Forenzična lingvistika in grafoligija [!] v preiskovanju kaznivih dejanj : diplomsko delo

Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede. DIPLOMSKO DELO Forenzična lingvistika in grafoligija v preiskovanju kaznivih dejanj. Jasna Močnik Avgust, 2010. Mentor: dr. Igor Areh.

Kazalo 1. Uvod ..................................................................................................................... 1. 2. Psiholingvistika ................................................................................................... 3 2.1 Njene metode in tehnike ........................................................................................ 4 2.1.1 Profiliranje v psiholingvistiki ......................................................................... 6 2.2 Razvoj in analiza jezika ........................................................................................ 7 2.3 Preiskovanje in analiza dokumentov .................................................................... 9. 3. Stilometrija ........................................................................................................ 12. 4. Forenzična psiholingvistika ............................................................................. 14 4.1 Definicija ............................................................................................................ 16 4.2 Področja ............................................................................................................. 16. 5. Grafologija ........................................................................................................ 18 5.1 Razvoj ................................................................................................................. 19 5.2 Zgodovina pisave in rokopisov ........................................................................... 19 5.2.1 Forenzične preiskave ter sledi rokopisov ..................................................... 22 5.2.2 Posebnosti rokopisov ter osebni podpis ....................................................... 26 5.3 Vrste pisav in njihov pomen................................................................................ 28 5.3.1 Razlaga, vzroki in značilnosti pisave ........................................................... 32 5.3.2 Zloraba pisave .............................................................................................. 33. 6. Razprava ........................................................................................................... 35. 7. Literatura .......................................................................................................... 40.

Povzetek V diplomi sem predstavila forenzično lingvistiko in grafologijo v preiskovanju kaznivih dejanj. V uvodu sem napisala, kaj je v moji temi ţe znanega ter kaj so ugotovili drugi avtorji. Opisala sem zakaj se mi zdi tema pomembna, kje nastopajo problemi in kaj mislim raziskati ali preučiti v nadaljevanju diplomske naloge. V njej je razvidno kaj me zanima, kaj pričakujem ter kako se to preučevala. Nadaljevala sem s teoretičnim uvodom. Ta obsega psiholingvistiko, njene metode in tehnike, profiliranje v njej, razvoj in analizo jezika, elemente jezika ter preiskovanje in analizo dokumentov. Predstavila sem stilometrijo, kot vejo psiholingvistike ter forenzično lingvistiko oz. jezikoslovje kot aplikativno vejo omenjene psiholingvistike. Dodala sem njeno definicijo in področja. V nadaljevanju sem pisala o grafologiji, njenem razvoju, o zgodovini pisave in rokopisov, dodala sem tudi posebnosti rokopisov, ter osebni podpis, vrste pisav in njihov pomen ter primere, vzroke in značilnosti pisav ter zlorabo pisave. Proti koncu diplomske naloge sem preverjala hipoteze na področju psiholingvistike ter jih potrdila ali zavrnila. Diplomsko nalogo sem zaključila z razpravo in literaturo.. Ključne. besede:. stilometrija.. grafologija,. psiholingvistika,. pisava,. forenzična. lingvistika,.

Forensic linguistics and graphology in investigations of criminal acts Summary In my diploma I presented forensics linguistics and graphology in investigation of criminal acts. In my theme I wrote what I alredy knew and what some of the other authors wrote. I wrote why I think this theme is interesting and impoetent, wher it is used, where problems arise what do I intend to reserchand study in this paper. Inside its revealed what interests me, what I study and how I investigated this. I continued with a theoretical introduction. This contains psyholinguistics, her methods and prifiling technicks its development and language analysis, language elements and investigation and analysis of dokuments. I presented stihlometry, as a branch of psyholinguistics and forensics linguistics or linguistics as a aplliable branch said psyholinguistics. I addet its definition and areas of use. In continuance I wrote abouth graphology her development, history of the whriten word and manuscripts. Also forensics investigations and traces of manuscripts, I addet also the importance of manuscripts and signitures, types of font, and its aluse. At the I investigated hipotheses in psyholinguistics and I confirmed or rejected them. I finished my paper with a discution and literature.. Key words: graphology, psyholinguistics, font, forensics linguistics, stihlometry..

1. Uvod. V diplomski nalogi bom zajela osnovna spoznanja o forenzični lingvistiki in grafologiji, na tem bo temeljila tudi moja tematika diplomske naloge. Omenila bom tudi psiholingvistiko, stilometrijo ter napisala tudi kaj o lingvistiki na splošno. Poskušala bom odgovoriti na vprašanji, kaj pomenita besedi forenzična lingvistika in grafologija, s čim se ukvarjata,. kdo so njuni prvi izumitelji, kakšne metode uporabljata za. razumevanje svoje tematike… Na vprašanje kaj je forenzična lingvistika, lahko odgovorimo na več načinov. Odvisno kakšen tip teksta dobimo za preučevanje. Vsak tekst govorečega jezika je lahko forenzično gradivo, biti pa mora implicirano v legalno ter kriminalno preiskavo. Taki teksti so lahko oporoke, pisma, knjige, spisi, eseji, pogodbe, zdravstvene listine, skratka vse kar je napisano. Lahko omenimo tudi ponarejene oporoke, laţne seksualne napade, pisma z groţnjo bančnega napada, v katerem hoče storilec oblastem pojasniti, da njegovi zločini niso nelegalni. Strokovnjaki se lahko sklicujejo tudi na dejstva, ki jih dobijo od preiskovanih tekstov (Olsson, 2008). Forenzična lingvistika je aplikacija lingvističnega znanja v določeni situaciji. V najširšem pomenu je most, ki povezuje jezik, zločin ter zakon. Forenzična lingvistika se uporablja pri jezičnih znanjih in tehnikah uporabljenih v legalnih primerih in procesih ali zasebnih primerih med dvema osebkoma, kateri lahko kasneje spor razrešijo na legalen način (Olsson, 2008). Pisava je psihofizičen izraz celega človeka. Lahko jo preiskujemo na tri načine: prvi način je z grafologijo, ki razlaga človekove osebnosti na podlagi pisave, drugi način je z grafoskopijo, ki ugotavlja istovetnost rokopisov, oblikovne značilnosti pisave in tretji način je grafometrija, ki ugotavlja razmerje med dimenzijami delov posameznih črk. Pri forenzični lingvistiki ali forenzičnemu jezikoslovju se uporabljajo psiholingvistične metode in tehnike v kriminalistično-tehničnih preiskavah za zbiranje dokazov. Ukvarja se s primerjavo stila pisanja dokumentov, analizo jezikovnih elementov na posameznih mestih teksta in predstavitvijo ugotovitev na sodišču (Lük – Nećak in Komac, 2005 / 2006). 1.

Namen diplomske naloge, razviden tudi ţe iz njenega naslova, je predvsem prikazati in razloţiti kaj pomeni psiholingvistika in njene metode ter grafologija, tako, da bo ob branju razumljivo vsem ljudem. Pri tem pa ţelim pomagati tistim, ki se profesionalno ukvarjajo s stroko, ki jo bom podrobno opisala, tukaj mislim predvsem na policiste, kriminaliste, mogoče celo na sodišča. Cilj ter posledično tudi namen diplomske naloge pa je deskripcija oz. opis pojava, ki me zanima. Tako bom napisala kaj pomenita obe vedi, tako psiholingvistika kot grafologija, opredelila bom s čim se ukvarjata, kakšne metode uporabljata, kdo so njuni najpomembnejši. predstavniki.. Predstavila bom. razlago oz. napoved hipotez. Kot zadnji cilj pa bom napisala obširno razpravo, ki bo temeljila na teoretičnem uvodu, ker moja diplomska naloga temelji nanj, zato bom tudi pomembne ugotovitve pisala v njem. Za to področje sem se odločila, ker me zanima, kaj vse lahko ljudje razberemo iz jezika ter pisave, pa tudi pričakujem lahko, da bom odnesla veliko znanja in se o tem čim več naučila. S tem se v Sloveniji ukvarja Center za forenzične preiskave (CFP), ki je organizacijska enota (Uprave kriminalistične policije) Generalne policijske uprave Ministrstva za notranje zadeve. Laboratorij je bil ustanovljen 1950. leta. Ima oddelek za preiskave dokumentov, v katerem preiskujejo rokopise in podpise ter identificirajo pisce, preiskujejo tipkopise, tiskana besedila, besedila, besedila izdelana z računalniško tehnologijo in bankovce, rekonstruirajo vsebino poškodovanih dokumentov, ugotavljajo starost besedil, z analizo besedil ugotavljajo profil pisca, vodijo zbirko dokumentiranih sledi, testirajo zaščito in razvoj novih javnih listin in sodelujejo pri identifikaciji fonetičnih zapisov. Delavec, ki je zaposlen v Centru za forenzične preiskave, mora imeti določeno stopnjo izobrazbe pravilne smeri. Lahko je kemik, biolog, matematik ali fizik. Tako preiskuje različne dokumente. V oddelku za preiskavo rokopisov in dokumentov preiskujejo podpise, rokopise, dokumente, vrednostne papirje, bankovce, črnila, pisala, papir… in rekonstruirajo poškodovane dokumente ter vodijo zbirko tipkopisov pisalnih strojev in anonimnih sporočil, povezanih s kaznivimi dejanji. Zahvalo bi namenila mentorju dr. Igorju Arehu za pomoč, podporo ter potrpeţljivost, ki mi jo je nudil ter vsem, ki so mi in mi še bodo pomagali pri nadaljevanju magistrskega študija. 2.

2. Psiholingvistika. Je interdisciplinarna veda, ki ugotavlja osebnostne značilnosti avtorja besedila na podlagi analize vsebine pisanja. Ukvarja se s procesi razumevanja, proizvajanja in uvajanja jezika. Navezuje se tudi na jezikoslovje in psihologijo. Pri svojih raziskavah pa se povezuje z nevrolingvistiko, analizo diskurza, sociolingvistiko ter ostalimi kognitivnimi vedami. Sodeluje pri računalniških programih umetne inteligence (Lük – Nećak in Komac 2005 / 2006). Na prelomu iz 19. v 20. stoletje so se z njo ukvarjali Steinthal, Wundt in Bühler, kot znanost pa je priznana leta 1953. Takrat so se v Bloomingtonu zbrali ameriški jezikoslovci, psihologi in etnografi ter izdali zbornik z naslovom Psycholinguistics. Psiholonvisti opazujejo pogovor pri proizvajanju jezika, ki je sestavljen iz konceptualizacije, formulacije, artikulacije, konverzacije, prevzemanja besed… Raziskovalci te veje so Chomsky, George Lakoff, Michael Tomasello in Steven Pinker. Za začetnico pa lahko imenujemo A. Sodnik, za najpomembnejšega slovenskega psiholingvista pa lahko štejemo Mihajla Rostoharja. Pomembnejši raziskovalci danes pa so: Vid Pečjak, L. Marjanovič, Umek, O. Kunst Gnamuš in S. Kranjc (Lük – Nećak in Komac, 2005 / 2006). Psiholingvistika preučuje besedno, tako pisno kot govorno komunikacijo. Zajema spoznanja lingvistike oz. jezikoslovja ter. izraţanja z jezikom psihologije npr:. kognitivne. Njena aplikativna veja je forenzična lingvistika. O njej so razmišljali filozofi in psihologi, ki so sodelovali z lingvisti. Dogajanje na tem področju je bilo dinamično, sem pa sodijo tudi različne teoretične usmeritve. Pomemben je prehod iz strukturalizma k funkcionalizmu za preiskovanje kaznivih dejanj, ki v ospredje postavlja proučevanje govora kot uporabo jezika, odvisen pa je od konteksta, poslušalca in okoliščin komunikacije (Simšič in Umek, 2000). Razvijala se je v ZDA vendar se je kasneje zanimanje razširilo v Anglijo in Nemčijo. Pojem psiholingvistika se prvič pojavi leta 1946 v članku, ki ga je napisal Proncky. Uveljavila pa se je leta 1953. Zato sta bila zasluţna Osgood, ki je bil psiholog ter 3.

Sebeok (lingvist) ker sta na simpoziju v Indiani predstavila svoje ideje o psiholingvistiki. 1954 je bila izdana knjiga z naslovom Psiholingvistika, avtorja sta ista, zajemala je teoretični pregled in raziskovalne probleme. Tako je psiholingvistične ideje prevzel pravosodni sistem in tako omogočil razvoj forenzične lingvistike. Ta uporablja psiholingvistične metode, vendar je razliko med njima moč opaziti po cilju (Simšič in Umek, 2000). Psiholingvistika v kriminalistični preiskavi še ni uveljavljena zaradi različnih razlogov ter pomanjkanja strokovnjakov. Odkrije lahko nekatere pomembne značilnosti storilca (Simšič in Umek, 2000). Za psiholingvistiko je značilna interpretativnost, zato take ugotovitve nimajo dokazne vrednosti (sluţijo kot posreden dokaz), koristne pa so za kriminalistično preiskavo (Brglez in Umek, 2006).. Namesto izraza psiholingvistika se uporablja tudi izraz jezikovna psihologija, tako jo je poimenoval nemški psiholog Hans Hörmann, ker je bil vezan na teorije behavioristov in generativnih gramatikov, ki so se ukvarjali s psihičnimi dogajanji pri nastanku ter uporabi jezika. Jezikovna psihologija označuje funkcije jezika, ki so tesno povezane s socialno lingvistiko in lingvistično pragmatiko, tako mora preučevalec jezika ali tisti, ki se ukvarja z njim nekaj vedeti o teh znanostih (Kriţman, 1989).. 2.1. Njene metode in tehnike. Psiholingvistika uporablja statistične metode, elektromagnetne naprave za zapisovanje in. posredovanje. ter. računalnike. za. analiziranje. besedil.. Za. uspešnost. forenzičnolingvistične analize so zbirali ter shranjevali psiholingvistična besedila za zbirko lingvističnih podatkov. Poleg osnovne zbirke vsebujejo zbirko posameznih tipov besedil (samomorilna pisma, izsiljevalna in grozilna pisma, prepise posnetih policijskih zasliševanj…). Vsako zbirko in podatke, pridobljene iz analize besedila vnesejo v računalnik. Poznamo program Prostyle uporabljajo ga v ZDA. Z njim se lahko pridobi podatke o številu besed v tekstu, povprečno dolţino stavkov, odstotku kompleksnih besed, številu napačno črkovanih besed, jezikovni starosti avtorja besedila ter indekse branosti besedila. Ta nam pove kako oseba bere in razume besedilo. Najpomembnejša 4.

indeksa, ki ju program Postyle izračuna sta Flesch – Kincaidov in Gunningov FOG. Prvi indeks upošteva povprečno dolţino stavkov ter število zlogov na sto besed. Vrednost rezultatov variira od nič do sto. Vrednost nič nakazuje, da je tekst teţko berljiv, vrednost sto pa označuje besedilo razumljivo za vse ljudi. Drugi indeks je podoben prvemu le, da rezultate pretvori v šolske ocene, ki jih imajo v Ameriki. Je laţje razumljiv in namenjen praktični uporabi, manj pa ga uporabljajo v raziskovalne namene (Gudjonnson in Haward, 1989). Podobne računalniške programe uporablja tudi BKA, to je Nemški Zvezni kriminalistični urad. Tam sta zaposlena Steinke in Braun, delata pa predvsem v forenzičnem inštitutu. Tam od leta 1978 proučujejo, uporabljajo psiholingvistične metode, da bi se spopadli z grozečim terorizmom. Imajo računalniški program Textor, ki uporablja mnoţično vnašanje besedil. Besedilo program analizira ter podatke shrani za primerjavo z novimi teksti. Tako se program dopolnjuje in razvija. S tem je moţno primerjati besedila in podatke za stilistično analizo, ki lahko ugotovi geografsko ter socialno pisca in avtorja besedil (Gudjonsson in Haward, 1989). Psiholingvist in sociolingvist Kniffka (1993) je prikazal nemoč znanstvene lingvistike, zavzema se za forenzično lingvistično diferencialno diagnostiko, ki označuje temeljitost, interdisciplinarnost in je aplikacija vseh metod za ţivljenjske razmere ter dogajanja v katerem je besedilo nastalo. Zavzema se za interdisciplinarni pristop in večjo vlogo socialnih znanosti v forenzični lingvistiki. Sodeloval je tudi pri iskanju anonimnih pisem z neprijetno vsebino, ki so bila naslovljena na direktorja tovarne. Ugotovil je, da je bilo teh pisem 118. Bila so natipkana, prihajala pa so 3 leta. Poslana so bila iz mesta, od koder je doma direktor, njihov avtor pa je dobro poznal razmere v tovarni. Strokovnjaki niso odkrili nič, čeprav so uporabili vsa sredstva. S psiholingvistično metodo pa so lahko videli, da imajo pisma veliko pravopisnih napak, prepoznali so tudi, da avtor ni izobraţen. Z dialektološko analizo pa so ugotovili, da je avtor domačin. Osumili so nedolţnega delavca, vendar razumljivo, saj je ta ţe pisal anonimna pisma vodstvu tovarne. Morali so ga izpustiti, vendar Kniffka ni odnehal in je še naprej bral ta pisma, dokler ni ugotovil, napake pri številki 66. Številka je imela pomišljaj med dvema besedama, ki ga domačin nikoli ne bi napisal tam. Po sklepu je 5.

ugotovil, da bi to lahko napisal samo Angleţ. Z določenimi metodami so odkrili tudi nekaj anglicizmov, kar jih je pripeljalo do avtorja anonimnih pisem. Ujeli so delavca z ameriškim naglasom, ki je bil zaposlen v tej tovarni. Priporočljivo je, da se vse dobljene rezultate interpretira s celotnega vidika. Z lingvistično analizo ugotovimo značilnosti avtorjevega vedenja v neki situaciji. Vsebina besedil z njenimi značilnostmi je odvisna od same situacije in posameznikovih splošnih značilnosti (Kniffka, 1989). Psiholingvistične analize delajo samo šolani psiholingvisti, ki pri uporabi statističnih metod upoštevajo omejitve statistike, meni nemški strokovnjak Engel (Simšič in Umek, 2000 ).. 2.1.1 Profiliranje v psiholingvistiki Uspeh forenzično lingvistične analize je odvisen od količine in narave razpoloţljivih podatkov, uporabljenih metod, strokovnosti in temeljitosti. To analizo uporabljajo pri preiskovanju hudih kaznivih dejanj. Tisti, ki opravlja psiholingvistične analize mora imeti dobro lingvistično znanje za izdelavo jezikovnega profila avtorja ter psihološko in kriminalistično psihološko znanje in izkušnje s kriminalci. Za zoţevanje kroga osumljencev proučujemo morfologijo ali oblikoslovje (nauk o besednih vrstah), semantiko. ali. pomenoslovje,. pravopis,. dialektologijo. ali. nauk. o. narečjih,. sociolingvistiko za ugotavljanje druţbenega sloja avtorja, psiholingvistiko v oţjem smislu, ki ugotavlja spoznavno – emocionalne procese in analizo jezika različno starostnih obdobjih (Drommel, 1988). Ameriški psiholingvist Miron je izdelal nekaj analiz za rešitev zapletenih primerov, sodeluje tudi z FBI. Analiziral je tudi sporočilo primera, ki ga bom opisala. Serijski morilec David Berkowitz ali kot je sam sebi pravil Samov sin je hodil po ulicah ter zasledoval mlade pare in jih ustrelil. Nato je pošiljal sporočila časopisu, da deluje po navodilih sosedovega psa. Miron je po dogodku izdelal profil storilca, ki je bil pravilen s pomočjo psiholingvistične analize. Tako je ocenil prava leta, iz njegovih sporočil pa je razbral, da je moški visok in preteţak, njegova mati je umrla ali se ločila, njegov oče star ali bolan in, da se bo njegova morilska kariera nadaljevala, vendar se ne bo upiral 6.

aretaciji. To vse je ugotovil pravilno, kajti David je imel čelno plešo, bil je preteţak, visok in posvojen, mati mu je umrla, ko je bil star 14 let, oče je bil upokojen (Simšič in Umek, 2000). Psiholingvistični profil je najverjetneje sestavljen iz treh delov. Prvi je demografski profil avtorja sporočila in je najbolj pomemben. Tukaj lahko ugotovimo starost, spol, kraj… Z drugim profilom lahko ugotovimo avtorjevo mentaliteto (motive, osebnost in patologijo). Tretji profil nam lahko pokaţe oceno odločenosti ter sposobnosti pisca, ki lahko uresniči svoje groţnje ali pa ne. Tak psiholingvistični profil je mogoče izdelati le v redkih primerih. V praksi niso vedno vse analize zanesljive ali pa ne prispevajo k uspehu preiskave (Simšič in Umek, 2000).. 2.2. Razvoj in analiza jezika. Ko govorimo o človekovi artikulirani govorici ali človeškem jeziku, začnemo pri izzivalnem primerjanju z ţivalskimi govoricami, če hočemo biti dovolj temeljiti. Na primer ljudje se sprašujejo zakaj opice ne govorijo, ko imajo lokumotorične organe dovolj razvite. Na to je odgovoril Kellogom, ki je bil znan komparativni psiholog. Njegov odgovor se je glasil, da opica ne spregovori zato, ker nima kaj povedati. S tem se očitno strinjajo tudi drugi strokovnjaki, saj nihče doslej še ni ugovarjal. Teţko, da bi mu sploh še kdo kasneje. Zanimivo je tudi, da vest (conscientia, Gewissen) v nobenem jeziku nima glagola (recimo vestiti, nemogoče); ozadje tega je v prvotnem prepričanju, da je vest nekdo, ki v človeku govori, daimonion (Sokrates), dobri duh ali Bog, ta pa je samo v samostalniku; saj noben bog ne bogovi. Vendar ima Nemec za duha glagol geistern, Slovenec tega ne more glagoliti, njega duh samo straši (Trstenjak, 1989). Jezik je fenomen ima veliko širino, moţnosti in zmogljivosti, ki človeku pomaga, da se izraţa na različne načine. Na primer posredno, neposredno, simbolično, v narečju, pogovorno, knjiţno v maternem ali tujem jeziku, v verzih, ob melodiji, ustno, pisno ali s kretnjami, z različnim tonom, s tehničnimi pripomočki… Podobno kot, da bi o človeku lahko ugotovili kako se vede, kaj dela, kako je urejen, s kom se druţi… lahko iz njegovih besed zapisanih ali izgovorjenih lahko ugotovimo nekatere njegove lastnosti. 7.

Jezike je lahko ogledalo človeka, omogoča nam njegovo identifikacijo. Je zanimiv za preučevanje s kriminalističnega oz. forenzičnega vidika (Brglez in Umek, 2006). V svojem času je Ferdinand de Saussure, ki je bil lingvist uvedel v lingvistiko pojem govora. Jezik imenuje langage, govor pa parole. Pravi, da je jezik društveni fenomen ter da, je dogovor med človekoma določene skupine. Jezik je sestava znakov, ki tvori vez med akustično sliko in smislom. Naslednik Ferdinanda je bil Charles Bally. Jezik in govor sta med seboj povezana, eden predstavlja drug drugega. Jezik se učimo tudi s poslušanjem drugih ljudi, razvija pa se skozi govor. Poleg jezika in našega izbora v jeziku, lahko govorimo tudi o govorjenju. Glasovi govora sodijo v psihično aktivnost jezika, to so fonemi ali glasovi, ki tvorijo jezični znak, so deli jezika in govora, ne pa govorjenja. Jezik se mora materializirati, da bi deloval, to pa poteka preko govorjenja (Vuletić, 1980). Herder (po Kriţman, 1989) meni, da si je človek ustvaril jezik iz tona ţive narave, pisal je tudi o blagoglasnosti jezikov. Lazarus Geuger (po Kriţman, 1989) je pisal o onomatopoetskem obnašanju jezika, vendar meni, da kaţe jezik dokaj pozno nagnjenost k prikazovanju predmetov. Dalje je tezo razvijal Karl Bühler (po Kriţman, 1989) in pri tem odprl probleme, kjer gre za odnose med onomatopoetičnim pristopom ter simbolično reprezentanco jezika. Mnogi raziskovalci so ugotovili, da je v jezikih veliko pojavov kjer s slikanjem glasu označijo misli. Ernst Casirrer (po Kriţman, 1989) se je ukvarjal z jezikom mita in magije, z jezikom, ki zajema celostno ne zaznavno. Podobno je pisal tudi Francoz Lucien Levy – Bruhl (po Kriţman, 1989). Jezik se je razvil z znaki, ki so bili mešanica onomatopoije ter simbolike. Razvijal se je vzporedno s predmetnim mišljenjem, kjer so bile moţne abstrakcije v simbolih in abstrakcije v predmetnem mišljenju. Pri ruskemu jezikoslovcu Nikolausu Marru (po Kriţman, 1989) obstajajo samo jeziki določenega vladajočega razreda in jeziki grupacij. Jezik je tipičen človeški pojav, uporabljen za reakcijo na svet. Je instrument, ki ga uporabljamo za sporazumevanje ter odsev dogajanja v naši duševnosti. Cromsky (po Kriţman, 1989) odobrava socialno lingvistiko in hipoteze o notranjih mehanizmih psiholingvistike. Pravi, da je jezik širok razvejen splet nastajanja ţivljenja in oblikovanja (Kriţman, 1989). 8.

Njegovo jezikoslovje imenujejo ameriško taksonomično jezikoslovje. Pravi, da je ţiv jezik sestavljen organizem, pri vsakem človeku različen, spremenljiv v socialnih in psiholoških konstelacijah. V nekaterih filozofskih ter političnih spisih je razpravljal o ideoloških in političnih vprašanjih zlorabe jezika, vendar v lingvistiki ni prikazoval zvez med kompetenco in različnimi realizacijami govora v performanci pripadnikov druţbenih slojev, razredov in ideologij. Jezika ni upošteval dovolj kot spleta genetskih psiholoških dejavnikov v komunikaciji s svetom – objektivnim, materialnim in druţbenim. V komunikacijo jezika sodi govorjenje in pisanje, torej lahko trdimo, da sta govor oz. jezik ter pisava povezana. Pri jeziku, kot avtonomnemu predmetu, spoznamo strukture kjer lahko pridemo od sistema posameznih jezikov do generalizacij oz. takih zvez strukturalnih odnosov, ki so lastne vsem jezikom ter tipične za vsakega človeka. Jezik mora biti sredstvo za komuniciranje v partnerskih in skupinskih odnosih, vendar se pri tem razvije tudi reflektirano jezikovno obnašanje. (Kriţman, 1989).. 2.3. Preiskovanje in analiza dokumentov. Najprej smo poznali rokopisne listine, napisane na papir, ki so bile zaščitene s pečatom ali vodnim znakom. Danes se uporablja namesto papirja plastika. Imamo tudi večjo izbiro zaščitnih elementov na listinah. Najpogosteje uporabljajo ultravijolične zaščitne elemente za tiskane podobe ali dodatke na papirju (zaščitne nitke, melirna vlakna), vodni znak, globoki tisk, latentne podobe ter uklonske elemente (hologramske folije…). V forenzičnih laboratorijih uporabljajo različne materiale na področju preiskav dokumentov. Zajema preiskave osebnih dokumentov, vrednostnih papirjev, denarja, tiskovin, izpisov z računalniškimi tiskalniki, fotokopij, rokopisno izpopolnjenih ali ročno napisanih listin, štampiljčnih odtisov ter tipkopisov. Naloga teh preiskav je ugotavljanje pristnosti uradnih listin, kar je vedno mogoče s primerjavo s pristnim dokumentom oz. s pomočjo podrobnega opisa načina izdelave dokumenta in njegovih zaščitnih elementov. Na tak način ugotovimo ali imamo opraviti s pristnim dokumentom ali s ponaredkom. Iščemo znake poškodbe dokumenta, iz njih pa ugotovimo ali so bili v dokumentu brisani podatki, zamenjana fotografija imetnika… Če preiskave pokaţejo ponarejen oz. prenarejen dokument, lahko v nadaljevanju ugotovimo način izdelave ponaredka oz. prenaredka. To nam pokaţe vir ponaredka. Pri 9.

preiskovanju dokumentov uporabljamo različne metode. Včasih zadostuje en sam postopek, pogosto pa preiskava zdruţuje več metod. Lepo je, da ostane pri tem gradivo nepoškodovano oz. čim manj poškodovano. Začnemo s preprostimi optičnimi metodami, sledijo nedestruktivne metode, če pa ne gre drugače pa uporabimo destruktivne metode (Maver, 2004). Pri preiskovanju dokumentov, uporabljamo specifična sredstva ter metode. Cilj preiskovanja je identifikacija podpisa, pisave, računalnika, pečatov, ugotovitev morebitnega ponarejanja… (Lük – Nećak in Komac, 2005 / 2006). Uspehi današnjih pristopov k zaznavanju plagiatorstva so drugačni glede na osnovi plagiatorskih dejanj. Lahko govorijo o kriptografski razpršitvi funkcij, da ustvarijo digitalne odtise tako imenovanih delcev teksta, katere primerjajo z bazo podatkov originalnih tekstovnih odtisov. Ker kriptografski odtisi identificirajo delce teksta natančno, je kvaliteta teh pristopov odvisna od kompenzacij in velikosti delcev v plagiatorskih in originalnih tekstih. Nekateri bralci lahko opazijo ter identificirajo sumljive članke v dokumentih brez referenčnih dokumentov v glavi: razlike med briljantnimi in zmešanimi odlomki, ali sprememba v osebnem govoru dajo namige o plagiatorstvu (Kulig, Meyer, Stein, 2007). Kazniva dejanja lahko vključujejo različne dokumente. Ugrabitelj lahko pošlje zahtevo po odkupnini. Izsiljevalec lahko piše svoji ţrtvi. Zabeleţke v dnevniku lahko pomagajo pojasniti gibanje pogrešane osebe. Načečkani zapiski na koščku papirja lahko vsebujejo bistvene odgovore. Dokumente razdelimo v tri široke kategorije: rokopise, tipkane in tiskane dokumente. Najpogosteje se v kazenskih zadevah pojavljajo ročno pisani zapiski in pisma. Če nekdo spremeni znesek na čeku ali datum na uradnem dokumentu, lahko policija preišče črnilo na dokumentu, ki se različno odzivajo na svetlobo. Dokument osvetlijo z ultravijolično ter infrardečo svetlobo, lahko pa tudi drugimi lučmi. Uporablja se lahko tudi laser. Če je bil dokument spremenjen, se bo sprememba pod testnimi lučmi pokazala z drugačnim odsevom. Tako se odkriva tudi dokumente, ki so tiskani. Tipkani dokumenti so lahko tako razločni in osebni kot rokopis, zaradi obrabe in poškodb črk na pisalnem stroju. Strokovnjak lahko ugotovi, kateri pisalni stroj je 10.

uporabil osumljenec. Odtrgan vogal zahteve po odkupnini se lahko ujema s pisalnim blokom, ki pripada osumljencu. Sporočilo pa lahko sestavijo tudi iz črk, ki so izrezane iz časopisa. Med najpomembnejše dokumente prištevamo bankovce, ker jih je teţko kopirati ali ponarediti. Tiskani so s posebnimi črnili in na posebnem papirju. Papir ima lahko vodni znak ali znak, vtisnjen na papir tako, da je viden samo, kadar ga gledamo proti svetlobi. Papir ima lahko tudi kovinsko nitko, ki poteka vzdolţ bankovca (Graham, 1998). Analiza dokumentov je pomagala ljudem, ki so bili obsojeni za zločine. V nekaterih primerih, v katere so bili vpleteni ljudje, zaprti zaradi terorističnih zločinov, je strokovna analiza dokumentov ponovno ocenila dokaze iz časa, ko je bil primer obravnavan na sodišču. Kadar nekaj napišemo na prvo stran bloka, naslednjih nekaj strani nosi odtis tistega, kar je bilo napisano na prvi strani. In tam ostane tudi, če izvirni zapis odtrgamo. Globok odtis vidimo, če blok osvetlimo s strani tako, da je odtis v senci. Slabše odtise lahko preberemo s preizkusom, imenovanim preizkus ESDA Electro – Static Document Analysis (elektro - statična analiza dokumentov). Preizkus opravijo tako, da zaznamovan papir poloţijo na ţično mreţo ali kovinsko ploščo in ga pokrijejo s filmom iz tanke plastike. Ţična mreţa oz. kovinska plošča je pod električno napetostjo, ki se prenaša na papir ter plastični film. Ko prek plastičnega filma potresejo droben bel prah se ga nekaj prime na površino pod električno napetostjo. Bolj se prime na odtisih, in na ta način odkrije kaj je bilo prej napisano na tem mestu. Če je bil zapis spremenjen, ko je bil napisan in odtrgan bodo vidne razlike med samim dokumentom in odtisom. Preizkus ESDA so uporabili za ponovno preiskavo zapisnikov zaslišanj obsojenih ljudi, ki so jih opravili policisti, da bi videli, ali so bili zapisi po zaslišanjih spremenjeni (Graham, 1998). Policija redno trenira svoje nove rekrute, da prepoznajo dokaze na mestu zločina. Lasje in vlakna, DNK ter balistični vzorci predstavljajo primere forenzičnih dokazov, ki lahko pripomorejo k preiskovalnim sledem in poveţejo zločince z njihovimi zločini. Po drugi strani pa kriminalna preiskovalna analiza, prej znana kot kriminalno profiliranje, je preiskovalno orodje, ki lahko poveţe zločince z njihovimi zločini preko analiziranja njihovega vedenja (Shuy in Smith, 2002). 11.

3. Stilometrija. Kvantitativno določa značilnosti, po katerih se pisanje enega avtorja razlikuje od jezika druge osebe. S silometričnimi metodami analiziramo frekvenco in naravo napak, frekvenco značilnosti stila pisanja in razmerja (Lük – Nećak in Komac, 2005 / 2006). Poimenujemo jo tudi statistična stilistika in je veja psiholingvistike. S kvantitativnimi metodami določi razlike v pisnih dokumentih ter verbalnih sporočilih različnih posameznikov (Simšič in Umek, 2000).. Za primer bi navedla psihologa Osgooda, ki je primerjal prava samomorilna pisma, s pismi oseb, ki so se vţivele v vlogo samomorilca. Dobesedno je analiziral vsebino celega pisma, tako število zlogov na besedo, razmerje med samostalniki in glagoli, glagoli ter pridevniki in razmerje med številom besed do celotnega števila besed v tekstu. Uporabil je TTR metodo, ki pomeni Type Token Ratio ali razmerje tipičnih znakov. Visoka vrednost kaţe bogastvo in raznolikost avtorjevega besedišča, nizka pa vrednost osebe s skromnim besednim zakladom. Iz tega indeksa lahko sklepamo nekatere osebnostne značilnosti avtorja in njegovo čustveno stanje. Osgood meni, da imajo pisma samomorilcev enostavne in kratke stavke, njihov avtor uporablja veliko čustvenih izrazov, moč je najti številne pravopisne napake ter miselne preskoke (Gudjonsson, 1992). Večje zanimanje je vzbudila po primeru Evans. Gre za primer forenzične lingvistike. Švedski anglist Jan Stvarnik je leta 1967 napisal monografijo z naslovom Evansove izjave. Timothy Evans je bil leta 1950 obsojen na smrt z obešanjem ker naj bi ubil ţeno in hčerko, vendar ni bilo mogoče zbrati dovolj materialnih dokazov, saj so imeli štiri policijske zapisnike ter dve Evansovi izjavi ubojev. Evansa so kljub temu obsodili in obesili, ker je bil na sojenju premalo prepričljiv. Ker je bil Evans nepismen je Stvarnik 15 let kasneje s psiholingvistično analizo ugotovil, da zapisnika ne vsebujeta značilnosti jezika nepismene osebe, se razlikujeta po stilu od prvih zapisnikov, imela pa naj bi značilnosti knjiţnega jezika. Torej je moţno, da je zapisnike oblikoval nekdo tretji. Evansa so leta 1966 posmrtno oprostili krivde (Drommel, 1988). 12.

Pri stilometriji lahko pridobiš znanje iz psihologije, lingvistike, statistike ter literarne kritike. Najpogosteje jo rabijo v Veliki Britaniji. Poudarek je na objektivnih dejstvih te so lastna vsebini dokumenta, lahko jih pridobimo tudi, če primerjamo več dokumentov hkrati. Stilometrijo so v prvi vrsti uporabljali za analizo besedil, v katerih je bil avtor sporen. Sedaj te analize prevladujejo in so najbolj uspešne. V drugi vrsti so jo uporabljali za določanje psiholoških značilnosti avtorja besedila (npr: psihično stanje avtorja ter njegove bralne sposobnosti). To je pomembno za kriminalistično preiskavo, grozilna pisma, sporočila o odkupninah pri ugrabitvah, napovedih terorističnih napadov in hujših kaznivih dejanj kjer storilec komunicira s policijo ter javnostjo preko medijev (Gudjonsson in Haward, 1998). Poznamo dva pristopa forenzične stilometrije. Prvi analizira strukturo jezika, ki je uporabljen v dokumentu. Preverja se besednjak, poznavanje slovničnih pravil, pravilnost črkovanja besed ter sintakso, ki pomeni sestavo stavka. Drugi statistično usmerja, analizira, ugotavlja število besed, povprečno število zlogov na besedo, dolţino stavkov, število posameznih stavčnih členov ter razmerja med njimi (Gudjonsson in Haward, 1998).. Morton je ogromno prispeval k razvoju stilometrije. Svetoval je, da se analizira kombinacije in zaporedja besed. To naj bi bilo bolj učinkovito, kot ugotavljanje števila glagolov, samostalnikov ter pridevnikov. V statistično analizo naj bi se vključile enostavne in pogosto uporabljene besede. Redke besede bi prišle v poštev pri statistični analizi dolgih besedil. Več moţnosti najdemo pri različnih avtorjih, kot pri enem samem. Te metode je preverjal Totty, ki je opozarjal, da tekstov z manj kot tisoč besedami ni dobro statistično analizirati ker v tako kratkih tekstih ni mogoče zanesljivo določiti avtorjevega ustaljenega sloga pisanja (Gudjonsson in Haward, 1998).. 13.

4. Forenzična psiholingvistika. Forenzično jezikoslovje oz. lingvistika uporablja psiholingvistične metode in tehnike v kriminalistično – tehničnih preiskavah za zbiranje dokazov. Ukvarja se s primerjavo stila pisanja dokumentov, analizo jezikovnih elementov na posameznih mestih teksta in predstavitvijo ugotovitev na sodišču. Spoznanja forenzične lingvistike se uporabljajo tudi pri identifikaciji govora. S sonogramom odčitamo zvočne odtise. S tem področjem se ukvarjajo forenzični fonetiki. Za analizo podatkov uporabljajo računalniško podpret metode. Ugotavljamo lahko tudi slušno sposobnost priče (Lük – Nećak in Komac, 2005 / 2006). V 19. stoletju se je jezikoslovje močno razvilo, postalo je veda. Pobude so prihajale tudi iz drugih ved. Schlegel je z delom O jeziku in modrosti starih Indijcev leta 1908, vplival na Wilhelma Grimma ter Franza Boppa. Slednji je razvil osnove primerjalnega jezikoslovja, ki ni bil odvisen od filozofije in pojmov zunaj jezika kot Humboldt (Kriţman, 1989). Leta 1979 sta profesor in agent FBI zdruţila moči, da bi napisala članek o psiholingvistični analizi grozilnih komunikacij. Bila sta prva, ki sta zdruţila policijo in akademijo (Douglas in Miron, 1979). V zadnjih 30 letih so psihologi povečali raziskave analize diskurza zaradi bogastva informacij, ki ga ponujajo o razumevanju značaja. Psihiatri in politični psihologi na primer, so ugotovili, da so lastnosti jezika povezani z značajskimi lastnostmi, kot so impulzivnost, bojazen, depresija, paranoja in potreba po pomoči ter kontroli. Več let so psihologi uporabljali te analize za predvidevanje vedenja nacionalnih vodij. Te informacije znajo biti dragocene tudi za razumevanje kriminalnega vedenja. To znanje lahko predlagajo in obrnejo bolj efektivne raziskovalne strategije in tehnike zasliševanja (Hermann, 1980 in Weintraub, 1989). Potencialne aplikacije forenzičnih psiholingvistov v policijskih preiskavah se lahko izkaţejo kot zelo dragocene. Čeprav je potrebno več preiskav, nekatere potencialne 14.

aplikacije vključujejo preučevanje samomorilskih sporočil, da ugotovijo ali so bile smrti v resnici samo navidezni samomori in preučevanje računalniških kod uporabljenih pri zločincih, ki izkoriščajo tehnologijo (Gregory, 1999 in Lester, 1992). Zgodili so se primeri, kjer so moţje ubili svoje ţene in nato ponaredili samomorilna sporočila, da so prekrili svoj zločin. V enem od teh primerov je moţ ustrelil in ubil svojo ţene in dva najstniška otroka. Ponarejeno samomorilno sporočilo je poloţil zraven ţeninega trupla in tako ubeţal odgovornosti za 20 let. Po smrti svoje prve ţene, se je dvakrat znova poročil in obe ţeni sta umrli v sumljivih okoliščinah. Pred kratkim pa je moţ na smrtni postelji priznal, da je ubil svojo prvo in tretjo ţeno ter otroke. Še vedno pa trdi, da ni odgovoren za smrt druge ţene. Koliko samomorilnih sporočil je bilo še ponarejenih, da so prekrili samomore? Če bi si vzeli čas za oceno osebnosti ţrtve in preučitev dokazov, vključno z jezikom v samomorilnem sporočilu lahko pomaga pri identificiranju takih primerov. Še vedno pa je potrebno več raziskav na področju takih vrst samomorilnih sporočil (Gregory, 1999 in Lester, 1992). Lingvistika se lahko uporabi kot dokazno gradivo na sodišču, četudi imata strokovni lingvist in odvetnik različne cilje. Naloga odvetnika je, da brani ter prepriča porotnike o nedolţnosti ali krivdi obtoţenega. Naloga lingvista pa je, da nepristransko predstavi dokaze in pove svoje strokovno mnenje. Odvetnik lahko prekine pričo med njenim pričanjem, ter ji zastavi dodatna vprašanja, ima tudi moţnost, da pričanje ignorira, tako, da doseţe svoj cilj. Sodišča se lahko razlikujejo po metodah dovoljenja pričanja strokovnih prič. Na primer v ZDA ima vsaka drţava svoje kriterije, ločijo se tudi med okrajnimi ter višjimi sodišči. Po navadi zahtevajo znanstvene metode, ki dosegajo nek standard. Te standardi pa zahtevajo, da priče pokaţejo, da razumejo, kaj hočejo povedati s svojim mnenjem. Lingvisti morajo predstaviti svoje podatke na razumljiv način. Veliko drţav priznava pričanje strokovnjakov, kateri predstavijo podatke, ki so znanstveno podprti ter preizkušeni (Olsson, 2008).. 15.

4.1. Definicija. Forenzična lingvistika je uporabna veja lingvistike. Je znanstvena študija jezika, uporabljena v forenzične namene v forenzičnem kontekstu. Z njo se ukvarjajo strokovnjaki, ki imajo jezikoslovno izobrazbo (McMenamin, 2002). Forenzična psiholingvistika je aplikativna veja lingvistike, ukvarja se s človekom v procesu komunikacije. Preučuje intelektualno – emocionalne in fiziološke pojave pri sprejemanju in oddajanju sporočil. Upošteva spoznanja lingvistike, psihologije, sociolingvistike (preučuje jezik v socialnem kontekstu) in biologije. Lahko preučuje tudi odnos med jezikovnimi ravnanji in psihološkimi procesi. Ocenimo lahko psihično stanje osebe, ki je nekaj napisala oz. povedala. Ugotovimo lahko miselnost, temperament, motive, čustva, njeno resnicoljubnost, nevarnost nasilja… To ocenimo z analizo vsebine (Horvat, 2005). Forenzična psiholingvistika uporablja psiholingvistična spoznanja za forenzične namene. Forenzičnim psiholingvisti raziskujejo odnos med jezikom grozilnih komunikacij in nevarnostjo, da oseba, ki grozi, svoje groţnje uresniči. Pomembna je pri ocenjevanju groţenj, ocenjevanju verodostojnosti pričanja (kriterijska vsebinska analiza), ločevanju samomorov in umorov. Sestavljanje psiholingvističnega profila ni enostavno, potrebno je veliko pozornosti ter previdnosti (Brglez in Umek, 2006). Forenzična psiholingvistika ali samo psiholingvistika je študij razmerja med lingvističnim vedenjem in psihološkimi procesi govornika ali pisca, ki so osnova njegovega vedenja (Crystal, 1998).. 4.2. Področja. Področja forenzične lingvistike so: forenzična fonetika, ta se deli na avditivno fonetiko in akustično fonetiko, forenzična semantika, forenzična pragmatika ali analiza diskurza, forenzična stilistika, del področja je tudi prevajanje pisnih dokumentov in tolmačenje govornega jezika. Avditivna fonetika temelji na tem, kar lahko sliši in razloči 16.

poslušalec. Preučuje zmoţnost razlikovanja in identifikacije glasov pri pričah ter ţrtvah kaznivih dejanj (earwitness, earwitness line – up). Akustična fonetika se ukvarja z identifikacijo govorca, razločevanjem razrednih značilnosti glasov, lahko razbere višino ter teţo govorca. Lahko proučuje učinke intoksikacije, stresa na govor in razločevanje glasov od šumov ozadja. Forenzična semantika proučuje interpretiranje besed, besednih zvez, stavkov in tekstov v zakonih. Uporabljajo jo takrat, kadar je pomen pravnega jezika teţko razumljiv, posebej ob nejasnostih pri prebiranju pravic v policijskih postopkih. Forenzična pragmatika ter analiza diskurza se uporabljata v sodnih postopkih. Za primer lahko naštejem analizo priznanj, groţenj, zanikanj, obrekovanj in krivem pričanju. Pri. forenzični stilistiki lahko isti pomen izraziš na več različnih. jezikovnih načinov, kjer posameznik ali skupnost jezikovno moţnost vedno, občasno ali nikoli ne uporabi. Preiskuje primere spornega avtorstva. Določi stil pisca tega besedila. Lahko preiskuje besedilo neznanega avtorja ali primerjalno besedilo znanega avtorja. Zanesljivost stilistične analize je odvisna od dolţine preiskovanega besedila, količine primerjalnega materiala, njegovega konteksta ter teme. Lahko razrešuje naslednje preiskovalne situacije (McMenamin, 2002): Če imamo enega moţnega osumljenca, primerjamo stil spornega besedila s stilom primerjalnih besedil, ki jih je napisal osumljenec, to imenujemo model podobnosti. Če je več spornih zapisov anonimk recimo in nas zanima, ali so vsi zapisi delo istega avtorja, lahko uporabimo model konsistentnosti. Tukaj se primerja stile spornih besedil med sabo. Ko imamo več piscev, lahko uporabimo populacijski model. Tukaj primerjamo stil spornega besedila s stilom primerjalnih besedil vseh osumljencev. Stilistična analiza poteka tako, da se določi norma za katero lingvist presodi, da jo pisec upošteva. Opredeljujejo jo pravila, ki jih sprejemajo v govorni skupnosti. Analizo besedila se opravlja na kvalitativni in kvantitativni ravni. Kvantitativna analiza nas zanima, kadar se kazalci stila pojavljajo v besedilu ter kako in zakaj se pojavljajo (oblika besedila, uporaba ločil, črkovanje, skladnja, tukaj so mišljeni vrinjeni stavki, vrste vprašanj in raba pasiva, vokabular, napake in popravki) (McMenamin, 2002). 17.

5. Grafologija. Grafologija je interpretacijska tehnika, s katero se na podlagi rokopisa ugotavljajo značajske poteze posameznika, znana je bila ţe starim Rimljanom (Maver, 2004). Grafologija, pomeni preučevanje rokopisov ter je veda o pisavi. Grafolog je strokovnjak za rokopis, in lahko glede na to, kako so oblikovane črke, pove, ali je zapis pristen. Rokopis ponavadi teče gladko. Vsako znamenje, da se je pisec ustavil in ponovno začel pisati ali da se je vrnil nazaj in ponovno povlekel nekaj črk, da bi popravil obliko, lahko nakaţe, da je zapis ponarejen (Graham, 1998). Grafologijo kot psihodiagnostiko predavajo na različnih univerzah, uporabljajo jo pri poklicnem svetovanju, izbiri kandidatov v gospodarstvu ter industriji, pri svetovalnem delu v ţivljenjskih kriznih situacijah, pri izbiri zakonskega partnerja, na sodiščih za psihološko karakteristiko obsojenca… Ugotavljanje istovetnosti rokopisov, pridobiva na znanstvenem pomenu, se izpopolnjuje, z novimi metodami uvaja številne kemične, elektronske ter optične pripomočke. Visoko raven so dosegli v ZDA, Nemčiji, Švici ter bivši Sovjetski zvezi sedanji Rusiji. Obe znanosti pridobivata znanje o človeku, na podlagi njegove pisave, ki pomeni velik doseţek na kulturni zgodovini človeštva, postavljajo pa jo za mejnik človeške zgodovine (Milenković, 1991). Grafologi se ne omejujejo le na ugotavljanje istovetnosti rokopisov, temveč skušajo po individualnih značilnostih rokopisa sklepati o osebnostnih lastnostih pisca. Američan A. S. Osborn v svojem delu Preučevanje dokumentov, ugotavlja, da rokopis priča o značaju osebnosti ter osebnostnih lastnostih posameznika. Grafologi so menili, da bi rokopis posameznika vplival poleg njegove duševnosti tudi na fizične ter fiziološke posebnosti kot je neplodnost in čustvena usmerjenost. Zaradi tega so grafologijo dolgo šteli za kvaziznanost, vendar je prispevala, da so z njo preučevali mehanične primerjave črk (Marković, 1972).. 18.

5.1. Razvoj. Razvoj grafologije kot vede o pisavi v širšem smislu še vedno teče. Razcepljena je na dve veji, ki se razlikujeta po načinu dela ter uporabnosti. Psihologi obravnavajo ter preučujejo grafologijo kot psihodiagnostično sredstvo, saj pisava sodi pod psihofizično kretnjo, ki je izraz obnašanja ali vedenja (Trstenjak, 1974). Znanost o ugotavljanju istovetnosti rokopisov je natančna ter dokazljiva in stremi k objektivizaciji, zato uporablja različne tehnične pripomočke in metode dela. Poznamo grafoskopsko metodo, ki je poudarjala oblikovne značilnosti pisave. Grafometrična metoda je kasnejša metoda, ugotavljala je istovetnost rokopisov s količinskim merjenjem pisave. Poudarjala je razmerje med dimenzijami delov posameznih črk ter po odstopanjih ugotavljala ali je sporni rokopis istoveten z originalnim. Današnja metoda ugotavljanje istovetnosti rokopisov zdruţuje obe prejšnji, dodala pa je še opazovanje drugih pisalnih značilnosti. Ob koncu 20. stoletja, se je uveljavila kibernetika na področju rokopisnega izvedenstva. Kibernetične metode uporabljajo pri obravnavanju rokopisov. Vsak človek ima svojo pisavo, torej piše različno od nekoga drugega, tako se v pisavi lahko pojavijo odstopanja, ki jih z računalnikom lahko zaznamo. Ta si zapomni podatke o teh rokopisih in jih razpoznava ali pripisuje določeni osebi, kateri ta rokopis pripada (Milenković, 1991).. 5.2. Zgodovina pisave in rokopisov. Leta 2000 pr. n. š. je klinopis postal prava pisava, ki je lahko zapisovala tudi staro sumerščino, ki je postala jezik verskih obredov (danes je to cerkvena latinščina). To je bila pisava tudi babilonskega imperija, ki se je razvijal od leta 1760 pr. n. š. naprej, pa tudi asirskega imperija na severu. Pisava, ki je nastala iz preprostih računarskih potreb je pri prebivalcih Mezopotamije postala spominska opora, načina za ohranjanje govornega jezika, sporazumevanja ter mišljenja in izraţanja. Pisava se prilagaja akademskemu jeziku in drugim: elamski jezik, na primer iz deţele Elam z glavnim mestom Susa, to je na območju današnjega Irana, si je izposodil klinopis. Med 3. in 1. tisočletjem se je klinopisna pisava, ki je nastala med Tigrisom in Evfratom, razširila v 19.

Palestino na jugu in v Armenijo na severu, kjer je nastala pisava kanaanskega in urartskega jezika (Georges, 1994). Znaki egipčanske pisave se imenujejo hieroglifi, kar pomeni pisavo bogov (grško hieros, pomeni svet, glyphein pa vrezovati). Prvi dokumenti, zapisani v hieroglifskih znakih, so iz 3. tisočletja pr. n. š. , vendar kaţe, da je pisava nastala ţe prej. Ta pisava je sestavljena iz treh vrst znakov: piktogramov, poenostavljenih podob, ki predstavljajo predmete ali ljudi; v kombinaciji z znaki, ki ponazarjajo pojme; fonogramov, ki so enake ali druge podobe, ponazarjajo glasove, ter določevalnikov, znakov, ki pomagajo razlikovati, o kateri kategoriji predmetov ali bitij se govori. Vrstice hieroglifov se najpogosteje berejo od desne proti levi. Smer branja nakazuje smer, v katero so obrnjene človeške ali ptičje glave: bralec mora brati v smeri proti obrazu ali kljunu. Hieroglifi gredo lahko tudi od spodaj navzgor, od desne na levo ter v vrsti od leve na desno (Georges, 1994). Pisava je starim Egipčanom omogočila, da so zapisali svojo zgodovino, sestavili sezname svojih vladarjev, da so opisali pomembne dogodke, kraljevske poroke ali bitke. Pisava jim je sluţila za računovodstvo, za vzpostavitev pravnih pravil, za sestavljanje pogodb pri prodaji lastnine in poročnih listin. Iz hieroglifskega sistema sta nastali dve pisavi. Prva se imenuje kurzivna pisava, ki teče po papirusu in je nastala sočasno s hieroglifi. Imenuje se tudi hieratična iz grškega hieros, ki pomeni svet ali svečeniška pisava ker naj bi jo po mnenju grškega zgodovinarja Herodota uporabljali svečeniki. Ima enake znake kot hieroglifska pisava (ideograme, fotograme ter določevalnike), ki so bili med seboj povezani. Druga pa se imenuje demotična ali ljudska pisava. Sledovi te pisave so poznani še danes. Kitajska pisava je nastala v 2. tisočletju pr. n. š. , uzakonjena je bila okrog leta 1500 pr. n. š. , ter jo uporabljajo še sedaj. V Egiptu ter Mezopotamiji (Irak) je arabska pisava nadomestila hieroglife in klinopise. Na Kitajskem so imeli rokopise v obliki zvitkov, ki so jih budistični romarji nosili na hrbtu, ko so kriţarili po svoji deţeli. Na Kitajskem je pisava bolj kot govorni jezik sredstvo jezikovnega povezovanja. Kitajščina se bere od leve na desno, učena ali poetična kitajščina pa od zgoraj navzdol in od desne na levo. Arabska pisava in latinica sta izvor številnih črkopisov (Georges, 1994). 20.

V 14. stoletju pr. n. š. je blizu Biblosa v Siriji, v Ugaritu, obstajala klinopisna pisava, ki je uporabljala samo dvaindvajset znakov. Vsi so bili soglasniki, samoglasnike, ki niso bili zapisani, so vstavili glede na obliko besed. Vse kaţe, da je šlo za prvo črkovno pisavo. Grki so v drugem tisočletju pr. n. š. poznali pisavo, ki je izginila okrog leta 1100 pr. n. š. , takrat, ko so njihovo kulturo uničili Dorci s svojimi vpadi. Tri oz. štiri stoletja pozneje se je v Grčiji razširila feničanska pisava. Črkopis izvira iz zaporednih spreminjanj nekaterih klinopisnih znakov ali iz demotične pisave starega Egipta. Nastaneta dva nova črkopisa v kateri so napisali Staro zavezo. Aramejska pisava in jezik sta vplivala na našo zgodovino, saj so nekatere knjige Stare zaveze napisane v njih. Največji del Stare zaveze pa je ohranjen v jeziku, v katerem najstarejši pisani ostanki segajo do leta 700 pr. n. š. v hebrejščini (Georges, 1994). Prvi arabski zapisi so nastali v letu 512 – 513 n. š. Mohamed je leta 650 po Alahovem nareku, v arabski pisavi napisal prve strani Korana, muslimanske svete knjige. Arabska pisava je starejša kot islam ter se je razširila hitreje kot jezik. To pisavo so prevzele Severna Afrika, Mala Azija, Indija in vzhodna Kitajska ter islamska osvojena območja. Arabska pisave se piše ter bere od desne na levo in nima samoglasnikov. Ima osemnajst črk, ki skupaj s pikami sestavljajo devetindvajset črk. Sposobna se je prilagoditi neizčrpni vrsti oblik ter se spreminja. Pisava je poglavitna osnova za vso umetnost arabesk. Poznamo še etiopsko pisavo ter pisavo Tuaregov – tifinagh -, ki se odlikuje po geometrični obliki črk. Tifinagh je izjema v zgodovini pisave, saj je bila le ţenska pisava. Od 3. stoletja na indijskem polotoku uporabljajo dve glavni pisavi: kharosti in brahmi. Iz prve pisave je nastala pisava davanagari, v kateri je zapisan obredni jezik velikega dela Indije sanskrt ter eden izmed jezikov hindi. Ta pisava je alfabetska, sestavljena iz soglasnikov in samoglasnikov. Tibetska pisava izvira iz pisave davanagari. V Vietnamski pisavi prevladujejo latinske črke, ki so jih v 17. In 18. stoletju vpeljali portugalski jezuiti, katerim se je zdelo, da bo ta ljudstva laţje pokristjaniti. Izumili so posebno transkripcijo vietnamščine, pisavo chu quoc – ngu, kar pomeni črke domače govorice. Latinici so dodali veliko pik, naglasov ali diakritičnih znakov. V Srednjem veku so poznali karolinško, gotsko in humanistično pisavo. Zapisovali so latinico v zahodni Evropi, cirilico so pisali na vzhodu in je nastala iz grščine. Pisava gotica je bila oţja kot karolina, z njo so dobili več prostora. Tako so se 21.

razvile črke po nemškem vzoru, imenovane tudi gotske črke, zaradi kulturnih in materialnih razlogov. V Italiji v 14. in 15. stoletju, nastane pisava, ki opusti gotske oblike, imenovana je humanistična pisava. Je bolj okrogla in manj ozka. Je najbolj razširjena, ko pride do izuma tipografije, tiskarskega postopka s premičnimi črkami. Leta 1900 je Angleţ sir Arthur John Evans odkril v ruševinah stare palače v Knososu drobce glinenih tablic z napisi, ki so, kot je bilo videti, sestavljali pisavo. Najstarejša nepopolna pisava naj bi bila iz let 2000 do 1650 pr. n. š. Ogham je najstarejša keltska pisava iz Walesa in Irske, poznali pa so tudi pisavo rune. Strokovnjaki pravijo, da naj bi pisava nastala pred šest tisoč leti, da so z njo lahko delali račune in knjigovodstvo, nato pa je pisava postala način mišljenja, poimenovanja, ustvarjanja ter bivanja. Takrat je Roland Barthes rekel, da je odslej pisava zahteva svobodno izraţenega jezika. Pribliţno petina prebivalcev na zemlji, uporablja ideografski sistem pisave (Georges, 1994). 5.2.1 Forenzične preiskave ter sledi rokopisov Forenzična preiskava rokopisa je identifikacijska tehnika, ki na podlagi primerjave spornega rokopisa z znanimi rokopisi ugotavlja, ali je oba rokopisa, spornega ter primerjalnega, napisala ista oseba (Maver, 2004). Pisavo lahko najdemo v grafičnih umetnostih, slikanju ter v risbi s pomenom. Te so se začele pojavljati med leti 30.000 in 10.000 pr. n. š., v zahodni Evropi. Iz tega so se v četrtem tisočletju pr. n. š. razvile prve slikovne pisave ter ikonografske risbe ali piktografi. Najbolj znani piktografi so sumersko – akadski klinopis, protoelamski sistem pisave in sistem egipčanskih hieroglifov. Sledil je nastanek zlogovnih sistemov, ki so ţe nakazovali moderne abecede.. Poznamo dve teoriji o nastanku abecedne pisave (Maver, 2004): Prvič naj bi abecedo izumili zahodni Semiti okoli leta 1500 pr. n. š., drugič pa Grki leta 750 pr. n. š. Obe sta pravilni, samo, da je semitska abeceda poznala znake za soglasnike, grška pa je dodala 5 znakov za samoglasnike.. 22.

Vzroki za nastanek teh pisav so gospodarske narave. Uporaba pisnega gradiva je povezana z abecednimi pisavami ter ustrezno pisno podlago papirusom. Večja razširjenost ter uporabnost pisnega gradiva je imela za posledico njegove zlorabe, tako je staroegipčanska zakonodaja poznala kaznivo dejanje ponarejanja. Prva rokopisna izvedenstva so bila dovoljena ţe v času cesarja Konstantina. Rimski pravniki so v tretjem stoletju našega štetja zapisali prve usmeritve ter protokole, ki so prepoznali ponaredke. V Franciji leta 1569 je bilo ustanovljeno prvo zdruţenje preiskovalcev rokopisov. Prvi objavljen učbenik je bil Ravenaujev iz leta 1665. Leta 1792 je bil v Angliji prvi primer rokopisnega izvedenstva na sodišču (Maver, 2004). V začetku 20. stoletja se je razvila prva znanstvena metodologija preiskav rokopisa z knjigo Alfreda Osborna Questioned Documents iz leta 1910. Razcvet za razvoj forenzičnega preiskovanja rokopisov, se je začel s kritiko Risingerja Denbeauxa in Saxa ter s sodnim sporom Daubert proti Merrel Dow Pharmaceuticals leta 1993 v Zdruţenih drţavah Amerike. Ti članki so dokazali, da preiskovanje rokopisov ne temelji na znanstvenih načelih in predpostavkah, da na področju preiskav rokopisov ni empiričnih raziskav ter da identifikacija rokopisa temelji na intuiciji. V ZDA, so neodvisni računalniški strokovnjaki na vzorcu 1500 rokopisov, raziskovali z računalniško tehnologijo in statističnimi metodami, ter dokazali, da je na podlagi osnovnih vizualnih, osnovnih oblikovnih značilnosti rokopisa mogoče razločevati med 96 in 98 % piscev, na podlagi poglobljenega študija rokopisov z značilnostmi, ki jih pri delu upošteva forenzični izvedenec za rokopise pa se ta odstotek bliţa številki 100. Preiskava rokopisov ter podpisov temelji na naslednjih načelih (Maver, 2004): Rokopis vsakega posameznika je individualen ter noben ne piše enako, kar izhaja iz dejstva, da je pisava izraz funkcije moţganov, ki se izraţa nevrofiziološko in biomehansko. Pisni akt se ne more izvesti dvakrat identično, kar pomeni, da dva podpisa ali rokopisa istega besedila iste osebe, nikdar ne bosta takšna, da bi se lahko prekrivala v vseh podrobnostih, vedno so vidne razlike v razmerjih, velikostih ter nekaterih oblikah.. 23.

Temelj preiskave rokopisa je preiskava ter primerjava dinamičnih značilnosti rokopisa (Maver, 2004). Nihče ne more posnemati rokopisa oz. podpisa druge osebe, pisati z enako hitrostjo ter spretnostjo kot pisec, čigar rokopis je posneman.. Ob spreminjanju ali ponarejanju rokopisa ali posnemanju rokopisa nekoga drugega, ni vedno mogoče identificirati pisca. Tukaj gre za pomembno načelo, ki pravi, da forenzična preiskava rokopisa v nekaterih primerih ne more biti uspešna. Razlog je lahko primerjalno gradivo ali pridobljeni primerjalni rokopis. Če tega ni preiskava ni moţna. Enako velja za sporni rokopis (Maver, 2004). Naloga forenzične preiskave podpisa oz. rokopisa je dokazati, da je dve pisanji ali dva podpisa napisala ista roka ter identificirati osebo, ki je sporno pisanje ali podpis lastnoročno napisala. Izvedenci ugotavljajo tudi ponarejanje podpisov oz. rokopisov ter negiranje avtorstva nekega besedila / podpisa oz. dokazovanje, da je nekdo poskušal posnemati podpis ali rokopis določene osebe. Pisci pri tem prikrivajo lastne rokopisne značilnosti ter jih je skoraj ne mogoče ujeti pri svojem dejanju. Pri kratkih besedilih ali podpisih jim uspe, pri dolgih pa niti ne, saj se lahko pokaţe njihova rokopisna individualnost, na podlagi katere je mogoče identificirati pisca. Forenzični izvedenci za rokopise oz. podpise iz pisave ne ugotavljajo spola, starosti, izobrazbe in osebnostne lastnosti pisca. Po svetu uporabljajo ime (Forensic Handwriting Examination) kar pomeni forenzično preiskovanje rokopisa (Maver, 2004). Rokopisi kot sledi so z kriminalističnega vidika pomembni, kajti lahko pokaţejo na določeno zvezo med kaznivim dejanjem, ki ga preiskujemo, ţrtvijo ter storilcem. Pokaţejo na motiv dejanja, storilca ali okoliščino, ki nam je v pomoč pri preiskovanju. Vsebine ter oblike pisanj se razlikujejo (pisma, pogodbe, računi, potrdila, na listu papirja napisano sporočilo, podpis, naslov, imena, telefonske številke…). Sledi najdemo na krajih kaznivih dejanj goljufij ter poneverb pri ţrtvi in osumljencu. Lahko jih kdo zaţge, strga, zmečka, zbriše, zamaţe ali odvrţe v smeti… Za primer lahko navedem ţeparje, ki svojim ţrtvam po pošti vračajo vzete listine (osebno izkaznico, prometno ter 24.

vozniško dovoljenje). Svoj rokopis ponudijo, ko na pisemsko ovojnico napišejo naslov ţrtve, vendar jih ponavadi ţrtve ne prijavijo, ker ţeparji pripišejo, da jim pošiljajo izgubljene dokumente. Ţrtve pa ne vedo ali so denarnico izgubile ali jim je bila ukradena (Ţerjav, 1994). Pisanja, ki jih najdemo kot sledi, imajo lahko naslednje pomene (Ţerjav, 1994):. pisanje kot sredstvo kaznivega dejanja (izsiljevalna in grozilna pisma, ponarejene listine, podpisi…) pisanje, ki kaţe namen, storiti kaznivo dejanje, pisanje, ki kaţe motiv kaznivega dejanja, pisanje, ki kaţe kdo je storilec, pisanje, ki kaţe, kdo je ţrtev, pisanje, ki omogoča identifikacijo pisca, pisanje, ki omogoča identifikacijo storilca ali ţrtve, pisanje, ki kaţe na druge pomembne okoliščine storjenega kaznivega dejanja. Rokopisi imajo rokopisne značilnosti, če teh ni identifikacija pisca ni mogoča. Sled pisanja je lahko papir ali druga podlaga na kateri je besedilo. Pozorni moramo biti na storilčeve prstne sledi, če je pisal na papir, zato ga ne prijemamo z golimi rokami. Preiskave papirja, ki jih opravijo strokovnjaki nam povedo številne podatke (vrsta ter kvaliteta papirja, kdo ga je izdelal, starost papirja in pisanja, s kakšnim pisalom je napisano besedilo…). Pri takih raziskavah sodelujejo strokovnjaki kot so kemiki, biologi, fiziki, grafologi… Ko papir obrnejo poševno, najdejo na njem vtisnjena besedila. Tega izzovejo s posebnimi metodami,da ga lahko preberejo ter uporabijo pri preiskovanju. Preiskujejo tudi prečrtane in brisane dele papirja ter besedila na zaţganem papirju. S sledmi pisanja moramo skrbno ravnati. Papirja ne mečkamo in prepogibamo, niti ga ne prijemamo z golimi rokami. Shranimo ga v mapo med dvema čistima ter gladkima papirjema. Moker papir posušimo na zraku ali pri sobni temperaturi. Sporni rokopis je predmet preiskovanja in ga obravnavamo kot sled. Da bi strokovnjaki ugotovili neznanega pisca, jim moramo poslati primerjalne rokopise osumljencev, da jih primerjajo s spornim rokopisom (Ţerjav, 1994). 25.

Poznamo primerjalne in sporne rokopise. Primerjalni rokopisi so lahko vplivani ali nevplivani. O vplivanem primerjalnem rokopisu govorimo takrat, kadar osumljenec med pisanjem ve, da bomo njegov rokopis uporabili za primerjanje. Dobimo ga, če osumljenec pristane na narek (vplivana primerjalna pisava), ki naj bo umirjen, pisati pa mora tudi v ugodnih okoliščinah. Pisanje lahko vsak odkloni. Na narek se ustrezno pripravimo. Oseba besedilo napiše dvakrat ali trikrat, saj je to priporočljivo. Napisan mora biti na oštevilčenih listih, ki jih overi tisti, ki narekuje besedilo. Vsak list sproti odvzame, da ne more sluţiti kot predloga. Primerjalnega besedila mora biti veliko, najbolje je, da čim več. Na primer, če obsega sporno besedilo eno ali dve strani, mora biti primerjalnega vsaj dvakrat toliko. Podpisov napisanih po nareku, mora biti dvajset do trideset in vsak na svojem lističu papirja, ki ga sproti odvzamemo in oštevilčimo. Pri tem upoštevamo ali gre pri spornih podpisih za parafirani ali popolni podpis. Rokopis se lahko poišče na osumljenčevem domu, pri sorodnikih, ki jim je pisal, pri občinskih upravnih organih, ki jim je pošiljal lastnoročno napisane prijave, prošnje, pritoţbe, v organizaciji kjer je zaposlen… Takim rokopisom pa pravimo nevplivani primerjalni rokopisi (Ţerjav, 1994). Sporno besedilo je lahko napisano s pisanimi, tiskanimi ali poltiskanimi črkami. Pri nareku zahtevamo, da osumljenec piše z enako vrsto črk. Pisalo mora ustrezati tistemu, s katerim je napisano sporno besedilo. Upoštevamo priostrenost ter vrsto svinčnika. Pri izbiri papirja upoštevamo velikost, gladkost, barvo in črtanost papirja, na katerem je sporni rokopis. Pomemben je poloţaj pisanja (sede, leţe ali stoje…). Tudi hitrost pisanja vpliva na rokopis. Od začetka je treba narekovati počasi ter pustiti osebi, da piše s svojo hitrostjo. Potem lahko narekujemo vedno hitreje ali počasneje, odvisno kako je napisano to sporno besedilo. Če opazimo pravopisne napake, narekujemo normalno brez poudarkov, da ugotovimo ali jih oseba dela ali ne (Ţerjav, 1994).. 5.2.2 Posebnosti rokopisov ter osebni podpis Pri rokopisu je treba opazovati ter spoznavati individualne posebnosti, ki so značilnosti rokopisa ter jih ni mogoče uvrstiti v pisalne značilnosti rokopisa. Te posebnosti so posamezne črke ali rokopis v celoti ter značilnosti rokopisa (značilnosti pisala, 26.

vsebine…). Posebnosti rokopisa morajo biti usmerjene na lociranje, zakonitost ter trajnost pojavnosti na določenih mestih. Zelo teţko jih je ponarediti (Regvar, 1989).. Poznamo posebnosti rokopisa, ki jih uporabljamo pri primerjavi spornega ter nespornega rokopisa. To so stopnja in način naknadnega dopolnjevanja, posebnosti postavitve, oblikovanosti, dimenzije pik ter strešic nad črkami in slovničnih ločil, posebnosti podčrtovanja, nadčrtovanja in obkroţevanja v rokopisu in podpisu, posebnosti vsebine ter posebnosti pisala in pisalne površine. Stopnja in način naknadnega dopolnjevanja vključuje značilnosti prečrtovanja, popravljanja, kasnejšega dodajanja, sledove brisanja, pomot pri pisanju… pomembno pri spornem rokopisu (Regvar, 1989). Posebnosti postavitve, oblikovanosti, dimenzije pik ter strešic nad črkami in slovničnih ločil vpliva na preslednost rokopisa ter gibalne značilnosti rokopisa v širšem smislu. Sporni rokopis oz. podpis je tukaj lahko ponarejen v tehniki kopiranja (Regvar, 1989). Posebnosti podčrtovanja, nadčrtovanja in obkroţevanja v rokopisu in podpisu, se kaţejo na teţjih mestih oblikovanja rokopisa, ki jih ponarejevalec ne more zadeti popolnoma. Posebnosti vsebine je značilnost umetnika pisatelja. Uporaba posebnih besednih zvez, posebna sestava povedi, zapleteno izraţanje in pretirana uporaba pridevnikov, so lahko pomembni dejavniki pri ugotavljanju istovetnosti rokopisa, mora pa biti na voljo večja količina rokopisa. Med seboj lahko tukaj primerjamo same oblike posameznih besed, ki so enake v nespornem in spornem rokopisu (te besede so krajši vezniki, imena krajev ter oseb…). Če pa je sporno besedilo prepis nespornega je primerjava bolj uspešna (Regvar, 1989). Posebnosti pisala in pisalne površine, zajema analizo rokopisa, obravnavo značilnosti pisala ter kakovost papirja, na katerega se izpisuje rokopis. Kakovost pisala ter pisalne površine, lahko vplivata na sproščenost pisalne grafomotorike pisca, kar vpliva na spremembo oblikovnih značilnosti pisave in prostorsko urejenost (Regvar, 1989). 27.

Forenzični izvedenci za rokopise ločujejo preiskave rokopisa ter podpisa iz različnih razlogov. Podpis je pisni akt posameznika in se lahko v rokopisnih prvinah razlikuje od rokopisa posameznika (Maver, 2004).. Za primer bom navedla zgodbo o ponarejenih Hitlerjevih dnevnikih. Konrad Kujau je bil ponarejevalec, ki je imel pri ponarejanju Hitlerjevega dnevnika na voljo omejeno količino Hitlerjevega rokopisa in diktatorjeve podpise. Manjkala pa mu je velika začetnica črke H, vendar jo je omenjeni posnemal z stilizirano obliko črke H, ki jo je Hitler uporabljal v svojem podpisu. Toda Hitler je v svojem običajnem rokopisu uporabljal nestilizirano veliko začetnico črke H, ki se je razlikovala od oblike v podpisu. V tem primeru je neustrezen pripravljalni material pokopal ponarejevalca (Maver, 2004).. Podpis je lahko enostaven, parafen, ki pomeni, da navidezno ne nosi pomena oz. ni berljiv, zaradi svoje povezanosti s podpisnikom je pomenonosen in individualen pisni akt. Podpis je stiliziran in nosi pomensko sporočilo podpisnika. Razlika med podpisom in rokopisom izhaja iz procesa opismenjevanja. Rokopis se priučimo po programih, ki predstavljajo določeno inačico pisnega sistema. Podpis je izraz posameznikove identitete (Maver, 2004).. 5.3. Vrste pisav in njihov pomen. Veliko in majhno pisavo določamo po velikosti malih črk. Če so te večje kot 3 mm, imamo veliko pisavo, če so manjše kot 2 mm, je to mala pisave, vmes med 2 mm in 3 mm pa je to srednje velika pisava. Velike črke pomenijo podjetnost in delavnost volje, čustveno zanesenost in globino ter njegove zmoţnosti. Osebnostna drţa ljudi z velikimi črkami je dostojanstvena, veliko dajo nase, so ponosni ter slovesni. Ljudje z malo pisavo imajo dobro razvit realistični čut, stvarnost in premišljenost brez pretiravanja, smisel za ozko in delovno področje, skrito pred javnostjo, z močno koncentracijsko silo, preciznost v izraţanju, zmernost ter dopovedljivost, razvit čut za dolţnost in domačnost, skromnost, zadovoljivost, uklonljivost, spravljivost človeka, ki zna potrpeti in veliko prenese (Trstenjak, 1986). 28.

Hitro pisavo prepoznamo,če so njene poteze gladke, zato jo imenujemo tudi potezna pisava. Hitra je lahko samo gladko potezna črta, glede na to lahko te pisave razdelimo v dve skupini: gladke in hrapave ali ovinkaste, oklevajoče, nihajoče, krčevite, skratka negladke. Gladke oz. izpisane pisave imajo ljudje, ki veliko pišejo. To so trgovci ali prodajalci, poslovneţi ter uradniki. Poleg gladkosti je zanesljiv znak hitre pisave tudi njena poševnost. Znake hitrosti lahko dajejo tudi leteče pike in strešice ter podaljšane končne poteze pri besedah. Pri hitrem pisanju je levi rob zmeraj širši. Hitra pisava pomeni delavno, prizadevno podjetno naravnano. Taki ljudje so hitri, ekspeditivni, goreči in vneti za cilje, primerni so za vodilna mesta v sluţbi, ker so polni iniciativ. Te lastnosti lahko prehajajo tudi v negativni predznak, izraţajo lahko notranji nemir, nestanovitnost, preveliko potrebo po spremembah, nestrpnost, površnost ter pomanjkanje vztrajnosti, odvrnejo te lahko od dela, načrta, taki ljudje so nezanesljivi ter nenačrtni pri delu. Čustveni ljudje s hitro pisavo so lahko temperamentni, sangvinični, vneti, odprti in proţni, brezskrbni in optimistični. Negativno pa so nestanovitni, omahljivi, odvisni od vremena, ţenske pa so lahko zapeljive. Pozitivna počasna pisava ima izraz miru. Človek s takšno pisavo je premišljen, zbran, trden, previden, zanesljiv in je realist. Negativna počasna pisava, pomeni, da je človek nagnjen k lenobnosti, je neodločen ter nezanesljiv. Čustveno pa je počasen, apatičen, top, štorast, neprebujen, zamorjen, pust, dolgočasen, brez ţivljenja, prazen ter neprivlačen (Trstenjak, 1986). Trdo in lahko pisavo, lahko opredelimo po treh smereh. Prvič po trdoti ali lahnosti, s katero človek drţi svinčnik ali pero, drugič v pritisku roke na pisalno mizo ali podlago in tretjič v pritisku svinčnika ali peresa na papir ter pisalno ploskev. Trda pisava opisuje človeka, ki ima močno notranjo napetost in krčevitost. To so ljudje samopremagovanja, odprtosti, pridnosti, prizadevnosti, vztrajnosti in vestnosti ter zanesljivosti. Predstavljajo krčevite tipe in teţke značaje. Taki ljudje lahko zaidejo na rob duševne bolezni, so trmasti in jezljivi. Lahko pisavo, lahko poimenujemo tudi neţna pisava, predstavlja pozitivnost, podjetnost, iniciativnost, razodeva šibek značaj s pomanjkanjem odprtosti, trdnosti in zvestobe, človeka z labilnim, nezanesljivim, uţaljivim, plahim in preračunljivim čustvovanjem (Trstenjak, 1986).. 29.

Široko in ozko pisavo lahko poimenujemo tudi razprta ali stisnjena pisava. Širino te pisave določamo po razmerju med podlago in višino črk. Če je dolţina večja kot širina dobimo ozko pisavo, če pa je širina večja kot dolţina dobimo široko pisavo. Širina pisave se po fizikalno fizioloških zakonitostih druţi z veliko, hitro in rahlo pisavo. Razodeva osebno prizadevnost, gorečnost, prostodušnost, sveţost ter proţnost duha. Negativno lahko pomeni neobrzdanost, nepotrpeţljivost, površnost, brez prave temeljitosti. ter. zanikrnost.. Ozka. pisava. pa. pomeni. zadrţanost,. razodeva. samopremagovanje, zmernost, značajno drţo ter sebično preračunano previdnost, nezaupanje, plahost in okrevanje. Človek s to pisavo nima podjetnosti, hitro ga spraviš v zadrego, manjka mu čut za stvarnost ter neposrednost, lahko je nevoščljiv, zavisten, ljubosumen ter ima zlobna čustva (Trstenjak, 1986).. Zaliti ter suhi pisavi pravimo tudi pastozna, mehka ali ostra pisava. Zalita pisava daje vtis mehkobe, loki ter pentlje v njej se zlivajo v ploskve napolnjene s črnilom, pri črkah o, a, e, d, g, h, j, k. Ta pisava je debela. Zelo suho, ostro ter prikoničeno pisavo daje stopnja ostrine. Človek z zalito pisavo izraţa močno poudarjeno čustvenost, nazornost, smisel za barvitost ter neposredno naravnost, izraţa močno ţeljo po uţivanju, za katero se skriva močna spolnost. Taki ljudje imajo močne, slastne spodnje ustnice, so robati ter surovi, umetniško nadarjeni, izvirni ter ustvarjalni. Lahko so spolni iztirjenci in imajo prostitutska nagnjenja. Ljudje s suho pisavo so poduhovljeni, samodisciplinirani in samovzgojni, ostri, razdraţljivi in tihi, nimajo pravega stika z naravo, so brez razvitega čuta za naravo in prijetnost ţivljenja ter znajo zagreniti ţivljenje sebi in okolici. Pisavo najdemo pri redovnih predstojnikih (Trstenjak, 1986). Poševnost je lahko obrnjena na levo in desno stran. Če je obrnjena na levo, torej nazaj, govorimo o zvrnjeni pisavi. Pri tem razlikujemo tri dimenzije: vzvratno ali levo poševnost, desno poševnost ter pokončno vertikalno poševnost. Poševna pisava ima levost ali desnost smeri, druţi se s širino in hitrostjo, je goreča in predstavlja človeka, ki se lahko razvname in enoumno giblje v smeri začrtanih ciljev, s srcem lahko ogreje drugega in je zmoţen predane ljubezni. V desno usmerjeni pisci so druţbeno spretni, se znajdejo, lahko jih je socializirati in se zlahka prilagodijo. V negativnem smislu imamo opravka s surovim, nepopustljivim in napadalnim človekom, ki je zmoţen iti 30.