Finančni in okoljski vidiki gradnje pasivnih hiš : diplomsko delo

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA. DIPLOMSKO DELO FINANČNI IN OKOLJSKI VIDIKI GRADNJE PASIVNIH HIŠ. Kandidat: Iztok Trop Študent rednega študija Številka indeksa: 81553213 Program: Univerzitetni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: dr. Davor Savin, redni profesor. Maribor, avgust 2007.

2 PREDGOVOR Več kot 40 odtotkov končne energije v Evropski uniji potrošimo v zgradbah. Večina teh zgradb se ogreva s kurilnim oljem, ki je poleg trdih goriv največji onesnaževalec ozračja s CO2 plini. Prekomerna raba teh virov ne zmanjšuje le omejenih zalog, ampak močno vpliva tudi na globalno segrevanje ozračja. Če malo razmislimo in analiziramo spremembe podnebja v naši okolici, lahko opazimo, da so zime vse krajše in milejše, poletja pa vse daljša in toplejša. To so posledice, za katere smo odgovorni mi – vsi, ki živimo na tem planetu, zato je skrajen čas, da začnemo ukrepati kot posamezniki in prenehamo čakati na nekoga drugega. Pričujoče delo obravnava gradnjo pasivnih hiš, ki so prijazne tako s finančnega kakor tudi iz okoljskega vidika. V uvodnem poglavju so zapisani namen, cilji in osnovne trditve, kakor tudi predpostavke, omejitve in metode raziskovanja. Drugo poglavje obravnava potrošnjo energije, podnebne spremembe in trajnostni razvoj. V tretjem poglavju najdemo osnovne zakonitosti delovanja pasivnih hiš in opis njihovih lastnosti. V četrtem poglavju je predstavljen model analize stroškov življenjskega cikla s teoretičnega vidika, ki je apliciran na konkretnem primeru, ki ga predstavlja peto poglavje. Šesto poglavje bralcu predstavi finančne spodbude države, ki jih bodo deležni tisti, ki se odločijo za gradnjo energetsko učinkovitih objektov, kakor tudi možen način financiranja gradnje pasivne hiše.. Na tem mestu bi se zahvalil mojim najbližjim, ki so mi stali ob strani tako v času študija, kakor tudi pri nastanku tega dela. Zahvalil bi se tudi celotni ekipi arhitekturnega biroja Arhitekt, biro za projektiranje, gospe Mirijani Bračič iz podjetja Marles hiše d.o.o. in mentorju prof. dr. Davorju Savinu. Izpostavil bi tudi korektnost delovanja referata Ekonomsko – poslovne fakultete in se zahvalil prof . dr. Davorju Savinu, prodekanji za izobraževalno dejvnost prof. dr. Poloni Tominc in prodekanu za poslovne zadeve in strateške projekte prof. dr. Milanu Juršetu za pravočasen zagovor diplomskega dela.. Hvala vsem!. Iztok Trop.

3 KAZALO 1. UVOD ............................................................................................................................... 6 1.1 Opredelitev področja in opis problema................................................................... 6 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve................................................................................. 6 1.2.1 Namen................................................................................................................... 6 1.2.2 Cilji ....................................................................................................................... 7 1.2.3 Osnovne trditve .................................................................................................... 7 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave......................................................................... 7 1.4 Predvidene metode raziskovanja ............................................................................. 7 2. OSNOVNI POJMI........................................................................................................... 8 1.2 Energija ...................................................................................................................... 8 2.1.1 Viri energije.......................................................................................................... 8 2.1.2 Poraba energije ..................................................................................................... 9 2.2 Podnebne spremembe ............................................................................................. 15 2.2.1 Podnebje v preteklih obdobjih............................................................................ 15 2.2.2 Pričakovane posledice spreminjanja podnebja ................................................... 16 2.3 Trajnostni in sonaravni razvoj............................................................................... 17 3 PASIVNA HIŠA.............................................................................................................. 19 3.1 Zakaj graditi pasivno hišo ...................................................................................... 19 3.2 Definicija standarda pasivne hiše........................................................................... 19 3.2.1 Nizkoenergijska hiša - NEH ............................................................................... 19 3.2.2 Pasivna hiša − PH............................................................................................... 20 3.3 Komponente pasivne hiše........................................................................................ 22 3.3.1 Oblika stavbe in tloris......................................................................................... 22 3.3.2 Zasnova stavbe ................................................................................................... 22 3.3.3 Ovoj stavbe ......................................................................................................... 23 3.3.4 Zrakotesnost ....................................................................................................... 23 3.3.5 Okna ................................................................................................................... 24 3.3.6 Prezračevalni sistem z rekuperacijo toplote ...................................................... 24 3.3.7 Ogrevanje, prezračevanje, hlajenje in priprava tople sanitarne vode ................. 25.

4 4. ANALIZA STROŠKOV ŽIVLJENJSKEGA CIKLA ALI LCCA........................... 27 4.1 Zakaj uporabiti analizo stroškov življenjskega cikla........................................... 27 4.2 Metoda stroškov življenjskega cikla in dodatna merila ekonomske analize...... 28 4.3 Diskontiranje in inflacija v sklopu LCCA............................................................. 29 4.3.1 Diskontiranje prihodnjih vrednosti na sedanjo vrednost .................................... 29 4.3.1.1 Obresti, diskontiranje in sedanja vrednost.................................................. 30 4.3.2 Postopki diskontiranja in pripadajoče formule................................................... 32 4.3.2.1 Diskontiranje enkratnih zneskov ................................................................. 32 4.3.2.2 Diskontiranje zneskov, ki se ponavljajo letno in realno ne naraščajo ........ 33 4.3.2.3 Diskontiranje zneskov, ki se ponavljajo letno in realno naraščajo............. 34 4.3.3 Upoštevanje inflacijskih pričakovanj ................................................................. 34 4.3.3.1 Izpeljava realne diskontne stopnje .............................................................. 35 4.3.3.2 Naraščanje cen ............................................................................................ 35 4.3.3.3 Nominalna in realna stopnja naraščanja cen ............................................ 36 4.4 Ocenjevanje stroškov za potrebe LCCA ............................................................... 37 4.4.1 Kategorije stroškov............................................................................................. 37 4.4.1.1 Osnovni investicijski in operativni stroši………………………………………37 4.4.1.2 Osnovni investicijski in prihodnji stroški .................................................... 37 4.4.1.3 Enkratni in letno se ponavljajoči stroški ..................................................... 38 4.4.2 Časovnost denarnih tokov .................................................................................. 38 4.4.3 Uporaba trenutnih cen za določanje prihodnjih stroškov ................................... 38 4.4.4 Ocenjevanje investicijskih stroškov ................................................................... 39 4.4.4.1 Ocenjevanje osnovnih investicijskih stroškov.............................................. 39 4.4.4.2 Ocenjevanje nadaljnjih investicijskih stroškov............................................ 39 4.4.4.3 Ocenjevanje rezidualne vrednosti ............................................................... 39 4.4.5 Ocenjevanje operativnih stroškov ...................................................................... 40 4.4.5.1 Ocenjevanje stroškov energetske oskrbe ..................................................... 40 4.4.5.1 Ocenjevanje ostalih operativnih in vzdrževalnih stroškov .......................... 40 4.4.5.1 Ocenjevanje ostalih relevantnih stroškov in prihrankov............................. 40 5. ANALIZA STROŠKOV ŽIVLJENJSKEGA CIKLA HIŠE MODERN ............. 41 5.1 Opis in osnovni investicijski stroški hiše Modern Basic in Modern PH............. 42 5.2 Opis in operativni stroški hiše Modern Basic in Modern PH ............................. 45 5.3 Določitev proučevane dobe, dis. stopnje in spreminjanja cen energentov ......... 49 5.3.1 Določitev proučevane dobe ................................................................................ 49.

5 5.3.2 Določitev diskontne stopnje ............................................................................... 49 5.3.3 Določitev realne rasti cen energentov ................................................................ 50 5.4 Kalkulacija stroškov življenjskega cikla za hišo Modern Basic in Modern PH 52 5.4.1 Kalkulacija LCC za hišo Modern Basic ............................................................. 53 5.4.2 Kalkulacija LCC za hišo Modern PH ................................................................. 54 5.5 Dodatna merila ekonomske analize ...................................................................... 54 5.5.1 Izračun neto prihrankov (NS) ............................................................................. 54 5.5.2 Izračun razmerja med prihranki in dodatno vloženimi sredstvi (SIR) ............... 55 5.5.3 Izračun korigirane interne stopnje donosa (AIRR)............................................. 56 5.5.4 Izračun interne stopnje donosa (IRR)................................................................. 56 5.5.5 Izračun diskontirane dobe vračanja dodatno vloženih sredstev (DPB).............. 57 5.6 Ocena nemonetarnih prihrankov........................................................................... 57 6. FINANCIRANJE GRADNJE ..................................................................................... 59 6.1 Finančne spodbude države za okoljske naložbe .................................................. 59 6.1.1 Agencija za učinkovito rabo energije (AURE).................................................. 59 6.1.2 Ekološki sklad Republike Slovenije (Eko sklad) .............................................. 60 6.2 Financiranje gradnje hiše Modern Basic in Modern PH..................................... 64 6.2.1 Struktura virov financiranja................................................................................ 64 6.2.2 Analiza denarnih tokov....................................................................................... 65 7. SKLEP ............................................................................................................................ 67 8. POVZETEK ................................................................................................................... 68 9. ABSTRACT ................................................................................................................... 69 10. SEZNAM UPORABLJENE LITERATURE............................................................ 70 11. SEZNAM VIROV........................................................................................................ 72 SEZNAM SLIK ................................................................................................................. 73 SEZNAM TABEL ............................................................................................................. 73 PRILOGE........................................................................................................................... 75.

6 1. UVOD. 1.1 Opredelitev področja in opis problema Gradnja lastne hiše predstavlja za večino investitorjev eno največjih investicij v njihovem življenju. Poleg osnovne investicije za nakup zemljišča in izgradnjo objekta, pa se vse premalo zavedamo oziroma posvečamo pozornost fazi, ki sledi vselitvi v hišo po uspešno končani gradnji. Pri tem mislim predvsem na stroške, ki so povezani z vzdrževanjem objekta, kot so stroški za ogrevanje, pripravo tople vode in pogon vseh naprav v sklopu hiše, kar nam zagotavlja prijetno in nemoteno bivanje. Skupek teh stroškov bo determiniral mesečno obremenjenost družinskega proračuna, ki ga je možno znatno zmanjšati, če se že v fazi načrtovanja odločimo za izgradnjo objekta, ki bo v svojem življenjskem ciklu trošil čim manj energije, kar bo imelo za posledico nižje operativne stroške, kakor tudi zmanjšan vpliv na obremenjevanje okolja. Odgovor na zgoraj zastavljene probleme je moč najti v pasivni hiši, ki se od hiš, ki jih poznamo v naši okolici razlikuje predvsem v tem, da potroši za nemoteno delovanje in zagotavljanje kakovostnih bivanjskih razmer deset do petnajstkrat manj energije za ogrevanje kot povprečna slovenska hiša, kjer delež potrebne energije za ogrevanje predstavlja približno 66 % od skupno porabljene energije. Takšno znižanje energetskih potreb je posledica izkoriščanja energetskega vira, ki je vsem dostopen, neomejen, obnovljiv, povrh tega pa še zastonj – to je energije sonca in izboljšanja posameznih konstrukcijskih delov zgradbe. Od tod tudi izvira ime pasivna hiša, ki pomeni, da hiša ne potrebuje za ogrevanje klasičnega ogrevalnega sistema, ki ga poznamo v naših domovih, ampak se ogreva s pomočjo sončne energije, prezračevalnega sistema z rekuperacijo toplote, stanovalcev in toplote, ki jo oddajajo posamezne naprave v hiši. Na osnovi teh karakteristik pasivne hiše, je mogoče v njej iskati odgovore na potrebo po domu, ki bo energetsko učinkovit, ki bo zagotavljal kvalitetno in trajno bivanje njegovim stanovalcem, poleg tega pa znatno zmanjšal vplive na onesnaževanje okolja, ki jih povzročajo obstoječe hiše z neracionalno in prekomerno potrošnjo energije iz neobnovljivih virov.. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve 1.2.1 Namen Z izbrano temo želim proučiti in spoznati prednosti, ki jih prinaša gradnja po standardu pasivne hiše v primerjavi z gradnjo po minimalnih zakonskih zahtevah (v nadaljevanju standardna gradnja) za novogradnje, kakor tudi vplive na okolje ene in druge variante. Ugotoviti želim koliko dražja je gradnja pasivne hiše od gradnje standardne hiše in kje so vzroki za nastala odstopanja, ter opredeliti in analizirati kjučne stroške, ki nastajajo v življenjskem ciklu obeh tipov objektov..

7 1.2.2 Cilji - Proučiti in predstaviti globalne okoljske probleme s katerimi se soočamo, - ugotoviti v čem se pasivna hiša razlikuje od hiše grajene po aktualnih standardih, - določiti stroške gradnje pasivne in standardne hiše, - ugotoviti stroške, ki so relevantni in ki se pojavljajo v času obratovanja hiše, - opraviti analizo stroškov življenjskega cikla oz. LCCA za oba tipa objektov in jih medsebojno primerjati, - določiti višino institucionalnih spodbud za gradnjo nizkoenergijskih objektov. 1.2.3 Osnovne trditve - Gradnja pasivne hiše je ekonomsko upravičljiva, - sedanja vrednost stroškov življenjskega cikla pasivne hiše je nižja od sedanje vrednosti stroškov življenjskega cikla hiše, grajene po aktualnih standardih, - pasivna hiša zmanjšuje negativne vplive na človeka in okolje v primerjavi z gradnjo standardne hiše.. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavljam, da se bodo cene energentov, ki bazirajo na osnovi neobnovljivih virov energije v prihodnosti še naprej povečevale. Stopnja ozaveščenosti graditeljev in projektantov objektov bo naraščala, katerih posledica bo vedno več zgrajenih objektov v skladu s standardom pasivne hiše. Kot omejitev bi navedel zelo majhno prisotnost pasivnih hiš v našem okolju, ki je posledica neozaveščene javnosti in projektantov, ki premalo sledijo novostim na področju novih tehnologij in učinkovite rabe energije, kar se poleg stanja v okolju kaže tudi v obsegu literature na to temo v slovenskem jeziku. Potrebno pa je poudariti, da se stanje izboljšuje in da obstajajo tudi v našem prostoru svetle izjeme, ki so nam lahko vsem za vzor.. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Raziskavo bom opravil na konkretnem primeru proizvajalca montažnih hiš. Pristop k raziskovanju je deskriptiven. Uporabil bom metodo deskripcije, klasifikacije, metodo kompilacije in komparativno metodo. Opise, trditve, metode, modele in definicije bom črpal iz sekundarnih virov, domače in tuje literature ter interneta..

8 2. OSNOVNI POJMI Na začetku diplomskega dela se mi zdi smiselno in potrebno za globlje razumevanje celotne problematike pojasniti in orisati razmere v katerih živimo. V sklopu tega poglavja želim opredeliti termin trajnostni razvoj kot temelj, na osnovi katerega bi morale bazirati vse naše aktivnosti. Prikazati povezanost med zgradbami in njihovim vplivom na okolje, zlasti z izločanjem emisij toplogrednih plinov, ki so posledica rabe fosilnih goriv. 1.2 Energija Energija je sposobnost sistema, da izvaja zunanje aktivnosti, je torej tudi gibalo človeške materialne dejavnosti. Pojavlja se v različnih oblikah: kot mehanska, toplotna, kemično vezana energija (fosilna goriva, jedrska goriva, biomasa), fizikalno vezana energija (potencialna energija vode), energija elektromagnetnega sevanja (sončna energija) in električna energija. 2.1.1 Viri energije V osnovi delimo vire energije na obnovljive in neobnovljive vire. Med neobnovljive vire energije prištevamo fosilna goriva, ki so naravne organske snovi, nastale pred več milijoni let, pokopane pod kamninami zaradi potresov in drugih naravnih sprememb. Zato ni prišlo do popolne oksidacije, s časom pa so se zaradi visokih temperatur in tlakov izločili voda in organski plini. Tako je nastala stisnjena snov z visoko vsebnostjo ogljika, ki se je mineralizirala v premog. V večjih globinah (okoli 2000 m) pa je prišlo še do toplotnih reakcij, nastala je nafta in plin. Fosilna goriva (premog, nafta, zemeljski plin) so torej s pomočjo fotosinteze v preteklih obdobjih zemeljske zgodovine nakopičena sončna energija. Osnovna pomanjkljivost fosilnih goriv je ta, da so neobnovljiva, kar pomeni, da ko so enkrat iztrošena, jih ni več mogoče nadomestiti, poleg tega pa nastajajo ob njihovem zgorevanju toplogredni plini, ki segrevajo ozračje. Sončno sevanje v vseh njegovih pojavnih oblikah (toplota, veter, vodna energija) imenujemo obnovljivi viri energije (Medved, Novak, 2000, str. 31). Njegovo trajanje je za časovna merila človeštva praktično neomejeno. Sevanje, ki ga oddaja Sonce, lahko spremenimo v toploto ali elektriko, v naravi pa povzroča nastanek vetra, valov, vodne energije in biomase. Iz zemeljske notranjosti prihaja še geotermalna energija, ki ni posledica sončnega sevanja. Plimovanje pa je v glavnem posledica gravitacije Lune. Neomejena trajnost in velik potencial sta glavni značilnosti obnovljivih virov energije (sončna, vodna, vetrna, geotermalna energija in energija biomase). Pomembna lastnost je tudi njihova enakomernejša razporeditev, brez »spoštovanja« geopolitičnih in državnih meja. Med pomanjkljivostmi pa je potrebno posebej opozoriti na njihovo časovno spremenljivost moči..

9 2.1.2 Poraba energije Zemeljsko površje se trajno oskrbuje z energijo s pomočjo energije Sonca, z geotermalno energijo zemeljske notranjosti in energijo plimovanja, kot posledico gravitacijske povezanosti Zemlje in Lune. Najpomembnejša je sončna energija, ki neposredno prihaja do zemeljskega površja, ogreva ozračje in oceane, povzroča veter, padavine ter morske tokove. S pomočjo fotosinteze rastlin se je sončna energija v miljonih let v obliki fosilnih goriv (premog, nafta, zemeljski plin) shranjevala, človeštvo pa sedaj ta goriva daleč nad stopnjo naravne obnove uporablja, kot temeljni energijski vir. Hiter razvoj civilizacije v zadnjih dveh stoletjih je bil mogoč zlasti zaradi široke uporabe fosilnih goriv, predvsem premoga in kasneje nafte. Z razvojem strojev, ki lahko pretvarjajo kemično energijo v mehansko delo, pa je bilo človeštvu omogočeno, da je v enem stoletju tehnološko obvladalo skoraj celoten planet Zemljo (Novak, 1994, str. 48). V letih 1860-1985 se je svetovna poraba primarne1 energije (iz premoga, nafte, zemeljskega plina, energije urana in hidroenergije) povečala za 60-krat in stalno naraščala, ne glede na številne krize v tem obdobju. V obdobju 1850-1990 se je poraba komercialne energije povečala za več kot stokrat, poraba energije iz biomase (les, odpadki iz kmetijskih pridelkov, gnoj) pa za trikrat. Večina komercialne energije se pridobi in porabi v industrijskih državah. Povprečna poraba komercialne energije v Evropi je v primerjavi s porabo v manj razvitih državah 10-30-krat, v Severni Ameriki pa 40-krat večja. Svetovna poraba energije se je v obdobju 1970-1990 povečala za več kot polovico, letna stopnja rasti (2,6 %) pa je bila bistveno večja od takratne letne rasti svetovnega prebivalstva (1,8 %). Poraba energije hitreje narašča v gospodarsko manj razvitem delu sveta. V obdobju 19902000 se je svetovna poraba energije povečala za 11 %. Nekoliko upočasnjena rast potrošnje energije, ki je bila nižja od rasti svetovnega BDP, pa je posledica manjšega pomena energetsko intenzivne težke industrije in večjega pomena storitev v gospodarski rasti. Zgolj v obdobju 1960-1990 se je svetovna poraba primarne energije povečala od 3,3 Gtoe2 (3,3 milijarde ton naftnega ekvivalenta) na 8,8 Gtoe oziroma povprečno za 3% na leto. Sredi devetdesetih let 20. stoletja je prebivalec Afrike letno porabil 0,5 tone naftnih ekvivalentov energije, Evrope okoli 3 tone in Severne Amerike okoli 8 ton .V letu 2001 pa je svetovna proizvodnja in poraba primarne energije po podatkih Svetovne agencije za energijo že presegla 10 Gtoe (1,64 tone naftnega ekvivalenta na prebivalca na leto) oziroma okoli 12 milijard ton ekvivalentov premoga. Letna stopnja rasti porabe energije v zadnjih nekaj letih je bila okoli 1-2% (Plut, 2004, str. 87).. 1 2. Primarna oz. komercialna je energija v naravi, ki še ni bila preoblikovana, npr fosilna goriva (surova nafta). Gtoe pomeni giga ton naftnega ekvivalenta..

10 SLIKA 1: RAST PORABE PRIMARNE ENERGIJE (OSNOVA JE LETO 1990) 1,9 1,8 1,7 1,6 1,5 1,4 1,3 1,2 1,1 1,0 0,9 0,8 0,7. 1,9 1,8 1,7 1,6 1,5 1,4 1,3 1,2 1,1 1,0 0,9 0,8 0,7. 1990=1. 1990. 1992. 1994. 1996. 1998. 2000. 2002. ZDA. EU25. Japonska. Kitajska. Indija. Svet. 2004 Rusija. Vir: Evropska komisija, Energy and Transport in figures 2006 po Eurostatu. Od leta 1990 do leta 2004 se je poraba primarne energije v svetu povečala za 28 %, kar pomeni v številkah od 8.326 miljonov ton ekvivalentov nafte (v nadljevanju Mtoe) na 11.059 Mtoe. Največji porast v potrošnji primarne energije so zabeležili na Kitajskem, kjer se je potrošnja primarne energije od leta 1990 do 2004 povečala, kar za 86 %, v Indiji pa za 58 %. Vzrok temu je predvsem hiter razvoj gospodarstva v teh regijah. V ZDA in na Japonskem je znašal dvig potrošnje približno 20 %, medtem, ko je procentualno med prikazanimi državami najnižji dvig potrošnje primarne energije zabeležila Evropska petindvajseterica s približno 12 % povečanjem leta 2004 glede na leto 1990. SLIKA 2,3: STRUKTURA PORABE PRIMARNE ENERGIJE V EVROPSKI UNIJI OD LETA 1990 DO 2004 V Mtoe3 IN DELEŽ POSAMEZNIH VIROV V LETU 2004. Leto 2004. Mtoe 1750. 1750 Obnovlji viri. 1500. 1500. Jedrska en.. 1250. 1250 Plin. 1000. 1000. 750. 750. Nafta. 500. 500. 250 0 1990. Obnov . v iri 6,3%. Trda goriv a 17,9%. 1992. 1993. 1994. 1995. 1996. 1997. 1998. Naf ta 37,3%. 250. Trda goriva 1991. Jedrska en. 14,6%. 1999. 2000. 2001. 2002. 2003. 0 2004. Plin 23,9%. Vir: Evropska komisija, Energy and Transport in figures 2006 po Eurostatu. Iz grafa 2 je razvidno postopno manjšanje porabe trdnih goriv, kakor tudi večanje porabe nafte, plina, jederske energije in obnovljivih virov energije v bilanci primarne porabe energije za omenjeno obdobje. Vendar pa je pomembno poudariti, da aktivnosti EU še vedno temeljijo na rabi fosilnih goriv in jedrske energije, ki predstavljajo skoraj 94 % 3. Mtoe pomeni miljonov ton ekvivalenta nafte..

11 procentov celotne porabe, tako, da na obnovljive vire odpade le dobrih 6 % (SLIKA 3). Velika potrošnja neobnovljiv virov povzroča agregatno uvozno odvisnost EU v višini 50.5 %. Tako smo v EU v letu 2004 uvozili 80 % nafte, 54 % zemeljskega plina in 38 odstotkov trdnih goriv. Kot zanimivost, bi na tej točki navedel nekaj podatkov o dokazanih svetovnih rezervah fosilnih goriv v odnosu do letne porizvodnje iz leta 1990. Če bi se nadaljeval enak trend porabe fosilnih goriv, potem zaodostujejo svetovne rezerve premoga za nadaljnih 197 let, rezerve lignita za 293 let (visoke številke so posledica padanja letne rabe trdnih goriv), rezerve zemeljskega plina so ocenjene na 56 let, medtem ko so rezerve glavnega energetske vira današnje družbe– nafte, ocenjene na pičlih 40 let. Iz tega sledi, da se bodo že današnje generacije v bližnji prihodnosti soočile z dnem, ko ne bo ne nafte in ne zemeljskega plina. SLIKA 4,5: STRUKTURA PORABE KONČNE4 ENERGIJE V EVROPSKI UNIJI OD LETA 1990 DO 2004 V Mtoe IN DELEŽ POSAMEZNIH VIROV V LETU 2004. Mtoe 1100. 1100. Obnovljivi viri. 1000. 1000 900. T oplota. Elektrika 20,0%. 900. Elektrika. 800. 800 700. 700. Plin. 600. 600. 500. 500 400. 400 Nafta. 300. 200. 100. 100. T rda goriva. 0 1991. 1992. 1993. Plin. Toplota 4,0% Obnovljivi viri 4,3% Trda goriva 4,6%. 24,3%. 300. 200. 1990. Leto 2004. 1200. 1200. Nafta 42,8%. 0 1994. 1995. 1996. 1997. 1998. 1999. 2000. 2001. 2002. 2003. 2004. Vir: Evropska komisija, Energy and Transport in figures 2006 po Eurostatu. Skupna poraba končne energije se je povečala od leta 1990 do leta 2004 za 12,8 %. Procentualno najvišji dvig beleži potrošnja obnovljivih virov energije (povečala se je za 38,7 %), vendar pa je njen delež v skupni potrošnji tako majhen (4,3 %), da je neto učinek skoraj zanemarljiv. Procentualno najvišji padec beleži potrošnja trdnih goriv (zmanjšala se je za skoraj 60 %), vendar pa za ta energetski vir velja enak vzorec kot za obnovljive vire energije. Potrošnja električne energije se je povečala za 31 odstotnih točk, potrošnja zemeljskega plina pa za 35 % . Končna potrošnja nafte se je povečala za 14 %, kar se zdi na prvi pogled malo, vendar je potrebno poudariti, da nafta v strukturi porabe končne energije še vedno dominira s 43 %, kar je skoraj dvakrat več od porabe plina, katerega delež v skupni strukturi porabe končne energije znaša 24 %. Na električno energijo odpade 20 %, na toplotno energijo 4 % in na obnovljive vire energije le 4,3 %.. 4. Iz primarne energije po pretvorbi pridobivamo tako imenovano "končno energijo": proizvodnja kurilnega olja iz surove nafte v rafinerijah, stiskanje lesnih peletov iz žagovine, proizvajanje električne energije iz vodne energije..

12 Pričujoči podatki jasno povedo, da eksistenca današnje družbe bazira na rabi neobnovljivih virov energije, kljub temu, da obstaja enormen potencial za izrabo obnovljivih virov energije. V zgornjem grafu je prikazana agregatna potrošnja končne energije v Evropski uniji. Pogljemo, kako je ta potrošnja porazdeljena med posameznimi sektorji. V letu 2004 so bili zabeleženi sledeči deleži potrošnje končne energije za posamezen sektor. SLIKA 6: DELEŽ PORABE KONČNE ENERGIJE POSAMEZNEGA SEKTORJA V EVROPSKI UNIJI LETA 2004. Leto 2004 Gospodinjstva in storitve Transport 30,7%. 41,3%. Industrija 27,9%. Vir: Evropska komisija, Energy and Transport in figures 2006 po Eurostatu. Delež potrošnje končne energije je najvišji v sektorju, ki obsega gospodinjstva / storitve in znaša 41,3 %, sledi transport s 30,7 % in industrija z 27,9 %. Kot vemo, je za sektor gospodinjstev in storitev značilno to, da se vse dejavnosti tega sektorja odvijajo v zgradbah, zato lahko rečemo, da največ končne energije v Evropski uniji potrošimo prav v zgradbah..

13 SLIKA 7: STRUKTURA POVPREČNE PORABE KONČNE ENERGIJE V PRIVATNIH ZGRADBAH (GOSPODINJSTVIH) V EVROPSKI UNIJI LETA 2004.. 11% 7% Ogrevanje prostorov Ogrevanje vode. 57%. 25%. Kuhanje Električne naprave. Vir: EuroACE 2004. Največ energije v naših zgradbah potrošimo za ogrevanje prostorov in pripravo tople sanitarne vode. Skupno torej odpade na ti dve porabniški skupini štiri petine vse porabljene energije. Ankete, ki so bile izvedene v evropskih gospodinjstvih, so pokazale zastrašujoče rezultate, saj je namreč večina vprašanih menila, da se največ energije v gospodinjstvih porabi prav za pogon električnih naprav. Dejansko se porabi za pogon vseh električnih naprav in razsvetljavo v povprečnem evropskem gospodinjstvu le 11 % vse končne energije. SLIKA 8: STRUKTURA POVPREČNE PORABE KONČNE ENERGIJE V POSLOVNIH ZGRADBAH V EVROPSKI UNIJI LETA 2004.. 14%. 4% Ogrevanje prostorov Ogrevanje vode. 52%. 16%. Kuhanje Električne naprave Razsvetljava. 5%. Hlajenje prostorov. 9%. Vir: EuroACE 2004. V poslovnih zgradbah je delež porabljene energije za ogrevanje (52 %) zelo podoben deležu porabljene energije za ogrevanje v privatnih zgradbah (gospodinjstvih). Razlike se.

14 pojavljajo v deležu porabljene energije za pripravo tople sanitarne vode. V tem segmentu je potrošnja v gospodinjstvih višja zaradi potreb po osebni higieni. Poslovne zgradbe pa beležijo večji delež porabljene energije v segmentu električnih naprav in razsvetljave, kar je posledica narave poslovnih procesov. V zgornji analizi potrošnje končne energije smo spoznali, da se največ končne energije potroši prav v zgradbah. Od te potrošene energije odpade največji delež za ogrevanje in pripravo tople sanitarne vode (skupaj 83 %). Poglejmo sedaj strukturo virov energije, s katerimi zagotavljamo nemoteno ogrevanje in pripravo tople sanitarne vode v naših domovih. SLIKA 9: STRUKTURA PORABE ENERGETSKIH VIROV ZA OGREVANJE PRIVATNIH ZGRADB V SLOVENIJI LETA 2002 0,4% 13,8%. 7,6% 1,9%. Električna energija Trdna goriva. 8,0%. Les in lesni odpadki. 27,0%. Utekočinjeni naftni plin Petrolej Ekstra lahko kurilno olje Zemeljski plin. 1,7% 39,0%. 0,3%. Toplotna energija Sončna energija. Vir: Statistični urad Republike Slovenije, 2006. Najbolj zastopan energetski vir za ogrevanje zgradb privatnega sektorja v Sloveniji je ekstra lahko kurilno olje, ki dosega 39 % delež med vsemi energenti. Sledijo mu les in lesni odpadki s 27 % in električna energija s 7,6 procentnim deležem. Ekstra lahko kurilno olje in trdna goriva so največji onesnaževalci okolja, saj je pri zgorevanju le teh izpust toplogrednih plinov največji, medtem ko je izgorevanje lesne biomase CO2 neutralno. Visok delež lesne biomase med energenti je mogoče pripisati visoki gozdnatosti naše dežele. Lesna biomasa spada med obnovljive vire energije in jo je mogoče v Sloveniji izkoriščati v veliko večjem merilu, kot jo izkoriščamo sedaj, ne da bi negativno vplivali na naše gozdove. Delež sončne energije, ki je obnovljiv energetski vir in katerega zaloge so neomejene, znaša v skupni potrošnji energije za ogrevanje samo 0,4 %. Če razdelim strukturo virov na obnovljive in neobnovljive, odpade na neobnovljive vire energije 69 % in na obnovljive samo 31 %..

15 2.2 Podnebne spremembe Do podnebnih sprememb prihaja zaradi notranje spremenljivosti podnebnega sistema in zunanjih vplivov, tako naravnih kot tistih, ki so posledica človeških dejavnosti. Emisije toplogrednih plinov (ogljikovega dioksida- CO2, metana- CH4, didušikovega oksida- N2O in drugih) ter aerosolov zaradi človekovih dejavnosti spreminjajo sestavo ozračja, kar vpliva na toplotno bilanco Zemlje oziroma bilanco sevanja podnebnega sistema. Značilnost toplogrednih plinov je namreč, da absorbirajo dolgovalovno (toplotno) sevanje, ki ga oddaja zemeljsko površje, in ga del vrnejo proti površju, del pa se ga izgubi v vesolje. Prisotnost teh plinov v ozračju torej ustvarja učinek tople grede, zato jih imenujemo toplogredni plini. Če jih v ozračju ne bi bilo, bi bila povprečna temperatura na zemeljskem površju za okoli 30° C nižja, kot je sedaj. Večina aerosolov ima nasprotni učinek, vendar je ta v globalnem merilu bistveno manjši, ker jih je mnogo manj kot toplogrednih plinov, poleg tega pa imajo večinoma mnogo krajšo življenjsko dobo oziroma čas zadrževanja v ozračju. Koncentracija najpomembnejšega toplogrednega plina, CO2, se je od leta 1750 povečala za okoli 30 % (od 280 na 365 ppm- delcev na milijon), pretežno zaradi kurjenja fosilnih goriv. Sedanja koncentracija CO2 je najvišja v zadnjih 420.000 letih, verjetno pa celo v zadnjih 20 milijonih let. Koncentracija CH4 se je v tem času povečala za okoli 150 % (od 700 na 1745 ppb- delcev na milijardo), kar je prav tako najvišja vrednost v zadnjih 420.000 letih, povečale pa so se tudi koncentracije drugih toplogrednih plinov. Dosedanje in bodoče emisije toplogrednih plinov in aerosolov ter s tem povečevanje njihovih koncentracij v ozračju bodo še naprej spreminjale podnebje. Koliko bo teh emisij, pa je odvisno od različnih dejavnikov, kot so gospodarska rast, demografske spremembe, tehnološki razvoj itd. Tudi s postopnim zmanjševanjem emisij toplogrednih plinov (prvi korak v tej smeri je Kjotski protokol h Konvenciji ZN o spremembah podnebja), se spreminjanje podnebja, ki ga povzroča človek, ne bo zaustavilo, lahko pa se upočasni in zmanjša. Tega se je pomembno zavedati predvsem zato, ker bodo spremembe zaradi globalnega segrevanja večinoma neugodne (Burja et al, 2003, str. 156). 2.2.1 Podnebje v preteklih obdobjih Za opis podnebja navadno na prvem mestu omenjamo temperaturo. Temu sledijo drugi pokazatelji, kot so padavine, suše, višina morske gladine, pokritost s snegom in ledeniki, pogostost in intenzivnost vremenskih ujm itd. Poglejmo, kako so se nekateri od njih spreminjali v preteklosti. Povprečna globalna temperatura na zemeljskem površju se je v 20. stoletju zvišala za okoli 0,6 ± 0,2° C (SLIKA 10). V globalnem merilu je to desetletje najtoplejše do sedaj, leto 2005 pa najtoplejše leto, odkar imamo instrumentalne podatke o temperaturi zraka, tj. od leta 1861. Sledi mu leto 2002 in leto 1998. Tako se je šest najtoplejših let zgodilo v zadnjih devetih letih. Na osnovi posrednih podatkov pa znanstveniki sklepajo, da je bil porast temperature na severni polobli v 20. stoletju največji v enem stoletju v zadnjih tisoč letih. Satelitski podatki kažejo, da se je obseg zasneženih površin od leta 1960 zmanjšal za okoli 19 %, v 20. stoletju pa se je večina gorskih ledenikov na nepolarnih območjih zmanjšala. Povprečna višina morske gladine se je v 20. stoletju zvišala za 0,1 – 0,2 m..

16 SLIKA 10: ODKLONI POVPREČNE LETNE TEMPERATURE ZRAKA NA ZEMELJSKEM POVRŠJU V OBDOBJU OD LETA 1880-1998 OD POVPREČJA ZA ISTO OBDOBJE. Vir: Arie Bleiejnberg et.al, 2000. 2.2.2 Pričakovane posledice spreminjanja podnebja Na svetu obstaja več klimatskih modelov, ki na osnovi znanih podatkov za pretekla obdobja in predvidevanj o bodočih emisijah toplogrednih plinov in drugih snoveh v ozračju izračunavajo možne scenarije podnebnih sprememb v prihodnjih desetletjih in stoletjih. V zadnjem desetletju potekajo tovrstne raziskave predvsem v okviru Medvladnega foruma za spremembo podnebja (IPCC), ki združuje stotine strokovnjakov z vsega sveta. Leta 2001 je IPCC objavil že svoje tretje poročilo (prvo je izšlo leta 1990, drugo pa pet let kasneje). V njem je ena glavnih ugotovitev ta, da obstaja čedalje več dokazov, da je večina globalnega segrevanja v zadnjih 50 letih posledica človekovih aktivnosti, pri katerih se sproščajo v ozračje toplogredni plini; med njimi je na prvem mestu CO2, ki nastaja predvsem pri kurjenju fosilnih goriv. Najpomembnejše spremembe v obdobju do leta 2100, ki jih predvidevajo scenariji, dobljeni s pomočjo omenjenih klimatskih modelov, so (Burja et al, 2003, str. 158): - dvig povprečne globalne letne temperature na zemeljskem površju za 1,4 - 5,8° C; - povečanje povprečne globalne količine padavin, regionalno pa bodo tako povečanja kot zmanjšanja; - dvig povprečne globalne gladine morja za 0,1 - 0,9 m; - nadaljevanje splošnega zmanjševanja ledenikov; - porast ekstremnih klimatskih oziroma vremenskih dogodkov..

17 2.3 Trajnostni in sonaravni razvoj Če želimo zagotoviti nadaljnji razvoj družbe v prihodnosti, moramo začeti posvečati več pozornosti naravnemu okolju. Kako to dosežemo, pa je odvisno od našega pogleda na okolje in naravo. V zadnjem času se je razvil koncept, ki želi združiti različne poglede, da bi omogočil nadaljen razvoj človeštva ob hkratnem varovanju naravnega okolja. Ta koncept se imenuje trajnostni razvoj (Baker, 2006, str. 6). Osnovni namen trajnostnega razvoja je ustvarjanje okolja, ki bo vsem ljudem vseh generacij omogočilo dolgo, zdravo in ustvarjalno življenje. Sodobna, okolju naklonjena razvojna paradigma spoštuje naravne omejitve, njen cilj pa ni nasprotovati fizikalnim in biokemičnim zakonitostim, temveč z njimi uskladiti družbene zakonitosti. Celotna blaginja države in posameznika je dejansko sestavljena iz gospodarske, socialne in okoljske blaginje. Prav slednja pa je bila prepuščena ekonomski stihiji, kar se kaže v prekomerni rabi naravnih virov in storitev okolja in s tem povezani degradaciji okolja. Trajnostno sonaravna paradigma je torej civilizacijski izziv, ki ga lahko primerjamo le z drugim globalnim izzivom – iskanjem sožitja v trku civilizacij, zlasti t.i. zahodne (trenutno najbolj vplivne) in drugih civilizacij, kar po mnenju Huntingtona po koncu hladne vojne najbolj ogroža svetovni mir. Globalnost ekonomskih, socialnih in okoljskih problemov zahteva globalen odgovor, stkan kot mreža ustreznih lokalnih in regionalnih odgovorov. Z uporabo besede trajnost želimo podčrtati cilj, težnjo trajnega oziroma trajnostnega ohranjanja naravnega (okoljskega) kapitala in hkrati dogoročno (trajno) zasnovanega delovanja gospodarstva in celotne družbe, ob upoštevanju socialne pravičnosti. Želimo torej poudariti trajno širšo skrb za dvig kakovosti življenja, enakost ljudi v sedanjosti in prihodnosti, seveda v okviru zmogljivosti okolja in narave. Pojem trajnost je v resnici širši in ima več pomenov (ekonomski, družbeno-socialni in okoljski pomen), kot pojem sonaravnost, ki se veže na udejanjanje načel varstva okolja in narave, torej na okoljsko trajnost. Z besedo sonaravnost torej podčrtujem načine (usmeritve, smernice) za ohranjanje naravnega kapitala, torej naravi in (geografskemu) okolju trajno (primerneje dolgoročno) prilagojeno delovanje (dejavnosti) družbe (Plut, 2004, str. 159). Zagotovitev ekonomskega napredka, socialne enakosti in pravičnosti ob hkratnem varovanju okolja so temeljni cilji trajnostnega razvoja. Čeprav je mogoče te tri cilje med seboj združiti v homogeno celoto, so pogosto v medsebojnem konfliktu. Primer tega je ekonomski razvoj v drugi polovici 20. stoletja, ki je pustil za seboj globalno onesnaženost okolja. Sedaj se nahajamo na točki, ko potrošimo več naravnih virov kot kadarkoli, katerih posledica je globalno onesnaževanje Zemlje z različnimi odpadki. Začeli smo se zavedati, da ne moremo živeti v zdravi družbi ali ekonomiji s toliko revščine in okoljsko degradacijo. Ekonomska rast ostaja ključna za človeški razvoj, vendar mora spremeniti ustaljene vzorce in postati manj okoljsko destruktivna. Izziv trajnostnega razvoja je torej prenos znanja v prakso, ki bo omogočil prehod iz netrajnosti v trajnost. Namen trajnostnega razvoja je uravnotežiti ekonomske, okoljske in socialne potrebe, ki bodo omogočale prosperiteto tudi prihodnjim generacijam. Trajnostni razvoj vsebuje dolgoročni pristop za razvoj družbe, ki daje enak pomen ekonomskim, okoljskim in socialnim vprašanjem, ob sočasnem izogibanju prekomerni potrošnji ključnih naravnih.

18 virov. Sonaravni razvoj nas spodbuja k ohranjanju in izboljšanju kvalitete fonda naravnih virov s postopnim spreminjanjem načinov razvoja in uporabe tehnologij. Glavni cilji trajnostnega razvoja: - socialni napredek in enakost - varovanje okolja - ohranitev naravnih virov - stabilna ekonomska rast Vsi imamo pravico do zdravega, čistega in varnega okolja. To je možno zagotoviti z zmanjševnjem onesnaževanja, revščine, slabih življenskih pogojev in nezaposlenosti. Nihče ne sme biti niti danes niti v prihodnosti zapostavljan. Globalni okoljski problemi, kot so klimatske spremembe in slaba kvaliteta zraka morajo biti odpravljeni, saj bomo le tako lahko zagotovili nemoten in zdrav razvoj človeštvu, kakor tudi naravi. Uporabo neobnovljivih virov energije ni mogoče ustaviti čez noč, možno pa jih je uporabljati učinkoviteje ob hkratnem razvoju alternativnih virov, ki bodo postopno v celoti zamenjali neobnovljive vire energije..

19. 3 PASIVNA HIŠA. 3.1 Zakaj graditi pasivno hišo Gradnja po standardu pasivne hiše omogoča stroškovno učinkovit način minimiziranja energetskih potreb novih in obstoječih zgradb v skladu z globalnimi načeli trajnostnega razvoja, kakor tudi zagotavljanje višje stopnje komforta uporabnikom zgradbe oz. stanovalcem. Po drugi strani pa pasivne zgradbe omogočajo zagotavljanje energijskih potreb izključno iz obnovljivih virov energije, ki omogočajo pokritje dodatnih stroškov gradnje. Jedro stroškovne učinkovitosti pristopa je sledenje preprostim ukrepom, ki se navezujejo na optimizacijo posameznih elementov oz. komponent zgradbe, ki so potrebni v vsakem primeru. Med te elemente spadajo ovoj zgradbe (tla proti terenu, zunanje stene, strešna konstrukcija, itd.), okna in avtomatiziran sistem prezračevanja. V primeru gradnje pasivne hiše so te komponente izboljšane do te mere, da se lahko izognemo klasičnemu sistemu ogrevanja in ta sredstva namenimo za izboljšanje zgoraj opisanih elementov zgradbe. Raziskave teoretičnih modelov in praktičnih izkušenj z že zgrajenimi objekti so pokazale, da je stroškovno učinkoviteje za klimatsko območje Centralne Evrope izbrati strategijo gradnje, ki se osredotoča na minimiziranje toplotnih izgub, kakor strategijo, ki se izključno nanaša na pasivno ali aktivno rabo solarne energije (Feist et al, 2001, str 7).. 3.2 Definicija standarda pasivne hiše Termin pasivna hiša (PH) simbolizira gradbeni standard. Ta standard je možno doseči s kombiniranjem različnih tehnologij, oblikovnih zasnov in materialov. V bistvu pomeni standard pasivne hiše nadgradnjo standarda nizkoenergijskih hiš (NEH). Prve pasivne hiše so bile zgrajene že leta 1990 v Darmstadtu v Nemčiji. Leta 1995 je bil ustanovljen Passivhaus-Institut v Darmstadtu, katerega osnovni namen je promocija in kontrola standarda pasivnih hiš. Od takrat je bilo v Evropi zgrajenih približno 6000 pasivnih hiš, predvsem v Nemčiji in Avstriji, medtem, ko je bila v Severni Ameriki prva pasivna hiše zgrajena šele leta 2003 (Wikipedija, 5.6.2007). V Sloveniji trenutno beležimo zelo majhno število pasivnih hiš (manj kot 10). 3.2.1 Nizkoenergijska hiša - NEH Z izrazom nizkoenergijska hiša označujemo stavbe, pri katerih dosega energijsko število vrednosti od 40 do 70 kWh/m2a (za primerjavo: pri stari stavbi v Nemčiji ali Avstriji dosega poraba toplote za ogrevanje 220 do 280 kWh/m2a). Za dosego teh vrednosti mora imeti nizkoenergijska hiša ovoj stavbe z dobro toplotno izolacijo, toplotnoizolacijska okna in kontrolirano prezračevanje, ki lahko - odvisno od izbire - deluje z rekuperacijo toplote.

20 ali brez nje. V nizkoenergijski hiši je še vedno potreben tudi klasičen način ogrevanja (kotel za ogrevanje ali daljinsko ogrevanje s porazdelitvijo energije prek grelnih teles – radiatorjev). Na Švedskem je na začetku devetdesetih let standard nizkoenergijskih hiš postal obvezen za vse novogradnje. Pojem „nizkoenergijska hiša“ zakonsko ni zaščiten in v posameznih državah zanj obstajajo različne definicije. V Švici vgradnja prezračevalnega sistema ni predpisana. V Nemčiji lahko od leta 2002 dalje izdelava načrta in izvedba gradnje potekata v skladu z znakom kakovosti za gradnjo nizkoenergijskih stavb (RAL) nemškega Inštituta za varstvo kakovosti in označevanje (Cipra, 2004, str. 40). 3.2.2 Pasivna hiša − PH Naslednja stopnja pri razvoju nizkoenergijske hiše prihaja iz Nemčije, pri čemer ne gre za „revolucionarno“ iznajdbo, temveč za novo kombiniranje razpoložljivih gradbenih materialov in hišne tehnike ter njihovo preverjanje z znanstvenega vidika. Na začetku devetdesetih let so v Darmstadtu v Nemčiji zgradili prvo „pasivno hišo“, ki je za ogrevanje porabila 15 KWh/(m2a). Načelo pasivnega delovanja temelji na treh stebrih: - odlična izolacija ovoja stavbe, vključno z okni, - optimiranje pasivno-solarnih dobitkov, pridobljenih preko velikih oken na južni steni stavbe, - kontrolirano prezračevanje z rekuperacijo toplote. Pasivna hiša se ne ogreva s klasično ogrevalno napravo, temveč „pasivno“, z izkoriščanjem obstoječe sončne energije, ki prehaja skozi okna, kakor tudi s toploto, ki jo oddajajo različne hišne naprave (gospodinjski aparati, računalniki itd.) in stanovalci. Zrak v prostoru se predhodno segreje z uporabo rekuperacije toplote, tj. toplote odtočnega zraka, ki se zaradi izrabljenosti odvaja iz prostora in prek zemeljskih toplotnih prenosnikov prehaja v svež zrak, ki se ga dovaja nazaj v prostor. Konvencionalni, torej „aktivni“ sistem ogrevanja postane nepotreben, zato govorimo o „pasivni“ hiši . V pasivni hiši so tudi poleti prijetne temperature, saj učinkovita izolacija preprečuje, da bi toplota prehajala v notranjost. Kot pri vsaki drugi hiši je potrebno tudi pri pasivni hiši poskrbeti za zaščito oken pred pregrevanjem in jih zasenčiti z balkonom ali žaluzijami. V pasivni hiši je potrebno istočasno zmanjšati tudi druge potrebe po energiji, zlasti po električni energiji za delovanje gospodinjskih aparatov idr., so za to potrebni učinkoviti tehnični posegi. Celotne specifične potrebe po primarni energiji na m2 stanovanjske površine in leto v evropski pasivni hiši ne smejo prekoračiti 120 kWh/m2a (za ogrevanje prostorov, pripravo tople vode in rabo električne energije v gospodinjstvu), zaradi česar se v pasivni hiši v celoti porabi manj energije, kot jo povprečna evropska novo zgrajena stavba potrebuje samo za električno energijo v gospodinjstvu in pripravo tople vode. Pojem „pasivna hiša“ sicer ni zaščiten, vendar pa je Inštitut za pasivne hiše v Darmstadtu v Nemčiji uvedel sistem certificiranja (Passivhaus Projektierungspakt PHPP 2004), ki opredeljuje standarde za pasivno hišo in nadzor nad izvedbo gradnje (Cipra, 2004, str. 41)..

21 SLIKA 11: PRIMERJAVA PORABE SPECIFIČNE ENERGIJE V ZGRADBAH, GRAJENIH PO RAZLIČNIH STANDARDIH. Vir: CEPHEUS, 2001. Iz zgornjega grafa je razvidno, da pasivna hiša porabi 15 KWh na kvadratni meter letno za ogrevanje stavbe, kar je le 7 % energije, ki jo potrebuje povprečna zgradba v Nemčiji (220 KWh/m2a) in približno 17 % energije, ki jo potroši zgradba zgrajena v Sloveniji (85 KWh/m2a) v skladu z minimalnimi predpisi o toplotni zaščiti stavb, medtem, ko za ogrevanje tople vode porabi približno polovico energije, ki jo porabi zgoraj opisana stavba. Pasivne hiše so zgradbe, ki zagotavljajo udobno klimo v notranjih prostorih poleti in pozimi, brez konvencionalnega načina ogrevanja. Da pa se lahko izognemo konvencionalnemu načinu ogrevanja, moramo za klimatski pas Centralne Evrope zagotoviti takšne karakteristike ovoja stavbe, pri katerem letne poterebe po energiji za ogrevanje zgradbe ne presegajo 15 KWh/(m2a). Te majhne potrebe po energiji za ogrevanje je moč zagotoviti z ogrevanjem vtočnega zraka ventilacijskega sistema, ki je nenadomestljiva komponenta pasivnih zgradb in nadomešča klasični sistem ogrevanja. Pasivne hiše potrošijio približno 80 % manj energije, kakor hiše grajene v skladu s trenutno veljavnimi standardi o minimalni toplotni zaščiti zgradb (Feist et al, 2001, str 8). Del filozofije pasivnih hiš je tudi uporaba energetsko učinkovitih naprav v hiši, ki zmanjšujejo porabo energije – potrošnja električne energije za gospodinjske aparate. Cilj je zmanjšati celotno porabo primarne energije za ogrevanje, pripravo tople vode in vseh naprav v sklopu hiše pod 120 KWh/(m2a), kar je približno 4 krat manj kot znaša poraba povprečne novozgrajene hiše v Evropi..

22 3.3 Komponente pasivne hiše Nizkoenergijska novogradnja temelji na dveh kriterijih: 1. zmanjšanju toplotnih izgub in 2. optimiranju solarnih dobitkov. V srednjeevropskem podnebju je najodločilnejši vidik zmanjšanje toplotnih izgub. Če teh namreč ni mogoče zmanjšati, nam tudi solarni dobitki nič več ne koristijo, saj se hitro ponovno izgubijo. Ko govorimo o toplotnih izgubah, moramo razlikovati med transmisijskimi izgubami, tj. izgubami zaradi prehoda toplote skozi ovoj zgradbe, in ventilacijskimi izgubami, tj. izgubo toploto zaradi izmenjave zraka z odpiranjem oken ali zaradi slabo zatesnjenih oken ("zračenje skozi reže"). Drug pomemben vidik nizkoenergijske gradnje je kopičenje pridobljene toplote v prostoru, kar lahko dosežemo z uporabo naravnih gradiv, ki imajo večjo sposobnost akumulacije toplote in jih je mogoče v zadostni meri uporabljati pri gradnji hiše (npr. ilovica, apneni peščenec, beton). Naravna gradiva akumulirajo obsevano toploto in jo enakomerno oddajajo zraku v prostoru. 3.3.1 Oblika stavbe in tloris Izhodišče za kasnejšo porabo energije je zastavljeno že pri določanju oblike in tlorisa stavbe, pri čemer je razmerje med površino zunanjega ovoja stavbe A in njeno prostornino V (razmerje A/V) pomemben dejavnik glede vpliva in zmanjševanja toplotnih izgub stavbe (Senegačnik, 2006, str. 8). Vsak napušč ali pomol na stavbi predstavlja dodatno površino, ki oddaja toploto. Če razporedimo 120 m2 stanovanjske površine v obliki črke U, je pri isti uporabni površini potrebnih več zunanjih površin kot pri kompaktni konstrukciji. Če pasivna hiša ni zgrajena kot kompaktna večdružinska hiša (razmerje A/V ~ 0,25), ampak kot manj kompaktna nizkopritlična hiša (bungalov) (A/V ~ 1,0), se že samo zaradi tega dejstva poveča potreba po toploti za štirikrat. Istočasno pa je gradnja kompaktne stavbe tudi cenovno ugodnejša, potreba po površini pa manjša. Izziv v arhitekturnem smislu je načrtovati optično privlačno stavbo, ki izpolnjuje vse pogoje minimalne porabe energije, pa vendar ne deluje dolgočasno ali nedomiselno. 3.3.2 Zasnova stavbe Da bi učinkovito izkoristili sončno energijo, je priporočljivo na južni strani vgraditi dovolj velika okna, na severni strani, obrnjeni od sonca, pa predvideti po možnosti minimalne zastekljene odprtine. Južna stran naj bo zastekljena z velikimi stekli, pri čemer se odsvetujejo predimenzionirane steklene površine, saj so transmisijske toplotne izgube od določenega števila kvadratnih metrov večje, kot so solarni dobitki. Dnevna, delovna in otroška soba s sobno temperaturo 20° C naj bi bile obrnjene proti jugu, shramba, pomožni prostori in stopnišča ter tudi vetrnik, kjer zadostuje temperatura 14- 16° C, pa naj bodo na severni strani zgradbe..

23 SLIKA 12: ZASNOVA PASIVNE HIŠE. Vir: Sperzel po Pregizerju, 2004, str. 47.. 3.3.3 Ovoj stavbe Da bi zmanjšali transmisijske izgube toplote, mora biti kakovost toplotne zaščite ovoja stavbe na zelo visoki ravni. Vsi elementi stavbe, ki niso transparentni, npr. stenske, strešne in talne konstrukcije, morajo doseči maksimalno u-vrednost 0,15 W/m2K. Potrebno toplotno zaščito dosežemo z vgradnjo toplotnoizolacijskih materialov. Izolacijski material je odvisen od uporabljenega gradbenega materiala debeline med 25 in 40 cm. Zmanjšanje učinka toplotnih mostov je naslednji od pomembnih pogojev, da se toplotne izgube ohranijo na čim nižji možni ravni. Sloj izolacije ne sme biti nikjer prekinjen, preboje, ki se jim ne moremo izogniti, npr. zaradi nujnih pritrdil, je treba zmanjšati na najmanjšo možno mero in pri tem uporabiti material z majhno toplotno prevodnostjo. Toplotnim mostovom se je treba izogniti tudi zaradi nastajanja kondenzacije vlage iz zraka in plesni. Pogoji za konstrukcijo brez toplotnih mostov se določijo že v fazi projektiranja kasneje je namreč sanacija toplotnih mostov zapleteno in drago delo. 3.3.4 Zrakotesnost Za funkcionalno sposobnost energijsko učinkovite hiše je bistvenega pomena zrakotesnost ovoja zgradbe. Toplotne izgube, ki so posledica netesnih mest v konstrukciji, ni mogoče tako kot pri konvencionalno grajenih hišah odpraviti z ogrevanjem. Pri projektiranju zgradbe je zato treba izdelati zasnovo ukrepov za zagotavljanje zrakotesnosti, ki bo zajela celoten ovoj stavbe, vključno z vsemi priključki in preboji. Ker vsak vijak in vsaka vtičnica pomenita hkrati tudi prekinitev oz. preboj sloja izolacije, je priporočljivo predvideti notranjo inštalacijsko oblogo, v katero bodo speljani vsi kabli in napeljava. Kakovost prepustnosti ovoja stavbe se preskuša z Blower-Doorjevo metodo. V ta namen se na zunanja vrata ali zunanje okno namesti merilna naprava, ki jo sestavljata ventilator in.

24 naprava za merjenje tlaka. V stavbi se ustvarja podtlak 50 paskalov glede na tlak zunanjega zraka, pri čemer se meri zunanji zrak, ki uhaja skozi stike in razpoke obodnih elementov. Če v notranjost hiše s 400 m3 prostornine zraka pri podtlaku 50 paskalov v eni uri priteče -1 400 m3, je stopnja izmenjave zraka n50 pri 1 h , medtem ko je pri 200 m3 stopnja -1. -1. izmenjave zraka n50 pri 0,5 h . Pri pasivnih hišah bi morala biti n50 manjša od 0,6 h . 3.3.5 Okna Okna so poleg odlično toplotno zaščitenega ovoja stavbe najpomembnejši element obodne površine energijsko učinkovite hiše. V hišo naj bi skozi okna prehajalo čim več sončne energije (visoka g-vrednost), istočasno pa naj bi se zmanjšale toplotne izgube v obdobju z majhnim številom sončnih dni ali v nočnem času (nizka u-vrednost). Solarne dobitke in toplotno izgubo je treba ocenjevati glede na velikost in število oken. Sodobna trojna zasteklitev s toplotno zaščito doseže u-vrednost med 0,5 in 0,8 W/m2K. Pri oknu, ki ustreza standardom pasivne hiše, je treba poskrbeti tudi za dobro izoliran okenski okvir, sicer lahko ta predstavlja toplotni most. Okenski okvirji, ki so primerni za uporabo v pasivni hiši, so večinoma iz kombinacije umetne mase in lesa ali lesa in aluminija. Votli prostori v profilih okvirjev so napolnjeni s tesnilno maso in z neprekinjeno izolacijsko plastjo. Čim ožji je okvir, toliko ugodnejši so toplotni dobitki. Zelo pomembna je tudi vzidava okvirjev: bolje je, če ne ležijo neposredno na zidu, temveč se vtisnejo v izolacijsko plast. Kot je razvidno iz SLIKE 12, prodira pozimi energija sončnega obsevanja zaradi nizkega vpadnega kota (položaj sonca 15-20° nad horizontom) globlje v notranjost prostorov kot poleti (položaj sonca okrog 70° nad horizontom). V poletnem času pregrevanje prostorov zaradi sonca preprečuje izstopajoča streha ali zasenčenje oken z zunanjimi žaluzijami, skupaj z višjim vpadnim kotom sončnih žarkov. 3.3.6 Prezračevalni sistem z rekuperacijo toplote V energijsko učinkovitih hišah je treba po eni strani zmanjševati toplotne izgube zaradi prezračevanja, po drugi strani pa je treba hišo prezračevati v zadostni meri. Pri pasivni hiši prevzame dovajanje zraka v prostore kontrolirano prezračevanje, ki istočasno nadomešča tudi ogrevanje, saj ta sistem zelo učinkovito omogoča rekuperacijo toplote. Konstantna količina izstopnega zraka se vsesava skozi filter (vgraditi je mogoče tudi posebne pelodne filtre za alergike) in prenaša do prenosnika toplote, istočasno se iz kopalnic in kuhinje odvaja izrabljeni zrak (odtočni zrak), ki nato v prenosniku toplote poteka mimo dovoda svežega zraka. Količina toplote, ki jo vsebuje izrabljeni zrak, se s tem prenese na sveži zrak. Če ima temperatura zunanjega zraka 0° C, temperatura odtočnega zraka pa 20° C, se bo sveži zrak v toplotnem prenosniku segrel na približno 18° C. Ker sta oba zračna tokova drug od drugega popolnoma ločena, ne prihaja do mešanja. Segreti in prefiltrirani zunanji zrak se dovaja v bivalni in spalni del stanovanja. Za dodatno varčevanje z energijo se lahko zunanji zrak pred vstopom v stavbo dovaja prek zemeljskega prenosnika toplote. Vsesani zunanji zrak se dovaja po dolgih ceveh dolžine 20 do 50 metrov, ki so položene poleg hiše ali pod njo v zemljo, ki ne zamrzne, v globini 1 metra. Ker je temperatura tal na taki globini sorazmerno stalna, tj. 4 - 8° C, se zunanji zrak.

25 segreje na temperaturo nad 0° C. V poletnem času zemeljski toplotni prenosnik topel zunanji zrak ohladi. Vsekakor se cevi pri poletnem obratovanju položijo pod določenim padcem proti stavbi, da je tako zagotovljeno odvajanje nastalega kondenzata. Vsekakor pa je treba pretehtati smiselnost obratovanja naprave v poletnem času (tudi prezračevalna naprava je namreč porabnik električne energije). Hiše z neposrednim izkoriščanjem sončne energije ne potrebujejo prezračevalnih sistemov, kar pozitivno vpliva na investicijske stroške, sivo energijo stavbe in rabo električne energije (Sperzel po Grafu, 2004, str. 49). 3.3.7 Ogrevanje, prezračevanje, hlajenje in priprava tople sanitarne vode Pri neugodnih vremenskih razmerah znaša toplotna moč v pasivni hiši največ 10 W/m2, kar pomeni, da za ogrevanje dnevne sobe površine 30 m potrebujemo 300 vatov, to pa ustreza toplotni moči 10 čajnih lučk. Tako nizko rabo preostale toplote je mogoče zagotoviti preko dogrevanja vtočnega zraka, pri čemer je dogrevanje potrebno le ob dnevih z daljšo oblačnostjo. Zelo mrzli zimski dnevi pa so ponavadi jasni in brez oblaka, zato ob takih dnevih solarni dobitki zadostujejo, da se temperatura v prostoru ohrani. Ljudje ponavadi največ pozornosti posvetijo le sistemom za ogrevanje in pripravo tople vode, hlajenje in prezračevanje pa zanemarijo. Za hlajenje si morda še vgradijo bakrene cevi za naknadno montažo split klimatske naprave, za prezračevanje so pač okna in kuhinjska napa dovolj. Sodobna gradnja hiš s popolnoma zrakotesnimi okni vendarle zahteva radikalen miselni preklop. V zadnjem času so zgradili mnogo sodobnih hiš, v katerih se sedaj stanovalci dušijo v slabem zraku. Hiše se ne prezračujejo več samodejno skozi reže na slabo tesnjenih oknih, zato je treba okna pogosto odpirati, kar je neudobno in energetsko potratno! Prisilno prezračevanje preko naprave z visoko stopnjo vračanja energije (rekuperator) postaja nujno. Zrak odvajamo iz “umazanih” prostorov (kuhinja, kopalnica, sanitarije), dovajamo v dnevni prostor, spalnice in druge prostore, za kar po hiši postavimo enostaven sistem zračnih kanalov. Primerno je, da preko njih izvedemo še toplozračno ogrevanje. Tako pridemo do naprave za prezračevanje in toplozračno ogrevanje, ki hišo enakomerno ogreva. Samo kopalnico dodatno ogrevamo z električnim ali toplovodnim talnim gretjem. Za dogrevanje zraka v prezračevalni napravi potrebujemo toplo vodo. Ko smo določili napravo za ogrevanje, je pravi čas, da se odločimo še za najboljši sistem za pripravo ogrevne in tople sanitarne vode. Na voljo imamo različne energente: plin, olje, pelete, sekance, sončno energijo in toplotne črpalke. Najcenejši viri v uporabi so seveda sončna energija in toplotne črpalke. Učinkovitost sončne energije zmanjšujejo oblačni in megleni dnevi. Če je le teh preveč v letu, potem je sončna energija bolj primerna le kot poceni dopolnilni vir. Toplotne črpalke lahko energijo zajemajo na tri načine: iz zraka, iz zemlje in iz vode. Za zemeljske kolektorje morate imeti dovolj proste površine okoli hiše, pa tudi sestava tal mora biti prava, če hočemo, da bo prenos toplote učinkovit. Zajemanje energije iz vode ponavadi zahteva izdelavo vrtine. Oba sistema nista najcenejša. Najcenejša je toplotna črpalka za zajem energije iz zraka, ker je njena montaža preprosta, pa tudi energetska učinkovitost je še dovolj velika tudi pri temperaturah pod 0° C. Ob dnevnih temperaturah pod -10° C si pomagamo z električnim grelnikom vode, kar je na prvi pogled nesimpatično, vendar pa je tako hladnih dni v resnici zelo malo, morda le nekaj na leto. Ponoči, ko se temperature dejansko spustijo nižje, hiša tako ali tako miruje. Pri.

26 kombiniranju več virov energije moramo vedno računati, da se mora investicija povrniti v kratkem času, sicer podvajanje sistemov ekonomsko ni upravičeno. Sistemu za toplozračno ogrevanje z lahkoto dodamo tudi hlajenje (Tomc, 2006, str. 8)..

27 4. ANALIZA STROŠKOV ŽIVLJENJSKEGA CIKLA ALI LCCA Teoretične osnove in metodološke podlage za analizo stroškov življenskega cikla so črpane iz priročnika LIFE-CYCLE COSTING MANUAL (Fuller, Siglinde E. 1995), ki ga uporabljajo v ZDA za vrednotenje investicij v projekte učinkovite rabe energije. 4.1 Zakaj uporabiti analizo stroškov življenjskega cikla Analiza stroškov življenjskega cikla ali LCCA (Life-Cycle Cost Analysis) je metoda za ekonomsko vrednotenje projektov, pri katerih so stroški povezani z izgradnjo, vzdrževanjem, popravljanjem in uničenjem objekta oziroma projekta, pomembni za investicijsko odločanje. Analizo stroškov življenjskega cikla (v nadaljevanju LCCA) je mogoče uporabiti pri vseh investicijskih projektih, pri katerih višji investicijski stroški omogočajo znižanje nadaljnjih stroškov v življenjskem ciklu projekta. LCCA omogoča boljšo oceno dolgoročne stroškovne učinkovitosti projekta kot pa alternativne ekonomske metode za vrednotenje, ki se osredotočajo le na začetne investicijske stroške ali na stroške, povezane z delovanjem na kratek rok. Projekti povezani z učinkovito rabo energije, so odličen primer za uporabo LCCA. V teh projektih obstaja veliko poti za izboljšanje toplotnih lastnosti posameznih delov ovoja zgradbe (sten, tal, oken), tako pri novogradnjah, kakor tudi pri že obstoječih objektih, ki omogočajo znižanje toplotnih izgub v zimskem času in zmanjšanje toplotnih pritokov v poletnem času. Podobno obstaja mnogo alternativ, povezanih s sistemom ogrevanja, prezračevanja in pohlajevanja objekta, ki zagotavljajo ugodne bivanjske razmere v zgradbi skozi vso leto. Različne alternative pa se med seboj razlikujejo tako po energetski, kakor tudi po ekonomski učinkovitosti. Kadar projekti za učinkovito rabo energije povečajo začetne investicijske stroške, lahko s pomočjo LCCA ugotovimo, ali so ti projekti ekonomsko upravičljivi s strani investitorja. Osnovni cilj projektov, povezanih z učinkovito rabo energije, je zmanjšanje stroškov energetske oskrbe objekta in ostalih stroškov, ki nastajajo v življenjskem ciklu projekta (objekta). LCCA pa ponuja še številne možnosti tudi potem, ko je stroškovno učinkovit projekt za učinkovito rabo energije že identificiran, saj vedno obstaja več stroškovno učinkovitih alternativ za posamezen sistem v okviru projekta. Primer tega je izbira toplotne izolacije, ki jo nameravamo vgraditi v zgradbo. Ta je lahko iz različnih materialov, z različnimi faktorji toplotne prehodnosti, kakor tudi okenski sistemi, ki imajo različne stopnje toplotne prehodnosti stekla in okvirja. Med alternativami, ki jih imamo na voljo, je več stroškovno učinkovitih, vendar pa je na posamezni zgradbi možno uporabiti le eno kombinacijo razpoložljivih alternativ. V takih primer lahko s pomočjo LCCA določimo katera izmed navedenih alternativ je stroškovno najbolj učinkovita. Stroškovno najbolj učinkovita alternativa ima praviloma tudi najnižje stroške v življenjskem ciklu..

28 LCCA je mogoče uporabiti tudi za odločitve o alokaciji sredstev med različnimi investicijskimi projekti, kadar nimamo dovolj sredstev za financiranje vseh projektov. V teh primerih rangiramo posamezne projekte med seboj, na podlagi SIR ali AIRR, ki so dodatne metode ekonomske analize v sklopu LCCA. LCCA metoda se močno razlikuje od metode povračilne dobe v sklopu ekonomske analize. Metoda povračilne dobe se osredotoča le na to, kako hitro je možno dodatno vložena sredstva ponovno akumulirati, in kot taka ni merilo dolgoročne ekonomske učinkovitosti oziroma dobičkonosnosti. Metoda povračilne dobe ne upošteva stroškov in prihrankov, ki se zgodijo na časovni premici za točko, kjer je doseženo povračilo dodatno vloženih sredstev. Prav tako ta metoda ne razlikuje med seboj projektov z različnimi dobami trajanja, kakor tudi ne upošteva časovne vrednosti denarja, kadar primerjamo prihodnje prihranke, vezane na začetne investicijske stroške. LCCA je močno orodje ekonomske analize. Kot tako potrebuje oziramo zahteva več vhodnih informacij, kakor metode temelječe na začetnih investicijskih stroških ali kratkem časovem horizontu. Za uspešno LCCA je potrebno dodatno razumevanje diskontiranja prihodnjih denarnih tokov, razlikovanje med izražanjem v tekočih in konstantnih cenah, kakor tudi razumevanje stopnje naraščanja cen (inflacijo). Možno pa je tudi ignorirati dolgoročne stroške povezane z investicijskim odločanjem in zavrniti dobičkonosne investicijske priložnosti, ter sprejeti višje, prihodnje stroške kot je potrebno. 4.2 Metoda stroškov življenjskega cikla in dodatna merila ekonomske analize Metoda stroškov življenjskega cikla ali LCC (Life-Cycle Cost), v sklopu ekonomske analize, je osnovni gradnik analize stroškov življenjskega cikla. LCC je metoda za izračun celotnih stroškov, ki nastajajo v zvezi s vzpostavljanjem, posedovanjem, izkoriščanjem, vzdrževanjem in v končni fazi uničenjem npr. posamezne zgradbe oziroma sistema v zgradbi (ogrevalna naprava) v proučevani dobi (ponavadi v času trajanja projekta), ki so diskontirani na sedanjo vrednost tako, da odsevajo časovno vrednost denarja. Sam izračun po LCC metodi pa nima nikakršne vrednosti, če ga ni možno primerjati z alternativno rešitvijo, ki je zmožna opravljati enake funkcije enako dobro tako, da lahko na osnovi primerjave obeh določimo, katera je stroškovno učinkovitejša. Te alternative so med seboj izključujoče, kar pomeni, da je možno izbrati le eno (odločitev o vgradnji kurilne naprave na ekstra lahko kurilno olje ali vgradnji toplotne črpalke). V procesu izračuna stoškov življenjskega cikla projekta je potrebno diskontirati vse prejemke in izdatke, ki bodo nastajali v času življenjskega cikla, na sedanjo vrednost s pomočjo minimalne zahtevane stopnje donosa investitorja, ki se imenuje diskontna stopnja. Med drugim pa je možno LCC izraziti tudi anuitetno, kar pomeni, da vse stroške ki nastajajo, porazdelimo enakomerno čez celotno proučevano obdobje, medtem pa ne smemo zanemariti časovne vrednosti denarja. Uporabljena metodologija bo temeljila na metodi sedanje vrednosti..

29 V sklopu LCCA pa obstajajo poleg LCC metode, še dodatna merila za ekonomsko vrednotenje projektov, ki so konsistentna z LCC metodo. Med ta merila prištevamo neto prihranke (NS), razmerje med prihranki in dodatno vloženimi sredstvi (SIR), interno stopnjo donosa (IRR) in diskontirano dobo vračanja dodatno vloženih sredstev (DPB). Navedena dodatna merila LCCA so konsistentna z LCC metodo, ker bazirajo na upoštevanju enakih denarnih tokov (stroških in prihrankih), kot LCC. NS je mogoče uporabiti, kot dodatno merilo LCCA, za določitev oziroma izbiro projekta, ki je stroškovno najučinkovitejši med dvema ali več alternativami, ki so med seboj izključujoče. Izmed alternativ, ki so med seboj izključujoče, bo alternativa z najnižjimi stroški življenjskega cikla imela najvišje neto prihranke. Merila SIR in IRR se praviloma uporabljajo za rangiranje neodvisnih projektov, kadar so finančna sredstva investitorja oziroma budget omejena in ta ni sposoben financirati vseh ekonomsko upravičljivih projektov. 4.3 Diskontiranje in inflacija v sklopu LCCA Kadar želimo uspešno opraviti LCCA za dve ali več alternativ projekta, moramo najprej določiti trajanje proučevane dobe projekta, čas začetka projekta in čas, ko projekt stopi v uporabo. Poleg omenjenih določitev pa je zelo pomembno, da uporabljamo za vrednotenje vseh alternativ enako diskontno stopnjo, kakor tudi enaka merila glede inflacijskih pričakovanj. 4.3.1 Diskontiranje prihodnjih vrednosti na sedanjo vrednost Stroške, ki nastajajo v času trajanja projekta in se ponavljajo v različnih trenutkih na časovni premici, je potrebno diskontirati na njihovo sedanjo vrednost in šele nato uporabiti za kalkulacijo LCC projekta. Diskontna stopnja, ki smo jo izbrali za diskontiranje prihodnjih denarnih tokov na njihovo sedanjo vrednost, je določena na osnovi investitorjevega odnosa do časovne vrednosti denarja. Kadar gre za investicije s strani privatnega sektorja, diskontno stopnjo determinira minimalna zahtevana stopnja donosa investitorja za investicije, ki so enako tvegane in trajajo enak čas. Ker pa imajo različni investitorji, različne investicijske priložnosti, se lahko minimalna zahtevana stopnja donosa in na osnovi te diskontna stopnja med posameznimi investitorji močno razlikuje..

30 4.3.1.1 Obresti, diskontiranje in sedanja vrednost Kadar se odločamo za investiranje v različne projekte, smo zelo občutljivi na časovnost denarnih tokov s strani investicij. Vsi smo mnenja, da raje prejmemo oziroma prihranimo določeno vsoto denarja danes, kot pa jutri ali čez eno leto. Poglejmo to na konkretnem primeru: Varianta 1: Projekt traja štiri leta in ob koncu vsakega leta ustvarjamo denarni tok v vrednosti 100 d.e. (1=100 d.e., 2=100 d.e., 3=100 d.e., 4=100 d.e.). Varianta 2: Projekt traja štiri leta in ob koncu 4. leta ustvarimo denarni tok vrednosti 400 d.e. (1=0 d.e., 2=0 d.e., 3=0 d.e., 4=400 d.e.). Čeprav je denarni tok v obeh primerih enak (400 d.e.), pa bi se vsak racionalen investitor odločil za varianto 1, saj si vsak investitor želi ustvariti denarni tok prej kot pa kasneje iz dveh razlogov: - denar izgublja na kupni moči skozi čas zaradi inflacije in - denarne pritoke, ki nastanejo prej je mogoče ponovno investirati in ustvariti dodatni donos. Kadar se odločimo za investiranje določene vsote denarja po določeni obrestni meri, lahko izračunamo prihodnjo vrednost omenjene denarne vsote na časovni premici s pomočjo metode naobrestitve. Vzemimo, da smo se odločili investirati določeno vsoto denarja P0 za dobo (t) let, po obrestni meri (i). Po preteku enega leta bi znašal naš donos (i*P0), ki bi ga dodali začetni investicijski vsoti (P1) in dobili: P1=P0 + i*P0. (1),. pri čemer pomenijo: - vrednost naložbe po preteku enega leta P1 i - obrestna mera P0 - začetna investirana vsota Po t letih bi znašala skupna vsota: Pt = P0 * (1+i)t. (2),. pri čemer pomenijo: Pt - vrednost naložbe po preteku t let i - obrestna mera P0 - začetna investirana vsota.

31 Analogno pa lahko, če poznamo obrestno mero (i) in donos po preteku enega leta, izračunamo vrednost osnovne investicije (P0): P0 = P1 (1+i)1. (3),. pri čemer veljajo enake predmetne oznake kot v enačbi (1), kakor tudi lahko, če poznamo obrestno mero (i) in vrdnost donosa po preteku (t) let, izračunamo vrednost osnovne investicije (P0): (4), P = Pt 0. (1+i)t pri čemer veljajo enake predmetne oznake kot v enačbi (2). Diskontna stopnja je posebna oblika obrestne mere, pri kateri je investitor indeferenten med denarnimi tokovi, ki jih prejme v različnih časovnih obdobjih, kar pomeni, da je investitorju vseeno ali določeno vsoto denarja prejme danes ali čez eno leto. Postopek diskontiranja je zelo podoben postopku naobrestovanja, pri čemer uporabljena diskontna stopnja (d) zamenjuje obrestno mero (i), uporabljeno v enačbi (3) in (4), s pomočje katere izračunamo sedanjo vrednost (PV)5 denarne vsote, pridobljene ali plačane ob določenem času v prihodnosti. Sedanjo vrednost denarne vsote, pridobljene ali plačane ob koncu leta (t), lahko izračunamo s pomočjo sledeče enačbe: PV = Ft (1+d)t. (5),. pri čemer pomenijo: PV - sedanja vrednost denarnega toka po preteku t let d - diskontna stopnja Ft - vrednost denarnega toka v letu t. Če enačbo (5) prikažem na primeru: Ob diskontni stopnji (d = 5 %) bi bila sedanja vrednost (PV) 100 d.e., prejetih ob koncu petega leta (t = 5), 78,35 d.e. Investitorju, ki zahteva 5% diskontno stopnjo sta ta dva zneska časovno ekvivalentna, kar pomeni, da mu je vseeno ali dobi 78,35 d.e danes ali 100 d.e po preteku petih let. Stroške, ki nastajajo v času trajanja projekta v različnih trenutkih na časovni premici, ne moramo direktno vključiti v kalkulacijo LCC, ker denarni zneski, porabljeni v različnih trenutkih, predstavljajo za investitoraja različno vrednost. Vse stroške ki nastajajo, je zato potrebno najprej diskontirati na njihovo sedanjo vrednost in šele nato vključiti v izračun 5. Oznake, ki se pojavljajo pri posameznih enačbah, izvirajo iz angleškega govornega področja. Osnovne oznake ostajajo nespremenjene, preveden je le njihov pomen..