Serijski in množični morilci - primerjava med spoloma

DIPLOMSKO DELO Serijski in množični morilci – primerjava med spoloma. Oktober, 2014. Sara Dragojević.

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA Varnost in policijsko delo Serijski in množični morilci – primerjava med spoloma. Oktober, 2014. Sara Dragojević Mentor: pred. dr. Tinkara Pavšič Mrevlje.

Zahvala Najprej bi se rada iskreno zahvalila svoji mentorici dr. Tinkari Pavšič Mrevlje, ki mi je bila v veliko pomoč pri izdelavi diplomske naloge in kateri sem za vso pripravljenost in nasvete neizmerno hvaležna, saj mi brez nje ne bi uspelo. Zahvala pa gre še vsem, ki so mi potrpežljivo in z veliko mero razumevanja stali ob strani in mi s spodbudnimi besedami pomagali do konca, ko se je moje samozaupanje za hip omajalo. Resnično hvala vsem, ki ste me podpirali, vedno vam bom iz srca hvaležna.. 2.

Kazalo 1 Uvod ........................................................................................... 4 2 Serijski morilci ............................................................................... 8 2. 1 Splošne značilnosti ..................................................................... 8 2. 1. 1 Opredelitev pojma ............................................................... 9 2. 1. 2 Faze serijskih umorov ........................................................... 11 2. 1. 3 Organiziran in neorganiziran storilec ......................................... 11 2. 2 Primerjava med spoloma............................................................. 13 2. 2. 1 Tipologije moških serijskih morilcev ......................................... 13 2. 2. 2 Tipologije ženskih serijskih morilk ............................................ 16 2. 2. 3 Razlika v motivih, lokaciji in mobilnosti ..................................... 17 2. 2. 4 Primeri serijskih morilcev ...................................................... 19 2. 2. 5 Primeri serijskih morilk ......................................................... 19 3 Množični morilci ............................................................................. 21 3. 1 Splošne značilnosti .................................................................... 21 3. 1. 1 Opredelitev pojma .............................................................. 21 3. 1. 2 Tipologije množičnih morilcev ................................................ 23 3. 2 Zakaj množični morilci morijo ...................................................... 25 3. 3 Primeri množičnih morilcev ......................................................... 27 3. 3. 1 Norveški množični morilec Anders Breivik ................................... 27 3. 3. 2 Morilec iz Kolorada – James Holmes .......................................... 28 4 Opredelitev hipoteze in problema ....................................................... 30 5 Metoda ....................................................................................... 31 5.1 Postopek................................................................................. 31 5.2 Pripomoček ............................................................................. 31 6 Rezultati raziskave ......................................................................... 32 6.1 Rezultati serijskih morilcev .......................................................... 32 6.2 Rezultati množičnih morilcev ........................................................ 33 6.3 Preverjanje hipotez ................................................................... 34 7 Razprava ..................................................................................... 35 8 Zaključek ..................................................................................... 37 9 Uporabljeni viri ............................................................................. 38. 3.

Povzetek V diplomski nalogi so opisani serijski in množični morilci ter primerjava med moškim in ženskim spolom le-teh. Predstavljeni sta obe definiciji, njune značilnosti in tipologija. Opisane so tudi faze serijskih umorov ter delitev storilcev na organizirane in neorganizirane morilce. Slednja velja za serijske morilce in pomaga policistom ter kriminalistom pri preiskovanju kraja zločina. Zavedati se moramo, da čeprav je več moških morilcev, ne smemo pozabiti tudi na ženske morilke. Pomembna je tipologija oziroma razvrstitev tako serijskih kot množičnih morilcev. Ta nam pove, na kakšen način storilci ali storilke morijo, kakšno je njihovo orožje, način in katere so njihove žrtve. Pri serijskih morilcih je tipologija razdeljena glede na spol, medtem ko je pri množičnih morilcih samo ena za oba spola. Običajno velja, da so serijski morilci sociopati, medtem ko je večina množičnih morilcev psihopatov. Pomembna je opredelitev in razumevanje omenjenih terminov, saj so med njima bistvene razlike, razumevanje obeh pojmov pa je lahko v veliko pomoč organom pregona pri iskanju in prijetju storilcev, pa naj gre za moške storilce ali ženske morilke. V empiričnem delu diplomske naloge smo za serijske morilce zajeli obdobje od leta 2000 do leta 2013, za množične morilce pa obdobje petih let. S pomočjo internetnega iskanja člankov iz medijskih novic smo iz spletne strani Murderpedia.org in medijskega portala USA TODAY dobili potrebne podatke. V obeh primerih smo ugotovili, da prevladujejo moški storilci. Ženski spol je v manjšini. Serijske morilke tako zajemajo le 10 odstotkov, množične morilke pa le 6,2 odstotka storilcev. Ključne besede: serijski morilci, množični morilci, ženske storilke, sociopat, psihopat.. 4.

Summary Serial and mass murderers – comparison between genders The thesis describes serial and mass murderers and the comparison between male and female genders of the latter. We will explain the definitions of both, their characteristics and typology. The thesis also describes the phases of serial murders and a division of the offenders into the organized and unorganized killers. The latter applies to serial killers and helps police officers and criminal investigators when investigating the crime scene. We must be aware that although they are more men murderers we must not forget that there are also female killers. They can be just as cruel as men even though we might not find it so at the first sight. The typology or classification of both serial and mass murderers is important. It tells us how male or female offenders kill, what is their weapon of choice and what kind are their victims. The typology of serial killers is divided according to gender while the typology of mass murderers is single and is not classified by gender. It is usually considered that serial killers are sociopaths, while most mass murderers are psychopaths. Definition and understanding of both terms is very important, because there are differences between them, and understanding both can be of great assistance to law enforcement authorities in locating and arresting killers, whether they are male or female offenders. In the empirical research we captured a thirteen-year period for serial killers and a five year period for mass murderers. With the help of an internet search on the web page Murderpedia.org and USA TODAY web portal we got the necessary information. We found in both cases that man offenders dominate. Female gender is in minority. Female serial killers gather 10 percent, while female mass murderers gather only 6.2 percent. Key words: serial murderers, mass murderers, female offenders, sociopath, psychopath.. 5.

1 Uvod Umori, kakršni koli že so, so v današnjem času in z vso medijsko komunikacijo postali zanimivi za ljudi. Medijske novice hitro pripotujejo do ljudi in sprožijo val zanimanja za to, kar se je zgodilo. Bolj bizaren je umor, večje je zanimanje. Prav zaradi tega serijski in množični umori in s tem tudi morilci in morilke zajemajo prav posebno mesto med vsemi morilci (Posega, 1998). Serijskega morilca običajno zaznamuje že njegovo otroštvo, pa naj gre za kruta kaznovanja ali strogo disciplino. Nekateri splošni osebnostni znaki serijskih morilcev so (Dalal, Aggarwal, Bhullar in Sharma, 2009): •. družinsko ozadje (veliko storilcev prihaja iz ločenih družin, imeli so travmatično otroštvo z raznimi fizičnimi, čustvenimi ali spolnimi zlorabami in slab odnos z materjo),. •. cilji serijskih morilcev niso povsem razumljivi, saj delujejo in živijo po svojih načelih,. •. domišljija igra veliko vlogo v življenju serijskega morilca, saj je ta od nje odvisen,. •. niso zmožni ljubiti, njihovo obnašanje pa je impulzivno in agresivno,. •. pomanjkanje občutka krivde.. Večinoma so serijski morilci samotarji, imajo slabe družinske vezi in malo prijateljev ter so nezmožni ločiti domišljijo od realnosti. Za tipičnega množičnega morilca je značilno, da ne bo ničesar sumljivega povedal svojim prijateljem in družinskim članom, pač pa bo svojo namero pokazal tretjim osebam. Predvsem je to pogosto za množične morilce, ki pobijajo na svojih šolah in so njihove žrtve sošolci, ki so jim bili všeč. Reid Meloy (Cloud, 2012), profesor in svetovalec pri FBI, je leta 2004 objavil raziskavo. V njej so Meloy in njegovi sodelavci pojasnili tako sociološke kot tudi vedenjske lastnosti, ki so povezane z množičnim nasiljem. Opredelili so nekatere dejavnike, kot so (Cloud, 2012): •. kriminalna preteklost (storilci običajno že imajo pretekla kazniva dejanja in so povezani z nasilnim vedenjem),. •. občutek viktimizacije (večina mladostnikov, predvsem tistih, ki morijo svoje sošolce, je bila v preteklosti sama žrtev nasilja ali ustrahovanja; večina odraslih množičnih morilcev pa je v veliki večini zavrnjena s strani družinskih članov in sorodnikov ali dekleta),. 6.

•. starostna stopnja 20-ih let (po mnenju Meloya je povprečna starost množičnih morilcev 27 let).. V nasprotju z množičnimi storilci, serijski morilci precej manj pogosto storijo samomor. Lester in White (2012) sta v raziskavi ugotovila, da je od 483 serijskih primerov le 30 takih storilcev, ki so storili samomor. Za te je bilo ugotovljeno, da so prihajali iz neurejenih družin in so imeli starše z več psihiatričnimi motnjami. Ugotovljeno je bilo tudi, da so ti umori serijskih morilcev vključevali bizarna spolna dejanja ali pa so storilci celo sami snemali svoje umore in dejanja. Zanje je tudi bolj verjetno, da so v preteklosti že imeli zabeležene poskuse samomora. To kaže, da so serijski morilci, ki so na koncu storili samomor, imeli samomorilska nagnjenja že daljše obdobje (Lester in White, 2012). Kljub temu, da nekatere ženske prestopnice delujejo prav tako nasilno kakor moški, se ženske pogosteje kot moški označijo za nedolžne in se same predstavljajo kot žrtve. To jim omogoča, da jih sodne oblasti in družba prepoznajo za nedolžne, četudi morda temu ni tako (Parson, 1997, po Silvio et al.,2006). Namen in cilj diplomske naloge je razjasniti pojma serijski morilci in množični morilci ter razliko med njima. Namen je tudi pojasniti razliko med ženskimi in moškimi serijskimi ter množičnimi morilci. Naloga je sestavljena iz dveh bistvenih segmentov. V prvem, obsežnejšem delu, so opisani serijski morilci, natančneje njihove značilnosti, faze serijskih umorov, opredeljen je tudi sam pojem serijski morilci in pojasnjena ja razlika med organiziranim in neorganiziranim storilcem. V tem delu je opisana tudi primerjava med spoloma, gre za delitev in pojasnitev tipologije moških serijskih morilcev in tipologije ženskih serijskih morilk. V nadaljevanju bomo pojasnili razlike v motivih, lokaciji in mobilnosti med obema spoloma morilcev. Nazadnje pa bo v tem poglavju navedenih nekaj primerov serijskih morilcev in serijskih morilcev, ki so razburkali javnost s svojimi zločini. Sledi drugi segment diplomske naloge, ki govori o množičnih morilcih. Tudi tukaj bomo navedli njihove glavne značilnosti, opredeljen bo pojem množični morilci ter opisana tipologija množičnih morilcev, ki je samo ena in ni odvisna od spola. Tudi v tem delu bo omenjenih nekaj primerov množičnih morilcev, ki so s svojimi dejanji pretresli javnost. V raziskovalnem delu smo za potrebno raziskavo uporabili internetne vire. S pomočjo analize člankov bomo postavljene hipoteze z raziskavo potrdili ali ovrgli. Rezultate bomo primerjali glede na ženski in moški spol serijskih in množičnih morilcev.. 7.

2 Serijski morilci Najprej je potrebno opredeliti pojem serijski morilci. Kdaj lahko govorimo o serijskih morilcih in serijskih umorih? Kakšna je razlika med moškimi serijskimi morilci in ženskimi serijskimi morilkami? Poleg opredelitve pojma sta pri serijskih morilcih pomembni še dve informaciji (Posega, 1998): •. faze serijskih umorov, ki sem med seboj razlikujejo, in. •. tipologija oziroma razvrstitev serijskih morilcev.. Posega (1998) navaja kot pomembno tudi delitev serijskih morilcev na organizirane in neorganizirane storilce. Delitev nam ponuja številne informacije o storilcu. Oba tipa se med seboj razlikujeta po številnih lastnostih, predvsem pa v načinu izvajanja umorov in po obnašanju storilca na kraju zločina ter med in po dejanju.. 2. 1 Splošne značilnosti Kriminolog Eric Hickley (Masters in Roberson, 1990, po Meško, 2008) je izvedel študijo o serijskih morilcih in pri tem prepoznal nekatere splošne značilnosti o njih in njihovih žrtvah. Ugotovil je, da je bilo v raziskovalnem vzorcu, ki ga je vzel, veliko več moških serijskih morilcev kot pa morilk. Pomembna ugotovitev je tudi, da večina žrtev ni osebno poznala svojega morilca. To je pomemben podatek, saj lahko na podlagi tega pridemo do sklepa, da serijski morilci naključno izbirajo žrtve in jih ne poznajo. Hickley je ugotovil tudi, da sta bila prevladujoča motiva umorov spolnost in denar (Masters in Roberson, 1990, po Meško, 2008). Holmes in DeBurger (Holmes in Holmes, 1998) ugotavljata, da med splošne značilnosti lahko štejemo tudi dejstvo, da serijski morilci najpogosteje ubijajo sami in redkeje v parih. Veliko serijskih morilcev je v otroštvu močilo postelje, nato začelo najprej z mučenjem živali, v mladostništvu pa nadaljevalo s podtikanjem požarov in šele nato s svojim prvim umorom. FBI (Ressler in Shachtman, 1992, po Šterk in Vrtačič) v rezultatih študije ugotavlja, da so tudi družine bodočih serijskih morilcev bile vse prej kot urejene. Prisotne so bile težave z zavračanjem s strani staršev, odsotnostjo ali hladnim očetom ter močno sovraštvo do matere. Veliko staršev teh morilcev pa je bilo tudi samih krutih in so imeli težave z nasiljem.. 8.

Serijski morilec mora imeti kontrolo nad umorom, žrtvijo in celotno situacijo, saj se drugače počuti nemočnega. Med žrtvijo in morilcem ni predhodnega odnosa, se ne poznata in sta si tujca. Žrtev tako sama ne more vplivati na to, ali bo postala viktimizirana ali ne, prav tako pa ni preventive za zaščito bodočih žrtev. Morilci jih izbirajo povsem naključno in žrtve imajo samo za njih določen pomen (Holmes in Holmes, 1998). Šterk in Vrtačič (2006) po pregledu literature ugotavljata, da gre pri statistiki serijskih morilcev večinoma za neizobraženega moškega, belca, starega med 25 in 35 let, ki prihaja iz nestabilne družine. Žrtev je najverjetneje mlada ženska, tudi belka, stara med 15 in 24 let in za katero morilec nima očitnega razloga, da bi jo ubil. Njegova morilska pot ali kariera traja v povprečju 4,2 leti. Serijski morilec ubija z rokami, najpogosteje žrtev zabode ali zadavi. Uporablja orožje, ki je v bližini, kot so nož, vrv, žica ipd. Strelno orožje običajno pri serijskih morilcih ni prisotno, ker jih to oddalji od žrtve. Če ga že uporabi, ga zgolj za namen zastraševanja. Zunanji videz serijskih morilcev je povprečen, le malo jih ima očitne telesne znake ali hibe. Na drugačen izgled pa lahko vpliva dodati Y kromosom, ki naj bi povzročil agresivno vedenje, navaja Lester (1995, po Šterk in Vrtačič, 2006). Takšno XYY abnormalnost ima približno 0,01 odstotka vseh novorojenih fantov. Moški z dodatnim Y kromosomom naj bi bili večje rasti in intelektualno naj bi bili šibkejši. Nekateri menijo, da ta dodatni kromosom lahko pripomore k temu, da takšne osebe postanejo morilci (Šterk in Vrtačič, 2006). Na oddelku za vedenjsko psihologijo pri FBI (Meško, 2008) so izvedli raziskavo šestintridesetih obsojenih serijskih spolnih morilcev v obdobju od leta 1982 do leta 1983. Nekatere skupne značilnosti teh storilcev so, da ti v šoli niso bili med najbolj uspešnimi, večinoma so bili storilci pripadniki bele rase, v otroštvu jih je bila večina spolno, telesno ali duševno zlorabljenih, imeli so dominantno mati in hladnega očeta, pri storilcih so bile pogoste tudi fantazije in fetiši, zaposlitve pa so pogosto menjavali.. 2. 1. 1 Opredelitev pojma Splošna FBI (Federal bureau of investigation (Zvezni preiskovalni urad), 2008) opredelitev serijskega morilca je, da ta izvrši več umorov v daljšem časovnem obdobju. Predvsem je pomembno dejstvo, da gre za daljše časovno obdobje. To lahko traja od nekaj tednov, mesecev pa tudi do nekaj let, preden se serijskega morilca sploh odkrije ali se mu pride na sled.. 9.

Definicija (Holmes in Holmes, 1998) serijskega umora je, da gre za umor vsaj treh ljudi v časovnem razponu, ki je daljši od tridesetih dni, med posameznimi umori pa je t. i. obdobje pomiritve ali angl. t. i. »cooling off period«. Pri serijskih umorih so pomembne tri stvari (Holmes in Holmes, 1998): prva je količina (morajo biti vsaj trije umori), sledi prostor oziroma kraj (umori se morajo zgoditi na različnih krajih) in tretja čas (med umori mora biti vsaj 30 dnevni razmik, t. i. ohladitveno obdobje). Pri serijskem morilcu ozadje predstavlja umor matere. To pojasnjuje že prej omenjena študija (FBI, po Meško, 2008), da ima ali pa je imela velika večina serijskih morilcev dominantno mati. Zaradi tega nekateri morilci iščejo pri svojih ženskih žrtvah značilnosti ali karakteristike, ki jih spominjajo na njihovo mater. Na tak način sprostijo tudi svojo jezo, zamero in agresivnost, ki so jo ali pa jo še vedo čutijo do svoje matere. Gre za obliko t. i. premeščene agresije1, kjer storilec izvirnega objekta sovraštva ne ubije, saj je od njega na nek način odvisen (Holmes in Holmes, 1998). Pomembna značilnost serijskih morilcev je tudi, da so te osebe sadisti in sociopati2 ter so dejanja zmožni večkrat ponoviti. Pri ženskah pa bolj kot za sadizem gre za psihozo3 in duševne bolezni ali depresije (Šterk in Vrtačič, 2006). Kot navaja Diaz (2010), psihopati4 redko postanejo serijski morilci, ker ne kažejo interesa, da bi prikrili svojo identiteto ali svoja dejanja in so tako ujeti zelo hitro po dejanju. Sociopati pa imajo željo po preživetju, ne želijo biti prijeti, zato skrbno prikrivajo svoja dejanja in identiteto, saj gre v veliki večini primerov pri ubijanju za posebne obrede, s katerimi sprostijo svoje frustracije. To so tudi razlogi, zakaj je serijske morilce težko odkriti in še težje prijeti.. 1. Premeščena agresija: kadar je izvor frustracije premočan, se agresija preusmeri na t. i. nadomestni objekt (Areh, 2007). 2 Sociopat: oseba, ki je antisocialna, nezanesljiva, hitro vzkipljiva in običajno neizobražena (Thomas, 2013); vendar so sociopati zmožni občutka krivde in sočustvovanja (Pemment, 2013). 3 Psihoza: duševna motnja, kjer gre za izgubo stika z realnostjo; vključuje lahko halucinacije (najpogostejši so prisluhi), blodnje ali umik iz družbenega sveta (Christensen, Wagner in Halliday, 2001). 4 Psihopat: brez vesti, občutka krivde in obžalovanja; nezmožni so sočustvovanja, neiskreni, impulzivni in neodgovorni. Ne sprejemajo odgovornosti za svoja dejanja in imajo težave z zakonom. in avtoriteto (Furnham, 2012). 10.

2. 1. 2 Faze serijskih umorov Faze pri serijskem umoru so pomemben del vira informacij in spoznavanj serijskih morilcev. Te so najbolj v pomoč prav strokovnjakom, ki rešujejo ali pa skušajo rešiti primere serijskih morilcev, jih uspešno prijeti in preprečiti nove žrtve. V praksi je najbolj pogost petfazni model. Vendar skoraj nikoli ali pa zelo redko so pri enem serijskem morilcu prisotne vse faze. Zaporedje petih faz je sledeče: prva je faza fantazije, sledi faza zasledovanja in iskanja žrtve, nato je faza ugrabitve, sledi faza umora in nazadnje peta faza odstranitve (Posega, 1998). Posega (1998) navaja, da je začetek pri serijski morilcih vedno fantazija. Ta je najbolj pomemben del morilskega procesa, saj storilca žene v sam proces ubijanja. Sledi ji faza zasledovanja ali iskanja žrtve. Odvisna je od časa, priložnosti in morilčeve kompleksnosti. V tej fazi se pojavi tudi razlika med organiziranim in neorganiziranim storilcem. Sledi faza ugrabitve, ki pa ni vedno prisotna. Zaradi hitrega in nenadnega napada, se te faze izogibajo predvsem neorganizirani morilci. Četrta faza je faza umora ali ubijanja. Posega (1998) ugotavlja, da poznamo dva tipa morilcev: prvi tip je morilec, ki je osredotočen na dejanje jemanja življenja, in drugi tip storilca, ki je osredotočen na samo dogajanje, torej na postopek in ritual ubijanja. Pri prvem tipu je najbolj pomembna smrt žrtve, zato je ubijanje izvršeno hitro. Pri drugem tipu pa gre običajno za že vnaprej izdelan scenarij za ubijanje, katerega se tudi do potankosti drži. Zadnja faza je odstranitev trupla. Tudi tukaj gre za dve obliki. Prvi storilec enostavno zapusti kraj dejanja in truplo tam tudi pusti. Druga oblika je morilec, ki truplo premika in se s tem sam odloči, kaj se bo našlo in kaj ne. Truplo lahko skrije, da ga nihče ne bi našel, ali pa ga pusti na javnem mestu, da je dobro vidno in se najde. Avtor Posega (1998) ugotavlja, da so vse naštete faze pomembne pri odkrivanju serijskih morilcev. Več kot je faz, večja je verjetnost, da gre za organiziranega serijskega morilca. Če gre morilec skozi vse faze, lahko zaključimo, da gre za inteligentnega in izobraženega morilca, ki bo najverjetneje s svojim delom, torej ubijanjem, še nadaljeval.. 2. 1. 3 Organiziran in neorganiziran storilec Takšno delitev uporablja FBI (Šterk in Vrtačič, 2006); pri tem gre za psihološki profil storilcev. Podatke o storilcih dobijo strokovnjaki iz prizorišča zločina oziroma kraja kaznivega dejanja, nato pa iz vseh pridobljenih informacij ustvarijo profil storilca, ki zajema njegove osebnostne značilnosti. Profili storilcev so lahko v veliko pomoč in 11.

predvsem pomagajo raziskovalcem, da razširijo svoj krog iskanja in razmišljanja ter izločijo veliko drugih možnih osumljencev. Vendar pa vedno niso dovolj za odkritje storilca. Avtorja Ressler in Shachtman (1992, po Šterk in Vrtačič, 2006) v svojih ugotovitvah navajata, da takšna delitev izhaja iz komunikacije med člani FBI, ki izdelajo profil morilca, in med policisti na terenu, ki so takšnega morilca lovili. Ugotavljata tudi, da imajo mnogi serijski morilci značilnosti organiziranega in neorganiziranega storilca in zato spadajo v mešani tip (Ressler in Shachtman, 1992, po Šterk in Vrtačič). Značilnosti organiziranega serijskega morilca so, da je njegov količnik inteligence nadpovprečen, je natančen, skrbi za svoj videz in uživa ob mučenju svojih žrtev. Zločini so dobro premišljeni in načrtovani. Kazniva dejanja običajno stori izven svojega prebivališča in službe in je geografsko precej mobilen. Fantazije in obredi so zanj pomembni, za žrtev pa si izbere tujce, ki mu ustrezajo po starosti, videzu in vedenju. Svoje žrtve lahko zasleduje nekoliko ur ali tudi dni, preden se odloči za uboj. Po končanem umoru si organizirani storilec pogosto vzame spominek ali trofejo, da lahko kasneje podoživi dogodke in še okrepi svoje fantazije. Pogosto je tak tip storilca seznanjen s policijsko preiskavo in uživa ob mučenju policistov in kriminalistov. Z vsakim novim zločinom se izpopolnjuje in tako postaja vedno bolj izmuzljiv za preiskovalce. Čeprav jih nekateri lahko opišejo kot samotarske in čudne, pa najverjetneje med svojimi sodelavci, sosedi in družino veljajo za povsem običajne ljudi. Za neorganiziranega serijskega morilca pa je značilno, da je njegov količnik inteligence povprečen ali podpovprečen, pogosto je samotar in ima slabo samopodobo. Zanj so običajna spolna dejanja kot na primer voajerizem. Glede načrtovanja zločina je manj previden, nasilno dejanje pa je spontano, saj je njegova žrtev pogosto tarča priložnosti. Mučenje zanj ni pomembno, saj žrtev pokonča na hiter način s številnimi vbodi ali udarci. Zanj so značilne tudi posmrtne aktivnosti s truplom, ki lahko vključujejo grizenje, pohabljenje in tudi nekrofilna dejanja. Prizorišče zločina, ki ga storilec pusti za seboj je nemarno in neorganizirano, prav tako se storilec ne trudi s skritjem dokazov. Trofeje zanj niso zanimive, znanci pa bi ga opisali kot čudnega in srhljivega sodelavca ali soseda (Miller, 2013). Posega (1998) navaja, da opisane lastnosti in značilnosti običajno veljajo za oba tipa storilcev, ni pa nujno, da je vedo tako. Lahko se zgodi, da je prisotnega še kaj drugega ali pa kakšne lastnosti morda ni. Gre le za statistični okvir, ki je lahko v pomoč pri iskanju serijskih morilcev, ne gre pa za točno določeni model, ki bi vedno veljal.. 12.

2. 2 Primerjava med spoloma Holmes in Holmes (1998) ugotavljata, da so verjetno najbolj znani primeri serijskih morilk, ko ženske ubijajo z zastrupljanjem, saj je njihovo najpogostejše orodje strup. Pa vendar so znani tudi primeri morilk, ki so ubijale na kruti način. Ali so lahko ženske enako ali celo okrutnejše od moških serijskih morilcev? Lahko so in to največkrat v primerih, ko morijo v paru z moškim serijskim morilcem, navajata Holmes in Holmes (1998). Omenjene so že bile značilnosti moških serijskih morilcev, potrebno pa je omeniti še značilnosti serijskih morilk. Nekatere značilnosti serijskih morilk v ZDA je opredelil Posega (1998): večinoma so morilke gospodinje ali medicinske sestre, njihova povprečna starost je 33 let, žrtve so znanci ali družina (le tretjina žrtev so popolni tujci), najpogostejše morilsko orodje sta strup in tablete, ubijajo predvsem zaradi materialnih koristi (denar ali zavarovalnina) in niso potujoči morilci. To je značilnost moških serijskih morilcev, zato so ženske mobilne le v paru, v kombinaciji z moškim. Šterk in Vrtačič (2006) ugotavljata, da so najpogostejši tip ženske serijske morilke angeli smrti, zdravnice ali medicinske sestre in seveda črne vdove. Slednja ubija moške predvsem zaradi materialnih koristi. Najpogostejše žrtve izpod rok serijskih morilk so osebe, ki jih storilka pozna. To so najpogosteje člani znotraj lastnega doma. Njihov ubijalski pohod traja običajno nekje od dveh do treh let, preden jih ujeme policija. Organi pregona se velikokrat v primeru serijskih umorov, še posebej, če so ti kruti, osredotočijo na moškega serijskega morilca. Prav zaradi svojih metod ubijanja, ki smo jih že omenili, so ženske veliko manj opazne od moških morilcev. Serijske morilke so tudi veliko bolj previdne, precizne in zato tudi bolj uspešne od serijskih morilcev.. 2. 2. 1 Tipologije moških serijskih morilcev Študije (Holmes in Holmes, 1998) na področju serijskih umorov so povzročile razvrstitev serijskih morilcev na dva načina. Prvi temelji na motivih, drugi pa temelji na organizacijskih in družbenih vzorcih. FBI razlikuje razvrstitev na organizirane in neorganizirane morilce, ki so že bili opisani. Pri tipologiji serijskih morilcev opisujemo metodo, ki temelji na motivih, in se danes imenuje Holmes in Holmesova tipologija, včasih imenovana tudi kot Holmes in DeBurger-jeva tipologija (Holmes in Holmes, 1998). Tipologija razvršča morilce v štiri kategorije in opiše, kaj je za vsak posamezni tip serijskega morilca tudi značilno. Leta 1998 je bila tipologija sprejeta tudi s strani FBI in jim pomaga pri razširitvi njihovega dela pri določanju tipov serijskih morilcev. Holmes in Holmesova (1998) tipologija je ena izmed deduktivnih pristopov in predvideva različne socialno-psihološke značilnosti storilca. Temelji na obsesivno-kompulzivnih 13.

značilnostih serijskega morilca, navedenih iz ustnih razgovorov in podatkov o razlogih, zakaj ubijajo. Po Holmesovi tipologiji (1998) lahko razdelimo serijske morilce na dve kategoriji. Prva kategorija je morilec, ki je osredotočen na sam proces umora, druga pa morilec, ki je osredotočen na akt umora. Slednji ubijajo hitro in ne čutijo potrebe po mučenju. Znotraj te kategorije lahko najdemo dva različna tipa serijskih morilcev. To sta vizionarski tip morilca in poslansko usmerjen tip morilca ali mesijanski tip morilca, kot ga imenujeta avtorici Šterk in Vrtačič (2006). Morilec osredotočen na sam proces umora pa ubija svoje žrtve počasi. Uživa ob mučenju svojih žrtev in rad gleda njihovo trpljenje. Tudi to kategorijo lahko razdelimo na dva različna tipa serijskih morilcev. To sta hedonistični tip morilca in tip morilca, ki mu gre za moč oziroma za nadzor. Prvi, torej hedonistični tip morilca, pa lahko razdelimo še na tri podtipe ali podkategorije, in sicer na morilca, ki mu gre za potešitev poželenja, morilca, ki mu gre za vznemirjenje, in nazadnje morilca, ki mu gre za udobje in dobiček (Holmes in Holmes, 1998). Pri vizionarskem tipu morilca so glasovi ali celo prividi tisti, ki storilcu ukazujejo, naj ubija. To je tudi edini tip morilca, za katerega lahko rečemo, da je psihopat. Ubija predvsem zato, da bi se s tem znebil glasov, ki jih sliši, in prividov, ki ga mučijo (Šterk in Vrtačič, 2006). Njegove žrtve so običajno tujci. Je spontan in ne načrtuje (Miller, 2013). Storilci so brez stika z realnostjo in lahko trpijo za psihozo ali shizofrenijo (JPAFMAT, 2009). Morilec, ki je poslansko5 usmerjen, verjame, da je njegova naloga, da svet reši nezaželenih skupin in ga s tem očisti. Želi izkoreniniti določene skupine ljudi, kot so judje, prostitutke, homoseksualci, temnopolti ipd. Morilec v to ni prisiljen, to je njegova naloga oziroma misija, ki si jo sam določi. Umori so do neke mere vnaprej načrtovani in organizirani (Holmes in Holmes, 1998). Kot navajata Šterk in Vrtačič (2006), je tak tip mesijanskega morilca kar precej v stiku z realnostjo in ne gre za psihopata, čeprav se na prvi pogled morda ne zdi tako. Hedonistični tip serijskega morilca je psihopatski spolni sadist, ki ubija in muči svoje žrtve za zabavo in zaradi adrenalina (Dalal et al., 2009). Vrtačič in Šterk (2006) ugotavljata, da ta tip vsebuje še tri podtipe. Prvi podtip je morilec, ki mu gre za potešitev poželenja. Te morilce vodi spolni užitek, ki ga dobi s kaznivim dejanjem. Hickey (1997, po Holmes in Holmes, 1998) navaja, da ima tak tip serijskega morilca, ki ga vodi spolni užitek, idealni tip žrtve. Morilci navadno gredo skozi štiri faze in te so fantazija, lov, umor in nazadnje še 5. Vrtačič in Šterk (2006) ga imenujeta mesijanski tip morilca. 14.

obdobje po umoru. Pri prvi fazi si storilec lahko umor zamišlja znova in znova v svoji domišljij in ta faza lahko traja tudi do nekaj let, preden se storilec odloči za drugo fazo in domišljija postane realnost. Tudi lov lahko kot faza fantazije traja od nekaj mescev pa celo do nekaj let in lahko zajema tudi več sto kilometrov ter s tem zmede policijo. Faza umora je za morilca osebna in porabi precej časa, da zvabi žrtve na kraj, ki se njemu zdi varen. Ko je storilec končno sam z žrtvijo, lahko njegove fantazije postanejo resničnost. Značilnosti, ki spremljajo tak umor, so nekrofilija, kanibalizem in celo pitje žrtvine krvi. Mnoge serijske morilce kratka izkušnja umora pušča prazne in pogosto depresivne (Holmes in Holmes, 1998). Naslednji podtip hedonističnega morilca je morilec, ki mu gre za vznemirjenje. Pri teh morilcih gre za navdušenje ob storitvi kaznivega dejanja in vznemirjenje pri izmikanju odkrivanja in prijetja. Storilec tega tipa pogosto pošilja opombe, pojasnila ali zapiske preiskovalcem in se s tem izživlja nad detektivskimi ekipami in jih zbada. Ta storilec želi nek odziv žrtve, želi, da se žrtev zaveda, kaj se ji dogaja, in ko enkrat umre, je vznemirjenja zanj konec. Predhodnega odnosa z žrtvijo nima, prav tako niso vključena nekrofilska dejanja ali kanibalizem, navajata Šterk in Vrtačič (2006). Zadnji podtip hedonističnega tipa morilca je morilec, ki mu gre za obdobje in dobiček. Sem spadajo morilci, ki imajo veselje do ubijanja, vendar imajo od tega tudi neko osebno korist ali dobiček. V to kategorijo običajno spadajo ženske serijske morilke in to tip morilke, ki jo imenujemo črna vdova. Spolnost temu morilcu ni pomembna in v tem se razlikuje od ostalih veh podtipov. V to kategorijo ne spadajo samo serijske morilke, lahko so tudi moški, v večini primerov so to najeti morilci, ki so profesionalci pri svojem delu ubijanja. Lahko pa gre tudi za serijske morilce, ki na primer umori svojo družino zaradi osebne koristi, navadno je to zavarovalnina (Šterk in Vrtačič, 2006). Zadnji tip morilca je ta, ki mu gre za moč oziroma nadzor. To je tip, ki sta mu v veselje manipulacija in dominacija. Zanj je značilno, da je sociopat. Ti storilci želijo biti v vlogi Boga in v veliko zadovoljstvo jim je, ko imajo nadzor nad življenjem in smrtjo svojih žrtev. Poznajo idealen tip žrtve, ki mora imeti določene karakteristike, vendar pa žrtve od prej ne poznajo. Gre za organiziran tip, ki je osredotočen na sam proces umora. Tekom ubijanja se poslužuje raznih mučilnih naprav, lahko pa gre tudi za nekrofilska dejanja (Šterk in Vrtačič, 2006).. 15.

2. 2. 2 Tipologije ženskih serijskih morilk Ženske serijske morilke so še vedno uganka v kriminologiji. Kot jih opisuje Hickey (1991, po Holmes in Holmes, 1998), naj bi bile od moških serijskih morilcev veliko bolj uspešne in natančne, so veliko bolj tihe pri svojem početju, vendar so lahko enako nevarne kot moški serijski morilci. Holmes in Holmes (1998) sta kategorizirala serijske morilke glede na motive in vzorce kaznivih dejanj ter jih razdelila v pet skupin. Sem spadajo morilke, ki delujejo samostojno in so po FBI-jevi klasifikaciji organizirane storilke. Pogosto so takšne morilke bolj zrele, previdnejše, delujejo premišljeno in so spretne v družbi. Žrtve običajno napadejo v njihovem domu ali na delovnem mestu. Rade uporabljajo določeno orožje, ki ga je še posebej težko odkriti, kot so na primer strup, smrtonosne injekcije ali pa se poslužujejo zadušitev. Vizionarski tip morilke lahko trpi za blodnjami in halucinacijami. Njeni napadi so običajno spontani in žrtve so ponavadi tujci. Morilka, ki ji gre za udobje, običajno ubija zaradi premoženjske koristi. Njeni zločini so dobro načrtovani in organizirani, žrtve pa so poznane in izbrane glede na pričakovan dobiček, ki ga morilka dobi od le-teh. Sledi hedonistični tip morile, kjer je motiv notranji, lahko gre za spolno zadovoljstvo ali sadizem. Tudi pri tem tipu morilke so dejanja običajno načrtovana in organizirana, žrtve pa so tujci s posebnimi značilnostmi in karakteristikami. Za morilko, ki ji gre za moč in nadzor, je najpogostejši motiv prevlada nad drugo osebo. Njena dejanja so skrbno načrtovana. Storilka lahko mori iz razloga, kot je povečanje samozavesti. Njene žrtve so osebe s posebnimi lastnostmi, kot so nemočne osebe (Frei et al., 2006). Zadnji tip serijske morilke je učenka, ki ubija pod poveljstvom karizmatičnega voditelja. Ta tip storilke se lahko pojavi tudi pri verskem kultu in motiv je najpogosteje vdanost karizmatičnemu moškemu pripadniku. Primer teh so ženske, ki so sodelovale pri Tate in LaBiancovih umorih leta 1969 in so bile pod vplivom Charlesa Mansona (Miller, 2013). Kelleher in Kelleher (1998, po Frei et al., 2006 ) sta osnovala nekoliko drugačno tipologijo serijskih morilk. Razdelila sta jih na dve kategoriji, in sicer na morilke, ki delujejo samostojno, in morilke, ki ubijajo v paru. Prvo kategorijo storilk, ki ubijajo samostojno, sta razvrstila v pet skupin: črna vdova, angel smrti, spolna ali seksualna plenilka, tip ženske, ki ji gre za maščevanje, in nazadnje še tip ženske, ki ji gre za udobje. Druga kategorija serijskih morilk so ženske, ki morijo s partnerji. Po FBI-jevi klasifikaciji so to neorganizirane storilke. Delujejo v paru in za te storilke je značilno, da so mlajše, agresivnejše, zlobnejše pri svojem napadu, včasih neorganizirane in ponavadi nezmožne skrbnega ter previdnega načrtovanja. Svoje žrtve napadejo v različnih krajih ali na različnih lokacijah. Pri vrsti in izbiri orožja se nagibajo k uporabi pištole ali puške, nožev. 16.

ter se poslužujejo mučenja. V to kategorijo štejemo ekipno ubijalko, morilko, pri kateri gre za vprašanje prištevnosti, morilko, katere zločinov ni moč pojasniti, in nazadnje še morilko, katere zločini ostanejo nerazrešeni (Frei et al., 2006). Za razliko od večine moških prestopnikov, ki ubijajo zaradi besa ali poželenja, so motivi serijskih morilk večinoma denarni dobiček in pozornost, ki jo iščejo s storitvijo zločina. Edina izjema je Aileen Wuornos, ki je ubijala moške žrtve zaradi motiva maščevanja in nadzora (Miller, 2013). Aileen Wuornos spada med redek tip spolne serijske morilke. Podobno kot velja za moške seksualne plenilce so tudi ženske plenilke običajno v svojih tridesetih ali srednjih letih in so geografsko mobilne. Njihova povprečna kariera traja tri leta. Kot navaja Schurman-Kauflin (2009) spadajo ženske spolne morilke med izmuzljive lovke. Ker uporabljajo svoje poglede, status in osebnost jih je zelo težko ujeti. Od moških se razlikujejo po tem, da so manj izbirčne pri izbiri žrtev. Moški imajo za svoje žrtve večinoma raje dvajsetletne blondinke, za ženske pa sta spol in starost žrtve manj pomembni. Zanje je bolj pomembna priložnost, saj iščejo žrtve, ki jih je mogoče enostavno dobiti in te običajno najdejo prav na svojem delovnem mestu (SchurmanKauflin, 2009).. 2. 2. 3 Razlika v motivih, lokaciji in mobilnosti Razlogi, zakaj moški morijo, so dokaj enostavni. Glasovi v glavi, zlorabe v otroštvu, spolna nesposobnost, pozornost, manjvrednostni kompleks in disfunkcionalna osebnost so eni izmed pomembnejših. motivov, ki vodijo moške na morilske pohode. Pri ženska pa je. nekoliko drugače in bolj zapleteno, zato je ženske serijske morilke tudi veliko težje odkriti in jih prijeti kot moške (Holmes in Holmes, 1998). Motivi serijskih morilk so najpogosteje materialistične narave. Poganja jih dobiček in denar in zato storijo več umorov. Pomemben motiv je tudi motiv izigrane ljubice ali zapuščene žene, obe pa lahko poganja ljubosumje ali neka korist. Ženske lahko postanejo serijske morilke tudi zaradi pripadnosti sekti ali kultu in zaradi uživanja ob tem, ko mori njihov partner, navaja Posega (1998). Posega (1998) navaja kot enega izmed razlogov, da je serijskih morilk manj, to, da ženske večinoma morijo ljudi, ki so jim blizu in jih poznajo. Najpogosteje so to družinski člani. Medtem ko moški serijski morilci večinoma morijo neznane žrtve, ki ustrezajo njihovim fantazijam, ali pa čisto naključne žrtve, ki so se znašle na napačnem mestu ob napačnem času. Zato je pri moških serijskih morilcih težje določiti tip žrtve. Prav tako pa ni napotkov. 17.

ali svaril, kako bi se lahko ljudje, predvsem ženske, izognile temu, da ne bi postale žrtve serijskih morilcev. Holmes in Holmes (1998) pa vendarle menita, da obstajajo določene skupine ljudi, ki jim je moč lažje dominirati, in so zato bolj ogrožene. Egger (Holmes in Holmes, 1998) je sestavil seznam morebitnih žrtev. Sem spadajo prostitutke, brezdomci, homoseksualci, samske ženske in pogrešani otroci. Izbira žrtve serijskih morilk pa je drugačna. Poleg družinskih članov so osredotočene predvsem na ranljive žrtve, kot so bolni, starejši, otroci. Ker ženske serijske morilke običajno delujejo tiho in natančno ter želijo ostati neopažene, izbirajo manj agresivnejše metode in orožja od serijskih morilcev. Najpogosteje se poslužujejo zastrupljanja. Nekatere ostale metode umora pa so zadušitev, utopitev, streljanje in zabadanje svojih žrtev. Pri lokaciji serijskih morilcev in morilk gre predvsem za dva tipa in to sta geografska mobilnost oziroma nemobilnost posameznega morilca. Gre za to, ali morilec mori tam, kjer živi, v svojem t. i. domačem okolju, ali pa je morilec tranziten ter potuje in spreminja svojo lokacijo. Domače okolje je območje, kjer se morilec ali morilka počutita varna, prostor dobro poznata, v njem živita ali imata službo. Prvi umor običajno oba zgrešita v bližini svojega doma, nato pa se ta krog začne večati. Zato je pomembna informacija lokacija prve žrtve (Holmes in Holmes, 1998). Posega (1998) navaja, da je geografska nemobilnost značilna predvsem za ženske serijske morilke. Te raje ostanejo in ubijajo v svojem domačem okolju, ki ga dobro poznajo. Razlog, da ne potujejo, je tudi ta, da večinoma ubijajo družinske člane. Ženske so mobilne le, kadar ubijajo v paru z moškim serijskim morilcem. Za moške pa je značilna geografska mobilnost. Svojo lokacijo spreminjajo zato, da bi preslepili policijo, ali še pomembneje, zaradi izbire novih žrtev (Posega, 1998). Nekatere značilnosti geografsko nemobilnih serijskih morilcev so, da živijo in delajo v enem kraju dlje časa, lovijo in ubijajo v lokalnem območju, trupla puščajo ali odlagajo na podobnih območjih, lahko se vrnejo na mesto zločina, redko potujejo, če pa so že prisiljeni v to, pa sta razloga služba ali družinski obiski. Geografsko mobilen serijski morilec pa redko ostane na enem mestu več kot nekaj tednov, umori so razporejeni na velikem območju, trupla odlaga na različnih in naključnih lokacijah, redko se vrača na prizorišče zločina, potuje neprekinjeno, pa naj bo to zaradi zabave, da bi se čim dlje izognil kazenskemu pregonu ali, da ima na razpolago novo območje za lovljenje žrtev (Holmes in Holmes, 1998).. 18.

2. 2. 4 Primeri serijskih morilcev V Združenih državah Amerike je največ primerov serijskih morilcev, saj so ZDA velika celina, sestavljena iz več držav in približno 316.364.000 ljudmi. Komu pa pripada prvo mesto in velja za najokrutnejšega serijskega morilca? Seznam bi bil lahko zelo dolg. Naj jih naštejemo le nekaj, ki jih zagotovo vsi poznamo ali pa smo vsaj slišali za njih, saj so povzročali strah in trepet. Zagotovo bi se na seznamu pojavili vsem znani Ted Bundy, Charles Manson, John Wayne Gacy ali t. i. »morilski klovn«, Gary Ridgway, katerega se je prijel vzdevek »Green River Kiler« oziroma morilec iz Zelene reke (RTV SLO, 2010). Prav tako je verjetno vsem znani Jeffrey Dahmer, ki velja za enega izmed najbolj grozljivih serijskih morilcev vseh časov, saj je priznal, da je ubil 17 moških. Nekatere svoje žrtve je celo pojedel in obdržal lobanje kot trofeje. V Sloveniji imamo primer dveh serijskih morilcev, in sicer Metoda Trobca in Silva Pluta. Metod Trobec je posilil in ubil vsaj 6 žensk. Njegova metoda je bila zadavitev, trupla žrtev pa je zažgal v krušni peči. Obsojen je bil na 20 let zapora, vendar je leta 2006 v svoji celici storil samomor. Slovenski serijski morilec je tudi Silvo Plut, ki je ubil 3 ženske. Pred tem je že imel kriminalno zgodovino, saj je bil obsojen posilstva in tudi umora bivšega sošolca, vendar je bil po 13 letih spuščen na prostost in je nato začel znova moriti. Leta 2006 je bil obsojen na 30 let zaporne kazni, vendar je le leto dni kasneje v zaporu v Ljubljani storil samomor z uspavalnimi tabletami (Murderpedia, 2014).. 2. 2. 5 Primeri serijskih morilk Serijske morilke zajemajo manjši delež, kar pa ne pomeni, da niso krute tako kot moški serijski morilci ali pa morda še bolj. Najbolj znani primer serijske morilke je nedvomno Aileen Wournos, za katero smo slišali prav vsi, že zaradi filma Pošast. Njeno otroštvo je bilo polno zlorab, tako fizičnih kot tudi seksualnih. Že pred prijetjem je imela zajetno kriminalno kariero, ubila naj bi vsaj šest moških žrtev, preden so jo aretirali, obsodili pa so jo na smrtno kazen z injekcijo. Znana je tudi naslednja morilka, Enriqueta Marti ali t. i. »vampirka iz Barcelone«, ki je ubijala otroke. Sestri Delfina in Maria de Jesus Gonzales sta za seboj pustili veliko število ženskih trupel in tudi nekaj moških. Primer črne vdove predstavlja morilka Nannie Doss iz tridesetih let, ki je umorila vse svoje sorodnike in družino, za njihovo smrt pa je v nekaterih primerih dobila tudi zavarovalnino. Na zelo krut način pa je morila tudi Juana Barraza – La Mataviejitas, kar v prevodu pomeni »morilka starejših žensk«. Štejemo jo lahko med angele smrti, saj je prežala na starejše ženske, se. 19.

jim predstavljala kot socialna delavka, da je imela dostop do njihovih domov, nato pa jih je umorila (Zurnal24, 2012).. 20.

3 Množični morilci Pojem množični morilci se v svoji definiciji razlikuje od pojma in definicije serijskih morilcev. V tem poglavju bomo pojasnili pojem, definicijo in značilnost množičnih morilcev, razlike, po katerih se serijski morilci in morilke ločijo od množičnih, kaj je to množični umor, zakaj morijo množični morilci in tipologijo, ki tukaj ni razdeljena glede na spol, kot pri serijskih morilcih. Ker gre pri vsakem posameznemu množičnemu umoru za elemente velikega nasilja in ogromnega števila žrtev, bomo opisali primer dveh množičnih morilcev, o katerih je vest segla tudi v slovenske novice.. 3. 1 Splošne značilnosti Osnovno merilo, po katerem se množični morilci in morilke ločujejo od serijskih morilcev in morilk, je, da prvi storijo več umorov naenkrat. Pri serijskih morilcih pa gre za umore z vmesnimi neaktivnimi obdobji. Pomeni, da je med žrtvami določen razmik, na primer dan, teden, mesec ali tudi leto. Po besedah dr. Igorja Areha (Župevc, 2012) je profil množičnega morilca veliko težje določiti, kadar gre za relativno normalne ljudi, in lažje, kadar gre za ljudi z določeno psihopatologijo – fantazije ljudi z agresivnimi impulzi, ki jih ne morejo nadzorovati. Množičnega morilca je verjetno tudi težje izslediti kot terorista. Slednji na primer kupujejo veliko orožja, so del raznih kriminalnih aktivnosti, so že prišli v stik s policisti ali pa svojo namero že vnaprej razglašajo.. 3. 1. 1 Opredelitev pojma Definicija množičnega umora (Holmes in Holmes, 1998) je, da gre za umor vsaj treh ljudi sočasno, na istem prostoru. Lahko bi rekli, da gre v bistvu za morilsko epizodo, ki se najpogosteje konča s smrtjo samega množičnega morilca. Storilec si lahko sodi sam in na koncu naredi samomor ali ga s streli pokončajo policisti, ki jih navadno storilci sami prisilijo v to. Naj omenim, da termina množični umor ne gre zamenjevati z verižnim umorom, čeprav imata morda nekatere skupne značilnosti. Verižni umor se od množičnega loči po času in prostoru, gre namreč za obdobje tridesetih dni, v tem času pa običajno verižni morilec stori še kakšna druga kriminalna dejanja (Holmes in Holmes, 1998).. 21.

Avtor Posega (1998) navaja, da se množični umor zgodi ob istem času in na istem mestu. Časovno to pomeni, da gre lahko za presledke nekaj minut ali pa tudi nekaj ur. Glede kraja pa gre večinoma za isti prostor, možno pa je tudi, da se storilec med streljanjem preseli iz ene ulice v drugo ali iz hiše kam drugam, pa je še vedno na istem mestu. V Zborniku referatov s področja krvnih deliktov Posega (1998) navaja, da so za razliko od nekaterih tipov serijskih morilcev množični morilci izredno nemobilni. Dejanje najraje izvršijo v kraju ali v bližini kraja, kjer živijo ali delajo. Pomembna značilnost je tudi, da do žrtev nimajo nobenega odnosa. Lahko rečemo, da se je žrtev znašla ob napačnem času na napačnem mestu, saj je množični morilec ali morilka nista izbrala namerno, gre zgolj za naključje. Velja, da pri množičnih morilcih agresija ni vedno usmerjena proti izvoru frustracije. Vzroki, zaradi katerih človek postane množični morilec, so različni. Obstajajo trije sklopi vzrokov (Posega, 1998): •. biološke. anomalije,. kot. so. možganske. okvare. ali. kemijsko. neravnovesje. elektrolitov, •. socialno ekonomski vzroki, na prime revščina ali družine, kjer prevladujejo ženske,. •. osebnostni vzroki, kot so psihoze ali shizofrenija.. Zanimiva je tudi značilnost oziroma opredelitev, da so serijski morilci ponavadi sociopati, medtem ko so množični morilci večinoma psihopati (Diaz, 2010). Po Diazu (2010) je eden najpogostejših nesporazumov razlikovanje med psihopatskimi in sociopatskimi prestopniki. Razumevanje teh dveh pojmov lahko pomaga policistom pri identificiranju in prijetju takšnih zločincev. Diaz (2010) navaja, da so dejanja psihopatov pogosto nepredvidljiva, medtem ko so dejanja sociopatov predvidljiva in njihovo vedenje spada v področje razumevanja usposobljenih policistov in kriminalistov. Precej bolj verjetno je tudi, da policisti ujamejo storilca psihopata kot sociopata, slednji namreč sledi določenemu vzorcu, čeprav se morda sam tega ne zaveda. Značilnosti psihopatov so, da imajo popačeno zaznavanje ali percepcijo realnosti. Pogosto so brez nadzora in se ne zanimajo veliko zase ali za morebitno kazen za svoje zločine. Diaz (2010) zato navaja, da zaradi naštetega psihopati redko postanejo serijski morilci, saj ne kažejo nobenega interesa za prikritje soje identitete ali dejanja in so zato ujeti že na samem začetku ali zelo hitro po dejanju. Na drugi strani pa so značilnosti sociopatov povsem drugačne. Predstavljajo večjo grožnjo družbi kot psihopati, saj jih vodi njihova bolečina ali trpljenje drugih. Diaz (2010) navaja, da sociopati skrbijo le zase in so zmožni lagati, krasti, 22.

poškodovati druge ali posiljevati in celo prisiliti druge k molčečnosti, da bi ohranili fasado, ki so si jo zgradili skozi življenje. Edini pomembni na svetu so po njihovem mišljenju oni sami. Prav zato je velika večina sociopatov serijskih morilcev, saj bodo z veseljem podaljševali svoje zločine in nenehno razburjenje, ki ga doživljajo ob ubijanju drugih. Termina psihopat in sociopat sta velikokrat zamenjana. Diaz (2010) navaja značilnosti obeh tipov storilcev in pojasnjuje, kako lahko policisti in kriminalisti po teh značilnostih prepoznajo nevarne prestopnike. Glavni razliki, ki množične morilce loči od serijskih, sta prostor in čas. Serijski morilci imajo tako lahko več lokacij, medtem ko je za množične značilna ena lokacija ob istem času. Za prve je značilno tudi, da njihova prizorišča zločina vsebujejo seksualne elemente ali elemente poželenja in fizične kontrole ter dominacije nad žrtvijo. Pri množičnih morilcih in morilkah teh elementov na kraju zločina ni moč opaziti, navaja avtor Diaz (2010). Za serijske morilce in morilke je tudi pomembna značilnost, da imajo med umori t. i. ohladitvena obdobja, medtem ko množični morilci in morilke morijo v istem časovnem obdobju. Za definiciji obeh terminov pa velja, da se tako za serijskega kot tudi množičnega storilca ali storilko šteje oseba, ki umori tri ali več ljudi v določenem obdobju in na določeni lokaciji (Diaz, 2010).. 3. 1. 2 Tipologije množičnih morilcev Tipologija množičnih morilcev in morilk le-te razdeli v kategorije, ki se med seboj razlikujejo v načinu izvedbe, v izbiri žrtev, v izbiri orožja in nenazadnje seveda po vzrokih za storitev množičnega umora (Posega,1998). Prav vzroki za storitev množičnega umora povedo, kaj se dogaja v glavi množičnih morilcev in morilk in zakaj zgrešijo tako veliko umorov naenkrat. Pri tipologiji oziroma razvrstitvi množičnih morilcev razvrstitve glede na spol ni, kakor je ta pri serijskih morilcih. Po tem se serijski morilci in morilke razlikujejo in ločijo od množičnih morilcev in morilk. Gre torej za samo eno vrsto tipologije, ki smo jo povzeli po avtorju Posega (1998). Tipologija deli serijske morilce na učence oziroma privržence, uničevalce družin, psevdopoveljevalce, nezadovoljne uslužbence in na najete množične morilce. V prvo kategorijo množičnih morilcev spadajo učenci oziroma učenke ali privrženci oziroma privrženke. To so storilci, ki sledijo ukazom karizmatičnih morilcev. Lahko bi rekli, da padejo pod vpliv svojega vodje in bi naredili vse, da bi ga zadovoljili. Zelo znan in tipičen. 23.

primer so bili člani Mansonove družine, katerih vodja je bil Charles Manson. Gre za to, da si morilec svoje žrtve ne izbere sam, pač pa mu jo izberejo vodje. Večinoma gre za naključne žrtve, lahko pa ima žrtev nek pomen le za vodjo. Množični umor se večinoma zgodi v bližini lokacije vodje. Izbira orožja je lahko različna. Večinoma gre za ročna orožja, možni so pa tudi strupi, živčni plin ali kakšno drugo orožje. Zanimivo je dejstvo, da čeprav za množične morilce velja, da na koncu storijo samomor ali so ubiti s strani policije, tukaj navadno temu ni tako. Prevladuje želja po preživetju, saj želijo spet udariti. V to kategorijo spadajo tudi iniciacije tolp ali kultna privrženost (Posega,1998). Naslednji je tako imenovani uničevalec družin. Morijo zaradi različnih, vendar ponavadi nerazumljivih vzrokov in pomorijo cele družine. Takšni morilci ali morilke imajo lahko različne psihološke probleme. Po tej tipologiji gre navadno za najstarejšega otroka v družini, večinoma je to najstarejši moški član družine. Verjetno ima tak storilec alkoholno preteklost in obdobje dolgotrajnih depresij. Ti morilci pobijejo prav vse v družini ob istem času, tudi vse domače živali ali hišne ljubljence. Za njih je značilno, da po koncu poboja storijo samomor ali pa so umorjeni s strani policije. V tipologijo množičnih morilcev po Posegi (1998) spada tudi psevdopoveljevalec. Te osebe običajno izstopajo z okolice s svojim ravnanjem in so preokupirane z orožjem. Zbirajo najrazličnejše in vse oblike orožja, lahko gre tudi za razna eksotična in nenavadna orožja, kot so metalci ognja in bazuke. Za njih je značilno, da se za akcijo odločijo po dolgem razmišljanju in po natančnem planiranju akcije. Tukaj ne gre za nepremišljene storilce. Razlog za dolgo planiranje se skriva tudi v motivu. Izbira žrtev je povsem naključna. Kadar govorimo o množičnih morilcih in morilkah, običajno poznamo le njihove osebne podatke, na primer ime in priimek množičnega morilca ali morilke. Žrtev pa se zelo redko spominjamo z imeni. Omeniti je potrebno še nezadovoljnega uslužbenca, ki prav tako spada v razvrstitev množičnih morilcev. Storilci so največkrat osebe, ki so že izgubile službo ali jo še bodo izgubile. Sem spadajo tudi uslužbenci, ki so bili premeščeni na slabše plačano delovno mesto ali recimo poslani na bolniško ali v pokoj. V vseh naštetih primerih gre za izjemno nezadovoljstvo uslužbenca ali uslužbenke in ravno to nezadovoljstvo in nakopičena agresija sta glavna povoda za storitev množičnega umora tega tipa množičnega morilca. Običajno gre za uslužbenca, ki je zaposlen že dolgo časa, lahko pa gre tudi za novega uslužbenca. »Gre za ljudi, ki potrebujejo psihiatrično pomoč. Sami sebe vidijo kot žrtve osebnih krivic, na katere ne morejo vplivati. Vračajo se na kraje zadnjih služb ali službe, kjer se jim je po njihovem mnenju zgodila krivica« (Posega, 1998: 32). Tak tip množičnega morilca ima žrtev, ki jo je izbral za tarčo, v glavi. To so ljudje, ki so po njegovem mnenju krivi za. 24.

njegovo nesrečo, običajno je to vodstvo oz. ljudje na vodilnih položajih. Vendar ob svojim morilskem pohodu skoraj vedno ubijejo še zmes ljudi, ki niso nič krivi, tudi po morilčevem mnenju, in so le naključne osebe, ki se znajdejo na poti. Posega (1998) kot zadnji tip razvrstitve oziroma tipologije množičnih morilcev navaja tako imenovane najete množične morilce. Morda je zanje bolje poznan angleški izraz, ki se glasi »set and run killers«. To ime izhaja iz tega, da ta vrsta množičnih morilcev ponavadi ni nagnjena k storitvi samomora, pač pa je njihov resničen namen, da nastavijo napravo, na primer ogenj ali eksploziv, sami se pa nato umaknejo. Tehnika izvršitve je podobna najetim morilcem, zato je slovenski izraz za ta tip prilagojen temu. Uporabljajo lahko vse vrste orožij, najpogostejše pa je, kot že omenjeno, eksplozivno sredstvo. Tak tip množičnega morilca je za svoje delo, ki ga opravlja z užitkom, tudi plačan. Primer tega tipa morilca je na primer skrit v gneči in trdi, da ima na sebe pritrjeno eksplozivno sredstvo, ter grozi, da bo razstrelil sebe in zraven še čim več ljudi. Kot že omenjeno, morijo za denar in imajo nekatere skupne značilnosti s serijskimi požigalci.. 3. 2 Zakaj množični morilci morijo Stanton Samenow (Kluger, 2007), forenzični psiholog, pravi, da imajo morilci zmožnost izklopiti vsa spoznanja o posledicah, ki jih bodo povzročila njihova dejanja, in znajo izklopiti spoznanja o tem, kaj je prav in kaj narobe. To je za nas, ki poskušamo razumeti množične morilce, ključnega pomena. Profesorica klinične in forenzične psihologije na univerzi v Južni Karolini Diane Follingstad je mnenja (Kluger, 2007), da je množični umor nekaj, kar se ne zgodi zelo pogosto. Kadar govorimo o storilcih in povzročiteljih, obstaja nekakšno vznemirjenje, ki je povezano s storitvijo umora, pravi Samenow. Kaj pa je tisto, kar množičnega morilca potisne čez rob in stori zločin? Dovolj je že en ključen trenutek, ko v morilcu potrpežljivost popusti, nekaj v njem poči in ga potisne čez rob. Takšen smrtonosen izbruh se lahko v storilcu kopiči mesece ali pa tudi leta. Dr. Michael Welner (Kluger, 2007), izredni profesor psihiatrije na Univerzi v New Yorku, je mnenja, da je izbruh zgrešeno pojmovanje. Pravi, da množični morilci nameravajo storiti množični poboj brez kakršnega koli opozorila, kdaj bodo to storili. Preprosto se odločijo, da je danes ta dan in se podajo na morilski pohod (Kluger, 2007). Kadar govorimo o množičnem umoru, ne govorimo o naključnem dejanju. Obstajajo stvari, ki lahko pojasnijo takšen način ubijanja. Ena izmed teh je psihoza. Skozi zgodovino so strokovnjaki iskali dejavnike, ki pri množičnih morilcih predstavljajo povečano tveganje. Ugotovili so, da so to razni čustveni pretresi oziroma krize, kot so depresija, zloraba raznih. 25.

substanc ter tudi razne travme iz otroštva. Po umorih v Kolumbiji leta 1999 je vlada naročila študijo o 37 incidentih šolskega nasilja, ki so se zgodili v letih 1974–2000. S študijo so želeli sestaviti nekakšen profil verjetnih univerzitetnih množičnih morilcev. Na splošno so raziskovalci ugotovili, da je več kot polovica napadalcev v preteklosti že imela obdobja težke depresije, 25 odstotkov pa jih je imelo hude težave z zlorabljanjem raznih substanc. Follingstad pravi (Kluger, 2007), da osebe, ki so poznale množične morilce, kasneje pravijo, da je bil storilec tih in zadržan fant. Šele, ko se pogovorijo z družino morilca, pridejo do ugotovitve, da je že imel pretekle probleme in da je bil zadnje čase zelo jezen. Nekateri množični morilci so bili tudi žrtve fizičnega ali spolnega nasilja in zlorab. Te stvari lahko prihajajo na plan več let, pravi N.G. Berrill (Kluger, 2007), forenzični psiholog in tudi profesor New Yorške Univerze. Pogosto se zgodi dogodek, ko se storilci počutijo odrinjene na rob in ta občutek lahko predstavlja resno težavo. Osebe imajo globok občutek nemoči in takšni ljudje pogosto udarijo nazaj. Za takšen občutek niti ni potrebna velika zloraba, kot je nadlegovanje. Dovolj je že, da se v storilcu zbudi občutek podcenjevanja. Velja prepričanje, da lahko imajo starševska ter tudi partnerska ravnodušnost podoben učinek. Res je, da nihče izmed nas ni odporen na razne prelomnice v življenju, kot so izguba službe, slaba zveza ali slaba študijska uspešnost, vendar so za nekoga že zelo občutljivega takšni neuspehi lahko neznosni. V njih je že veliko jeze in kadar stvari v njihovem življenju ne gredo tako, kot bi si sami želeli, vzamejo to zelo osebno. Svoje jeze pa ne znesejo nad osebo, ki jih je prizadela, pač pa na vsem svetom, pravi forenzični psiholog Samenow. Seveda pa je dejstvo, da veliko ljudi konča zvezo ali utrpi neznosno zlorabo v otroštvu, pa ne končajo kot množični morilci (Kluger, 2007). Kateri so torej tisti dejavniki, ki bi jih morali iskati v ljudeh z morilskim besom in predstavljajo resnično nevarnost? Eden izmed teh je starost, vendar to ni najbolj zanesljiv dejavnik. Mladostniki in osebe v zgodnjih 20-ih letih niso znani po dobri presoji in treznem razmišljanju. Mladostniki so navadno nagnjeni k večjemu tveganju in so na splošno bolj impulzivni, pravi psiholog William Pollack (Kluger, 2007) iz bolnice v Bostonu. Predvsem fantje so prepričani, da je takšno vedenje v redu. Čeprav mladim manjka modrost, pa jim je v glavnem življenje še prizaneslo z konstantnimi frustracijami in neuspehi, ki pa lahko prispevajo k dejavnikom starejših morilcev. Primer teh je, ko se odpuščeni zaposleni nenadoma spet pojavi v službi in začne moriti svoje nekdanje sodelavce. Asistent psihiatrije, dr. Anthony Ng (Kluger, 2007) na Washingtonski Univerzi, pravi, da so to ljudje, ki jih njihova služba ali tudi zveza opredeljuje. In ko se ta razblini, nimajo česa izgubiti. Veliko vlogo igra tudi priložnost. Za ljudi s hitrim dostopom do orožja je veliko bolj verjetno, da jih bodo uporabili, kot za ljudi, ki se morajo potruditi, da dobijo orožje v svoje roke. Prav tako večje tveganje predstavljajo gospodinjstva, v katerih se težave. 26.

rešujejo z nasiljem in na nestabilen način. Še en tvegan dejavnik je naša kultura, saj nas ta uči, kako sprejeti in ravnati ob zavrnitvi ali še huje, nas uči poniževanja. Medtem ko se vsi našteti dejavniki v morilcu kopičijo, ta ostaja presenetljivo miren in le čaka na izbruh. Skozi počasno pot, ki vodi množičnega morilca do pomora, se ta običajno oddalji od ljudi okoli sebe. Vedno več svoje energije porabi za načrtovanje napada in za navdušenje nad orožjem. Dr. Welner pravi, da jeza in bes postajata vedno večja, dokler storilca popolnoma ne prevzame domišljijski svet ter postaja vedno bolj odtujen, osamljen in prezirljiv. Čas, ki ga morilce porabi za to, da vadi svoj pokol, je velik del tega, kar pri dejanski izvedbi v njem povzroči izredno disciplino, pomanjkanje čustev ali celo užitek. To pa ne pomeni, da množični umor poteka povsem brez občutka. Nemoč v morilcu nadomesti njeno popolno nasprotje. Dobi občutek navdušenja, kar lahko v storilcu prebudi sproščenost in umirjenost ali po drugi strani srhljivost (Kluger, 2007). Ne glede na to, kako dolgo traja množični poboj, ko se ta konča, strelec skoraj nikoli ne preživi in tega niti ne pričakuje. V bistvu tega množični morilci niti ne želijo. Doseči stanje, ki je potrebno za takšen umor, je ena stvar, vrniti se nazaj v življenje po tem dejanju pa je skoraj nemogoče. Po napadu storilec preprosto počaka, da ga policija ustreli. Večina morilcev pa niti ne čaka tako dolgo in si sami vzamejo življenje, še preden vdrejo policijske enote v kakršen koli prostor, v katerega se je množični morilec zaprl (Kluger, 2007).. 3. 3 Primeri množičnih morilcev Opisana sta dva primera množičnih morilcev, katerih umori in pokoli so razburkali tudi slovensko javnost in o katerih je še danes govora. To sta norveški morilec Anders Breivik in James Holmes ali tudi t. i. morilec iz Kolorada.. 3. 3. 1 Norveški množični morilec Anders Breivik Množični morilec Anders Breivik je s svojimi dejanji zelo razburkal javnost, o njem pa so poročali tudi slovenski mediji. 22. julija leta 2011 je najprej povzročil bombno eksplozijo v središču Osla na Norveškem. V bombnem napadu je umrlo osem ljudi, poškodovanih pa je bilo okoli 200 ljudi. Nato je svoj strelski pohod nadaljeval na bližnjem otoku Utøya. Preoblečen v policista je z orožjem streljal na pripadnike mladinskega tabora laburistične stranke. V času streljanja je bilo na otoku 564 ljudi. Od 69 ljudi, ki so bili ubiti na otoku Utøya, je bilo 67 ubitih izpod rok strelskega orožja takrat 32-letnega množičnega morilca Andersa Breivika. Ena oseba je padla s pečine, medtem ko je skušala pobegniti morilcu, in. 27.

ena oseba se je utopila, ko je želela odplavati od otoka, kjer se je dogajal masaker. Povprečna starost žrtev je bila le 18 let. Po pokolu, ki se je odvijal na otoku, je protiteroristična policija prispela na otok in Breivika prijela brez boja, saj se je le-ta mirno predal. Morilec naj bi bil za morilski pohod motiviran tako iz osebnih razlogov kot tudi iz političnih. Vse umore je priznal in izjavil, da jih ne obžaluje ter da kvečjemu obžaluje, da v svojem morilskem pohodu ni ubil še več ljudi. Skupno je tega dne namreč ubil 77 žrtev. Izjavil je tudi, da samega sebe ne smatra za kazensko odgovornega, saj naj bi bile vse njegove žrtve levičarski izdajalci. 24. avgusta 2012 je bil na okrožnem sodišču v Oslu spoznan za prištevnega in krivega ter obsojen na zaporno kazen 21 let. Množični umori Andersa Breivika so bili najhujši zločin na Norveškem po drugi svetovni vojni (Carle, 2013).. 3. 3. 2 Morilec iz Kolorada – James Holmes James Holmes je množični morilec, ki je 20. julija 2012 v kinodvorani v ameriškem mestecu Aurora, v zvezni državi Kolorado, ubil 12 ljudi, 58 ljudi pa je bilo poškodovanih. Holmes je med svojim morilskim pohodom vdrl v kino, kjer so predvajali večerno premiero novega filma o Batmanu. Takrat 24-letni množični morilec, oblečen v črna oblačila in z masko na obrazu, je najprej v kinodvorano vrgel plinske jeklenke in nato začel nemudoma streljati na občinstvo. Nekaj dni pred morilskim pokolom naj bi Holmes univerzi v Koloradu, natančneje psihiatrinji dr. Fenton, poslal prenosni računalnik. Holmes je bil tudi sam študent Koloradske univerze in pacient dr. Lynne Fenton. Le-ta je del ekipe, ki na kampusu skrbi za zagotavljanje psihoterapije in zdravil za vse podiplomske študente. Na računalniku naj bi bile vse podrobnosti o načrtovanem masakru in o tem, kako bo ljudi ubil. V paketu naj bi bile tudi razne risbe in ilustracije pokola. Omenjen paket je en teden ostal neodprt, preden so ga 23. julija odkrili, kar je bilo šele po množičnem umoru. Holmes naj bi na internetu kupil štiri puške in naboje pred napadom na nedolžne filmske navdušence in je tako svoj množični umor temeljito načrtoval. V njegovi hiši so kasneje našli ogromne količine eksplozivov, ki so bili kot pasti namenjene vsem, ki bi poskusili nepovabljeni vstopiti v njegovo hišo. Za Holmesa je tožilstvo zahtevalo smrtno kazen, njegov odvetnik pa je predložil dogovor, da se James izreče za krivega v zameno za služenje dosmrtne zaporne kazni namesto smrtne obsodbe. Vendar je odvetnika državni tožilec zavrnil z razlago, da Holmes ve, da je kriv, prav tako to ve tudi njegov odvetnik ter da oba vesta, da storilec ni duševno bolan. Na to kaže tudi dejstvo nakupa ilegalnega orožja preko interneta in poslan paket s podrobnostmi očitno vnaprej načrtovanega umora. Holmesa je tožilstvo obtožilo 12 umorov prve stopnje, v morilskem pohodu pa je umrla tudi 6-letna punčka. Množični morilec Holmes se bo decembra 2014 na sodišču zagovarjal kot. 28.

nedolžen zaradi duševne bolezni oziroma zaradi neprištevnosti (International Business Times, 2013).. 29.

4 Opredelitev hipoteze in problema Hipoteza 1: Serijski morilci niso smo pripadniki moškega spola. Kot navajata avtorja Holmes in Holmes (1998) so med serijskimi morilci tudi ženske storilke. Vendar po besedah Posege (1998) je teh manj, saj slednje v večini morijo poznane žrtve, kot so družinski člani, medtem ko moški storilci večinoma ubijajo naključne žrtve, ki ustrezajo njihovim fantazijam. Hipoteza 2: Med storilci množičnih umorov prevladujejo moški storilci. Kluger (2007) je mnenja, da so zaradi večje impulzivnosti in hitrejšega dostopa do orožja ravno moški storilci tisti, ki prevladujejo med množičnimi morilci. K temu prispevata tudi kriminalna preteklost ali zavrnitev s strani dekleta in družine (Cloud, 2012).. 30.

5 Metoda 5.1 Postopek Uporabili smo iskalnik Google. Za metodo serijskih morilcev smo uporabili naslednje ključne besede: FBI, serial, killings, news. Zajeli smo obdobje trinajstih let, od leta 2000 do in vključno z letom 2013 in pri tem dobili 1.800.000 zadetkov. Od tega smo pregledali in analizirali več kot dvesto člankov z danimi ključnimi besedami. Za trinajstletno obdobje smo se odločili zaradi definicije serijskih morilcev. V teoretičnem delu je bilo ugotovljeno, da serijski morilci večinoma morijo dlje časa, lahko tudi po več desetletij, zato je daljše obdobje primernejše za potrebno raziskavo. Članke smo izbrali iz različnih medijskih novic, ki so poročale o serijskih morilcih, ter s spletne strani Murderpedia.org, kjer je narejena enciklopedija o vseh, tako moških kot tudi ženskih morilcih in morilkah. Razvrščeni so glede na spol in nato še glede na državo ter mesto. Izbrali smo Združene države Amerike in vsa mesta ter pregledali vse morilce in morilke, ki so padli v dano obdobje trinajstih let in za katere velja definicija, ki je bila navedena v teoretičnem delu, da so serijski morilci. Za pridobivanje rezultatov množičnih morilcev smo v spletnem iskalniku Google uporabili naslednje ključne besede: mass, killings, usa, today. Skupno število zadetkov je bilo 499.000. Pregledali smo nekaj virov in našli članek iz medijskega podjetja USA TODAY, v katerem je navedeno število množičnih umorov v Združenih državah Amerike, ki so se zgodili vse od leta 2006 pa do današnjega dne. Množični umori so kategorizirani po vrsti umorov in po številu žrtev. Ob vsakem množičnem umoru je tudi opis le-tega in ime storilca ali storilke. Skupaj je 251 primerov množičnih umorov. V naši raziskavi smo zajeli obdobje petih let: od leta 2009 do leta 2013.. 5.2 Pripomoček V obeh primerih iskanja je bil uporabljen enak pripomoček, to je internetno iskanje virov in člankov s pomočjo spletnega iskalnika Google. Uporabili smo medijske članke, ki govorijo o aktualnih in preteklih primerih na temo serijski in množični umori.. 31.

6 Rezultati raziskave Rezultati raziskave so prikazani v grafih in so razdeljeni glede na spol serijskih in množičnih morilcev. V grafih so prikazani tudi najpogostejši načini umorov, ki jih zagrešili serijski in množični morilci v zajetem obdobju.. 6.1 Rezultati serijskih morilcev Rezultati raziskave štiridesetih primerov so glede na spol serijskih morilcev prikazani v Grafu 1.. 10%. MOŠKI ŽENSKE 90%. Graf 1: Serijski morilci in morilke v ZDA, v obdobju od leta 2000 do leta 2013.. Iz Grafa rafa 2 je razvidna metoda serijskih umorov, v njem sta zajeta oba spola serijskih morilcev. Razvidna je tudi najpogostejša metoda serijskih morilcev.. 4%. 26%. 26%. Zadavljenje Streljanje Posilstvo Zabodena žrtev. 5%. 17%. Ostalo Zastrupitev. 22%. Graf 2: Metode moških in ženskih serijskih umorov v ZDA med letoma 2000 in 2013.. 32.

6.2 Rezultati množičnih morilcev Rezultati raziskave so glede na spol množičnih morilcev prikazani v Grafu rafu 3. 40 35 30 25 MOŠKI. 20. ŽENSKE Ni bilo odvzema prostosti. 15 10 5 0 2009. 2010. 2011. 2012. 2013. Graf 3: Množični morilci in morilke v ZDA za obdobje od leta 2009 do leta 2013 (USA TODAY, 2013).. V Grafu rafu 4 so prikazani načini storitev množičnih umorov tako ženskih kot tudi moških množičnih morilcev in prikazujejo najpogostejši tip množičnega umora.. 2013. 2012 Ostalo. 2011. Javni množični umori Družinski množični umori. 2010. 2009. 0. 5. 10. 15. 20. 25. Graf 4: Tipi množičnih umorov v ZDA med letoma 2009 in 2013 (USA TODAY, 2013).. 33.

6.3 Preverjanje hipotez Kot je razvidno iz Grafa 1 je bilo v obdobju med letoma 2000 in 2013 90 odstotkov moških storilcev in le 10 odstotkov ženskih serijskih morilk. Z Grafom 1 potrjujemo hipotezo 1, ki se glasi, da serijski morilci niso samo pripadniki moškega spola, vendar je iz raziskave možno ugotoviti, da je več serijskih morilcev kot serijskih morilk. Iz Grafa 3 je razvidno, da je v zajetem obdobju med letoma 2009 in 2013 več moških množičnih morilcev (teh je kar 89,5 odstotkov) kot ženskih množičnih morilk (teh je le 6,2 odstotka), in s tem potrjujemo hipotezo 2, ki se glasi, da med vsemi storilci množičnih umorov prevladujejo moški storilci.. 34.

7 Razprava Serijski in množični morilci so med nami že odkar živimo v skupnostih, eni in drugi pase med seboj razlikujejo. Slednji ubijejo več žrtev v enem samem dogodku in njihove fantazije navadno vključujejo maščevanje, pa naj je to usmerjeno proti dejanskim ali namišljenim zasledovalcem. Medtem ko je za serijskega morilca značilno mučenje, počasna aktivnost umorov in minimalna uporaba orožja, je cilj množičnega morilca ubiti čim večje število žrtev, na hiter in učinkovit način, z uporabo najvišje tehnologije, ki lahko povzroči veliko škode. Med smrtonosna orožja množičnih morilcev spadajo prav vsa orožja, ki povzročijo največ škode, kot so pištole, puške, razstreliva in tudi metode požiga. Serijski morilci pa se najraje poslužujejo metode zadavitve svoje žrtve (Miller, 2013). Kot je razvidno iz Grafa 2, tudi naša raziskava potrjuje, da je največ žrtev serijskih morilcev, kar 26 odstotkov, umrlo prav zaradi zadavitve. 22 odstotkov žrtev je umrlo zaradi streljanja in 17 odstotkov jih je bilo posiljenih. Kot pri večini nasilnih kaznivih dejanj na splošno so moški tisti, ki prekašajo ženske storilke (Miller, 2013), kar tudi ponazarjata Grafa 1 in 3. Tudi v naši raziskavi je mogoče videti, da je tako pri serijskih morilcih kot tudi pri množičnih večina storilcev moških. Serijskih morilk je le 10 odstotkov, medtem ko je množičnih morilk le 6,2 odstotka. Večina serijskih morilk ubija zaradi denarne koristi. Izjema v zgodovini serijskih morilk pa je nedvomno Eileen Wournos, katere žrtve so bili moški, njena motiva pa sta bila maščevanje in nadzor. Ženske serijske morilke uporabljajo tudi manj nasilja pri svojih umorih, najpogostejša metoda umora pa je zastrupitev. Serijske morilke običajno ubijajo znane žrtve, ki so jim blizu in jih poznajo, vključno z družinskimi člani in zakonci, kot to najpogosteje počne črna vdova (Miller, 2013). V naši raziskavi smo ugotovili, da je 4 odstotke serijskih morilk svoje žrtve zastrupilo. Dejavnik, ki spremlja množične storilce, je njihovo preveliko posvečanje svojim fantazijam. Glede na Meloyevo (Cloud, 2012) raziskavo je povprečno število smrti v množičnem umoru 10,8 žrtev. V naši raziskavi smo ugotovili, da je bilo med letoma 2009 in 2013 v ZDA povprečno število žrtev množičnih storilcev in storilk 5. Značilnost množičnih morilcev je tudi ta, da ti običajno udarijo in začnejo moriti že zjutraj. V povprečju dve tretjini množičnih morilcev naredi samomor ali pa jih ustrelijo policisti. Zelo malo množičnih morilcev preživi masaker (Cloud, 2012).. 35.