Formalna in neformalna komunikacija med zaposlenimi strokovnimi delavci na Osnovni šoli in Vrtcu Šempas : diplomsko delo univerzitetnega študija

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ORGANIZACIJSKE VEDE. Diplomsko delo univerzitetnega študija Smer: Organizacija dela. FORMALNA IN NEFORMALNA KOMUNIKACIJA MED ZAPOSLENIMI STROKOVNIMI DELAVCI NA OSNOVNI ŠOLI IN V VRTCU ŠEMPAS. Mentor: izred. prof. dr. Marko Ferjan Kranj, marec 2006. Kandidatka: Jadranka Kočevar.

ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju, izrednemu profesorju dr. Marku Ferjanu, za vso pomoč in nasvete pri zasnovi in pisanju diplomske naloge. Lepa hvala vsem sodelavcem za dobro voljo in sodelovanje. Hvala tudi možu Martinu ter otrokoma Iztoku in Vesni, saj so me med študijem podpirali, mi pomagali in imeli veliko potrpljenja..

POVZETEK Komunikacija je sestavni del našega vsakodnevnega življenja, zato je pomembno, da ustnemu in pisnemu sporazumevanju posvečamo čim več časa in pozornosti, saj obvladovanje spretnosti komuniciranja odloča o uspehu posameznika in organizacije. Zavedati se moramo, da je komunikacija proces, ki se razvija na podlagi učenja. Strokovni delavci Osnovne šole in Vrtca Šempas vsakodnevno komuniciramo drug z drugim, z otroki in z njihovimi starši, saj je to naša poklicna dolžnost in opravljati jo moramo kvalitetno. Komuniciranje je potrebno dobro obvladati, da lahko uspešno opravljamo delo – vzgajamo in izobražujemo otroke. Namen diplomske naloge je preučitev formalne in neformalne komunikacije med strokovnimi delavci in njun vpliv na zaposlene. V prvem delu naloge so podana teoretična izhodišča, ki omogočajo lažje razumevanje komuniciranja. Podrobneje pa je predstavljena tudi teorija s področja komuniciranja v vzgoji in izobraževanju. V raziskovalnem delu naloge so podani namen in cilji raziskave ter hipoteze, ki jih v zaključku s pomočjo rezultatov potrdimo oziroma zavrnemo. Z internim raziskovanjem dokumentov smo preučili predvsem formalno komunikacijo, njeno vsebino in obliko, pa tudi njen namen in pomen. Z analizo anketnega vprašalnika so bili pridobljeni podatki o neformalni komunikaciji, ter mnenje zaposlenih strokovnih delavcev o formalni in neformalni komunikaciji. V zaključku so testirane hipoteze, podane so ugotovitve, kritična analiza in predlogi za izboljšanje komunikacije na OŠ in v Vrtcu Šempas. Zaposleni strokovni delavci pozitivno ocenjujejo komunikacijo v ustanovi, zavedajo se njenega namena in pomena, k njeni kvaliteti in uspešnosti pa tudi sami veliko prispevajo.. Ključne besede: − − − −. komuniciranje, formalna komunikacija, neformalna komunikacija, strokovni delavci..

SUMMARY Since communication is an integral part of our everyday life, it is important to devote to written and oral communication as much time and attention as possible, because the mastery of communication decides upon the success of an individual and of an organisation. We have to be aware of the fact, that communication is a learning based process. The professionally-qualified staff of the Šempas Primary School and of the Šempas Nursery School communicate among each other, with children and their parents on a daily basis, since this is our professional duty, which has to be attended to effectively. We have to master communication in order to be successful in performing our duty – to teach and educate children. The aim of my thesis is to examine the formal and informal communication among the professionally-qualified staff and the influence of the communication on the staff. Theoretical bases, which enable a better understanding of communication, are presented in the first part of the thesis. The theory of communication in teaching and educating is dealt with in detail. The purpose, the aim, and the hypotheses, confirmed or negated in the conclusion by means of the results, are presented in the research part of the thesis. The formal communication, its contents and form, and also its purpose and significance, were examined closely by internal research of the documents. The data about informal communication and the opinion of the professionallyqualified staff about formal and informal communication were acquired by the analysis of the questionnaire. The hypotheses are certified, and the findings, the critical analysis and suggestions for the improvement of communication at the Primary School Šempas and the Šempas Nursery School are presented in the conclusion of my thesis. The professionally-qualified staff have a positive opinion about the communication at the institution, they are aware of its purpose and significance, and they are eager to contribute to its quality and efficiency.. Key words: − − − −. communication, formal communication, informal communication, professionally-qualified staff..

KAZALO UVOD...................................................................................................................... 2 1 OPREDELITEV PROBLEMA ......................................................................... 3 2 TEORIJA KOMUNICIRANJA ........................................................................ 4 2.1 Komuniciranje kot pojem.......................................................................... 4 2.2 Komunikacijski sistem .............................................................................. 5 2.3 Verbalno in neverbalno komuniciranje...................................................... 6 2.4 Ravni komuniciranja................................................................................. 7 2.5 Formalno in neformalno komuniciranje..................................................... 8 2.6 Organizacijska kultura .............................................................................. 9 2.7 Motnje učinkovitega komuniciranja ........................................................ 10 3 KOMUNIKACIJA V VZGOJI IN IZOBRAŽEVANJU.................................. 12 4 RAZISKOVALNI DEL .................................................................................. 16 4.1 Namen in cilji raziskave.......................................................................... 16 4.2 Hipoteze ................................................................................................. 16 4.3 Opis metode raziskave ............................................................................ 17 5 REZULTATI RAZISKAVE ........................................................................... 18 5.1 Predstavitev Osnovne šole in Vrtca Šempas ............................................ 18 5.2 Govorna formalna komunikacija ............................................................. 20 5.3 Pregled pisne formalne komunikacije..................................................... 24 5.4 Neformalna komunikacija ....................................................................... 27 5.5 Analiza ankete in prikaz rezultatov ......................................................... 28 6 ZAKLJUČEK................................................................................................. 40 6.1 Test hipotez ............................................................................................ 40 6.2 Ugotovitve .............................................................................................. 41 6.3 Kritična analiza....................................................................................... 42 6.4 Predlogi za izboljšave ............................................................................. 42 ZA KONEC ........................................................................................................... 44 LITERATURA....................................................................................................... 45 VIRI....................................................................................................................... 45 KAZALO SLIK ..................................................................................................... 46 KAZALO TABEL.................................................................................................. 47 POJMOVNIK ........................................................................................................ 48 KRATICE IN AKRONIMI .................................................................................... 48 PRILOGE .............................................................................................................. 49 Priloga 1: Anketni vprašalnik ............................................................................. 49.

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. UVOD Vprašanje sporazumevanja je morda najpomembnejše vprašanje, ki smo ga kdajkoli obravnavali. Moje lastne izkušnje, opazovanja in raziskave so me privedle do prepričanja, da je sporazumevanje najpomembnejši vir sreče in zdravja. John Powell 21. stoletje, ko svet doživlja velikanske spremembe, je stoletje velikega napredka in novih možnosti za posameznike in družbo kot celoto. Iz postindustrijske družbe smo prešli v informacijsko, kjer je velik poudarek na razvoju računalništva in razmahu biotehnologije, kar povzroča velike spremembe v medčloveških odnosih. Če bo želela uspešna poslovna, vladna ali neprofitna organizacija prihodnosti preživeti, bodo morali njeni uslužbenci hitreje misliti, pametneje delati, imeti bujnejšo domišljijo in se na različne načine povezovati med seboj. Ljudje po vsem svetu so med seboj povezani s komunikacijsko mrežo, ki je mnogo bolj razvita, kot si je kdorkoli kdaj predstavljal. Tehnologija omogoča, da je vedno večjemu številu ljudi dostopno vse več informacij. Kljub tehnološkemu napredku in komunikacijski zmogljivosti, pa se velikokrat izkaže, da je uspeh sporazumevanja majhen. Kaj pomagajo informacije, če si jih ljudje ne znajo izmenjavati? (Carnegie, 1997, str. 9–13) Prav zato, ker je komunikacija sestavni del našega vsakodnevnega življenja, je pomembno, da ustnemu in pisnemu sporazumevanju posvečamo čim več časa in pozornosti, saj obvladovanje spretnosti komuniciranja odloča o uspehu posameznika in organizacije. S pomočjo dobrega sporazumevanja lahko uresničimo vse sijajne zamisli in dosežemo vse cilje. (Carnegie, 1997, str. 27). Jadranka Kočevar: Formalna in neformalna komunikacija med zaposlenimi strokovnimi delavci na Osnovni šoli in v Vrtcu Šempas. Stran 2 od 54.

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. 1 OPREDELITEV PROBLEMA Komuniciranje je dandanes stalna vseobsegajoča dejavnost, ki se jo moramo vedno znova učiti. Komunikacije pa se ne moremo naučiti, če je nismo zmožni prepoznati in se je ne zavedamo. (Brajša, 1993, str. 15) Kvalitetno komuniciranje je pomembno za vsako področje človekovega delovanja in zagotavlja uspešno in ustvarjalno skupno preživetje. Medsebojna komunikacija je bistvena spretnost razvite in uspešne šole in vrtca, zato je pomembno, kako se zaposleni med seboj sporazumevajo. Strokovni delavci, zaposleni na OŠ in v Vrtcu Šempas, velikokrat premalo pozornosti namenjamo temu, kako sporočamo in kako se na sporočila odzivamo. Zgodi se, da meja med formalno in neformalno obliko sporazumevanja ni jasna, zato je nujno, da spoznamo in preučimo značilnosti ene in druge oblike sporazumevanja, saj le na ta način lahko vplivamo na boljše izmenjavanje informacij. Pogosto se formalna komunikacija poveže z neformalno, prihaja do izmenjave velikega dela informacij na neformaliziran način. Posledica tega pa so šumi, izpusti in spregledi v sporočilu. Komunikacija lahko postane nezanesljiva in nezadostna, kar pa poveča možnost konfliktov, le-te pa bi, z ustreznim znanjem oziroma poznavanjem formalnega in neformalnega sporazumevanja, lažje preprečevali ter tudi reševali. V diplomski nalogi bom raziskala formalno in neformalno komunikacijo med zaposlenimi strokovnimi delavci na Osnovni šoli in v Vrtcu Šempas. Poskušala bom ugotoviti: − kje (v kakšnih okoliščinah) sta prisotna ta dva načina komunikacije; − kdaj se strokovni delavci sporazumevajo; − kateri način komunikacije prevladuje; − kako (na kakšen način) se zaposleni sporazumevajo. Preučila bom formalno in neformalno komunikacijo med vsemi zaposlenimi strokovnimi delavci na šoli in v vrtcu in kako se ta komunikacija kaže v posameznih skupinah zaposlenih (vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic, učitelji razrednega in predmetnega pouka, ostali strokovni delavci). Kvalitetnejša komunikacija prispeva k izboljšanju medsebojnih odnosov in k večjemu zadovoljstvu zaposlenih, kar pa v veliki meri vpliva na bolj kvalitetno opravljeno delo.. Jadranka Kočevar: Formalna in neformalna komunikacija med zaposlenimi strokovnimi delavci na Osnovni šoli in v Vrtcu Šempas. Stran 3 od 54.

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. 2 TEORIJA KOMUNICIRANJA Človek je komunikacije razvijal zaradi svojih socialnih potreb, zaradi potreb po pridobivanju in razširjanju znanj, pa tudi zaradi potreb gospodarstva. (Florjančič, Ferjan, 2000, str. 59) Komuniciranje ima v človeški družbi več funkcij: − omogoča zasebne, poslovne ali kakršnekoli že odnose med ljudmi in med deli družbe; − omogoča prenos družbene dediščine; − posamezniku omogoča spoznavati in spremljati dogajanje v okolju. (Florjančič, Ferjan, 2000, str. 16). 2.1 Komuniciranje kot pojem V SSKJ najdemo za geslo ˝komunicirati˝ naslednje razlage: izmenjavati, posredovati misli, informacije, sporazumevati se. Pojem ˝komunicirati˝ je zelo širok. Beseda ˝komunicirati˝ izvira iz latinske besede ˝communicare˝ in pomeni občevati, razpravljati, posvetovati se, vprašati za nasvet. Definicij pojma ˝komunikacije˝ oziroma ˝komunicirati ˝ je precej, vendar so si med sabo podobne. Komuniciranje je medsebojno izmenjavanje informacij, ki so vsebinske in čustvene narave. Sporočamo svoje misli in občutke. Sogovornik ta sporočila sprejema in se nanje odziva. Komuniciranje je torej dajanje, sprejemanje in vračanje sporočil o miselnih vsebinah ter o občutkih in razpoloženjih. (Majcen, 2001, str. 153) Komuniciranje je prenos simbolov, ki so splošno sprejeti s strani skupine. (Florjančič, Ferjan, 2000, str. 15–16) Sodoben človek uporablja pri sporazumevanju veliko število najrazličnejših simbolov: − z govorjeno in pisano besedo sporoča drugim svoje misli, čustva in občutke; − z zvočnimi signali opozarja nase (trobljenje avtomobilistov) ali pa zabava (glasba); − s slikami, risbami, kipi … izraža svoj pogled na svet, izraža lepoto, ki jo občuti …; − s svetlobnimi simboli (na primer semafor) sporoča pravila v prometu itd. Lahko tudi rečemo, da je komuniciranje v organizaciji proces prenašanja informacij s ciljem medsebojnega sporazumevanja. Brez komunikacij bi bila organizacija mrtva. (Florjančič, Ferjan, 2000, str. 105) Kvalitetne in pravočasne informacije, ki so potrebne za odločanje, pa so bistvenega pomena za uspešnost organizacije.. Jadranka Kočevar: Formalna in neformalna komunikacija med zaposlenimi strokovnimi delavci na Osnovni šoli in v Vrtcu Šempas. Stran 4 od 54.

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. 2.2 Komunikacijski sistem Klasični komunikacijski model sta razvila Shannon in Weaver. Model odgovarja na pet temeljnih vprašanj : − Kdo? − Kaj? − Komu? − Na kakšen način? (Oziroma kako?) − S kakšnim učinkom? Pogoji, da proces komunikacije lahko poteka, so: − oddajnik, − sprejemnik in − komunikacijski kanal. Enostaven komunikacijski sistem s povratno zvezo prikazuje Slika 1. Oddajnik je oseba ali naprava, ki oddaja sporočila (sproži komunikacijski proces). Sprejemnik je oseba ali naprava, ki sporočilo sprejme in po svoje interpretira oddajnikovo sporočilo oz. ga spremeni v obliko, ki mu je razumljiva. Komunikacijski kanal je pot, po kateri poslano sporočilo potuje. Povratna zveza oziroma povratna informacija je odgovor sprejemnika na oddajnikovo sporočilo. S povratno zvezo sprejemnik pokaže dvoje: − da je bilo sporočilo sprejeto; − kako je bilo sporočilo sprejeto. Povratna informacija je način, s katerim se izognemo napakam pri komuniciranju. (Florjančič, Ferjan, 2000, str. 16–25) POVRATNA ZVEZA. KOMUNIKACIJSKI KANAL. ODDAJNIK POSLANO SPOROČILO. SPREJEMNIK. Slika 1: Komunikacijski sistem s povratno zvezo (Florjančič, Ferjan, 2000, str. 17). Jadranka Kočevar: Formalna in neformalna komunikacija med zaposlenimi strokovnimi delavci na Osnovni šoli in v Vrtcu Šempas. Stran 5 od 54.

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. Sporočilo je to, kar se o določeni stvari sporoči, kar oddajnik želi prenesti sprejemniku in obratno. Sestavljeno je iz verbalnih (govornih in pisnih) in neverbalnih simbolov. Poznamo enosmerne in dvosmerne komunikacijske sisteme. Za enosmerne komunikacijske sisteme praviloma velja: − sprejemnik je sposoben vršiti zgolj funkcijo sprejema; − oddajnik je sposoben vršiti zgolj funkcijo oddaje; − komunikacijski kanal je sposoben prenašati sporočilo le v eno smer. Pri enosmerni komunikaciji ne pride niti do medsebojnega reagiranja, niti do medsebojnega vplivanja. Primerno je predvsem za posredovanje preprostih in kratkih sporočil, pri katerih ne more priti do napačnega razumevanja. Za dvosmerne komunikacijske sisteme pa velja: − na obeh straneh komunikacijskega sistema sta sprejemnik in oddajnik; − komunikacijski kanal je sposoben prenašati poslano sporočilo v obe smeri. Dvosmerno komuniciranje zahteva več časa, vendar je bolj učinkovito, posebno pri razčiščevanju nejasnosti, usklajevanju stališč, dopolnjevanju idej itd. Poleg enostavnih komunikacijskih sistemov pa poznamo tudi bolj kompleksne sisteme z enim ali več komunikacijskimi kanali, ki jih lahko sestavljajo: − en oddajnik in več sprejemnikov; − več oddajnikov in en sprejemnik; − več oddajnikov in več sprejemnikov. (Florjančič, Ferjan, 2000, str. 17). 2.3 Verbalno in neverbalno komuniciranje Najbolj običajna oblika komuniciranja med ljudmi je pogovor. Poleg besednega oziroma verbalnega sporočanja pa ljudje med procesom komuniciranja zavestno ali podzavestno oddajamo tudi druge simbole (opazna so predvsem vidna in slišna znamenja), to je nebesedno ali neverbalno komuniciranje. Psihologi komunikacijo opredeljujejo na neverbalno in verbalno. Neverbalna komunikacija ima bogato semantiko. Toda neverbalni simboli imajo lahko več pomenov. Neverbalna komunikacija je primerna za področje odnosov, manj pa za jasno izražanje vsebine. Pri neverbalnem komuniciranju je, po mnenju psihologov, bolj aktivna desna možganska polovica. Verbalna komunikacija ima kompleksno sintakso, a pomanjkljivo odnosno semantiko. Pri verbalnem komuniciranju je bolj aktivna leva možganska polovica. Z njo odkrivamo pravila in zakonitosti, mislimo v besedah, analiziramo stvari in jih poimenujemo. (Florjančič, Ferjan, 2000, str. 26) Verbalno komuniciranje je tisto, ki za sporazumevanje uporablja besede, le-te pa lahko izražamo govorno ali pisno. Govorno komuniciranje (retorika) je hitrejše in bolj osebno kot pisno. Napisano sporočilo odlikuje trajnost, povratna informacija pa poteka počasneje kot pri govornem sporočanju. Pisava sodi med najpomembnejše. Jadranka Kočevar: Formalna in neformalna komunikacija med zaposlenimi strokovnimi delavci na Osnovni šoli in v Vrtcu Šempas. Stran 6 od 54.

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. metode in tehnike, s pomočjo katerih se človek sporazumeva. (Florjančič, Ferjan, 2000, str. 39) Pri neverbalni komunikaciji so pomembni predvsem človeški čuti (vid, sluh, voh, okus in tip) in tudi prostor, čas ter predmeti. Neverbalno sporočanje (govorica telesa, barve, oblačenje ...) ima zelo velik pomen za razumevanje človekovih čustvenih stanj in procesov. (Florjančič, Ferjan, 2000, str. 42) Ljudje mnogo lažje obvladujemo verbalno komunikacijo kot pa neverbalno.. 2.4 Ravni komuniciranja V organizaciji poznamo več ravni komuniciranja: − medosebna ali interpersonalna komunikacija poteka med dvema posameznikoma; − komunikacija v manjših skupinah, poteka v skupini ljudi, ki si prizadevajo doseči skupne cilje; − komunikacije med skupinami, se pojavljajo med skupinami znotraj organizacije ali družbe, ki si prizadevajo doseči nek cilj. Proces komuniciranja v organizaciji torej lahko poteka: − med posamezniki, − med posameznikom in skupino, − med skupinami. Temeljna raven ostaja interpersonalna komunikacija. Bistvo komuniciranja je vplivati na obnašanje posameznikov. (Florjančič, Ferjan, 2000, str. 105) Znotraj organizacije ima komunikacijski sistem naslednje osnovne naloge: − koordiniranje različnih aktivnosti znotraj organizacije; − vodenje posameznikov znotraj organizacije; − orientiranje novih članov organizacije; − neformalne komunikacije in ustvarjanje organizacijske kulture; − komuniciranje z okoljem; − reševanje konfliktov in drugo. V organizacijah s kompleksnejšimi komunikacijami, kjer je več sprejemnikov in več oddajnikov, se oblikujejo različna komunikacijska omrežja. Komunikacijska mreža (Slika 2) nam kaže, kako so osebe med seboj komunikacijsko povezane oziroma, kako je komunikacijsko omrežje povezano z delovnimi zahtevami, da bi bil izid uspešen in dosežen cilj. (Florjančič, Ferjan, 2000, str. 106–107) Mreže imajo lahko med posameznimi členi vzpostavljene enosmerne ali dvosmerne povezave, ki so lahko formalne ali neformalne. Enosmerne povezave so zelo redke.. Jadranka Kočevar: Formalna in neformalna komunikacija med zaposlenimi strokovnimi delavci na Osnovni šoli in v Vrtcu Šempas. Stran 7 od 54.

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. Organizacije imajo oblikovane svoje komunikacijske mreže, po katerih se morajo prenašati informacije. Neformalno sporazumevanje presega meje formalnega in ponavadi nastopa v obliki mreže ˝vsak s vsakim˝.. vir. a. b. vir. c. vir. a. c. a. c. b. d. b. d. Slika 2: Nekaj tipov komunikacijskih omrežij (Florjančič, Ferjan, 2000, str. 107). Po vlogi in položaju, ki ju imajo komunikacije v organizaciji, ločimo komuniciranje glede na smer in obseg. Glede na organizacijsko strukturo razlikujemo tri komunikacijske poti: − vertikalno komuniciranje po hierarhičnih ravneh navzdol in navzgor (navzdol, to je od nadrejenih k podrejenim in navzgor, to je od zaposlenih k vodstvu); − horizontalno komuniciranje med zaposlenimi na isti hierarhični ravni (s sodelavci ali z delovno skupino, to je sporazumevanje znotraj skupine); − diagonalno ali mednivojsko komuniciranje na različnih hierarhičnih ravneh organizacije (izmenjava informacij med zaposlenimi različnih delovnih skupin, pomembno je predvsem za koordinacijo poslovanja). (Florjančič, 1994, str. 143). 2.5 Formalno in neformalno komuniciranje Oblika komunikacije (formalna ali neformalna) je pogojena z organizacijsko strukturo oz. načinom organiziranja. Formalna organizacija je opredeljena z organizacijsko strukturo (kompleksnost, formalizacija in centralizacija) in tudi za komunikacijo v njej veljajo določena pravila, po katerih mora potekati. Formalna komunikacija ima predpisane komunikacijske kanale, obliko sporočil in ravni komuniciranja. Za formalno komuniciranje je hierarhija pomembna, saj vpliva na njena pravila in proces. Formalne komunikacije so tiste, ki so pomembne za dosego ciljev v organizaciji.. Jadranka Kočevar: Formalna in neformalna komunikacija med zaposlenimi strokovnimi delavci na Osnovni šoli in v Vrtcu Šempas. Stran 8 od 54.

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. Profesionalni odnos med ljudmi v formalni organizaciji pa je dostikrat brezoseben, saj izhaja iz delovnega procesa. Zaradi potrebe po druženju in zavezništvu se ljudje združujejo v neformalne organizacije. Vzroki za obstoj neformalnih skupin so različni (radovednost, socialne interakcije, medsebojna privlačnost članov ...), v njih skušajo posamezniki s pomočjo komunikacije uveljaviti svoje interese, katerih na formalen način ne dosežejo. Zatekanje posameznikov v neformalne organizacije pomeni tudi iskanje alternativnih načinov za dosego osebnih ciljev. Neformalna komunikacija se pojavlja v vsaki organizaciji in se od formalne razlikuje po tem, da ni načrtovana, niti ni predpisana s formalno strukturo. Nastane pa zaradi potrebe zaposlenih po informacijah. Neformalna komunikacija je temelj medosebnih družbenih odnosov in ni pogojena s hierarhično strukturo organizacije, saj povezuje člane na različnih hierarhičnih nivojih. Tudi neformalno združevanje in neformalna komunikacija dostikrat doprineseta k doseganju ciljev organizacije. (Florjančič, Ferjan, 2000, str. 118–120). 2.6 Organizacijska kultura Za kvalitetno in uspešno komunikacijo je pomembna tudi organizacijska kultura, to je sistem vrednot in način razmišljanja, ki je skupen ljudem v neki organizaciji in razlikuje eno organizacijo od druge. Pod pojmom organizacijska kultura razumemo: − prevladujoče vrednote, sprejete s strani članov neke organizacije; − način izvajanja dejavnosti in funkcij managementa; − filozofijo odnosov managementa do podrejenih; − način reševanja konfliktov; − način komuniciranja znotraj organizacije; − način presoje kakovosti izvajalcev; − ipd. Glavne značilnosti organizacijske kulture so: − dobro počutje zaposlenih; − dobri odnosi med samimi zaposlenimi; − dobri odnosi med zaposlenimi in managementom; − odločitve se sprejemajo ob participaciji zaposlenih. Organizacijska kultura oz. kultura organizacije lahko v mnogih primerih nadomesti formalizacijo organizacije. (Florjančič, Ferjan, 2000, str. 117–118) Komuniciranje je eden bistvenih faktorjev oblikovanja organizacijske kulture, obenem pa organizacijska kultura določa obliko in način komuniciranja.. Jadranka Kočevar: Formalna in neformalna komunikacija med zaposlenimi strokovnimi delavci na Osnovni šoli in v Vrtcu Šempas. Stran 9 od 54.

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. 2.7 Motnje učinkovitega komuniciranja Pri komuniciranju preoblikujemo naša občutja, naše slike realnosti in naše predstave v abstraktno obliko (v besede) in jih posredujemo ˝prejemniku˝, ta pa sporočilo ˝dešifrira˝ in preoblikuje v svoje predstave. Ker pa imamo ljudje različne predstave glede na naše izkušnje, ni nujno, da sta sliki tistega, ki sporočilo oddaja, in tistega, ki isto sporočilo sprejema, enaki. Zaradi tega je uspešno in kakovostno komuniciranje lahko moteno. Motnje se pojavljajo v vseh fazah komuniciranja (Slika 3) in sicer na strani oddajnika, sprejemnika ali v komunikacijskem kanalu. Napake in težave so lahko posledica neprimerno oblikovanega sporočila (prisotno je neskladje med verbalno in neverbalno komunikacijo), napačno izbranega komunikacijskega kanala, motenj v kanalih ali razlik pri kodiranju in dekodiranju sporočil (oddajnik in sprejemnik pripišeta isti besedi različen pomen, a se tega ne zavedata). Motnje pa lahko nastanejo tudi zaradi komunikacijske preobremenjenosti udeležencev komuniciranja ali pa vnaprejšnjega odnosa sprejemnikov do sporočila. MOTNJE. POVRATNA ZVEZA. MOTNJE. MOTNJE MOTNJE KOMUNIKACIJSKI KANAL. ODDAJNIK POSLANO SPOROČILO. SPREJEMNIK. Slika 3: Komunikacijski sistem z motnjami (Florjančič, Ferjan, 2000, str. 71). Organizacijske ovire, ki nastanejo zaradi slabosti komunikacijskih kanalov so: − struktura (oddaljenost sprejemnika od oddajnika zaradi različnih hierarhičnih nivojev); − specializacija (strokovnjaki različnih strokovnih področij); − različnost ciljev (vodstvo in zaposleni imajo različne cilje); − statusni odnosi (socialni položaj posameznika v družbi).. Jadranka Kočevar: Formalna in neformalna komunikacija med zaposlenimi strokovnimi delavci na Osnovni šoli in v Vrtcu Šempas. Stran 10 od 54.

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. Individualne ovire med procesom komuniciranja pa so: − nasprotujoče si predpostavke (oddajnik predvideva, da bo sprejemnik interpretiral sporočilo tako, kot si on želi); − semantika (različna interpretacija besed); − čustva (vplivajo predvsem na neverbalnem področju); − komunikacijske spretnosti (odvisne so od kulture, izobrazbe, vaje …); − komunikacijska preobremenitev (preveč sporočil); − vnaprejšen odnos do sporočila. (Florjančič, Ferjan, 2000, str. 71–74) Motnjam se pri komuniciranju ni mogoče izogniti v celoti, lahko pa njihov vpliv zmanjšamo in sicer tako, da se motenj zavedamo in jih skušamo odpraviti.. Jadranka Kočevar: Formalna in neformalna komunikacija med zaposlenimi strokovnimi delavci na Osnovni šoli in v Vrtcu Šempas. Stran 11 od 54.

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. 3 KOMUNIKACIJA V VZGOJI IN IZOBRAŽEVANJU Medsebojna komunikacija bogati ustvarjalno sodelovanje in omogoča, da se znajdemo v zapletenem in kaotičnem kontekstu sodobne vzgoje in izobraževanja. Pavao Brajša Brajša piše o ˝vidni in nevidni šoli˝. Šola, ki se vidi (predkulisni del šole), ima tehnologijo in strukturo, natančno določene formalne cilje, sposobnosti in spretnosti učiteljev, uradno pedagogiko in didaktiko, finančna sredstva, delitev kompetenc in zadolžitev, načrtovanje, proračun, nadzor, metode reševanja problemov in odločanja ter smeri razvoja. To je formalna in eksplicitna šola, kjer potekajo formalne komunikacije. Oblikujejo in nadzorujejo jo ravnatelj in učitelji. Šola, ki se ne vidi (zakulisni del šole), pa je neformalna in implicitna. Predstavljajo jo medsebojni odnosi in stališča, doživljanje in čustvovanje, pričakovanja in želje. Z neformalnim sporazumevanjem se tu oblikujejo norme, vrednote, stališča, vedenjski stili, razpoloženje, klima, motiviranost in interakcije. To je notranja organizacija šole. (Brajša, 1995, str. 13) Komunikacijski sistem v vzgojno-izobraževalni ustanovi ima naslednje funkcije: − predstavlja mehanizem koordiniranja raznih aktivnost; − omogoča vodenje posameznikov in skupin (tako učiteljev kot učencev); − novim učiteljem in učencem pomaga pri orientiranju; − bistveno vpliva na organizacijsko kulturo; − je element v procesu reševanja konfliktov. (Ferjan, 1996, str. 165) Proces komuniciranja v izobraževanju lahko poteka med: − posamezniki; − med posameznikom in skupino (npr. med ravnateljem in učiteljskim zborom). Komunikacije, ki potekajo med člani podsistemov: managementom, učitelji in administrativno-tehničnimi delavci v izobraževalni ustanovi, so organizacijske komunikacije. Zanje je značilno, da v njih ne sodelujejo učenci. Najpomembnejša vidika organizacijskega komuniciranja sta: − vidik pomena komunikacije (o stanjih, dejstvih, nalogah, ipd) za sprejemnik; − vidik čustvenega, fizičnega stanja oddajnika, njegovih namer, razpoloženja, ipd. Najbolj pogosti kraji in priložnosti za organizacijske komunikacije so: − šolske zbornice, − sestanki strokovnih aktivov učiteljev, − pedagoške konference, − roditeljski sestanki, − kolegiji.. Jadranka Kočevar: Formalna in neformalna komunikacija med zaposlenimi strokovnimi delavci na Osnovni šoli in v Vrtcu Šempas. Stran 12 od 54.

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. Najpogostejša oblika organizacijskih komunikacij so sestanki. Sestanek je sodelovanje več ljudi pri izmenjavi idej, informacij in pri sprejemanju odločitev. Sestanki so lahko namenjeni izključno informiranju, lahko pa tudi odločanju. Glede na vsebino sestankov v izobraževalno-vzgojni dejavnosti ločimo: − pedagoške sestanke; − organizacijske sestanke; − sestanke, na katerih se obravnava stanje materialnih in finančnih pogojev za izobraževalno-vzgojni proces; − druge sestanke. (Ferjan, 1996, str. 164–167) Formalni sestanki s formalno komunikacijo potekajo po vnaprej pripravljenih pravilih. Pravila se lahko nanašajo na: − vsebino sestanka (vsebina vabila, dnevni red, vsebina zapisnika); − procedure (vabljenje na sestanek, sedežni red, način ugotavljanja sklepčnosti, dajanje besede, glasovanje, način pisanja zapisnika, ipd.). Tehnike vodenja sestankov: − avtokratska (o vsem odloča vodja oz. ožja skupina ljudi, vodja si prilašča pristojnosti ...); − demokratična (vodja nastopa kot eden izmed udeležencev sestanka); − neurejena /konfuzna/ (vodja je izrazito nesistematičen, problemi se ne rešijo dokončno ...). Način vodenja sestanka lahko bistveno pripomore k uspehu oz. neuspehu sestanka. Velikokrat pa na potek, dolžino in uspeh vplivajo tudi ostali udeleženci s svojimi tipičnimi lastnostmi (prepirljivci, vsevedneži, zgovorneži, bojazljivci, sebičneži, ravnodušneži, bahači, razburljivci, zaspanci in nezaupljivci). (Florjančič, Ferjan, 2000, str. 122–123) Organizacijska kultura ima namen urejati medčloveške odnose. Sistema vrednot v sklopu organizacijske kulture ne smemo mešati z vidikom strokovnih vrednot posameznih strokovnih področij – z vidikom vrednot izobraževalno-vzgojnega procesa. K organizacijski kulturi prav gotovo sodi tudi profesionalna etika članov organizacije, v izobraževalni ustanovi predvsem učiteljev. (Ferjan, 2005, str. 155) Organizacijska kultura v izobraževalni ustanovi pogosto lahko nadomesti formalizacijo. V vsaki izobraževalni ustanovi se manifestira na več načinov: − vizualno (obnašanje udeležencev izobraževanj, učiteljev, managementa); − verbalno (žargon, sleng, strokovna terminologija, ki se uporablja za komuniciranje); − vikanje oziroma tikanje med posamezniki; − način obnašanja managementa do učiteljev, udeležencev izobraževanj, staršev, sošolcev, ipd. (vljudno, impulzivno, agresivno).. Jadranka Kočevar: Formalna in neformalna komunikacija med zaposlenimi strokovnimi delavci na Osnovni šoli in v Vrtcu Šempas. Stran 13 od 54.

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. V izobraževalni ustanovi organizacijska kultura ne more biti dobra, če ni delovne in organizacijske discipline, ter šolskega reda, ki so ga dolžni spoštovati udeleženci izobraževanj. Torej so tudi ti soodgovorni za organizacijsko kulturo. (Ferjan, 2005, str. 155–157) Med zaposlenimi v izobraževanju potekajo tako formalne kot neformalne komunikacije. Formalne komunikacije so pomembne za dosego ciljev izobraževalne ustanove oziroma izobraževanja. Glede na vsebino formalnih komunikacij ločimo: − informacije, ki se nanašajo na izobraževalno-vzgojni proces (vendar ne sodijo k posredovanju učne snovi); − informacije, ki se nanašajo na administrativno-tehnična opravila. (Ferjan, 1996, str. 166) Neformalna organizacija, kjer poteka neformalna komunikacija, je sistem razmerij med ljudmi, ki se povezujejo v skupine na osnovi skupnih interesov in idej. Zatekanje posameznikov v neformalne organizacije pomeni iskanje alternativnih načinov za dosego osebnih ciljev. Neformalne organizacije pa lahko nastanejo tudi kot posledica načina (stila) vodenja, kateri ne upošteva potreb in potenciala zaposlenih. Vrste neformalnih organizacij zaposlenih v izobraževalnih ustanovah so: − vertikalne (med različnimi hierarhičnimi nivoji); − horizontalne (med učitelji istega predmeta – na istem nivoju). Glede na veliko število ljudi v izobraževalnih ustanovah, od učencev do učiteljev, je obstoj neformalnih skupin dejstvo. Vzroki za obstoj neformalnih skupin so: − interesi posameznikov, katere je možno doseči le z delovanjem skupine; − osebne simpatije in prijateljstva; − družinska, krajevna in drugačna poznanstva; − skupni interesi; − interesi organizacije kot celote; − pripadnost isti subkulturni skupini. (Ferjan, 2005, str. 161–162) Več kot je neformalnih skupin, več je interesov in teže je komunicirati znotraj šole kot izobraževalne institucije. Komuniciranje lahko otežujejo motnje: − kot psihološki dejavniki pri ljudeh, udeleženih v procesu komuniciranja; − kot hote ali nehote povzročene napake ljudi v procesu komuniciranja. Psihološki problemi v procesu komuniciranja v izobraževanju povzročajo, da ljudje (navadno prejemniki informacij) sicer pravočasno ustrezno preneseno informacijo napačno percepirajo (razumejo); posamezniki pa imajo do vsebine informacije lahko vnaprejšnji odnos (odklonilen, jih ne zanima, so nevtralni, jih zanima). Kadar ima nekdo do informacije že vnaprej opredeljen odnos, komunicirati seveda ni možno.. Jadranka Kočevar: Formalna in neformalna komunikacija med zaposlenimi strokovnimi delavci na Osnovni šoli in v Vrtcu Šempas. Stran 14 od 54.

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. V procesu komuniciranja v izobraževanju lahko udeleženci komuniciranja, hote ali nehote, povzročijo dodatne motnje: − namenoma ali iz pozabljivosti ljudje pomembne informacije kar pozabijo, − zaradi napačne interpretacije ali želje po zadovoljitvi osebnih interesov ljudje informacijo napačno prenesejo naprej; − iz določenih preračunljivih namenov ljudje namenoma zadržujejo pretok informacije; − ljudje uporabljajo neformalne načine komuniciranja, kadar ni dopustno. V izobraževalnih ustanovah se tudi pogosto dogaja, da poteka komunikacija med posameznikom in skupino (npr. v šolski zbornici). Tedaj se dogaja, da manjka povratna informacija, ker se predstavnik skupine (npr. iz učiteljskega zbora) ne želi izpostavljati. (Ferjan, 1996, str. 170–171) Konflikti imajo za organizacijo (izobraževalno ustanovo) lahko pozitivne, lahko pa tudi negativne učinke; predvsem pa je pomembno, da se konflikti čim hitreje rešijo. (Ferjan, 2005, str. 157). Jadranka Kočevar: Formalna in neformalna komunikacija med zaposlenimi strokovnimi delavci na Osnovni šoli in v Vrtcu Šempas. Stran 15 od 54.

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. 4 RAZISKOVALNI DEL 4.1 Namen in cilji raziskave Namen naloge je preučitev formalne in neformalne komunikacije med zaposlenimi strokovnimi delavci na OŠ in v Vrtcu Šempas. Z raziskavo želimo: − zbrati podatke o formalni in neformalni komunikaciji (trenutno stanje in splošen vtis o komunikaciji); − ugotoviti, kako zaposleni strokovni delavci komunicirajo; − ugotoviti, kakšen pomen dajejo strokovni delavci formalni in neformalni komunikaciji; − ugotoviti, s kom se zaposleni strokovni delavci najprej pogovorijo o vprašanjih, težavah in problemih, ki se vsakodnevno pojavljajo pri opravljanju dela (vzgoji in izobraževanju otrok); − spoznati, kako zaposleni ocenjujejo formalno in neformalno komunikacijo; − ugotoviti, kakšno je mnenje zaposlenih o pomenu neformalne komunikacije za kvalitetno opravljanje dela; − zvedeti, koliko časa na delovni dan se zaposleni neformalno pogovarjajo o strokovnih temah povezanih z njihovim delom; − potrditi ali zavrniti hipoteze; − podati ugotovitve in kritično analizo ter predlagati izboljšave.. 4.2 Hipoteze Za izhodišče raziskave postavimo delovne hipoteze. Hipoteza 1: Strokovni delavci sprejemajo dogovore, povezane z delom, predvsem na pedagoških konferencah in sestankih. Hipoteza 2: O večini strokovnih vprašanj se zaposleni pogovarjajo v zbornici med odmori. Hipoteza 3: Preko telefona se zaposleni v prostem času ne pogovarjajo o strokovnih temah. Hipoteza 4: Zaposleni se o težavah, povezanih s strokovnim delom, največkrat pogovorijo s sodelavcem oz. sodelavko. Hipoteza 5: Za pogovor s sodelavci zaposleni porabijo od trideset minut do eno uro na delovni dan.. Jadranka Kočevar: Formalna in neformalna komunikacija med zaposlenimi strokovnimi delavci na Osnovni šoli in v Vrtcu Šempas. Stran 16 od 54.

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. Hipoteza 6: Zaposlenim se zdi vsakodnevno sporazumevanje s sodelavci pomembno.. 4.3 Opis metode raziskave Namene in zastavljene cilje proučitve formalne in neformalne komunikacije smo raziskali na dva načina: − z interno raziskavo (raziskovanje za mizo – desk research) in − z anketnim vprašalnikom – anketiranje strokovnih delavcev Osnovne šole in Vrtca Šempas. INTERNO RAZISKOVANJE DOKUMENTOV S pomočjo informacij (raznih zapisnikov) o formalni komunikaciji med zaposlenimi bomo lahko ugotovili, kako se ta komunikacija odraža v posameznih skupinah zaposlenih strokovnih delavcev, kakšna je njena oblika, kolikšna je pogostnost (kdaj se med šolskim letom pojavlja), kakšen je njen namen in pomen. Podatke smo poiskali v: − Letnem delovnem načrtu za šolo in vrtec za šol. leto 2005/2006, − Publikaciji za šolo in vrtec za šol. leto 2005/2006, − zapisnikih pedagoških in redovalnih konferenc, ter strokovnih aktivov in timov za šolsko leto 2004/2005. ANKETIRANJE Z anketnim vprašalnikom, namenjenim vsem strokovnim delavcem šole in vrtca, pa bomo dobili predvsem podatke o njihovi neformalni komunikaciji o strokovnih temah. Ta komunikacija ni načrtovana, a je prav tako zelo pomembna, saj se z njo prenašajo informacije, ki so potrebne za dobro delovanje šole in vrtca. Z anketo je analizirano dejansko stanje ter podano mnenje strokovnih delavcev o formalni in neformalni komunikaciji v kolektivu. Anketiranje je bilo izvedeno na OŠ in v Vrtcu Šempas v drugi polovici novembra 2005. Anketne vprašalnike smo razdelili 44 zaposlenim strokovnim delavcem (7 vzgojiteljic, 6 pomočnic vzgojiteljic, 11 učiteljev razrednega pouka, 17 učiteljev predmetnega pouka, socialna delavka, šolska psihologinja in knjižničarka). 41 strokovnih delavcev je anketo izpolnilo in v dogovorjenem času vrnilo. V anketiranje nista bila vključena ravnatelj in pomočnica ravnatelja.. Jadranka Kočevar: Formalna in neformalna komunikacija med zaposlenimi strokovnimi delavci na Osnovni šoli in v Vrtcu Šempas. Stran 17 od 54.

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. 5 REZULTATI RAZISKAVE 5.1 Predstavitev Osnovne šole in Vrtca Šempas Osnovna šola Šempas je javna ustanova, ki opravlja storitev obvezne osnovnošolske vzgoje in izobraževanja otrok. Vrtec Šempas je javna ustanova, ki opravlja storitev predšolske vzgoje otrok. Vrtec je enota pri javnem vzgojno-izobraževalnem zavodu Osnovna šola Šempas. Ustanovitelj OŠ in Vrtca Šempas, organiziranega kot javni zavod, je Mestna občina Nova Gorica. Šolo in vrtec upravljata ravnatelj in svet zavoda. Slednji ima štiriletni mandat. Sestavljajo ga trije predstavniki ustanovitelja, pet predstavnikov zaposlenih na šoli in v vrtcu in trije predstavniki staršev (dva iz šole in eden iz vrtca). Dejavnost zavoda je posebnega družbenega pomena. Temeljna pravna regulativa, ki ureja osnovnošolsko izobraževanje javnih ustanov, je Zakon o osnovni šoli (ZOsn), Zakon o vrtcih (ZVrt) pa ureja predšolsko vzgojo. Vzgojno-izobraževalno delo v osnovni šoli obsega pouk (obvezni in razširjeni program) in druge oblike organiziranega dela z učenci . Predšolska vzgoja v vrtcih pa je sestavni del sistema vzgoje in izobraževanja. Potrebe, ki jih zadovoljuje OŠ in Vrtec Šempas: − razvoj varstva, vzgoje in izobraževanja otrok, − potrebe staršev in otrok, − potrebe delovnih organizacij in okolja, v katerih zavod deluje. V šolskem letu 2005/2006 šolo obiskuje 250 otrok, ki so vključeni v 15 oddelkov rednega pouka. Na razredni stopnji imamo dva oddelka 1. razreda, en oddelek 2. razreda, en oddelek 3. razreda, dva oddelka 4. razreda in en oddelek 5. razreda devetletke. Na predmetni stopnji sta dva oddelka 5. razreda osemletke; v 7. in 8. razredu sta po dva oddelka devetletne osnovne šole. V letošnjem šolskem letu pa imamo prvič dva oddelka 9. razreda devetletke. Poleg oddelkov rednega pouka so na šoli organizirani še štirje oddelki podaljšanega bivanja (PB). V vrtec pa je vpisnih 96 otrok in sicer 23 otrok v dva jaslična oddelka (otroci od prvega do tretjega leta starosti) in 73 otrok v štiri oddelke drugega starostnega obdobja (od tretjega leta starosti, do vstopa v šolo). Vzgojno-izobraževalno delo v osnovni šoli in vrtcu opravljajo vzgojiteljice, pomočnice vzgojiteljic, učitelji, svetovalni delavci (socialna delavka in šolska psihologinja) in drugi strokovni delavci (knjižničarka). Poleg njih so na šoli zaposleni še tehnično-administrativni delavci (tajnica, računovodkinja, pomočnica računovodkinje, hišnika, čistilke in kuharice). Strokovna, administrativna, tehnična in druga dela opravljajo delavci, določeni s sistemizacijo delovnih mest. (ZOFVI, 92. člen) Vseh zaposlenih je 60 (Tabela 1 in Slika 4).. Jadranka Kočevar: Formalna in neformalna komunikacija med zaposlenimi strokovnimi delavci na Osnovni šoli in v Vrtcu Šempas. Stran 18 od 54.

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. Strokovni organi OŠ in Vrtca Šempas: − učiteljski zbor, − vzgojiteljski zbor, − oddelčni učiteljski zbor, − razredniki, − strokovni aktivi učiteljev.. Ravnatelj. Pomočnica ravnatelja Vodja vrtca in vodje strokovnih aktivov. Strokovni delavci šole in vrtca. Tehničnoadministrativni delavci Slika 4: Zaposleni na OŠ in v Vrtcu Šempas Ravnatelj vodi, predstavlja in zastopa šolo, pri tem pa mu pomaga pomočnica ravnatelja. Ravnatelj sprejema najvažnejše odločitve, daje zavodu splošne usmeritve, definira strategijo zavoda in vzdržuje stike z okoljem. Strokovni delavci so operativno jedro in izvajajo naloge, ki so določene z zakonodajo in sprejete v LDN. Zadolženi so za vzgojo in izobraževanje predšolskih in osnovnošolskih otrok. Tehnično-administrativni delavci skrbijo za tajniške in računovodske posle, prehrano otrok in zaposlenih, čistočo, urejenost ter primerno vzdrževanje prostorov šole in vrtca.. Jadranka Kočevar: Formalna in neformalna komunikacija med zaposlenimi strokovnimi delavci na Osnovni šoli in v Vrtcu Šempas. Stran 19 od 54.

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Vodstveni delavci Strokovni delavci. Tehnično-administrativni delavci. Diplomsko delo univerzitetnega študija. ravnatelj (1)* pomočnica ravnatelja (1) vzgojiteljice (7) pomočnice vzgojiteljic (6) učitelji predmetnega pouka (16) učitelji razrednega pouka (11) računalničar (1) socialna delavka (1) psihologinja (1) knjižničarka (1) tajnica (1) računovodkinja (1) pomočnica računovodkinje (1) kuharice in pomočnice kuharic (4) čistilke (5) hišnika (2). * v oklepaju je zapisano število zaposlenih. Tabela 1: Zaposleni na OŠ in v Vrtcu Šempas. 5.2 Govorna formalna komunikacija Formalna komunikacija je pogojena s formalno organiziranostjo ustanove, zato lahko na podlagi organizacijske strukture določimo tudi nekatere načine govorne formalne komunikacije. Z govorno formalno komunikacijo se med zaposlenimi prenašajo informacije, ki so pomembne za uspešno izvajanje vzgojno-izobraževalnega procesa in doseganje temeljnega cilja – razviti svobodno, ustvarjalno in celovito osebnost družbe oz. zagotavljanje optimalnega razvoja posameznika. Komunikacijo najlaže prikazujemo s pomočjo komunikacijske mreže, zato jo bomo uporabili za prikaz vertikalne govorne komunikacije. Iz prikaza (Slike 5, 6 in 7) lahko vidimo hierarhično strukturo ustanove in obseg komunikacijskih povezav. VERTIKALNA KOMUNIKACIJA Slike 5, 6 in 7 prikazujejo nekaj možnih vertikalnih dvosmernih komunikacij (prikazane so s puščicami) med zaposlenimi strokovnimi delavci šole in vrtca, ki so določene na podlagi opazovanja in prisotnosti strokovnih in vodstvenih delavcev na sestankih, aktivih in konferencah (Tabela 3). Komunikacije potekajo med posameznikom in skupino ali pa med dvema posameznikoma na različnih hierarhičnih nivojih. Primer slednje je v LDN Vrtca Šempas predvidena ena ura tedensko za skupno načrtovanje v oddelku zaposlene vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice. Smer, obseg in potek komunikacije so odvisni predvsem od namena sporočila in sprejemnika (komu je sporočilo namenjeno in s kakšnim namenom sporočamo).. Jadranka Kočevar: Formalna in neformalna komunikacija med zaposlenimi strokovnimi delavci na Osnovni šoli in v Vrtcu Šempas. Stran 20 od 54.

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. Ravnatelj. Pomočnica ravnatelja. Vodja vrtca. Vodje strokovnih aktivov. Vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic. Učitelji predmetnega in razrednega pouka. Ostali strokovni delavci. Slika 5: Posredna govorna komunikacija med zaposlenimi Pri posredni govorni vertikalni formalni komunikaciji (Slika 5) lahko pride do raznih motenj, ki prvotno informacijo oz. sporočilo spremenijo tako, da sprejemnik ne dobi prave (prvotne) informacije ali pa sta pomen in namen sporočila spremenjena. To se dogaja zato, ker sporočilo od oddajnika do končnega sprejemnika potuje po hierarhičnih nivojih in se pri tem, zaradi individualnih značilnosti ˝prenosnikov˝ pri sprejemu in oddaji, preoblikuje. Vzrok za motnje je lahko tudi komunikacijska obremenitev udeležencev komuniciranja (preveliko število podatkov in informacij, ki morajo biti v določenem časovnem obdobju sprejete in obdelane). Tak način komuniciranja je primeren, ko se prenašajo informacije, ki so že prej ˝dogovorjene˝ oziroma sprejete in gre le za usmerjanje, usklajevanje in izvajanje določenih aktivnost iz LDN.. Jadranka Kočevar: Formalna in neformalna komunikacija med zaposlenimi strokovnimi delavci na Osnovni šoli in v Vrtcu Šempas. Stran 21 od 54.

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. Ravnatelj. Učitelji predmetnega in razrednega pouka. Vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic. Ostali strokovni delavci. Pomočnica ravnatelja. Učitelji predmetnega in razrednega pouka. Vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic. Ostali strokovni delavci. Slika 6: Neposredni govorni komunikaciji med zaposlenimi Za kvalitetno izmenjavanje informacij je boljša neposredna komunikacija med zaposlenimi (Slika 6), saj so motnje tu manjše oz. jih laže obvladujemo in odpravljamo. Ta oblika komuniciranja je primernejša, ko informacije o določenem strokovnem vprašanju izmenjujeta posameznika (npr. pomočnica ravnatelja in šolska psihologinja se dogovarjata, kako predstaviti nivojski pouk staršem bodočih učencev osmega razreda devetletke) ali pa posameznik in skupina (npr. ravnatelj in učitelji predmetnega pouka se dogovarjajo o delu pri nivojskem pouku).. Jadranka Kočevar: Formalna in neformalna komunikacija med zaposlenimi strokovnimi delavci na Osnovni šoli in v Vrtcu Šempas. Stran 22 od 54.

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. Ravnatelj. Vodja vrtca. Vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic. Pomočnica ravnatelja. Vodje strokovnih aktivov. Vodje aktivov, učitelji in ostali strokovni delavci. Ostali strokovni delavci. Učitelji razrednega in predmetnega pouka. Slika 7: Kompleksna komunikacijska mreža Komunikacijska mreža, prikazana na Sliki 7, je zelo kompleksna, saj je potek komunikacije vsestranski in raznovrsten. Informacije se od oddajnika do sprejemnikov in obratno prenašajo po različnih komunikacijskih kanalih in na različne načine. Taka formalna komunikacija se pojavlja redkeje, nastane spontano. Zgodi se, da v skupini zaposlenih neformalno komunicirajo o neki strokovni temi (npr. dežurstvo učencev in strokovnih delavcev ali pa šolski in vrtčevski hišni red) nato pa neformalna komunikacija preide v formalno, saj morajo biti z dogovori, predlogi, spremembami ... seznanjeni vsi zaposleni. HORIZONTALNA KOMUNIKACIJA Na sestankih vzgojiteljskega in učiteljskega zbora, sestankih strokovnih aktivov, srečanjih timov (npr. tim učiteljev slovenščine) in sestankih delovne skupine za izvedbo določene naloge poleg vertikalne komunikacije poteka tudi horizontalna (sporazumevanje znotraj skupine, npr. tim učiteljev za drugo triletje) in sicer med učitelji, vzgojiteljicami, pomočnicami vzgojiteljic in drugimi strokovnimi delavci. MEDNIVOJSKA KOMUNIKACIJA Med zaposlenimi strokovnimi delavci poteka tudi mednivojska komunikacija in sicer takrat, ko se dogovarjajo učitelji, vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic s svetovalno delavko, šolsko psihologinjo ter knjižničarko. Tu je mišljena izmenjava informacij med različnimi delovnimi skupinami (npr. dogovarjanje med učitelji in vzgojiteljicami o skupnem praznovanju obletnice šole in vrtca), kjer je potrebno koordinirati skupne aktivnosti.. Jadranka Kočevar: Formalna in neformalna komunikacija med zaposlenimi strokovnimi delavci na Osnovni šoli in v Vrtcu Šempas. Stran 23 od 54.

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. Čeprav so komunikacijske poti – vertikalna, horizontalna in mednivojska – opisane ločeno, pa je za komuniciranje skupine v določeni situaciji (npr. pedagoška konferenca) značilno, da predstavljene komunikacije potekajo skoraj istočasno oz. se prepletajo in druga drugo dopolnjujejo.. 5.3 Pregled pisne formalne komunikacije Zakonodaja s področja VIZ natančno določa in opredeljuje vrsto, vsebino in obliko dokumentov, ki se uporabljajo v šolah in vrtcih. Poleg dokumentov (Tabela 2) pa morata šola in vrtec vsako šolsko leto izdati tudi Publikacijo za osnovno šolo in vrtec (ZOsn, 32. člen in ZVrt, 11. člen). Obvezne dele publikacije določi minister za šolstvo in šport. Naziv dokumenta Letni delovni načrt šole Letni delovni načrt vrtca Zapisniki o sejah: - učiteljskega zbora - vzgojiteljskega zbora - oddelčnih učiteljskih zborov - strokovnih aktivov učiteljev in vzgojiteljev. Vsebina dokumenta natančno določena v 31. členu ZOsn natančno določena v 21. členu ZVrt - kraj, datum in čas seje - naziv organa - prisotni - dnevni red - navedba razprav in sklepov. Oblika dokumenta ni predpisana ni predpisana ni predpisana. Tabela 2: Zakonsko predpisani dokumenti v osnovni šoli in vrtcu (Vir: Pravilnik o dokumentaciji v devetletni osnovni šoli). Glede na zahteve zakonov in pravilnikov o dokumentaciji v devetletni osnovni šoli in vrtcu je Svet zavoda na seji 29. 9. 2005 sprejel in potrdil LDN za OŠ in Vrtec Šempas za šolsko leto 2005/2006. Letni delovni načrt zagotavlja: − sistematično vzgojno-varstveno in vzgojno-izobraževalno delo, − racionalno izkoriščanje prostorov in časa, − obveščanje učencev, staršev, delavcev (zaposlenih), organov zavoda in okolja. Izdani sta bili tudi Publikacija OŠ Šempas in Publikacija za Vrtec Šempas (za šolsko leto 2005/2006), ki sta namenjeni obveščanju vseh udeleženih v VIZ. Na OŠ in v Vrtcu Šempas se formalna komunikacija pojavlja predvsem na raznih sejah, sestankih in srečanjih, ki so tudi dokumentirani. V Tabeli 3 so zbrani zapisniki srečanj strokovnih delavcev šole in vrtca za šolsko leto 2004/2005. Tako lahko natančno določimo oblike, vrste in vsebine formalne komunikacije med zaposlenimi strokovnimi delavci.. Jadranka Kočevar: Formalna in neformalna komunikacija med zaposlenimi strokovnimi delavci na Osnovni šoli in v Vrtcu Šempas. Stran 24 od 54.

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Vrsta zapisnika Pedagoška konferenca šola Pedagoška konferenca vrtec Vzgojiteljski zbor Redovalna konferenca za razredno stopnjo Redovalna konferenca za predmetno stopnjo Aktiv učiteljev razrednega pouka Aktiv učiteljev podaljšanega bivanja Aktiv učiteljev predmetnega pouka Strokovni tim za OPP šola Strokovni tim za OPP vrtec Tim učiteljev razrednega pouka za nadarjene učence Komisija za subvencioniranje šolske prehrane Tim za 2. triletje. Diplomsko delo univerzitetnega študija. Prisotnost strokovnih in vodstvenih delavcev ravnatelj, pom. ravnatelja in vsi strokovni delavci šole ravnatelj, vodja vrtca, vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic vodja vrtca in vzgojiteljice ravnatelj, pom. ravnatelja, učitelji razrednega pouka, socialna delavka, šolska psihologinja ravnatelj, pom. ravnatelja, učitelji predmetnega pouka, socialna delavka, šolska psihologinja ravnatelj, pom. ravnatelja, učitelji razrednega pouka (po potrebi tudi svetovalni delavki in knjižničarka) ravnatelj, pom. ravnatelja, učitelji v PB ravnatelj, pom. ravnatelja, učitelji predmetnega pouka (po potrebi tudi svetovalni delavki in knjižničarka) šolska psihologinja, specialni pedagog, učitelji šolska psihologinja, specialni pedagog, vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic šolska psihologinja in učitelji razrednega pouka socialna delavka, učitelj razrednega pouka in učitelj predmetnega pouka štirje učitelj, ki bodo poučevali v 2. triletju. Št. srečanj v šol. letu 2004/2005 3. Št. sprejetih sklepov 8. 2. 8. 11. 30. 3. 5. 3. 6. 4. 8. 2. 2. 10. 29. 28. 28. 4. 4. 1. 1. 2. 4. 10. 14. Tabela 3: Zapisniki OŠ in Vrtca Šempas za šol. leto 2004/2005 Število sestankov, aktivov in konferenc v šolskem letu ni določeno z zakonodajo, prav tako ni določeno, kdaj morajo potekati. Izjema so le redovalne konference na predmetni in razredni stopnji, ki so pogojene z zaključki ocenjevalnih obdobij in koncem šolskega leta, ti pa so določeni v Šolskem koledarju za tekoče šolsko leto. Jadranka Kočevar: Formalna in neformalna komunikacija med zaposlenimi strokovnimi delavci na Osnovni šoli in v Vrtcu Šempas. Stran 25 od 54.

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. (izda ga MSŠ oz. minister za šolstvo in šport). Prav tako sta določeni najmanj dve pedagoški konferenci (ena ob začetku in druga na koncu šolskega leta). Po pregledu zapisnikov o delu strokovnih organov šole in vrtca (Tabela 3) smo ugotovili: − da se hranijo v skladu z zakonodajo (trajno oz. 5 let); − da je njihova vsebina ustrezna (vsi vsebujejo naslednje zahtevane elemente: kraj, datum in čas sestanka, naziv organa, prisotne in odsotne, dnevni red ter navedbe razprav in sklepe); − da je oblika zapisov zelo različna, saj ni predpisana in je zato odvisna od zapisnikarja (zapisniki so zapisani z različno pisavo, različno velikostjo in obliko črk ...). Sestanki oz. srečanja strokovnih delavcev šole in vrtca večinoma potekajo po pravilih in zajemajo vse stopnje vodenja sestankov (opredelitev teme, pojasnilo o namenu, vsebinska pojasnila, izhodiščna vprašanja, razprava, oblikovanje predlogov in sklepi). Čeprav so v Tabeli 3 predstavljeni formalni zapisniki, pa potek sestankov in srečanj pri vseh ni ˝strogo˝ formalen, saj je formalnost pogojena s vsebino, vodenjem in udeleženci. Potek pedagoške konference je najbolj formalen. Za pedagoško konferenco je natančno določen dnevni red, prisotnost strokovnih delavcev je obvezna, vodi jo ravnatelj (je formalni vodja in ima največjo formalno moč v šoli in vrtcu), ob njegovi odsotnosti pa pomočnica ravnatelja oziroma vodja vrtca. Na pedagoški konferenci se predlaga in sprejema LDN šole in vrtca, ki je zakonsko (formalno) določen, zato je potek ˝manj demokratičen˝ – določena aktivnost je predpisana (npr. kulturni dan, športni dan ...), zato se strokovni delavci lahko dogovarjajo le o tem, kdaj bodo aktivnost izvedli, kdo bo sodeloval in kakšna bo vsebina. Zelo formalen je tudi potek redovalnih konferenc, saj morajo učitelji – razredniki podati analizo pedagoškega dela v oddelku za določeno časovno obdobje. Vsebina analize je natančno določena v Pravilniku o dokumentaciji v devetletni osnovni šoli. Ta analiza vsebuje: − dosežen uspeh pri posameznih predmetih z utemeljitvijo v vsakem ocenjevalnem obdobju; − ob koncu šolskega leta pa še analizo splošnega učnega uspeha, ter podatke popravnih, razrednih in predmetnih izpitih. Na srečanjih aktivov učiteljev in vzgojiteljskem zboru pa se formalna komunikacija prepleta z neformalno. Dnevni red ni vnaprej natančno predpisan, ampak se določi na podlagi potreb in predlogov zaposlenih. Udeležba strokovnih delavcev je zaželena, ni pa nujna v primeru, ko zaposleni ni neposredno povezan z aktivnostjo oz. problemom, ki bo obravnavan na sestanku. Vodja je zelo demokratičen, saj le. Jadranka Kočevar: Formalna in neformalna komunikacija med zaposlenimi strokovnimi delavci na Osnovni šoli in v Vrtcu Šempas. Stran 26 od 54.

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. spodbuja in usmerja komunikacijo, ter skrbi za koordinacijo dogovorjenih aktivnosti. Vsi prisotni imajo priložnost in možnost za izražanje svojega mnenja, za dajanje predlogov in pobud. Ravnatelj in pomočnica sta prisotna kot enakovredna člana kolektiva in nimata vloge formalnega vodje. Najmanjša pa je formalnost komunikacije na srečanjih timov, lahko bi dejali, da so le-ti neformalni – formalno je določen le čas in prostor srečanja ter zapis v skladu z navodili iz Pravilnika o dokumentaciji v devetletni osnovni šoli. Na teh srečanjih se prisotni pogovarjajo o konkretni situaciji (problemu oz. težavi), ki jo poskušajo ˝rešiti s skupnimi močmi˝. Tim oz. aktiv združuje strokovne delavce na podlagi potrebe ali pa skupne naloge in jim na ta način omogoča, da lahko usklajujejo svoje aktivnosti, da se dogovorijo o enotnih kriterijih, da izvajajo korelacijo med predmeti in znotraj enega predmeta (nivojski pouk pri slovenščini, matematiki in angleščini), da zagotavljajo enotnost vzgoje v šoli in vrtcu .... 5.4 Neformalna komunikacija Neformalna komunikacija je pogojena z neformalno organiziranostjo, ki ni natančno določena in se neprestano spreminja, saj se zaposleni povezujejo v skupine na podlagi nekih svojih trenutnih potreb in želja. Opisana je le na podlagi opazovanja, ki pa je subjektivno, zato ugotovitve težko vrednotimo. Iz odgovorov anketiranih na vprašanje S kom se najprej pogovorite o problemih in vprašanjih, težavah in problemih, povezanih z vašim delom? pa lahko ugotovimo, s kom in kako pogosto se zaposleni neformalno pogovarjajo o svojih vprašanjih, problemih in težavah (Tabela 5). Neformalna komunikacija v ustanovi poteka na vseh ravneh in sicer: − med posamezniki (npr. dogovarjanje med učiteljema razrednega pouka, ki poučujeta v paralelkah); − med posameznikom in neformalno skupino (npr. razgovor med učiteljem športne vzgoje in učitelji predmetnega pouka ob izvedbi športnega dne); − med različnimi neformalnimi skupinami. Prav tako so ustanovi prisotne različne komunikacijske poti neformalne komunikacije: − vertikalna komunikacija med zaposlenimi različnih hierarhičnih nivojev (npr. pogovori med vodjo vrtca in vzgojiteljicami ter pomočnicami vzgojiteljic); − horizontalna komunikacija med zaposlenimi na istem hierarhičnem nivoju (npr. pogovor med učitelji v podaljšanem bivanju); − mednivojsko komuniciranje (npr. med učitelji razrednega in predmetnega pouka).. Jadranka Kočevar: Formalna in neformalna komunikacija med zaposlenimi strokovnimi delavci na Osnovni šoli in v Vrtcu Šempas. Stran 27 od 54.

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. Neformalna komunikacija je vedno dvosmerna, večinoma poteka spontano in v obliki mreže ˝vsak s vsakim˝. Neformalna interpersonalna komunikacija je bolj individualna in pristna takrat, ko so v ospredju odnosi med člani kolektiva. Za kvaliteto vzgojno-izobraževalnega procesa je zelo primeren individualen – osebno pristen način komuniciranja, ki upošteva sogovornika, njegova čustva in razmišljanja. Meja med formalno in neformalno govorno komunikacijo pa ni vedno jasna, zato težko ugotovimo, kdaj je prisotna ena ali druga oblika. Velikokrat se tudi dogaja, da se neformalna komunikacija formalizira (pobude in predloge, ki nastanejo spontano v pogovoru med zaposlenimi, predstavimo na sestanku in o njih formalno razpravljamo in oblikujemo ter sprejmemo sklepe). Namen tako formalne kot neformalne komunikacije na OŠ in v Vrtcu Šempas pa je v tem, da zaposleni strokovni delavci uresničujejo cilje vzgoje in izobraževanja, ki so določeni z zakonodajo in sprejeti v Letnem delovnem načrtu.. 5.5 Analiza ankete in prikaz rezultatov Anketni vprašalnik je izpolnilo 41 od 44 zaposlenih strokovnih delavcev šole in vrtca (5 moških in 39 žensk), kar je 93 % in zato lahko rezultate posplošimo na vse zaposlene strokovne delavce. Anketni vprašalnik je sestavljen iz 7 vprašanj (Priloga 1); s prvim vprašanjem ugotavljamo, koliko časa so delavci zaposleni v VIZ; ostala vprašanja pa se nanašajo na formalno in neformalno komunikacijo kot ju zaznavajo, doživljajo in ocenjujejo zaposleni. DELOVNA DOBA ZAPOSLENIH STROKOVNIH DELAVCEV V VZGOJI IN IZOBRAŽEVANJU Štiri petine anketiranih strokovnih delavcev šole in vrtca (33 delavcev oz. 80 %) je v VIZ zaposlenih več kot 6 let; zato lahko trdimo, da njihova ocena komunikacije temelji na znanju in izkušnjah, pridobljenih v času zaposlitve. Delovna doba v VIZ do 5 let od 6 do 12 let od 13 do 20 let od 21 do 30 let več kot 30 let. Število zaposlenih 8 11 8 12 2. Tabela 4: Delovna doba zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. Jadranka Kočevar: Formalna in neformalna komunikacija med zaposlenimi strokovnimi delavci na Osnovni šoli in v Vrtcu Šempas. Stran 28 od 54.

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. 14 12. Število zaposlenih. 10 8 6 4 2 0 do 5 let. od 6 do 12 let. od 13 do 20 let. od 21 do 30 let. več kot 30 let. De lovna doba v VIZ. Slika 8: Delovna doba zaposlenih v vzgoji in izobraževanju KOM SE ZAPOSLENI NAJPREJ POGOVORI O VPRAŠANJIH, TEŽAVAH IN PROBLEMIH, POVEZANIH S SVOJIM DELOM Tri četrtine (75,6 %) anketiranih se o vprašanjih, težavah in problemih, povezanih s svojim delom, največkrat najprej pogovori s sodelavcem ali sodelavko, hkrati pa več kot polovica (56,8 %) ta vprašanja največkrat rešuje sama. Najprej se pogovorim s sodelavcem, sodelavko z vodjo aktiva / vrtca s socialno delavko s šolsko psihologinjo s pomočnico ravnatelja z ravnateljem z družinskimi člani s starši otroka s prijateljem, prijateljico rešujete sami drugo (dopišite). največkrat [%] 75,6 16,1 0,0 8,1 5,6 0 16,7 21,1 8,6 56,8 0. občasno [%] 19,5 35,5 18,9 24,3 38,9 29,7 22,2 7,9 28,6 24,3 0. po potrebi [%] 4,9 41,9 59,5 62,2 50,0 45,9 19,4 60,5 14,3 8,1 0. nikoli [%] 0 6,5 21,6 5,4 5,6 24,3 41,7 10,5 48,6 10,8 0. Tabela 5: Pogovor zaposlenih o vprašanjih, težavah in problemih, povezanih z njihovim delom Iz odgovorov na to vprašanje in rezultatov v tabeli je razvidno, da se zaposleni o vprašanjih, povezanih s svojim delom zelo veliko pogovarjajo z ostalimi strokovnimi. Jadranka Kočevar: Formalna in neformalna komunikacija med zaposlenimi strokovnimi delavci na Osnovni šoli in v Vrtcu Šempas. Stran 29 od 54.

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. in vodstvenimi delavci šole in vrtca ter starši otroka (občasno in po potrebi), v manjši meri pa s prijatelji (48,6 % nikoli) in družinskimi člani (41,7 % nikoli). Rezultate, ko so podani v Tabeli 5, lahko interpretiramo tudi z vidika organizacijske kulture, saj so posredni pokazatelj značilnosti kulture in klime na šoli in v vrtcu (prevladujoče vrednote, načini izvajanja dejavnosti, način reševanja konfliktov, stil poučevanja, načini komuniciranja …). K organizacijski kulturi sodi tudi odnos med ravnateljem ter njegovo pomočnico in ostalimi strokovnimi delavci. Viden je eden izmed načinov komuniciranja znotraj ustanove – neformalni pogovori med zaposlenimi strokovnimi in vodstvenimi delavci, ki omogočajo in zagotavljajo dobre medčloveške odnose. Pri neposredni govorni komunikaciji – razgovor med dvema udeležencema – je pomembno, kakšen je odnos med udeležencema razgovora, kolikšno je njuno medsebojno razumevanje, ali je povratna informacija hitra in ustrezna ter kako se kaže medsebojna pomoč. Pogovori so lahko formalni ali pa neformalni, vendar je njihova pogostnost dokaz, da so take komunikacije potrebne in koristne za vse člane kolektiva, da se s tem krepijo pozitivni odnosi in da zaposleni dobijo ustrezno podporo za svoje nadaljnje delo. Smiselno bi bilo take pogovore še naprej spodbujati. Medsebojno zaupanje vpliva na dobro medsebojno komunikacijo, pri kateri ni več potrebno paziti na to, kako komuniciramo; pomembno je točno, izčrpno in pravočasno obveščanje in določena osebna iskrenost in pripravljenost komunicirati. ČAS, KI GA ZAPOSLENI PORABIJO NA DELOVNI DAN ZA POGOVOR S SODELAVCI O TEMAH, POVEZANIH Z NJIHOVIM DELOM Vsi anketirani se o strokovnih temah vsakodnevno pogovarjajo s sodelavci; več kot polovica (56 %) se pogovarja do 30 minut na dan, ostali (44 %) pa za pogovor porabijo od 30 minut do eno uro. Čas pogovora do 30 minut od 30 minut do 1 uro od 1 do 2 uri več kot 2 uri. Število zaposlenih 23 18 0 0. Tabela 6: Čas, porabljen za pogovor s sodelavci. Jadranka Kočevar: Formalna in neformalna komunikacija med zaposlenimi strokovnimi delavci na Osnovni šoli in v Vrtcu Šempas. Stran 30 od 54.

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. 0% 0% do 30 minut. 44%. od 30 minut do 1 uro od 1 do 2 uri 56%. več kot 2 uri. Slika 9: Čas, porabljen za pogovor s sodelavci Narava dela – vzgoja in izobraževanje otrok – ter vsakodnevni osebni kontakti z otroki in sodelavci od zaposlenega strokovnega delavca zahtevajo, da sledi novostim na področju VIZ, da sledi razvoju ter spremlja napredek učenca na vseh področjih. Posameznik pa fizično vsega ne zmore sam, zato je nujno, da ˝išče˝ potrebne informacije pri sodelavcih in jim tudi on posreduje svoje poglede na določeno strokovno tematiko. Zaposleni se s sodelavci največkrat neformalno pogovarjajo o disciplinskih težavah in vzgojnih ukrepih, o izvedbi pouka pri nivojskih urah, o nadomeščanju odsotnih delavcev, o delu z otroki s posebnimi potrebami, o delu v skupini otrok, o prireditvah na šoli in v vrtcu, o pripravi in izvedbi strokovnih ekskurzij, o sodelovanju s svetovalno službo in s šolsko knjižnico ter o delu aktiva, tima, strokovne skupine … (Tabela 9). Vsakodnevni pogovori so nujni, saj je le na ta način zagotovljeno hitro in uspešno reševanje problemov in usklajevanje dela v oddelku oz. skupini otrok. Zaposlenim so ti pogovori neke vrste ˝potreba˝, saj se v njih sprostijo ter izmenjajo mnenja in izkušnje. V neformalnem pogovoru lahko dobijo potrditev za svoje delo in spodbude za vnaprej. Pogovori so relativno kratki, trajajo od 30 minut do eno uro, a intenzivni. Za neformalne pogovore imajo strokovni delavci na razpolago malo časa in sicer pred začetkom pouka in po končanem pouku ter med odmori. Več časa in priložnosti za neformalne vsakodnevne pogovore imajo učitelji predmetnega pouka, ker pridejo vsak odmor v zbornico po dnevnik oddelka. Učitelji razrednega pouka in učitelji v PB so med odmori velikokrat z učenci v učilnici in zato vsakodnevnim pogovorom namenjajo manj časa. Vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic pa so večino časa v skupini in imajo tako še manj časa in možnosti za pogovor, imajo pa zato določeno eno uro tedensko za skupno načrtovanje in lahko ta čas izkoristijo tudi za neformalno komunikacijo.. Jadranka Kočevar: Formalna in neformalna komunikacija med zaposlenimi strokovnimi delavci na Osnovni šoli in v Vrtcu Šempas. Stran 31 od 54.

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. OCENA FORMALNE KOMUNIKACIJE Anketirani so s formalno komunikacijo večinoma zadovoljni, vendar ugotavljajo, da se velikokrat porabi preveč časa za razprave – s to trditvijo se strinja več kot polovica zaposlenih. Glede na odgovore o primernosti časa sestankov lahko sklepamo, da na izbrani čas večina nima pripomb. Večina zaposlenih ima na sestankih možnost aktivnega sodelovanja – kar 33 anketiranih se s to trditvijo strinja. Na pedagoških konferencah, sestankih, aktivih, timih ... velikokrat dobijo spodbude za vnašanje sprememb v svoje delo – le 5 anketiranih se s to trditvijo ne strinja, kar pomeni, da ne dobijo spodbud. Vsi pa dobijo na svoje strokovno vprašanje ustrezen odgovor oz, rešitev, saj se vsi deloma, precej in popolnoma strinjajo s to trditvijo. Trditve. Stopnja strinjanja nikakor deloma precej popolnoma (1) (2) (3) (4) Preveč časa porabimo za razprave ... 6 22 11 2 Sestanki … so ob neprimernem času. 19 19 1 2 Imam možnost aktivnega sodelovanja. 1 7 12 21 Dobim spodbude, da vnašam spremembe 5 20 11 5 v svoje delo. Na strokovno vprašanje (problem) dobim 0 18 17 6 ustrezen odgovor oz. rešitev. Tabela 7: Ocena formalne komunikacije. Na strokovno vprašanje (problem) dobim ustrezen odgovor oz. rešitev. Dobim spodbude, da vnašam spremembe v svoje delo. Trditve. popolnoma -4 precej -3. Imam možnost aktivnega sodelovanja.. deloma -2 nikakor -1. Sestanki … so ob neprimernem času.. Preveč časa porabimo za razprave .... 0. 5. 10. 15. 20. 25. Št. zaposlenih. Slika 10: Ocena formalne komunikacije. Jadranka Kočevar: Formalna in neformalna komunikacija med zaposlenimi strokovnimi delavci na Osnovni šoli in v Vrtcu Šempas. Stran 32 od 54.