Ozaveščenost uporabnikov o novih kibernetskih grožnjah : diplomsko delo univerzitetnega študija

DIPLOMSKO DELO Ozaveščenost uporabnikov o novih kibernetskih grožnjah. Oktober, 2014. Nino Nuhanović.

DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA Ozaveščenost uporabnikov o novih kibernetskih grožnjah. Oktober, 2014. Nino Nuhanović Mentor: doc. dr. Igor Bernik.

Kazalo 1 Uvod. 8. 1.1 Namen in cilji diplomske naloge. 8. 1.2 Hipoteze. 9. 1.3 Metodološki okvir. 9. 2 Kibernetska kriminaliteta in motivi zanjo. 10. 3 Začetki in razvoj kibernetske kriminalitete. 12. 3.1 Primeri kibernetskih groženj. 12. 3.2 Svetovne organizacije v boju proti kibernetski kriminaliteti. 14. 3.3 Organizacije v Sloveniji, ki se borijo proti kibernetski kriminaliteti. 17. 4 Vrste kibernetskih groženj. 21. 4.1 Začetki kibernetskih groženj. 21. 4.2 Sodobne kibernetske grožnje. 22. 4.2.1 Phishing. 23. 4.2.2 Spear phishing. 25. 4.2.3 Sms phishing (smishing). 26. 4.2.4 Vishing. 27. 4.2.5 Whailling. 27. 4.2.6 Druge kibernetske grožnje. 28. 5 Koga in kaj ogrožajo kibernetske grožnje?. 30. 5.1 Katere naprave so ogrožene?. 30. 5.2 Kdo so potencialne žrtve novih kibernetskih groženj?. 31. 6 Zaščita pred kibernetskimi grožnjami. 32. 7 Načini povečanja ozaveščenosti ljudi o sodobnih kibernetskih grožnjah. 34. 8 Empirični del. 36. 8.1 Metodologija. 36. 8.1.1 Opis vzorca (populacije). 36 3.

8.2 Interpretacija rezultatov anketnega vprašalnika. 40. 8.2.1 Pogostost uporabe interneta. 40. 8.2.2 Poznavanje izrazov. 42. 8.2.3 Vir informacij o kibernetskih grožnjah. 45. 8.2.4 Zavedanje posledic kibernetskih groženj. 47. 8.2.5 Žrtve kibernetskega napada. 48. 8.2.6 Ali menite, da lahko postanete žrtev kibernetskega napada. 49. 8.2.7 Zaščita podatkov na internetu. 50. 9 Diskusija in predlogi. 53. 10 Zaključek. 54. 11 Uporabljeni viri. 56. 12 Priloge. 63. 12.1 Priloga A: Anketni vprašalnik. 63. Kazalo grafov. Graf 1: Spol ...................................................................................... 37 Graf 2: Starost ................................................................................... 38 Graf 3: Izobrazba ................................................................................ 40 Graf 4: Pogostost uporabe interneta ......................................................... 41 Graf 5: Primerjava dveh starostnih skupin v poznavanju izrazov povezanih s kibernetsko kriminaliteto ...................................................................... 44 Graf 6: Primerjava dveh starostnih skupin glede zavedanja posledic kibernetskih groženj............................................................................................ 45 Graf 7: Kje ste izvedeli karkoli o kibernetskih grožnjah?.................................. 47 Graf 8: Ali se zavedate posledic kibernetskih groženj? .................................... 48 4.

Graf 9: Ali ste že bili žrtev kibernetskega napada? ........................................ 49 Graf 10: Ali menite, da lahko postanete žrtev kibernetskega napada? ................. 50 Graf 11: Na kakšen način zaščitite svoje osebne podatke na internetu? ................ 52. Kazalo tabel Tabela 1: Spol ................................................................................... 37 Tabela 2: Starost ................................................................................ 38 Tabela 3: Izobrazba ............................................................................. 39 Tabela 4: Pogostost uporabe interneta ...................................................... 41 Tabela 5: Primerjava dveh starostnih skupin v poznavanju izrazov povezanih s kibernetsko kriminaliteto in kibernetskimi grožnjami ..................................... 43 Tabela 6: Primerjava dveh starostnih skupin glede zavedanja posledic kibernetskih groženj............................................................................................ 44 Tabela 7: Kje ste izvedeli karkoli o kibernetskih grožnjah? ............................... 46 Tabela 8: Ali se zavedate posledic kibernetskih groženj? ................................. 48 Tabela 9: Ali ste že bili žrtev kibernetskega napada? ..................................... 49 Tabela 10: Ali menite, da lahko žrtev kibernetskega napada? ........................... 50 Tabela 11: Na kakšen način zaščitite svoje osebne podatke na internetu? ............. 51. 5.

POVZETEK V današnjem svetu skorajda na vsakem koraku preti nevarnost. Zaradi vse večje digitalizacije v modernem svetu prihaja do kraj t.i. nematerialnih stvari, v nasprotju s preteklostjo, ko je obstajala večja nevarnost kraje materialnih stvari, kot so bile na primer torbice, denarnice ... Ker so osebni podatki hranjeni v digitalni obliki, za kar je delno kriva modernizacija, obstaja večja nevarnost kraj le-teh. Zato lahko spretneži ali t.i. hekerji z malce iznajdljivosti in računalniškega znanja te podatke ukradejo in zlorabijo. To počnejo z dvema namenoma. Prvi je okoriščanje in pridobivanje finančnih sredstev, drugi pa kraja zaradi večjih ciljev, na primer političnih. Čeprav strokovnjaki na področju računalništva vedno znova posodabljajo in razvijajo nove programe za zaščito, to ne ustavi hekerjev, kar dokazujejo vdori v najbolj zavarovane objekte in sisteme, kot so vojaški, CIA-jin ali FBI-jin. Te nevarnosti so poimenovane tudi kibernetske grožnje. Uporabnikom interneta ne preostane drugega kot, da se informirajo o nevarnostih na spletu in se pred njimi primerno zaščitijo. Treba se je zavedati, da obisk vseh spletnih strani ni varen in, da je treba biti pri morebitnem obisku le-teh še bolj previden, torej več pozornosti posvetiti temu, ali obstaja možnost, da je uporabnik žrtev vdora ali kraje, preden je prepozno. Prav tako je pomembno, da uporabnik ne izdaja svojih osebnih podatkov. Veliko ljudi se niti ne zaveda, da lahko vsakdo postane žrtev vdora ali kraje. Večina hekerskih vdorov, ki se zgodi posameznikom pa niti ni prijavljena, če pa že, pa je napadalce zelo težko najti. Marsikateri starejši uporabnik interneta pa se sploh ne zaveda, da je bil žrtev napada oz. tega niti ne prepozna. Zato pa obstaja vse več organizacij, ki se ukvarjajo s to tematiko. Uporabnike ozaveščajo o grožnjah in o tem, kako se pred temi grožnjami primerno zaščititi, preden bi lahko bilo prepozno. Ključne besede: heker, kibernetske grožnje, žrtev, ozaveščanje.. 6.

SUMMARY. - NEW CYBER THREATS: USER'S AWARENESS. In today´s time we´re surrounded with all kinds of threats. In earlier times were people affraid that people would steal their bag or briefcases or walets, but now comes to stealing unmeterial things, because of the digitalization of everything. All our informations are saved in electronic devices like PDA´s computers or smart phones. Heackers don´t need to steal credit cards thay can do this with the help of the computer. The hackers steal informations and break into companies with two reasons. First one is to get peoples money or steal their identity the second one is for the bigger goal as to make difference in political world, or to fight with people for better life. Computer experts make programs for better protection of users but heackers are also very smart and find always ways how to get throu firewalls and get informations, sometimes they break into the most protected institutions in the world like CIA or FBI. With other words we call this threats kibernetic threats. All people who use tehnology shoul know about these threats and know how to protect from them. We should know which web pages we can visit and how can we check if they are legit. We should always pay attantion of the signs that show us that we are maybe a wictim of financial loss or identity froud, its important to see those signs before its to late. We shouldnt give our informations ti unknown peoples or web pages. As we see this kind of criminal is on the rise and heackers know that they are hard to locate and find. Hackers can make the steal on every computer all over the world. Most people think why would right they be the wictim of ciber crime. Most of computer fraud isnt even reported because people dont trust in law and think that police cant find heckers. The problem with older population is that they dont know what is going on and cant follow todays tehnology. Because of that, there are many organizations which are fighting that people would be more aware of ciber threats and give them advices how to protect from this threats before its too late. Key words: hacker, cyber threats, victim, awareness.. 7.

1 Uvod V diplomski nalogi se bom osredotočil na nove kibernetske grožnje in ozaveščenost o le-teh. Zdi se mi, da je ravno slednje vse večja težava v današnjem času, saj skoraj ni osebe, ki ne bi uporabljala računalnika, prenosnega telefona, dlančnika in obenem svetovnega spleta. Prav vsi uporabniki smo lahko žrtve napada in to nas posledično lahko stane precej denarja. Zdi se mi, da je ta problematika do danes zelo slabo raziskana, ali pa se ljudem zdi nepomembna oziroma ji ne namenjajo preveč pozornosti. Ob tem pa se ne zavedajo morebitnih posledic kibernetskega napada. Po mojem mnenju bi moralo biti to področje bolj raziskano, ravno zaradi obsega, ki ga v zadnjih nekaj letih dosega. Svetovni splet seže skoraj v vsak kot sveta, uporabnikov pa je na milijone. To pomeni, da so kibernetske grožnje globalen problem, ki se mu v zadnjem času sicer posveča vse več pozornosti, vendar še vedno ne dovolj. Morda temu botruje tudi premajhna ozaveščenost oziroma informiranost uporabnikov ali njihovo premajhno zanimanje. Pomembno pa je vedeti kakšne so te grožnje, kakšne posledice lahko imajo in kako se predhodno zaščititi, da do tega sploh ne pride. V diplomski nalogi bo tako opisano nekaj teh groženj oziroma napadov, ki lahko pretijo na nas. Drugi del diplomske naloge bo posvečen empiričnemu delu. S samo nalogo želim ugotoviti, v kolikšni meri so ljudje ozaveščeni o kibernetskih grožnjah, ali jih poznajo, kako zelo se zavedajo posledic kibernetskih groženj … V diplomski nalogi želim poudariti dejstvo, da se uporabniki svetovnega spleta ne zavedajo dovolj nevarnosti, ki preži na njih v kibernetskem prostoru, temveč uporabo spleta jemljejo preveč vsakdanje in varno, čeprav temu velikokrat ni tako. Pri sami raziskavi predstavlja največjo težavo, da je anketni vprašalnik omejen na specifično eno področje. To pomeni, da ne bo mogoče raziskati celotnega področja, zaradi prevelike obsežnosti. Podatki bi bili zagotovo veliko bolj zanesljivi, če bi bila raziskava izvedena na globalnem nivoju. Prav tako bo težavo predstavljala strokovna literatura, ki bo potrebna za pisanje teoretičnega dela diplomske naloge. Avtorji, ki so pisali oziroma pišejo na temo kibernetskih groženj so po večini tuji, v Sloveniji je takih avtorjev le peščica.. 1.1 Namen in cilji diplomske naloge Namen in cilj naloge je predstaviti nove oblike kibernetskih groženj, kako so se razvile, razširile, kako zelo ogrožajo osebne podatke posameznika na spletu in kako 8.

se jim lahko uporabnik interneta izogne. Pri opisu novih kibernetskih groženj ne moremo mimo groženj, ki so obstajale že prej, saj so se sedanje razvile prav iz teh. Poleg opisa groženj bodo v nalogi predstavljeni rezultati analize ankete. Rezultati bodo prikazani tako grafično in tabelarno, kot tudi v besedi. Cilj je ugotoviti koliko so ljudje ozaveščeni o novih kibernetskih grožnjah, kako zaščitijo svoje podatke na spletu, če se zavedajo posledic kibernetskih groženj …. 1.2 Hipoteze H1: Ljudje se zavedajo novih kibernetskih groženj, vendar o njih niso podrobno seznanjeni. H2: Ljudje so o grožnjah izvedeli tako, da so se o njih izobraževali sami. H3: Mlajša generacija je o kibernetskih grožnjah bolj ozaveščena kot starejša in se tudi bolj zaveda posledice, ki jih lahko prinesejo kibernetske grožnje. H4: Ljudje poznajo načine kako zaščititi svoje podatke, vendar jih ne uporabljajo dovolj. H5: Anketiranci še niso bili žrtve vdora v računalnik (oziroma njihovi podatki še niso bili zlorabljeni). H6: Ljudje menijo, da ne bodo žrtve kibernetskih napadov.. 1.3 Metodološki okvir Na začetku diplomskega delu bo uporabljena deskriptivna metoda in opis razvoja in vrste groženj, v drugem delu pa bo uporabljena raziskovalna (anketa) in razlagalne metode (v kateri bodo analizirani in opisani rezultati ankete). Rezultati ankete so v drugem delu diplomske naloge statistično obdelani ter prikazani grafično in tabelarno.. 9.

2 Kibernetska kriminaliteta in motivi zanjo Za boljše razumevanje obravnavane teme je potrebno najprej pojasniti pojem kibernetska kriminaliteta. Uporabniki spleta morajo v prvi vrsti prepoznati kdaj in v katerem primeru gre za kibernetsko kriminaliteto, čeprav lahko različne načine zaščite uporabljajo že prej, ne da bi samo kibernetsko kriminaliteto ali kibernetski napad poznali. V primeru, da pa uporabniki omenjeno kriminaliteto prepoznajo lahko o tem obvestijo pristojne, ki nato posredujejo ter se pred njo morebiti še dodatno zaščitijo. Enotne definicije o tem kaj je kibernetska kriminaliteta, ni, temveč jo različni avtorji definirajo različno. Završnik (2005: 249) zapiše takole: »Ta pojem upošteva, da gre za kriminaliteto v zvezi z računalniki, ki je storjena v kiber-kulturnem kontekstu (cyberspace)«. Definicija Alshalana (2005: 12) se razlikuje od prejšnje; piše, da je kibernetska kriminaliteta skrita, da uporablja omrežja (nefizična) in občasno vodi k dobičku. Definicija, ki združi obe prejšnji pa je definicija Peršaka (2009: 194), saj je upošteval elemente kibernetske kriminalitete, ki so bile podane z mednarodno Konvencijo o kibernetski kriminalitete in podal naslednjo definicijo: »Kibernetska kriminaliteta pomeni uporabo informacijsko komunikacijskih tehnologij za izvedbo kaznivih dejanj«. V tovrstno kriminaliteto so všteta tudi dejanja, ki niso nujno kazniva ali kriminalna, temveč samo nemoralna in škodljiva. Podobno definicijo sta podala tudi Bernik in Prislan (2012), ki sta jo definirala kot uporabo IKT (informacijsko-komunikacijske tehnologije) za izvedbo kaznivih, škodljivih in nemoralnih dejanj v kibernetskem prostoru1. Pri teh definicijah gre za zelo splošne in kratke opise in na podlagi katerih marsikateri uporabnik spleta ne bi mogel tovrstno kriminaliteto prepoznati. Zato so pomembnejše informacije o tem kako posamezni kibernetski napad izgleda oziroma kakšne so njegove specifične lastnosti, pri kakšnih dejanjih na spletu bi morali uporabniki biti pazljivejši in predvsem, kako se pred takšnimi napadi učinkovito zaščititi. Kot pri drugih vrstah kriminalitete, gre tudi pri kibernetski za določene motive, ki jih imajo storilci teh dejanj. Sprva so bili to zabava, radovednost in podobni (neškodljivi) motivi, danes pa gre predvsem za denar pridobljen s krajo podatkov in identitete (Bernik in Prislan, 2012: 7) ali pridobivanje prednosti pred nasprotniki z 1. kibernetski prostor (elektronski ali navidezni) je prostor za izmenjavanje informacij v računalniških in drugih (mobilnih, socialnih) omrežjih, ki omogočajo stalno povezanost in komunikacijo (Evans in Carey, 2009). 10.

zlorabo zaupnih informacij, zato je prikrito delovanje pomembna lastnost take grožnje (predvsem na organizacijskem in gospodarskem področju) (Prislan, 2012). Prav tako so lahko storilci povezani v skupine ter so naravnani k skupnemu cilju (največkrat gre v teh primerih za pridobivanje koristi ali javno odmevnost dejanj) (United Nations Office on Drugs and Crime [UNODC], 2010). Posamezniki, ki delujejo na področjih, kjer se pogosteje dogajajo kibernetski napadi (kot na primer zgoraj omenjeno organizacijsko in gospodarsko področje), bi morali biti še posebej pazljivi, da ne postanejo žrtve napada. Tako bi morali biti tudi bolj ozaveščeni glede načinov zaščite, za kar pa bi morda morali poskrbeti sami delodajalci. Posamezniki, ki pa ne delujejo na teh področjih pa so velikokrat tako rekoč prepuščeni sami sebi in svoji iznajdljivosti glede informiranja o kibernetskih grožnjah in možnih načinih zaščite pred njimi.. 11.

3 Začetki in razvoj kibernetske kriminalitete Začetki kibernetske kriminalitete oziroma kibernetskih groženj segajo v 70. leta prejšnjega stoletja, ko so se v ZDA zgodili prvi t.i. »on-line« napadi (Završnik 2005). Ti napadi so bili dokaz, da je mogoče vdreti v informacijske sisteme. Z razvojem tehnologije pa so tega posluževale tudi kriminalne skupine, ki so tehnologijo uporabljale za medsebojno komunikacijo, kasneje pa se je to razširilo na kazniva dejanja v kibernetskem prostoru. Kriminalci so v tem videli odlično priložnost za zaslužek, ali kakšno drugo kaznivo dejanje. Izvajanje je postajalo čedalje enostavnejše, zagotovljena je bila anonimnost, kazniva dejanja pa so se težje odkrila in posledično preganjala.. Pri tem jim je pomagala globalna. naravnanost. kibernetskega prostora, nedorečenost pravnih norm in možnost prenosa nelegalnih dejavnosti v dele sveta, kjer so te dovoljene ali pa se storilci tam ne preganjajo (Bernik in Prislan, 2012). Z razvojem in razmahom svetovnega spleta so se tako pojavile tudi nove težave kot so virusi in hekerski vdori, ki so ogrožali uporabnike spleta, saj le-ti o njih niso bili ozaveščeni, torej se posledično tudi pred njimi niso vedeli zaščititi ali so pa zaščito uporabljali v premajhni meri. Eden bolj znanih in pogosto uporabljen zaščitni program McAfee je leta 2007 sporočil da okrog 120 držav razvija posebna elektronska orodja za vdor v obstoječe sisteme uporabnikov, predvsem za raziskovanje finančnih in drugih področij. Tukaj je šlo za kriminal oziroma krajo identitetnih podatkov, ki je bilo organizirano s strani skupine ali posameznikov. Nekaterim iznajdljivim posameznikom je uspelo predreti celo razna gesla in zaščitne sisteme in s tem prodreti do Pentagona. S tem se je začelo novo obdobje napadov. Oblikovati so se začele organizirane in tehnično visoko usposobljene skupine strokovnjakov, katerim je uspelo onemogočiti delovanje nekaterih elektronskih sistemov (na primer bančno poslovanje) (Kranjc, 2012).. 3.1 Primeri kibernetskih groženj Prvi resni napadi na NATO so pokazali, da so družbe v članicah le-teh zelo ranljive po kibernetski plati, saj so odvisne od elektronskih komunikacij. Prvi napadi na NATO so se zgodili med kosovsko krizo leta 1996, kar je privedlo do blokiranja računa elektronske pošte za zunanje obiskovalce. Redno so se dogajali tudi vdori na spletno stran organizacije NATO. Strokovnjaki so te napade interpretirali kot oviranje NATOve informacijske kampanje. Šele 11. septembra so spremenili tako dojemanje. 12.

Incident v Estoniji leta 20072 je pritegnil politično pozornost k temu in vse večjemu viru groženj za javno varnost in stabilnost države (Kranjc, 2012). V naslednjih letih se je to zavedanje le še podkrepilo. Leta 2008 je prišlo do enega najresnejših napadov na ameriške vojaške računalniške sisteme. S pomočjo USB ključka, ki je bil priklopljen na prenosnik, last vojske na Bližnjem vzhodu, se je vohunska oprema nezaznavno širila po sistemih s tajnimi in ne tajnimi informacijami. S tem je nastal neke vrste digitalni most, s katerega so na tisoče datotek prenesli na strežnike pod tujim nadzorom (Kranjc, 2012). Še en dokaz takšnih incidentov je bila zlonamerna programska oprema imenovana »Stuxnet«3, ki je leta 2010 izvršila kibernetski napad na iranski jedrski program. Predstavljala je neke vrste »digitalno bombo« za uničenje bunkerjev. Črv Stunxnet je pokazal nove kakovosti uničujočih zmogljivosti za kibernetsko vojno. Okoli 45.000 industrijskih Siemensovih kontrolnih sistemov po vsem svetu je bilo okuženih s trojanskim virusom, kateri je bil narejen po meri in bi lahko manipuliral s tehničnimi procesi, ki so ključnega pomena za jedrske elektrarne v Iranu. S to programsko opremo bi lahko vplivali na računalniške sisteme, ki upravljajo oskrbo z energijo ali prometna omrežja. Ta napad je bil prvi, ki bi lahko pomenil fizično škodo in grožnjo človeškemu življenju. Tako so se uresničila opozorila strokovnjakov, da bi kibernetsko razsežnost lahko uporabili za napade s smrtonosnimi posledicami v fizičnem svetu (Kranjc, 2012). Pred kibernetskimi grožnjami v celoti ni zaščiten nihče, niti fizična oseba niti organizacije. To kaže tudi primer okužbe slovenskih informacijskih sistemov Ministrstva za finance leta 2009. Sistem je bil okužen s črvom imenovanim Conficker, kateri je onemogočal delovanje elektronske pošte omenjenega ministrstva (C. R. 2009). Zlonamerni program Conficker je okužil okrog 15 milijonov računalnikov po celem svetu, njegov namen pa je bil kopiranje in brisanje podatkov (Adams, 2009). V tem primeru slovensko ministrstvo ni utrpelo večje finančne škode, čeprav je pravzaprav škodo težko natančno določiti, saj gre za krajo podatkov, prav tako pa lahko napadalci zelo dobro zakrivajo svoje sledi (Prislan, 2012). 2. neznanci so tri tedne množično napadali računalniške sisteme NATO držav. Slučaj je pokazal da so članice NATA zelo ranljive za kibernetske napade. (Kranjc, 2012) 3 zaenkrat je ugotovljeno, da je najnevarnejši računalniški virus »stuxnet«, ki lahko onesposobi kompletne sisteme (industrijske, preskrbovalne, komunikacijske, vojaške in druge), in je že predstavljal tudi začetno etapo načrtovanja in vodenja kibernetske vojne. (Kranjc, 2012). 13.

Omenjeni incidenti nakazujejo na dvoje; najnevarnejši akterji na kibernetskem področju so nacionalne države in, da do fizične škode in pravega kibernetskega terorizma še ni prišlo, tehnologija pa se razvija iz zgolj nadloge v resno grožnjo za informacijsko varnost in celo kritično infrastrukturo držav. Nekatere države že veliko vlagajo v kibernetske zmogljivosti, ki jih je mogoče uporabiti za vojaške namene. Domena kibernetskega vojskovanja ponuja številne prednosti: je asimetrična, mamljivo poceni, vse prednosti pa so na začetku na strani napadalca. Pri kibernetskem bojevanju ni učinkovitega odvračanja, saj je na primer težko že samo ugotoviti kdo napadalec sploh je, ob spoštovanju mednarodnega prava pa to skoraj ni mogoče (Theiler, 2011). Namesto, da se govori o kibernetski vojni kot vojni sami po sebi, in prikazuje prve digitalne napade kot »digitalni Pearl Harbour« ali »11. september kibernetskega sveta«, bi bilo bolj ustrezno opisati kibernetske napade kot eno od mnogih sredstev bojevanja. Tveganja za kibernetske napade je realno in se povečuje (Theiler,. 2011). Kot pravi Theiler (2011) razloga za paniko ni, saj v dogledni prihodnosti te grožnje ne bodo ne apokaliptične in ne povsem neobvladljive.. 3.2 Svetovne organizacije v boju proti kibernetski kriminaliteti Institucionalna in pravna podlaga boja proti kibernetski kriminaliteti na evropski ravni sta Evropski center za kibernetsko preiskovanje, namenjen zaščiti evropskih državljanov in podjetij pred kibernetsko kriminaliteto, ki je začel delovati januarja 2013 (Europol, 2013), in Evropska konvencija o kibernetski kriminaliteti, ki državam podpisnicam daje pravno podlago za boj proti kibernetski kriminaliteti in je osnova za mednarodno sodelovanje (Rupnik, 2003). Tudi ena izmed največjih in najmočnejših organizacij na svetu, NATO, se prilagaja vrsti varnostnih izzivov. Leto po 11. septembru je NATO objavil poziv k izboljšanju »zmogljivosti za obrambo pred kibernetskimi napadi« kot del praških zavez za zmogljivosti, o katerih je bil dogovor sklenjen novembra 2002. Vendar se je zavezništvo osredotočalo le na izvajanje pasivnih zaščitnih ukrepov, ki jih je zahtevala vojaška stran (Theiler, 2011). Šele dogodki v Estoniji spomladi 2007 so spodbudili zavezništvo, da so si premislili o svoji potrebi po politiki kibernetske obrambe in svoje ukrepe dvignilo na novo raven. Zavezništvo je pripravilo uradno »Politiko NATA za kibernetsko obrambo«, ki so jo sprejeli januarja 2008 in je vzpostavila tri osrednje stebre politike zavezništva za kibernetski prostor: 14.

subsidiarnost, ki pomeni, da se pomoč zagotavlja na prošnjo, sicer velja načelo lastne odgovornosti suverenih držav, nepodvajanje. oz.. izogibanje. nepotrebnemu. podvajanju. struktur. ali. zmogljivosti – na mednarodni, regionalni in nacionalni ravni in varnost. oziroma. sodelovanje. na. podlagi. zaupanja,. ob. upoštevanju. občutljivosti s sistemom povezanih in nujno dostopnih informacij ter morebitno ranljivost (Theiler, 2011). To je predstavljalo korak naprej v kakovosti. Zaradi incidentov na Kosovem in Estoniji in spremenjenem dojemanju mednarodnih groženj po septembru 2001 je NATO začrtal temelje za izgradnjo sistema kibernetske obrambe »Cyber Defence 1.0«. Razvil je svoje prve mehanizme in zmogljivosti za kibernetsko obrambo ter pripravil začetno politiko kibernetske obrambe. Ko bodo lizbonski sklepi v celoti realizirani, bo zavezništvo že imelo nadgrajeno različico “Cyber Defence 2.0”. S tem zavezništvo ponovno dokazuje, da je doraslo nalogi (Theiler, 2011). Mednarodna organizacija CERT (Computer Emergency Response Team), je bila ustanovljena leta 1988 na Camegie Mellon University v Pittsburghu in je sodobna kombinacija med zasebno in javno organizacijo. Prvi CERT je bil ustanovljen kot odgovor na prvi večji internetni incident – širjenje prvega črva, pozneje imenovanega "The Internet Worm". CERT in je bil ustanovljen s strani ARPA (sedaj DARPA, Defense Advanced Research Projects Agency, US Department of Defense), nato pa je prešel v upravljanje univerze. S širitvijo interneta po svetu so se začele podobne organizacije in servisi postopoma pojavljati tudi izven ZDA, prvotni CERT pa se je preimenoval v CERT Coordination Center (SI Cert, 2010). Od leta 1995 deluje tudi slovenski CERT (SI-CERT) − Nacionalni center za obravnavo varnostnih incidentov na internetu. CERT sprejema prijave zlorab, vdorov in okužb ter vseh drugih dogodkov, povezanih z računalniško in omrežno varnostjo. V Evropi delujejo štiri večje agencije za policijsko in pravosodno sodelovanje na področju kibernetskega (in drugega) prostora: Europol, ENISA, Eurojust in CEPOL, ki so v izjemno veliko oporo državam članicam pri njihovem boju proti čezmejni in organizirani kriminaliteti. Europol je kot največja evropska policijska organizacija pristojen za reševanje hujših in organiziranih kaznivih dejanj na evropski ravni. Z zbiranjem in analiziranjem obveščevalnih podatkov, forenzično dejavnostjo in drugimi ukrepi pomaga državam članicam pri kazenskem pregonu (RAND Europe, 2012). Od 11. januarja 2013 v okviru 15.

Europola deluje tudi Evropski center za kibernetsko kriminaliteto (EC3). Center ponuja delovno, tehnično in forenzično podporo državam članicam s strateško analizo. Cilj analize je učinkovitejše preprečevanje kibernetske kriminalitete, izboljšanje učinkovitosti kazenskega pregona, sodelovanje zasebnega sektorja v EU in določitev primerov dobre prakse ter ovir na poti k učinkovitejšemu mednarodnemu sodelovanju (Europol, 2013). Evropska agencija za varnost omrežja in informacij (ENISA) je agencija, ki deluje na evropski ravni in je središče omrežne in informacijske varnosti EU, njenih držav članic, zasebnega sektorja in evropskih državljanov. V sodelovanju s temi skupinami izdaja agencija nasvete in priporočila o dobrih praksah informacijske varnosti, pomaga državam članicam pri izvajanju zadevne evropske zakonodaje ter si prizadeva za povečanje odpornosti evropske kritične informacijske infrastrukture in omrežij (Enisa, 2012). Eurojust kot evropski pravosodni organ si prizadeva za izboljšanje učinkovitosti nacionalnih organov, pristojnih za preiskavo in kazenski pregon, pri obravnavi težjih oblik čezmejne in organizirane kriminalitete ter zagotavlja hitro in učinkovito sodno obravnavo storilcev kaznivih dejanj (Eurojust, 2012). Cilj delovanja organa je izboljšanje sodelovanja med evropskimi pravosodnimi organi in prek njih povezav z Europolom, kar vpliva na poenotenje pravosodnih standardov. Kazniva dejanja kibernetske kriminalitete obravnava Eurojustov oddelek za gospodarsko in finančno kriminaliteto (RAND Europe, 2012). Poleg navedenih organizacij na evropski ravni deluje tudi mednarodna organizacija CEPOL, namenjena usposabljanju delavcev, ki delajo na srednjih ali višjih ravneh v organih pregona na evropski ravni. V CEPOL-u so do leta 2012 izvedli deset dejavnosti, povezanih s kibernetsko kriminaliteto, v katerih je sodelovalo 236 oseb (RAND Europe, 2012). V boju proti kibernetski kriminaliteti je poleg evropskih organizacij za policijsko in pravosodno sodelovanje prisotna še svetovna mednarodna organizacija Interpol, ki izvaja tudi dejanja, povezana s kibernetsko kriminaliteto. Interpolov program dela, ki je usmerjen v boj proti kibernetski kriminaliteti, je namenjen usposabljanju in spremljanju kibernetskih groženj. Njegovi cilji so spodbujanje izmenjave informacij med državami članicami, izvajanje usposabljanja za uveljavitev in vzdrževanje kibernetskih standardov, usklajevanje in pomoč pri izvajanju mednarodnih operacij, pomoč državam članicam v primeru kibernetskih napadov, razvoj strateških partnerstev z drugimi mednarodnimi organizacijami ... (González, 2008). 16.

Poleg organizacij, ki delujejo v boju proti kibernetski kriminaliteti je pomembna tudi pravna ureditev. Prvi mednarodni pravni akt in pravni mehanizem za mednarodno sodelovanje pri kazenskem pregonu in poenotenju nacionalnih zakonodaj je Konvencija Sveta Evrope o kibernetski kriminaliteti iz leta 2001 (Broadhurst, 2006). Konvencijo je 24. julija 2002 podpisala tudi Republika Slovenija (Council of Europe, 2013). Cilj konvencije je ustvariti skupno politiko držav podpisnic, ki bo varovala družbo pred kibernetsko kriminaliteto, med drugim tudi s sprejetjem ustrezne zakonodaje in spodbujanjem mednarodnega sodelovanja (Bernik in Prislan, 2012). Konvencija je vsebinsko razdeljena na štiri poglavja (Rupnik, 2003: 2−3): v prvem delu je opredeljen pomen nekaterih za razumevanje konvencije ključnih izrazov, drugo poglavje obravnava materialno in procesno kazenskopravno problematiko, tretje opredeljuje posamezne smernice mednarodnega sodelovanja, končne določbe v četrtem delu pa določajo načine podpisa, sprejetja in veljavnosti konvencije. Kmalu zatem, ko je konvencijo o kibernetski kriminaliteti 8. septembra 2004 ratificiral državni zbor (Council of Europe, 2013). Čeprav posamezna podjetja poročajo o dnevnih varnostnih incidentih (Bernik in Prislan, 2012; 330), je število prijavljenih kaznivih dejanj relativno majhno in je v osemletnem obdobju ostalo skoraj konstantno. Neprijavljanje kibernetskih kaznivih dejanj spada med glavne težave v boju proti kibernetski kriminaliteti (Brenner, 2007; Wall, 2007, 2007/2010). Posamezna poročila, kot je na primer AusCERT (2005, 2006, 2007) in nekateri avtorji, na primer Wall (2007) navajajo, da je glavni vzrok, da uporabniki ne prijavljajo kibernetskih kaznivih dejanj, njihovo prepričanje, da je policija glede vloge pri zagotavljanju informacijske varnosti neučinkovita. Pojav neprijavljanja kibernetskih dejanj pa je razširjen po vsem svetu. Poleg relativno majhnega števila kibernetskih kaznivih dejanj, smo v Sloveniji dočakali le nekaj pravnomočnih obsodb.. 3.3 Organizacije v Sloveniji, ki se borijo proti kibernetski kriminaliteti Ključno vlogo pri preiskovanju kibernetske kriminalitete v Sloveniji imajo Center za računalniško preiskovanje, Slovenski center za posredovanje pri omrežnih incidentih (SI-CERT) in Evropski center za kibernetsko kriminaliteto. Policija kot državni organ, zadolžen za vzdrževanje reda in uveljavljanje nacionalne zakonodaje, ima v boju proti kibernetski kriminaliteti majhno, vendar pomembno 17.

vlogo (Wall, 2007/2010). Vloga policije se razlikuje od primera do primera. Pri svojem delu, torej preiskovanju domnevnih kršiteljev in zbiranju dokazov, policija običajno kombinira tradicionalne policijske metode z uporabo računalnikov (Sommer, 2004). Število tovrstnih kaznivih dejanj narašča pri nas in po svetu. Na področju preiskovanja. kibernetske. kriminalitete. in. računalniške. forenzike,. slovenska. kriminalistična policija usmerjeno deluje od leta 1999 (Policija, 2010). Leta 2009 je kriminalistična policija na novo organizirala to področje in ustanovila Center za računalniško preiskovanje ter štiri regijske oddelke (SKP Koper, Ljubljana, Celje in Maribor). V njih so zaposleni kriminalisti z odličnim znanjem informatike in računalništva, ki zaradi hitrega razvoja informacijske tehnologije (predvsem strojne in programske opreme) ter vedno novih načinov izvrševanja kaznivih dejanj skrbijo tudi za redno posodabljanje opreme (Strniša, 2010). Center in oddelki za računalniško preiskovanje pokrivajo tri glavna področja dela (Policija, 2010): preiskovanje kaznivih dejanj računalniške kriminalitete (zloraba osebnih podatkov, kršitev materialnih avtorskih pravic, napad na informacijski sistem, vdor v poslovno-informacijski sistem ter izdelovanje in pridobivanje pripomočkov, namenjenih izvedbi kaznivega dejanja), preiskave zaseženih e-naprav oz. e-podatkov (t. i. računalniška forenzika) in strokovna pomoč pri preiskovanju drugih področij kriminalitete (kazniva dejanja otroške pornografije, spletne goljufije, rasne nestrpnosti na internetu, davčne utaje, korupcija, zlorabe e-bančništva itd.). Slovenija je leta 2011 za povečanje zmogljivosti centra in oddelkov za računalniško preiskovanje od OLAF-a (Evropskega urada za boj proti goljufijam) prejela finančno pomoč. S projektom je slovenska policija povečala zmogljivosti regijskih enot za preiskovanje. računalniške. kriminalitete. in. izboljšala. tehnično. opremljenost. kriminalistov, ki so bili poleg tega deležni tudi ustreznega izobraževanja. V letu 2011 sta bila izvedena nakup večje količine računalniške strojne opreme in licenc ter ustrezno strokovno usposabljanje (Policija, 2012). Pravna podlaga kibernetske kriminalitete je v Sloveniji del različnih nacionalnih in mednarodnih pravnih aktov, pri katerih je razvidno permanentno spreminjanje in izboljšanje. Kljub napredni pravni podlagi se v času, za katerega je značilno hitro povečevanje kibernetske kriminalitete, v Sloveniji prijavlja in obravnava malo kaznivih dejanj, še manj pa se jih konča s pravnomočno obsodbo (Ilievski in Bernik, 2013). V Sloveniji je največja izrečena kazen pri vseh pravnomočnih obsodbah šest mesecev zapora (Statistični urad RS, 2012). V obdobju od leta 2009 do 2011 je bilo največ, 18.

enajst, pravnomočnih obsodb izrečenih za kaznivo dejanje »zloraba osebnih podatkov«; od teh sta bili dve zaporni kazni od enega do dveh mesecev, ena zaporna kazen od dveh do treh mesecev in osem zapornih kazni od treh do šestih mesecev. Drugo največkrat obravnavano kaznivo dejanje v tem obdobju je bilo»napad na informacijski sistem«. Od štirih pravnomočnih obsodb sta bili izrečeni dve obsodbi na zaporno kazen do dveh mesecev, dve pa na zaporno kazen od treh do šestih mesecev. Za preostala tri kazniva dejanja (vdor v poslovni informacijski sistem, kršitev materialnih avtorskih pravic na internetu ter izdelovanje in pridobivanje orožja ali pripomočkov za vdor ali napad na informacijski sistem) je bila izrečena le po ena pravnomočna obsodba. Vse tri pravnomočne obsodbe so odrejale zaporne kazni od enega do dveh mesecev. V Sloveniji deluje tudi SI-CERT (Slovenian Computer Emergency Response Team), ki spada v okvir mednarodne organizacije CERT. Je center za posredovanje pri internetnih incidentih, koordinira obveščanje in reševanje varnostnih problemov v računalniških omrežjih v Sloveniji. SI-CERT obravnava varnostne incidente ali obvestila o zlorabah, okužbah in vdorih v računalniške sisteme. Predstavlja kontaktno točko, ki opravlja posredniško in svetovalno vlogo, v primeru suma informacijske nevarnosti se ga o tem obvešča. SI-CERT deluje v okviru Arnesa (Akademske in raziskovalne mreže Slovenije), vendar pa (kot nakazuje samo ime) sprejema prijave varnostnih incidentov za vsa računalniška omrežja v Sloveniji (SI CERT, 2010). SI-CERT na svojih spletnih straneh posebej izpostavlja najbolj pogoste oblike ogrožanja varnosti na spletu. Pri tem tudi ta organ izhaja iz že omenjene teoretske predpostavke, da nam uporaba omrežja sicer olajša komunikacijo in zabriše zemljepisne omejitve, vendar smo ravno zaradi tega na omrežju tudi bolj izpostavljeni različnim grožnjam. Z izkoriščanjem varnostnih lukenj, ranljivosti v programski opremi ali v naših vedenjskih vzorcih lahko tujci pridobijo nadzor nad našo opremo, podatki in denarjem (Kojc, 2010). Slovenski odzivni center SI-CERT poleg opisane dejavnosti izvaja tudi projekt, ki se imenuje »Varni na internetu«. Zastavljen je dolgoročno in zajema široko področje informacijske varnosti. Dvig stopnje informiranosti o varni rabi interneta je glavni cilj projekta ozaveščanja slovenske javnosti. Njihove dejavnosti so usmerjene k doseganju naslednjega cilja (Varni na internetu, 2014): »Dvigniti stopnjo zavedanja ciljnih javnosti o različnih nevarnostih, ki so jim izpostavljene na spletu, poučiti uporabnike o varni uporabi spletnega bančništva, poučiti uporabnike o različnih oblikah spletnih prevar in jim ponuditi praktične rešitve kako se zavarovati ter informirati uporabnike o varstvu osebne identitete v socialnih omrežjih.« 19.

Po mojem je spletna stran Varni na internetu zelo poučna. Zdi se mi, da je lahko razumljiva tako mlajši, kot tudi starejši populaciji. Ker vedno več ljudi uporablja svetovni splet, spletna bančništva in opravljajo razne nakupe preko interneta je pomembno, da se poučijo, kako varno upravljati s temi računi. Na strani so predstavljeni vsi pomembni izrazi in navodila kako pravilno upravljati z osebnimi podatki in računi na spletu, da uporabnik ne postane žrtev kibernetske kriminalitete. Se pa zdi, da za omenjeno spletno stran primanjkuje oglaševanja, da bi večji krog uporabnikov vedelo zanjo. Poleg projekta »Varni na internetu« v Sloveniji obstaja tudi projekt Center za varnejši internet SAFE-SI, ki združuje tri komponente: ozaveščanje o varni rabi interneta in novih tehnologij, telefonsko linijo za pomoč mladim in njihovim staršem, ki se znajdejo v težavah, povezanih z uporabo interneta ter Spletno Oko − točko za anonimno prijavo nelegalnih spletnih vsebin (otroške pornografije in sovražnega govora). Dejavnosti centra so usmerjene proti štirim ciljnim skupinam: otrokom, mladostnikom, staršem in strokovnim delavcem (učiteljem, socialnim delavcem, vzgojiteljem). Cilj projekta je, da se med izbranimi ciljnimi populacijami s sprotnim zagotavljanjem preverjenih informacij in nasvetov za varno rabo novih tehnologij v Sloveniji doseže visoka stopnja ozaveščenosti o teh temah (Program Varnejši internet v Sloveniji, 2012). Projekt Centra za varnejši internet SAFE-SI izvajajo Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, ARNES, Zveza prijateljev mladine Slovenije in Zavod MISSS (Mladinsko informativno svetovalno središče Slovenije), financirata pa ga »Generalni direktorat Connect« pri Evropski komisiji in Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (Program Varnejši internet …, 2012).. 20.

4 Vrste kibernetskih groženj Ko so se pojavile kibernetske grožnje teh ni bilo veliko in niso povzročale tolikšne škode kot današnje. V začetku je šlo za radovednost in zabavo, današnji namen kibernetskih groženj pa je popolnoma drugačen; v večini primerov gre za okoriščanje (bodisi finančno, bodisi intelektualno). Res je, da se je informacijska tehnologija zelo spremenila od takrat, a takrat še ni bilo spletnega bančništva in kupovanja preko spleta, danes pa je to vedno bolj razširjeno in hekerji iščejo ravno takšne ljudi, od katerih bi imeli tudi korist. Samo zaradi takšnih in podobnih stvari se razvijajo razni načini prevar in goljufij. V nadaljevanju so opisane nekatere grožnje, ki se v kibernetskem prostoru pojavljajo najpogosteje.. 4.1 Začetki kibernetskih groženj Z začetkom tehnologije so se začele tudi kibernetske grožnje, vendar so bile prve v popolnem nasprotju z današnjimi. V primerjavi z današnjo uporabo in razširjenostjo tehnologije, lahko utrpimo dosti večjo škodo in izgubo kot pa bi jo pred tridesetimi ali dvajsetimi leti. Med prvimi kibernetskimi grožnjami so tako bili črvi, virusi, boti in nezaželjena (vsiljena, spam) pošta. Na začetku so črvi in virusi predstavljali le nadlogo, kasneje pa so se razvili v sredstvo za kibernetsko vohunjenje (Theiler, 2011). Računalniški črv je program, ki vsebuje zlonamerno kodo, ki napada gostiteljske računalnike in se širi prek omrežja. Bistvena razlika med virusom in črvom je ta, da se črvi lahko podvajajo in potujejo sami, v nasprotju z virusi, ki te lastnosti nimajo. Črvi se lahko širijo na dva načina: po e-pošti (prenašajo se na e-poštne naslove v seznamu uporabnika) ali po omrežnih paketih (odkrivajo varnostne pomanjkljivosti v različnih programih). Črvi so zato bolj vzdržljivi od virusov in se lahko po celem svetu razširijo v le nekaj urah ali pa celo minutah. Zaradi neodvisnosti in hitrega podvajanja so veliko bolj nevarnejši od drugih vrst zlonamernih programov. Posledice črvov so lahko izbris datotek, zmanjšanje učinkovitosti delovanja sistema ali deaktiviranje nekaterih programov. (Računalniški črv, n.d.). Virus je prav tako program, ki je napisan z namenom uničevanja podatkov v osebnem računalniku ali oteževanja dela s programsko opremo. Virus je lahko pripet v katerem izmed drugih programov, datoteki ali kot priloga v elektronski pošti. Škodo, ki jo ta. 21.

virus lahko povzroči ni mogoče izraziti v denarju, temveč lahko to škodo označimo kot izgubo prihodkov oziroma zaslužka zaradi izgube časa, v času, ko računalniški sistem ne deluje. Povzroči lahko tudi izgubo raznih podatkov, kot so podatki o strankah ali intelektualna lastnina, izgubo zaupanja strank in poslovnih partnerjev. Virus se lahko širi s pomočjo elektronske pošte, ki prihaja s strani neznanega pošiljatelja ali celo znanega pošiljatelja, kar pa je posledica tega, da so bili s strani virusa ukradeni podatki iz programa za elektronsko pošto. Virusi se lahko širijo tudi s programi, ki jih uporabnik prenese iz interneta ali okuženih CD-jev ali USB ključev (Kaj je računalniški virus, n.d.). Izraz bot (ali botnet) je nastal iz besede robot. Tu kriminalci širijo škodljivo programsko opremo, katera lahko spremeni računalnik v bot ali rečeno drugače, v »zombija«. Ko se to zgodi, računalnik opravlja opravila za katera uporabnik sploh ne ve. Kriminalci uporabljajo bote za okužbo velikega števila računalnikov. Ti okuženi računalniki skupaj tvorijo omrežje ali bonet (What is a botnet, n.d.). Kriminalci uporabljajo botnete za pošiljanje vsiljene pošte, širjenje virusov, napade na računalnike in strežnike4 ter mnoge druge vrste kriminala ali goljufije. Ko se računalnik okuži deluje počasneje kot običajno, uporabnik pa hkrati nevede pomaga kriminalcem (What is a botnet, n.d.). Pojavile so se še nekatere druge grožnje, kot so na primer: »mož na sredini«, »mož v brskalniku«, IP spoofing … Vendar tudi te niso bile še preveč razvite in so uporabniku sicer povzročile nekaj škode in preglavic, vendar ne v takšnem obsegu, kot smo lahko priča danes.. 4.2 Sodobne kibernetske grožnje Z razvojem in razmahom tehnologije so se začele pojavljati vedno nove in nove kibernetske grožnje, ki so (bile) povečini zlonamerne narave. Namen nekaterih groženj je oškodovati posameznika, spet druge so namenjene škodovanju svetovnih institucij. Ne glede na to kdo so žrtve kibernetskih kriminalcev je razlog za njihova dejanja v veliki meri denar ali pridobivanje podatkov, ki so strogo varovana. Da je pa sploh prišlo do takšnega razmaha kibernetske kriminalitete o kateri lahko poslušamo skorajda vsakodnevno pa lahko pripišemo tudi razlog, da ljudje vse več 4. je računalniški program, ki omogoča storitve drugim računalniškim programom na istem ali drugem računalniku. Spletni strežnik je računalniški program (nameščen v računalniku), ki dostavlja želene strani HTML ali datoteke (internetne strani) (Safe.si, 2014).. 22.

uporabljajo svetovni splet za, pravzaprav, vsakodnevna opravila. Fizični svet se je torej preselil v kibernetski prostor. Splet omogoča vse to kar omogoča fizični svet; nakupovanje, plačevanje položnic, pošiljanje pošte, shranjevanje podatkov … Čeprav je prihajalo tudi v fizičnem svetu do različnih kraj in okoriščanja, je bilo tega, v primerjavi z današnjimi kibernetskimi grožnjami, izjemno malo. Kibernetski svet omogoča v veliki meri anonimnost kar je velika prednost za tovrstne kriminalce, prav tako pa ima kibernetski prostor kar nekaj pomanjkljivosti, kar kibernetski kriminalci izkoristijo v svojo korist. Vedno znova lahko v medijih spremljamo novice o kibernetskih napadih, ki se tudi vsakič bolj razvijajo, nekaj vrst napadov pa je takih, ki se vedno znova pojavljajo, vendar se vsakič pojavi izboljšana različica te vrste.. 4.2.1 Phishing Phishing je vrsta socialnega inženiringa5 pri katerem se uporabljajo prevarantska elektronska sporočila za prevaro ljudi, da delijo občutljive informacije ali, da namestijo zlonamerni program na svoj računalnik. Žrtve ta sporočila dojemajo kot zaupanja vredne, čeprav gre v resnici za prevaro. Če žrtev nasede phishing napadu, potem ni pomembno koliko požarnih zidov, certifikatov ali kakšnih drugih varnostnih mehanizmov ima uporabnik, saj mu ti v takšnem primeru ne pomagajo. Na prvi pogled phishing napad zgleda kot vsiljena pošta, vendar lahko tak napad vodi do kraje identitete, kraje intelektualne lastnine in informacij ali do kraje državno – varnostnih skrivnosti. Phishing napadi so zelo prodorni in sofisticirani. Lahko se zgodi tudi, da se phishing napadi preko elektronske pošte razširijo na strani socialnega omrežja ali na strani z igrami. Kriminalci so postali iznajdljivi in so prešli od masovnega pošiljanja elektronskih sporočil (v upanju, da najdejo žrtev) do bolj selektivnih (spearphishing) napadov, katere žrtve so točno določeni uporabniki (Hong, 2012). Phishing napadi vsebujejo tri glavne faze: prva je, ko žrtev prejme phish; druga, ko žrtev naredi predlagano dejanj, ki je zapisano v sporočilu (ponavadi gre za ponarejeno spletno stran, lahko pa vsebuje tudi namestitev zlonamernega programa) in tretja je, ko napadalec služi z ukradenimi informacijami. Veliko phishing sporočil uporablja raje družbene tehnike kot pa tehnične trike za prevaro uporabnikov. Tak primer je sporočilo v katerem se napadalec izdaja za sistemskega administratorja, ki 5. Proces manipuliranja ljudi za izvajanje določenih ukrepov ali razkrivanje zaupnih podatkov (Bernik in Prislan, 2012).. 23.

opozarja ljudi o novih napadih, in jih napeljuje naj namestijo pripet dodatek. Lahko pa napadalec tudi opozarja uporabnike, da je prišlo do večkratne napake pri prijavi v njihov račun in morajo potrditi račun, če ne, bodo v nasprotnem primeru utrpeli posledice (Hong, 2012). Ko gre za preusmerjanje na določeno spletno stran, kjer se zbirajo osebni podatki, napadalec uporabi brezplačni spletni prostor in registrira novo domeno6, pri tem pa uporabi takšno ime, ki je čim bolj podobno spletni strani, ki jo želi kopirati (na primer za kopiranje spletne strani ebay, bi napadalec lahko registriral svojo stran kot ebay-login.com). Danes pa je večina phishing strani ustvarjenih s pomočjo orodja, ki omogoča napadalcu, da kopira želeno stran in mu hkrati omogoči, da si napadalec izbere kam naj se shranjujejo dobljeni podatki. Leta 2008 je bilo takih orodij identificiranih preko 500 (Hong, 2012). Ugotavljajo da so, da so pogostejše žrtve phishing napadov, osebe, ki nimajo veliko tehničnega znanja. Prav tako so ugotovili da so se mlajši (od 18 do 25 let) izkazali slabše kot pa vse ostale starostne skupine glede možnosti, da postanejo žrtve, zaradi manj let izkušenj na spletu in manj zavedanja ogroženosti. V tretji četrtini leta 2010 je APWG (Anti-phishing Working group) identificiral 115.000 phishing elektronskih sporočil in 150.000 phishing strani po celem svetu (Hong, 2012). Na sliki 1 je klasičen primer phishing sporočila, ki naj bi bilo poslano s strani banke, vendar gre za lažno elektronsko sporočilo. Banka svojih uporabnikov nikoli ne poziva k pošiljanju osebnih podatkov preko elektronske pošte. Phishing je v osnovi namenjen kraji podatkov, vrednost imajo tudi drugi podatki, ki pa se ne zdijo vredni zaščite (na primer uporabniška imena in gesla za dostop do poštnega predala) (Varni na internetu, 2013).. 6. oz. ime domene umesti organizacijo ali drugo osebo na internetu. Najvišja nacionalna domena (ccTLD) - »fr«, »uk«, »si« odraža geografsko območje, v katerem se želi oseba nahajati za druge uporabnike (Safe.si, 2014).. 24.

Slika 1 Klasičen primer elektronskega phishing sporočila (Vir: Varni na internetu). Ljudje smo danes zelo naivni in se damo zelo hitro speljati na napačno pot. Verjamemo skoraj vsemu kar slišimo. Zaradi današnje finančne krize pa se ljudje toliko bolj trudimo pri dodatnem zaslužku, tako verjamemo anonimnemu pismu v katerem piše da smo dobili nekaj denarja. Takih ljudi je vedno več. Ne zavedajo se pa posledic, ki lahko sledijo.. 4.2.2 Spear phishing Nič manj nevaren kot phishing je napad spear phishinga, ki spada med napade, ki so osredotočene na izbrano organizacijo. Cilj tega napada je lahko finančna korist, ogrožanje zaupnih informacij ali izguba zaupanja. Od phishinga se razlikuje samo v izvoru ponarejenega sporočila. V primeru spear phishinga je pošiljatelj avtentičen in žrtev mu zaupa. Napadalec spear phishinga izkoristi prednost javno dosegljivih informacij, kot so na primer podatki o zaposlenih v organizaciji ali procesi, ki potekajo v tej organizaciji (Hanáçek et al., 2010) ali pa podatke pridobi preko vdora v računalniški sistem (Spear Phishers, 2009). Še pred pridobivanjem podatkov pa si napadalec izbere organizacijo, katera skrbi ali je zadolžena za podatke, ki jih želi 25.

pridobiti. Nato ponaredi sporočilo v katerem prosi katerega od zaposlenih, da vnese občutljive informacije za dostop do omrežja (kot razlog pa lahko navede preizkušanje novega informacijskega sistema). Ponarejen je tudi url naslov, ki pripelje do lažne spletne strani. Zaposlen tako na tej lažni spletni strani vnese svoje podatke, s tem pa napadalcu omogoči, da ta dostopa do sistema organizacije v kateri je žrtev zaposlena (Hanáçek et al., 2010). Napadalec lahko v sporočilu napeljuje tudi žrtev, da naj sname iz spleta kodo, potem, ko klikne na povezavo, ki je pripeta v sporočilu. Sneti program nato prevzame nadzor nad računalnikom, ki se poveže v ogromno mrežo, imenovano botnet (Spear Phishers, 2009).. 4.2.3 Sms phishing (smishing) Izraz smishing je okrajšava za sms phishing, ki pa pomeni kombinacijo besedilnega sporočila in phishinga. Napadalec se želi s sporočilom dokopati do žrtvinih osebnih podatkov ali finančnih podatkov (Beware of smishing in your text messages, 2013). Grožnja je enaka kot pri elektronskih sporočilih s to razliko, da se pri smishingu uporabljajo kratka sporočila ali smsi. Prejemnik sporočila dobi lažno sporočilo. Smishing se je najbolj razvil, ko so pri Iphonu odkrili ranljivost IOS-a v sistemu kratkih sporočil in s tem je bil omogočen smishing. Žrtev grožnje dobi sporočilo na svoj mobilni telefon, v katerem je zapisan spletni naslov ali telefonska številka, preko katerih lahko žrtev posreduje občutljive informacije, kot so na primer številke kreditnih kartic ali nekatera gesla. Smishing internetne strani so znane po tem, da napadajo računalnike z škodljivimi programi (Smishing, n.d.). Smishing sporočila ponavadi vsebujejo obvestilo o nagradi ali kakšni brezplačni ponudbi in največkrat prejemniki takih sporočil, le-te tudi izbrišejo. Če prejemnik sporočila sledi pripisani povezavi, ta nato od njega zahteva podatke o kreditni kartici, z razlago, da je to potrebno zaradi stroškov pošiljanja in prevzema. Ko prejemnik izda te podatke, jih napadalec izkoristi in si žrtvin denar prisvoji. Na taka sporočila prejemnik ne sme odgovarjati, saj s tem potrdi, da je telefonska številka aktivna, posledično pa bo potem prejemal še več takšnih sporočil. (Beware of smishing in your text messages, 2013). Večanje števila mobilnih uporabnikov je vodilo tudi v dramatično večanje sms spam (kar ni enako smishingu) sporočil. Podatki prav tako kažejo, da se taka sporočila iz leta v leto povečujejo. Sms spam je vsako nezaželjeno sporočilo dostavljeno na mobilni telefon kot besedilno sporočilo. Taka sporočila so pogosta v nekaterih delih. 26.

Azije. Nedavna objava pa pravi, da je okrog 30 milijonov smishinga bilo poslanih v Severni Ameriki, Evropi in Angliji. Smishing kot tak predstavlja večji problem kot sms spam. Samo je Angliji je bilo 400% povečanje sms spamov v prvi polovici leta 2012. (Almeida, Gómez Hidalgo in Silva, 2013). Po mojem mnenju se smishing povečuje zaradi napredka pametnih telefonov in mlajše populacije, ki se nenehno poslužuje pošiljanja sporočil, obiskujejo razne spletne strani in se prijavljajo v družbena omrežja. S tem so vedno bolj ranljivi za napade, ob tem pa ne upoštevajo varnostnih nasvetov.. 4.2.4 Vishing Vishing je grožnja, ki za svoja kazniva dejanja, kot je na primer pridobivanje podatkov o uporabniku in kraja identitete, prav tako uporablja mobilne telefone. Napadalec (ang. scammer) se največkrat izdaja za legitimno podjetje in žrtev napeljuje, da bo profitirala (Vishing, n.d.).. 4.2.5 Whailling Whailing je specifična oblika phishinga oziroma spear phishinga. Žrtve te grožnje so managerji in zasebna podjetja, cilj pa je ogoljufati le-te, da bi razkrili zaupne podatke o podjetju, ki jih hranijo. Tako kot pri phishingu, tudi pri whalingu napadalci uporabljajo lažne spletne strani in elektronska sporočila, kot, da so legitimni. Pri phishingu je spletna stran ali elektronsko sporočilo poslano s strani lažne banke in prejemnik pod pretvezo, da je bil njegov račun obdolžen ali napaden vnese svojo identifikacijo in geslo za potrditev legitimnosti uporabnika, medtem, ko gre pri whalingu za mnogo hujšo obliko izvrševanja prevare. Vsebina lažne spletne strani ali lažnega elektronskega sporočila je oblikovana in poslana višjemu menedžerju ali kakšni drugi pomembni osebi v določenem podjetju. Elektronsko sporočilo je ponavadi v obliki sodnega poziva, pritožbe stranke ali kakšnega izvršnega vprašanja. Pri whailingu so elektronska sporočila oblikovana tako, da izgledajo kot legitimna sporočila poslana s strani zakonite podjetniške avtoritete. Vsebina je namenjena menedžmentu in največkrat vključuje kakšno lažno skrb za podjetje. Napadalci se posvetijo tudi pozivom FBI, v katerih jih pozivajo naj odprejo pripisano povezavo in namestijo programsko opremo za vpogled v sodni poziv. Leta 2008 je bilo okrog 20.000 direktorjev tarča whailinga, od tega jih je približno 2.000 nasedlo prevari. Odprli so povezavo, ki je bila pripisana v elektronskem 27.

sporočilu, katera bi naj omogočila odprtje dokumenta, v resnici pa je šlo za branje tipkovnice, ki je zabeležila gesla. Posledično so bila ta podjetja vedno znova napadena (Gil, n.d.).. 4.2.6 Druge kibernetske grožnje Poleg že opisanih kibernetskih groženj obstaja še mnogo drugih, manj znane in manj pogoste. Ena izmed takih groženj je tudi pharming. Je način hekerjev, kako manipulirati z uporabniki na internetu (Pharming, n.d.). Prav tako kot phishing tudi pharming išče in pridobiva osebne in zasebne (največkrat finančno povezane) informacije skozi spoofing domene. Za razliko od phishinga, kjer kriminalci, ki se poslužujejo teh groženj, pošiljajo zlonamerna elektronska sporočila in lažne strani, napadalci, ki se poslužujejo grožnje pharming okužijo DNS strežnik ter s tem uporabniku pošiljajo lažne informacije. Preusmerijo ga na drugo stran, čeprav bo uporabnikov brskalnik prikazal, da gre za pravilno stran. Prav zaradi tega je pharming veliko resnejša grožnja od ostalih in tudi težje jo je izslediti. Phishing okuži vsakega posameznika posebej, medtem, ko pharming okuži večje skupine ljudi (Pharming, n.d.). Pretexting je oblika socialnega inženiringa, kjer posameznik podaja lažne izjave, da bi se dokopal do določenih podatkov. Ta grožnja vključuje prevare, kjer se napadalec pretvarja, da potrebuje informacije za potrditev identitete osebe, s katero se pogovarja. Po vzpostavitvi žrtvinega zaupanja sledi vrsta vprašanj, s katerimi lahko pride napadalec do pomembnih osebnih podatkov žrtve, kot so številka zdravstvenega zavarovanja, mesto in datum rojstva, številke računov ... Pretexting se uporablja največkrat ob napadih na organizacije, ki hranijo finančne podatke (to so banke, delniške hiše, nepremičninska podjetja in druge) (Pretexting, n.d.). Grooming se pojavi, ko skuša napadalec vzpostaviti zaupljiv odnos z žrtvijo. Namen napadalca je pridobiti večje vsote denarja ali osebne in finančne podatke. Napadalci žrtev prepričujejo, da so njihovi prijatelji ali jih zanimajo na intimni ravni. S tem poskušajo pridobiti čim več informacij skozi vsakdanji pogovor. Napadalci so izjemno potrpežljivi, zato so v stiku z žrtvijo več dni, tednov, mesecev ali celo leto, da lahko potem izvedejo prevaro (Grooming scam victims, n.d.). Keylogger je zlonamerni program, ki skenira in shranjuje tipkanje tipkovnice in te podatke pošilja napadalcu. V večini spletnih prevar igra keylogger veliko vlogo, saj se ga da vstaviti kamorkoli bodisi program, bodisi spletno stran. Keylogger lahko 28.

predstavlja veliko težavo, saj je dostopen na spletu brezplačno in ga je enostavno uporabljati, žrtev pa sploh ne opazi, da mu nekdo kopira oz. prejema uporabniška imena in gesla (Hanáçek in drugi, 2010). Pojavljajo se pa tudi nekatere druge vrste prevar, kot so na primer prevare, ki temeljijo na zaupanju in pri katerem so lahko žrtve kupci ali prodajalci. V tem primeru gre za ponarejene oglase, na katere nasedejo kupci, čeprav gre za lažni oglas in lažno prodajo. Ob naravnih in drugih katastrofah pa se pojavljajo tudi dobrodelne prevare, pri katerih prevaranti poskušajo žrtev prepričati, da daruje v dobrodelne namene. To lahko izvajajo osebno, preko elektronske pošte ali pa vzpostavijo spletno stran, ki je lahko tudi zelo podobna kakšni znani dobrodelni organizaciji.. 29.

5 Koga in kaj ogrožajo kibernetske grožnje? Ogrožene niso vse naprave, ki jih uporabljajo posamezniki, temveč le tiste naprave, ki so povezane s spletom. Prav tako niso ogroženi vsi posamezniki oziroma niso vsi posamezniki isto ogroženi. Osebe, ki pogosteje uporabljajo splet in, ki splet uporabljajo za več različnih dejanj, za katere so potrebni nekateri osebni podatki (na primer številka bančnega računa) lahko bolj verjetno postanejo žrtve kibernetskih napadov, kot osebe, ki splet uporabljajo za običajna vsakodnevna brskanja in prebiranje novic, čeprav tudi ti niso povsem varni. Prav tako pa so osebe, ki so manj ozaveščene o kibernetskih grožnjah in možnih načinih zaščite pred njimi bolj ogrožene, saj ne morejo grožnje prepoznati ali se celo pred njimi zaščititi.. 5.1 Katere naprave so ogrožene? Danes imajo skoraj vse naprave omogočen dostop do omrežja in posamezniki, ki posedujejo računalnike, mobilne telefone, dlančnike ali tablične računalnike, so torej posledično tudi ogroženi, prav tako tudi njihovi podatki, kateri so shranjeni na napravah. Takoj, ko se uporabnik poveže s katero od naprav na omrežje, odpre prva vrata, da postane žrtev kibernetskega napada. Kljub temu, da obstajajo raznorazne zaščite in antivirusni in spyware programi, to še vedno ni dovolj. Hekerji so izobraženi računalničarji in vedo zaobiti marsikateri program. Vse kar lahko uporabniki naredijo je, da zmanjšajo možnosti vdora, popolnoma preprečiti ga ne bo nikoli mogoče. Mobilni telefoni, katere v današnjem svetu radi pojmujemo tudi pametni telefoni, so zelo pogosto tudi tarča napadov, saj te naprave omogočijo pravzaprav vse kar omogoča osebni računalnik. V Sloveniji je namreč uporabnikov pametnih telefonov kar 27,8% uporabnikov celotne mobilne telefonije (podatki so iz leta 2011, raziskavo je izvedla organizacija GfK Group), v svetovnem merilu pa se prodaja pametnih telefonov poveča vsako leto za 55%. Pametni telefoni so privlačna tarča napadalcev, zato se povečujejo tudi primeru tovrstne kibernetske kriminalitete, zaradi pričakovanega večjega dobička (Bernik in Meško, 2013). Prav tako sta zaradi uporabe mobilne naprave in (odprtega) dostopa do podatkov posredno ogrožena tudi informacijski sistem organizacije in računalniški oblak. To se najpogosteje zgodi, ko uporabnik ne uporablja potrebnih varnostnih mehanizmov (avtentikacije, enkripcije, tunelnega protokola, varnih internetnih povezav in dostopov) (Bernik in Meško, 2013). 30.

5.2 Kdo so potencialne žrtve novih kibernetskih groženj? Vsak posameznik, ki uporablja napravo, katera je povezana s svetovnim spletom lahko postane žrtev kraje identitete, kraje denarja ali kraje kakšnih drugih pomembnih podatkov. Napadalci si žrtve izbirajo naključno, razen, ko gre za napade, kjer je vnaprej dogovorjeno za krajo določenih podatkov kakšne finančno močne organizacije ali pomembno zaupnih podatkov kakšne politične organizacije. Poročila Europola, kažejo, da žrtve kibernetskih groženj vsako leto izgubijo 290 milijard evrov. Za primerjavo, ta številka preseže celo profit od globalne menjave marihuane, kokaina in heroina skupaj, kar nam pove, da gre za ogromno razsežnost tovrstnega kriminala (Cybercrime: A growing..., n.d.). Uporabniki so žrtve groženj tudi po svoji krivdi. Uporabnik namreč svojih osebnih podatkov naj ne bi delil z neznanci, pa vendar se ravno to dogaja, ko uporabnik uporablja javna brezžična omrežja. Podatke, ki jih vpisuje v računalnik, medtem, ko uporablja javno omrežje je lažje ukrasti. Uporabnik bi naj tako uporabljal le omrežje doma, ko vpisuje občutljive podatke, saj pozna povezavo in ve kako varna je (Zaletel, 2014). Zagotovo pa imajo večje možnosti, da postanejo žrtve kibernetskih groženj, osebe, ki delujejo v organizacijah, katere posedujejo podatke, zanimive za napadalce. Prav tako so ogrožene tudi osebe, ki delujejo na visokih političnih ali gospodarskih položajih ter osebe, ki imajo večje premoženje ali osebe, ki delujejo v drugih organizacijah, katere posedujejo informacije, zanimive za napadalce.. 31.

6 Zaščita pred kibernetskimi grožnjami Seznam načinov za zaščito pred kibernetskimi grožnjami je dolg, težava je le v tem, da jih uporabniki interneta ne uporabljajo oziroma ne vedo zakaj in kako se uporabljajo. Posamezniki se ne zavedajo možnosti, da lahko postanejo žrtve groženj, niti le-teh ne poznajo. Za vsako kibernetsko grožnjo obstajajo svojevrstni nasveti kako se zaščititi, splošni nasveti pa so naslednji (ACFT Campaign…, n.d.): da se uporabniki ne odzivajo in ignorirajo sumljivo elektronsko pošto, obiske, klice ali besedilna sporočila, da se uporabniki zaščitijo pred raznimi triki, ki jih uporabljajo napadalci, saj so ti izjemno zviti, ko želijo priti do želenih podatkov, da so uporabniki čustveno stabilni oziroma močni, saj napadalci velikokrat igrajo tudi na karto emocionalnosti, da uporabniki ne posredujejo osebnih podatkov vsem, ki jih za to prosijo in, da uporabniki redno posodabljajo antivirusne programe. Da pa bi se zmanjšal (neutemeljen) strah uporabnikov pred kibernetsko kriminaliteto pa je. potrebno. uporabnikovega. nekaj. varnostnih. poznavanja. mogočih. ukrepov, groženj,. kot so na. primer:. izobraževanje. o. povečanje varnosti. in. ozaveščanje uporabnikov o samovarovanju (D’Arcy, Hovan in Galletta, 2009: 81). Eden izmed programov, ki se ukvarja s tem je v pristojnosti organizacije Enisa (2011), v Sloveniji pa najbolj znane varnostne storitve upravljajo spletne strani Safe.si (2014), Varni na internetu (2014) in Spletno oko (2014). Vendar pa je tu vredno omeniti to, da je ima Slovenija oziroma njeni državljani manj možnosti, da bi bili žrtve napada, saj uporabljajo jezik, ki ga aktivno obvlada le okrog dva milijona ljudi in to predstavlja nekakšno varovalo pred napadi. Nekaj možnosti, za zmanjšanje možnosti pojava kibernetske grožnje poda tudi IC3 (2010): previdnost pri odpiranju povezav, ki jih uporabnik dobi priložene v elektronski pošti, predvsem, če te prihajajo iz neznanega naslova. S tem lahko preprečijo nameščannje programov, kot je trojanski konj, ribarjenje, škodljive kode, s tem pa zmanjšajo ogroženost računalnika in shranjenih podatkov zavedanje, da z objavo zasebnih podatkov uporabniki omogočajo njihovo zlorabo. Ti podatki se lahlko uporabijo za razumevanje uporabnikovega vedenja in načina dela, omogočijo pa lahko tudi manipulacijo in prevzem identitete. 32.

preverjanje identitete osebe od katere želi pridobiti pomembne podatke (na primer telefonsko preverjanje, povratno sporočilo…) previdnost pri nameščanju dodatkov in aplikacij na računalnik in mobilne naprave. Če uporabnik ne pozna posameznih dodatkov ali aplikacij, je boljše, da jih ne namešča, saj nekateri odpirajo vstop v sistem, kateri omogoča krajo osebnih ali poslovnih podatkov. skrb za posodabljanje antivirusnih programov in požarnega zidu, ter njuno stalno delovanje. gesel in PIN-kode naj uporabniki ne zaupajo nikomur in s tem preprečijo, da jih dobijo nepooblaščene osebe. Potrebna je previdnost pri shranjevanju teh gesel in zasebnost pri njihovem vpisovanju redno menjavanje gesel. Gesla naj ne bi bila sestavljena iz splošno znanih dejstev o uporabniku (na primer ime, rojstni datumi, obletnice…), temveč dovolj kompleksna uporaba zdravorazumeskega razmišljanja pri uporabi kibernetskega prostora; ugodne ponudbe in loterijski dobitki so praviloma goljufija.. FBI se zelo zavzema za tovrstno kriminaliteto in jo jemlje izjemno resno. Ampak pomembnejše vprašanje je, kaj lahko naredi uporabnik interneta, da ne postane žrtev omenjene grožnje. V nadaljevanju je zapisanih nekaj najpogostejših nasvetov, da uporabniki ne postanejo žrtve (Spear Phishers, 2009): Potrebno je vedénje, da večina podjetij, bank ali agencij ne zahteva osebnih podatkov preko elektronske pošte. V primeru, da je prejemnik v dvomih glede legitimnosti sporočila, lahko pokliče na samo podjetje s strani katerega je bilo sporočilo poslano. Vendar je pri tem pomembno, da prejemnik ne pokliče številke, ki je pripisana v prejetem sporočilu, saj je tudi ta lahko ponarejena. Uporabljati je potrebno “phishing filter”. Večina novejših brskalnikov ima omenjene filtre že vgrajene ali pa jih je možno dodati kasneje. Prejemnik nikoli ne sme slediti povezavi, pripeti v elektronskem sporočilu, ki bi naj bilo, po besedah pošiljateljev, varno. Spletni naslov mora uporabnik vnesti v brskalnik ročno. Uporabniki interneta se ne smejo pustijo prevarati današnjim, novejšim grožnjam.. 33.

Že upoštevanje teh, pravzaprav preprostih, nasvetov lahko uporabnikom spleta omogoči večjo varnost ter zmanjša možnost, da postanejo žrtve kibernetskih napadalcev. Vendar morajo uporabniki te možnosti zaščite poznati oziroma imeti o njih informacije, če pa tega nimajo pa jih niti ne morejo upoštevati.. 7 Načini povečanja ozaveščenosti ljudi o sodobnih kibernetskih grožnjah Vse organizacije naštete v petem poglavju se borijo proti kibernetskemu kriminalu, poleg tega pa želijo čim bolj ozaveščati uporabnike o morebitni zaščiti. Vendar je nemogoče reči, da so vsi uporabniki s tem tudi seznanjeni, mogoče tudi zaradi premajhne promocije spletnih strani teh organizacij. 5. februar velja za dan varnejšega interneta in ec3 se je lansko leto še posebej potrudil, da so otroci, mladi in njihovi starši lahko dostopali do vseh informacij, ki jih potrebujejo, da ostanejo varni na spletu. Da uporabniki interneta vedo kam se obrniti za informacije je dober začetek. Europol ima na svoji spletni strani razne pripomočke, igre in nasvete za spletno varnost. Potekajo pa tudi razna tekmovanja za najboljšo idejo o varnosti (Safer Internet day 2013..., n.d.). Tudi v Sloveniji nastaja vse več in več spletnih straneh, ki se po najboljših močeh trudijo izobraziti uporabnike o nevarnostih in zaščiti na spletu. Ena izmed takih strani je safe.si, ki velja za točko osveščanja o varni rabi interneta in mobilnih naprav za otroke, najstnike, starše in učitelje. Gre za spletno stran kjer je mogoče najti veliko informacij, ki bi morebiti uporabnike zanimale in so povezane z ogroženostjo podatkov na računalnikih, ne manjkajo pa niti nasveti kako svoje podatke zaščiti pred zlorabo. Gre za dobro organizirano in predstavljeno spletno stran, ki posega tudi na področja identitete, zasebnosti, družbenih omrežij, mobilnih telefonov, neprimernih in nezakonitih strani in igranja igric. Uporabnike izobražuje o varni rabi interneta, prav tako pa organizirajo nagradne natečaje za šolarje. Stran je obširna in podrobna, ter je razumljiva vsem populacijam (Safe.si, 2014). Poleg spletne strani safe.si pa v Sloveniji obstaja še ena in sicer Varni na internetu, katera se prav tako bori za varnejši internet in za večje ozaveščanje uporabnikov o grožnjah. Izvaja ga Slovenski center za posredovanje pri omrežnih incidentih (SICERT), deluje pa pod okriljem zavoda Arnes. Projekt financira Ministrstvo za 34.

izobraževanje, znanost in šport in Direktorat za informacijsko družbo. Njihova naloga je dvigniti stopnjo zavedanja o različnih nevarnostih na spletu, informirati uporabnike o varni uporabi spletnega bančništva in spletnega nakupovanja, informirati o različnih oblikah spletnih goljufij in ponuditi praktične rešitve, kako se pred grožnjami zavarovati ter informirati uporabnike o varstvu osebne identitete. Stran je namenjena najširši slovenski javnosti, poseben sklop pa je namenjen tudi malim podjetjem, obrtnikom in samostojnim podjetnikom. V tem sklopu lahko uporabniki najdejo podatke o novih grožnjah in nasvete katere elektronske pošte in sporočil se morajo izogniti. Na strani so informacije o spletnih goljufijah, spletnem bančništvu, spletnem nakupovanju, prevarah na družbenih omrežjih, o zaščiti pred virusi in nasveti za podjetnike. Na spletni strani ne manjkajo razni nasveti za zaščito pred prevarami; kaj pomeni osnovna zaščita računalnika, kako jo lahko optimalno izkoristimo, kako varno uporabljati pametne telefone in tablice. Na spletni strani je zapisan tudi informativni seznam antivirusnih programov, ki se najpogosteje uporabljajo in so pravzaprav ocenjeni za zaščito pred raznimi nepooblaščenimi vdori in krajami podatkov ... V rubriki za podjetnike pa se nahajajo nasveti kako varno voditi poslovanje, nasveti za lastnike spletnih strani, nasveti za varno bančništvo za podjetja in nekaj je zapisanega tudi o spletnih prevarah, ki ciljajo na podjetja (Varni na internetu, 2014). Spodbudni so podatki, da v primerjavi z letom 2012 več državljanov EU meni, da so dobro obveščeni o nevarnostih kibernetske kriminalitete (44%, lani 38%). Vendar se vseeno zdi, da na podlagi teh informacij uporabniki ne ukrepajo vedno ustrezno. Tako je na primer manj kot polovica uporabnikov interneta v preteklem letu spremenila katero od svojih spletnih gesel (48% - nekoliko več v primerjavi z letom 2012, ko je bilo takih uporabnikov 45%) (Spletne grožnje..., 2013).. 35.

8 Empirični del S praktičnim delom smo poskušali izvedeti koliko so anketiranci seznanjeni z, na primer osnovnimi izrazi kibernetskih groženj, ali se zavedajo posledic, ki jih lahko prinesejo kibernetske grožnje, ali uporabljajo javno dostopne računalnike ter na kakšen način zaščitijo svoje podatke na spletu. Prav tako nas je zanimala primerjava med starejšo in mlajšo populacijo anketirancev; če obstaja med njimi razlika v znanju poznavanja izrazov kibernetskih groženj.. 8.1 Metodologija Podatki za empirični del so bili pridobljeni z metodo spraševanja, kjer je bil kot merski instrument uporabljen anketni vprašalnik. Anketni vprašalnik je bil anonimen in je bil uporabljen med različno populacijo. Vprašalnik je obsegal petnajst vprašanj, različnih oblik; odprta vprašanja, zaprta vprašanja, polodprta vprašanja in ocenjevalna lestvica. V raziskavi je sodelovalo 100 oseb, ki so anketni vprašalnik izpolnjevali v fizični obliki. Anketni vprašalnik je bil razdeljen med anketirance naključno s posebno pozornostjo, da je vprašalnik izpolnilo 50 oseb starih manj kot 30 let in 50 oseb starih 30 ali več. Pri samem vzorčenju smo bili pozorni na to, da je bil vzorec moških in žensk približno enak. Po opravljenem terenskem delu je sledila statistična analiza, v kateri so bili pridobljeni podatki analizirani s pomočjo programa Excel. Pridobljeni podatki so v nadaljevanju prikazani tabelarno, grafično in opisno. Hipoteze, postavljene na začetku naloge (poglavje 1.2) smo preverili na podlagi rezultatov. Vseh šest hipotez smo tako ali zavrnili ali potrdili ali potrdili/zavrnili delno ter odločitev v interpretaciji rezultatov tudi pojasnili.. 8.1.1 Opis vzorca (populacije) Spol V anketi je sodelovalo 100 anketirancev. Od tega je bilo 48 žensk (48%) in 52 moških (52%). Omenjeni podatki so prikazani tudi v tabeli 1 in grafično v grafu 1.. 36.

Tabela 1: Spol Spol. f. delež v %. Moški. 52. 52%. Ženski. 48. 48%. Skupaj. 100. 100%. Moški. 48% 52%. Ženski. Graf 1: Spol. Starost Anketiranci so bili stari od 19 do 63 let. Razdelili smo jih v dve starostni skupini in sicer je prva starostna skupina zajela anketirance stare od 19 do 29 let, druga pa anketirance od 30 do 63 let. Anketirance smo razdelili v starostne skupine zaradi primerjalne. analize. med. mlajšo. in. 37. starejšo. generacijo. v. nadaljevanju..