Osebne značilnosti dobrih pogajalcev v kriznih situacijah : diplomsko delo

Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede. DIPLOMSKO DELO Osebne značilnosti dobrih pogajalcev v kriznih situacijah. Nataša Rakar Avgust, 2009. Mentor: Dr. Igor Areh.

ZAHVALA Za pripravo, strokovno pomoč in nastanek diplomske naloge se iskreno zahvaljujem mentorju dr. Igorju Arehu, predavatelju na Fakulteti za varnostne vede v Ljubljani, ki mi je s svojimi strokovnimi napotki in potrpežljivostjo olajšal pot do konca rednega univerzitetnega študija na Fakulteti za varnostne vede. Zahvaljujem se tudi Fakulteti za varnostne vede, vsem njenim profesorjem in drugim uslužbencem, za vso pridobljeno znanje. Posebna zahvala gre tudi staršem, bratu, prijateljem, kolegom, znancem in fantu Juretu za razumevanje, vsestransko podporo in vzpodbujanje skozi vsa leta študija..

VSEBINSKO KAZALO 1 Uvod.....................................................................................................................................1 2 Krizne situacije .................................................................................................................... 3 2.1 Opredelitev krizne situacije .......................................................................................... 3 2.2 Kategorije krizne situacije ............................................................................................ 3 2.2.1 Zajetje in ugrabitev talcev ...................................................................................... 3 2.2.2 Situacija zabarikadiranja (zasedbe objektov) ......................................................... 3 2.3 Značilnosti kriznih situacij ............................................................................................ 4 2.4 Kako uspešno komunicirati v krizni situaciji? .............................................................. 4 3 Pogajanja .............................................................................................................................. 6 3.1 Na splošno o pogajanjih ................................................................................................ 6 3.2 Opredelitev pogajanj .....................................................................................................6 3.3 Cilj pogajanj .................................................................................................................. 9 3.4 Potek pogajanj (pogajalski proces) .............................................................................10 3.4.1 Običajen potek pogajanj v kriznih situacijah ....................................................... 11 3.5 Faktorji, ki vplivajo na potek pogajanj .......................................................................11 4 Talci ...................................................................................................................................12 4.1 Primarna in sekundarna ţrtev...................................................................................... 12 4.2 Faze reagiranja talcev .................................................................................................13 4.2.1 Faza zanikanja ......................................................................................................13 4.2.2 Faza postopnega sprejemanja dejstev ..................................................................14 4.2.3 Faza zaposlitve .....................................................................................................14 4.2.4 Faza ocenjevanja preteklega ţivljenja .................................................................14 4.3 Psihološko stanje talcev .............................................................................................. 14 4.3.1 Stockholmski sindrom ......................................................................................... 14 4.3.2 Londonski sindrom .............................................................................................. 17 4.4 Vzroki zajetja talcev ...................................................................................................18 5 Ugrabitelji .......................................................................................................................... 18 5.1 Faze pogajanj (krizne situacije) oz. psihične faze reagiranja ugrabiteljev, storilcev kaznivih dejanj .................................................................................................................. 18 5.1.1 Afektivna oz. čustvena faza ................................................................................ 19 5.1.2 Spoznavna faza oz. faza postopnega dojemanja/razumevanja ........................... 19 5.1.3 Programirana faza ................................................................................................ 20 5.1.4 Kaotična faza .......................................................................................................20 5.1.5 Faza umiritve .......................................................................................................21 5.2 Tipologija ugrabiteljev ................................................................................................ 21 5.2.1 Duševno motene osebe ........................................................................................ 21 5.2.1.1 Osebe s paranoidno shizofrenijo ...................................................................21 5.2.1.2 Osebe z manično-depresivno motnjo ............................................................ 23 5.2.1.3 Osebe z antisocialno motnjo osebnosti ......................................................... 25.

5.2.1.4 Osebe z mejno organizacijo osebnosti oz. nezadostno strukturirane (razvite) osebnosti (borderline osebnost) ................................................................................ 26 5.2.2 Kriminalci, zaloteni pri izvrševanju kaznivih dejanj ........................................... 27 5.2.3 Zaporniki (kaznjenci), ki se upirajo .....................................................................27 5.2.4 Teroristi, ki s silo poskušajo spremeniti druţbeni red .........................................28 6 Pogajalci ............................................................................................................................. 29 6.1 Sestava in naloge pogajalske skupine .........................................................................29 6.1.1 Sestava pogajalske skupine .................................................................................. 30 6.1.1.1 Vodja skupine ............................................................................................... 30 6.1.1.2 Prvi in drugi pogajalec .................................................................................. 31 6.1.1.3 Tretji pogajalec (»zapisnikar«) .....................................................................31 6.1.1.4 Četrti pogajalec ............................................................................................. 31 6.1.1.5 Tehnik ........................................................................................................... 32 6.1.1.6 Svetovalec (psiholog ali psihiater) ................................................................ 32 6.2 Izbor pogajalcev .......................................................................................................... 32 6.2.1 Formalni pogoji za sprejem v pogajalsko skupino .............................................. 32 6.2.2 Selekcijski preizkus psihologa ............................................................................. 33 6.3 Pogajalec kot osebnost ................................................................................................ 34 6.3.1 Vpliv pogajalca na potek pogajanj .......................................................................34 6.3.2 Zaţelene (koristne) lastnosti pogajalcev .............................................................. 34 6.3.3 Nezaţelene (škodljive) lastnosti pogajalcev ........................................................ 37 7 Teorija osebnosti – model »velikih pet« faktorjev osebnosti ............................................ 38 7.1 Predstavitev modela »velikih pet« faktorjev osebnosti oz. »pet velikih« robustnih faktorjev osebnosti ............................................................................................................ 38 7.2 Uporabnost modela »velikih pet« ............................................................................... 40 8 Opredelitev problema.........................................................................................................41 8.1 Hipoteze ...................................................................................................................... 41 9 Metoda ............................................................................................................................... 41 9.1 Udeleţenci raziskave ..................................................................................................41 9.2 Inštrumenti .................................................................................................................. 43 9.2.1 VPRAŠALNIK BFQ - pripomoček za merjenje strukture osebnosti ................. 44 9.2.1.1 Predstavitev vprašalnika BFQ.......................................................................44 9.2.1.1.1 Opis dimenzij in poddimenzij ................................................................ 44 9.2.1.1.1.1 Dimenzija energija (E) ....................................................................45 9.2.1.1.1.2 Dimenzija sprejemljivost (S) .......................................................... 45 9.2.1.1.1.3 Dimenzija vestnost (V) ...................................................................46 9.2.1.1.1.4 Dimenzija čustvena stabilnost (Č) .................................................. 46 9.2.1.1.1.5 Dimenzija odprtost (O) ...................................................................47 9.2.1.1.1.6 Lestvica iskrenosti oz. neiskrenosti (L) .......................................... 47 9.3 Postopek izvedbe raziskave ........................................................................................ 48 10 Rezultati raziskave ........................................................................................................... 50.

11 Razprava .......................................................................................................................... 63 11.1 Preverjanje veljavnosti hipotez ................................................................................. 63 12 Zaključek (sklepne misli) .................................................................................................67 13 Literatura in viri ...............................................................................................................68 13.1 Literatura in viri ........................................................................................................68 13.2 Spletni viri................................................................................................................. 71 13.3 Slovarji ...................................................................................................................... 71.

KAZALO SLIK Slika 1: Pogajalski kontinuum ................................................................................................ 7 Slika 2: Pogajalsko področje .................................................................................................. 8 Slika 3: Spolna struktura udeleţencev. ................................................................................. 42 Slika 4: Izobrazbena struktura udeleţencev .......................................................................... 42 Slika 5: Starostna struktura udeleţencev .............................................................................. 43 Slika 6: Primerjava med skupinama izbranih in neizbranih udeleţencev v dimenziji sprejemljivost. ....................................................................................................................... 53 Slika 7: Primerjava med skupinama izbranih in neizbranih udeleţencev v poddimenziji prijaznost. .............................................................................................................................. 54 Slika 8: Primerjava med skupinama izbranih in neizbranih udeleţencev v poddimenziji sodelovanje. .......................................................................................................................... 55 Slika 9: Primerjava med skupinama izbranih in neizbranih udeleţencev v dimenziji odprtost ............................................................................................................................................... 59 Slika 10: Primerjava med skupinama izbranih in neizbranih udeleţencev v poddimenziji odprtost za kulturo. ............................................................................................................... 60 Slika 11: Primerjava med skupinama izbranih in neizbranih udeleţencev v poddimenziji odprtost za izkušnje............................................................................................................... 61 Slika 12: Primerjava med skupinama izbranih in neizbranih udeleţencev v lestvici iskrenosti ............................................................................................................................................... 62. KAZALO TABEL Tabela 1: Implicitne dimenzije osebnostne strukture: prikaz bipolarnih osebnostnih lastnosti, ki so reprezentativno nasičene z ustreznimi petimi faktorskimi dimenzijami...... 39 Tabela 2: Zastopanost obeh spolov v vzorcu ........................................................................42 Tabela 3: Izobrazbena struktura udeleţencev .......................................................................42 Tabela 4: Starostna struktura udeleţencev ............................................................................ 43.

Tabela 5: Starostne skupine udeleţencev .............................................................................43 Tabela 6 : Slovenski izrazi za dimenzije in poddimenzije .................................................... 44 Tabela 7: Rezultati doseţkov posameznikov na testu BFQ za vseh pet glavnih dimenzij in deset poddimenzij. ................................................................................................................ 50 Tabela 8: Pomen oznak/zvezdic (*) ...................................................................................... 50 Tabela 9: Interpretacija T-vrednosti...................................................................................... 50 Tabela 10: Rezultati posameznikov na testu BFQ za dimenzijo energija (E) in poddimenziji aktivnost (AKT) in dominantnost (DOM) ............................................................................51 Tabela 11: Rezultati posameznikov na testu BFQ za dimenzijo sprejemljivost (S) in poddimenziji sodelovanje (SOD) in prijaznost (PRI) ........................................................... 52 Tabela 12: Primerjava med skupinama izbranih in neizbranih udeleţencev v dimenziji sprejemljivost. ....................................................................................................................... 52 Tabela 13: Primerjava med skupinama izbranih in neizbranih udeleţencev v poddimenziji prijaznost. .............................................................................................................................. 53 Tabela 14: Primerjava med skupinama izbranih in neizbranih udeleţencev v poddimenziji sodelovanje. .......................................................................................................................... 54 Tabela 15: Rezultati posameznikov na testu BFQ za dimenzijo vestnost (V) in poddimenziji natančnost (NAT) in vztrajnost (VZT). ................................................................................ 56 Tabela 16: Rezultati posameznikov na testu BFQ za dimenzijo čustvena stabilnost (Č) in poddimenziji kontrola čustev (KČU) in kontrola impulzov (KIM). .....................................57 Tabela 17: Rezultati posameznikov na testu BFQ za dimenzijo odprtost (O) in poddimeziji odprtost za kulturo (OKU) in odprtost za izkušnje (OIZ) ter rezultati za lestvico iskrenosti (L). ........................................................................................................................................58 Tabela 18: Primerjava med skupinama izbranih in neizbranih udeleţencev v dimenziji odprtost. ................................................................................................................................ 58 Tabela 19: Primerjava med skupinama izbranih in neizbranih udeleţencev v poddimenziji odprtost za kulturo ................................................................................................................ 59 Tabela 20: Primerjava med skupinama izbranih in neizbranih udeleţencev v poddimenziji odprtost za izkušnje...............................................................................................................60 Tabela 21: Primerjava med skupinama izbranih in neizbranih udeleţencev v lestvici iskrenosti. .............................................................................................................................. 61.

Tabela 22: Analiza statistične pomembnosti razlike med skupinama izbranih in neizbranih udeleţencev (χ2). .................................................................................................................. 62.

POVZETEK Vsi se pogajamo. Vsak dan. Pogosto se tega niti ne zavedamo in mislimo, da v resnici sploh ne gre za pogajanja. Pogajamo se v druţini, na delovnem mestu, na trţnici, na ulici, v trgovini itd. Lahko bi rekli, da so pogajanja del našega vsakdana. Pogajanja na splošno lahko definiramo kot proces reševanja konflikta med dvema ali več strankami, v katerem sta obe oz. vse stranke pripravljene spremeniti svoje začetne zahteve, da bi dosegle skupno sprejemljivo rešitev (Kavčič, 1996). Vendar pa je ta definicija za pogajanja v kriznih situacijah slabo uporabna, saj na začetku pogajanj v kriznih situacijah o pripravljenosti na kompromis še ne moremo govoriti. Boljša, toda še vedno preohlapna opredelitev pogajanj, je definicija Thompsonove (1997), ki v svoji knjigi pogajanja opredeljuje kot proces odločanja, s katerim se dva ali pa več ljudi dogovori, kako si bodo razdelili nezadostne (omejene) vire. Krizna situacija je situacija, ko storilec oz. storilci s svojimi dejanji ogroţajo osebno varnost, varnost drugih oseb in premoţenja, izvršitev groţenj pa je odvisna od njihovih ciljev. V literaturi lahko zasledimo tri osnovne kategorije kriznih situacij, in sicer: zajetje oz. ugrabitev talcev, zasedba objektov (zabarikadiranje) in situacija s samomorilnimi nameni. Bistveni elementi krizne situacije pa so sledeči: talci kot primarne ţrtve, talci kot sekundarne ţrtve, storilci oz. ugrabitelji in pogajalci oz. pogajalska skupina. Vsak od njih ima svoje individualne značilnosti in seveda tudi svoj način delovanja (faze reagiranja). Sam potek pogajanj, predvsem pa uspešnost razrešitve kriznega stanja, pa sta pravzaprav odvisna predvsem od osnovne komponente, ki sestavlja vsako pogajalsko skupino, to je od pogajalca. Dober pogajalec je tisti, ki razreši krizno situacijo po mirni poti, brez uporabe prisilnih sredstev, na tak način, da se izogne materialni škodi, telesnim poškodbam in smrti udeleţencev pogajanj. Pri navezavi stika z ugrabiteljem je čim bolj nevtralen, zato da ne poveča stresa pri ugrabitelju. Dober pogajalec ima čim več zaţelenih (koristnih) in čim manj nezaţelenih (škodljivih) osebnostnih lastnosti. Ključne besede: krizna situacija, pogajanja, pogajalci, talci, ugrabitelji..

PERSONAL CHARACTERISTICS OF GOOD NEGOTIATORS IN CRISIS INTERVENTIONS. SUMMARY We all negotiate. Every day. We do not even realize it, and we are actually convinced we are not negotiating. We negotiate in a family, at work, on a market, on the street, in a store etc. We can easily say, that negotiations are a part of our everyday. Negotiations can be generally defined as a process of solving conflicts between two or more clients, in which both parties are ready to change their starting demands in order to achieve joint and acceptable solution (Kavčič, 1996). However this definition is hardly practical in situations of crisis, since we cannot begin to even think of a compromis in the beginning of such a situation. Improved, yet still to lose is a definition of negotiations by Thompson (1997), who describes them as a process of decision making with which two or more parties agree to divide limited resources. Crisis is a situation when personal safety, the safety of another human being or their property is in jeopardy and the execution of the threat depends upon the decision of a perpetrator. In literature we can find three basic categories of crisis. They are capture or kidnapping of hostages, seizure of objects and a situation with suicidal intentions. Essential elements of a crisis are: hostages as primary victims, secondary victims, perpetrators or kidnappers and negotiators or a negotiation team. Each and every one of them has its own individual characteristics and their modus operandi (phases of reaction). A negotiation process, mostly the successful salvation of a crisis is mainly dependant on elemental component, which is the negotiator. A good negotiator is the kind that solves the crisis peacefully, without restraint, in a manner with witch he causes no financial damage, physical injuries or death. In order to maintain low stress level he is neutral in making contact with kidnappers. The good, wanted personal qualities highly outnumber the ones that are not preferable and desirable.. Key words: crisis, negotiations, negotiators, hostages, kidnappers.

I. TEORETIČNI DEL 1 Uvod Diplomsko nalogo z naslovom »Osebne značilnosti dobrih pogajalcev v kriznih situacijah« sem razdelila na dva dela, in sicer na teoretični in raziskovalni del. Teoretični del poleg uvoda zajema še šest vsebinsko zaokroţenih poglavij, in sicer: krizne situacije, pogajanja, talci, ugrabitelji, pogajalci, teorija osebnosti – model »velikih pet« faktorjev osebnosti. Rdeča nit vseh poglavij so krizna pogajanja kot neizbeţen druţbeni pojav, ki ga je mogoče in nujno upravljati in razreševati ko do njega seveda pride. Drugo poglavje vas seznanja z nekaterimi opredelitvami in pojmovanji krizne situacije, z njenimi osnovnimi značilnostmi in glavnimi kategorijami. V tretjem poglavju je pozornost namenjena pogajanjem: pojem pogajanja je definiran, opisane so njegove osnovne lastnosti, cilji, postopek pogajanj, pogajalske strategije in taktike, navedene pa so tudi smernice za pogajanja. V četrtem, petem in šestem poglavju poskušam odgovoriti na vprašanje: kdo so talci, kdo ugrabitelji in kdo uspešni pogajalci? Tako na kratko orišem značilnosti potencialnih talcev in ugrabiteljev, predstavim faze skozi katere gredo talci in ugrabitelji, ko se srečujejo s krizno situacijo ter dejavnike, ki se v njih pojavijo. Nadaljujem s tipologijo potencialnih ugrabiteljev in predstavitvijo pogajalskih skupin ter njihovega dela. Naštejem pa tudi, katere lastnosti mora imeti dober in spreten pogajalec, ko se srečuje s tovrstnimi kriznimi situacijami. V zadnjem poglavju je na kratko predstavljenih nekaj najbolj znanih teorij osebnosti, poudarek je na teoriji «velikih pet« faktorjev osebnosti. Sledi raziskovalni del diplomske naloge, v katerem opredelim problem, navedem hipoteze in metode dela (navedem udeleţence raziskave in opišem uporabljene inštrumente) ter na kratko obnovim postopek izvedbe raziskave. Diplomsko nalogo zaključim z razpravo in sklepom, v katerem povzamem vse ključne ugotovitve in spoznanja, ki bodo potrdile oz. ovrgle hipoteze, postavljene v začetku raziskovalnega dela diplomske naloge. Pri izdelavi diplomske naloge sem v prvem delu najprej uporabila metodo zbiranja tako primarnih kot sekundarnih virov. Nato sem z metodo analize vsebine pisnih virov preučila tako slovensko kot tujo strokovno literaturo, ki je bila na razpolago v danem akademskem. 1.

okolju ter strokovne članke iz revij in internetnih virov. Tovrsten način raziskovanja sem izbrala predvsem zato, ker se v nalogi naslanjam predvsem na konceptualno analizo primarnih in sekundarnih virov, s katero ţelim pojasniti teoretičen pomen temeljnih pojmov. V drugem delu diplomske naloge (raziskovalni del) pa sem uporabila raziskovalne (vprašalnik BFQ, psihološki intervju – s katerima sem ocenjevala in merila različne osebnostne lastnosti) in razlagalne metode (ki sem jih uporabila pri pojasnitvi tistega, kar sem dognala pri raziskovanju). Namen diplomskega dela (ki je razviden ţe iz samega naslova) je bil preučiti, analizirati in predstaviti osebne značilnosti dobrih pogajalcev v kriznih situacijah. Cilj diplomske naloge pa sem si zamislila kot nekakšne stopnice, ki vodijo do končnega cilja. Prvi cilj oz. prva stopnica diplomske naloge je deskripcija oz. opis pojava, ki me zanima (predstavila bom osnovna spoznanja o pogajanjih, opredelila in opisala bom krizno situacijo, opisala. bom udeleţence oz. bistvene elemente pogajanj v kriznih situacijah: talce kot. primarne ţrtve, sekundarne ţrtve, storilce oz. ugrabitelje in pogajalce oz. pogajalsko skupino). Drugi cilj oz. stopnica je vzročna razlaga ali eksplanacija. Tretji cilj (stopnica) je napoved ali predikcija. Zastavila bom hipoteze, ki jih bom na koncu zavrgla ali potrdila. Zadnji cilj oz. stopnica pa so ugotovitve oz. rezultati raziskave in sama razprava.. 2.

2 Krizne situacije 2.1 Opredelitev krizne situacije Krizne situacije so situacije, v katerih povzročitelji (lahko je tudi en sam) s svojimi dejanji ogroţajo lastno varnost, varnost drugih oseb in premoţenje večje vrednosti, izvršitev groţenj pa je odvisna od tega ali doseţejo zastavljene cilje. So situacije, v katerih je potrebno posebno posredovanje predvsem s strani policije (specialne enote) in pogajalskih skupin.. 2.2 Kategorije krizne situacije Krizne situacije lahko razdelimo na več kategorij, in sicer na zajetje in ugrabitve talcev, na situacije zabarikadiranja (zasedbe objektov), na situacije s samomorilnimi nameni, na ogroţanje javne varnosti oz. imetja itd. V nadaljevanju bom na opredelila zajetje in ugrabitve talcev in situacije zabarikadiranja (zasedbe objektov).. 2.2.1 Zajetje in ugrabitev talcev Feldmann (1998) opredeljuje zajetje talcev ("hostage situation") kot situacijo, v kateri je oseba (ali več oseb), zadrţana proti njeni volji na lokaciji, ki je policiji znana. Pojem »zajetje talcev« pa loči od pojma »ugrabitve talce«; pri ugrabitvi talcev policiji lokacija ni znana! Ameriško »ministrstvo za notranje zadeve« FBI pa zajetje talcev definira kot »zadrţevanje osebe ali več oseb z namenom izsiliti izpolnitev določenih zahtev od tretje strani, ki je običajno policija.« Na takšen način skuša ugrabitelj doseči zadovoljitev nekaterih osebnih potreb (npr. denar, pobeg, politične ali socialne spremembe), ki jih po neki druţbeno sprejemljivi poti ne more (Noesner, 1999). 2.2.2 Situacija zabarikadiranja (zasedbe objektov) Feldmann (1998) opredeljuje situacijo zabarikadiranja kot »situacijo, v kateri je oseba fizično izolira na lokaciji, ki je policiji znana, pri tem pa zavrača ne samo pozive k predaji, ampak pogosto tudi pogovor s policisti.« Za take situacije je značilno, da osebe nimajo nobenih specifičnih zahtev, ponavadi celo ţelijo, da jih pustimo pri miru. Pogosto tudi izkazujejo samomorilne namene in nočejo posredovati nobenih informacijo o prisotnosti talcev (Areh, 1999).. 3.

2.3 Značilnosti kriznih situacij Vse prej omenjene kategorije kriznih situacij imajo določene skupne značilnosti. Te značilnosti so: visoka stopnja čustvene napetosti (jeza, razočaranje, strah, občutki nemoči, frustracije); preobrat moč, prestiţa in nadzora na relaciji subjekt ob koncu incidenta (na začetku krizne situacije je storilec v nadrejeni in policija v podrejeni vlogi, na koncu pa je situacija ravno obratna); visoko tveganje za osebo, ki je vključena v krizno situacijo (izguba ugleda in nadzora); odziv vpletenih oseb na nastalo situacijo gre skozi različne faze (npr. faze reagiranja talcev so: faza zanikanja, faza postopnega sprejemanja dejstev, faza zaposlitve in faza ocenjevanja preteklega ţivljenja. Faze reagiranja ugrabiteljev pa so: afektivna oz. čustvena faza, spoznavna faza oz. faza postopnega dojemanja, programirana faza in kaotična faza); reševanje nastale situacije je praviloma dolgotrajno (konflikti te vrste se ponavadi ne rešujejo z naglim posegom specialne enote).. Areh (1999) v diplomski nalogi z naslovom Pogajanja v kriznih situacijah poleg zgoraj omenjenih značilnosti navaja še naslednje štiri značilnosti kriznih situacij: krizne situacije ponavadi pritegnejo pozornost javnosti in medijev; zelo neuravnoteţena in neugodna socialna pozicija; ogroţajoča manjšina (posameznik) proti ogroţajoči večini; krizna situacija "povozi" posameznikove običajne psihološke in biološke načine soočanja s stresom. Oseba se znajde v razmerah zelo intenzivnega stresa, preplavijo jo čustva in občutki nemoči, kar seveda onemogoča racionalno razmišljanje.. 2.4 Kako uspešno komunicirati v krizni situaciji? Komunikacija v krizni situaciji je odvisna predvsem od tega, s kom ima pogajalec stik, se pravi od posameznikovega osebnostnega profila. Pogajalec se bo drugače pogovarjal z osebami s paranoidno shizofrenijo, drugače z osebami z manično-depresivno motnjo, spet. 4.

drugače z osebami z antisocialno motnjo osebnosti in spet drugače z osebami z mejno organizacijo osebnosti in zopet drugače, ko bo imel opraviti s teroristom, kriminalcem ali zapornikom. Zato je med pogajanji s človekom treba upoštevati njegove navade, instikte, prirojena nagnjenja ter njegovo inteligentnost in sposobnost učenja. Za uspešno pogajanje je potrebno spoznati ljudi, s katerimi se bomo pogajali. Za uspešno razrešitev kriznega stanja je izredne pomena pogajalčeva sposobnost komuniciranja v danih okoliščina. Tako mora biti pogajalec med pogajanji pozoren tako na besedno kot tudi na nebesedno komunikacijo. Se pravi, da mora paziti tako na samo vsebino in pomen povedanega kot tudi na značilnosti govora. S svojim vedenjem, načinom govora in videzom mora izvabiti občutek zaupanja. Poskrbeti mora, da med pogovorom z ugrabiteljem ne prihaja do nepotrebnih prekinitev, nesporazumov ali celo konfliktov. Govoriti mora počasi, z mirnim izenačenim tonom in s primerno glasnostjo, se pravi tiše kot v »običajnih« okoliščinah, vendar še toliko glasno, da ga ugrabitelj lahko razločno sliši. Uporabljati mora običajno intonacijo, se pravi, da ne sme kričati ali poudarjati določenih pomembnih besed. Obvezno se mora izogibati okvirnim (ključnim1) besedam in sproţilnim2 frazam. Uporabljati mora kratke, nedvoumne in razumljive izjave. Da bi se pogajanja uspešno zaključila, sta zelo pomembni tudi naslednji dve lastnosti: pogajalčeva sposobnost vţivljanja ali empatije in njegova sposobnost aktivnega poslušanja 3. S pomočjo teh dveh lastnosti pogajalec pogosto doseţe spremembo vedenja pri subjektu. Tako npr. ugrabitelji, ki začutijo, da jih pogajalci poslušajo in jih poskušajo razumeti, pogosteje le-tem prisluhnejo, zmanjšajo svojo defenzivnost, uporništvo. Med njimi in pogajalci se sčasoma začne razvijati empatični odnos. Zato je zelo pomembno, da pogajalci sogovornika zavzeto in natančno poslušajo in ga med pripovedovanjem ne prekinjajo. Z verbalnimi (telesno govorico) in neverbalnimi (telesno. 1. Okvirne ali ključne besede so besede, ki pripomorejo k razjasnitvi nastalega poloţaja. Lahko se namreč zgodi, da ugrabitelj situacije sploh ne definira kot ugrabitev talcev, dokler jo pogajalec tako ne označi. Npr. v situaciji zajetja talcev so okvirne besede: ugrabitelj, talec, pogajalec, ugrabitev talcev, zahteve, rok…(Germ in sodelavci, 1999: 40). 2 Sproţilne besede in fraze so besede in fraze, ki hitro povečajo čustven naboj nastalega kriznega stanja. To nadalje vpliva na pogajalce, ugrabitelje, talce in vse ostale vpletene. Najpogosteje razvijajoča se čustva v dani situaciji so čustva jeze, strahu, frustracije, nemoči…. Sproţilne besede in fraze, ki vplivajo na ugrabitelja so tepec, silak, sine, poba, ničvredneţ in druge poniţujoče besede glede starosti, rase, spola. Sproţilne besede in fraze, ki vplivajo na pogajalce pa so usmerjene predvsem na druţinske člane in prijatelje, kritiko videza in osebnosti (Germ in sodelavci, 1999: 41). 3 Obe lastnosti sta opisani v nadaljevanju v podpoglavju »Zaţelene (koristne) lastnosti pogajalcev«.. 5.

drţo) odzivi naj mu to tudi pokaţejo. Občasno naj ponovijo ali s svojimi besedami povzamejo ključne stavke, ki jih je sogovornik predhodno povedal. Preverijo naj, kar ne razumejo. Pozorni morajo biti tudi na sogovornikovo neverbalno komunikacijo, na spremembe v tempu in načinu govora, na čustveno noto. V razgovoru morajo dajati prednost sogovorniku, saj bodo s tem zvedeli več o njem, pridobili čas in pomirili situacijo. Upoštevati morajo tudi pomen molka in vrednost tišine (Germ, Štirn in Zupančič, 1999).. 3 Pogajanja 3.1 Na splošno o pogajanjih Namen tega poglavja je predstaviti nekaj osnovnih spoznanj oz. značilnosti pogajanj. Pogajanja so del našega vsakdana, so ena najpogostejših aktivnosti vsakega človeka. Pogajamo se vsak dan, kjerkoli in kadarkoli, v vseh poloţajih in v vseh odnosih z drugimi. Vsakdo izmed nas je večkrat dnevno pogajalec. Včasih se tega zavedamo, včasih pa tudi ne. Ko zjutraj odpremo oči, pozdravimo ali ne pozdravimo tistega, s komer si delimo posteljo, sobo ali stanovanje, ko potujemo z javnim prevozom, opravljamo svoje delovne obveznosti, se pogovarjamo po telefonu ali neposredno s prijatelji, starši, kolegi ali celo neznanci, ko si izmenjujemo misli, da bi v svojih odnosih nekaj spremenili, se v resnici pogajamo. Ţe zdaj smo izkušeni pogajalci, čeprav se tega ne zavedamo.. 3.2 Opredelitev pogajanj Definicij pogajanj je toliko kot avtorjev, ki s svojimi deli posegajo na to področje. Večina definicij se med seboj razlikuje le v izrazoslovju, skupno pa jim je predvsem to, da označujejo pogajanja kot proces. Poglejmo, kako nekateri avtorji opredeljujejo pogajanja. Najosnovnejša definicija opredeli pogajanja kot »poizkus doseči soglasje, sporazum glede nečesa«. Ury (1991: 18) navaja, da so »pogajanja proces dvosmernega sporazumevanja, katerega cilj je doseči soglasje z drugimi, pri čemer so nekateri interesi obeh strani skupni, drugi pa si nasprotujejo.« Pogajanja so večsmeren proces komuniciranja, kompleksna oblika odnosov med ljudmi in spreminjanje teh odnosov (Tavčar, 1997). So eden od načinov, kako priti do stvari, ki jih nimamo, si jih pa ţelimo (Markič, Strniša, Tavčar, 1994).. 6.

Kavčič (1996: 10) pogajanja na splošno definira »kot proces reševanja konflikta med dvema ali več strankami, v katerem sta obe oz. vse stranke pripravljene spremeniti svoje začetne zahteve, da bi dosegle skupno sprejemljivo rešitev«. Slabost te definicije je predvsem v tem, da je takšna definicija uporabna le za reševanje realističnih konfliktov oz. konfliktov, ki so nastali zaradi kake realne dobrine, za pogajanja v kriznih situacijah pa je slabo uporabna, saj na začetku takšnih pogajanj o pripravljenosti na kompromis še ne moremo govoriti. Proces pogajanj pa Kavčič (1996) ponazori s pomočjo t.i. pogajalskega kontinuuma (slika 1) in t.i. pogajalskega intervala oz. področja (slika 2). Pogajalski kontinuum je daljica, ki ponazarja različne zahteve strank. Na eni strani kontinuuma so skrajne zahteve ene stranke, na drugi strani kontinuuma pa skrajne zahteve druge stranke. Vsaj na začetku kriznih pogajanjih je obstoj takšnega kontinuuma vprašljiv.. SKRAJNE ZAHTEVE OSEBE. kontinuum. SKRAJNE ZAHTEVE OSEBE. A. B Slika 1: Pogajalski kontinuum (Kavčič, 1992). Pogajalski interval oz. pogajalsko področje pa predstavlja območje, v katerem se je posamezna stranka pripravljena gibati od svoje začetne pozicije (zahteve, ki so zanjo najbolj ugodne) do svoje končne pozicije (skrajna meja popuščanja, vendar še sprejemljiva rešitev) (Kavčič, 1996: 17). Iz slike 2 lahko razberemo, da je v primeru, ko se pogajalska intervala dotikata, rešitev konflikta moţna – rešitve so sprejemljive za obe stranki v pogajanjih; v primeru, ko se pogajalska interval ne dotika, pa rešitev konflikta ni moţna. Čim bolj se intervala obeh strank prekrivata, tem laţje je doseči sporazum.. 7.

OSEBA A (najbolj ugodna rešitev) interval pogajalca. (še sprejemljiva rešitev za A) PODROČJE POGAJANJ interval pogajalca. (še sprejemljiva rešitev za B ). OSEBA B (najbolj ugodna rešitev). Slika 2: Pogajalsko področje (Kavčič, 1992). Areh (1999) meni, da sta na začetku kriznih pogajanjih oba intervala malo drugačna. Sta bistveno skrčena, krajša in se ne dotikata, tako da rešitev konflikta sploh ni moţna. Po preteku določenega časa oz. po zgraditvi odnosa med ugrabitelji in pogajalci (npr. Londonski ali Stockholmski sindrom), se intervala sicer dotakneta, vendar nikakor ne na sredini, saj oseba, ki je povzročila krizni incident, ni enakovreden pogajalec. Zaradi tega dejstva bo moral ugrabitelj popustiti bistveno bolj kot policija (preobrat moč, prestiţa in nadzora na relaciji subjekt ob koncu incidenta) in se na koncu incidenta celo predati policiji! Pri kriznih pogajanjih je zato zelo pomembno, da pogajalec predhodno natančno pozna svoj pogajalski interval in da ga med pogajanji ne razkrije nasprotni strani. Boljša, toda še vedno preohlapna opredelitev pogajanj, je definicija Thompsonove (1997), ki pogajanja opredeljuje kot »proces odločanja, s katerim se dva ali pa več ljudi dogovori, kako si bodo razdelili nezadostne (omejene) vire«. V tej definiciji lahko zasledimo tri glavne elemente pogajanj (presojanje, soodvisnost in sodelovanje), ki se pojavljajo tudi pri kriznih pogajanjih. Vendar se moramo zavedati, da pri kriznih pogajanjih ne gre za sporazumno delitev nezadostnih virov, saj ima oseba na začetku pogajanj neke potrebe, ki jih s pomočjo pogajanj skuša izsiliti, a na koncu incidenta mora skoraj vedno popustiti. Vidimo lahko, da skoraj vsi avtorji pogajanja opisujejo kot interakcijo med dvema udeleţencema, ki imata vsak svoje cilje, za katere se zavzemata. Med procesom te interakcije se doseţe nek dogovor, ki je sprejemljiv za obe strani in je vsem v korist.. 8.

3.3 Cilj pogajanj Pogajanja so neke vrste ciljna dejavnost, s katero poskušamo doseči skupna stališča vseh udeleţencev pogajanj. Sestavljena so iz niza situacij, v katerih se pogajalci trudijo vplivati na obnašanje sogovornika in tako ustvariti poloţaje za uresničitev ciljev. Obnašanje posameznikov in načini vplivanja se lahko razlikujejo, vendar pa je končni cilj pogajanj vedno isti: ustvariti prednost v pogajanjih (Petar, 2003). Cilj kriznih pogajanj je le-ta razrešiti po mirni poti, brez uporabe prisilnih sredstev, brez povzročitve materialne škode, telesnih poškodb in smrti udeleţenih oseb. Osnovni name pogajanj v kriznih situacijah pa je: prijetje storilca oz. vdaja ugrabitelja, varna izpustitev talcev, zaščita ţivljenj in premoţenja ter povzročitev čim manj škode na lastnini (Fuselier, 1995). Uspešnost kriznih pogajanj lahko v grobem presojamo na osnovi zgoraj omenjenega namena in cilja pogajanja, lahko pa tudi na podlagi sledečih kazalcev uspešnosti. Pogajanja so uspešna, če (Polič, 1994): med pogajanji ni bil nihče ranjen ali ubit. Ţrtve pred začetkom pogajanj niso pravi pokazatelj nadaljnjega razvoja pogajanj; se tekom pogajanj zmanjšuje število čustvenih izpadov, verbalnih in neverbalnih groţenj talcem; je vsak naslednji pogovor med ugrabiteljem in pogajalcem daljši in če v ugrabiteljevem glasu ni več čutiti napetosti (višina glasu in hitrost govorjenja se zniţata, ton govora je miren, izenačen); se vsebina pogovora spreminja – več je osebnih trditev (izpovedi), maj pa dejanskih, instrumentalnih zahtev (npr. po denarju); so postavljeni roki minili, ne da bi se kaj hudega pripetilo; so talci izpuščeni. Cost-benefit analizo poteka pogajanj je potrebno opraviti čim prej po razrešitvi krizne situacije, saj takrat še ne pozabimo majhnih in na videz nepomembnih malenkosti, ki so vplivale na sam izid pogajanj. Le takojšnja natančna in podrobna analiza, v katero so vključeni vsi akterji, nas lahko privede do učinkovite in kvalitetne ocenitve uspešnosti pogajanj (Areh, 1999).. 9.

3.4 Potek pogajanj (pogajalski proces) Veliko ljudi je prepričanih, da so pogajanja podobna znanstvenemu poskusu ali sodnemu postopku, zato potekajo po ustaljenih predpisih, pravilih in procedurah. To pa seveda ni res! Pogajanja so umetnost; umetnost prilagajanja (Petar, 2003). Vsako pogajanje je enkratno dejanje, je edinstven proces, na katerega se je potrebno posebej vnaprej pripraviti in ga temu primerno tudi voditi. Se pravi, da vnaprej na podlagi spoznanj iz prejšnjih pogajanj in ob poznavanju tehnik4 in strategij pogajanj5 lahko naredimo le okvir za pogajanja, končni rezultat pogajanj pa bo odvisen od sogovornika, časa, kraja in celega niza elementov ter trenutnih dejavnikov, ki lahko v sekundi spremenijo potek pogajanj. Tako se pogajanj ne smemo lotiti z zvezanimi rokami, z vnaprej predvidenim scenarijem in papagajskim pristopom. Pogajanja moramo le načrtovati in nadzirati smer pogovora po vnaprej določenem cilju. To je vse. O pogajanjih moramo razmišljati kot kapitan jadrnice, ki načrtuje plovbo na odprtem morju in mora računati na vpliv vremena, vetra in morskih tokov. Kapitan bo predvidel več smeri, vendar bo imel v mislih vedno le en cilj. Takrat bo povlekel mejo med trenutnim poloţajem in ciljem. Med plovbo bo pot popravljal, upoštevajoč čas in tokove, ter jadrnico vodil v smeri začrtanega cilja (Petar, 2003). Različni avtorji različno opredeljujejo glavne stopnje v pogajalskem procesu. V glavnem navajajo štiri do osem stopenj. Kavčič (1996) npr. deli pogajalski proces na naslednje štiri stopnje: priprave na pogajanja, začetek pogajanj oz. otvoritev pogajanj in predstavitev začetnih pozicij, proces iskanja sporazuma/rešitev in sklenitev sporazuma in zaključek pogajanj. Ker pa se v diplomski nalogi posvečam predvsem kriznim pogajanjem, bom v nadaljevanju podrobneje predstavila le posamezne stopnje kriznega pogajalskega procesa.. 4. Pogajalska taktika je posebno dejanje, sredstvo, orodje ali oroţje, s katerimi uresničujemo izbrano strategijo. Je ena izmed temeljnih sestavih strategij, zato mora biti vedno v skladu z njo. 5 Pogajalsko strategijo lahko definiramo kot temeljni načrt ali vzorec za doseganje ciljev, ki smo si jih v pogajanjih postavili ali kot skupek pravil, kako se pogajati. Pogajalska strategija nam določa smer, smoter ali cilj gibanja in nam daje odgovor na vprašanje: »Kaj moramo storiti?«.. 10.

3.4.1 Običajen potek pogajanj v kriznih situacijah Krizna pogajanja po Maxwellovem (1995) Modelu govornega posredovanja potekajo v sledečih šestih fazah: 1. Priprava oz. načrtovanje pred dogodkom (traja prvih 15 do 45 minut; v tej fazi se organizira policijsko delo: določi se operativni štab, sestavi se pogajalsko skupino, izdela se situacijske panoje itn.); 2. Pomirjanje in sproščanje napetosti (uporaba različnih tehnik sproščanja: globoko in upočasnjeno dihanje, miren pogovor z osebo, zavlačevanje); 3. Graditev dobrega odnosa (z aktivnim poslušanjem in z vzpostavitvijo empatičnega odnosa); 4. Reševanje problema; 5. Zaključek (rešitev nastale krizne situacije po mirni poti, brez uporabe prisilnih sredstev, brez povzročitve materialne škode, telesnih poškodb in smrti udeleţenih oseb ali z vdorom Specialne enote policije); 6. Ocena postopkov, dogajanja (tu se opravi cost-benefit analizo celotnega poteka pogajanj).. 3.5 Faktorji, ki vplivajo na potek pogajanj Feldmann (1998) navaja sledeče dejavnike, ki določajo potek pogajanj: odzivanje oz. vedenje talcev (Londonski in Stockholmski sindrom); čas; omogoča zavarovanje območja, zbiranje informacij, pomiritev intenzivnih čustev, premislek o načinu intervencije, počasen razvoj odnosa med pogajalcem in subjektom. razpolaganje z informacijami; podatki o ugrabitelju nam lahko dajo vpogled v njegove motive in cilje. mediji; pozornost medijev povzroča policiji taktične in logistične probleme, obenem pa lahko tudi ogroţa potek pogajanj (pri subjektu se lahko pojavi efekt publike). Problem pa se lahko pojavi tudi zaradi javnega mnenja in političnih pomislekov. odnosi med oddelki policije in organizacija ter usklajenost delovanja policij; medtem, ko skušajo biti pogajalci čim bolj previdni, je specialna enota tista, ki si prizadeva čim hitreje razrešiti nastalo krizno situacijo. Takšne napetosti med. 11.

pogajalsko skupino in specialno enoto lahko privedejo do konfliktov, ki jih mora razpoznati in razreševati vodja policijskega posredovanja. nepričakovani dogodki kot so npr.: Stockholmski in Londonski sindrom, nepričakovane okvare opreme, nepredvidljivo vedenje posrednikov in talcev, problemi z obvladovanjem radovedneţev itn.. prisotnost mentalnih motenj in zloraba opojnih substanc; pogajanja z mentalno moteno osebo ali osebo pod vplivom alkohola in drugih opojnih substanc so bistveno teţja. sociokulturni faktorj; pogajalci morajo med pogajanji upoštevati rasne, etične, politične, religiozne razlike, nagnjenost k nasilnemu reševanju problemov, socialno ozadje. izurjenost pogajalcev, njihove izkušnje, osebnostne lastnosti.. 4 Talci Pojem talec (»Ag'heislo«) najverjetneje izvira iz indogermanščine in označuje osebo, ki je neprostovoljno zadrţana; torej (vojnega) ujetnika, brezpravno podrejenega tuji volji. Talec je začasno priprt človek, ki s svojo svobodo in ţivljenjem jamči za izpolnitev določenih zahtev. Je oseba v oblasti upravičenca, ki na ta način zavaruje določeno terjatev. Ugrabitev za talce predstavlja stanje izrednega stresa in strahu za njihovo lastno ţivljenje. Predstavlja situacijo izjemnih psiholoških in fizioloških obremenitev. V vseh fazah ugrabitve so pri talcih prisotni močni občutki strahu, nemoči, izolacije in pomanjkanja kontrole (nad situacijo in svojo usodo). Ob daljših zajetjih pa se lahko pojavi tudi obup ali celo naučena nemoč oz. popolna pasivnost. Eden najbolj škodljivih pojavljajočih se stresnih dejavnikov pa je prav gotovo izčrpanost, ki se po določenem času začne pojavljati pri vseh udeleţencih krizne situacije, tako pri talcih kot pri ugrabiteljih in pogajalcih.. 4.1 Primarna in sekundarna ţrtev Talce kot ţrtve ugrabiteljev lahko razdelimo v dve skupini. V prvo skupino spadajo t.i. primarne ţrtve. Mednje uvrščamo tiste ţrtve (zajeti talci in ugrabljene osebe), ki jih ugrabitelji zajamejo, zato da bi preko njih izsilili izpolnitev določenih zahtev od sekundarnih ţrtev (npr. da bi pridobili zahtevano odkupnino ali dosegli. 12.

kak drug cilj, npr. politične ali socialne spremembe, nemoten pobeg ali umik). Primarne ţrtve so tako lahko otroci in sorodniki talcev, politiki, bančni usluţbenci. Včasih pa je primarna ţrtev hkrati lahko tudi sekundarna ţrtev. To se zgodi v primerih, ko se ugrabiteljeve politične, denarne ali druge »zahteve« nanašajo direktno na primarno ţrtev, ki po ugrabiteljevem mnenju lahko izpolni njegove »zahteve«. To se najpogosteje dogaja v druţinskih kriznih situacijah. Ogroţenost primarnih ţrtev je odvisna od razvitosti čustvenega odnosa in komunikacije med ugrabitelji in talci. Talci so najbolj ogroţeni v začetni fazi ugrabitve, ko se pri njih pojavi strah in nerazsodno ravnanje, ugrabitelj pa je takrat agresiven, nervozen in razburjen (Goršek, 2003). V drugo skupino pa spadajo t.i. sekundarne ţrtve. To so tiste ţrtve, ki zaradi zajetja in ogroţanja primarnih ţrtev, med pogajanji ali proti koncu pogajanj izpolnijo ugrabiteljeve politične, denarne ali druge zahteve. Sekundarne ţrtve so lahko druţine zajetih talcev, letalske druţbe, banke, drţava, ustanova, kjer dela talec itd. (Germ in sodelavci, 1999).. 4.2 Faze reagiranja talcev Večina talcev gre skozi naslednje štiri čustvene faze: fazo zanikanja, fazo postopnega sprejemanja dejstev, fazo zaposlitve in fazo ocenjevanja preteklega ţivljenja. V nadaljevanju bom na kratko predstavila značilnosti vsake izmed teh faz.. 4.2.1 Faza zanikanja Faza zanikanja je prva faza skozi katero gredo talci v krizni situaciji. V tej fazi se pri talcih začnejo pojavljajo različni simptomi strahu kot so: jok, kričanje, bolečine v prsih in trebuhu, pospešeno bitje srca in druge psihosomatske teţave. Pred nastankom krizne situacije prisotne psihične in fizične teţave ter stanja pa se v krizni situaciji lahko še poglobijo ali ponovno sproţijo. Ker je takšen dogodek za talce ponavadi tako zelo travmatičen, le-ti za zaščito svoje osebnosti in za vzdrţevanje osebnega ravnovesja začnejo uporabljati obrambnovarovalne mehanizme, predvsem obrambno-varovalni mehanizem »zanikanje6«. Tako 6. Zanikanje; lahko opišemo kot nezmoţnost zavedanja dejstva, ki sproţa nelagodje oz. anksioznost. Posameznik iz zavesti odstrani vse nesprejemljivo, zanika (travmatično) situacijo in se prepriča v to, da se ta sploh ni nikoli zgodila. Ta obrambno-varovalni mehanizem ščiti posameznika pred preveliko napetostjo. Npr. alkoholik zanika zasvojenost.. 13.

dogodek enostavno poskušajo zanikati, nanj reagirajo, kot da se sploh ni nikoli zgodil (Germ in sodelavci, 1999). 4.2.2 Faza postopnega sprejemanja dejstev V tej faz začnejo talci počasi sprejemati realno situacijo; začnejo se zavedati, da so vključeni v nastalo krizno situacijo in da so talci. Na situacijo gledajo s pozitivne strani; vidijo jo kot začasno, verjamejo, da njihova usoda ni zapečatena in da jih bo policija zelo kmalu rešila (Germ in sodelavci, 1999).. 4.2.3 Faza zaposlitve Če ne pride do hitre rešitve, si talci poiščejo drugo zaposlitev, s pomočjo katere sproščajo stres in ostanejo motivirani glede skorajšnje rešitve. Tako npr. začnejo preštevati talce, okna, vrata itd.. 4.2.4 Faza ocenjevanja preteklega ţivljenja Tisti talci, ki ne preštevajo stvari, se zaposlijo tako, da npr. razmišljajo o svojem preteklem ţivljenju. Tako npr. analizirajo odnose s svojimi bliţnjimi in drugimi ljudmi, ki so jih srečali v ţivljenju ali pa si celo obljubijo, da bodo, če bodo le rešeni, naredili določene spremembe v svojem nadaljnjem ţivljenju.. 4.3 Psihološko stanje talcev V krizni situaciji imenovani zajetje talcev, se ponavadi med ugrabitelji in talci razvije poseben odnos, katerega opredeljujejo pozitivna oz. negativna čustva. V primeru razvoja pozitivne čustvene vezi med talci in ugrabitelji, govorimo o nastanku t.i. Stockholmskega sindroma, v nasprotnem primeru, se pravi v primeru razvoja negativne čustvene vezi, pa o t.i. Londonskem sindromu.. 4.3.1 Stockholmski sindrom Stockholmski sindrom ali talska transferenca predstavlja razvoj pozitivne čustvene vezi med talci in ugrabitelji. Je psihološki odziv, ki se ga včasih opazi pri ugrabljeni osebi (talcu), pri katerem talec kljub nevarnosti izkaţe zvestobo ugrabitelju. O tem sindromu se včasih govori tudi v povezavi z drugimi poloţaji, pri katerih gre za podobne napetosti, kot so sindrom pretepene osebe, primeri spolne zlorabe otrok, druţinskega nasilja, posilstev in ugrabitev nevest. Tudi te ţrtve kaţejo znake lojalnosti in naklonjenosti do ugrabitelja/nadlegovalca, ne 14.

glede na stopnjo tveganja/nevarnosti, v kateri se nahajajo. Eden izmed nedavnih odmevnejših primerov, kjer se je pojavil Stockholmski sindrom, je bila ugrabitev Natasche Kampusch. Ţrtev se je tako zelo navezala na svojega ugrabitelja, da je kupila hišo, v kateri je ugrabitelj prej stanoval in celo jokala in ţalovala za njim, ko je naredil samomor. Sindrom je poimenovan po dogodku (neuspešnem bančnem ropu), ki se je zgodil avgusta leta 1973 v banki Kreditbanken v četrti Norrmalmstorg v centralnem delu Stockholma na Švedskem. Roparja sta poskušala izpeljati bančni rop, vendar ju je pri delu presenetila policija. Da bi se zaščitila, sta kot talce zajela štiri bančne usluţbence. V tem primeru so se ţrtve čustveno navezale na roparje, in ko so bile po šestdnevni preizkušnji osvobojene, so svoje »ječarje« celo branile (ščitili pred policijo). Talci so po koncu dogodka poročali, da se ugrabiteljev niso bali in da do njih niso čutili nobenega sovraštva. Presenetljivo pa so trdili, da so se bali policije. Talci so se celo tako navezali na svoja ugrabitelja, da so šli prostovoljno pred njima iz banke, z namenom, da policisti ugrabiteljev ne bi ranili ali ustrelili. Nekateri talci so na sodišču celo odklonili pričanje zoper ugrabitelja (Maver, 1989). Izraz Stockholmski sindrom je prvi uporabil kriminolog, psihiater in profesor Nils Bejerot, ki je med ropom pomagal policiji in je o sindromu govoril v poročilih. Vzroki za razvoj Stockholmskega sindroma so različni. Pojasnimo jih lahko s psihoanalitičnimi, emocionalnimi ali racionalnimi vzroki. Tako npr. nekateri avtorji menijo, da gre za avtomatičen, nezaveden (podzavesten) čustven odziv na travmo ţrtve, ki se izkazuje v nazadovanju na primitivnejšo raven funkcioniranja. Tako naj bi bil talec zaradi svoje skrajne odvisnosti in preplašenosti podoben otrok. To trditev lahko pojasnimo s Freudovo psihoanalitično teorijo o obrambnih mehanizmih. Zaradi močne psihološke ogroţenosti se človekov »ego« brani z različnimi obrambnimi mehanizmi, med drugim tudi s pomočjo t.i. »identifikacije z agresorjem7«. Ta obrambni mehanizem ščiti posameznika pred »avtoriteto«, ki mu povzroča strah, napetost. S sprejetjem motivov in stališč vira ogroţanja (avtoritete), le-te izloči kot resnično ogroţanje in se tako poskuša izogniti agresorjevi jezi in kaznovanju.. 7. Identifikacija z agresorjem; ta mehanizem ščiti posameznika pred »avtoriteto«, ki je vir napetosti in strahu. Na tak način se izogne agresorjevi jezi in kaznovanju. Tako se npr. talci identificirajo z ugrabiteljem zaradi strahu pred njim in ne zaradi simpatije. »Normalni« ljudje pa se ponavadi identificiramo z nekom iz ljubezni, simpatije.. 15.

Drugi avtorji menijo, da je zaradi močnega stresa porušeno normalno delovanje moţganov. Tretji pa so prepričani, da je ta sindrom rezultat posebnih okoliščin ob ugrabitvi in psiholoških mehanizmov, ki na splošno veljajo za hitro spreminjanje stališč (Maver, 1989: 289). Večina pa je mnenja, da se t.i. Stockholmski sindrom razvije, ko ugrabitelji in ţrtve sodelujejo v interakcijah, ki so vzajemno koristne in kadar vsi udeleţenci krizne situacije kaţejo večji strah in odpor pred policijo kot drug pred drugim. Za razvoj Stockholmskega sindroma morajo biti kumulativno izpolnjeni naslednji trije pogoji: krizna situacija mora trajati daljše časovno obdobje; ugrabitelji morajo biti s talci v stalnem kontaktu, talcev ne smejo osamiti ali jih izolirati v drug prostor; ugrabitelji se morajo do talce obnašati prijazno, do njih ne smejo biti nasilni, nad njimi se ne smejo psihično izţivljati ali jim groziti. Razvoj sindroma določajo tudi naslednje okoliščine: omejen (majhen) prostor; teţke ţivljenjske razmere v tem prostoru, ki povzročajo odpor in negativen odnos do policije; moţnost komunikacije in druţenja med ugrabitelji in talci in narava odnosa med njimi (negativni oz. pozitivni odnos); sprejemanje političnega ali kakšnega drugega ugrabiteljevega prepričanja. Fuselier (1999) navaja tri značilnosti Stockholmskega sindrom, za katere ni nujno, da se vedno razvijejo ali da se pojavijo hkrati in pri vseh talcih (to velja tudi za ugrabitelje!): negativna čustva do policije in oblasti, pozitivna čustva talcev do ugrabiteljev in pozitivna čustva ugrabiteljev do talcev. Stockholmski sindrom ima z vidika pogajalcev in delovanja policije določene pozitivne in negativne posledice. Na splošno velja, da ga je potrebno razvijati; in to predvsem zaradi. 16.

varnosti talcev. Bolj ko se sindrom razvije, manjša je moţnost, da bo storilec nasilno ravnal z ţrtvijo ali ji celo vzel ţivljenje. Negativne posledice tega sindroma pa so naslednje: ţrtve začnejo kazati večji strah pred policijo kot pred ugrabitelji, začne se razvijati filozofija »Mi proti njim - policiji«; talci nočejo sodelovati s policijo, namerno ali nezavestno dajejo policiji izkrivljenje, nezanesljive ali celo napačne informacije; pri policijskem posredovanju (vdoru v objekt) talci ne upoštevajo navodil policije ali celo delujejo v nasprotju z navodili. Presenetljivo je, da novejše raziskave Stockholmskega sindroma, ki so bile opravljene v ZDA, ugotavljajo, da se Stockholmski sindrom ne pojavlja s tako močjo in pogostostjo, kot so znanstveniki sprva domnevali. V resnici se pojavlja zelo redko in to pri zelo majhnem številu talcev. Tako lahko rečemo, da je pojav tega sindroma prej izjema kot pravilo. Večina talcev se v času krizne situacije z ugrabitelji ne identificira. Še več, do njih ne razvije nobene simpatije in pozitivnih čustvenih vezi. Policijo vidijo kot »odrešitelja«, ki dela vse, da bi jih čim prej rešila iz krizne situacije, ne pa kot sovraţnika ali zlega nasprotnika (Fuselier, 1999).. 4.3.2 Londonski sindrom Londonski sindrom je dobil ime po kriznem incidentu v Londonu leta 1981, ko so skrajneţi pri zasedbi iranske ambasade ubili talca, ki se je prepiral z ugrabitelji. Ko so ugrabitelji in talci v različnih prostorih (ko so talci izolirani) ali ko so talci in ugrabitelji v istem prostoru, vendar so talci pokriti, zavezani ali prisiljeni, da gledajo v steno, se med njimi ne more vzpostaviti pozitivna čustvena vez in s tem t.i. Stockholmski sindrom, razvijati pa se začne negativna čustvena povezanost oz. Londonski sindrom. S pomočjo Londonskega sindroma ugrabitelji (ne)zavestno razčlenijo in razčlovečijo talce in jih tako laţje ranijo ali celo ubijejo. Če Stockholmski sindrom ponuja moţnost preţivetja, pa Londonski sindrom to moţnost bistveno zmanjšuje. Zaradi delovanja Londonskega sindroma so bolj ogroţeni talci, ki s svojim ekstremnim vedenjem (npr. z neustavljivim jokom, vreščanjem, zaskrbljenostjo, pretirano pohlevnostjo ali s pregovarjanjem, prepiranjem ali odkritim nasprotovanjem. 17.

ugrabiteljem) pritegnejo ugrabiteljevo pozornost. Tako zaradi svojih prepirljivih in bojevitih stališč tvegajo, da jih ugrabitelji poškodujejo ali celo ubijejo (Grem in sodelavci, 1999).. 4.4 Vzroki zajetja talcev Vzroki zajetja talcev so različni. Odvisni so od: vrste kriznega stanja, od tega, kdo je ugrabitelj, od ugrabiteljeve osebnostne strukture, morebitne duševne motenosti in njegovih motivov. Če so ugrabitelji duševno motene osebe, potem je vzrok zajetja talcev predvsem ţelja po dokazovanju svojim bliţnjim (in sebi), da so sposobni narediti nekaj »resnično pomembnega« ali da so sposobni izpolniti zaupano jim »sveto poslanstvo«. Če so ugrabitelji kriminalci, zaloteni pri izvrševanju kaznivih dejanj, je vzrok zajetja talcev predvsem v zavarovanju njihovega pobega ali zaščiti njihovega ţivljenja. Če so ugrabitelji zaporniki, je vzrok za zajetje talcev izboljšanje bivanjskih razmer v zaporu ali poskus pobega. Teroristi, ki s silo poskušajo spremeniti druţbeni red, pa talce zajamejo z namenom pritegnitve čim večje pozornosti javnosti. Javnost poskušajo seznaniti s svojimi zahtevami in jo opozoriti na nemoč vlade pri zaščiti svojih drţavljanov.. 5 Ugrabitelji Tudi ugrabitelji se ravno tako kot talci soočajo s stresno situacijo. Tudi pri njih se pojavlja občutki strahu, napetosti, izoliranosti, izčrpanosti, pomanjkanja kontrole (nad situaciji in svojo usodo) in potencialnega neuspeha.. 5.1 Faze pogajanj (krizne situacije) oz. psihične faze reagiranja ugrabiteljev, storilcev kaznivih dejanj8 Ugrabitelji gredo med potekom krizne situacije (pri izvršitvi kaznivega dejanja) skozi štiri različne faze, ki imajo razmeroma značilne vzorce obnašanja: afektivno oz. čustveno fazo, spoznavno fazo oz. fazo postopnega dojemanja, programirano faza in kaotično fazo. Zaradi laţjega razumevanja te faze prikazujemo z afektivno krivuljo poteka izvršitve kaznivega. 8. Celotno poglavje »Faze pogajanja« je povzeto po Priročniku za policijske pogajalce.. 18.

dejanja. Za pogajalce je zelo pomembno, da poznajo in prepoznajo afekrivno krivuljo poteka krizne situacije, saj le tako lahko izberejo pravilen način ukrepanja. V nadaljevanju bom na kratko predstavila značilnosti posamezne faze in priporočljive policijske ukrepe. 5.1.1 Afektivna9 oz. čustvena faza Afektivna faza nastopi neposredno po dejanju, v prvih urah krizne situacije. V povprečju traja dve uri. Označuje jo visoka stopnja psihične in čustvene napetosti ugrabitelja (strah, jeza, nemoč…). Ugrabitelji v tej fazi ponavadi izgubijo sposobnost jasnega (treznega) razmišljanja in kontrole, njihove reakcije pa postanejo nepredvidljive in impulzivne. V paniki in strahu lahko talce celo ubijejo ali jih drugače ogrozijo. V tej fazi je zato nevarnost za talce največja. V tej fazi policija poskrbi za izolacijo storilcev, intenzivno zbira informacije o nastalem kriznem stanju, kraj dogodka dobro zavaruje, v nobenem primeru pa še ne izvaja vstopa oz. upada v objekt, saj bi takšno ukrepanje lahko izzvalo agresivno paniko ugrabitelja in vodilo v nevarnost za talce. Nekateri strokovnjaki svetujejo, da je ugrabitelju potrebno dati čas, da se umiri in ohladi. Po sprostitvi napetosti pa lahko pogajalci izmenično zvišujejo in zniţujejo čustveno napetost ugrabitelja, tako da se le-ta v kratkem času zaradi številnih sprememb v razpoloţenju utrudi in prostovoljno preda. Spet drugi strokovnjaki pa menijo, da po sprostitvi ugrabiteljeve napetosti, policisti ne smejo storiti ničesar, kar bi ugrabitelja ponovno razjezilo, temveč morajo mirno počakati na njegovo prostovoljno predajo. Obe taktiki ponavadi privedeta do uspešne rešitve talcev, vendar je prva nevarnejša in bolj negotova (Maver, 1989).. 5.1.2 Spoznavna faza oz. faza postopnega dojemanja/razumevanja V spoznavni fazi storilci spet začnejo jasno in racionalno razmišljati. Njihovo zaupanje se povečuje, stopnja strahu pa zmanjšuje. Med ugrabitelji in talci (ki so v istem prostoru) se začne razvijati pozitivna čustvena povezanost. Pojavi se t.i. Stocholmski sindrom, ki zmanjšuje tveganje (nevarnost smrti, telesnih poškodb in materialne škode) in ugrabiteljevo agresivnost. V primeru izolacije talcev pa do razvoja pozitivne čustvene vezi z ugrabiteljem. 9. Afekt je kratkotrajno močno čustvo.. 19.

ne pride. V takem primeru ugrabitelji (ne)zavestno razčlovečijo talce in tako jih kasneje laţje ubijejo. V tej fazi policisti kontaktirajo s storilci in talci prek pogajalcev. Storilcem ponujajo hrano in pijačo, jih prepričujejo in pozivajo k razumnemu ravnanju, nikakor pa jih ne ogroţajo ali jim vzbujajo občutka ogroţenosti.. 5.1.3 Programirana faza Programirana faza je značilna predvsem za ideološko ali politično motivirane storilce. Taki storilci so dobro izurjeni za določeno akcijo. Ravnajo racionalno in programirano (po vnaprej predvidenem načrtu). Če načrt od njih zahteva poškodovanje ali poboj talcev, to tudi storijo. Odmik od prvotnega načrta je moţen le zaradi prevelike čustvenosti ali stresnosti dogajanja (poškodovanje talcev, umori, neugodna dejanja…). V tej fazi se lahko pojavi kljubovanje s strani talcev (Londonski sindrom). Pogajalci v tej fazi z zavlačevanjem in počasnim izpolnjevanjem ugrabiteljevih zahtev poskušajo predvsem pridobiti čas in tako povečati verjetnost umiritve situacije. Ukrepajo po zahtevah ugrabiteljev v okviru danih moţnosti. Pogajajo se odločno, samozavestno, strpno in pošteno (ne obljubljajo ničesar, kar ne morejo izpolniti). 5.1.4 Kaotična faza Po pribliţno 20. do 48. urah po dejanju nastopi t.i. kaotična faza, ki bi jo lahko označili tudi kot fazo umiritve oz. pomiritve. Pri povzročiteljih se začnejo pojavljati očitni znaki izčrpanosti, preplavijo jih občutki nemoči in šibkosti, ki pogostokrat privedejo ponovno do afektivne faze. Pri teroristih in fanatikih lahko pride do »kratkega stika« v duševnem doţivljanju in vedenju (umor, lahko tudi samomor), med ugrabitelji se lahko pojavijo nesoglasja, posameznik pa se poskuša osvoboditi vpliva skupine. V tej fazi potekajo intenzivna, aktivna pogajanja z nenehnimi razgovori. Policisti oz. pogajalci ugrabiteljem dajejo jasna zagotovila (višanje občutka varnosti) in jih pozivajo k razumnemu ravnanju, ki bi pozitivno vplivalo k rešitvi problema. Specialna enota pa se pripravlja na vdor v objekt.. 20.

5.1.5 Faza umiritve Čas psihičnega umirjanja oz. čas, ki je potreben za umirjanje situacije, se razlikuje glede na to ali gre za posameznike ali za skupino. Storilci v skupini se ponavadi na izvršitev kaznivega dejanja pripravljajo dlje časa, zato so bolj izurjeni in se počutijo bolj varne kot posamezni storilci kaznivih dejanj, ki ponavadi reagirajo spontano in zato hitreje kot storilci v skupini doţivijo čustveni stres. Zaradi zgoraj navedenih dejstev je čas psihičnega umirjanja za posameznika krajši in znaša pribliţno šest do dvanajst ur, za skupino (od pet do šest ljudi) pa štiri do šest dni.. 5.2 Tipologija ugrabiteljev Po Fuselierju (1995) ugrabitelje lahko razdelimo v štiri glavne skupine, in sicer: duševno motene osebe, kriminalce, zalotene pri izvrševanju kaznivih dejanj, zapornike (kaznjence), ki se upirajo in teroriste, ki s silo poskušajo spremeniti druţbeni red. V nadaljevanju bom podrobneje predstavila glavne značilnosti teh štirih kategorij oseb. 5.2.1 Duševno motene osebe Po Fuselierju (1995) duševno motene osebe lahko razdelimo v štiri osnovne kategorije, in sicer: osebe s paranoidno shizofrenijo, osebe z manično-depresivno motnjo, osebe z antisocialno motnjo osebnosti in osebe z mejno organizacijo osebnosti. Raziskava, ki jo je izvedla Akademija FBI, navaja, da je med ugrabitelji kar 52% duševno motenih oseb. V nadaljevanju si poglejmo, kakšne so značilnosti duševno motenih oseb, ki jemljejo talce.. 5.2.1.1 Osebe s paranoidno shizofrenijo Shizofrenija je duševna bolezen, ki jo v psihopatologiji uvrščajo med funkcijske psihične motnje. Zanjo zboli od 0,5 do 1,0 % svetovnega prebivalstva. V enaki meri prizadene tako moške kot ţenske, vendar se pri ţenskah razvije pribliţno deset let pozneje kot pri moških. Na razvoj te bolezni imajo zelo velik vpliv dednostni dejavniki. Za shizofrenijo so značilne biomolekularne motnje v moţganih, ki povzročijo svojevrsten razpad duševnosti (Kobal, 2000). Simptomi te bolezni so sledeči: blodnje10, halucinacije11, miselne disociacije, 10. Blodnje spadajo med vsebinske motnje mišljenja. Nastajajo v bolnikovih moţganih kot miselne konstrukcije z očitnim in hudim izkrivljanjem resničnosti. V njihovo vsebino bolnik trdno verjame in se v skladu z njo. 21.

pomanjkanje volje ali pa je sploh ni (hipobulija, abulija), čustvena spremenjenost (čustvena plitvost, otopelost, razdvojenost), avtizem12 in depersonalizacija13. Posebna vrsta shizofrenije je paranoidna shizofrenija. Ponavadi se pojavi v zrelejšem ţivljenjskem obdobju, nekje po 25. oz. 30. letu starosti. Zanjo so značilne predvsem slušne (prisluhi) in vidne (prividi) halucinacije, blodnje (predvsem preganjalne14, nanašalne15 in veličinske16), paranoidne misli in deluzije (napačno razumevanje dejanskega stanja). Shizofreni bolnik nima stika z realnostjo, njegovo razmišljanje je nelogično, njegove zahteve pa nerealne. Lahko celo verjame, da ima posebno poslanstvo, da njegovo razmišljanje in vedenje nadzorujejo zunanje sile, ali da drugi vohunijo za njim, ga ţelijo prevarati in prizadeti. Bolniki so v dojemanje in razumevanje okolja tako prepričani, da jih noben dokaz ne more prepričati v nasprotno. Pri shizofrenih bolnikih se ponavadi ne pojavljajo izrazitejše motnje čustvovanja. Govor je dovolj tekoč in razumljiv, vedenje pa relativno normalno. Izkazujejo visoko stopnjo zavedanja in minimalno nezmoţnost opravljanja vsakodnevnih opravil. Pri shizofrenih pacientih prihaja med drugim tudi do motenj presojanja, pomnjenja in koncentracije. So zelo odkrenljivi. Tako skoraj vsak najmanjši in popolnoma nepomemben draţljaj pritegne njihovo pozornost. Primanjkljaj pozornosti ima za posledico nezmoţnost fokusiranja misli, kar posledično povzroča nezmoţnost koncentracije pri govoru. Taka oseba pogosto tudi vede (Kobal, 2000: 43). Pri zmotnem prepričanju oseba vztraja tudi, če mu predočimo popolnoma očiten dokaz o njegovi zmoti. Nikakršno prepričanje o nasprotnem osebe ne prepriča, da bi spremenila svoje mnenje (Areh, 1999: 32). Poznamo več vrst blodenj: ekspanzivne (veličinske, megalomanske), depresivne, nihilistične, preganjalne, ljubosumnostne, erotične, nanašalne (interpretativne) in blodnje religiozno mistične vsebine. Blodnje pa lahko razdelimo tudi na primarne in sekundarne blodnje (Kobal, 2000: 43). 11 Halucinacije so ţive in nazorne prevare zaznavanja brez povezave z resnično obstoječimi občutki in predmeti, a so za bolnika bolj resnične kot realnost sama. Poznamo več vrst halucinacij: vidne (optične), slušne (akustične), halucinacije telesnih občutkov (haptične), halucinacije notranje zgradbe telesa (cenestetične), halucinacije vonja (olfaktorične) in okusa (gustativne) ter halucinacije občutka za ravnoteţje (vestibularne) (Kobal, 2000: 23). 12 Avtizem je psihopatološki fenomen, ki pomeni umik iz skupnosti, zaprtost vase, samotnost (Kobal, 2000: 236). 13 Depersonalizacija je občutje bolnika, da je nerealne, sam sebi tuj ali sebi nepodoben (Kobal, 2000: 26). 14 Preganjalne blodnje obsegajo bolnikovo prepričanje, da ga nekdo stalno preganja, opazuje, zasleduje, da mu hoče slabo ali da mu celo neposredno streţe po ţivljenju (Kobal, 2000: 44). 15 Nanašalne ali interpretativne blodnje predstavljajo bolnikovo trdno prepričanje, da so pogovori med ljudmi, splošnim komunikacijam namenjena fizična znamenja, kretnje ali geste povsem slučajnih oseb namenjene prav njemu. Bolnik je prepričan, da članki v časopisu, predstave v gledališču ali televizijske oddaje govorijo prav o njem in samo o njem, četudi v resnici z njim nima nikakršne zveze (Kobal, 2000: 45). 16 Veličinske, megalomanske ali ekspanzivne blodnje so blodnje, s katerimi bolnik izraţa svoje prepričanje v lastno vzvišeno pomembnost, posebno nadarjenost, sposobnost, vsemogočnost, vladarsko vlogo ali boţje poslanstvo, lahko pa tudi v vlogo samega boga (Kobal, 2000: 44).. 22.

v svojih pripovedih naglo prehaja od teme do teme, ki so med seboj povezane na osnovi asociacij. Ta pojav se imenuje fenomen izgubljenih asociacij. Pri takih osebah se pojavljajo tudi miselni bloki (oseba pripoveduje o neki stvari, nenadoma za nekaj sekund utihne in nato nadaljuje s pripovedovanjem), neologizmi (izumljanje novih izrazov), paralogizmi (besedi pripiše drugačen pomen) itd. (Kaplan & Sadock, 1995, po Areh, 1999). V kriznih situacijah paranoidni shizofreniki postavljajo za nas »normalne« ljudi nenavadne, neuresničljive, nesmiselne in nemogoče zahteve (npr. odstranitev predsednika drţave, ali kaznovanje vseh »grešnikov«). Zanje pa so take zahteve popolnoma realne, normalne in uresničljive. Ti ugrabitelji so lahko zelo nevarni. Praviloma so nadpovprečno inteligentni, zato se moramo pri pogajanjih z njimi izogibati uporabi ukan in laţi. Z njimi se ne smemo prepirati o njihovih halucinacijah, ne smemo izraţati dvoma o resničnosti njihovih iluzij, ravno tako pa tudi ne smemo potrjevati njihovih deluzij in halucinacij. Lahko jim le odkrito povemo, da stvari ne dojemamo tako kot oni (se pravi, da ne vidimo, slišimo stvari, ki jih vidijo, slišijo oni), vendar pa jih poskušamo razumeti (empatičen odnos). Vanje ne smemo strmeti ali se jim preveč pribliţati. Ne smemo jim postavljati preveč diskretnih vprašanj. Predvsem pa moramo biti z njimi potrpeţljivi in umirjeni. 5.2.1.2 Osebe z manično-depresivno motnjo Manično-depresivna motnja je duševna bolezen, ki jo v psihopatologiji uvrščajo med razpoloţenjske (afektivne) motnje. Zanjo je značilno pretirano menjavanje razpoloţenja in čustvovanja. Pri bipolarni depresiji oseba trpi zaradi velikih nihanj v razpoloţenju, ki segajo od maničnih višin do depresivnih niţin na ravni otopelosti (ciklično se izmenjujejo faze manij17 in depresij18). Včasih je faza manije ločena od faze depresije z dolgim obdobjem normalnega funkcioniranja, včasih pa si faze tesno sledijo in zelo destruktivno vplivajo na posameznikovo ţivljenje. Dolţina posamezne faze in hitrost njihovega menjavanja je odvisna od posameznika, ponavadi pa posamezna faza traja nekaj tednov. O bipolarni motnji 17. Za manijo je značilno pretirano veselo razpoloţenje (evforija), hitro govorjenje, prehitevanje ene misli z drugo (vrveţavost), motorična hiperaktivnost, razdraţljivost, spolna prepotentnost, beg idej in izrazita povečana telesna gibljivost (jezava manija) (Kobal, 2000: 104). 18 Za depresijo je značilna globoka ţalost, zavrtost mišljenja in telesnih gibov, zaradi istočasne tesnobe pa so mnogi depresivni bolniki pretirano nemirni (Kobal, 2000: 105). Pojavljajo se tudi naslednji znaki: izguba ali povečanje apetita in telesne teţe, teţave s spanjem (insomnija ali hipersomnija), utrujenost, brezvoljnost, depresivne misli o sebi, občutki krivde, upočasnjeno reagiranje, nezmoţnost koncentracije, zloraba opojnih substanc, samomorilno vedenje itd. (Areh, 1999).. 23.