Nasilje v družini - mladoletnik kot storilec kaznivega dejanja

DIPLOMSKO DELO Nasilje v družini - mladoletnik kot storilec kaznivega dejanja. Januar 2016. Marko Virtnik.

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA Varnost in policijsko delo Nasilje v družini - mladoletnik kot storilec kaznivega dejanja. Januar 2016. Marko Virtnik Mentor: doc. dr. Aleš Bučar Ručman.

ZAHVALA Za vso strokovno pomoč in navodila pri izdelavi diplomske naloge bi se rad zahvalil mentorju doc. dr. Alešu Bučarju Ručmanu. Za ljubečo skrb in podporo v času študija in pisanja diplomske naloge pa se iskreno zahvaljujem svoji družini, ženi Nuši ter sinovoma Luki in Maiu..

Kazalo Povzetek ........................................................................................... 5 Summary – Domestic violence - a Minor as an Offender .................................... 6 1. 2. 3. Uvod .......................................................................................... 7 1.1. Hipotezi ................................................................................. 8. 1.2. Metode raziskovanja .................................................................. 8. Nasilje v družini ............................................................................. 9 2.1. Opredelitev nasilja v družini......................................................... 9. 2.2. Družina ................................................................................. 11. 2.3. Vzroki za nasilje otrok ............................................................... 13. 2.4. Nasilni otroci v dobi adolescence .................................................. 15. 2.5. Vzgoja .................................................................................. 17. 2.6. Nasilje v družini nad otroki ......................................................... 20. 2.7. Od žrtve nasilja do izvajalca nasilja ............................................... 21. 2.8. Začarani krog nasilja ................................................................. 23. Policijska obravnava kaznivega dejanja nasilja v družini in ukrep prepovedi. približevanja ..................................................................................... 26 3.1. Prvi ukrepi policista .................................................................. 28. 3.2. Ukrep prepovedi približevanja ..................................................... 29. 4. Analiza statističnih podatkov policije................................................... 34. 5. Analiza treh pravnomočnih sodb mladoletnika kot storilca kaznivega dejanja. nasilja v družini ................................................................................. 40 5.1. Analiza primera 1..................................................................... 40. 5.2. Analiza primera 2..................................................................... 41. 5.3. Analiza primera 3..................................................................... 43. 6. Zaključna razprava ........................................................................ 45. 7. Viri in literatura ............................................................................ 48. 3.

Kazalo tabel Tabela 1 :Število obravnavanih kaznivih dejanj po členu 191 KZ, od leta 2008 do 2014 v RS. ............................................................................................... 34 Tabela 2: Število osumljenih obravnavanih kaznivih dejanj po členu 191 KZ, od leta 2008 do 2014 v RS od starosti od 14─18 let. ................................................ 35 Tabela 3: Število osumljenih obravnavanih kaznivih dejanj po členu 191 KZ, od leta 2008 do 2014 v RS po starosti in spolu. ..................................................... 36 Tabela 4: Število osumljenih obravnavanih kaznivih dejanj po členu 191 KZ, od leta 2008 do 2014 v RS po starosti in spolu z indikatorjem povratništva. ................... 37 Tabela 5: Število osumljenih obravnavanih kaznivih dejanj po členu 191 KZ, od leta 2008 do 2014 v RS po starosti in spolu, kjer je bil zaznan vpliv mamil. ................ 38 Tabela 6: Število osumljenih obravnavanih kaznivih dejanj po členu 191 KZ, od leta 2008 do 2014 v RS po starosti in spolu, kjer je bil zaznan vpliv alkohola. .............. 38 Tabela 7: Število osumljenih obravnavanih kaznivih dejanj po členu 191 KZ, od leta 2008 do 2014 v RS v starosti 14─18 let, po spolu in kriminalističnih označbah. ....... 39. 4.

Povzetek Nasilje v družini je družben pojav, ki ga poznamo vsi. Ko slišimo zanj, je naša prva asociacija moški, ki izvaja nasilje nad svojo partnerko in otroki. Ne pomislimo pa, da so prav naši mladoletni otroci lahko storilci oziroma izvajalci nasilja, ki ga izvajajo nad svojimi starši. Zato želim v diplomski nalogi predstaviti splošen pregled nastanka in posledic nasilja v družini, ki se dogaja med staršema, nato pa poiskati vzroke, ki privedejo mladoletne otroke do tega, da pričnejo z izvajanjem nasilja nad starši. Primeri, ki jih kaže uradna statistika policije, so zaskrbljujoči ob vedenju, da so prijavljeni primeri nasilja v družini v primerjavi z dejanskim stanjem le vrh ledene gore. V diplomski nalogi bom tako predstavil statistiko policije, vse od uvedbe nove zakonodaje leta 2008 do vključno leta 2014. Najbolj zaskrbljujoč podatek je ta, da je kar 31,98 % mladoletnih storilcev kaznivega dejanja nasilja v družini povratnikov. Predstavljen je tudi celoten postopek policista, ki se odzove na interventni klic ob prijavi nasilja v družini. Opisana je standardizirana oblika dela policije pri obravnavi kaznivega dejanja nasilja v družini in sam izrek ukrepa prepovedi približevanja. Na koncu sem analiziral tri pravnomočne sodbe zoper mladoletne storilce kaznivega dejanja nasilja v družini, ki so ga izvajali nad člani svoje družine. V kratkem so predstavljena dejanja, ki so jih mladoletniki izvajali nad starši, vedenje mladoletnikov in staršev pred sodiščem in sam ukrep sodišča. V diplomski nalogi je tako predstavljena celota, ki govori o družini, vrednotah družine, vzrokih za nastanek nasilja v družini, policijski obravnavi s statističnimi podatki in analizi resničnih primerov. Ključne besede: družina, vzgoja, mladoletni storilec, nasilje v družini, prepoved približevanja.. 5.

Summary – Domestic violence - a Minor as an Offender Domestic violence is a social phenomenon that is familiar to everyone. When we hear of it we always think of a man who is violent against his partner and children. We never think of the possibility that our under aged children could also be offenders and violent against their parents. In my diploma paper I would therefore like to present a general overview of origins and consequences of domestic violence happening between parents and then to find reasons that cause minors to become violent against their parents. Cases shown by the police statistics are alarming in knowing that the number of recorded cases is only the tip of the iceberg if compared with the actual situation. Police statistics from the introduction of new legislation in 2008 until 2014 will be presented in the diploma paper. The most alarming fact is that 31, 98% of minor domestic violence offenders are persistent offenders. The whole procedure of a policeman who reacts on an intervention call in case of domestic violence is also presented. A standardised form of police work in dealing with committed crime of domestic violence and the pronouncement of restraining order are presented. Finally three legally binding verdicts for minor domestic violence offenders are presented. Acts of these offenders against their parents, minors’ and parents’ behaviour in court, and the court measures are briefly explained. The diploma paper is an integral whole that presents a family, family values, causes of domestic violence, police procedures, statistical data, and the analysis of solved cases. Keywords: family, upbringing, minor offender, domestic violence, restraining order. 6.

1 Uvod Nasilje poznamo skozi vso človeško zgodovino. Prav tako se je nasilje med družinskimi člani vršilo skozi ves razvoj človeštva. V novejšem času, ob uveljavitvi človekovih pravic in ob spoznanju, da nasilje med štirimi stenami ni le problem družine, temveč celotne družbe, so se pričeli premiki na tem področju. Vrsta sodobnih držav je takšno dejanje opredelila kot neprimerno, deviantno in kaznivo. Zaradi tega so bili sprejeti različni zakoni, pravilniki in resolucije z namenom zaščite žrtve pred nasilnežem. Tako smo tudi v Republiki Sloveniji leta 2008 prvič dobili Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND, Uradni list RS, 16/08) in nove pristojnosti policije, ki so vezane na obravnavo in zaščito žrtve tovrstnega nasilja skozi ukrep prepovedi približevanja. Sprejeta je bila tudi Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009 - 2014 (Uradni list RS, 41/09), Pravilnik o sodelovanju policije z drugimi organi in organizacijami pri odkrivanju in preprečevanju nasilja v družini (Uradni list RS, 25/10) in Pravilnik o prepovedi približevanja določeni osebi, kraju ali območju (Uradni list RS, 49/14). Vsi pravni akti so usmerjeni k zaščiti žrtve, v največ primerih te žrtve predstavljajo šibki (ženske, otroci). Praznine oziroma dejstva, da bi mladoleten otrok izvajal nasilje nad svojimi starši, zakonodajalec ni predvidel. Vse od uveljavitve Zakona o preprečevanju nasilja v družini leta 2008 pa do danes policija beleži in obravnava tovrstna kazniva dejanja, kjer kot storilec nastopa mladoletnik. Kljub temu pa se na področju zakonodaje in zaščite žrtev - staršev ni spremenilo nič. Ker se kot policist zelo pogosto srečujem z obravnavo suma storitve kaznivega dejanja nasilja v družini, bom v diplomski nalogi poskušal ugotoviti vzroke za nastanek kaznivega dejanja, opisal policijsko obravnavo ob izreku ukrepa prepovedi približevanja, prikazal pogostost obravnave skozi obdobje od leta 2008 do 2014 in analize sodnih odločb. Največkrat se o nasilju v družini govori po odmevnem tragičnem dogodku, ki ga mediji propagirajo za boljšo prodajo svojih naklad tiskanih medijev in večjo gledanost informativnih oddaj. Uradnih raziskav je zelo malo. Največ lahko o problemu nasilja v družini izvemo iz uradnih statističnih podatkov obravnavanih primerov policije in klicev na telefonske številke društev za pomoč žrtvam. Zavedati pa se moramo, da so klici in obravnavani primeri le vrh ledene gore. »Področje nasilja nad starši močno potrebuje dodatne raziskave. Šele reprezentativne longitudinalne študije bodo dale pomembne informacije, na podlagi katerih bo mogoče hitreje in lažje prepoznati tovrstno nasilje, oblikovati specifične treninge za. 7.

posamezne institucije (policija, sodstvo, socialne službe) in ponuditi programe za pomoč žrtvam in storilcem. Najprej in predvsem pa je treba o tem ozavestiti javnost, saj bodo tako potrebni prej prišli do podpore in pomoči. Vse to velja tudi za Slovenijo, kjer se o nasilju mladoletnikov nad starši govori zelo obrobno in predvsem s strani nevladnih organizacij, čeprav porast le-tega zaznavata tudi policija in sodstvo« (Pavšič Mrevlje, 2014: 67).. 1.1 Hipotezi V diplomski nalogi bomo preverjali dve hipotezi. Prva hipoteza se glasi ─ Oddaljevanje od tradicionalnih vrednot družine, primerne vzgoje in avtoritete starša vodi mladoletnike v izvajanje kaznivega dejanja nasilja v družini. Druga hipoteza se glasi ─ Postopki policije ob izreku ukrepa prepovedi približevanja v primeru nasilja v družini so standardizirani in vključujejo tudi primere, v katerih so akterji nasilja mladoletniki.. 1.2 Metode raziskovanja Pri pisanju diplomskega dela bom uporabil teoretični prikaz nasilja v družini kot kaznivega dejanja. Predstavil bom postopke policije, ki se izvajajo pri obravnavi in zaščiti žrtve kaznivega dejanja. Prav tako bom predstavil statistične podatke, ki jih policija zbira za obdobje od leta 2008 do leta 2014. Opravil bom tudi analizo treh pravnomočnih sodb kaznivega dejanja nasilja v družini, kjer mladoletnik nastopa kot storilec kaznivega dejanja. Metode, ki jih bom uporabil, torej vključujejo analizo pisnih virov, analizo statističnih podatkov, analizo primerov s pomočjo analize pravnomočnih sodb in vključitev ugotovitev iz lastnih izkušenj pri delu na področju nasilja v družini.. 8.

2 Nasilje v družini Pogosto govorimo, da je družina osnovna celica vsake družbe. V njej dobi vsak človek prvi stik s svetom. Ko se otrok rodi, je zanj ves svet prav njegova družina. Skozi družino spoznava fizični, čustveni in socialni svet. Izkušenj in veščin, ki jih otrok pridobi in osvoji v prvih letih svojega življenja, se ne more znebiti nikoli več. Spoznanja o svetu okoli sebe, ravnanju, odnosih do drugih ljudi, načinu reševanja problemov, ki jih človek pridobi v prvem obdobju svojega življenja za vedno določajo njegovo življenje, tako njegovo kot tudi življenja tistih, ki bodo kasneje živeli z njim. Zato je za otroka svet, ki ga vidi ─ družina pomemben, ne le za njega samega, ampak za celotno družbo. Zato je tudi zelo pomembno, da je družinsko življenjsko sporočilo, ki ga dobi posameznik kot kapital za njegovo nadaljnje življenje, čim manj nasilno (Hanžek, 2006). V družini, kjer prihaja do nasilja, prevladujejo občutki kot so strah, neprestana ogroženost, neenakost in občutki neljubečih odnosov. Pojavi se vzorec trpinčene ženske, nad katero moški izvaja različne oblike nasilja ─ telesno, čustveno in psihično nasilje. Običajno se to pokaže v odnosu med moškim in žensko, lahko pa se pojavi v kakršnikoli intimni zvezi med partnerjema (Kodrič, 2007). Značilen za nasilje v družini, gledano iz vidika policijske obravnave, je odnos okolice do žrtve oziroma odnos do družine, v kateri se izvaja nasilje. Okolica se velikokrat ogradi od tega problema in le nemo opazuje nasilje. Izoblikuje si svoja mnenja o žrtvi in storilcu. »Večinsko prepričanje o nasilnih dejanjih in njihovih storilcih je, da gre za nerazumno in nepredvidljivo vedenje alkoholikov, duševno nestabilnih in obupanih ljudi. Takšna prepričanja je lažje sprejeti kot možnost, da je nasilje prisotno tudi v na videz urejenih družinah ter da je lahko tudi namerno. Če je nasilno vedenje razumljeno zgolj kot odklon normalnega, postane »problem drugih«, če pa gre za vsakdanji pojav, postane tema vseh« (Kodrič, 2007: 431). To se pokaže predvsem pri najhujših tragičnih primerih, ko okolica prizna, da je že dalj časa vedela za izvajanje nasilja, vendar se ni želela vpletati v probleme določene družine.. 2.1 Opredelitev nasilja v družini Prvi odstavek 3. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND) opredeljuje: »Nasilje v družini je vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu oziroma zanemarjanje družinskega člana iz 2. člena tega zakona. 9.

ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročiteljice oziroma povzročitelja nasilja« (ZPND, Uradni list RS, 16/08). Zakon o preprečevanju nasilja v družini podrobneje deli oblike nasilja v družini na fizično, spolno, psihično, ekonomsko nasilje in zanemarjanje, ki je opredeljeno v 3. členu ZPND (ZPND, Uradni list RS, 16/08):» - fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile, ki pri družinskem članu povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale poškodbe; - spolno nasilje so ravnanja s spolno vsebino, ki jim družinski član nasprotuje, je vanje prisiljen ali zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njihovega pomena; - psihično nasilje so ravnanja, s katerimi povzročitelj nasilja pri družinskem članu povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske; - ekonomsko nasilje je neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje družinskega člana pri razpolaganju z dohodki oziroma upravljanju s premoženjem, s katerim družinski član. samostojno. razpolaga. oziroma. upravlja. ali. neupravičeno. omejevanje. razpolaganja oziroma upravljanja s skupnim premoženjem družinskih članov; - zanemarjanje je oblika nasilja, kadar oseba opušča dolžno skrb za družinskega člana, ki jo potrebuje zaradi bolezni, invalidnosti, starosti, razvojnih ali drugih osebnih okoliščin«. Najpogostejša, najbolj prikrita in najtežje dokazljiva je čustvena, verbalna, psihološka zloraba. Storilec si pri tem prizadeva, da pri žrtvi vzbudi dvom, ali je res to, kar je slišala, videla ali se moti v svojih opažanjih, sprejetih sklepih, ocenah in podobno.. To. počne. na. različne. načine.. Z. razvrednotenjem. žrtve,. samopoveličevanjem, postavljanjem pravil, nenehnem nadzoru, osamitvijo od prijateljev in družine, informacijsko zaporo, nedostopnostjo do finančnih in drugih virov in s tem preprečitvijo samostojnosti žrtve. Učinki, ki vplivajo na žrtev, so vedno enaki. Žrtev izgubi zaupanje vase, prične verjeti, da je slaba, nevredna priznanja in ljubezni, začuti potrebo po dokazovanju svoje vrednosti (pri opravljanju različnih gospodinjskih del, oskrbi in vzgoji otrok, oskrbi in nudenju opore partnerju in podobno), se začne umikati vase, zapirati pred zunanjim svetom, pade v depresijo, se zateka k hrani, alkoholu, odvisnosti od iger na srečo, vedeževanju in podobno. V najhujših primerih pride tudi do samomorilnih vedenj, ki predstavljajo klic na pomoč ali pa napovedujejo samomorilno dejanje. V primerih čustveno zanemarjenih otrok ali mladostnikov je takšno vedenje starša morda edina oblika pozornosti, ki jo je bil otrok deležen. V takšnih okoliščinah pri otrocih opažamo poseben vedenjski vzorec. Sami pričnejo izzivati in spodbujati storilca k dejanjem, saj si tako pridobijo njegovo. 10.

pozornost kljub temu, da si s tem poslabšajo svoj položaj. Pri kazenskem pregonu storilca so, iz strahu pred izgubo in ponovno socialno izolacijo, žrtve pripravljene storilca celo zaščititi (Rakovec Felser, 2009). Če pa se osredotočimo na mladoletnike, ki izvajajo nasilje nad svojimi starši, opazimo, da se njihovo nasilje stopnjuje. V dobi odraščanja najpogosteje pričnejo z izvajanjem psihičnega nasilja, ki s časoma preraste v fizično nasilje ob ekonomskem nasilju. Spolnega nasilja pri mladoletnikih ne zaznavamo, zanemarjena pa je predvsem oblika nasilja, kjer odrasli otrok izvaja nasilje nad svojimi ostarelimi starši. Nasilje in oblike nasilja, ki se izvajajo v družini, so opredeljene kot fizično nasilje, spolno nasilje, psihično nasilje, ekonomsko nasilje in zanemarjanje. Podrobneje je to opredeljeno v 3. členu Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND, Uradni list RS, 16/08). Te oblike pa se nekoliko razlikujejo od oblik, ki jih izvajajo otroci nad svojimi starši. Te oblike navaja Cotrell v Pavšič Mrevlje (2014: 59), gre za:» -. fizično zlorabo – udarci, brce, klofute, porivanje, uničevanje stvari ipd.;. -. čustveno zlorabo – žalitve, ustrahovanja, poniževanja, manipuliranje, nerealna pričakovanja od staršev, grožnje, bežanje od doma, laganje, ipd.;. -. finančno zlorabo – kraja, jemanje lastnine brez dovoljenja, zahtevanje denarja in/ali kupovanje stvari, ki si jih starši ne morejo privoščiti, ipd.«.. 2.2 Družina Srečna, uspešna in zadovoljna družina je temelj vsake družbe. Iz nje izvirajo odnosi v družbi, ki so najosnovnejša vrednota vsake družbe. Za družino je značilno, kdo jo sestavlja. »Družina danes ni več sestavljena le iz očeta, mame in otrok. Očeta samohranilca ali mame samohranilke ne spremlja več pečat socialne nesreče ali romantičnega poloma; v zadnjih letih se je raznim oblikam družin pridružila še tako imenovana sestavljena družina s tvojimi, mojimi in najinimi otroki, ki v psihološkem in eksistencialnem smislu brez dvoma sestavljajo družino. Poleg tega poznamo še homoseksualne pare z otroki ali brez njih, družine s posvojenimi otroki, rejniške družine in družinske skupnosti, v katerih živi več generacij pod isto streho« (Juul, 2009: 9). Ljudje, ki živijo v družinah menijo, da je družinska oblika življenja zelo pomembna. To je lahko posledica gospodarske in politične nestabilnosti, ko je pomen varnosti in stabilnosti izrazitejši v zasebnem družinskem življenju. Iz tega lahko sklepamo, da družina nudi posamezniku čustveno oporo in varnost. Družina kot vrednota se na družbeni lestvici vzpenja, hkrati pa je opazno, da so ljudje s sedanjim načinom. 11.

življenja nezadovoljni. To se kaže predvsem v različnih oblikah skupnega ali samskega življenja (povečanje razvez, zunajzakonskih skupnosti, samohranilske družine) (Filipčič, 2002). »Za družino sta značilni predvsem visoka stopnja intimnosti in zasebnosti. In ravno ti značilnosti ločita družino od vseh drugih socialnih skupin« (Filipčič, 2002: 39). Filipčič (2002: 17) navaja, da so »funkcije družine naslednje: -. zadovoljevanje spolnih potreb moškega in ženske,. -. zagotavljanje reprodukcije družbe z rojevanjem potomstva. -. osebnostna stabilnost odraslih (zadovoljevanje čustvenih potreb, občutka varnosti). -. socializacija otrok (prenašanje vrednostnega sistema z generacije na generacijo). -. ekonomska funkcija družine (proizvodnja in potrošnja)«.. Družina je nenadomestljiva v več pogledih in je ključna za človekovo čustvenost, socializacijo in vrednostni sistem. Je naravna primarna skupina, ki daje otroku enako pomembno vrednost kot zrak, to je ljubezen. Rezultati raziskav kažejo, da je veliko mladih nagnjenih k samomoru in da je toliko nasilja med mladostniki zato, ker otroci ne doživijo materine ljubezni in zasovražijo življenje. Če pa otrok ni deležen očetove ljubezni, trdnosti, odločnosti, svoj odklonilni odnos usmeri proti drugim, in sicer v obliki napadalnosti in agresivnosti (Ciglar, 1995). Veliko sociologov zatrjuje, da je nuklearna družina v krizi. Znamenja, ki kažejo krizo so zakoni, kjer prevladuje naveličanost, izogibanje družinskim članom s prekomernim delom v službi, raznimi hobiji v prostem času, skoki čez plot, predvidevanje vsakdanje rutine, zatekanje k alkoholu in različne oblike nasilja. Kriza družine se po mnenju nekaterih kaže tudi v naraščanju mladoletniškega prestopništva. Splošno sprejeto mnenje je, da so otroci iz neurejenih družin (pogosti prepiri med starši, alkoholizem, razveze, otroci samohranilk) nagnjeni k prestopniškemu vedenju. Kriminologi so preučevali povezave med deviantnostjo in različnimi elementi družinskega življenja. Ugotovitev kriminologov v osemdesetih letih je bila, da je za nastanek delinkvence bistveno pomembnejši dejavnik družinski procesi kot dejavnik družinske strukture (Filipčič, 2002). Izguba vrednot pri človeku predstavlja nekakšno preobrazbo, ki nas lahko pripelje do delovanja in funkcioniranja podobnega stroju. Še posebej so bistvene privzgojene vrednote, ki jih otrok pridobi v družini. »Brez vrednot, ki jih lahko privzgoji družina in se kažejo v tem, da sprejemamo življenje kot vredno in smiselno, nastaja v otrokovem svetu vrednostni in eksistencialni vakum, nesmisel, ki ga skuša zapolniti z. 12.

raznimi oblikami zasvojenosti kot nadomestki za svet vrednot« (Ciglar, 1995: 166─167). Zato je družina nenadomestljiv dejavnik vsakega človeka in hkrati najmočnejši vzgojni dejavnik, ki je usoden za človekovo življenje (Ciglar, 1995). »Družina. ni. samo. najstarejša. človeška. skupnost,. ampak. ostaja. še. danes. nenadomestljiva za normalen razvoj človeške osebnosti« (Ciglar, 1995: 165). Skozi odraščanje je otrok soočen z različnimi izzivi v družini, prijetnimi in neprijetnimi. To so izkušnje, ki jih otrok pridobi skozi odraščanje in mu služijo kot vodilo. Ena izmed osnovnih vodil ali izkušenj je reševanje konfliktov. »V družini se lahko naučimo več ali manj "sposobnosti za konflikte", v družini se učimo tudi negirati in potlačevati konflikte. Negiranje in potlačevanje je običajno ravnanje, tako kot je običajno enostransko reševanje konfliktov. Ena prvih človekovih izkušenj je, da je konflikt bolje potlačiti ali vsaj zamolčati – izražanje konflikta ogroža posameznika in družino« (Poljšak Škraban, 2002: 386).. 2.3 Vzroki za nasilje otrok Ljudje se ne rodijo neodgovorni in razvajeni. To so priučene stvari, saj je človek po psihoanalitičnem gledanju bitje, ki teži k temu, da zadovoljuje svoje potrebe. V življenju pa se vseh potreb in želja ne more uresničiti zaradi različnih dejavnikov. Nekatere stvari ostanejo neuresničene. Zato se mora človek v procesu socializacije naučiti tudi odrekanja in odlaganja zadovoljevanja potreb na kasnejši čas. Prav to pa osebam s kriminalnim stilom ni dano, saj so te osebe nagnjene k impulzivnosti in takojšnjemu zadovoljevanju svojih potreb (Meško, 1997). Vedenje, ki je v skladu in sprejemljivo po družbenih merilih, temelji na posameznikovi pripravljenosti in sposobnosti za to, da svoje lastne zahteve in težnje prilagodi omejitvam svojega socialnega okolja. Na to vplivajo različni dejavniki. S prevzemanjem vrednot in izpolnjevanjem pričakovanj njemu pomembnih oseb se pri otroku spodbuja potreba po sprejetosti in pripadnosti svojemu socialnemu krogu. To so procesi socializacije (Tomori, 2000). Ob rojstvu otroka njegovo vedenje sprva usmerjajo le njegove potrebe. Z odraščanjem se tem potrebam pridružijo še njegove želje. Njegovi starši in družina ga skozi ta razvoj usmerjajo in mu pokažejo, da so nekateri vzorci njegovega vedenja dopustni drugi ne. Določanje sprejemljivih in nesprejemljivih vzorcev vedenja v otrokovem socialnem. okolju dosežemo z opogumljanjem,. prepovedovanjem,. nagradami, kaznimi, preko spodbud in zavor. Otrokovo vedenje in prilagodljivost mu uspeva toliko bolje, če je neprestano deležen potrditev od oseb, od katerih je tako čustveno in bivanjsko odvisen, torej od družine. Njegovo pozitivno vedenje mu zato. 13.

utrjuje njegovo pozitivno samopodobo in mu dviguje samospoštovanje. To so dejavniki, ki pri otroku spodbudijo, da se je pripravljen potruditi in celo opustiti določena vedenja, ki jih ne odobravajo njemu pomembne osebe – družina, s tem pa se ne pojavi nezadovoljstvo s samim seboj, občutek krivde in sramu (Tomori, 2000). Na socializacijo otrok odločilno vplivajo: razvijanje občutja lastne vrednosti, razvoj odnosa do avtoritete, učenje sposobnosti obvladovanja stresa, učenje socialnih spretnosti, izoblikovanje vrednostnega sistema, ki usmerja motive, vedenje in ravnanja posameznika. Odklonilno in prestopniško vedenje je le eden izmed znakov, ki kaže na to, da je družina odpovedala pri eni ali več svojih funkcij (Tomori, 2000). Kakšno vrednostno oceno in kakšno samopodobo razvije otrok o sebi, je predvsem odvisno od dogajanja v sami družini otrokovega odraščanja, njegove vzgoje in odnosov med člani družine. V večini družin, iz katerih prihajajo mladoletniki – prestopniki,. je. samospoštovanja.. zaslediti To. vrsto. dejavnikov,. so predvsem pogosti. ki. očitki,. ovirajo spori,. razvoj. zdravega. neustrezne kazni,. poniževanja, žalitve, neprestane zavrnitve, razvrednotenja in brezbrižnost za otrokovo počutje. Vse to privede do nezdravega razvoja samospoštovanja. Takšen otrok, ki se ne počuti sprejetega, spoštovanega in ljubljenega od svojih bližnjih, se ne more zares ceniti. Mladoletni prestopniki imajo za seboj vrsto neugodnih izkušenj iz odnosov do bližnjih članov družine. Ob najrazličnejših oblikah psihološkega nasilja, brezbrižnosti do njihovih čustvenih in socialnih potreb, ob fizičnem nasilju ali celo spolni zlorabi, se ne počutijo varne, ko vstopajo v širši socialni prostor. V samoobrambi krhkega samospoštovanja si za vsako ceno želijo prevzeti vlogo, ki ni žrtev. Biti žrtev ni le zastrašujoče, temveč tudi poniževalno. Biti nemočen, zlorabljen, pomeni biti ponižan in osramočen. Vsa takšna doživljanja pa so za človeka zelo boleča. Eden izmed načinov, kako se izogniti takšnim občutkom, jih lajšati ali preprečevati, je prevzemanje vloge tistega, ki stvari obvladuje in ponižuje druge, šibkejše (Tomori, 2000). »Včasih pa so otroci več kot le opazovalci nasilja, lahko so neposredno vključeni v nasilje med staršema in se celo poškodujejo, ko poskušajo zaščititi mamo. Otroke lahko nasilneži silijo, da gledajo ali sodelujejo v trpinčenju. Nasilen moški lahko tudi uporabi otroke za manipulacijo z žensko, potem ko je zapustila dom. Ker psihično nasilje ne pušča vidnih posledic, večinoma ostane spregledano in je težko dokazljivo. Je pa pomembno za zdravje otrok in mladostnikov in lahko povzroči več škode kot telesno nasilje« (Kodrič, 2007: 449-450).. 14.

2.4 Nasilni otroci v dobi adolescence Veliko virov opisuje nasilje otrok in definira različne definicije, ki opisujejo nasilno vedenje mladostnikov. »Najpogosteje je v literaturi citirana definicija, ki pravi, da je nasilje adolescentov do svojih staršev zloraba moči adolescenta v odnosu do staršev, skrbnikov in/ali drugih sorodnikov (tudi sorojencev), zgodi pa se vsakič, ko poskuša adolescent fizično ali psihično prevladati, prisiliti ali nadzorovati druge člane družine« (Howard in Rottem v Pavšič Mrevlje, 2014: 59). V adolescenci se pričnejo oblikovati lastni vrednostni sistemi. Mladostnik prične priučena moralna načela osvajati kot lastna in jih usklajevati s svojimi lastnimi izkušnjami in stališči. Če nečesa kot majhen otrok ni storil, ker so mu to prepovedali starši, v dobi adolescence tega ne bo storil zaradi tega, ker si tega ne bo dovolil sam. Vedenje, s katerim bi prekršil že osvojena lastna moralna merila, bi ogrozilo njegovo samopodobo in samospoštovanje. Občutek krivde, tesnoba in obžalovanje bi bila zanj previsoka cena za morebitno zadovoljitev njegove takojšnje koristi, ki bi mu jo to vedenje prineslo (Tomori, 2000). Takšna moralna prepričanja in vedenje pa lahko dosežemo le s postavljanjem pravil v zgodnjem otroštvu, z avtoriteto, potrjevanjem in razdajanjem ljubezni vsem družinskim članom. Zato je pomanjkanje priučenih in prisvojenih vrednot tekom odraščanja ključen dejavnik, da postane mladoletnik nasilen ali pa je njegovo vedenje nesprejemljivo, deviantno. »Z razvojem spoznavnih sposobnosti ter zmožnostjo abstraktnega razmišljanja si mladostniki oblikujejo svoj lasten vrednostni sistem. Internalizirajo moralna načela, jih usvojijo kot svoja lastna, in jih počasi usklajujejo s svojimi lastnimi stališči in prepričanji. Ta razvoj seveda poteka preko poskusov in zmot, tveganj in posledic, uspehov in neuspehov, slabih izkušenj z lastnimi sposobnostmi obvladovanja in še bi lahko naštevali. Tako je v tem obdobju prestopanje postavljenih meja in kršenje splošnih moralnih pravil ter pričakovanj okolja še posebej mogoče. Mladostniki to izražajo na različne načine, eden takšnih je prevzemanje različnih oblik deviantnosti. Tako poskušajo z agresivnim vedenjem reševati probleme, ki jih imajo s sabo in zunanjim svetom« (Tihi, 2006: 18-19). Človek se kot ostala živa bitja uči s posnemanjem in iz doživetih izkušenj, soočanjem s težavami in reševanjem le-teh. Tako se razvije tudi vedenje posameznika, ki je lahko pozitivno ali deviantno, odvisno od pridobljenih in doživetih izkušenj. »Že francoski sociolog Gabriel Tarde (1912) je ugotavljal, da se delikventnega vedenja ljudje naučijo z imitacijo in druženjem z drugimi, podobno kot se priučijo poklica« (Meško. 1997: 17). »Telesno zelo razvit mladoletni prestopnik se uči s tem, da. 15.

zastrašuje svoje vrstnike in grozi odraslim. Če je pri tem uspešen dalj časa, se takšno vedenje okrepi in postane zelo trdovratno. Prav zato mladostnik, ki v skupini vrstnikov krši družbena pravila in pri tem žanje odobravanja, reakcije okolja pa ni, utrdi tak vzorec vedenja« (Meško, 1997: 78). Samonadzor je pri odrasli osebi nekaj, kar je lahko dosegljivo. Za mladostnike pa je samonadzor ena težjih nalog pri samem usklajevanju z okoljem. Na njihovo vedenje v tem obdobju bolj vplivajo čustvena stanja kot pa razumska presoja. Notranjo tesnobo in neugodno notranje občutje praznine mladostniki najlažje zapolnijo s takojšnjimi neposrednimi dejanji in akcijami. Po naravi njihovega razvoja so nestrpni, neučakani, pogosto je izpolnitev določene mere pričakovanj zanje pretežka naloga in preizkušnja (Tomori, 2000). V adolescenci je značilno, da mladostnik doživljanje svoje lastne vrednosti ocenjuje z vrednostjo njegovih vrstnikov, ne pa z odraslimi. Zato prihaja do tega, da je mladostnik pripravljen storiti marsikaj le zato, da bo sprejet med vrstniki in v svoji generaciji (Tomori, 2000). Pri oblikovanju mladostnikove identitete je pomemben dejavnik nasprotovanje odraslim in upor proti avtoritativnemu liku. Občutke negotovosti in dvom v lastne moči je lažje premagovati z iskanjem šibke točke odraslih in z njihovo kritičnostjo. Najmanj težav z avtoriteto imajo mladostniki, ki so odraščali v okolju, v katerem so doživljali avtoriteto odraslih, ki so jih spodbujali, jim dajali oporo, jih usmerjali v njihovem razvoju z naklonjenostjo in razumevanjem. Če so jim avtoritativni liki v času njihovega odraščanja dajali občutek sprejetosti, spoštovanja, upoštevali njihove osebne pravice, potem mladostniki v adolescenci nimajo prevelike želje ali potrebe po boju zase in kljubovanju. Z avtoritativnostjo in likom avtoritete pa imajo problem mladostniki, ki imajo iz svojega otroštva izkušnjo z avtoritativnim likom, ki jih je v otroštvu poniževal, nesmiselno kaznoval, omejeval ali pa je njihovo odvisnost do avtoritete kakorkoli zlorabljal (Tomori, 2000). Odnos do avtoritete se v funkcionalni družini izraža skozi odrasle člane družine, ki otroka spodbujajo, ščitijo, mu pomagajo, ga učijo in hvalijo. S pridobljenim zaupanjem, ki ga zgradijo odrasli člani družine, se v otroku zgradi pozitiven odnos do sebe in samozaupanja. Meje, ki so mu postavljene, mu predstavljajo pomoč in ga usmerjajo, pri razvoju odnosa do stvarnosti mu ne predstavljajo in vzbujajo občutkov njegove osebne ogroženosti ali prikrajšanosti. Le majhen delež mladoletnih bodočih prestopnikov ima v svoji družini izkušnje s tako avtoriteto, ob kateri ima varno in spodbudno možnost odraščanja v trdno in samostojno osebnost. Njihove izkušnje so predvsem neugodne. Deležni so omejitev, prepovedi, kaznovanja in poniževanja.. 16.

Zaradi navedenih faktorjev v osebi že od otroštva raste kljubovanje, želja po uporu in boju proti avtoriteti (Tomori, 2000). Veliko ljudi, predvsem odraslih ima mešana občutja do avtoritet. Ob njih občutijo nelagodje, strah, ogroženost in ne izražajo svoje samozavesti. Pomembna za izoblikovanje odnosa do avtoritet je izkušnja otroka, še posebej adolescenta, izkušnja z avtoriteto. Odnos adolescenta do avtoritete Tomori (2000) opisuje kot nekakšno simbolno vlogo. Njegove izkušnje z avtoriteto se skozi odraščanje prenesejo na odnos do zunanjega sveta avtoritet, policije, sodstva in družbe. Če je v tem obdobju odraščanja do avtoritet pridobil neugodne občutke, je najverjetneje, da teh avtoritet ne bo sprejemal, kakor tudi njihovih meril in bo zavestno kršil njihove prepovedi (Tomori, 2000). Otroku so v dobi odraščanja, predvsem pa v dobi adolescence zelo pomembni vzorniki. Prve vzornike spozna in doživlja skozi svoje starše. Od njih, predvsem pa od njihove stopnje zrelosti je odvisen njun medsebojni odnos in s tem sporočilo adolescentu, kako reševati in premagovati ovire. »Le zreli starši, srečni in zadovoljni zakonski. partnerji. so. sposobni. pomagati. adolescentu. prebroditi. obdobje. mladostništva, katerega rezultat je razvita in izgrajena identiteta, uspela individuacija, osamosvajanje in ločevanje s sposobnostjo vzpostavitve kakovostnih odraslih partnerskih odnosov« (Poljšak Škraban, 2002: 389). »Rešitev je v doseganju samodiscipline in odgovornosti. To je zelo težko uresničljivo, ker so prestopniki nagnjeni k hitrim zadovoljitvam in ne vzdržijo dolgotrajnih naporov« (Meško, 1997: 79).. 2.5 Vzgoja Vzgoja in učenje ter posnemanje vzornikov predstavlja eno od osnovnih oblik izoblikovanja osebnosti vsakega človeka. »Zagotovo je ena najhujših kriz sodobne družbe v tem, ker družina ne opravlja svoje vzgojne naloge ali pa jo opravlja slabo« (Ciglar, 1995: 165). Otroci se z opazovanjem staršev naučijo, kakšno vlogo naj bi imeli starši v družini. Otroci s trdo vzgojo strogega kaznovanja, pretepanja se naučijo, da je to del starševstva, ki ga kot model tudi sami uporabijo, ko odrastejo v svoji družini in v odnosu do lastnih otrok (Filipčič, 2002). Družinsko dinamiko, značilno za okolje mladoletnih prestopnikov oblikujejo in usmerjajo odrasli, ki niso ustrezen lik vzgojiteljev. Najpogosteje so to starši, ki na naslednje neugodne načine usmerjajo osebnostni razvoj svojih otrok (Tomori, 2000): -. odsoten in čustveno nedostopen oče,. 17.

-. agresiven, kaznujoč in trd oče,. -. pogosto alkoholiziran, neobvladan in impulziven oče,. -. oče, ki sam ni vključen v širše socialno okolje,. -. nemočna, resignirana, pasivna in pogosto tudi depresivna mati,. -. hiperaktivna, brezpogojno in nesmiselno zaščitniška mati,. -. dominantna, oblastna in lastniška mati.. Najbolj pogosto so za vzrok nasilja otrok nad straši krivi neustrezni načini vzgoje. Pri tem je najbolj izpostavljena permisivnost staršev in pogostost kaznovanja. Starši se zaradi svoje neizkušenosti in nevednosti pogosto ustrašijo, ko morajo postaviti meje in določiti jasne vloge članov v družini. Pri tem se soočajo s strahom po izgubi otrokove ljubezni, zato mu omogočijo in dovolijo nadvlado. To pa pri otroku lahko povzroči, da se več ne počuti varnega, zaradi tega izbruhne in postane nasilen (Cottrell v Pavšič Mrevlje, 2014). Po oceni strokovnih delavcev je od staršev, ki predstavljajo žrtve, le slaba polovica takšnih, ki postavljajo meje vedenja ob tem pa se počutijo nemočno, obupano in nesposobno (Biehal v Pavšič Mrevlje, 2014). Pri permisivni vzgoji so otroci bolj nagnjeni k delikventnosti, starši pa so s takšno vzgojo bolj izpostavljeni tveganju, da postanejo žrtve svojih nasilnih otrok (Robinson, Davidson in Drebot v Pavšič Mrevlje, 2014). Tako popustljivi kot strogi straši lahko pri otroku porušijo njegovo avtonomijo. To lahko predstavlja sprožilec, ko otrok svojo avtonomijo poskuša pridobiti tudi z nasiljem. Podobno lahko privede do sproženja nasilja pri otroku, ki odrašča pri nekoherentnih starših. Pri tem lahko otrok izvaja nasilje nad strogim staršem, saj ima v podzavesti podporo permisivnega starša in obratno. Ko izvaja nasilje nad permisivnim staršem, poskuša spremeniti meje in pravila strogega (Cottrell in Monk v Pavšič Mrevlje, 2014). »Pomen permisivne vzgoje pri nasilju mladostnikov potrjujejo tudi ugotovitve raziskav, ki ugotavljajo, da gre pri nasilju adolescentov za proaktivno agresivnost, katere namen je pridobiti na moči v družini in se izogniti nekaterim zadolžitvam« (Calvete et al. v Pavšič Mrevlje, 2014: 63). Pomemben dejavnik vzgoje otroka in vzgleda je ohranitev generacijskih razlik. Povsem normalno je, da so starši odvisni drug od drugega, nikakor pa ne sme priti do tega, da so starši odvisni od otroka v smislu zadovoljevanja svojih potreb. Otrok je tisti član v družini, ki mora sprejeti vlogo odvisnega od staršev, da bo lahko na ta način razvil občutek varnosti. Če te meje odvisnosti niso postavljene in so porušene, prevzamejo starši vlogo otroka in s tem postanejo odvisni in vodeni. To pa predstavlja slab vzor otroku pri njegovem odraščanju in gradnji njegovega osebnostnega razvoja (Poljšak Škraban, 2002).. 18.

Vsaka družba je urejena po hierarhiji. To je pomembno za njeno boljše delovanje, postavitev pravil, moči posameznika in postavitev razmerja med posameznimi člani družbe. Zato je tudi zelo pomembno, da je hierarhija vzpostavljena ali določena v vsaki osnovni celici družbe. »Družina potrebuje jasno izdelano hierarhijo moči, dominacijo očeta ali matere ali pa zadovoljiv sistem, ki uravnava sodelovanje med staršema bodisi tako, da določa delitev moči, ali tako, da jasno definira obe vlogi« (Poljšak Škraban, 2002: 378). Le na tak način se lahko postavijo meje in pravila za normalno vzgojo in razvoj otroka. »Biti na poziciji avtoritete pomeni, da imaš pravico, da se zadosti, ustreže tvojim željam. Mary Haywood Metz (1978) definira avtoriteto kot pravico nadrejene osebe, ki je v določeni vlogi, da ukazuje in zahteva, medtem ko ima podrejeni pol dolžnost, da se odzove s poslušnostjo. Pravica nadrejenega in dolžnost podrejenega pola izhajata iz priznanega statusa nadrejenega pola kot legitimnega predstavnika moralnega reda, ki mu tako nadrejeni kot tudi podrejeni pol dolgujeta zvestobo« (Peček Čuk in Lesar, 2009: 53). Za veliko družin, iz katerih izhajajo mladostniki, ki kasneje postanejo prestopniki, je značilno, da se člani družine z njimi premalo ukvarjajo, ne dajejo jim zadostnega občutka sprejetosti, ob neuspehih jih kaznujejo, namesto da bi jim ponudili še dodatno. pozitivno. spodbudo.. Mnogo. staršev. mladoletnih. prestopnikov. je. neprilagodljivih, ob stresih odpovejo in so sami nestrpni. Zatekajo se k alkoholu in nasilnosti, prihaja do bolezni in depresije. Tak vzor vedenja staršev nato prevzema otrok kot model za okoliščine, v katerih se znajde sam. Na razvoj otroka pomembno vpliva tudi, ko družina odpove pri svoji vzgojni vlogi. To se kaže predvsem takrat, ko je otrok za neko vedenje kaznovan, drugič ni, tretjič pa ga za to vedenje celo pohvalijo. To ga privede do tega, da je negotov in kaže potrebo, da meje znova in znova preizkuša. Negotov in zbegan je tudi otrok, ki v svojem okolju nima omejitev, mu je vse dopuščeno, dovoljeno in prepuščeno njegovim odločitvam. Takšna vzgoja privede do tega, da zunaj družinskega okolja, npr. v šoli, ko se sreča z določenimi omejitvami, te omejitve jemlje kot nekaj, kar ga ogroža, kot osebni napad, počuti se skrajno prikrajšan (Tomori, 2000). Na vprašanje, kako vzgajati otroka, obstaja veliko načinov. Veliko avtorjev pa meni, da je vzgoja najbolj učinkovita takrat, ko je starš močno povezan s svojim otrokom ob tem pa nad njim izvaja precejšnji nadzor (Go in Le v Bertok, 2013). »Ustreznega nadomestka za družinsko vzgojo ni. Tako je otrok – človek prikrajšan za normalen razvoj« (Ciglar, 1995: 165).. 19.

2.6 Nasilje v družini nad otroki Če izključimo razne bolezni, ki vplivajo na razvoj posameznika, če izključimo, kako posameznika sprejema okolica, je pomemben dejavnik, ki vpliva na to, kakšno je posameznikovo vedenje do staršev, nasilje, ki ga je doživel v otroštvu. Otrok je v dobi odraščanja v krogu svoje družine lahko deležen različnih oblik nasilja. Te so lahko: psihološko, telesno in spolno nasilje. Med oblikami psihološkega nasilja, ki lahko pustijo trajno sled v otrokovem razvoju osebnosti, so vzgojni vzorci, kot je npr. psihološko trpinčenje otroka. To se kaže v neprestanih. negativnih,. zavajajočih. stališčih. do. njega. samega,. kot. so. razvrednotenje, poniževanje in posmeh. Negativno označevanje otroka, poudarjanje njegovih nesposobnosti, enačenje njegovih neuspehov ali napak z njegovo osebnostjo, lahko pusti posledice v njegovi lastni samopodobi. Tudi zanemarjanje in brezbrižnost lahko pustijo posledice v osebnostni gradnji otroka. Socialna osamitev, grožnje z zapustitvijo, zastraševanjem ali vzbujanjem občutka krivde pustijo sledi na otroku, vplivajo na njegovo doživljanje. Za otroka je lahko nasilno tako pretirano omejevanje ali prevelika zaščita, ki ga ne nauči, da bi se osamosvojil in naučil obvladovati stres in preizkušnje. Tudi pretirana pričakovanja staršev, ki ne upoštevajo otrokovih lastnih teženj in potreb, temveč v otroku iščejo samopotrditev svojih, so lahko škodljiva, pojavljajo se lahko kot oblika psihološkega nasilja. Nasilna je lahko tudi celotna disfunkcionalna družinska dinamika, v kateri je otroku dodeljena določena vloga. To je lahko vloga, s katero otrok prevzema odgovornost za čustva staršev, nadomešča odsotnega ali nezadovoljivega partnerja, predstavlja zaupnika za odrasle probleme, strelovod napetosti ali krivca za napake odraslih članov družine (Tomori, 2006). Med oblike telesnega nasilja spada zraven neposredne telesne kazni, pretepa in drugih oblik telesnega mučenja otroka tudi zanemarjanje in neizpolnjevanje otrokovih potreb po redni in ustrezni negi, primerni hrani ter brezbrižnost do njegovega telesnega stanja in zdravja (Tomori, 2006). Spolnost je občutljivo polje življenja in medosebnih odnosov. Med oblikami spolnega nasilja so za otroka škodljive že posredne oblike, kot so na primer: zapeljivo vedenje storilca do otroka, podrobni opisi in namigovanja na spolnost, razkazovanje, izpostavljanje spremljanju spolnih dejanj odraslih ali dotiki s prikritim spolnim sporočilom. Vsi ti dejavniki lahko otroka zbegajo, vznemirijo, zmedejo in v njemu vzbudijo napačne predstave, s tem pa tudi neustrezen odnos do lastne spolnosti in svojih. želja.. Neposredno. vključevanje. 20. otrok. v. spolne. navade. odraslih. in.

zadovoljevanje njihovih lastnih spolnih želja je zelo razdiralno za otrokovo doživljanje, prav tako pa lahko to za vedno vpliva tudi na njegov zdrav osebnostni razvoj. Telesno in spolno nasilje je pogosto povezano z različnimi oblikami psihološkega nasilja (Tomori, 2006).. 2.7 Od žrtve nasilja do izvajalca nasilja Kadar je otrok le opazovalec, priča nasilju, ki ga je deležen kdo od članov družine, je v bistvu tudi sam žrtev nasilja. Tak otrok se po naravi, zaradi svoje nemoči in odvisnosti od odraslih in močnejših, vedno istoveti z žrtvijo. Kadar se nasilje v prisotnosti otroka izvaja nad nekom od njegovih bližnjih, to povzroči pri njemu negotovost, strah, ga zbega in spravlja v stisko, poruši se njegovo notranje ravnovesje. Pot od priče do žrtve je pogosto zelo kratka. Nasilje nad otrokom v disfunkcionalni družini se pojavi tudi takrat, kadar gre za nerešene napetosti med staršema, reševanje njunih problemov ali pa osebnostne in duševne motnje katerega od njiju. Otrok ni idealna – pripravna žrtev družinskega nasilja zato, ker je najbolj nemočen, nebogljen, najšibkejši člen v verigi družine, ampak tudi zato, ker je zaradi svoje popolne odvisnosti od družine pripravljen sprejeti vlogo žrtve in jo sprejema, ali pa neredko, ob nezadostni potrebi po sprejetosti in pomenu, celo vzdržuje (Tomori, 2006). Posledice izvajanja nasilja v družini lahko opredelimo v treh glavnih skupinah: psihične posledice, telesne posledice in posttravmatske stresne motnje. Psihične posledice so predvsem šok, strah, močna vznemirjenja, izbruhi jeze, zanikanja, izogibanja, zapiranja vase, osamljenost, čustvena otopelost, občutek nemoči, brezupa, negotovosti in groze, jeze, občutka krivde in sramu, žalost, depresija, negativna samopodoba, težave z zbranostjo, motnje prehranjevanja, motnje spanja, izguba interesov, zmedenost, težave pri odločanju, zloraba alkohola in prepovedanih drog, težave v medosebnih odnosih in spolnosti. Telesne posledice se kažejo v povečanem srčnem utripu, povišanem krvnem tlaku, težavah pri dihanju, bolečinah v prsih, napetih in bolečih mišicah, utrujenosti, omedlevici, mrzlici, povečanem potenju, žeji, vrtoglavic in glavobolu. Posttravmatske stresne motnje pa se pojavijo, ko žrtev po določenem času od povzročenega nasilja še vedno podoživlja kombinacijo navedenih posledic. Te motnje imajo zelo velik vpliv na življenje žrtve, zato je zanjo zelo priporočljivo, da si poišče pomoč strokovnjaka (Govekar Kalan, 2008). Družinsko nasilje ima lahko na celoten otrokov razvoj zelo različne posledice. Te so odvisne od otrokovih osebnostnih lastnosti, starosti, stopnje samopodobe v času travmatskih izkušenj, pogostosti, vrsti in času trajanja nasilja, ki ga otrok doživlja.. 21.

Posledice se pri otroku kažejo predvsem z izgubo teka, motnjami pozornosti, zbujanjem ponoči, tlačenjem mor, otrok postane vznemirjen že ob manjšem dražljaju, prihaja v spore s sovrstniki, sorojenci, se zapira vase, je pobit, potrt, čustveno otopel, lahko ga mučijo občutki krivde, lahko postane avtoagresiven (samopoškodbena dejanja, stopnjevanje samomorilnih misli in dejanj). Ena izmed oblik, posledic družinskega nasilja se kaže s tem, ko se otrok v svoji stiski obrne navzven in proti drugim. Svoja občutja prizadetosti, strahu, ranjenosti prikrije z lastnim nasilnim vedenjem, z nasilnim obvladovanjem drugih, z dejavno borbo zase, ki včasih ne skriva podobnosti z nasilnostjo, ki jo je doživel na lastni koži (Tomori, 2006). Otroci, ki so žrtve nasilja v družini, lahko kažejo skozi razvojno dobo različne oblike vedenja z nasilnim vzorcem. Predšolski otroci nasilno vedenje kažejo skozi nasilnost do živali ali drugih otrok, ki so manjši in bolj ranljivi. So razburljivi, razdiralni, že ob manjšem dražljaju drugim otrokom uničujejo stvari. Do odraslih so kljubovalni, sovražni in odklonilni. Šolski otroci svojo nasilno vedenje kažejo tako, da takšno vedenje usmerijo bodisi do vrstnikov ali odraslih. Šibkejše so sposobni zastraševati, izsiljevati ali jih celo fizično mučiti. Zmožni so manipulirati z drugimi in dajati vtis, da jih stiska drugih, ki so jo prizadejali, prinaša neke vrste olajšanje ali celo občutek ugodja. Takemu vedenju pogosto sledijo tudi druge različne vedenjske motnje. Pojavi se zloraba alkohola in drugih psihoaktivnih snovi, ki ima za posledico nadomestno junačenje otroka, ki se počuti ponižanega, po drugi strani pa topi tesnobo, olajša občutek manjvrednosti in ogroženosti. Pri žrtvah spolne zlorabe postanejo otroci pretirano zavrti, ne samo na področju spolnega razvoja, temveč tudi pri spolnih medosebnih odnosih, ali pa postanejo izrazito radovedni, dejavni in provokativni (Tomori, 2006). Nasilno vedenje otroka, žrtve nasilja v družini, se lahko kaže kot poskus obvladovanja lastnega strahu. S takšnim vedenjem skuša otrok lajšati svoje občutke ogroženosti, tesnobe in kot obrambni mehanizem napade prvi. Svojo negotovost izraža s tem, ko želi imeti okoliščine v svojih rokah. Biti v vlogi nemočnega, nebogljenega in biti izpostavljen nasilju drugega, je zastrašujoč občutek, ki vzbudi občutek ponižanosti. Zato je umik iz te vloge in subjektiven občutek varnosti tisti faktor, ki povzroči prevzemanje vloge močnega, dominantnega in nasilnega. Istovetenje z napadalcem prinaša občutek moči in nadvlade, s tem pa tudi prikrivanje svoje lastne doživete travme in ran. Nasilna dejanja, kot so nadvlada drugih, zastraševanje. in. obvladovanje drugih, lahko pri travmatiziranem otroku vzbudi občutek ugodja in ga na ta način razbremeni notranje napetosti. Takšno vedenje je lahko nadomestilo za. 22.

njegovo ranjeno samozavest, možnost samopotrjevanja ali impulzivni odziv na prizadetost. Prevzemanje nasilne vloge lahko pri otroku skozi njegov razvoj in odraščanje izzveni s pomočjo pozitivnih notranjih in zunanjih dejavnikov. V nasprotnem primeru pa postane takšno vedenje prevladujoče in za posameznika značilen slog vedenja v medosebnih odnosih. Nasilje, ki so ga takšni otroci doživljali skozi svoje odraščanje, se lahko nato v dobi odraslosti prenese tudi v njihove družine (Tomori, 2006). Otrok kot žrtev nasilja razvije v dobi odraščanja in razvoja čustvene osebnosti različne oblike vedenja. Ena izmed oblik vedenja je agresivnost. Socialni psiholog Bandura je leta 1973 razvil novo pojmovanje agresivnosti. Upošteval je tri obsežne skupine dejavnikov (Filipčič, 2002): -. Načine in pogoje, v katerih se razvije agresivnost. Izvor je v različnih oblikah učenja, tudi v bioloških osnovah, ki določajo možnosti in meje učenja. Učenje agresivnega vedenja poteka na dva načina: neposredno na podlagi izkušenj in posredno z opazovanjem agresivnih vzornikov. Po njegovem se posameznik največ nauči s posnemanjem vzornikov. Najprej so to starši, kasneje pa postanejo pomemben vpliv vrstniki, subkultura, lahko pa tudi simbolični vzorniki, ki jih oblikujejo in posredujejo mediji.. -. Vzbujevalci agresivnosti so dejavniki, ki povzročajo, da naučeno vedenje posameznik tudi izvaja. Mednje spadajo vplivi vzornikov, razne oblike odvračajočega delovanja in spoznavni vplivi. Vzorniki lahko delujejo na dva načina, tako da vzpodbujajo ali zavirajo agresivno vedenje. Najmočnejši od odvračajočih dražljajev, ki predstavlja neposredno spodbudo za nasilno vedenje, je telesni napad in pa bolečina. Grožnje, žalitve in neustrezni življenjski pogoji še niso zadosten pogoj za agresivno obnašanje.. -. Ojačevalci agresivnosti so zunanji in notranji vplivi, ki naučeno agresivno obnašanje ohranjajo. Med te Bandura uvršča neposredne zunanje krepitve (materialne nagrade, pridobivanje in ohranjanje socialnega vpliva), posredne krepitve na podlagi opazovanja modelov in samo krepitve (presojanje lastnih dejanj, ki si jih je ustvaril posameznik sam).. 2.8 Začarani krog nasilja Vsako nasilje povzroči, tako pri izvajalcu kot žrtvi, določena občutja. Še posebej so značilni občutki in vedenja vpletenih v nasilju, ki se dogaja v družini. Mid-Valley v Rakovec Felser (2009: 41) opredeli nasilje v družini kot začaran krog, ki poteka po naslednjih fazah:. 23.

» - faza zlorabe: storilec pokaže svoje nasilje v slogu, "da vidimo, kdo je tukaj glavni"; - faza občutij krivde: storilec ima občutja krivde, vendar ne zaradi tega, kar je storil žrtvi, temveč zaradi posledic, ki jih sam občuti kot neugodne; - faza racionalizacije ali opravičil: storilec za svoja dejanja išče opravičila in je za to, da se opere krivde, pripravljen celo na navidezno opravičilo žrtvi, še pogosteje pa se poskuša lastni odgovornosti za storjeno izogniti s popolno prevalitvijo krivde na ramena žrtve; - faza "normalnega" vedenja: storilec ima nad žrtvijo nadzor, zaradi česar je to obdobje njegovega mirovanja; zaradi svoje nenadne prijaznosti pušča na strani žrtve vtis in upanje, da se kesa in da se je pripravljen spremeniti; prav zaradi lažnih vtisov in praznih upov, ki se v žrtvi vedno znova prebude med epizodami zatišja, je žrtvi njuno razmerje navadno težko prekiniti; - faza miselne aktivnosti in načrtovanja: storilec prične ponovno razmišljati o možni zlorabi in porabi veliko časa za to, da žrtev opazuje, da premisli, kaj ji lahko očita in kako jo bo lahko kaznoval; - faza ponovnega nasilja in zlorabe: storilec svoje agresivne načrte uresniči; tako ali drugače ustvari situacijo, ko ima na videz upravičen povod za ponovno nasilje nad žrtvijo«. Bogša (2009) vzroke nasilja v družini razdeli v pet dejavnikov. Ti so: družina, družba, brezposelnost, mediji in neenakomerna porazdelitev moči. Družina tako preko vzgledov otroka nauči, kako reševati probleme. Če otrok odrašča v nasilni družini, kjer se problemi rešujejo z vpitjem, nasiljem, je velika verjetnost, da bo tudi sam pri reševanju problemov le-te reševal nasilno. Družba kot dejavnik vpliva na osebo preko stereotipnih prepričanj, da je moški glava družine, da ima neomejeno avtoriteto in moč nad drugimi ter dolžnost za odločanje. Zaradi tega moški, da bi zadržali tradicionalno nadrejeno vlogo, izvajajo nasilje nad ženskami. Brezposelnost povzroča občutke nemoči, negotovosti, kar lahko vodi do izbire nasilja za doseganje svojih pravic in ciljev. Mediji pa so kot nekakšen socializacijski subjekt, ki daje vzgled, poučuje in kaže vzorce vedenja. To je predvsem izraženo preko nasilnih risank in filmov, ki prikazujejo stereotipna prepričanja v odnosu med moškim in žensko. Tako so moški večinoma prikazani kot osebe z močjo, vplivom, denarjem, ženske pa kot krotke, ubogljive, nemočne in tako odvisne od moških ter v podrejenem položaju. Neenakomerna porazdelitev moči se kaže v tem, da so kljub zakonskim določbam o izenačevanju moških in žensk, moški še vedno nosilci moči (Društvo za nenasilno komunikacijo v Bogša, 2009). K nasilju in začaranemu krogu nasilja pogosto. 24.

pripomore dejstvo, da žrtev – ženska, ki je sprva poiskala pomoč v varni hiši, in tako dejansko zbežala od nasilneža, po odhodu iz varne hiše ponovno odide k nasilnemu partnerju (Aničić et al., 2007).. 25.

3 Policijska obravnava kaznivega dejanja nasilja v družini in ukrep prepovedi približevanja Nasilje v družini kot obliko kaznivega dejanja opredeljuje Kazenski zakonik Republike Slovenije (v nadaljevanju KZ-1-UPB2) v 1. odstavku 191. člena in navaja: »Kdor v družinski skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen položaj, se kaznuje z zaporom do petih let« (KZ-1UPB2, Uradni list RS, 50/12). V 2. odstavku 191. člena KZ-1-UPB2 pa je opredeljeno, da kdor stori dejanje iz 1. odstavka 191. člena KZ-1-UPB2 v kakšni drugi trajnejši življenjski skupnosti, se ga kaznuje enako. S tem so zajete in zaščitene vse žrtve v vseh oblikah družinske skupnosti (KZ-1-UPB2, Uradni list RS, 50/12). V 3. odstavku 191. člena KZ-1-UPB2 je opredeljeno dejanje nasilja v družini, kot ga opredeljuje 1. in 2. odstavek, ki je bilo storjeno proti osebi, s katero je storilec živel, na kar je ta skupnost razpadla, to dejanje pa je povezano s to skupnostjo. Pri tem je zagrožena milejša kazen zapora do treh let (KZ-1-UPB2, Uradni list RS, 50/12). Skozi sodno prakso se je oblikovalo mnenje, da je ob upoštevanju elementov, ki jih navaja 191. člen KZ-1-UPB2 (KZ-1-UPB2, Uradni list RS, 50/12): grdo ravnanje, pretepanje, boleče ali ponižujoče ravnanje, grožnja z neposrednim napadom na življenje ali telo, preganjanje iz skupnega prebivališča ali omejevanje svobode gibanja, zalezovanje, siljenje k delu ali opuščanju dela ali kakršno koli drugačno nasilno omejevanje enakih pravic, ki osebo spravljajo v podrejen položaj, ključen element za obstoj kaznivega dejanja element podrejenosti in dlje trajajoče izvajanje nasilja storilca nad žrtvijo. Ker fizične posledice nasilja, kot so lahka telesna poškodba, huda telesna poškodba ali posebno huda telesna poškodba niso zajete v 191. členu, se pri podaji kazenske ovadbe na pristojno Okrožno državno tožilstvo zoper osumljenca ob členu 191 poda tudi kazenska ovadba za povzročitev lahke ali hude telesne poškodbe ali posebno hude telesne poškodbe. Zanimivost pri stopnji telesne poškodbe je ta, da se v primerih umora, uboja v krogu družine primeri ne obravnavajo kot posledica kaznivega dejanja nasilja v družini, kar v bistvu so, temveč kot posamezna kazniva dejanja (npr. umor).. 26.

V milejših oblikah oziroma, ko niso izpolnjeni vsi pogoji za obstoj kaznivega dejanja nasilja v družini, se primeri obravnavajo kot prekrški, ki jih opredeljuje Zakon o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1), in sicer v 6. členu kot nasilno in drzno vedenje. Takšno vedenje je v 1. odstavku opredeljeno kot »kdor koga izziva ali spodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem pri njemu povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu« (ZJRM-1, Uradni list RS, 70/06), v 2. odstavku »kdor koga udari« (ZJRM-1, Uradni list RS, 70/06) in v 3. odstavku »kdor se pretepa« (ZJRM-1, Uradni list RS, 70/06). Navedeno nasilno ali drzno vedenje, ki je bilo storjeno »proti zakoncu ali zunajzakonskemu partnerju ali partnerju v registrirani istospolni skupnosti, bivšemu zakoncu ali zunajzakonskemu partnerju ali partnerju v registrirani istospolni skupnosti, krvnemu sorodniku v ravni vrsti, posvojitelju ali posvojencu, rejniku ali rejencu, skrbniku ali varovancu te osebe ali proti osebi, ki živi s storilcem v skupnem gospodinjstvu« (ZJRM-1, Uradni list RS, 70/06), policija obravnava v primerih, ko je bilo dejanje storjeno prvič, ko dejanje nima znakov podrejenosti, ko je dejanje storjeno na daljše časovno obdobje oziroma, ko ni dlje trajajočega izvajanja nasilja storilca prekrška nad žrtvijo. Zanimivost pri obeh primerih je, da se ob upoštevanju pogojev za izrek ukrepa prepovedi približevanja določeni osebi, kraju ali območju po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol, Uradni list RS, 15/13) lahko izreče ukrep, tako za kaznivo dejanje kot za prekršek. Da pa lahko opredelimo sum kaznivega dejanja nasilja v družini, je potrebno vedeti, kaj je družina in kateri člani družine spadajo v to kategorijo, za katero se uporablja termin nasilje v družini. Pri ostalih osebah ne gre za nasilje v družini kot kaznivo dejanje po 191. členu KZ-1-UPB2 (KZ-1-UPB2, Uradni list RS, 50/12), temveč za kakšno drugo obliko kaznivega dejanja. Prav tako se za osebe, ki ne spadajo v krog družine ne more izreči ukrep prepovedi približevanja določeni osebi, kraju ali območju. Ko govorimo o nasilju v družini, družino in njene člane opredeljuje Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND, Uradni list RS, 16/08), ki v 2. členu navaja, da so člani družine: »zakonec ali zunajzakonska partnerica oziroma partner, bivši zakonec ali bivša zunajzakonska partnerica oziroma partner, partnerica oziroma partner ali bivša partnerica oziroma partner v registrirani istospolni partnerski skupnosti, krvna sorodnica oziroma sorodnik (v nadaljnjem besedilu: sorodnik) v ravni vrsti, krvni sorodniki v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena, sorodnik po svaštvu do vštetega drugega kolena, posvojiteljica oziroma posvojitelj (v nadaljnjem. 27.

besedilu: posvojitelj) in posvojenka oziroma posvojenec, rejnica oziroma rejnik (v nadaljnjem besedilu: rejnik) in rejenka oziroma rejenec, skrbnica oziroma skrbnik (v nadaljnjem besedilu: skrbnik) in varovanka oziroma varovanec, osebe, ki imajo skupnega otroka, osebe, ki živijo v skupnem gospodinjstvu« (ZPND, Uradni list RS, 16/08).. 3.1 Prvi ukrepi policista Policija najpogosteje izve za sum povzročitve kaznivega dejanja nasilja v družini ob sami prijavi žrtve, nujnega interventnega klica. Le redkeje se kazniva dejanja naznanjajo preko Centrov za socialno delo, vzgojno izobraževalnih ustanov, zdravstvenih ustanov, nevladnih organizacij in društev. Pomembno vlogo pri obravnavi kaznivega dejanja nasilja v družini ima policist/ka (v nadaljevanju policist), ki vzpostavi prvi odnos z žrtvijo. Prvi korak zaščite žrtve je zavarovanje življenja oškodovanca in nudenje zdravstvene pomoči, v kolikor jo žrtev potrebuje. Nato se je potrebno osredotočiti na samo prijavo suma kaznivega dejanja. Večini ljudi daje postopek s policijo nekakšen nelagoden občutek, zato je zelo pomemben prvi stik policista z žrtvijo. Policist se mora zavedati, da je takšen korak za žrtev velika psihološka travma. Žrtvi je zato potrebno zagotoviti prostor, kjer se bo počutila varno in, kjer ji bo omogočena določena zasebnost. Nasilje v družini je dlje trajajoče nasilno vedenje enega od družinskih članov (partner, potomci). Ob sprejemu prijave je potrebno vzpostaviti nekakšno vez z žrtvijo in ji nuditi občutek varnosti. Za uspešno preiskavo suma povzročitve kaznivega dejanja pa je potrebno sprejeti popolno in kvalitetno prijavo, ki se zapiše v obliki Zapisnika o sprejemu kazenske ovadbe. Ob vseh formalnih podatkih, ki jih zapisnik vsebuje, je zelo pomembna vsebina prijave. To sestavimo tako, da najprej opišemo razmerja, odnose v družini, opis sprememb v odnosih in vzroke, opis prvega incidenta, opis tipičnega incidenta, opis najhujšega incidenta, opis zadnjega incidenta. Pri tem ne smemo pozabiti, da dogodke oziroma incidente kronološko in časovno opredelimo. Žrtve kaznivega dejanja ob podaji prijave pogosto govorijo nepovezano, dogodke posplošujejo, se ne spuščajo v podrobnosti in celo opravičujejo dejanja nasilneža, kot posledico reagiranja na žrtvino dejanje, zanemarjajo modrice, praske ali druge poškodbe, dogodke minimalizirajo, so zelo emocionalne in jočejo. Zaradi navedenega je zelo pomembno, da je policist, ki sprejema prijavo izkušen, da se mu ne mudi, žrtev umirja, ji nudi oporo in na korekten način pridobi vse potrebne podatke in podrobnosti, ki bodo kasneje pomembne za samo preiskavo suma. 28.

povzročitve kaznivega dejanja. Pomembno je, da policist ne postavlja sugestivna vprašanja. Pomemben podatek pri obravnavi kaznivega dejanja so osebe, ki bi lahko karkoli vedele o dogodkih, vendar neposredno niso bile priče dogodkov. To je predvsem pomembno z vidika opažanja poškodb (modric) na žrtvi, ki jih je povzročil storilec, opažanja stanja žrtve, predvsem psihičnega stanja, joka, prestrašenosti, zmedenosti in podobnih stanj, ki bi lahko bili posledica nasilja (Tekavec, 2011). Pridobiti je potrebno tudi podatke o pričah, ki bi morebiti o dogajanju kaj vedele ali pa so bile prisotne ob samem incidentu, osebe, katerim se je žrtev zaupala ali celo kdaj zatekla po pomoč. Potrebno je pridobiti zdravniška spričevala, v primeru, da je žrtev v preteklosti iskala zdravniško pomoč. Vse navedeno se zapiše v zapisnik o sprejemu kazenske ovadbe. Prav tako je za dokazovanje nasilja in nadaljnji kazenski postopek zelo pomembno, da se modrice, praske ali kakršne koli sledi fizičnega napada na žrtvi fotografirajo. Za samo preiskavo in nadaljnje dokazovanje suma storitve kaznivega dejanja je zelo pomemben kraj storitve. To je najpogosteje stanovanje, v katerem žrtev in storilec prebivata. V stanovanju po kaznivem dejanju velikokrat ostanejo določene sledi (razbito steklo, kozarci, poškodbe na pohištvu, izpuljeni lasje, sledi krvi, raztrgana oblačila itd.). Zaradi navedenega je potrebno opraviti ogled kraja kaznivega dejanja po 164. čl. 2. odst. ZKP v povezavi z 1. odst. 148. čl. ZKP, ki navaja: »Če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, mora policija ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka« (ZKP, Uradni list RS, 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14). Pri podaji prijave žrtve, najpogosteje matere, zoper svojega nasilnega sina ali hčere, je postopek sprejema prijave povsem enak kot postopek sprejema prijave zoper partnerja v družinski zvezi. Vendar pa se pri sami prijavi policisti srečujejo s še močnejšimi čustvi žrtve, sramom in opravičevanji dejanj nasilnega otroka.. 3.2 Ukrep prepovedi približevanja Policijsko pooblastilo ukrep prepovedi približevanja je ukrep, s katerim policija zaščiti žrtev pred nadaljnjim nasiljem. Izreče ga lahko, če so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 60. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol, Uradni list RS, 15/13), ki govori: »Če je podan utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje. 29.

ali prekršek z znaki nasilja ali je bila zalotena pri takem kaznivem dejanju ali prekršku, in obstajajo razlogi za sum, da bo ogrozila življenje, osebno varnost ali svobodo osebe, s katero je ali je bila v bližnjem razmerju v smislu določb kazenskega zakonika in zakona, ki ureja preprečevanje nasilja v družini (v nadaljnjem besedilu: kršitelj), kar policisti ugotovijo zlasti na podlagi dotedanjega grdega ravnanja kršitelja, iz okoliščin, ki jih neposredno zaznajo ob prihodu na kraj dogodka, zbranih obvestil od žrtev ali prič, podatkov centra za socialno delo, smejo policisti odrediti prepoved približevanja določenemu kraju oziroma osebi (v nadaljnjem besedilu: oškodovanec), ki je kršitelj namerno ne sme prekršiti. Kot kraj se določi kraj, kjer oškodovanec stanuje, dela, se izobražuje, je v varstvu ali se vsakodnevno giblje. Prepoved približevanja določenemu kraju oziroma osebi zajema tudi prepoved nadlegovanja po komunikacijskih sredstvih, na kar kršitelja policisti posebej opozorijo« (ZNPPol, Uradni list RS, 15/13). Policist lahko kršitelju oziroma osumljencu izreče ustni ukrep prepovedi približevanja za čas 48-ih ur, najpogosteje to stori že na samem kraju. Kršitelju oziroma osumljencu je nato potrebno, najkasneje v roku šestih ur, vročiti pisno odredbo, ki mora vsebovati osebne podatke kršitelja, osebne podatke osebe, ki predstavlja žrtev, odrejen ukrep in določitev razdalje od kraja oziroma osebe, na kateri se kršitelj ne sme gibati, opis kršitve in ogrožanja, utemeljitev razlogov za odrejeni ukrep in navedbo, da bo ukrep posredovan v sodno presojo. Ukrep vsebuje tudi prepoved nadlegovanja žrtve preko telekomunikacijskih sredstev. Ob samem izreku ukrepa se storilca pozove, da pove naslov, na katerem se bo nahajal, in sicer zaradi vročanja pisanj policije in sodišča v času veljavnosti ukrepa. Prav tako se ga pozove, da izroči ključe bivališča (kraja, kjer prebiva z družino) in da si vzame osebne stvari (oblačila, predmete za osebno higieno) za čas veljavnosti ukrepa, saj se v tem času ne sme približati kraju bivanja oškodovanke. Ob tem se mu odredi, da se umakne s kraja, kot je določeno iz ukrepa prepovedi približevanja. »Ob neupoštevanju odredbe policist kršitelja odstrani s kraja« (3. odst, 60. čl. ZNPPol, Uradni list RS, 15/13). Če kršitelj noče navesti naslova, na katerem se bo nahajal v času ukrepa oziroma ga na tem naslovu ni mogoče dobiti, se odredba policista pritrdi na oglasno desko pristojne policijske postaje, na kar se storilca ob samem izreku ustne prepovedi opozori. Za dokazovanje fizičnega stanja storilca se storilcu odredi strokovni pregled z odvzemom telesnih tekočin (urina, krvi) v zdravstveni ustanovi. To je predvsem pomembno zaradi dokazov, ki pričajo, v kakšnem stanju (vinjenosti ali pod vplivom psihoaktivnih snovi, drog) je bil storilec v času storitve kaznivega dejanja. To. 30.

odredbo izvede policija, v kolikor se žrtev takoj po dejanju zateče po pomoč na policijsko postajo. Policija je dolžna po izreku ukrepa prepovedi približevanja takoj obvestiti in poslati ukrep v presojo preiskovalnemu sodniku okrožnega sodišča. Ta lahko ukrep potrdi, spremeni ali razveljavi. Odločitev o ukrepu mora preiskovalni sodnik sprejeti v roku, ki ni daljši od 24-ih ur. Če preiskovalni sodnik potrdi ukrep prepovedi približevanja, ki ga je izrekla policija, lahko ukrep izreče v času desetih dni. Pri tem se upošteva čas začetka ukrepa za čas, ki ga je izrekel policist na samem kraju. Zoper odločbo preiskovalnega sodnika je dovoljena pritožba na zunajobravnavni senat okrožnega sodišča, ki o pritožbi odloči v roku treh dni od prejema pritožbe. Pritožba zoper odločbo preiskovalnega sodnika pa ne zadrži izvršitve. Pisanja preiskovalnega sodnika vroči policija osumljencu na naslov, ki ga je navedel ob izreku. Če storilca na tem naslovu ni ali pa mu pisanja sodišča ni mogoče vročiti, se odločba preiskovalnega sodnika pritrdi na oglasno desko okrožnega sodišča (4. odst., 60. čl. ZNPPol, Uradni list RS, 15/13). Ob obveščanju preiskovalnega sodnika je policija dolžna o izrečenem ukrepu obveščati tudi druge institucije. »O izrečenem ukrepu policija takoj obvesti krajevno pristojni center za socialno delo, ki oškodovanca seznani z organizacijami, ki so mu na voljo za materialno in nematerialno pomoč in mu na njegovo željo omogoči stik s takšno organizacijo. Če je kraj, ki se mu kršitelj ne sme približati tudi vzgojnoizobraževalni zavod, ki ga obiskuje otrok ali mladoletnik, ki je oškodovanec, policija seznani odgovorno osebo vzgojno izobraževalnega zavoda o trajanju prepovedi približevanja oziroma o ostalih podatkih iz odredbe iz drugega odstavka tega člena, ki so pomembni za zaščito otroka ali mladoletnika« (3. odst., 60. čl. ZNPPpol, Uradni list RS, 15/13). Izrek ukrepa prepovedi približevanja mladoletniku je enak izreku prepovedi približevanja polnoletni osebi, le da je pri mladoletniku postopek policije tesno in neposredno povezan s Centrom za socialno delo (v nadaljevanju CSD) in njihovimi pristojnostmi. Ob tem je zelo pomembna odzivnost CSD, ki ima za nujne primere, v času izven uradnih ur, organizirane regijske interventne službe. To je zelo pomembno ob samem izreku ukrepa prepovedi približevanja mladoletniku, saj mora mladoletni storilec ob izreku prepovedi zapustiti dom. Tukaj CSD nastopi kot varuh mladoletnika, ima dolžnost, da poskrbi za njegovo nastanitev. Pri tem najprej preveri možnosti nastanitve pri sorodnikih, znancih, prijateljih, ki pa jih mora velikokrat opustiti, saj v ožji socialni mreži ni nikogar, ki bi mladoletnika lahko sprejel. Pri tem. 31.