Komunikacija s starši pri delu v vrtcu

UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA ENOPREDMETNI UNIVERZITETNI PROGRAM TEOLOGIJA. Nataša Trkov Guček. KOMUNIKACIJA S STARŠI PRI DELU V VRTCU DIPLOMSKO DELO. Mentor: dr. Stanko Gerjolj. Ljubljana, 2016.

ZAHVALA. Zahvaljujem se staršema, ki sta mi omogočila šolanje in me zraven spodbujala. Prav tako tudi sestri Petri za vso moralno in čustveno podporo. Moji družini – mož Rok ter hčerki Gaja in Zala – hvala vam za potrpljenje in prilagajanje. Hvala, ker ste. Hvala tudi Mariji Grešak, Ani Cesar in mentorju Stanku Gerjolju za pomoč pri diplomski nalogi.. Najbolj pa sem hvaležna moji angelski hčerki Zoji. Zaradi nje sem danes takšna kot sem in nobena ovira mi ni pretežka. Hvala, ker paziš name.. II.

SEZNAM KRATIC IN OKRAJŠAV. IQ – inteligenčni kvocient LDN – letni delovni načrt OZN – Organizacija združenih narodov Pom. – pomočnik (vzgojitelja) RS – Republika Slovenija SD - strokovni delavec UPB – uradno prečiščeno besedilo Vzg. – vzgojitelj ZOFVI – Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja ZSDP – Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih ZVrt – Zakon o vrtcih ZZZDR – Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. III.

KAZALO. UVOD ............................................................................................................................... 1 1. DRUŽINA .................................................................................................................... 3 1.2 Vzgojni stili ............................................................................................................. 5 1.2.1 Avtokratski stil ................................................................................................. 5 1.2.2 Permisivni stil ................................................................................................... 6 1.3 Vzgoja otrok ............................................................................................................ 7 2. VRTEC ......................................................................................................................... 8 2.1 Kurikulum za vrtce ................................................................................................ 10 2.1.1 Cilji Kurikula za vrtce .................................................................................... 11 2.1.2 Načela uresničevanja ciljev Kurikula za vrtce ............................................... 11 2.2 Organizacija dela in vzgoja v vrtcu ....................................................................... 13 3. VZGOJITELJ .............................................................................................................. 15 3.1 Samopodoba .......................................................................................................... 15 3.2 Čustvena inteligenca ............................................................................................. 17 3.3 Spoštovanje in avtoriteta ....................................................................................... 18 4. SODELOVANJE S STARŠI ...................................................................................... 20 4.1 Formalne oblike sodelovanja ................................................................................ 22 4.2 Neformalne oblike sodelovanja............................................................................. 24 4.3 Medsebojni odnosi in usklajenost vzgojnih postopkov ........................................ 26 5. KOMUNIKACIJA ...................................................................................................... 29 5.1 Medosebna komunikacija...................................................................................... 31 5.1.1 Komunikacijske ovire ..................................................................................... 32 5.1.2 Uspešna komunikacija .................................................................................... 33 5.2 Verbalna in neverbalna komunikacija ................................................................... 33. IV.

5.3 Komunikacija med vzgojiteljem in starši .............................................................. 36 5.3.1 Ljubezen v komunikaciji ................................................................................ 37 5.3.2 Sprejemanje in potrjevanje v komunikaciji .................................................... 37 5.3.3 Watzlawickova pravila komunikacije ............................................................ 38 6. APLIKATIVNI DEL .................................................................................................. 41 6.1 Opredelitev raziskovalnega problema ................................................................... 41 6.2 Opis ciljne skupine in postopek zbiranja podatkov............................................... 41 6.3 Raziskovalna vprašanja ......................................................................................... 42 6.4 Ugotovitve ............................................................................................................. 42 ZAKLJUČEK ................................................................................................................. 44 POVZETEK IN KLJUČNE BESEDE ............................................................................ 45 ABSTRACT AND KEY WORDS ................................................................................. 46 SEZNAM REFERENC................................................................................................... 47 PRILOGE........................................................................................................................... i Priloga 1: Odgovor - Vrtec Zarja Celje .......................................................................... i Priloga 2: Odgovor vrtca (želi biti neimenovan).......................................................... iv Priloga 3: Odgovor - Vrtec Trbovlje ........................................................................... vi Priloga 4: Odgovor - Vrtec Ptuj ................................................................................. vii. V.

UVOD. V današnjem času se vse bolj kaže, kako pomemben je vpliv družbe na človeka. Z dostopnostjo različnih medijev na osebo ne vpliva več samo bližnja okolica, ampak kar globalna družba. Večkrat je vpliv le-te negativen kot pozitiven. Tukaj se pokaže pomembnost trdnih temeljev, ki smo jih zgradili v zgodnjem otroštvu skozi vzgojo. Način in okolje, v katerem smo bili vzgojeni, vplivata na naše kasnejše odločitve. Naj bo vpliv družbe še tako močan, smo nazadnje mi tisti, ki odločamo ali mu bomo podlegli ali ne. Glede na to, da se prva vzgoja začne v družini, bomo pri njej tudi začeli. Opredelili bomo pomen vzgoje za otroka in kasneje za odraslo osebo, različne stile vzgajanja ter njihove vplive. Ker pa družina že dolgo časa ni več edina, ki vzgaja, se bomo posvetili tudi predšolski vzgoji, ki se izvaja v okviru javnih vrtcev v Sloveniji. Opredelili bomo naloge vrtca in načela, po katerih se izvaja njihov program. Pri izvajanju programa ima ključno vlogo vzgojitelj, zato bomo posebej pozorni na njegovo delovanje z vidika čustvene inteligence in pomena samopodobe pri uspešnem opravljanju dela. Vendar pa je za uspeh pri vzgoji posameznika potrebno povezati obe strani – družino in vrtec. Komunikacija in sodelovanje med starši in vrtcem sta zelo pomembni, saj ju združuje skupni cilj – otrok, za katerega se obe strani trudita, da bi mu zgradili trdne temelje za življenje. In ravno to področje komunikacije med starši in vrtcem oz. vzgojiteljem nas bo v diplomski nalogi najbolj zanimalo. Odnos med vzgojiteljem in starši se gradi skozi komunikacijo. Opredelili bomo vrste komunikacije, njihovo moč in pomembnost. Ob tem pa ne bomo pozabili na ostale drže, ki jih ima vzgojitelj, kateri želi opravljati svoje delo strokovno in s spoštljivim odnosom do otrok in staršev. Naloga obeh strani je v prvi vrsti spoštovanje, nato pa empatičnost, ki nam pomaga pri razumevanju situacij, ki nastanejo tekom predšolske vzgoje. Za uspešno komunikacijo je potrebno učinkovito in aktivno poslušanje vzgojitelja, ki je ključ do prepoznavanja potreb staršev in otroka. Tudi s strani starša se pričakuje določeno zrelost in sodelovanje z vzgojiteljem, v kolikor želi za svojega otroka predvsem učinkovito in uspešno predšolsko vzgojo.. 1.

V aplikativnem delu diplomske naloge bomo predstavili odgovore ravnateljev javnih vrtcev na vprašanja v povezavi s komunikacijo s starši. Le-ti, kot predstavniki vrtca, znajo odgovoriti na splošna vprašanja o njihovem prizadevanju pri komunikaciji s starši. Vemo, da je najprej naloga vrtca, da vzpostavi stik s starši ter da pripravi svoje zaposlene na komunikacijo z njimi. Kako pa bodo to stvar izvedli posamezniki, pa je odvisno od njihove zrelosti, strokovnosti in pripravljenosti za uspešno delo.. 2.

1. DRUŽINA. V drugem členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), je družina opredeljena kot življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo (2004, 2. člen). Na ta način je družina v Republiki Sloveniji (RS) zaščitena v smislu družinskih prejemkov (materinsko, očetovsko in starševsko nadomestilo, starševski dodatek, denarna pomoč ob rojstvu otroka, otroški dodatek, dodatek za nego otroka, dodatek za veliko družino, delno plačilo za izgubljeni dohodek) (Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih ZSDP-1 2014, 40. in 62. člen) in drugih socialnih transferjev (subvencije malic, kosil in prevoza otrok, znižano plačilo vrtca) (Zakon o uvljevljanju pravic iz javnih sredstev ZUPJS 2010, 6. člen). O vseh naštetih pravicah odločajo pristojni Centri za socialno delo. Zraven vseh pravic pa imajo starši tudi dolžnosti, ki jih omenja ZZZDR, in sicer da imajo starši pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo, s svojim delom in dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok ter da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mladoletnih otrok. Starši v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbijo za njegovo korist na ta način, da zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema, ob upoštevanju otrokove osebnosti in želja (ZZZDR-UPB1 2004, 4. in 5a člen). Vendar pa vemo, da je pomen družine globlji in ne zgolj definicija. Družina je svetinja – saj predstavlja primarno celico v družbenem okvirju, ki ima nalogo socializirati in varovati. Njena naloga ni zgolj reproduktivna, ampak tudi družbena in predstavlja otrokov prvi stik s svetom (humanizacija). Družina nalogo socializacije uresničuje na način, da otroka vpelje v določen družbeni sistem skozi vzgojo. Zraven vzgojnega stila, ki se ga poslužuje, vpliva na otroka tudi s svojimi značilnostmi – s kulturo in lastnimi življenjskimi izkušnjami. Družina je naravna človeška skupnost, v kateri otrok pridobiva svoje prve življenjske izkušnje, doživlja prva čustva in odnose in dobiva prve predstave o ljudeh. S pravicami in dolžnostmi, ki jih pridobi v družini, si otrok ustvarja svoje mesto v njej; pridobiva veljavo in občutka vrednosti ter pripadnosti. Proces. 3.

samovrednotenja pri otroku pogojuje stanje spoštovanja in vrednotenja znotraj družine (Lepičnik Vodopivec 1996, 2-9). Zavedamo se, da je vpliv družine na otroka zelo velik ter da so otroci ogledalo nas samih. Pojem zdrave družine predstavlja varnost, življenjske izkušnje, učenje, toplino in ljubezen. Skladni družinski odnosi omogočajo stabilnost družine, ki se kaže v ugodni družinski klimi (22). Varno zavetje, v katerega se otrok rodi ter iz njega spoznava svet, postavlja trdne temelje za njegovo prihodnost.. 1.1 Vzgoja v družini Zraven genskih predispozicij nam družina nudi tudi drugo popotnico za življenje – vzgojo. Vzgoja v družini ni načrtovana, kakor se to dogaja v vzgojnih zavodih, ampak je spontana in se izvaja vse življenje. Bistvene prvine vzgoje v družini so ljubezen, zgled, izkušnje in življenjska drža posameznika – to so tudi različne oblike komunikacije. Dojenček že v trebuhu začuti materino nežnost in ljubezen – z vedenjem in razmišljanjem, mati pripravi prostor v svojem življenju za otroka in mu na ta način da vedeti, da je zaželen, sprejet in ljubljen. Z božanjem trebuha mati izzove tudi prvo komunikacijo z otrokom, saj se otrok z gibanjem odziva na materin dotik. Poleg bioloških potreb otroka, ki jih starši zadovoljujejo, so pomembne tudi čustvene potrebe. Sprejetost, ljubljenost in funkcionalna umestitev otroka v družinski krog dajejo otroku individualnost (Zalokar Divjak 1996, 40-41). Zgled staršev in vzgojiteljev vpliva predvsem na otrokovo delovanje v svetu in je zraven ljubezni in trdnosti njihova glavna naloga pri vzgoji (75). Otroci so zelo dobri opazovalci, zato smo posebno pozorni, kakšen zgled jim dajemo. Pomembni so predvsem naši odzivi na določene situacije, v katerih lahko nezavedno prenesemo svoje občutke (strah, tesnobo) na otroka. Če se tega zavedamo, se lahko potrudimo in ne prenašamo naših negativnih vzorcev na otroka. Kljub naši opreznosti in čuječnosti pa si smemo dovoliti tudi napake – otrok tako vidi, da se starši in vzgojitelji tudi zmotimo. Tako mu damo vedeti, da nismo popolni ter da ni narobe, če se tudi otrok kdaj zmoti oz. spozabi. Napake so del življenja in iz njih se največ naučimo.. 4.

Velik del vzgoje v družini predstavlja preteklost – vzgoja staršev in starih staršev. Način in okolje, v katerem so bili vzgojeni naši predniki, močno vplivata tudi na našo vzgojo. Kar živimo in kar se naučimo, to prenašamo naprej – zavestno ali podzavestno. Vemo, da je v našem prostoru prevladoval avtoritarni stil vzgoje in da so bila pričakovanja družbe drugačna. Zato imamo starši danes veliko dela na področju vzgajanja, če želimo otroka vzgojiti v drugem vzgojnem stilu. Avtoritarni stil vzgoje nosimo s seboj kot prtljago, hkrati pa bi želeli, da bi bil naš otrok drugače vzgojen. Hitro se ujamemo pri enakih mislih ali besedah, ki smo jih slišali od svojih staršev. S tem poudarjamo, da je način vzgoje potrebno prilagoditi času in okolju – danes je tepež otroka kaznivo dejanje, včasih je veljal le za vzgojni ukrep. Vzgoja, ki se izvaja v zdravi družini, je temeljna – ostale vzgojne ustanove so ji le v pomoč.. 1.2 Vzgojni stili 1.2.1 Avtokratski stil Za ta stil vzgoje se uporabljata tudi izraza »avtoritarni« in »represivni« vzgojni stil. Starši imajo glavno besedo pri vsem, saj po njihovi miselnosti otrok ne zna nič narediti sam in to zanj storijo oni. Beseda »NE« je ključna. Prepovedi, kazni, grožnje, zapiranje in sramotenje pa so motivacijsko sredstvo, da bi dosegli ustrezno ravnanje. Potreba starša, da ostane na oblasti, je velika. Če je potrebno, uporabi tudi silo. Starši načrtujejo in ocenjujejo postopke otrok, zraven pa ne upoštevajo njihovih dejanskih potreb. Komunikacija je enosmerna – poteka med obema staršema in do otroka – povratnega odgovora pa ni. Posledice takšne vzgoje so nesamostojni, sramežljivi, pretirano ubogljivi in prestrašeni otroci, ki so odvisni od staršev in se ne znajo postaviti zase. Odgovornosti nimajo, zato se tudi v odrasli dobi le-tej izmikajo. Resne težave lahko nastopijo v obdobju pubertete, ko otroci postanejo agresivni do drugih in do sebe, zaradi represije (zatiranja) doma, lahko tudi pobegnejo od doma (Justin 2010, 7; Lepičnik Vodopivec 1996, 27; Šmid 2009, 3).. 5.

1.2.2 Permisivni stil Imenuje se tudi kot »svobodni« in »anarhični« stil vzgoje. Največkrat se pojavi kot reakcija na avtoritarni stil vzgoje kot njegovo popolno nasprotje. V tem stilu so starši podrejeni otroku. Ključna beseda je »DA«. Otrokom je dovoljeno vse, na njih se ne pritiska z zahtevami, starši prepustijo vodenje otroku in na ta način postanejo njihovi sužnji. Zelo veliko je pregovarjanja, moledovanja, pojasnjevanja in podkupovanja s strani staršev. Odgovornost prelagajo na otroka, tudi v stvareh, za katere bi morali odgovarjati sami. Starši, ki vzgajajo na ta način, želijo biti sprejeti in ljubljeni. Če tega ne dosežejo, postanejo avtokratski. Če sta pri otroku že oblikovana zavest in občutek odgovornosti, lahko ta pristop vpliva pozitivno na njihov razvoj iniciativnosti in ustvarjalnosti. Če pa je otrok brezbrižen, pa lahko samo spodbuja lenobo in nedelo. Taki otroci so zelo zahtevni, nimajo občutka za potrebe drugih, nimajo vztrajnosti, izogibajo se odgovornosti, do sebe so nezahtevni. Prepogosto rečejo »ne« drugim in »da« sebi. Nimajo meja do sebe in do drugih, kar lahko vodi v kriminalna dejanja in agresijo (Lepičnik Vodopivec 1996, 27-28; Šmid 2009, 3-4).. 1.2.3 Demokratični stil Starši upoštevajo otrokove potrebe in z njim sodelujejo. Odnos med njimi je enakopraven in temelji na spoštovanju otrokove osebnosti. Komunikacija je obojestranska in odprta. Družina je na ta način povezana in tako usklajuje otrokove potrebe s potrebami cele družine. Starši vodijo otroke z avtoriteto, ki pa v tem primeru ne predstavlja moči, ampak vodenje, spodbujanje in spremljanje. Družina ima svoja pravila, meje, ki jim dosledno sledi, vendar pa je vedno prisotno tudi popuščanje oz. prilagajanje pravil posebnim situacijam (fleksibilnost meja). Odgovorni so tako starši, kot otroci – to je tudi zgled, ki otroka pripravi na zavedanje in prevzemanje odgovornosti v odrasli dobi (Justin 2010, 7; Lepičnik Vodopivec 1996, 28; Šmid 2009, 4-5).. 6.

1.3 Vzgoja otrok »Način človekovega življenja, delovni pogoji, medsebojni družbeni odnosi in komunikacijska sredstva, poznavanje narave in sebe kot sestavnega dela narave so od nekdaj tudi določali odnos do vzgajanja lastnega potomstva.« (Prodanovič 1981, 12). Ta preprost zapis zaobjema vse dejavnike, ki vplivajo na vzgojo naših otrok. Težnja sodobnega človeka, da vpliva na osebnost drugega, je nekdaj preprosto družinsko vzgojo precej zapletla in otežila (12). Vzgoja že dolgo ni samo v domeni staršev. Način in tempo življenja narekujeta, da ob družinski vzgoji razmeroma zgodaj nastopi tudi institucionalna vzgoja (Lepičnik Vodopivec 1996, 36). Vzgojitelji so s svojim širokim strokovnim znanjem staršem v veliko pomoč. Tretji vzgojitelj pa je družba, ki ima svoja pričakovanja. »Družba si mora prizadevati, da bi vzgojo pojmovali kot eno izmed pomembnih človekovih in družbenih dejavnosti, ki se odvija v skladu s preverjenimi družbenimi zakonitostmi in ne samo na podlagi ljubezni v družini in želje staršev, da bi bil njihov otrok srečen in ljubljen.« (Prodanović 1981, 13). To pomeni, da je pristop javnih zavodov k vzgoji pričakovan in da nima samo varstvenega namena. Pravočasno vplivanje na mlajše rodove vključuje znanje in kompetence za učinkovito vplivanje odraslih – vpliv želenih in neželenih dejavnikov ter aktivacija otroka na določeni razvojni stopnji, da postane subjekt vzgoje in v njej aktivno sodeluje. V preteklosti se je vzgoja izvajala na treh različnih področjih človekove osebnosti. Za osebno življenje so otroke usposabljali starši, za družbeno življenje je skrbela družba in dejavniki, ki so delovali v dotičnem okolju. Šole so usposabljale mladino za poklicno življenje. Vendar pa vemo, da je človekova osebnost nedeljiva in da se človek uči in vzgaja na vseh področjih. Vse tri temeljne komponente (osebno, družbeno in poklicno življenje) človeka se med seboj prepletajo in vplivajo ena na drugo. Človek, kljub uspehu na določenem področju, ne more biti srečen, če drugje doživlja neuspeh. Iz vidika človeka kot celovite osebnosti je naloga vzgojiteljev (starši, družba, vzgojni zavodi), da k vzgoji pristopi enotno, da bi dosegla skupne cilje. Zavedamo se, da se vzgoja ne konča, ko gre otrok od doma ali iz vrtca, ampak se na določen način nadaljuje. Zato vzgojni zavodi ne skrbijo samo za vzgojo otrok, ampak tudi vplivajo na starše, sodelujejo z njimi, da bo lahko vzgoja, ki jo pričakuje in zapoveduje družba, uspešna (13-15).. 7.

2. VRTEC. »Vrtec je institucija, ki je nastala zaradi potreb družbe.« (Lepičnik Vodopivec 1996, 42). Za starše ima v večji meri varovalno vlogo v času njihove odsotnosti zaradi dela, medtem ko se vrtec kot institucija trudi, da ima predvsem vzgojno-izobraževalno vlogo. Drugi člen Zakona o vrtcih (ZVrt), določa temeljne naloge vrtcev – pomoč staršem pri celoviti skrbi za otroke, izboljšanje kvalitete življenja otrok in družine ter ustvarjanje pogojev za razvoj otrokovih telesnih in duševnih sposobnosti (2005). Iz tega razberemo, da javni vrtec že dolgo ni več samo varstveni zavod, ampak vzgojno-varstveni, ki je zraven vzgoje otrok tudi strokovna podpora staršem. Organizacija vrtca je sestavljena iz vodstva, strokovnih delavcev in drugih sodelavcev, ki skrbijo za varstvo in vzgojo otrok na vseh področjih. Od najbolj osnovne nege in dnevne rutine do čustvene podpore, od ustvarjalnega sveta in praktičnih znanj do telesne aktivnosti. Otroci večinoma skozi igro in izkušnje usvajajo nova znanja. Določen red pri dnevni rutini pa jih navaja na samostojnost in urejenost. Vrtec otrok ne pripravlja na šolo, ampak na življenje. Načela predšolske vzgoje v vrtcih so zapisana v 3. členu ZVrt (UPB-2 2005): . načelo demokratičnosti,. . pluralizma,. . avtonomnosti, strokovnosti in odgovornosti zaposlenih,. . načela enakih možnosti za otroke in starše (upošteva se različnost med otroki),. . pravica do izbire in drugačnosti in. . ohranjanje ravnotežja med raznimi vidiki otrokovega telesnega in duševnega razvoja.. Skozi ta načela se uresničujejo tudi cilji predšolske vzgoje, ki so zapisani v 4. členu ZVrt (UPB-2 2005): . razvijanje sposobnosti razumevanja in sprejemanja sebe in drugih,. . razvijanje sposobnosti za dogovarjanje (upoštevanje različnosti in sodelovanje v skupinah),. 8.

. razvijanje sposobnosti prepoznavanja čustev in spodbujanje čustvenega doživljanja in izražanja,. . negovanje radovednosti, raziskovalnega duha, domišljije in intuicije ter razvijanje neodvisnega mišljenja,. . spodbujanje jezikovnega razvoja za učinkovito in ustvarjalno uporabo govora, kasneje pa tudi branja in pisanja,. . spodbujanje doživljanja umetniških del in umetniškega izražanja,. . posredovanje znanj z različnih področij znanosti in iz vsakodnevnega življenja,. . spodbujanje telesnega in gibalnega razvoja,. . razvijanje samostojnosti pri higienskih navadah in pri skrbi za zdravje.. Standard oz. temelj, ki je prisoten pri iskanju ustreznih pedagoških procesov in rešitev za dosego ciljev, je Mednarodna konvencija o otrokovih pravicah1, v kateri so zapisani jasni napotki, kaj je pri vzgoji otrok dovoljeno in kaj prepovedano. Konvencija je zgrajena na paradigmi treh skupin otrokovih razvojnih potreb: potrebe po zaščiti, oskrbi in soodločanju (Kroflič 2001, 17). Izhodišče dokumenta so človekove pravice2, iz katerih izhajajo tudi glavne pravice otrok (pravica do življenja, pravica do enakosti in nediskriminacije, pravica do svobode vesti, misli in veroizpovedi, pravica do svobodnega izražanja, pravica do osebne identitete, pravica do združevanja in zbiranja, pravica do zasebnosti). Glavno načelo konvencije so otrokove koristi (Varuh človekovih pravic RS, Konvencija o otrokovih pravicah (OZN)). Iz teh strokovnih temeljev in osebne sočutnosti strokovni delavci (vzgojitelji) izvajajo predšolsko vzgojo. Poskrbijo, da vzgoja in učenje potekata v sproščenem vzdušju, hkrati pa zavestno usmerjajo otrokov razvoj. Pri tem upoštevajo predvsem pedagoška in psihološka spoznanja ter osebne življenjske in profesionalne izkušnje (Lepičnik Vodopivec 1996, 37). V pomoč jim je nacionalni dokument Kurikulum za vrtce, ki ima 1. Konvencija o otrokovih pravicah je bila sprejeta 20. novembra 1989 v Generalni skupščini Združenih. narodov. Veljati je začela 2. septembra 1990. Podpisalo jo je 193 držav, med njimi tudi Slovenija (17. junija 1992). 2. Splošna deklaracija človekovih pravic - sprejela in razglasila jo je Generalna skupščina Združenih. pravic RS, Splošna deklaracija človekovih pravic).. 9.

svojo osnovo v številnih analizah, predlogih in rešitvah, katere uokvirjajo koncept predšolske vzgoje v vrtcih (Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v RS, 1995; ZVrt; Šolska zakonodaja I, 1996) (Kurikulum za vrtce 2007, 7).. 2.1 Kurikulum za vrtce To je dokument, ki spoštuje tradicijo slovenskih vrtcev in hkrati dopolnjuje, spreminja in nadgrajuje dosedanje delo v vrtcih. Sprejet je bil s strani Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje na seji dne 18. 3. 1999 in je začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS (7. maja 1999). Upošteva novejše teorije o zgodnjem otroštvu in iz njih izpeljuje drugačne rešitve za dejavnosti, ki se izvajajo v vrtcu. V njem so prepoznavna temeljna načela in cilji predšolske vzgoje. Predstavljeni so cilji Kurikula za vrtce (v nadaljevanju: Kurikul/a) in iz njih izpeljana načela, temeljna vedenja o razvoju otroka in učenju v predšolskem obdobju ter globalni cilji. Iz globalnih ciljev so izpeljani cilji za posamezna področja dejavnosti (gibanje, jezik, umetnost, družba, narava, matematika), zraven pa so predlagani primeri vsebin in dejavnosti. Primeri se v praksi izvajajo tako, da se različna področja med seboj povezujejo in se postavijo v kontekst dnevnega življenja otrok v vrtcu. Medpodročne dejavnosti (moralni razvoj, skrb za zdravje, varnost, prometna vzgoja) se prepletajo skozi vsa področja in so del načina življenja v vrtcu. Vsebine in dejavnosti so prilagojene starosti otrok – razdeljene so na prvo starostno skupino (od 1. do 3. leta) in drugo starostno skupino (od 3. leta do 6. oz. do vstopa v šolo). Predstavljene so različne poti in načini uresničevanja ciljev, med katerimi lahko vzgojitelj izbira po svoji presoji (Kurikulum za vrtce 2007, 7-8). Kurikul je namenjen ravnatelju vrtca in strokovnim delavcem (vzgojiteljem, pomočnikom vzgojiteljev, svetovalnim delavcem). Ob rabi strokovne literature in priročnikov za vzgojitelje omogoča strokovno načrtovanje dela in kakovostno predšolsko vzgojo. Ob izvajanju izvedbenega kurikula se upošteva neposredno odzivanje otrok, organizacijo življenja v vrtcu in vpetost vrtca v širše družbeno okolje (8).. 10.

2.1.1 Cilji Kurikula za vrtce . » Bolj odprt in fleksibilen kurikulum v različnih programih za predšolske otroke,. . pestrejša in raznovrstnejša ponudba na vseh področjih dejavnosti predšolske vzgoje v vrtcih,. . bolj uravnotežena ponudba različnih področij in dejavnosti predšolske vzgoje v vrtcih, ki hkrati ne onemogoča poglobljenosti na določenih področjih,. . večje omogočanje individualnosti, drugačnosti in izbire v nasprotju s skupinsko rutino,. . oblikovanje pogojev za večje izražanje in ozaveščanje skupinskih razlik (nediskriminiranost glede na spol, socialno in kulturno poreklo, svetovni nazor, narodno pripadnost, telesno in duševno konstitucijo),. . večje upoštevanje in spoštovanje zasebnosti ter intimnosti otrok,. . dvig kakovosti medosebnih interakcij med otroki ter med otroki in odraslimi v vrtcu,. . rekonceptualizacija in reorganizacija časa v vrtcu,. . rekonceptualizacija in reorganizacija prostora in opreme v vrtcu,. . večja avtonomnost in strokovna odgovornost vrtcev in njihovih strokovnih delavcev,. . povečanje vloge evalvacije (kritičnega vrednotenja) pri načrtovanju življenja in dela v vrtcu,. . izboljšanje informiranja in sodelovanja s starši.« (10).. 2.1.2 Načela uresničevanja ciljev Kurikula za vrtce . Načelo demokratičnosti in pluralizma: izbira različnih programov, teoretskih pristopov in metod dela, pester izbor vsebin in dejavnosti, fleksibilnost prostora in časa v organizaciji življenja in dela v vrtcu.. . Načelo odprtosti kurikula, avtonomnosti ter strokovne odgovornosti vrtca in strokovnih delavcev v vrtcu: odprtost Kurikula za uveljavljanje posebnosti okolja, otrok in staršev, prilagajanje različnim spremembam. Omogočanje dopolnitev dejavnosti s strani vzgojitelja v skladu s Kurikulom. 11.

. Načelo enakih možnosti in upoštevanja različnosti med otroki ter načelo multikulturalizma: enakovredni pogoji za vsakega otroka, upoštevanje različnosti starostnega obdobja in individualnih razlik v razvoju in učenju, upoštevanje skupinskih razlik, multikulturalizma – omogočanje izkušenj in spoznanj otrokom o različnosti sveta (stvari, ljudi, kultur).. . Načelo omogočanja izbire in drugačnosti: izbira med različnimi programi, dejavnostmi in vsebinami.. . Načelo spoštovanja zasebnosti in intimnosti: omogočanje mirnih kotičkov za otroke, intimnost pri preoblačenju, previjanju, na stranišču.. . Načelo. uravnoteženosti:. uravnoteženost. med. otrokovimi. razvojnimi. sposobnostmi in različnimi dejavnostmi v vrtcu. . Načelo strokovne utemeljenosti kurikula: iz vidika spoznanj znanstvenih ved, različnih strokovnih študij in sprecifičnih značilnosti razvoja.. . Načelo pogojev za uvedbo novega kurikula: prilagoditi pogoje za uvedbo kurikula (spremljanje, analiziranje in načrtovanje pogojev), zagotovitev kadrovskih pogojev in opreme, strokovno izpopolnjevanje strokovnih delavcev v vrtcu.. . Načelo horizontalne povezanosti: povezovanje različnih področij dejavnosti z upoštevanjem otrokovega razvoja in učenja.. . Načelo vertikalne povezanosti oz. kontinuitete: povezanost med družino in vrtcem, med prvim in drugim starostnim obdobjem, med vrtcem in šolo.. . Načelo sodelovanja s starši: pravice staršev o informiranju poteka dogodkov v vrtcu, o stanju njihovega otroka. Pravica sodelovanja staršev pri načrtovanju življenja in dela v vrtcu.. . Načelo sodelovanja z okoljem: uporaba naravnih in družbeno-kulturnih virov učenja in upoštevanje njihovih specifičnosti.. . Načelo timskega načrtovanja in izvajanja predšolske vzgoje ter strokovnega spopolnjevanja: sodelovanje strokovnih delavcev znotraj vrtca, sodelovanje vrtcev z drugimi vrtci in drugimi vzgojno-izobraževalnimi ustanovami ter ostalimi strokovnimi institucijami.. 12.

. Načelo kritičnega vrednotenja (evalvacije): na ravni delovanja v oddelku, na ravni načrtovanja vsebin in metod dela, na ravni pravic in odgovornosti staršev, na ravni vrtca, na ravni lokalne skupnosti.. . Načelo razvojno-procesnega pristopa: upoštevanje otrokovega celostnega razvoja (duševni in telesni), pridobivanje izkušenj in znanj.. . Načelo aktivnega učenja in zagotavljanja možnosti verbalizacije in drugih načinov izražanja: stalna skrb za zagotavljanje spodbudnega učnega okolja, ki izhaja iz vzgojitelja in otroka. Omogočanje in spodbujanje otrok k verbalizaciji in drugim načinom izražanja ob upoštevanju njihovih potreb in interesov. Raba jezika v različnih funkcijah (11-17).. Kurikul med cilji in načeli skuša zaobjeti vse segmente vzgoje v vrtcu. Največjo težo imajo otroci in njihove pravice, nato pa potek dela in življenja v vrtcu skozi katerega se izvajajo različne dejavnosti. Pomembno je, da Kurikul med cilji in načeli obravnava tudi vzgojitelje in starše. Kvalitetno in uspešno delo je lahko le plod kompetentnih in strokovno izobraženih vzgojiteljev ter staršev, ki poznajo svoje pravice in dolžnosti do vrtca in sodelujejo z vzgojitelji. Povečevanje odgovornosti in avtonomije vzgojiteljem pri strokovnem načrtovanju pripomore k uspešnemu delu, saj je to priznanje njihovih kompetenc in možnosti soodločanja in povečuje občutek pripadnosti instituciji. Vse to pa ugodno vpliva na samozavest vzgojitelja ter dobro delovno klimo (Kroflič 2001, 1213). Vzgojitelj se čuti tudi dovolj kompetentnega pri komunikaciji s starši, ker mu strokovno znanje in spodbuda s strani institucije to dovoljujeta. Samozavest in znanje sta za kvalitetno in konstruktivno komunikacijo s starši zelo pomembna.. 2.2 Organizacija dela in vzgoja v vrtcu Javni vrtci v RS imajo na voljo več različnih programov, po katerih se izvaja predšolska vzgoja. Od dnevnega programa, ki traja največ 9 ur, do pol-dnevnega, ki traja do 6 ur. Oba programa se lahko izvajata dopoldan, popoldan ali izmenično. Za otroke iz demografsko ogroženih in odročnih krajev so na voljo tudi krajši programi, ki trajajo od 240 do 600 ur letno (namenjeni so otrokom od treh let do vstopa v šolo). Vzgoja v vrtcu poteka v oddelkih, ki so smiselno oblikovani: homogeni oddelki, ki zajemajo otroke v 13.

starostnem razponu enega leta, heterogen oddelek, v katerem so otroci iz prvega ali drugega starostnega obdobja in kombinirani oddelki, v katere so hkrati vključeni otroci iz prvega in drugega starostnega obdobja. Glede na vrsto oddelka in starostno obdobje so zakonsko določeni tudi normativi števila otrok v oddelku, ki se jih ne sme kršiti. Dnevni in poldnevni program izvajata vzgojitelj in pomočnik vzgojitelja. Krajše programe lahko izvaja le vzgojitelj. Vsako novo šolsko leto poteka po vnaprej določenem načrtu, ki je prilagojen oddelku (otrokom). Vzgojitelj napiše letni delovni načrt (v nadaljevanju: LDN), v katerem si zada cilje, ki jih skozi izvajanje dejavnosti uresničuje čez šolsko leto. LDN oddelka se mora skladati z LDN vrtca in s programom za predšolske otroke. Delovne obveznosti vzgojitelja obsegajo pripravo na vzgojno delo, načrtovanje in izvajanje vzgojnega dela, delo s starši ter sodelovanje pri organizaciji življenja in dela v vrtcu. Delovne obveznosti pomočnika vzgojitelja pa obsegajo sodelovanje z vzgojiteljem pri načrtovanju, izvajanju in pripravi vzgojnega dela v oddelku ter opravljanje drugih nalog, povezanih z dejavnostjo vrtca (ZVrt-UPB 2 2005, 14.-16., 21. in 41. člen). V praksi se delo vzgojitelja in pomočnika vzgojitelja zelo prepleta. Obe osebi izvajata vzgojo otrok in bi morali biti v očeh otrok in staršev enako pomembni oz. enakovredni. Kljub različnim izobrazbenim zahtevam se od pom. vzgojitelja pričakuje znanje, da lahko strokovno nadomesti vzgojitelja, ko je le-ta odsoten. Glede na zgled, ki ga dajeta otrokom v oddelku, se pričakuje, da sta vzgojitelj in pom. vzgojitelja spoštljiva, enakovredna, poštena pri razdeljevanju tekočih obveznosti in nalog (skrb za urejenost igralnice), predvsem pa v dobrem odnosu. Da se vsi ti parametri uskladijo, je en del odvisen od vodstva vrtca, ki delavce razporeja v tandeme, drugi, večji del, pa je odvisen od posameznika in njegove osebne življenjske drže. Od vsega tega je odvisna tudi njegova delovna uspešnost.. 14.

3. VZGOJITELJ. V tem poglavju bomo obravnavali vzgojitelje ne glede na položaj na delovnem mestu (vzgojitelj in pom. vzgojitelja), ker oba enako vplivata na otroke v oddelku. Vemo, da si otroci ne morejo izbirati sami, kdo jih bo vzgajal in kdo jim bo vzor. Za razliko od odraslih, ki si lahko izberemo svoje vzornike, so otroci popolnoma prepuščeni odraslim. Otrokom so vzor vsi ljudje - dobri ali slabi. Zato je prva naloga vzgojiteljev, da poskrbijo, da bodo za otroke lep vzor. To pa lahko storijo le na način, da poskrbijo za svojo samopodobo, kajti z urejeno lastno samopodobo lahko gradimo samopodobo drugih.. 3.1 Samopodoba V svetu je samopodoba pojmovana kot ključni temelj za razvoj osebne in socialne odgovornosti. Zelo vpliva na naše obnašanje in delovanje ter na kakovost našega življenja. Iz tega razloga je pomembno vedeti, kako skrbeti zanjo in jo ponovno zgraditi, če čutimo, da se ruši. Naj bo naša samopodoba dobra ali slaba, ne moremo se izogniti, da ne bi živeli v skladu z njo. Od le-te je odvisno, kakšne naloge in cilje si bomo postavljali, kakšne odgovornosti bomo prevzemali in kakšni bodo naši odnosi z drugimi. Med najbolj pomembnimi vidiki samopodobe je vrednotenje samega sebe. Pozitivno vrednotenje samega sebe je pogoj duševnega in osebnostnega ravnovesja, saj brez občutka lastne vrednosti ne moremo doseči zadovoljstva s seboj, notranje sreče in dobrih odnosov z drugimi. Če razumemo in spoštujemo sebe, bomo lažje razumeli in spoštovali tudi druge. Torej je naravno razmišljanje, da če želimo spodbujati otrokovo samopodobo, moramo začeti pri sebi (Youngs 2000, 12). Pozitivna samopodoba je prvi pogoj za strokovno delo. Če si prizadevamo razviti zdrave, srečne, kompetentne in samoaktualizirajoče se otroke, ki bodo nekoč postali funkcionalni odrasli ljudje, potrebujemo pravo formulo, ki bo dala najboljše rezultate. Prava formula je pozitivna samopodoba. Odrasli dajemo otrokom to kar smo (15). Otroci nam že zelo zgodaj postavijo zrcalo. Če smo pozorni vzgojitelji, lahko opazimo v 15.

otroku svoje obnašanje, razmišljanje in navade. Zato se je primerno vedno zavedati, kakšno sliko slikamo otrokom s svojim vedenjem, potem pa na podlagi ugotovitev to sliko izboljšamo. Obstaja šest področij, od katerih je odvisna naša samopodoba. . Občutek fizične varnosti: ni nas strah, da bi nas kdo poškodoval ali nam prizadel bolečino. Skrbimo za zdravje in za dobro počutje.. . Občutek čustvene varnosti: ko vemo da nas nihče ne bo ponižal, razvrednotil ali prizadel z besedami. Sami do sebe smo spoštljivi, pozorni, prijazni, sočutni in skrbni. Čutimo, da se lahko sami spoprimemo s svojimi negotovostmi in strahovi.. . Občutek identitete: poznamo sebe, svoje vrednote, potrebe in želje in ne tekmujemo s samim seboj. Če se poznamo, lahko razvijemo zdrav občutek individualnosti in se zavedamo svoje vrednosti.. . Občutek pripadnosti: z drugimi se povežemo, ko občutimo sprejetost. Ko občutimo, da smo cenjeni in spoštovani, se tudi sami tako obnašamo do drugih. V odnosih smo zreli – ohranjamo svojo neodvisnost, hkrati pa uresničujemo medsebojno soodvisnost.. . Občutek kompetentnosti: zavedamo se svojih močnih področij, na njih vztrajamo in smo zaradi njih pripravljeni sprejeti tudi področja, na katerih smo manj kompetentni. Ne obupamo, ko naletimo na težave. Dajemo pobude, žanjemo uspehe, ti uspehi pa nas spodbujajo, da preizkušamo vedno nove stvari. Imamo realne in dosegljive cilje, za svoja dejanja pa prevzemamo odgovornost.. . Občutek poslanstva: če se zavedamo poslanstva, se počutimo koristni. Helice Bridges pravi: »Nisem tukaj samo zato, da bi živel, ampak da bi spreminjal.« Cilji, ki si jih zastavimo, so za nas pomembni in na poti do njih nas ovire ne ustavijo. Vsako življenje ima svojo pot in svoj pomen. Pomembno se je zavedati tega (18).. Pri delu v vrtcu nam visoka oz. pozitivna samopodoba pomaga, da smo psihološko trdni, ko se soočamo z različnimi težavami pri delu v oddelku in v komunikaciji s starši. Če smo samozavestni, lažje vzpostavimo stik z drugimi in ohranjamo trdne medosebne odnose. Lažje poiščemo načine konstruktivnega sodelovanja z drugimi in se nanje 16.

pozitivno odzivamo. Prevzemamo odgovornost za svoja dejanja, hkrati pa smo v odnosu odločni in optimistični. Na splošno je naš odnos do življenja pozitiven in naravnani smo, da težavam poiščemo rešitve. Na podlagi dosedanjih uspehov smo bolj odprti za nove izzive, s katerimi širimo svoja obzorja. Sposobni smo razviti sočutje in empatičen odnos do sebe in do drugih (19).. 3.2 Čustvena inteligenca Čustvena inteligenca je v današnjem svetu pomembna prednost človeka v življenju ali na delovnem mestu. Primerno je, da jo vzgojitelji dovolj visoko razvijejo, saj delo hkrati z mlajšimi in s starejšimi ljudmi zahteva posebno občutljivost. Sposobnost prepoznavanja lastnih čustev in čustev drugih, sposobnost motiviranja in obvladovanja čustev v nas samih in v odnosih z drugimi – to je čustvena inteligenca. Njene sposobnosti se od akademske inteligentnosti, ki je merljiva z IQ, razlikujejo, a hkrati dopolnjujejo. Razumska in čustvena inteligentnost sta odsev dejavnosti različnih delov možganov. Teorijo o čustveni inteligentnosti sta v 90. letih obsežneje razvila psihologa Peter Salovey in John Meyer, ki sta jo definirala kot sposobnost nadzorovanja in obvladovanja svojih čustev in čustev drugih ter sposobnost prisluhniti občutkom, ki usmerjajo naše mišljenje in dejanja. Na svoj način ju povzema Daniel Goleman (2001), katerega model obsega pet temeljnih čustvenih in družbenih spretnosti: . »Zavedanje sebe: poznavanje svojih trenutnih občutkov in sposobnost, da večjo osebno naklonjenost upoštevamo pri odločitvah; stvarno ocenjevanje svojih sposobnosti in temeljito razvit čut za zaupanje vase;. . obvladovanje sebe: uravnavanje svojih čustev, tako da nas pri opravljanju dela ne motijo, temveč si z njimi lahko pomagamo, vestnost in odlašanje z nagrado do izpolnitve cilja; hitro okrevanje po čustvenem stresu;. . spodbujanje sebe: izkoriščanje vseh svojih nagnjenosti pri zasledovanju svojih ciljev, pri zastavljanju pobud in želji po napredovanju ter premagovanju ovir in razočaranj zaradi frustriranosti;. . empatija: prepoznavanje čustev drugih, sposobnost razumevanja njihovih stališč, ohranjanje odnosov in uglašenost z ljudmi kljub njihovi različnosti;. 17.

. družbene spretnosti: uravnavanje čustev v odnosih z drugimi in natančno prepoznavanje družbenih okoliščin in povezav; tekoče vzajemno delovanje; sposobnost uporabiti vse naštete spretnosti v prepričevanju in vodenju, pogajanju in glajenju sporov za boljše sodelovanje in timsko delo.« (Goleman 2001, 339). Čustvena inteligentnost je osnova za osvajanje čustvenih spretnosti – to so priučene sposobnosti, ki pokažejo, kolikšen delež zmogljivosti smo uspeli pretvoriti v delovne spretnosti (38). Čustvene spretnosti se delijo na osebne spretnosti (zavedanje sebe, obvladovanje sebe, motivacija) in na družbene spretnosti (empatija, družbene spretnosti) (41-42). S tem, ko čustvene spretnosti poznamo, lahko ugotovimo, na katerem področju smo močni in na katerem šibki. Šibko področje lahko na ta način krepimo in razvijamo.. 3.3 Spoštovanje in avtoriteta »S spoštovanjem stoji in pade to, kar imenujemo avtoriteta.« (Trstenjak 1994). Ta stavek lepo prikaže medsebojno povezanost oz. navezanost avtoritete in spoštovanja. Avtoriteta je v tem kontekstu mišljena kot naša notranja moč in resnica, ki izvira iz nas samih. Ključ do razumevanja prave avtoritete je v besedi avtor – ljudje smo avtorji svojih besed in dejanj. Če je vzgojitelj odvisen od prisilne moči zakona, potem avtoritete nima. Avtoriteta, ki je zunaj nas, predstavlja lažno moč, ki se uresničuje z grožnjami in ocenjevanjem. Notranja avtoriteta je tista prava, ki deluje navzven in prihaja iz nas. Pri tem se je bistveno spomniti na našo samopodobo. Če avtoriteto izgubimo, jo lahko vrnemo, ko obnovimo našo identiteto in integriteto, ko se obrnemo k sebi in raziščemo, kaj je tisto, kar nas je poklicalo k našemu poslanstvu (Palmer 2001, 31). Avtoritete pa ni brez spoštovanja. V spoštovanju je moč, ki jo imamo nad ljudmi, kateri nas spoštujejo, če smo sami nosilci spoštovanja. Nosilec spoštovanja pa je tisti človek, ki zbuja spoštovanje in ga je vreden. Spoštovanje je obojestransko – vzgojitelj spoštuje otroke in starše, hkrati pa se enako pričakuje tudi od njih. Nekateri starši in vzgojitelji mislijo, da imajo oblast nad svojimi otroki in da so jim le-ti dolžni izkazovati spoštovanje. Vendar pa so prav tisti starši in vzgojitelji, ki ne mislijo tako, vredni spoštovanja in ga lahko tudi pričakujejo – v tem je tudi skrivnost resnične avtoritete. Pri 18.

resničnem spoštovanju otrok začuti, da je on nekdo, ki je vreden spoštovanja, ga imajo starši in vzgojitelji radi, ga jemljejo zares in ga sprejmejo takega kot je. S tem otrok pridobiva zaupanje v svet – in ker s tem odrašča, bo tudi on na ta način deloval v svetu (Zalokar Divjak 1996, 79-80). Vzajemno spoštovanje med starši in vzgojitelji se pričakuje iz profesionalnega in kulturnega vidika. Veliko težo pri tem ima čustvena inteligenca posameznika oz. splošen odnos do soljudi. Vzgojitelj je vzor sam na sebi oz. iz sebe. Zna dajati in prejemati. Biti mora še bolj človek (dober), kakor so drugi. Njegov namen je ustvarjati otroku nov svet; svet v katerem bo otrok našel sebe pozitivnega. Vzgojitelj se zaveda, da s svojim življenjem pomaga graditi mnogo drugih življenj. Kljub svojim slabostim ostane trden in se opominja, da je vzgoja njegovo poslanstvo. S samim sabo ima razčiščen odnos. Pomembnost pozitivne samopodobe se kaže v njegovem delovanju in končnemu uspehu. Iz samopodobe se ustvarjata tudi avtoriteta in spoštovanje.. 19.

4. SODELOVANJE S STARŠI. Družina in vrtec sodelujeta zaradi zadovoljevanja otrokovih potreb. Odnos med starši in vzgojitelji je predpogoj za vzgajanje in izobraževanje zunaj družine. Z ustrezno komunikacijo si vzgojitelj s strani staršev pridobi zaupanje za vzgojo njihovega otroka (Kroflič 2001, 20). Posebna občutljivost vzgojitelja, katere temelj sta samopodoba in čustvena inteligenca, gradi most med vzg. in otrokom ter vzg. in staršem. Vzgoja otroka zahteva visoko stopnjo zaupanja, spoštovanja in strokovnosti med vzgojiteljem in staršem Zato je del vzgojiteljevega načrtovanja tudi delo s starši. Pri delu s starši upoštevamo različna načela oz. principe: . Princip medsebojnega delovanja: gre za medsebojno sodelovanje med vrtcem in družino, ki temelji na skupnih ciljih in nalogah vzgoje. Obe strani si prizadevata za optimalni razvoj otrokovih potencialov, za otrokovo uspešno napredovanje in za zdrav in skladen razvoj. Sodelovanje je usmerjeno v resnične probleme – kajti le-to pomaga, da se čim prej rešijo.. . Princip upoštevanja in spoštovanja osebnosti staršev: upoštevanje in spoštovanje staršev sta pogoja za vzpostavitev medosebnih odnosov. Starši so partnerji, delavci, vzgojitelji, imajo svoje skrbi in težave, odgovornosti, imajo svoj način razmišljanja, svoj pogled na svet. Nikakor ni na mestu, da bi s strani vzgojitelja prišlo do podcenjevanja izkušenj staršev. Če vzgojitelj izkazuje spoštovanje staršem, ga je tudi sam vreden.. . Princip upoštevanja individualnih razlik med starši: zavedanje in upoštevanje različnosti med ljudmi. Vzgojitelj ne sme pozabiti različnosti, ampak si prizadeva, da vsakega starša čimbolj spozna. Le tako bo lahko z njim vzpostavil pravo komunikacijo, pravi odnos. Zaveda in upošteva se, da je pogled na otroka v očeh staršev poln ljubezni in drugačnih pričakovanj, kakor jih ima on (Lepičnik Vodopivec 1996, 43-46).. Odgovornost, ki jo nosi vzgojitelj za dober odnos s starši, je velika in zahteva njegovo čustveno zrelost. Vzgojitelj je v prvi vrsti dober poslušalec, da lahko primerno odreagira. 20.

na različne situacije. Seveda pa se pričakuje sodelovanje s strani staršev z enako mero razumevanja in sočutnosti do vzgojitelja. V zadnjih desetletjih so se pričakovanja o sodelovanju družine in vrtca kar precej povečala. »Proces sodelovanja lahko razdelimo na tri obdobja: . Do leta 1970 lahko ta proces označimo z ugotovitvijo, da je vrtec tisti, ki ve, kaj in kako se ravna z otroki, starši so tisti, ki jih je treba poučiti. Vrtec v tem obdobju organizira za starše raznovrstna izobraževanja, poskrbi za dobre predavatelje, skrbi, da se čimveč staršev vključi v izobraževanje, ki se odvija v vrtcu. Pomembna je predvsem kvantiteta.. . V naslednjih letih postaja »sodelovanje« s starši obveznost, ki jo mora vrtecvzgojitelji izvajati. Obvezne oblike sodelovanja so roditeljski sestanki in govorilne ure. Starše vključujejo tudi v proces upravljanja vrtca z namenom, da bi pomagali predvsem pri pridobivanju materialnih dobrin za vrtec. Vrtec še vedno ostaja tisti, ki ve, kaj in kako je treba vzgajati in izobraževati otroke.. . Po letu 1980, še zlasti pa po letu 1985, so v posameznih vrtcih začeli ugotavljati, da z odnosom med njimi in družino-starši niso zadovoljni. Menili so, da sicer uresničujejo predpisan program, da se trudijo za zagotavljanje čimboljših možnosti za razvoj otrok, da pa starši teh prizadevanj ne opazijo. Vse več vzgojiteljev je ugotavljalo, da je to področje dela vzgojiteljev potrebno korenito spremeniti. Zaradi te stiske so ponekod začeli z intenzivnejšim povezovanjem s starši in z njihovim vključevanjem v življenje in delo vrtca. Pozitivne izkušnje so se hitro širile v sleherni vrtec, povezovanje vrtcev in staršev je postala stalnica dela v vrtcih.« (47-48).. Današnja ureditev sodelovanja s starši je za formalno obliko sodelovanja urejena prek zakonov (ZOFVI) in Kurikula za vrtce. Eno izmed načel, ki ga obravnava Kurikul, je Načelo sodelovanja s starši. V razlagi načela je navedeno: . »staršem mora biti javno dostopno pisno in ustno obvestilo o različnih ponudbah programov v vrtcu,. 21.

. starši imajo pravico do sprotne izmenjave informacij in poglobljenega razgovora o otroku z vzgojiteljem in pomočnikom, s svetovalno službo,. . starši imajo pravico do postopnega uvajanja otrok v različne programe vrtca,. . starši imajo pravico sodelovati pri načrtovanju življenja in dela v vrtcu in v oddelku ter po dogovoru z vzgojiteljem aktivno sodelovati pri vzgojnem delu, pri tem pa morajo starši upoštevati strokovno avtonomnost vrtca,. . pri stiku s starši je treba spoštovati zasebno sfero družin, njihovo kulturo, identiteto, jezik, svetovni nazor, vrednote, prepričanja, stališča, navade in običaje, dosledno upoštevati njihovo pravico do zasebnosti in varstva podatkov,. . staršem zagotoviti stalno informiranje ter sistematično seznanjanje z njihovimi pravicami in odgovornostmi.« (Kurikulum za vrtce 2007, 15).. Kurikulum skozi ta načela vzpostavlja partnerski odnos, ki temelji na sodelovanju in dobri komunikaciji. Na podlagi navedenih načel se v vrtcih izvajajo različne oblike sodelovanja s starši.. 4.1 Formalne oblike sodelovanja Te oblike sodelovanja s starši se izvajajo nekajkrat letno in imajo funkcijo obveščanja in informiranja staršev o določenih nalogah in življenju v vrtcu (Marič 2010, 11). . Informativni sestanek: prvi sestanek po podpisu pogodbe in s tem vključitvi otroka v vrtec. Zaželeno je, da sta na sestanku prisotna oba vzgojitelja ter da se sestanek odvija v igralnici, v kateri bo kasneje otrok prebival večji del dneva. Vzgojitelja predstavita sebe, oddelek (na kratko opišeta skupino: starost, razmerju v spolu), igralnico in program vrtca, ki je določen v publikaciji vrtca. Prevladuje naj sproščeno in nevsiljivo vzdušje, da je prvi vtis staršev o vrtcu pozitiven (11). Praviloma se informativni sestanki odvijajo samo v prisotnosti enega ali obeh staršev, brez otrok. V vrtcih pa se že nekaj let pojavlja praksa, da lahko starši pred prvim vstopom otroka v vrtec pridejo z otrokom na obisk in si ogledajo prostore vrtca. Otrok se lahko v prisotnosti starša pridruži igri ostalih. 22.

otrok na igrišču. S tem je poskrbljeno tudi za sproščen in prijeten prvi stik otroka z vrtcem. . Uvajanje v vrtec: eno izmed najpomembnejših obdobij v vrtcu. Na informativnem sestanku vzgojitelja podata informacije o uvajanju otroka v vrtec, nato pa se skupaj s starši dogovorita o izvajanju le-tega. Ponekod se uporablja tudi informativni list za vzgojitelja, na katerem so podatki o posebnostih otroka (zdravstvene posebnosti, kaj otroka pomiri/potolaži, kaj ima otrok rad/česa ne mara, kaj že zmore narediti sam). Izpolnijo ga starši. Vzgojitelja se prilagodita otrokom in staršem tako časovno kot tudi čustveno. Ker je to za otroka in njegove starše zelo stresno obdobje, je potrebna posebna občutljivost na vse potrebe. Tudi starši se v uvajalnem obdobju povsem prilagodijo otroku, če želijo, da uvajanje poteka čim manj stresno za vse tri strani.. . Pogovorne ure: poznamo jih tudi pod izrazom »govorilne ure«. Namenjene so staršem, da izvedo čim več o svojem otroku, njegovem napredku in delovanju v skupini. Vzgojitelj lahko staršem predstavi otrokove izdelke. Pomembni so zapisi opazovanja otroka, ki jih vzgojitelj ureja sproti. Tako lahko staršu predstavi otrokov napredek ali pa zazna težavo na določenem področju. Starš mora imeti možnost, da lahko spregovori o svojem otroku, lastnih idejah, zaskrbljenosti in interesih. Z vzgojiteljem lahko skleneta določene dogovore, ki se jih oba držita in se kasneje sproti medsebojno obveščata o uresničevanju leteh (12).. . Roditeljski sestanki: običajno se odvijajo dvakrat v šolskem letu, na začetku in na koncu šolskega leta. Prvi roditeljski sestanek je namenjen predstavitvi programa, LDN oddelka, predstavitvi idej in ciljev. Ponavadi se odvija po preteku uvajalnega meseca (september), ko vzgojitelj vidi, na kakšni razvojni stopnji so otroci ter na podlagi tega naredi načrt za naprej. Drugi roditeljski sestanek pa je izveden pred koncem šolskega leta z namenom, da vzgojitelj skupaj s starši pregleda uresničitev zadanih ciljev, ovrednoti napredek otrok, poda ključne usmeritve za naprej ter predstavi določene utrinke iz dejavnosti, ki so se odvijale čez šolsko leto (13). Če se v oddelku ali vrtcu pojavi posebna okoliščina, lahko vzgojitelj skliče izredni roditeljski sestanek, na katerem staršem poda informacije o dotični temi.. 23.

. Svet staršev: organizirano uresničevanje interesa staršev v javnem vrtcu. Vsak oddelek izvoli predstavnika sveta staršev in njegovega namestnika. Predstavnik se udeležuje sestankov, ki jih skliče ravnatelj vrtca in so namenjeni različnim razpravam, predlogom in obravnavam v zvezi z vrtcem (Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja ZOFVI-UPB5 2007, 66. člen).. . Svet vrtca: sestavljajo trije predstavniki ustanovitelja vrtca, pet predstavnikov delavcev vrtca in trije predstavniki staršev. Naloge sveta vrtca so imenovanje in razreševanje ravnatelja, sprejemanje programa in LDN vrtca, odločanje o nadstandardnih in drugih programih, obravnavanje končnih poročil (46. in 48. člen).. 4.2 Neformalne oblike sodelovanja Ta oblika sodelovanja je bolj sproščena, hkrati pa še vedno zahteva aktivno sodelovanje udeležencev in načrtovanje (14). Nekatere oblike so spontane in se prilagajajo trenutni situaciji (telefonski pogovor, kratka obvestila), druge pa bolj načrtovane z jasnim ciljem s strani vzgojitelja ali vrtca (oglasna deska, spletna stran, srečanje s starši, šola za starše). . Vsakodnevna srečanja (prihod in odhod otrok): otrok naj ob prihodu v vrtec začuti, da prihaja v varno in toplo okolje. S posebno pozornostjo, ki jo ob prihodu vzgojitelj nameni otroku, damo občutek varnosti tudi staršem. Prijazen pozdrav obema in objem otroku nikoli ne škodita. Ob odhodu otroka iz vrtca je pomembno, da otroci in starši ne dobijo občutka, da vzgojitelj samo čaka, da gre otrok domov. Dejavnosti iz dopoldneva se nadaljujejo tudi, ko otroci odhajajo domov. Vzgojitelj in starši si izmenjajo bistvene informacije o otroku in tako sproti rešujejo morebitne težave (15).. . Pisna komunikacija, oglasne deske, spletna stran: zelo dober način informiranja staršev, pri katerem si lahko vzamejo čas in v miru preberejo napisano. S pomočjo kratkih in jasnih sporočil obvestimo starše mlajših otrok o dnevnem počutju in aktivnosti otroka. Na ta način lahko le-ti prilagodijo popoldanske dejavnosti (prehrana, počitek …). Pri starejših otrocih obvestila. 24.

služijo informiranju staršev o sestankih, zbiralnih akcijah, izletih itn. Obvestila so osebno naslovljena na ime otroka in na ta način dosežejo bolj oseben in povezovalni vtis. Obvestila o sestankih, razna vabila, obvestila o zbiralnih akcijah pa lahko damo tudi na oglasno desko. Le-ta je postavljena v višini oči odraslega človeka in služi kot eden izmed načinov komunikacije med vzgojitelji in starši. Starši lahko na oglasni deski preberejo povzetek tekočega dne v vrtcu, mesečni načrt dejavnosti, informacije o aktualnem dogajanju v oddelku (fotografije, pesmice, deklamacije, zgodbe itn.). Vzgojitelj oglasno desko redno ureja in odstranja stare podatke. Smiselno je, da pri urejevanju sodelujejo tudi otroci, ki na ta način na oglasno desko opozorijo starše, saj s ponosom pokažejo svoj del truda, ki so ga vložili (15). Oglasna deska naj bo atraktivna in aktualna – le tako bo dosegla svoj namen. Vendar pa ne sme dajati preveč vizualnih vtisov, saj se med njimi izgubijo pomembne informacije in s tem izgubi svoj namen. Enako pa velja tudi za spletno stran vrtca. Na le-tej najdemo opise vrtca in enot, predstavitev programa, ponudbo dejavnosti, razne pravilnike, cenik, informacije o vpisu otrok v vrtec, kontakte … Za aktualnost spletne strani pa poskrbijo lepo urejene in pregledne sprotne informacije (dogajanje na nivoju vrtca/enot, novosti na področju zakonov in pravilnikov, jedilnik …). . Telefonski pogovori: služijo takojšnjemu obveščanju staršev. Če otrok v vrtcu zboli ali se poškoduje, vzgojitelj najprej kliče njegove starše (če je otrok v življenjski nevarnosti, najprej kliče reševalno službo, nato pa o tem obvesti starše). V primeru, da je otrok dalj časa odsoten, lahko vzgojitelj pokliče starše in na ta način izrazi skrb in zanimanje za otroka. Starše pri tem tudi seznani o aktualnostih (opozorilo na sestanek, povabilo na pogovorno uro …). S tem otrok in starš dobita občutek pripadnosti. Prav pa je, da tudi starši pokličejo v vrtec in vzgojitelja obvestijo o morebitnem izostanku otroka in navedejo razlog. Zelo dobro za zdravje otrok v vrtcu je tudi obveščanje staršev o vrsti bolezni, ko otrok zboli. Tako lahko ob morebitnih epidemijah nalezljivih bolezni vzgojitelji vnaprej opozorijo ostale starše. Ta način obojestranskega informiranja krepi občutek timskega dela in sodelovanja med vzgojitelji in starši (15).. . Srečanja s starši: se izvajajo v različnih oblikah. Lahko kot izlet, ustvarjalne delavnice, igralne urice, lutkovna predstava, športno popoldne … Udeleženi so starši in njihovi otroci, ki na srečanju aktivno sodelujejo. Enaka srečanja lahko. 25.

priredimo tudi s starimi starši. Vzgojitelj ima pri načrtovanju srečanja odprte roke, vendar pa mora upoštevati LDN oddelka in tematski sklop. Cilj srečanja s starši je krepitev odnosov med vsemi tremi udeleženci (vzgojitelj – starši – otrok) in pokazati staršem delček življenja v vrtcu. Starši lahko z aktivnim sodelovanjem obogatijo dejavnosti. . Šola za starše: vrtci organizirajo različna izobraževanja tekom šolskega leta, na katera povabijo starše in vzgojitelje. Običajno jih izvajajo predavatelji, ki obravnavajo razvoj otroka na različnih področjih.. 4.3 Medsebojni odnosi in usklajenost vzgojnih postopkov Odnos med vzgojiteljem in staršem je prvi vzgojni element – otrok se iz tega odnosa veliko nauči. Če je s strani starša začutiti nespoštovanje in nezaupanje do vzgojitelja, bo tudi otrok ravnal na ta način. Otroci zelo dobro čutijo zaigrane odnose, zato se nobena stran ne sme pretvarjati. Če obstaja težava med obema stranema, je zrelo dejanje rešitev le-te. V medsebojni odnos vstopata starš in vzgojitelj kot dva različna posameznika, vsak s svojim razmišljanjem, z interesi, s čustvi – vsak s svojim življenjem. V obzir vzamemo, da sta oba samo človeka s svojimi težavami in s svojim ritmom življenja. Oba pa imata skupen cilj – vzgoja otroka (Lepičnik Vodopivec 1996, 49). Zato oba stremita k dobremu medsebojnemu odnosu za dobro otroka kljub morebitnim nasprotovanjem. Z ustrezno komunikacijo med njima je mogoče to doseči. Jesper Juul in Helle Jensen ločujeta medsebojne odnose od konkretne pedagoške prakse, saj pravita, da so medčloveški odnosi temelj za pedagoško delo (2010, 10). Avtorja predstavita vzgojiteljev odnos do staršev kot gostiteljski, kjer je vloga gostitelja (vzgojitelja), da je odgovoren za ton, vzdušje in razpoloženje med pogovorom. Vzgojiteljeva naloga je, da morebitna nesoglasja in nezadovoljstvo pravilno usmerja. Omenjata težave vzgojiteljev, ki polagajo veliko pozornosti na vsebino, premalo pa na sam proces dogajanja. Staršem morajo dati možnost, da vodijo pogovor in s tem. 26.

poskrbijo, da proces komunikacije ni destruktiven in ne vpliva na zastavljene cilje in vsebino (153-154). Bistvo vzgojnega delovanja so človeški odnosi, katerih glavni dejavniki so otrok, starši in vzgojitelja. Pomanjkljiva aktivnost enega izmed dejavnikov lahko povzroči spremembo v otrokovem razvoju. Otrok kot aktivni udeleženec v vzgoji hkrati aktivira tudi svoje okolje. Z izražanjem svojih potreb zahteva aktivnost staršev in vzgojiteljev, ki mu pri zadovoljevanju potreb dajejo podporo. Velikokrat pa se vzgojni postopki staršev in vzgojiteljev močno razlikujejo. Otrok je zmeden, ker doma vplivajo nanj na en način, v vrtcu pa na drugačen način. Do te nepovezanosti pride, če je raven komunikacije med starši in vzgojitelji zgolj na izmenjavanju informacij o zadovoljevanju otrokovih bioloških potreb, nesporazumi o stališčih in vedenju pa ostanejo prikriti. Z ustrezno komunikacijo med starši in vzgojitelji se tem nesporazumom izognemo, otrok pa iz tega lahko veliko pridobi (Lepičnik Vodopivec 1996, 35-37). Medsebojni odnosi med vzgojitelji in starši so pomembni zato, ker: . je v predšolskem obdobju otrok bolj kot kdaj koli pozneje povezan in soodvisen od svojih staršev,. . je prav v tem obdobju zaradi tesne povezanosti med otrokom in starši največ možnosti za vzgojitelja, da posredno vpliva tudi na stališča staršev in tako spreminja tudi njih,. . morajo biti vzgojni stili obeh udeležencev medsebojno usklajeni, zato da ne povzročamo dodatnih konfliktov v otrokovem razvoju,. . morajo starši poznati delo vzgojitelja, saj lahko le pod tem pogojem pričakujejo sodelovanje,. . so zadovoljujoči odnosi med starši in vzgojitelji pogoj za emocionalno stabilnost otroka,. . naj bi vrtec sprejeli kot institucijo, v kateri se izvaja in nadaljuje otrokova socializacija,. . se starši v življenje vrtca ne vključujejo zaradi lastnih potreb, ampak zaradi potreb svojih otrok (108).. 27.

Usklajenost staršev in vzgojiteljev pri vzgoji je eden od pomembnih vzgojnih principov, ki je pomemben za optimalen razvoj otroka. Partnerstvo v vzgoji temelji na vzajemnem spoštovanju, upoštevanju, zaupanju in dobri komunikaciji. Vloga vzgojitelja je, da pripravi pogoje za aktivno sodelovanje staršev pri dejavnostih v vrtcu in v komunikaciji. Starši naj spoznajo vzgojiteljeve osebne značilnosti, metode dela, vzgojni proces, vzgojitelj pa naj spozna osebne lastnosti staršev, pogoje, v katerih živi otrok, vzgojni model, položaj otroka v družini. Bolj se starši in vzgojitelji med seboj poznajo, boljše je razumevanje razvoja, vedenja in komuniciranja otroka. Medsebojno poznavanje rojeva zaupanje in varnost – to pa je pogoj za dogovarjanje in usklajevanje stališč, postopkov in metod skozi proces vzgoje (38-41). Vzgojitelj se zaveda, da starši najbolj poznajo svojega otroka in je na področju pogovora o njem previden. Pogovor o otroku poteka na način, da vzgojitelj prizna staršu njegove kompetence na način: vi to dobro veste, to za vas ni nič novega, vi bolje poznate otroka kot jaz in podobno. Če vzgojitelj občuti, da starši niso dejavni pri iskanju skupnih rešitev ali izboljšanju vedenja, jih spodbudi z izrazi: kaj vi mislite o tem, kako doma otrok deluje, imate kakšen predlog … Takšen način pogovora starše spodbuja k sodelovanju, saj upošteva starša kot aktivnega partnerja v odnosu z otrokom (Prodanovič 1981, 26-27).. 28.

5. KOMUNIKACIJA. V predhodnih poglavjih smo že ugotovili, da je človek bitje odnosov. Naj bodo ti dobri ali slabi, vsi se začnejo z določenim načinom komunikacije. Komunikacija je orodje, s katerim želi človek sporočiti določeno informacijo, mišljenje ali občutek nekomu drugemu. Beseda komunikacija izvira iz latinske besede »communicare«, ki pomeni (po)deliti, sporočiti, narediti nekaj skupno. Koren besede »mun« se navezuje na skupnost, radodarnost, pomen – beseda »munus« se nanaša na darove ali javno izkazane dolžnosti (davke) (Ule 2005,10). Torej je komunikacija včasih bila interpretirana kot izmenjava dobrin v skupnosti, medtem ko jo danes razumemo kot prenos misli in besed (Šmid 2009, 6). Šmidova interpretira komunikacijo kot: -. interakcijo med oddajnikom in prejemnikom,. -. prenos informacij in vzpostavljanje odnosa,. -. odziv na to kar vidimo, slišimo in čutimo,. -. naučeno (govor),. -. celostno – vanjo vstopamo s svojim telesom, z vrednotami, s pričakovanji, čutenjem, sposobnostjo govorjenja … (6).. Za uspešno komunikacijo je potrebna motiviranost, aktivno poslušanje, zaupanje, sodelovanje v odnosu, radovednost in odziv z druge strani. Če odziva ni, potem je komunikacija neuspešna in moramo poiskati drugačno pot. Ko nekoga poslušamo in se mu tudi odzovemo, mu damo s tem moč, pomembnost. Če ne razumemo, prosimo za dodatna pojasnila in ne sklepamo po svoje (6-7). Mirjana Ule navaja komuniciranje kot dejavnost osrednjega pomena, vsesplošen pojav, ki je neizogiben del našega vsakdanjika. Je proces, ki se odvija med ljudmi in tudi v nas samih - kot notranji dialog, razmišljanje, domišljija, sanjarjenje… (2005, 9-10). Torej so. 29.

naši notranji odnosi (samopodoba) in odnosi z drugimi (odnosi v družini, odnos vzg. do staršev) zgrajeni na komunikaciji. Uletova (2005) navaja Richarda Westa in Lynn Turner, ki sta komunikacijo razdelila na sedem ravni: -. Znotrajosebno komuniciranje: zajema psihološke procese predelave sporočil pri posamezniku, lahko pa je tudi notranji dialog s samim seboj.. -. Medosebno komuniciranje: dogajanje, za katerega je značilna prisotnost dveh ali več oseb med katerimi poteka zavedno ali nezavedno (govorica telesa) pošiljanje in prejemanje sporočil. Vsi udeleženci so aktivni. Primer: komunikacija med staršem in vzgojiteljem.. -. Skupinsko komuniciranje: običajna oblika sporazumevanja v vsakdanjem življenju na nivoju delovnih skupin, srečanj ali izmenjava mnenj med prijatelji. Služi delovanju v manjših skupinah (npr.: terapevtske skupine), kjer ni nujno dejavno sodelovanje vseh članov skupine. Primer: komunikacija na srečanju s starši.. -. Organizacijsko komuniciranje: komuniciranje v institucijah, ki vključuje medosebno in skupinsko komuniciranje, vendar vključuje vprašanja, ki zadevajo organizacijo (delovanje org., procese org., institucionalne odnose med člani). Vloga je razdelitev institucionalne moči in uspehov ter ohranjanje pripadnosti posameznika instituciji.. -. Javno komuniciranje: ima izobraževalne, prepričevalne in tudi ideološke namene. Komunikacijsko razmerje je neenakomerno – en človek ali več ljudi pošilja sporočilo ostalim, ki samo poslušajo.. -. Množično komuniciranje: sestavljajo ga sporočila, ki so prek medijev poslana veliki množici ljudi.. -. Medkulturno komuniciranje: obravnava komunikacijo med pripadniki različnih kultur in etničnih skupin (23-25).. V nadaljevanju se bomo osredotočili na medosebno komunikacijo, ki je pri delu v vrtcu najbolj pomembna. Le-ta se deli na besedno oz. verbalno komunikacijo in na nebesedno oz. neverbalno komunikacijo.. 30.

5.1 Medosebna komunikacija Proces medosebne komunikacije je zapleten, ker ponavadi zadeva dva posameznika, ki imata vsak svoje mišljenje in doživljata vsak svoja čustva. Lepičnik Vodopivčeva povzema model medosebne komunikacije Tanje Lamovec, katera je vanj vključila sedem prvin, ki jasno razložijo ta proces: . »Pošiljateljeve namere, misli in čustva, ki so ga privedla do tega, da pošlje sporočilo. Pošiljatelj je torej vir informacij in pobudnik komunikacijskega procesa. Izbrati skuša vrsto sporočila in najprimernješi kanal, nato pa kodira sporočilo.. . Pošiljatelj vkodira sporočilo, to je: prevede svoje namere, misli, čustva v sporočilo, ki je primerno za pošiljanje.. . Pošiljatelj pošlje sporočilo prejemniku.. . Sporočilo se prenaša po kanalu (verbalna, neverbalna sredstva, jezik, mimika, kretnja). Komunikacijski kanali so sredstva, ki jih uporabljamo za prenos sporočil.. . Prejemnik dekodira sporočilo, to je: interpretira njegov pomen. Pri tem je zelo pomembna sposobnost poslušanja, saj je poslušanje pomembna in pogosta komunikacijska dejavnost človeka.. . Interpretaciji sporočila sledi notranji odziv prejemnika, ki mu sledi povratna informacija – feedback.. . V vsaki od navedenih faz je določen šum. Šum – motnja je vsaka prvina, ki moti proces komunikacije.« (1996, 78).. Medosebna komunikacija med vzgojiteljem in staršem poteka tako, da se vlogi pošiljatelja in prejemnika menjata. Vseskozi pa je za učinkovitost komunikacije odgovoren vzgojitelj. Ta pripravi pogoje za uspešno komunikacijo – motiviranost, jasno pošiljanje sporočil, aktivno poslušanje, povratne informacije, izbira prostora (79).. 31.

5.1.1 Komunikacijske ovire Šumi ali motnje v komunikaciji so lahko mehaničnega izvora oz. fizični dejavniki, ki otežujejo ali onemogočajo komunikacijo (hrup, slab tisk pri pisni komunikaciji). Ostali dejavniki so: -. ovire pri procesu zaznavanja in filtriranja: filtriranje mišljenja na podlagi predpostavk in vnaprejšnjih domnev, ki jih imamo do drugih;. -. psihološke ovire: povezane s stališči, z mnenji, s prepričanji in z vrednotami, močni predsodki in stereotipi o ljudeh;. -. semantične ovire: nanašajo se na nepremišljeno rabo besed – raba besed na neustrezen način, z neustreznim pomenom in v neustreznem kontekstu, nerazumevanje besed in nerazumevanje sporočila (Šmid 2009, 10).. Neuspeh pri komunikaciji pa nastane tudi zaradi: -. neučinkovitega poslušanja: lažno poslušanje (se pretvarjamo, da poslušamo, ker ne želimo užaliti); monopoliziranje (usmerjanje pozornosti vase, prekinjanje sogovornika z novimi temami, »svetovanje«); selektivno poslušanje (pozornost polagamo le na del sporočil – negativne povratne informacije); obrambno poslušanje (sprejemanje sporočil s predsodki – če mislimo, da nas sogovornik ne mara); poslušanje iz zasede (zbiranje informacij za »napad«); dobesedno poslušanje (poslušamo le besede; na odnos, čustva, vrednote in neverbalno komunikacijo pa pozabimo); pasivno poslušanje (molk);. -. nejasnih sporočil: zapletena (dolga in neprepoznavna sporočila); nepregledna (nepovezana); dolgovezna (veliko besed, malo povedanega); nezanimiva (neosebna, posredna, brez primerov); v nasprotju z neverbalno komunikacijo;. -. »ti-«, »mi-« in brezosebnih sporočil: »ti-« sporočila se nanašajo na drugega, ponujajo rešitve, prevladujejo zahteve, kritike, ukazi, navodila in spodbujajo nekonstruktivno, neiskreno in neodkrito komunikacijo. »Mi-« sporočila krepijo lastno pozicijo, so navidezno iskrena, prekrivajo mišljenje in želje, zmanjšujejo lastno odgovornost. Brezosebna sporočila (»treba bi bilo, treba je«) so neopredeljena, zmedena, posplošena, prenašajo tuja mnenja, popolnoma. 32.

izključujejo govorca in njegova stališča (Šmid 2009, 13-14 in Lepičnik Vodopivec 1996, 80-82).. 5.1.2 Uspešna komunikacija Uspešna ali učinkovita komunikacija se zgodi takrat, ko prejemnik v sporočilu prepozna vsebino, ki jo je sporočilu namenil pošiljatelj (Lepičnik Vodopivec 1996, 78). Pogoji za uspešno komunikacijo so: -. jasna sporočila: preprosta (kratka, prepoznavna, konkretna); pregledna (povezana, logična); jedrnata (malo besed, razviden pomen); zanimiva (neposredna, s primeri, osebna); podprta z neverbalno komunikacijo;. -. aktivno poslušanje: gledanje govorečega in opustitev ostalih aktivnosti (neverbalno pokažemo, da nas vsebina zanima – rahla nagnjenost telesa naprej, vendar primerna razdalja, roke in noge niso prekrižane); pozornost na »ozadje« besed - občutki (vživljanje v to, kar doživlja govorec); resnično zanimanje za vsebino (govorec sam izbira vsebino, pustimo mu čas, ga ne prekinjamo, uporabljamo verbalne odzive – aha, razumem …); občasno povzemanje vsebine; postavljanje vprašanj (za razjasnitev pomena vsebine); odstranitev motečih elementov; umirjenost; predstavitev svojega mnenja na koncu (po tem, ko smo govorca dobro poslušali);. -. »jaz« sporočila: oseba jasno in neposredno pove svoje mnenje, opažanje, ideje – govori iz sebe in hkrati prevzema odgovornost (Šmid 2009, 12-14);. -. povratne informacije, odziv.. 5.2 Verbalna in neverbalna komunikacija V procesu medosebne komunikacije se med seboj sporazumevamo verbalno in neverbalno. Medtem ko verbalna komunikacija izraža naše misli, stališča in daje informacije, neverbalna komunikacija izraža odnos (Šmid 2010, 9).. 33.