Etika v javni upravi : diplomsko delo

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA. TINA TALJAT ETIKA V JAVNI UPRAVI diplomsko delo. Maribor, 2009.

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA. DIPLOMSKO DELO ETIKA V JAVNI UPRAVI. Študent: Tina Taljat Številka indeksa: 71138674 Študijski program: UNI-PRAVO Študijska smer: Javno pravo Mentor: Dr. Božo Grafenauer. Maribor, junij 2009.



POVZETEK. Pojem etika in z njo povezan pojem morala predstavljata pomembne moralne vrednote in moralno integriteto človeka kot posameznika v odnosu do soljudi in do družbenega okolja. V javni upravi ima vedno bolj pomembno vlogo etika in neetična ravnanja. Najbolj pogosto se omenja korupcija, ki jo je moč najti v vseh sektorjih in na vseh nivojih. Ravnanje javnih uslužbencev ima tako pomembno vlogo za spodbujanje in uveljavljanje temeljnih načel javne etike, za preprečevanje korupcije in s tem zaščito javnega interesa. Da bi javni uslužbenci in ljudje na splošno delovali kot etična bitja je potrebno gojiti in upoštevati vrednote, ki so pomembne tudi za oblikovanje in uresničevanje medčloveških odnosov.. Ključne besede: etika, morala, javna uprava, javni uslužbenci, anketa.. SUMMARY. The term ethics and the term moral attached thereto represent important moral values and moral integrity of a human being as an individual in relation to mankind and social environment. Ethics and unethical conduct have an increasingly vital role in public administration. Corruption, found in almost all segments and levels of public administration, is one of the most frequently mentioned issues. Civil servants' behaviour has thus an imperative role in encouraging and enforcing the fundamental principles of public ethics in order to thwart corruption and thus protect public interest. In order for the civil servants and people in general to act according to the principles of an ethical human being, values, which are important for the formation and implementation of human relations, need to be fostered and respected.. Key words: ethics, moral, public administration, civil servants, survey..

KAZALO 1. UVOD. 1. 2. JAVNA UPRAVA. 3. 2.1. Splošno o javni upravi. 3. 2.2. Upravno delo in javni uslužbenci. 4. 2.3. Organizacijska kultura. 5. 3. ETIKA IN MORALA. 6. 3.1. Etika. 6. 3.2. Morala. 7. 3.3. Sankcije zaradi nespoštovanja moralnih in etičnih norm. 8. 4. ETIKA IN MORALA V DRŽAVNI UPRAVI. 9. 4.1. Splošno o etiki in morali v državni upravi. 9. 4.2. Zakonska ureditev etike. 11. 4.2.1. Etični kodeks. 14. 4.2.2. Kodeks ravnanja javnih uslužbencev. 15. 4.3. Etična pravila javnih uslužbencev 4.3.1. Javni uslužbenci. 17 18. 4.3.2. Odnos med javnimi uslužbenci in strankami oziroma državljani 4.3.3. Odnos javnih uslužbencev do lastne organizacije 5. ETIKA NA RAVNI OBČINE 5.1. Kodeks etičnega upravljanja občine. 21 22 22 24. 5.2. Raziskava ( o zadovoljstvu Ljubljančank in Ljubljančanov z delom župana). 26. 5.2.1. Namen raziskave. 27. 5.2.2. Metodologija in vzorec raziskave. 27. 5.2.3. Predstavitev rezultatov raziskave. 30. 5.2.4. Zaključek. 34.

6. NEETIČNO RAVNANJE 6.1. Korupcija. 35 36. 6.1.1. Korupcija v javni upravi. 37. 6.1.2. Korupcija na občinski ravni. 39. 6.1.3. Odpravljanje korupcije. 40. 6.2. Diskriminacija. 42. 6.3. Nasilje v delovnem okolju. 43. 7. ZAKLJUČEK. 45. 8. LITERATURA. 47.

1. UVOD. Etika je pojem, ki pogosto sproža plaz pogovorov, strinjanj predvsem pa nestrinjanj, hkrati pa zastavlja »velika« vprašanja kot so, kaj je etično, kaj je dobro, kaj je dobro življenje, ali je to sploh pomembno, ali obstaja kaj takega, kot so moralne dolžnosti in obveznosti, ali obstajajo absolutne moralne vrednote ali pa so odvisne od časa, kraja, kulture in posameznika?. Etika je filozofska disciplina, ki preučuje moralne pojave in določa kaj je prav in kaj ne oziroma jih razlaga, moralo pa lahko opredelimo kot splošen človeški pojav, ko si vsak posameznik postavi svoja pravila, poglede, nadzore in vedenje, kako ravnati. z. določenimi pojavi v človeški družbi, ter jih z družbo usklajuje ali se z njo podreja. Sodobna družba z zakonodajo pretvarja etiko v družbeno vodilo in prakso ter s tem določa načine kaznovanja dejanj, ki niso v skladu z njo. Ločiti pa moramo moralno vrednotenje od zakonskega, saj so zakonsko sprejemljiva dejanja pogosto moralno nesprejemljiva, obenem pa pravna pravila izhajajo iz moralnih, poznamo ugotovitev, da je pravo minimum morale. Prav zaradi tega v večini primerov ravnanje po pravnih normah zagotavlja tudi moralnost tega ravnanja. Moralne norme. »delaj dobro«,. »izogibaj se slabega« se na različne načine uresničujejo z pravnimi normami in seveda z sodobno zakonodajo, ki temelji na človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah.. V zakonodajo se etika vključuje na področju javnega sektorja tako na državni kot na lokalni ravni. Pomanjkanje etike in standardov v javni upravi je problem, s katerim se srečuje tako naša država kot tudi vse članice Evropske skupnosti. Zaradi korupcije, različnih afer in upadanja etičnega ravnanja pri izvajanju upravnih nalog je javnost vse bolj nezadovoljna.. Standardi etičnega ravnanja odločilno vplivajo na moč demokracije oziroma zaupanja javnosti vanjo. Demokracija se lahko razvije le v okoljih, ki upoštevajo in gojijo te standarde. Gre za zaupanje javnosti v integriteto izvoljenih predstavnikov in učinkovito javno upravljanje.. 1.

Države se na različne načine vedno bolj strogo odzivajo in poskušajo izboljšati možnost za odkrivanje in kaznovanje nezakonitosti v javni upravi, vse bolj pa se poudarja tudi izobraževanje in usposabljanje v javni upravi, zlasti na področju etike. Odprtost in legitimnost javne uprave pa lahko povečamo in tudi vzdržujemo le tako, da se odzivamo na vedno večje zahteve javnosti, zagotavljamo spoštovanje javnega interesa, zaščitimo pravice uporabnikov javnih storitev pa tudi samih javnih uslužbencev, ki morajo sprejemati odločitve, ki so skladne z zakonom in etiko oziroma so strokovno pravilne.. V družbi se lahko srečamo z različnimi navadami, interesi, potrebami in vrednotami, zato se tudi javni uslužbenci pogosto znajdejo v etični dilemi, kjer pa so jim v pomoč pravna pravila. Človek se mora samo odločati kako bo ravnal v določeni situaciji, ravnanje pa navadno določajo navade in pravila, ki sestavljajo moralo.. 2.

2. J AVNA UPRAVA 2.1. Splošno o javni upravi Javna uprava1 je v Sloveniji, kot upravni sistem vsake države, neločljivo povezana z vlogo in funkcioniranjem države, njeno politično močjo, delovanjem političnih institucij in stopnjo njihove demokracije. Noben družben podsistem (tudi javna uprava) ne more delovati v skladu z zahtevami sodobne razvite družbe, če tako ne deluje predvsem političen sistem, ki ustvarja pogoje. In ravno razsežnost obstoječe politične kulture predstavlja areno sovplivanja in soodvisnosti politične in upravne modernizacije za razvoj družbe, predvsem pa njene konkurenčnosti.. Devetdeseta. leta prejšnjega stoletja so bila za slovensko družbo prelomna z. vzpostavitvijo novega pravnega sistema naše države in graditvijo demokratičnih institucij, ki so zaokrožila in sintetizirala obsežne spremembe procesov politične modernizacije, vključno s postavitvijo lastne državnosti in vključevanjem in prilagajanjem pravnim in političnim strukturam Evropske unije.. Cilji delovanja, reforme javne uprave in modernizacije, tako pri nas kot v svetu je, da ta postane transparentna, učinkovita in prijazna z uporabo sodobne informacijskotelekomunikacijske tehnologije. V modernizaciji javne uprave se ne išče magični paket, ki rešuje vse probleme, temveč neprestano prizadevanje in iskanje preprostega in učinkovitega sistema, ki bo ustrezal potrebam uporabnikom in ima torej vsaka administracija. konstantno. potrebo. po. spreminjanju.. Učinkovita,. kakovostna,. transparetna javna uprava2 je tako temeljna naloga vsake politične oblasti, ki mora med javnim in zasebnim interesom vzpostaviti jasnost pravega reda, ki izhaja iz urejenosti družbenih razmerij in spoštovanja človekovih pravic in svoboščin. S tem pa javna uprava postaja glavni partner in odločujoč (so)dejavnik razvoja konkurenčne, moderne in demokratične družbe.. 1. Ameriški avtorji Simon, Smithburg in Thompson so teoretično opredelili upravo kot organizatorična dejavnost, ki omogoča sodelovanje večjega števila ljudi, ki imajo nek skupen cilj oziroma neko skupno nalogo. 2 Javno upravo sestavljajo organi in organizacije, ki opravljajo javne zadeve oziroma izvajajo dejavnosti upravljanja v javnih zadevah. Javna uprava se deli na državno upravo, lokalno samoupravo in nosilce javnih pooblastil.. 3.

Da pa bo tem nalogam kos, se mora vedno bolj uveljaviti nov pristop upravljanja javnega sektorja, ki temelji na usmerjenosti k uporabnikom, učinkovitosti in vzpostavljanju nove kulture upravnega dela in nove organizacijske kulture upravnih organizacij in vedenjske kulture vseh zaposlenih do strank in porabnikov njenih upravnih in ostalih storitev. 3 2.2.Upravno delo in javni uslužbenci. V preteklosti so upravno delo pogosto razumeli kot nujno potrebno zlo, pripisovali so mu zanemarljiv pomen, kar je tudi pripeljalo do demoralizacije javnih uslužbencev. Tako so pogosto opravljali svoje delo nestrokovno, neprimerno, podkupljivo, z birokratsko togostjo, kar je vodilo v zmanjšanje ugleda v družbi. Javni uslužbenci kot posredniki med oblastvenimi organi in strankami pri svojem delu uresničujejo zakone in druge predpise, skrbijo za stabilnost pravnega reda in preko odločanja s konkretnimi pravnimi akti usklajujejo širše družbene interese z ožjimi ter interese med ljudmi. Posebej javna uprava nastopa s pooblastili izvajalca oblasti in prebivalce lahko tudi kaznuje, oziroma jim povzroča druge nevšečnosti (sporoča zanje neprijetne novice), zato prizadeti hote ali nehote v večji ali manjši meri krivdo za takšne novice pripišejo prav tistemu, ki jih sporoči.. Kritike javnosti na račun upravnega dela so pogoste predvsem zaradi togosti, počasnosti in neučinkovitosti. Nekateri menijo, da bi se razmere v javni upravi lahko izboljšale, če bi v njej vpeljali več podjetniškega duha in jo organizirali po podjetniških načelih. Pri tem pa se srečamo tudi z negativnimi stranmi uvajanja podjetniških principov v javno upravo, saj bi nekritično prevzemanje privatnih principov ob zanemarjanju temeljnih vrednot javne uprave s spoštovanjem zakonitosti in skrbi za javni interes »lahko vodilo k razkroju moralnega tkiva uprave« (Michael Prowse).4. 3. Zavedanje, da je ustrezna organizacijska kultura, klima in zadovoljstvo zaposlenih temeljna predpostavka za uspešnost vsake organizacije in njene poti k uspehu, je v gospodarstvu prisotno že dalj časa. 4 Rman, Milan, Javna uprava in organizacijska kultura.. 4.

2.3. Organizacijska kultura V javni upravi se vse bolj prepoznava pomen organizacijske kulture 5 in klime, kot temeljne predpostavke, ki lahko še bolj kot nekatere druge vsebine, odločujoče vpliva na uspešnost vsakega sistema, posebej pa še na uspešnost javne uprave.. Delovaje javne uprave in njenega spreminjanja interpretiramo kot součinkovanje sociostrukturnega in kulturnega sistema (po modelu Allaire, Fairsiratu, v Andolšek, 1995:19)6. Sociostrukturni sistem predstavlja vsebine upravljanja struktur, strategij in posameznih politik v organizaciji, prav tako pa tudi celoto ravnanja s človeškimi viri od kadrovanja in selekcije kadrov, do njihovega ocenjevanja uspešnosti in napredovanja, motiviranja, izobraževanja idr. Na drugi strani pa te procese določa in označuje kulturni sistem organizacije, ki ga oblikuje zunanje in notranje okolje, z organizaciji lastnimi vrednotami, izkustvi, navadami, jezikom, načinom komuniciranja, pa tudi arhitekturo, opremo in ostalo fizično realnostjo.. Vsi zaposleni v součinkovanju obeh sistemov (sociostrukturnega in kulturnega) kot nosilci sprememb in dogajanj, sami v veliki meri prispevajo in oblikujejo pomene dogodkov in dejanj, s tem pa odločujoče vplivajo na uspešnost uvajanja sprememb7, še posebej odločujočo vlogo pa imajo vodstveni uslužbenci.. Temeljna predpostavka je, da ustrezna in močna organizacijska kultura z motiviranimi zaposlenimi, ki sprejemajo cilje organizacije, vpliva na uspešnost organizacije in je lahko celo pomembnejša od nekaterih drugih dejavnikov uspeha. V javni upravi kot storitveni dejavnosti je najpomembnejši človeški faktor tudi zato, ker ponuja in predstavlja večji obseg avtonomnega in razvojnega delovanja kot npr. v naprej določene in obvezujoče oblike organiziranosti, postopkov, strategij, planiranja idr. komponent delovanja upravnih organizacij. Za spreminjanje organizacijske kulture in klime, ki bo sposobna zaznati in se ustrezno prilagoditi zahtevam zunanjega okolja (racionalnost, odprtost, odzivnost, osredotočenost na stranke, strokovnost, apolitičnost) je tako 5. Temeljne sestavine oragnizacijske kulture so; vrednote, norme, tipični obrazci vedenja, vzorniki, običaji in obredi, komunikacije, proizvod in storitve, simboli ter miti in zgodbe, ki se jim pridružuje managerski stil vodenja (Fertila et al., 2002, str. 244). 6 Povzeto po Rman, Milan, Javna uprava in organizacijska kultura. 7 Ibidem.. 5.

pomemben ustrezen sistem ravnanja s človeškimi viri. Z ustreznim sistemom ravnanja s človeškimi viri, ob sposobnosti in pripravljenosti upravnega menedžmenta za (pre)oblikovanje. organizacijske kulture imamo priložnost in možnost, da ob. institucionalno-normativnih spremembah, dolgoročno utrjujemo navade, obnašanja in vedenja zaposlenih tako, da bo to usklajeno z zahtevami in pričakovanji izzivov okolja.. 3. ETIKA IN MORALA 3.1. Etika Etika8 je filozofska panoga ali disciplina, ki se ukvarja s preučevanjem in oblikovanjem medčloveških odnosov. V zgodovini filozofije je veljala za praktično filozofijo, torej za tako, ki naj bi bila neposredno in ne samo miselno uresničljiva. Predmet etike so medčloveški odnosi. Etika potemtakem preučuje, miselno razčlenjuje in vrednoti že obstoječa družbena razmerja, lahko je zgolj opisovalka zunanje realnosti in je torej deskriptivna, vendar pa v njeno navidezno objektivnost vdirajo elementi normativnega, pravil človekovega ravnanja, obnašanja in oblik sožitja z drugimi. Etika včasih predpisuje, drugič govori per negotionem – zavrača določene moralne pojave z zanikanjem nakazuje pozitivni, drugačni pol.9. Etika določa smoter človekovega življenja in sredstva, s katerimi je ta smoter mogoče doseči. Raziskuje človekov kritično vrednostni odnos do ravnanja drugih ljudi in njihovega značaja ter do samega sebe iz perspektive ločevanja dobrega in zla. Teoretično pojasnjuje in kritično ocenjuje izvor človekove moralnosti, proučuje osnovne kriterije nravnega vrednotenja in razumevanja smotrov, ciljev in namenov, skratka človekovih moralnih pobud, ravnanja, obnašanja, značaja in delovanja.10. 8. Etimološki vidik skuša pojasniti izvirni prvotni pomen besede. Izraz etika je starogrškega izvora: ethos – šega, navada, nrav ethikos – nraven, nravstven (Vrbinc, France, Slovar tujk, Cankarjeva založba, 1968, str. 195) 9 Povzeto po Švajncer, Marija, Etika I, Nova Gorica, 1995. 10 Jelovac v: Tavčar, I. Mitja, Kulture, etika in olika managementa, Kranj, 2000.. 6.

V povezavi z etiko pogosto govorimo o etičnih normah, standardih. Etična norma je vodilo oziroma pravilo, ki uravnava človekovo nravstveno relevantno življenje, ravnanje ter omogoča presojanje in vrednotenje tistega, kar lahko opredelimo kot moralno in nemoralno. Etični standard pa je mera oziroma norma, splošno veljaven vzorec, kriterij, ki so ga na podlagi navad, običajev, izročil, izoblikovali pripadniki določene družbene skupine ali celotne družbe za ocenjevanje svojih moralno relevantnih ravnanj v razmerju do družbenih vrednot.11. Etiko lahko torej razumemo kot seznam načel, pogosto opredeljenih v obliki kodeksov, ki učinkujejo kot vodilo ravnanja, kaj v določenem družbenem okolju šteje za pravilno in kaj napačno obnašanje in ravnanje. Napisana pravila, ki določajo ravnanje posameznikov znotraj neke skupine, organizacije, se torej zberejo v etičnem kodeksu. V Sloveniji obstajajo profesionalni oziroma poklicni kodeksi na številnih strokovnih področjih, tudi na področju javne uprave12. 3.2. Morala Etike skoraj ne moremo obravnavati ločeno od morale 13 . Pojma morala in etika predstavljata moralne vrednote in moralno integriteto človeka kot posameznika in kot subjekta v družbi v odnosu do soljudi in do družbenega okolja. Odnosi v teh razmerjih vsebujejo določena pravila ravnaj, navad idealov, običajev in obnašanj. Moralne norme predstavljajo vmesni člen v odnosih v družbi, regulirajo odnose v določeni družbeni strukturi, ustvarjajo ravnovesje v teh odnosih, reagirajo na posamezne pojave in vrednotijo primernost ravnanj posameznika. Morala predstavlja določene vrednote, ki so za pripadnike posameznih delov družbe pomembne in se odražajo v zakonih, pravilih in drugih predpisih. Etika pa vključuje način ravnanja oziroma obnašanja človeka do sočloveka ter ustvarja primerne medsebojne odnose v družbi. 14. Morala se pravzaprav začenja tam, kjer človek svojo individualnost uskljajuje in podreja zahtevam življenja v skupnosti. 11. Sruk, Vlado, Leksikon Cankarjeve založbe – morala in etika, Ljubljana, 1986, str. 138-139. Vsebino etosa v javni upravi opredeljujejo naslednje vrednote: poštenost, nepristranskost, integriteta, pravičnost, odgovornost in podobno. 13 Etimološki vidik skuša pojasniti izvirni prvotni pomen besede. Beseda morala prihaja iz latinščine: mos, moris – volja, želja; šega, običaj, navada; pravilo moralis –nravstven . 12. 7.

Tako morala vključuje pravila, norme, kategorije, ideale, pogosto nepisane predpise, ki veljajo tako za posameznike kot za celotne skupnosti. Različni misleci so moralo razumeli različno. Zagotvo pa morala izvira iz človekove svobode in njegove sposobnosti ustvarjanja, pa tudi iz njegovega občutka odgovornosti ter samokaznovanja. Morala je tako neizbežni sestavni del človeka kot bitja in je ni mogoče omejiti samo na eno vrsto morale, denimo, krščansko moralo. Bitje, ki ni moralno, tudi ni več človeško bitje v polnem pomenu te besede. Morala tako postane osnova človekovega obstoja, brez morale je človek degradiran v nečloveka, v monstrum, ki ni ne žival ne človek. Zato se v vsaki obliki morale in nuce nahaja določena etika, etična koncepcija, ki temelji na nasprotnosti med biti, bivanjem in potrebo.15. Moralni koncepti se spreminjajo hkrati. s spremembami družbenega življenja. Ti. moralni koncepti so utelešeni v oblikah družbenega življenja. Moralne norme so nenapisana pravila, ki jih družba oblikuje skozi obdobja in se po njih ravna. Če jih ne upoštevamo ali prekoračimo, naš družba kaznuje, izloči oziroma nas označi za nemoralne. 3.3. Sankcije zaradi nespoštovanja moralnih in etičnih norm V primeru kršenja moralnih in etičnih norm16 se proti kršitelju uporabijo neformalne sankcije, v primeru kršitve pravno predpisanih norm pa pravno predpisane sankcije.. Pravno predpisane sankcije, ki se uporabijo proti kršitelju pravnih predpisov, so v določenih primerih zelo hude, vendar bolj v materialnem kot v moralnem pogledu. Pri kršitvah pravnih predpisov družbeno okolje do kršitelja ni posebej kritično, razen v primerih, ko je kršitelj pravnega predpisa prekršil obenem tudi moralno normo. Ko pa posameznik ne upošteva moralnih in etičnih norm, se proti njemu uporabijo pogosto zelo boleče socialno izoblikovane družbene sankcije.. Človek ni le državljan, ki naj se ravna po pravno predpisanih normah, ampak je tudi član civilne družbe, ki sama spontano in neposredno opravlja socialni nadzor nas delom. 14. Povzeto po Boštic, Alojz, Upravna kultura in etika dela javnih uslužbencev, Grosuplje, 2000. http://sl.wikipedia.org/wiki/Morala 16 Povzeto po Boštic, Alojz, Upravna kultura in etika dela javnih uslužbencev, Grosuplje, 2000, str 17-18. 15. 8.

in nad odnosi posameznika v družbi. Človek se mora hote ali nehote podrejati socialnemu nadzoru.. Sankcije, ki se izvajajo proti kršiteljem moralnih norm so pogosto zelo boleče. Nekdo, ki je obtožen kršitve moralnih in etičnih norm, ne more uporabiti sredstev za razbijanje negativnih mnenj o sebi. 17. . Nadzor nad posameznikom je namreč anonimen.. Najpogosteje se ne ve, kdo je povzročil negativno kritiko o njem in proti komu naj se uvede kazenski ali kakšen drug pregon zaradi neupravičenih ocen o njem.. Socialni nadzor nad posameznikom je časovno najstarejši. Dokler bodo živeli ljudje, bo obstajal poleg pravnega tudi socialni nadzor. Ta predstavlja pomemben element samoobrambe družbe.Socialni nadzor spremlja in ugotavlja nastajanje negativnih dogajanj v družbi – vse od manjših do najtežjih nemoralnih dejanj.. Moralne in etične norme v družbi so torej tiste vrednote, ki se oblikujejo na podlagi družbene zavesti vzporedno z javnim mnenjem. Oblikujejo se z namenom, da jih posameznik sprejme kot svojo osebno obveznost in kot podlago za svoje delo in odnose, ki so usklajeni z interesi družbenega okolja.. 4. ETIKA IN MORALA V DRŽAVNI UPRAVI 4.1. Splošno o etiki in morali v državni upravi. Vsebino etike v državni upravi opredeljujejo besede: poštenost, nepristranskost, integriteta, pravičnost, odgovornost in podobno. Za javni sektor je značilna raznovrstnost in ne homogenost. Javni uslužbenci delujejo v različnih vladnih uradih in agencijah, občinskih in mestnih upravah in javnih zavodih itd., izvajajo številne funkcije, njihova moč in vpliv, pa sta odvisna predvsem od njihovega položaja. Čim višje so ljudje na hierarhični lestvici, tem bolj je verjetno, da so upoštevali etična načela, ki veljajo v družbi in določenem okolju.. 9.

Pripravljenost upoštevali etična načela je odvisna od: -. stopnje oziroma obsega sprejemanja vrednost organizacije. Čim bolj se posameznik identificira z vrednostnim sistemom organizacije, tem bolj bo pripravljen delovati skladno z njenimi etičnimi načeli;. -. skladnost ciljev posameznika in organizacije;. -. pomen dela, ki ga opravlja;. -. presoje,. ali. organizacija. zagotavlja. zadostne. možnosti. za. razvoj. posameznika.. V državni upravi razvitih demokratičnih držav so glavne etične vrednote: -. poštenost,. -. nepristranost,. -. zakonitost,. -. spoštovanje ljudi,. -. delavnost in prizadevnost,. -. ekonomičnost in učinkovitost,. -. dostopnost za stranke,. -. odgovornost.. Jasna opredelitev vrednot zmanjšuje in odvrača negativna ravnanja, kot so nepoštenost, pristranskost, nepotizem, krivičnost in razna kriminalna dejanja.. Utilitarizem kot del moralne filozofije je ena od najsplošnejših oblik etičnega razmišljanja in je zelo uporaben pri razumevanju etičnega delovanja državne uprave. Osredotoča se na koristi in posledice delovanja v specifičnih situacijah – npr. gradnja ceste skozi določeno območje moti okoliške prebivalce, vendar pa je ta zaradi širše koristi za druge državljane vseeno primerna. Z vidika nekaterih prebivalcev je zaradi posledic odločitve države ravnanje njene uprave neetično, toda iz več drugih razlogov (javni interes) je utilitaristični pristop najustreznejši za delovanje državne uprave v večini primerov, s katerimi se ukvarja sodobna državna uprava.. Utilitarizmu nasprotujoč pristop k etičnemu razmišljanju je deontologija, ki predstavlja dolžnostno ravnanje v določenih primerih. Poenostavljeno rečeno, dolžnost nekoga je 17. Strojin, Tone, , Inšpekcijsko nadzorstvo. 10.

ukrepati moralno korektno ter se izogibati moralno nekorektnemu delovanju in brezbrižnosti do posledic določenega ravnanja. Z deontološkega vidika mora upravni uslužbenec stremeti k ravnanju, ki je skladno s splošno sprejetimi moralnimi načeli, kot sta npr. poštenost in dobronamernost. Od upravnih uslužbencev se pričakuje, da govorijo resnico, držijo obljubo, spoštujejo dostojanstvo posameznika. Njihovo ravnanje torej v temelju ne izvira iz zakonov ali etičnega kodeksa, temveč iz splošno sprejetih moralnih načel.. Poleg utilitarističnega in deontološkega pristopa se po letu 1970 pojavljajo nekatere nove smeri preučevanja, ki označujejo obdobje »novega javnega managementa«. Eden od vidnih novejših pristopov, ki se pojavlja predvsem v ZDA, je t.i. kritični ali filozofski pristop. Ta pristop zahteva, da morata biti vrednosti kot sta enakost in pravičnost, najpomembnejši v državni upravi ter da upravni uslužbenci ne bi smeli samo ubogati in se podrejati ciljem izvoljenih predstavnikov. Za novi javni managenet je tudi značilno, da se vedno bolj zgleduje po podjetniškem managementu.18 4.2. Zakonska ureditev etike. Področje javnih uslužbencev in državne uprave ureja kar nekaj zakonov in predpisov, ki jih morajo javni uslužbenci pri delu upoštevati, in so pomembni pri njihovem poslovanju z državljani- stranke v postopku.. Med njimi so: -. Ustava Republike Slovenije,. -. Zakon o splošnem upravnem postopku,. -. Zakon o javnih uslužbencih,. -. Uredba o omejitvah in dolžnostih javnih uslužbencev v zvezi s sprejemanjem daril,. -. Zakon o dostopu do informacij javnega značaja,. -. Zakon o preprečevanju korupcije,. -. Resolucija o preprečevanju korupcije v Republiki Sloveniji,. -. Zakon o nezdružljivosti funkcij,. -. Uredba o upravnem poslovanju,. 11.

-. Kodeks ravnanja javnih uslužbencev19,. -. Zakon o državni upravi.. Vgrajevanje etičnih sestavin v ustavo in zakonodajo pa ne pomeni določanja odnosa upravnih uslužbencev do okolja, temveč predvsem ščiti državljane pred neetičnim obnašanjem uslužbencev, hkrati pa predstavlja tudi razvijanje splošnih moralnih načel v zavesti vseh državljanov. Ustavno in zakonsko določena » pravila igre« so torej izredno pomembna pri ustvarjanju splošnega etičnega okolja v določeni državi. To so morali upoštevati tudi pisci slovenske ustave, ki je temelj za vse zakone in podzakonske predpise. 20. Delovanje javne uprave v Sloveniji je opredeljeno z Zakonom o državni upravi, ki določa temeljna načela, upravne naloge in organiziranost javne uprave. V 2. in 3. členu so navedena temeljna načela zakonitosti, samostojnosti, strokovnosti, politične nevtralnosti in nepristranskosti. Načela določajo, da uprava opravlja svoje. delo. samostojno na podlagi ustave, zakonov in drugih predpisov, da opravlja svoje delo po pravilih stroke, da mora biti politično nevtralna, ter da mora ravnati nepristransko in ne sme dajati neupravičenih koristi in prednosti posameznikom.. Bolj podrobno so etična načela, ki usmerjajo vedenje javnih uslužbencev, opredeljena v Zakonu o javnih uslužbencih, ki je celovito urejen sistem javnih uslužbencev, v katerem so določena tudi skupna načela. 21 Najprej so zapisana skupna načela javnih uslužbencev, v drugem delu pa so naveden načela, ki so še posebaj pomembna za uradnike v javni upravi in upravnih lokalnih skupnostih. Skupna načela javnih uslužbencev22 so načela enakopravne dostopnosti, načelo zakonitosti, načelo strokovnosti, načelo častnega ravnanja, načelo omejitev in dolžnosti v zvezi s sprejemanjem daril, načelo zaupnosti, načelo odgovornosti za rezultate, načelo dobrega gospodarjenja, načelo varovanja poklicnih interesov in načelo prepovedi nadlegovanja. Posebej je potrebno poudariti načela, ki izrecno opredeljujejo delovanje javnih uslužbencev do uporabnikov. 18. Povzeto po Bostič, Alojz, Etika upravnega dela, Ljubljana, 1997. Poleg Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev so bili posebaj sprejeti tudi etični kodeksi, ki pokrivajo določena področja javne uprave, med drugim je bil sprejet tudi Etični kodeks vlade Republike Slovenije. 20 Bostič, Alojz, Etika upravnega dela, Ljubljana, 1997. 21 Kako morejo javni uslužbenci ravnati pri opravljanju javnih nalog pa je opredeljeno z načeli, ki so sestavni del Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev. 22 7. do 15. člen zakona. 19. 12.

Pri izvrševanju javnih nalog mora javni uslužbenec ravnati častno v skladu s pravili poklicne etike, kar določa načelo častnega ravnanja.. Zakon o splošnem upravnem postopku Zakon o splošnem upravnem postopku določa, kako morajo upravni in drugi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil postopati v praksi, kadar v upravnih stvareh z neposredno uporabo predpisov odločajo o pravicah, obveznostih in upravnih koristih posameznikov, pravnih oseb ali drugih strank.23. Etika, ki naj bo vključena v upravni postopek, določa najprej odnos uradne osebe do sebe kot moralne in pravične osebnosti24, drugič pa odnos do drugega človeka, torej do stranke. V tem odnosu gre za uresničevanje pravic, obveznosti in pravnih koristi strank in za vrsto interesov: posamičnih, splošnih in posebnih. Najpogostejše kršitve človekovih pravic zasledimo prav v odnosih upravnih organov do državljanov oziroma strank v upravnih postopkih, to pa zato, ker se ne upoštevajo pravila upravnega postopka in načela etike v odnosu do strank v postopku. Prav zaradi tega, se namenja posebno pozornost temeljim načelom upravnega postopka, predvsem pa tistim, ki te pravice varujejo neposredno in posredno.. Temeljna načela upravnega postopka so: - načelo zakonitosti, - načelo varstva pravic občanov in varstva javnih koristi, - načelo učinkovitosti, - načelo materialne resnice, - načelo zaslišanja stranke, - načelo proste presoje dokazov, - načelo samostojnosti pri odločanju, - načelo pravice do pritožbe, - načelo pravnomočnosti odločbe, - načelo ekonomičnosti postopka, - načelo pomoči neuki stranki, 23. Upravni postopek je ena od temeljnih oblik varstva pravic posameznikov v razmerju do uprave, ki skupaj z upravnim sporom, ustavno pritožbo in varuhom človekovih prvic sestavljajo celoten sistem tega varstva. 24 Strojin, T., Inšpekcijsko nadzorstvo, Ljubljana, 1996.. 13.

-. načelo uporabe jezika in pisav. 25. Pri uveljavljanju etičnih sestavin. v državno upravo ima pomembno vlogo tudi. ombudsman26. Njegova najpomembnejša funkcija je preučevanje pritožb posameznikov, katerih pravice je kršil ali omejil organ državne oblasti.27 Ombudsman je v prvi vrsti ustanovljen kot varuh zakonitosti in mora biti kot tak sposoben oceniti pravilnost opravljanja državnih služb, poleg tega pa mora sodelovati tudi pri odločanju upravnih standardov, tako da nanje vpliva s svojimi odločitvami in kritičnimi pripombami. Ravno v tem je lahko največja moč ombudsmana pri vzpostavljanju etičnega okolja in moralnih standardov v državni upravi oziroma v družbi nasploh. 4.2.1. Etični kodeks. Etični kodeks katere koli profesionalne dejavnosti sestavljajo pravila, ki jih določena profesionalna skupina oblikuje kot kriterij ravnanja in obnašanja. Etična pravila so odsev družbene stvarnosti v zavesti posameznika, saj nastajajo s pretvarjanjem zunanjih družbenih pravil v sebi lastna načela. Etična načela povezujejo tiste, ki skupaj delajo, zato etični kodeks posamezne poklicne skupine deluje povezovalno, saj temelji na skupnih vrednotah.. Etični kodeks navadno oblikujejo pripadniki posameznih poklicev (zdravniki, učitelji, odvetniki). Zanimivo je, da se danes, poleg čedalje številnejših kodeksov profesionalne etike posameznih poklicnih skupin, pojavljajo tudi drugi, ki usmerjajo vedenje ljudi, denimo kodeks poslovnega vedenja, kodeks javnih uslužbencev. Ti kodeksi so potrebni tam, kjer formalni družbeni regulativi in sankcije ne dosegajo zaželenega učinka.. Eno takšnih področij je gotovo javna uprava, posebej še javna uprava v mladih demokracijah, torej tam, kjer še ni tradicije demokratičnih vrednot. Raziskave javnega sektorja in razkrita nezakonita dejanja političnih vrhov pa kažejo, da se zaupanje javnosti v javno upravo zmanjšuje tudi v razvitih demokratičnih državah.. 25 26 27. Bostič, Alojz, Etika upravnega dela, Ljubljana, 1997. Varuh človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Denhardt, Public Administration – An Action Orientation, 1991.. 14.

Zaposleni v javni upravi potrebujejo svoj etični kodeks, saj ta: -. učinkuje kot vodnik za delovanje, za promocjo etičnega obnašanja;. -. ureja ravnanje javnih uslužbencev in svari pred neetičnim ravnanjem;. -. opredeljuje načela in vrednote, ki naj jih javni uslužbenci upoštevajo;. -. kot sredstvo za reševanje dvomov in dilem zmanjšuje negotovost v ravnanju;. -. predvideva sankcije v primeru neetičnih ravnanj.. Večina kodeksov na področju javne uprave poudarja zakonitost, poštenost, lojalnost, opredeljuje odnose javne uprave do državljanov kot posameznikov, do politike in javnosti. Etični kodeks kot tak pa ne zadostuje, potrebno je tudi dejansko etično ravnanje javnih uslužbencev, in nenazadnje tudi politikov in same javnosti. Politiki, stranke, pogodbeni partnerji in drugi ne smejo spodbujati oziroma zahtevati od jvnih uslužbencev, da bi ravnali v nasprotju z etičnim kodeksom.. V svetu so poznani različni pristopi pri oblikovanju in uveljavljanju etičnih standardov oziroma etičnih kodeksov za javne uslužbence. Pristop je odvisen od več dejavnikov: tradicije, političnega sistema, normativne ureditve in drugih. Mogoče pa je trditi, da države področju etike posvečajo veliko pozornost.28. Kodeksi ravnanja so pozitivna navodila zaposlenim, kakšno vedenje se od njih pričakuje. Če so preveč podrobni ali nasprotno presplošni, so neučinkoviti ali celo pomenijo oviro primernejšemu delovanju zaposlenih. Koristno je, če temelji na zakonodaji. Uspešnost kodeksa je odvisna od tega koliko ga zaposleni upoštevajo.29 4.2.2. Kodeks ravnanja javnih uslužbencev Kodeks ravnanja javnih uslužbencev30 je dokument, ki velja za vse javne uslužbence. Javni uslužbenci so, kot jih opredeljuje kodeks, osebe, ki so zaposlene pri državnih organih, upravah, samoupravnih lokalnih skupnostih, javnih skladih, javnih agencijah in drugih osebah javnega prava, ki pretežno izvajajo upravne naloge.. 28 29 30. Žagar, Katarina, Etični standardi javnih uslužbencev, Ljubljana, 2005. Kavčič, Bogdan, Poslovanje v javnem sektorju, Novo mesto, 1999. Uradni list RS št. 8/01.. 15.

Po priporočilu Sveta Evrope je tudi slovenska javna uprava dobila svoj kodeks in sicer 18. januarja 2001.31 Sprejela ga je Vlada Republike Slovenije, ki priporoča sindikatom in stanovskim organizacijam zaposlenih v javni upravi, da upoštevajo ta kodeks ter nalaga ministrstvom in vladnim službam, da kodeks upoštevajo v postopkih zaposlovanja in priprave zakonskih in podzakonskih aktov s področja organizacije in delovno pravne zakonodaje. Prav tako pa se je Vlada Republike Slovenije zavezala, da bo kodeks smiselno uporabljala tudi za ministre in druge funkcionarje.. Kodeks ravnanja javnih uslužbencev je sestavni del načel izvrševanja javnih nalog ko javni uslužbenec potrdi, da je bil z njim seznanjen. Ravnanje po določbah kodeksa je dolžnost vsakega javnega uslužbenca. Namen kodeksa je opredeliti načela opravljanja javnih nalog, po katerih se morajo javni uslužbenci ravnati, hkrati pa jim služi kot pripomoček za uresničevanje navedenih standardov. S tem ko je bil kodeks objavljen je bila tudi javnost seznanjena z ravnanjem, ki ga lahko pričakuje od javnih uslužbencev.. Kodeks uvaja številne zapovedi ravnanja, ki ustrezajo liku etičnega državnega uradnika. Na prvo mesto uvršča zahtevo, da mora javni uslužbenec opravljati javne naloge na podlagi in v mejah ustave, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, zakonov in podzakonskih predpisov, častno in v mejah kodeksa ter spoštovanja človekovega dostojanstva.. Javni uslužbenec mora delovati politično nevtralno in nepristransko, do delodajalca mora biti lojalen, svoje naloge mora opravljati strokovno, vestno, nepristransko in kakovostno, pri tem pa mora upoštevati le javni interes in okoliščine konkretnega primera. Spoštljiv mora biti tako v odnosih do državljanov, ki jim služi, kot tudi v odnosih do svojih predstojnikov, do drugih javnih uslužbencev in podrejenih oseb. Pri opravljanju javnih nalog ne sme ravnati samovoljno ali v škodo druge osebe, skupine, oseb javnega ali zasebnega prava. Ne sme tudi izkoriščati svojega položaja za svoj osebni interes, hkrati pa mora vedno ravnati tako, da ohranja in krepi zaupanje javnosti v poštenost, nepristranskost in učinkovitost opravljanja javnih nalog. V primeru, da javni uslužbenec meni, da se od njega zahteva ravnanje, ki je nezakonito, nepravilno ali neetično in pri katerem gre za delovanje, ki ni v skladu s kodeksom, mora to prijaviti 31. Za Slovenijo, še v okviru bivše Jugoslavije, je bil prvi kodeks ravnanja javnih uslužbencev sprejet že leta 1985. Družbene spremembe pa so zahtevale na novo napisano vsebino etike javnih uslužbencev.. 16.

pristojnemu organu. Prav tako mora prijaviti kršitve kodeksa, ki jih zagrešijo drugi javni uslužbenci, pri tem pa mora pristojnemu organu prijaviti tudi vsak dokaz, navedbo ali sum nezakonitega ali kaznivega dejanja.. V skladu s kodeksom javni uslužbenec ne sme opravljati nezdružljive funkcije in nezdružljive pridobitne ali nepridobitne dejavnosti, kadar le-te niso združljive s pravilnim opravljanjem javnih nalog in s pravicami in obveznostmi javnega uslužbenca. Skrbeti mora tudi, da nobena od njegovih političnih dejavnosti ali sodelovanje pri političnih in javnih razpravah ne okrni zaupanja javnosti in njegovih delodajalcev v njegovo sposobnost, da dolžnosti opravlja nepristransko in lojalno.. Slovenija ni posebej sprejela splošnega etičnega kodeksa za javno upravo, saj so bistvene sestavine zajete v Kodeksu ravnanja javnih uslužbencev, ki se ga pogosto imenuje kar etični kodeks. So pa sprejeti kodeksi v različnih delih javne uprave, med njimi je slovenska vlada zadala cilje, kot je večja učinkovitost uporabe sredstev, večja prilagojenost storitve zahtevam strank, večja odzivnost ter vzpostavljanje partnerskega odnosa z uporabniki. V skladu s temi cilji se izvajajo različni seminarji in delavnice, ki najbolj ustrezajo vpeljevanju. kakovosti v javno upravo, obvladovanju osnovnih. komunikacijskih spretnosti in sporazumevanju v medsebojnih odnosih, predvsem pa zmožnost sporazumevanja s strankami. 32 4.3. Etična pravila javnih uslužbencev. Splošno poklicno etiko označujemo kot sistem moralnih pravil za ravnanje ljudi, ki opravljajo posamezen poklic. V nasprotju s splošnimi moralnimi pravili, pri katerih sankcija ni organizirana, skrbijo za sankcioniranje poklicnih moralnih pravil posebne poklicne skupine, organizacije, združenja. Ta okolja tudi ustvarjajo moralna pravila posameznega poklica. Pravila poklicne etike izhajajo iz prevladujoče splošne morale, jo natančneje določajo ter prilagajajo nekemu posebnemu področju človekove dejavnosti.. Poklicna etika je posebej pomembna za opravljanje poklicev, od katerih sta odvisna človekova svoboda in življenje. V teh poklicih sta posebej poudarjeni strokovnost in neodvisnost. Od nosilcev teh poklicnih vlog zahteva poklicna etika varovanje. 17.

človekovega dostojanstva in varovanje tajnosti podatkov, ki jih zvedo pri delu s strankami. Etična načela navedenih poklicev imajo pogosto v ospredju še načelo humanosti.33. Etične sestavine se v sistemu javnih uslužbencev pojavljajo v odnosih med javnimi uslužbenci in družbo, v odnosih javnih uslužbencev do upravne organizacije in do dela. 34 Najpomembnejši odnos, ki mora temeljiti na enakopravnosti in pravičnosti, je odnos uslužbencev do državljanov kot strank v postopku. Odnos do družbe kot celote se kaže v pripadnosti skupnosti, v kateri živijo in delajo, izraža pa se v lojalnosti do obstoječe družbene ureditve ter upoštevanju demokratično izvoljene oblasti. Glede odnosa javnih uslužbencev do sodelavcev in njihove lastne organizacije je pomembno zlasti sprejemanje posebnih ciljev, nalog in metod dela v okviru vrednostnih meril določene organizacije ter dovzetnost za notranjo in zunanjo kritiko; ugled organizacije je povezan s priznavanjem napak ter kritičnim odnosom do svojega dela ob razvijanju strokovnosti. V upravni dejavnosti je okvir dela sicer opredeljen z zakonitostjo, vendar mora poleg normativne zapovedi kot del organizacijske kulture zaživeti tudi upravna etika. 35 4.3.1. Javni uslužbenci. Javni uslužbenec je posameznik, ki sklene delavno razmerje v javnem sektorju (državni organi in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti; javne agencije; javni skladi; javni zavodi in javni gospodarski zavodi; ter druge osebe javnega prava, če so posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti).36. Načela izvrševanja javnih nalog v sistemu javnih uslužbencev so urejena v Zakonu o javnih uslužbencih, štejejo pa se tudi med temeljne sestavine etičnega kodeksa javnih uslužbencev.. 32 33 34 35 36. Vlada Republike Slovenije, 2006. Igličar, Albin, Moralna in pravna pravila za človekovo družbeno delovanje. Bostič, Alojz, Košir, Matej in Rajh, Vekoslav, Etika upravnega dela, Ljubljana, 1997 Brezovšek, Marjan, Haček, Miro, Upravna kultura, Ljubljana, 2004. Zakon o javnih uslužbencih, 1.člen.. 18.

Skupna načela sistema javnih uslužbencev so: -. načelo zakonitosti zapoveduje javnim uslužbencem, da izvršujejo javne naloge na podlagi in v mejah ustave, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, zakonov in podzakonskih predpisov;. -. načelo strokovnosti tvori celoto z načelo zakonitosti in zapoveduje javnim uslužbencem, da izvršujejo javne naloge strokovno vestno in pravočasno. Pri svojem delu morajo upoštevati pravila stroke in se v ta namen stalno izobraževati in usposabljati;. -. načelo enakopravne dostopnosti, po katerem se mora zaposlovanje javnih uslužbencev izvajati tako, da je zagotovljena enakopravna dostopnost delavnih mest za vse zainteresirane kandidate pod enakimi pogoji, in tako, da je zagotovljena izbira kandidata, ki je najbolj strokovno usposobljen za opravljanje nalog na delavnem mestu;. -. načelo častnega ravnanja, po katerem mora javni uslužbenec ravnati pri izvrševanju nalog častno in v skladu s pravili poklicne etike, uporabnikom zagotavlja spoštljivejše obravnavanje;. -. načelo zaupnosti zapoveduje javnim uslužbencem varovanje tajnih podatkov;. -. načelo odgovornosti za rezultate sili javne uslužbence, da kvalitetno, hitro in učinkovito izvršujejo zaupane javne naloge in vzpostavijo odgovornost za rezultate njihovega dela;. -. načelo dobrega gospodarjenja uvaja na področje javne uprave princip dobrega gospodarjenja, ki je značilen za javni sektor. Javni uslužbenec mora gospodarno in učinkovito uporabljati javna sredstva, s ciljem dosegati najboljše rezultate ob enakih stroških oziroma enake rezultate ob najnižjih stroških;. -. načelo varovanja poklicnih interesov izhaja iz neodvisnega delovnega statusa javnega uslužbenca in ga ščiti pred vsakršnimi posegi v njegovo delo, ki je opravljeno v skladu s predpisi.. Poleg navedenih skupnih načel morajo v državnih organih in upravnih lokalnih skupnostih upoštevati tudi naslednja načela: načelo javnega natečaja, načelo politične. 19.

nevtralnosti in nepristranskosti, načelo kariere, načelo prehodnosti, načelo varovanja poklicnih interesov, načelo odprtosti do javnosti.37. Javnim uslužbencem lahko pri etičnem vedenju pomagajo tudi določene osebnostne lastnosti kot so samozavedanje, samodisciplina, osredotočenost na delo, odprtost za kritiko, vztrajnost in doslednost, sposobnost prepričevanja in motiviranja. drugih,. konstruktivnost in nepristranskost ter pozitivni odnos do sebe, do drugih in do okolja.38 Pri določeni vrsti dela v javni organizaciji se od javnega uslužbenca pričakuje tudi naslednje lastnosti:. marljivost, natančnost, redoljubnost, točnost, zanesljivost,. molčečnost, iznajdljivost, odgovornost, vljudnost.. Osebnostne lastnosti pripomorejo tudi k temu, da se bodo pri svojem delu ravnali po določenih pravilih, ki jih ločimo na formalna in neformalna. Formalna pravila zagotavljajo doslednost, kontinuiteto, nadzor in odgovornost. Neformalna pravila pa pomagajo pri razvijanju organizacijske kulture, pri ustvarjanju običajev in pravil ravnanja ter pomagajo razvijati harmonijo v medsebojnih odnosih.39 Tako formalna in neformalna pravila javne uslužbence usmerjajo v njihovem vedenju, saj delo v javni upravi zahteva, da se na vsakem koraku deluje etično in odgovorno. Če bi bil značaj vseh uslužbencev primeren, bi to pomenilo, da bi se etično vedli brez večjega truda.. Poleg osebnostnih lastnosti bi morali javni uslužbenci imeti notranje zadovoljstvo pri opravljanju službe za druge, pri čemer so simboli in miti javne službe zanj enako, če ne bolj pomembni kot druge uslužbenske ugodnosti, služenje javnosti (drugim) po prepričanju in dolžnosti prispeva k vzpostavljanju in razvijanju demokracije. Javni uslužbenci so najprej zavezani k delovanju v javno dobro, zato je etika upravnega dela eden od temeljnih elementov. Etiki v javni upravi se pripisuje velik pomen predvsem zaradi diskrecijske pravice, ki jo imajo javni uslužbenci pri opravljanju svojega dela, pri nadzoru javnih financ, pri postopkih z državljani in tudi pri uresničevanju državne politike. Vsak uslužbenec, ki odloča v upravnem postopku, je nosilec družbene moči, ki jo lahko v veliki meri uporablja po lastni presoji, pri tem pa ima najrazličnejše možnosti, da v postopke vnaša svoje nadzore ali celo neposredne interese, ne da bi pri tem kršil. 37 38 39. Zakon o javnih uslužbencih, 7-15.člen. Radovič v Haček, Miro, Sistem javnih uslužbencev, Ljubljana, 2001. Brejc, Miha, Ljudje in organizacija v javni upravi, Ljubljana, 2004.. 20.

veljavne predpise, npr. s prednostno obravnavo, izbora med več istovrstnimi zadevami, trajanjem postopka in podobnim.40 4.3.2. Odnos med javnimi uslužbenci in strankami oziroma državljani. Javni uslužbenci morajo svoje delo opravljati strokovno in prizadevno in pri tem upoštevati človekove pravice in temeljne svoboščine. Ravnati morajo s posebnim občutkom in se zavedati, da opravljajo javno funkcijo, ter da so pri svojem delu dolžni pomagati sočloveku. V postopkih ne smejo poniževati ljudi in jih spravljati v podrejen položaj. Slednji so namreč povsem enakopravni in enakovredni v odnosih do strank, zato ne smejo uporabljati moči nad ljudmi, potrebno pa se je znebiti tudi miselnosti, da ima upravni uslužbenec pravico izrabljati avtoriteto organa, v katerem je zaposlen. Zavedati pa se morajo tudi, da stranke nimajo nikakršne možnosti izbire med uslužbenci in tega le ti ne smejo izkoriščati. Dejstvo je, da se stranke oziroma državljani podrejajo aktom (npr.odločbam), ki izhajajo iz zakonov, ne pa uslužbencem, ki te akte pripravljajo in izdajajo. Odnos javnih uslužbencev do strank mora biti tudi neposreden in kulturen. Upoštevati morajo tudi, da se stranke v uradnih prostorih in v odnosih do uslužbencev pogosto počutijo nelagodno, podrejeno ter prepuščeno na milost in nemilost uslužbenca.41. Etični odnos javnih uslužbencev do državljanov oziroma strank v postopku zahteva tudi informiranost javnosti o ciljih in metodah dela javnih organov. Posebno pozornost je potrebno nameniti tudi sistematičnemu informiranju državljanov o delu javnih uslužbencev oziroma organov (stik z javnostjo). Stranke oziroma državljane je potrebno obveščati o vseh pravicah, ki jim pripadajo, ter o pravilih postopka, v katerem se znajdejo. Kljub vsemu se v praksi pogosto pojavi vtis, da je javnim uslužbencem v interesu, da stranke čim manj vedo, saj tako hitreje in brez večjih problemov pripeljejo postopke do konca.. Primeren odnos javnega uslužbenca do stranke je zelo pomemben, potrebno pa se je zavedati tudi pomembnosti primernega odnosa strank do javnega uslužbenca. Stranke pogosto obtožujejo javnega uslužbenca, ne zavedajo pa se da je to delo strokovno zelo 40 41. Brezovšek, Marjan, Upravna kultura v Sloveniji med preteklostjo in prihodnostjo, Ljubljana, 2004. Bostič, Alojz, Upravna kultura in etika upravnega dela javnih uslužbencev, Grosuplje, 2000.. 21.

zahtevno delo. Javni uslužbenci se morajo naučiti komunicirati, vesti primerno delovnemu mestu, vzdrževati primeren stik s strankami, ter se hkrati znati spopadati s stresom. O stresu se ne govori prav pogosto, je pa dejstvo, da so javni uslužbenci izpostavljeni stresu tako s stani nadrejenih kot strank. Kljub vsemu lahko rečemo, da večina javnih uslužbencev opravlja svoje delo kvalitetno, strokovno, ter etično in prav zaradi tega so (smo) tudi stranke dolžne skrbeti za kulturen in primeren odnos do javnih uslužbencev. 42 4.3.3. Odnos javnih uslužbencev do lastne organizacije V okviru odnosa javnih uslužbencev do sodelavcev in lastne organizacije 43 sta pomembna dva vidika, in sicer sprejemanje posebnih ciljev, nalog in metod dela v sklopu splošnih ciljev in vrednostnih meril določene organizacije ter prijateljski odnos do drugih članov organizacije.. Lojalnost do lastne organizacije se navadno pojavlja še bolj spontano kot lojalnost do celotne družbe. V primeru uradniške etike mora ta lojalnost tudi imeti svoje meje. Javni uslužbenci morajo biti dovzetni za notranjo in zunanjo kritiko ter morajo biti sposobni presoditi pravilnost svoje odločitve kot tudi odločitve organizacije kot celote. Ne bi smeli za vsako ceno podpirati odločitev organizacije, če menijo, da niso pravilne oziroma etične. Ugled neke organizacije se kaže tudi s priznanjem in popravo napak ter kritičnim odnosom do svojega dela.. 5. ETIKA NA RAVNI OBČINE. Lokalna samouprava je del javne uprave za katero veljajo etični standardi, ki pa imajo še večji pomen za ravnanje lokalnih organov. Ljudje presojajo celotni javni sektor, ki naj bi bil odprt in pregleden, na podlagi tistega, s čimer se srečujejo vsakodnevno na kraju bivanja. Lokalna (samo)uprava v občini jim je najbližja raven, ki jo najlažje spremljajo in nadzirajo ter v njej najkonkretneje uresničujejo svojo pravico do 42 43. Bostič, Alojz, Upravna kultura in etika upravnega dela javnih uslužbencev, Grosuplje, 2000. Povzeto po Bostič, Alojz, Etika upravnega dela, Ljubljana, 1997.. 22.

soodločanja o javnih zadevah. Prvi pogoj za učinkovito lokalno demokracijo pa je prav etika javnih uslužbencev in lokalno izvoljenih predstavnikov. Standarde etičnega ravnanja je treba gojiti aktivno, če nočemo, da se bo zmanjšala moč demokracije in zaupanje v organe oblasti.. Za etično upravljanje občine so soodgovorni občinski funkcionarji in javni uslužbenci, ki so zaposleni v občinski upravi, državljani pa imajo bistveno vlogo pri političnem nadzoru lokalnih organov.44 Narava in obseg opravljanja nadzora sta različna glede nato, ali gre za opravljanje nalog v imenu višje oblasti ali za delovanje znotraj njihovih pristojnosti. Upravni nadzor vključuje tudi upravne sankcije za lokalne funkcionarje. Nadzor mora biti izvajan v korist lokalnih oblasti in brez nevarnosti za njihovo učinkovitost. Mehanizmi nadzora lokalnih in regionalnih oblasti lahko krepijo javno etiko, kar je odvisno od njihovih pooblastil, postopkov in možnosti za ukrepanje.. Strukturo in položaj lokalnih organov ter njihova medsebojna razmerja lahko opredelimo kot organizacijo lokalne samouprave oziroma organizacijo lokalne oblasti. Ob predstavniškem telesu, ki je nosilec strateškega odločanja v občini, je župan tisti, ki skrbi za uresničevanje sprejetih splošnih odločitev. Pri tem mu pomaga občinska uprava. Lokalne oblasti so srce lokalnih skupnosti in zagotavljajo storitve, ki jih vsakdo uporablja in ima koristi od njih v različnih obdobjih svojega življenja.. Etika na ravni občine obsega tri ravni: -. interese zunanjega okolja,. -. interese v organizaciji in. -. interese menedžerja.. Interese v organizaciji in interese menedžerja lahko zaradi tesne povezanosti imenujejo tudi interesi notranjega okolja.. Interese zunanjega okolja občine predstavljajo: -. občani – volivci,. -. izvoljeni člani občinskega svet- najvišji organ odločanja v občini,. 44. Vlaj, Stane, Svet Evrope o dobrem upravljanju in javni etiki v lokalnih skupnostih, upravljanje občin z modelom kodeksa, Ljubljana, 2006.. 23. v Etično.

-. poslovni partnerji, s katerimi občina sodeluje.45. Interese v organizaciji oziroma občini zastopajo in predstavljajo uslužbenci občinske uprave. Župan je »gospodar« (menedžer) občine, saj prav on vsakodnevno s podpisi raznih pogodb, javnimi razpisi, racionalnim in gospodarnim izvajanjem proračuna in doslednim upoštevanjem načela dobrega gospodarjenja skrbi za premoženje občine, ga plemeniti in skrbi za povečanje njegove vrednosti. 46 Župan tudi zastopa in predstavlja občino kot širše družbeno sprejemljiva in zaupanja vredna oseba, hkrati pa usmerja in nadzira občinsko upravo. Župan torej povezuje interese notranjega in zunanjega okolja. Občina s svojo vlogo zagotavlja in ustvarja pogoje za kvalitetnejše življenje v skupnosti, gradi zaupanje in ugled.. Etika menedžmenta v notranjem okolju obsega tudi etiko vodenja v smislu razmerja med županom in sodelavci v občinski upravi ter ustvarjanjem primernih in ustreznih pogojev za delo, osebnostni razvoj, nagrajevanje, soupravljanje, kajti brez zavzetega sodelovanja uslužbencev župan ne more učinkovito in uspešno voditi občine.. Ob številnih odločitvah, ki zadevajo zunanje ali notranje okolje občine, je nujno vsakokratno etično presojanje ali je odločitev dobra, pravilna ali napačna in sicer ne glede na raven odločanja. Kot etično lahko opredelimo tisto odločanje, ki spoštuje vrednote ljudi, ki jih odločitev zadeva. Prav lokalna oblast, katero tvorijo člani občinskega sveta, župan, podžupan je tista, ki lahko zagotovi upravo, ki je racionalna, učinkovita in hkrati blizu občanom, ter spodbuja in uveljavlja javno etiko na lokalni ravni. 5.1. Kodeks etičnega upravljanja občine. Glede lokalno izvoljenih predstavnikov naj bi država prispevala enoten in poenostavljen pravni okvir za uresničevanje njihovih pravic in obveznosti, jamstva, varstva, plačilo in delovne razmere, nadzor in drugo. Ta pravni okvir postavijo centralne oblasti v posvetovanju z združenji lokalno izvoljenih predstavnikov. Država naj bi pripravila kodeks vedenja za lokalne oblasti, ki bi vseboval obvezne določbe, ki jih lokalne oblasti 45 46. Tavčar, I. Mitja, Kulture, etika in olika managementa, Kranj, 2000. Prašnikar, Astrid, Župan, direktor občinske uprave, občinska uprava, Ljubljana, 2000.. 24.

morajo vključiti v svoj kodeks, ki se sprejme na lokalni ravni, in določbe, ki bi jih lahko lokalne oblasti prilagodile, če je treba, in vključile v svoj lokalni kodeks. Centrale oblasti naj bi tudi omogočile državljanom in lokalnim oblastem dostop do informacij z njihovim publiciranjem in analizo, še zlasti z uporabo nove informacijske tehnologije. Gre za podatke o različnih pravnih dokumentih, ki urejajo uresničevanje dolžnosti lokalno izvoljenih predstavnikov; različne kodekse obnašanja, ki jih sprejemajo lokalne oblasti, s čimer bi se lahko delale primerjalne analize, statistične podatke o primerih korupcije in drugih napadih na javno moralo in zaupanje v lokalno izvoljene predstavnike in javne uslužbence.. Namen Kodeksa etičnega upravljanja občine je dvigovanje ugleda občinskega sveta, župana in občinske uprave ter krepitev zaupanja javnosti v njihovo delo. Tak etični kodeks je lahko, dolgoročno gledano poleg zakonskih določb eden od instrumentov v boju proti korupciji in v prizadevanjih za razvoj sodobne demokracije na lokalni ravni. Občinski funkcionarji kakor tudi občinski javni uslužbenci morajo imeti jasne usmeritve, kakšna ravnanja se od njih pričakuje pri uresničevanju in opravljanju njihovih funkcij in nalog. Pomembno je, da se funkcionarji in uslužbenci zavedajo svojih odgovornosti in da pri njihovem izpolnjevanju upoštevajo ter uveljavljajo pozitivne občečloveške in upravne vrednote.. Kodeks. etičnega. upravljanja. občine. vsebuje. predvsem. moralna,. etična. in. protikorupcijsko usmerjena načela in standarde. Priporoča se, da se oblikuje kot enovit kodeks, ki spodbuja sodelovanje med politiko in stroko, torej sodelovanje med funkcionarji in javnimi uslužbenci ne glede na njihove politične usmeritve. Funkcionarje in javne uslužbence napotuje k takim splošnim etičnim ravnanjem, obnašanju in vedenju pri opravljanju njihovih funkcij in nalog, ki pomagajo ohranjati in krepiti pozitivne vrednote pri upravljanju občine.47. Sprejetje kodeksa je odvisno od zavesti, volje in usklajenosti lokalne oblasti. Sprejeti kodeks postane zavezujoč za občinske funkcionarje in uslužbence v občinski upravi in pri izvajalcih javnih služb. Bistvenega pomena je, da se uslužbenec seznani s kodeksom takoj ob zaposlitvi, funkcionar pa ko nastopi mandat. Pomembno je tudi, da občinski svet namen, načela in standarde kodeksa predstavi navzven tako in s takimi sredstvi, da. 25.

je seznanjen čim širši krog javnosti. Občani in javnost so namreč najostrejši in najpomembnejši kritiki ravnanja funkcionarjev in uslužbencev, ki dejavno spremljajo delovanje občine ter s svojimi izvoljenimi predstavniki sodelujejo pri njenem upravljanju. 5.2. Raziskava (o zadovoljstvu Ljubljančank in Ljubljančanov z delom župana). V diplomsko nalogo sem se odločila vključiti tudi anketo o Zadovoljstvu Ljubljančank in Ljubljančanov z delom župana 48 , ki jo izvaja Mestna občina Ljubljana. Ta se je začela izvajati na pobudo sedanjega župana Zorana Jankovića. Anketa se mi zdi zanimiva predvsem zato, ker je odraz načina delovanja sedanjega župana, ki po mojem mnenju predstavlja primer etičnega ravnanja. Župan Zoran Jankovič s svojimi meščankami in meščani (v nadaljevanju meščani) poskuša vzpostaviti neposreden odnos, kar med drugim uresničuje tudi z rednimi mesečnimi pogovori, ki jih pripravlja Odsek za pobude meščanov 49 . Vsakodnevno srečevanje s stiskami, pripombami, predlogi in pobudami meščanov zahteva sodelovanje s celotno mestno upravo. Rednim mesečnim pogovorom župana z meščani je uradno namenjen en dan v mesecu, vendar pa se zaradi velikega odziva tem pogovorom pogosto nameni še kakšen dodaten dan. V celotnem mandatu je župan sprejel že več kot 2700 meščanov, saj je dan odprtih vrat nedvomno tista najneposrednejša komunikacija meščanov ter župana in posredno mestnim svetom in celotno mestno upravo, ki najbolj celovito povezuje in zavezuje vse k razvoju, odpravljanju pomanjkljivosti, k učinkovitejšemu delu in prijetnejšemu počutju v mestu Ljubljana. Svoj čas meščanom pa župan pogosto nameni tudi v okviru svojih sprehodov po mestu. Velikokrat ga lahko srečamo tudi v nedeljo na promenadi ob Ljubljanici, kjer se je pripravljen pogovarjati tudi o najbolj občutljivih situacijah, ki se dogajajo v »najlepšem mestu na svetu«, kot ga rad imenuje sam župan.. 47. Povzeto po Vlaj, Stane, Etično upravljanje občin z modelom kodeksa, Ljubljana, 2006. Gre za raziskavo z oceno županovega dela po drugem letu mandata. Raziskava je bila narejena decembra 2008. 49 V Mestni Občini Ljubljana že 14.leto v okviru Kabineta župana deluje Odsek za pobude meščanov, kjer so trenutno zaposleni trije sodelavci. 48. 26.

5.2.1. Namen raziskave. Sedanji župan Zoran Janković se je ob prevzemu funkcije pred dvema letoma odločil, da svojo redno plačo zamrzne in višino le te vsako leto prepusti oceni Ljubljančank in Ljubljančanov (v nadaljevanju Ljubljančanov). Slednji svoje mnenje o uspešnosti županovega delovanja vsako leto izrazijo v telefonski anketi, ki jo agencije Ninamedia izvaja v mesecu decembru. Če je delež zadovoljnih Ljubljančanov v anketi manjši od deleža tistih, ki so župana podprli na lokalnih volitvah (63 odstotkov), si župan izplača le 50 odstotkov svoje letne plače. 5.2.2. Metodologija in vzorec raziskave. Raziskavo so v agenciji Ninamedia izvedli med 9. in 15. decembrom 2008. Anketiranje je potekalo telefonsko, po metodi računalniško podprtega telefonskega anketiranja. Iz računalniškega seznama so poklicali 6172 naključno izbranih telefonskih naročnikov, 1273 v času anketiranja ni bilo dosegljivih, 2223 ni želelo sodelovati v anketi, 1157 pa ni ustrezalo vzorčnim določilom. Anketiranih je bilo 1519 oseb.. V raziskavi so uporabili dvostopenjski naključni vzorec. Osnova vzorčenja je bil univerzalni telefonski imenik, iz katerega so bila naključno izbrana gospodinjstva in znotraj njih naključno izbrani anketiranci po metodi zadnjega rojstnega dne.. Anketiranje so izvajali v telefonskem studiu Ninamedie, po metodi CATI. Obdelava podatkov pa je bila izvedena na programski opremi SPSS, verzija 15.0.. V nadaljevanju je predstavljena struktura vzorca raziskave, ki so jo izvedli na splošni populaciji občanov Ljubljane, po sociodemografskih spremenljivkah:. 27.

ŠTEVILO ANKETIRANCEV : 1519. Odstotek. ženske. 50,5. moški. 49,5. 18 do 30 let. 9,9. 31 do 45 let. 16,7. 46 do 60 let. 30,4. 61 let in več. 43,0. o.š. ali manj. 7,3. poklicna izobrazba. 6,4. srednja izobrazba. 50,3. višja šola, visoka ali več. 36,0. zaposlen. 40,0. Zaposlitveni. nezaposlen, brezposeln. 4,0. status. upokojen. 51,0. dijak, študent. 5,0. Bežigrad. 16,5. Center. 9,3. Črnuče. 3,2. Dravlje. 3,6. Golovec. 0,8. Jarše. 3,0. Moste. 15,0. Polje. 6,4. Posavje. 0,5. Rožnik. 1,1. Rudnik. 3,3. Sostro. 08. Šentvid. 3,4. Šiška. 18,0. Šmarna gora. 0,7. Trnovo. 4,3. Vič. 10,3. Spol. Starost. Izobrazba. Četrtna skupnost. Tabela 1: Struktura anketirancev. V času izvajanja javnomnenjske raziskave na vzorcu 1519 respondentov, so imeli občani možnost svoje mnenje o delu župana sporočiti na brezplačno telefonsko linijo. Številka telefona je bila objavljena v reviji Ljubljana. V času med 9. in 15. decembrom se je oglasilo 239 občanov, ki so povedali svoje mnenje, sočasno pa so sodelovali tudi v anketi, rezultati so navedeni ločeno.. 28.

V spodnji tabeli je navedena sociodemografsko struktura Ljubljančanov, ki so svoje mnenje podali na brezplačni telefonski liniji na lastno pobudo in hkrati sodelovali tudi v anketi: ŠTEVILO ANKETIRANCEV : 239. Odstotek. ženske. 64,4. moški. 35,6. 18 do 30 let. 2,1. 31 do 45 let. 11,5. 46 do 60 let. 28,6. 61 let in več. 57,7. o.š. ali manj. 0,9. poklicna izobrazba. 7,7. srednja izobrazba. 44,9. višja šola, visoka ali več. 46,6. zaposlen. 24,3. Zaposlitveni. nezaposlen, brezposeln. 2,1. status. upokojen. 72,8. dijak, študent. 0,9. Bežigrad. 22,7. Center. 12,4. Črnuče. 4,7. Dravlje. 1,7. Golovec. 0,0. Jarše. 2,6. Moste. 10,7. Polje. 3,4. Posavje. 2,6. Rožnik. 2,1. Rudnik. 3,9. Sostro. 0,0. Šentvid. 3,0. Šiška. 18,5. Šmarna gora. 1,7. Trnovo. 3,4. Vič. 6,4. Spol. Starost. Izobrazba. Področje Ljubljane. Tabela 2: Sociodemografska struktura anketirancev. 29.

5.2.3. Predstavitev rezultatov raziskave. Raziskava na splošni populaciji občanov Ljubljane 1. Kako zadovoljni ste z delom ljubljanskega župana Zorana Jankovića v letu 2008? Njegovo delo ocenite na lestvici šolskih ocen od 1 do 5, pri čemer je 1 nezadostno in 5 odlično (kot »zadovoljni« bomo upoštevali ocene od 3 do 5, kot »nezadovoljni« pa oceni 1 in 2). (n=1519). 50 Povprečna ocena: 3,70 40. 35,7. 30. 27,1 21,0. 20. 10. 7,8. 6,8. 1,6 0 nezadostno. zadostno. dobro. prav dobro. odlično. ne vem. Graf 1: Prikaz (ne)zadovoljstva nad delom ljubljanskega župana. Kot je razvidno iz grafa so anketirani prebivalci Mestne občine Ljubljana zadovoljni z delom župana Zorana Jankovića: 83,3 % anketiranih je zadovoljnih, nezadovoljnih pa je 14,6 % anketiranih. Svoje zadovoljstvo z županovim delom je 62,8 % anketiranih ocenilo z najvišjimi ocenami (4 in 5). Povprečna ocena zadovoljstva z dosedanjim delom župana znaša 3,70. Delo župana nekoliko boljše od povprečja ocenjujejo ženske, najmlajši anketiranci, srednješolsko izobraženi, dijaki in študentje ter prebivalci četrtnih skupnosti Moste in Bežigrad. Med anketiranci, ki delo župana slabše ocenjujejo, pa od povprečja nekoliko odstopajo anketiranci v starostni skupini od 46 do 60 let, poklicno izobraženi ter prebivalci četrtnih skupnosti Črnuče, Dravlje in Šentvid.. 30.

Med občani, ki so na lastno pobudo ocenjevali svoje zadovoljstvo z delom župana, sta ga skoraj dve tretjini ocenili z oceno odlično, z oceno prav dobro pa 13,0 %. Z oceno nezadostno ga je ocenilo 13,0 %. Vmesnih ocen je manj, kar pomeni, da so ocenjevali praviloma tisti, ki županovo delo hvalijo oziroma grajajo. Primerno temu je tudi bistveno višja povprečna ocena (3,96) v primerjavi s tisto, ki smo jo dobili v splošni populaciji (3,70). Enako raziskavo pa so izvedli tudi za prvo leto županovega mandata50. Če primerjamo rezultate lahko opazimo podobnost z zelo majhnimi odstopanji. V letu 2007 je bilo za 2.7 odstotka več zadovoljnih meščanov kot v letu 2008, nezadovoljnih pa je bilo v letu 2008 za 2 odstotka več kot v letu prej. Ta majhna odstopanja, bi lahko pripisali tudi številnim projektom, ki se izvajajo po Ljubljani, ki pa seveda niso po godu vsem Ljubljančanom. 2. Po osamosvojitvi Slovenije je imela Ljubljana 2 županji in 3 župane. Kateri med njimi je (bil) po vašem mnenju pri svojem delu najuspešnejši? (n=1519) 100 90 80 66,2. 70 60 50 40 30 20. 12,2. 10. 7,2. 8,1. 4,9. 1,4. 0 Jože Strgar. dr. Dimitrij Rupel. Viktorija Potočnik. Danica Simšič. Zoran Janković. ne vem. Graf 2: Primerjava med ljubljanskimi župani. 50. Raziskavo je izvedla agencija Ninamedia med 9. in 13. decembrom 2007. Anketiranje je potekalo telefonsko, po metodi računalniško podprtega telefonskega anketiranja. Iz racunalniškega seznama so poklicali 5167 naključno izbranih telefonskih naročnikov, 1094 v času anketiranja ni bilo dosegljivih, 2055 ni želelo sodelovati v anketi, 518 pa ni ustrezalo vzorčnim določilom. Anketiranih je bilo 1500 oseb.. 31.

Velika večina anketiranih (66,2 %) je mnenja, da aktualni župan Zoran Janković do sedaj najuspešnejše opravlja delo župana. Na drugem mestu je Jože Strgar (12,2 %), na tretjem pa Viktorija Potočnik (7,2 %). Zorana Jankovića kot najuspešnejšega župana navaja nadpovprečen delež mlajših anketirancev, bolj izobraženih, dijakov in študentov ter zaposlenih. in prebivalcev. četrtnih skupnosti Trnovo in Sostro.. Podobno kot pri prejšnjem vprašanju so tisti, ki so v anketi sodelovali na lastno pobudo 51 , izrazito naklonjeni aktualnemu županu, saj jih skoraj tri četrtine navaja Zorana Jankovića kot najbolj uspešnega župana. Jožeta Strgarja je navedel skoraj enak delež anketiranih, kot v splošni javnosti, ostali pa so le simbolično zastopani.. Tudi pri temu vprašanju so rezultati ankete iz leta 2007 in leta 2008 zelo podobni. Večina anketiranih v obeh anketah je mnenja, da aktualni župan Zoran Janković do sedaj najuspešnejše opravlja delo župana, odstotek le teh je v letu 2008 celo za 5.4 odstotka večji kot v letu 2007. 3. Prejšnja vlada je z novelo zakona o financiranju občin Mestni občini Ljubljana vzela 57,6 milijonov evrov letno. Ali soglašate, da nova vlada Ljubljani ta sredstva vrne? (n=1519). 100 90 80 71,6 70 60 50 40 30 18,5. 20. 9,9 10 0 da. ne. Graf 3: Vračilo sredstev. 51. n= 239.. 32. ne vem.

Z vračilom sredstev Mestni občini Ljubljana, ki jih je z novelo zakona o financiranju občin odvzela prejšnja vlada, soglaša 71,6 % anketiranih, nasprotuje pa mu 18,5 %. Za vračilo se zavzema največ mlajših, bolj izobraženih, dijakov in študentov, zaposlenih ter prebivalcev četrtnih skupnosti Trnovo, Šmarna Gora, Moste, Sostro in Bežigrad.. Tudi pri vprašanju vračila sredstev Mestni občini Ljubljana, ki jih je z novelo zakona o financiranju občin odvzela prejšnja vlada, je razmerje glasov tistih, ki so v anketi sodelovali na lastno pobudo dokaj podobno. Torej. soglaša 79,9 % anketiranih,. nasprotuje pa ji 18,4 %, kar je dokaj podobno razmerje kot v splošni javnosti.. V letu 2007 je menilo, da ima v sporu med županom in predsednikom vlade prav župan 69,8 odstotkov anketirancev, 11.5 odstotkov pa je bilo mnenja, da ima prav predsednik vlade. Tudi tu lahko opazimo precejšnjo podobnost rezultatov. 4. Župan Zoran Janković pri svojem delu sprejema tudi odločitve, s katerimi se nekateri posamezniki in skupine ne strinjajo (zapora mestnega jedra za promet, odstranitev vrtičkov pri Žalah in vikendov za Savo, gradnja parkirnih hiš za stanovalce in obiskovalce mestnega jedra pod Kongresnim trgom, Tržnico in Arhivom Slovenije...). Gledano v celoti ali menite, da župan dela v korist mesta in meščanov? (n=1519) 100 90 80. 75,2. 70 60 50 40 30 19,0. 20. 5,8. 10 0 da. ne. Graf 4: Strinjanje z odločitvami župana. 33. ne vem.

Da župan, gledano v celoti, dela v korist mesta in meščanov, ne glede na to, da pri svojem delu sprejema tudi odločitve, s katerimi se nekateri posamezniki in skupine ne strinjajo, meni 75,2 % anketiranih. Nasprotnega mnenja je 19,0 % anketiranih, 5,8 % pa se ni opredelilo. To meni največ moških, najmlajših (90,1 %), bolj izobraženih, zaposlenih, dijakov in študentov (92,1 %) ter prebivalcev četrtnih skupnosti Šmarna Gora, Trnovo, Jarše, Bežigrad in Moste.. Da župan, gledano v celoti, dela v korist mesta in meščanov, ne glede na to, da pri svojem delu sprejema tudi odločitve, s katerimi se nekateri posamezniki in skupine ne strinjajo, meni 73,2 % anketiranih. Nasprotnega mnenja je 23,8 % anketiranih, kar je nekoliko več kot v splošni javnosti. 5. Ali imate kakšne predloge, pohvale ali graje za sedanjega župana?. Anketiranci so podali vrsto pohval, predlogov in pripomb na trenutno in bodoče delo župana. Graj je bilo bolj malo in so se našale predvsem na urejanje prometa in sodelovanje s civilnimi iniciativami, nekateri od vprašanih pa so županu očitali prehitre odločitve in boj z lastniki vikendov za Savo. Prejete pohvale so bile namenjene zapori mestnega središča za promet, odstranitvi nelegalno postavljenih vrtičkov, urejanju parka pri Žalah in Rakove jelše ter prenovi stavbnih lupin… 5.2.4 Zaključek. Rezultati telefonske ankete so pokazali, da župan Zoran Janković med Ljubljančani tudi po izteku drugega leta svojega mandata uživa visoko podporo. Njegovo delo je kot uspešno ocenilo 83,8 odstotka anketirancev52, s čimer so prebivalci prestolnice županu prisodili izplačilo celotne plače, ki si jo je v začetku leta 2008 – enako kot leto poprej – dal zamrzniti in osebnega dohodka preko leta ni prejemal. Odstotek plače, ki predstavlja delež Ljubljančanov, ki zadovoljstva z županovim delom niso izrazili – anketa je pokazala, da ta znaša 16,2 odstotka ( 14,6 odstotka vprašanih je bilo nezadovoljnih, 1,6 odstotka pa se ni opredelilo) – bo župan namenil v dobrodelne namene. V letu 2008 je župan v dobrodelne namene podaril več kot 26.000 evrov.. 34.

Mnogi Ljubljančani so tako izrazili zadovoljstvo, se strinjali, da župan dela dobro, da je doslej naredil že veliko in naj tako nadaljuje tudi v prihodnje. Moram priznati, da se temu mnenju pridružujem tudi sama, predvsem tudi če gledam z etičnega vidika in ne samo z vidika prebivalke Ljubljane. Županova odločitev o izvajanju raziskav o zadovoljstvu z njegovim delom in mnogih drugih (raziskave o mnenju meščanov so narejene za vsak večji projekt, ki se izvaja v Ljubljani) vidim kot pomemben korak k uresničevanju. učinkovite lokalne demokracije. Kot etično smo tudi že opredelili. odločanje, ki spoštuje vrednote ljudi, ki jih odločitev zadeva, zato bi lahko kot etično opredelili tudi tovrstno ravnanje župana.. Nekateri pa v tem vidijo samo nabiranje točk za naslednje volitve, s čimer pa se ne bi strinjal marsikdo, tako zaposleni v mestni upravi kot tudi delavci Mercatorja, ki Zorana Jankoviča pogosto opisujejo kot človeka komunikacije, predvsem pa človeka občutljivega za socialne probleme.. 6. NEETIČNO RAVNANJE. Ravnanje in obnašanje javnih uslužbencev, ki je v nasprotju z etičnim kodeksom, štejemo za neetično. Treba pa je upoštevati, da nima vsako neetično ravnanje enakih posledic v času in prostoru.. Potrebno pa se je tudi vprašati kje iskati vzroke za takšno ravnanje. Neetično ravnanje je lahko pogojeno z mentaliteto posameznika, s tradicijo in splošno sprejetimi moralnimi normami in načeli v družbi. Poleg tega etično ravnanje v družbi otežujejo tudi pretirana strokovnost, toga hierarhičnost in avtoritativno vodenje, monopol v odnosu do okolja in notranje vrednote v organizaciji.53. Najbolj izraziti primeri neetičnega ravnanja so: 52 53. korupcija,. Prvo leto županovanja Zorana Jankovića pa je kot uspešno ocenilo 86 odstotkov anketirancev. Haček, Miro, Sistem javnih uslužbencev, Ljubljana, 2001.. 35.

-. diskriminacija,. -. nasilje v delovnem okolju.. Poznamo tudi nekatere druge oblike neetičnega ravnanja, predvsem v povezavi z delovanjem javnih uslužbencev, ki so povezane z zlorabo uradnega položaja, prednostnega obravnavanja sorodnikov in prijateljev, zanemarjanjem zakonite dolžnosti in s protipravnimi dejanji, s prisvajanjem državnih sredstev v zasebne namene, zamolčanjem uradnih sporočil državljanom, zanemarjanjem zakonitosti, upravnih in drugih nalog in vedenjem, ki ni v skladu z etičnimi normami.54 6.1. Korupcija Korupcija55 je pojav, ki ga je družba vedno zanikala, pa čeprav obstaja že od davnih časov in na vseh koncih sveta.. Vzroki za korupcijo so številni in kompleksni. Korupcija je lahko posledica zgodovinskih okoliščin, tradicije socialno kulturnega okolja, lahko se pojavlja pri posamezniku ali v organizaciji. V državah v razvoju se korupcija pojavlja zaradi hitrih gospodarskih in družbenih sprememb, močnih sorodstvenih in etičnih vezi, zaradi monopola države na gospodarskem področju, nizke stopnje razvitosti, nizkih plač v javni upravi, slabe preskrbe z dobrinami ipd.. Med organizacijskim vzroki korupcije lahko omenimo neustrezen sistem javnih plač, pomanjkljivo vodenje, neustrezne postopke rekrutiranja in izbire uslužbencev, nizko izobrazbeno raven, slabo disciplino in podobno. Med socialno kulturne vzroke pa lahko uvrstimo razmere v družbi, ki je strpna do korupcije in pomanjkanje politične volje za boj proti njej. V vseh okoljih pa se korupcija pojavlja tudi zato, ker se lahko številni javni uslužbenci odločajo po prostem preudarku.56. Zaradi močne razširjenosti pojava korupcije in kompleksnosti njene problematike je korupcijo težko definirati. V ožjem pomenu pomeni konkretna dejanja, ki jih kot 54. Bostič, Alojz, Etika upravnega dela, Ljubljana, 1997. Etimološko gledano beseda korupcija izvira iz latinskega glagola corrumpere, ki pomeni pokvariti, poškodovati, izpriditi, pa tudi zapeljati, podkupiti, današnjem pomenu besede, pa se praviloma enači s podkupovanjem. 56 Brejc, Miha, Ljudje in organizacija v javni upravi, Ljubljana, 2002. 55. 36.