Ekonomski vidiki filantropije

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA UPRAVO. Diplomsko delo. EKONOMSKI VIDIKI FILANTROPIJE Aljaž Mlinarič. Ljubljana, marec 2012.

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA UPRAVO. DIPLOMSKO DELO. EKONOMSKI VIDIKI FILANTROPIJE. Kandidat: Vpisna številka: Študijski program:. Aljaž Mlinarič 04034359 univerzitetni študijski program Uprava prva stopnja. Mentor:. docent dr. Primož Pevcin. Ljubljana, marec 2012.

IZJAVA O AVTORSTVU DIPLOMSKEGA DELA Podpisani Aljaž Mlinarič, študent univerzitetnega programa Uprava prve stopnje, z vpisno številko 04034359, sem avtor diplomskega dela z naslovom: Ekonomski vidiki filantropije. S svojim podpisom zagotavljam, da: -. -. -. je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela, sem poskrbel, da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v predloženem delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili, sem poskrbel, da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu virov, ki je sestavni element predloženega dela in je zapisan v skladu s fakultetnimi navodili, sem pridobil vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal v predloženem delu, se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del, bodisi v obliki citata bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim so tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lastne – kaznivo po zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. list RS, št. 21/95), kršitev pa se sankcionira tudi z ukrepi po pravilih Univerze v Ljubljani in Fakultete za upravo, se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za moj status na Fakulteti za upravo, je elektronska oblika identična s tiskano obliko diplomskega dela ter soglašam z objavo dela v zbirki »Dela FU«.. Diplomsko delo je lektorirala prof. Milica Selinšek.. Ljubljana, 24. 2. 2012. Podpis avtorja:. iii.



POVZETEK Filantropija predstavlja pomemben ekonomski korektiv sodobne družbe. Filantropična organizacija v okviru filantropičnega procesa aktivno tekmuje s konkurenčnimi filantropičnimi organizacijami, se za dosego optimalnih rezultatov lahko povezuje z državnimi institucijami ter se poskuša izogniti prekomernemu vplivu posameznikov. Pri tem mora posebno pozornost posvečati temu, da je v prevelikem številu ne izčrpavajo zastonjkarji in da njeni agenti izpolnjujejo njen interes namesto lastnega, hkrati pa mora skrbeti tudi za optimalno zadovoljstvo njenih dobrih samaritanov. V Sloveniji je filantropija relativno dobro razvita v primerjavi z državami EU27. Slovenci, posebej mladi, so nadpovprečno aktivni filantropi in za povprečjem EU27 zaostajajo zgolj pri političnem udejstvovanju ter borbi za človekove pravice in razvoj tretjega sveta. V zadnjih petnajstih letih se med mladimi opazi trend rasti strateške filantropije, saj se je število mladih, ki bi se ukvarjali z prostovoljnimi aktivnostmi v interesih njihove družbene skupine, povečalo za desetino. Ključne besede: filantropija, ekonomski vidiki filantropije, dobrodelnost, donacija, prostovoljstvo, teorija iger.. v.

SUMMARY ECONOMICAL ASPECTS OF PHILANTHROPY Philanthropy is an important corrective to modern economic society. Philanthropic organization that actively competes in philanthropic process with competing organizations to achieve optimal results can be linked with state institutions and seeks to avoid excessive influence of individuals. They must pay particular attention to the fact that it is in scope, is not too exhausted by free-riders and its agents fulfill her own interest, but must also ensure the optimum satisfaction of its good samaritans. In Slovenia, philanthropy is well developed compared to the EU27. Slovenes, especially young people, are active philanthropists and above average for the EU27 average, except in political participation and the struggle for human rights and third world development. Over the past fifteen years, the youth growth was also observed in strategic philanthropy, as the number of young people who deal with voluntary activities in the interests of their social groups, increased by 10%. Keywords: philanthropy, economic aspects of philanthropy, charity, donation, volunteering, game theory.. vi.

KAZALO. IZJAVA O AVTORSTVU DIPLOMSKEGA DELA ..................................................... iii POVZETEK ....................................................................................................... v SUMMARY ....................................................................................................... vi KAZALO ..........................................................................................................vii KAZALO PONAZORITEV ................................................................................... ix Kazalo grafikonov ............................................................................................... ix Kazalo tabel ........................................................................................................ ix PREVODI TUJIH IZRAZOV ................................................................................. x 1 UVOD ................................................................................................... 1 2 FILANTROPIJA .................................................................................... 3 2.1 Pojem filantropije...................................................................................... 3 2.2 Koncept altruizma kot temelj filantropije .................................................. 5 2.3 Prednosti in slabosti filantropije ................................................................ 6 2.4 Civilna družba ........................................................................................... 7 2.5 Globalna civilna družba ............................................................................. 8 3 OBLIKE FILANTROPIČNEGA DELOVANJA ........................................... 9 3.1 Pojem finančne in materialne pomoči ....................................................... 9 3.2 Načini zbiranja pomoči .............................................................................. 9 3.3 Tipi donacij glede na darovalca .............................................................. 10 3.4 Pojem prostovoljstva .............................................................................. 12 4 APLICIRANJE TEORIJE IGER NA TEMELJNE EKONOMSKE TEORIJE V FILANTROPIČNEM KONTEKSTU .............................................................. 13 4.1 Pojem teorije iger ................................................................................... 13 4.2 Značilnosti iger ....................................................................................... 13 4.3 Teorija podjetništva ................................................................................ 14 4.4 Teorija soodvisnosti ................................................................................ 15 4.5 Teorija odvisnosti od virov ...................................................................... 16 4.6 Teorija socialnega izvora ........................................................................ 17 5 BOLJ ZNANI PROBLEMI IN DILEME S PODROČJA FILANTROPIJE ... 19 5.1 Problem zastonjkarjev ............................................................................ 19 5.2 Agentski problem .................................................................................... 20 5.3 Samaritanova dilema .............................................................................. 20 6 STRATEGIJA KORPORATIVNE FILANTROPIJE .................................. 22 6.1 Elementi tekmovalnosti ........................................................................... 22 6.2 Vplivanje na kompetitivni kontekst ......................................................... 22 6.3 Problem zastonjkarjev in strateška korporativna filantropija .................. 23 6.4 Izbira najboljšega načina izvajanja filantropije ....................................... 24 7 FILANTROPIJA V SLOVENIJI ............................................................ 26 8 ZAKLJUČEK ........................................................................................ 32 LITERATURA IN VIRI ...................................................................................... 34 Samostojne publikacije ...................................................................................... 34 Članek v reviji .................................................................................................... 35 Prispevek oz. poglavje v knjigi .......................................................................... 35. vii.

Internetni viri ..................................................................................................... 36. viii.

KAZALO PONAZORITEV. KAZALO GRAFIKONOV Grafikon 1: Članstvo v različnih vrstah organizacij v Sloveniji leta 1999 ............... 26 Grafikon 2: Sodelovanje Slovencev pri dejavnostih dobrodelnih organizacij leta 2000 ...................................................................................................................... 27 Grafikon 3: Delež mladih, ki so aktivni v naštetih prostovoljnih dejavnostih ......... 29 Grafikon 4: Članstvo mladih v prostovoljnih organizacijah leta 2010 .................... 30 Grafikon 5: Delež mladih, ki ne bi sodelovali v navedenih prostovoljnih dejavnostih leta 2010 in leta 1995 ........................................................................................... 31 Grafikon 6: Pripravljenost študentov na družbeni angažma leta 2010 in leta 1995 ............................................................................................................................. 31. KAZALO TABEL Tabela Tabela Tabela Tabela Tabela Tabela Tabela Tabela Tabela Tabela. 1: Teorija podjetništva .............................................................................. 14 2: Teorija soofdvisnosti ............................................................................. 16 3: Teorija odvisnosti od virov .................................................................... 17 4: Teorija socialnega izvora ....................................................................... 18 5: Problem zastonjkarjev ........................................................................... 19 6: Agentski problem .................................................................................. 20 7: Samaritanova dilema............................................................................. 21 8: Članstvo v različnih vrstah organizacij v Sloveniji leta 1999 .................. 26 9: Sodelovanje Slovencev pri dejavnostih različnih organizacij leta 2000.. 27 10: Kako in koliko so pomagali Slovenci v letu 2000 ................................. 28. ix.

PREVODI TUJIH IZRAZOV. annual giving program capital campaign cause-related marketing conditions for strategy and rivalry demand conditions free-rider free-rider problem manufacturing conditions principal-agent problem related and support activities. program celoletnega darovanja glavni dogodek namenski marketing pogoji za strategijo in konkurenčnost pogoji povpraševanja zastonjkar problem zastonjkarjev proizvodni pogoji agentski problem povezane in podporne dejavnosti. x.

1 UVOD. Koncept filantropije je definiran kot prostovoljna uporaba zasebnega bogastva ali spretnosti v korist širše družbe, brez neposredne ekonomske koristi za filantropa. Beseda filantropija izhaja iz grščine in pomeni ljubezen do človeštva. Tipična človekoljubna dejanja so namenjena povečanju blaginje človeštva, lajšanju bede ali izboljšanju kakovosti življenja z osebnimi dejanji prijaznosti, sočutja ali finančne podpore. Filantropijo je potrebno ločiti od samozainteresiranega vedenja. Težko je razlikovati med resnično človekoljubnimi organizacijami in tistimi, ki zagovarjajo filantropijo za skupno dobro zaradi lastnih interesov ali ki lobirajo v imenu članov ali tretjih oseb in ne delujejo v interesu širše družbe (po Anheier in List, 2005, str. 196). V diplomski nalogi se osredotočam na obravnavanje filantropije z ekonomskega vidika. Predstavljam spreminjanje pojmovanja filantropije skozi človeško zgodovino in njene poglavitne prednosti ter slabosti. Opisano je tako okolje, v okviru katerega se filantropija izvaja, civilna družba kot tudi možne oblike filantropičnega delovanja. Namen naloge je izboljšanje razumevanja konceptov filantropije in njihova ponazoritev v matrični obliki. V skladu z izpolnjevanjem namena diplomske naloge primarni cilj predstavlja apliciranje teorije iger na temeljne koncepte filantropije ter predstavitev najboljše strategije podjetniške filantropije. Hkrati bom v diplomski nalogi podrobno obravnaval stanje individualne filantropije v Sloveniji. HIPOTEZA 1: V Sloveniji deluje več različnih tipov organizacij. HIPOTEZA 2: Člani dobrodelnih organizacij so aktivnejši od članov verskih organizacij. HIPOTEZA 3: Državljani Slovenije se redkeje odločajo za posojanje večjega zneska svojim bližnjim kot za druge oblike filantropičnega delovanja. HIPOTEZA 4: Približno polovica mladih je aktivnih v dejavnostih za revne in socialno šibke. HIPOTEZA 5: Mladi se najpogosteje povezujejo v športne in rekreativne organizacije. HIPOTEZA 6: Pripravljenost mladih za pomoč je velika. HIPOTEZA 7: Manjšino študentov pri pomoči drugim vodi lasten interes. Jedro naloge se deli na dva dela, na teoretični del, v katerem je obdelana filantropija s teoretičnega vidika, in na aplikativni del, v katerem so predstavljene aplikacije teorije iger na temeljne koncepte filantropije. V diplomskem delu sem uporabil analitično metodo teorije iger, na podlagi katere sem modeliral osnovne interakcije med akterji filantropičnega procesa, in metodo analize pisnih virov. Naloga natančneje obravnava podjetniško filantropijo, zajema pa tudi individualno filantropijo, s posebnim poudarkom na stanju v Sloveniji.. 1.

V prvem poglavju teoretičnega dela naloge je predstavljen pojem filantropije, kako se je razvijal in spreminjal skozi čas ter kaj razumemo pod pojmom filantropija danes. Obdelan je tudi koncept altruizma, ki predstavlja temelj filantropije, predstavljene so tudi poglavitne prednosti in slabosti filantropije. V naslednjem poglavju je obdelano okolje, v katerem se filantropija odvija, družba. Sledi poglobljen pregled enega od bolj specifičnih področij filantropije, prostovoljstva, medtem ko se tretje poglavje ukvarja z možnimi oblikami filantropičnega delovanja. V aplikativnem delu naloge je na začetku predstavljeno analitično orodje, ki je uporabljeno v diplomski nalogi, teorija iger in njeni koncepti. Še v istem poglavju je prikazano nekaj načinov uporabe teorije iger na podlagi različnih teorij o filantropiji. Nato sledijo aplikacije teorije iger na temeljne probleme in dileme filantropije, v naslednjem poglavju pa je razvita strategija korporativne filantropije. V predzadnjem poglavju je opisana individualna filantropija, s posebnim poudarkom na stanju v Sloveniji. Sledi zaključek, v katerem so strnjeno podane ugotovitve.. 2.

2 FILANTROPIJA. 2.1. POJEM FILANTROPIJE. Filantropija je definirana kot prostovoljna dobrodelnost do drugih, pri kateri filantrop z doniranjem časa, denarja, storitev, resursov ali materialnih dobrih ne pridobi neposrednih ekonomskih koristi (po Robbins, 2005, str. 1757). K opredelitvi in praksi filantropije so trajno prispevala ljudstva starega mediteranskega sveta (glej Robbins, 2005, str. 1758-1759). V zakonike iz tretjega tisočletja pred Kristusom so babilonski kralji predpisali posebne kazni za močne, ki zlorabljajo šibke. V babilonski epski poeziji, katere tipični primer je Ep o Gilgamešu (okoli drugega tisočletja pred Kristusom), to sporočilo ponovijo. Verzi govorijo o nesreči odljudnih kraljev, medtem ko velikodušnost in samožrtvovanje slavijo kot bistven korak v smeri civilizacije. Sočasno je iz egipčanskih svetih zapisov, npr. Knjige mrtvih, razvidno, da za uspešno pot v posmrtno življenje posameznik potrebuje več dobronamernih dejanj kot povzročenega trpljenja. Egipčanska božanstva so pričakovala od kandidatov za nesmrtnost naslednjo prisego: » Prisegam, da nikoli nisem zavrnil hrane lačnim, pijače žejnim in obleke raztrganim. « Zahodnjaki se lahko za nastanek besede filantropija zahvalimo Grkom, ki so od petega stoletja pred Kristusom neprestano dopolnjevali ideje filantropije. Ta koncept so prvič zapisali v povezavi z dobrodelnim bogom Prometejem, ki si je drznil deliti božanski ogenj s smrtniki in zaradi svoje dobrodelnosti do ljudi utrpel jezo Zevsa. Grško fascinacijo z znanjem kot človekoljubnim darilom, pri katerem modreci znanje prosto posredujejo smrtnikom, je predstavil Platon v delu Euthyphro okoli leta 400 pred našim štetjem. Grški subjekti so tudi naslavljali cesarja Bizanca z nazivom » Vaša filantropičnost «. Ta naziv je bil primeren, saj po šestem stoletju po Kristusu filantropija pomeni tudi oprostitev davka bizantinskih cesarjev njihovim najljubšim dobrodelnim ustanovam, kot so bolnišnice, sirotišnice in šole. Privilegij oproščenosti davka za današnje dobrodelne organizacije izhaja iz te navade. V Grških mestnih državicah je za krepitev urbane kulture obstajalo veliko oblik filantropije. Najpomembnejše so bile državljanska bogoslužja bogatih mož, ki so bodisi prostovoljno ali zaradi pritiskov javnosti osebno subvencionirali stroške templjev, mestnega obzidja, orožarn, kašč in druge komunalne infrastrukture. Bogatejši sloj prebivalstva je s tem pokazal svojo superiornost pri opravljanju državljanske dolžnosti. Glavni motiv za darovalce je bila nečimrnost, vendar je bogatim meščanom pretila izključitev iz družbe, če svojega premoženja niso obravnavali kot zaupanje in zato so ga morali po potrebi deliti v skupnosti. Grški filantropi so posledično pokazali genialnost za pretvorbo svojih darov v. 3.

močan simbol lokalne moči in solidarnosti. Rimljani so kot zavojevalci, dediči in previdni emulatorji grške kulture pojmovali filantropijo kot eno večjih obvez svoje civilizacije. Vplivni avtorji, kot sta Seneca in Cicero, so ustvarili specifična navodila o umetnosti pravilnega darovanja in tudi sprejemanja darov. Seneca je kot mentor cesarja Nerona zagovarjal stališče, da mora rimska elita s premišljenim darovanjem ustvarjati občutek hvaležnosti med vertikalnimi sloji rimske družbe. Filantropijo je razlagal kot lepilo, ki združuje ljudstva rimskega imperija. Materialne temelje antične filantropije je z začetkom krščanstva porušil Jezus Kristus, ko je preprosto razglasil: »Blagor ubogim«. Svojim apostolom zapove, da opustijo materialno lastnino in pomagajo pomoči potrebnim. V okviru krščanske filantropije je ključno povezovanje le-te s pokoro, pri kateri so na dajanje miloščine gledali kot na akumuliranje duhovnega kapitala, kar je okrepilo egoistične motive darovanja. Posvetna dobrodelna dejanja bodo v končni fazi omogočila pobožnim donatorjem pohvalo v nebesih, dokazilo o čistosti njihove duše in jim zagotovila osebno odrešitev. Cerkev si posledično prizadeva monopolizirati pobiranje in razdeljevanje miloščine, predvsem preko samostanskih uradov. Za razliko od antične Grčije, kjer so bile v ospredju materialne donacije, so tukaj v ospredju prostovoljci (običajno člani meniških redov), ki s svojim delom želijo prispevati k boljšemu življenju sodržavljanov ter h krepitvi socialnega in duhovnega kapitala vseh. Z vzponom države in vedno večjimi konflikti med znanostjo in religijo se je pojavila potreba po redefiniciji filantropije. To je bilo posebej aktualno takrat, ko se je kralj vpletal v verske zadeve, kot je to počel angleški kralj Henrik VIII., ki je ustanovil anglikansko cerkev, medtem ko je katoliško cerkev in posledično tudi njene filantropične aktivnosti, sistematično zatiral. Ti ukrepi, ki so spodbudili angleško reformacijo, so bili nujni za dinastijo Tudorjev. V njihovem okviru so uvedli državni program pomoči za revne kot zamenjavo za katoliške dobrodelne organizacije. Državniki so si kmalu zadali za nalogo povečanje učinkovitosti zasebnih dobrodelnih organizacij, da bi prihranili pri nepotrebnih državnih subvencijah pomoči potrebnim. Rezultat je bil znan elizabetinski Status o dobrodelnih rabah (1601), v katerem je opredeljena pravno sprejemljiva dobrodelna organizacija. Glavni poudarek tega statusa je bil spodbuditi državljane in vladne uradnike, da tožijo filantropične organizacije, osumljene nevestnega dela pri zagotavljanju javnega reda. V Evropi je v srednjem veku prišlo do verskega razkola med katoliki in protestanti. Čeprav so državni uradniki izvajali relativno uspešno filantropijo, a v zmanjšanem obsegu, le-ta postane sredstvo ideološkega boja. Verske ločine so druga drugo obtoževale, da so z darovi spodbujali krivoverstvo. V teh pogojih je filantropija obveljala za bolj tvegan način razpolaganja s kapitalom. Nanjo so gledali kot na investicijo, ki naj bi prinašala pozitiven donos tako v skladu z verskimi kot tudi posvetnimi prepričanji filantropov. Nastane moderna podjetniška filantropija.. 4.

V sodobnem času se je zaradi uspešnega razkrivanja socialno-ekonomskih problemov s strani novinarjev pojavila potreba po boljših dobrodelnih organizacijah. Znanstvena združenja in strokovni organi so s svojimi članki in študijami prispevali k boljšemu informiranju o učinkovitejšem delovanju filantropije. Okostenele stare dobrodelne organizacije so se morale umakniti modernejšim, ki skrbijo za stalni lastni nadzor in imajo sposobnost samoobnove, razumejo pa tudi druge, v skladu z novimi socialnimi problemi cenjene lastnosti moderne filantropične organizacije. Veliko modernih dobrodelnih fundacij se je celo po določenem časovnem obdobju pripravljeno samoukiniti, da bi preprečile nevarnost socialne zastarelosti. Ti dosežki so prinesli večjo usklajenost med povpraševanjem in ponudbo filantropije. Izredno dinamičnost neprofitnega sektorja v svetu, označeno s povečanjem števila zasebnih fundacij kaže na širšo udeležbo javnosti pri razpravi glede pravega pomena filantropije na lokalnem, regionalnem in tudi globalnem nivoju (po Robbins, 2005, str. 1760).. 2.2 KONCEPT ALTRUIZMA KOT TEMELJ FILANTROPIJE Izraz altruizem je skoval francoski filozof in sociolog Auguste Comte. Izhaja iz italijanske besede altrui, kar pomeni » drugo « ali » drugih «. Altruizem se uporablja za označevanje treh različnih vrst stvari: namenov, dejanj in ideologij. Te tri podvrste altruizma lahko razdelimo na (po Dixon, 2005, str. 49-50): -. -. -. Psihološki altruizem, ki predstavlja skupek nagnjenj ali namenske motiviranosti k pomoči drugim. Definiran je samo z nameni. Popolni altruizem, psihološko gledano, naj ne bi obstajal, ker nihče ne more popolnoma pozabiti na lasten interes. Vsak se namreč zaveda, da bo deležen odobravanja drugih in notranjega zadovoljstva kot rezultata svojih dobronamernih aktivnosti. Vedenjski altruizem je definiran bolj s posledicami kot z nameni in se nanaša na vsako dejanje, ki koristi drugim. Dodatno je pogojen s stroški za posrednika. Poseben primer vedenjskega altruizma je evolucijski oziroma biološki altruizem, ki se nanaša na vsako dejanje, ki zmanjša kondicijo enega organizma in izboljša kondicijo drugega organizma. Poseben primer vedenjskega altruizma je evolucijski oziroma biološki altruizem. » Za bitje, recimo pavijana, pravimo, da je nesebično, če se vede tako, da na račun svoje blaginje poveča blaginjo nekega drugega takšnega bitja. Sebično vedenje ima ravno nasproten učinek. Blaginja je v tem primeru možnost preživetja, pa čeprav je morda vpliv na dejansko življenje ali smrt tako majhen, da se zdi zanemarljiv. Ena od presenetljivih lastnosti Darwinovega nauka je, da imajo lahko na videz nepomembni drobni vplivi na verjetnost preživetja velik vpliv na evolucijo. « (Dawkins, 2008, str. 41). Etični altruizem je ideologija, ki trdi, da bi morala biti sreča drugih osrednji cilj posameznikovih aktivnosti.. 5.

2.3 PREDNOSTI IN SLABOSTI FILANTROPIJE Razlike med bogatimi in revnimi se večajo. V Združenih državah Amerike je med leti 1979 in 1997 povprečen prihodek najbogatejše petine prebivalstva skočil iz devetkratnika prihodka najrevnejše petine na skoraj petnajstkratnik. Liberalne demokracije naj bi bile sposobne minimalizirati neupravičeno neenakost z različnimi prijemi. Z dvigom davkov bi sicer osiromašili bogate, a le redki bi zaradi tega beneficirali (po The Economist, 2001, str. 9). Pomoč revnim s filantropičnimi aktivnostmi je bistveno boljši način zmanjševanja ekonomske neenakosti kot zgolj siromašenje bogatih. Če revni prosperirajo, beneficira celotna država, saj z njimi pridobi dodatne davčne vire, hkrati pa se ji zmanjšajo izdatki za socialo (po The Economist, 2001, str. 10). Filantropija predstavlja tudi konkurenčno prednost podjetja. Časi, ko se je podjetje ukvarjalo samo s svojim poslom, so minili. Cilj dobro vodenega podjetja je profit, ampak tudi zgolj s tem, če predpostavimo, da tekmuje na trgu, posluje pošteno in upošteva zakone, podjetje nenamenoma izvaja dobrodelnost. Če zaposleni voljno delajo za gospodarsko službo, potem izmenjava dobrin zadovolji obe strani. Izmenjava dobrin zadovolji obe strani tudi v primeru, če stranke voljno plačajo za izdelek podjetja. S filantropičnimi aktivnostmi povečamo zadovoljstvo, zato bodo dobro vodena podjetja iz izključno sebičnih razlogov stremela k prijateljskim odnosom z zaposlenimi, dobavitelji in strankami (po The Economist, 2005, str. 10). Na posameznike ima filantropija več pozitivnih učinkov. Ekonomsko gledano se posamezniki ukvarjajo s filantropičnimi dejavnostmi iz treh razlogov (po Anheier in List, 2005, str. 196): -. posameznik ceni usluge, ki jih nudijo nevladne organizacije in ponudi svoje delo v zameno za to, da lahko še naprej uživa usluge teh organizacij, posameznik pričakuje, da v zameno za svoje prispevke nekaj dobi, kot je recimo poimenovanje zgradbe po glavnem donatorju, posameznik zaradi pomoči drugim čuti notranje zadovoljstvo.. Štiri osrednje, pogosto navedene pomanjkljivosti filantropije s strani družboslovnih teoretikov so (po Anheier in List, 2005, str. 184-185): -. Človekoljubni amaterizem, ki izpostavlja dejstvo, da se s filantropičnimi aktivnostmi pogosto ne ukvarjajo ustrezno izobražene osebe. Filantropične organizacije se disproporcionalno zanašajo na prostovoljce, ki delajo zastonj, ker si strokovnjakov ne morejo privoščiti. Posledično so takšne organizacije zaradi pomanjkanja ustreznih kadrov pri obravnavanju socialnih problemov manj uspešne. Po drugi strani pa se pojavlja vse več kritik, da so nekatere nepridobitne organizacije v smeri profesionalizacije šle predaleč, kar prinaša prevelike stroške njihovega. 6.

-. -. -. 2.4. delovanja. Primer očitano prevelike profesionalizacije je predstavljala slovenska podružnica Unicef, pri kateri so po besedah Janje Klasinc » namenili samo nekaj več kot polovico sredstev Unicefu v Ženevi, temu, ki daje ta denar pravzaprav otrokom, več kot 30, skoraj 40 odstotkov pa je šlo za delovanje slovenskega Unicefa, za visoke plače, zelo visoke, visoke honorarje, za razne nagrade, za potne stroške, za nagrade PR-ovcem, lobistom. « (po Rtvslo, 2010). Človekoljubna nezadostnost je navedena kot splošna šibkost neprofitnega sektorja. Pojem razlaga, da dobrodelnost nekaj ljudi ne zmore generirati virov v obsegu, ki bi bil dovolj obširen in dovolj zanesljiv za rešitev socialnih problemov v sodobni družbi. Razlog za to nezadostnost, poleg obsega prebivalstva v stiski, predstavlja dejstvo, da so dobrodelne dobrine po svoji naravi kvazi javne dobrine. Posledično se pojavi problem zastonjkarjev, ki beneficirajo na podlagi prostovoljnih akcij drugih, sami pa nimajo nobene spodbude za prispevanje k skupnosti. Do očitnega primera človekoljubne nezadostnosti je prišlo 16. aprila 2010 pri akciji Očistimo Slovenijo v enem dnevu, kjer kljub temu, da so mobilizirali približno 250.000 ljudi, kar predstavlja 12% populacije, ni uspelo odstraniti vseh divjih odlagališč odpadkov (po Rtvslo, 2010). Človekoljubni partikularizem se nanaša na težnjo neprofitnih organizacij, da se osredotočijo na pomoč določenim skupinam ljudi, medtem ko ignorirajo druge. To lahko vodi do pomoči samo » zaslužnim revnim «. Posledica tega je, da se zmanjša učinkovitost zaradi podvojevanja pomoči v primerih, ko vsaka podskupina želi svojo organizacijo ali storitev. Tisti, ki vodijo organizacijo, lahko favorizirajo posamezne skupine pomoči potrebnih. Takšen partikularizem je negativna stran domnevne prednosti neprofitnega sektorja pri prepoznavanju in skrbi za posebne potrebe ali predstavljanja posebnih interesov prebivalstva. Tipični primeri tega so dobrodelne organizacije, ki temeljijo na veri, saj je njihova pomoč pogosto omejena na subjekte znotraj religije. Človekoljubni paternalizem se nanaša na odvisnost, ki se lahko razvije med neprofitno organizacijo in njenimi strankami. Takrat, ko neprofitna organizacija uvede privilegije, ne pa pravic, je priložnost da organizacija okrepi odvisnost teh, ki se zanašajo na njene storitve. Takšna odvisnost se lahko kasneje izrabi za siljenje upravičencev npr. v drugo vero ali glasovanje za določenega kandidata.. CIVILNA DRUŽBA. » Sodobna civilna družba je skupek institucij, organizacij in posameznikov med družino, državo in trgom, kjer ljudje sodelujejo prostovoljno zaradi skupnih interesov. « (Anheier in List, 2005, str. 54). Civilna družba predstavlja javno področje, kjer lahko državljani in skupine sodelujejo v političnih aktivnostih neodvisno od države. Sestoji iz različnih nevladnih organizacij, ki so dovolj močne, da predstavljajo protiutež državi, čeprav državi ne preprečujejo, da izpolnjuje svojo vlogo mirovnika in sodnika nad ključnimi interesi, ji pa lahko prepreči. 7.

obvladovanje družbe. Razvoj močne civilne družbe je pogosto predstavljen kot strategija za izhod iz politične tiranije in je ključnega pomena za proces demokratizacije. Na primer, eden od ključnih ciljev gibanja Solidarnost na Poljskem v začetku 1980-ih je bil ustanovitev organizacij, nekontroliranih s strani države (glej Griffiths et al, 2008, str. 125). Najmočnejše civilne družbe obstajajo v zahodnih, liberalno-demokratičnih državah, predvsem zato, ker je svoboda združevanja in izražanja potreben predpogoj za obstoj civilne družbe. Na zahodu je ena od največjih nevarnosti za obstoj civilne družbe rastoča tendenca politične apatičnosti in zmanjševanje pomena lokalne identitete in političnega sodelovanja. Za preprečitev tega so se pojavile pobude pri vključevanju ljudi v prostovoljne organizacije in aktivnejšo vlogo v političnem življenju njihovih skupnosti predvsem v okviru Evropske unije. Prostovoljna združenja v okviru civilne družbe ščitijo posameznika pred državno dominacijo, služijo lahko tudi kot usposabljanje za demokracijo, saj se voditelji naučijo političnih spretnosti, ki so v demokraciji nepogrešljive (glej Emtiai, 2004, str. 27-29).. 2.5 GLOBALNA CIVILNA DRUŽBA » Globalno civilno družbo številni analitiki razumejo kot podaljšek pravne države in politične skupnosti, societas civilis, ki presega nacionalne meje. Globalna civilna družba predstavlja za najbolj zagrete zagovornike globalno orodje politične emancipacije, pomoči posameznikom in podaljšek demokracije. « (Chandler, 2004, str. 1). Globalna civilna družba je opredeljena kot dinamičen nevladni sistem med seboj povezanih socialno-ekonomskih institucij, ki zajemajo vso Zemljo in katerih efekti se čutijo na globalnem nivoju (po Anheier in List, 2005, str. 111). Značilne aktivnosti globalne civilne družbe imajo pet lastnosti (glej Griffiths et al, 2008, str. 125): -. formiranje politične skupnosti in ohranjanje občutka solidarnosti med svojimi člani, organizirane na globalnem nivoju, ozemeljskih mej ne jemljejo kot ovire za učinkovito politično delovanje, države ne obravnavajo kot edine legitimne avtoritete na mednarodnem nivoju, v glavnem se ukvarjajo s političnimi problemi, ki presegajo ozemeljske meje, običajno promovirajo svetovljanski etični kodeks.. Pri obravnavanju filantropije z ekonomskega vidika je razumevanje koncepta globalne civilne družbe še posebej pomembno zaradi možnosti vključevanja le-te v reševanje lokalnih problemov in s tem povezanega povečanja obsega resursov, ki so na voljo. Globalna civilna družba lahko predstavlja tudi pomemben faktor pri poskusih izboljšanja položaja ranljivih družbenih skupin, katerega potencial je v večini primerov dobro izkoristiti.. 8.

3 OBLIKE FILANTROPIČNEGA DELOVANJA. Temelj filantropičnega procesa predstavljajo oblike filantropičnega delovanja. Skozi celotno človeško zgodovino, posebej intenzivno pa v zadnjem stoletju, so se izoblikovali glavni načini zbiranja človekoljubnih pomoči. Človekoljubne organizacije so načine zbiranja prilagodile ciljnim tipom donacij, na katere računajo. V praksi se je izoblikovalo pet temeljnih načinov zbiranja človekoljubnih pomoči: program celoletnega darovanja, glavni oziroma osrednji dogodek, namenski marketing, donacijski izziv in načrtovano darovanje.. 3.1 POJEM FINANČNE IN MATERIALNE POMOČI Dar je prostovoljen, nepreklicen prenos denarja, lastnine ali druge vredne stvari od ene osebe na drugo osebo ali organizacijo. Izvede se brez ugotavljanja ustreznosti zneska ali morebitnih obveznosti vzajemnega obdarovanja. V kontekstu filantropije in dobrodelne dejavnosti je dar označen s pojmom prispevek ali donacija. (po Anheier in List, 2005, str. 110).. 3.2 NAČINI ZBIRANJA POMOČI Akcije zbiranja pomoči predstavljajo organizirana, načrtovana prizadevanja za zbiranje določenega zneska denarja za določene namene v določenem časovnem obdobju (po Anheier in List, 2005, str. 36). Teoretiki so opredelili pet osrednjih strategij zbiranja pomoči, ki jih dobrodelne organizacije med seboj tudi kombinirajo, v želji po maksimalizaciji zbranih sredstev: -. -. Program celoletnega darovanja (po Anheier in List, 2005, str. 9) je dobrodelna in marketinška metoda, ki jo uporablja več neprofitnih organizacij za povečanje sredstev z rekrutiranjem novih donatorjev in reaktiviranjem starih. Ta sistem omogoča zainteresiranim organizacijam kontaktiranje trenutnih darovalcev v rednih časovnih presledkih skozi vse leto in osredotočanje na specifične skupine darovalcev za posebne dogodke ter razvijanje razmerja z aktivnimi darovalci skozi letni cikel načrtovanih zbiranj sredstev. Program celoletnega darovanja izpostavlja dejstvo, da redna komunikacija z donatorji poveča predanost, lojalnost in v končni fazi tudi frekvenco in skupno vsoto donacij. Glavni oziroma osrednji dogodek (Anheier in List, 2005, str. 38) predstavlja program zbiranja denarja za večje projekte ali opremo, običajno z namenom krepitve organizacijske fizične infrastrukture, pridobitve opreme ali akumulacije drugih pomembnih sredstev. Ta praksa ima korenine v pridobivanju sredstev za cerkve, sinagoge in mošeje in je bila posvojena s strani dobrodelnih organizacij v. 9.

-. -. -. 3.3. 19. stoletju. Postala je osrednji profesionalni pripomoček, preko katerega velike neprofitne organizacije izpopolnjujejo opremljenost in namenska sredstva vzporedno s sredstvi za sprotno delovanje. Glavni dogodek je običajno organiziran kot intenzivna, časovno omejena akcija z organiziranimi dogodki, kot so dobrodelni koncerti in drugi socialni dogodki. Namenski marketing (Anheier in List, 2005, str 41) se nanaša na komercialno aktivnost, pri kateri neprofitna organizacija vstopi v sodelovanje z gospodarsko družbo za trženje podobe, izdelka ali storitve za skupno korist. Kampanije namenskega marketinga varirajo v smislu oblike, tipov neprofitnih partnerjev in narave razmerja med neprofitno organizacijo in njenim marketinškim partnerjem. V najpogostejši obliki tega razmerja, poznanega tudi kot komercialno sodelovanje, gospodarska družba donira neprofitni organizaciji delež od vsakega nakupa določenega izdelka, ki so ga njene stranke kupile v določenem časovnem obdobju. Donacijski izziv (Anheier in List, 2005, str. 44) je vsota denarja, ponujenega pod pogojem, po vnaprej določeni formuli, da bi zbrali določeno količino denarja ali drugih predmetov. Tipičen primer tega so akcije, v katerih določena organizacija ponudi dodatna dva dolarja za vsaki zbran dolar, običajno v časovno določenih okvirjih. Ta metoda se uporablja z namenom spodbuditi druge k darovanju kot tudi z namenom, da prejemnik donacij mobilizira tudi druge vire sredstev. Načrtovano darovanje (Anheier in List, 2005, str. 198) predstavlja sodelovanje s posameznimi donatorji za integracijo njihovih finančnih namenov z njihovimi dobrodelnimi željami in sposobnostmi.. TIPI DONACIJ GLEDE NA DAROVALCA. Za uspešno določitev strategije zbiranja prispevkov je potrebno določiti tudi profil ciljnega tipa donacij. Teoretiki so opredelili dve osnovni računovodski kategoriji prispevkov glede na sektor, iz katerega donacija prihaja: -. -. Prispevek zasebnega sektorja (po Anheier in List, 2005, str. 202) predstavlja glavno kategorijo prihodkov neprofitnih organizacij, ki posredno ali neposredno vključuje vnaprej dodeljena sredstva fundacij, donacij podjetij in prispevke posameznikov. Prispevki javnega sektorja predstavljajo glavno prihodkovno kategorijo za neprofitne organizacije, ki vključuje dodeljena sredstva in pogodbena sredstva, torej neposredne prispevke javnega sektorja nevladnim organizacijam za podporo določenih aktivnosti in programov, zakonske prihodke, torej tiste prihodke, ki so s posebnim zakonom dodeljeni določeni organizaciji, da ji zagotavljajo splošno podporo pri izvajanju njenih programov in tretjeosebna plačila, torej posredna plačila javnega sektorja za usluge določeni neprofitni organizaciji, ki predstavljajo zdravstveno zavarovanje, plačila za dnevno varstvo (po Anheier in List, 2005, str. 212).. 10.

V okviru teh dveh osrednjih kategorij so določili še nekaj bolj specifičnih tipov donacij: -. -. -. -. -. Anonimni prispevek je prispevek, ki zaradi želje donatorjev po anonimnosti ni javno pripisan njim. Razlogi za anonimno darovanje lahko segajo od zaščite donatorjeve zasebnosti pred javnostjo do verske prakse. V Judovstvu velja anonimno darovanje za najbolj plemenito stopnjo dobrodelnosti (po Anheier in List, 2005, str. 10). Prispevek v oporoki je prispevek, ki ga po smrti donator zapusti dobrodelnim organizacijam. Prispevek gospodarske družbe ali korporativni prispevek se nanaša na prispevke, ki jih poslovni subjekti donirajo iz njihovih rednih proračunov kot del poslovne družbene odgovornosti. Ti prispevki so lahko v obliki gotovine ali drugih daril, tudi produktov družbe, dovoljenja za uporabo nepremičnin in doniranje časa zaposlenih, ne vključujejo pa namenskih sredstev in drugih prispevkov s strani korporacijskih fundacij. V nekaterih državah, kot so na primer ZDA, pod prispevek gospodarske družbe sodi relativno majhen delež celotnih sredstev filantropije, medtem ko je v drugih državah, posebej na Japonskem in drugih azijsko-pacifiških državah, ta delež precej večji in precej prekaša delež prispevkov posameznikov (po Anheier in List, 2005, str. 68). Prispevek posameznika je oblika zasebnega prispevka, ki se razlikuje od korporativnega prispevka in tudi od prispevka fundacije. Definiran je kot prostovoljno dejanje s katerim posameznik podari denar, čas, dobrine, usluge in druge resurse drugim posameznikom, civilnim organizacijam ali javnim ustanovam brez da bi dobil karkoli v zameno. V ekonomskem smislu je prispevek transfer, ki ne vsebuje quid pro quo v denarnem ali materialnem smislu, čeprav donator lahko pridobi psihološko ugodje in moralno zadovoljstvo. Posledično so iz tega pojma izločene tržne transakcije kot tudi plačila, ki jih zahteva zakonodaja ali pa so pričakovana zaradi močnih družbenih navad ali običajev (po Anheier in List, 2005, str. 132). Kadrovska donacija je prispevek dobrodelni organizaciji od zaposlenega, ki je bil v preteklosti deležen podobnega prispevka svojega delodajalca. Ta mehanizem je pomemben pripomoček, ki demonstrira podjetniško odgovornost s spodbujanjem delodajalcev k podpiranju svoje skupnosti. Običajno so primerni prejemniki za te prispevke izobraževalne ustanove, lokalne neprofitne storitvene organizacije ali kulturne institucije (po Anheier in List, 2005, str. 85). Prispevek za razvoj predstavlja začasen prispevek, namenjen izobraževanju, vzpostavitvi infrastrukture in podobnim namenom, ki dolgoročno omogočajo izboljšanje samozadostnosti. Običajno je geografsko omejen na določeno regijo ali na določeno družbeno skupino, lahko pa predstavlja način rešitve specifičnega problema na globalnem nivoju.. 11.

3.4 POJEM PROSTOVOLJSTVA » Združeni Narodi definirajo prostovoljstvo kot delo, ki ga posamezniki izvedejo kot neprofitna, brezplačna in nekarierna dejanja za dobro počutje svojih sosedov in družbe na splošno. Ta definicija je precej široka in zajema tudi vzajemno pomoč in dosti drugih oblik kolektivnega delovanja. « (glej Anheier in List, 2005, str. 280). Prostovoljno delo je običajno razumljeno kot delo brez plačila in denarnih oziroma pravnih obveznosti zunaj lastnega gospodinjstva prostovoljca. Zato se razlikuje od (po Anheier in List, 2005, str. 280): -. plačanega dela, čeprav prostovoljci pogosto prejemajo razne vrste (bistveno nižjih) prejemkov, gospodinjskega dela, hobijev in drugih popolnoma potrošniških aktivnosti, saj mora nekdo beneficirati zaradi prostovoljnega dela, obvezne službe, ki jo izvajajo osebe, ki so zakonsko zavezane zagotoviti “prostovoljne” storitve kot javni uslužbenci v okviru svojega delovnega mesta.. Prostovoljstvo lahko razdelimo na več oblik (po The Economist, 2004, str. 98-102): -. -. -. -. Tradicionalno prostovoljstvo zajema osnovne prostovoljne dejavnosti, za izvajanje katerih ni potrebno obvladovanje nobenih specifičnih spretnosti. Tipični primeri tega prostovoljstva so prostovoljni gasilci, mladi, ki prostovoljno pomagajo v domovih za ostarele ipd. Ta način prostovoljstva velja za najbolj razširjenega. Spretnostno prostovoljstvo predstavlja prostovoljstvo, pri katerem je prostovoljec izobražen v dejavnosti, ki jo opravlja v okviru prostovoljstva. Virtualno prostovoljstvo je izraz, ki opisuje prostovoljno delo na daljavo preko interneta. V okviru tega načina prostovoljstva so programerji ustvarili Linux, operacijskih sistem, ki že zadnjih dvajset let uspešno konkurira Microsoft Windows ter MAC OS. Okoljevarstveno prostovoljstvo obravnava celotni spekter naravovarstvenih dejavnosti, vključno s spremljanjem stanja okolja, aktivno ekološko obnovo in izobraževanje drugih o naravnem okolju. Korporativno prostovoljstvo predstavlja prostovoljno delo, opravljeno v delovnem času. Pogosto se opravlja preko formalnih programov prostovoljstva za zaposlene, šteje pa se kot del trajnostnih prizadevanj in povečanja družbene odgovornosti podjetja. Izboljšuje prepoznavnost blagovne znamke in afinitete, krepi zaupanje in lojalnost med potrošniki, izboljša podobo podjetja in njegov ugled, povečuje produktivnost in zvestobo zaposlenih, ter predstavlja učinkovito sredstvo za doseganje strateških ciljev.. 12.

4 APLICIRANJE TEORIJE IGER NA TEMELJNE EKONOMSKE TEORIJE V FILANTROPIČNEM KONTEKSTU. 4.1. POJEM TEORIJE IGER. Teorija iger je matematična teorija, ustvarjena za modeliranje pojavov, ki se opazujejo pri interakciji dveh ali več odločevalcev. Predstavlja orodje za opis zavestnih, ciljno orientiranih odločitvenih procesov med posamezniki. Teorija iger se uporablja za razjasnitev problemov, kot so na primer volilne procedure, pogajanja, razporeditev moči, ekonomska situacija, bitke, evolucija itd... Predstavlja lahko tudi čisto matematično teorijo, ki se lahko preučuje kot taka, brez povezovanja z behaviorističnimi problemi ali igrami. V ekonomiji, kjer ima teorija iger največji vpliv, predstavlja pripomoček za modeliranje situacij, pri katerih akcije posameznikov v čistem lastnem interesu ne dosežejo najboljšega rezultata za celotno skupino. Problemi, kot so nezaposlenost in pomanjkanje konkurence, ne ustrezajo tradicionalnim modelom popolne konkurence. Dileme glede neučinkovitosti tovrstnih problemov se posledično lahko modelirajo z uporabo teorije iger. Teorija iger se pogosto napačno razume kot empirična teorija, ki lahko napove točne izide procesov. To na splošno ni pravilno, teorija iger je predvsem hevristična teorija, ki pomaga ustvariti in odkriti nova spoznanja. Teorija iger nam pomaga narediti verjetne zaključke in generirati ali izbrati relevantno hipotezo. Je tudi normativna teorija, torej napoveduje, kaj mora vsak igralec narediti za dosego optimalnega izida, katero strategijo mora izbrati, da optimalno izkoristi svoj vpliv na dano situacijo (po Nilsson, 1997, str. 4).. 4.2 ZNAČILNOSTI IGER Strateška igra je v teoriji iger definirana kot scenarij ali situacija, pri kateri ima izbira aktivnosti dveh ali več posameznikov vpliv na drugega igralca (ali druge igralce). To pomeni, da med odločitvami posameznih igralcev obstaja strateška medsebojna odvisnost, torej odločitev igralca vpliva tudi na ostale igralce v igri. Temeljna elementa v teoriji iger sta igralec, kateri je definiran kot oseba, ki sodeluje v igri, ter strategija, katero predstavljajo načrtovane akcije določenega igralca (po Carmichael, 2005, str. 20). Na podlagi strategije posameznega igralca lahko določimo njegov izkupiček. Izkupiček predstavlja rezultat, katerega je igralec dosegel v igri. Lahko ga merimo v materialni obliki, kot na primer denarni izkupiček, pogosto pa ga izrazimo v obliki doseženega zadovoljstva. Zadovoljstvo predstavlja subjektivno merilo za zadovoljitev potreb posameznega igralca oziroma vrednost, katero igralec pridobi z zaključkom igre. Ravnovesna strategija je. 13.

strategija, katera prinese posameznemu igralcu najvišji izkupiček ne glede na izbire ostalih igralcev. Ravnovesje v posamezni igri je kombinacija strategij, kateri predstavljata najboljša odziva druga na drugo. Pri obravnavanju teorije iger je pomembno tudi obravnavati načelo racionalnosti, da igralca izbirata strategije z namenom maksimiziranja njunih izkupičkov (po Carmichael, 2005, str. 24). Močno dominantna strategija je v igri dveh igralcev strategija, katere izkupiček je igralcu višji, kot da bi izbral katero koli drugo strategijo, ne glede na to, katero strategijo izbere nasprotni igralec. Šibko dominantna strategija je v igri dveh igralcev strategija, katere izkupiček je igralcu najmanj tako visok kot izkupiček katere koli druge strategije neodvisno od izbire drugega igralca in višji od izbire katere koli druge strategije kot odziv na najmanj eno strategijo nasprotnega igralca (po Carmichael, 2005, str. 42). Ravnovesje močno dominantnih strategij predstavlja kombinacija močno dominantnih strategij, v igrah dveh igralcev je to par strategij, ki sta strogo najboljša odziva na vse strategije nasprotnega igralca. Ravnovesje šibko dominantnih strategij predstavlja kombinacijo ravnovesja strategij, pri kateri je ena ali več strategij šibko dominantna (po Carmichael, 2005, str. 43).. 4.3 TEORIJA PODJETNIŠTVA Teorija podjetništva razlaga obstoj neprofitnih organizacij s perspektive virov. Podjetnik je v klasičnem ekonomskem pomenu razumljen kot tisti, ki nosi tveganje in upravlja organizacijo. Neprofitne organizacije poskušajo maksimizirati nedenarne prihodke kot so religija, verniki ali privrženci. Primarno so zainteresirani v neko obliko maksimizacije nematerialne vrednosti, finančni profit ima v obnašanju teh organizacij sekundarni pomen. Motivi podjetnika igrajo pomembno vlogo v razvoju organizacije, njenih produktih in namenu. Ni pomembno, če neprofitni podjetniki poskušajo maksimizirati kvantitativne aspekte svojih dejavnosti, kot so člani ali abstraktne koncepte, kot je odrešenje ali katera druga ideologija. Zaradi tega veliko na vrednotah temelječih neprofitnih organizacij poveže svoje produkte v osrednji produkt, ki je resnično željen (odrešitev povežejo z vzporednimi manjšimi produkti, na primer birmo). To nakazuje na dejstvo, da neprofitne organizacije, ki temeljijo na vrednotah ali ideologijah, težijo k razvoju v večproduktne organizacije, in da je povezovanje produktov v pakete ključni aspekt obnašanja prihodkov v večini neprofitnih organizacij (po Anheier in List, 2005, str. 86). Tabela 1: Teorija podjetništva Neprofitna organizacija B Enoproduktna Večproduktna Neprofitna organizacija A. Enoproduktna. 1,1. 0,3. Večproduktna. 3,0. 2,2. Vir: lasten. 14.

Priljubljeni način za ponazoritev situacije med več igralci na podlagi predefiniranih teorij, kot je teorija podjetništva, je teorija iger. Strateška igra je v teoriji iger definirana kot scenarij ali situacija, pri kateri ima izbira aktivnosti dveh ali več posameznikov vpliv na drugega igralca (ali druge igralce). To pomeni, da med odločitvami posameznih igralcev obstaja strateška medsebojna odvisnost, torej odločitev igralca vpliva tudi na ostale igralce v igri. Temeljna elementa v teoriji iger sta igralec, ki je definiran kot oseba, ki sodeluje v igri, ter strategija, ki jo predstavljajo načrtovane akcije določenega igralca (po Carmichael, 2005, str. 20). Konkreten primer prikazuje odnose med dvema neprofitnima organizacijama glede na število produktov, ki jih nudita. Predpostavljeno je, da med seboj konkurirata za izkupiček in le tega bolj pritegneta z več produkti kot z enim samim. Na razpolago imata torej strategijo enoproduktnosti ali strategijo večproduktnosti. Na podlagi strategije posameznega igralca lahko določimo njegov izkupiček. Izkupiček predstavlja rezultat, ki ga je igralec dosegel v igri. Lahko ga merimo v materialni obliki, kot na primer denarni izkupiček, pogosto pa ga izrazimo v obliki doseženega zadovoljstva. Zadovoljstvo predstavlja subjektivno merilo za zadovoljitev potreb posameznega igralca oziroma vrednost, ki jo igralec pridobi z zaključkom igre. Ravnovesna strategija je strategija, ki posameznemu igralcu prinese najvišji izkupiček, ne glede na izbire ostalih igralcev. Ravnovesje v posamezni igri je kombinacija strategij, ki predstavljajo najboljše odzive. Pri obravnavanju teorije iger je pomembno tudi obravnavati načelo racionalnosti, da igralca izbirata strategije z namenom maksimiziranja njunih izkupičkov (po Carmichael, 2005, str. 24). Pri tej igri sta obe organizaciji popolnoma enakovredna igralca, odločata pa o tem, ali bosta nudila zgolj enega ali več produktov. Glede na dejstvo, da sta igralca dva in da ima vsak dve možni strategiji, so možni štirje različni izidi igre. Iz tabele je jasno razvidno, da je večproduktnost močno dominantna strategija, saj predstavlja najboljši odziv, ne glede na to, katero strategijo izbere nasprotna organizacija. V primeru, da se oba igralca odločita racionalno in izbereta močno dominantno strategijo, imata oba izkupiček 2. enot.. 4.4 TEORIJA SOODVISNOSTI Teorija soodvisnosti za razliko od ostalih teorij izpostavlja dejstvo, da sta vlada in neprofitni sektor pogosteje partnerja kot konkurenta. To partnerstvo se izkazuje s pomembnim deležem javnih financ, ki so na razpolago neprofitnim organizacijam v večini držav, kot tudi s povečanim pojavljanjem javno-zasebnih partnerstev. Šibkosti neprofitnega sektorja se nanašajo na vladne močne strani in obratno. Vlada lahko zagotovi stabilnejši tok prihodkov, boljše določi prioritete skozi demokratični proces, prepreči paternalizem z določitvijo dostopa do pomoči kot pravico in ne privilegijem in izboljša kakovost storitev z določitvijo meril in uvajanjem kvalitetnih standardov (glej Anheier in List, 2005, str. 135).. 15.

Tabela 2: Teorija soodvisnosti Vladna organizacija B Sodeluje Ne sodeluje Nevladna organizacija A. Sodeluje. 2,2. 0,1. Ne sodeluje. 1,0. 1,1. Vir: lasten. Tabela 2 prikazuje možne izkupičke med nevladno organizacijo A in vladno organizacijo B. Možni izkupički so identični kot v bolj znani igri lov na jelene. Pri njej sta v originalu igralca dva lovca, ki se simultano odločata, ali bi sodelovala pri lovu na jelena (katerega samostojno ne moreta uloviti), ali pa bi šla vsak posebej, samostojno, ulovit zajca, katerega bi kot posameznika zagotovo ulovila. Jelen sicer prinaša večji izkupiček, ampak tudi večje tveganje, saj sta pri lovu na njega odvisna drug od drugega, medtem ko imata pri lovu na zajca zagotovljen minimalni donos. S podobno dilemo se soočata tudi nevladna organizacija A in vladna organizacija B v Tabeli 2. Če sodelujeta in prispevata vsaka svoje pozitivne lastnosti, lahko sicer dosežeta večji izkupiček, ampak nosita tudi večje tveganje, če pa se posvetita samostojnim, manjšim projektom, pa imata, sicer manjši, uspeh zagotovljen. Pri tej igri je optimalna strategija tista, ki minimizira tveganje. Racionalna organizacija v tej igri ne bi sodelovala, saj ima v primeru nesodelovanja zagotovljen izkupiček ene enote, medtem ko ima v primeru sodelovanja 50% možnosti, da dobi izkupiček dveh enot.. 4.5 TEORIJA ODVISNOSTI OD VIROV Teorija odvisnosti od virov izpostavlja dejstvo, da se organizacije soočajo z omejitvami iz okolja v obliki zunanje kontrole, ki je potrebna za zagotovitev učinkovitosti operacij in nadaljnji obstoj organizacije. Organizacije, ki lahko prosto razpolagajo s svojimi sredstvi, morajo nujno biti soodvisne s svojimi okolji. Sočasno bodo poskušali zunanji akterji v poskusih kontrole kritičnih resursov vplivati na organizacijo in ogrožati upravno avtonomijo organizacije. Organizacije se tem zunanjim zahtevam ne bodo zlahka podredile, ampak bodo poskušale izvajati različne strategije, da bi odpravile odvisnost in pridobile upravno svobodo in avtonomijo. Med strategijami, ki jih izvajajo organizacije za zmanjšanje vplivov zunanjih akterjev, so različni načini mednarodnih povezovanj, vključno z združevanjem, izvajanjem skupnih projektov, ustanavljanjem skupnih direktoratov in sindikatov v določenih poklicih. To lahko pomaga zmanjšati vpliv zunanjih akterjev na kritične resurse ali pomaga pridobiti druge resurse, ki so pomembni za zunanje akterje, ki poskušajo pridobiti vpliv. V neprofitnem smislu je perspektiva odvisnosti od virov posebej uporabna v razumevanju večnega boja za uravnotežene vire prihodkov. V večini držav se določeni tipi neprofitnih organizacij pretirano zanašajo na državno financiranje, ki hkrati prinaša tudi nevarnosti podržavljenja organizacije, birokratizacije, izgube avtonomije ali odmika od ciljev. Vse to se lahko razume kot napaka pri upravljanju in neučinkovita nevtralizacija odvisnosti od državnih virov (glej Anheier in List, 2005, str. 218).. 16.

Tabela 3: Teorija odvisnosti od virov Donator B Ne razprši donacije Razprši donacije Neprofitna organizacija A. Razprši vire. 3,3. 5,0. Ne razprši virov. 0,5. 1,1. Vir: lasten. Pri ponazoritvi teorije odvisnosti od virov v filantropičnem kontekstu sodelujeta dva igralca, neprofitna organizacija A in Donator B. Tabela 3 predstavlja simulacijo delovanja donatorja B, ki bi rad na podlagi svojih prispevkov prišel do vpliva v neprofitni organizaciji A. Predpostavljeno je, da bi vpliv v neprofitni organizaciji A uporabil za izvajanje lastnega interesa in ne za izvajanje dejavnosti v interesu neprofitne organizacije A. Donator B lahko poveča svoj vpliv s tem, da prispeva pomemben delež sredstev neprofitni organizaciji A, vendar lahko neprofitna organizacija A njegov poskus nevtralizira z razpršitvijo virov sredstev in pridobitvijo drugih donatorjev, ki so podobno vplivni kot donator B in mu predstavljajo oviro pri izvrševanju lastnega interesa.. 4.6 TEORIJA SOCIALNEGA IZVORA Teorija socialnega izvora je nastala kot odziv na omejitve ekonomskih pristopov po eni strani in konvencionalne literature o državi dobrobiti na drugi (glej Anheier in List, 2005, str. 240). Cilj te teorije je razložiti variacije v velikosti in sestavi neprofitnega sektorja med državami. Za določitev tega teorija identificira tiste socialne dejavnike, kateri bodo vodili v razvoj znatnega, ekonomsko pomembnega neprofitnega sektorja kot nasprotje manjšemu, manj pomembnemu sektorju. Bazira predvsem na razvoju, odvisnem od usmeritve, in nakaže dejstvo, da ima neprofitni sektor med državami različne zgodovinske temelje in se posledično izoblikuje v drugačnih socialnih in ekonomskih oblikah. V okviru te teorije so se identificirali štirje bolj ali manj različni modeli neprofitnega razvoja, torej štirje tipi neprofitnih režimov. Vsak tip je definiran ne le po trenutni vlogi v državi, ampak tudi po trenutni poziciji tretjega sektorja in vsak odraža posebno sestavo socialnih sil (po Anheier in List, 2005, str. 240): -. -. korporativistični model, ki je definiran z znatnim državno-sponzoriranim sistemom državnih pomoči, razporejenih večinoma preko neprofitnih organizacij, statični model, ki je definiran z omejenim državno sponzoriranim sistemom državnih pomoči in majhno rastjo neprofitnega sektorja, socialno-demokratični model je definiran z velikim deležem državno sponzoriranih in državno dodeljenih pomoči, zato je prostor za neprofitne organizacije zelo omejen, liberalni model je definiran z zelo omejeno državno protekcijo in dokaj neodvisnim, relativno velikim neprofitnim sektorjem.. 17.

Tabela 4: Teorija socialnega izvora Državno financiranje Visoko Nizko Državna protekcija. Visoka. Korporativistični model. Socialno-demokratični model. Nizka. Statični model. Liberarni model. Vir: lasten. Tabela 4 ne predstavlja igre, ampak zgolj umestitev posameznih modelov neprofitnega sektorja glede na državno protekcijo in državno financiranje. Pod pojmom državna protekcija je razumljena relativna količina zagotovljenih javnih storitev s strani države, pod pojmom državnega financiranja pa financiranje nevladnih organizacij s strani države. Korporativistični model tako predstavlja kombinacijo visoke državne protekcije z visokim državnim financiranjem, liberalni pa je njegovo popolno nasprotje. Statični in socialnodemokratični model predstavljata vmesni stopnji med tema dvema skrajnostima.. 18.

5 BOLJ ZNANI PROBLEMI IN DILEME S PODROČJA FILANTROPIJE. V okviru filantropičnega procesa je bilo identificiranih nekaj strategij igralcev, ki destruktivno vplivajo na proces filantropije. Zaradi njih dominantne strategije igralcev v določenih filantropičnih aktivnostih ne dosegajo maksimalnih, ampak zgolj najmanj tvegane izkupičke. Ti problemi so problem zastonjkarjev, agentski problem in samaritanova dilema. Če želimo maksimizirati izkupičke filantropičnega procesa, je pomembno, da vzpostavimo zaupanje med akterji filantropičnega procesa. Potrebno je namreč zagotoviti izvajanje strategij vseh igralcev, ki pri procesu filantropije prinašajo maksimalni izkupiček.. 5.1. PROBLEM ZASTONJKARJEV. Problem zastonjkarjev izpostavlja težave pri porazdeljevanju javnih dobrin zaradi dejstva, da ni v interesu posameznika, da prispeva k skupini, če lahko kljub temu uživa dobrine, ki jih ta skupina proizvede. V situacijah, ko so dobrine razdeljene vsem članom skupine enakomerno, ne glede na njihovo participacijo pri njihovi proizvodnji, bodo ljudje zastonjkarji, ker so stroški prispevanja k skupini višji kot majhen porast v skupnih dobrinah, ki lahko nastane s posameznikovo participacijo. Problem zastonjkarjev tako pojasni, da če vsak član skupine ravna tako, da maksimalno zadovolji lasten interes namesto interesa skupine, bo skupno dobro propadlo (glej Anheier in List, 2005, str. 103). Tabela 5: Problem zastonjkarjev Prispeva Igralec A. Igralec B Ne prispeva. Prispeva. 1,1. -1,2. Ne prispeva. 2,-1. 0,0. Vir: lasten. Tabela 5 prikazuje razmerje med dvema enakovrednima igralcema, ki lahko prispevata k interesu skupnosti, vendar to ni nujno. V primeru, da eden od njiju prispeva k skupnemu dobremu, drugi pa iz skupnega dobrega zgolj črpa, bo izkupiček prvega igralca manjši, kot da ne bi prispeval nič, saj je moral v zagotavljanje skupnega dobrega vložiti svoje delo, iz skupnega dobrega pa lahko pridobi manj kot je vložil, saj je tudi drugi igralec (zastonjkar) upravičen do deleža. Ravnovesje te igre predstavlja kombinacija strategij, ko noben od igralcev ne prispeva k skupnosti, saj s tem lahko le profitira, medtem ko je v primeru, da prispeva k skupnosti, drugi pa uživa sadove njegovega dela, ta igralec na slabšem.. 19.

5.2 AGENTSKI PROBLEM Agentski problem prepoznava dejstvo, da zaradi asimetričnih informacij vodje ne morejo adekvatno opazovati ravnanj svojih agentov. Verjetneje je, da bodo agenti izkoristili svojo prednost in ne bodo delovali v optimalnem interesu za njihove vodje. V poslovnih organizacijah so vodje običajno lastniki, agenti pa so menedžerji, v javni upravi so vodje izvoljeni predstavniki ljudstva, agenti pa so uradniki. V neprofitnih organizacijah, kjer ni lastnikov ali družabnikov, ni jasno kdo naj ima funkcijo vodje in kdo agenta. Zaradi nedenarne usmerjenosti organizacije in predpostavljene višje zavzetosti menedžmenta in osebja se tudi agentski problem v veliki meri preseli v nedenarna področja dela organizacije (glej Anheier in List, 2005, str. 201).. Agent. Tabela 6: Agentski problem Vodja Nadzoruje Izvaja lasten interes -3,0 Izvaja skupen interes. 1,1. Ne nadzoruje 3,-3 1,3. Vir: lasten. Tabela 6 prikazuje agentski problem. V njem sodelujeta dva neenakovredna igralca, vodja in agent. Agent ima dve možnosti delovanja, lahko izvaja skupen interes v imenu skupine, ki ji pripada, lahko pa prakticira lasten interes. Vodja ima na izbiro, da agenta nadzoruje ali da ga ne nadzoruje. V primeru, da agenta ne nadzoruje, ima vodja sicer možnost optimiziranja izkupička, ampak tvega, da bo agent deloval v lastnem interesu (na škodo organizacije). Racionalen vodja v tem konfliktu nadzoruje agenta in minimizira tveganje, da bi agent ravnal v lastnem interesu. Ravnovesje te igre je v kombinaciji strategij, ko agent izvaja skupen interes, vodja pa ga nadzoruje. Vse ostale strategije so preveč tvegane za enega ali za drugega igralca, čeprav je pri nekaterih možen večji izkupiček.. 5.3 SAMARITANOVA DILEMA Pojem samaritanova dilema se nanaša na dilemo v dobrodelnem aktu. V njej se igralec, samaritan, sooča z razmerami, ko drugi ljudje morda potrebujejo pomoč. Na izbiro ima dve možnosti, pomagati ali ne pomagati. Prejemnik pomoči se na drugi strani odloči, koliko truda bo vložil v pridobitev samaritanove pomoči. Če samaritan daruje pomoč, prejemnik pa potrebuje veliko napora za pridobitev te pomoči, profitirata oba. V primeru, da prejemnik vloži malo pomoči, profitira neprimerno bolj, saj vloži manj truda (po Gibson et al, 2005, str. 38). Samaritan se v samaritanovi dilemi sooči s problemom, saj je dominantna strategija pomagati, ne glede na to, kaj prejemnik naredi. Kakor hitro prejemnik razume to, postane prejemnikova dominantna strategija vložitev manj truda v pridobitev pomoči. Samaritan sicer preferira, da bi prejemnik vlagal več truda, ampak struktura interakcije med. 20.

igralcema garantira, da bo prejemnik vlagal manj truda (po Gibson et al, 2005, str. 39). Tabela 7: Samaritanova dilema Prejemnik Vloži napor Samaritan. Daruje Ne daruje. 4,2 0,-1 Vir: lasten. Tabela 7 prikazuje interakcijo samaritana in prejemnika.. 21. Ne vloži napora 3,3 0,0.

6 STRATEGIJA KORPORATIVNE FILANTROPIJE. Malo izrazov je tako prepogosto uporabljenih in slabo definiranih kot besedna zveza strateška filantropija. Ta izraz se uporablja za označevanje katerekoli oblike dobrodelne aktivnosti, ki ima definirano temo, cilj, pristop ali fokus. V korporativnem smislu običajno pomeni, da obstaja neka povezava med dobrodelnim prispevanjem in poslovanjem podjetja. Pogosto je ta povezava samo semantična in omogoča družbi racionalizacijo njenih prispevkov v zaključnih računih in časopisnih člankih. Dejstvo je, da večina programov korporativnega darovanja nima nobene zveze s strategijo podjetja. Večinoma so namenjeni za izboljšanje razpoloženja, pozitivno publiciteto in za dvig morale zaposlenih (po Porter in Kramer, 2002, str. 6).. 6.1 ELEMENTI TEKMOVALNOSTI Socialni in ekonomski cilji podjetja dolgoročno niso medsebojno nasprotujoči, ampak povezani. Kompetitivnost je namreč odvisna od stopnje produktivnosti, do katere lahko družbe uporabljajo delovno silo, kapital in naravne resurse za proizvodnjo visoko kvalitetnih dobrin in storitev. Produktivnost je odvisna tudi od izobrazbe, zdravja, nastanitve in motivacije zaposlenih. Pri ohranjanju okolja ne beneficira samo družba, ampak tudi podjetje, ker lahko zmanjševanje onesnaževanja in odpadkov vodi do učinkovitejše uporabe resursov in po mnenju strank poveča vrednost teh dobrin. Izboljšanje socialnih in ekonomskih pogojev v državah v razvoju lahko ustvari učinkovitejše lokacije za izvajanje nalog podjetja kot tudi nove trge za trženje produktov. Najučinkovitejša metoda za reševanje perečih problemov sveta je pogosto mobilizacija korporativnega sektorja v aktivnosti, ki koristijo tako družbi kot podjetjem (po Porter in Kramer, 2002, str. 7).. 6.2 VPLIVANJE NA KOMPETITIVNI KONTEKST Z natančnim analiziranjem elementov kompetitivnega konteksta lahko podjetje identificira področja, na katerih se socialni in ekonomski aspekt poslovanja prekrivata, tako da maksimalno povečata kompetitivnost podjetja in lokalnega okolja. Strokovnjaki so definirali štiri področja kompetitivnega konteksta podjetja (po Porter in Kramer, 2002, str. 10): -. Proizvodni pogoji, med katere sodijo prisotnost ustrezno usposobljene delovne sile, visokokvalitetnih znanstvenih in tehnoloških institucij, adekvatna fizična infrastruktura, transparentni in učinkoviti administrativni procesi, ter dosegljivi naravni viri. Vse to so področja, na katera filantropija lahko vpliva.. 22.

-. -. -. Potrošni pogoji v regiji zajemajo velikost regionalnega trga, primernost produktnih standardov in sofisticiranost lokalnih strank. Sofisticirane lokalne stranke izboljšajo regionalno tekmovalnost z zagotavljanjem vpogleda v naraščajoče potrebe strank in izvrševanjem pritiska za inovacije. Pogoji za strategijo in konkurenčnost so pravila, iniciative in zakoni, ki veljajo v regiji in imajo pomemben vpliv na produktivnost. Politike, ki spodbujajo investicije, ščitijo intelektualno lastnino, odpirajo lokalni trg, razbijajo in onemogočajo kartelno združevanje ali monopole ter zmanjšujejo korupcijo, naredijo regijo privlačnejšo za posel. Filantropija lahko ima močan vpliv na ustvarjanje produktivnejšega in transparentnega okolja za konkurenco. Povezane in podporne industrije lahko izjemno izboljšajo produktivnost podjetja, če seveda obstajajo v bližini. Filantropija lahko spodbudi razvoj panog in okrepi podporne dejavnosti.. 6.3 PROBLEM ZASTONJKARJEV IN STRATEŠKA KORPORATIVNA FILANTROPIJA Ko podjetje z metodo korporativne filantropije izboljša kompetitivni kontekst, druga podjetja iz sorodnih gospodarskih dejavnosti ali iste regije pogosto beneficirajo, brez da bi prispevala svoj delež. V filantropičnem smislu zastonjkarji ne vplivajo na korporativno filantropijo zaradi petih razlogov (po Porter in Kramer, 2002): -. -. -. -. -. Izboljšanje konteksta koristi predvsem podjetjem, ki bazirajo na določenem geografskem področju. Konkurenčna podjetja pogosto niso iz istega geografskega področja, zato filantropična podjetja vseeno pridobijo večino rezultatov svoje filantropije. Vodilna podjetja bodo najboljše pozicionirana za ustvarjanje pomembnih prispevkov k skupnosti in bodo posledično pridobila glavni delež rezultatov svoje dobrodelnosti. Korporativna filantropija je v svojem bistvu kolektivna dejavnost. Z delitvijo stroškov z drugimi podjetji v sorodnih dejavnostih, tudi konkurenčnih, lahko podjetje zelo zmanjša problem zastonjkarjev. Spremembe v kompetitivnem kontekstu vsem konkurenčnim podjetjem niso enako pomembne. Bolj kot je korporativna filantropija skladna z individualno strategijo podjetja (izobljševanje spretnosti, tehnologije in infrastrukture, od katerih je podjetje še posebej odvisno ali povečevanje povpraševanje v specifičnem segmentu, kjer je družba najmočnejša), bolj disproporcionalno bo podjetje beneficiralo z izboljšanjem konteksta. Podjetje, ki vzpodbuja korporativno filantropijo v določenem območju pogosto pridobi disproporcionalno korist v obliki superiornega ugleda in povezav, ki jih vzpostavi. V kampanji proti malariji Exxon Mobil ni samo izboljšal družbenega zdravja, ampak tudi zdravje svojih zaposlenih in izgradil močna razmerja z. 23.

lokalnimi skupnostmi in drugimi neprofitnimi organizacijami, kar ga je naredilo za preferiranega parnerja za razvoj.. 6.4 IZBIRA NAJBOLJŠEGA NAČINA IZVAJANJA FILANTROPIJE Razumevanje povezave med filantropijo in kompetitivnim kontekstom pomaga podjetjem identificirati področje, na katerega naj osredotočijo svoje filantropične aktivnosti. Razumevanje načinov, s katerimi filantropija ustvarja dodatno vrednost, pa omogoča podjetju določiti, kako naj preko strateške filantropije doseže maksimalni socialni in ekonomski učinek (po Porter in Kramer, 2002, str. 14). Obstajajo štirje načini, po katerih lahko podjetja preko dobrodelnih organizacij lahko ustvarijo socialno vrednost (po Porter in Kramer, 2002, str. 14): -. -. -. Izbira najboljših prejemnikov donacij, pri kateri mora biti podjetje še posebej previdno, saj je vpliv darovalca v veliki meri determiniran z učinkovitostjo prejemnika. Izbira učinkovitejšega prejemnika ali partnerske organizacije vodi do večjega socialnega vpliva glede na porabljena sredstva. Izbira najboljšega prejemnika donacij nikoli ni lahka. Sicer je mogoče očitno, katere neprofitne organizacije zberejo največ sredstev, imajo največ ugleda ali izvajajo najučinkovitejše kampanije, ampak ti dejavniki imajo malo opraviti s tem, kako dobro organizacije uporabijo prispevke. Za določitev optimalnih prejemnikov, preko katerih bi se dosegel največji socialni vpliv korporativne filantropije, so običajno potrebne obširne raziskave. Signaliziranje drugim donatorjem, pri katerem lahko podjetje promovira najuspešnejše neprofitne organizacije, pritegne več sredstev in s tem povzroči bolj učinkovito alokacijo sredstev za filantropijo. Podjetja pogosto prinesejo lastnosti, ki so posebej pomembne, k filantropičnim aktivnostim. Njihov ugled je pogosto razlog za večje spoštovanje in razlog za povečanje kredibilnosti neprofitne organizacije. Podjetja so pogosto sposobna vplivati na odločitve celotnega omrežja, ki je povezano z njimi, tako strank kot tudi dobaviteljev in drugih partnerjev. Posledično imajo bistveno večji doseg kot posamezni donatorji in tudi kot večina neprofitnih organizacij. Pogosto imajo tudi dostop do komunikacijskih kanalov in potrebno ekspertizo za širjenje informacij širše, natančneje in prepričljivejše do drugih potencialnih donatorjev. Signaliziranje drugim donatorjem je posebej pomembno zaradi dejstva, ker zmanjša problem zastonjkarjev. Skupna socialna investicija podjetij določenega sektorja lahko izboljša kompetitivni kontekst za vse igralce in tudi zmanjša stroške za posamičnega igralca. Z vplivanjem na povezovanje in oblikovanjem lastne identitete pri spodbujanju socialnih projektov, ki so podprti tudi od drugih, podjetje izboljša razmerje med stroški in beneficiranjem. Izboljšanje performanse prejemnikov donacij, pri kateri podjetja izboljšajo učinkovitost, povečujejo socialni vpliv neprofitnih organizacij, brez da bi. 24.

-. povečevale finančne vložke. Izbira prave neprofitne organizacije izboljša izkoristek posamičnega prispevka, medtem ko signaliziranje ostalim donatorjem izboljša izkoristek večih prispevkov, izboljšanje performansa neprofitne organizacije pa poveča izkoristek celotnih doniranih sredstev neprofitne organizacije. Za razliko od večine drugih darovalcev lahko podjetja direktno sodelujejo z neprofitnimi organizacijami in drugimi partnerji in jim s tem pomagajo pri izboljšanju učinkovitosti. S sabo prinašajo dodatna sredstva in znanje, ki ga načeloma posamezniki in neprofitne organizacije nimajo, s tem pa omogočajo širok spekter nedenarne asistence, ki je cenejša in bolj sofisticirana kot storitve, ki si jih neprofitne organizacije lahko privoščijo. Napredovanje teoretičnega znanja in prakse, pri kateri inovacije izboljšajo produktivnost neprofitnega sektorja, pa tudi poslovnega sektorja. Največji napredek običajno ne pride s postopnimi izboljšavami v učinkovitosti, ampak z novimi izboljšanimi pristopi. Posledično je najboljši način za ustvarjanje socialne vrednosti z razvojem novih načinov ukvarjanja s socialnimi problemi in plasiranjem le-teh v široko praktično uporabo. Ekspertiza, raziskovalne zmogljivosti in doseg, ki ga podjetja doprinesejo k filantropiji, lahko pomaga neprofitnim organizacijam ustvariti nove rešitve, za katere si same ne bi mogle privoščiti razvoja.. 25.

7 FILANTROPIJA V SLOVENIJI. V nadaljevanju so prikazani rezultati raziskav filantropije v Sloveniji. Tabela 8: Članstvo v različnih vrstah organizacij v Sloveniji leta 1999. ČLANSTVO V RAZLIČNIH VRSTAH ORGANIZACIJ V SLOVENIJI LETA 1999 DA NE Sindikat 28,4 71,2 Politična stranka 4,5 95,4 Društvo za varovanje okolja 1,9 98,1 Dobrodelno društvo 8,1 92,0 Društvo, povezano s cerkvijo 3,9 96,3 Kulturno društvo 7,6 92,4 Športno društvo 14,3 85,6 Drugo društvo 20,6 79,8 Vir: Toš (2004, str. 96). Grafikon 1: Članstvo v različnih vrstah organizacij v Sloveniji leta 1999. Drugo društvo Športno društvo Kulturno društvo Društvo, povezano s cerkvijo %. Dobrodelno društvo Društvo za varovanje okolja Politična stranka Sindikat 0. 5. 10. 15. 20. 25. 30. Vir: Toš (2004, str. 96).. Podatki iz raziskave Vrednote v prehodu iz leta 1999 povedo, da je v Sloveniji individualna filantropija relativno dobro razvita. Če zanemarimo kategorijo »Drugo društvo«, je več kot članov dobrodelnih društev bilo zgolj članov sindikatov ter članov športnih društev. Članov političnih strank in društev, povezanih s cerkvijo, je bilo približno pol manj kot članov. 26.