Srbija na Balkanski poti trgovine z ljudmi : diplomsko delo

DIPLOMSKO DELO Srbija na Balkanski poti trgovine z ljudmi. Marec, 2012. Dušica Čeko Mentor: izr. prof. dr. Bojan Dobovšek.

Kazalo 1 Uvod ..................................................................................... 7 1.1 Opredelitev obravnavane zadeve .............................................. 7 1.2 Namen, cilj in osnovna trditev................................................. 8 1.3 Predvidene metode raziskovanja .............................................. 9 2 Splošno o trgovini z ljudmi ......................................................... 10 2.1 Definicija trgovine z ljudmi .................................................. 10 2.2 Trgovina z ljudmi – organiziran kriminal ................................... 11 2.3 Splošne značilnosti trgovine z ljudmi ....................................... 12 2.4 Pojavne oblike trgovine z ljudmi ............................................ 13 2.5 Trgovci z ljudmi ................................................................ 14 2.6 Žrtve ............................................................................. 15 2.7 Faze trgovine z ljudmi ........................................................ 15 2.8 Delitev vpletenih v trgovino z ljudmi ...................................... 17 3 Viktimološki vidiki trgovine z ljudmi .............................................. 20 3.1 Viktimologija – žrtev in znanost o žrtvah .................................. 20 3.2 Tipologija žrtev ................................................................ 21 3.3 Posledice za žrtve.............................................................. 22 3.4 Pomoč žrtvam .................................................................. 24 4 Srbija na balkanski poti trgovine z ljudmi ....................................... 27 4.1 Trgovina z ljudmi v Srbiji - Institucionalni okvir.......................... 27 4.2 Boj proti trgovini z ljudmi v Srbiji .......................................... 28 4.3 Zakonska ureditev v Srbiji .................................................... 30 4.4 Zaščita žrtev in prič ........................................................... 32 4.5 Srbija kot država izvora, tranzita in cilja trgovine z ljudmi ............ 33 4.6 Aktivnosti Evropske unije na področju preprečevanja trgovine z ljudmi v Srbiji ........................................................................... 38 5 Sklep ................................................................................... 43 6 Literatura in viri ..................................................................... 46. 2.

Kazalo slik Slika 1: Mehanizmi zagotavljanja nadzora nad žrtvijo trgovine z ljudmi ...... 16 Slika 2: Struktura republiške ekipe za borbo proti trgovini z ljudmi ........... 28 Slika 3: Poti trgovanja z ljudmi preko Balkana .................................... 35 Slika 4: Žrtve trgovine z ljudmi ...................................................... 41. 3.

Seznam kratic CID. -. Center za raziskovanje demokracije. EU. -. Evropska Unija. IOM. -. Mednarodna organizacija za migracije/ International Organization for Migration (IOM). JV. -. Jugovzhod. KZ. -. Kazenski zakonik. NVO. -. Nevladna organizacija. OEBS -. Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi. OECD -. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj/ Organization for Economic Co-operation and Development (OECD). OZN. -. Organizacija združenih narodov. RS. -. Republika Srbija. SFRJ -. Socialistična federativna Republika Jugoslavija. UNHCR-. Visoki komisariat Združenih narodov za begunce/ United Nations High Commissioner for Refugees. UNODC-. Urad Združenih narodov za droge in kriminal/ United Nations Office on Drugs and Crime. ZN. -. Združeni narodi. ZR. -. Zvezna Republika. 4.

Povzetek Trgovanje z ljudmi v Srednji in vzhodni Evropi narašča že od poznih osemdesetih let, Balkan pa je postal regija izvora, tranzita in cilja za trgovanje sredi devetdesetih, po razpadu skupne države in humanitarni krizi. Žrtve, mlada dekleta iz vzhodnih držav, najpogosteje nasedejo oglasom za dobro plačane poklice, ki se končajo z ugrabitvijo, pretepanjem in prisilno prostitucijo. Za trgovino z ljudmi so odgovorne predvsem organizirane kriminalne skupine, ki v tem poslu vidijo možnosti ogromnih zaslužkov in relativno nizkih kazni. Na drugi strani pa je verjetnost, da jih odkrijejo in obsodijo, zelo majhna. Zato mora Republika Srbija kot odgovor na organizirani kriminal v prvi vrsti postaviti kriminalitetno politiko, ki bo imela svoja izhodišča v varnostni politiki. V primeru kriminalitete trgovine z ljudmi se je pokazala potreba po sodelovanju in koordinaciji na mednarodni, regionalni in državni ravni med vsemi udeleženci, ki lahko na posreden in neposreden način vplivajo na oblikovanje, implementacijo in izvajanje ustreznih politik in strategij. Trajnost pomena v preprečevanju trgovine z ljudmi je predvsem nadgrajevanje znanj in usposabljanje akterjev znotraj državnih institucij, ki se pri svojem delu soočajo s problematiko trgovine z ljudmi. Ključne besede: trgovina z ljudmi, Balkan, žrtev, kriminalne skupine, Republika Srbija, preprečevanje trgovine z ljudmi.. 5.

Serbia on the Balkan routes of human trafficking Summary Human trafficking in Middle and Eastern Europe has been on the rise since the mid-eighties. After the fall of the common state and the humanitarian crisis, the Balkans has become the region for source, traffic and target for human trafficking. The victims, usually young girls from the eastern countries, most commonly fall for the ads which offer professions with high earnings that only lead to kidnapping, beating-up and forced prostitution. Organized criminal groups are most responsible for human trafficking because it brings them an opportunity for enormous income with relatively low punishment. On the other hand, the probability of being discovered and prosecuted is extremely low. This is why the Republic of Serbia, as a respond to the organized criminal, needs to establish a crime policy which would have its basis in the safety policy. In the case of the human trafficking crime, there has risen a need for more cooperation and coordination on international, regional and state level among all participants who can directly and indirectly influence the creation, implementation and execution of adequate policies and strategies. The permanence of prevention of human trafficking lies in the upgrade of the acquired knowledge and in the training of people within the state’s institutions which in their field of work face the problem of human trafficking. Key words: human trafficking, the Balkans, victim, criminal groups, Republic of Serbia, prevention of human trafficking.. 6.

1. Uvod. 1.1 Opredelitev obravnavane zadeve Zgodovina človeštva je zaznamovana z mnogimi pojavi in procesi, ki bi jih težko uvrstili v okvir človečnosti, torej odnose, za katere je značilno sožitje, humanizem, toleranca in spoštovanje. Pojmov, ki kažejo na črno plat človeštva kot so genocid, rasizem, masakri, apartheid, etnično čiščenje je resnično veliko in vsakega od teh pojavov opredeljuje kompleksen nabor odnosov med ljudmi, ki ga zaznamujejo odnosi nadrejenosti in podrejenosti. Na to temo človečnosti sodi tudi zagotovo trgovina z ljudmi, ki spremlja človeštvo skozi zgodovino. Trgovanje z ljudmi je bilo v zgodovini pogosto početje, ki je imelo za cilj nabavo cenene delovne sile. Potekalo je javno in pod okriljem ter zaščito državnih oblasti. Središčni odnos v trgovini z ljudmi je sužnjelastniški, naj se ta kaže v tradicionalnih ali sodobnih oblikah, in v tem odnosu je del populacije zreduciran na predmet, objekt, blago, ki ga je mogoče prosto prodajati ali zamenjavati in, ki gospodarju, lastniku prinaša dobiček (Edkins, 2003). Trgovina z ljudmi nikakor ni problem novejšega datuma. V državah Zahodne Evrope nenehno narašča že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, pred več kot desetimi leti, ko so države Vzhodne Evrope odprle svoje meje, pa se je porast še močno povečala. Dodatno razsežnost je trgovina z ljudmi pridobila v sedanji dobi zaradi nekaterih negativnih učinkov globalizacije, kot so šibka gospodarstva in malo zaposlitvene možnosti, predvsem ženske v mnogih tranzicijskih državah, in zaradi nizkega ali nikakršnega tveganja za kazenski pregon, ogromno dobičkonosni potencial za trgovce z ljudmi. K povečani trgovini z ljudmi je nenazadnje prispevala tudi boljša mednarodna prometna infrastruktura (Sedonja, 2007). V nekaterih slabše ekonomsko razvitih državah, kjer prevladuje revščina, pomanjkanje, vojne, spolna diskriminacija se v ljudeh prebudi želja po boljšem življenju, višjih standardih ali celo zgolj želja po preživetju.. 7.

Družbeno – ekonomske razlike ustvarjajo neenakost in neuravnoteženost med prebivalstvom revnega in razvitega sveta. V državah blaginje se ustvarja vse večje povpraševanje po storitvah spolne industrije, težko opravljivih delih v gradbeni industriji, na plantažah, gospodinjstvih ter tudi po človeških organih. Organizirane kriminalne združbe pa izkoriščajo tovrstne razlike med ponudbo na eni strani in povpraševanjem na drugi. V procesu "rekrutiranja" potencialnih žrtev se poslužujejo taktik ko so zavajanje, preslepitev in goljufije. Ko žrtev pridobijo in jo "rešijo" iz krempljev domače revščine, do nje ustvarijo dolžniško razmerje, ki v končni fazi za žrtev predstavlja še večje trpljenje. Njihovi "rešitelji" jih namesto obljubljene zaposlitve odpeljejo v najbolj temačna obrobja in jih najpogosteje izkoriščajo v namen spolne zlorabe, služabništva, prisilnega dela, beračenja ter drugih suženjstvu podobnih oblik prisile (Selinšek, 2006).. 1.2 Namen, cilj in osnovna trditev Dejstvo je, da trgovina z ljudmi ni več le mit in da je zločin že dolgo prisoten povsod. Iz tega razloga sem se odločila, da bom problem trgovine z ljudmi v Srbiji posvetila malo več časa in raziskala kdo se s tem ukvarja in kako ga poskuša reševati. Trgovina z ljudmi je najhitrejša rastoča oblika kriminalna dejavnost in po svojem obsegu zaostaja le za trgovino z drogami. Ta pojav pa je hkrati izmed vseh oblik organizirane kriminalitete najbolj krut do žrtev kot posameznikov, saj popolnoma razvrednoti njihovo dostojanstvo, jih obravnava kot predmete in jih prikrajša za številne človekove pravice. Hipoteza: Preko Srbije poteka veliko trgovine z ljudmi po Balkanski poti. Diplomsko delo začenjam z obravnavo splošnih značilnosti trgovine z ljudmi. Prva težava, s katero se pri tem srečam, je že sama definicija pojava. Vsaka organizacija je v svoje pravne vire in dokumente vključila nekoliko drugačno definicijo, takšna neusklajenost pa otežuje mednarodno sodelovanje. Nekatere definicije so tudi preveč omejujoče in se osredotočajo samo na določene oblike trgovine ali na žrtve določenih kategorij, predvsem na ženske. 8.

in otroke. V istem poglavju trgovino z ljudmi uvrstim v okvir organiziranega kriminala, saj se trgovci z ljudmi ukvarjajo tudi s preprodajo drog, tihotapljenjem ljudi in blaga, pranjem denarja, ponarejanjem, korupcijo in s podobnimi dejavnostmi. V nadaljevanju predstavim splošne značilnosti trgovine z ljudmi ter pojavne oblike trgovine z ljudmi, predstavim udeležence (trgovce in žrtve), faze trgovine z ljudmi in na koncu še na kratko predstavim države izvora, tranzita in destinacije. Drugo poglavje temelji na žrtve in osredotočene poudarke v boju proti trgovini z ljudmi. Najprej sledi opredelitev značilnosti viktimološkega pogleda, tipologija žrtev, posledice za žrtve in nato njegov pomen za pomoč žrtvam trgovine z ljudmi. Tretje poglavje je namenjeno trgovini z ljudmi v Srbiji. Predstavila bom institucionalni okvir trgovine z ljudmi v Srbiji. V nadaljevanju sledi boj proti trgovini z ljudmi, zakonska ureditev v Republiki Srbiji, ki se nanaša na trgovino z ljudmi in zaščito žrtev in prič. Na koncu pa še nekaj besed o Srbiji kot državi izvora, tranzita in cilja trgovine z ljudmi.. 1.3 Predvidene metode raziskovanja Pri zbiranju gradiva za pisanje diplomskega dela bom uporabila dostopno domačo in tujo literaturo s področja trgovine z ljudmi. Uporabila bom tudi dostopne. informacije. preko. interneta.. Diplomsko. delo. bo. predvsem. predstavitev trgovine z ljudmi, osredotočeno na trgovino z ljudmi v Srbiji. Pri proučevanju problematike in za dosego zastavljenega cilja bom pri diplomskem delu uporabila metode: metoda deskripcije: opisala bom posamezne pojme oziroma na splošno podala opis proučevanja pojava. S to metodo bom poskušala kar se da natančno podati stanje obravnavanega pojava, podati najbolj objektivne definicije obravnavanih pojmov, metoda kompilacije: povzela bom sklepe in spoznanja drugih avtorjev, metoda analize in interpretacije pisnih virov: metodo bom uporabila pri analiziranju uradnih dokumentov (zakoni, deklaracije, konvencije itd), člankov, ki se dotikajo tematike boja proti trgovini z ljudmi. 9.

2. Splošno o trgovini z ljudmi. 2.1 Definicija trgovine z ljudmi Poznavalci trgovine z ljudmi poudarjajo, da je za boljše razumevanje ter za boljšo pripravo in uresničevanje programov pomoči žrtvam, nujno potrebno ta pojav enotno opredeliti. Neenotna obravnava pojava in njegovih oblik, neenotno ocenjevanje vloge vpletenih in podobno zavirajo učinkovitejše mednarodno sodelovanje organov pregona in pripravo skupnih akcij. Glede, da to, da je trgovina z ljudmi globalen pojav, bi bilo primerno, da bi imeli enotno in za vse sprejemljivo opredelitev, ki bi vladam omogočila na enoten način zakonsko urediti to vprašanje in načrtovati enotno ter z drugimi državami primerljivo in usklajeno politiko pregona. Zlasti je pomembno, da bi takšna opredelitev upoštevala razsežnost kršenja človekovih pravic in vlogo organiziranega kriminala pri širjenju trgovine z belim blagom (Popov, 2002). Vprašanje skupne definicije se nanaša na dvoje; prvič, na razlike v terminologiji, kot je na primer nedosledna uporaba terminov: "trgovina z ljudmi", "trgovanje z ljudmi", "trgovina z ženskami in otroki za namen spolnega izkoriščanja". V zadnjih desetih letih lahko glede na področje njihovega izvora zasledimo različne termine. "Trgovina z ljudmi", na primer, se bolj pogosto uporablja v pravnih študijah, medtem ko je termin "trgovanje z ljudmi" bolj običajen med sociologi. Kakorkoli, izjem je toliko, da pravih pravil ni. Poleg tega se nekatere študije osredotočajo na ozko področje trgovanja, še posebno na trgovanje z ženskami in/ali otroki kot najbolj ranljiva skupina (Popov, 2002). Drugo, kar je pomembno pri vprašanju definicije, je razumevanje trgovanja neodvisno od tega, s kom se trguje: z ljudmi na splošno (neodvisno od spola), ženskami ali otroki. Obstaja tako konsenz kakor tudi razhajanja o tem, kako bi moralo biti definirano trgovanje z ljudmi in trgovanje z ženskami z namenom spolnega izkoriščanja. Poleg tega različne interpretacije nastajajo kot posledice rabe različnih ustanov znotraj države, kakor tudi med državami (Kelly, 2000). 10.

Po drugi strani se trgovanje z ljudmi "specifično osredotoča na ljudi kot objekte izkoriščanja in vključuje kršenje človekovih pravic. Od samega začetka je namen procesa izkoristiti osebo in ustvariti dobiček. Obe, prevara in sila, imata pri trgovanju z ljudmi svojo vlogo. Izkoriščanje migrantov in kršenje. njihovih. "neregularnih",. pravic. se. lahko. odražata. notranjih. in. mednarodnih. tako. pri. migracijah,. "regularnih" kakor. tudi. in pri. migracijah, v katere posamezniki niso bili prisiljeni. Trgovanje z ljudmi je kompleksno vprašanje, ki se nahaja na presečišču različnih oblik sodobnih migracij, in z značilnostmi trgovanja se soočajo mnogi migranti po vsem svetu. Trgovanja z ljudmi se je v kontekstu migracij mogoče lotiti z različnih gledišč (spol, ekonomske migracije oziroma migracije zaradi revščine, zdravja, človekove pravice, suverenost države itd.), kar pomeni, da se te teme lotevajo različni subjekti, vključno z vladami, nevladnimi organizacijami in strokovnjaki za migracije. Skoraj vedno vsak od teh akterjev pristopa k procesu in ga definira na sebi lastni način (IOM, 2001).. 2.2 Trgovina z ljudmi – organiziran kriminal Trgovina z ljudmi sodi na področje organiziranega kriminala, saj se z njo zaradi velikega števila sodelujočih najpogosteje ukvarjajo kriminalne združbe. Pri definiranju pojma organiziranega kriminala se srečamo z enakimi težavami kot pri definiranju pojma trgovine z ljudmi, saj enotna definicija tudi tu ne obstaja. Eno izmed uveljavljenih definicij najdemo v Konvenciji združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu iz 2. člena, ki organizirano kriminalno združbo definira kot "strukturirano skupino treh ali več oseb, ki v daljšem časovnem obdobju usklajeno deluje z namenom storitve enega ali več hudih dejanj po tej konvenciji, da bi neposredno ali posredno pridobila finančne ali druge premoženjske koristi" (ZN, 2000). Obliko naštevanja kriterijev ima tudi opcijska definicija organizirane kriminalitete, ki jo je podal Svet Evrope. Ta navaja enajst kriterijev, od katerih so nekateri obvezni (sodelovanje treh ali več oseb; delovanje v. 11.

daljšem ali nedoločenem časovnem obdobju; sum izvršitve hudih kaznivih dejanj; temeljni motiv za pridobivanje dobička in/ali moči), nekateri pa fakultativni (posameznik ima znotraj skupine posebno vlogo ali naloge, uporaba nekaterih oblik discipline in nadzora; uporaba nasilja ali podobnih ukrepov za zastraševanje, izvajanje vpliva na politiko, medije, javno upravo, pravosodje ali gospodarstvo,; uporaba gospodarskih in podobnih struktur; vpletenost v pranje denarja; delovanje na mednarodnem področju). Za uvrstitev med organizirani kriminal mora neka združba izpolnjevati vse štiri obvezne kriterije in vsaj dva fakultativna (Selinšek, 2006).. 2.3 Splošne značilnosti trgovine z ljudmi Večina raziskovalcev se strinja, da je treba pri oblikovanju temeljne opredelitve trgovine z ljudmi upoštevati predvsem naslednje splošne značilnosti trgovine z ljudmi, ki omogočajo širjenje pojava (Popov, 2002): Trgovina z ljudmi je globalen problem mednarodne skupnosti, ki dobiva vedno večje razsežnosti. Trgovina z ljudmi sodi v sfero organiziranega kriminala, saj se z njo ukvarjajo predvsem kriminalne organizacije. Včasih je to njihova primarna. dejavnost,. včasih. pa. le. spremljajoča. dejavnost. k. tihotapljenju ljudi, orožja, drog, k pranju denarja in ostalim kriminalnim dejavnostim. Seksualna industrija v nekaterih državah prispeva tako velik del prihodkov, da si oblasti ne prizadevajo dovolj, da bi jo omejile. Tak primer je Tajska, kjer so skupne pošiljke denarja, ki ga pošiljajo domov prisilne prostitutke, večje kot proračunska sredstva državnih skladov. Trgovina z ljudmi je povezana tudi z migracijskimi tokovi. Danes je gibanje ljudi in kapitala preko državnih meja enostavnejše in hitrejše kot v preteklosti (tako imenovana temna stran globalizacije). Pri trgovini z ljudmi gre za kršenje temeljnih človekovih pravic, pri čemer se uporabljajo metode zavajanja, goljufije, prevar, zlorab in. 12.

izkoriščanja.. Žrtve. izgubijo. svobodo. gibanja,. pravico. do. nedotakljivosti življenja, pravico do samostojne izbire zaposlitve in druge pravice. Pogosto so deležne nadlegovanja, pretepanja, posilstev in drugih oblik nasilja. Žrtve so običajno iz posebno ranljivih kategorij – ženske in otroci. Na. trgovino. z. ljudmi. pomembno. vplivajo. revščina,. vojne,. nezaposlenost in spolna diskriminacija. Največ žrtev zato prihaja iz najrevnejših držav sveta. Po drugi strani je trgovina z ljudmi močno odvisna od povpraševanja po taki delovni sili v razvitih delih sveta. Metode, ki jih uporabljajo trgovci z ljudmi, so vedno bolj sofisticirane in države imajo vedno več težav držati korak z njimi. Za trgovino z ljudmi so značilni tudi visoki dobički, ki po nekaterih ocenah celo presegajo dobičke z orožjem in z drogami.. 2.4 Pojavne oblike trgovine z ljudmi Najpogostejše oblike trgovine z ljudmi so (Pajnik, 2008): Zloraba z namenom prostitucije druge osebe (komercialna seksualna zloraba) in druge oblike spolne zlorabe. Prisilno delo ali storitve. Suženjstvo, služabništvo in ostale oblike podobne suženjstvu. Odstranitev organov za namen nelegalne transplantacije. Trgovina z ljudmi z namenom spolnega izkoriščanja je najpogostejša oblika te dejavnosti, obstaja pa tudi veliko drugih, morda manj očitnih oblik. Tako na področje trgovine z ljudmi sodi tudi prisilno delo na poljih, plantažah, v rudnikih, v tovarnah, kjer razmere takšnim delavcem komaj omogočajo preživetje. Pogosto so izpostavljeni nasilju, ne dobivajo obljubljenega plačila, delajo ves dan, pri tem pa so jim omejene tudi svoboda gibanja in druge pravice. Če so hkrati še ilegalni migranti, se ne morejo zanašati na zaščito s strani zakona. Med žrtve prisilnega dela bi lahko uvrstili tudi marsikatere. 13.

delavce, ki jim pravice niso kršene v tako skrajnem obsegu, kljub temu pa morajo delati več kot je po zakonu dovoljeno, v slabih razmerah in za nesorazmerno slabo plačilo. Tako je tudi meja med kršitvami delavske zakonodaje in prisilnim delom včasih zabrisana (Pajnik, 2008). Nekatere druge oblike trgovine z ljudmi so še trgovina z organi in krvjo, dogovorjene poroke, nelegalne posvojitve, izkoriščanje otrok za pornografijo, ali za sodelovanje v vojni (t.i. otroci vojaki).. 2.5 Trgovci z ljudmi Glavni udeleženci trgovine z ljudmi so na ena strani trgovci z ljudmi, na drugi strani pa njihove žrtve. Na vmesnih stopnjah lahko najdemo tudi številne druge udeležence, kot so prevozniki, posredniki, zvodniki, ugrabitelji, podkupljivi državni uradniki in drugi, ki pripomorejo k uspešnemu in nemotenemu delovanju trgovine z ljudmi (Cunha, 2002). Za uspešno vodenje te dejavnosti so pomembne tudi nekatere vmesne vloge. To so predvsem lastniki različnih agencij (manekenskih, poročnih, plesnih agencij), zapeljevalci in ugrabitelji žrtev, tihotapci ljudi, prevozniki, ponudniki začasnih zatočišč, varnostniki in razni posredniki med trgovci in njihovimi strankami. Pomembno vlogo pa imajo tudi razni podkupljivi uradniki, na primer v policijskih vrstah, v vojski, na carini in nekateri drugi (Cunha, 2002). Kot trgovci z ljudmi se lahko pojavljajo tudi znanci, kar je na Balkanu precej pogosto. Osebe, ki se žrtvam in njihovim družinam predstavljajo kot prijatelji, ali celo fantje njihovih hčera, novačijo žrtve preko neuradnih mrež znanstev in prijateljev (Peršak, 2003). Strokovnjaki predvidevajo, da so bile kriminalne organizacije sprva povezane s trgovino z orožjem in drogami, kasneje pa so svoje delovanje razširile na trgovino z ljudmi. Za prevoz žrtev uporabljajo različne vrste prevoznih. 14.

sredstev, od osebnih avtomobilov, tovornjakov pa do čolnov in ladij. Zaradi visokih stroškov in logističnih težav se redkeje uporabljajo letala. Včasih si trgovci olajšajo prehod meje s ponarejenimi dokumenti ali pa trgujejo med notranje nestabilnimi državami, ki so jih prizadele razne vojne, zaradi katerih je nadzor na mejah oslabljen. Na mejnih območjih je običajno organiziranih več tako imenovanih varnih hiš, kjer žrtve čakajo na prehod meje. Zaradi lažjega delovanja se manjše skupine povezujejo v večje trgovske mreže. Večje skupine vodijo bordele in organizirajo trgovino iz določenih držav, manjše skupine pa organizirajo prehode preko meja in skrbijo za preprodajo žrtev. Ocenjuje se, da takšne združbe s posamezno žensko zaslužijo 5 do 20 krat več, kot so zanjo plačali (Šalamon, 2006).. 2.6 Žrtve Čeprav so žrtve lahko vseh starosti, nacionalnosti, barv kože, socialnega ozadja in obeh spolov, se med njimi zaradi svoje ranljivosti najpogosteje znajdejo ženske in otroci, predvsem iz revnejšega socialnega okolja ali pa nelegalni prebežniki in ljudje brez dokumentov. Vsem žrtvam je skupno, da so v ciljnih državah obravnavane kot lastnina in so zato na razpolago lastniku, da z njimi ravna kakor hoče. Pogosto so deležne mučenja, ponižanja, seksualnega izživljanja ali pa so izpostavljene nasilju in poškodbam, včasih celo smrti (Leskovšek, 2006).. 2.7 Faze trgovine z ljudmi Trgovino z ljudmi lahko delimo v tri faze (Peršolja, 2006): 1. faza je faza pridobivanja žrtev. Storilci v tej fazi pridobivajo primerne žrtve, ki jih izbirajo glede na njihov socialni položaj in na namen njihovega izkoriščanja. Pri tem uporabljajo različne oblike zavajanja. Za različne namene izkoriščanja uporabljajo različne metode zbiranja.. 15.

2. faza je faza prevoza ali tranzita. Žrtve so redko izkoriščene v kraju pridobivanja, zato jih morajo storilci prevažati v drug kraj ali državo. Ta faza se pogosto pokriva s tihotapljenjem ljudi, saj v samem postopku ni bistvenih razlik. Razlika je predvsem v odnosu žrtve do storilca, torej v njeni privolitvi. Pri tihotapljenju gre za nekakšno pogodbeno razmerje med storilcem in migrantom, saj migrant zavestno pristane, da ga bo storilec za določeno plačilo spravil v drugo državo. Po izpolnitvi teh obveznosti se razmerje med njima zaključi. Pri trgovini z ljudmi pa gre za nasprotno kontinuirano odvisnost žrtve od storilca, saj se ta ne prekine s prihodom v ciljno državo, žrtev pa se pogosto šele tam zave svojega položaja. 3. faza je faza izkoriščanja in nadzora. Izkoriščanje žrtve se prične ob prihodu v ciljno državo. Kriminalne združbe nad žrtvami izvajajo nadzor s pomočjo prisile in grožnje. V vsaki izmed faz storilci izvršujejo tudi druga kazniva dejanja, kot so ugrabitev, ponarejanje listin, izsiljevanje in podobno.. ustrahovanje preprodajanje. odvisnost. selitve. izolacija. grožnje z represalijami proti družini. odvzem dokumentov. grožnja s silo. uporaba sile. Slika 1: Mehanizmi zagotavljanja nadzora nad žrtvijo trgovine z ljudmi (UNODC, 2006) 16.

2.8 Delitev vpletenih v trgovino z ljudmi Države, katerih državljani so vpleteni v trgovino z ljudmi, v skladu z enotnimi standardi poimenovanja držav, ki jih je oblikovala Mednarodna skupnost, delimo na države izvora, države tranzita in države končne destinacije. Države izvora: so tiste države, iz katerih prihajajo žrtve trgovine z ljudmi (največ iz Jugovzhodne in Srednje Evrope/ Ukrajine, Rusije, Belorusije, Moldavije, Albanije, Češke, Slovaške, Bolgarije, Romunije, Balkanskih držav/, Južne Azije, Latinske Amerike, Južne in subsaharske Afrike). Države tranzita: so države, preko katerih poteka trgovina z ljudmi (glavne poti vodijo iz Moskve ali Kijeva preko držav Srednje in Vzhodne Evrope na Vzhod do Japonske in Tajske ter na Zahod v države Zahodne Evrope). Države končne destinacije: to so tiste države, v katerih žrtve trgovine z ljudmi delajo kot prostitutke ali opravljajo druga dela v suženjskih ali suženjstvu podobnih razmerah (Popov, 2002). Srbija sodi med države tranzita, vse bolj pa je ciljna država in velikokrat tudi celo izvorna. Balkanskega polotoka se že dolgo držijo negativne konotacije, slovi kot vir kriminala in korupcije ter kot območje za tihotapljenje belega blaga. Vojne, politična nestabilnost in revščina v kombinaciji s slabim nadzorom meja so regijo spremenili v velikansko središče trgovine z ljudmi in prostitucije. Mednarodna organizacija za migracije (IOM) ocenjuje, da okoli 200.000 žrtev trgovine z ljudmi vsako leto prečka območje Srbije na poti proti Zahodni Evropi, Organizacija združenih narodov pa opozarja, da je kar 90 odstotkov žensk, ki se na Balkanu ukvarjajo s prostitucijo, v to prisiljenih. Po podatkih mednarodnih organizacij o katerih je poročal srbski časnik Nedeljni Telegraf leta 2009 je v balkanskih bordelih in na ulicah nekaj sto tisoč žensk, mrežo pa drži v rokah mednarodna mafija, ki ne pozna etičnih ali verskih preprek.. 17.

Ko govorimo o trgovini z belim blagom, je tudi Moldavija del Balkana, saj večina žensk prav od tam prihaja naprej proti zahodu. Po besedah Centra za raziskovanje demokracije (CID) je Romunija najpomembnejša izhodna država v regiji, iz katere poteka prekupčevanje z ženskami in dekleti. Te nato prečkajo Srbijo in končajo v BiH-u ali pa ostanejo na Kosovu. V Makedonijo belo blago prihaja iz Srbije in Bolgarije. Dekleta ostajajo na zahodu države ali pa jih preko Ohridskega jezera prevažajo v Albanijo. Iz Albanije je bilo v zadnjih 10 letih pripeljanih več kot 100.000 žensk od tega 80 odstotkov mlajših od 18 let. Ob Romuniji druga najpomembnejša država trgovine z belim blagom je Srbija, katere deklice, zlasti romkinje, odhajajo v Italijo, Grčijo, Ciper, Nemčijo in na Nizozemsko. Mnogo žensk iz balkanskih držav pride v Črno goro, večinoma uporabljajo pomorske povezave z Italijo ali pa se dekleta prek Skadarskega jezera prepelje v Albanijo, od koder gredo v Grčijo ali Italijo. Med letom je največje središče trgovine z ljudmi v obmejnem predelu z BiH-om. Bari se običajno nahajajo na obrobju velikih mest: Zagreba, Splita in Dubrovnika. Vsako leto v državo deportirajo določeno število deklet z Zahoda, še zlasti Špank in Švicark. Ekonomska determiniranost oziroma narava trgovine z ljudmi ima več obrazov. Individualni ekonomski element pri storilcih trgovine z ljudmi je iskanje zaslužka oziroma bogatenje z izkoriščanjem drugih. Predpogoj tega ekonomskega elementa je seveda povpraševanje po tovrstnem »blagu« oziroma storitvah. Za žrtve trgovine z ljudmi pa je relevanten ekonomski element (pogosto, ne pa vedno) slabo družbeno-ekonomsko stanje v matični državi, revščina in ekonomsko – socialne razlike med Vzhodom in Zahodom, Jugom in Severom. Razen v primeru ugrabitve, kar je poredko, se žrtve same odločijo za spremembo okolja, kar pomeni, da večinoma prestopijo meje legalno (s pravimi ali lažnimi dokumenti), njihova pot izkoriščanja pa se začne v tranzitnih in ciljnih državah. Vedno ne gre za revščino, kot vzrok razmaha trgovine z ljudmi. Pomembna je tudi »relativna deprivacija« oziroma »prikrajšanje glede na nekaj ali nekoga drugega«, npr. glede na vrstnike na »zahodu«, za katere se zdi, da imajo vse. Zahodne vrednote in merila »uspešnega« življenja so del konvencionalnih vrednost v katerega so. 18.

socializirani tudi sami. Tako je v družbi, kjer zaradi pomanjkanja priložnosti, ob hkratnem močnem poudarku na doseganju materialnega uspeha, odhod v tujino normalen odziv na te pritiske. Žrtve trgovine z ljudmi so široka in kompleksna skupina, za katero je značilno, da pripadajo različnim narodnostim, so ženskega in moškega spola, so v ciljni državi lahko zaposlene legalno ali nelegalno.. 19.

3. Viktimološki vidiki trgovine z ljudmi. 3.1 Viktimologija – žrtev in znanost o žrtvah V samem začetku bi za boljše razumevanje najprej opredelila pojem viktimologije in kriminologije, ki sta v stalni povezavi. Mnenja različnih avtorjev se razlikujejo glede na to, kaj točno zajema posamezna veda, vendar so v svojem bistvu enaka. Še posebej je v javnosti slabo poznan pojem viktimologije, ker gre za mlado in relativno ozko specializirano znanost. Viktimologija je znanstvena disciplina, ki se ukvarja s proučevanjem kriminalitete predvsem z vidika žrtve, s poudarkom na zvezi med žrtvijo in storilcem. V zahodnih državah se je po letu 1980 pojavilo intenzivnejše gibanje za žrtve kaznivih dejanj. V tem času se je povečala pozornost na posledice viktimizacije – torej izkušnje biti žrtev kaznivega dejanja. Gibanje za žrtve kaznivih dejanj je vplivalo na razvoj viktimizacije – znanosti o žrtvah kaznivih dejanj, ker je prevladujoča (mainstream) kriminologija zanemarila vlogo žrtve in se je predvsem ukvarjala s proučevanjem kriminalcev, pojavnih oblik in vzrokov kriminalitete (Meško, 1998). Kriminaliteta je družbeni in individualni pojav, za katerega je značilno kršenje kazenske zakonodaje, in poteka po posebnih zakonitostih, z njo pa se ukvarja posebna znanstvenoraziskovalna disciplina. Nekateri jo imenujejo kriminologija, v rabi pa so tudi druga imena, kot na primer znanost o kriminaliteti ali tudi kriminalitetna znanost (Meško, 2006). Viktimologija je mlada veda, kljub temu, da je problem žrtve star prav toliko, kot je star problem zločina in hudodelstva. Beseda viktimologija izvira iz latinske besede "victima", ki pomeni žrtev (Šeparović, 1998). Beseda žrtev označuje osebo, ki je bila s kaznivim dejanjem oškodovana, torej je bila žrtev delovanja storilca kaznivega dejanja, ne glede nato, ali sta se žrtev in storilec kaznivega dejanja poznala ali ne in ne glede nato, ali sta. 20.

bila prijatelja, ali sta v sorodstvenem razmerju in podobno. Beseda "žrtev" je včasih neprimerna in obtežena s številnimi vrednostnimi prizvoki oziroma logično in semantično neustreznimi podtoni. Neprimerna je predvsem zato, ker nakazuje na razmeroma enoznačno moralno, pravzaprav moralistično polarizirano dojemanje tako imenovanega kaznivega dejanja, katerega osrednja člena naj bi bila "hudodelec" – utelešenje zla in nosilec krivde in "žrtev"" – utelešenje dobrega in nedolžne drže (Šeparović, 1998). Zločin je vedno interakcija zločinca, žrtve in specifične situacije. Vzroke za viktimizacijo moramo iskati v tem, da storilec stori kaznivo dejanje v primeru, ko najde ustrezno žrtev in izkoristi ugodno situacijo. Stopnja verjetnosti, da bo nekdo postal žrtev, je pri posameznikih različna in odvisna od naslednjih dejavnikov (Šeparović, 1998): osebnostne značilnosti žrtve: starost, spol, duševne bolezni in podobno (pomembne so tako pri delikventu kot pri žrtvi, od njih je precej odvisna vrsta kaznivih dejanj), psihološke značilnosti: agresivnost, malomarnost, duševna omejenost, odtujenost, socialni dejavniki: izobrazba, poklic, socialni status, neprilagojenost okolici, situacijski dejavniki: časovna in krajevna gostitev kriminalitete (urbano okolje, podeželje).. 3.2 Tipologija žrtev Prispevek žrtve pri izvršenem kaznivem dejanju je različen, medtem, ko nekatere žrtve pripomorejo manj, druge s svojim dejanjem dobesedno izzovejo storilca, da izvrši kaznivo dejanje in jim s tem povzroči škodo, ki je lahko v materialni ali nematerialni obliki. Različni avtorji delijo žrtve glede na njihov doprinos k storitvi kaznivega dejanja v več skupin; znani sta "tipologija po Madelhsonu" in tipologija po. 21.

Fattahu" iz katere so razvidne naslednje tipične skupine žrtev (Šeparović, 1998): Provokator; žrtev s svojim obnašanjem in izzivanjem vzpodbuja potencialnega storilca k temu, da izvrši kaznivo dejanje. Njeno obnašanje ustvarja ugodno situacijo za izvršitev kaznivega dejanja. Žrtev provokator je lahko pasivni tip provokatorja (storilca navede k izvršitvi dejanja s svojim neodgovornim obnašanjem tako, da pušča odklenjeno stanovanje, vredne predmete na vidnem mestu v avtomobilu), in aktivni tip provokatorja (žrtev s svojim obnašanjem aktivno vzpodbuja storilca k izvršitvi kaznivega dejanja, ki s svojo izzivalno obleko vzpodbuja storilca k posilstvu). Žrtev, ki sodeluje pri kaznivem dejanju; vse žrtve v dejanju ne sodelujejo enako, zato lahko govorimo o pasivnem tipu žrtve (značilna reakcija te žrtve je malomarnost, ravnodušnost, pristanek, žrtev se ne zaveda, da gre za kaznivo dejanje), o aktivnem tipu žrtve (v kaznivem dejanju s svojim dejanjem igra aktivno vlogo in celo sama pripomore k dejanju) in o lažni žrtvi (oseba iz sebičnosti, malomarnosti in drugih nizkotnih nagibov obremeni nedolžno osebo, da je storila dejanje, ki se v resnici ni zgodilo). Žrtev poskusa protipravnega oziroma kaznivega dejanja; dejanje iz različnih vzrokov ni bilo dokončano, zato žrtev ni utrpela škode. Prav te žrtve lahko veliko prispevajo k preventivi, saj so njihove reakcije ob dejanju dobrodošli napotki ostalim, kako se izogniti nevarnosti. Neznana žrtev; neprijavljena kazniva dejanja so še vedno temno polje kriminalitete. Žrtev se ne odloči za prijavo dejanja, ker je prepričana, da ji ne more nihče pomagati, ker noče obremenjevati policije, se ne želi izpostavljati javnosti in je izsiljena zaradi nekega resničnega ali namišljenega vzroka.. 3.3 Posledice za žrtve Žrtev sama s svojim ravnanjem nehote ali zavestno pripomore k temu, da storilec izvrši kaznivo dejanje in ji s tem povzroči škodo. Žrtev v neki meri 22.

torej s svojim notranjimi in zunanjimi lastnostmi oblikuje storilca in kaznivo dejanje. Verjetnost, da neka oseba postane žrtev, je torej odvisna od niza viktimogenih dispozicij in zunanjih faktorjev, ki pogojujejo zvišanje ali znižanje možnosti viktimizacije. Delovanje viktimogenih dispozicij (Šalamon, 2006): vzpodbujanje storilca k dejanju, vzpodbujanje storilca k izboru žrtev, olajšanje naloge storilcu. Poznavanje viktimogenih dispozicij torej igra veliko vlogo pri odkrivanju latentnih žrtev in preprečevanju kaznivih dejanj pri potencialnih žrtvah, predvidevanju stopnje in narave tveganja, kateri je izpostavljen vsak posameznik ter iskanju ustreznih sredstev za zaščito posameznika, da ta ne bi postal žrtev (Šalamon, 2006). Ko se neka oseba znajde v položaju žrtve trgovine z ljudmi, jo storilci prikrajšajo za pomemben del njenih človekovih pravic, najpomembnejše izmed katerih so pravica do življenja, pravica do svobode, do človekove osebnosti in do dostojanstva. Poleg teh so ji pogosto kršene še nekatere ali vse izmed naslednjih pravic: pravica do svobode dela, ki jo sestavljajo pravica do samostojne izbire zaposlitve, delovnih razmer, ustreznega plačila za opravljeno delo in druge pravice; pravica do svobode gibanja; pravica do zdravstvenega in socialnega zavarovanja; pravica do varnosti; pravica do spolne integritete; pravica do enakosti pred zakonom ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino; pravico do varovanja pred mučenjem, nečloveškim ali ponižujočim kaznovanjem in ravnanjem (Popov, 2002). Žrtve trgovine z ljudmi se pogosto soočajo tudi z dolgotrajnimi travmami, ki se ne končajo hkrati z zlorabami, ampak lahko trajajo tudi več let ali v nekaterih primerih celo do konca življenja. Trgovci žrtve nadzirajo s strahom,. 23.

pri čemer si pomagajo z grožnjami o uničenju dokumentov, o prodaji še bolj nasilnim storilcem, o fizičnem nasilju in o umoru, z grožnjami usmerjenimi tudi žrtvini družini in podobnim. Včasih grožnje uresničijo, žrtve pa ustrahujejo tudi z orožjem, z nasilnimi kretnjami, pretepanjem in spolnim nasiljem nad drugimi dekleti. Žrtev je tako postavljena v podrejen in brezizhoden položaj, v katerem se redno srečuje s ponižanjem, občutki krivde, manjvrednosti in izgube nadzora nas svojim življenjem. Pogoste posledice takšnega ravnanja so nemir, nespečnost, depresija, posttravmatski stres, samopoškodovanje in nasilništvo na drugimi. Žrtve se pogosto izolirajo, imajo težave s komunikacijo, izgubo samozavesti in zaupanja, pasivnostjo, občutkom krivde in razvrednotenjem samih sebe. Posledice so lahko tudi razpad družinskih vezi, preoblikovanje sistema vrednost ter nezmožnost za navezovanje intimnih odnosov in za sklepanje novih prijateljstev (UNODC, 2006).. 3.4 Pomoč žrtvam Žrtvam trgovine z ljudmi je pogosto težko nuditi ustrezno pomoč. Nekatere države nimajo primerno urejene zakonodaje in ustrezna pomoč ni predvidena, nekatere se v svojih ureditvah ne osredotočajo na žrtve, ampak predvsem na storilce, težave pa se pojavijo tudi v identifikaciji žrtev, saj večina izmed njih ostane neodkrita. K temu pripomore tudi strah žrtev pred prijavo in iskanjem pomoči. Žrtve se bojijo ponovnega soočenja s storilcem in ne želijo podoživljati vsega, kar se jim je zgodilo, s ponavljanjem svoje zgodbe. Nekatere se sramujejo in se bojijo zavrnitve s strani svojih družin, druge pa ne zaupajo državnim organom ali pa enostavno nimajo dostopa do informacij o pomoči, ki je na voljo (Popovič, 2009). V določenih primerih lahko neustrezna pomoč žrtve celo prisili v podoživljanje zlorab, saj jih tudi tu preselijo ne neznano "varno" lokacijo in jim obljubijo lepše življenje, pri tem pa jim ne pustijo dosti izbire. Ukrepi, ki lahko veliko pripomorejo k boljši in prijaznejši oskrbi žrtev, so: multidisciplinarni pristop, pri katerem sodelujejo razne organizacije in državni organi, ki so ustrezno. 24.

usposobljeni vsak za svoje področje; ratifikacije protokolov, ki določajo minimalne. standarde. za. pomoč. žrtvam;. ter. ustrezno. usposabljanje. preiskovalcev, tožilcev in članov ostalih organizacij, ki nudijo pomoč (Antić Gaber, 2009). Trgovina z ljudmi je socialni pojav znan na vseh petih celinah sveta. Po podatkih Urada za kriminal in mamil pri Združenih narodih, trgovina z ljudmi poteka v najmanj 130 državah sveta. Pred dvajsetimi leti so države udeleženke trgovine s sodobnimi sužnji delili na države izvora, tranzita in končne destinacije. Čas je pokazal, da je države mogoče deliti med tiste, ki pretežno zagotavljajo žrtve, države prek katerih pretežno poteka promet z žrtvami trgovine z ljudmi in države v katerih žrtve trgovine z ljudmi pretežno zlorabljajo (izkoriščajo). Danes je vsem znano, da za nobeno izmed držav ni mogoče reči, da nastopa izključno v eni sami vlogi. Vse države bolj ali manj nastopajo v vseh treh. Pojav se je v zadnjih desetletjih tako razmahnil, da je postal pomemben mednarodni problem kateremu posvečajo veliko pozornost vladne in nevladne ter mednarodne organizacije. Ne nazadnje tudi zato, ker gre za drugi ali tretji največji kriminalni posel na svetu (poleg trgovanja z orožjem in mamili), čeprav ga je napak pripisovati le delovanju mednarodnega organiziranega kriminala, kar zmotno mnoge države in ustanove počnejo. Težo pojavu daje seznam organizaciji, ki se z njim ukvarjajo, predvsem vse pomembnejše mednarodne organizacije, kot so: Združeni narodi in njihove specializirane organizacije kot so mednarodna organizacija za migracije, mednarodna organizacija za delo, svetovna zdravstvena organizacija, UNICEF, Urad za kriminal in mamila, Komisija za status žensk, Socialno-ekonomski svet, Visoki urad ZN za begunce, Svet Evrope in njegovi oddelki za človekove pravice, enakopravnost in pravičnost, Evropska unija in številna njena telesa od parlamenta prek komisij in številnih uradov Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi. Na obliko organiziranosti v boju s tem pojavom po posameznih državah vpliva pretežna vloga, ki jo posamezna država igra v tem socialnem pojavu. V državah, ki so pretežno države izvora je veliko nevladnih. 25.

organizacij, ki se ukvarjajo predvsem s pomočjo žrtvam ter preventivnim delom, da bi zmanjšale število potencialnih žrtev in povečale občutljivost družbe do tega pojava. V državah tranzicije je delovanje vladnih in nevladnih organizacij usmerjeno predvsem v osveščanje javnosti in preventivno delovanje, v državah končnih destinacijah pa predvsem v pomoč žrtvam in senzibilizacijo javnosti. Da bi okrepili zavedanje o pojavu trgovine z ljudmi, pri katerem so grobo kršene človekove pravice, je Evropska komisija 18. oktober razglasila za evropski dan boja proti trgovini z ljudmi, maja leta 2005 pa je Svet Evrope na zasedanju v Varšavi sprejel Konvencijo Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi.. 26.

4. Srbija na Balkanski poti trgovine z ljudmi. 4.1 Trgovina z ljudmi v Srbiji - Institucionalni okvir Po političnih spremembah v letu 2000 so državni organi Srbije in Črne Gore uvrstili problem trgovine z ljudmi med svoje politične prioritete. Ameriški State Department je v svojem poročilu 2001 za Republiko Srbijo ocenil, da ne izpolnjuje minimuma standardov v boju proti trgovini z ljudmi in jo uvrstil v skupino 3 (Tier 3). Leto pozneje je Srbija prešla v skupino 2, v poročilu za 2004 pa je bila uvrščena na listo za opazovanje skupine 2. V poročilu je bilo pojasnjeno »država je uvrščena na listo za opazovanje skupine 2 na podlagi skupno vloženih naporov, kjer se je pokazalo, da ni bilo opaznega napredka, še posebej v primeru Črne Gore«. Od poročila iz leta 2005 pa do danes je Republika Srbija ponovno v skupini 2 (Ristanović, 2004). Iniciativa za razvoj institucionalnega okvirja v Republiki Srbiji je, podobno kot v ostalih državah te regije, prišla od mednarodnih teles, kot so delovna skupina Pakta za stabilnost JV Evrope, Sveta EU, OECD in OZN. Maja 2001 je bila ustanovljena skupina za boj proti trgovini z ljudmi na zveznem nivoju. Zaradi negotovega statusa federacije so bile aktivnosti na področju boja proti trgovini z ljudmi prenesene iz zveznega nivoja na nivo republike (Ristanović, 2004). 28.12.2001 je minister za Notranje zadeve RS za nacionalnega koordinatorja za boj proti trgovini z ljudmi imenoval namestnika načelnika Uprave mejne policije, kmalu za tem pa je bila ustanovljena republiška enota za boj proti trgovini z ljudmi, ki deluje na nivoju Srbije. V njej so danes predstavniki pristojnih državnih institucij (9 članov), nevladnih organizacij (7članov) in mednarodnih organizacij (5 članov). Republiško enoto sestavljajo štiri delovne skupine (Ristanović, 2004): delovna skupina za boj proti trgovini z otroki – koordinator NVO Beosuport, 27.

delovna skupina za preventivo in vzgojo – koordinator NVO ASTRA, delovna skupina za pomoč in zaščito žrtev – koordinator ministrstvo za delo in socialno politiko, delovna skupina za pravosodje in policijo – koordinator ministrstvo za pravosodje.. SVET MINISTROV ZA BOJ PROTI TRGOVINI Z LJUDMI REPUBLIŠKA SKUPINA ZA BOJ PROTI TRGOVINI Z LJUDMI NACIONALNI KOORDINATOR ZA BOJ PROTI TRGOVINI Z LJUDMI. VRHOVO SODIŠČE SRBIJE. FINANČNO MINISTRSTVO Antikorupcijska iniciativa. REPUBLIŠKO JAVNO TOŽILSTVO. MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE. MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO. Služba za koordinacijo pomoči žrtvam trgovine z ljudmi. Znotraj ministrstva - UPRAVA MEJNE POLICIJE - UPRAVA ZA BOJ PROTI ORGANIZIRANEM KRIMINALU - UPRAVA KRIMINALISTIČNE POLICIJE - UPRAVA POLICIJE - UPRAVA PROMETNE POLICIJE. MINISTRSTVO ZA PRAVOSODJE. MINISTRSTVO ZA DELO IN SOCIALNO POLITIKO. Svetovalnica proti nasilju v družini Viktimološko društvo Srbije. Center za pravice otrok. BEOSUPORT. Specialne skupine v področnih sekretariatih. MINISTRSTVO ZA ZUNANJE ZADEVE. ASTRA. ATC. RDEČI KRIŽ. IOM. DELOVNA SKUPINA ZA BOJ PROTI TRGOVINI Z OTROKI - BEOSUPORT (vodja) - Ministsvo za notranje zadeve - Ministrstvo za zunanje zadeve - Ministrstvo za delo in socialno politiko - ASTRA - Center za pravice otrok - Ministrstvo za šolstvo - UNICEF - SAVE THE CHILDREN - CHRISTIAN CHILDREN'S FUND - OEBS, IOM, UNHCR opazovalci. UNICEF. UNHCR. DELOVNA SKUPINA ZA PREVENTIVO IN VZGOJO. OEBS. SAVE THE CHILDREN. DELOVNA SKUPINA ZA POMOČ IN ZAŠČITO ŽRTEV. - ASTRA (vodja) - Ministrstvo za delo in socialno politiko - Ministrstvo za šolstvo - Ministrsvo za notranje zadeve - ATC - BEOSUPORT - Rdeči križ - OEBS, IOM, UNHCR – opazovalci. - Ministrstvo za delo in socialno politiko (vodja) - Svetovalnica ptori nasilju v družini - Viktimološko društvo Srbije - Ministrstvo za notranje zadeve - Ministrstvo za zunanje zadeve - ATINA - OEBS, IOM, UNHCR - opazovalci. ATINA. DELOVNA SKUPINA ZA PRAVOSODJE IN POLICIJO - Ministrstvo za pravosodje (vodja) - Vrhovno sodišče Srbije - Republiški javni tožilec - Ministrstvo za notranje zadeve - Ministrstvo za finance Antikorupcijska iniciativa - Viktimološko društvo Srbije - OEBS, IOM, UNHCR - opazovalci. Slika 2: Struktura republiške ekipe za borbo proti trgovini z ljudmi (Ristanović, 2004). 4.2 Boj proti trgovini z ljudmi v Srbiji Trgovina z ljudmi je kot kaznivo dejanje opredeljena v Kazenskem zakonu Republike Srbije v členu 111b od aprila 2003. 28.

Zaradi učinkovitega in ekonomičnega delovanja je bilo februarja 2004 v okviru Republiške skupine za boj proti trgovini z ljudmi ustanovljen Svetovalni organ, katerega sestavljajo koordinator za boj proti trgovini z ljudmi s sodelavci, koordinatorji štirih delovnih skupin in predstavniki mednarodnih organizacij (Radović, 2008). Vlada Republike Srbije je 14.12.2004 sprejela odlok o ustanovitvi Sveta za boj proti trgovini z ljudmi. Člani Sveta so minister za notranje zadeve kot predsednik Sveta, minister za delo, zaposlovanje in socialno politiko, minister za pravosodje, minister za zdravje, minister za šolstvo in šport ter pomočnik finančnega ministra. Ta svet je ustanovljen s ciljem koordiniranja nacionalne in regionalnih aktivnosti v boju proti trgovini z ljudmi, preučevanja poročil relevantnih organov mednarodne skupnosti, sprejema stališča in predlaga ukrepe za izvajanje priporočil, dobljenih s strani mednarodnih organov (Radović, 2008). Minister za notranje zadeve Republike Srbije je 5.7.2004 izdal Navodilo o pogojih za odobritev začasnega bivanja tujih državljanov žrtev trgovine z ljudmi. Na osnovi tega navodila je 20.11.2004 namestnik načelnika Uprave mejne policije izdal Navodilo o postopku odobritve začasnega bivanja iz humanitarnih razlogov tujim državljanom žrtvam trgovine z ljudmi v trajanju 3, 6 ali 12 mesecev (Jovanović, 2007). Kot rezultat skupnega projekta Ministrstva za socialne zadeve in Misije OEBS v Srbiji in Črni Gori, v okviru Zavoda za vzgojo in izobraževanje otrok in mladine v Beogradu je bila marca 2004 ustanovljena Služba za koordiniranje zaščite žrtev trgovine z ljudmi, kot del nacionalnega mehanizma za napotitev, v okviru katere je delovala Mobilna skupina. Osnovna naloga Mobilne skupine je bila začetna ocena potencialne žrtve in njenih potreb. Člani Mobilne skupine so bili predstavniki Ministrstva za socialne zadeve in nevladnih organizacij ASTRA ter urada za svetovanje proti nasilju v družini. Novembra 2004 je Mobilna skupina prenehala z delovanjem, sama Služba za koordiniranje zaščite žrtev trgovine z ljudmi pa nadaljuje z delom. Njena osnovna naloga je vloga. 29.

koordinacijskega centra v procesu nudenja in organiziranja vseh oblik pomoči ter nudenju informacij o dostopnih ukrepih, pomembnih za pomoč žrtvam doma in v tujini. OEBS misija je, skupaj z Ministrstvom za delo in socialno politiko, financirala Službo do 31.5.2005, od takrat dalje pa je vključena v državni sistem socialne zaščite in preko Ministrstva za delo in socialno zaščito financirana iz proračuna (Jovanović, 2007). 1.1.2006 je pričel veljati novi Kazenski zakon Republike Srbije, ki s členom 388 uvaja novost v definiciji trgovine z ljudmi, kot tudi kazenske odredbe za to kaznivo dejanje, s tem, da je dejanje ločeno od kaznivega dejanja nedovoljenega prehoda državne meje in tihotapljenja ljudi, ki je opredeljeno v 350. členu. S členom 389 je opredeljeno kaznivo dejanje trgovine z otroki z namenom posvojitve. V veljavo je stopil tudi Zakon o programu zaščite udeleženih v kazenskem postopku (Ćopić, 2004). Decembra 2006 je Vlada Republike Srbije, ob podpori Misije OEBS v Srbiji, sprejela Strategijo boja proti trgovini z ljudmi, ki jo sestavlja niz ukrepov in aktivnosti, ki jih je potrebno izvesti za rešitev tega problema. Z izdelavo Strategije so bili vzpostavljeni strateški cilji, ki morajo biti udejanjeni skozi različne aktivnosti državnih institucij, nevladnih in mednarodnih organizacij (Ćopić, 2004).. 4.3 Zakonska ureditev v Srbiji Republika Srbija (takrat ZR Jugoslavija) je podpisala in ratificirala Konvencijo ZN proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu in spremljajoče Protokole leta 2001. Za tem, leta 2003, je inkriminirala trgovino z ljudmi v členu 116b KZ Republike Srbije. Definicija ni ločevala med kaznivim dejanjem trgovine z ljudmi in tihotapljenja ljudi, kar je bilo popravljeno z danes veljavnim 388. členom KZ, ki velja od januarja 2006. Bistvo opredelitve kaznivega dejanja v tem členu v veliki meri ustreza členu 3 Palermo protokola (Čopić, 2004).. 30.

Ta opredelitev pa ima tudi nekatere pomanjkljivosti. Najpomembnejša odstopanja člena 388 od standarda ZN se nanašajo na: zakon eksplicitno ne navaja, da je pristanek žrtve trgovine z ljudmi na eksploatacijo, nameravano ali stvarno, brez pomena, če je bilo uporabljeno katerokoli sredstvo navedeno v členu 388 (1), kar zahteva člen 3(b) Protokola, v besedilu zakona ni omenjena ugrabitev in prevara kot način izvršitve dejanja, čeprav so zajeti v definiciji iz Protokola. Prejšnji KZ je predvideval ugrabitev kot možen način izvršitve dejanja (člen 111b). Razen tega, čeprav Protokol to posebno ne zahteva, menimo, da veljavni KZ predstavlja korak nazaj v kriminaliteti trgovine z ljudmi glede na prejšnji zakon tudi zaradi naslednjih razlogov: KZ ne predvideva kot oteževalno okoliščino, če je storilec dejanja trgovine z ljudmi državni uslužbenec ob izvrševanju službene dolžnosti. Če je kaznivo dejanje izvršila takšna oseba, bo odgovarjala po členu 388 (1), kar pomeni, da se bo strožja kazen dosodila lahko samo v primeru, če so obstajale kakšne od prej naštetih oteževalnih okoliščin. Prejšnji KZ Republike Srbije je smatral kot oteževalno okoliščino, če je dejanje izvršil državni uslužbenec ob opravljanju službene naloge (člen 111b (2) KZ RS), KZ ne predvideva kot oteževalno okoliščino, če je zaradi trgovine z ljudmi naklepno ali iz hude malomarnosti ogroženo življenje žrtve. Ponovno, kot v prejšnjem primeru, je prejšnji KZ opredeljeval dejstvo, da je dejanje storjeno na posebno krut ali poniževalen način kot oteževalno okoliščino, kjer prvo kvalifikacijo opredeljuje kot »ogrožanje življenja« (člen 111b (2) KZ RS). Zdaj veljaven KZ te možnosti ne predvideva. Upoštevajoč dejstvo, da je pogosto namen trgovine z otroki nelegalna posvojitev in da v osnovi dejanje trgovine z ljudmi tega ne vključuje, je. 31.

zakonodajalec smatral, da je potrebno v posebni odredbi inkriminirati trgovino z otroki z namenom posvojitve (Petrović, 2007).. 4.4 Zaščita žrtev in prič Konvencija ZN proti organiziranemu mednarodnemu kriminalu upošteva pomen zaščite žrtev in prič v členih 24 in 25. Zakon o programu zaščite udeleženih v kazenskem postopku iz 2005 ureja zaščito osumljenih, obtoženih, prič, sodelavcev, oškodovanih, strokovnih izvedencev in oseb. Pod določenimi pogoji imajo pravico do zaščite tudi sorodniki in druge bližnje osebe navedenih udeležencev kazenskega postopka. Program zaščite se lahko izvaja pred, med in po končanem kazenskem postopku. V okviru programa zaščite omogoča zakon uporabo naslednjih ukrepov (Ćopić, 2004): fizična zaščita osebe in premoženja, zamenjava bivališča v državi ali tujini, prikrivanje identitete in podatkov o lastništvu, zamenjavo identitete. Zakon o kazenskem postopku pa razen tega predvideva tudi posebna pravila za izvajanje dokazov, da bi zaščitena priča imela možnost pričanja. Čeprav naj bi bili v pravnem sistemu Srbije ustrezno upoštevani standardi zaščite prič, predvideni v 24. členu Konvencije, pa se ti v praksi pogosto ne izvajajo na žrtvah trgovine z ljudmi. Žrtve se pogosto upravičeno ne čutijo varne in zaščitene in to je največkrat razlog, da zavračajo pričanje. Po drugi plati pa se tožilstvo najpogosteje opira na izjavo priče/oškodovanca, kot najpomembnejše dokazno gradivo (Jovanović, 2007). Zaradi psihofizičnega nasilja, ki je včasih trajalo tudi več let, so žrtve pogosto prestrašene in niso pripravljene govoriti o tem, kar se jim je zgodilo.. 32.

Posledice posttravmatskega stresa so tudi take, da nekateri pomnijo tudi najmanjše podrobnosti (vzdevke, imena klientov, tetovaže, fraze,…) nekateri pa pozabljajo celo imena tistih, ki so jih zlorabljali. To je eden od razlogov, da se njihova izjava, podana na sodišču pogosto ne ustreza tisti, dani na policiji. Pogosto se dogaja, da žrtev zaradi utemeljenega strahu zase ali svojo družino ne povedo vsega, kar jim je znano. Pogosto jih tudi sami trgovci z ljudmi prestrašijo, da so žrtve tiste, ki so storile prekršek ali kaznivo dejanje in bodo za to odgovarjali. Pogosto jih je tudi sram in krivijo sebe za to, kar se jim je zgodilo in tako pri podajanju dokazov negirajo ali minimizirajo dejanje obtoženega. Bojijo se tudi obsodbe javnosti in vrnitve v svojo družino, kjer bodo morali odgovarjati na neprijetna vprašanja o tem kje so bili, kaj so počeli, kaj se jim je zgodilo in zakaj niso prinesli denar, zaradi katerega so šli na pot (Ćopić, 2004). Iz prakse so znani primeri, da so bile žrtve, ki so se odločile sodelovati kot priče v postopku, izpostavljene stalnim grožnjam, celo njihove družine v matičnih državah (v času, ko v drugi državi teče postopek proti trgovcem z ljudmi). To kaže na dobro povezanost in obveščenost vseh, ki sodelujejo v verigi trgovine z ljudmi (Ćopić, 2004).. 4.5 Srbija kot država izvora, tranzita in cilja trgovine z ljudmi Iz analize dosegljivih podatkov o problemu trgovine z ljudmi je razvidno, da nastopa Srbija tako v vlogi države izvora, tranzita, kot tudi ciljna država. Družbeno politične spremembe v državi in regiji, do katerih je prišlo v zadnjih dveh desetletjih, pa tudi sprejeti ukrepi za preprečevanje trgovine z ljudmi, so vplivale na dinamiko problema na način, ki je razumljiv v časovnem okviru okoliščin, od tistih v nekdanji SFRJ do razmer v današnji Srbiji. Zaradi višjega življenjskega standarda glede na države v regiji, je bila Srbija, kot tudi tedanja Jugoslavija v celoti, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. 33.

primaren cilj žensk iz vzhodnoevropskih držav. Z odpiranjem vojnih žarišč in prihodom tujih vojaških enot ob razpadu SFRJ se je število žrtev trgovine z ljudmi, ki jim je bila Srbija cilj, zelo povečalo. Istočasno se je preko ozemlja Srbije opravljal tranzit žrtev trgovine z ljudmi, ki so prihajale iz Bolgarije, Moldavije, Rusije in Ukrajine, na poti v Bosno (in naprej kot končen cilj v Italiji, Španiji, Franciji, …), proti Kosovu in Makedoniji (za Grčijo in države Arabskega polotoka), kot tudi proti državam osrednje in severne Evrope. Zaradi svoje geografske lege je Srbija tudi stalna tranzitna pot med vzhodno in zahodno Evropo in najkrajša pot migrantov iz siromašnih držav proti »obljubljenemu zahodu« (Radović, 2008). Sesutje državnih institucij v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in kriminalitete družbe v celoti so vodili k povečanju organiziranega kriminala, pa tudi skupin, ki organizirajo trgovino z ljudmi. Vseeno, tudi v tem času, trgovina z ljudmi še ni bila tako daleč, da bi bila prepoznana kot specifičen problem (Radović, 2008). V obdobju po konfliktih je Srbija postala tudi država porekla žrtev trgovine z ljudmi. Po končanih vojnih spopadih je bila država preplavljena s korupcijo, kar je ustrezalo obstoju organiziranih kriminalnih skupin, nastalih v obdobju militarizacije regije in ob krizi institucij v tranzicijskem procesu. Prihajalo je do privatizacije družbenega sektorja in posledično do večje nezaposlenosti žensk iz nekdanjih podjetij v družbeni lasti. Privatizacija je še posebej prizadela ženske z nižjo in srednjo stopnjo izobrazbe, na delovnih mestih, kjer je bila zaradi novih potreb trga dela nujna prekvalifikacija. V takem ozračju so se iz Srbije valili veliki migracijski tokovi proti zahodu, tako po legalnih, kot ilegalnih poteh (Jovanović, 2007).. 34.

Slika 3: Poti trgovanja z ljudmi preko Balkana (http://www.rsi.si/svet/pobalkanskih-poteh-belega-blaga/100062) Do leta 2002 je bilo uradno stališče države, da je Srbija izključno država tranzita za žrtve trgovine z ljudmi zaradi svoje geografske lege, sam problem pa je bil enačen s prostitucijo. Obstajalo je prepričanje, da so žrtve trgovine z ljudmi samo tuje državljanke in da je to pojav, ki ne zadeva državljanov Srbije. Tuje državljanke, ki so bile prijete na ozemlju države, če niso imele urejeno legalno bivanje, so namestili v sprejemni center za tujce. Državljanke Srbije, žrtve trgovine z ljudmi z namenom seksualnega izkoriščanja niso bile prepoznane kot take, temveč so jih pogosto prekrškovno preganjali zaradi kršenja javnega reda in mira oz. ukvarjanja s prostitucijo. V državnem poročilu o trgovini z ženskami iz tega obdobja se navaja kot osnovni cilj boja proti temu pojavu »ukrepi za zatiranje prostitucije«. To kaže, da takrat institucije niso delale jasne razlike med prostitucijo in trgovino z ljudmi. Nevladne organizacije so 2001-2002 pričele izvajati programe pomoči (SOS telefon in zatočišče za žrtve trgovine z ljudmi), ki so bili namenjeni predvsem ženskam in otrokom, žrtvam trgovine z ljudmi (Jovanović 2007).. 35.

Z uvedbo kaznivega dejanja trgovine z ljudmi v kazensko zakonodajo Srbije (čl. 111b KZ R Srbije) se je spremenil odnos države do tega problema. Izvajajo se številne in koordinirane dejavnosti pristojnih organov za zatiranje tega pojava in za izgradnjo sistema za sprejem in pomoč žrtvam trgovine z ljudmi. Zaradi navedena pa je prišlo tudi do spremembe načina delovanja trgovcev. Intenzivni ukrepi vladnih, nevladnih in mednarodnih organizacij imajo za posledico prilagajanje in menjavanja oblike delovanja, tako da so se trgovci z ljudmi, podobno kot tudi v ostalih državah regije, umaknili v ilegalo. Do tedaj je policija v racijah po agencijah za poslovno spremstvo in bordelih našla tudi po 20 deklet, med katerimi so bile tudi žrtve trgovine z ljudmi. Še posebej po akciji »Sablja« leta 2003, pa so ta dekleta umaknili v privatna stanovanja in klube zaprtega tipa. S tem so postale manj opazne državljanom in težje dostopne policiji. Prav tako je opaženo, da so trgovci delno spremenili način nadzora žrtev trgovine, predvsem pa so bili redkejši primeri brutalnega nasilja. Trgovci so še posebej pazljivi, da posledice fizičnega trpinčenja niso vidne oz. na vidnem mestu. Namesto fizičnega kaznovanja pogosteje uporabljajo grožnje, izsiljevanja in psihološko maltretiranje, kar ne pušča fizičnih dokazov in je težje dokazljivo na sodišču (Ćopić, 2004). Ni izključeno, da je tudi usposabljanje policije na mejnih prehodih prispevalo k boljšemu delu teh organov, pa tudi do sprememb težišča delovanja trgovcev z ljudmi znotraj samih meja Srbije. Interna trgovina z ljudmi, kot tudi trgovina z otroki so se pokazale kot mnogo manj rizične »dejavnosti« (prevoz žrtve na želeno lokacijo je možno opraviti hitreje in brez prehoda državne meje; ker ni drugih kontrolnih točk je tudi manjša možnost preverjanja s strani policije; neprimerno lažje je zagotoviti identifikacijske dokumente, saj v tem primeru zadostuje osebna izkaznica R Srbije). Po drugi plati, pa se regionalna trgovina še naprej opravlja preko odprtih meja z Bosno, Hrvaško in Črno Goro, od kjer se poti nadaljujejo v Italijo, kot najpogostejšo ciljno državo (Radović, 2008).. 36.

Za manjše število tujih državljank, žrtev trgovine z ljudmi, pa je možna tudi drugačna razlaga. Od leta 2004 so racije izjemno redke in policija več pozornosti posveča problemu tihotapljenja ljudi. Tuji državljani/ke v primeru kršitve predpisov Zakona o gibanju in bivanju tujcev, za katere je obvezen izrek zaščitnega ukrepa izgona iz območja države Srbije, so po opravljenem postopku napoteni v Sprejemni center za tujce in nato deportirani (Radović, 2008). Vse navedene okoliščine so privedle do popolne spremembe v strukturi žrtev trgovine z ljudmi, pa tudi spremembi njihove končne destinacije. Število žrtev iz Srbije narašča v zadnjih 8 letih od nekdanjih 30% v skupnem številu žrtev trgovine z ljudmi, v novembru 2008 pa predstavljajo že 85% žrtev, ki so bile v tem letu identificirane. Po drugi plati pa je v obdobju marec 2002 – november 2008 bila Srbija za preko 50% identificiranih žrtev ciljna država. Pod vplivom razmer iz preteklih let, ko so bile po podatkih pristojnih organov celo 70% žrtev tuje državljanke, so državni organi potrebovali veliko časa, da tudi uradno priznajo, da je Srbija postala tudi država porekla, ne pa samo tranzitna in ciljna ter da trgovina z ljudmi ne zadeva samo »Moldavijke in Ukrajinke«, temveč tudi državljane/ke Srbije. Identificiranih je bilo več skupin, od katerih so najbolj prizadeti otroci, mladostniki in osebe s psihični motnjami. Istočasno se pojavlja vse pogosteje tudi izkoriščanje državljanov Srbije na ozemlju domače države. Ta pojav je bil prvič registriran leta 2004, ko so v verigi notranje trgovine z ljudmi odkrili, da je 35% državljanov Srbije. Tudi v naslednjih letih je bil ta pojav zelo izražen in v stalnem porastu, kar nedvomno kaže na to, da trgovci z ljudmi (tretja najprofitabilnejša oblika organiziranega kriminala) nimajo predsodkov do državljanstva ali nacionalne pripadnosti in pa da podatki o interni trgovini kažejo na splošni trend v okviru problema trgovine z ljudmi v Srbiji (Radović, 2008). Temeljni razlog za te spremembe je vsekakor menjava splošne družbene in ekonomske klime v Srbiji. Ženske so prizadete z odpuščanjem zaradi restrukturiranja,. ki. so. opazna. predvsem. v. industrijskih. panogah. s. tradicionalno ženskimi poklici. Poleg tega je privatizacija privedla do. 37.

brezposelnosti tudi mnogo moških. Že v letu 2004 so opaženi prvi primeri trgovine z osebami moškega spola, predvsem zaradi izkoriščanja delovne sile. Samo v enem primeru v začetku 2007 je policija identificirala 9 moških državljanov Srbije, ki so bili preko lokalne agencije najeti za delo v Združenih Arabskih Emiratih, kjer so bili nato izkoriščani (Radović, 2008).. 4.6 Aktivnosti Evropske unije na področju preprečevanja trgovine z ljudmi v Srbiji Pred dobrima dvema desetletjema se je na področju "boja" proti trgovini z ljudmi aktivno vključila tudi Evropska unija oziroma Evropska komisija. Evropska komisija trgovanje z ljudmi ureja z različnimi zavezujočimi ali nezavezujočimi pravnimi akti in si tako prizadeva ustvariti harmonizacijo nacionalnih kazenskih zakonodaj ter postopkov med državami članicami, kar pričakuje tudi od držav kandidatk. Pravna zakonodaja EU prepoveduje trgovanje z ljudmi v skladu z Listino o temeljnih pravicah Evropske unije in trdi, da gre pri tem za temeljno kršitev človekovih pravic. Ob pregledu aktivnosti in zakonodajnih aktov ter priporočil pa lahko sklepamo, da to ni povsem tako, saj dokumenti področje trgovanja z ljudmi večinoma obravnavajo in rešujejo v okviru preprečevanja organiziranega kriminala, varovanja držav pred "nezaželenimi" migracijami in sodelovanja držav na področju notranjih zadev in pravosodja. Pogodba o Evropski uniji postavlja trgovanje z ljudmi v kontekst terorizma, tihotapljenja drog, tihotapljenja orožja in korupcije. Sporočilo Komisije Sveta in Evropskega parlamenta glede nadaljnjih aktivnosti na področju boja proti trgovanju z ženskami, ki predstavlja strategijo "boja" proti trgovanju z ljudmi, ta pojav obravnava z različnih vidikov. V prvi vrsti navaja ureditev migracij in kazenske zakonodaje, sodelovanje policije in sodstva ter ukrepe proti organiziranemu kriminalu. Predvideva tudi socialno pomoč žrtvam, ki je postavljena v domeno nevladnih organizacij (Evropska komisija, 2004). Pomemben dokument v evropskem prostoru predstavlja tudi Bruseljska deklaracija. Je rezultat Evropske konference o preventivi in boju proti. 38.

trgovanju z ljudmi, ki je potekala leta 2002 v Bruslju. Organizirali so jo Evropska komisija, Evropski parlament in Mednarodna organizacija za migracije (IOM). Cilj deklaracije je nadaljnji razvoj evropskega in širšega mednarodnega sodelovanja ter izdelava konkretnih meril, standardov, mehanizmov in dobrih praks na področju preprečevanja trgovanja z ljudmi. Predstavlja osnovo za delo Evropske komisije na tem področju. Zavzema se za to, da je trgovanje z ljudmi resno kršenje človekovih pravic, in poudarja potrebo po obravnavanju trgovanja z ljudmi v kontekstu človekovih pravic. Poleg tega prinaša pomembno novost: poudarja, da je treba vključiti trgovanje z ljudmi med evropske socialne cilje, česar pa v praksi ni zaznati (Brussels Declaration, 2007). Bruseljska deklaracija je razdeljena na štiri poglavja, ki predstavljajo na področju preprečevanja trgovanja z ljudmi (Brussels Declaration 2007): mehanizmi za sodelovanje in koordinacijo, preventiva proti trgovanju z ljudmi, zaščita in pomoč žrtvam trgovanja z ljudmi, poglobljeno sodelovanje policije in sodstva na mednarodni ravni. Republika Srbija je potencialna kandidatka za članstvo v Evropski uniji, kar pomeni, da aktivno sodeluje v stabilizacijskem-pridružitvenem procesu. Dne 29. aprila 2008 je Republika Srbija podpisala stabilizacijski-pridružitveni sporazum in začasni sporazum, ki zagotavlja okviru medsebojne obveznosti na različnih področjih v katerega tudi sodi vprašanje boja proti trgovini z ljudmi. Republika Srbija je ratificirala protokol o preprečevanju, zatiranju in kaznovanju trgovine z ljudmi predvsem žensk in otrok in je vključila ustrezne določbe v svojo nacionalno zakonodajo in nacionalno strategijo za boj proti trgovini z ljudmi. Stabilizacija pridružitvenega sporazuma med Evropskimi skupnostmi in Republiko Srbijo vključuje boj proti trgovini z ljudmi kot eno od glavnih prednostnih nalog za pristop države k Evropski uniji. Srbska vlada je prejela Nacionalni akcijski načrt za boj proti trgovini z ljudmi (2009-2011), vendar ga še ni v celoti izvedla. Kljub, do sedaj sprejetih ukrepov je. 39.

Republika Srbija še vedno izvorna, tranzitna in cilja država za trgovino z ljudmi. Skupni program za boj proti trgovini z ljudmi v Republiki Srbiji združuje Mednarodna organizacija za migracije (IOM), Organizacijo Združenih narodov za begunce (UNHCR) in Uradom Združenih narodov za droge in kriminal (UNODC) pod okriljem Združenih narodov, Svetovno pobudo za boj proti trgovini z ljudmi (UN.GIFT). Program predstavlja prvo skupno pobudo Združenih narodov na področju trgovine z ljudmi v Republiki Srbiji. Ta program je bil razvit v obsežnem posvetovanju z vsemi ustreznimi nacionalnimi in mednarodnimi partnerji z namenom, da bi zadovoljili potrebe programa upravičencev, spodbujanje izvajanja nacionalnih mehanizmov in zagotoviti podporo srbske oblasti pri njihovem izvajanju Konvencije Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu in Protokolu o preprečevanju trgovine z ljudmi (Gioffre, 2010). Čeprav je trgovina z ljudmi starodavni pojav, so ga zaznali kot resen problem predvsem na Balkanu, kjer se je pojavil zaradi vojne, ki je povzročila uničenje socialne strukture, gospodarski propad in veliko število migracij. Šele ko je problem trgovine z ljudmi postal tako pereč, da je postalo očitno, da presega njegove najbolj pogoste manifestacije kot so prostitucija, prosjačenje in nezakoniti prehodi državnih meja je postalo očitno, da je nujno potrebno ukrepanje. Vendar pa je 11. aprila 2003 s predlogom spremembe k predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika Republike Srbije dodan člen 111b kot samostojno kaznivo dejanje trgovine z ljudmi, opredeljeno v skladu z mednarodnimi standardi. Novi zakon je uvedel stroge kazni, do deset let zapora (Gioffre, 2010). Učinkovito zatiranje trgovine z ljudmi v Republiki Srbiji je še vedno neizpolnjen cilj. Pregon kriminalcev in zaščita žrtev sta možna samo z usklajenim ukrepanjem na ravni Evropske unije. Obseg trgovanja z ljudmi narašča v Evropski uniji in izven nje. Žrtve z ljudmi so največkrat ženske in otroci. Večinoma končajo v prostituciji in prisilnem delu, otroke izkoriščajo tudi za beračenje in nezakonite dejavnosti, denimo tatvine. Trgovina z ljudmi je več milijonov evrov vreden posel v rokah organiziranih kriminalnih združb.. 40.

Evropska komisija se zavzema za skupni pristop Evropske unije pri zatiranju te moderne oblike suženjstva in postavlja v ospredje preprečevanje trgovine, pregon storilcev in zaščito žrtev. Evropska unija ukrepa tudi v mednarodnem merilu. V sodelovanju z drugimi državami si prizadeva zatreti trgovino z ljudmi v državah izvora in finančno podpira boj proti trgovini. Evropska komisija je trdno zavezana boju proti trgovini z ljudmi, kar se kaže tudi v predlogu nove direktive Evropske unije, predstavljene marca 2010. Novi predlog poleg usklajevanja materialnega kazenskega prava zagotavlja boljšo zaščito in pomoč žrtvam ter krepi preprečevanje kaznivih dejanj. Direktiva vključuje tudi načelo, v skladu s katerim žrtve ne morejo biti kaznovane za kazniva dejanja, ki so jih bile prisiljene storiti kot žrtve trgovine z ljudmi (Europol, 2010).. Slika 4: Žrtve trgovine z ljudmi (http://ec.europa.eu/news/justice/101018_sl.htm) Pri pregledu virov sem ugotovila, da v Republiki Srbiji številni akterji in institucije uspešno izvajajo zastavljene cilje in strategije na področju preprečevanja in omejevanja trgovine z ljudmi. Najpomembnejši ukrepi za preprečevanje trgovine z ljudmi so nedvomno obveščanje, ozaveščanje in izobraževanje oseb, ki bi lahko postale žrtve trgovine z ljudmi. Akterji izvajajo tudi številne druge ukrepe (represivne narave), kot so zbiranje podatkov o žrtvah, raziskave in analiza podatkov, ki se na nanašajo na obseg in naravo trgovine z ljudmi ter tehnike, ki jih uporabljajo trgovci, da se omogoči razvoj učinkovitejših metod preprečevanja. Dejstvo je, da nam kompleksnost problematike trgovine z ljudmi omogoča obravnavo z različnih. 41.

zornih kotov. Akterji in institucije, ki se ukvarjajo s tem zločinom nanj največkrat gledajo z vidika nezakonitega priseljevanja, organiziranega kriminala ali prostitucije, redko pa s stališča priznanja in zaščite pravic žrtev trgovine z ljudmi. Tudi če bi Republika Srbija ukrepala na drugačne načine, trgovine z ljudmi najbrž ne bi mogla izkoreniniti. Da bi ji to uspelo, bi morala namreč odpraviti same vzroke za razširjenost te dejavnosti, kar pa je v današnji družbi nemogoče. Republika Srbija si trgovino z ljudmi prizadeva omejiti predvsem zaradi svojih interesov – posledica vsega tega so namreč tudi finančni izdatki, drugi negativni ekonomski učinki in zmanjšanje ugleda v mednarodni skupnosti. Primerna zaščita človekovih pravic na papirju še ne zadostuje za dejansko zaščito. Za resničen uspeh v boju proti trgovini z ljudmi bi morali odpraviti revščino, brezposelnost, diskriminacijo, izkoriščanje, vojne in druge okoliščine, tako da ne bi ljudje bili v iskanju boljšega življenja zase in za svoje družine pripravljeni tvegati tudi svojo svobodo in druge osnovne pravice.. 42.