Zloraba alkohola kot dejavnik tveganja za nasilje v družini : diplomsko delo

DIPLOMSKO DELO Zloraba alkohola kot dejavnik tveganja za nasilje v druţini. September, 2011. Azra Pajić.

DIPLOMSKO DELO Zloraba alkohola kot dejavnik tveganja za nasilje v druţini. September, 2011. Azra Pajić Mentor: red. prof. dr. Peter Umek.

ZAHVALA. V prvi vrsti bi se rada zahvalila mentorju, red.prof.dr. Petru Umku, za mentorstvo in strokovno pomoč, nasvete ter usmeritve pri izdelavi diplomskega dela. Iskrena hvala tudi vam, drage anketiranke in anketiranci, ki ste sodelovali v raziskavi in mi tako pomagali do rezultatov, ki so omogočili izdelavo diplomskega dela. Še posebej hvala tistim, ki ste bili pripravljeni z menoj deliti svoje misli in osebne izkušnje in me s tem dodatno motivirali. Hvala vsem, ki ste mi bili v času študija in izdelave diplomskega dela v podporo in oporo; moji družini, prijateljem in tebi, Miloš, za potrpežljivost in razumevanje.. Vsem prisrčna hvala.. 2.

Kazalo vsebine 1. UVOD _____________________________________________________________ 8 1.1 OPREDELITEV IN ZNAČILNOSTI NASILJA V DRUŢINI _____________________________________ 10 1.1.1. Ocena stanja _______________________________________________________ 13. 1.2 POJEM IN DINAMIKA NASILJA V DRUŢINI ____________________________________________ 15 1.3 POSLEDICE NASILJA V DRUŢINI __________________________________________________ 19 1.4 TEORIJE NASILJA V DRUŢINI ____________________________________________________ 21 1.4.1. Individualistične teorije _____________________________________________ 22. 1.4.2. Socialno-psihološke teorije ___________________________________________ 22. 1.4.3. Socialno-kulturne in kriminološke teorije _______________________________ 25. 1.4.4. Feministične teorije _________________________________________________ 30. 1.5 ALKOHOL KOT VZROK NASILJA V DRUŢINI ___________________________________________ 30. 2. 1.5.1. Direktno delovanje alkohola __________________________________________ 33. 1.5.2. Indirektno delovanje alkohola ________________________________________ 35. 1.5.3. Indirektno delovanje alkohola, pogojeno z motivom pitja _________________ 35. 1.5.4. Indirektno delovanje alkohola, pogojeno s predispozicijo in situacijo _______ 36. 1.5.5. Agresija pri osebah, odvisnih od alkohola _______________________________ 38. 1.5.6. Zloraba alkohola pri starših kot dejavnik tveganja za zlorabo otroka ________ 39. 1.5.7. Preprečevanje in zdravljenje z alkoholom povezane agresije_______________ 40. 1.5.8. Podatki o kriminaliteti, povezani z alkoholom ___________________________ 40. METODOLOŠKI OKVIR ________________________________________________ 45 2.1 OPREDELITEV PROBLEMA IN DOMNEVE _____________________________________________ 45 2.2 METODE DELA _____________________________________________________________ 46 2.3 VZOREC _________________________________________________________________ 46 2.4 INSTRUMENT ______________________________________________________________ 48 2.5 POSTOPEK _______________________________________________________________ 49. 3. REZULTATI IN DISKUSIJA ______________________________________________ 49 3.1 DISKUSIJA ________________________________________________________________ 65. 4. ODGOVORI NA DOMNEVE ______________________________________________ 66. 5. ZAKLJUČEK ________________________________________________________ 69. 6. VIRI IN LITERATURA _________________________________________________ 71. 7. PRILOGE __________________________________________________________ 74. 3.

Kazalo grafov GRAF 1: ŠTEVILO KAZNIVIH DEJANJ NASILJA V DRUŢINI V OBDOBJU OD 2000-2007. ___________________ 14 GRAF 2: RAZKORAK MED POLICIJSKO IN BOLNIŠNIŠKO STATISTIKO NASILJA V ANGLIJI IN WALESU. ___________ 15 GRAF 3: REZULTATI ANKETE: NASILJE JE ZAVESTNA ODLOČITEV TISTEGA, KI GA POVZROČA. ______________ 17 GRAF 4: REZULTATI ANKETE: NASILJE V DRUŢINI JE NAUČENO Z OPAZOVANJEM. ______________________ 23 GRAF 5: REZULTATI ANKETE: NASILJE V DRUŢINI JE NAUČENO Z UDELEŢBO. _________________________ 24 GRAF 6: REZULTATI ANKETE: V KOLIKŠNI MERI SE STRINJATE, DA IMAJO STRES IN TEŢAVE VPLIV NA NASILJE V DRUŢINI? ___________________________________________________________________. 26. GRAF 7: REZULTATI RAZISKAVE O STEREOTIPU "NASILNEGA, PIJANEGA DELAVCA." _____________________ 28 GRAF 8: REZULTATI ANKETE: NASILJE V DRUŢINI SE DOGAJA VEČINOMA V REVNIH DRUŢINAH.______________ 29 GRAF 9: MNENJE LJUDI O VPLIVU ALKOHOLA NA NASILJE V DRUŢINI. _______________________________ 31 GRAF 10: REZULTATI ANKETE: ZA NASILJE V DRUŢINI JE KRIVO NASILNEŢEVO UŢIVANJE ALKOHOLA. _________ 31 GRAF 11: REZULTATI ANKETE: KAJ JE PO VAŠEM MNENJU RAZLOG, DA SO POSAMEZNIKI PO UŢIVANJU ALKOHOLA NASILNI?. ___________________________________________________________________ 44. Kazalo slik SLIKA 1: KROŢNI MODEL NASILJA. ______________________________________________________ 18 SLIKA 2: VEZAVA ETANOLA NA GABA RECEPTORJE. __________________________________________ 34 SLIKA 3: ANKETIRANI PO SPOLU. _______________________________________________________ 47 SLIKA 4: ANKETIRANI PO STAROSTI. _____________________________________________________ 47 SLIKA 5: ANKETIRANI PO IZOBRAZBI. ____________________________________________________ 48 SLIKA 7: NASILJA V DRUŢINI NI- PREPIRI, ZMERJANJE, GROŢNJE IPD. SO NORMALNE STVARI IN SODIJO V DINAMIKO DRUŢINSKEGA ŢIVLJENJA.. _______________________________________________________ 50. SLIKA 8: NASILJE V DRUŢINI JE NEKAJ NORMALNEGA IN ČLOVEŠKEGA IN JE ZNAČILNO ZA VSE DRUŢINE.________ 51 SLIKA 9: ČE MOŠKI ZMERJA, PONIŢUJE, UDARI ŢENSKO, TO NI NASILJE, SAJ ON NOSI HLAČE V HIŠI TER POSTAVLJA PRAVILA IN PRAV JE, DA SE GA UBOGA TER DA SE KAZNUJE TISTE, KI GA NE.. _____________________ 52. SLIKA 10: STARŠI NISO IN NE MOREJO BITI NASILNI- VSAKO DEJANJE (ZMERJANJE, PONIŢEVANJE, KLOFUTANJE, PREGLEDOVANJE ŢEPOV,…) JE VZGOJNO IN DOBRONAMERNO UPORABLJENO, ZATO NI NASILJE. ________. 53. SLIKA 11: NASILJE V DRUŢINI JE SAMO TO, ČE SO NASILNI OTROCI DO STARŠEV/ STARIH STARŠEV IN ŢENSKE DO MOŠKIH- OSTALO JE NORMALNO.___________________________________________________. 54. SLIKA 12: NASILJE V DRUŢINI JE VSAKRŠNA OBLIKA (ZMERJANJE, PONIŢEVANJE, KLOFUTANJE, PREGLEDOVANJE ŢEPOV,…) UPORABE MOČI MOČNEJŠEGA NAD ŠIBKEJŠIM (BODISI V FIZIČNEM, PSIHIČNEM ALI EKONOMSKEM SMISLU). ___________________________________________________________________. 55. SLIKA 13: NASILJE V DRUŢINI SE DOGAJA VEČINOMA V REVNIH DRUŢINAH. ___________________________ 56 SLIKA 14: NASILJE V DRUŢINI SE DOGAJA VEČINOMA ŢENSKAM IN OTROKOM. _________________________ 57 SLIKA 15: IZKUŠNJA NASILJA V DRUŢINI V PRETEKLOSTI- Z OPAZOVANJEM. __________________________ 58 SLIKA 16: IZKUŠNJA NASILJA V DRUŢINI V PRETEKLOSTI- Z UDELEŢBO. _____________________________ 59 4.

SLIKA 17: NASILNEŢ UŢIVA ALKOHOL. ___________________________________________________ 60 SLIKA 18: NASILJE JE ZAVESTNA ODLOČITEV TISTEGA, KI GA POVZROČA.____________________________ 61 SLIKA 19: ZA NASILJE JE KRIVA ŢRTEV SAMA, KER NASILNEŢA IZZOVE K TEMU. ________________________ 62 SLIKA 20: ZA NASILJE JE KRIV STRES (TEŢAVE V ZAKONU/ZVEZI, POMANJKANJE DENARJA, OTROCI,…). _______ 62 SLIKA 21: ALI PO VAŠEM OBSTAJA POVEZAVA MED UŢIVANJEM ALKOHOLA IN NASILJEM? __________________ 63 SLIKA 22: KAJ JE PO VAŠEM MNENJU RAZLOG, DA SO POSAMEZNIKI PO UŢIVANJU ALKOHOLA NASILNI? ________ 64. Kazalo tabel TABELA 1: IZPOSTAVLJENOST NASILJU V DRUŢINI. ___________________________________________ 12 TABELA 2: PODATKI O ALKOHOLIZMU IN NARKOMANIJI V NASILNIH DRUŢINAH. ________________________ 32 TABELA 3: NASILJE V DRUŢINI, POVEZANO Z ALKOHOLOM, V NEKATERIH EVROPSKIH DRŢAVAH. _____________ 41. 5.

Povzetek Diplomska naloga razkriva problem nasilja v druţini in zajema spoznanja o etiologiji, dinamiki in posledicah le-tega. Nasilje v druţini ni nikoli enkraten in osamljen dogodek, ampak dinamičen proces. Je razširjen druţbeni problem, saj naj bi bila vsaka četrta oseba v Sloveniji ţrtev nasilja v druţini. Ţrtev nasilja je lahko kdorkoli, ne glede na spol, starost, izobrazbo in okolje, iz katerega prihaja, res pa je, da med ţrtvami prevladujejo posamezniki, ki so bolj ranljivi, bodisi zaradi starosti, socialne ogroţenosti ali katerega drugega razloga, saj gre pri nasilju v druţini za zlorabo druţbene moči, ki jo je laţje uresničiti nad šibkejšim. Nasilje v druţini je povezano z nekaterimi dejavniki tveganja, med katerimi je najpogosteje izpostavljen alkohol. V Sloveniji je kar 94 odstotkov ljudi prepričanih, da je alkohol (zelo) povezan z nasiljem v druţini. Tudi raziskava, ki sem jo izvedla v okviru diplomske naloge, je razkrila, da skoraj večina anketiranih priznava povezavo med alkoholom in nasiljem v druţini, ob zavedanju, da odnos med njima ni enoznačen in je odvisen še od nekaterih drugih dejavnikov. Med temi so najbolj odločujoči pričakovanja posameznika, ki uţiva alkohol, o delovanju le-tega, druţbena pričakovanja o delovanju alkohola, dana situacija in posameznikova morebitna predispozicija. Povezavo med alkoholom in nasiljem v druţini bolj ali manj potrjujejo tudi številne raziskave iz tujine, vendar si niso enotne, saj nekatere potrjujejo vzročno-posledično povezavo, druge pa zahtevajo soobstoj nekaterih drugih dejavnikov. Povezava med uţivanjem alkohola in nasiljem v druţini je kompleksna in ne moremo in ne smemo poenostavljati in ji pripisovati vzročno-posledični odnos. Ključne besede: Zloraba alkohola, nasilje v druţini, vzroki nasilja, posledice nasilja, delovanje alkohola. 6.

Alcohol abuse as a risk factor for domestic violence Thesis summary A thesis reveals a problem of domestic violence and contains findings on etiology, dynamics and consequences of domestic violence. Domestic violence is never an isolated event, but a dynamic process. It is a widespread social problem, for every fourth person in Slovenia has been victim of it. A victim of domestic violence can be anyone, regardless of gender, age, education, social status and environment, from which one comes from, but the prevalence of domestic violence is higher among more vulnerable individuals, either because of their age, social threat or any other reason, because domestic violence is an act of abuse of social power, which is easier to implement over someone more vulnerable. Domestic violence is associated with certain risk factors, from which the most commonly exposed is alcohol (ab)use. In Slovenia, as much as 94 percent of people believe, that alcohol is (very much) related to domestic violence. The research that I conducted in thesis also revealed that majority of participants believe in a linkage between alcohol and a domestic violence, but they are aware that this linkage is not unambiguous and depends on some other factors too. The most important turned out to be expectations of individuals that (ab)use alcohol, social expectations about effects of alcohol (ab)use, situation and a predisposition. The link between alcohol and domestic violence is also confirmed by many studies, mostly from abroad, but not all of them share equal findings. Some of them confirm a causal linkage, while others require the coexistence of some other factors. The link between alcohol (ab)use and domestic violence is complex and we cannot and should not simplify it by attributing it a causal relationship. Keywords: Alcohol abuse, domestic violence, causes of domestic violence, consequences of domestic violence, alcohol impact. 7.

1 Uvod Alkohol je ob tobaku najbolj priljubljena in druţbeno sprejemljiva droga v Sloveniji. Pitje alkoholnih pijač je v naši druţbi zelo razširjeno, poraba alkohola na prebivalca pa velika. V Sloveniji je število ljudi, ki so tako ali drugače prizadeti zaradi pitja alkohola, veliko, saj uţivanje alkohola prinaša zdravstvena, ekonomska in socialna bremena za posameznike, njihove bliţnje, okolico in druţbo ter zniţuje kakovost ţivljenja, pogosto pa se alkohol v javnosti pojavlja tudi kot razlog za nasilje v druţini. Alkohol kot psihoaktivna snov sicer povzroča spremembe v zavesti posameznika, ki se kaţejo tako v njegovem dojemanju okolice kot odzivanju nanjo, vendar je učinek pogojen še z nekaterimi drugimi dejavniki in se zato razlikuje od posameznika do posameznika. Za nekatere se zdi, kakor da alkohol na njih sploh ne bi imel učinka, pri nekaterih spodbudi veselje, evforijo, spet pri drugih jezo in agresijo. Spremembe, ki jih alkohol povzroči pri posamezniku, niso pogojene izključno z zauţitjem alkohola, zato alkohol nima le kemijskega učinka na telo, ampak je njegov učinek kombinacija več dejavnikov. Kateri so ti dejavniki, smo poskušali ugotoviti in zapisati v diplomski nalogi. Nasilje v druţini je pereča tema, saj naj bi prizadelo vsako četrto osebo v Sloveniji. Tema druţinskega nasilja je bila v zadnjih letih deleţna velike medijske, zakonodajne in raziskovalne pozornosti. Javnost je s problemom nasilja v druţini ţe prenasičena, vendar je kljub večletnemu delu in prizadevanjem na področju druţinskega nasilja in občutku javnosti, da o problemu ţe »vse ve«, to področje še vedno neurejeno, predvsem z vidika omejevanja in preprečevanja problema. Čeprav so posamezne institucije oziroma drţava upravičene do posegov v druţine, kjer se pojavlja nasilje, se ţal te oblike posegov še vedno preveč opirajo na odpravljanje posledic, kar pa nima dolgotrajnega in splošnega učinka. Slednje bi lahko (bolje) dosegali, če bi razumeli, kaj je pravzaprav vzrok, da se problem pojavi. Ker alkohol s svojim delovanjem, predvsem pa razširjenostjo in porabo v Sloveniji, ki je med najvišjimi v Evropi in Svetu, predstavlja tveganje za varnost tako posameznika, kakor osnovne druţbene 8.

celice- druţine in druţbe kot celote, je zelo pomembno, da se zavedamo dejavnikov, ki so skupaj z uţivanjem alkohola lahko teţavni, saj bi z ustrezno politiko to tveganje v prihodnosti lahko laţje in učinkoviteje obvladovali. Cilj diplomskega dela je torej raziskati predvsem, če in v kolikšni meri ter v kakšnih okoliščinah je uţivanje alkohola lahko dejavnik tveganja za agresivno vedenje in s tem posledično nasilje v druţini. Razumevanje vzrokov, korelacij in posledic zlorabe alkohola ter s tem povezanega nasilja v druţini lahko pripomore k procesu iskanja primernih rešitev za zmanjšanje razširjenosti in intenzitete pojava in je nujno potrebno za razvoj učinkovitih strategij za nadzor in preprečevanje (z alkoholom povezanega) nasilja v druţini. Diplomsko delo je razdeljeno v dva dela. V prvem delu, ki je teoretičen, so povzeta spoznanja različnih avtorjev o pojmu nasilja v druţini, njegovi dinamiki, posledicah, teorijah in alkoholu kot dejavniku tveganja zanj. Drugi del diplomskega dela je empiričen in zajema opredelitev raziskovane tematike, postavitev domnev, opis metode, rezultate raziskave, ki sem jo izvedla in razpravo. Rezultati nekaterih posameznih vprašanj iz anketnega vprašalnika, ki se skladajo s spoznanji drugih avtorjev oziroma jih potrjujejo, so smiselno vključeni v posamezne sklope teoretičnega dela.. 9.

1.1 Opredelitev in značilnosti nasilja v družini Nasilje v najširšem pomenu besede pomeni splošno kršitev temeljnih človekovih pravic, med drugim pravice do ţivljenja, varnosti, dostojanstva, zaščite pred telesnimi in duševnimi poškodbami, pravice do enakosti v druţini ter do najvišjega moţnega standarda telesnega in duševnega zdravja. Baron (v Bushman in Cooper, 1990) je nasilje opredelil kot navzven izraţeno agresijo, Kristančičeva (2002) pa agresijo opredeljuje kot vsako dejanje z namenom škodovati ali poškodovati drugo ţivo bitje, ki tega ne ţeli, ali predmete v okolici. Izraz »agresija« uporabljamo za oznako posameznikovega vedenja, ko pa govorimo o osebnostni lastnosti posameznika, pa uporabljamo izraz »agresivnost.« Nasilje se dogaja v druţini, ki je osnovna celica druţbe (groţnje, zmerjanje, pretepanje, izsiljevanje) in v druţbi (posilstvo, spolni napad, spolno nadlegovanje, trgovina z ljudmi). Nasilje v druţini je pereča tema, saj naj bi, sodeč po raziskavi Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki je bila opravljena leta 2006, prizadelo vsako četrto osebo v Sloveniji (Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper [UP ZRSK], 2006). Tema druţinskega nasilja je bila v zadnjih letih deleţna velike medijske, zakonodajne in raziskovalne pozornosti. Javnost je s problemom nasilja v druţini ţe prenasičena, vendar je kljub večletnemu delu in prizadevanjem na področju druţinskega nasilja in občutku javnosti, da o problemu ţe »vse ve«, to področje še vedno neurejeno, predvsem z vidika omejevanja in preprečevanja. Nasilje v druţini je bilo v druţbi vedno prisotno, le da se v zadnjem času o njem veliko več govori, je javno obravnavano in opredeljeno kot druţbeni problem. V tradicionalnih druţbah, kjer je ţena veljala za moţevo lastnino, nasilja nad ţenskami niso razumeli in doţivljali kot problem. Problem so začela poudarjati ţenska gibanja v šestdesetih letih, v zadnjih desetletjih pa je začela tudi drţava posegati v druţine, kjer se je pojavljalo nasilje (Kordič, 2006). Tako se je tudi v Sloveniji v zadnjih nekaj letih v zakonodaji pojavilo veliko novosti na področju nasilja v druţini. Največji korak naprej doslej. 10.

gotovo predstavlja Zakon o preprečevanju nasilja v druţini iz leta 2008, ki »določa pojem nasilja v družini, vlogo in naloge državnih organov, nosilcev javnih pooblastil, izvajalcev javnih služb, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in nevladnih organizacij pri obravnavanju nasilja v družini ter določa ukrepe za varstvo žrtev nasilja v družini« (Zakon o preprečevanju nasilja v druţini, [ZPND], 2008). Predstavlja torej celovit (ali celovitejši) pristop k jasni opredelitvi pojava, pravil in postopkov v zvezi z omenjenim pojavom. Nasilje v druţini se pojavlja ne glede na socialno-ekonomski poloţaj, spol, starost, etnično pripadnost ali druge osebne okoliščine druţinskih članic in članov. Gre za vprašanje zlorabe druţbene moči, potrebe po prevladi in nadzorovanju ene osebe nad drugo. Tovrstni vedenjski vzorci so posledica neenakomerne porazdelitve moči med spoloma ter med starši in otroki. Nasilje v druţini je pogosto v razmerjih, v katerih ga dovolijo ali celo jemljejo za druţbeno sprejemljivo vedenje (Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v druţini [RNPPND], 2009). Druţina kot temeljna skupnost naj bi bila varno okolje, ki omogoča potešitev osnovnih bioloških, duševnih in socialnih potreb. Čeprav je kontekst druţine povezan z idejo o enotnosti in solidarnosti, je za druţinsko ţivljenje značilen vzajemen neformalen nadzor druţinskih članov. V druţini se vzdrţujeta red in mir, posameznik je kaznovan, nadzorovan, nagrajevan in podrejan, nasilje pa je najpogostejše in najučinkovitejše sredstvo socialne kontrole (Kordič, 2006). Kadar druţina ne deluje kot varno okolje, utrpijo največjo škodo njeni najranljivejši člani, ki se bodisi ne znajo, bodisi ne (z)morejo zaščititi. Najpogosteje so to otroci, ţenske, starejši in invalidni člani skupnosti. Statistika dokazuje, da so pogosteje izpostavljene nasilju v druţini ţenske (RNPPND, 2009), k čemur prispeva patriarhalno usmerjena druţba, v kateri imajo moški višji socialno-ekonomski poloţaj. Ţenske so večinoma ţrtve nasilja v druţini, v kateri ţivijo ali so ţivele kot odrasle osebe, moški pa imajo večinoma osebno izkušnjo z nasiljem v druţini iz druţine, v kateri so ţiveli kot otroci, kar je prikazano v Tabeli 1.. 11.

Tabela 1: Izpostavljenost nasilju v družini.. DA Moški Ţenske. Ali ste osebno doţiveli nasilje v Ali ste osebno doţiveli nasilje v druţini, v kateri ste bili otrok (v druţini, v kateri ste ţiveli kot odstotkih)? odrasla oseba (v odstotkih)? 73 38,6 59,5 2,6 40,5 71,4. NE 27 61,4 VIR: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper [UP ZRSK], 2006. Ob dejstvu, da so ţrtve druţinskega nasilja ogroţene s strani nasilneţa, so istočasno pod velikim psihičnim pritiskom zaradi čustvene vezi, ki jih povezuje z nasilneţem in v primeru otroških ţrtev tudi močne fizične odvisnosti. Ravno to izmenjevanje občutkov topline, bliţine in varnosti ter strahu in nemoči se za ţrtev izkaţe kot najbolj travmatično. Nasilje se praviloma v druţinah pojavlja v več hkratnih oblikah, ni omejeno na enkratno dejanje ter sčasoma postaja pogostejše in hujše. Govorimo o krogu nasilja, pri čemer nasilje ni enkraten dogodek, ampak dinamičen proces. Pojavlja se med partnerjema, nad otroki, med sorojenci, nad starši, starimi starši itn. Kordič (2006) navaja, da druţinsko nasilje vključuje dejanja zlorabe in nasilja enega člana druţine do drugega člana. Gre za prevlado močnejšega nad šibkejšim. Še vedno se to nasilje prevečkrat dojema izključno kot zasebna zadeva. »Zapoved molka« oziroma pretirane pripadnosti do nasilneţa pa je izjemno škodljiva in neetična, ko se znotraj druţine dogajajo zlorabe oziroma nasilje. Zapoved molka je nesprejemljiva predvsem zato, ker zahteva pripadnost ţrtev, s čimer se krog nasilja v druţini oţi ter s tem onemogoča ţrtvi, da bi poiskala pomoč v okolici. Bistveno pri opredelitvi nasilja v druţini torej je, da gre za premoč- ena oseba zlorablja svojo (pre)moč- bodisi fizično, psihično, ekonomsko- nad drugo, s katero je ali je bila v posebnem duševnem razmerju, ki temelji na čustvenem odnosu, ta pa lahko izhaja iz sorodstvenih vezi ali partnerske zveze- zakonske, zunajzakonske ali istospolne skupnosti. Čeprav raziskave kaţejo, da so najpogostejše ţrtve nasilja v druţini ţenske in otroci, se je pomembno. 12.

zavedati tudi nasilja nad moškimi, starejšimi druţinskimi člani ter osebami z gibalnimi, senzornimi in intelektualnimi ovirami. Nasilje v druţini je torej splošni druţbeni in ne zasebni socialni problem, saj posega v temeljne človekove pravice. Tak pogled nanj je izraţen tudi v Kazenskem zakoniku, ki je začel veljati 1. novembra 2008. V poglavju Kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, druţino in otroke je nasilje v druţini določeno kot samostojno kaznivo dejanje (RNPPND, 2009).. 1.1.1 Ocena stanja Nasilje v druţini se dogaja v zasebnih prostorih, zaradi česar ga je teţje prepoznati in laţje ostaja skrito, kakor nasilje, ki poteka na javnih krajih. Na različne oblike nasilja v druţini strokovne sluţbe zato praviloma naletijo šele, ko traja dalj časa in se nemalokrat pokaţe v hudih posledicah. Najpogostejše teţave pri ugotavljanju obsega in vrst nasilja v druţini so premajhna druţbena občutljivost za nasilje; nedoslednost prijavljanja nasilnih dejanj (zaradi sramu, strahu, samoobtoţevanja, slabe dostopnosti do sluţb in strahu pred odzivom), zaradi česar jih veliko ni zaznanih in kaznovanih; neusklajeno delovanje pristojnih sluţb in neustrezna povezanost njihovih evidenc; prepočasno odzivanje pristojnih sluţb v posameznih primerih; starejši se še zlasti bojijo in sramujejo prijaviti in priznati pristojnim organom, da so ţrtve nasilja v lastni druţini, saj so nekateri tudi fizično odvisni od povzročiteljev; neusklajenost pristojnih organov v prizadevanju za večjo ozaveščenost in občutljivost glede nasilja v druţini; nezadostna programska ponudba glede na potrebe uporabnikov; neenakomerna pokritost slovenskega prostora s programi pomoči osebam z izkušnjo nasilja v druţini in s programi za povzročitelje nasilja; neučinkovita porazdelitev sredstev na nacionalni in lokalni ravni za celostno financiranje programov za osebe z izkušnjo nasilja v druţini. Na nacionalni ravni so ţrtvam na voljo različne oblike pomoči (CSD, nevladne organizacije, telefoni, internet), vendar je njihova dostopnost (zlasti programov nevladnih organizacij) po območjih razporejena neenakomerno. 13.

Vprašanje dostopnosti ustreznih programov pomoči je pomembno zlasti za invalide, prebivalce kmetijskih predelov, socialno ogroţene, priseljence in begunce, osebe, katerih status bivanja je vezan na partnerjevega (RNPPND, 2009). V Sloveniji zbira uradne statistike na tem področju Ministrstvo za notranje zadeve- policija in Ministrstvo za delo, druţino in socialne zadeve- centri za socialno delo ter nekatere nevladne organizacije. Od leta 1999 policija pri vsakem. zaznanem. kaznivem. dejanju. opredeli. tudi. razmerje. med. povzročiteljem in ţrtvijo nasilja. Tako je zabeleţila 1502 kaznivih dejanj nasilja v druţini v letu 2000, 1952 v letu 2001, 2224 v letu 2002, 2837 v letu 2003, 2607 v letu 2004, 3009 v letu 2005, 2999 v letu 2006 in 4329 v letu 2007 (RNPPND, 2009), kar je prikazano na Grafu 1. 5000 4500 4000 3500 3000 2500 2000 1500 1000 500 0 2000. 2001. 2002. 2003. 2004. 2005. 2006. 2007. Graf 1: Število kaznivih dejanj nasilja v družini v obdobju od 2000-2007.. Iz podatkov je razvidno, da število zabeleţenih oziroma prijavljenih tovrstnih kaznivih dejanj strmo narašča. Razlog je verjetno v večji ozaveščenosti in pozornosti javnosti, ne pa v povečanju nasilja v druţini. V zadnjem obdobju se namreč veliko govori o nasilju, poudarja se nedopustnost takšnih dejanj, organizirane so številne konference in mediji o tem izčrpno poročajo (RNPPND, 2009). Pomembno je opozoriti na nasilje v druţini, ki ga policija ne zazna oziroma odkrije in sodi v tako imenovano »temno polje« kriminalitete. Tako so v 14.

raziskavi, ki so jo izvedli v Veliki Britaniji med 1.4.2004 in 31.3.2005, na podlagi pridobljenih podatkov ugotovili velik razkorak med policijsko in bolnišniško statistiko nasilja v Angliji in Walesu. Rezultati so prikazani na Grafu 2.. Graf 2: Razkorak med policijsko in bolnišniško statistiko nasilja v Angliji in Walesu.. VIR: Institute of Alcohol Studies, United Kingdom [IAS UK], 2006.. Podatki s slike kaţejo, da je pri zaznavanju nasilja policija najmanj učinkovita, najbolj uspešni so bili pri tem v bolnišnicah, ki so v povprečju odkrili kar sedem krat več primerov nasilja. Krivulja na sredini prikazuje nasilje, odkrito v okviru omenjene raziskave.. 1.2 Pojem in dinamika nasilja v družini Zakon o preprečevanju nasilja v druţini opredeljuje nasilje v druţini kot »vsako uporabo fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu oziroma zanemarjanje družinskega člana iz 2. člena tega zakona ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročiteljice oziroma. 15.

povzročitelja nasilja« (ZPND, 2008) in podrobneje opiše vsako izmed naštetih pojavnih oblik (fizično, spolno, psihično, ekonomsko nasilje in zanemarjanje). Druţinske članice oziroma člani po tem zakonu so vse osebe, ki so med seboj v morebitnem posebnem duševnem razmerju in vzdrţujejo čustveni odnos, ki lahko. izhaja. iz. sorodstvenih. vezi. ali. partnerske. zveze-. zakonske,. zunajzakonske ali istospolne skupnosti. Levinson (Levinson, Giancola in Parrott, 2011) navaja, da se druţinsko nasilje pojavlja v različnih kulturah in da je večina ljudi bila ali pa je še vedno bodisi priča, storilec ali ţrtev nasilja v druţini. Wolfe in Jaffe (v Kordič, 2006) opisujeta druţinsko nasilje kot kronično stanje1, kot bolezen2 ga opredeljuje Goldman (v Kordič, 2006) in celo kot nalezljivo bolezen Turkel (v Kordič, 2006), besedo »nalezljiva« pa se najbrţ dotika teorije socialnega učenjanasilja se torej naučimo oziroma »nalezemo« v druţini sami preko modelov, po katerem ena oseba prevzame vedenje druge, ki jo občuduje, spoštuje ali doţivlja kot avtoriteto. Plazova in Veseličeva (v Kordič, 2006) pa nasilje v druţini dejansko razlagata znotraj teorije socialnega učenja in opozarjata, da nasilje ni bolezen, ampak priučeno vedenje. Menita, da imamo ljudje vselej moţnost izbire, ali se bomo odzvali nasilno ali ne. Občutek izzvanosti, ki povzroči nasilno reakcijo, pa je problem tistega, ki se počuti izzvan. Z anketo pridobljeni rezultati so prav tako potrdili, da se tudi večji del anketiranih strinja s tem, saj je 60 odstotkov anketiranih menilo, da gre pri nasilju za zavestno odločitev tistega, ki ga povzroča. Rezultati so prikazani na Grafu 3.. 1. Kronično stanje je stanje, ki se razvija počasi in traja dolgo (SSKJ, 2005). Bolezen pomeni motnjo v delovanju organizma (SSKJ, 2005) in indicira na nekaj neodvisnega od naše volje. 2. 16.

V kolikšni meri se strinjate, da je nasilje v družini zavestna odločitev tistega, ki ga povzroča? Sploh se ne strinjam Se ne strinjam. 3,18 1,06 3,71. Niti se strinjam, niti ne strinjam. 7,42 7,42. Se strinjam. Moški 10,6. Popolnoma se strinjam. Ženske. 18,55 14,84 24,38. 9,54. Graf 3: Rezultati ankete: Nasilje je zavestna odločitev tistega, ki ga povzroča.. V druţinskem okolju, v katerem pride do nasilja, vladajo neenakost, strah, neprestana ogroţenost in občutek, da ni več ljubečih odnosov. Nasilje med partnerjema se pogosto opisuje kot ciklus pri »sindromu trpinčene ţenske.« Sindrom trpinčene ţenske je vedenjski vzorec, ki ga moški izvaja nad ţensko in ki se pojavlja v telesni, čustveni in psihični obliki (Kordič, 2006). Običajno gre za nasilje med zakoncema, lahko pa se pojavlja v kakršnemkoli intimnem odnosu. Za sindrom trpinčene ţenske je značilno kroţno nasilje, ki ga je prvi opisal Walker (v Kordič, 2006). Van der Ent (v Gradišnik, 2004) je prav tako začrtal. model. partnerskega. nasilja,. ki. predpostavlja. štiri. relativno. predvidljive stopnje oz. obdobja. Nasilje v druţini torej ni nikoli osamljen dogodek, ampak je vzorec ponavljajočih se zlorab, ki se s časom stopnjujejo in so vedno bolj pogoste. Nasilje tako ni nikoli nekaj slučajnega in izjemnega, ampak dinamičen proces.. 17.

Epizoda nasilja. Naraščanje napetosti. Obdobje obžalovanja. Obdobje miru Slika 1: Krožni model nasilja.. -. Najprej napetosti med partnerjema naraščajo od manjših razburjanj in nesoglasij. Pojavljajo se manjša nasilna dejanja, kot so metanje predmetov ali verbalno nasilje. Napetost narašča in ko ni več vzdrţna, se pojavi akutna epizoda nasilja, ki traja pribliţno od dveh ur do enega dne. Nasilje je nenadzorovano in ţenska lahko odreagira le tako, da ga prenaša (pasivnost) ali pa situaciji pobegne (umik). Njena izbira je odvisna od tega, ali so prisotni otroci. Običajno se ţenska fizično umakne in odlaša z zdravstveno pomočjo.. -. Sledi obdobje obţalovanja nasilneţa, za svoje dejanje se opraviči in obljublja, da se ne bo več ponovilo. Ţrtev prepriča, da ga je izzvala v tako dejanje.. -. Nato sledi mirno obdobje, v katerem se zakonca spravita. Obdobje »medenih tednov« vključuje opravičila, darila in obljube, da se bo nasilneţ spremenil.. -. Ko obdobje mine, se naberejo napetosti kot v prvi fazi, z naraščanjem napetosti se ponovno vzpostavi zaporedje nasilja (ponoven izbruh nasilja).. Jasinskijeva in Kaufman Kantorjeva (v Kordič, 2006) menita, da opisano kroţno nasilje ni značilno za splošno populacijo, saj teorija temelji le na pripovedih ţensk, ki so v zatočiščih, in zdravstvenih podatkih. Takšen vzorec nasilja se po njunem mnenju pojavlja pri izredno nasilnih parih. 18.

1.3 Posledice nasilja v družini Ţivljenje z nasilneţem prinaša vrsto škodljivih posledic za telesno, psihično, duševno in socialno oziroma bio-psiho-socialno blagostanje ţrtev. Posledice so lahko kratkoročne ali dolgoročne narave- slednje so prisotne tudi, ko ţrtev ni več izpostavljena nasilju. Kratkoročne posledice so najpogosteje vidne kot telesne spremembe oziroma znaki nasilja in so navzven najbolj očitne, vendar pa najhitreje izginejo oziroma so najhitreje ozdravljive. Gre za razne poškodbe ţrtev (praske, modrice, zlomi, raztrganine, vreznine ipd). Ţrtve nasilja imajo zdravstvene posledice in teţave tudi po tem, ko nasilju niso več izpostavljene. Hujše ko so bile zlorabe, večje so posledice na telesni in duševni ravni. Različne vrste zlorab skozi čas in epizode multiplih zlorab oškodujejo. bio-psiho-socialno. blagostanje. ţrtve. kumulativno.. Ţrtve. partnerskega nasilja v daljšem časovnem obdobju pogosteje iščejo zdravniško pomoč (Selič, 2006). Teţje opazna in tudi popravljiva je škoda, ki nastane na duševni ravni ţrtve. Ponavljajoča se izpostavljenost oziroma zlorabe v intimnem odnosu lahko vodijo v razvoj duševnih motenj, pri razdiralnemu ravnanju močnejšega nad šibkejšim pa lahko ţrtve doţivljajo take duševne procese, ki jih sicer ne moremo uvrstiti med duševne motnje, vendar pa zaradi tega ne smemo zanemarjati njihove teţe. Sem uvrščamo stalno načenjanje samospoštovanja zaradi negativnih sporočil ali zastraševanj drugih, izgubo samozaupanja, tesnobo,. depresivna. občutja,. nespečnost,. zaskrbljenost,. odtujenost,. brezvoljnost, zlorabo ali odvisnost od psihoaktivnih substanc, motnje hranjenja in samopoškodovalno vedenje. Raziskave so pokazale, da imajo ţenske, ki so v otroštvu preţivele spolno zlorabljanje in/ali telesno trpinčenje, v odraslosti več zdravstvenih teţav– njihovo celotno bio-psiho-socialno blagostanje je manjše, teţje se prilagajajo, slabše se spoprijemajo s stresnimi obremenitvami ter pogosteje razvijejo odvisnosti (Selič, 2006). Ţivljenje z nasilneţem postopoma izniči kakršenkoli občutek lastne vrednosti pri ţrtvi ter hromi njene potenciale za dejavno vključevanje v druţbeno 19.

dogajanje. Ţrtve nasilja praviloma ne zmorejo poskrbeti zase in za otroke, poiskati boljših sluţb in poklicnih izzivov. Ujamejo se v zanke omejitev– ne pridobijo ne informacij ne pomoči, izključene so iz javnega ţivljenja, ne doseţejo čustvene podpore sorodnikov ali prijateljev (Selič, 2006). Največjo škodo utrpijo seveda otroci, ki še nimajo razvitih obrambnih mehanizmov, s katerimi bi se lahko ubranili pred destruktivnimi vplivi iz okolja. Otroci, ki so priče ali ţrtve nasilja, utrpijo mnoge in daljnoseţne posledice, vplivi na otrokov kognitivni, vedenjski in čustveni razvoj pa so pogosto dosmrtni. Otroci pretepanih mater pozneje v ţivljenju kaţejo v povprečju več anksioznosti, niţje samospoštovanje, obsesivno-kompulzivno simptomatiko, pozornostne deficite in hiperaktivnost, suicidalna dejanja, neuspešno socialno integracijo, slabšo šolsko uspešnost in zlasti zvišano agresivnost (Kordič, 2006). Izkazalo se je celo, da so se moški, ki so zakrivili hujše oblike nasilja (npr. pretepanje, teţki udarci, groţnje z oroţjem ali njegova uporaba), razlikovali od moških z manj hudimi oblikami (npr. grabljenje, porivanje, metanje) po tem, da so bili v otroštvu samo priče nasilja, niso pa utrpeli fizičnih kazni (Mlakar, 2010 po Hotaling in Sugarman). Posledice nasilja v druţini so drugačne pri dečkih kot pri deklicah. Gelles je ţe leta 1976 ugotovil, da dečki, ki so ţrtve nasilja v svoji primarni druţini, pozneje večkrat postanejo storilci nasilnih dejanj, medtem ko deklice pogosteje postanejo ţrtve tudi v svojem partnerskem odnosu (v Mlakar, 2010). Zlasti pri deklicah se posledice nasilja ne kaţejo v aktivnem povzemanju nasilnega vedenja, ampak v internaliziranih oblikah umika in izolacije, samoobtoţevanja in občutkov krivde, ki končno pogosto vodijo v depresije. Različne posledice ima tudi nasilje, ki se dogaja v različnih starostih otrok. Zelo majhni otroci, ki so priče nasilju, so pogosto slabega zdravja, slabo spijo in veliko jokajo. Pri predšolskih otrocih se kot posledica nasilja v druţini pojavljajo znaki strahu, kriki, razdraţljivo vedenje, skrivanje, tresenje in jecljanje. Mlajši otroci so na splošno bolj prizadeti kot starejši, bolj verjetno se pri njih pojavijo somatske motnje in prej regredirajo na zgodnejše stopnje razvoja. Starejši otroci in adolescenti so pogosto zelo zadrţani in skrivnostni glede druţinske situacije in zanikajo probleme. Zlasti adolescenti lahko 20.

začnejo manipulirati z druţinskimi odnosi, tudi sami uporabljajo agresijo kot sredstvo za reševanje problemov, prelagajo krivdo na druge, beţijo od doma, se poveţejo z enim od staršev, kaţejo pa tudi zunanje znake visoke anksioznosti (npr. si grizejo nohte, pulijo lase, somatizirajo čustva3). Koliko bo otrok prizadet, je odvisno tudi od njegove zmoţnosti razumevanja dogodkov. Otroci, mlajši od osmih let, so manj sposobni razumeti dogajanje v okolju in zato večino dogodkov povezujejo s seboj, niso zmoţni upoštevati več kot enega dejavnika v okolju in imajo pogosto napačno pojmovanje vzročnosti. Zato pogosto sebe dojemajo kot krivce za jezo staršev, se močno prestrašijo in so pod hudim stresom, čeprav nasilni starši mislijo, da otroku niso storili nič ţalega. Starejši otroci se naučijo razlagati dogodke na osnovi predhodnih dejanj in čustev. Pri tem se pogosto opirajo na očitke in ţaljivke, ki si jih izmenjujejo starši. Ti otroci se naučijo kriviti druge, svoje sorojence, starše ali predhodne dogodke v druţini. Včasih obrnejo očitke proti sebi ali trpinčeni materi in krivijo njo za druţinske teţave (Mlakar, 2010 po Davidson). Stopnja in pogostost nasilnosti imata svoje posebne učinke. Pri visoki stopnji agresivnosti se zdi, da ima ţe eno samo izkustvo enako usodne posledice za otroka, kot če se to ponavlja večkrat. Pri manj hudem nasilju pa je prizadetost otroka tem večja, čim večkrat se ponavlja in čim dlje traja (Mlakar, 2010 po Manly, Cicchetti in Barnett).. 1.4 Teorije nasilja v družini Pri nasilju v druţini raje kot o vzrokih govorimo o dejavnikih tveganja, kateri za razliko od vzrokov, ki so bolj deterministični, nakazujejo na (manjšo ali večjo) verjetnost oziroma tveganje za pojav nasilja. Nasilje v druţini oziroma dejavnike tveganja zanj lahko razumemo znotraj psihološkega, sociološkega, kriminološkega, feminističnega in celo biološkega okvirja. V skladu s tem torej obstaja več teorij nasilja v druţini, ki se med seboj razlikujejo. Nobena ni popolna in nobena ne odgovarja na vsa vprašanja. Zavedati se je potrebno, da celotne problematike še ne poznamo in da so dosedanja znanja še premalo 3. Somatizacija pomeni izraţanje čustvenih in psiho-socialnih potreb, problemov, motenj s telesnimi simptomi oziroma znaki. 21.

vseobseţna in integrirana. Po drugi strani se teorije med seboj ne izključujejo, hitro lahko celo ugotovimo, da druga drugo dopolnjujejo.. 1.4.1 Individualistične teorije Nasilje v druţini pojasnjujejo na podlagi lastnosti posameznikov, bodisi bioloških (genska predispozicija) ali pridobljenih v razvoju (agresivna osebnost). Poudariti je treba, da biološka perspektiva zanemarja vpliv okolja na. posameznikov. razvoj. in. delovanje.. Druţbeni. vpliv. vključuje. socialnobiološka teorija, ki temelji na Darwinovi teoriji o naravni selekciji in preţivetju. najbolje. prilagojenih. posameznikov.. Po. njej. naj. bi. bila. socialnobiološka funkcija nasilja v druţini prisilni nadzor (Kordič, 2006). To motivira potrebo moškega, da si zagotovi dominantno vlogo v druţini tako, da ubogljivost drugih dosega s silo. Individualistične teorije nasilno vedenje povezujejo še z mnogoterimi drugimi dejavniki, med drugimi z nepravilnim delovanjem centralnega ţivčnega sistema, epilepsijo in telesno zgradbo. Mnogi vzrok za nasilnost vidijo v posameznikovi slabi samopodobi. Neredko se kot vzrok nasilja navaja tudi psihopatologija posameznika, vključujoč čustvene in duševne motnje, sociopatsko osebnost in motnje pri obvladovanju impulzov. Presenetljiva je ugotovitev Kashanija in Allana (v Kordič, 2006), da je najpogostejša diagnoza storilcev nasilnih dejanj v druţini antisocialna osebnostna motnja, ki se kaţe v agresivnosti, zavračanju druţbenih norm in impulzivnosti. V kontekst individualistične teorije spada tudi teorija o alkoholu kot vzroku nasilja v druţini, ki je podrobneje opisana v naslednjih poglavjih.. 1.4.2 Socialno-psihološke teorije Osredotočajo se predvsem na interakcijo med posameznikom in drugimi posamezniki, skupinami ter organizacijami in poudarjajo socialno učenje, ki poteka preko izkušenj posameznika in vključuje učenje nasilja v nasilnem okolju. Te teorije najdejo vir nasilja ravno v tej interakciji, na primer v določenih frustracijah ali v procesu učenja. Najpomembnejši teoriji sta teorija socialnega učenja in teorija izmenjave. 22.

Teorija socialnega učenja je najbolj priljubljena teorija pri razlagi nasilja v druţini, saj izhaja iz stališča, da naše vedenje v odrasli dobi temelji na izkušnjah, ki smo jih pridobili oziroma smo jim bili priča v otroštvu. Nasilja se torej naučimo v druţini sami preko modelov (vzornikov), po katerem ena oseba prevzame vedenje druge, ki jo občuduje, spoštuje ali doţivlja kot avtoriteto. V odrasli dobi pa postane nasilje način za reakcijo na stres ali reševanje sporov. Opazovanje nasilja v druţini ali neposredna izkušnja nasilja na lastni koţi lahko zviša toleranco za nasilje. Rezultati ankete, izvedene okviru diplomskega dela, potrjujejo, da s tem soglaša tudi večina anketiranih, vendar ti bolj podpirajo idejo, da na učenje nasilja bolj vpliva izkušnja nasilja z udeleţbo, kakor opazovanje. Skoraj dve tretjini oziroma 64 odstotkov anketiranih meni, da je udeleţba v nasilju (Graf 5) bolj determinantna kakor opazovanje nasilja (Graf 4)- za to moţnost se je odločila dobra polovica oziroma 51 odstotkov anketiranih, kljub temu, da so raziskave pokazale, da so se moški, ki so zakrivili hujše oblike nasilja (npr. pretepanje, teţki udarci, groţnje z oroţjem ali njegova uporaba), razlikovali od moških z manj hudimi oblikami (npr. grabljenje, porivanje, metanje) po tem, da so bili v otroštvu samo priče nasilja, sami pa niso utrpeli fizičnih kazni. V kolikšni meri se strinjate, da je nasilje v družini naučeno z opazovanjem? Sploh se ne strinjam Se ne strinjam. 1,06 2,12 5,3. 6,89. Niti se strinjam, niti ne strinjam Se strinjam Popolnoma se strinjam. 23,85. 10,07 20,67. 10,6 4,24. 15,9. Graf 4: Rezultati ankete: Nasilje v družini je naučeno z opazovanjem.. 23. Ženske Moški.

V kolikšni meri se strinjate, da je nasilje v družini naučeno z udeležbo? Sploh se ne strinjam Se ne strinjam. 1,06 2,12 4,24 4,24. Niti se strinjam, niti ne strinjam. 20,14. 5,83. Se strinjam. 10,07. Popolnoma se strinjam. 10,07. 21,73. Ženske Moški. 21,2. Graf 5: Rezultati ankete: Nasilje v družini je naučeno z udeležbo.. Model odzivanja na strese in teţave z uporabo nasilja ali dojemanja nasilja kot običajnega načina komuniciranja se na takšen način prenašata iz roda v rod. Teorija medgeneracijskega prenosa temelji na predpostavki, da so otroci. nagnjeni. k. posnemanju. nasilnega. vedenja. svojih. staršev.. Izpostavljenost nasilju naj bi otroka naučila nasilnosti. Griffin in Williams (v Kordič, 2006) navajata, da je poznejše nasilje poskus nekdanje ţrtve, da dobi občutek nadzora nad svojim ţivljenjem. Kashani in Allan (v Kordič, 2006) sta ugotovila, da najstniki iz nasilnih druţin prevzamejo neprimerne načine spoprijemanja s teţavami, saj se vzorca nasilnega reševanja konfliktov naučijo od staršev. Nasilje v druţini prav tako nosi sporočilo, da je to normalen, dopusten in sprejemljiv način za reševanje konfliktov. Veliko raziskav je namreč našlo dokaze, da so se nasilni starši ali starši, ki zlorabljajo otroke na drugačen način tega ravnanja naučili v svojem otroštvu, ko so bili sami priče ali ţrtve nasilja in drugih zlorab v svojih druţinah, treba pa se je zavedati, da imajo posamezniki, ki so odraščali v nasilnem okolju, danes tudi ljubeče in nenasilne druţinske odnose, medtem ko so mnogi nasilni moţje odraščali v nenasilnih druţinah. Z izkušnjami iz otroštva pa naj se ne bi naučili samo vloge nasilneţa, ampak tudi vloge ţrtve. Škodljiva perspektiva je teorija naučene nebogljenosti ženske, ki jo je omenil Walker (v Kordič, 2006). Ta predvideva, da se izkušnje iz otroštva prenesejo na vse odnose z moškimi. Teorija nakazuje, da ţenska 24.

nasilja ne razume kot problem moškega, ampak je zanj kriva sama s svojim neuspehom, zaradi česar se sramuje in se počuti poniţano. Ko se ţenske začnejo doţivljati nebogljene, se začnejo enako tudi vesti, kar njihovo nebogljenost okrepi. Tudi pristop družinskih sistemov pravi, da se vzorci fizične zlorabe prenašajo s staršev na otroke. Predpostavlja, da v vsaki nasilni druţini prevladujejo določena prepričanja, kot je na primer tolerantnost nasilja, kar druţini preprečuje reševanje konfliktov na učinkovit in nenasilen način. Gentry in Eaddy (v Kordič, 2006) menita, da so nekatere značilnosti ţivljenja v druţini, kot so na primer čustvena povezanost in fizična bliţina, lahko izvor teţkih frustracij in stresa, kar ljudje pogosto sproščajo skozi nasilje. Teorija izmenjave izhaja iz stališča, da vse človeške interakcije vodi ţelja po koristi ter nagradi, kar se lahko kaţe v obsojanju posameznika s strani okolja, kaznovanju in materialnih stroških. Ljudje se izogibajo ravnanjem, ki jim ne prinašajo koristi in stremijo k ugodnosti in zadovoljstvu. Za dosego tega cilja so ljudje pripravljeni sprejeti tudi nekaj neugodnosti ali stroškov. Ta teorija razlaga nasilje v druţini kot rezultat tehtanja stroškov in koristi, ki jih prinese nasilje nad druţinskim članom. Nasilneţ torej zlorablja druţinske člane, zato ker to lahko in takrat kadar to lahko, počne. Nasilje v druţini bo uporabil, če stroški nasilnega vedenja ne bodo presegli ugodnosti, ki jih povzroči takšno dejanje. Enako velja tako za odnos med starši in otroki kot za odnos med partnerjema. Moţje so praviloma močnejši od ţena, imajo višji druţbeni in ekonomski status, zato lahko uporabijo nasilje brez strahu, da jim bo ţena vrnila udarce, jim omejila finančna sredstva za zadovoljevanje lastnih potreb in potreb otroka (Kordič, 2006).. 1.4.3 Socialno-kulturne in kriminološke teorije Socialno-kulturne teorije se osredotočajo na vpliv druţbenega sloja, izobrazbe in dohodka. Skušajo povezati druţbene in druţinske procese. Teorija socialno-ekonomske deprivacije ugotavlja, da so populacije z nizkim socialno-ekonomskim statusom še posebno izpostavljene tveganju, da 25.

postanejo ţrtve nasilja v druţini (Kordič, 2006). Druţinsko nasilje naj bi bila reakcija posameznikov na frustracije, stres in zavrte cilje, s čimer se strinja tudi slabih 40 odstotkov anketiranih. Skoraj polovica jih torej meni, da imajo stres, teţave, pomanjkanje denarja itn. vlogo pri nasilju v druţini, kar prikazuje Graf 6.. Sploh se ne strinjam Se ne strinjam. 0,53. 6,36. 6,36. Niti se strinjam, niti ne strinjam. 23,32. 12,19. Se strinjam Popolnoma se strinjam. 12,72. 7,95 5,3. Ženske Moški. 18,55. 7,42. Graf 6: Rezultati ankete: V kolikšni meri se strinjate, da imajo stres in težave vpliv na nasilje v družini?. Teorija konflikta se osredotoča na kapitalistično druţbo, v kateri je druţina še vedno primarno odgovorna za preţivljanje svojih članov. Ohranjanje ekonomske neodvisnosti in skrb za čustvene potrebe druţinskih članov povzročata socialni stres, z njim pa je neposredno povezano druţinsko nasilje. Toda le majhen deleţ moških, ki so pod stresom zaradi revščine, neenakih moţnosti in raznih oblik diskriminacije, je nasilnih do svojih partnerk (Filipčič, 2002). Po drugi strani pa mnogi nasilneţi niso niti revni niti za karkoli prikrajšani. Podobno kot teorije ekonomske deprivacije tudi teorije pritiska predvidevajo popolno korelacijo med nizkim socialnim statusom in odklonskim vedenjem. Izhajajo iz predpostavke, da so ljudje nagnjeni h konformizmu in jih v odklonskost potisne močan pritisk. Če posamezniki za legitimne ţelje nimajo na voljo legitimnih sredstev za njihovo doseganje, poseţejo po odklonskih. 26.

postopkih. Iz obupa se zatečejo k odklonskim, tudi nasilnim dejanjem, oziroma so v njih prisiljeni. V nasprotju s teorijami pritiska, kontrolne teorije ali teorije nadzora iščejo razloge za konformnost. Izhajajo iz predpostavke, da ljudje nismo naravno moralna bitja in da smo v različnih merah povezani z druţbo. Tradicionalna teorija socialne kontrole poudarja moč storilčeve vezi z druţbo in predvideva, da bodo integrirani posamezniki z močnimi socialnimi vezmi manj nagnjeni h kršenju pravil kot tisti s šibkejšimi vezmi. Če se ta povezava prekine ali razrahlja, nam nič več ne preprečuje odklonskega vedenja (Kordič, 2006). Teorija rutinskih dejavnosti nasilje v druţini primerja z izvrševanjem kaznivih dejanj. Za uspešno izvršitev kaznivega dejanja so potrebni trije pogoji: motiviran storilec, primerna tarča in odsotnost učinkovitega varuha. Moški so v druţini nasilni zato, ker bodo tako najlaţe dosegli svoj cilj (npr. rešili konflikt), saj tovrstno početje praviloma nima negativnih posledic, ţene so lahko dosegljive tarče, nasilje pa bo ostalo skrito. Učinkovit varuh, ki bi nasilje preprečil, ne more biti prisoten, saj je nasilna druţina izolirana. Ţrtve in potencialne ţrtve druţinskega nasilja v večini primerov same preprečijo (ponovno) viktimizacijo z neformalnimi oblikami kontrole, kot so ogibanje nasilneţem, odhod od doma itn. (Filipčič, 2002). Teorije kulturne odklonskosti opozarjajo, da obstajajo druţbene skupine, ki imajo svoje norme in ravnajo v skladu z njimi, ker pa te niso v skladu s splošno priznanimi normami, je njihovo vedenje označeno kot odklonsko. Druga izmed teorij kulturne odklonskosti, teorija socialne dezorganizacije pravi, da obstajajo mestna območja, za katera sta značilni visoka mobilnost prebivalstva ter visoka koncentracija ljudi s teţavami, kot so duševne bolezni, alkoholizem in kriminalno vedenje in tam je nasilje v druţinah prisotno v večji meri, saj bi prebivalci teh območij, če teh teţav ne bi imeli, ţiveli nekje drugje, v stabilnem predmestju. Ugotovljeno je tudi, da je večja prevalenca druţinskega nasilja v delavskem razredu. Raziskovalci nasilja v druţini so tako ţeleli preveriti stereotip o »nasilnem, pijanem delavcu« iz delavskega razreda. Kantor in Straus (v Berkowitz, 1993) 27.

menita, da je to povezavo mogoče potrditi. Moški, ki so sodelovali v raziskavi, so bili razdeljeni v podskupine glede na: zaposlitev (navadni delavec ali uradnik4), pogostost pitja alkohola in njihovo stališče o nasilju nad ţenskamiali ga bolj ali manj odobravajo. V povprečju so ne glede na zaposlitev in stališče o nasilju nad ţenami moški, ki so pogosteje pili, bolj pogosto tepli svoje ţene od tistih, ki so pili manj pogosto. Najpomembnejše je dejstvo, da se je najvišja količina nasilja pojavila med navadnimi delavci (»blue-collar«), ki so odobravali nasilje nad ţenskami in so popivali. Raziskava je pokazala, da je verjetnost, da ti moški udarijo ţeno, osem krat večja kot pri uradnikih (»white-collar«), ki so pili malo in niso bili naklonjeni udarjanju ţena. Rezultati raziskave so prikazani v obliki grafa na Grafu 7, ki prikazuje število primerov, kjer je po zauţitem alkoholu pri moškem prišlo do nasilja nad partnerico (os x) in pivske navade »nasilnih, pijanih delavcev« (os y).. Delavci, ki odobravajo nasilje. Uradniki, ki odobravajo nasilje. Delavci, ki ne odobravajo nasilja. Uradniki, ki ne odobravajo nasilja. 40 35 30 25 20 15 10 5 0 Abstinenti. Malo. Pretežno malo Pretežno veliko. Veliko. Pijančevanje. Graf 7: Rezultati raziskave o stereotipu "nasilnega, pijanega delavca.". Vendar pa naj bi obstajalo več dokazov, da druţinsko nasilje ni vezano na druţbeni sloj. Delavski razred se večkrat pojavi v povezavi z druţinskim. 4. Tako imenovani »blue-collar« in »white-collar« 28.

nasiljem, ker so v raziskavah uporabljeni vzorci ţensk, nastanjenih v zatočiščih, policijski podatki in podatki socialnih sluţb. Tudi rezultati, pridobljeni z izvedbo ankete, so potrdili, da se večina ljudi zaveda, da nasilje v druţini ni pogojeno z druţbenim slojem, s čimer se je strinjalo 72 odstotkov anketiranih. Rezultate prikazuje Graf 8. V koliki meri se strinjate, da se nasilje v družini dogaja večinoma v revnih družinah? Sploh se ne strinjam. 14,31 11,66 11,66. Se ne strinjam Niti se strinjam, niti ne strinjam Se strinjam Popolnoma se strinjam. 14,84. 5,3. 34,98. Ženske Moški. 3,18 0,53 0,53. 3,71. Graf 8: Rezultati ankete: Nasilje v družini se dogaja večinoma v revnih družinah.. Tako kot teorije kulturne odklonskosti se tudi teorija podrazreda preveč opira na statistične podatke o kriminaliteti in ne upošteva dejstva, da je v revnejših soseskah večja prisotnost policije, zato je tu odkritih tudi več kaznivih dejanj kot v višjih slojih. Kordičeva (2006) navaja, da ljudje iz delavskega razreda uporabljajo usluge javnega zdravstva, medtem ko višji in srednji sloji v večji meri uporabljajo zasebno zdravstvo, zato so podatki o npr. druţinskem nasilju iz teh virov nerealni. Po teoriji virov ima večjo moč odločanja tisti, ki poseduje bogatejše ekonomske in organizacijske vire. V druţini je to običajno moški. Po mnenju Gooda (v Filipčič, 2002) je pri posamezniku, ki ima več virov zunaj druţine, manjša verjetnost, da bo uporabil silo. Kdor nadzoruje več virov, ima več moči in mu ni treba uporabiti nasilja, da bi bil dominanten. Kdor pa nima zadostnih virov, je npr. nizko izobraţen ali brezposeln oziroma mu manjka socialnih spretnosti, bo uporabil nasilje kot vir moči za ohranjanje svojega. 29.

dominantnega poloţaja. Sila se namreč začne tam, kjer se konča moč. Danes, ko moški v sodobni druţbi izgublja tradicionalno moč, hkrati pa moč ţensk narašča, se zdi ta razlaga zelo primerna.. 1.4.4 Feministične teorije Feministične teorije napadajo kulturni ideal druţine kot varnega zavetja pred krutim svetom. Poudarjajo, da se zloraba ţensk ne more skriti pod krinko ali opravičilom zasebnosti druţine, ampak gre za druţbeni problem in ne fenomen nasilnih posameznikov ali odnosov. Feministična razlaga druţinskega nasilja je, da gre za odraz neenake moči ţensk in moških tako v druţbi kakor tudi v njihovih osebnih odnosih. Ţenske so še vedno prepogosto socialno in finančno odvisne od moških, zaradi česar so izpostavljene druţinskemu nasilju. Moţje pretepajo ţene, da bi dosegli oziroma vzdrţevali moč, do katere menijo, da so upravičeni zaradi strukture patriarhalne druţbe, ki jih uči, da se od njih pričakuje dominanten poloţaj (Šumatić, 2010). Vse feministične študije izhajajo iz domneve, da večino nasilnih dejanj izvršijo moški. Nasilje v druţini je del patriarhalno organizirane druţbe, v kateri moški kontrolira in dominira nad ţenskami.. 1.5 Alkohol kot vzrok nasilja v družini Alkohol kot vzrok nasilja v druţini zagovarjajo individualistične teorije, pa tudi večina ljudi. V druţbi namreč prevladuje prepričanje, da je alkohol eden od poglavitnih vzrokov nasilja v druţini, oziroma nasilja nasploh. Raziskava »Nasilje v druţinah v Sloveniji«, ki so jo leta 2006 opravili v okvirju Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, je razkrila, da kar 94 odstotkov anketiranih meni, da alkohol (zelo) vpliva na nasilje v druţini (Graf 9).. 30.

V kolikšni meri vpliva uživanje alkohola na nasilje v družini? Zelo vpliva Vpliva Niti vpliva, niti ne vpliva Ne vpliva Sploh ne vpliva 0. 20. 40. 60. 80. 100. Graf 9: Mnenje ljudi o vplivu alkohola na nasilje v družini.. VIR: UP ZRSK, 2006.. Tudi večina posameznikov, ki smo jih anketirali, priznava povezavo med alkoholom. in. nasiljem.. Kar. 76. odstotkov. anketiranih. meni,. da. je. najverjetnejši krivec za nasilje v druţini alkohol (Graf 10). V kolikšni meri se strinjate, da je za nasilje v družini krivo nasilneževo uživanje alkohola? Sploh se ne strinjam Se ne strinjam Niti se strinjam, niti ne strinjam. 2,12 1,06 2,65 1,06. Ženske. 9,54 7,95. Se strinjam. 11,13. Popolnoma se strinjam. 11,13. Moški 26,5 27,56. Graf 10: Rezultati ankete: Za nasilje v družini je krivo nasilneževo uživanje alkohola.. Večina Evropejcev prav tako verjame, da je alkohol vzročno povezan z nasiljem v druţini- kar 19 od 20 jih je alkohol opredelilo kot vodilni vzrok druţinskega nasilja (Eurobarometer, 1999 v IAS UK, 2006).. 31.

Vidmar (2002) pravi, da je alkoholikov, ki so nasilniškega vedenja, kakšna četrtina. Čeprav so med alkoholiki takšni nasilneţi torej v manjšini, pa naj bi bili ravno ti krivi, da je postal stereotip alkoholika nasilna in k hudodelstvu nagnjena oseba. Filipčičeva (2002) je leta 1999 zbrala podatke Centrov za socialno delo o problemih v druţinah (alkoholizem in narkomanija, finančne teţave, bolezni itn.), kjer so Centri za socialno delo zaznali nasilje v druţini, in ugotovila, da sta kar v polovici teh druţin prisotna alkoholizem in narkomanija (Tabela 2). Tabela 2: Podatki o alkoholizmu in narkomaniji v nasilnih družinah.. Problemi v druţini Alkoholizem, narkomanija VIR: Filipčič, 2002.. 1994. 1999. 50 %. 42,51 %. Vendar nam ti podatki ne povedo, koliko storilcev je bilo med dejanjem dejansko pod vplivom alkohola, ampak dajo le podatek o številu druţin, ki imajo problem s kroničnim alkoholizmom in narkomanijo. Na podlagi navedenih podatkov torej lahko ugotovimo zgolj to, da sta v večini pomoči potrebnih druţin prisotna alkoholizem in/ ali narkomanija. Graham (v Bushman in Cooper, 1990) je podal štiri teorije, ki razlagajo vpliv alkohola na agresijo in so odvisne od vloge, ki jo posameznik pripisuje alkoholu. Razlikuje direktno delovanje alkohola, indirektno delovanje alkohola, indirektno delovanje, pogojeno z motivom pitja in indirektno delovanje, pogojeno s predispozicijo in situacijo. Vloga, ki jo posameznik pripisuje alkoholu, pa ni odvisna samo od njega samega, ampak tudi od druţbe oziroma drţave, v kateri ţivi, saj se druţbena pričakovanja glede alkohola zelo razlikujejo po drţavah. Kot najbolj odgovorni pivci so se tako izkazali Francozi, najmanj pa Italijani in Nemci, kjer jih več kot 50 odstotkov verjame, da pod vplivom alkohola vsak lahko postane nasilen (Insitute of Alcohol Research, United Kingdom [IAS UK], 2006). Zavedati se je potrebno, da se teorije med seboj nujno ne izključujejo.. 32.

1.5.1 Direktno delovanje alkohola Po direktni oziroma dezinhibicijski teoriji velja, da alkohol anestezira center v moţganih, ki naj bi bil odgovoren za preprečevanje agresije in tako dezinhibira oziroma odkrije vedenja, ki so sicer potlačena. Prizadene višje moţganske in izvršitvene funkcije, kar omogoči, da vedenje vodijo bolj osnovne in impulzivne moţganske funkcije. Raziskave so pokazale, da intoksikacija z alkoholom prizadene številne vidike višjih moţganskih funkcij, kot na primer načrtovanje, verbalno fluentnost, pozornost in spomin. Teoretiki (Muehlberger v Bushman in Cooper, 1990) so uporabili primerjavo, da alkohol povzroči agresijo ne s »stopanjem na plin,« ampak bolj s »paralizo zavor«. Učinki alkohola so psihološki in fiziološki, odvisni pa so od različnih dejavnikov: starosti, zdravstvenega stanja, spola, količine in koncentracije popitega alkohola, kombinacije s pijačami, ki vsebujejo ogljikov dioksid itn. Alkohol deluje na vsa tkiva, organe in organske sisteme v našem telesu in posledično tudi na vse njihove funkcije. Neposreden učinek ima alkohol na moţgane. Ta učinek je kompleksen in ga še ne razumemo povsem, pokazalo pa se je, da alkohol spremeni aktivnost številnih nevrotransmiterjev, med drugim serotonina in gamaaminomaslene kisline, saj se molekula etanola5 (C2H5OH) veţe na neselektivne receptorje za GABA molekulo6. Molekula etanola je v tem primeru agonist, t.j. spojina, ki se selektivno veţe na specifične receptorje in sproţi biološki odziv v celici. Agonist na ta način posnema delovanje endogeno prisotne molekule, ki se veţe na istovrstni receptor (v tem primeru molekule GABA, ki je pomemben inhibitorni ţivčni prenašalec v osrednjem ţivčevju). GABA je glavni inhibitorni (zaviralni) nevrotransmiter oziroma ţivčni prenašalec- t.j. molekula, ki prenaša ţivčne signale med sinapsami. Etanol tako aktivira GABA receptorje, saj nadomešča samo GABA molekulo. Aktivacija sproţi ţe zgoraj opisane posledice (inhibicija vedenjskih sistemov in s tem obnašanje, ki za treznega 5. Etanol oziroma etilni alkohol, v vsakdanji rabi uporabljamo izraz alkohol, je brezbarvna, lahko hlapljiva in vnetljiva tekočina prijetnega vonja in pekočega okusa. 6 GABA molekula je pomemben inhibitorni oziroma zaviralni ţivčni prenašalec v osrednjem ţivčevju. 33.

človeka ni značilno). Alkohol še posebej vpliva na dele moţganov, ki so vključeni v formacijo spomina, odločanja in kontrolo impulzov (Boben: Zdravljenje odvisnosti od alkohola). Vezava etanola na GABA receptorje je prikazana na Sliki 2.. Slika 2: Vezava etanola na GABA receptorje.. VIR: http://science.howstuffworks.com/innovation/edible-innovations/synth ehol2.htm. Teorija o direktni o povezavi med alkoholom in nasiljem v druţini izhaja iz domneve, da alkohol sprosti zavore, spremeni presojo, slabi inhibitorne dejavnike za nasilno vedenje in omogoča sproščanje jeze, saj vpliva na delovanje moţganov. Nekatere psihološke in fiziološke posledice uţivanja alkohola sicer zvečajo verjetnost za agresivno vedenje, vendar pa imajo vlogo »posrednikov«. Takšne psihološke spremembe so zmanjšanje sposobnosti izbire alternativ za nasilno reakcijo, spremenjeno dojemanje ravnanja drugih ter zmanjšanje skrbi za poznejše posledice agresivnih dejanj. Strokovnjaki razmišljajo predvsem o kompleksnosti povezave med alkoholom in nasiljem ter o posredni vzročni povezavi med alkoholom in nasiljem v druţini.. 34.

1.5.2 Indirektno delovanje alkohola Teorija o indirektnem delovanju poudarja, da alkohol spodbuja agresijo tako, da povzroči psihološke, čustvene in najpomembneje- kognitivne spremembe, kot so intelektualno delovanje, nezmoţnost oceniti tveganja ter zmanjšanje pozornosti in s tem povečajo verjetnost agresije (Bushman in Cooper, 1990). Najizrazitejši učinki alkohola so toksični pojavi na centralnem ţivčnem sistemu. V bistvu gre za postopno slabenje različnih funkcij. Alkohol najprej prizadene najvišje psihične funkcije, ki so bolj zapletene, so se razvile in izoblikovale kasneje ter sluţijo za kontrolo nad niţjimi funkcijami. To so tiste funkcije, ki dajejo človeku občutek odgovornosti, mu določajo merila v obnašanju ter kontrolirajo njegovo ravnanje v odnosu do sebe in okolja. To so funkcije presoje in druge, ki nas navzven predstavljajo kot urejeno in pametno druţbeno bitje. Ko so te funkcije zaradi delovanja alkohola prizadete, pridejo do izraza niţje moţganske funkcije. Človek se otrese privzgojene previdnosti in zadrţanosti, nima pomislekov pri sklepanju poznanstev, čuti se dvignjenega nad okolico. (Moţe, 2002: 16) Steele (v Berkowitz, 1993) je prepričan, da alkohol vpliva na mišljenje in vedenje primarno z oškodovanjem mentalnih procesov. Tako govori o »kratkovidnosti«, povzročeni z opijanjem in »kratkovidni« obdelavi podatkov. Meni, da ima opoj z alkoholom dve glavni posledici: 1) pitje omeji doseg informacij, ki jih lahko zaznamo v določeni situaciji- tako smo pozorni le na najbolj očitne in osrednje dogodke, ostale pa zavračamo in 2) pitje zmanjša našo sposobnost obdelave in razumevanja pomena informacij, ki jih sprejemamo.. 1.5.3 Indirektno delovanje alkohola, pogojeno z motivom pitja Podana sta dva motiva za pitje alkohola: prvi je namenjen zmanjšanju anksioznosti, pritiskov, skrbi in tesnobnosti- alkohol v tem kontekstu dojemamo kot »druţbeno mazivo« (tako imenovani alkoholizem tipa I), drugi pa se dotika potrebe po moči, kar naj bi zadevalo večinoma moške, saj so po McClellandu (v Bushman in Cooper, 1990) prav oni tisti, ki pijejo primarno 35.

zaradi tega, da bi se počutili močnejši. Vidmar (2002) pravi, da takšni posamezniki doţivijo ob pitju alkoholnih pijač izredno prijetna občutja samozavesti, vsemogočnosti in moči. Alkohol je povezan z agresijo tako pri moških kot ţenskah, obstajajo pa dokazi, da ima nekoliko večji vpliv na agresijo pri moških (IAS UK, 2006). To bi se lahko skladalo z dejstvom, da so v večji meri moški storilci in ţenske ţrtve pa tudi s tem, da je nasilje v druţini motivirano z izkazovanjem (pre)moči močnejšega nad šibkejšim.. 1.5.4 Indirektno delovanje alkohola, pogojeno s predispozicijo in situacijo Nekateri posamezniki naj bi imeli predispozicijo, da so agresivnejši od drugih, zato jim popivanje omogoča sprejemljiv način izraţanja agresije (Boyatzis v Bushman in Cooper, 1990). Drugi so poudarjali, da so psihološki učinki alkohola bolj determinantni za agresijo kakor farmakološki (Lang, Goeckner, Adesso in Marlatt v Bushman in Cooper, 1990). Veliko je torej odvisno od posameznika samega in okolice oziroma situacije, v kateri se znajde. Metaanaliza, ki so jo opravili Ito in sodelavci, je potrdila, da je bil vpliv alkohola večji v situacijah, ki so spodbujale anksioznost, konflikte in frustracije, manjše pa so bile razlike med treznimi in alkoholiziranimi posamezniki v situacijah provokacije (Ito et. al., v IAS UK, 2006). Večina ljudi tudi pričakuje, da alkohol poveča agresijo, zato opiti za svoje vedenje velikokrat (lahko) »krivijo steklenico.« Pričakovanja so torej potencialni mehanizem, ki vpliva na agresivnost posameznika pod vplivom alkohola. Pričakovanja so opredeljena kot predpostavke o vplivu alkohola na vedenje. Raziskave so pokazale, da se ljudje pod vplivom alkohola bolj verjetno vedejo tako, kot pričakujejo, da se bodo vedli. Tako so Marlatt in sodelavci (v Berkowitz, 1993) ponudili preprosto razlago, zakaj alkohol vodi k nasilju. V eksperimentu so ugotovili, da če osebe vedo, da so zauţile alkohol, so njihove reakcije pod vplivom njihovih predstav o tem, kako naj bi alkohol na njih vplival. V eksperimentu so sodelovali študentje, razdeljeni v dve skupini.. Eni skupini so povedali, da jih bodo prosili, naj. spijejo mešanico vodke in tonika, vendar so nekaterim dejansko dali samo. 36.

tonik, tako da niso zauţili alkohola, ki so ga pričakovali, drugi pa so zauţili pričakovano vodko. Drugi skupini pa so povedali, da bodo zauţili tonik (in s tem ustvarili »ne-alkoholno« pričakovanje), vendar so polovici dejansko dali vodko v pijačo. Ko so sodelujoči zauţili pijačo, so dobili priloţnost interakcije z »drugim študentom«, ki je bil pravzaprav raziskovalčev pomočnik in jih je (namenoma) uţalil ali pa ne. Na koncu so vsi sodelujoči dobili priloţnost kaznovati to osebo z elektrošoki. Izkazalo se je, da so v raziskavi imela samo lastna pričakovanja pomemben vpliv na to, kako agresivni so bili do asistenta. Raziskava je pokazala, da so bile, ne glede na to, ali so bile izzvane in ali so zauţile alkohol, samo tiste osebe, ki jim je bilo povedano, da so zauţile alkohol, bolj kaznovalne kakor tiste, ki so verjele, da so pile samo tonik. Iz tega lahko sklepamo, da so osebe, ki so mislile, da so uţile alkohol, verjele, da jim vodka daje upravičen razlog za neprimerno vedenje in so zato brez teţav kaznovali druge bolj kot ostali. Zaključimo lahko, da pričakovanja lahko v neki meri vplivajo na obnašanje ljudi, ki so uţili alkohol. Vendar sta v zadnjih letih bili opravljeni vsaj še dve študiji, kjer so ugotovili, da alkohol lahko vpliva na obnašanje, tudi če oseba, ki ga je uţila, ne pozna narave pijače. Argument druţbenega pričakovanja predvideva, da kar nekaj pivcev razmišlja o tem alibiju, zato znanstveniki predvidevajo, da ljudje včasih sprostijo agresivnost, ko so vinjeni, ker lahko za to okrivijo alkohol in se tako izognejo odgovornosti za morebitno povzročeno škodo. Kantor in Straus (v Berkowitz, 1993) sta tudi ugotovili, da celo tisti moški, ki načeloma nasprotujejo nasilju nad ţenami, v tem primeru udarijo ţensko, saj jim alkohol daje nek druţbeno opravičljiv premor od splošno sprejetih norm in pravil (»time-out«). Zato tak moški včasih brez problema udari ţeno, saj lahko za to okrivi alkohol. Tudi MacAndrew in Edgerton (v Bushman in Cooper, 1990) trdita, da se nasilje pod vplivom alkohola pojavi, ker je v mnogih kulturah popivanje druţbeno sprejeto kot čas za »time-out.« Po drugi strani pa sta Hull in Bond (v Bushman in Cooper, 1990) v svoji metaanalizi preučevala vpliv alkohola in pričakovanj na vedenje in ugotovila, da alkohol sam, in ne pričakovanja, povečuje agresivnost. 37.

1.5.5 Agresija pri osebah, odvisnih od alkohola Podatkov o tem je malo, pa še ti so omejeni na osebe, ki se vključijo v programe zdravljenja. Letna prevalenca nasilja do partnerke pri moških, ki so iskali zdravljenje zaradi alkoholizma, je ocenjena na 50 odstotkov in več. O’Farrel s sodelavci (v Škrila, 2005) je v svoji raziskavi med drugim ugotavljal prisotnost nasilja med partnerjema pri parih moških, odvisnih od alkohola, in njihovih ţenah ali partnericah, ki so bili vključeni v vedenjsko usmerjeno zakonsko terapijo. Merili so naslednje oblike nasilja: verbalno agresijo (ta kategorija je vključevala vedenja, kot npr. kričati, ţaliti, groziti, da ga/jo boš udaril ali nekaj vrgel vanj/o), hudo nasilje (npr. brcniti, ugrizniti ali udariti s pestjo; udariti ali poskušati udariti z neko stvarjo; pretepsti; groziti z noţem ali pištolo; uporabiti noţ ali pištolo) ter splošno nasilje (poleg zgoraj opredeljenega hudega nasilja je vključevalo še naslednja vedenja: nekaj vreči v partnerja; potisniti ali zagrabiti; dati klofuto). V enem letu pred vključitvijo v zdravljenje je bila verbalna agresija prisotna v 87,8 odstotkih primerov s strani moškega do ţenske in v 83,5 odstotkih primerov s strani ţenske do moškega, splošno nasilje s strani moškega do ţenske je bilo prisotno pri 60,4 odstotkih parov, s strani ţenske do moškega pa pri 64,4 odstotkih parov, hudo nasilje s strani moškega do ţenske je bilo prisotno pri 21,8 odstotkih parov, s strani ţenske do moškega pa pri 41,6 odstotkih parov. O agresiji ţensk, odvisnih od alkohola, je manj podatkov. Raziskave kaţejo, da 50 odstotkov ţensk, ki se zdravijo zaradi alkoholizma, poroča o tem, da so udarile ali metale stvari v moţa ali (pomembnega) drugega, 50 odstotkov pa jih poroča, da se pod vplivom alkohola bolj verjetno razjezijo. Pri ţenskah, ki imajo teţave z alkoholom, obstaja tudi večje tveganje, da postanejo ţrtve nasilja. Agresija je v večji meri prisotna pri alkoholizmu tipa II, za katerega je značilna prizadeta kontrola impulzov, antisocialne poteze, teţave v socialnih odnosih in telesna agresija ter predstavlja del splošnega vedenjskega vzorca impulzivnega in antisocialnega vedenja. Pri alkoholizmu tipa I gre za uţivanje alkohola z namenom zmanjšanja anksioznosti (Škrila, 2005).. 38.

1.5.6 Zloraba alkohola pri starših kot dejavnik tveganja za zlorabo otroka Vzgoja otrok poteka predvsem po mehanizmu istovetenja s starši. V alkoholični druţini istovetenje poteka s hudimi motnjami in otroci so neprestano izpostavljeni menjajočim se izkušnjam pretiranega upanja in skrajnih razočaranj. Otroci so v alkoholični druţini ţrtve različnih travmatskih doţivetij, ki so del njihovega odraščanja. Poniţanja, grobost, ţalitve in prikrajšanja vseh vrst so le najbolj vidni znaki resnih motenj v odnosih. Otroci v teh druţinah doţivljajo veliko sovraţnosti, občutkov krivde, bojazni, razvrednotenja, medsebojnih manipulacij in patoloških simbioz. Vse to še veliko bolj ogroţa zdrav razvoj osebnosti otroka. To se odraţa v nizkem samospoštovanju otrok, v občutkih nevrednosti, nesprejetosti, v motenem učenju socialnega vedenja in ustvarjalne samopotrditve. Otroci alkoholikov so pogosteje nevrotiki kot otroci drugih druţin. Očetov alkoholizem deluje zelo maligno na sina, na dekleta pa ima negativen vpliv tako očetov alkoholizem, kakor njegova odsotnost v času odraščanja. V druţini alkoholikov so konflikti odprti, jasni in glasni. Napetosti se hitro in brez zavor sprostijo v konfrontacijah in medsebojnih obračunavanjih. Zaviranje afekta, obvladovanje neugodnih čustev, usmerjanje tenzije v nerazdiralne kanale, strpnost, potrpljenje, konstruktivno prizadevanje, vse to je v teh druţinah tuje in nedomače. Alkoholikov partner je na čustvenem področju obuboţan, zato nezadovoljen, do otrok nestrpen, zadirčen in agresiven. Odnosi v druţini so tako deformirani, da so otroci izpostavljeni raznovrstnim oblikam agresije, čeprav včasih odkritega nasilja ni opaziti (Drakšič, 1992). Glede telesne zlorabe izsledki raziskav niso konsistentni. Kljub temu raziskave kaţejo, da imajo starši z anamnezo zlorabe alkohola in drugih drog večji »potencial za zlorabo otrok«. Matere z anamnezo teţav z alkoholom bolj verjetno uporabljajo grobe kazni. Glede spolne zlorabe so zaključki na osnovi raziskav naslednji: če je od alkohola odvisen oče, je to dejavnik tveganja za spolno zlorabo otroka s strani druţinskega člana, če je od alkohola odvisna mati, je to dejavnik tveganja za zlorabo otroka s strani zunanje osebe, saj mati otrokom ni sposobna nuditi varnega in negujočega okolja (Škrila, 2005). 39.