Depresija pri zapornikih : diplomsko delo

Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede. DIPLOMSKO DELO Depresija pri zapornikih. Tatjana Kraljič September, 2010. Mentor: doc. dr. Igor Areh.

ZAHVALA Rada bi se zahvalila mentorju Dr. Igorju Arehu za posluh ob izbiri tematike diplomskega dela in za njegovo vzpodbudo, motivacijo, pomoč ter usmerjanje skozi celoten čas pisanja diplomske naloge. Zahvalo namenjam tudi psihologu Maticu Muncu za pripravljenost na hiter odziv in sodelovanje pri intervjuju. Zahvala gre tudi mami, bratu in sestrični za vso podporo, potrpeţljivost in nasvete, ki so mi jih nudili. Hvala ker ste verjeli vame in mi stali ob strani. Zahvaljujem se še očetu, da mi je omogočil prostor za pisanje diplomske naloge..

Kazalo 1. Depresija ________________________________________________________ 1 1.1. Opredelitev depresije ____________________________________________ 3. 1.1.1. Oblike depresije ____________________________________________ 4. 1.2. Domnevno napovedni dejavniki depresije ____________________________ 8. 1.3. Prepoznavanje depresije ________________________________________ 14. 1.3.1. Spremljevalne motnje depresije _______________________________ 14. 1.3.2. Znaki depresije ____________________________________________ 17. 1.3.3. Samomor_________________________________________________ 19. 1.4. Zdravljenje depresije ___________________________________________ 20. 1.4.1. Samopomoč, pomoč prijateljev in svojcev _______________________ 20. 1.4.2. Psihoterapija ______________________________________________ 20. 1.4.2.1. Reševanje problemov ___________________________________ 21. 1.4.2.2. Kognitivna terapija _____________________________________ 21. 1.4.2.3. Vedenjska terapija ______________________________________ 22. 1.4.2.4. Kognitivno-vedenjska terapija ____________________________ 22. 1.4.2.5 Kognitivno analitska terapija _______________________________ 22 1.4.2.6 Medosebna psihoterapija __________________________________ 22 1.4.2.7 Psihoterapija po medmreţju ________________________________ 22 1.4.2.8. Dolgoročna terapija ali psihoanaliza ________________________ 23. 1.4.2.9. Partnerska terapija ______________________________________ 23. 1.4.2.10 Kognitivno behaviroalna psihoterapija ______________________ 23 1.4.2.11 Suportivna psihoterapija __________________________________ 24 1.4.2.12 Kratka dinamska psihoterapija _____________________________ 24 1.4.3. Zdravljenje z antidepresivi ___________________________________ 24. 1.4.3.1. Delovanje antidepresivov ________________________________ 25. 1.4.3.2. Triciklični antidepresivi (TCA) ____________________________ 28. 1.4.3.3. Selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI) _____ 28. 1.4.3.4. Zaviralci monoaminoksidaze (MAOI) ______________________ 28. 1.4.3.5. Litij _________________________________________________ 29. 1.4.3.6. Prenehanje zdravljenja z antidepresivi ______________________ 29. 1.4.3.7. Elektrokonvulzivno zdravljenje (EKZ) ______________________ 30.

1.4.3.8 1.4.4 2. Transkranialna magnetna stimulacija (TMS) _________________ 30 Odkloni pomoči zdravljenja __________________________________ 31. Zaporniki _______________________________________________________ 32 2.1. Odnosi v zaporu _______________________________________________ 33. 2.2. Zaporniki in depresija __________________________________________ 34. 2.3. Resocializacija in izobraževanje v zaporih __________________________ 36. 2.3.1. Izobraţevanje v zaporu ______________________________________ 39. 3. Predstavitev stanja v slovenskem priporu in zaporu ____________________ 41. 4. Razprava _______________________________________________________ 44. 5. Literatura _______________________________________________________ 48. 6. Priloge __________________________________________________________ 50.

Povzetek Ţe pred našim štetjem so nastali zametki pojmovanja depresije, katera je skozi celoten razvoj človeštva spreminjala svoje oblike pojmovanja, tolmačenja in predstave, vendar je vse do današnjega časa ohranila svojo prvenstveno bit. Tako depresija danes velja za resno duševno in telesno bolezen. Kaţe se v posameznikovem razpoloţenju kot zniţanje duševne in telesne vitalnosti, kar pomeni, da je posameznikovo delovanje pod ravnjo običajnega duševnega ravnovesja. Občasno depresivno razpoloţenje je normalen pojav, saj vsak človek doţivlja odklone od običajnega razpoloţenja, tako pozitivne kot tudi negativne. Znaki depresije se kaţejo v izgubi zanimanja za dogajanje okrog sebe, v nezmoţnosti uţivanja, pomanjkanju energije in drugih duševnih ter telesnih znakih. Zaradi razširjenosti bolezni, ki pri ljudeh iz dneva v dan narašča, so mojo pozornost pritegnili zaporniki, ki so na dnu socialnega okolja in poleg tega še ujeti v zaporniški sistem ţivljenja. Njihov ţivljenjski poloţaj obsega vse potrebno, da za boleznijo zbolijo hitreje kot ostala populacija na prostosti. Dejavnike bi lahko iskala tudi v nezmoţnosti prostega gibanja, so v zaprtem prostoru skupaj s tujci, brez svojih bliţnjih in brez prijateljev. Delo sem posvetila predstavitvi depresije, kasneje pa tudi koliko in v kakšni meri je prisotna pri slovenskih zapornikih, kako se odraţa in kako strokovno osebje rehabilitira tovrstne bolnike. V nadaljevanju poizkušam predstaviti ugotovitve hipotez, ki jih postavljam za predmet diplomske naloge. Poizkušam ugotoviti ali je depresivna motnja zelo pogosta pri slovenskih zapornikih. Ali v primeru doţivljanja depresije zaporniki imajo na voljo strokovno pomoč. Predpostavljam tudi, da zaporniki praviloma ne iščejo in ne ţelijo strokovne pomoči, če jih mučijo depresivni občutki.. Ključne besede: depresija, samomor, psiholog, antidepresivi, zaporniki..

Adjustment disorder at prisoners - Summary The concept of depression is a long known phenomenon. It has varied in its forms of understanding, interpretation and performance, however it has managed to keep its primary bit until today. Nowadays it is recognized as a serious mental and physical illness. It is reflectet in the mood of an individual, as a reduction of mental and physical vitality, which means that an individual`s functioning is below the normal mental balance. Depressed mood can be seen as a normal phenomenon, as every human can experience deviations from normal mood, either positive or negative. Signs of depression are manifested in the loss of interest for what is happening around them, in incapability of enjoying itself, lack of energy and other mental and physical signs. Because the disease is increasing by every day, the prisoners have caught my attention, as they are the bottom of the social sphere and besides that they are bound to live by rules of the prison. Their life situation has all the necessary conditions for suffering from depression much faster than the rest of the population at large. I could also look for the signs in the incapability of free movement, as they are locked in a confined space with strangers, without their loved ones and friends.. I have dedicated my assignment to the concept of depression. Later on, I focused on how and to what extent it is present in the lives of the Slovenian prisoners, how it is reflected and how the professional staff rehabilitates such patients. Further on, I am trying to present the findings of my hypotheses, which I am giving as the subject of my thesis. I am trying to determine whether a depressive disorder is a common among Slovenian prisoners. Do they, in the case of a prisoner experiencing depression, recive professional help? I also assume that prisoners generally don`t look for nor want professional help if they are haunted by feelings of depression.. Key words: depression, suicide, psychologist, antidepressants, prisoners..

1. Depresija. O depresiji kot melanholiji je prvi govoril ţe Hipokrat. Dolgo časa pa so motnjo pripisovali črnemu ţolču, saj naj bi ta deloval potrto na moţgane in zatemnil duha ter ga naredil melanholičnega (Kores-Plesničar in Ziherl, 1997). Tudi v preteklosti so ţe veliko govorili o depresiji in nizali njene psihotične razlage. Tako je Karl Abraham ţe pred Freudom trdil, da nagnjenost k depresiji izvira iz frustracij, ki povzročajo utrditev na oralni in analno sadistični fazi razvoja libida. Frustracije v oralni fazi nastanejo zaradi izgube objekta libida, s katerim se otrok s pomočjo mehanizma vključitve identificira na oralnem nivoju. Objekt libida tako postane del ega. Do tega objekta otrok goji tako pozitivna kot negativna čustva, kar označimo kot ambivalentnost. Ob izgubi objekta se sovraţnost obrne proti egu. Fiksacija ali utrditev na analni fazi se kaţe v sovraţnih, sadističnih impulzih, ki ustvarjajo občutke krivde. Abraham je bil tudi prvi, ki je opisal značilnosti depresije, kot so (Lamovec, 1988):. potrtost, trpljenje, jeza in sovraštvo, izguba samospoštovanja, občutki krivde in motorična inhibicija, tesnoba, občutek nezmoţnosti dajanja in prejemanja ljubezni. Posameznik svojo nezmoţnost projicira na druge in razvije prepričanje, da ga ljudje ne marajo, na kar odgovarja s sovraţnostjo. Abraham je poudarjal tudi, da naj bi prisotnost jeze in sovraţnosti ločevala depresijo od normalnega ţalovanja. Freud je trdil, da se depresivnost razlikuje od normalnega ţalovanja v dveh značilnostih. V prvi, izguba poteka na nezavedni ravni, ki jo spremlja bistveno zniţanje. 1.

samospoštovanja ter drugi, kjer je izgubi samospoštovanja pripisoval odločilnejšo vlogo kot sovraţnosti, ki naj bi bila le njena posledica.. Schactel je opozoril na dejstvo, da depresija zmoti senzorne in zaznavne procese ter, da nezmoţnost depresivne osebe, da vzpostavi kontakt z drugimi, povzroči, da svet doţivlja kot pust, dolgočasen in prazen. Spitz je pri proučevanju hospitalizma pri otrocih mlajših od petih let ugotovil, da so skoraj vsi otroci, ki jih je mati zapustila za več kot pet mesecev, potem, ko so se ţe navezali nanjo, postali močno depresivni. Iz tega je zaključil, da ţe izguba sama po sebi zadostuje za nastanek depresije. Opazil je tudi, da se vsi otroci na izgubo podobno odzivajo in so prvi mesec po izgubi nemirni, razdraţljivi, iskali so mater in imeli motnje pri spanju. V drugem in tretjem mesecu pa so se zaprli vase, postali nezainteresirani in izgubili apetit. V primerih kjer se matere niso vrnile, pa so po kakih petih mesecih postali skrajno apatični, mnogi pa so tudi umrli (Lamovec, 1988). In tako je danes znano, da je depresija veliko več kot samo ţalost in obup, ki se pojavi ob izgubi partnerja, zakonski razvezi, izgubi staršev ali otrok. Je bolezen, ki prizadene telo in duha in traja najmanj nekaj tednov (McKenzie, 2005). Depresivno razpoloţenje je zniţanje duševne in telesne vitalnosti, kar pomeni, da je posameznikovo delovanje pod ravnjo običajnega duševnega ravnovesja, kar je normalen pojav, saj vsak človek doţivlja odklone od običajnega razpoloţenja, tako pozitivne kot tudi negativne. Kadar pa to razpoloţenje traja dalj kot dva tedna govorimo o depresiji. Depresivno razpoloţenje navadno nastopi kadar posameznika nek odziv na dogodek osebno prizadene, lahko pa je tudi posledica telesne ali duševne izčrpanosti oziroma dolgotrajnega stresa ali se pojavi kot spremljevalna bolezen somatske bolezni. Razpoloţenje je prehodno emocionalno stanje, ki lahko traja nekaj minut, ur ali dni. Odvisno je od zunanjih in notranjih (rezultat fiziološkega delovanja organizma, emocionalna doţivetja in kognicije) dejavnikov. Vzrokov svojega razpoloţenja pa se posameznik običajno ne zaveda (Lamovec, 1988).. 2.

Ţalosti in bridkosti, ki sta glavna in stalna spremljevalca pri motnji depresije sta lahko tako močna, obseţna in neskončna, da bi človek raje umrl, samo, da bi ušel tej bolečini in problemom, ki nastanejo pri bolezni (Zalar, 2000).. 1.1. Opredelitev depresije. Med duševnimi motnjami je depresivna motnja najpogostejša. Poleg duševnih in telesnih znakov gre pri depresiji tudi za napačno delovanje monoaminskih nevrotransmiterjev v ţivčnih celicah ter za hormonske spremembe, ki se pojavijo pri bolnikih z depresijo (Marušič in Zorko, 2006; Kores – Plesničar in Ziherl, 1997). Psihopatološka znamenja delimo na znake in simptome, povezujemo jih v sindrome. Znaki so objektivni in od osebe z motnjami neodvisni pojavi (npr.: posebna drţa nekaterih duševnih bolnikov, razpadli govor, krči). Simptomi vključujejo poleg objektivnih pojavov tudi bolnikovo subjektivno doţivljanje (npr.: strah, tesnobo in bolečino) (Kobal, 2000; stran 20). Pri depresiji so prisotne (Kobal, 2000): organske motnje: pri katerih je v različnem obsegu in iz različnih, preteţno zunanjih, razlogov prizadeto moţgansko tkivo, funkcijske motnje: razlogi za njen nastanek so molekularnobiološki, kjer gre za neravnovesje med prenašalci moţganskih impulzov (nevrotransmiterji), psihogene motnje: razlogi za njen nastanek so razvojni in dinamični, delno ali v celoti povezani z osebnostjo. Nevrotransmiterji so prenašalci ţivčnih impulzov, ki skrbijo za sodelovanje ţivčnih celic med seboj. Tako pa si tudi izmenjavajo sporočila. Ljudje z depresijo imajo premalo število pomembnih prenašalcev – dopamina, serotonina in noradrenalina in zaradi tega ţivčne celice ne morejo izmenjavati sporočil ali jih izmenjujejo napačno, kar lahko izzove simptome depresije. Tudi hormoni imajo pomembno vlogo pri povzročanju znakov depresije. Adrenalin povzroča bojazen in strahove. Poleg hormonov pa je pri nastanku depresije pomemben tudi kortizol (McKenzie, 2003). 3.

Kortizol vpliva na odzivanje telesa na stres. Deluje na vse dele naše telesne presnove, tako, da smo v sili pripravljeni na ukrepanje. Spreminja naše imunske reakcije, delovanje ledvic, ravni maščob in sladkorja v naši krvi. Njegovo sproščanje, ki ga uravnava ţleza hipofiza v moţganih, se pri depresivnih ljudeh ne ravna po normalnem vzorcu. Pri zdravih ljudeh se kortizol sprošča v velikih količinah zjutraj, čez dan se njegova količina zmanjšuje. Pri depresivnih pa se kortizol sprošča enakomerno oziroma enako ves dan (McKenzie, 2003, stran 12, 13). Breme poleg osebe z depresivno motnjo občutijo tudi njegov partner, najbliţji. Posledice depresivne osebe pa občuti tudi širše okolje, zaradi utrujenosti, zniţane samozavesti, neodločnosti, upada komunikativnosti depresivnega, kar pa pripelje do zmanjšanja učinkovitosti na delovnem mestu (Marušič in Zorko, 2006).. 1.1.1 Oblike depresije. Glede na visoko incidenco depresivnih motenj v populaciji, naj omenim najbolj razširjene.. BLAGA DEPRESIVNA EPIZODA Epizoda naj bi trajala najmanj dva tedna v blagi obliki. Bolniki občutijo večjo utrudljivost, izgubijo zanimanje in uţivanje ter so depresivnega razpoloţenja. Pojavljajo se in izginjajo tudi tesnoba, potrtost in malodušje. Bolnik je vznemirjen zaradi simptomov, ki jih zaznava, morda ima manjše teţave, vendar je zmoţen normalnega nadaljevanja z vsakdanjimi dejavnostmi (Kores – Plesničar in Ziherl, 1997; McKenzie, 2003).. ZMERNA DEPRESIVNA EPIZODA Bolniki občutijo trajno depresivno razpoloţenje. Prisotni so tudi telesni znaki bolezni, ki se pri vsakem posamezniku razlikujejo. Simptomi so zmerno izraţeni in trajajo vsaj dva tedna. Bolniki z znaki zmerne depresije imajo zelo verjetno hude teţave pri opravljanju vsakodnevnih dejavnosti (v sluţbi, šoli, gospodinjstvu) (Kores – Plesničar in Ziherl, 1997; McKenzie, 2003).. 4.

HUDA DEPRESIVNA EPIZODA BREZ PSIHOTIČNIH SIMPTOMOV Znaki depresije so izraziti in ogroţajo ţivljenje. Bolnik v hudi depresiji kaţe sliko hudega trpljenja, je nemiren, včasih pa upočasnjen in apatičen, top, duševno otopel, izgubi samospoštovanje in se čuti nekoristnega ter krivega. Neprestano razmišlja o samomoru ali pa ga poizkuša storiti. Simptomi hudo depresivnega so vidni navzven in se kaţejo v depresivnem razpoloţenju, izgubi zanimanja, uţivanja in energije. Huda depresivna epizoda traja vsaj dva tedna. Je pa diagnozo moţno postaviti ţe prej, v primeru, da se depresija začne nenadoma in v hudi obliki. Človek s hudo depresijo ni zmoţen opravljati svojih vsakdanjih dejavnosti (Kores – Plesničar in Ziherl, 1997; McKenzie, 2003). HUDA DEPRESIVNA EPIZODA S PSIHOTIČNIMI SIMPTOMI Simptomi so enaki kot pri hudi depresiji, se pravi kaţe sliko hudega trpljenja, je nemiren, drugič upočasnjen in apatičen. Izgubi samospoštovanje ter se čuti krivega in nekoristnega. Izgubi zanimanje, uţivanje, energijo in neprestano razmišlja o samomoru. Bolnik doţivlja tudi blodnje, halucinacije in pa depresivni strupor (duševna otopelost, odrevenelost z odsotnostjo psihomotorne aktivnosti). Prisotni so izraziti telesni znaki bolezni. Vsebina blodenj so misli o grehu, revščini, grozeči katastrofi, za katere se depresivni čuti odgovornega. Slušne halucinacije pa se izraţajo v glasovih, ki depresivnega obtoţujejo ali sramotijo. Pri vonjalnih halucinacijah depresivni voha razpadajoče meso. Bolnik izgubi stik z realnostjo. Pomembno je, da bolnik s to obliko depresije hitro poišče zdravniško pomoč (Kores – Plesničar in Ziherl, 1997; McKenzie, 2003). Poznamo še vrsto drugih oblik depresije, ki jih je prav tako vredno omeniti: PONAVLJAJOČA SE DEPRESIVNA MOTNJA Motnje se pojavijo nenadoma ali pa prikrito. Trajajo od nekaj tednov do več mesecev. Pri ponavljajočih se depresivnih epizodah se bolezen lahko razvije v manične epizode ali v hudo obliko depresije (Kores – Plesničar in Ziherl, 1997; McKenzie, 2003).. 5.

BIPOLARNA ALI MANIČNA DEPRESIJA Pri manični depresiji se izmenjuje obdobje blagega in hudega depresivnega razpoloţenja. Ko ima bolnik obdobje manije, v katerem je pretirano vznesen, razigran in podjeten, strasten in je pretiranega razpoloţenja, potrebuje manj spanja in hrane. Na splošno se počuti odlično. Ima veliko energije, hitro govori in ima kopico neverjetnih zamisli, manjka mu preudarnosti. Ima blodnje in halucinacije, ki pa se izraţajo nasprotno kot pri depresiji. Blodnje in halucinacije so pozitivne, bolnik ima predstave, da pozna najuglednejše ljudi, da ima veliko denarja itd. (McKenzie, 2003).. UNIPOLARNA DEPRESIJA Pri bolniku se pojavlja samo depresivno razpoloţenje brez manije ali blaţje vznesenosti (McKenzie, 2003). NEVROTIČNA DEPRESIJA Gre za blago obliko depresije. Bolnik ima dobre in slabe dneve. Običajno je depresiven zvečer in teţko zaspi, ponoči pa se zbuja. Zjutraj bolnik spi. Bolniki s to obliko depresije so bolj razdraţljivi in pretirano spijo (McKenzie, 2003).. REAKTIVNA DEPRESIJA Povzroči jo stresni dogodek, ki izzove tesnobno in depresivno razpoloţenje. Razpoloţenje je kratkotrajno in je odziv na nastalo situacijo. Bolnikom pomaga podpora druţine ali prijateljev in obvladovanje stresa (McKenzie, 2003).. SEZONSKO POGOJENA DEPRESIJA Pri sezonski depresiji gre za pomanjkanje dnevne svetlobe zaradi katere so bolniki poleti veseli, pozimi pa depresivni. Povezana je s hormonom melatonina in hormonom sreče, serotoninom. Bolniki potrebujejo več spanja, več ogljikovih hidratov in čokolade. Zdravijo jo s posebno svetilko po štiri ure na dan. Bolnik pa naj bi ozdravel v enem tednu (McKenzie, 2003).. 6.

RETARDIRANA DEPRESIJA Bolnik s to obliko depresije se teţko zbere, njegovi duševni in telesni procesi so upočasnjeni. Pri hudi obliki retardirane depresije bolnik ne more jesti, govoriti in se premikati, zaradi tega močno oslabi (McKenzie, 2003).. PRIKRITA ALI SMEJALNA DEPRESIJA Bolnik iz obupa postavi okoli sebe zid s črnim humorjem in se tako prikrije. Bolniki trdijo, da niso depresivni, kljub številnim depresivnim simptomom. Teţave se izraţajo z bolečino v prsih, glavoboli ali pa kot motnje spanja, ki se izboljšajo, če se depresija začne zdraviti z antidepresivi. Moţno je, da so taki bolniki ţrtve svoje podzavesti, ki jim ne dovoljuje priznati, da so depresivni (McKenzie, 2003). TRAJNE RAZPOLOŢENJSKE (AFEKTIVNE) MOTNJE Gre za trajne in nihajoče motnje razpoloţenja, pri katerih posamezna epizoda ni dovolj huda, da bi jo lahko označili kot laţjo obliko manije ali blago depresijo. Motnje razpoloţenja trajajo mnogo let ali pa celo vse pacientovo odraslo ţivljenje in zaradi tega povzročajo precej teţav (Kores – Plesničar in Ziherl, 1997). Delimo jih na (Kores – Plesničar in Ziherl, 1997): o. Ciklotimijo, pri kateri gre za trajno nestanovitnost razpoloţenja, ki se kaţe v številnih obdobjih blage depresije in blage vznesenosti. Te razpoloţenjske motnje niso dovolj hude, da bi jih lahko diagnosticirali kot bipolarne afektivne motnje ali ponavljajoče se depresivne motnje. Motnja se pogosto kaţe pri sorodnikih pacientov z bipolarnimi afektivnimi motnjami.. o. Distimijo, ki se začne v zgodnjem ţivljenjskem obdobju in traja nekaj let. Ljudje s to motnjo so neodločni, pesimistični, nedejavni, vase zaprti in pretirano kritični do sebe in drugih. Motnje razpoloţenja niso dovolj hude, da bi lahko opravičile diagnozo blage, zmerne ali hude ponavljajoče se depresije. Bolj kot medikamenti bolniku pomaga zdravljenje s terapijo (Kores – Plesničar in Ziherl, 1997; McKenzie, 2003). 7.

1.2. Domnevno napovedni dejavniki depresije. Zaradi pogostih dejavnikov pri obolelih za depresijo se domneva, da so nekateri posamezniki zaradi podobnih ali istovrstnih dejavnikov bolj dovzetni, da bodo enkrat v svojem ţivljenju zboleli za duševno motnjo depresije, kar pa ni dejstvo. Otroci, ki so v otroštvu zatirani in ki so za vsak neuspeh obsojani so bolj podvrţeni, da zbolijo za depresijo. Ljudje, ki v otroških letih izgubijo mamo so lahko podvrţeni depresiji, kar pa ni nujno, saj jih izguba lahko utrdi. Ljudje z značajskimi lastnostmi pogostega menjanja razpoloţenja pa so bolj dovzetni, da bodo zboleli za manično depresijo. Za depresijo je znano, da je do neke mere tudi dedna, kar pa ni nujno, da bo zbolel tudi otrok, katerega starš je bolehal za depresijo. Obstajajo dokazi, da ljudje, ki so bili telesno in spolno zlorabljeni v otroštvu, kasneje lahko zbolijo za hudo obliko depresije. Tu pa velja omeniti tudi sindrom laţnega spomina. Pri pacientih, ki se svoje zlorabe ne spomnijo, psihoterapevti lahko s sugestijo pripravijo bolnika, da se spomni stvari, ki se nikoli niso zgodile (McKenzie, 2003). Za človekovo poznejše ţivljenje ni vseeno, v kakšnem okolju se je rodil in kje je odraščal. Največ so se ukvarjali z odnosom med otrokom in materjo. Psihoanalitiki trdijo, da je treba iskati vzrok depresivnim afektivnim motnjam v odrasli dobi v izgubi materine ljubezni v najzgodnejšem otroštvu. Ta izguba je lahko dejanska (pacient sploh ni imel matere) ali pa mati takemu otroku ni nudila nobene ljubezni (Kores – Plesničar in Ziherl, 1997). Freud (po Kores – Pleničar in Ziherl, 1997) je postavil hipotezo, v kateri primerja ţalovanje dejanske izgube, z depresijo abstraktne izgube (izguba objekta). Objekt je opredelil kot nekoga ali nekaj, do katerega je človek v svojem čustvovanju ambivalenten: objekt hkrati ljubi in ga sovraţi. In ko človek tak objekt izgubi zapade v depresijo, obup, preostala negativna čustva pa preusmeri vase. Njegova teza se sklada s teorijo, da je depresija v bistvu agresija do samega sebe. Beck (po Kores – Plesničar in Ziherl, 1997), ki je ustanovitelj kognitivne psihoterapije meni, da depresijo povzročajo kognitivne motnje ali so vsaj močan sproţilni dejavnik lahko pa ţe nastalo depresijo poglabljajo. Depresivno kognicijo deli v tri dele: Tok negativnih misli (nesposobneţ sem). 8.

Različna pretirana pričakovanja (nekdo pričakuje, da ga bodo imeli vsi radi). Kognitivna izkrivljenja (ni zadel na loteriji pa sklepa, da ljudje njegovega druţbenega poloţaja nikoli ne zadenejo na loteriji). Ljudje, ki običajno razmišljajo na tak izkrivljen način, slabše obvladujejo vsakdanje teţave in se ţe na manjše ţivljenjske teţave odzivajo z depresivnostjo. Aaron Beck (po McKenzie, 2003) je opisal vzorce mišljenja in meni, da ljudje, ki o sebi razmišljajo negativno prej zbolijo za depresijo. Pogostejša je depresija pri ljudeh, ki potrebujejo pomoč (na primer: invalidi) in pri ljudeh, ki ne morejo vplivati na spremembe svojega ţivljenja in temu ne morejo ubeţati (na primer: otrok, ki se ţeli odseliti, zaţiveti po svoje in na svojem, pa nima te moţnosti). Predvsem se mi zdi pomembno omeniti ljudi, ki izgubijo ugled in samospoštovanje. Mednje uvrščam tudi zapornike, saj so postavljeni pred tako situacijo iz katere ni hitrega in trajnega izhoda in tudi, ko ţe odsluţijo kazen in so izpuščeni na prostost je njihova etiketa znana. Pogostejša je tudi pri pacientih z dolgotrajnimi boleznimi. Tudi bolniki, ki so doţiveli srčni infarkt in se na ta način soočili z lastno smrtjo ter tisti, ki so nezmoţni za delo so dovzetnejši, da zbolijo za depresijo. Pri starih najpogosteje povzročijo depresijo telesne bolezni in tudi nekatera zdravila lahko povzročijo depresijo ter odvisnost od alkohola, drog pa tudi uţivanje marihuane. Med najbolj ogroţene sodijo bolniki z različnimi kroničnimi in telesnimi boleznimi, saj naj bi bil med njimi depresiven vsak drugi ali tretji bolnik.. DEDNOST IN DEPRESIJA Sorodniki – otroci, starši, sorojenci bolnika imajo 10 – 15% moţnosti oziroma tveganja, da zbolijo za depresijo (Kores – Plesničar in Ziherl, 1997). Kraines (po Izard, 1972, po Lamovec, 1988) je opredelil pogostost in moţnost manične depresije med sorodniki. In sicer kadar je za depresijo bolehal ali boleha eden od staršev, je verjetnost obolenja otrok med 24 in 33%, kadar bolehata ali sta bolehala oba starša je verjetnost obolenja otrok 67%, če pa je bolan ali je bil bolan eden od enojajčnih dvojčkov, je verjetnost, da zboli tudi drugi 70 – 96%.. 9.

SPOL IN DEPRESIJA Za depresijo enkrat v ţivljenju zboli vsaka peta ţenska in vsak deseti moški in je tako pri ţenskah kar dva krat pogostejša kot pri moških. To bi lahko pripisovali tudi najpogostejšim hormonskim spremembam pri ţenskah, ki so velikokrat vzrok depresije. Te hormonske spremembe se pojavijo v času predmenstrualnega obdobja, nosečnosti, poroda, dojenja in menopavze. Ravno v menopavzi največ ţensk poišče pomoč pri zdravniku. Pri moških je depresija najpogostejša v srednjih letih in ob upokojitvi (Koprivšek, 2007; Tomšič Novakovič, 1991). To pa ni edini razlog za večjo pojavnost bolezni pri ţenskah. Domneve govorijo tudi, da večja pogostost obolenja za depresijo izvira iz domnevne zamisli o ločenih vlogah med spoloma (Rifel in Vatovec Progar, 2006; McKenzie, 2003): o. Zaradi pogostejše spolne zlorabe ţensk v otroštvu (ţenske so bolj občutljive na učinke slabih izkušenj iz otroštva).. o. Pogostejših epizod anksioznosti in depresije pri ţenskah v mladosti, kar lahko prispeva k večjemu deleţu depresij pri ţenskah v odraslem obdobju.. o. Stresnih ţivljenjskih dogodkov, ki jih ţenske in moški doţivljajo enako pogosto, vendar jih ţenske doţivljajo drugače.. o. V manjši meri tudi iz spolnih hormonov prek različnih vplivov na osebnost in zmoţnost obvladanja stresa.. o. Razlog je tudi ta, da ţenske večkrat in prej poiščejo zdravniško pomoč in toţijo zaradi telesnih in psiholoških simptomov kot moški.. o. Pri ţenskah zdravniki hitreje diagnosticirajo depresijo, ker menijo, da so dovzetnejše za njo in zaradi pogostejših obiskov pri zdravniku, kar posledično vpliva na hitrejše odkritje kot pri moških.. o. Zaradi visoke ravni spolnih hormonov estrogena in progesterona, saj imajo ţenske višjo raven teh hormonov, njihova vrednost pa se spreminja med menstruacijskim ciklom, med nosečnostjo, ob porodu in med menopavzo.. o. Vzrok za depresijo so lahko tudi tablete, ki vsebujejo spolne hormone. 10.

DEPRESIJA IN MATERINSTVO Razloge gre pripisovati ravnem estrogena in progesterona, ki so med nosečnostjo zelo visoke, po porodu pa se močno zniţajo. Pribliţno ena polovica ţensk občuti blaţjo poporodno otoţnost, pri 15% se pojavi blaga do zmerna depresija in kar 1 – 500 ţensk trpi za hudo poporodno depresijo. Polovica ţensk prvi teden po porodu občuti poporodno otoţnost. Tretji dan postanejo nekoliko ţivčne, razdraţljive in jokave, po koncu prvega tedna tako stanje običajno samo po sebi mine.. MENOPAVZA Spremembo hormonov spremljajo še drugi dejavniki kot so odselitev otrok, razmerje med partnerjema se v tem času pogosto spremeni in bolezen staršev. ŢENSKE DOMA Raziskava je pokazala depresijo pri ţenskah s tremi ali več otroki, starimi manj kot 10 let, s partnerjem, ki jim ni nudil opore, v revnih stanovanjskih razmerah in brez zaposlitve zunaj doma (McKenzie, 2003).. STRES IN DEPRESIJA Besedo stres je prvi uporabil kanadski fiziolog H. Selye, z njo pa je označeval psihično in fizično napetost organizma, najprej v eksperimentu, kasneje pa tudi pri ljudeh v različnih ţivljenjskih okoliščinah. Stres označuje objektivne lastnosti situacije. To so zunanji draţljajski pogoji, ki vsebujejo določeno mero objektivne nevarnosti. Situacijo, ki jo označimo kot stresno večina ljudi doţivlja kot ogroţajočo. Med stresne dogodke štejemo izgubo partnerja, izgubo zaposlitve, dolgotrajne teţave zaradi stanovanja, teţave v zakonu ali sluţbi, smrt drage osebe, ločitev, storitev kaznivih dejanj, daljši delovnik in podobno (Kobal, 2000; Lamovec, 1988; McKenzie, 2003).. ANKSIOZNOST Anksioznost v zmerni obliki predstavlja normalno reakcijo na stres, pri čemer se mobilizira energija organizma. Posameznik jo doţivlja emocionalno, pri čemer gre za neprijetno doţivljanje in občutek napetosti, kateremu se pridruţi še zaskrbljenost. Ob 11.

premočnem vzburjenju nastopi rušenje vedenja ali pa popolna blokada, kar predstavlja patološki pojav. Salkind (1973, po Lamovec, 1988) poroča, da pribliţno 3% splošne populacije trpi za kronično anksioznostjo. Anksioznost prizadene notranje delovanje posameznika. V mišičnem sistemu se anksioznost izraţa v povečani napetosti mišic, ki so pod voljno kontrolo. Povzroča simptome tremorja, bolečin v mišicah, krčov in podobno. Zaznati je tudi povečanje ţlez znojnic, za katerega je značilen hladen pot na dlaneh in čelu. Povečana je tudi raven kortikalnega vzburjenja, ki se ga meri z EEG. Pri anksioznosti prevladuje beta ritem, ki je značilen za aktivnost, malo je alfa ritma, značilnega za sproščeno stanje in se kaţe kot nezmoţnost sprostitve in psihični nemir. Za kardiovaskularni sistem je značilen hiter srčni utrip, ki ga posameznik občuti z občasnimi neprijetnimi občutki ob hitrem ali močnem utripanju srca ter občutki tesnobe in stiskanja pri srcu. Za respiratorni sistem pa je značilno kratko, plitvo dihanje. Motnje se pojavijo tudi v prebavnem sistemu, ki se kaţejo kot suha usta, teţnja po bruhanju, prebavne motnje in izguba ali povečanje apetita. Freud je trdil, da je anksioznost sestavni del vsake nevroze. Posameznik se skuša pred njo zavarovati tako, da realistično oceni situacijo in deluje v smeri, da jo izboljša, kar pa ni vedno mogoče. Pri na videz nerešljivi situaciji ali povečani anksioznosti, se posameznik običajno umakne ali uporabi obrambni mehanizem zanikanja, kar se kaţe v zanikanju problemov posameznika, zanikanja pa se ne zaveda.. Spielberg (1970, po Lamovec, 1988) trdi, da stopnja anksioznosti kot osebnostna poteza ni nujno povezana z vsemi stresnimi pogoji, temveč le s tistimi, ki jih posameznik dojema kot ogroţajoče. Osebe z visoko stopnjo anksioznosti imajo slabo mnenje o sebi in se bojijo neuspeha. Več anksioznosti bodo ti ljudje pokazali v situacijah, kjer je stres psihološke narave, kot v tistih, kjer je nevarnost fizične narave. Sodobni avtorji so mnenja, da anksioznost izvira iz treh različnih vzrokov (Lamovec, 1988): o. Primarna premočna situacija: čutna preobremenjenost, ki jo spremlja občutek preplavljenosti z draţljaji. 12.

o. Kognitivno neskladje: izvor anksioznosti je tu v neskladju med pričakovanjem in stvarnostjo.. o. Nezmoţnost reagiranja: vključuje vse situacije, kjer se vzburjene teţnje ne morejo izraziti.. KOGNITIVNI DEJAVNIKI DEPRESIJE Beck (1967, po Lamovec, 1988) je menil, da vsako depresijo spremljajo negativna čustva oziroma stališča do sebe, sveta in do prihodnosti. Vsak depresivni posameznik naj bi bil tudi podvrţen kognitivnim izkrivljenjem, po povečanju lastne pomembnosti ali zmanjšanju le te, nujnosti potreb namesto ţelja, da mora v vsem uspeti, da iz vsakega dogodka potegne le slabe strani, da mu drugič ne bo uspel nek rezultat ter mišljenja, da so ljudje jezni nanj.. SOCIALNO KULTURNO OKOLJE Depresija je bolj razširjena med ljudmi s slabšim ţivljenjskim standardom ne glede na socialni sloj in višino izobrazbe. Ljudje, ki ţivijo v mestih dva krat pogosteje zbolijo za depresijo, kot tisti, ki ţivijo v odmaknjenih krajih. Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije ima depresijo po vsem svetu kar 121 milijonov ljudi. V določenem obdobju svojega ţivljenja za depresijo trpi šestina ljudi, ta trenutek pa je depresiven vsak dvajseti med nami. Prizadene vse skupine ljudi, zbolijo pa lahko tako starostniki, kot tudi otroci, ki so zaradi genetskih dejavnikov ali dejavnikov okolja bolj dovzetni za depresijo (Vatovec Progar, po Marušič in Zorko, 2006; McKenzie, 2003).. Postavlja se tudi hipoteza delovnega napora, saj se domneva, da delovne zahteve (delovni prostor, nasprotujoče si zahteve, širina odločanja, ki vsebuje avtoriteto odločanja) ter neravnovesje med prizadevanji in nagradami (prevelika angaţiranost za delo, tekmovalnost, nezadostnost nagrad, pomanjkanje moţnosti napredovanja ali blokirana kariera) privedejo do depresivnega razpoloţenja (McKenzie, 2003; Rifel in Vatovec Progar, 2006).. POJAVNOST DEPRESIJE IN DRUGIH SOMATSKIH BOLEZNI Pri starih telesne bolezni najpogosteje povzročijo depresijo (McKenzie, 2003). Marušič in Zorko (2006) trdita, da je depresija pogostejša pri ljudeh, ki ţe imajo telesno bolezen, 13.

kot pri telesno zdravih. Koprivšek (2007) navaja obolenja, ki so povezana z večjo pojavnostjo depresije:. 1.3. o. Alzheimerjeva demenca,. o. onkološka obolenja,. o. sindrom kronične bolečine,. o. Cushingova bolezen,. o. pomanjkanje B12, folata, ţeleza ali mineralov,. o. sladkorna bolezen,. o. ledvična odpoved,. o. HIV/AIDS,. o. hipertenzija,. o. multipla skleroza,. o. nevrološka obolenja,. o. Parkinsonova bolezen,. o. revmatoidni artritis,. o. gastrointestinalna obolenja.. Prepoznavanje depresije. Depresijo prepoznavamo preko klinične slike bolnika. Glavni znaki depresije ob srečanju s pacientom so tako izraziti, da nam pomagajo do diagnoze. Ti znaki so (Kores – Plesničar in Ziherl, 1997): depresivno razpoloţenje – potrtost, izguba interesov, izguba sposobnosti uţivanja in radosti v ţivljenju, pomanjkanje energije in zvečana utrudljivost.. 1.3.1 Spremljevalne motnje depresije Motnje predstavljam zaradi objektivnejše predstave bolnikovega počutja z depresijo. 14.

Motnje, ki se pojavijo ob depresiji je razširjeno opisal Kobal (2000).. 1.. Motnje zaznavanja (Kobal, 2000): ILUZIJE: Pomenijo napačno zaznavo ali napačno razlago dejansko obstoječih objektov in draţljajev povezanih z njimi. Zaznava objektov je izkrivljena in napačna zaradi motenj zavesti, posebnosti v čustvovanju ali zaradi nepazljivosti (Primer: Bolnik zaznava, da Sonce kroţi okoli Zemlje). HALUCINACIJE: o. Vidne (optične) halucinacije ali prividi: Prividi nastanejo kot zelo jasne podobe ali splet podob v pravih scenah ali vizijah. Halucinacije bolnike spravljajo v tesnobo, ki se stopnjuje do groze. Več optičnih halucinacij bolnik doţivi v mraku ali ponoči.. o. Slušne (akustične) halucinacije ali prisluhi: Prisluhi se pojavljajo v obliki posameznih besed, stavkov ali celo v obseţnih pogovorih. Glasovi so pacientu znani, neznani, prijazni, sovraţni, glasni ali preglasni, tihi, lahko prihajajo od daleč ali od blizu, iz predmetov v okolju ali pa iz lastnega telesa. Pojavljajo se kot glas enega ali več oseb, ki se med seboj pogovarjajo. Za bolnikovo ravnanje so velikega pomena oviralne halucinacije, ki vsebujejo elemente jasnega ukaza, z nasilniško vsebino.. o. Halucinacije (haptične) telesnih občutkov: Bolnik občuti, da mu po telesu lezejo pajki, miške idr.. o. Halucinacije vonja (olfaktorične): Bolnik zaznava neprijetne vonjave.. o. Halucinacije okusa (gustativne): Povezane so s halucinacijam vonja. Bolnik pa poroča, da je hrana strupena in da ima očitne telesne posledice zastrupitve.. o. Psevdohalucinacije: Bolnik nazorno doţivi privid osebe, dogajanja ali predmeta, za katerega ve, da ni realen.. DEPERSONALIZACIJE: Bolnik občuti, da je nerealen in sam sebi tuj ali nepodoben. DEREALZACIJE: O spremenjenem zaznavanju okolja govorimo, kadar bolnik doţivlja spremembe sveta okoli njega in kadar mu ta postane tuj in neprepoznaven. 15.

Motnje zaznavanja halucinacij pa so zelo pomembne za področje varnosti in prava, kot pravi Kobal (2000), saj lahko oseba pod vplivom akustičnih halucinacij postane nasilna proti sočloveku, proti samemu sebi ali pa tujemu in lastnemu premoţenju. Pri optičnih halucinacijah, bolnik privide doţivlja kot sebi nevarne in sovraţne. Zaradi njih se bo skušal braniti in v obrambi bo lahko povzročil napad in uničenje. 2.. Motnje predstav (Kobal, 2000):. Pri motnjah predstav bolniki poročajo o doţivetju sedanjega dogajanja kot o nečem, kar so ţe doţiveli ali dejansko dobro poznano stanje doţivljajo kot nekaj, kar še nikoli niso videli. Motnje predstav so za področje varnosti in prava pomembne predvsem zato, ker je lahko celotno vedenje morebitnega storilca kaznivega dejanja pod vplivom teh motenj, zaradi katerih obstaja tudi nevarnost nasilnega ravnanja (Kobal, 2000). 3.. Motnje pozornosti in osredotočenosti izhajajo iz nepravilnega delovanja in. zaradi napak, ki se pojavijo v aktivirajočem sistemu posebnega ţivčnega spleta (Kobal, 2000): Motnje pozornosti opazimo pri izrazitem nihanju aktivne in usmerjene pozornosti, ki so še bolj očitne pri upadu organske cerebralne motnje. Motnje so značilne za manično stanje. Motnje osredotočenosti Gre za motnjo organske cerebralne prizadetosti zaradi različnih vzrokov, ki nastane pri nevrotičnem stanju preutrujenosti ali zaradi zastrupitve s psihoaktivnimi snovmi. Pride lahko do zelo hude ali celo popolne nezmoţnosti koncentracije, ki je povezana z motnjami pozornosti. Kobal (2000) navaja, da so te motnje pomembne kot osebna izkušnja pri ljudeh, ki poklicno izgorevajo v zagotavljanju splošne varnosti in varnosti posameznika, ter da se v zaporu pri obsojencih pokaţe največ motenj pozornosti, predvsem v koncentraciji, saj je zapor kraj s posebnimi zahtevami in omejitvami. 4.. Motnje spomina za katere Kobal (2000) pravi, da so koristne pri otrocih, saj na. podlagi eidetskega spomina lahko prepričljivo opišejo kritičen dogodek, ki so mu bili priča. Kot slabost pa navaja amnezije, ki oteţujejo pričanje, medsebojne odnose in človekovo ţivljenje.. 16.

5.. Blodnje, pri katerih gre za očitno in hudo izkrivljenje resničnosti, ki nastane v. bolnikovih moţganih. Bolnik verjame vsebini teh misli in se posledično v skladu z blodnjami, ki jih doţivlja tudi vede. Depresivni bolniki z blodnjami se obnašajo kot hipohondri in menijo, da so neozdravljivo bolni (Kobal, 2000).. 1.3.2 Znaki depresije Poznamo duševne in telesne znake. Duševni znaki ob depresiji se pri bolnikih odraţajo na več načinov, saj so nekateri bolniki zaskrbljeni, čustveno otopeli, drugi pa sploh nimajo spremenjenega razpoloţenja in zdravnika obiščejo zaradi nerazloţljivih telesnih teţav ali sprememb v svojem vedenju. Pri depresiji bolnika spremlja pobitost, obupanost, črnogledost, trajen občutek ţalosti, praznote, izgube in strahu. Prizadeta oseba v ničemer ne uţiva in se ničesar ne veseli, pogosto izgubi ţeljo po spolnosti in zanimanje za svoje konjičke. Bolniki z zmerno in hudo depresijo so slabšega razpoloţenja zjutraj in zvečer. Depresiven človek pogosto joče, ţe ob najmanjšem razburjenju ali celo brez razloga (McKenzie, 2003). DUŠEVNI ZNAKI Intenzivnost duševnih znakov se razlikuje glede na intenziteto depresivne epizode, za katero posameznik boleha. Običajno so prisotni (Marušič in Zorko, 2006; McKenzie, 2003): o. Pobitost.. o. Nezanimanje za stvari, ki so bolnika včasih veselile.. o. Tesnoba (občutek negotovosti, strah, razdraţljivost, zadirčnost).. o. Čustvena otopelost (občutek izgube čustev, ne more jokati, se ne počuti kot del sveta, do otrok in partnerja izgubi čustva in ne čuti ničesar).. o. Depresivno razmišljanje (negativno razmišljanje, občutek manjvrednosti in krivde za nepomembne in nezagrešene stvari, si ne priznava zaslug).. o. Teţave z zbranostjo in spominom (teţave z razmišljanjem, teţko se zbere, človek je neodločen in nepazljiv, tudi zmeden in zbegan, pri starih je teţko ločiti depresijo od demence).. 17.

o. Blodnje (izguba stika z realnostjo, pri hudi depresiji občutek, da bo človek znorel, zmotne misli o tem, da bolnika nihče ne mara, da ga sovraţijo in da mora zaradi tega umreti).. o. Halucinacije (zaznavanje nerealnih stvari, vzrokov, bolnik sliši glasove, ki jih v resnici ni, vidi in voha stvari, ki jih v resnici ni, glasovi bolniku govorijo).. o. Zniţana strpnost, izrazitejši sta impulzivnost in napadalnost.. o. Občutek notranje praznine.. o. Samomorilni nagibi (pri globoki depresiji, mnogi razmišljajo o samomoru, vendar ga ne storijo, saj se jim zdi preveč drastično, zaradi posledic, ki jih bo čutila druţina, zaradi strahopetnosti, zaradi verskega prepričanja. Vendar pa kadar človek razmišlja o samomoru, obstaja nevarnost, da ga bo storil).. TELESNI ZNAKI Telesni znaki se od posameznika do posameznika razlikujejo, so lahko manj ali bolj intenzivni. Nekateri bolniki ne kaţejo znakov bolezni a se pričnejo nenavadno obnašati (McKenzie, 2003). Najpogostejši telesni znaki so (McKenzie, 2003): o. Motnje spanja (bolnik teţko zaspi, zgodaj se zbuja ali preveč spi).. o. Telesna duševna počasnost (s teţavo opravlja vsakodnevna opravila, vse mu predstavlja napor, govori in premika se počasi, saj se pojavijo znaki psihomotorične zavrtosti, ima suha usta).. o. Povečanje ali zmanjšanje teka (hrana ne zbuja apetita, je brez okusa, ne čuti lakote, redki celo nehajo jesti in piti, lahko pa se znaki odraţajo v prekomernem hranjenju, povečanem apetitu itd.).. o. Povečanje ali zmanjšanje telesne teţe.. o. Zmanjšanje spolnega poţelenja (bolnik ima negativno podobo o sebi, se ne more sprostiti, moški bolniki nimajo erekcije, ţenske imajo suho noţnico, spolni stik bolnikom lahko povzroča bolečine).. o. Utrujenost.. o. Zaprtje.. o. Neredne menstruacije (nekatere bolnice jo celo izgubijo).. 18.

DRUGI ZNAKI (DRUŢBENI) Druţbeni znaki poleg duševnih in telesnih še poglobijo negativen vpliv na kakovost človekovega ţivljenja in posameznika vodijo v socialno osamitev (Marušič in Zorko, 2006): o. Izguba zanimanja za druge ljudi.. o. Zmanjšana učinkovitost pri delu.. 1.3.3 Samomor Samomor je dejanje s katerim si človek vzame ţivljenje, kar je po mojem mnenju najslabša rešitev za vse teţave in probleme, ki pestijo posameznika.. V Sloveniji se samomor zgodi vsakih 14,6 ur, kar je v primerjavi z Ameriko dva krat več. V Ameriki oseba vsako minuto poizkuša storiti samomor, vsakih štiriindvajset minut, pa ga ena oseba naredi. V Sloveniji se letno zgodi pribliţno 600 uspešnih samomorov (Zalar, 2000). Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije zaradi samomora letno umre pribliţno milijon ljudi, kar je 16 samomorov na 100.000 prebivalcev. Samomor naj bi se v svetu zgodil vsakih 40 minut. Po mnenju suicidologov je samomorilnost posledica sociokulturnih dejavnikov, ki se pogosteje pojavi ob socioekonomskih, druţinskih in osebnostnih krizah. Več kot 90 odstotkov samomorilnih oseb je depresivnih ali samomor storijo zaradi neprepoznane in nezdravljene depresije (Statistični urad Republike Slovenije, 2008).. McKenzie (2003) pripoveduje o dejavnikih tveganja za samomor:. huda depresija, resna telesna bolezen, ki spremlja depresijo, bolnik je ţe govoril o samomoru, predhodni samomorilni poizkus, samomor v druţini, hudi ţivljenjski stresi (ločitev, ovdovelost), osamljenost in socialna osamitev, 19.

moškim poskus samomora uspe prej kot ţenskam (o čemer poroča tudi Svetovna zdravstvena organizacija, saj več samomorov letno stori moška populacija), nezaposlenost, zloraba alkohola in drugih drog, starost nad 60 let.. 1.4. Zdravljenje depresije. 1.4.1 Samopomoč, pomoč prijateljev in svojcev Depresivni se umaknejo v samoto, ker menijo, da so druţbi v breme. Tako še bolj zapadejo v depresijo. Prvi ukrepi, ko bolnik začuti, da je depresiven, izvirajo iz samopomoči. Potrebno in pomembno je, da si bolnik prizna probleme in se sooči z depresijo. Bolnik si po soočenju in priznanju depresije lahko pomaga tako, da se pogovori s prijatelji, druţino, skratka z ljudmi katerim res zaupa. Bolnik se na tak način znebi bremena in si olajša dušo. Če je bolnika strah pogovora s prijateljem ali svojci se lahko poveţe v skupino za samopomoč, kjer se sreča z ljudmi, ki imajo podobne probleme. Ni smotrno, da se bolnik zapira vase in o tem ne govori, saj mu to prinese še večje teţave depresivnosti, saj bolnik v sebi teţko, če sploh najde svetle plati in točke njegovega ţivljenja. Priporočljivo je, da si bolnik poizkusi spremeniti način ţivljenja. Pomembna je tudi redna telesna dejavnost, ter veliko gibanja na prostem (McKenzie, 2000).. 1.4.2 Psihoterapija. V prvi vrsti se je z depresivnim pacientom potrebno najprej pogovarjati, ga razumeti, mu biti naklonjen in mu nuditi podporo, da bi mu sploh lahko pomagali (Kores – Plesničar in Ziherl, 1997). Raziskave kaţejo na izboljšanje depresije po 16 do 20 terapevtskih obravnavah, ki se vrstijo v obdobju 6 do 10 mesecev. Pri blagi depresiji pomagajo ţe ukrepi za samopomoč, sprememba ţivljenjskega sloga in psihoterapija. V primeru, da 20.

psihoterapija in gibanje ne pomagata, se bolniku predpiše tudi zdravila. Pri zmerni depresiji je uporaba zdravil ţe pogostejša. Potrebna je tudi posebna oblika psihoterapije, ki se lahko izvaja ob kombinaciji zdravljenja z zdravili. Pri hudi depresiji se zdravniki najpogosteje odločajo za zdravljenje z antidepresivi, pri samomorilnih nagnjenjih bolnika pa je potrebna takojšna pomoč in varno zatočišče. V primeru prisotnosti blodenj in halucinacij pri bolniku so poleg antidepresivov potrebni tudi antipsihotiki. Pri ponavljajočih se depresijah bolnikom pomaga zdravljenje z litijem ali majhen odmerek antidepresiva, ki preprečuje ponovni napad oziroma zagon bolezni. Bolnike z manično depresijo je mogoče zdraviti z antidepresivi, vendar mora zdravnik skrbno spremljati zdravljenje, saj antidepresivi lahko povzročijo manijo. Za bolnike so pomembna zdravila, ki stabilizirajo razpoloţenje, na primer uporaba litija (McKenzie, 2003). 1.4.2.1 Reševanje problemov Terapijo uporabimo pri blagih oblikah depresije, lahko kar v ambulanti splošne medicine. Terapija sloni na podlogi psihoterapije, dodane so ji še štiri stopnje reševanja problemov (Kores – Plesničar in Ziherl, 1997):. 1.. Stopnja: Skupaj s pacientom se napravi seznam problemov, ki ga teţijo in se določi teţo problemov glede na njihovo velikost.. 2.. Stopnja: Pregleda se moţnosti za reševanje posamičnih problemov.. 3.. Stopnja: Pacient si izbere enega od problemov in ga poizkuša rešiti.. 4.. Stopnja: Razprava o rezultatih reševanja problema. Kadar je problem uspešno rešen, se pacient loti naslednjega problema. Ob neuspešni rešitvi se pacientu svetuje kakšen drug način reševanja istega problema.. 1.4.2.2 Kognitivna terapija. Terapija temelji na skupnem delu in sodelovanju pacienta in terapevta. Deluje na depresivne vzorce mišljenja. Poteka tako, da pacient terapevtu pripoveduje o svojih depresivnih, negativnih razmišljanjih in mislih, medtem, ko mu terapevt pomaga pri oblikovanju pozitivnih misli in razmišljanju, tako, da mu argumentira nepotreben pesimizem. Obsega 10 do 20 tedenskih obravnav, ki potekajo tri ali štiri tedne. Najprej 21.

dvakrat tedensko, kasneje enkrat tedensko. Pri bolnikih s hudo obliko depresije so potrebne krajše seanse večkrat tedensko (Anić, 1996; McKenzie, 2003).. 1.4.2.3 Vedenjska terapija Pri vedenjski terapiji se pacient in terapevt osredotočita na obnašanje in početje pacienta in ne na to kar pacient misli (McKenzie, 2003).. 1.4.2.4 Kognitivno-vedenjska terapija. Gre za elemente obeh terapij, ki se med seboj prepletata (McKenzie, 2003).. 1.4.2.5 Kognitivno analitska terapija. Je nova oblika psihoterapije, ki uporablja tako vedenjsko kot kognitivno tehniko. Ozira se tudi v preteklost pacienta, kar mu omogoča prepoznavo in izvor njegovih teţav in izkrivljen način razmišljanja. Terapija je kratkoročna (McKenzie, 2003).. 1.4.2.6 Medosebna psihoterapija Osredotoča se na odnose med ljudmi in na njihove probleme pri komuniciranju in obvladovanju ţalosti ob izgubi (McKenzie, 2003). 1.4.2.7 Psihoterapija po medmreţju Terapije potekajo na medmreţju, brez terapevta. Terapija je anonimna, kar pomeni, da pacient nima kartona, ne osebnega stika s terapevtom ter srečanja ljudi v ambulanti. Etičnost je zagotovljena z zdravniško etiko na spletni strani Zdravniške zbornice Republike Slovenije. Dokazano je, da je taka terapija razmeroma učinkovita (McKenzie, 2003).. 22.

1.4.2.8 Dolgoročna terapija ali psihoanaliza. Namen terapije je ugotoviti zakoreninjene vzroke depresije. Psihoanalitiki domnevajo, da so teţave z depresijo posledica problemov iz preteklosti, s katerimi se pacient ni ukvarjal, jih ni reševal, jih je zanikal, se zanje ni zmenil ali jih je tlačil v podzavest in jih skušal pozabiti. Teţave se vrnejo v zavest, kadar je bolnik pod stresom. McKenzie (2003) je navedel primer v katerem govori o izgubi enega od obeh staršev v otroštvu. Pacient te izgube ni predelal z ţalostjo in ţalovanjem in je čustva zakopal vase. Dolgoročna terapija pomaga, da pacient taka čustva prikliče v zavest in preprečuje, da bi ta čustva pacientu še naprej povzročala teţave. Taka terapija traja dolgo časovno obdobje (McKenzie, 2003).. 1.4.2.9 Partnerska terapija Namenjena je depresivnim pacientom, ki imajo rednega partnerja. Obstaja več vrst partnerske terapije. Pri terapiji terapevt pomaga parom pri pogovoru o njihovih čustvih in teţavah, da ugotovijo kaj par lahko stori, kar bi pozitivno vplivalo na depresijo in bi oba partnerja laţje razumela depresivno stanje. Terapija obsega 10 do 20 obravnav v obdobju šestih mesecev (McKenzie, 2003).. 1.4.2.10 Kognitivno behaviroalna psihoterapija. Temelji na Beckovi podmeni, da je depresija posledica negativnih misli o sebi, o svojih izkušnjah in svoji prihodnosti. Smoter terapije je, da pacient prepozna te svoje negativne misli in spoznavna izkrivljenja. Pacienta je potrebno pripraviti do tega, da opusti svoja negativna razmišljanja in zaznave in začne z objektivnim preverjanjem resničnosti okoli sebe in v sebi. Potrebnih je od 15 do 20 petinštirideset minutnih seans, da pacient začne spreminjati svoj način razmišljanja in zaznavanja. Terapevt da pacientu naloge in navodila, kako mora razporediti svoj prosti čas ter za vse dejavnosti voditi dnevnik. Doda se dejavnosti, ki so mu bile včasih v uţitek in še nekaj telesne rekreacije. Ob tem pacient prepoznava tiste draţljaje, ki mu sproţijo negativno razmišljanje o sebi. Nato se ga vodi po poti pozitivnejših razlag za neko dogajanje, pri čemer se je treba. 23.

usmerjeno ukvarjati s krepitvijo pacientovega samospoštovanja (Kores – Plesničar in Ziherl, 1997).. 1.4.2.11 Suportivna psihoterapija. Terapija temelji na odnosu med pacientom in terapevtom, ki ga oblikuje terapevtova izrazita naklonjenost pacientu in razumevanju pacienta ter njegovih teţav. Pri suportivni psihoterapiji je pomembna razlaga pacientovih teţav, razlaga ugotovljene depresivne razpoloţenjske motnje. Pacientu je potrebno razloţiti tudi način zdravljenja in pričakovane učinke. Pacienta terapevt vključi v aktivnosti, ki so načrtovane tako, da v pacientu prebudijo veselje do ţivljenja, hkrati pa vzbudijo občutek, da zmore obvladati svoje ţivljenje. Pogosto se v te dejavnosti vključi tudi svojce (Kores – Plesničar in Ziherl, 1997).. 1.4.2.12 Kratka dinamska psihoterapija Terapija se ukvarja s povezavo preteklih izkušenj s sedanjimi čustvenimi teţavami. Terapevt ugotovi, zakaj je pacient občutljiv in odziven na dogodke, ki pri drugih ljudeh ne povzročajo motenj razpoloţenja. Terapija se uporabi pri pacientih s ponavljajočo se depresijo, z majhnim samospoštovanjem, boječi se odklonitve in neznanjem izraţanja čustev, kot je jeza. Terapevt ugotovi kakšne teţave ima pacient v svojem vsakodnevnem ţivljenju. Skupaj ugotovita kakšne so pacientove pretekle izkušnje, ki bi utegnile razloţiti sedanje teţave ter pripraviti pacienta do razmišljanja o drugačnih moţnostih odzivanja na vsakdanje teţave (Kores – Plesničar in Ziherl, 1997).. 1.4.3 Zdravljenje z antidepresivi Antidepresivi so skupina zdravil, ki imajo različno kemijsko strukturo in različne mehanizme delovanja. Skupen jim je ugoden učinek na simptome depresije. Njihov terapevtski učinek se kaţe v izboljšanju telesnih in duševnih znakov depresije. Antidepresivi se med seboj močno razlikujejo, saj vsako zdravilo deluje na različne simptome bolezni. Slabost antidepresivov je, da imajo dolg čas začetka njihovega delovanja na lajšanje in izboljšanje simptomov bolezni, saj je zdravila potrebno jemati 24.

od dva do tri tedne preden se pokaţejo prvi znaki izboljšanja. Znano je tudi dejstvo, da ob uporabi antidepresivov nastopi večja moţnost suicidialnosti ţe v začetku izboljšanja klinične slike (Jakovljević, 1996). Ob srečanju z depresivnim bolnikom je pred zdravljenjem potrebno preučiti vse bolezenske znake in okoliščine, ki so ga pripeljale do depresije. Potrebno je ugotoviti resnost in globino klinične slike, trajanje depresivne motnje, bolnikovo zgodovino ter socialno situacijo, samomorilno nagnjenost ter sopojavnost drugih bolezni. Ti dejavniki so ključnega pomena za depresivno razpoloţenje (Ţvan, 1996). Ob upoštevanju predpisanega zdravljenja z antidepresivi, se prvi znaki izboljšanja pokaţejo po dveh tednih jemanja zdravil, teţave pa povsem prenehajo po šestih tednih ali celo več. Zdravila je potrebno jemati vsaj še pol leta, da se bolezen ne ponovi, nato jih pacient postopoma opusti. Zdravniki priporočajo, da bolniki z enkratnim napadom depresije, zdravila jemljejo vsaj eno leto, tisti z več napadi, naj bi antidepresive jemali vsaj še dve leti, starejši ljudje še daljše obdobje. Antidepresivi so najučinkovitejši pri zmerni in hudi depresiji (McKenzie, 2003).. 1.4.3.1 Delovanje antidepresivov. Antidepresivi vzpostavljajo normalno stanje, ki je pri depresiji spremenjeno v delovanju telesa. Med ţivčnimi celicami v moţganih je majhna špranja, katero imenujemo sinapsa. Za medsebojno prenašanje sporočil, ţivčne celice sproščajo kemične snovi, prenašalce ţivčnih impulzov, poznane pod imenom nevrotransmiterji, ki zapustijo eno ţivčno celico in prečkajo prostor (sinapso) do naslednje ţivčne celice. Proces je podoben predaji štafete. Sporočilo se lahko prenese le v primeru, da je v sinapsi dovolj prenašalcev. Po sprostitvi se nevrotransmiterji razgradijo ali pa jih ponovno sprejme moţganska celica, ki jih je sprostila. Pri depresiji je nevrotransmiterjev zelo malo in bi stanje lahko opisali kot, da bi ţivčna celica izpustila štafetno palico. 25.

Antidepresivi s svojim delovanjem povečujejo količino nevrotransmiterjev v sinaptični špranji med celicami, kar bi opisali s ponovno poloţitvijo štafetne palice v roko ţivčne celice (McKenzie, 2003). Nevrotransmiterje v sinapsi zdravila lahko povečajo na različne načine (McKenzie, 2003): Povečajo količine sproţenih nevrotransmiterjev (triptafon). Preprečujejo razgradnjo nevrotransmiterjev (zaviralci monoaminoksidaze ali zaviralci MAOI). Preprečujejo ponovni privzem nevrotransmiterjev v sinapsi v ţivčne celice (triciklični antidepresivi, selektivni zdravilci ponovnega privzema serotonina – SSRI in tricikličnim podobni antidepresivi).. 26.

Slika 1: Delovanje antidepresivov na depresijo (McKenzie, 2003).. 27.

Antidepresivi so razdeljeni v farmakološke skupine in naj omenim le nekaj najpogostejših. 1.4.3.2 Triciklični antidepresivi (TCA) Ti antidepresivi povečujejo količino prenašalcev ţivčnih impulzov (nevrotransmiterjev) med moţganskimi celicami tako, da preprečujejo, da bi jih celica, ki jih je sprostila ponovno absorbirala oziroma privzela. Učinkoviti so pri zmernih in hudih depresijah z motnjam spanja, brez teka, nemirom. Delovati pričnejo v dveh tednih. Nekateri triciklični antidepresivi delujejo pomirjevalno, drugi ne. Poznamo še spodbujevalne tricikle. Ob jemanju tricikličnih antidepresivov so bolniki običajno čez dan zaspani in lahko zavirajo učinek drugih zdravil. Zaradi svoje moči imajo lahko hude stranske učinke (drhtenje rok, suha usta, neoster vid, padec krvnega tlaka, zaprtje, povečan ali nereden srčni utrip, teţave z erekcijo in mokrenjem). Prevelik odmerek je lahko usoden pri bolnikih s samomorilnimi nagnjenji (McKenzie, 2003).. 1.4.3.3 Selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI) Njihovo delovanje je enako tricikličnim antidepresivom, vendar delujejo samo na eno vrsto prenašalcev, na serotonin. SSRI delujejo manj pomirjevalno, ne povečajo telesne teţe, nimajo takšnega vpliva na srce kot tricikli. Previdnost z zdravili je potrebna pri zdravnikih z epilepsijo. Stranski učinki se kaţejo pri teţavh z ţelodcem, drisko, slabostjo, bruhanjem, glavoboli, nemirom in tesnobo. Z izsledki raziskav so ugotovi, da nekateri SSRI, ki so jih predpisovali za zdravljenje otroške in najstniške depresije, bolnikom povečuje tesnobo in stopnjo samomorilnosti (McKenzie, 2003).. 1.4.3.4 Zaviralci monoaminoksidaze (MAOI) So prva zdravila za zdravljenje depresije. Delujejo na način preprečevanja delovanja encima monoaminoksidaze in s tem tudi preprečijo razgradnjo nevrotransmiterjev ter povečujejo njihovo raven v sinapsi. Delujejo tudi v drugih delih telesa, kjer ima monoaminoksidaza. pomembno. vlogo.. Bolniki,. ki. jemljejo. zaviralce. monoaminoksidaze, ne smejo uţivati hrane ali pijače, ki vsebuje tiramin (pivo, rdeče 28.

vino, soja, sir, salama), saj zdravilo povzroča razgradnjo tiramina kar povzroči visok krvni tlak, hud glavobol ali celo moţgansko kap. Bolniki morajo biti ves čas jemanja zdravil na dieti, ki jo je potrebno upoštevati še dva tedna po prenehanju jemanja zdravil. Istočasno ne smejo uporabljati drugih antidepresivov. Zaviralci MAOI se uporabljajo, kadar triciklični antidepresivi in SSRI ne učinkujejo (McKenzie, 2003).. 1.4.3.5 Litij Litijeve soli (litijev sulfat, litijev acetat in litijev karbonat) pomagajo k večji stabilnosti celic in razpoloţenja. Običajno jih uporabljajo ljudje, ki trpijo za manično depresijo in ljudje, ki doţivljajo ponovne napade hude depresije (McKenzie, 2003). Študije so pokazale, da litij deluje nasprotno od antidepresivov in litijevi ioni zmanjšajo ponoven privzem noradrenalina v sinapsah (Tomšič Novakovič, 1991). Litijeve pripravke je potrebno jemati redno, saj mora biti raven litija v krvi konstantna. Količino se posamezniku določi s krvnimi preiskavami. Pred jemanjem je potrebno preveriti ledvica in ali so kemične snovi v krvi v pravilnem ravnoteţju. Če obstaja obolenje ledvic ali srca, bolnik litijevih pripravkov ne sme jemati. Med nosečnostjo je potrebna previdna uporaba in z zdravljenjem prenehati v zgodnji nosečnosti. Ţenska, ki jemlje litij ne sme dojiti (McKenzie, 2003).. 1.4.3.6 Prenehanje zdravljenja z antidepresivi Antidepresivov se ne sme opustiti naenkrat, ampak je potrebno količino postopoma zmanjševati vsaj en mesec. V primeru nenadnega prenehanja jemanja antidepresivov se lahko pojavijo znaki abstinenčne krize (omotica, občutek električnega šoka, tesnoba in nemir, nespečnost, znaki podobni gripi, driska, slabost, bolečine v trebuhu, ščemenje v prstih, depresivno razpoloţenje). V primeru menjave antidepresiva je nujno, da vsi ostanki prvega zdravila zapustijo bolnikovo telo, saj je kombinacija različnih farmakoloških skupin lahko smrtno nevarna. Antidepresiv telo zapušča od enega do pet tednov (McKenzie, 2003).. 29.

Zdravljenje depresije lahko poteka preko telesnega zdravljenja, brez antidepresivov, vendar tovrstnega zdravljenja v Sloveniji ne izvajajo. Stroka meni, da je daleč najbolj učinkovito.. 1.4.3.7 Elektrokonvulzivno zdravljenje (EKZ) Elektrokonvulzivno zdravljenje ali zdravljenje z elektrošoki je najbolj sporno zdravljenje, a hkrati najučinkovitejši način zdravljenja depresije. Zdravljenje se uporablja, kadar se bolnik ne odloči za standardno antidepresivno zdravljenje in sicer pri bolnikih s hudimi samomorilnimi poskusi, pri bolnikih, ki zaradi drugih bolezni ne smejo jemati antidepresivov, pri tistih, ki imajo motnje hranjenja, itd. EKZ je primerno tudi za ţenske s hudo poporodno depresijo in ne povzroča dolgotrajnih moţganskih teţav. Običajno bolnik v času zdravljenja ostane v bolnišnici. EKZ bolniku pomaga, da se vrne v stanje, ko se lahko sooči s svojimi teţavami in ne odpravlja teţav, ki so povzročile depresijo. Prav tako kot antidepresivi EKZ bolniku ne zagotavlja, morebitnega ponovnega napada depresije (McKenzie, 2003).. Zdravljenje poteka tako, da se bolniku da kratkotrajni anestetik, ki mu pomaga zaspati in se sprostiti. Bolniku se na obraz namesti masko skozi katero dobiva kisik. Na glavo bolnika se namestijo elektrode skozi katere se v moţgane spusti niz električnih sunkov. Zaradi anestetika se pri bolniku opazi trzanje prstov na nogi, ki traja nekaj sekund. V primeru, da anestetika ne bi uporabili bi bolnik doţivel kratek napad krčev. Bolnik se po petnajstih minutah zbudi in nekateri so rahlo zmedeni in toţijo o slabšem spominu. EKZ za razliko od antidepresivov prične delovati takoj in večina po dveh tednih ţe čuti izrazito izboljšanje. Potrebnih je 6 do 10 obravnav v obdobju nekaj tednov po dve do tri obravnave tedensko (McKenzie, 2003).. 1.4.3.8 Transkranialna magnetna stimulacija (TMS) Gre za večkrat ponovljeno magnetno stimulacijo moţganov skozi lobanjo. Na bolnikovo lobanjo se namesti elektromagnetno spiralo, ki ustvarja skoraj neboleče magnetne sunke, ki prehajajo skozi lobanjo. Ti pulzi vzbujajo električne tokove, ki 30.

spremenijo aktivnost ţivčnih celic moţganov in pomagajo pri odpravi kemičnega neravnovesja, ki naj bi bil vzrok za depresijo. Obravnava traja vsakodnevno 30 minut, potrebno pa jo je ponavljati dva tedna (McKenzie, 2003). 1.4.4 Odkloni pomoči zdravljenja Kljub visokemu procentu bolnikov z depresijo se večina obolelih ne odloči za obisk zdravnika. Eden od razlogov izvira iz bolnikov samih, saj gre za strah pred motnjo samo, bodisi zaradi nepoznavanja bolezni (mislijo, da gre za duševno motnjo ali pa sramu, da bi jih okolica označila za osebnostno šibke) ali pa zaradi prepričanja, da bodo simptomi depresije sčasoma izzveneli in bo bolezen minila. Drugi razlog izvira od zdravnikov, saj jo ti prepoznajo in posledično pravilno diagnosticirajo le pri polovici bolnikov, ki obiščejo splošnega zdravnika. Samo desetina teh je kasneje ustrezno zdravljena. Neustrezno zdravljenje nastopi zaradi vseh simptomov, ki so prisotni pri depresiji in lahko kaţejo na kakšno drugo duševno ali telesno bolezen. Posledice nezdravljene depresije so resne in dolgoročne, zato velja večja pozornost pri telesnih ali duševnih obolenjih, pri katerih je sopojavnost depresije pogostejša (Koprivšek, 2007).. 31.

2. Zaporniki. Najbolj pomembna in osnovna pravica zapornikov je, da je prepovedana vsakršna diskriminacija, kar pomeni, da se vsakega zapornika obravnava enako, ne glede na raso, barvo koţe, spol, jezik, versko, politično ali drugo prepričanje, narodnost, druţbeni poloţaj, premoţenje, rojstvo ali kakšno drugo osebno okoliščino. V okviru prepovedi diskriminacije je zagotovljena tudi pravica do svobodne veroizpovedi ali lastnih moralnih prepričanj. Pravica zapornikov je tudi ločenost različnih kategorij zapornikov med seboj, kar pomeni, da morajo biti moški in ţenske ločene, prav tako morajo biti priporniki in obsojenci ločeni, ločeni morajo biti mladoletni od polnoletnih. To sta dve osnovni pravici zapornikov, sprejeti leta 1957 in 1977 v resoluciji ekonomskega in socialnega sveta z osnovnimi pravicami, ki se zagotavljajo zapornikom (Kovačič, 1998). Naj omenim še nekaj pravil iz omenjene resolucije (Kovačič, 1998): Pravilo o kaznovanju in vzdrţevanju discipline v zaporih. Uprava zapora nima pravice kaznovati storilcev kaznivih dejanj, ki jih storijo med prestajanjem zaporne kazi. Za to je vedno pristojno sodišče, kar pomeni, da ima storilec pravico do obrambe in zagovornika. Pravilo uporabe sile in prisilnih sredstev. Uporabljajo se le v primeru samoobrambe, pri pobegu zapornika in ob aktivnem ali pasivnem upiranju zapornika. Določena prisilna sredstva se smejo uporabljati le za transportiranje zapornika ali zaradi medicinskih razlogov. Pravica do strokovne zdravstvene pomoči. Zaporniki z zdravstvenimi obolenji imajo pravico do strokovne zdravstvene pomoči. Predvideno pa je tudi, da ima vsak kaznovalni zavod zaposlenega psihiatra ali drugega za to usposobljenega strokovnjaka, za primere, ko se pri zaporniku pojavijo psihične motnje. Obveščanje svojcev. V primerih premestitve zapornika v drugo kaznovalno ustanovo ali v primerih resnih bolezni ali smrti. 32.

Kobal (2000) meni, da je depresivno reagiranje zapornikov na dogodke enako znakom in simptomom , ki jih poznamo pri pravi bolezenski depresiji. Iz tega lahko sklepam, da ne gre pri vsakem zaporniku le za trenutno prilagoditveno reakcijo zapornika na zapor, ampak večina takih, ki se sreča z depresivno epizodo dejansko zboli za depresijo. Zanimivo je mnenje Kobala (2000), da ima vsak depresivni zapornik vedno samomorilne misli in je blodno prepričan, da njemu in njegovim domačim ni več ţiveti. Kar me pripelje do misli, da je depresija pri zapornikih veliko hujša kot pri ostali populaciji. Depresija pri zaporniku lahko traja le nekaj tednov, mesecev ali pa celoten čas prestajanja kazni (Kobal, 2000). Predvsem dejstva, da se morajo zaporniki vsakodnevo spopadati z odvzeto osebno svobodo, ţivljenjem z različnimi ljudmi v sobah in instituciji, podrejanjem pravil institucije, mislimi, da ne bodo pogosto videvali svojih bliţnjih, kar je ostali populaciji samoumevno, verjetno še najprej pripeljejo do depresije.. 2.1. Odnosi v zaporu. V zaporu je najpogostejše verbalno nasilje kateremu sledita še fizično in spolno nasilje. Moškim posilstvo poleg bolečin predstavlja tudi sramoto in jih navdaja s sovraštvom in nasiljem (Frangeţ, Meško, Rep in Sečnik, 2006). V raziskavi doktorske disertacije Damijane Ţišt je bilo ugotovljeno, da je v slovenskih zaporih velik odstotek anketirancev mnenja, da je mnogo zapornikov nasilnih. Najvišji odstotek tako mislečih se je pokazal v Mariboru. Iz raziskave je ugotovljeno tudi, da se zaporniki v slovenskih zaporih počutijo precej slabo, zaskrbljeno, prizadeto in osamljeno, takih je skoraj polovica anketiranih. V intervjujih, ki so jih raziskovalci opravili v zaporih po Sloveniji s sedemindvajsetimi obsojenci so ugotovitve pokazale, da v zaporih prihaja do telesnega, fizičnega in verbalnega nasilja ter, da je v zaporih prisotno zaporniško podzemlje. Ravno zaradi trgovanja z mamili posledično najpogosteje prihaja do nasilja med zaporniki. Pogoste ţrtve nasilja v zaporu so obsojenci spolnih deliktov (spolnih napadov, posilstev in pedofilije), ki so tudi med najmanj priljubljenimi zaporniki (Ţišt, 2005). Najbolj ogroţeni so tisti zaporniki, ki nimajo izkušenj z zaporom, zaporniki iz srednjega ali spodnjega druţbenega razreda, telesno šibkejši, homoseksualci, izdajalci, zaporniki, ki v zaporu prekršijo zakon molka in zaporniki, ki so nepriljubljeni pri zaposlenih ali soobsojencih (Ţišt, 2005). Brinc (1993, po Ţišt, 2005) je mnenja, da je v 33.

zaporih pomembno vzdušje, saj naj bi bil ravno stres med zaposlenimi povezan s psihosocialnim ozračjem v zaporu. In slabše ko je ozračje, slabši je odziv zaposlenih na stres, kar lahko vpliva na odnose zaposlenih do obsojencev. Velja omeniti tudi prenatrpanost zaporov, različne navade in interese zapornikov, različne dejavnosti, ki jih zaporniki počnejo čez dan, nezadovoljstvo nad zaposlenim osebjem, saj tudi ti dejavniki zapornike pripeljejo do izbruha nasilnega in agresivnega vedenja (Ţišt, 2005). Bowker (1980, po Ţišt, 2005) meni, da zaporniki z direktnim napadom pridejo do ekonomskega dobička, s katerim si pridobijo cigarete, mamila, pohištvo za svoje sobe ali celo sobe na najbolj uglednih lokacijah. Po raziskavah, ki so jih opravili med zaporniki pod vodstvom Dr. Meška, so bili izsledeni rezultati, da obsojenci ne zagovarjajo medsebojnega nasilja in se med seboj dobro razumejo. Zagovarjajo le spopad zaradi zavarovanja svoje časti, a le v primeru, da so napadeni (Frangeţ idr, 2006).. 2.2. Zaporniki in depresija. Pravila, ki veljajo za zapor in občutek zunanje prisile, zapornika privedejo do hude duševne stiske iz katere se običajno razvije depresivno stanje, ki se lahko konča tudi s samomorilnim dejanjem. Največ samomorov se zgodi v prvih dneh prestajanja zaporne kazni, v preiskovalnem zaporu ali tik pred ali po obravnavi na sodišču, saj obsojenci v začetnem obdobju omejitve svobode čutijo hudo krivdo, strah in sram ter imajo občutek izgube identitete. Zato je v začetku kriznega obdobja še bolj pomembno, da se strokovno osebje zaposleno v zaporih ukvarja z zaporniki in jih opazuje. Morebitna predpisana zdravila naj jemljejo pod kontrolo (Ţagar, 1991). Kot dokaz na prisotnost depresije pri zapornikih Maver (1994) pove, da je bil velikokrat tudi sam priča samomorom,. poskusom. samomorov, samopoškodbam,. groţnjam s. samomori. obsojencev na prestajanju kazni v KPD Dob. Samomorilno dejanje ni le teţnja po smrti, ampak istočasno pomeni tudi nebogljen klic na pomoč. In ravno iz tega razloga se samopoškodovanj in poskuse samopoškodovanj ne sme prezreti, ampak se je potrebno z njimi ukvarjati in jim dati večjo pozornost. Samomor ni le posledica enega samega vzroka, ampak gre za pojav mnogih vzrokov. Posledični dejavniki so zunanji in tudi notranji, osebnostni. Učinek zunanjih dejavnikov (politični, ekonomski vplivi, odnosi druţbe do posameznika, šolski neuspeh,…) je odvisen od notranjih (osebnostni značaj, lestvica vrednot, duševne in somatske bolezni, razne odvisnosti, samomori v 34.

druţini,…). Samomor je zaključek dolgotrajnega procesa, ki se lahko začne tudi nekaj let prej ali celo ţe v mladosti in ni stvar trenutka. Je proces človekove osebnostne strukture predvsem depresivnosti posameznika. Gre za posameznikovo nemoč, osamljenost in predvsem za dejanja tistih, ki soodločajo o posameznikovi usodi. In, če se osredotočim na zapornike, ki ob odvzemu prostosti občutijo prikrajšanje za prostost, za heteroseksualne odnose, za avtonomijo in zasebnost, ki so za človeka povsem samoumevne in zelo pomembne dobrine, ţe lahko dobim jasnejšo sliko o stiski in problemih zapornikov (Maver, 1994). Tudi Kobal (2000) ugotavlja, da je med samopoškodbami in poskusi samomorov teţko razlikovati. Lahko gre zgolj za demonstracije nezadovoljstva, vendar je potrebno samomorilne groţnje in poskus samomora jemati povsem resno, saj je poskusov samomora in samopoškodbenega vedenja med populacijo motenih oseb zelo veliko. Zapornikom je potrebno posvetiti zadostno pozornost, kar ne pomeni, da gre za pretiravanje, ampak za razumevanje za človeško stisko in dobro profesionalnost. Več uspelih samomorov je v priporu in preiskovalnem zaporu. Maver (1994) navaja tudi, da je zaradi posebne ţivljenjske situacije kar 1,7 krat povečano število samomorov v zaporu v primerjavi z ljudmi na prostosti. Poskusi samomorov, ki pomenijo velik klic na pomoč so najmanj 20 krat pogostejši kot pri ljudeh na prostosti.. American Psychological Association (2010) je v raziskavi vedenjskih spretnosti in depresije med ţenskimi zapornicami dobila rezultate, ki kaţejo, da imajo zapornice, ki so sodelovale v raziskavi, z velikimi depresivnimi simptomi, znatno večje povprečje ocen pri agresiji in disfunkcionalnih odnosih, kot tudi znatno niţje povprečne ocene pri ukrepih za uveljavljanje samookrepitve. Za vzorec so vzeli 64 ţensk ţenskega zapora, starih od 18 do 51 let, ki so poročale o visoki ali nizki stopnji depresivne simptomatike. Populacija je bila izbrana zaradi izpostavljenosti do negativnih dogodkov ţivljenja, ki so značilni za zaporniško okolje. Poročilo Mallika – Kanea (2005) govori o zdravstvenem stanju zapornikov s hudo kriminalno preteklostjo, tik pred izpustom na prostost. V raziskavo je bilo vključenih 400 zapornikov moškega spola. O depresivnih motnjah je poročalo kar 9,7% anketiranih, o post travmatičnem stresu 4,4% anketirancev. Rezultati so primerljivi z nacionalnim prebivalstvom na prostosti, saj velik odstotek zapornikov niti ni vedel, da ima kakršnekoli duševne motnje, ki so jih raziskovalci odkrili z dodatnimi vzporednimi vprašalniki. Besedo bi namenila tudi 35.