugih, še hujših kaznivih dejanj, ali pa sostorilcev kaznivega dejanja.. Meissner in Russano (2003) navajata, da je najbolj pogost razlog za prostovoljno napačno priznanje želja po zaščiti bližnje osebe, kateri sledi želja po pozornosti in slavi, ki je sicer najbolj pogosta v medijsko odmevnejših primerih. Pogosto lahko prostovoljno napačno prizna tudi mladoletnik po dogovoru s polnoletno osebo (Umek, 2011). Sigurdsson in Gudjonsson (1996) sta zapisala, da ljudje bolj pogosto prostovoljno napačno priznajo, ko kaznivo dejanje ni resno in posledice niso tako hude. 13.

3.2 Izsiljeno Pri tovrstnem priznanju nedolžen osumljenec prizna kaznivo dejanje za neko trenutno pomembno pridobitev, čeprav se zaveda, da je nedolžen (Meissner in Russano, 2003). Ta pomembna pridobitev se lahko pojavlja v različnih oblikah, kot so izogibanje stresnim situacijam (intenzivno zaslišanje), izogibanje namigovanim ali direktnim grožnjam, pridobitev obljubljene nagrade ipd. (Kassin, 2005). Osumljenci si predstavljajo, da bodo po priznanju lahko govorili s svojo družino, jedli, spali oziroma se odpočili od napornega zaslišanja ali pa celo odšli domov. Spet drugi priznajo, ker mislijo, da jih bodo zaradi priznanja v kazenskem postopku obravnavali bolj prizanesljivo. Na splošno bi lahko rekli, da osumljenci menijo, da bodo kratkoročne posledice priznanja (konec zaslišanja), odtehtale dolgoročne posledice, čeprav so te mnogo hujše (Meissner in Russano, 2003).. Areh (2011a) pravi, da se izsiljeno priznanje pojavi ob prevelikih psihičnih pritiskih na osumljenca, saj le ta prizna ob prepričanju, da bo kasnejša preiskava dokazala njegovo nedolžnost.. Mladostniki imajo zaradi njihove nezrelosti pri odločitvah več možnosti, da podajo izsiljeno napačno priznanje. Večina je namreč prepričana, da bodo po priznanju lahko odšli domov, zato se strinjajo z vsemi namigovanji preiskovalcev (Drizin in Leo, 2004). Prav to se je zgodilo v primeru Central Park jogger leta 1989, kjer je bilo pet mladostnikov osumljenih posilstva 28-letne Trishe Meili. Zaslišanje vseh fantov je trajalo med 14 in 30 urami in v tem času so vsi fantje priznali svojo vpletenost v posilstvo, zaradi česar so bili tudi obsojeni. Kasneje so povedali, da so preiskovalcem povedali le tisto, kar so od njih želeli slišati, saj so bili prepričani, da bodo po priznanju smeli oditi domov. Leta 2002 so bili vsi oproščeni na podlagi DNK testiranja, saj je pravi storilec priznal celotno dejanje (Meissner in Russano, 2003).. 3.3 Ponotranjeno To so napačna priznanja, kjer nedolžni, a ranljivi osumljenci, priznajo kaznivo dejanje in začnejo verjeti, da so storilci kaznivega dejanja, zaradi česar lahko ustvarijo tudi napačne spomine na dogodke (Kassin, 2008). Gudjonsson (2003) je zapisal, da so tovrstna napačna priznanja povezana s nezaupanjem v spomin (angl. 14.

memory distrust sindrom), kjer oseba ne zaupa več lastnemu spominu in je zato odprta za zunanje pritiske ter sugestije. Tako ločimo dve skupini napačnih ponotranjenih priznanj. V prvo skupino sodijo osebe, ki verjamejo, da so storile kaznivo dejanje, a nikoli ne razvijejo nobenih spominov o tem dejanju. V drugo skupino pa spadajo osebe, ki prav tako verjamejo, da so storile kaznivo dejanje in ob tem razvijejo še lažne spomine na ta dogodek.. Kassin (1997) pravi, da je osumljenčev spomin že v osnovi lahko ranljiv zaradi dejavnikov kot so nizka inteligenca, uporaba nedovoljenih substanc, utrujenost in mladost. Zato je potrebno biti posebej pozoren na zunanje dejavnike, ki lahko povečajo možnost za ponotranjeno napačno priznanje. Kassin je zapisal, da je potrebno biti posebej previden pri predstavitvi lažnih in neobstoječih dokazov, kot je osumljenčev DNK na žrtvi ali poligrafsko testiranje, ki kaže na laganje osumljenca, saj s tem ustvarimo možnost za ponotranjeno napačno priznanje, ker osumljenec začne dvomiti v svojo vpletenost v kaznivo dejanje. Ofshe (1989; po Gudjonsson, 1992) je v svoji študiji ponotranjenih napačnih priznanj ugotovil, da so bile vsem posameznikom v študiji skupne tri osebnostne značilnosti, in sicer zaupanje v ljudi, ki predstavljajo oblast, pomanjkanje samozavesti ter povečana sugestibilnost.. Najbolj odmeven primer ponotranjenega napačnega priznanja je primer Paula Ingrama, ki je bil osumljen zlorabe svoje hčerke. Zaslišanja, hipnoze in spodbude, da se spomni dogodka, so trajale pet mesecev in po začetnem zanikanju dejanja, je Ingram sčasoma začel razvijati spomine o tem dejanju. Obsojen je bil na 20 let zapora, čeprav ni bilo materialnih dokazov, ki bi podpirale njihovo zgodbo. Poklicali so sociologa Richarda Ofshe, ki je moral oceniti resničnost priznanja Ingrama. Ofshe je Ingrama obtožil, da je svoja otroka prisilil v incest in čeprav je Ingram sprva to zanikal, je naslednji dan dejanje priznal in ga tudi natančno opisal. Celotna zgodba, ki mu jo je povedal Ofshe, je bila laž, a je Ingram razvil lažne spomine na to dejanje. Glede na Kassinovo teorijo sta bila pri Ingramu prisotna oba faktorja za ponotranjeno napačno priznanje napačno priznanje, saj so mu preiskovalci govorili, da je zanj normalo, da je potlačil te spomine in da naj moli k Bogu za odgovore. Prav tako so mu predstavili neobstoječe dokaze, med katerimi je bilo najbolj pomembno domnevno priznanje njegove hčerke, da se je zloraba zares zgodila (Messiner in Russano, 2003).. 15.

Owen-Kostelnik et al. (2006) so zapisali, da mladostniki v več primerih ponotranjijo napačno priznanje kot odrasli. Mladi namreč gojijo več zaupanja v osebe, ki predstavljajo oblast in zato hitreje verjamejo neresničnim dokazom, ki jim jih predstavijo preiskovalci. Dober primer takšnega priznanja je primer Michaela Crowa, ki naj bi zabodel svojo sestro do smrti. Po zelo dolgem zaslišanju in zavajanju Michaela, da obstajajo materialni dokazi, ki kažejo na njegovo krivdo, je fant priznal. Sam ni vedel, kako je to storil, vedel je le, da je to storil. Preiskovalci so zaključili, da ima Michale dvojno osebnost in da je »poredni Michale« storil to dejanje, »pridni Michael« pa ga želi zaščititi in je potlačil te spomine. Ko so našli materialne dokaze, ki so kazali na drugega osumljenca, so vse obtožbe proti Michaleu zavrgli (Kassin, 2008).. 4 Dejavniki tveganja Čeprav so napačna priznanja mogoča pri vseh ljudeh, imajo nekateri povečane možnosti za napačno priznanje. Gudjnoson (1992, 2003) navaja, da čeprav ne moremo točno opredeliti kako pogosta so napačna priznanja, vseeno vemo, da so bolj pogosta ob določenih pogojih in pri določenih ljudeh. Napačna priznanja so tako bolj pogosta pri osebah, ki so v socialnih interakcijah nagnjena k strinjanju ali podrejanju drugim osebam, saj želijo ustreči drugim ali pa se želijo izogniti soočenju z osebo, ki za njih predstavlja oblast. Prav tako so napačna priznanja bolj pogosta pri osebah, ki so nagnjene k sugestibilnosti, saj se njihov spomin lažje popači s pomočjo zavajajočih vprašanj in negativnim odzivom na »napačne odgovore«. Prav tako imajo osumljenci,. ki. so. nagnjeni. k. anksioznosti,. depresiji,. blodnjam. ali. močni. prestrašenosti večjo možnost, da napačno priznajo v procesu zaslišanja (Gudjonsson, 2003). Zelo pomemben situacijski dejavnik zaslišanja je, ali je oseba pridržana ali ne, saj se takrat aktivirajo dejavniki tveganja, ki lahko povečajo sugestibilnost osebe in poistovetenje svojega mišljenja z drugimi (Gudjonsson, Sigurdsson, Sigfusdottir in Asgeirsdottir, 2008).. 4.1 Starost Pred izbiro taktike zaslišanja bi morali preiskovalci upoštevati starost in zrelost osumljenca (Kassin, 2008). Ker so napačna priznanja pri mladostnikih kar pogosta, je 16.

pomembno, da se preiskovalci zavedajo, da so mladostniki zaradi svojih predispozicij bolj izpostavljeni napačnim priznanjem. Gudjonsson et al. (2008) so zapisali, da sta glavna motiva za napačna priznanja mladoletnikov zaščita ljubljene osebe in izogibanje pritiskom policije. Drizin in Leo (2004) pa med glavne motive uvrščata še pričakovanje, da bodo po priznanju lahko odšli domov.. Drizin in Leo (2004) sta v svoji raziskavi 125 primerov napačnih priznanj ugotovila, da je bilo kar 35 % mladostnikov napačno obsojenih, starih pod 18 let, od tega jih je bila več kot polovica mlajših od 15 let. V drugi raziskavi so Gross, Jacoby, Matheson, Montgomery in Patel (2005) ugotavljali razloge za oprostitve v ZDA med leti 1989 do 2003, v kateri so ugotovili, da je kar 42 % primerov oproščenih mladostnikov podalo napačno priznanje. Med odraslimi je bil ta odstotek mnogo manjši, saj je šlo le za 13 % primerov. Gudjonsson et al. (2008) so želeli poudariti, da se mladost kot dejavnik tveganja, ne pojavlja le v ZDA, ampak je ta problem prisoten po celem svetu.. Redlich in Goodman (2003) sta izvedla raziskavo, ki je temeljila na enaki osnovi kot raziskava Kassina in Keichela leta 1996. Želela sta ugotovil možnosti za napačna priznanja pri različnih starostnih skupinah (12-13 let, 15-16 let in študenti), s pomočjo Alt key metode. Raziskava je izgledala tako, da so morali udeleženci pisati določene podatke na računalnik, pred začetkom pa so jih opozorili naj se izogibajo tipke alt key, saj bi ta tipka povzročila sesutje celotnega programa. Povedali so jim še, da če pritisnejo tipko alt key bodo morali še dodatnih 10 ur pretipkavati izgubljene informacije v računalnik. Po določenem času se je program domnevno sesul, takrat so zaslišali vse udeležence in jim povedali, da imajo dokaze o njihovi krivdi ter jih prosili, da podpišejo pisno izjavo, v kateri prevzemajo krivdo. Rezultati so pokazali, da so 12-13 letniki priznali za dejanje v 78 %, 15-16 letniki v 72 %, študenti pa v 59 %. Najbolj zaskrbljujoče pa je dejstvo, da sta več kot dve tretjini 1213 letnikov in polovica 15-16 letnikov preprosto vzeli pero in podpisali pisno izjavo brez kakršnih koli vprašanj. To je naredila le tretjina študentov.. Billings et al. (2007) so izvedli raziskavo, kjer so ugotavljali vpliv pozitivnih in negativnih vzpodbud na otroke stare od 5 do 8 let. Rezultati so pokazali, da s pomočjo vzpodbud lahko hitro pridemo do napačnega priznanja, saj je kar 52 % otrok priznalo kaznivo dejanje, 30 % pa jih je lagalo, da je dejanje videlo. Pri kontrolni skupini, kjer ni bilo nobenih vzpodbud je napačno priznalo 36 % in le 10 % jih je reklo, da je dejanje videlo. 17.

Eden izmed odmevnejših primerov napačnih priznanj otrok je bil leta 1998, kot sta dva otroka stara 7 in 8 let priznala uboj 11-letne Ryan Harris. Fantka sta policiji priznala, da sta punco podrla iz njenega kolesa, udarila v glavo s kamnom, jo zvlekla v visoko travo, kjer sta ji slekla hlačke in se igrala z njenim telesom. Po enem mesecu nadaljnjih preiskav so preiskovalci ovrgli vse obtožbe proti dečkoma, saj so našli sledi sperme v dekličinem telesu, ki je pripadala znanemu spolnemu prestopniku (Drizin in Leo, 2004).. Glede na vse dosedanje raziskave je povsem jasno, da je starost pomemben dejavnik tveganja pri napačnih priznanjih, saj različne raziskave kažejo na kognitivno in psihično nezrelost mladostnikov v primerjavi z odraslimi osebami. Nezmožnost objektivne presoje, ki se kaže v impulzivnih odločitvah, nezmožnosti preučitve dolgoročnih posledic in večja sugestibilnost, so dejavniki, ki prispevajo k nezrelosti mladostnikov. Prav tako je pri najstnikih razvidno nezrelo in neodgovorno obnašanje, ki se kaže v njihovem nepremišljenem vedenju. Najstniki so bolj podvrženi zunanjim pritiskom in imajo manj kontrole nad svojim okoljem kot odrasle osebe (OwenKostelnik et al., 2006).. Umek (2011) poudarja, da je težko določiti starostno mejo, ki bo odločala o pridobitvi priznanja, mlajši osumljenci naj bi v večjem odstotku priznavali kazniva dejanja v predkazenskem postopku, kot odrasli. Odrasli naj bi bili osebnostno zrelejši, z več izkušnjami, psihično bolje pripravljeni na proces zaslišanja ter se zavedali pomena svojih pravic. Ko pa vključimo še trdnost dokazov, se odrasli osumljenci bolj pogosto zatekajo k molku, medtem ko mlajši pogosteje zanikajo krivdo.. Gudjonsson et al. (2008) so v raziskavi otrok v 8., 9. ali 10. razredu v sedmih evropskih državah (Islandija, Norveška, Finska, Latvija, Litva, Rusija in Bolgarija) ugotovili, da je 11,5 % otrok že bilo zaslišanih s strani policije. Od tega je kar 14 % otrok priznalo, da so preiskovalcem podali tudi neresnične izjave. Ta odstotek je pri otrocih mnogo višji kot pri odraslih osebah.. Proces zaslišanja mladoletnih prič se razlikuje od zaslišanja odraslih prič, medtem ko je proces zaslišanja osumljencev je enak tako za odrasle kot mladoletnike. V priročniku za uporabo Reidove tehnike je zapisano, da za zaslišanje mladostnikov veljajo enaka splošna pravila zaslišanja kot za odrasle osumljence. Ker mladostniki 18.

težje razumejo strokovno terminologijo, potrebujejo več časa, da odgovorijo na vprašanje, kar po Reidovi tehniki kaže na laganje (Owen-Kostelnik et al., 2006).. Raziskave kažejo, da imajo mladostniki težave pri razumevanju svojih pravic in konceptov ki so povezani z Mirando (pravica do molka, pravica do odvetnika, pravica do samoobtožbe). Grisso je izvedel študije v katerih je preverjal, če se mladostniki odpovejo svojim pravicam prostovoljno, zavestno in razumno. Ugotovil je, da večina, ki se odpove svojim pravicam, ne zaveda in ne razume popolnoma, kakšnim pravicam se odpoveduje (Owen-Kostelnik et al., 2006). To potrjuje tudi statistika, saj se kar 90 % mladoletnikov odpove svojim Miranda pravicam (Ferguson in Duglas, 1970; po Owen-Kostelnik et al., 2006). Ta odstotek se ne zniža ob prisotnosti odrasle osebe, saj si mladostniki po večini želijo sodelovati s policijo. Mladoletniki mlajši od 15 let ne razumejo svojih pravic v zadostni meri in jih tudi ne znajo pravilno uporabiti, kot to lahko storijo odrasli (Oberlander in Goldstein, 2001).. 4.2 Duševne motnje in bolezni Pogosteje kot si lahko predstavljamo, so napačna priznanja posledica duševnih motenj in bolezni. Te osebe so zaradi nezmožnosti razlikovanja resničnosti od fantazije zmožne napačnega priznanja najbolj bizarnih kaznivih dejanj (Umek, 2011). Kombinacija. psihološko. manipulativnih. zasliševalskih. taktik,. kompleksnost. kazenskega sistema, neodločnosti pri odločitvah in sugestibilnosti skupaj tvorijo povečano možnost za napačno priznanje pri osebah z motnjami v duševnem razvoju (Redlich et al., 2010). Povečana sugestibilnost v povezavi z zavajajočimi informaciji lahko poveča možnost za ponotranjeno napačno priznanje (Kassin, 2008).. Osebe z motnjami v duševnem razvoju imajo večjo željo po uslužnosti in odobravanju posebej s strani oseb, ki za njih predstavljajo avtoriteto ali oblast (Shaw in Budd, 1982; po Kassin, 2008). Prav tako sta Finlay in Lyons (2002; po Kassin, 2008) ugotovila, da osebe z motnjami v duševnem razvoju večkrat odgovorijo na vprašanja z da, čeprav je odgovor da očitno nepravilen odgovor na to vprašanje, kot je na primer »Ali pri vas poleti sneži?«.. V študijah samoprijav, kjer so preverjali duševno stanje ljudi, ki so napačno priznali in ljudi, ki niso napačno priznali, so ugotovili, da imajo tisti, ki so napačno priznali, 19.

višjo stopnjo anksioznosti, depresije, jeze, ekstravertnosti in psihozma. Prav tako so v več primerih obiskali strokovnjaka za duševno stanje (Gudjonsson, Sigurdsson, Asgeirsdottir in Sigfusdottir, 2006). Redlich et al. (2010) so izvedli študijo s 1249 prestopniki z motnjami v duševnem razvoju. S pomočjo samoprijav so ugotovili, da je kar 22 % udeležencev napačno priznalo kaznivo dejanje. Ugotovili so tudi, da se razlogi za napačna priznanja med seboj povezujejo in prekrivajo, saj je kar 65 % oseb, ki so napačno priznali, odgovorilo, da so želeli zaključiti z zaslišanjem ali oditi domov, 53 % jih je želelo zaščititi pravega storilca, 48 % jih je priznalo zaradi pritiskov policije in 26 % zaradi ponotranjena kaznivega dejanja.. V drugi raziskavi s 65 zaporniki z motnjami v duševnem razvoju, kjer jih je 30 resnično priznalo in 35 napačno priznalo, so Redlich et al. (2011) potrdili, da osebe z motnjami v duševnem ob krajšem zaslišanju (cca. 2 uri) resnično priznajo, z daljšanjem dolžine zaslišanja pa se možnost za napačna priznanja poveča. V primerjavi z osebami brez motenj v duševnem razvoju, ljudje z motnjami priznajo mnogo hitreje kot tisti brez njih. V raziskavi so Redlich et al. (2011) ugotovili še, da je bila moč dokazov mnogo manjša pri napačnih priznanjih kot pri resničnih. Razlogi za priznanja pa so se med resničnimi in napačnimi priznanji močno razlikovali. Osebe, ki so napačno priznale, so v kar 29 % želele zaščititi drugo osebo, sledilo je namigovanje prizanesljivosti (23 %) in namigovanje groženj z 19 %. Manj jih je čutilo zunanji pritisk (10 %), kratkoročno pridobitev (10 %), občutek krivde (3 %), moč dokazov (3 %) ali pa niso mogli nadzirati svojih dejanj (3 %). Pri resničnih priznanjih jih je največ priznalo zaradi občutkov krivde (24 %), sledila je nezmožnost nadziranja svojih dejanj (17 %), želja po zaščiti drugih oseb (17 %), namigovanje prizanesljivosti (17 %) in moč dokazov (14 %). Manj jih je priznalo zaradi zunanjega pritiska (7 %) in kratkoročne pridobitve (3 %), nihče pa ni priznal zaradi namigovanih groženj.. Osebe z nižjo stopnjo inteligence imajo prav tako povečano možnost za napačna priznanja. Na standardiziranih testih, ki preverjajo razumevanje Miranda pravic, so ugotovili pozitivno povezavo med nerazumevanjem pravic in nižjo inteligenco. To pomeni, da osebe, ki so umsko zaostale ali omejene v kognitivnih in jezikovnih sposobnostih, ne morejo pravilno razumeti in uporabiti svojih pravic (Everington in Fulero, 1999). Avtorji pravijo, da so Miranda pravice za umsko zaostale kot besede brez pomena (Cloud, Shepard, Barkoff in Shur, 2002). Prav tako umsko zaostale osebe niso zmožne predvideti posledic svojih odločitev in dejanj (Kassin, 2008).. 20.

4.3 Miranda Pomemben mejnik v Ameriški zgodovini je postavil primer Miranda vs. Arizona2 leta 1996, ko je Vrhovno sodišče v ZDA določilo, da morajo policisti obvestiti osumljenca o njegovih pravicah do samoobtožbe in zagovornika. Če se osumljenec tem pravicam odpove prostovoljno, zavestno in razumno, se lahko njegove izjave uporabijo kot dokaz na sodišču (Kassin, 2008). Odločitev v zadevi Miranda vs. Arizona prepoveduje uporabo kakršnih koli izjav obdolženca (obremenilnih ali razbremenilnih) v kazenskem postopku, če pred zaslišanjem niso bile uporabljene procesne varovalke, ki ščitijo privilegij zoper samoobtožbo. Vrhovno sodišče je prav tako predvidelo pouk, ki ga je potrebno dati vsakemu osumljencu pred zaslišanjem, kjer mu je odvzeta prostost in ga je potrebno opozoriti, da (v nadaljevanju Miranda): -. ima pravico do molka,. -. se njegove izjave na sojenju lahko uporabijo zoper njega in. -. ima pravico do zagovornika, ki mu ga bo v primeru, če si ga ne more privoščiti sam, priskrbela država (Čibej, 2005).. Ko pri nas policija usmeri preiskavo v domnevnega storilca kaznivega dejanja, ga mora pred zaslišanjem seznaniti z njegovimi pravicami, ki so zapisane v četrtek odstavku 148. člena ZKP: »Kadar policija pri zbiranju obvestil ugotovi, da za določeno osebo obstajajo razlogi za sum, da je storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja (osumljenec), ji mora, preden začne od nje zbirati obvestila, povedati: -. katerega kaznivega dejanja je osumljena,. -. kaj je podlaga za sum zoper njo,. -. jo poučiti, da ni dolžna ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja,. -. če se bo zagovarjala, pa ni dolžna izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo,. -. da ima pravico do zagovornika, ki si ga svobodno izbere in je lahko navzoč pri njenem zaslišanju,. -. da se bo vse, kar bo izpovedala, na sojenju uporabilo zoper njo.«. Vrhovno sodišče je z uveljavitvijo Mirande želelo ustvariti mehanizem, ki bi preprečil kršenje posameznikovih pravic za zaprtimi vrati policije. Hkrati so želeli sodnikom 2. Miranda vs. Arizona, 384 U.S. 436 (1966). 21.

olajšati delo pri ugotavljanju resničnih in prostovoljnih priznanj, ki so veljaven dokaz na sodišču (Taylor, 2004). Pred odločitvijo o zadevi Miranda vs. Arizona so o dopustnosti izjav odločali na podlagi testa prostovoljnosti (angl. voluntariness test), ki zahteva analizo osumljenčevega stanja duha, njegovega subjektivnega prepričanja in psihičnega stanja v času zaslišanja. Vseeno pa je v večini primerov bilo skoraj nemogoče presojati z zadostno stopnjo prepričanja (Čibej, 2005).. Že od samega začetka se okoli Mirande postavljajo različna vprašanja o njeni učinkovitosti. V zadnjem času ugotavljajo, da Miranda ne nudi potrebne zaščite pred kršenjem osumljenčevih pravic, saj je to povezano s posameznikovo zmožnostjo razumevanja Miranda pravic (Scherr in Madon, 2012). Poznamo nekaj dejavnikov, ki vplivajo na slabše razumevanje pravic, in sicer mladost, nizka inteligentnost, težave z branjem, umska zaostalost, uporaba prepovedanih substanc in stres (Kassin, 2008). Leta 2012 sta Scherr in Madon izvedla raziskavo, kjer sta ugotavljala, ali stres ob obtožbi kaznivega dejanja znižuje zmožnost razumevanja Miranda pravic. Udeležence sta razdelila v dve skupini (obtoženi in neobtoženi) in s pomočjo različnih testov, ki merijo razumevanje Miranda pravic, ugotovila, da stres, ki je prisoten ob obtožbi, zmanjšuje zmožnost razumevanja pravic (Scherr in Madon, 2012).. Odločitev v zadevi Miranda vs. Arizona je zavezala policiste, da osumljenca poučijo o njegovih pravicah, niso pa določili, na kakšen način mora to storiti. Leta 2007 so izvedli študijo, v kateri so ugotovili, da policisti v ZDA uporabljajo kar 560 različnih oblik Miranda pravic. Oblike se med seboj razlikujejo po dolžini, uporabi različne terminologije in vsebini. Na razumevanje pravic ima največji vpliv vsebina, saj na primer zgolj omemba pravice do odvetnika, ne pove natančno, da lahko to pravico uveljavi pred in kadarkoli med zaslišanjem (Rogers, Harrison, Shuman, Sewell in Hazelwood, 2007).. O učinkovitosti Mirande se sprašujejo tudi zaradi vse večje odpovedi pravic. Glede na to, da je zaslišanje prisilne narave, bi mislili, da bo večina odraslih uveljavljala svoje pravice do molka in odvetnika, da bi se izognila pritiskom zaslišanja (Kassin, 2008). V raziskavi preiskovalcev v Severni Ameriki so ugotovili, da se okoli 81 % vseh osumljencev odpove Miranda pravicam (Kassin et al., 2007). Za tako velik odstotek sta možni dve razlagi, in sicer, da preiskovalci znajo izvleči odpoved pravic ali pa da nedolžni osumljenci verjamejo v proces zaslišanja in v objektivnost preiskave, ki bo dokazala njihovo nedolžnost (Kassin, 2008). Leo (1996) je ugotovil, da se osumljenci, 22.

ki do sedaj niso bili osumljeni kaznivih dejanj, v večjem številu odpovedo Miranda pravicam, kot tisti, ki imajo že izkušnje s kazenskim sistemom.. Kassin in Norwick (2004) sta izvedla raziskavo, kjer sta ugotovila, da se kar 81 % nedolžnih osumljencev odpove svojim pravicam v primerjavi z le 36 % krivih osumljencev. Nedolžni so se Miranda pravicam odpovedali zato, ker so vedeli, da niso storili nič narobe in nimajo nič za skrivati. Krivi osumljenci, ki so se prav tako odpovedali pravicam, pa so kot razlog navedli, da niso želeli delovati krivi, če bi se odločili za molk. Leo (1996) je opazoval delo preiskovalcev in ugotovil, da pogosto pridobijo odpoved Miranda pravic s pomočjo pogovora, saj z njim ustvarijo neko zavezo z osumljencem, ki spodbudi zaupanje osumljenca v kasnejši sporazum in vodi v privolitev k odpovedi pravic.. Kassin in Norwick (2004) sta ugotovila, da na odpoved pravic krivih ali nedolžnih osumljencev ne vpliva pristop preiskovalca (sovražen, nevtralen ali sočuten pristop), saj se tudi pri sovražnem pristopu preiskovalca večina nedolžnih osumljencev odpove svojim pravicam. Leo (1996) poudarja, da so v nekaterih državah, naprimer v Kaliforniji, preiskovalci deležni posebnega usposabljanja, kjer se naučijo pridobiti pomembne informacije tudi po uveljavitvi Mirande.. 5 Dejavniki priznanja kaznivega dejanja Na priznanje kaznivega dejanja vpliva več različnih dejavnikov, od osebnostnih značilnosti osumljenca, značilnosti kaznivega dejanja, okoliščin kaznivega dejanja, do veščin, značilnosti preiskovalca, ki vodi zaslišanje, in pretečeni čas od domnevne storitve kaznivega dejanja (Umek, 2011). Več časa kot je minilo od domnevne storitve kaznivega dejanja, večja je možnost za napačno vsebino izjave in oteženo odkrivanje resnice (Roso, 1995). To je posebej pogosto pri lažjih kaznivih dejanjih, ko domnevni storilec meni, da njegova dejanja za družbo niso škodljiva in začne z racionalizacijo ali represijo, ki zavirata priznanje (Umek, 2011).. Na priznanje kaznivega dejanja vpliva tudi predkaznovanost, vendar si tu raziskovalci niso enotni. Nekateri namreč trdijo, da predkaznovanost zmanjša število priznanj kaznivega dejanja, saj predkaznovani osumljenci poznajo in tudi znajo uporabiti svoje pravice, jim je policijsko okolje ter zaslišanje bolj poznano in se zavedajo 23.

posledic. priznanja. kaznivega. dejanja.. Drugi. raziskovalci. pa. trdijo,. da. predkaznovanost poveča število priznanj, in sicer se zaradi same zanimivosti tovrstnih. osumljencev. preiskovalci. bolj. potrudijo. pri. zaslišanju,. saj. jim. predkaznovanost okrepi sum o krivdi. Povratniki naj bi se želeli izogniti težkim in napornim zaslišanjem ter so domnevno manj sposobni in se težje upirajo argumentom. Prav tako pa naj bi jim ponovno priznanje bilo lažje, saj jim ni treba skrbeti za izgubo ugleda (Umek, 2011).. Vrsta kaznivega dejanja prav tako pomembno vpliva na priznanje. Bolj pogosto naj bi priznali storilci premoženjskih in spolnih deliktov kot storilci kaznivih dejanj z elementi nasilja. Spolni delikti so bolj emocionalni in obremenjujoči, zato je notranji konflikt in moralni pritisk večji, kar vpliva na priznanje. Pri premoženjskih deliktih ostaja več materialnih dokazov, s pomočjo katerih preiskovalci pridobijo priznanje (Umek, 2011).. Na priznanje prav tako vpliva privedba na policijsko postajo, ki je za posameznika stresen dogodek, sledi izolacija, kjer jim preprečijo kakršenkoli stik z družino in prijatelji. Okoliščine aretacije so za osumljenca lahko zelo neugodne (zgodnje jutranje ure), zato se težje upira pritisku pogovora (Umek, 2011).. Gudjonsson in Sigurdsson (1999) sta ugotovila, da na priznanje najbolj vplivajo: -. zunanji pritiski (pritiski policije in občutki obžalovanja ob priznanju),. -. notranji pritiski (potreba po olajšanju ob priznanju dejanja),. -. trdnost dokazov (prisotnost pomembnih in trdnih dokazov proti osumljencu),. -. vpliv prepovedanih drog (biti pod vplivom drog ali abstinenčna kriza),. -. pravice (razumevanje pravic),. -. odpor (razlogi povezani z začetnim odporom za priznanje).. Horgan, Russano, Meissner in Evans (2011) so v svoji raziskavi ugotovili, da ima največ vpliva na priznanje krivih osumljencev trdnost in količina obstoječih dokazov proti osumljencu in občutki krivde. Večjo krivdo kot je osumljenec občutil, večja je možnost za priznanje.. 24.

5.1 Dejavniki, ki spodbujajo napačna priznanja Vsekakor ne priznajo vsi osumljenci, ki so storilci kaznivega dejanja, vendar večji problem predstavljajo nedolžni osumljenci, ki priznajo storitev kaznivega dejanja, ki ga niso storili. Prepričanje nedolžnih osumljencev, da preiskovalci ne bodo odnehali, dokler ne dobijo priznanja ali pa bodo verjeli, da proti njim obstajajo trdni dokazi, imajo večjo možnost za napačno priznanje kaznivega dejanja (Umek, 2011). Razlogi za napačna priznanja so zelo podobni razlogom za resnična priznanja. Veliko vlogo pri napačnih priznanjih igrajo zunanji pritiski, kjer so najbolj poznani in preučevani policijski pritiski, ki spodbujajo napačna priznanja s pomočjo groženj, dolgih zaslišanj in zatiranjem kakršnih koli poskusov zanikanja storitve kaznivega dejanja (Redlich et al., 2011). Zunanji pritisk lahko preiskovalci ustvarijo tudi z načinom pogovora in vzbujanjem strahu z odvzemom prostosti (Umek, 2011). Sigurdsson in Gudjonsson (1996) sta zapisala, da so resnična priznanja produkt notranjih pritiskov, napačna priznanja pa produkt zunanjih pritiskov.. Vloga notranjih pritiskov je v tem primeru malo drugačna, saj osumljenci niso pravi storilci kaznivega dejanja in naj ne bi imeli notranjih pritiskov, ki bi jih spodbujali k priznanju, vendar so preiskovalci tisti, ki ustvarijo notranji pritisk in kasneje ponujajo možnost priznanja kaznivega dejanja kot način za olajšanje tovrstnega pritiska. Do notranjih pritiskov lahko pride tudi zaradi psihološke potrebe po razvpitosti primera ali pa ker osumljenec resnično verjame, da je storilec kaznivega dejanja (ponotranjeno napačno priznanje), saj je bil v času domnevne storitve dejanja pod vplivom alkohola ali prepovedanih drog, zaradi česar se ne spomni storitve kaznivega dejanja. Reidova tehnika poudarja, da osumljenec ob priznanju ne bo čutil le zmanjšane krivde, ampak si bo s tem pridobil še spoštovanje ljubljenih oseb, saj bo zbral dovolj poguma za priznanje (Redlich et al., 2011).. Trdnost obremenjujočih dokazov je zelo pomemben dejavnik, ki poveča možnost napačnih priznanj. Osumljencem lahko preiskovalci povedo ali pa jim le namignejo, da proti njim obstajajo obremenjujoči dokazi, ki dokazujejo, da so storilci kaznivega dejanja (Redlich et al., 2011).. Vpliv prepovedanih drog lahko pripomore k napačnemu priznanju, posebej pri osumljencu, ki je v abstinenčni krizi in želi končati zaslišanje, saj je prepričan, da bo po priznanju lahko odšel domov. Prav tako osebe pod vplivom drog niso tako 25.

prepričane v svoj spomin in jih zato preiskovalci s pomočjo zasliševalskih tehnik lahko hitro zmedejo. Zaradi vpliva drog ali alkohola lahko pride do ponotranjenega napačnega priznanja, kjer osumljenci verjamejo, da so resnično storilci kaznivega dejanja, le da se same storitve dejanja ne spomnijo (Redlich et al., 2011).. Osebnostne značilnosti posameznika kot so starost, nizka inteligentnost, oseba nagnjena k sugestibilnosti, poveča možnost za napačno priznanje (Gudjonsson, Sigurdsson in Sigfusdottir, 2009).. Upiranje priznanju je skupno vsem tipom napačnega priznanja, razen prostovoljnemu napačnemu priznanju. Napačna priznanja so zelo pogosto produkt dolgega zaslišanja ali celo več zaslišanj, saj osumljenci dolgo časa zanikajo storitev kaznivega dejanja in se upirajo priznanju (Redlich et al., 2011).. Na pridobitev napačnega priznanja vpliva tudi dolžina zaslišanja, saj je zaslišanje stresna situacija, ki jo spremlja izčrpanost, občutki nemoči, lahko tudi pomanjkanje spanja, hrane in socialnih stikov. Izolacija še dodatno poveča stres posameznika, posebej po dolgem zaslišanju ali serijah zaslišanj, ki povečujejo osumljenčevo željo po pobegu oziroma izogibanju stresnim situacijam (Kassin, 2005). Leo (1996) je ugotovil, da se večina zaslišanj konča po približno 2 urah. Raziskava, kjer so v nekaterih primerih dobili podatke o dolžini zaslišanja je pokazala , da kar 34 % napačnih priznanj pridobijo med zaslišanji, ki trajajo od 6 do12 ur, 39 % pa med zaslišanji dolžine od 12 do 24 ur. Za ostalih 28 % niso imeli podatkov. Povprečna dolžina zaslišanja z napačnim. priznanjem je bila 16,3 ure (Drizin in Leo, 2004).. Maver (2004) je zapisal, da čeprav ima osumljeni pravico do osemurnega počitka, še vedno ostane 16 ur, ki jih preiskovalci lahko uporabijo za zaslišanje, kar predstavlja velik psihični in fizični napor za osumljenca, kar lahko vodi v apatijo, ko je osumljenec pripravljen priznati skoraj vse, samo da bi končal zaslišanje.. 5.2 Dejavniki, ki zavirajo priznanje Strah pred odvzemom prostosti in obsodbo zavira priznanje, saj je posameznik vpisan v kazensko evidenco in ima kasneje v življenju težave z iskanjem zaposlitve in podobno. Za huda kazniva dejanja je predvidena zaporna kazen, kar za posameznika. 26.

pomeni izgubo svobode in osebnega življenja, ki ga je posameznik do sedaj poznal (Umek, 2011).. Strah pred izgubo ugleda, je zavorni mehanizem pri priznanju, posebej če je posameznik deležen velikega ugleda v družbi, saj se boji izgube le-tega, kritik in neodobravanja družbe. Pogosto posamezniki zaznavajo svoj položaj v družbi kot mnogo višji v primerjavi z realnim stanjem (Umek, 2011).. Želijo si, da družina in prijatelji ne izvedo za storitev kaznivega dejanja, saj se bojijo njihovega odziva in neodobravanja. Družinski člani in prijatelji so lahko zaradi storitve kaznivega dejanja čustveno močno prizadeti in zato obrnejo hrbet posamezniku, posebno ko občutijo pritisk medijev in slišijo različne govorice, četudi so neresnične (Umek, 2011).. Potlačevanje zločina v podzavest je pogosto, ko gre za družbeno nesprejemljiva kazniva dejanja. Gre za obliko obrambnega mehanizma, s katerim posameznik ohrani svojo samopodobo in samospoštovanje. Takrat posameznik potlači spomine v podzavest in jih pozabi, kot obliko zaščitnega mehanizma, s katerim ohrani svojo samopodobo in samospoštovanje. Bolj nesprejemljivo kot je kaznivo dejanje za posameznika in za družbo, večja je verjetnost, da bo posameznik dejanje zanikal. To zanikanje pa je lahko zavestno ali psihološko pogojena amnezija (Umek, 2011).. Strah pred maščevanjem je pogost, še posebno če je bilo v kaznivo dejanje vpleteno več storilcev. S priznanjem se odkrije tudi sostorilce ali drugače vpletene, kar lahko pripelje do maščevanja. V nekaterih primerih je strah pred maščevanjem celo močnejši od strahu pred odvzemom prostosti (Umek, 2011).. Prisotnost odvetnika za približno 20 % zmanjša možnost priznanja kaznivega dejanja (Umek, 2011).. Teža kaznivega dejanja tudi zavira priznanje, kajti težje kot je kaznivo dejanje, manj je verjetno, da bo osumljenec priznal. Teža kaznivega dejanja je povezana tudi z uporabo pravice do molka in odvetnika. Pri težjih kaznivih dejanjih, je namreč verjetnost, da se bo osumljeni na zaslišanju branil z molkom, večja (Umek, 2011).. 27.

6 Vprašljive tehnike zaslišanja. Večina zasliševalskih priročnikov izhaja iz ZDA, med seboj so si zelo podobni, saj skoraj vsi temeljijo na izkušnjah preiskovalcev. Najbolj vpliven in največkrat uporabljen priročnik so napisali Fred E. Inbau, John E. Reid in Joseph P. Buckley leta 1986, katerega so do današnjega dne avtorji že večkrat dopolnili in ga naredili etično bolj sprejemljivega v primerjavi z prvo izdajo. Avtorji tovrstnih priročnikov trdijo, da se osumljenci upirajo priznanju zaradi sramu, občutkov krivde ali pa strahom pred posledicami svojih dejanj (Areh, 2012). Posledično bi morali za pridobitev priznanja uporabiti določeno mero psihološkega pritiska in manipulacije (Gudjonsson, 2003).. Kritiki tovrstnih tehnik so predvsem psihologi, ki opozarjajo, da lahko zavajanje in manipulacija osumljencev pripelje do napačnega priznanja nedolžnega osumljenca (Areh, 2012). Glavna težava zasliševalskih priročnikov je pomanjkljiva analiza procesa zaslišanj, saj ne temeljijo na raziskavah in znanstvenih spoznanjih, temveč izhajajo iz praktičnih izkušenj in temeljijo na intuitivnem sklepanju (Gudjonsson, 2003). Kassin (1997) je prepričan, da je skoraj nemogoče vedeti kakšen vpliv imajo zasliševalske metode na krive ali nedolžne osumljence.. Večina avtorjev zasliševalskih priročnikov zanika vsako možnost, da njihove priporočene. tehnike. zaslišanja. lahko. pripeljejo,. nedolžnega osumljenca. do. napačnega priznanja. Če avtorji vsaj priznavajo, da med potekom zaslišanja lahko pride do napačnega priznanja, je njihova predstava napačnega priznanja zelo omejena. Menijo, da napačno priznajo le osebe, ki imajo željo po pozornosti in razvpitosti, ali pa je napačno priznanje produkt nasilja nad osumljencem (Gudjonsson, 2003). Čeprav do napačnega priznanja vodi več dejavnikov, sta Meissner in Russano (2003) prepričana, da imajo zasliševalske tehnike, ki jih uporabljajo preiskovalci največji vpliv na pridobitev napačnega priznanja.. Na vsako zaslišanje se mora preiskovalec temeljito pripraviti, upoštevati mora namreč različne dejavnike, ki vplivajo na izbiro taktike vodenja pogovora. Improvizacija in bogate izkušnje ne morejo nadomestiti dobre priprave na pogovor, četudi le-ta vzame več časa in je potrebno tudi posvetovanje z drugimi strokovnjaki (drugi kriminalisti, psihologi) (Umek, 2011).. 28.

6.1 Reidova tehnika Priročnik za uporabo Reidove tehnike je najbolj uporabljen priročnik pri učenju zaslišanj v Severni Ameriki in v Britaniji (Meissner in Russano, 2003). Prva verzija tega priročnika je bila objavljena leta 1962, kjer sta bila avtorja le Inbau in Reid, zadnja izdaja pa je bila leta 2011 (Inbau, Ried, Buckley in Jayne) (Gudjonsson, 2003). Sama vsebina zadnje izdaje se razlikuje od prve, saj so avtorji dodali tudi poglavja o psihologiji zasliševanja, vprašanja priznanj in potlačevanja spominov, navodila za pričanje pred sodišči in nove tehnike intervjuvanja (Areh, 2012).. Cilj Reidove tehnike je priznanje in to dosežejo s pomočjo dveh procesov, in sicer sicer zlom osumljenčevega zanikanja in odpora ter povečevanje osumljenčeve potrebe po priznanju. Avtorji Reidove tehnike predpostavljajo, da je veliko primerov kaznivih dejanj možno rešiti le z pomočjo priznanja osumljenca in če storilca preiskovalci ne ujamejo med dejanjem, bo le-ta dejanje zagotovo zanikal. Zato so potrebna daljša zaslišanja, ki vključujejo preslepitev in psihološko manipulacijo (Gudjonsson, 2003). Avtorji Reidove tehnike so v zadnji izdaji sicer zapisali, da je cilj zaslišanja spoznanje resnice in ne priznanje, a so v nadaljevanju priznanje enačili z dosegom resnice, kar pomeni, da je še vedno glavni cilj zaslišanja s pomočjo Reidove tehnike dosega priznanja (Areh, 2012).. Pred zaslišanjem je potrebno opraviti informativni pogovor z osumljencem, kjer preiskovalec ustvari navidezno zaupanje in osumljencu da občutek varnosti. Sočasno poskuša izvedeti potrebne informacije o osumljencu in njegovem življenju, kar lahko kasneje med zaslišanjem uporabi zoper njega (zlom odpora ali zanikanja). Z opazovanjem besednega in nebesednega vedenja ugotavlja iskrenost osumljenca in mu ponudi možnost za priznanje brez soočenja. S pomočjo informativnega pogovora se preiskovalec dokončno prepriča v krivdo osumljenca. Pred samim začetkom zaslišanja se mora preiskovalec temeljito pripraviti, poznati vse podrobnosti kaznivega dejanja in vedeti čim več informacij v zvezi z osumljencem (Gudjonsson, 2003).. Reidova tehnika uporablja devet korakov zaslišanja za domnevno krive osumljence. Korake so razvili avtorji ob opazovanju in analiziranju zaslišanj, ki so se končala s priznanjem. A pomemben je podatek, da avtorji niso objavili nobenih empiričnih podatkov s pomočjo katerih so razvili svojo teorijo in s katerimi bi svojo teorijo tudi 29.

potrdili, saj ne vemo koliko priznanj je moč dobiti s pomočjo Reidove tehnike v primerjavi z drugimi, manj vsiljivim tehnikami. Prav tako ne vemo kakšen odstotek pridobljenih priznanj je resničnih in koliko je napačnih priznanj. Avtorji sicer priznavajo, da nekatere tehnike lahko pripeljejo do napačnega priznanja, a so prepričani, da noben od njihovih devetih korakov ne mora pripeljati do tega, da bi nedolžna oseba priznala za kaznivo dejanje, ki ga ni storila. Prav tako poudarjajo, da so njihovi koraki legalni in moralno upravičeni (Gudjonsson, 2003).. Izbira načina zaslišanja je odvisna tudi od osebnostnih značilnosti osumljenca, kaznivega dejanja, ki je osumljen, motivov za storitev kaznivega dejanja in začetnih odzivov na zaslišanje. Osumljence razdelijo v dve skupini, v prvi so čustveni osumljenci, ki se na zaslišanje odzovejo z znaki stresa in krivde, drugi pa so nečustveni osumljenci, ki ne izražajo obžalovanja in čustev. Pri prvi skupini preiskovalec uporabi sočuten in empatičen pristop, kjer se sklicuje na njihovo vest, pri drugi skupini pa preiskovalec predstavi dejstva in se sklicuje na osumljenčevo zdravorazumsko razmišljanje (Gudjonsson, 2003).. Prvi korak: neposredno pozitivno soočenje Zasliševalec osumljencu pove, da je popolnoma prepričan v njegovo krivdo, saj je dosedanja preiskava pokazala, da je prav on storilec kaznivega dejanja. Pretvarjati se mora, da ima številne obremenjujoče dokaze za osumljenca, četudi temu ni tako. Sledi kratek premor, med katerim zasliševalec skrbno opazuje odzive osumljenca. Nato ga ponovno sooči z obtožbami in če je reakcija osumljenca pasivna, je to znak, da skuša prevarati zasliševalca. Sledi prikaz pozitivnih posledic priznanja, kjer mora biti zasliševalec previden, da ne omenja obljub o prizanesljivosti (milejša kazen) (Inbau, Ried, Buckley in Jayne, 2013).. Drugi korak: razvoj teme pogovora V tem koraku zasliševalec ne obtožuje več osumljenca, vendar se njegov odnos spremeni v empatičnega in s tem poskuša pridobiti osumljenčevo zaupanje. Teme pogovora so usmerjene v zmanjševanje občutka krivde in minimizacijo moralnih posledic kaznivega dejanja. Pri čustvenem tipu osumljenca zasliševalec pokaže sočustvovanje z osumljencem in sprejema njegova moralna opravičila za storitev kaznivega dejanja, saj s tem povečuje možnost za priznanje (Gudjonsson, 2003). Osumljencu je potrebno spodbuditi uporabo racionalizacije, minimizacije in projekcije (Areh, 2012), kar naredimo s pomočjo različnih tem (Inbau et al., 2013): 30.

-. Osumljencu povemo, da bi v takšnih okoliščinah vsakdo storil tovrstno kaznivo dejanje - s tem normaliziramo kaznivo dejanje in osumljencu nudimo uteho in sočustvovanje.. -. Zmanjševanje osumljenčevih občutkov krivde z minimizacijo resnosti in moralne spornosti kaznivega dejanja – s tem zmanjšujejo sram, ki ga osumljenec čuti med pogovorom o kaznivem dejanju.. -. Osumljencu ponudimo moralno sprejemljiv razlog za storitev kaznivega dejanja – s pomočjo tega naj bi osumljenec podal neko izjavo, ki kaže na njegovo krivdo. Tovrstna psihološka manipulacija je zelo huda, saj lahko hitro pripelje do napačnega priznanja.. -. Obtoževanje drugih oseb in izkazovanje razumevanja osumljenca – osumljenec lažje prizna, če lahko del krivde prenese na druge.. -. Vzbujanje občutkov ponosa s hvaljenjem. - to je predvsem za tiste. osumljence, ki potrebujejo sprejemanje drugih in uživajo v hvali. -. Poudarjanje, da je osumljenčeva vpletenost v kaznivo dejanje verjetno prevelika – s tem osumljenec pomisli, da je žrtev igrala večjo vlogo v kaznivem dejanju.. -. Poudari se resnost in teža posledic nadaljnjega kriminalnega vedenja - to je posebej uspešno pri osebah, ki so prvič osumljeni kaznivega dejanja.. Pri nečustvenih osumljencih pa so priporočene uporabe naslednjih tehnik (Inbau et al., 2013): -. Skušajte ujeti osumljenca na laži – saj bodo s tem pridobili psihološko prednost, vendar je potrebno imeti v mislih, da lahko lažejo tako krivi kot nedolžni osumljenci.. -. Skušajte doseči, da se osumljenec sam poveže s kaznivim dejanjem – to je potrebno storiti na začetku zaslišanja.. -. Prepričajte osumljenca, da nima smisla zanikati svoje vpletenosti v kaznivo dejanje – zasliševalec poudari, da materialni dokazi kažejo na njegovo krivdo.. -. Obrnite domnevne sostorilce enega proti drugemu – pretvarjajte se, da je eden izmed osumljencev priznal.. Tretji korak: obvladovanje zanikanja Večina osumljencev ne želi podati priznanja niti po soočenju z dokazi, zato mora biti njihovo zanikanje obvladovano in čim prej ustavljeno, saj ima drugače osumljenec psihološko prednost pred zasliševalcem (Inbau et al., 2013). Odpravo zanikanja 31.

zasliševalec doseže s prekinitvami vsakega poskusa zanikanja, kjer ga nagovori z besedami, da naj posluša kaj mu govori. Zanikanje nedolžnih osumljencev se razlikuje od zanikanja krivih. Nedolžna zanikanja so tako bolj neposredna, spontana, pri čemer osumljenci zasliševalca gledajo v oči in so nagnjeni naprej. Zanikanje krivih osumljencev pa je obrambno, neprepričljivo in naučeno. Avtorji Reidove tehnike k tem informacijam ne navajajo nobenih podatkov ali raziskav, s katerimi bi podprli svoje teoretične domneve, da se zanikanje nedolžnih osumljencev razlikuje od zanikanja krivih (Areh, 2012).. Četrti korak: premagovanje ugovorov Preiskovalec skuša osumljencu razvrednotiti vsakršne razlage ali pojasnila o njegovi nedolžnosti. Nedolžni osumljenci v tej fazi še vedno uporabljajo preprosto zanikanje, krivi osumljenci, pa začnejo z ugovori. Ko osumljenec ugotovi, da ga ugovori ne bodo pripeljali nikamor, običajno obmolkne. Takrat je osumljenec na najnižji točki in preiskovalec ima psihološko prednost (Inbau et al., 2013).. Peti korak: pritegnitev in vzdrževanje osumljenčeve pozornosti Ko zasliševalec opazi umikanje osumljenca vase, poskuša zmanjšati psihično razdaljo med njima in s tem pridobiti njegovo pozornost (Gudjnosson, 2003). To stori s premikom stola bližje osumljencu, z nagibom telesa proti osumljencu, se ga rahlo dotakne, ga pokliče po prvem imenu in ohranja očesni stik z osumljencem. Na tej točki je osumljenec premagan in depresiven, zaradi česar je bolj sugestiven (Inbau et al., 2013).. Šesti korak: obvladovanje osumljenčeve pasivnosti Ker je zasliševalec v prejšnjem koraku pritegnil osumljenčevo pozornost in sedaj opaža znake predaje, se mora osredotočiti na priznanje. Zasliševalec izkazuje razumevanje in sočustvovanje z osumljencem, obenem pa ga spodbuja, da pove resnico. Na tej stopnji nekateri osumljenci jočejo, kar je znak, da je osumljenec obupal in je pripravljen priznati (Inbau et al., 2013).. Sedmi korak: predstavitev vprašanja z dvema možnostma Zasliševalec osumljencu predstavi dve možnosti oziroma verziji storitve kaznivega dejanja. Obe možnosti sta obremenilni, vendar pri eni lahko osumljenec ohrani svoje dostojanstvo, pri drugi pa je prikazan kot izjemno negativna oseba. Ta korak je najpomembnejši del Reidove tehnike, saj tu pride do zloma odpora in do vsaj 32.

delnega priznanja krivde, ko osumljenec izbere ugodnejšo razlago storitve kaznivega dejanja (Gudjonsson, 2003). Areh (2012) pravi, da ta korak predstavlja vrhunec psihičnega pritiska na osumljenca, saj osumljenca prisilimo, da izbira med dvema možnima razlagama storitve kaznivega dejanja, pri čemer pa ni njuno, da je katera od njiju resnična. Osumljenec je prisiljen v izbiro manj hude možnosti, zato ni čudno, da Reidova tehnika nosi naziv prisilna zasliševalska tehnika. Inbau et al. (2013) trdijo, da z uporabo prisilne izbire med dvema možnostma ne more priti do napačnega priznanja.. Osmi korak: spodbuditi osumljenca, da se poveže z kaznivim dejanjem Ker osumljenec v sedmem koraku ob izbiri ene izmed možnosti poda delno priznanje, je cilj tega koraka pridobitev celotnega priznanja. Osumljenec mora ustno navesti okoliščine in motive kaznivega dejanja (Inbau et al., 2013).. Deveti korak: pretvorba ustnega v pisno priznanje Čim prej po ustnem priznanju mora priti tudi do zapisa priznanja, saj lahko sicer pride do umika priznanja, ko se osumljenec zave posledic svojega dejanja (Inbau et al., 2013).. 6.1.1 Kritika Reidove tehnike. Gudjonsson (2003) ugotavlja, da Reidova tehnika temelji na neupravičenem posploševanju in nepreverjenih domnevah, ki jih avtorji tehnike predstavljajo kot znanstvene ugotovitve. Inbau in Reid sta po svoji izobrazbi pravnika brez kakršnekoli psihološke izobrazbe (Gallini, 2010), zato ni presenetljivo, da v je v njunih delih opaziti pomanjkanje psihološkega in metodološkega znanja (Areh, 2012). Gallini (2010) je zapisal, da je sama tehnika zasnovana na zdravorazumskem sklepanju in opazovanju, ne pa na znanstvenih ugotovitvah.. Areh (2012) ugotavlja, da je Reidova tehnika zaradi uporabe psiholoških manipulacij sporna tako z vidika etike kot zakonodaje, zato je težko verjeti v učinkovito preiskavo kaznivega dejanja s pomočjo te tehnike. Meissner in Russano (2003) sta zapisala, da uporaba nekaterih korakov Reidove tehnike vpliva na večjo možnost napačnega priznanja.. 33.

Med informativnim pogovorom avtorji Reidove tehnike svetujejo uporabo intervjuja z vedenjsko analizo (angl.. behavior analysis. interview). za ugotavljanje laži. osumljenca. Ob postavitvi nekaterih ključnih vprašanj zasliševalci preverjajo njihove vedenjske in besedne odzive (nemirno presedanje, premori, očesni stik, drža telesa ipd.) (Areh, 2012). Redlich in Meissner (2009) poudarjata, da so v treh desetletjih raziskav ugotovili jasen in enoten vzorec ugotovitev, ki kažejo da: -. ne obstajajo nikakršni specifični pokazatelji zavajanja,. -. ljudje pri ugotavljanju zavajanja bolj kot ne ugibajo. Redlich in Meissner (2009) sta zapisala, da čeprav nekatere vedenjske odzive lahko povezujemo z laganjem (stisnjene ustnice, nemirno presedanje, premori ipd.), lahko tovrstne odzive prav tako povezujemo z odzivi ob obtožbah laganja. Vrij, Mann in Fisher (2006) so ugotovili, da je po priporočenem intervjuju z vedenjsko analizo obnašanje krivih in nedolžnih osumljencev zelo podobno, zato je nemogoče razlikovati med njimi le s pomočjo tovrstnega intervjuja.. Obstaja premalo dokazov, ki bi potrjevali diagnostično vrednost besednih in nebesednih odzivov, s pomočjo katerih bi lahko ločili med iskrenimi in lažnivimi osumljenci (Kassin, 2008). Povprečni ljudje naj bi pri ugotavljanju zavajanja dosegali enake rezultate kot tisti, ki se s tem ukvarjajo poklicno, pri obeh pa je bila točnost podobna, kot če bi preprosto ugibali. Preiskovalci, ki so bili deležni urjenja o zaznavanju laži so bolj sumničavi in vedenje osumljencev hitro označijo za zavajajoče ter sklepajo, da oseba nekaj skriva (Redlich in Meissner, 2009). Čeprav raziskave kažejo, da razlik med laiki in preiskovalci v odkrivanju laži skoraj ni, je pomembno dejstvo, da preiskovalci verjamejo v svoje sposobnosti zaznavanja laži in zato osumljenca hitreje označijo za krivega, saj so nagnjeni k temu, da v vsem vidijo prekrivanje in zavajanje (Kassin, Meissner, Norwick, 2005).. 6.1.2 Minimizacija in maksimizacija. V procesu uporabe Reidove tehnike sta zelo sporni uporabi tehnike minimizacije in maksimizacije. Minimizacija vsebuje nežen in prijateljski pristop, kjer zasliševalec poskuša pridobiti zaupanje posameznika in zmanjšati resnost kaznivega dejanja. V procesu minimizacije zasliševalec poudarja pomen sodelovanja, sočustvuje z osumljencem, prenaša krivdo na žrtev in ponuja izgovore za storitev kaznivega dejanja. Maksimizacija pa vključuje zastraševanje osumljenca in poudarjanje 34.