Uporaba neverbalne komunikacije pri preiskovanju kaznivih dejanj

DIPLOMSKO DELO Uporaba neverbalne komunikacije pri preiskovanju kaznivih dejanj. Februar, 2015. Andrej Štinjek.

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA Uporaba neverbalne komunikacije pri preiskovanju kaznivih dejanj. Februar, 2015. Andrej Štinjek Mentor: Pred. dr. Tinkara Pavšič Mrevlje.

Zahvala. Zahvaljujem se mentorici, predavateljici dr. Tinkari Pavšič Mrevlje, za strokovno pomoč, vodenje in usmerjanje pri izdelavi diplomskega dela..

KAZALO 1 Uvod ............................................................................................. 8 2 Komunikacija ................................................................................ 10 2.1 Kaj je komunikacija? .................................................................... 10 2.2 Razmerje med verbalno in neverbalno komunikacijo .............................. 11 2.3 Pomen neverbalne komunikacije ...................................................... 11 3 Neverbalna komunikacija ................................................................. 12 3.1 Prvi vtis.................................................................................... 12 3.2 Rokovanje ................................................................................. 12 3.3 Območje in oddaljenost ................................................................ 13 3.4 Glava....................................................................................... 14 3.4.1 Oči in obrvi .......................................................................... 14 3.4.2 Usta in nasmeh ...................................................................... 17 3.4.3 Drža oziroma položaj glave........................................................ 19 3.5 Roke ....................................................................................... 19 3.6 Noge ....................................................................................... 23 3.7 Drža telesa ................................................................................ 25 3.8 Zrcaljenje ................................................................................. 26 3.9 Vokalizacija ............................................................................... 27 4 Kako si razlagamo govorico telesa? ...................................................... 29 5 Uporaba neverbalne komunikacije pri preiskavi ..................................... 31 kaznivih dejanj ................................................................................ 31 5.1 Kaj je kaznivo dejanje? ................................................................. 31 5.2 Preiskovanje kaznivih dejanj ........................................................... 31 5.3 Uporba neverbalne komunikacije pri preiskovanju ................................. 34 kaznivih dejanj ............................................................................... 34 5.4 Ugotavljanje laži pri preiskovanju kaznivih dejanj ................................. 37. 3.

6 Hipoteze ...................................................................................... 40 7 Metoda ........................................................................................ 41 7.1 Opis vzorca ............................................................................... 41 7.2 Predstavitev instrumenta ............................................................... 44 7.3 Postopek raziskave ...................................................................... 45 8 Rezultati raziskave ......................................................................... 46 8.1 Pozornost na neverbalno govorico oseb v postopkih ................................ 46 8.2 Pozornost na lastno neverbalno govorico............................................. 48 8.3 Uspešnost in usposobljenost za branje neverbalne govorice ...................... 49 8.4 Preverjanje hipotez ..................................................................... 50 8.4.1 Hipoteza 1 ........................................................................... 51 8.4.2 Hipoteza 2 ........................................................................... 51 8.4.3 Hipoteza 3 ........................................................................... 51 9 Razprava ...................................................................................... 53 10 Omejitve raziskave ....................................................................... 58 11 Zaključek ................................................................................... 59 12 Viri ........................................................................................... 61 13 Priloga ....................................................................................... 64. 4.

KAZALO TABEL Tabela 1: Razvrstitev posameznih delov neverbalne komunikacije pri osebah v postopkih ................................................................................................................................... 47 Tabela 2: Razvrstitev posameznih delov neverbalne komunikacije pri udeležencih ... 48. KAZALO SLIK Slika 1: Delež udeležencev glede na čas zaposlitve v Policiji .......................................... 41 Slika 2: Delež udeležencev glede na izobrazbo ob sklenitvi delovnega razmerja v Policiji ........................................................................................................................................ 42 Slika 3: Izobrazba udeležencev .............................................................................................. 43 Slika 4: Delež oseb glede na delovno mesto........................................................................ 44 Slika 5: Pozornost udeležencev na neverbalno govorico pri osebah v postopku ........... 46 Slika 6: Pozornost na neverbalno komunikacijo glede na udeležence v postopkih ...... 47 Slika 7: Pozornost na lastno nebesedno komunikacijo v postopkih ................................. 48 Slika 8: Področja, pomočjo katerih udeleženci ugotavljajo laž ...................................... 49 Slika 9: Delež oseb glede na mnenje, ali so pri ugotavljanju laži uspešnejši od ostalih oseb............................................................................................................................................. 50 Slika 10: Delež oseb glede na delovne izkušnje in pozornost na neverbalno komunikacijo ............................................................................................................................. 52. 5.

POVZETEK Policisti in kriminalisti pri preiskovanju kaznivih dejanj neprestano komunicirajo z osebami v postopkih. Prav komuniciranje je eno izmed njihovih najpogostejših opravil, zaradi česar je zelo pomembno, da so vešči verbalne in neverbalne komunikacije. Policisti želijo z zbiranjem obvestil od oseb v postopkih pridobiti pomembne podatke, ki bi lahko pripomogli pri raziskavi kaznivega dejanja. Pri tem je zelo pomembno, da znajo ugotoviti, kdaj jim osebe v postopkih lažejo, oziroma jih zavajajo. Zavajanje oseb v postopkih lahko policisti ugotovijo z branjem neverbalne govorice sogovornika kot tudi z analizo vsebine povedanega. Diplomsko delo je razdeljeno na teoretični in empirični del. V teoretičnem delu je predstavljena. neverbalna. govorica. po. posameznih. segmentih.. Posebej. je. predstavljeno preiskovanje kaznivih dejanj in uporaba neverbalne komunikacije pri le-teh, s poudarkom na ugotavljanju laži oziroma prevar. V empiričnem delu so predstavljene ugotovitve raziskave, ki je bila s pomočjo anketnega vprašalnika izvedena med zaposlenimi v Policiji. Z raziskavo je bilo ugotovljeno, da je večina udeležencev vedno pozorna na neverbalno komunikacijo, največ pozornosti le-tej pa ji namenjajo v postopkih z osumljenci. Udeleženci so ocenili, da ima neverbalna komunikacija pomembno vlogo, saj se prav nanjo najpogosteje oprejo pri ugotavljanju laži in prevar. Udeleženci so mnenja, da so pri ugotavljanju laži bolj uspešni, kot ostali ljudje, vendar pa raziskave tega ne potrjujejo. Večina udeležencev je mnenja, da niso dovolj dobro usposobljeni, da bi znali pravilno razložiti neverbalno komunikacijo oziroma, da bi v večini primerov ugotovili laž. Se je pa večina udeležencev pripravljena usposabljati na področju neverbalne komunikacije. Ključne besede: neverbalna komunikacija, preiskovanje kaznivih dejanj, laž, prevara. 6.

SUMMARY — NONVERBAL COMMUNICATION AND IT'S APPLICATION IN CRIMINAL INVESTIGATION Police officers and detectives are constantly communicating with the people they are processing during criminal investigations. Communication is one of their most frequent tasks. This is why it is important that they are skilled in verbal and nonverbal communication. The officers acquire important data that could benefit the investigation, by collecting information from the suspects or witnesses. It is crucial that they are able to tell whether the suspects or witnesses are lying or misleading them during the interviews. Deception can be determined by understanding the nonverbal communication of the interlocutor, as well as by an analysis of what was said. This dissertation is divided into a theoretical and an empirical part. Nonverbal communication is presented in the theoretical part by segments. The use of nonverbal communication in criminal investigation is discussed separately, with emphasis on discovering lies or deception. The empirical part presents findings which were obtained from police employees with the help of a questionnaire. Findings show that most of the participants pay attention to nonverbal communication, especially when dealing with a suspect. The participants estimate that nonverbal communication is important, and they rely on it most often in order to discover lies and deception. The participants also believe that they are more successful in discovering lies than most people, but the research does not confirm that. Most of the participants think that they are not qualified enough to determine the right interpretation of nonverbal communication, or to consistently discover lies. They are, however, prepared to train in the field of nonverbal communication. Key words: nonverbal communication, criminal investigation, lie, deception. 7.

1 UVOD Policisti in kriminalisti (v nadaljevanju policisti) v skladu z Zakonom o nalogah in pooblastilih policije in Zakonom o kazenskem postopku izvajajo različne naloge, med katere spada tudi preiskovanje kaznivih dejanj. Zakon o kazenskem postopku (2012) policistom nalaga, da so dolžni ukreniti vse potrebno, da izsledijo storilca kaznivega dejanja, da odkrijejo in zavarujejo sledove kaznivega dejanja in predmete, ki utegnejo biti dokaz v kazenskem postopku, ter da zberejo potrebna obvestila. Pri preiskavi kaznivih dejanj ima zelo pomembno vlogo zbiranje obvestil od oseb, ki bi lahko nudile koristne podatke, kot tudi od osumljencev kaznivih dejanj. Policisti pri zbiranju obvestil z osebami komunicirajo tako besedno kot tudi nebesedno. Policisti pri zbiranju obvestil želijo ugotoviti dejanske okoliščine kaznivega dejanja in pridobiti čim več podatkov, ki bi lahko pripomogli k raziskavi kaznivega dejanja. Seveda pa je pomembno, da so podatki, ki jih policisti pridobijo z zbiranjem obvestil od prič, oškodovancev in v zaslišanju osumljencev, resnični. Osumljenci in druge osebe, s katerimi policisti opravljajo razgovore, ne govorijo vedno resnice, zato je pomembno, da policisti znajo ugotoviti, kdaj oseba govori resnico oziroma, kdaj laže. Pri prepoznavanju oziroma odkrivanju laži, pa je med drugim policistom lahko v pomoč tudi poznavanje neverbalne komunikacije. Areh (2011) navaja, da je laganje možno zaznati na tri različne načine in sicer z analizo govora, z opazovanjem vedenja posameznika in z merjenjem fizioloških odzivov. Areh in Umek (2003) sta raziskovala področje ugotavljanja laži, s pomočjo opazovanja besednega in nebesednega vedenja osumljencev kaznivih dejanj. V prispevku, ki sta ga napisala na to temo, ugotavljata, da ni tipičnih znakov laganja, so pa določeni vedenjski znaki bolj povezani z laganjem kot drugi. Pri tem pa je potrebno te znake upoštevati samo kot nekakšne indikatorje laganja. Policisti in kriminalisti so prepričani, da znajo dobro odkriti prevare oziroma laži, vendar pa raziskave tega ne potrjujejo. Policisti namreč niso nič kaj bolj uspešni pri odkrivanju laži od ostalih oseb. To sta potrdila Areh in Umek (2003) v svoji raziskavi, v kateri sta raziskovala, kako uspešni so študentje,v primerjavi s kriminalisti, pri ugotavljanju izmišljene vsebine.. 8.

Čater, Nastran Ule in Lobnikar (2002) ugotavljajo, da je za uspešno delo kriminalistov zelo pomembno znanje s področja komunikacije. Prav komuniciranje s pričami, z oškodovanci in osumljenci je najpogostejše delo kriminalistov. Za uspešno delo pa je pomembno, da so kriminalisti vešči tako verbalne kot tudi neverbalne komunikacije. V raziskavi, ki so jo opravili med kriminalisti, je bilo ugotovljeno, da se tudi kriminalisti zavedajo pomembnosti komunikacije pri preiskovanju kaznivih dejanj. Omenjeni so namreč kot najpomembnejši dejavnik pri svojem delu navedli spretnost vodenja razgovorov z osumljenci, kot naslednja dva dejavnika pa so navedli spretnost vodenja razgovorov s pričami in z oškodovanci. Kriminalisti so se tudi pripravljeni izobraževati na področju vodenja pogovorov in umirjanja konfliktov. Namen diplomskega dela je preučiti pomen poznavanja neverbalne komunikacije pri preiskovanju kaznivih dejanj, s poudarkom na ugotavljanju laži. V teoretičnem delu naloge bomo predstavili neverbalno komunikacijo, kako si jo pravilno razlagamo, kaj nam osebe z njo sporočajo in tudi kaj mi osebam sporočamo s svojo neverbalno komunikacijo. Predstavili bomo vlogo neverbalne komunikacije pri preiskovanju kaznivih dejanj in uporabo le-te pri ugotavljanju laži oziroma zavajanja. V empiričnem delu naloge bomo s pomočjo spletnega anketnega vprašalnika, ki ga bodo rešili policisti, raziskali, koliko pozornosti policisti posvečajo neverbalni komunikaciji. Raziskali bomo kolikšen pomen policisti pripisujejo neverbalni govorici pri ugotavljanju laži in katera področja le-te so zanje najpomembnejša.. 9.

2 KOMUNIKACIJA 2.1 KAJ JE KOMUNIKACIJA? »Pojem »komuniciranje« izhaja iz latinske besede communicare in pomeni posvetovati se, razpravljati, vprašati za nasvet. To pomeni, da. udeleženci s. komuniciranjem izmenjujejo informacije, znanje in izkušnje.« (Možina, Tavčar, Zupan in Kneževič, 2004). Kneževič (2001) govori, da je komunikacija neponovljivi dvosmerni proces, ki se dogaja med oddajnikom in sprejemnikom. Komunikacija lahko poteka med dvema osebama, med govornikom in skupino, oziroma med več skupinami. Komuniciranje poteka na verbalni in neverbalni ravni. Udeleženci komunikacije pa uporabljajo različne stile, ki jih prilagodijo glede na situacijo, cilj, soudeležence in glede na okolje, v katerem komunikacija poteka (Gorenak, 2006). Kadar sta vključena in angažirana tako sprejemnik kot oddajnik in ko oddajnik daje informacije, ki izzovejo odziv in razumevanje pri sprejemniku, pa lahko govorimo o uspešni direktni oziroma neposredni komunikaciji (Kneževič, 2001). Komunikacija poteka z besedami, držo telesa, mimiko, s kretnjami in kvaliteto glasu. Sporočilo je lahko podano tudi takrat, ko nihče ne reče ničesar in ne naredi ničesar. V družbi je praktično nemogoče ne komunicirati (O'Connor in Seymour, 1996). Cilj komuniciranja je prenos informacije iz misli ene osebe v misli druge osebe ali v misli več oseb. Doseganje cilja pa je merilo, na podlagi katerega ocenimo uspešnost komuniciranja (Rus in Kocmur v Paladin, 2011). V komunikaciji ni pomembna samo verbalna komunikacija, saj neizrečen del komunikacije prav tako prispeva h končnemu pomenu sporočila. Komunikacijo delimo na besedno oziroma verbalno in na nebesedno oziroma neverbalno komunikacijo (Uhan v Paladin, 2011).. 10.

2.2 RAZMERJE MED VERBALNO IN NEVERBALNO KOMUNIKACIJO Albert Mehrabian, pionir med raziskovalci telesne govorice, je v petdesetih letih dvajsetega stoletja ugotovil, da zavzema neposredni pomen besed v celotnem sporočilu 7 odstotkov, delež glasu (vključujoč ton glasu, glasovno modulacijo in drugi glasovi) zajema 38 odstotkov in nebesedno izražanje 55 odstotkov (Mehrabian v Pease in Pease, 2008; Mehrabian v Paladin, 2011).. 2.3 POMEN NEVERBALNE KOMUNIKACIJE V komunikaciji zavzema pomen besed samo 7 odstotkov, 93 odstotkov komunikacije pa zajema neverbalni del. Neverbalna komponenta komunikacije je pri oblikovanju pomena sporočila pomembnejša od verbalne. V primeru, da se pojavi neujemanje med verbalno in neverbalno komunikacijo, bo praviloma prevladala neverbalna komponenta komunikacije in dala končni pomen sporočila. Ljudje praviloma bolj zaupamo neverbalnemu delu komunikacije kot pa verbalnemu. Neverbalni del komunikacije je pomemben, saj preko njega izražamo čustva, ustvarjamo in upravljamo vtis, zaznavamo in sporočamo privlačnost, dominanco ter urejamo medsebojne odnose (Paladin, 2011).. 11.

3 NEVERBALNA KOMUNIKACIJA 3.1 PRVI VTIS Ob prvem srečanju oziroma spoznavanju oseb si ustvarimo prvi vtis, ki se začne ustvarjati še preden se predstavimo oziroma pričnemo govoriti. Najpomembnejši del prvega vtisa je neverbalna komunikacija. Ob srečanju osebo premerimo od glave do pet, za tem poslušamo, kaj nam oseba pove oziroma preverimo ton glasu. V podzavesti se vsi zbrani podatki preverjajo oziroma primerjajo z izkušnjami. iz. preteklosti, na podlagi tega pa se ustvari mnenje, ali nam je oseba všeč ali ne. Prvi vtis je sestavljen iz 55 % neverbalne komunikacije, 38 % predstavlja zvok glasu in samo 7 % verbalna komunikacija oziroma povedano z besedami. Ljudje si prvi vtis ustvarimo na podlagi opazovanja vsega prej naštetega, za ocenjevanje in ustvarjanje vtisa pa porabimo od 15 do 90 sekund. Čas, ki ga potrebujemo za ustvarjanje prvega vtisa, pa je odvisen od starosti ljudi. Starejši ljudje potrebuje več čas kot mlajši, da si ustvarijo prvi vtis. Po preteku 30 minut srečanja samo 3 % ljudi spremeni svoje mnenje. Prvi vtis o osebi si ustvarimo samo enkrat in osebo spremlja ves čas poznanstva (Dreo, 2003). Vtis, ki si ga ustvarimo o drugi osebi, vpliva na to, kako se nato vedemo do te osebe, ali jo sprejmemo ali zavrnemo. Kadar med ocenjevanjem oseb pridemo do nasprotujočih si informacij, bodo obveljale informacije, ki smo jih dobili prvotno, kasnejše pa zanemarimo. V kolikor je med tem preteklo več časa, bomo upoštevali zadnje pridobljene informacije o osebi (Selič, 2007). Ko nekoga srečamo, zaznamo njegovo postavo, držo, kretnje, mimiko …, vendar pa vse to združimo in zaznamo kot eno. Tako je nemogoče reči na podlagi česa je prevladal vtis, ki si ga ustvarimo, saj vse to združimo v celoto in si ustvarimo vtis o osebi (Birkenbihl, 2000).. 3.2 ROKOVANJE Rokovanje ima izvor v naši daljni preteklosti, jamski človek je ob srečanju dvigal roke z odprtimi dlanmi v zrak in s tem dokazoval, da v rokah ne nosi orožja (Selič, 2007).. 12.

Rokovanje, kakršnega poznamo danes, pa se je razvilo v zadnjih sto letih. V začetku so se rokovali samo moški, danes pa je rokovanje zelo razširjeno in ga uporabljajo tako moški kot ženske, uporablja pa se tako v poslovnem svetu kot tudi v sproščenem družabnem okolju (Pease in Pease, 2008). Iz načina rokovanja lahko razberemo iskrenost, zaupanje, nadvlado, podrejanje in enakopravnost med osebama, ki se rokujeta (Pease in Pease, 2008). Oseba, ki pri rokovanju drugemu ponudi roko z navzdol obrnjeno dlanjo, s tem izkazuje oblastnost in gospodovalnost (Selič, 2007). Oseba želi s tem pokazati svojo (pre)moč in prevzeti nadzor nad drugo osebo. Premoč se pri rokovanju sporoča tudi z obračanjem roke oziroma obračanjem dlani navzdol med rokovanjem. Takšna oseba želi prevzeti vodstvo pri srečanju. Rokovanje z navzdol obrnjeno dlanjo je značilno za oblastne in gospodovalne osebe, ki vedno prve ponudijo roko pri rokovanju, s takšnim načinom rokovanja pa drugo osebo silijo v podrejen položaj (Pease in Pease, 2008). Rokovanje z navzgor obrnjeno dlanjo je značilno za osebe, ki želijo ves nadzor prepustiti drugemu (Selič, 2007). Takšno rokovanje se pogosto uporablja pri priznavanju premoči ali pri opravičevanju (Pease in Pease, 2008). V primerih rokovanja z obema rokama pobudnik takšnega rokovanja poveča telesni stik in s tem pridobi večji nadzor. Pobudniki takšnega rokovanja želijo napraviti vtis, da so odkriti, iskreni in vredni zaupanja. Višina položaja leve roke, pri rokovanju, je merilo zaupanja, ki ga oseba, ki uporablja takšno rokovanje, želi izkazati. Prijem komolca izraža več zaupnosti in nadzora, kot pa prijem za zapestje. Enako izkazuje več zaupanja polaganje roke na ramo, kot pa prijem v predelu nadlahti (Pease in Pease, 2008). Vendar pa lahko leva roka položena na ramo, ob tem, ko oseba z desno roko pri rokovanju drugo osebo potegne k sebi, pomeni tudi dominantnost (Molcho, 1996).. 3.3 OBMOČJE IN ODDALJENOST Tako kot si večina živali lasti in varuje svoj prostor, tako si ga lastijo tudi ljudje. Živali si prilaščajo prostor okrog svojega telesa, kolikšen je ta prostor, pa je odvisno od gostote naseljenosti. Podobno kot pri živalih vpliva na velikost prostora pri ljudeh okolje, v katerem je odraščal oziroma živel, in tudi družbeni položaj (Pease, 1996). Kadič (2013), Pease (1996) in Selič (2007) delijo prostor oziroma pasove v osebnem prostoru na štiri skupine, in sicer na intimni pas, osebni pas, socialni pas in javni pas.. 13.

Kadič (2013) opredeljuje intimni pas kot pas, ki bi naj obsegal od nič do 50 centimetrov od ene osebe do druge. V ta prostor osebe dovolijo vstopiti le najbližjim osebam in ga varujejo kot osebno lastnino. Ljudem z višjim položajem se priznava večje območje intimnosti (Birkenbihl, 2000). V osebnem prostoru, ki sega od 50 cm do 120 cm, se ljudje pogovarjajo na družabnih in prijateljskih srečanjih. To območje omogoča dober pregled nad celotnim telesom sogovornika in dovolj prostora za govorico telesa. Socialni pas je namenjen srečanjem z nepoznanimi ljudmi in sega od 120 cm do 350 cm. V tem prostoru osebe niso v neposrednem stiku, vendar pa se ves čas nadzorujejo in pripravljajo za primeren odziv, v primeru vstopa v osebni pas. Javni prostor sega od 350 cm dalje in je namenjen nagovarjanju več oseb. V tem območju osebe niso posebej pozorne na posameznike, razen če le-ti posebej izstopajo. Pease (1996) navaja, da ljudje dovolijo vstopiti v intimni prostor le najbližjim osebam. V kolikor v njihov intimni prostor vstopi neznanec, s tem povzroči notranje fiziološke spremembe. Zaradi vdora v intimni prostor prične ljudem hitreje biti srce, poveča pa se izločanje adrenalina v kri, zaradi česar je telo pripravljeno na spopad ali umik. Te okoliščine so dobro poznane tudi zasliševalcem. Omenjeni bi si naj pogosto pri zaslišanju pomagali zlomiti upor oseb s tem, da posegajo v njihov osebni prostor in s tem vršijo pritisk nad njimi. Osebe bi naj posadili v prazen prostor, na stol brez naslonjala, ter z vdiranjem v njihov intimni oziroma najintimnejši prostor poskušali zlomiti njihov odpor in pridobiti odgovore.. 3.4 GLAVA 3.4.1 OČI IN OBRVI. Ljudje sprejmejo več kot 80 odstotkov vseh informacij prav z očmi. Ko ljudje želijo kaj sporočiti, ustvarijo stik z očmi tistega, kateremu želijo kaj sporočiti. Prav oči pa bi naj sporočale največ o ljudeh, iz njih je možno razbrati veselje, sovraštvo, jezo, dobrodošlico, ljubezen, žalost, odpor, začudenje, hrepenenje, oboževanje, želje in strah (Kneževič, 2001). Michael Argyle je ugotovil, da Evropejci in Severnoameričani med pogovorom gledajo drugemu v obraz 61 % celotnega pogovora. Pri tem pa več časa gledajo ljudi v obraz. 14.

medtem ko poslušajo, kot pa takrat, ko govorijo. Dolžina povprečnega pogleda pa bi naj trajala 2,95 sekunde, vzajemni pogled pa bi naj trajal 1,18 sekunde (Pease in Pease, 2008). Ko se dva človeka prvič spogledata, praviloma prva umakne pogled oseba, ki se počuti podrejeno. Ob izmenjavi mnenj, pomeni nadaljevanje pogleda v oči, izraz nestrinjanja (Pease in Pease, 2008). Stik s pogledom je nujno potreben za sporazumevanje, saj je le-ta najmočnejše posamezno nebesedno vodilo. Z njim pa tudi izražamo čustva (Selič, 2007). Stik s pogledom ima štiri pomembne funkcije (Selič, 2007): -. uravnava potek pogovora;. -. daje povratne informacije govorcu o tem, kar je povedal;. -. izraža čustva;. -. informira udeležence pogovora o naravi odnosa v katerem sta.. Večina ljudi povezuje laganje z umikanjem pogleda. V tej zvezi sta zakonca Pease opravila vrsto poskusov, v katerih so sodelujoči morali lagati v pogovoru z drugo osebo, pogovore pa sta posnela. Po predvajanju posnetkov je bilo ugotovljeno, da je 30 odstotkov oseb, ki je lagalo, gledalo stran in v 80 odstotkih so opazovalci zaznali te laži. Ostalih 70 odstotkov oseb, ki je lagalo, je vzdrževalo očesni stik z osebo in opazovalci so odkrili samo 25 odstotkov teh laži. Osebe, ki so v pogovoru morale lagati, so predpostavljale, da jih bodo teže odkrili, če bodo vzdrževali očesni stik, kar se je potrdilo, saj večina ljudi povezuje laganje z izmikanjem pogleda (Pease in Pease, 2008). Kneževič (2001) navaja, da so najmanj zanesljive informacije povedane z besedami in najbolj zanesljive informacije, na katere osebe nimajo vpliva ter jih ne morejo nadzorovati. Ker se reakcije zenic ne da nadzorovati, le-te dajejo jasno in močno sporočilo. Z opazovanjem spremembe velikosti zenic, oziroma oženja in krčenja leteh, je možno razbrati resnične odzive ljudi, pri tem pa je v pomoč tudi položaj obrvi in ust. Na krčenje in širjenje zenic pa vplivajo tudi zunanji vplivi. Razširjene zenice izražajo (Kneževič, 2001): -. pomanjkanje svetlobe, 15.

-. sproščenost,. -. dobro počutje,. -. iskrenost,. -. odkritosrčnost,. -. resnost,. -. spolni interes,. -. uživanje alkohola,. -. jemanje nekaterih drog.. Zožene zenice izražajo (Kneževič, 2001): -. koncentracija,. -. močna, intenzivna svetloba,. -. utrujenost,. -. žalost, potrtost,. -. nezaupanje,. -. nejevera,. -. sovražnost,. -. odpor,. -. stres,. -. posledica neprespanosti,. -. posledica prekomernega uživanja alkohola,. -. posledica jemanja nekaterih zdravil ali nekaterih drog,. -. napetost.. »Pri laži pa se zenice zelo hitro, »krčevito«, kot v nekakšnem prelomu, razširijo.« (Kneževič, 2001: 29). Zenice se širijo in ožijo glede na svetlobo kot tudi glede na čustva. Ob vznemirjenju se lahko zenice razširijo za štirikratno velikost. Ob negativnem oziroma jeznem razpoloženju pa se zenice močno zožijo (Pease in Pease, 2008). Glede na mežikanje je možno ugotoviti, ali je oseba pod pritiskom in ali laže. Normalno mežikanje je od šest do osem utripov na minuto, pri ljudeh, ki so pod pritiskom ali lažejo, pa se število utripov močno poveča (Pease in Pease, 2008).. 16.

V različnih raziskavah je bilo ugotovljeno, da ljudje pogledajo na levo stran, ko govorijo o stvareh, ki so se dejansko zgodile, na desno pa pogledajo, ko razmišljajo o stvareh, ki šele nastajajo oziroma se šele bodo zgodile. Vendar pa ni nujno, da je pogled na desno in nastajanje nečesa vedno povezano z lažjo (Kadič, 2013). Pogled od strani izkazuje sovražnost ali zanimanje. V kolikor je pri tem možno zaznati nasmeh ali rahlo privzdignjene obrvi, to zagotovo izraža zanimanje, zelo pogosto pa je to tudi znak spogledovanja. V kolikor se poleg pogleda od strani pojavijo še poševne obrvi in nagubano čelo ali navzdol potegnjeni kotički ust, to izraža sovražnost, dvom ali presojo (Pease, 1996). S položajem obrvmi osebe sporočajo, kakšno je njihovo razpoloženje. Dvignjene obrvi pomenijo podredljivost, spuščene obrvi pa kažejo na gospodovalnost in napadalnost. Ugotovljeno je bilo, da tudi več vrst opic uporablja enako mimiko z enakim namenom, kar potrjuje, da je to prirojeno. Kratek in hiter dvig obrvi se uporablja za pozdrav, predvsem med ljudmi, ki so si naklonjeni (Pease in Pease, 2008).. 3.4.2 USTA IN NASMEH. Usta in ustnice sporočajo veliko stvari. Za premikanje ust in ustnic skrbi veliko mišic, zaradi česar je tudi veliko različnih stanj oziroma položajev ust in ustnic. Stisnjene oziroma napete ustnice izražajo nestrinjanje s sogovornikom in da oseba pridobiva informacije ter jih ureja. Izginjanje ustnic oziroma stiskanje le-teh, nakazuje na stres. Prav tako na stres nakazujejo tudi suhe ustnice. Na visoko stopnjo stresa, poleg stiskanja ustnic, nakazuje še pomikanje kotičkov ustnic navzdol. Navzdol obrnjeni kotički ustnic kažejo na jezo, žalost in občasno tudi na strah. Na strah, tesnobo in negativno pričakovanje pogosteje nakazujejo ravne ustnice, ki počasi izginjajo. Dvig kotičkov ustnic na samo eni strani, pa nakazuje na prezir (Kadič, 2013). »Usta stisnjena tesno v ravno črto, so najpogosteje in pri večini ljudi znak jeze, frustriranosti, žalosti, nestrinjanja in zmedenosti.« (Selič, 2007: 117). 17.

Našobljena usta izkazujejo nestrinjanje. Poleg tega lahko izkazujejo tudi užaljenost, nejevoljo, zaničevanje, nerazumevanje ali premišljevanje o povedanem (Selič, 2007). Odprta usta lahko izražajo presenečenje, prestrašenost, pripravljenost na sporočanje ali duhovno stanje, kadar kaj sporočamo (Zeddies v Birkenbihl, 2000). Kadar česa ne želimo zaznati, se ustnice zaprejo. Zaprta oziroma stisnjena usta so lahko znak, da nekdo noče ali ne sme nečesa povedati oziroma, da se boji, da izdal kakšno skrivnost (Birkenbih, 2000). Nasmeh ima pomembno vlogo pri izražanju čustev in je eden izmed najpogosteje uporabljenih nebesednih znakov. Nasmeh je del pozdrava, pogosto pa se ga uporablja tudi kot opravičilo v določenih situacijah. Poleg izkazovanja sreče nasmeh izkazuje tudi prijaznost in naklonjenost med sodelujočimi v komunikaciji (Kraut in Johnston v Paladin, 2011). Ob iskrenem nasmehu sodelujejo poleg mišic, ki premikajo ustnice, tudi ostale mišice na obrazu, predvsem mišice okoli oči. Pri preverjanju iskrenosti nasmeha so zelo pomembne gubice, ki se napravijo okoli oči, omenjene gubice pa se ne pojavijo ob zaigranem oziroma nepristnem nasmehu. Nasmeh je znak podrejanja, s katerim ljudje sporočajo, da niso nevarni drugim ljudem (Peas in Peas, 2008). Nasmeh, pri katerem so ustnice potegnjene v ravno črto in skrivajo zobe, nakazuje, da ima oseba s takšnim nasmehom skrivnost in da prikriva mnenja ali čustva. Zakonca Peas omenjata tudi skrivljen nasmeh. To je nasmeh, pri katerem leva in desna stran obraza ne izražata istih čustev. Ena stran obraza izraža nasmeh, druga stran pa prikazuje jezno mrščenje. Takšen nasmeh lahko nastane samo namerno in izkazuje sarkazem (Peas in Peas, 2008). Zakonca Peas sta pomagala avstralski carinski službi, ki ju je zaprosila, da sestavita program, ki bi pomagal pri odkritju tihotapcev drog in drugega blaga. Carinski uradniki so menili, da se ljudje, ki lažejo ali so pod pritiskom pogosteje smehljajo. Zakonca Peas sta skozi raziskavo ugotovila, da se osebe, ki ne govorijo resnice, smejejo manj oziroma se ne smejejo (Peas in Peas, 2008).. 18.

3.4.3 DRŽA OZIROMA POLOŽAJ GLAVE. Poznamo tri osnovne položaje glave. Pokončni položaj, postrani nagnjeno glavo in sklonjeno glavo (Pease in Pease, 2008). Pokončno držo glave zavzame oseba, ki je nepristranska do povedanega. Pokončni glavi, katero drži mirno, občasno sledi prikimavanje. V primeru, da oseba zavzame položaj visoko dvignjene glave z naprej štrlečo brado, to nakazuje na vzvišenost, neustrašnost ali ošabnost (Pease in Pease, 2008). Postrani nagnjena glava je znak podrejenosti, saj oseba s tem izpostavi vrat in tilnik, oseba pa je v takšnem položaju na videz manjša in posledično tudi manj nevarna (Pease in Pease, 2008). Osebe si s postrani nagnjeno glavo pogosto želijo pridobiti zaupanje drugega (Molcho, 1996). Lahko pa je nagnjenost glave povezana tudi z naglušnostjo (Birkenbih, 2000). »Glavo nagnemo v znak razumevanja, podpore in prijateljstva.« (Selič, 2007: 134) Sklonjena glava je znak neodobravanja, potrtosti in napadalnosti. Sklonjeni glavi pogosto sledijo tudi kretnje, ki so značilne za kritično presojo (prekrižane roke na prsih) (Pease in Pease, 2008).. 3.5 ROKE Človeško roko sestavlja veliko koščic, katere povezujejo kite in mišice. Znanstveno je ugotovljeno, da je največ živčnih povezav v telesu prav z rokami, zaradi česar položaj rok dosti pove o našem čustvenem stanju (Pease in Pease, 2008). Ko se človek počuti ogroženo, vznemirjeno oziroma, ko je obrambno razpoložen prekriža roke čez prsi in s tem pokaže, da se počuti ogroženega. To je najverjetneje prirojeno, saj se mali otroci skrivajo za predmeti ali v materinem naročju, kasneje pa prekrižajo roke ali noge. Z odraščanjem pa ta gesta postaja zmeraj manj opazna (Pease in Pease, 2008).. 19.

Prekrižane roke izražajo sovražnost, jezo, ali pa neugodje oziroma tesnobnost (Selič, 2007). Kadar se ljudje počutijo negotove ali so v nevarnosti, roke skrčijo v komolcih in jih prekrižajo na prsih. S tem postavijo navidezno oviro med sabo in osebo, s katero se ne strinjajo. Ta položaj je splošno poznan kot negativen odnos oziroma obrambna drža. V primeru, da oseba poleg tega, da prekriža roke na prsih, stisne pesti, izkazuje negotovost in sovražnost. V kolikor oseba poleg tega, da prekriža roke in stisne pesti, še pordi v obraz in se smeji s stisnjenimi ustnicami oziroma stisnjenimi zobmi, obstaja možnost besednega ali fizičnega napada. Prekrižane roke na prsih s prijemom nadlahti kažejo na negativen in zadržan odnos. Na takšen način se ljudje sami pomirjajo, ko se znajdejo v neprijetni situaciji (Pease in Pease, 2008). Vendar pa prekrižane roke niso vedno znak negativnega razpoloženja oziroma odnosa. Oseba lahko s tem samo izraža, da v določenem trenutku ne želi aktivno sodelovati v pogovoru, vendar pa je na vsak način pripravljen poslušati (Molcho, 1996). Prekrižane roke lahko ne izražajo nobenega skritega pomena (Walters, 2003). Drža s prekrižanimi rokami je zelo očiten znak obrambne drže, zaradi česar osebe, pogosto v neprijetnih okoliščinah, zavzamejo manj izrazito obliko prekrižanih rok. Osebe delno prekrižajo roke in s tem postavijo barikado med sabo ter ostalimi (Pease, 1996). Ženske delno prekrižajo roke tako, da prekrižajo eno roko vodoravno preko telesa in objamejo drugo, ki je sproščeno ob telesu. Na takšen način postavijo oviro in dajejo videz, kot da bi objemale samo sebe. Moški napravijo delno oviro s tem, da primejo svojo drugo roko in obe držijo v predelu mednožja. S tem zavzamejo pozo, ki se imenuje »držanje samega sebe za roko«. Omenjena drža je pogosta, takrat ko so osebe izpostavljene pred množico, ali ko so v neprijetnem položaju in s tem razkrivajo svojo potrtost in ranljivost (Pease in Pease, 2008). Osebe, ki so pogosteje izpostavljene in ne želijo, da bi se opazila njihova negotovost ali vznemirjenost, pogosto uporabljajo prikrite kretnje prekrižanih rok. Osebe na takšen način postavijo barikado, vendar pa to naredijo na dosti bolj uglajen način. Tako kot pri ostalih oblikah prekrižanih rok, tudi v tem primeru ena roka seže počez preko prsi, vendar pa namesto, da bi prijela drugo roko, prime torbico, denarnico, zapestno uro, zapestnico ali karkoli drugega, kar je v drugi roki oziroma v njeni bližini (Pease, 1996).. 20.

Položaj rok, pri katerem so prsti sklenjeni, nakazuje na zadržan, zaskrbljen ali negativen odnos. Roke so lahko sklenjene v predelu obraza, lahko počivajo na mizi ali v naročju, v primeru, da oseba stoji, pa so roke v predelu razkoraka. Više kot ima oseba sklenjene roke, teže je sodelovati oziroma poslovati z njo. Višina rok je sorazmerna s stopnjo negativnih čustev, ki jih ima takšna oseba (Pease in Pease, 2008). Zvonik je položaj, ko oseba rahlo stiska konice prstov obeh rok, tako da se stikajo, drža rok pa spominja na vrh cerkvenega zvonika. Zvonik se pogosto uporablja v odnosih med nadrejenim in podrejenim, pri čemer nakazuje na samozavest in zaupanje vase. Ta položaj uporabljajo nadrejeni, kadar dajejo nasvete in navodila podrejenim, oziroma osebe, ki se počutijo v premoči (Pease in Pease, 2008). Držanje rok na hrbtu, kjer dlan ene roke prime hrbet druge roke, je značilno za policiste, vojaške starešine, voditelje in druge osebe, ki imajo oblast. Takšen položaj rok je povezan z občutkom oblasti, moči in zaupanjem vase. V kolikor pa oseba drži roke na hrbtu ter objema zapestje, podlaket ali nadlaket, je razburjena in se na takšen način poskuša samo obvladati. Bolj kot je oseba jezna ali razburjena, više bo prijela drugo roko (Pease in Pease, 2008). Znaki s palci se že vsaj tisoč let uporabljajo kot znak moči in oblasti. V rimskih časih so odločali o življenju in smrti gladiatorjev z navzgor oziroma navzdol obrnjenim palcem (Pease in Pease, 2008). Znaki s palci izkazujejo samozavest, oblast in tudi napadalnost, zaradi česar znake s palci najpogosteje zaznavamo pri ljudeh, ki so na položajih oziroma imajo oblast (Pease, 1996). S palcem navzgor se izraža zaželenost, strinjanje, medtem ko se s palcem navzdol izraža odpor ali nestrinjanje (Selič, 2007). Pogosto lahko opazimo palce zataknjene za žep, tako da molijo iz žepa. Takšna drža je pogosta pri osebah, ki čutijo oblast in gospodovalnost. Palci pogosto molijo iz zadnjih žepov, pri osebah, ki želijo prikriti svojo gospodovalnost. Znake s palci pogosto opazimo tudi v kombinaciji s prekrižanimi rokami. V tem primeru poleg obrambnega oziroma odklonilnega položaja oseba izraža tudi moč oziroma vzvišenost (Pease, 1996). Kadar oseba skupaj položi oba iztegnjena palca in kazalca (položaj »dvojne pištole«), s tem izraža dominantnost (Molcho, 1996).. 21.

Znaki z razprtimi dlanmi so znak poštenosti in odkritosti. Omenjena kretnja je nezavedna kot večina znakov govorice telesa. Otroci ob laži pogosto skrijejo roke na hrbtu, starejše osebe pa jih spravijo v žepe ali prekrižajo. V preteklosti so osebe z odkritimi dlanmi ostalim izkazovale, da niso oborožene in da jih ne ogrožajo. Tudi danes kretnje z odprto in navzgor obrnjeno dlanjo veljajo za neogrožajoče in iskrene. Z navzgor obrnjeno dlanjo osebe nakazujejo drugim, da imajo besedo in da so jih pripravljene poslušati. Navzdol obrnjena dlan je znak avtoritativnosti in ukazovalnosti. V zgodovini je najbolj poznana gesta z navzdol obrnjeno dlanjo, nacistični pozdrav, katerega je uporabljal Adolf Hitler. Najbolj negativna kretnja z roko je dlan stisnjena v pest z iztegnjenim kazalcem. Ta kretnja deluje še posebej negativno, če oseba ob govoru s prstom žuga, ali kaže na druge osebe (Pease in Pease, 2008). Kretnje rok v bližini obraza pogosto nakazujejo na laž, vendar pa to ni vedno nujno. Za pravilno razlago kretenj rok ob obrazu je nujno opazovanje tudi drugih spremljajoče gibov celotnega telesa. Pogosta kretnja rok ob laži je »straža pred usti«. Oseba, ki laže, postavi pred usta dlan, palec pa položi na obraz. Na takšen način osebe podzavestno poskušajo zatreti lažnive besede. Enak pomen ima tudi pest ali samo prsti, ki prekrivajo usta. V primeru, da takšno kretnjo napravi oseba, ki posluša drugo osebo, to praviloma pomeni, da se ne strinja z govorcem. Podoben pomen, kot »straža pred usti«, ima tudi praskanje po nosu, le da je to nekoliko manj opazno. Drgnjenje oči je kretnja, ki se jo pogosto povezuje z lažjo. To kretnjo pogosteje uporabljajo moški, ki se krepko podrgnejo po očeh. Ženske pa se samo na kratko in nežno pobožajo tik pod očmi (Pease, 1996). Glede na to, ali oseba uporablja male ali velike gibe, lahko sklepamo, kakšno osebo imamo pred sabo. Osebe, ki iščejo pozornost, uporabljajo velike gibe z rokami, medtem ko skromne osebe in osebe, ki ne želijo izstopati, uporabljajo majhne gibe. Pri kretnjah pa je pomembna tudi hitrost le-teh. Hitre kretnje so značilne za veselo razpoložene, impulzivne ali besne osebe (Birkenbihl, 2000). Praskanje po vratu, ušesni mečici, ali zadaj po tilniku izraža dvom in negotovost. 22.

V kolikor oseba v usta vtakne prst, to nakazuje na stisko. Početje pa je podzavestno povezano z občutkom varnosti, katerega doživlja otrok med dojenjem pri materi. Prst pogosto nadomestijo predmeti (cigareti, pisala in drugi primerni predmeti). Kretnje rok v bližini ust, so pogosto povezane z lažmi (Pease, 1996). Desmond Morris je ugotovil, da osebe, ki se lažejo, pogosto začutijo srbeč občutek v predelu vratu, zaradi česar se popraskajo po vratu. Z isti razlogom bi naj osebe tudi rahljale ovratnik. Rahljanje ovratnika je značilno tudi za jezne in frustrirane osebe (Pease, 1996). Akimbo se imenuje položaj, v katerem ima oseba roke z dlanmi uprte v boke ali zatilje. Položaj izraža avtoriteto, moč in prevlado. Omenjeni položaj je značilen za osebe, ki izražajo avtoriteto. Opazimo ga pri policistih in vojakih (Kadič, 2013).. 3.6 NOGE Noge so del telesa, ki so najbolj oddaljene od možganov, zaradi česar se ljudje najmanj zavedajo gibov, ki jih počnejo z njimi. Ljudje se zavedajo, da z izrazom na obrazu in rokami sporočajo, kakšno je njihovo razpoloženje, zaradi česar kontrolirajo njihove gibe in položaj. Na noge pa pogosto pozabljajo, zaradi česar so noge zelo pomemben vir podatkov o razpoloženju (Pease in Pease, 2008). Ljudje se obračajo proti stvarem, ki so jim všeč, oziroma stran od stvari, ki jim niso všeč. Naklonjenost ali nenaklonjenost je razvidna s položaja stopal. V kolikor oseba v pogovoru z drugo osebo obrne eno ali celo dve stopali proti osebi, je to znak naklonjenosti. V primeru, da oseba obrne stopalo stran od osebe oziroma proti izhodu, to pomeni, da oseba ne želi sodelovati v pogovoru, oziroma da želi oditi stran (Kadič, 2013). Zakonca Peas sta v eni izmed raziskav ugotovila, da ljudje izrazito povečajo število gibov z nogami, kadar lažejo (Pease in Pease, 2008). Prekrižane noge so prav tako kot prekrižane roke znak odklonilnega oziroma obrambnega razpoloženja. Pri razlagi prekrižanih nog pa je potrebno upoštevati, da jo ženske pogosto uporabljajo, saj so se naučile sedeti kot dame in da s tem ne izražajo vedno odklonilnega oziroma obrambnega razpoloženja. Poznanih je več 23.

položajev s prekrižanimi nogami. Najbolj pogosta je drža pri sedenju, pri kateri je ena noga položena čez drugo. Takšna drža lahko izraža vznemirjenost, zadržanost ali obrambno razpoloženje. Omenjena drža se pogosto pojavi skupaj s še drugimi obrambnimi držami in jo je potrebno obravnavati v sklopu z ostalimi držami oziroma kretnjami. Ameriška štirica se imenuje položaj pri sedenju, pri katerem prekrižana noga, v predelu gležnja, počiva na drugi nogi. Ta drža izraža tekmovalno in prepirljivo razpoloženje (Pease, 1996). V primeru, da oseba v položaju štirice prime nogo z eno ali celo z obema rokama, nakazuje na trdovratno in nepopustljivo osebo. Takšna oseba ceni svoje mnenje, medtem ko vsa ostala zavrača (Pease in Pease, 2008). Prekrižane noge so jasno znamenje napetosti. Pri tem pa je pomemben trenutek, ko se oseba odloči prekrižati noge, saj to praviloma naredi takrat, ko ga nekaj vznemiri. Kadar oseba položi gleženj ene noge na drugo, tako da počiva v predelu kolena, je znamenje napetosti oziroma stresa nihanje s stopalom. Hitrost nihanja s stopalom pa je pokazatelj stresa, hitrejše kot je nihanje, pod večjim stresom je oseba (Walters, 2003). Kadar se oseba ob tem, ko prekriža noge, s telesom obrne stran, s tem izraža željo, da bi rada odšla stran. Zapustitev oziroma želja po odhodu je lahko mišljena tako dobesedno, kot tudi da bi oseba rada zamenjala temo pogovora (Molcho, 1996). Osebe, ki niso pretirano samozavestne, med sedenjem umaknejo noge pod stol in jih v gležnjih prekrižajo ter skušajo potegniti čim više proti sedalu (Walters, 2003). Zaklepanje gležnjev oziroma križanje gležnjev je položaj, ki se pojavi pri sedenju. V kolikor zaklepanje gležnjev preide v zaklepanje nog za noge stola, je velika verjetnost, da je takšna oseba pod resnim pritiskom oziroma, da jo nekaj resno teži (Kadič, 2013). Kretnja s sklenjenimi nogami je značilna predvsem za ženske. V omenjeni drži je ena noga zaklenjena za drugo v predelu meč. Kretnja nakazuje na obrambno držo in je značilna za plašne in boječe osebe (Pease, 1996).. 24.

3.7 DRŽA TELESA Drža telesa sporoča, kakšno je razpoloženje in počutje osebe in kakšno mnenje ima oseba o sebi. Pri drži telesa pa je potrebno upoštevati tudi roke in noge in usklajenost gibov celega telesa pri sedenju, hoji in v mirovanju (Kneževič, 2001). Pri branju drže telesa so najbolj pomembna ramena, katera je vedno potrebno brati skupaj z vratom in glavo. Dvignjena ramena, spuščena glava in povešena brada z navzdol obrnjenimi usti sporočajo, da je takšna oseba napeta in da si ne želi sodelovati. Takšna oseba čuti odpor ali neprijaznost, pogosto pa tudi negativnost oziroma sovražnost. Oseba, ki z zanimanjem spremlja dogajanje v družbi ima ramena ležerno vzravnana in rahlo potisnjena naprej, glavo pa drži nagnjeno v eno smer (Kneževič, 2001). Položaj ramen med pogovorom sporoča veliko o odnosu sogovornika do osebe, s katero komunicira, kot tudi o vsebini sami. V kolikor se oseba v ramenih obrne stran od sogovornika s tem sporoča, da ne želi sodelovati v pogovoru. Do tega pogosto pride takrat, ko se sogovornik ne strinja s povedanim. V kolikor pa se oseba, medtem ko govori, obrača stran od sogovornika, s tem sporoča, da tudi sama ni prepričana o tem, kar je povedala, oziroma tudi sama ne verjame tega, kar je povedala (Walters, 2003). »Ob vzravnanem telesu, pokončni drži in ob tem dvignjeni, vzravnani glavi, brada je lahko potisnjena malo naprej, vedrega in jasnega obraza, razširjenih, toda ne zategnjenih ramen, pa bomo takoj z gotovostjo začutili, da imamo pred sabo zmagovalca, osebo, ki se zaveda sebe in svojih sposobnosti, svojih kvalitet, nekoga, ki zna obvladati sebe in situacije.« (Kneževič, 2001: 177) »Teorija govorice telesa pove pravzaprav isto kot ljudska modrost: Čim bolj naravnost kdo stoji, tem bolj pokončna je njegova notranja drža. Tak človek ni niti negotov (nagnjenost naprej) niti ošaben (nagnjenost nazaj).« (Birkenbihl, 2000: 56) Nagnjenost naprej ni vedno povezana z negotovostjo, takšno držo pogosto zavzamejo veliki, ki ne želijo ves čas gledati navzdol. Prav tako tudi nagnjenost nazaj ni vedno. 25.

povezana z ošabnostjo. Takšno držo pogosto zavzamejo manjše osebe in se s tem izognejo neprestanemu obračanju glave navzgor (Birkenbihl, 2000). Kadar oseba stoji tako, da sta stopali vzporedni in v širini ramen, lahko rečemo, da je takšna oseba v nevtralni stoji. Osebe, ki so močnejše postave, lahko imajo v nevtralni stoji noge postavljene v obliko črke V. V takšnem položaju so prsti postavljeni nekoliko širše kot so pete. Osebe, ki so vitkejše pa lahko stojijo navznoter, tako da so pete širše kot prsti. V široki stoji, sta stopali vzporedni in postavljeni širše od ramen. Na takšen način telo sporoča, da je oseba odločna in da ne odstopa od zahtev. Nasprotje od široke stoje je stoja s prekrižanimi nogami. Takšen položaj zavzame oseba, ki ne zaznava nevarnosti. V primeru, da se oseba s prekrižanimi nogami, s telesom nagne proti drugi osebi, s tem sporoča, da je naklonjena tej osebi (Kadič, 2013). Kadar je pri pogovoru oseba z glavo obrnjena proti govorcu, telo in noge pa so obrnjene stran in kažejo proti izhodu ali drugi osebi, je to znak, da bi oseba rada zaključila pogovor ozirom odšla stran (Pease, 1996). Med običajnim osebnim stikom osebe stojijo tako, da s telesi tvorijo navidezni kot 90 stopinj. Takšen položaj omogoča, da se lahko tretja oseba približa in vključi v pogovor. V kolikor se tretja oseba približa osebama, ki sta v pogovoru in ti dve osebi ne obrneta teles in nog k tretji osebi, ampak proti njemu obrneta samo glave, to pomeni, da takšne osebe ne sprejemata v pogovor, oziroma ji nista naklonjeni (Pease, 1996). V sedečem položaju oseba, ki prekriža kolena tako, da noge usmeri proti drugi osebi, s tem izraža dobrodošlico in zanimanje. V kolikor druga oseba izraža ista čustva, bo tudi ta oseba prekrižala noge proti tej osebi. Na takšen način se telesa usmerijo čim bolj drugo proti drugemu, s tem pa izključita možnost drugih oseb, da bi se vključile v pogovor (Pease, 1996).. 3.8 ZRCALJENJE V preteklosti so ljudje uporabljali zrcaljenje, da so se laže vključevali v skupine. Zrcaljenje bi naj imelo korenine v učenju s posnemanjem. Ljudje se nezavedno, z 26.

zrcaljenjem telesne govorice drugih ljudi, z njimi povezujejo in vzpostavljajo stike (Pease in Pease, 2008). »Zrcaljenje je načrtno vzpostavljanje drže telesa, ki je zrcalna slika drže telesa sogovorca. Uporabljamo ga za preverjanje, vzpostavljanje in vzdrževanje dobrega stika.« (Kadič, 2013: 55) Z zrcaljenem ljudje sogovornikom sporočajo, da se z njimi strinjajo. Zrcaljenje je najpogosteje opazno pri gibih z rokami in nogami. Dokler se osebe strinjajo z govorcem, bodo sledili njegovim gibom. V primeru, da ena oseba prestopi, vtakne roko v žep, ali napravil kakšno drugo kretnjo, ga bo oseba posnemala, vse do trenutka, ko se bo strinjala z njim. Zrcaljenje je najpogosteje opazno med prijatelji in osebami na istih položajih. V skupinah osebe pogosto zrcalijo gibe vodje skupine (Pease in Pease, 2008).. 3.9 VOKALIZACIJA Glas v neposredni komunikaciji zajema do 38 % sporočila. Glas daje vsebini dodaten pomen oziroma osebno sporočilo. Iz glasu je možno razbrati, ali je povedana vsebina mišljena kot ukaz, želja ali prošnja. Glas pa je tudi tisti, ki precej bolj kot vsebina, sporoča, ali je govorec samozavesten ali negotov (Kneževič, 2001). Vokalični znaki imajo pri izražanju dominantnosti in moči večji pomen kot pa obrazni izrazi. Imajo pa obrazni izrazi večjo vlogo pri zaznavanju, ali je oseba ali sporočilo prijetno oziroma pozitivno (Paladin, 2011). Pri ustvarjanju vtisa ima pomembno vlogo tudi značilnost posameznikovega glasu. Glas bi naj bil privlačen, v kolikor ni ne prenizek in ne previsok, prav tako pa je pomembno, da je zmerno močan, glasen in jasen. Neprivlačen glas pa bi naj bil hripav, zamolkel in enoličen (Semic v Paladin, 2011). V stresnih situacijah je zelo težko nadzirati ton glasu (Ekman; Hocket in Leather, v Vrij, 2008). Stresni hormoni povzročijo, da želijo osebe zavarovati ogrožen cilj, pri. 27.

tem pa si pomagajo z glasnostjo, saj le-ta pomaga pri tem, da oseba deluje napadalno močna (Birkenbihl, 2000).. 28.

4 KAKO SI RAZLAGAMO GOVORICO TELESA? »Pri razlagi moramo ves čas uporabljati tri »zlata« pravila, ki se imenujejo: kontekst, upoštevanje celotne slike telesa in iskanje razhajanja (sprememb konflikta).« (Kadič, 2013: 29) Ob razlagi govorice telesa je potrebno le-to razlagati v kontekstu. Pri tem je pomembnih več dejavnikov, ki jih je za pravilno razlago govorice telesa potrebno upoštevati. Pozorni moramo biti na okolje, v katerem se nahajamo, na odnose med osebami in na vloge, ki jih imajo osebe v pogovoru. V kolikor se oseba nahaja v hladnem prostoru in prekriža roke, je to najverjetneje naredila, ker jo zebe in ne zaradi tega, ker bi se postavila v obrambno držo. Prav tako moramo upoštevati, da v kolikor ima oseba pogled usmerjen navzdol in vzdržuje očesni stik le za kratek čas v pogovoru z nadrejenim, je to najverjetneje posledica podrejenega položaja in ne zmanjšane samozavesti (Kadič, 2013). Pri branju govorice je pomembno, da smo pozorni na vse znake, torej da zaznavamo celotno telo in da ne sklepamo samo na podlagi enega znaka oziroma signala (Kadič, 2013). Samo eno značilno vedenje nikoli ne more biti merilo o človekovi iskrenosti ali neiskrenosti. Vedno je potrebno najti skupek značilnih vedenjskih vzorcev (Walters, 2003). »Najbolj pomembno pri govorici telesa je spoznanje, da nobeno gibanje ni brez povezave, ampak je vedno del vzorca.« (Faust, 1973: 201) Pri razlagi govorice telesa je pomembno zaznavanje skladnosti oziroma neskladnosti med verbalno in neverbalno govorico. Vsako neujemanje med verbalnim in neverbalnim delom sporočila mora vzbuditi pozornost. Razhajanje pa lahko razčistimo z dodatnimi vprašanji (Kadič, 2013).. 29.

Pri opazovanju neverbalne govorice telesa moramo poznati »normalno« obnašanje sogovorca. V kolikor je oseba pod stresom, je alkoholik, kadilec ali narkoman, je potrebno pri branju govorice telesa upoštevati te okoliščine (Kadič, 2013). Kadar ljudje zaznajo neskladnost med besednim in nebesednim sporočilom, se bolj zanesejo na nebesedno sporočilo. To še posebej velja za ženske. Učinek nebesednih znakov bi naj bil približno petkrat večji kot učinek besed (Pease in Pease, 2008).. 30.

5 UPORABA NEVERBALNE KOMUNIKACIJE PRI PREISKAVI KAZNIVIH DEJANJ 5.1 KAJ JE KAZNIVO DEJANJE? 16. člen Kazenskega zakonika (KZ-1-UPB2) govori: »Kaznivo dejanje je človekovo protipravno ravnanje, ki ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih vrednot določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake ter kazen za krivega storilca.« Vsako slabo, nesramno, neprimerno, škodljivo, neetično, nemoralno, prepovedano itd. dejanje, še ni kaznivo dejanje. Kaznivo dejanje je pravna tvorba, katero je oblikoval zakonodajalec po svoji zamisli. Zakonodajalec pa mora pri tem izhajati iz načel pravne države in zakonitosti. Katera ravnanja so opredeljena kot kazniva dejanja, se skozi čas spreminja glede na to, katerim vrednotam družba v določenem času posveča največ pozornosti. Kazensko pravno varstvo ves čas uživajo vrednote, kot so življenje, telo, spolna nedotakljivost, človeško zdravje, premoženje in podobno. Napadi na prej naštete vrednote pa so že samoumevno opredeljeni kot kazniva dejanja. Pri odločitvi, da je neko dejanje kaznivo dejanje, ne zadošča, da je dejanje že samo po sebi zlo, temveč mora zakonodajalec takšno ravnanje razglasiti kot kaznivo dejanje (Selinšek, 2007).. 5.2 PREISKOVANJE KAZNIVIH DEJANJ Policisti imajo pri zatiranju kriminalitete, poleg preventivne dejavnosti, naloge, da odkrivajo in raziskujejo kazniva dejanja, kar jim je naloženo v Zakonu o kazenskem postopku (Žerjav, 1984). Zakon o kazenskem postopku (ZKP-NPB9), 148. člen: (1) Če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, mora policija ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti. 31.

dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. (2) Da bi izvršila naloge iz prejšnjega odstavka, sme policija zahtevati potrebna obvestila od oseb; opraviti potreben pregled prevoznih sredstev, potnikov in prtljage; za nujno potreben čas omejiti gibanje na določenem prostoru; ukreniti, kar je potrebno v zvezi z ugotavljanjem istovetnosti oseb in predmetov; razpisati iskanje osebe in stvari, ki se iščejo; v navzočnosti odgovorne osebe opraviti pregled določenih objektov in prostorov podjetij in drugih pravnih oseb in pregledati določeno njihovo dokumentacijo ter ukreniti in storiti drugo, kar je potrebno. O dejstvih in okoliščinah, ki se ugotovijo pri posameznih dejanjih in utegnejo biti pomembne za kazenski postopek, in o predmetih, ki so bili najdeni ali zaseženi, se napravi zapisnik ali uradni zaznamek. Horvat (2004: 308) komentira 148. člen Zakona o kazenskem postopku: »Za začetek policijskega preiskovanja ne zadošča gola domneva, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Podani morajo biti »razlogi za sum«, torej določena, čeprav najnižja stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Razlogi za sum morajo temeljiti na dejanskih indicih oziroma podatkih, ki jih je mogoče preveriti. Ali so v konkretnem primeru podani razlogi za sum, presoja policija sama, vendar pa ji zakon ne daje diskrecijske pravice, da ukrepa za izsleditev storilca samo, če oceni, da je to smotrno.« Policija ima naloge v zvezi z odkrivanjem in s preiskovanjem kaznivih dejanj navedene tudi v Zakonu o nalogah in pooblastilih policije. Policija mora vse naloge opravljati zakonito in na način, določen v zakonih. Policija ima pri uporabi določenih ukrepov diskrecijsko pravico, pri tem pa mora pooblastila vedno uporabiti v skladu z etičnimi merili in s pravili stroke (Horvat, 2004). Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) v drugi alineji prvega odstavka 4. člena policistom navaja naloge, ki izhajajo s temeljnih dolžnosti in sicer: preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prejemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih ali pogrešanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom in zbiranje dokazov ter raziskovanje. 32.

okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in prekrškov. Ob zaznavi kaznivega dejanja, bodisi so le-tega zaznali policisti sami bodisi je podal kazensko ovadbo občan, in se kaznivo dejanje preganja po uradni dolžnosti, pričnejo policisti to dejanje raziskovati. Ob zaznavi kaznivega dejanja je pogosto nepoznanih veliko okoliščin in vprašanj, na katere morajo policisti v postopku raziskave odgovoriti. V postopku preiskave kaznivih dejanj policisti iščejo odgovore na osnovnih sedem. kriminalističnih. vprašanj,. katerim. pogosto. pravimo. »sedem. zlatih. kriminalističnih vprašanj« (Žerjav, 1984). Sedem zlatih kriminalističnih vprašanj (Žerjav, 1984): . Kaj se je zgodilo? Zanima nas, ali gre za kaznivo dejanje ali dogodek. V primeru, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ugotavljamo, katero kaznivo dejanje je bilo storjeno.. . Kdaj je bilo kaznivo dejanje storjeno? Zanima nas čas kaznivega dejanja.. . Kje je bilo storjeno kaznivo dejanje? Zanima nas kraj storitve kaznivega dejanja.. . Kako je bilo storjeno kaznivo dejanje? Zanima nas način storitve kaznivega dejanja.. . S čim je bilo kaznivo dejanje storjeno? Zanima nas sredstvo oziroma predmeti, povezani s kaznivim dejanjem.. . Zakaj je storilec storil kaznivo dejanje? Zanima nas motiv.. . Kdo je storil kaznivo dejanje? Zanima nas storilec (sostorilec, napeljevalec, pomagač) kaznivega dejanja.. Zlata vprašanja kriminalistike so zelo pomembna pri načrtovanju preiskovanja kaznivih dejanj in sestavljanja verzij. Ob preiskovanju vsakega kaznivega dejanja si je potrebno postaviti omenjena vprašanja in poskusiti odgovoriti nanje. Primer je uspešno rešen, ko znamo odgovoriti na vsa postavljena vprašanja (Maver, 2004).. 33.

5.3 UPORBA NEVERBALNE KOMUNIKACIJE PRI PREISKOVANJU KAZNIVIH DEJANJ Policisti in kriminalisti pri svojem delu komunicirajo s pričami, z žrtvami in osumljenci. Za njihovo uspešno delo je zelo pomembno, da znajo dobro komunicirati, saj je to tudi eno izmed njihovih najpogostejših del. Policisti in kriminalisti poskušajo s komuniciranjem s sogovornikom vzpostaviti nekaj skupnega in z njim deliti informacije, prav te pa so vsebina kriminalističnega intervjuja. Kriminalistični intervju je izmenjava sporočil, ki poteka na verbalni in neverbalni ravni. Vsak policist in kriminalist po svoje vodi kriminalistični intervju. Pri tem pa morajo upoštevati, da v primeru, če pride do neujemanja verbalne in neverbalne komunikacije, je resnica na strani neverbalne komunikacije. Med intervjujem morajo policisti oziroma kriminalisti neopazno opazovati sogovornika in njegovo neverbalno govorico, ki izraža psihično stanje sogovornika. Pozorni morajo biti na gibe rok in nog, na mimiko obraza, na način sedenja, ton glasu in ostale neverbalne znake, ki jih daje sogovornik. Prav tako se morajo zavedati tudi svoje neverbalne govorice in da s približevanjem in z vdorom v osebni prostor osebe, ki v naši kulturi znaša med 45 in 80 cm, pri sogovorniku vzbudijo občutek pritiska in nemoči. Pri sogovorniku se lahko vzbudi psihični pritisk tišine že samo s tem, da preiskovalec med intervjujem obmolkne in s tem sogovornika sili v komuniciranje (Čater, Nastran Ule in Lobnikar, 2002). Z raziskavami je bilo ugotovljeno, da so lažnivci bolj napeti, imajo manj sproščen glas, imajo bolj razširjene zenice, višje privzdignjeno brado, stiskajo ustnice in imajo neprijazen obrazni izraz (Areh, 2011). Laganje je zahteven duševen proces, ki vključuje logičnost, spomin in kreativnost, to je še toliko bolj opazno, kadar so vsebine zahtevne. Zahtevnost se pokaže v obotavljivem govoru, pri katerem je več napak. Govor je počasen, s premori, pred odgovori pa se pojavlja daljši premislek. V takih primerih se tudi zmanjša telesna izraznost in. odmik pogleda, saj gledanje sogovornika moti miselni proces (Vrij;. McClish v Umek in Areh, 2003).. 34.

Smer pogleda je del neverbalne komunikacije, ki je priučen in nadzorovan ter ni zanesljiv znak laganja. Prav tako ni zanesljiv znak laganja mežikanje in nasmihanje (Ekman v Areh, 2011; Vrij, 2000). Od obraznih znakov so najbolj zanesljiv znak laganja, mikroobrazne spremembe, saj je le-te skoraj da nemogoče nadzirati (Umek in Areh, 2003). Z opazovanjem mikročustvenih izrazov na obrazu, lahko zaznamo laž zanesljivejše, kot z opazovanjem ostalih znakov nebesednega vedenja. Ob intenzivnih čustvih se samodejno aktivirajo obrazne mišice, če oseba želi prekriti čustvo, ki ga doživlja, mora prekriti mikroizraze na obrazu. Te izraze pa je težko prekriti, saj se le-ti pojavljajo nezavedno oziroma nepričakovano. Čustva, kot so strah in presenečenje, se ne pojavijo zavestno, temveč so posledica nekega dogodka oziroma misli. Ob pojavu nepričakovanih čustvenih odzivov, se pojavijo na obrazu spremembe, ki pa jih osebe želijo potlačiti, za kar pa potrebujejo približno četrtino sekunde. Kljub kratkemu času pojava spremembe na obrazu, so izkušeni strokovnjaki te znake sposobni zaznati, vendar je to brez pomoči videoposnetkov zelo težko in tudi nezanesljivo. Poimenovanje teh kratkotrajnih obraznih sprememb je posledica njihove kratkotrajnosti (Ekman v Areh, 2011). Osebe, ki lažejo, želijo pogosto nadzorovati svoje vedenje, saj se zavedajo, da lahko s telesom razkrivajo laž. Osebe poskušajo nadzirati položaj rok in nog, zaradi nadzorovanja gibanja pa je telo pogosto videti zelo togo in neaktivno (Vrij, 2000). Različni duševni procesi različno vplivajo na vedenje med laganjem. Občutek krivde pri osebah vzbudi več gibanja, medtem ko občutek po nadzoru zmanjša število gibov. Od osebnega značaja osebe pa je odvisno, katero vedenje bo prevladalo. Policisti ob zaslišanju povratnika kaznivih dejanj ne morejo pričakovati, da ga bodo preplavila čustva, kar bi imelo za posledico nervozno vedenje. Lahko pa pri zapletenih temah (podajanju lažnega alibija) zaznajo vedenje, ki kaže na nadzor (Umek in Areh, 2003). V povezavi z laganjem se v več ameriških zasliševalskih priročnikih omenjajo znaki, kot je pobiranje nitk z oblačil, prekrivanje ust z rokami, dotikanje ušes in nosu, prekrivanje ust z rokami, požiranje sline in ostali znaki. Vendar pa ti znaki ne nakazujejo vedno na laž. Ti znaki nakazujejo, da je oseba nemirna, kar pa ni nujno povezano z govorjenjem neresnice (Vrij v Areh, 2011). Tipično vedenje, ki bi bilo značilno ob laganju, ne obstaja. Nikakor ne drži, da oseba vedno ko prične lagati, dvigne obrvi, pogleda stran, premakne prst, prestavi noge, 35.

oziroma se ji prične tresti glas (Vrij, 2000). Obstajajo določena vedenja, ki se pojavijo med prevaro oziroma laganjem in najverjetneje nakazujejo na laž. Vedenja, ki nakazujejo na laž oziroma prekrivanje dejstev, pa se razlikujejo med posamezniki in ni nujno, da ti znaki v vseh okoliščinah ter pri vseh osebah nakazujejo na laž (Štirn in Podvršič, 2003). Pri osebah, ki zavajajo, prikrivajo resnico oziroma lažejo, so lahko prisotni naslednji neverbalni znaki (Štirn in Podvršič, 2003): -. uporaba postankov, mašil v govoru,. -. jecljanje,. -. več napak v govoru (prihaja do ponavljanja besed in stavkov in do nepopolnih stavkov,. -. povišan ton glasu,. -. počasnejši tempo govora (oseba potrebuje več časa za razmislek),. -. za vedenje prevare so običajne značilne daljše pavze v govoru (oseba potrebuje čas za razmislek),. -. strmenje v stran, izogibanje pogledu v oči,. -. smeh,. -. obrazna mimika,. -. na splošno bolj togo vedenje (zardi lastnega nadzora vedenja),. -. nekatere osebe med prevaro skušajo vzbuditi simpatijo in sočutje (to lahko poizkušajo z vljudnostjo, obleko …),. -. oseba lahko na splošno deluje nemirno.. Najpogostejši neverbalni znaki lažnivega vedenja so (Umek in Areh, 2003): -. pojecljavanje,. -. premori med govorom,. -. počasno pripovedovanje,. -. rigidnost celotnega telesa,. -. povišan ton glasu,. -. čustveni obrazni izrazi (mikroizrazi).. Policisti in kriminalisti v postopkih s strankami pogosto pozabljajo na svoje osebnostne značilnosti in na verbalno in neverbalno komunikacijo. Tako kot policisti 36.

opazujejo sogovornike, tako tudi ti opazujejo njih. Pomemben je prvi vtis, ki ga pusti policist oziroma kriminalist. S primerno predstavitvijo in stiskom roke, da policist osebam v postopku vedeti, da bo postopek potekal korektno. Policisti si morajo prizadevati, da ustvarijo primeren odnos s strankami, saj lahko prav to odloča, ali bo oseba z njimi sodelovala ali ne. Med samim pogovorom morajo osebam pokazati, da se zanimajo za razgovor, kar jim pokažejo z zadovoljivim očesnim stikom, odprto telesno držo, s splošno umirjenostjo in primerno razdaljo do sogovornika (Štirn in Podvršič, 2003; Roso, 1995).. 5.4 UGOTAVLJANJE LAŽI PRI PREISKOVANJU KAZNIVIH DEJANJ Gasar (2004) govori, da je laganje posebna vrsta komunikacije, s pomočjo katere drugim osebam namerno oziroma zavestno sporočamo neresnične informacije, ali pa zamolčimo resnične informacije. Ali je informacija resnična ali ne pa je odvisno od spoznanja sporočevalca. V kolikor se sporočevalec ne zaveda neresničnosti informacij, ne moremo govoriti o laganju. Areh. (2011). navaja. tri. načine. ugotavljanja. laži. in. sicer. z. opazovanjem. sogovornikovega ravnanja, z analizo govora in merjenjem fizioloških sprememb. Večina avtorjev različnih literatur na temo ugotavljanja laži in prevar (v veliki večini so to policijski priročniki) navaja visoko uspešnost pri ugotavljanju laži. Vendar pa njihove trditve niso podprte z raziskavami, ki bi imele znanstveno veljavo. Večina policijskih priročnikov, ki so napisani na temo ugotavljanja laži, daje večji poudarek neverbalni komunikaciji, medtem ko povezavo med vsebino izjav in laganjem zanemarjajo. Razlog, da se več pozornosti posveča neverbalni komunikaciji in da se zanemarja besedne znake zavajanja, najverjetneje tiči v splošnem prepričanju, da ljudje laže nadzorujejo vsebino povedanega kot pa govorico telesa (Vrij v Areh, 2011). V kolikor policisti poznajo resnične okoliščine zločina, lahko iz vsebine povedanega sklepajo, ali storilec laže ali ne. Ker pa so policistom vse okoliščine kaznivega dejanja nepoznane, si morajo pri presojanju resničnosti izjav pomagati z analizo besednega vedenja (Areh, 2011).. 37.

Osebe, ki lažejo, je strah, da bodo pri tem zaloteni, zaradi česar občutijo strah in občutek krivde. Oba čustva sta negativna in se lahko pokažeta v negativnih izjavah, kjer se uporabljajo besede z negativnim prizvokom. V takšnih izjavah se pojavijo besede kot so slab, nevšečen, sovražen, neprijeten in podobne besede. Negativna čustva, ki so povezana z laganjem, lahko privedejo do tega, da osebe z govorjenjem ustvarijo distanco med sabo in dejanjem. Ob sestavljanju lažnive izjave osebe doživljajo miselni oziroma spoznavni napor, kar pa lahko privede do tega, da se njihova laž lahko razkrije po vsebinski plati. Lažnivci želijo sestaviti domiselne in verjetne izjave, pri tem pa se izogibajo podrobnostim in govorijo bolj na splošno. Osebe podajajo izjave, posredno, izmikajoče, dvoumno, nejasno in uporabljajo takšne izjave, ki izvzemajo osebno vpletenost. (Vrij v Areh, 2011; Areh 2011). Kadar osebe govorijo resnico, zgodbo pripovedujejo spontano in si le-te ne pripravijo vnaprej. Pri takšnem pripovedovanju se lahko zgodba vsakič nekoliko spremni. Osebe lahko pozabijo povedati kaj, kar so pred tem navedle in povejo kaj, kar pred tem niso (Vrij v Areh, 2011). Vrij (v Areh, 2012) našteva naslednje besedne znake, ki so povezani z zavajanjem: -. odklonilne izjave,. -. posploševalni izrazi,. -. samonanašalni izrazi,. -. relevantnost,. -. kratki odgovori,. -. večja smiselnost odgovorov,. -. bolj raznoliko besedišče oziroma velik besedni zaklad,. -. skladnost,. -. nasprotja.. Pri osebi, ki laže, so lahko prisotni sledeči verbalni znaki (Štirn, Podvršič, 2003): -. več negativnih stavkov,. -. v izjavah se oseba manj obrača nase,. -. daje indirektne odgovore,. -. krajši odgovori,. -. izogibajoče vedenje ali odgovori,. -. na vprašanja odgovarja z vprašanji,. -. manj verjetni, verodostojni odgovori, 38.

-. veliko nepomembnih informacij,. -. očitna vnaprej pripravljena »zgodba«,. -. pomanjkanje detajlov o informacijah,. -. pretirano poudarjanje resnic.. Pri preiskovanju kaznivih dejanj se laži lahko ugotavljajo tudi s poligrafom. Poligraf ima ime tudi detektor laži, kar pa po mnenju Saxeja (v Areh, 2011) ni najbolj primerno ime. Poligraf ne zaznava laži, ampak beleži fiziološke odzive, ki bi naj bili prisotni ob laganju. V postopku poligrafiranja se uporabljajo različni testi, katerim bi naj bilo skupno, da so odzivi oseb, ki lažejo, drugačni od oseb, ki govorijo resnico. V Sloveniji poligrafski testi nimajo dokazne vrednosti, testiranja pa se uporabljajo za usmerjanje pri raziskovanju kaznivih dejanj (Areh, 2011).. 39.

6 HIPOTEZE . Hipoteza 1: Policisti posvečajo največ pozornosti neverbalni komunikaciji pri zbiranju obvestil od osumljencev.. . Hipoteza 2: Večina policistov meni, da so pri odkrivanju laži in branju neverbalne govorice bolj uspešni kot ostale osebe, ki se pri svojem delu srečujejo z osebami, ki bi lahko iz kakršnih koli vzrokov prikrivale resnico.. . Hipoteza 3: Policisti z več delovnimi izkušnjami posvečajo več pozornosti govorici telesa oseb v postopkih.. 40.

7 METODA 7.1 OPIS VZORCA Vzorec predstavlja 119 zaposlenih v Slovenski policiji. Anketo je rešilo 93 (78,2 %) moških udeležencev in 26 (21,8 %) ženskih udeleženk. V anketi je sodelovalo 6 oseb (5 %), ki so v Policiji zaposleni manj kot 5 let, 13 oseb (10,9 %), ki so v Policiji zaposleni več kot 5 let in manj kot 10 let, 44 oseb (37 %), ki so v Policiji zaposleni več kot 10 let in manj kot 20 let ter 56 oseb (47,1 %), ki so v Policiji zaposleni več kot 20 let (Slika 1).. Slika 1: Delež udeležencev glede na čas zaposlitve v Policiji. V anketi je sodelovalo 35 oseb (29,4 %), ki se je za poklic policista (takrat miličnika) izobraževalo in se zaposlilo s »kadetsko šolo za miličnike«, 29 sodelujočih oseb (24,4 %) se je v Policiji zaposlilo z opravljeno Srednjo policijsko šolo, 34 (28,6 %) se je v. 41.

Policiji zaposlilo s prekvalifikacijo za poklic policista in 21 oseb (17,6 %) se je zaposlilo v policiji z drugo izobrazbo. Delež oseb, glede na način šolanja oziroma izobrazbo ob sklenitvi delovnega razmerja, je razviden s Slike 2.. Slika 2: Delež udeležencev glede na izobrazbo ob sklenitvi delovnega razmerja v Policiji. V anketi je sodelovalo 50 oseb (42,4 %) s srednješolsko izobrazbo, 13 oseb (11 %) z višješolsko izobrazbo, 40 oseb (33,9 %) z visokošolsko izobrazbo in 15 oseb (12,7 %) z magisterijem ali doktoratom. Izobrazba udeležencev je razvidna s Slike 3.. 42.

Slika 3: Izobrazba udeležencev. Sodelovalo je 27 oseb (22,7 %), ki zaseda delovno mesto policista, 6 oseb (5 %), ki zaseda delovno mesto vodje patrulje, 8 oseb (6,7 %), ki zaseda delovno mesto vodje policijskega okoliša, 14 oseb (11,8 %), ki opravlja delo kriminalista na policijski postaji, 7 oseb (5,9 %), ki zaseda delovno mesto stalnega dežurnega policista na policijski postaji, 24 oseb (20,2 %), ki opravljajo delo kriminalista na policijski upravi, Generalni policijski upravi ali v Nacionalnem preiskovalnem uradu, 25 oseb (21 %), ki v Policiji zaseda vodstvena delovna mesta in 8 oseb (6,7 %), ki v policiji zasedajo kakšno drugo delovno mesto. Delež udeležencev glede na delovno mesto, ki ga zasedajo, je razviden s Slike 4.. 43.

Slika 4: Delež oseb glede na delovno mesto. 7.2 PREDSTAVITEV INSTRUMENTA Anketni vprašalnik je vseboval dva sklopa vprašanj. Prvi del vprašalnika je služil ugotavljanju demografskih podatkov o udeležencih. Spraševali smo po spolu, delovni dobi v Policiji, načinu izobraževanja za poklic policista, oziroma o izobrazbi ob sklenitvi delovnega razmerja v Policiji, trenutni izobrazbi in po delovnem mestu, ki so ga anketiranci zasedali v času anketiranja. V drugem delu vprašalnika so anketiranci odgovarjali na vprašanja, s področja neverbalne komunikacije in ugotavljanja laži. Vsa vprašanja so bila zaprtega tipa.. 44.

7.3 POSTOPEK RAZISKAVE Raziskavo smo opravili z anketnim vprašalnikom. S strani Generalne policijske uprave, Policijske akademije smo pridobili dovoljenje za opravljanje ankete med zaposlenimi v Policiji. Za zbiranje podatkov smo uporabili spletni anketni vprašalnik, ki je bil objavljen na internetni strani Policije, do katere imajo dostop vsi policisti in kriminalisti. Anketni vprašalnik je bil na razpolago za izpolnjevanje v času od 24. 9. 2014 do 15. 10. 2014 (21 dni). Za anketiranje smo sestavili anketni vprašalnik na spletni strani mojaanketa.si. Zbrane podatke smo obdelali s pomočjo spletne stani mojaanketa.si in programa SPSS.. 45.

8 REZULTATI RAZISKAVE 8.1 POZORNOST NA NEVERBALNO GOVORICO OSEB V POSTOPKIH Večina udeležencev je pri preiskovanju kaznivih dejanj vedno pozorna na neverbalno govorico oseb v postopkih (n = 83; 70,3 %). 28,8 % udeležencev je včasih pozornih na neverbalno komunikacijo oseb v postopkih in eden policist nikoli ne posveča pozornosti neverbalni komunikaciji (Slika 5).. Slika 5: Pozornost udeležencev na neverbalno govorico pri osebah v postopku. Udeleženci največ pozornosti neverbalni govorici posvečajo v postopkih z osumljenci (n = 105; 89 %), veliko manj pa pri ostalih udeležencih v postopkih (oškodovanci in priče). Trije udeleženci (2,5 %) pa v postopkih ne posvečajo pozornosti neverbalni komunikaciji (Slika 6).. 46.