Promocija tržne znamke Krajinskega parka Goričko : diplomsko delo

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR. DIPLOMSKO DELO. PROMOCIJA TRŽNE ZNAMKE KRAJINSKEGA PARKA GORIČKO. Kandidatka: Saša Horvat Študentka rednega študija Številka indeksa: 81585083 Program: visokošolski strokovni Študijska smer: turizem Mentorica: mag., Sonja Sibila Lebe. Murska Sobota, september, 2006.

II PREDGOVOR Na skrajnem severovzhodnem koncu Slovenije se panonska ravnica dvigne v blago valovito Goričko, od mnogih prezrto, od mnogih spregledano in od mnogih pozabljeno pokrajino. Svet, kjer je tradicionalni način obdelovanja majhnih parcel še vsakdanjost, romantična podoba za prišleka in trdo delo brez velikega izkupička za ljudi, ki živijo na gospodarsko nerazvitem območju. Nenavaden rastlinski svet na suhih, izpranih pobočjih in bogata mokrišča v dolinah so še vedno prepoznavni znak Goričkega. Oktobra 2003 je slovenska vlada razglasila Goričko za zavarovano območje narave pod imenom Krajinski park Goričko, ki je del trideželnega parka Goričko-Raab-Őrség, območja, kjer se prepletajo kulture treh narodov, podobe treh krajin in vplivi treh podnebij. Krajinski park Goričko je turistično zelo zanimivo območje, saj zavarovana območja postajajo vedno bolj privlačna turistična destinacija za različne oblike turizma. Zanimanje za kulturne spomenike, čisto naravo, mir, vodo, zrak, posebnosti slovenske kuhinje in za izdelke domače obrti ter vse večje pomanjkanje le-tega, iskanje izgubljenega stika z naravo, občasno bežanje iz modernega, potrošniško usmerjenega načina življenja in vedno več prostega časa - vse to pogojuje in omogoča turizem v zavarovanih območjih. S parkom se je odprla nova prihodnost regije v smeri ekoturizma. Goričko je kot zavarovano območje daleč od hrupnih civilizacijskih tokov in kot nalašč za oddih in krepitev telesa ter duha med oblimi griči, cvetočimi travniki, mešanimi gozdovi in senčnimi potoki. Vendar pa je Goričko območje, ki je še vedno premalo razpoznavno. Ekoturizem se v regiji razvija prepočasi, premajhna je promocija in tudi razpoznavnost. Sama sicer ne prihajam z Goričkega, sem pa doma v neposredni bližini, vendar tudi sama do nedavnega nisem bila seznanjena s turističnimi zanimivostmi in posebnostmi v Krajinskem parku. Po enem od krajših obiskov v njem sem se začela zavedati, da je potrebno Goričko ustrezno promovirati in ljudem ustrezno predstaviti. To je bil tudi povod, da sem izbrala to temo za diplomsko nalogo. Kljub velikemu potencialu turističnih zanimivosti brez oblikovanja integralnih storitev in brez domiselne promocije Krajinski park Goričko ne bo mogel postati razpoznaven ne na regionalnem, državnem ali celo na mednarodnem nivoju. Prav zaradi tega sem želela podati nekaj predlogov, kako povezati razdrobljeno turistično ponudbo v njem ter predlagati možne rešitve za njeno promocijo. Pomembno je zaznati izbrane ciljne skupine turistov in jim prilagoditi promovirane ponudbe. V diplomski nalogi sem raziskala in predstavila turistični potencial Krajinskega parka Goričko, opozorila na pomembnost razpoznavne tržne znamke za destinacijo, opozorila na pomen in razvoj turizma v zavarovanih območjih ter predstavila ekoturizem kot primerno zvrst turizma v Krajinskem parku Goričko. Prav tako sem želela ugotoviti, kako trenutno promovirajo obstoječo ponudbo v njem ter izdelati predloge za njegovo promocijo na podlagi lastnih idej in na podlagi primerjalne analize, ki sem jo izvedla s primerljivimi parki..

III. Izoblikovala sem trditve, da se za ekološke destinacije da razviti razpoznavno tržno znamko, ki lahko predstavlja bistveno podporo majhnim ponudnikom v destinaciji pri trženju njihovega produkta, prav tako pa lahko dobra tržna znamka destinacije privede do večjega povpraševanja po turističnih dejavnostih v parku in bi le-ta še bolj postal privlačen za različne oblike turizma. Raziskavo sem omejila na območje Goričkega, omejitve pa so se nanašale tudi na primerjalno analizo s področja promocije primerljivih parkov, Kozjanskega regijskega parka in naravnega parka Raab. V okviru trženja pa sem se omejila na področje promocije tržne znamke, v okviru katere je bil poudarek na promociji produktov, ki so primerni za ekološki turizem. Krajinski park Goričko sem skušala prikazati kot ekološko zanimivo turistično destinacijo, saj ima turizem na obravnavanem območju velike možnosti za razvoj, ohrani lahko naravno in kulturo krajino ter tako pritegne ljudi, da se bodo radi vračali. Zame bo velik uspeh, če bo ob prebiranju diplomskega dela kdo povzel katero od predstavljenih idej, kako promovirati turistične produkte ali izboljšati svojo ponudbo v parku. Zahvaljujem se mag. Sonji Sibili Lebe za mentorstvo in strokovno pomoč pri sestavi diplomske naloge ter vsem, ki so mi bili kakorkoli v pomoč pri pisanju tega dela. Zahvala gre tudi mojim najbližjim, ki so mi vsa študijska leta potrpežljivo stali ob strani..

IV KAZALO PREDGOVOR ................................................................................................................................................ II 1 UVOD ............................................................................................................................................................ 1 1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA ........................................................................................... 1 1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE ........................................................................................................ 1 1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE ................................................................................................ 2 1.4 PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA ..................................................................................................... 2 2 POMEN OBLIKOVANJA TRŽNE ZNAMKE TURISTIČNE DESTINACIJE.................................... 3 2.1 TURISTIČNA DESTINACIJA ........................................................................................................................ 3 2.2 TRŽENJE TURISTIČNE DESTINACIJE .......................................................................................................... 4 2.3 POMEN ZNAMKE ZA PROMOCIJO TURISTIČNE DESTINACIJE ...................................................................... 5 2.3.1 Znamka turistične destinacije ......................................................................................................... 6 3 RAZVOJ TURIZMA V ZAVAROVANIH OBMOČJIH ......................................................................... 9 3.1 POMEN ZAVAROVANIH OBMOČIJ KOT DELA TURISTIČNE PONUDBE .......................................................... 9 3.2 OPREDELITEV ZAVAROVANIH OBMOČIJ V SLOVENIJI ............................................................................. 10 3.2 O POJMU EKOTURIZMA .......................................................................................................................... 12 4 ANALIZA PONUDBE KRAJINSKEGA PARKA GORIČKO ............................................................. 14 4.1 LEGA, VELIKOST IN RAZLOGI ZA USTANOVITEV KPG ............................................................................ 14 4.2 PONUDBA KULTURE V KPG ................................................................................................................... 15 4.3 NARAVNE VREDNOTE V KPG ................................................................................................................ 18 4.4 TURISTIČNA PONUDBA V KPG ............................................................................................................... 20 4.4.1 Nastanitvene možnosti in gostinske storitve.................................................................................. 20 4.4.2 Prostočasna ponudba.................................................................................................................... 21 4.4.3 Priložnosti za razvoj ekoturistične ponudbe v KPG...................................................................... 22 5 PRIMERJALNA ANALIZA PROMOCIJE KRAJINSKEGA PARKA GORIČKO S KOZJANSKIM REGIJSKIH PARKOM IN NARAVNIH PARKOM RAAB ........................................ 24 5.1 KRAJINSKI PARK GORIČKO .................................................................................................................... 24 5.2 KOZJANSKI REGIJSKI PARK .................................................................................................................... 25 5.3 NARAVNI PARK RAAB ............................................................................................................................ 28 6 PREDLOGI ZA PROMOCIJO KRAJINSKEGA PARKA GORIČKO............................................... 30 6.1 KOMENTAR IN PREDLOGI K SEDANJI PONUDBI V KPG............................................................................ 30 6.2 OPREDELITEV CILJNIH SEGMENTOV KPG .............................................................................................. 35 6.3 PROMOCIJA KPG S POMOČJO TRŽNE ZNAMKE........................................................................................ 36 6.3.1. Oglaševanje ................................................................................................................................. 36 6.3.2 Osebna prodaja............................................................................................................................. 38 6.3.3 Pospeševanje prodaje ................................................................................................................... 39 6.3.4 Odnosi z javnostmi........................................................................................................................ 40 6.3.5 Neposredno trženje ....................................................................................................................... 41 6.4 PRIPOVEDOVANJE ZGODB KOT NAČIN TRŽNEGA KOMUNICIRANJA V KPG ............................................. 42 7 SKLEP......................................................................................................................................................... 43 POVZETEK................................................................................................................................................... VI SEZNAM LITERATURE IN VIROV......................................................................................................VIII.

V PRILOGE: ....................................................................................................................................................... a PRILOGA 1: LEGA PARKA ........................................................................................................................a PRILOGA 2: DOMAČA OBRT IN OSTALE DEJAVNOSTI V KPG......................................................... b PRILOGA 3: KULTURNE ZNAMENITOSTI .............................................................................................c PRILOGA 4: PRIMER TRADICIONALNEGA GORIČKEGA KOSILA.................................................... f PRILOGA 5: PRIREDITVE V PARKU ....................................................................................................... g PRILOGA 6: NARAVNE VREDNOTE....................................................................................................... h PRILOGA 7: PRILOŽNOSTI V PARKU...................................................................................................... j PRILOGA 8: NEKATERA ORODJA PROMOCIJE KRAJINSKEGA PARKA GORIČKO ...................... k PRILOGA 9: KVIZ NA SPLETNI STRANI NARAVNEGA PARKA RAAB ............................................ n SEZNAM SLIK: Slika 1: Koncept premoženja znamke turistične destinacije v očeh turistov ..................................................... 7 Slika 2: Panorama parka.................................................................................................................................. 19 Slika 3: Mokrišča v parku................................................................................................................................ 19 Slika 4: Do narave prijazna oblika prevoza: konjska vprega........................................................................... 22 Slika 5: Logotip Krajinskega parka Goričko ................................................................................................... 24 Slika 6: Logotip Kozjanskega regijskega parka .............................................................................................. 26 Slika 7: Logotip naravnega parka Raab........................................................................................................... 28.

1 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Turistična destinacija se lahko razvije, če ima turistom ponuditi eno izmed stvari, po kateri povprašujejo: lepo pokrajino, možnosti za preživljanje aktivnih počitnic v naravi, kulturnozgodovinsko bogastvo, torej zanimivo in pestro turistično ponudbo, ki zadovoljuje obiskovalčeva pričakovanja. Destinacija mora skrbeti za urejeno infrastrukturo (prometno in komunikacijsko ter tudi turistično infrastrukturo) in za splošno privlačnost. V svetu turizma vlada močna konkurenčnost med destinacijami na vseh ravneh (države, regije, kraji), zato je treba najti za vsako kakšno značilnost, ki je druge nimajo. Potrebno je oblikovati in razviti takšno integralno turistično ponudbo oziroma produkte, ki imajo primerjalno prednost pred konkurenco. H konkurenci med destinacijami so poleg namestitvenih kapacitet in restavracij vključeni tudi šport, rekreacija, naravne in kulturne privlačnosti, razvedrilo in zabava. Zelo pomembna je privlačnost destinacije. Zavarovana območja postajajo iz leta v leto bolj privlačna za različne oblike turizma. Vse več ljudi v razvitem svetu je pripravljenih dati vse več denarnih sredstev za zadovoljitev svojega dobrega počutja in skrbi za zdravje. Eno od takih območij je Krajinski park Goričko, ki je nastal v skrajnem severovzhodnem delu države, na Goričkem, kjer je veliko možnosti za razvoj turizma. Narava je neokrnjena, povsod je veliko živali, dreves, svežega zraka in ostalih dobrin, ki jih v mestu ni. Je otok sredi drugačnih pokrajin, zato je nekaj posebnega. In to je potrebno izkoristiti: ljudje so znali naravo ohraniti zdravo in pisano. To jim mora zdaj, ko je v soseščini narava degradirana, osiromašena, obroditi sadove v obliki privlačnih ekoloških produktov, ki bodo med seboj povezani v tržno znamko. Vse te dobrine pa je treba turistom predstaviti, zato se bomo v diplomskem delu posvetili specifiki promocije tržne znamke ekološke turistične destinacije. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen Potreba po povezanosti turističnih produktov oziroma ponudbe v Krajinskem parku Goričko in njeni promociji je bila večkrat omenjena, vendar problema še nihče ni rešil. Naš namen je zato nakazati nekaj možnih poti, kako povezati razdrobljeno turistično ponudbo v Krajinskem parku Goričko ter predlagati možne rešitve za njeno promocijo. Cilji Za dosego navedenega namena raziskave postavljamo naslednje raziskovalne cilje: - predstaviti Krajinski park Goričko in prikazati trenutno stanje turistične ponudbe v njem; - opredeliti pomen razvoja tržne znamke za destinacijo; - opozoriti na pomen in razvoj turizma v zavarovanih območjih ter predstaviti ekoturizem kot primerno zvrst turizma v zavarovanih območjih; - izvesti primerjalno analizo promocije Krajinskega parka Goričko s primerljivimi parki; - izdelati predloge za promocijo zavarovanega območja Krajinskega parka Goričko..

2 Osnovne trditve Trdimo, da se za ekološke destinacije da razviti razpoznavno tržno znamko, ki predstavlja bistveno podporo majhnim ponudnikom v destinaciji pri trženju njihovega produkta. Trdimo tudi, da lahko dobra tržna znamka destinacije privede do večjega povpraševanja po turističnih dejavnostih v parku, ki bi tako postal še bolj privlačen za različne oblike turizma. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke - izhajamo iz tega, da se na svetu vsako leto podvoji število do narave prijaznih turistov, to je tistih, ki si med dopustom želijo spoznavati posebnosti destinacije, naravno in kulturno dediščino in aktivno preživeti dopust, torej turistov, ki iščejo ponudbo s področja ekoturizma; - v novem tisočletju bodo s svojo turistično ponudbo uspešne predvsem tiste države, ki bodo svoje znanje, trud in sredstva vlagale v višje razvite oblike turizma, kamor prištevamo tudi do narave prijazen turizem; - Slovenija ima z vidika trženja turističnih naravnih in kulturnih značilnosti zelo ugodno strukturo tujih gostov, kajti več kot polovica tujih obiskovalcev ima višjo ali visoko izobrazbo; na podlagi tega predpostavljamo, da je visoka tudi njihova ekološka ozaveščenost; - izhajamo iz tega, da bodo ljudje še naprej kupovali in povpraševali po izdelkih in storitvah, ki imajo razvite znamke, kot po izdelkih in storitvah brez njih, ker zaupajo v kakovost znamke. Omejitve V geografskem pomenu se bomo omejili na Republiko Slovenijo, znotraj nje pa na Goričko in Kozjansko, ter na Raab v sosednji Avstriji. Strokovno pa se v okviru trženja omejujemo na področje promocije tržne znamke, v okviru katere je poudarek na promociji produktov, ki so primerni za ekološki turizem. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Diplomska naloga je mikroekonomska raziskava, saj bomo raziskovali možnosti hitrejšega razvoja turizma na območju Krajinskega parka Goričko. Raziskava je statična, metode raziskave, ki jih bomo uporabili, pa so naslednje: - metoda deskripcije; - metoda klasifikacije; - komparativna metoda; - kompilacija; - intervju. S pomočjo knjižničnega informacijskega sistema, domače in tuje strokovne literature, s pregledovanjem člankov na internetu, v revijah in časopisih ter z raziskavo na terenu bomo zbirali, urejevali in obdelovali podatke..

3 2 POMEN OBLIKOVANJA TRŽNE ZNAMKE TURISTIČNE DESTINACIJE 2.1 Turistična destinacija Pod destinacijo razumemo neko turistično območje, cono, regijo, državo, več držav ali celo cel kontinent (Magaš 1997, 10). Podobno tudi Bieger (2000, 74) opredeljuje turistično destinacijo kot geografski prostor (kraj, regija ali zaselek), ki ga določeni gost ali segment gostov izbere za potovalni cilj. Ta prostor mora vsebovati vso nujno opremo, objekte za prenočevanje, oskrbo, razvedrilo in poslovne zadeve. Pri opredeljevanju turistične destinacije avtorji poudarjajo različne privlačnosti, ki jih imajo turistične destinacije. Tako Keller (1998; Gomezelj Omerzel 2005, 5) opredeli turistično destinacijo kot potovalni cilj, ki ga turist želi obiskati zaradi določenih privlačnosti, ki jih destinacija ponuja. Privlačnosti so lahko bodisi naravne bodisi rezultat človekovega dela in izgrajene že pred pojavom turizma na določenem območju ali pa narejene namenoma za turiste. Podobno so po Mihaličevi (1999, 38) turistične destinacije posebna območja, ki jih turisti obiskujejo in se v njih določen čas zadržujejo zaradi njihovih privlačnosti, ki so: ¾ naravne (npr. lepa pokrajina, plaže, ugodno podnebje in druge geografske značilnosti); ¾ izgrajene (navadno posegajo v sam videz pokrajine, npr. turistične in druge zgradbe, spomenike, sprehajališča, parke, marine, urejena smučišča, golf igrišča in podobno); ¾ kulturne (zgodovinske značilnosti, folklora, religija, umetnost, gledališča in muzeji; tudi posebni dogodki, festivali in srečanja) in ¾ socialne (poseben način življenja lokalnega prebivalstva, jezik in možnosti druženja z njimi). Konečnikova (2005, 4) v skladu s predhodnimi raziskovalnimi dognanji obravnava turistično destinacijo kot kompleksno entiteto, sestavljeno iz množice različnih izdelkov, storitev kot tudi doživetij; vodeno s strani večjega števila interesnih skupin (turističnega sektorja, javnega sektorja in vlade, različnih organizacij, lokalnih prebivalcev) ter opazovana z različnih zornih kotov (z zornega kota turistov, lokalnih prebivalcev, z zornega kota managementa destinacije). V novejših delih strokovnjaki ugotavljajo, da destinacija temelji na subjektivni zaznavi turistov, katera je odvisna od socialnega statusa, izobrazbe in izkušenj posameznika, ki ocenjuje destinacijo glede na namen potovanja in izbrani potovalni načrt (Buhalis 2000; Ogorelc 2001, 41). Vrste destinacij lahko ločimo glede na geografsko okolje, v katerem se nahajajo. Te so lahko morske, podeželske, gorske, urbane ali mestne. Lahko so majhne ali pa tako obširne, da omogočajo masovni turizem (Gomezelj Omerzel 2005, 9). Boniface (2001, 7) pa glede na vrsto destinacije opredeljuje vrsto turizma ter tako loči podeželski turizem, (destinacija podeželje), urbani turizem (destinacija mesto), obisk znamenitosti (destinacija zgodovinska dediščina), kulturni turizem (destinacija kulturne znamenitosti) in ekoturizem (destinacija neokrnjena in zaščitena narava). Najuspešnejše turistične destinacije danes temeljijo na čistem naravnem okolju, na predelih, ki so varovani pred onesnaženjem, in na kulturnih posebnostih. Destinacije, ki ne vsebujejo teh značilnosti, izgubljajo na privlačnosti. Tudi lokalno prebivalstvo je lahko prikrajšano zaradi poslabšanja kakovosti destinacije..

4 Zato morajo odgovorni turistični delavci poskrbeti za smotrno in razumno vodenje destinacije. Pozitivna stran vsega tega je, da je turizem ob odgovornem planiranju in managementu lahko celo vzrok za varstvo okolja. To lahko trdimo, če vemo, da so neokrnjeno okolje, čist zrak in voda, bujna vegetacija ter ostale lepote narave lahko sredstva, ki privlačijo turiste (Mclntye et al 1993; Gomezelj Omerzel 2005, 11). 2.2 Trženje turistične destinacije Trženje opredeljujemo kot družbeni proces, ki zagotavlja posameznikom in skupinam ljudi, da dobijo to, kar potrebujejo in želijo, in sicer s ponujanjem in menjavo izdelkov ali storitev na trgu (Potočnik 2004, 179). Vsaka turistična destinacija mora v okviru funkcije trženja izvajati naslednje naloge (Bieger 2000, 84): ¾ izdelava strategije trženja turistične destinacije; ¾ upoštevanje pomena imidža destinacije in oblikovanje znamke destinacije; ¾ pospeševanje prodaje, uvedba učinkovitih informacijskih sistemov, promocijske aktivnosti in skrb za odnose z javnostjo; ¾ nudenje kakovostnih informacij potencialnim gostom. Potrebno se je odločiti, kako sredstva, namenjena trženju destinacije, razporediti med posamezne elemente trženjskega spleta. Trženjski splet je niz trženjskih instrumentov, ki jih podjetje uporablja, da sledi svojim trženjskim ciljem na ciljnem trgu. McCarthy predlaga 4 P: izdelek-storitev (product), tržne poti (place), plačilni pogoji (price) in promocija oziroma tržno komuniciranje (promotion) (Kotler 1996, 98). Po mnenju nekaterih avtorjev pa bi bilo potrebno marketinškemu spletu storitve dodati še tri elemente in splet tako razširiti na 7 P: ljudje (people), proces oziroma izvedba (process) in fizični dokazi (physical evidences) (Brezovec 2000, 85). Med posebnostmi trženja, ki so posledica razvoja turizma, je potrebno posebej omeniti pomen segmentiranja trga in pozicioniranja destinacije. Segmentiranje pomeni razdeliti celoten potencialni turistični trg na podskupine ali segmente (Gomezelj Omerzel 2005, 17). Namesto da storitveno podjetje ponuja in izvaja svoje storitve na celotnem trgu, je zanj pogosto ugodnejše, da ugotovi tiste delne trge (tržne segmente), ki jih lahko uspešno zadovolji (Potočnik 2004, 203). Kotler (1996, 271) navaja naslednje spremenljivke segmentiranja: ¾ geografska (regija, velikost mesta ali velemesta, gostota prebivalstva, klima); ¾ demografska (starost, spol, velikost družine, življenjski ciklus družine, dohodek, poklic, izobrazba, religija, rasa, narodnost); ¾ psihografska (družbeni sloj, način življenja, osebnost); ¾ vedenjska (priložnosti, koristi, status porabnika, zvestoba, pripravljenost za nakup itd.). Izmed različnih tržnih segmentov izberemo ciljne trge. Pravilna izbira ciljnih trgov je najpomembnejša naloga trženja. Nujnost segmentiranja in izbire ciljnih trgov izhaja iz dejstva, da se potencialni kupci iz posameznih segmentov med seboj razlikujejo in so za vsak segment potrebni drugačni trženjski prijemi (Gomezelj Omerzel 2005, 18). Poleg tega gredo destinacije skozi različne faze življenjskega cikla in glede na to, v kateri fazi se nahaja, je potrebno izbrati ciljna tržišča, za katere pa moramo nato ustrezno pozicionirati in diferencirati turistično ponudbo..

5 Pozicioniranje je postopek oblikovanja ponudbe in podobe podjetja z namenom, da v očeh ciljnih kupcev pridobi neko vidno mesto z določeno vrednostjo (Kotler 1996, 307). Pozicioniranje turistične destinacije pomeni poudarjanje lastnosti destinacije, zaradi katerih se destinacija najbolj razlikuje od konkurenčnih destinacij za posamezen segment turistov (Konečnik 2001; Gomezelj Omerzel 2005, 18). Pomemben element pozicioniranja je oblikovanje znamke destinacije. 2.3 Pomen znamke za promocijo turistične destinacije Promocija oziroma tržno komuniciranje je zapleten proces, ki obsega organizacijo, sredstva, metode in sporočila, s katerimi storitveno podjetje prenaša informacije o temeljnih značilnostih storitev, da bi se porabniki lažje in hitreje odločili za nakup (Potočnik 2004, 245). Izkušnje obiskovalca se pričnejo z njegovimi pričakovanji, ki ga vzpodbuja promocija, razni tiskani materiali in osebna priporočila drugih obiskovalcev (Middleton 1996, 249). Promocija turizma zahteva težko delo, saj je turistična storitev kompleksnejša od običajnega proizvoda, hkrati pa ne obstaja fizična distribucija. Kupec turistične storitve ne more preizkusiti fizično, zato se odloči za nakup na podlagi pričakovanj, ustvarjenih s pomočjo slik, zvokov, besed in podob. Dobro načrtovana in organizirana turistična promocija lahko zviša vrednost turistične destinacije, saj ustvari zavedanje o turistični ponudbi destinacije in izboljša njeno podobo. Splet trženjskih komunikacij sestavlja pet dejavnosti: osebna prodaja, oglaševanje, neposredno trženje, stiki z javnostmi ter pospeševanje prodaje (Potočnik 2004, 245); ¾ Osebna prodaja - predstavlja ustno predstavitev in pogovor z enim ali več potencialnimi kupci z namenom oblikovanja prodaje. (Kotler 1996, str. 567). Gre torej za ustno predstavitev izdelkov, storitev ali turističnih destinacij in zajema prodajne prezentacije, prodajna srečanja, telemarketnig in podobno (Devetak 1996, 144); ¾ Oglaševanje – nanaša se na plačano obliko neosebne predstavitve ali promocije izdelka oziroma organizacije za znanega naročnika. Uporablja neosebni način komuniciranja (množično komuniciranje, komuniciranje po pisnih oziroma elektronskih kanalih). Orodja, ki jih pri tem uporablja, so: oglasi v časopisih, revijah ter drugih tiskanih medijih, oglasi na radiu, televiziji, na straneh interneta, direktna pošta, katalogi, prospekti, letaki itd. (Brezovec 2000, 107-108); ¾ Neposredno trženje – je interaktivni sistem trženja, ki uporablja enega ali več oglaševalskih medijev, da na katerikoli lokaciji pripelje do merljivega odziva in/ali transakcije (Kotler 1996, 655). Glavni cilj neposrednega trženja je zagotovitev takojšnjega nakupa s strani možnih kupcev, glavni načini neposrednega trženja pa so: kataloško trženje, neposredno trženje po pošti, trženje na daljavo (npr. po telefonu), trženje preko radia in televizije, elektronsko trženje (preko računalniške povezave med prodajalcem in kupcem, trženje preko interneta itd.) (Potočnik 2004, 256); ¾ Odnosi z javnostmi – so celota ukrepov storitvenega podjetja, s katerimi želi ustvariti ugodno podobo o svojem delovanju v družbenem in gospodarskem okolju. Ti stiki so namenjeni porabnikom, dobaviteljem, delničarjem, bankam, družbenim organizacijam, pa tudi celotni javnosti. (Potočnik 2004, 267)..

6 Med orodja odnosov z javnostmi uvrščamo: publikacije (brošure, članke o dogodkih, članke o novih proizvodih, članke o spremembah, članke o razvoju…) govori, dogodki, vesti, dejavnosti za javno dobro itd. (Kotler 1996, 678); ¾ Pospeševanje prodaje – z orodji pospeševanja prodaje neposredno spodbujamo turiste k nakupu. Sem prištevamo vse tiste ukrepe, ki kratkoročno spodbujajo k obisku in nakupu turističnih storitev. Med orodja pospeševanja prodaje uvrščamo: nagrade, klubske kartice, spodbujanje izvensezonske porabe, sejemske predstavitve, »merchandising«, vzorci in drugo (Brezovec 2000, 112). Namen pospeševanja prodaje je stimulacija potrošnikovega nakupnega vedenja in je usmerjeno predvsem na cenovno občutljive kupce. 2.3.1 Znamka turistične destinacije Nakazati je potrebno pomembno razliko pri opredeljevanju dveh terminov: znamka in blagovna znamka. Z izrazom blagovna znamka mislimo na zaščitni znak, ime, simbol, ki jih sestavljajo besede, črke, številke, simboli, podpisi ali različne oblike. Za njih običajno skrbijo pravniki in patentni zaščitniki, saj so kot takšne stvar pravne zaščite. Blagovna znamka je torej zaščitena zunanja manifestacija (trenutek resnice) znamke. Razlogi za oblikovanje blagovnih znamk so (Novak 2004): doseganje povečanja prometa in tržnega deleža, zmanjšana cenovna občutljivost in povečana sposobnost za doseganje višje cenovne pozicije, povečana lojalnost strank in s tem manjši stroški trženja, bolj jasna vizija in poslanstvo družbe, povečana sposobnost pritegniti in zadržati visoko usposobljene sodelavce, kakovostna in dobro uveljavljena blagovna znamka poveča odpornost do dejavnikov iz okolja, ki lahko negativno vplivajo na uspešnost poslovanja (prihod novih konkurentov, recesija, ipd.) in poveča možnost širjenja na nova geografska področja ter področja dejavnosti itd. Devetak (1996, 209) pravi, da izdelki in storitve, ki so označeni z blagovno znamko, na trgu bolj izstopajo, zlasti če vanje vlagamo več sredstev za promocijo. Tržna znamka pa je nekaj, za kar skrbijo vsi; ima svoje lastno življenje, ki ji ga dajejo in ki ga krepijo njeni ustvarjalci. To, da ima življenje, pomeni, da je ves čas enaka, a vseeno dovolj fleksibilna in drugačna – kot so malo drugačni ljudje, ki jo ustvarjajo. Znamka živi, a če je učinkovito vodena, se ne spreminja preveč, saj mora svojim uporabnikom zagotavljati, da bodo vedno dobili, kar pričakujejo (Tomin 2005, 2). Ritchie in Ritchie (1998; Gomezelj Omerzel 2005, 19) pravita, da je tržna znamka lahko ime, simbol, logo, besedni ali kakšen drugačen grafičen znak ali pa kombinacija naštetega, ki identificira in razlikuje turistično destinacijo. Med drugim lahko tudi izraža obljubo za nepozabno doživetje, ki se nanaša na določeno destinacijo, lahko pa tudi služi za ojačitev in okrepitev prijetnih spominov, ki se nanašajo na doživljanje turistične destinacije. Zadnja raziskovalna dognanja vedno bolj vpeljujejo in enačijo pojem destinacije s pojmom blagovne znamke. Temu botruje predvsem dejstvo, da postaja turistična destinacija konkurenčna enota, ki mora za svoj obstoj uporabljati podobne prijeme, ki so značilni tako za izdelke, storitve, kakor tudi podjetja (Konečnik 2005, 4). Skoraj vsi avtorji tudi pišejo o blagovni znamki, čeprav je jasno razvidno, da v definiciji opisujejo tržne in storitvene znamke..

7 Podjetja, združenja, organizacije in vse bolj tudi mesta, regije in države se vse bolj zavedajo konkretnih učinkov, ki jih imajo znamke na uspešnost doseganja tržnih in finančnih učinkov oziroma celotnega poslovanja. Močna in uveljavljena znamka predstavlja pomemben del kapitala, saj lahko njeni lastniki in upravljavci za storitev ali izdelek zaračunajo neprimerno več ali z manjšim naporom dosežejo večjo prodajo in večji tržni delež kot v primeru izdelka ali storitve, ki ne nosi ali se ne prodaja pod imenom uveljavljene znamke (Pak 2005, 8). Oblikovanje znamk turističnih destinacij je zapleteno, saj simbolizira tako nastanitvene možnosti, gostinsko ponudbo, turistične znamenitosti, umetnost, zabavo, kulturne in športne prireditve kot tudi naravno okolje (Vodopivec 2003, 83). Znamke so izredno kompleksne, ampak v osnovi gre za sklope funkcionalnih vrednot, ki izhajajo iz kakovosti, in ki jih presojamo razumsko, in čustvenih vrednot, ki jih presojamo s čustvenimi merili. Ker lahko funkcionalne vrednote konkurenti posnemajo ali celo presežejo, se zato vse več pozornosti namenja predstavljanju in ohranjanju čustvenih vrednot, ki so dejanski spodbujevalec za nakup in uporabo (Tomin 2005, 2). Med oblikovanje čustvenega razmerja med turistično destinacijo in potrošniki sodijo ozračje letovišča, objekt, v katerem gost biva, prijaznost domačinov itd. Za uspešno čustveno navezo mora biti tržna znamka razlikovalna in predvsem mora graditi na močni ideji. Zato se vse več turističnih destinacij, z željo oblikovati edinstveno in razlikovalno, prepoznavno identiteto, odloča za trženje znamk razpoloženja. Pri znamkah, ki so skladne s samopodobo in življenjskim slogom potrošnikov, so tudi možnosti za oblikovanje zvestobe do znamke večje (Vodopivec 2003, 83-84). Zelo pomembno je ovrednotenje turistične destinacije v očeh turistov in je največkrat predstavljeno s konceptom premoženja znamke turistične destinacije. Ta pogled podaja odgovore na vprašanje, kako proučevano turistično destinacijo zaznavajo turisti. Slika 1: Koncept premoženja znamke turistične destinacije v očeh turistov. PREMOŽENJE ZNAMKE TURISTIČNE DESTINACIJE V OČEH TURISTA. ZAVEDANJE. PODOBA. ZAZNANA KAKOVOST. ZVESTOBA. Vir: Konečnik (2005, 2). Raziskovanja potrjujejo, da je potrebno ovrednotiti turistovo zavedanje o destinaciji, zaznavanje njegove podobe in kakovosti destinacije, kakor tudi zvestobo turistični destinaciji;.

8 1. Zavedanje - zanima nas, ali je potencialni turist seznanjen s proučevano destinacijo. Element zavedanja (prepoznavnosti) o turistični destinaciji igra pomembno vlogo predvsem v primerih, ko imamo opravka z novo nastalimi destinacijami, ki niso svetovno prepoznavne; 2. Podoba in zaznana kakovost - vrednotimo turistovo zaznavanje posameznih značilnosti destinacije. Velja trditev, da boljše ovrednotenje podobe in zaznane kakovosti destinacije v splošnem pomeni tudi večjo verjetnost izbire destinacije; 3. Zvestoba - glede na spremenjene navade modernih turistov, ki želijo na svojih potovanjih obiskati in doživeti različne turistične destinacije, predstavlja morebitno priporočilo obiskane destinacije prijateljem in znancem najpomembnejšo značilnost pri analiziranju zvestobe turistične destinacije (Konečnik 2005, 2). Na vtis, ki ga ljudje dobijo o znamkah, vse bolj vpliva osebje, s katerim prihaja porabnik v stik, zato morajo zaposleni v organizaciji določeno obljubo tudi uresničiti (izkustveni nivo). Kupci primerjajo obljubo znamke z neposredno izkušnjo z njo in na tej osnovi odločajo, ali je znamka res to, kar obljublja. To je podlaga za njihovo nadaljnjo odločitev ali bodo znamki lojalni ali ne. (Tomin 2005, 2). Močna znamka turistične destinacije zavzema v glavah porabnikov edinstveno zaznano vrednost, za doživetje katere so pripravljeni plačati določeno vsoto denarja. Za uspeh znamke turistične destinacije je pomembno predvsem njeno dojemanje v očeh potencialnih turistov. Pravila modernega managementa narekujejo jasno posredovanje zgodbe s strani ponudnikov turističnih doživetij. Pomembno je, da je turistična destinacija sposobna oblikovati identiteto destinacije, ki jo notranje interesne skupine posredujejo nasprotni strani. Skrb za gradnjo znamke turistične destinacije tako ne sme biti prepuščena samo nacionalni turistični organizaciji. Poleg posameznih ponudnikov turističnih doživetij (s turizmom povezanih podjetij) je vse pomembnejša vloga najštevilnejše interesne skupine destinacije – njenih prebivalcev in njihova odločilna, dejavna vloga pri sooblikovanju, izražanju in vzdrževanju znamke turistične destinacije (Konečnik 2005, 2)..

9 3 RAZVOJ TURIZMA V ZAVAROVANIH OBMOČJIH 3.1 Pomen zavarovanih območij kot dela turistične ponudbe Zavarovana območja ponujajo možnosti in obvezo za varovanje narave in ohranjanje biotske raznovrstnosti. So varstveni ukrep, s katerim zakonsko varujemo izjemne naravne pojave, dele narave, rastlinske in živalske vrste, njihove življenjske prostore, različne habitatne tipe in celotne ekosisteme. Ne gre za območja, kjer bi varstvena namembnost izključevala vse preostale dejavnosti, kakor marsikdo napačno interpretira zakon. Ohranjanje narave je v zavarovanih območjih opredeljeno kot razvojna priložnost, kot generator delovnih mest in nenazadnje zaslužka (Gosar 2003, 16). Zavarovano območje uresničuje varstveno, vzgojno-izobraževalno, znanstveno-raziskovalno pa tudi rekreativno in turistično namembnost. Preživljanje prostega časa, rekreacija in turizem se vse bolj odvijajo v naravi. Ozaveščanje o pomenu zdravega okolja ter vedno večje potrebe in zahteve po ohranjeni naravi ter privlačni krajini povečujejo število ljubiteljev narave v Evropi. Parki postajajo ena »najimenitnejših« lokacij, ki že sedaj sooblikujejo del turistične infrastrukture (informacijski centri, poti…) ter s svojo ponudbo pomenijo »nadstandard« v turistični ponudbi. Ponujajo mir, sprostitev, doživljanje neokrnjene narave in številne aktivnosti, povezane z naravo (fotolov, sprehodi itd.). Prav parki so mesta, kjer je stopnja naravne in kulturne ohranjenosti najvišja ter postajajo zato za »novodobnega« turista vse pomembnejši (MOP in Uprave parkov 2006, 34). Turizem in rekreacija sodita med pomembne, v nekaterih zavarovanih območjih pa tudi glavne funkcije zavarovanih območij. Cilj je torej razvijati rekreacijo in turizem, vendar tako, da ne ogrožata kvalitet območja, da se po programu vežeta zlasti na naravo in kulturno dediščino območja, ter da prinašata koristi lokalnemu gospodarstvu in nudita dodatne zaposlitve domačemu prebivalstvu. Osnovni namen parkov je varstvo narave, raziskovanje, izobraževanje ter obisk in rekreacija do tiste mere, ki še zagotavlja oziroma omogoča osnovno naravovarstveno funkcijo parkov. Parki morajo torej biti odprti za obiskovalce, vendar ne za vse vrste turizma. (Šolar 2005). Vsa zavarovana območja imajo podobne cilje: varovanje narave in njenih največjih vrednot. Zavarovano območje daje možnosti za razvoj turistične ponudbe, rekreacijske dejavnosti in dopolnilne dejavnosti na kmetijah. Govorimo o turistični ponudbi, vezani na kmetijo, dopolnilne dejavnosti na kmetijah in manjših penzionih, oblikovanju novih turističnih produktov in o organizirani naravi, prijazni rekreaciji in rekreacijski infrastrukturi, ki poveča turistično potrošnjo na določenem območju, ter o trženju naravnih vrednot in kulturne dediščine (Pretner 2003). Turistična ponudba parka je uspešna, če je izvirna, privlačna, avtentična in ko odkriva vznemirljivo naravo. Brezobziren, koristoljuben odnos do narave v parku bi jo razvrednotil ne glede na to, kdo to počne. Avstrijski ekolog K. Lerenz je zapisal, da kar se zdi na začetku ekonomsko pozitivno, toda ekološko sporno in negativno, se na koncu izkaže tudi kot ekonomsko škodljivo. Zato je park potrebno upravljati po načelu vzdržnega, uravnovešenega in usklajenega (trajnostnega) razvoja (Svet za varstvo okolja RS 2001, 60)..

10 Zavarovana območja vsako leto obišče na milijone ljudi, ki pa morajo upoštevati pravila zaščite narave. Vsako zavarovano območje ima namreč stroga pravila obnašanja in načina življenja v njem, ki jih je potrebno dosledno upoštevati. Zavarovana območja so pravzaprav najbolj organizirani del narave, ki omogoča ob upoštevanju načel zaščite narave dostop velikemu številu obiskovalcev z namenom, da le-ti spoznajo naravo in njene zakone ter na tak način lažje razumejo zaščito narave pa tudi, da se v njej sprostijo in znajo uživati njene lepote (Vidaković 1989, 93). Obiskovanje parkov mora biti zato močno povezano z okoljsko vzgojo. Obiskovalci v parkih morajo biti vodeni in usmerjeni do zanimivih, vendar ekosistemsko manj občutljivih točk v zavarovanem območju (Šolar 2005). 3.2 Opredelitev zavarovanih območij v Sloveniji Zakon o ohranjanju narave (UL RS, št. 96/2004) razlikuje med širšimi in ožjimi zavarovanimi območji: širša zavarovana območja so v 67. členu opredeljena kot območje narave, kjer je velika abiotska, biotska in krajinska raznovrstnost ter velika gostota in raznolikost naravnih vrednot, ki so lahko tudi kompleksno in funkcionalno med seboj povezane. Sem spadajo: ¾ Narodni park - je veliko območje s številnimi naravnimi vrednotami ter z veliko biotsko raznovrstnostjo. V pretežnem delu narodnega parka je prisotna prvobitna narava z ohranjenimi ekosistemi in naravnimi procesi, v manjšem delu narodnega parka so lahko tudi območja večjega človekovega vpliva, ki pa je z naravo skladno povezan; ¾ Regijski park - je obsežno območje regijsko značilnih ekosistemov in krajine z večjimi deli prvobitne narave in območji naravnih vrednot, ki se prepletajo z deli narave, kjer je človekov vpliv večji, vendarle pa z naravo uravnotežen; ¾ Krajinski park - je območje s poudarjenim kakovostnim in dolgotrajnim prepletom človeka z naravo, ki ima veliko ekološko, biotsko ali krajinsko vrednost. V širših zavarovanih območjih se lahko ustanovijo tudi ožja zavarovana območja, kamor pa spadajo: strogi naravni rezervati, naravni rezervati, naravni spomeniki (Agencija RS za okolje 2006). Slovenija ima v povezavi s svojo ohranjeno naravo še veliko neizkoriščenih zmogljivosti. Na majhnem prostoru ponuja izjemen mozaik biotske, krajinske in kulturne raznovrstnosti ter velikega števila naravnih vrednot in kulturne dediščine. Kot ena od držav z najvišjo stopnjo biodiverzitete v Evropski uniji ima trenutno z različnimi varstvenimi kategorijami zavarovanih skoraj 11 % svojega ozemlja (MOP in Uprave parkov 2006, 34). V Sloveniji je dinamika povečevanja zavarovanih območjih bistveno počasnejša od načrtovane. Glede na pokrajinsko pestrost je največja prostorska »praznina« glede na obstoječe in predvidene naravne parke v osrednji in JV Sloveniji (Plut 2005). V Sloveniji je zavarovanih območij ali, kot jim pogosto rečemo, parkov, 44, od tega en narodni (Triglavski narodni park), trije regijski (Škocjanske jame, Kozjansko, Notranjska) in 40 krajinskih parkov (Goričko, Logarska dolina, Jareninski dol, Trnovski gozd, Sečoveljske soline itd.) (MOP in Uprave parkov 2006, 34)..

11 Ustanavljanje novih naravnih parkov in načrtovan razvoj turizma v njih in ob njih je ena izmed velikih razvojnih priložnosti slovenskega turizma, saj bi omogočali predvsem naslednje (Mlekuž 2000; povzeto po Slemenšek 2002, 26): ¾ oblikovanje novih, kakovostnih, raznovrstnih in tržno uspešnih turističnih produktov ter ponudb; ¾ naravni parki Slovenije oziroma celoten sistem varstva narave lahko postanejo eden izmed temeljnih elementov promocije in prepoznavnosti slovenskega turizma; ¾ dodana vrednost, ki postaja ključen element konkurenčnosti v turizmu, se mora na področju turizma v naravnih parkih graditi v naslednjem procesu: • naravni in kulturni elementi turistične ponudbe; • varovanje naravne in kulturne dediščine; • naravni parki; • skupni turistični produkti naravnih parkov in turističnih središč ob njih. Slovenija si prizadeva, da bi v parkih oblikovali etični oziroma odgovorni turizem, ki temelji na doživljanju in spoznavanju narave, omogoča gospodarski in socialni razvoj lokalnemu prebivalstvu ter išče ravnotežje med povpraševanjem turistov in ohranjanjem narave. Osnovno izhodišče takšnega turizma je ponudba za ljudi, ki si želijo miru in sprostitve, ki uživajo v naravnih lepotah, opazovanju žive in nežive narave, doživljanju krajine, spoznavanju lokalne kulture ter odkrivanju zgodovine posameznega kraja in tradicionalnega življenja v pogovoru z lokalnim prebivalstvom (MOP in Uprave parkov. 2006, 34). Večina naravnih parkov v Sloveniji daje prostor tudi zavarovanim območjem po evropskih kriterijih Natura 2000. Natura 2000 je evropsko omrežje posebnih varstvenih območij, razglašenih v državah članicah Evropske unije, katerih osnovni cilj je ohraniti biotsko raznovrstnost za bodoče rodove. Posebna varstvena območja so torej namenjena ohranjanju živalskih in rastlinskih vrst ter habitatov, ki so redki ali na evropski ravni ogroženi zaradi dejavnosti človeka. To najpogosteje pomeni, da je na teh območjih treba vzdrževati ugodno stanje z različnimi ukrepi bodisi zgolj nadaljevati z obstoječimi dejavnostmi, na primer s pašo ali košnjo suhih in vlažnih travnikov po cvetenju in gnezdenju, bodisi nekatere dejavnosti opuščati ali njihovo uvajanje preprečiti (Urad vlade RS za informiranje 2006). V razvitih evropskih državah, kjer je tudi turizem na višji stopnji razvoja, vedno več govorijo o ekološkem turizmu oziroma ekoturizmu. Ker je to turizem, ki se ne poskuša širiti za vsako ceno, ampak poleg pozitivnih učinkov vidi tudi negativne posledice svojega delovanja in jih zato poskuša minimizirati ter je zato primeren v krajinskih parkih, v nadaljevanju opredeljujem njegov pomen..

12 3.2 O pojmu ekoturizma Njegove splošne značilnosti je mogoče povzeti v naslednjih točkah: ¾ pomeni vse sonaravne oblike turizma, pri katerih je glavna motivacija turistov opazovanje in uživanje tako narave kakor tudi tradicionalnih kultur zlasti v naravnih okoljih; ¾ vključuje vzgojno-izobraževalne, predstavitvene dejavnosti in promocijske dejavnosti; ¾ ekoturistične izlete in potovanja v glavnem, ni pa to pravilo, organizirajo za manjše skupine turistov specializirana, manjša turistična podjetja na lokalni ravni, lahko pa jih v glavnem za majhne skupine prirejajo, vodijo in/ali tržijo tudi tuja turistična podjetja različnih velikosti; ¾ zmanjšuje negativne vplive na naravno in socialno-kulturno okolje; ¾ podpira varstvo naravnega okolja z: • ustvarjanjem gospodarskih koristi za lokalne skupnosti, organizacije in upravne organe, • ki upravljajo z naravnimi območji in jih ohranjajo; • ustvarjanjem dodatnih možnosti zaposlovanja, s tem pa zaslužka za lokalne skupnosti; • oblikovanjem zavesti o ohranjanju naravnih in kulturnih dobrin tako pri domačem prebivalstvu kot pri turistih (Koščak 2004, 2-3). Preprosto in enostavno povedano je ekoturizem povabilo in priporočilo, naj vsak v svojem okolju, tam kjer stanuje, dela, se druži, kaj stori, da bo turizem imel naravno in ljudsko podobo. Ekoturizem je kot sociološka kategorija kultura ali način obnašanja, ravnanja, gospodarjenja, načrtovanja, nadzora in spremljanja v družbi, okolju in ekonomskemu razvoju prijaznih aktivnosti v številnih naravnih in grajenih okoljih, varovanih in nevarovanih okoljih, razvitih in nerazvitih področjih sveta. Za gospodarsko in turistično visoko razvita področja sveta pomeni ekoturizem saniranje pogosto močno potrošenih naravnih virov in onesnaženja okolja ter bolj socialno in racionalno razporejanje kapitala. Za nerazvita področja pa ekoturizem pomeni visok razvojni potencial z ugodnimi vplivi, predvsem na ekonomsko-socialnem področju (SeP 2003, 18). Ekoturizem kot ekonomska kategorija ima izhodišče v marketinški filozofiji, kjer kot specialen marketinški turistični produkt-izdelek, omogoča promocijo in trženje celovitega ekoturističnega produkta neke dežele. Ta produkt sestavljajo številni podprodukti, kot so ekoprehrambena ponudba in nastanitev, ekoprevozna sredstva, ohranjeno socio-kulturno okolje, tradicionalna arhitektura in bivanjski ambienti s tradicionalnim načinom življenja, varovana območja, ekološko neoporečna pitna voda iz javnih zajetij, izvirov in vodnjakov, ekoturistične tematske, pohodne in kolesarske poti, neoporečne kopališke vode, čisti zrak, urejeno in ekološko neoporečno okolje, ohranjene značilnosti krajine…., ki predstavljajo kriterije kot osnovo za državno ekotržno znamko (SeP 2003, 18)..

13 Ekoturizem kot okoljska kategorija naj bi predstavljal ključ do sonaravnega razvoja (slogan generalne skupščine UNWTO ob praznovanju svetovnega dneva turizma 27. septembra 2002 in obeleževanju Mednarodnega leta ekoturizma 2002, ki so ga proglasili Združeni narodi). Celovito ekoturistično storitev neke dežele sestavljajo naslednji parametri, ki ločujejo ekoturistično storitev od klasičnih turističnih storitev: • uravnotežen gospodarski, socialni in okoljski razvoj; • ohranjanje in poudarjanje naravne in kulturne dediščine ter biotske raznovrstnosti v celoviti ponudbi turističnih destinacij; • usmerjanje turistične ponudbe in prodaje v nasprotju z masovnim turizmom k individualnim obiskovalcem in majhnim skupinam organiziranosti turistov; • ohranjanje blaginje (gospodarske, ekonomske, okoljske …) lokalnega prebivalstva (SeP 2003, 18-19). Ekoturizem zahteva majhno gostoto obiskovalcev ter aktivnosti z majhnimi vplivi, za njegov razvoj pa so potrebne zadostne biotske, abiotske in kulturne znamenitosti, ki privlačijo obiskovalce. Ekoturizem dovoljuje manjše nastanitvene zmogljivosti in rekreacijske dejavnosti, ki imajo manjše vplive na okolje. To so sprehajanje, pohodništvo, plezanje, kolesarjenje, plavanje, smučanje, veslanje, jamarstvo, potapljanje, jahanje, fotografiranje, obiskovanje zanimivosti, družinski pikniki ipd. V okviru ekoturizma je potrebno podpirati tudi različne izobraževalne dejavnosti, kot so ekskurzije, obisk informacijskih centrov in izobraževalnih poti. Prav tako je potrebno izobraževanje obiskovalcev in ponudnikov storitev, da bodo imeli leti primeren odnos do okolja in narave. Bistveno vlogo imata planiranje in upravljanje naravovarstvenih območij. V preteklosti so bile pogosto v ospredju predvsem potrebe turistov, danes pa je potrebno veliko pozornosti posvečati vprašanjem optimalnega števila turistov v smislu fizične, okoljske in socialne nosilne zmogljivosti ter potencialnega vpliva turistov na spreminjanje načina življenja domačinov. Potreben je skrben in stalen nadzor stanja naravovarstevnih območij, saj predstavlja porast turistično-rekreacijskih dejavnosti potencialno grožnjo varovanju oz. ohranjanju narave. V primeru negativnih vplivov je potrebno sprejeti ustrezne ukrepe (usmerjanje obiskovalcev, omejevanje obiska...) (Ferreira 2005)..

14 4 ANALIZA PONUDBE KRAJINSKEGA PARKA GORIČKO Goričko je trideželni park (edini v Evropi) in je edinstveno območje ohranjene narave na stičišču treh držav v srcu Evrope. Slovenija, Madžarska in Avstrija so ga vsaka na svoji strani zavarovale in se obvezale, da to dragocenost ohranijo. Trideželni park sestavljajo: Narodni park Őrség na Madžarskem, naravni park Raab v Avstriji in Krajinski park Goričko v Sloveniji (Kaligarič 2003, 2). Oktobra 2003 je slovenska vlada razglasila Goričko za zavarovano območje narave pod imenom Krajinski park Goričko (v nadaljevanju KPG), s sedežem v gradu pri Gradu, kjer je tudi Informacijski center Trideželnega parka Goričko-Raab-Őrség. 4.1 Lega, velikost in razlogi za ustanovitev KPG Valovita pokrajina KPG leži na skrajnem severovzhodnem delu Slovenije. Na severu in severozahodu jo obdaja avstrijska meja, na vzhodu pa Madžarska (priloga 1). Krajinski park leži na 462 km2 površine, v njem je enaindevetdeset naselij in enajst občin: Cankova, Dobrovnik, Gornji Petrovci, Grad, Hodoš, Kobilje, Kuzma, Moravske Toplice, Puconci, Rogašovci in Šalovci. V njem živi okoli 23.000 prebivalcev; že stoletja živijo drug ob drugem Madžari, Slovenci in Romi oziroma katoliki, evangeličani, kalvinci in binkoštniki (Gabor 2006, 67). Na celotnem območju približno tretjino pokriva gozd, ki skupaj z vodami, travniki, njivami, sadovnjaki in naselji tvori mozaik življenjskih okolij. V primerjavi s preostalo Slovenijo je odprtega prostora (negozdnih površin) precej več od povprečja in zaradi tega je raznolikost živalskega ter rastlinskega sveta tukaj večja. Nekaj posebnega je tudi podnebje, saj je to predel, ki ima v Sloveniji najmanj padavin (700-800 mm letno). Takšno podnebje seveda vpliva na rastlinstvo, ki je edinstveno v Sloveniji in tudi v širšem prostoru (Kaligarič 2003, 4). Za Goričko je značilno terciarno gričevje iz mehkih usedlin (glina, pesek, prod), ki se s stopničastimi prehodi vzpenja nad ravnino s prostranimi hrbti in širokimi, ploskimi dolinami vse do državne meje. Nad zaobljenimi, po večini 250-350 m visokimi slemeni, se tu in tam dvigajo višji razgledni vrhovi (http://www.goricko.net). Na Goričkem je prevladujoča oblika poselitve skupina hiš okrog cerkve bodisi na slemenih gričev ali v dolini ali strnjena ob cesti. Vasi so sestavljene iz številnih zaselkov. Ugodna in pomirjevalna mikroklima še posebej godi vinski trti in sadnemu drevju, turizmu pa nudi priložnost za dolgo sezono. Lepa pokrajina, zdrava hrana, prijazni ljudje in mineralni, termomineralni in energetski vrelci so hkrati primerjalne prednosti pokrajine, ki ravno v turizmu pridejo do polne veljave (Babič in drugi 1998, 318-320). Priložnosti za Park se kažejo v tem, da se Goričko nahaja v sredini med številnimi termalnimi kopališči Avstrije, Slovenije, Madžarske in Hrvaške: Bad Radkersburg, Bad Gleichenberg, Bad Loipersdorf, Bad Blumau, Bad Tatzmansdorf, Bad Waltersdorf, Terme Radenci, Terme Banovci, Terme 3000 Moravske Toplice, Terme Lendava, Terme Lenti, Terme Zalaegerszeg (Teme Monošter –v gradnji), Varaždinske toplice itd. Obstoječa prometna infrastruktura v Prekmurju pomeni največji zaviralni faktor za še večji in kakovostnejši razvoj turizma..

15 Razlog za ustanovitev KPG je v dobro ohranjeni krajini, ki je drugod po Evropi zaradi industrializacije kmetijstva že zdavnaj in povsem izginila. Odmaknjenost območja od prometnih središč in tokov pomeni novo in bolj zdravo kakovost za življenje človeka ter priložnost za ohranitev številnih rastlinskih in živalskih vrst, ki so tukaj našle svoja dragocena bivališča (Dobovišek 2003, 1). KPG bo ohranjal zdravo naravo, pestrost travnikov, sadovnjakov, močvirij in suhih rastišč. Takšna pokrajina daje tisoč možnosti preživljanja prostega časa, podoživljanja otroštva starejših, rekreacije mlajših, potešitve vedoželjnosti še mlajših. Takšna pokrajina ponuja raznotero, posebno in zdravo hrano ter kakovostno bivalno okolje za sobivanje z vsemi živalskimi in rastlinskimi vrstami in osebki, ki Goričkega še niso zapustili, zapustili pa so pokrajine okrog njega (http://www.park-goricko.org). Pravila ravnanja v KPG določa uredba z varstvenimi režimi. Goričko je primer ohranjene krajine, zato je potrebno ohraniti režime v vodotokih, jezerih in zagotoviti trajnostno izkoriščanje naravnih surovin, zato bodo dodatne pozornosti posvečene naslednjim dejavnostim: • športne, kulturne in javne prireditve bodo usmerjene na določene lokacije; • letenje zrakoplovov na motorni pogon bo omejeno; • ohranjanje območja brez gensko spremenjenih organizmov; • država lahko uveljavlja predkupno pravico na območjih, ki so pomembna za ohranjanje narave (www.park-goricko.org). Zelo pomemben cilj ustanovitve KPG je tudi ustvarjanje novih delovnih mest in dohodka kot pomoč za izboljševanja kakovosti življenja lokalnega prebivalstva in faktor za zmanjševanje migracije mlajše generacije ter ljudi z višjo izobrazbo. Osnovna naloga parka je zaščititi edinstveno naravo, saj lahko le takšna narava pomeni vir zaslužka tamkajšnjim prebivalcem, predvsem s področja turizma. Le-ta mora predstavljati vir za ohranjanje naravne in kulturne dediščine. 4.2 Ponudba kulture v KPG ¾ Domača obrt in dejavnosti (Dešnik in drugi 2003, 2-18). Na Goričkem se je nekaj rokodelskih spretnosti ohranilo vse do danes, seveda predvsem tistih, ki so še vedno iskane. Rokodelci svoje izdelke predstavljajo na sejmih in čedalje bolj tudi v trgovinicah s turističnimi spominki. Zgodovino ljudske obrti na Goričkem si obiskovalci lahko ogledajo v zbirki v gradu pri Gradu, precej pa je ohranjenega tudi v murskosoboškem pokrajinskem muzeju ter manjših muzejih in zbirkah po naseljih, kjer so izbrskali že marsikaj iz zanimive zgodovine. Tako so marca leta 2006 v prostorih gradu pri Gradu odprli tudi razstavo »Izdelek iz narave za naravo«, kjer razstavljajo gorički rokodelci, pred nedavnim pa so na to temo organizirali tudi delavnico, kjer so si obiskovalci lahko ogledali tkanje na statvah, šivanje s sto let starim šivalnim strojem, lončarjenje, izdelovanje košar iz vrbovega šibja, izdelovanje košar »krblač«, »krbül« in podobne izdelke iz slame, različne tehnike izdelave pisanic in podobno. Zanimivi pa so tudi žganjekuha, kovaštvo, medičarstvo in druge ljudske obrti, ki so predstavljene v gradu pri Gradu (Gabor 2006, 74);.

16 • Kovaštvo Danes poljedelska in druga delovna orodja ne nastajajo več v kovaških delavnicah, nekateri pa s kovanjem vročega železa izdelujejo okrasne predmete in spominke ter železne vezi za rabo v tesarstvu. Poleg muzejske kovaške delavnice na gradu, lahko najdemo pravega kovača v Andrejcih, Martjancih in Fikšincih. • Kolarstvo in tesarstvo Tesarji so še danes nepogrešljivi pri gradnji hiše, medtem ko kolarji dandanes samo še kaj popravljajo. Kolarsko delavnico lahko obiščemo na gradu in se seznanimo, kako so nekoč znali iz lesa izdelati kolo. Nekateri spretni posamezniki v Prekmurju še izdelujejo manjše uporabno kmečko orodje, ki ga lahko kupimo na vaških sejmih. • Pletarstvo, tkalstvo Iz vrbovega šibja so spletali uporabne izdelke. Tehniko pletenja pozna in obvlada veliko kmetov. Pozimi si napletejo »embalažo«, ki jo je možno tudi reciklirati s kompostiranjem. Pletli so košare za pobiranje pridelkov in koše za vozove, na katerih so domov odvažali grozdje in koruzo. Pri skrbni pripravi rženega, pšeničnega, ovsenega, koruznega in ajdovega kruha, ki ima osrednje mesto v prehrani, so pomembne košare – krbüle, pletene iz ržene slame in povite z vitrami v značilne oblike kolača. Pleteni izdelki pa so na voljo v Bogojini, Čikečki vasi, Korovcih itd.; najdemo ponudnike kvačkanih rož, kvačkanih prtičkov in košaric, igrač iz volne itd. (http://www.park-goricko.org). • Mlinarstvo in oljarstvo Ohranjene mline, ki so izkoriščali vodni pogon kot tehnične spomenike lahko vidimo v Berkovcih, Neradnovcih, Markovcih, Motvarjevcih. Drugod so mlini še v prenovi ali pa čakajo nanjo, medtem ko nekateri še obratujejo za vsakdanjo rabo. Stiskanje olja je še zmeraj zelo živa dejavnost in pomemben produkt kmetij Goričkega. Prevladuje zeleno, toplo stiskano bučno olje, ki ga lahko dobimo v še delujočih mlinih povsod, kjer najdemo izvesek oljarne: v Sotini, Gornjih Petrovcih, Gornjih Slavečih. Poleg opisanih vrst domačih obrti najdemo v Parku še mnogo drugih dejavnosti (priloga 2). • Lončarstvo in pečarstvo Lončarstvo na Goričkem je staro, saj so razmere, predvsem ilovnata zemlja, omogočile razcvet te obrti. Na lončarskem vretenu so izdelovali lončene posode ter izdelke različnih vrst in uporabnosti, jih žgali in zaradi večkratne uporabe oblili z glazuro, jih okrasili ter še enkrat žgali v lončarski peči. To nekateri počno še danes. Veliko o lončarstvu lahko spoznamo in si ogledamo na gradu, sicer pa najdemo še modernizirane lončarje v Pečarovcih, Filovcih in Tešanovcih. • Slamnikarstvo (slamokrovstvo) Cimprane in butane hiše so bile na Goričkem in v širšem Prekmurju običajno pokrite z rženo slamo. Ta je v 20–30-centimetrskem sloju učinkovito ščitila hišo pred padavinami dobrih 10 do 15 let. Danes jih najdemo še na objektih, ki jih varujemo kot kulturne spomenike, čedalje bolj pa tudi na hišah, v katerih si lastniki želijo pričarati ugodje naravnega, toplega in prijetnega doma. Ržena slama je bila glavni material za kritje streh. Slamokrovce najdemo v Trdkovi, Kraščih (priloga 2), Serdici in Fikšincih..

17 • Platno, obleka in čevlji Obleka je bila narejena iz lanenih in konopljenih vlaken, ki so zrasla na njivi. Izdelovalo se je grobo platno za rabo v kmetijstvu, finejše platno za vreče za moko, platno za posteljnino, obleko in drugo rabo. Obleka je bila skromna, brez bleščečega okrasja in živobarvnih vzorcev. Tkanje je predstavljeno na gradu pri Gradu. Tkanje ni več ohranjeno, le na domačiji iz Hodoša so obudili preteklost, kjer še zmeraj ročno tkejo na lesenih statvah in pri tem uporabljajo izključno naravne materiale, kot so lan, svila in volna (http://www.park-goricko.org). Čevlji so nastajali na Goričkem skorajda v vsaki vasi. Danes na Goričkem najdemo le še malo čevljarskih delavnic. Redki čevljarji svoje izdelke razstavijo še na vaških sejmih. • Medičarstvo in svečarstvo Na Goričkem se s čebelarstvom v zadnjem času ukvarja precej Goričancev, pri katerih lahko kupimo čebelje izdelke, kot tudi sveče, medenjake in lecto (priloga 2). Lectarska in medičarska delavnica je npr. v Ratkovcih, kjer medičarka peče raznovrstne medenjake, peče in krasi pa tudi značilno figuralno lectovo pecivo, med katerim so najbolj opevana različno velika lectova srca z barvnimi risbami in ljubezenskimi sporočili. ¾ Kulturne znamenitosti Na območju Goričkega so sledi bivanja znane že iz prazgodovinskih obdobij, antike in zgodnjega srednjega veka. Od 11. do 14. stoletja so nastali tudi starejši kulturni spomeniki. Tako park ponuja na ogled edinstveno kulturno krajino z bogato zgodovino in znamenitostmi, med najbolj znanimi in obiskanimi pa lahko izpostavimo: pokopališko cerkev Sv. Martina v Domanjševcih, Rotunda Sv. Nikolaja v Selu, grad pri Gradu, Cerkev Gospodovega vnebohoda v Bogojini, cerkve pri Gradu, v Gornjih Petrovcih in Boreči, Tromejnik pri Trdkovi ter mnogo drugih (priloga 3). ¾ Domača kuhinja Da lahko obiskovalci res doživijo goričko podeželje, ne moremo mimo značilnih domačih jedi, ki jih še vedno ponujajo marsikje v gostinskih lokalih. Za to prehrano je bilo značilno, da bi jo danes v nasprotju s sodobno prehrano lahko označili kot zelo zdravo, saj je vključevala veliko kaš, sadja in zelenjave ter redkeje meso. Tako ob prekmurski gibanici, perecih, bujti repi in gorički šunki na mizah mnogih domačij in gostinskih lokalov najdemo tudi goveji hrbet po kmečko, posolanko, dödole, ajdove zlevanke, ocvirkove pogače, ajdove žgance s kislo smetano in podobno. Med pečenimi kruhi je najbolj priljubljen vrtanek (primer tradicionalnega goričkega kosila je opisan v prilogi 4) (Gabor 2006, 75). ¾ Prireditve in praznovanja Praznovanja na Goričkem so raznovrstna, ohranjeni so predvsem krščanski verski obredi kot tudi davni ljudski običaji, ki so bili posvečeni dogajanju v naravi, letnim časom in seveda najpomembnejšemu opravilu: pridelavi in spravilu hrane. Vsem najbolj priljubljen praznik je v pustnem času borovo gostüvanje, na katero potekajo dolge priprave z izdelovanjem papirnatih rož, pripravo pustnih mask, peko peciva (Dešnik in drugi 2003, 16). (Nekaj tradicionalnih prireditev, ki so se odvijale v letu 2006 od meseca maja naprej smo našteli v prilogi 5)..

18 4.3 Naravne vrednote v KPG Stoletja so na Goričkem sicer pustila pečat, vendar pri tem ljudje nikoli niso izraziteje posegali v naravo, ampak so poskrbeli, da se je tujek v naravi čim bolje dopolnjeval z njo. Nekaj ran v prostoru so sicer pustili zadnja desetletja, vendar še zdaleč ne tako izrazito kot v mnogih drugih slovenskih pokrajinah. Ponuja se nam cela vrsta naravnih točk, ki so vredne ogleda: Sotinski breg ali Kugla pri Sotini (418 m), Serdički ali Rdeči breg (416 m), pravi kostanj (27 m) na Makoterjevem bregu v Selu, Fuks graba v Korovcih, Ledavsko jezero med Krašči in Pertočo, močvirni travniki v Pertoči, slatinski vrelec v okolici naselja Nuskova, struga potoka Ledave, izvir slatine v okolici Sotine, grajski park v okolici gradu Grad, nahajališče bazalta in piroklastitov v bližini Grada na Goričkem ter mnogo drugih (priloga 6) (http://www.park-goricko.org). V KPG so se odločili, da bodo skrbeli, da bo pokrajina še naprej ostala nekaj posebnega z ohranjanjem zdrave narave, pestrosti travnikov, sadovnjakov, močvirij in suhih rastišč (Gabor 2006, 70); Gozdovi - gozd pokriva približno tretjino območja, osnovno združbo gozdov pa predstavljajo gozdovi hrasta gradna in belega gabra, ki pa so v stoletjih steljarjenja prešli v kisle borove gozdove. Vendar pa proces spet poteka v obratni smeri. Slikoviti so bukovi gozdovi, ki jih predstavlja združba kostanja in bukve, gozdovi rdečega bora in črna jelša, najdemo pa tudi veliko gob, borovničevja, brusnice itd. V gozdovih najdemo tudi vrsto živali: hrošča rogača, goloba duplarja in sršenarja, kavke, jelenjad, srnjad, divje svinje, redke vrste netopirjev, dihurja, kuno zlatico, podlasico, veverico in številne druge. Mokrišča – sem štejemo vsa naravna močvirja in vodne življenjske prostore ter vlažne in mokrotne travnike. Dragoceni so predvsem za rastlinski svet, saj najdemo modro stožko, sibirsko peruniko, zvezdasto narciso, rumeno maslenico ali lilijan, pehtranov rman, močvirski svišč; vse te cvetlice so redke in ogrožene, ker ljubijo vlago in slabo hranljivo prst, ogroža pa jih izsuševanje ali opuščanje rabe – košnje. Poleg naštetih najdemo še travnišlo penušo, močvirsko spominčico, zdravilno strašnico itd. Na travnikih najdemo metulje (modrine in cekinčke), kobilice, hrošče, ježke itd. Vode – park je bogat s potoki, od katerih je na srečo ostalo veliko nereguliranih, v naravnem ali polnaravnem stanju. Kraljica goričkih potokov je vidra, najdemo pa še raka jelševca, potočnega piškurja, ribo pezdirko, dvoživke, rumeno-črnega močerada, belouško in kačje pastirje, ki jih je kar 44 vrst. Na Goričkem pa je pogosto v gosteh tudi bela štorklja. Polsuhi in suhi travniki – srednje vlažni do polsuhi hranljivi travniki so gospodarsko najbolj pomembni, saj dajejo dosti krme za prehrano goveda. Poseben barvni užitek dajejo ripeče zlatice, ivanjščice in druge, zaradi suhih rastišč pa bi Goričko lahko imenovali »dežela nageljčkov«, saj rastejo tukaj kar tri različne vrste, zelo veliko pa je tudi divjih orhidej. Suha travišča so najbolj ogroženo življenjsko okolje na Goričkem, saj se zaradi opuščanja rabe pospešeno zaraščajo z grmovjem in drevjem..

19 Polja, sadovnjaki in vinogradi – v vinogradih nizke rasti najdemo samorodne vrste trt in vinogradniške breskve, vsaka med njimi ima drugačno barvo in okus. Posebno dragoceni so senožetni visokodebelni sadovnjaki, ki predstavljajo sožitje visokih sadnih dreves s travišči. Barvno pisana je podoba njiv, ki so lahko modre od plavice in rdeče od maka. Krona mozaične podobe kulturne krajine so ptice, ki so jih na Goričkem odkrili kar 174 vrst, od tega dve mednarodno zelo pomembni: veliki skovik in hribski škrjanec. Pomembne pa so še vijeglavka, pivka, pegasta in lesna sova itd. (Kaligarič 2003, 6-16). Slika 2: Panorama parka. Slika 3: Mokrišča v parku. Vir: Dobovišek (2003, 2). Vir: Dobovišek (2003, 4). ¾ Bioenergetske točke KPG velja za nekakšen trikotnik zdravilnih zemeljskih energij. Tako imenovane zmajeve črte moči se začenjajo pri Gradu na Goričkem, na grajskem dvorišču, se nadaljujejo do Bukovniškega jezera, kjer so zdravilne točke okoli cerkve sv. Vida, bioenergetske točke pa segajo še do Ivanovega izvira pri Razkrižju (Graj 2006, 8). Na grajskem dvorišču pri gradu na Gradu je bilo odkritih pet zdravilnih točk za zdravljenje naslednjih bolezni: 1. srca, ožilja in dihalnih poti; 2. sečil in spolnih organov; 3. izboljševanje vida; 4. kožnih bolezni; 5. težave prebavil. Neverjtna energetska moč pa se pojavlja tudi pri izviru studenca južno od gradu (Radovanovič 2001; Pisnik 2003, 8-9). V okolici gradu je bilo ugotovljenih še dodatnih 15–20 zdravilnih mest, ki pa morajo biti še natančno izmerjena in določena (Ziernfeld 2002; Kušej 2006, 20). Narava je z energijami obdarila tudi okolico Bukovniškega jezera v Dobrovniku. Ob jezeru lahko namreč obiščemo kapelico Sv. Vida, kjer je Vidov izvir z zdravilno vodo, ki je zlasti blagodejna za bolezni oči. Po bližnji okolici so od leta 1999 radiestezisti začeli sistematično odkrivati energetske točke, ki imajo tudi zdravilne učinke za najrazličnejše tegobe in bolezni. Tako so določili kar 26 točk z zdravilnimi učinki. Zanimanje ljudi za tovrstno naravno samozdravljenje se je v kratkem času tako razmahnilo, da je Občina Dobrovnik uredila dve prostorni parkirišči z okrepčevalnico in prodajalno informativnih tiskov, podelili so koncesijo štirim pooblaščenim radiestezistom, izdali zgibanko z navodili in označili vseh 26 energetskih točk ter uredili poti do njih (Mencinger 2004, 52). Pri vsaki točki je priporočen čas zadrževanja, ki se giblje med 8 in 50 minutami..

20 Razkriški kot – v Razkrižju, na območju ob Ivanovem izviru, za katerega že vrsto let velja, da prispeva k izboljšanju vida in splošnega počutja, so radiestezisti odkrili več zdravilnih točk in s tem izoblikovali Čudežno pot ob zmajevi črti moči; označenih je 21 točk in vsaka točka predstavlja zdravilno energijo za določeno bolezen (Trstenjak 2002; Kušej 2006, 20). 4.4 Turistična ponudba v KPG 4.4.1 Nastanitvene možnosti in gostinske storitve Goričko ponuja vrsto različnih nastanitvenih možnosti, dejstvo pa je, da le-teh primanjkuje, saj je večji del prenočitvenih možnosti v bližini lokacije term. V KPG se nahaja 6 turističnih kmetij s prenočišči: turistična kmetija Marič - Vadarci (8 postelj), vinogradniška kmetija Erniša -Suhi Vrh (6 postelj), turistična kmetija Smodiš Otovci (10 postelj), turistična kmetija Flisar - Moravske Toplice (22 postelj), turistična kmetija Ferencovi - Krašči (30 postelj), turistična kmetija Tremel - Bokrači (22 postelj). Na turistični kmetiji Ferencovi iz Krašč pa imajo v ponudbi tudi spanje na senu pod slamnato streho, pod katero lahko prenoči do 6 ljudi. Veliko kmetij nudi izdelke, kot so npr.: sadje, predvsem sveža jabolka, jagode, mešano suho sadje, hruške, med, medeno vino, različne moke, bučno olje, različne kaše, ajdovo moko, mesnine, žganje, sok, kis itd. Kar nekaj pa jih ponuja tudi možnost lokalnega vodenja, ogled žganjekuhe, kolesarjenje, sposoja čolna in veslanje po jezeru, otroška igrišča, možnost jahanja itd. Hrano in pijačo lahko dobimo še na turističnih kmetijah Nemec (Nuskova), Grah (Otovci), Kozelin (Gerlinci), Puhan (Bogojina), Zver-Gutman (Bogojina), izletniški kmetiji Sever (Suhi Vrh – 2 postelji) in izletniški kmetiji Zelko (Pečarovci). Na turistični kmetiji Rengeo iz Šalovcev se ukvarjajo tudi z ekološkim kmetovanjem, obiskovalcem pa nudijo tudi ogled kmetije in pokušnjo pridelkov in izdelkov. Na Goričkem se nahaja preko 60 gostiln in okrepčevalnic, v okoli 17-ih lahko tudi prenočimo. Take gostilne se nahajajo v Moščancih, na Cankovi, v Gornjih Petrovcih, Martjancih, Moravskih Toplicah, Puconcih, Brezovcih, Motvarjevcih, Sv. Juriju, Šalovcih, Kuzmi in Dobrovniku. Vinotoči na Goričkem ponujajo pokušnjo ter prodajo vin. Vinotoči se nahajajo v Bogojini, na Dolnjih Slavečih, Suhemu Vrhu, v Moravskih Toplicah, Kobilju, Rogašovcih in Dobrovniku. Najbolj razširjena vina so: laški rizling, traminec, beli pinot, chardonnay, sauvignon, modri pinot itd. Ponekod ponujajo tudi domači jabolčni sok in drugo. Zelo priljubljene so tudi vinske kleti, ki jih lahko naštejemo okoli 35: v Gerlincih, Cankovi, Kobilju, Gradu, Hodošu, Šalovcih itd. Poleg prenočevanja na turističnih kmetijah, so na voljo tudi: kampi, ki se nahajajo v stari vojašnici na Hodošu, kjer je tudi možnost kampiranja za organizirane skupine, pri stari šoli v Domanjševcih,v Šalovcih in v Moravskih Toplicah; apartmaji, ki jih je preko 20 in jih najdemo v Gerlincih, Radovcih, Serdici, Kruplivniku, Gornjih Petrovcih itd.; mladinski dom na Hodošu (www.park-goricko.org.)..