Trendi kriminalitete v Španiji : diplomsko delo univerzitetnega študija

DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA Trendi kriminalitete v Španiji. Oktober, 2013. Kristina Lekše Mentor: doc. dr. Miran Mitar.



Zahvala Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Miranu Mitarju za usmerjanje in za strokovno pomoč pri pisanju diplomskega dela. Posebna zahvala gre moji družini, partnerju Rajku in hčerki Evi, ki sta mi v času študija stala ob strani. Zahvaljujem se tudi svojim staršem za neizmerno in vsestransko pomoč in žrtvovanje. Prav tako se zahvaljujem vsem ostalim, ki so mi ob pisanju diplomskega dela kakorkoli stali ob strani. Diplomsko delo posvečam hčerki Evi..

Kazalo vsebine 1 Uvod ................................................................................................. 9 2 Teoretska izhodišča in metode.................................................................. 11 2.1 Teorije preučevanja kriminalitete v sodobnih družbah ............................... 11 2.1.1 Teorija anomije ......................................................................... 12 2.1.2 Teorija družbene dezorganizacije .................................................... 13 2.1.3 Marksizem ................................................................................ 14 2.2 Sistemi kazenskega pravosodja ............................................................ 15 2.2.1 Evropski (kontinentalni) pravni sistem............................................... 15 2.2.2 Anglo-ameriški pravni sistem.......................................................... 16 2.2.3 Socialistično pravo ...................................................................... 17 2.2.4 Religiozni in tradicionalni pravni sistem............................................. 18 2.3 Zbiranje podatkov ........................................................................... 19 2.4 Viri podatkov ................................................................................. 22 2.4.1 European Sourcebook of Crime and Criminal Justice Statistics .................. 23 2.4.2 Eurostat .................................................................................. 24 2.4.3 Ministrstvo za notranje zadeve Španije ............................................. 25 3 Španija.............................................................................................. 26 3.1 Osnovni podatki .............................................................................. 26 3.2 Državna ureditev Španije ................................................................... 26 3.3 Zgodovinski oris Španije v novejšem času ................................................ 28 3.4 Kazenskopravni sistem v Španiji ........................................................... 28 3.4.1 Španska policija ......................................................................... 28 3.4.2 Sodstvo ................................................................................... 30 3.5 Gospodarstvo Španije ....................................................................... 31 3.6 Upravna delitev Španije .................................................................... 32 4 Trendi kriminalitete v Španiji ................................................................... 34 4.1 Vsa zabeležena kazniva dejanja ........................................................... 34 4.2 Umor (dokončan) ............................................................................. 35 4.3 Posilstvo ....................................................................................... 36 4.4 Rop ............................................................................................. 36 4.5 Kraja motornega vozila ..................................................................... 37 4.6 Vlom v stanovanjski objekt................................................................. 38 4.7 Preprodaja prepovedanih drog ............................................................ 39 5 Statistični podatki kriminalitete po regijah Španije ......................................... 41 3.

6 Primerjava Španije z drugimi evropskimi državami .......................................... 43 6.1 Vsa zabeležena kazniva dejanja ........................................................... 43 6.2 Umor (dokončan) ............................................................................. 44 6.3 Posilstvo ....................................................................................... 45 6.4 Rop ............................................................................................. 46 6.5 Kraja motornega vozila ..................................................................... 47 6.6 Vlom v stanovanjski objekt................................................................. 48 6.7 Preprodaja prepovedanih drog ............................................................ 49 7 Testiranje obstoja trendov kriminalitete ...................................................... 50 7.1 Izračun linearnega trenda .................................................................. 50 7.2 Ali je v časovni vrsti trend? ................................................................ 51 7.3 Standardna napaka ocene .................................................................. 52 8 Spoznanja španskih viktimoloških študij ....................................................... 53 9 Zaključek ........................................................................................... 57 10 Uporabljeni viri .................................................................................. 59. Kazalo tabel: Tabela 1: Vsa kazniva dejanja na 100.000 prebivalcev v Španiji v letih od 1995-2007..... 34 Tabela 2: Kaznivo dejanje umora na 100.000 prebivalcev v Španiji (1995-2007) .............. 35 Tabela 3: Kaznivo dejanje posilstva na 100.000 prebivalcev v Španiji (1995-2007) .......... 36 Tabela 4: Kaznivo dejanje ropa na 100.000 prebivalcev v Španiji (1995-2007).................. 36 Tabela 5: Kaznivo dejanje kraje mot. vozila na 100.000 preb. v Španiji (1995-2007) ...... 37 Tabela 6: Kaznivo dejanje vloma v stan. objekt na 100.000 preb. v Španiji (1995-2007) 38 Tabela 7: Kaznivo dejanje preprodaje drog na 100.000 preb. v Španiji (1995-2007)........ 39 Tabela 8: Prikaz št. prebivalcev in kaznivih dejanj po regijah Španije (l. 2003 in 2010) . 41 Tabela 9: Vsa kazniva dejanja na 100.000 prebivalcev v Španiji, Portugalski, Franciji, Italiji in Sloveniji v letih od 2003-2007 .......................................................................... 43 Tabela 10: Kaznivo dejanje umora na 100.000 prebivalcev v Španiji, Portugalski, Franciji, Italiji in Sloveniji v letih od 2003-2007 ......................................................... 44 Tabela 11: Kaznivo dejanje posilstva na 100.000 prebivalcev v Španiji, Portugalski, Franciji, Italiji in Sloveniji v letih od 2003-2007 ......................................................... 45 Tabela 12: Kaznivo dejanje ropa na 100.000 prebivalcev v Španiji, Portugalski, Franciji, Italiji in Sloveniji v letih od 2003-2007 .......................................................................... 46 4.

Tabela 13: Kaznivo dejanje kraje motornega vozila na 100.000 prebivalcev v Španiji, Portugalski, Franciji, Italiji in Sloveniji v letih od 2003-2007 ................................... 47 Tabela 14: Kaznivo dejanje vloma v stanovanjski objekt na 100.000 prebivalcev v Španiji, Portugalski, Franciji, Italiji in Sloveniji v letih od 2003-2007 .................... 48 Tabela 15: Kaznivo dejanje preprodaje prepovedanih drog na 100.000 prebivalcev v Španiji, Portugalski, Franciji, Italiji in Sloveniji v letih od 2003-2007 .................... 49 Tabela 16: Izračun linearnega trenda za Španijo na 100.000 prebivalcev........................... 50 Tabela 17: Izračun časovnega trenda za Španijo na 100.000 prebivalcev ........................... 51 Tabela 18: Določitev standardne napake ocene ....................................................................... 52 Tabela 19: Odstotek posameznikov, ki so se med anketiranjem takoj spomnili, da so bili v preteklem letu žrtev kriminalitete ............................................................................. 53 Tabela 20: Stopnja občutka varnosti v kraju bivanja (2000-2009) ........................................ 54 Tabela 21: Odstotek žrtev kriminalitete (brez kraje mobilnih telefonov) glede na starostno skupino v obdobju od leta 2003-2008........................................................... 56. Kazalo slik: Slika 1: Upravna delitev Španije in gostota poseljenosti ........................................................ 33 Slika 2: Vsa zabeležena kazniva dejanja na 100.000 prebivalcev v Španiji (1995-2007) .. 34 Slika 3: Kaznivo dejanje umora na 100.000 prebivalcev v Španiji (1995-2007) .................. 35 Slika 4: Kaznivo dejanje posilstva na 100.000 prebivalcev v Španiji (1995-2007) .............. 36 Slika 5: Kaznivo dejanje ropa na 100.000 prebivalcev v Španiji (1995-2007) ..................... 37 Slika 6: Kaznivo dejanje kraje mot. vozila na 100.000 prebivalcev v Španiji (1995-2007)38 Slika 7: Kaznivo dejanje vloma v stanovanjski objekt na 100.000 prebivalcev v Španiji (1995-2007) ......................................................................................................................... 39 Slika 8: Kaznivo dejanje preprodaje prepovedanih drog na 100.000 prebivalcev v Španiji (1995-2007) ......................................................................................................................... 40 Slika 9: Kazniva dejanja po regijah Španije na 10.000 prebivalcev za leto 2003 ............... 42 Slika 10: Prikaz stopnje rasti (indeks 2010/2003) .................................................................... 42 Slika 11: Vsa zabeležena kazniva dejanja na 100.000 prebivalcev v Španiji, Portugalski, Franciji, Italiji in Sloveniji v letih od 2003-2007 ......................................................... 43. 5.

Slika 12: Kaznivo dejanje umora na 100.000 prebivalcev v Španiji, Portugalski, Franciji, Italiji in Sloveniji v letih od 2003-2007 .......................................................................... 44 Slika 13: Kazniva dejanja posilstva na 100.000 prebivalcev v Španiji, Portugalski, Franciji, Italiji in Sloveniji v letih od 2003-2007 ......................................................... 45 Slika 14: Kaznivo dejanje ropa na 100.000 prebivalcev v Španiji, Portugalski, Franciji, Italiji in Sloveniji v letih od 2003-2007 .......................................................................... 46 Slika 15: Kaznivo dejanje kraje motornega vozila na 100.000 prebivalcev v Španiji, Portugalski, Franciji, Italiji in Sloveniji v letih od 2003-2007 ................................... 47 Slika 16: Kaznivo dejanje vloma v stanovanjski objekt na 100.000 prebivalcev v Španiji, Portugalski, Franciji, Italiji in Sloveniji v letih od 2003-2007 ................................... 48 Slika 17: Kaznivo dejanje preprodaje drog na 100.000 prebivalcev v Španiji, Portugalski, Franciji, Italiji in Sloveniji v letih od 2003-2007 ......................................................... 49 Slika 18: Odstotek posameznikov, ki so se med anketiranjem takoj spomnili, da so bili v preteklem letu žrtev kriminalitete ................................................................................ 54 Slika 19: Stopnja občutka varnosti v kraju bivanja v letih od 2000-2009 ............................ 55 Slika 20: Odstotek posameznikov, ki so bili v preteklem letu žrtev kriminalitete in stopnja občutka varnosti v kraju bivanja (za Barcelono od leta 1988-2009).......... 55 Slika 21: Odstotek žrtev kriminalitete (brez kraje mobilnih telefonov) glede na starostno skupino v obdobju od leta 2003-2008 ............................................................................ 56. 6.

Povzetek V diplomskem delu Trendi kriminalitete v Španiji smo preučili gibanje kriminalitete v Španiji in njenih regijah. Predstavili smo trende kriminalitete v Španiji od leta 1995 do leta 2007 in sicer po posameznih kaznivih dejanjih. Za primerjavo smo izbrali kazniva dejanja umora, posilstva, ropa, kraje motornega vozila, vloma v stanovanjski objekt in prepovedane preprodaje drog. Primerjali smo gibanje španske kriminalitete Španije z nekaterimi drugimi evropskimi državami kot so Francija, Portugalska, Italija in Slovenija za obdobje med leti 2003 in 2007. Trende smo predstavili s pomočjo tabel, grafov in z interpretacijo, statistične podatke pa smo pridobili na spletni strani www.europeansourcebook.org ter na spletni strani Ministrstva za notranje zadeve Španije. Izračunali smo linearni in časovni trend. S prvim smo napovedali število vseh kaznivih dejanj v Španiji za leto 2008, z drugim pa testirali obstoj trendov kriminalitete za vsa kazniva dejanja za obdobje med leti 2003 in 2007. Preučili smo tudi spoznanja viktimoloških raziskav, ki so bile opravljene v Španiji in povzeli njihove ugotovitve. Ključne. besede:. trendi. kriminalitete,. statistični. kriminaliteta, kazniva dejanja. 7. podatki,. Španija,. Slovenija,.

Summary – Crime Trends in Spain In diploma paper, titled Crime Trends in Spain, is examined the movement of crime in Spain and its regions. The trends of crime in Spain are presented from 1995 to 2007, according to individual crimes. The offences thet are chosen to be compared, are: murder, rape, robbery, theft of a motor vehicle, domestic burglary and illegal drug trafficking. The movement of crime in Spain is also compared to some other European countries, such as France, Portugal, Italy, including Slovenia, for the period from 2003 to 2007. The trends of crime were presented with tables, graphs, and interpretation. The statistical informations thet are used in diploma, were obtained from the website www.europeansourcebook.org. and the official webside of Spain Ministry of Interior. There are calculated the linear and the time trend. By calculating a linear trend, it was predicted the total number of crimes in Spain in 2008. With the time trend it was tested the existence of trends in crime for all offenses for the period from 2003 to 2007. We also studied the crime victimisation surveys and summarized their findings. Keywords: crime trends, statistical data, Spain, Slovenia, criminality, crime offence. 8.

1 Uvod V diplomskem delu Trendi kriminalitete v Španiji smo s pomočjo obstoječe literature predstavili nekatera teoretična in empirična spoznanja o gibanju kriminalitete v Španiji med leti 1995 in 2007. Za zbiranje, analizo ter interpretacijo podatkov smo uporabili različne metode kot so študij literature, sekundarna analiza podatkov, študij primera in primerjava med izbranimi državami. V pomoč nam je bilo znanje kriminologije, metodologije in statistike. Kot teoretsko izhodišče smo uporabili knjigo The Mismeasure of Crime (Mosher, Miethe in Phillips, 2012). Glavni namen diplomskega dela je bil prikazati gibanje kriminalitete v Španiji v določenem časovnem obdobju in ugotoviti obstoj trenda kriminalitete. V diplomskem delu smo tako predstavili nihanje kaznivih dejanj v Španiji v obdobju od leta 1995 do 2007 ter grafično in tabelarno predstavili trende kriminalitete posameznih kaznivih dejanj klasične kriminalitete. Opisali oziroma primerjali smo trende kriminalitete po španskih pokrajinah in testirali obstoj španskih trendov kriminalitete za krajše časovno obdobje od leta 2003 do2007. Primerjali smo kriminaliteto Španije z nekaterimi drugimi evropskimi državami (Francijo, Portugalsko, Italijo in Slovenijo) v letih 2003-2007. Na koncu smo povzeli spoznanja španskih viktimoloških študij in potrdili oziroma ovrgli postavljeni hipotezi. Predpostavljeni hipotezi sta: -. V Španiji je bilo v obdobju 1995-2007 zaznati upad zabeleženih kaznivih dejanj.. -. Slovenija ima v primerjavi s Španijo zabeleženih manj kaznivih dejanj na 100.000 prebivalcev.. Diplomsko delo sestavlja več poglavij. Uvodni del je namenjen predstavitvi obravnavane tematike in pomenu celotnega diplomskega dela. V nadaljevanju naloge smo predstavili osnovne teoretske pristope, nato pa povzeli štiri sisteme kazenskega pravosodja: evropski ali kontinentalni pravni sistem, anglo-ameriški pravni sistem, socialistični pravni sistem in religiozni oz. sveti pravni sistem. Sledi poglavje, kjer smo predstavili način zbiranja informacij ter glavne vire podatkov. Kot glavne vire podatkov smo uporabili European Sourcebook (projekt, ki je bil v 90. letih prejšnjega stoletja spodbujen s strani Sveta Evrope), Eurostat (statistični urad Evropske unije) in Ministrstvo za notranje zadeve Španije. V naslednjem poglavju smo predstavili Španijo in njene glavne 9.

značilnosti (osnovni podatki, državna ureditev, zgodovinski oris v novejšem času, španska policija in sodstvo, gospodarstvo, delitev na pokrajine). Sledi poglavje, kjer smo podrobneje opisali kazniva dejanja v Španiji v letih 1995-2007. Prikazali smo kazniva dejanja na splošno in vsakega posebej. Izbrali smo kazniva dejanja umora, posilstva, ropa, kraje motornega vozila, vloma v stanovanjski objekt in prepovedane preprodaje drog. Statistične podatke za kazniva dejanja smo pridobili na spletni strani www.europeansourcebook.org. Uporabili smo podatke o kaznivih dejanjih, ki so bili zabeleženi s strani policije, na voljo pa smo imela tudi statistike obsodb in sodišč. Na spletni strani Ministrstva za notranje zadeve Španije smo našli podatke o kaznivih dejanjih za posamezne španske pokrajine. Zadnje poglavje je namenjeno izvedenim španskim viktimološkim raziskavam, katere smo kratko predstavili in povzeli njihove ugotovitve. V zadnjem sklopu diplomske naloge (zaključku) smo predstavili temeljne ugotovitve in preverili hipotezi. Sledi navedba uporabljenih virov, pri izdelavi diplomske naloge.. 10.

2 Teoretska izhodišča in metode 2.1 Teorije preučevanja kriminalitete v sodobnih družbah Teorijo bi lahko opisali kot skupek razlag, ki pojasnjujejo medsebojno povezanost in delovanje nekih stvari (Bohm in Vogel, 2010). Teorije preučevanja kriminalitete preučujejo vpliv različnih dejavnikov na pojavljanje kriminalnega vedenja. Nekatere teorije predvidevajo, da je odklonsko vedenje posledica človeške narave, da smo se nagnjeni k njej že rodili. Druge trdijo, da je le-to vedenje biološko pogojeno, tretje za pojasnjevanje odklonskosti upoštevajo sociološke pristope itd. (Bohm in Vogel, 2010). Flere (1994) v članku Osnovni pristopi v proučevanju deviantnosti pravi: »V proučevanju kriminalitete in odklonskosti (deviantnost) na splošno se javlja več panog, med katerimi je najbolj uveljavljena in oblikovana kriminologija. Kljub temu, da so pravni pristopi v definiranju odklonskih dejanj najbolj zanesljivi, deterministična analiza mora upoštevati biologistične (antropologistične), psihološke in sociološke pristope. Na podlagi te tripartitne razdelitve se razvrstijo glavni pristopi in teorije v sodobnem proučevanju odklonskosti. V biologistične se prištejejo: teorija atavističnih stigmatov C. Lombrosa, teorija somatotipov W. Sheldona, teorija manjših fizičnih nepravilnosti in kromosomska teorija. V skupino psihologističnih pristopov in teorij se prištevajo tiste, ki izhajajo iz individualno psiholoških utemeljitev kaznivih in odklonskih dejanj: "teorija" inteligence, psihoanalitična teorija S. Freuda in njena psihiatrična različica, teorija o psihični nevtralizaciji odgovornosti, kognitivna teorija, teorija pogojevanja H. Eysencka, empirični pristopi ugotavljanja odklonskosti in kriminalnosti s pomočjo verbalnih testov in konceptualizacija psihopatske ter sociopatske osebnosti. V skupino socioloških teorij se prištevajo: ekonomski pozitivizem, teorija o socialni patologiji kot vzroku odklonskosti, teorija družbene dezorganizacije, različice marksističnega pristopa na tem področju,. teorija anomije E.. Durkheima in R.. Mertona in z. njo povezana. funkcionalistična teorija, teorija družbenega nadzorstva (kontrola), teorija etiketiranja kot operacionalizacija simbolnega interakcionizma na tem področju (E. Lemert, H. Becker), socializacijska teorija (teorija učenja > E. Sutherland) in teorija subkulture. Nobena teorija pa tudi noben pristop s stališča posamezne vede ne uspe razložiti problematike odklonskosti in kriminalitete v celoti. Vsekakor pa gre za obstoj dveh ravni 11.

determinacije: za individualno in za družbeno. Pri individualni ravni ne gre prezreti niti bioloških dejavnikov, čeprav biologistične teorije niso dale konkluzivnih rezultatov. Sociološki pristop pa uspe odgovoriti na mnoga vprašanja o epidemiologiji odklonskosti, o družbeni determinaciji same definicije odklona in kriminalitete in tudi uspešno na ta način zrelativizira celotno problematiko.« Pri proučevanju deviantnosti v določeni družbi pogosto naletimo na problem, ko pride do definiranja kriminalnega oz. odklonskega vedenja. Pogosto se zgodi, da mnoga nevarna ter škodljiva dejanja niso opredeljena kot kazniva in obratno. Kaznivo dejanje bi najširše poimenovali kot antisocialno vedenje torej obnašanje, ki ne upošteva družbenih norm (Bohm in Vogel, 2010). Sociološka teorija je niz idej, ki razlagajo človeško družbo. Delimo jih na dve glavni kategoriji: na strukturalne poglede in na poglede z vidika družbenega delovanja. Razlikujejo se v načinu pristopa k analizi družbe. Strukturalni ali makro pogledi analizirajo družbo kot celoto. Funkcionalizem in marksizem torej kljub medsebojnim razlikam uporabljata model delovanja družbe kot celote (Haralambos in Holborn, 1999: 874). Sociološke teorije o vzrokih kriminalitete vsebujejo domnevo, da kriminaliteto povzročajo: slaba izobrazba, revščina, neustrezno bivanje, neustrezna socializacija, razbite družine, delikventni vrstniki, slabo starševstvo, težave v družini in kriminogeno družbeno okolje. Dejavniki iz družbenega okolja potiskajo ali vlečejo posameznika v kriminalno udejstvovanje. Po socioloških teorijah posameznik sam pravzaprav ne more kaj dosti storiti, da bi se izognil svoji »usodi«. Vzroki kriminalitete so tako zunaj posameznika in so del družbenega okolja. Storilec je tako domnevno pasivna oseba, ki ga vodijo okoliščine nad katerimi nima moči (Meško, 1998: 71-72). Podrobneje bomo predstavila tri sociološke teorije in sicer teorijo anomije, teorijo družbene dezorganizacije in konfliktno teorijo (marksizem).. 2.1.1 Teorija anomije Pojem anomije je v sociologijo vpeljal Emil Durkheim, podrobno razlago pa je dal R. Merton (1983). Anomija, dobesedno brezpravnost, obče nespoštovanje moralnih, pravnih in tradicionalnih norm je znak »bolne družbe«. Do tega pride zaradi moderne kulture kot 12.

sistema vrednot v katerem je napredovanje po lestvici družbenih položajev zelo zaželeno, zastavljeno kot cilj. Kulturni sistem ob tem poudarja enakost možnosti in idealizira visok premoženjski in politični status, strukturalno pa je te vrednote zelo težko doseči. Namreč kanali družbene gibljivosti navzgor so nujno ozki in ne zadoščajo, da bi večje število oseb zasedlo položaje pri vrhu družbene piramide. Vrh socialne piramide je omejen ne glede na obliko te piramide in ne glede na doseženo stopnjo gmotne in splošne blaginje. V takih okoliščinah nasprotja med kulturo (ki idealizira družbeni vzpon) in strukturo (ki otežuje) posamezniki za doseg svojih ciljev uporabljajo moralno in pravno nedopustna sredstva (Flere, 1994: 161-162). Razlika med Durkheimom in Mertonom je v tem, da po prvem deregulacija pripelje do neomejenih želja, po drugem pa neomejene želje in zahteve pripeljejo do deregulacije, anomije, družbene norme pa so izgubile svojo prisilo (Flere, 1994: 162). Teorija anomije je zelo splošna in kot taka ne ustreza razlagi posamičnih vprašanj. Negira osebnostni dejavnik in nasploh izhaja iz podmene, da posameznik popolnoma in brezhibno integrira kulturo v procesu socializacije (in še posebej interiorizira prizadevanje po uspehu), kar seveda ne ustreza stvarnosti (Flere, 1994: 162).. 2.1.2 Teorija družbene dezorganizacije Teorija družbene dezorganizacije išče vzroke za kriminaliteto v raznolikosti in sestavljenosti družbe. Socialno dezorganizacijo razumemo kot prekinitev vezi, ki poudarjajo povezanost, skupinsko delo in moralo ter usklajenost med različnimi družbenimi skupinami (Meško, 1998: 116). Teoretiki družbene dezorganizacije so podali naslednja mnenja: -. Družba je sestavljena celota iz neodvisnih delov, pri tem pa mora biti vzdrževano osnovno ravnovesje.. -. Kadar je stopnja usklajenosti in notranje povezanosti v družbi velika, takrat družbena organizacija tudi deluje.. -. Usklajenost združuje družbo in oblikuje skupne cilje ter vrednote. ti se kažejo v visoki stopnji napovedovanja vedenja.. -. Ko člane družbe povezujejo skupna prizadevanja (vrednote) in načini vedenja (norme) pomeni, da je družba notranje povezana. 13.

-. Do družbene dezorganizacije pride takrat, ko je skladnost med vrednotami in normami porušena ter tradicionalne norme ne delujejo več.. -. Ko nastopi družbena dezorganizacija se pojavi nemoč družbenega nadzorstva in večje število deviantnih oblik vedenja (Meško, 1998).. Park je poskušal ugotoviti stopnje družbene dezorganizacije in reorganizacije. Ugotovil je, da obstajajo štirje glavni procesi: -. Spremembe v prostoru in odnosu do sredstev za življenje v skupnosti. To vpliva na celotno populacijo v kulturnem smislu in smislu delitve dela. Ljudje postanejo bolj tekmovalni.. -. Med ljudmi z različnimi življenjskimi slogi pride do nesoglasij. Zaupanje med člani različnih skupin se bistveno zmanjša.. -. Tekmovalnost in konflikt povzročita prizadevanje za ureditev stanja in prilagoditev.. -. Asimilacija in razvoj novega konsenza, navad in vzajemnih pričakovanja ljudi v skupnosti (Meško, 1998: 116).. 2.1.3 Marksizem Vpliv marksistične teorije je v sociologiji narasel v sedemdesetih letih, deloma zaradi oslabljenega funkcionalizma deloma, ker je obljubljala odgovore, ki jih funkcionalizem ni mogel dati in deloma, ker je bolj sledila vsebini in razpoloženju tedanjega časa. Marksizem se imenuje po svojem utemeljitelju, v Nemčiji rojenem filozofu, ekonomistu in sociologu Karlu Marxu (1818-1883) (Haralambos in Holborn v Saletinger, 2010: 37). Marksistični pogledi so usmerjen predvsem v deviantnost v kapitalističnih družbah. Zakoni, ki jih predstavlja država (ta predstavlja vladajoči razred), podpirajo in varujejo interese te vladajoče elite; s to močjo postavljanja zakonov prisiljujejo in nadzorujejo podrejen razred. Vse, kar ogroža te interese, je opredeljeno kot deviantno. Kapitalizem po mnenju marksistov poraja kriminaliteto, saj poudarja pomembnost materialnih dobrin in doseganje dobička. Taka družba uporablja vsa sredstva za dosego teh ciljev, pri tem marksisti omenjajo tudi tako imenovani »kriminal belih ovratnikov« - kriminal ljudi srednjega sloja na višjih položajih; med ta kriminal spada utaja davkov, podkupovanje, prane denarja … To vrsto kriminala je težko odkriti in dokazati. S selektivnim 14.

uveljavljanjem zakona vladajoči razred odvrne pozornost od kriminalitete višjega razreda in daje vtis, da do večine kriminalnih dejanj prihaja med nižjimi sloji (Malešević, 2011: 13).. 2.2 Sistemi kazenskega pravosodja Vsak pravni sistem v okviru posamezne države je posebna celota z jasno izraženimi lastnostmi, ki so pogojene z razmerami politično organizirane družbe, ki jo oklepa pravni sistem: z njenim materialnim temeljem, z njeno ideologijo, z vrednotami, z zgodovinskim razvojem, z znanostjo itn. Vsak pravni sistem zato razvije svoje pravne ustanove, izoblikuje temeljna načela, določi poti svojega oblikovanja in udejanjanja. Kljub tej specifičnosti vsakega pravnega sistema lahko pri primerjanju pravnih sistemov odkrijemo nekatere temeljne podobnosti, ki omogočajo združevanje sodobnih pravnih sistemov v velike skupine (Perenič, 2009: 254). Po knjigah Uvod v razumevaje države in prava, Comparative Criminal Justice Systems ter Uvod v velike sodobne pravne sisteme sem povzela štiri sisteme kazenskega pravosodja: -. evropski ali kontinentalni pravni sistem. -. anglo-ameriški pravni sistem. -. socialistični sistem. -. religiozni in tradicionalni pravni sistem.. 2.2.1 Evropski (kontinentalni) pravni sistem Značilnosti evropskega pravnega sistema so se poleg v Evropi uveljavile tudi v frankofonski Afriki, v Latinski Ameriki, na Bližnjem vzhodu in celo na Japonskem. V Veliki Britaniji se je oblikoval anglo-ameriški pravni sistem (Perenič, 2009). Znotraj kontinentalnega pravnega sistema obstajajo tudi posamezne pravne družine in sicer (povzeto po spletni strani http://www.fds.si/studij-na-fakulteti/podiplomskistudij-ii-stopnja/mednarodne-in-diplomatske-studije/predmetnik-mp-ii-stopnja/278-2oprimerjalno-pravo-in-veliki-pravni-sistemi): -. germanska pravna družina (nemško, avstrijsko, švicarsko pravo ter drugo) 15.

-. skandinavska pravna družina. -. romanska pravna družina (francosko, italijansko, špansko pravo ter drugo).. Evropski pravni sistem temelji na rimskem pravu. Skozi stoletja se je močno spreminjal in moderniziral. Bistvene spremembe so se dogajale že ob koncu 19. stoletja in zlasti v 20. Stoletju (Perenič, 2009). Sistem se je razvijal pod vplivom novodobne zahteve po enotnem pravnem urejanju, ki temelji na splošnih in abstraktnih pravnih pravilih ter univerzalnih pravnih načelih, ki jih ustvarjalno zariše zakonodajalec in z njimi čim bolj dosledno zaveže vse uporabnike prava (vključno s sodniki) (Perenič, 2009). Na podlagi rimskega prava se je razvilo sodobno civilno pravo, ki je našlo svojo sistematično izpeljavo v velikih kodifikacijah, kot je npr. francoski civilni zakonik iz leta 1804. Zakoniki so tako postali glavni pravni viri, saj uresničujejo zahtevo po doslednem podrejanju zakonodajalcu (Perenič, 2009). Vzporedno z zasebnim pravom (civilno pravo) se je razvijalo tudi evropsko javno pravo (ustavno, upravno in kazensko). To ni temeljilo na rimskem pravu, oporo za razvoj mu je ponudila idejna zasnova liberalne države in temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Nastalo je ustavno pravo, ki poudarja vlogo zakonodajalca, da sam oblikuje enotni pravni sistem (Perenič, 2009). Kljub številnim spremembam skozi čas lahko še vedno kot temeljne značilnosti celinskega pravnega sistema označimo privilegiran položaj zakonodajalca, vztrajanje pri jasno razpoznavnem in notranje usklajenem pravnem sistemu, izoblikovanem iz splošnih in abstraktnih pravnih pravil, delitev na zasebno in javno pravo ter na ustaljene pravne panoge in ustanove, ter pri takem načinu pravnega odločanja, ki ohranja zvestobo zakonodajalcu in s tem uresničuje temeljne pravne vrednote (med njimi zlasti zakonitost ter pravno varnost in predvidljivost) (Perenič, 2009).. 2.2.2 Anglo-ameriški pravni sistem Izoblikoval se je v Angliji, sicer pa je v veljavi tudi v celotni skupnosti narodov v ZDA (Perenič, 2009).. 16.

Ko imamo v mislih zgolj angleško pravo, uporabljamo tudi oznako »common law« (sistem »občega prava«) (Perenič, 2009: 256). Za angleško pravo je značilno, da ga od evropskega celinskega prava loči predvsem dejstvo, da je po nastanku in značilnostih »sodniško pravo« (»jude made law«), meni Perenič (2009). William Osvajalec je bil Francoz, ki je zavzel Anglijo še pred časom Napoleona. V času svojega vladanja je uvedel sodišče, imenovano Kraljevo sodišče. Kralj je imenoval sodnike, ki so potovali po državi in reševali spore, ki se niso reševali v lokalnih sodiščih, ter obravnavali pritožbe, ki so bile prijavljene zoper lokalna sodišča. Odločitve sodnikov so temeljile na njihovih lastnih prepričanjih v kombinaciji z lokalnimi normami in zakoni. Anglija je bila prva država v Evropi, ki je uvedla centralistični sistem sodišč, ki je bil na voljo vsem svobodnim ljudem v kraljevini. Ker pa ljudje niso bili preveč navdušeni nad Kraljevim sodiščem so začeli iskati nove rešitve. Uvedli so sodišča, ki so temeljila na pravici in nepristranskosti odločanja (Equity Courts). Ker je bil ta sistem ljudem bolj všeč so ga morali kralji uvesti v državno ureditev in začeli so delovati po obeh sistemih (Dammer, Fairchild in Albanese v Rozman, 2010: 5). Ob koncu 19. stoletja se je tako uvedel enotni sodni sistem po katerem sodišča odločajo ali po sistemu »občega prava« ali po sistemu »equity«. Za »obče pravo« je značilna visoka stopnja togosti pravnega sistema, temelji na običajih, prednost daje procesnemu pravu. Za načelo sistema pravičnosti »equity« pa je značilna manjša mera procesne togosti, odločanje temelji bolj na podlagi moralnih kot pravnih pravil (Perenič, 2009). Najpomembnejši viri sodobnega angleškega sistema so običaji, zakoni in sodni precedensi (Perenič, 2009). Pravni sistem Združenih držav Amerike je precej podoben angleškemu, kljub različnemu zgodovinskemu ozadju in državni ureditvi (Perenič, 2009).. 2.2.3 Socialistično pravo Socialistično pravo izvira iz socializma. Socializem (latinsko socialis – družben) označuje družbeno ureditev, v kateri prevladuje ekonomska dominacija države, ki teoretično ne omogoča izkoriščanje med družbenimi razredi (Dammer et al., 2006). 17.

Karl Marx je bil začetnik komunistične ideologije. Menil je, da lahko komunizem zamenja kapitalizem. Po marksistični teoriji naj bi blaginja, ki jo bo ustvaril kapitalizem z viški blaga in kapitala, privedla do nujnih sprememb družbeno-ekonomskega sistema, torej konec kapitalizma (Dammer et al., 2006). Socialistični pravni sistem danes prevladuje na Kitajskem, Severni Koreji, Vietnamu, Kubi in nekaterih državah nekdanje Sovjetske zveze (Dammer et al., 2006). Za socialistični sistem je značilno, da avtoritarna državna partija nadzoruje celotno družbeno življenje ter odklanja kakršen koli politični pluralizem. Za ohranjanje in uveljavljanje političnih ciljev si je državna oblast podvrgla tudi pravo, katerega funkcija kot urejanje sporov inter privatos in v razmerju do države popolnoma odpade, zanika pa mu tudi njegovo lastno vrednost. Vse gonilne sile družbe usmerja država. Ravnanje in odločanje posameznika je podvrženo strogo nadzorovanemu družbenogospodarskemu modelu zunaj katerega ne obstaja nobena resnica (David in Grasmann, 1999). V socialističnem sistemu dajejo velik pomen gospodarskemu pravu ter razlikujejo javno pravo od zasebnega. Razlikujejo tudi med politično in nepolitično pravičnostjo. Imajo zastopnike prava, ki delujejo v imenu vlade, sodelujejo pri pregonu zločincev in pišejo obtožnice. Pravni zastopniki imajo podobno vlogo, kot jo imajo tožilci v civilnem pravu. Pravni zastopniki veljajo za ene izmed najvišjih oseb v državi, saj imajo nadzor nad celotnim kazensko pravosodnim sistemom, kar zmanjšuje neodvisnost sodstva (Dammer et al., 2006).. 2.2.4 Religiozni in tradicionalni pravni sistem Islamsko pravo je primer tradicionalnega verskega pravnega sistema in je sestavni del muslimanske vere. Ostala tradicionalna verska prava so še hindujsko pravo, pravni sistemi v državah Daljnega vzhoda ter v Afriki. Od 18. stoletja dalje sta na islamsko pravo vplivala evropski in anglosaški pravni sistem. Sprejeli so številne pravne ustanove, ki so se ohranile tudi po zatonu evropske kolonizacije. Vsaj 1/6 islamske skupnosti pa islamskega prava ne uporablja več, med njimi tudi Turčija, Albanija in nekdanja Sovjetska zveza (Perenič, 2009). Bistvo islamskega prava je nadrejenost verske zapovedi nad pravno. V družinskem in dednem pravu ima sveta beseda največji pomen, medtem ko javno pravo skopo ureja 18.

posvetni zakonodajalec. Gospodarsko pravo je, kar se urejanja tiče, na sredini med družinskim in javnim pravom (David in Grasmann, 1999). Osrednji pravni vir islamskega prava je Koran (sveta muslimanska knjiga). Ima vlogo svetega pisma in posvetnega zakonika obenem. Med ostale pomembne vire sodijo še »Sunna«, »Idžma« in »Kijas« (Perenič, 2009). Mohamed je z reševanjem konkretnih primerov in s svojimi izreki prispeval k zapolnjevanju praznin, ki so nastale pri uporabi Korana kot osrednjega pravnega vira. Celota prerokovih izrekov, iz katerih je mogoče povzeti pravne rešitve, sestavljajo sveto izročilo ali »Sunna« (Perenič, 2009: 259). »Idžma« je tudi pomemben vir islamskega prava saj ne Koran in ne Sunna ne dajeta odgovorov na vsa pravna vprašanja. Tako so razvili dogmo o nezmotljivosti muslimanske skupnosti kadar se v njej doseže popolno soglasje. Pri pravnih vprašanjih je tako potrebno. doseči. soglasje. pravnih. strokovnjakov. in. teologov.. Soglasje. celotne. muslimanske skupnosti v tem primeru ni potrebna (Perenič, 2009). »Kijas« ali analogija kot pravni vir poskuša zapolniti tisti pravni prostor, kjer prejšnji pravni viri ne dajejo ustrezne rešitve (Perenič, 2009: 259). Z analogijo se npr. razlaga zastarele predpise in polni pravne praznine, vendar odločitev nima precedenčne veljave. Za kazensko pravo pa velja, da analogija v njem ni dovoljena (Perenič, 2009). Ostali viri islamskega prava so še običaj (»orf«), sodna praksa (»amal«) in predpisi posvetnega zakonodajalca (Perenič, 2009).. 2.3 Zbiranje podatkov Za znanstveno raziskovanje varnostnih pojavov in za operativno delovanje na področju varnosti so podatki s področja javne varnosti lahko posebnega pomena. Med takšne podatke uvrščamo podatke o kriminaliteti, o prometnih in drugih nesrečah, sledijo podatki o različnih vrstah prekrškov itd. Podatki s področja javne varnosti lahko omogočajo sklepanje o akterjih, o obsegu, o strukturi, o dinamiki in o posledicah posameznih varnostnih pojavov, seveda z določeno stopnjo znanstvene previdnosti. Pri. 19.

uporabi tovrstnih podatkov je potrebno poznati celotno ozadje zbiranja podatkov s strani določenega državnega organa (Mitar, 2002). Podatki o kriminaliteti so pomembni iz več razlogov. Lahko bi rekli, da na eni strani prikazujejo pojavne oblike kriminalitete in načine družbenega soočanja z njo. Na drugi strani pa jih razumemo kot posledico družbenih in ekonomskih pogojev v neki družbi ki kažejo na to, koliko varnosti nudi družbeni sistem prebivalstvu (Mitar, 2002). V diplomskem delu Trendi kriminalitete v Španiji smo uporabili sekundarne podatke, ki so pomemben vir preučevanja kriminalitete. Ločimo tri vrste sekundarnih podatkov in sicer ankete, uradne statistike in uradne zapise oz. dosjeje (Mitar, 2002). Za uporabo le-teh sem se odločila zaradi njihove relativne dostopnosti in drugih razlogov: -. ekonomski razlogi (Stroški izbire vzorcev in anketnega zbiranja podatkov so previsoki, da bi jih lahko sami financirali. To si lahko privoščijo samo organizacije, ki pridobivajo finančno podporo iz vladnih virov.). -. nedostopnost določenih pojavov neposrednemu opazovanju (Podatke o npr. umorih. je. mogoče. pridobiti. le. iz. podatkovnih. virov,. ki. so. rezultat. kriminalističnega preiskovanja.) -. uporabnost sekundarnih podatkov za ovrednotenje delovanja organizacij s področja kazenskega pravosodja. -. sekundarni podatki so lahko pomemben vir informacij v medkulturnih in mednarodnih raziskavah. -. pomembnost sekundarnih podatkov pri ocenjevanju razlik med istovrstnimi pojavi. -. koristnost sekundarnih podatkov za ponovitve prvotnih, originalnih raziskav. -. sekundarni podatki so poceni in lahko dostopni za uporabnika (Mitar, 2002).. Pri uporabi sekundarnih podatkov pa naletimo tudi na pomanjkljivosti. Glavne pomanjkljivosti zbranih podatkov so: -. podatki včasih ne nudijo odgovora na raziskovalna vprašanja. -. spremembe definicij in spremenljivk (spremeni se npr. zakonodaja in s tem definicija posameznih kaznivih dejanj.). -. spremembe pravil zbiranja podatkov. -. nepopolnost in manjkanje določenih podatkov (Mitar, 2002). 20.

Uradne statistike objavljajo vladne ustanove in državne organizacije kot so policija, tožilstvo in sodišča. Pri tem uporabljajo posebno določena metodološka pravila preverjanja in standardizacije štetja primerov. Dejstvo, da so statistike pristranske in nepopolne, se pogosto pojavlja kot glavni problem pri interpretaciji uradnih policijskih kriminalitetnih statistik. Da se dogodek zabeleži kot kaznivo dejanje mora najprej pritegniti pozornost policije nato pa mora biti opredeljen kot kaznivo dejanje po ustreznem postopku (Mitar, 2002). Konec devetdesetih let 20. stoletja so v ZDA začeli z razvojem naprednejšega programa za zbiranje uradnih podatkov, imenovanim National Incident-Based Reporting System (NIBRS). Program prinaša številne spremembe in zahteva (a) predelavo definicij določenih dejanj, (b) identifikacijo dodatnih pomembnih kaznivih dejanj, (c) natančnejšo opredelitev vseh podrobnosti dogodkov za vsa dejanja iz programa UCR (Uniform Crime Reports), z njim pa lahko pridobimo zanesljivejše podatke o dejanskem stanju kriminalitete. Glavni problem pri tem podvigu ostaja dejstvo, da je podatkov res ogromno, obstaja pa le malo organov pregona, ki se ukvarjajo z raziskavami, kot je ta (Mocher, Miethe in Phillips v Rambaher, 2011: 13). Nadalje obstajajo tudi druge težave, ki delajo merjenje uradnih podatkov o kriminaliteti, nezanesljive. Te se kažejo že pri različnih načinih prijav ter različni praksi beleženja s strani policije, možnih socialnih in rasnih predsodkih v strukturi policije, omejeni pokritosti dejanj iz podatkov UCR, konceptualnih in metodoloških težav, ki vplivajo na razvrstitev incidentov in ocene trendov ter pri političnih spremembah in nezanesljivih podatkih s strani policije in ostalih pristojnih organov (Mocher et al. v Rambaher, 2011: 13). Samonaznanitvene študije (self-report studies) so nastale na podlagi zaskrbljenosti kriminologov, da uradne statistike ne kažejo realne slike kriminalitete. Zanje je značilno, da informacij ne zbirajo v sklopu preiskovalnega ali kazenskega postopka. Njihov razvoj sega v 40. in 50. leta dvajsetega stoletja. Raziskave so pokazale, da so samonaznanitveni podatki dokaj stabilni in veljajo tudi v primerih lažjih kršitev. Večjo pozornost je potrebno nameniti pravilni postavitvi vprašanj in pravilni določitvi ciljne skupine. Vprašanja morajo biti zastavljena tako, da iz njih pridobimo veljavne in zanesljive podatke, ciljna populacija pa mora biti dovolj velika in pazljivo izbrana (Mocher et al., 2002).. 21.

Viktimološke študije preučujejo žrtve kaznivih dejanj, kar nudi pogled tudi iz drugega zornega kota. Zanje je značilno, da odkrivajo temno polje kriminalitete, saj zbirajo podatke o znanih kaznivih dejanjih in tudi o tistih, ki policiji niso prijavljena. Ob koncu 60. let dvajsetega stoletja se je v ZDA pojavila prva večja viktimološka raziskava, kasneje so se razširile tudi drugod po svetu (Veg, 2009). Nekateri strokovnjaki menijo, da ima viktimološka anketa v primerjavi z uradnimi podatki več prednosti: -. podatki o absolutnem obsegu kriminalitete in resnih kaznivih dejanjih so bolj točni. -. natančneje opisuje situacijske dejavnike (vrsta uporabljenega orožja, fizična lokacija dogodka, čas dogodka itd.). -. podatki so zanesljivejši. -. podane so splošne značilnosti storilcev (starost, spol, rasa), kjer je to mogoče (Mocher et al., 2002).. Kot pomanjkljivosti viktimoloških anket pa lahko izpostavimo nepokritost nekaterih kaznivih dejanj (npr. prostitucije, zlorabe drog in alkohola, umorov), bodisi zato, ker se predpostavlja, da žrtev ni, bodisi zato, ker žrtve niso več žive. Kazniva dejanja kot so bančni rop, tajno delovanje in nekatera druga, tudi niso pokrita, ker v teh primerih ni fizičnih žrtev. Kot pomanjkljivost velja izpostaviti tudi dejstvo, da viktimološke ankete temeljijo na vzorcih in ne na celotni populaciji. Pojavi pa se lahko tudi prenapihnjenost zgodb (Mocher et al., 2002). Kot pravijo avtorji Lewis, Barclay, Aubusson de Cavarlay, Morgado Costa in Smit (2004), so viktimizacijske študije precej drage, zato jih tudi ni veliko. Dve pomembni študiji v Evropi sta International Crime Victimisation Survey (ICVS) in Eurobarometer, uporabni pa sta tudi zaradi mednarodne primerjave. ICVS za Španijo zajema podatke le za leto 1989, za regiji Barcelono in Katalonijo pa za leto 2000.. 2.4 Viri podatkov V diplomskem delu smo uporabili sekundarne podatke. Pri znanstvenoraziskovalnem delu je mogoče uporabiti različne vrste že zbranih in obdelanih statističnih podatkov. Tako. 22.

imamo podatke različnih gospodarskih in negospodarskih organizacij ter državnih organov, ki so nastali kot stranski rezultat njihove osnovne dejavnosti (npr. v policiji kot stranski produkt procesa raziskovanja različnih vrst varnostnih pojavov), potem podatke statističnih uradov, ki so nastali kot rezultat posebej opredeljenih družbenih in potreb po zbiranju različnih vrst podatkov, ne nazadnje pa tudi množice različnih podatkov, ki so nastali v procesu znanstvenega raziskovanja (univerze, znanstvenoraziskovalne institucije) V novejšem času pa se kot koristen vir pojavljajo podatki, ki jih na različne načine zbirajo različne mednarodne organizacije (npr. OZN, UNESCO, OECD…). Na posameznih področjih družbenega življenja poteka zbiranje podatkov v okviru sistema družbenih kazalcev, pri čemer so poleg nacionalnih (državnih) in mednarodnih ustanov soudeležene tudi znanstvenoraziskovalne ustanove (Fink-Hafner in Toš v Mitar, 2000: 113). Uradni statistični podatki o kriminaliteti Španije so dokaj pomanjkljivi. Za mnoga leta celo manjkajo in niso nikjer sistematično objavljeni. Nekateri španski kriminalisti so zaskrbljeni, da uradni podatki niso morda celo občasno izmišljeni ali dodelani. Uradne policijske statistike namreč ureja in izdaja manjša skupina ljudi, ki delujejo pod okriljem Ministrstva za notranje zadeve, vendar zaradi pomanjkanja alternativnih virov podatkov ne preostane drugega, kot verjeti uradnim statistikam (Serrano Maillo, 2010). Statistične podatke o kriminaliteti Španije smo pridobili iz različnih virov. Podatke o kaznivih dejanjih za posamezne regije smo pridobili na spletni strani Ministrstva za notranje zadeve Španije. Za prikaz izbranih kaznivih dejanj in skupnega števila kaznivih dejanj smo uporabili podatke pridobljene iz European Sourcebook-a. Za primerjavo med državami smo prav tako uporabili podatke iz European Sourcebook-a. Podatke o številu prebivalcev v posameznih regijah Španije pa smo našli na spletni strani Eurostata.. 2.4.1 European Sourcebook of Crime and Criminal Justice Statistics Če povzamem po Mitar (2002), je European Sourcebook of Crime and Criminal Justice Statistics projekt, ki je bil v začetku 90-ih let 20. stoletja spodbujen s strani Sveta Evrope. Prvi model je bil izdelan leta 1995, prvo poročilo pa je bilo objavljeno leta 1999. Zajemalo je podatke za obdobje 1990-1996 za 34 držav. Drugo poročilo bilo objavljeno leta 2003, obsegalo je podatke za obdobje 1996-2000. Tretja izdaja je bila objavljena leta 2007, obsegala je podatke za obdobje 2000-2004. Četrto poročilo pa 23.

obsega podatke za obdobje 2003-2007 in je bilo objavljeno leta 2010. V pripravi je že peto poročilo, ki bo objavljeno leta 2013. European Sourcebook je na začetku vseboval podatke policije, tožilstev, sodišč in organizacij za izvajanje kazenskih sankcij ter tudi podatke iz ICVS (International Crime Victimisation Survey) oz. iz mednarodnih viktimoloških anket. Pozneje se je slednjemu viru European Sourcbook odpovedal zaradi nerednega izvajanja teh anket v različnih evropskih državah (tudi v Španiji). Podatki so objavljeni na njihovi uradni spletni strani, prav tako so dostopni tudi v knjižni obliki. Podatke za European Sourcebook na podlagi enotnega vprašalnika zberejo za to izbrani strokovnjaki iz vseh držav (t.i. nacionalni korenspondenti), v Sloveniji so to bili dr. Alenka Šelih, dr. Franci Brinc in dr. Marko Bošnjak, v letu 2008 pa je bil za to zadolžen dr. Miran Mitar.. 2.4.2 Eurostat Eurostat je statistični urad Evropske unije. Ustanovljen je bil za izpolnjevanje zahtev za premog in jeklo. Danes ima svoj sedež v Luxemburgu. Glavna naloga Eurostata je, da na evropski ravni omogoča primerjavo statistike med posameznimi državami in regijami (Eurostat Home, 2012). Eurostat je pravzaprav edini ponudnik statistike na evropski ravni. Ponuja najrazličnejše podatke, ki jih podjetja, vlada, različne organizacije in posamezniki potrebujejo za delo in življenje. Eurostat podatkov ne zbira, ampak mu jih pošljejo države članice in njihovi statistični organi. Statistični organi podatke zbirajo, preverjajo in analizirajo, šele nato jih pošljejo Eurostatu. Pri obdelavi in primerjavi podatkov med državami se skuša določiti isti koncept, metode, strukturo in tehnične standarde. Eurostat torej omogoča združevanje podatkov na enem mestu in zagotavlja, da so podatki med sabo kar se da usklajeni. Statistike na evropski ravni omogočajo izdelavo primerjav med državami in regijami. Podatki, ki so na voljo na spletni strani Eurostata, se nahajajo v treh jezikovnih različicah (v angleščini, francoščini in nemščini). Na razpolago so v različnih tabelah, publikacijah, podatkovnih bazah in metodoloških gradivih (Eurostat Home, 2012).. 24.

2.4.3 Ministrstvo za notranje zadeve Španije Kot je zapisano na njihovi uradni spletni strani, je Ministrstvo za notranje zadeve Španije vladni organ za: -. ustavno varnost, javni red in mir, varnost ljudi ter premoženja,. -. varnost in nadzor državne meje,. -. varnost in nadzor prometa,. -. vprašanja beguncev in razseljenih oseb,. -. civilno zaščito,. -. register prebivalstva,. -. organizacijo ob volitvah in drugo.. Na spletni strani MNZ Španije so zbrani podatki o kaznivih dejanjih, prijavljenih policiji. Podatke izdajo za vsako leto posebej. V poročilu so prikazani podatki za vsa kazniva dejanja ter za določena posamezna kazniva dejanja, kot so kazniva dejanja zoper človekovo življenje in telo, zoper spolno nedotakljivost, zoper premoženje ter druga. Prikazana so tudi vsa kazniva dejanja nekaterih drugih evropskih držav. Za določena leta so podani še podatki o kaznivih dejanjih za posamezne regije Španije. Ministrstvo za notranje zadeve Španije si v zadnjih letih zelo prizadeva za izboljšanje uradnih policijskih statistik, predvsem kar se tiče samega zbiranja in urejanja podatkov. Podatki o kriminaliteti so dostopni tudi v elektronski obliki in sicer na njihovi uradni spletni strani (Serrano Maillo, 2010).. 25.

3 Španija 3.1 Osnovni podatki Po podatkih iz knjige Države sveta 2000 (Natek in Natek, 1999) in podatkih iz Wikipedie (Wikipedia, 2013) je Kraljevina Španija (špansko Reino de España) mediteranska država na Iberskem polotoku na jugozahodu Evrope. Na zahodu meji s Portugalsko, na severovzhodu prek gorske verige Pireneji s Francijo in Andoro ter na jugu z ožino Gibraltar. Pod špansko ozemlje spadajo Balearski otoki v Sredozemskem morju, Kanarski otoki v Atlantskem oceanu in mesti/enklavi Ceuta in Melilla v severni Afriki. Kraljevina Španija, kakršen je uradni naziv države, je parlamentarna demokracija in ustavna monarhija z uradnim jezikom španščino. Ostali priznani regionalni jeziki so še aranščina, baskovščina, katalonščina in galicijščina. Trenutni predsednik vlade je Mariano Rajoy Brey, na prestolu pa je kralj Juan Carlos I.Glavno in največje mesto je Madrid, med ostala večja mesta sodijo še Barcelona, Valencija, Sevilja in Zaragoza. Leta 2010 je bilo v Španiji 46.030.109 prebivalcev, kar je 93 prebivalcev na km². Poseljenost v državi je neenakomerna, saj so poseljena predvsem območja ob obalah in prestolnica z okolico. Priseljenci predstavljajo 12 % prebivalstva in izhajajo pretežno iz Latinske Amerike (39 %), Severne Afrike (16 %), Vzhodne Evrope (15 %) in podsaharske Afrike (4 %). Španija je 1. januarja 1986 vstopila v EU in od leta 1999 uporablja denarno valuto evro. 75 % prebivalcev je katolikov. Španija je sekularna država kar pomeni, da nobena religija ne sme imeti državnega značaja.. 3.2 Državna ureditev Španije Povzeto po Kavčič (2007) je Španija parlamentarna (oblika državne oblasti) monarhija (oblika vladavine). 6. Decembra 1978 so s 87,8 % večino na referendumu izglasovali ustavo, ki jo je potrdil parlament. Oblast v Španiji se deli na izvršilno, zakonodajno in sodno. Ustavni organi v državi so: -. kralj. -. parlament (špansko Cortes), zakonodajna veja oblasti. -. vlada (špansko Gobierno), izvršilna veja oblasti. -. sodstvo 26.

-. ustavno sodišče.. Po tem kdo opravlja funkcijo šefa države se ločita dva tipa parlamentarnega sistema in sicer sta to monarhična in republikanska oblika. Monarhična oblika je zgodovinskega izvora in obstaja še v Veliki Britaniji pa tudi v nekaterih drugih tradicionalnih evropskih monarhijah, kot je Španija. V takšni obliki parlamentarnega sistema opravlja funkcijo šefa države monarh, kar se v razmerju do vlade kaže predvsem v imenovanju mandatarja za sestavo vlade (Grad, 2000: 55-56). V primeru republikanske oblike vladavine pa ima funkcijo šefa države izvoljeni šef države. Tudi izvoljeni šef države, tako kot monarh, imenuje mandatarja za sestavo vlade (Grad, 2000). Monarh, državni poglavar, je fizična oseba, ki uživa posebne pravice. Na položaj ni izvoljen, ampak mu pripada zaradi nasledstva. Zaradi doživljenjskosti svojo funkcijo opravlja do smrti,razen, če se odloči za odstop in položaj preda nasledniku. Ima pravico do pravne in politične neodgovornosti kar pomeni, da uživa posebno suverenost, saj ni podvržen pravnim sankcijam. Pravica do nedotakljivosti pa njemu in njegovi ožji rodbini zagotavlja posebno pravno zaščito. To pomeni, da če je bil nad temi osebami storjen kakršenkoli delikt, se obravnava pod strožjimi pogoji (Grad, 2000). Parlament ima v državi zakonodajno funkcijo. Izvoljen je direktno preko ljudstva na podlagi splošne in enake volilne pravice, kar mu daje legitimnost. Parlament je ustavni organ, ki je samostojen pri svojem delu in neodvisen od drugih, prav tako ni podrejen nobenemu drugemu organu. Parlament se lahko ukini ali odpravi samo s spremembo ustave (Grad, 2000). Kavčič (2007) ugotavlja, da v sodobnih monarhijah, kakršna je Španija, parlament popolnoma prevladuje nad monarhom. Kralj ima tako zgolj simbolično vrednost, njegova vloga so protokolarne obveznosti in predstavljanje države. Zakonodajno oblast v Španiji ima v rokah dvodomni parlament (špansko Cortes). Država se deli na sedemnajst regij oz. skupnosti, ki imajo visoko stopnjo avtonomnosti. Vsaka izmed regij ima svoj parlament in izvršilno oblast. Trenutno je na oblasti Ljudska stranka (PP), predsednik vlade pa je Mariano Rajoy Brey.. 27.

3.3 Zgodovinski oris Španije v novejšem času Leta 1975, po smrti zadnjega diktatorskega generala Francisca Franca, je na oblast prišel Juan Carlos I. Do takrat je vladala stroga avtoritarna diktatura. Prepovedane so bile vse politične stranke, nadzor nad politiko v državi je imelo izključno Francovo monopolistično gibanje. Z nastopom Juana Carlosa I. je parlament takoj dobil novega predsednika, novo vlado pa je sestavil premier Arias Navarro. Leto kasneje je prišlo do ustavnih sprememb in parlament je sprejel zakon, ki je dopuščal ustanavljanje političnih strank in politično združevanje. Kmalu zatem ja Arias Navarro odstopil in zamenjal ga je Adolfo Suarez Gonzales, ki je nadaljeval z ustavnimi reformami. Španija je po koncu diktature hitro pričela z vključevanjem v različna evropska združenja. Že leta 1977 se je pridružila Svetu Evrope, leta 1982 se je vključila v Nato in leta 1986 tudi v EU. Leta 1999 se je popolnoma vživela v vojaško strukturo in tako sodeluje v NATO-vih operacijah na Kosovu, v Makedoniji ter v Afganistanu. Vključila pa se je tudi v mirovne operacije ZN v Bosni (Kavčič, 2007). Prve demokratične parlamentarne volitve v Španiji so po več kot štiridesetih letih potekale 15. Junija 1977, ko je zmagala Unija demokratičnega centra (UCD – Union de Centro Democratico). Leta 2011 so bile zadnje volitev z zmago Ljudske stranke (PP) in predsednik vlade je postal Mariano Rajoy Brey (Kavčič, 2007).. 3.4 Kazenskopravni sistem v Španiji Španija. ima. kontinentalni. kazenskopravni. sistem. in. spada. v. romansko. oz.. zahodnoevropsko pravno družino (Francija, Italija, Portugalska in druge). Tako kot druge sredozemske države se je zgledovala po Napoleonovem zakoniku, zato najdemo podobnosti v kazenskopravnih sistemih omenjenih držav. Ker gre pri kazenskem sistemu na splošno za sistem organov pregona in pravosodja, smo izpostavili policijo in sodišča. Predstavili smo vrste in organizacijo španskih policij ter opisali delovanje sodišč.. 3.4.1 Španska policija Podatke o policiji Španije smo povzeli po članku z naslovom The Spanish Police Strukture and organization (Just landed, 2013). 28.

Španija je država z visokim številom policistov na prebivalca. V Španiji obstajajo tri glavne policije, katerih vloge se pogosto prekrivajo, kar pa nemalokrat povzroča zmedo in nejasnosti. Vlada se že dlje časa trudi in prizadeva za združitev vseh treh policijskih velesil, saj bi to privedlo do večje učinkovitosti in uporabnosti policijskih virov. Tri glavne policijske sile so Policia Municipal oz. Guardia Urbana (lokalne občinske policije), Policia Nacional (nacionalna policija) in Guardia Civil (civilna zaščita). Vse imajo pravico do nošenja orožja. Nekatere avtonomne regije Španije imajo tudi svoje policijske sile, vključno z Baskijo in Katalonijo. Španija ima organizirane tudi posebne skupine (Grupo Especial de Operacones/GEO), ki se ukvarjajo z bojem proti terorizmu, ukrepajo v izrednih razmerah in varujejo španske veleposlanike in veleposlaništva v tujini. Druge »policijske« sile so še pristaniška policija (Policía de Puerto) in posebni oboroženi stražarji, zaposleni v bankah ter podjetjih (Vigilantes jurados). Policia Municipal: V mestih z več kot 5.000 prebivalci delujejo posebne občinske policije. Patruljirajo v belih ali modrih avtomobilih, njihove uniforme pa so modre barve z belo karirasto črto na rokavih in pokrivalih. Glavne naloge, ki jih opravljajo so nadzor prometa, varovanje premoženja, ukrepanje v družbenih nemirih ter druge pristojnosti, ki se nanašajo na izvrševanje občinskih zakonov. V večjih mestih, kjer je število prebivalcev večje, ima občinska policija večjezične pisarne. Cuerpo Nacional de Policía: CNP je največja španska policija in deluje na območju celotne države. Glavne naloge CNP so boj proti terorizmu, reševanje nedovoljenega priseljevanja, preiskovanje težjih kaznivih dejanj (ropi, posilstva, kraje, itd.), varovanje veleposlaništev, ukrepanje v množičnih demonstracijah in sodelovanje s pravosodnim sistemom. Deluje predvsem v urbanih območjih, v mestih z več kot 20.000 prebivalcev, medtem ko je za podeželje in manj poseljena območja zadolžena Guardia Civil. Guardia Civil: Na podeželju in manj poseljenih območjih deluje Guardia Civil. Policisti običajno delajo v paru, za avtocestno patruljiranje in ukrepanje v primerih prometnih nesreč uporabljajo motorje, za boj proti kriminalu pa imajo na voljo tudi helikopterje. Njihova uniforma je avokado zelene barve, pokrivalo pa olivno zeleno. Nekatere glavne naloge in pristojnosti GC so avtocestno patruljiranje, varovanje kralja in kraljeve družine, boj proti prepovedanim drogam in prekupčevanju, izvajanje carinskega in pristaniškega nadzora, zagotavljanje varnosti na letališčih, varovanje zaporov, nadzor 29.

nad dovoljenji za posedovanje orožja, varovanje obmejnih območij, odkrivanje bomb in eksplozivnih teles, skrb za varnost podeželja, boj proti terorizmu, varovanje obale, izvajanje obveščevalne dejavnosti, preiskovanje internetnega kriminala, izvrševanje okoljevarstvene zakonodaje, itd.. 3.4.2 Sodstvo V španski ustavi iz leta 1978 je določeno, da je Španija socialna in demokratična pravna država, ki s svojim pravnim redom brani najvišje vrednote svobode, pravičnosti, enakosti in političnega pluralizma. Ustava temelji na nedeljivi enotnosti španskega naroda, skupni in nedeljivi domovini vseh Špancev, priznava in zagotavlja pravico do avtonomije narodnosti in pokrajin iz katerih je sestavljena in solidarnost med njimi. Naslov VI ustave se nanaša na pravosodje in v členu 117 ustave je določeno, da je načelo enotnosti sodstva podlaga organizacije in delovanja sodišč. Vsa ta načela so podlaga organizacije sodišč v Španiji in se izražajo v enem sodstvu, sestavljenem iz enega telesa sodnikov (jueces in magistrados), ki sestavlja redna sodišča. Obstajajo številna sodišča, ki se jim delo dodeljuje glede na merila za razdelitev pristojnosti: temo, znesek, osebo, funkcijo ali regijo, saj enotnost sodstva ne izključuje obstoja različnih organov z različnimi pristojnostmi. Da se pravosodni organ šteje za rednega ga mora v skladu s členom 122 španske ustave iz leta 1978 urejati Sistemski zakon o pravosodju (European Justice, 2010). Najvišje sodišče v Španiji je Vrhovno sodišče (El Tribunal Supremo). Odloča o odgovornosti in kazni civilne družbe ter o zadevah, ki so predložene proti predsedniku parlamenta, ministrom, senatorjem in poslancem. Njegova pristojnost je odločanje o visokih institucijah države in o zadevah, ki se nanašajo na avtonomne skupnosti. Lahko tudi razreši funkcijo sodnikov. Sestavljeno je iz predsednika in številnih sodnikov, ki jih imenuje kralj na predlog sveta sodne oblasti (Kavčič, 2007). Nižje stopenjska sodišča odločajo o civilnih zadevah v primerih terjatev majhnih vrednosti. Nahajajo se na občinski ravni. Ponekod, kjer takšnih sodišč nimajo, se postopki o civilnih zadevah izvajajo na prvostopenjskih sodiščih. V Španiji najdemo tudi posebne sodnike, ki so specializirani za invalide in družinske zadeve (Kavčič, 2007).. 30.

Sodišča za socialne zadeve so sodišča prve stopnje pri delovnih sporih in sporih s področja socialne varnosti. Priziv zoper njihove odločitve ni možen, če gre za majhne vrednosti. V določenih primerih pa je priziv možen z uporabo izrednega pravnega sredstva, to je pritožba na oddelek za socialne zadeve višjega sodišča. Ta oddelek se ukvarja s spori, ki presegajo meje province, a ne presegajo meje avtonomne skupnosti, saj te obravnava oddelek za socialne zadeve nacionalnega kazenskega sodišča. S prizivom na sodbe se ukvarja oddelke za socialne zadeve vrhovnega sodišča, ki jih sprejmejo oddelki za socialne zadeve nacionalnega kazenskega sodišča in višja sodišča (Kavčič, 2007: 42). Ustavno sodišče je pristojno za reševanje sporov med avtonomnimi skupnostmi in državo ter drugimi državnimi institucijami. Odgovorno je za nadzor skladnosti zakonov in drugih predpisov z ustavo. Vsi člani ustavnega sodišča morajo biti prebivalci Kraljevine Španije in imeti vsaj petnajst let delovne prakse na svojem področju (Kavčič, 2007). Sodno vejo oblasti nadzoruje sodni sistem, ki je sestavljen iz 20 članov in predsednika sveta, ki je običajno tudi predsednik vrhovnega sodišča. Vsi člani morajo imeti vsaj petnajst let prakse v sodstvu, predlagani pa so s strani kongresa in senata (Kavčič, 2007). Tako kot mnoge države ima tudi Španija svojega Varuha človekovih pravic. Njegova vloga je varstvo pravic posameznika v odnosu do države in njenih organov (Kavčič, 2007).. 3.5 Gospodarstvo Španije Španija je osmo največje gospodarstvo na svetu in peto v EU. Pomembno vlogo v španskem gospodarstvu imajo ostale države članice (okoli 70 % trgovinske menjave) in Latinska Amerika, ki je pomembna zaradi španskega vlaganja v nekatere njene države. Španija ima močno avtomobilsko industrijo, zato se uvršča med največje svetovne izvoznice motornih vozil. V Španiji je zelo razvito tudi ladjedelništvo, kemična industrija, jeklarska industrija ter tekstilna in obutvena industrija. Največji dohodek v državno blagajno pa prinaša storitveni sektor. Kmetijstvo je zelo pomembna gospodarska panoga, saj so španski agrumi svetovno znani. Španija slovi tudi po odličnih vinih in vinogradništvu ter gojenju oljk. Imajo tudi zelo dobro razvito ribiško industrijo. Španska. 31.

ribiška flota je ena izmed največjih na svetu. Na splošno pa je Španija v svetu, še posebej v Evropi, najbolj znana po svojem turizmu, ki je najhitreje rastoča panoga v državi. Turizem predstavlja okoli 10 % delež BDP, še posebej pa je razvit v ob morju ležečih krajih. Med gospodarsko najbolj razvite regije spadajo Katalonija, Baleari in Madrid. Najmanj razvite regije pa so Kastilija, Andaluzija in Estramadura ter imajo najvišjo stopnjo brezposelnosti (Natek in Natek, 1999; Štravs, 2006).. 3.6 Upravna delitev Španije Španija se deli se na 17 avtonomnih skupnosti (špansko comunidades autónomas) in dve avtonomni mesti (špansko ciudades autónomas) na afriški obali: -. Andaluzija (96,83 preb./km²). -. Aragonija (28,21 preb./km²). -. Asturija (101,99 preb./km²). -. Balearski otoki (222,97 preb./km²). -. Baskija (301,99 preb./km²). -. Kanarski otoki (285,59 preb./km²). -. Kantabrija (111,47 preb./km²). -. Kastilja-La Mancha (26,62 preb./km²). -. Kastilja in Leon (27,15 preb./km²). -. Katalonija (234,83 preb./km²). -. Extremadura (26,58 preb./km²). -. Galicija (94,52 preb./km²). -. La Rioja (64,02 preb./km²). -. Madrid (809,00 preb./km²). -. Murcia (129,95 preb./km²). -. Navara (61,79 preb./km²). -. Valencija (220,05 preb./km²). -. mesto Ceuta (4.335,58 preb./km²). -. mesto Melilla (6.380,16 preb./km²).. 32.

Slika 1: Upravna delitev Španije in gostota poseljenosti (vir: Geomundo, 2013). Na zemljevidu zgoraj so prikazane avtonomne skupnosti in avtonomni mesti. S pomočjo centilov smo določili tri stopnje poseljenosti. Najmanj poseljene. regije so modro. obarvana. Tam se gostota poseljenosti giblje med 26 do 214 prebivalcev na km². Srednje poseljena območja so zeleno obarvana. Gostota poseljenosti je med 215 do 426 prebivalcev na km². Najbolj poseljene regije in mesta so rumeno obarvana. To so Madrid, Ceuta in Melilla.. 33.

4 Trendi kriminalitete v Španiji Prikazali bomo kazniva dejanja v Španiji za obdobje od leta 1995 do 2007. Podatke smo pridobili iz prve, druge, tretje in četrte izdaje European Sourcebook-a. Za lažji prikaz se podatki nanašajo na sto tisoč prebivalcev. Najprej bomo prikazali skupno število zabeleženih kaznivih dejanj na 100.000 prebivalcev, nato pa še izbrana kazniva dejanja (umor, posilstvo, rop, krajo motornega vozila, vlom v stanovanjski objekt in preprodajo drog).. 4.1 Vsa zabeležena kazniva dejanja Tabela 1: Vsa zabeležena kazniva dejanja na 100.000 prebivalcev v Španiji v letih od 1995-2007 Leto. 1995. 1996. 1997. 1998. 1999. 2000. 2001. 2002. 2003. 2004. 2005. 2006. 2007. K.d.. 2285. 2338. 2319. 2420. 2407. 2307. 2534. 2582. 5105. 5016. 5141. 5145. 5110. (vir: Killias et al., 1999; Killias et al., 2003; Killias et al., 2006; Killias et al., 2010). Vsa kazniva dejanja v Španiji 6000. 5000 4000 3000 K.d. skupaj. 2000. 1000 0. Slika 2: Vsa zabeležena kazniva dejanja na 100.000 prebivalcev v Španiji (1995-2007) (vir: Killias et al., 1999; Killias et al., 2003; Killias et al., 2006; Killias et al., 2010). V obdobju od leta 1995 do 2002 se število zabeleženih kaznivih dejanj ni bistveno spremenilo in je vsa leta ostalo na približno enaki ravni. Leta 1995 so zabeležili 2285 primerov kaznivih dejanj na 100.000 prebivalcev, leta 2002 pa 2582. Sledi večji preskok in povišanje kaznivih dejanj v letu 2003, ko je bilo zabeleženih 5105 primerov kaznivih 34.

dejanj. Od leta 2003 do 2007 zopet ni opaziti večjih sprememb. Veliko porast med letoma 2002 in 2003 gre najverjetneje pripisati spremembi zakonodaje ali pa spremembi pri beleženju oz. štetju kaznivih dejanj.. 4.2 Umor (dokončan) Tabela 2: Kaznivo dejanje umora (dokončanega) na 100.000 prebivalcev v Španiji v letih od 19952007 Leto. 1995. 1996. 1997. 1998. 1999. 2000. 2001. 2002. 2003. 2004. 2005. 2006. 2007. K.d.. 1. 1. 0,9. 1,1. 1. 1,2. 1,3. /. 1,4. 1,2. 1,2. 1,1. 1,1. (vir: Killias et al., 1999; Killias et al., 2003; Killias et al., 2006; Killias et al., 2010). Umor (dokončan) 1,6 1,4. 1,2 1 0,8 Umor (dokončan). 0,6 0,4. 0,2 0. Slika 3: Kaznivo dejanje umora na 100.000 prebivalcev v Španiji (1995-2007) (vir: Killias et al., 1999; Killias et al., 2003; Killias et al., 2006; Killias et al., 2010). Leta 1995 in 1996 so zabeležili en umor na 100.000 prebivalcev. Najmanj umorov so zabeležili leta 1997, in sicer 0,9 primerov. Leto kasneje (1998) je število naraslo na 1,1 umor, leta 1999 pa je zopet upadlo na en umor na 100.000 prebivalcev. Sledi naraščanje števila umorov vse do leta 2003, ko je bilo 1,4 umorov na 100.000 prebivalcev. Za leta 2002 za Španijo v ESB ni podatkov. Do leta 2007 je število dokončanih umorov postopoma upadlo, ko so zabeležili 1,1 primer. 35.

4.3 Posilstvo Tabela 3: Kaznivo dejanje posilstva na 100.000 prebivalcev v Španiji v letih od 1995-2007 Leto. 1995. 1996. 1997. 1998. 1999. 2000. 2001. 2002. 2003. 2004. 2005. 2006. 2007. K.d.. 4,3. …. 3,1. 3,7. 3,2. 4. 4. 8. …. …. 5. 5. …. (vir: Killias et al., 1999; Killias et al., 2003; Killias et al., 2006; Killias et al., 2010). Posilstvo 9 8 7 6 5 4 3 2 1 0. Posilstvo. Slika 4: Kaznivo dejanje posilstva na 100.000 prebivalcev v Španiji (1995-2007) (vir: Killias et al., 1999; Killias et al., 2003; Killias et al., 2006; Killias et al., 2010). Podatki o posilstvih v Španiji so v ESB nekoliko pomanjkljivi in niso navedeni za leta 1996, 2003, 2004 in 2007. Iz podatkov, ki so na voljo, lahko povzamem, da so najmanj posilstev zabeležili leta 1997 in sicer 3,1 primerov. Največ posilstev pa je bilo leta 2002, ko so jih zabeležili 8.. 4.4 Rop Tabela 4: Kaznivo dejanje ropa na 100.000 prebivalcev v Španiji v letih od 1995-2007 (brez orožja) Leto. 1995. 1996. 1997. 1998. 1999. 2000. 2001. 2002. 2003. 2004. 2005. 2006. 2007. k.d.. 220. 249. 261. 262. 252. 234. 261. 255. 221. 207. 208. 206. 199. (vir: Killias et al., 1999; Killias et al., 2003; Killias et al., 2006; Killias et al., 2010). 36.

Rop 300 250 200 150 100 50 0. Rop. Slika 5: Kaznivo dejanje ropa na 100.000 prebivalcev v Španiji (1995-2007) (vir: Killias et al., 1999; Killias et al., 2003; Killias et al., 2006; Killias et al., 2010). Leta 1995 so v Španiji zabeležili 220 ropov na 100.000 prebivalcev. Sledi rahla rast do leta 1998, ko je bilo 262 primerov ropa, kar je tudi največ v obdobju. Dve leti kasneje so zopet beležili padec kaznivih dejanj. Leta 2001 je prišlo do povečanja števila ropov in sicer jih je bilo zabeleženih 261. Do leta 2007 je število ropov upadlo na 199 primerov na 100.000 prebivalcev.. 4.5 Kraja motornega vozila Tabela 5: Kaznivo dejanje kraje motornega vozila na 100.000 prebivalcev v Španiji v letih od 1995-2007 Leto. 1995. 1996. 1997. 1998. 1999. 2000. 2001. 2002. 2003. 2004. 2005. 2006. 2007. K.d.. 249. 286. 335. 346. 348. 336. 368. 359. 331. 297. 279. 267. 238. (vir: Killias et al., 1999; Killias et al., 2003; Killias et al., 2006; Killias et al., 2010). 37.

Kraja motornega vozila 400 350 300 250 200 Kraja mot. vozila. 150 100 50 0. Slika 6: Kaznivo dejanje kraje motornega vozila na 100.000 prebivalcev v Španiji (1995-2007) (vir: Killias et al., 1999; Killias et al., 2003; Killias et al., 2006; Killias et al., 2010). Leta 1995 so v Španiji zabeležili 249 primerov kraje motornega vozila. Število kaznivih dejanj je naraščalo do leta 1999, ko je bilo 348 primerov kraje motornega vozila. Leta 2000 je bilo število tovrstnih dejanj 336, leto kasneje pa je zopet naraslo na 368, kar je tudi največ do tedaj. Od leta 2001 do 2007 je število kraj motornega vozila postopoma upadlo. Leta 2007 so zabeležili najmanj kaznivih dejanj, in sicer 238.. 4.6 Vlom v stanovanjski objekt Tabela 6: Kaznivo dejanje vloma v stanovanjski objekt na 100.000 prebivalcev v Španiji v letih od 1995-2007 Leto. 1995. 1996. 1997. 1998. 1999. 2000. 2001. 2002. 2003. 2004. 2005. 2006. 2007. k.d.. /. /. 212. 217. 222. /. /. /. 210. 191. 188. 184. 163. (vir: Killias et al., 1999; Killias et al., 2003; Killias et al., 2006; Killias et al., 2010). 38.

Vlom v stanovanjski objekt 250 200 150 100. Vlom v st. objekt. 50 2007. 2006. 2005. 2004. 2003. 2002. 2001. 2000. 1999. 1998. 1997. 1996. 1995. 0. Slika 7: Kaznivo dejanje vloma v stanovanjski objekt na 100.000 prebivalcev v Španiji (1995-2007) (vir: Killias et al., 1999; Killias et al., 2003; Killias et al., 2006; Killias et al., 2010). Graf prikazuje vlome v stanovanjski objekt v letih od 1997-2007. Za leta 1995, 1996, 2000, 2001 in 2002 v ESB ni podatkov. Leta 1997 so zabeležili 212 primerov vlomov v stanovanjski objekt. Sledi rast tovrstnih kaznivih dejanj do leta 1999, ko je bilo 222 vlomov v stanovanjski objekt, kar je tudi največ v celotnem obdobju. Leta 2003 so zabeležili 210 primerov kaznivih dejanj. Do leta 2007 se je število vlomov v stanovanjski objekt zmanjšalo na 163 primerov na 100.000 prebivalcev, kar je tudi najmanj v celotnem obdobju.. 4.7 Preprodaja prepovedanih drog Tabela 7: Kaznivo dejanje preprodaje prepovedanih drog na 100.000 prebivalcev v Španiji v letih od 1995-2007 Leto. 1995. 1996. 1997. 1998. 1999. 2000. 2001. 2002. 2003. 2004. 2005. 2006. 2007. K.d.. 38. 38. 36. 35. 31. 28. 29. 28. 28. 28. 28. 29. 31. (vir: Killias et al., 1999; Killias et al., 2003; Killias et al., 2006; Killias et al., 2010). 39.