Kratka kulturna zgodovina mesta Celje : diplomsko delo

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za slovanske jezike in književnosti. DIPLOMSKO DELO. Simona RAZPET. Maribor, 2008.



UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za slovanske jezike in književnosti. Diplomsko delo. KRATKA KULTURNA ZGODOVINA MESTA CELJE. Mentor:. Kandidatka:. izred. prof. dr.. Simona Razpet. Bernard Rajh. Maribor, 2008.

Zahvala Za pomoč in nasvete pri oblikovanju diplomskega. dela. se. najlepše. zahvaljujem mentorju izred. prof. dr. Bernardu Rajhu, ki me je s svojim znanjem in izkušnjami usmerjal pri izdelavi diplomskega dela. Zahvaljujem se tudi vsem mojim domačim, še posebej mami in očetu, ki so me spodbujali in mi stali ob strani..

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA. FAKULTETA. IZJAVA. Podpisana Simona Razpet, rojena 2. 4. 1982, študentka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer Slovenski jezik s književnostjo, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Kratka kulturna zgodovina mesta Celje pri mentorju izred. prof. dr. Bernardu Rajhu, avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.. __________________________________. Maribor, ______________________.

Povzetek V diplomskem delu je predstavljena kratka kulturna zgodovina mesta Celje. Predstavljene so geografske značilnosti mesta in zgodovinski razvoj Celja. Opisana so arheološka najdišča, Celjski grad, številne cerkve, šolstvo, knjižnica, muzeja, galerije, gledališče in nekateri drugi kulturni spomeniki. Predstavljene so tudi pomembne osebnosti, ki so vplivale na družbeno, gospodarsko in kulturno življenje mesta Celje. V diplomskem delu je uporabljena deskriptivna raziskovalna metoda, pri zgodovinskih dejstvih in osebah pa zgodovinska.. Ključne besede Mesto Celje, zgodovina, kultura, pomembne osebnosti..

Summary The short cultural history of town Celje is presented in this diploma. There are presented geographic features and historical development of Celje. The archeological finds, the castle, churches, the educational institutions, the library, museums, galleries, the theatre and some other cultural monuments have been described. There are also presented idividuals who influenced the social, economical and cultural life of town Celje in a very important way. In diploma is used the descriptive research method, whereas while describing historical facts and individuals is used the historical method.. Key words Celje, history, culture, important individuals..

KAZALO VSEBINE 1. UVOD. 1. 2. NAMEN IN HIPOTEZE. 2. 3. METODOLOGIJA. 2. 4. GEOGRAFSKI ORIS MESTA CELJE. 3. 5. CELJE SKOZI ZGODOVINO. 5. 5.1 PRAZGODOVINSKA DOBA. 5. 5.2 DOBA RIMSKE CELEJE. 5. 5.3 SREDNJEVEŠKO CELJE – OBDOBJE CELJSKIH KNEZOV. 6. 5.4 CELJE V NOVEM VEKU IN 20. STOLETJU. 9. 6. STAREJŠA PRIČEVANJA O CELJSKI KULTURNI ZGODOVINI. 12. 6.1 ARHEOLOŠKA NAJDIŠČA. 12. 6.1.1 Heraklejevo svetišče. 16. 6.2 CELJSKI STARI GRAD. 18. 6.3 KNEŽJI SPODNJI GRAD. 20. 6.4 SREDNJEVEŠKO MESTNO OBZIDJE. 21. 6.5 SAKRALNE STAVBE V CELJU. 22. 6.5.1 Cerkev sv. Danijela – opatijska cerkev. 22. 6.5.2 Marijina cerkev z minoritskim samostanom. 24. 6.5.3 Cerkev sv. Maksimilijana. 25. 6.5.4 Cerkev sv. Duha. 26. 6.5.5 Cerkev sv. Jožefa in samostan lazaristov. 26. 6.5.6 Cerkev sv. Cecilije – kapucinska cerkev in samostan. 28. 6.5.7 Cerkev sv. Miklavža. 28. 6.5.8 Cerkev sv. Martina na Teharjah. 29. 6.5.9 Cerkev sv. Ane na Vrheh nad Teharji. 29. 6.5.10 Marijino znamenje. 29. 6.5.11 Kapela sv. Elizabete. 29. 6.5.12 Arkova kapelica. 30. 6.5.13 Kalvarija na Aljaževem hribu. 30. 6.5.14 Samostan klaris. 31.

7. MUZEJI, ARHITEKTURNE ZNAMENITOSTI IN DRUGI KULTURNI SPOMENIKI. 32. 7.1 POKRAJINSKI MUZEJ CELJE. 32. 7.1.1 Celjski lapidarij. 33. 7.2 STARA GROFIJA. 33. 7.2.1 Celjski strop. 34. 7.3 MUZEJ NOVEJŠE ZGODOVINE CELJE 7.3.1 Hermanov brlog. 37. 7.3.2 Stekleni fotografski atelje Josipa Pelikana. 37. 7.4 GALERIJA SODOBNE UMETNOSTI 7.4.1 Galerija Hodnik. 8. 35. 38 38. 7.5 LIKOVNI SALON CELJE. 38. 7.6 GALERIJA LIKOVNIH DEL MLADIH. 39. 7.7 SLOVENSKO LJUDSKO GLEDALIŠČE CELJE. 39. 7.8 CELJSKI STARI PISKER. 40. 7.9 PROTHASIJEV DVOREC. 41. 7.10 NARODNI DOM. 42. 7.11 CELJSKI DOM – NEMŠKA HIŠA. 42. 7.12 NEKDANJA LJUDSKA POSOJILNICA. 44. 7.13 ZGORNJI LANOVŽ. 44. 7.14 SPOMENIK VOJNA IN MIR. 45. 7.15 KIP ANTONA AŠKERCA. 45. 7.16 SPOMENIK KARLA DESTOVNIKA – KAJUHA. 46. 7.17 SPOMENIK PRIMOŽA TRUBARJA. 46. 7.18 KIP SPLAVARJA. 46. 7.19 KIP ANTONA MARTINA SLOMŠKA. 46. 7.20 SPOMINSKI PARK TEHARJE. 47. RAZVOJ ŠOLSTVA IN KNJIŽNICE V CELJU. 48. 8.1 ZGODOVINA CELJSKEGA ŠOLSTVA. 48. 8.2 GIMNAZIJE. 50. 8.2.1 I. gimnazija v Celju. 50. 8.2.2 Gimnazija Celje-Center. 52.

9. 8.2.3 Gimnazija Lava. 53. 8.2.4 Srednja ekonomska šola Celje – Ekonomska gimnazija. 53. 8.3 GLASBENA ŠOLA CELJE. 54. 8.4 RAZVOJ KNJIŽNICE V CELJU. 55. 8.4.1 Osrednja knjižnica Celje. 56. 8.4.2 Medicinska knjižnica. 58. DELOVANJE ČITALNICE IN MOHORJEVE DRUŽBE V CELJU. 60. 9.1 ZGODOVINA CELJSKE ČITALNICE. 60. 9.2 MOHORJEVA DRUŽBA CELJE. 61. 10 PREHOJENA POT PRVEGA CELJSKEGA ČASOPISA IN RADIA 63 10.1 NOVI TEDNIK. 63. 10.2 RADIO CELJE. 65. 11 ZNAMENITE OSEBNOSTI POVEZANE S CELJEM. 66. 11.1 SV. MAKSIMILIJAN CELJSKI. 66. 11.2 JAKOB MAKSIMILIJAN STEPIŠNIK. 66. 11.3 VATROSLAV OBLAK. 67. 11.4 ALMA MAKSIMILIJANA KARLIN. 68. 11.5 FRAN ROŠ. 71. 11.6 LUDVIK REBEUŠEK. 71. 11.7 EGON KUNEJ. 72. 11.8 BRUNO HARTMAN. 72. 11.9 BINA ŠTAMPE ŽMAVC. 73. 11.10 LILIJANA PRAPROTNIK ZUPANČIČ. 74. 11.11 DRUGE POMEMBNE OSEBNOSTI. 74. 12 SKLEP. 80. 13 LITERATURA. 83. 14 KAZALO SLIK. 88.

1. UVOD. Preteklost oziroma zgodovina je pomembna stalnica vsakega človeka, mesta, države. Prav je, da jo poznamo in se iz nje učimo, kajti zgodovina je pogosto tista, ki piše tudi našo prihodnost. Kadar govorimo o kulturni zgodovini, govorimo o ljudeh, o njihovem življenju v različnih kulturnih obdobjih, o njihovih materialnih in nematerialnih stvaritvah, o navadah, običajih, kulturnih ustanovah, arhitekturnih znamenitostih in nekaterih drugih področjih človekovega delovanja, kot je npr. šolstvo. Ker je mesto Celje z zgodovinskega pa tudi s kulturnega vidika eno najzanimivejših mest v Sloveniji, mene pa že od nekdaj zanimajo zgodovinska dejstva in razvoj, sem se odločila, da bom v diplomskem delu raziskovala prav to prelepo mesto ob Savinji. Celje se ponaša z zelo dolgo tradicijo svojega obstoja, saj je bilo območje mesta poseljeno že v mlajši kameni, bronasti in železni dobi. Njegova odlična geografska lega je nudila zavetje Keltom, Rimljanom in mogočnim Celjskim knezom. Mesto je bilo v preteklosti tako »mogočno«, da so ga primerjali celo z znamenito Trojo, ljudska pesem o Kralju Matjažu pa o Celju poje, »Celje, mesto belo in veselo«. Tudi danes Celje slehernega človeka, ki ga obišče, ne pusti ravnodušnega, saj ga na vsakem koraku pospremijo ostanki kulturno bogate zgodovine, ki se prijetno družijo s sodobnostjo. Nad mestom se bohotijo razvaline največjega grajskega poslopja v Sloveniji, v mestu pa navdušujejo številne arhitekturno zanimive zgradbe, kulturni spomeniki, cerkve in kulturne ustanove, kot so gledališče in oba muzeja, ki ponujata pogled v celjsko zgodovino.. 1.

2. NAMEN IN HIPOTEZE. Predmet, ki ga raziskuje to diplomsko delo, je kratka kulturna zgodovina mesta Celje. Moj namen je bil, da v diplomskem delu predstavim zgodovinski razvoj mesta od njegove prve omembe pa vse do danes. Osredotočila pa sem se predvsem na kulturno dogajanje v zgodovini mesta in na razvoj različnih ustanov ter dejavnosti v Celju. Raziskovanje kulturne zgodovine v mestu Celju sem si zastavila tako, da sem na samem začetku svojega diplomskega dela mesto Celje predstavila z geografskega vidika, v nadaljevanju pa z zgodovinskega, kjer me je zanimal razvoj mesta v različnih obdobjih. Opisala sem začetke življenja ljudi na območju Celja in predstavila arheološka najdišča, zgodovino celjskega gradu in srednjeveškega obzidja. V nadaljevanju sem nato predstavila sakralne stavbe in spomenike, ki jih najdemo v mestu in njegovi bližnji okolici ter arhitekturne znamenitosti in kulturne spomenike različnih slogov, ki so jih v mestu zgradili v določenih obdobjih. Predstavila sem tudi delovanje obeh celjskih muzejev, galerij, knjižnice in zgodovino izobraževalne dejavnosti v Celju, kjer sem posebno pozornost namenila razvoju gimnazij. Eno izmed poglavij pa sem namenila razvoju dveh pomembnih ustanov oz. društev, celjski čitalnici in Mohorjevi družbi. V svojem diplomskem delu sem opisala razvoj dveh najstarejših celjskih medijev, radia in časopisa, predstavila pa sem tudi znamenite osebnosti, rojene v Celju, in tudi tiste, ki so pomembno vplivale na kulturno življenje v knežjem mestu.. 3. METODOLOGIJA. V svojem diplomskem delu sem uporabila deskriptivno raziskovalno metodo za opisovanje in predstavitev mesta Celje. Ker delo temelji na preučevanju celjske bližnje in daljne preteklosti, sem pri opisovanju in vzročnemu pojasnjevanju zgodovinskih dejstev uporabila zgodovinsko metodo.. 2.

4 GEOGRAFSKI ORIS MESTA CELJE Mestna občina Celje, katere kulturno zgodovino sem zaobjela v svoji diplomski nalogi, se razprostira v Celjski kotlini,1 ki je značilno naravno stičišče Slovenije. Mesto Celje stoji v najnižjem jugovzhodnem delu kotline, ob reki Savinji ter njenemu pritoku Voglajni s Hudinjo. Prav to vodovje je bilo s poplavami v preteklosti že pogosto usodno za Celje. Tik nad reko Savinjo pa se na jugu dviga sleme, na katerem kraljujejo ruševine Starega celjskega gradu. Poleg Grajskega hriba, mesto obdajajo še Anski vrh, Miklavški hrib, Osenica in Jožefov ali Aljažev hrib, na severnem delu pa se med stanovanjskimi deli dviga Golovec. Celje je po velikosti in pomembnosti tretje slovensko mesto. Leta 1997 je mestna občina štela 498312 prebivalcev in 39 naselij, ki skupaj obsegajo 95km². Mestna občina Celje ima 10 mestnih četrti (Center, Dečkovo naselje, Dolgo polje, Gaberje, Hudinja, Karel Destovnik Kajuh, Lava, Nova vas, Savinja in Slavko Šlander) in 9 krajevnih skupnosti (Aljažev hrib, Ljubečna, Medlog, Nova vas, Ostrožno, Pod gradom, Škofja vas, Šmartno v Rožni dolini, Teharje in Trnovlje). Leta 1995 pa je bila občina ob precejšen del svojega ozemlja, saj sta se od nje ločili oz. nastali dve novi občini Štore in Vojnik. Mesto Celje ima odlično lego ob križišču cest proti Ljubljani, Mariboru, Slovenj Gradcu in Rogaški Slatini. V njem so osredotočene pomembne gospodarske, prometne, sejemske, trgovske, kulturne, izobraževalne in zdravstvene dejavnosti, ki so središče tamkajšnje regije. Celje pa je tudi pomembno športno središče, znano po atletiki, rokometu, nogometu, kegljanju, judu in še nekaterih drugih športih. V mestu je sedež Območne gospodarske zbornice, celjske enote Zavoda za šolstvo in šport, Zdravstvenega centra, Zavoda za zdravstveno varstvo, Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje ter območne enote Zavoda za 1. Celjsko kotlino na zahodu zapirata planoti Dobrovelje in Menina, na jugu so mejniki kopaste gore Posavskega hribovja, na severu Velenjsko hribovje ter vzhodni podaljški Karavank, proti vzhodu pa je odprta in prehaja v Voglajnsko gričevje. (Badovinac idr., 1997) 2 Po podatkih iz knjige Celje avtorjev Janeza Cvirna in Braneta Piana.. 3.

zaposlovanje. V Celju pa je tudi sedež Skupnosti slovenskih naravnih zdravilišč, Poslovne skupnosti za vinogradništvo vinarstvo in sadjarstvo ter Družbe za gradnjo avtocest v Republiki Sloveniji. (Badovinac, Kladnik in Volfand, 1997) Ob vseh naštetih podatkih lahko za Celje trdimo, da je mesto s svojo lego pravi biser ob Savinji, ki se nenehno razvija in posodablja.. Slika 1: Mesto Celje z Grajskega hriba. 4.

5. CELJE SKOZI ZGODOVINO. Z zgodovinskega zornega kota lahko za Celje rečemo, da je med najpomembnejšimi slovenskimi mesti. Njegova ugodna geografska lega ob reki Savinji je že v prazgodovini zamikala ljudi, da so se naselili v Celjski kotlini, o čemer pričajo številne arheološke najdbe v celjski pokrajini. V nadaljevanju bom tako predstavila zgodovinski razvoj Celja od prazgodovinske dobe pa vse do danes.. 5.1. PRAZGODOVINSKA DOBA. Da so živeli ljudje na območju današnjega Celja že v prazgodovini, potrjujejo najdbe iz mlajše kamene in bronaste dobe. Vendar takrat na tem območju verjetno še ni bilo kakšnega večjega naselja. O njem lahko govorimo šele v času starejše železne dobe. Iz tega obdobja namreč izhaja znano halštatsko gradišče, ki so ga odkrili na Miklavškem hribu. To gradišče pa že potrjuje večjo poselitev celjskega območja. Okrog leta 400 pr. n. št. so na slovensko ozemlje naselili Kelti, ki so s seboj prinesli železo. Na tleh današnjega Celja je prebivalo pleme Kolacijanov. Kelti so zlomili vojaško in politično moč halštatskih knezov in zgradili naselbino Keleia, ki je bila v 2. in 1. stoletju pr. n. št. eno najpomembnejših upravnih in trgovskih središč noriškega kraljestva. Na območju današnjega Brega je v obdobju Keltov delovala tudi kovnica noriških kovancev. (Cvirn, 1999). 5.2. DOBA RIMSKE CELEJE. V zadnjih stoletjih pr. n. št. so tako v Celju vladali Kelti, leta 15 pr. n. št. pa je bil Norik brez bojev priključen rimskemu imperiju in je sčasoma postal njegova provinca. Mesto Celje se je v tem obdobju zelo hitro razvijalo. Od cesarja Klavdija (41-54 n. št.) je dobilo pravice mestne občine in latinizirano ime. 5.

Municipium Claudia Celeia. Mesto je imelo tudi mestno samoupravo po rimskem vzoru, v katero so meščani volili svoje nove samoupravne oblastnike. (Orožen, 1971) Mesto Celeia je bilo v rimski dobi prepredeno z dobro vzdrževanimi cestami. Glavna cesta je potekala iz Emone (Ljubljane) preko Trojan v Celje, ki je imelo štiri vpadnice v mesto, ob katerih so se vrstila grobišča. Danes je dokazano grobišče ob poteh proti Ljubljani na Lavi in proti Ptuju ob Mariborski cesti. V samem mestu so bile ulice tlakovane, pod njimi pa so zgradili večje omrežje odtočnih kanalov, ki so delno še danes v uporabi. Svoj največji razcvet je Celeia doživela v 2. stol., ko so jo obdali z obzidjem in stolpi, mesto je bilo polno večnadstropnih marmornih palač ter širokih trgov in ulic. Od takratnih rimskih hiš, katerih tla je krasil mozaik, so v Cankarjevi, Stanetovi, Prešernovi, Gledališki in Savinovi ulici odkrili večje ostanke teh mozaikov. (Cvirn, 1999, str. 25-27) Leta 452 pa se je mesto Celeja prvič porušilo pod napadi barbarskih nomadov, kar je zavrlo uspešen razvoj rimske Celeje.. 5.3. SREDNJEVEŠKO CELJE – OBDOBJE CELJSKIH KNEZOV. V 6. stol. so se v mesto naselili Slovani. Z njimi je prišla tudi drugačna upravna ureditev mesta. Slovenska plemena so se v tem obdobju povezala v politično zvezo karantanske ali koroške kneževine. Dvesto let kasneje pa se je na slovenskem ozemlju razvil fevdalizem, prišli smo pod bavarsko in kasneje frankovsko oblast. (Orožen, 1971) Celje se je v srednjem veku prvič omenjalo pod imenom Cylie med letoma 1122 in 1137, vnovič pa se pojavi v admontski listini leta 1185. V listini iz leta 1323 se Celje navaja kot trg, tržne pravice naj bi sicer Celje dobilo že sto ali dvesto let poprej.. 6.

Za Celje pa se je začelo novo obdobje s prihodom Žovneških gospodov, prednikov mogočnega rodu grofov Celjskih. Leta 1334 je Friderik Žovneški postal deželni glavar na Kranjskem, kar je za Celje pomenilo prvo politično šolo. Leta 1341 pa je rimski cesar Ludvig Bavarski Žovneške povzdignil v grofe Celjske. V obdobju Celjskih knezov je Celje dobilo tudi mestne pravice, ki sta mu jih podelila Friderik II. in Ulrik II. Kot mesto je Celje namreč prvič omenjeno v listini o poknežitvi Celjskih iz leta 1436. Veliko mestnih pravic pa je celjskim meščanom podelil Ulrik II. ki jim je leta 1455 dovolil svobodno voliti župana, sodnika in mestni svet. (Cvirn, 1999) VZPON CELJSKIH KNEZOV Svobodni gospodje Žovneški so se pojavili v 12. stol., njihovo središče pa je bil grad Žovnek. Sprva je bila njihova posest skromna, a zelo kmalu so postali preračunljivi in so si skušali zagotoviti boljši položaj, tudi s poroko in sodelovanjem v vojski na strani Habsburžanov. Tako je Ulrik II. Žovneški s svojo naklonjenostjo Habsburžanom pomagal pri vzponu gospodov Žovneških. (Orožen, 1971) Ulriku II. je sledil sin Friderik I., ki si je pot k vrhu utiral tudi s svojima dvema porokama. Leta 1334 je postal deželni glavar na Kranjskem, leta 1341 pa ga je cesar povzdignil v grofa Celjskega.3 Tudi njegova sinova Ulrik I. in Herman I. sta stopala po očetovih stopinjah. Prvi je s poroko povezal grofe Celjske z Ortenburško rodbino, drugi pa s bosenskim vladarjem. Tudi otroci Ulrika I. in Hermana I. so nadaljevali s tradicijo uspešno sklenjenih porok. Ulrikov sin Viljem se je tako poročil s hčerko poslednjega poljskega kralja iz rodu Piastov, Kazimirja Velikega. Hermanov sin Herman II. pa je bil uspešen v nadaljevanju politike svojih prednikov. Tako je sodeloval v križarski vojni in si s tem pridobil naklonjenost ogrskega kralja Sigismunda Luksemburškega, ki ga je Herman rešil smrti in ujetništva. Za nagrado Herman nato postane hrvaški, dalmatinski in slavonski ban, svojega sina Friderika II. pa poroči z Elizabeto Frankopansko iz 3. Grofija je tedaj zajemala zgolj krški fevd Lemberg, od leta 1372 pa so grofje Celjski imeli v lasti tudi področje trga Celje in Savinjske doline ter še nekatere druge fevde na Štajerskem in Kranjskem. (Grdina, 1994). 7.

mogočne plemiške rodbine na Hrvaškem. V obdobju Hermana II. so bili Celjani očitni tekmeci Habsburžanom. Imeli so dobre odnose s Cerkvijo, med drugim je Herman osnoval tudi samostan Pleterje na Dolenjskem, leta 1436, leto po Hermanovi smrti, pa sta bila njegov sin Friderik II. in vnuk Ulrik II. povzdignjena v državna kneza. Tedaj so Habsburžani Celjske kneze že imeli za svoje tekmece in so poskrbeli za pogodbo, da po izumrtju katere izmed rodbin druga dobi vse njihove posesti. In do smrti zadnjega Celjskega kneza, Ulrika II., je prišlo zelo kmalu, leta 1456. (Grdina, 1994) Med najbolj vidne predstavnike rodbine Celjskih grofov spadajo Herman II., Barbara Celjska in Ulrik II, ki jih bom v nadaljevanju na kratko predstavila. HERMAN II. CELJSKI Herman II. je poosebljal višek vzpona Celjskih. Rodil se je celjskemu grofu Hermanu I. in materi Katarini, ki je bila hči bosanskega bana. Herman II. je povečal politično in ekonomsko moč Celjskih ter pridobil ozemlja zunaj meje rimsko-nemškega cesarstva, v hrvaškem Zagorju in Slavoniji, tako je pridobil tudi naziv grofje Zagorski. Želel pa je pridobiti tudi naziv državnega kneza, a mu to ni uspelo. Doživela pa sta ga njegov sin Friderik II. in vnuk Ulrik II., s tem je bila ustanovljena Celjska kneževina. BARBARA CELJSKA Bila je najmlajša hči Hermana II. in Ane Schaunberške. Na očetovo veliko veselje se je poročila z ogrskim kraljem Sigismundom Luksemburškim, kar je utrdilo položaj Celjskih. Govorila je veliko jezikov in se zanimala za nove družbenokulturne tokove (humanizem in renesansa). Od svojega moža se je Barbara leta 1419 ločila in živela na Slovaškem. Konec husitskih vojn pa je zakonca ponovno zbližal in leta 1437 je bila Barbara okronana za češko kraljico. A Barbara je spletkarila še naprej, zato jo je mož dal zapreti v grad Znojm, po njegovi smrti je odšla na Poljsko, nato pa se je naselila na Češkem, kjer je zbrala krog svojih pristašev, pritegnila je tudi svojo hčerko Elizabeto. Leta 1451 je umrla za kugo. (Cvelfar, 2004). 8.

ULRIK II. CELJSKI Bil je sin Friderika II. in Elizabete Frankopanske, ki jo je Friderik II. verjetno umoril z lastnimi rokami ter se poročil z neugledno plemkinjo Veroniko Deseniško. Kljub škandalu, ki ga je povzročil Ulrikov oče, pa so se Celjski z njim usidrali kot stalnica evropske politike 15. stoletja. Vendar pa ga je njegova želja po še večjem vplivu stala življenja. Leta 1456 so ga na ukaz Ladislava Hunjadija umorili, s tem pa je bilo tudi konec Celjskih knezov, saj so vsi Ulrikovi otroci umrli že pred njim. (Grdina, 1994). Slika 2: Ščit Ulrika II.. V tem času je torej Celje, ki je bilo središče Celjskih grofov, ponovno stopalo na pota nekdanje slave, spomin na Celjske kneze pa je ostal živ vse do danes, ko njihove zvezde krasijo grb v slovenski zastavi.. 5.4. CELJE V NOVEM VEKU IN 20. STOLETJU. Po smrti zadnjega iz rodu Celjskih knezov se je mesto znašlo sredi novih preizkušenj, saj so se številni borili za knežjo dediščino. V tem obdobju se je mesto soočalo tudi s primanjkljaji, saj so veliko denarja porabili za gradnjo mestnega obzidja. Kljub težavam pa se je Celje ob koncu 15. stol. razvilo v pomembno trgovskoobrtniško mesto. Leta 1478 je cesar Friderik III. vsem celjskim gospodom ukazal, naj pozidajo svoje hiše in tako se je Celje začelo razvijati tudi v gradbenem smislu.. 9.

V poznejših letih je Celje doživelo še nekaj pretresljivih dogodkov. V 16. stol. so jih oplenili Turki, ponovno jih je zajel tudi uničujoč požar. V 17. stol. pa je Celje prizadela epidemija kuge, ki je prepolovila celjsko prebivalstvo. V 18. stol. se je mesto po rušenju obzidja začelo širiti, a leta 1798 je spet doživelo katastrofalen požar, ki je uničil mesto in prebivalce prisilil k obnovi. Nesreč s tem še ni bilo konec. Mesto so kasneje prizadele še poplave in pohod francoskih čet v letu 1805. (Cvirn, 1999) GOSPODARSKO-KULTURNI RAZVOJ IN NARODNOSTNI BOJI A vse naravne in druge katastrofe niso ustavile življenja v mestu, ki se je začel prebujati z ustanavljanjem društev. Dokončno pa je mesto oživelo s pričetkom gradnje železnice leta 1845. Mesto se je začelo gospodarsko in kulturno razvijati. Skoraj vsak celjski meščan je bil v tistem času dejaven v vsaj enem izmed številnih celjskih društev. Med Celjani se je v letu 1848 začelo prebujati tudi nacionalna zavest, a gibanje za Zedinjeno Slovenijo se med meščani ni hotelo prijeti. Tako je nemška stranka obvladala politično življenje v mestu in leta 1871 ustanovila Nemško društvo, ki je prispevalo k krepitvi nemškonacionalnih idej med celjskim meščanstvom. Kljub nemški prevladi pa se je konec 80. let 19. stoletja začelo zaostrovati v nacionalnih odnosih. Leta 1895 je zaradi nemško-slovenskih vzporednic na nižji gimnaziji v Celju padla celo koalicijska vlada na Dunaju. Meščani pa so se razdelili in začeli obiskovati ločena slovenska in nemška društva. (Cvirn, 1999) Kljub zaostrenim nacionalnim odnosom pa industrijski razvoj v mestu in njegovi okolici ni ohromel. Prelomnico v razvoju celjske industrije je pomenila ustanovitev podjetja za topljenje cinkove rude leta 1873 in Westnove tovarne emajlirane posode leta 1894. (Mikola, 1998) Zaradi uspešne celjske industrije pa se je razvijalo tudi mesto. Leta 1913 je Celje dobilo javno razsvetljavo, hitro pa je raslo tudi število telefonskih priključkov.. 10.

Po razpadu Avstro-Ogrske in ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je bila na udaru nemška zapuščina v Celju, iz mesta so tako odšli številni ugledni nemški meščani. Celje je tako prešlo iz nekdanjega nemškega mesta v slovensko. Po koncu 1. svetovne vojne se gospodarski razcvet v mestu ob Savinji ni ustavil. Tako sta Cinkarna in Westnova tovarna emajlirane posode še naprej uspešno delovali. Z industrijskim razvojem pa se je razvijalo tudi Celje. Mesto je bilo deležno sprememb v izgledu, saj je pridobilo v gradbenem in urbanističnem smislu nekaj zanimivih novih stavb. Leta 1927 se je v Celje med drugim iz Celovca preselila Mohorjeva družba, ki je vplivala na še večji razvoj kulture v mestu. Slovensko besedo pa je v obdobju 2. svetovne vojne utišala nemška okupacija. Vojna je pustila opustošenje tudi na celjskih zgradbah, mesto je bilo tako spet potrebno obnove. Celjani so se po vojni postavili na noge, gospodarstvo je kmalu zacvetelo in mesto se je začelo širiti. Načrtno so začeli pospeševati razvoj prometa, trgovine in obrti, izjemne dosežke pa je začel beležiti tudi celjski šport, na čelu z atletiko. Vendar pa se je Celje v 80. letih prejšnjega stoletja znašlo v gospodarski krizi, ki je takrat zajela Slovenijo. Celjska industrija nato vse do danes ni več dosegla svojih zlatih časov. V mestu se je tako razvil sekundarni in terciarni sektor. Prav tako pa v mestu ni zamrla kulturna dejavnost. (Cvirn, 1999) Od prve poselitve na območju mesta Celje in od njegove prve omembe pa vse do današnjih dni so mesto in njegovi prebivalci z zgodovinskega vidika doživeli marsikaj. Vsa obdobja, skozi katera je mesto šlo, pa so na njem puščala svoje sledi, ki so se predvsem v arhitekturnem in kulturnem smislu ohranila vse do danes.. 11.

6. STAREJŠA. PRIČEVANJA. O. CELJSKI. KULTURNI. ZGODOVINI Med starejša pričevanja celjske kulturne zgodovine prav gotovo lahko uvrstim številne arheološke najdbe v samem središču mesta in njegovi bližnji okolici, ostanke srednjeveškega zidu, oba gradova in tudi sakralne objekte, med katerimi so nekateri dosegli zavidljivo starost.. 6.1. ARHEOLOŠKA NAJDIŠČA. OBDOBJE PRAZGODOVINE Iz obdobja neolitika ali mlajše kamene dobe (5000-2000 l. pr. n. št.) je znanih precejšnje število lepo brušenih kamnitih sekir, kladiv in uteži, ki jih hranijo v celjskem muzeju. V celjski pokrajini so našli tudi številne najdbe iz bakrene in bronaste dobe. Na območju mesta Celja, natančneje na Bregu pri Celju, so našli kos brona, v reki Savinji pa so našli bronast nož redke oblike. Bron pa je v halštatski ali ilirski dobi izpodrinilo železo. Spomin na to dobo je ohranjen tudi v neposredni okolici Celja. Na zahodnem vrhu Miklavškega hriba se namreč še vidijo sledovi gradišča, ki je dolgo 43,80 m in široko 36,60 m. Gre za močno zabrisan nasip z jarkom jajčaste oblike in dvema terasicama na severni strani. Na gradišče so opozorili ostanki črepinj, ki so prišli na dan, ko so obnavljali pot na Miklavški hrib. Okoli leta 400 pr. n. št. so v Celjsko kotlino prišli Kelti ali Galci, ki so tu ustanovili svojo naselbino in jo poimenovali Keleia. Da je bilo Celje oz. Keleia v keltskem času eno izmed pomembnejših obrtnih in trgovskih središč v Noriku,4 nam pričajo številna keltska imena na poznejših rimskih nagrobnih spomenikih iz prvih dveh stoletij našega štetja, prav tako pa to potrjujejo številne bogate najdbe srebrnih in tudi zlatih keltskih novcev. V Celju so take novce našli na dvorišču bivše okrožne sodnije poleg Marijine cerkve in na Lanovžu, veliko pa jih je 4. NORIK je bila rimska provinca v Alpah. (Ojsteršek, 2006). 12.

naplavila tudi Savinja. Na srebrnikih so bila vtisnjena knežja imena kot so: Nemet, Congestlus in Atta. Ob mostu preko Savinje so odkrili 41 skledičastih srebrnih novcev in dele srebrnih ploščic, na katerih so vlivali novce. Ta najdba je tudi dokaz za obstoj kovnice velikih in malih noriških srebrnikov v 1. stoletju pr. n. št. v Celju. (Orožen, 1971) Iz keltske dobe so v Celju ob gradnji Sindikalnega doma pri kapucinskem samostanu odkrili tudi več fragmentov latenske keramike. V Drešinji vasi pri Celju pa so leta 1889 odkrili grobišče z ognjiščem za sežiganje mrličev, našli so tudi okoli 100 posod, ki pa so bile zaradi nepazljivosti skoraj vse uničene. Izmed keltskih predmetov v Pokrajinskem muzeju hranijo tudi več kosov orožja in nekaj nakita iz tega najdišča. Tako so se ohranili železni meči, bojni noži, deli ščitov, verižica, ki je služila za pripenjanje orožja, pa tudi bronasta zaponka, glinasta oljenka z okrasom na pokrovu in rimska solznica iz zelenega stekla. (Bolta in Kolšek, 1970) OBDOBJE ANTIKE Sedanje Celje je zgrajeno na ruševinah rimske Celeje. Kar se tiče arheoloških izkopavanj, še nikoli ni bilo v celoti raziskano. Iz najdb, ki so vezana na gradbena dela v mestu, pa si lahko ustvarimo podobo rimske Celeje. Najstarejši del rimske Celeje naj bi bil na Slomškovem trgu, kjer stoji cerkev sv. Danijela, in njegovi okolici. Najpomembnejši napisani spomenik, odkrit na Slomškovem trgu, je posvetilna ali votivna plošča iz leta 14, ki so jo odkrili leta 1840 in jo vzidali v zunanjo steno cerkve poleg velikih vrat. Na tem območju so našli tudi številne nagrobnike z napisi. Leta 1968 so pri obnovi zunanjosti cerkve zadeli na kamen z zmajem (grifonom5) in delfinom, ki so ga vzidali v cerkveni zid. Nad glavnim vhodom v župnišče se je ohranil izklesan lev, na levi strani vhoda pa je levja noga kot nosilec kamnitega sedala. Vsi ti ohranjeni spomeniki iz rimskega časa nakazujejo možnost, da je bila cerkev sv. Danijela zgrajena na ruševinah kakega rimskega svetišča.. 5. GRIFON je mitološka žival s ptičjo glavo in krilatim telesom četveronožca ali kače. (SSKJ, 2008). 13.

V špitalu6 sv. Elizabete na vzhodni strani cerkve pa je bil že v 16. stol. vzidan zanimiv nagrobnik, ki je nastal že konec 1. stol., z napisom, nad katerim sta v vdolbini doprsji zakoncev. Mož, Tiberius Claudius Favor, je ta nagrobnik postavil svoji ženi in svojcem. Številni rimski nagrobniki so vidni tudi na stavbah na Tomšičevem trgu, v tleh treh hiš in na njihovem dvorišču so našli tudi pomembne stavbne ostanke. Pri prezidavi ene izmed hiš so našli v globini enega metra zidovje in rdečo stensko slikarijo, našli pa so tudi stenske okraske v obliki rozete in drobce vaz. Na dvorišču neke druge hiše pa so odkrili temelje velikega poslopja, mozaik, ostanke podzemeljske kurjave (hipokavste) in kopališča ter stenske slikarije. Tudi na območju spodnjega gradu, ki je bil nekdaj sedež Celjskih grofov, so odkrili vrsto ostankov iz rimske dobe. Na dvorišču gradu so med drugim našli tudi spomenik Titu Variju Klementu, najbolj znanemu celjskemu vojaku v rimski vojski. V okolici gradu na območju, kjer zdaj stoji Narodni dom, so leta 1844 zadeli na zidovje, ki je imelo obliko štirikotnika, hodnik je delil poslopje na dva dela, na vsaki strani hodnika pa je bilo šest prostorov. Vsi ti ostanki stavb in spomenikov naj bi pričali o nekdanjem rimskem gradu (arx) na območju spodnjega gradu. Arheološko bogata je tudi okolica Prothasijevega dvorca. Ob njegovi gradnji so naleteli na mogočne zidove, močne stebre, zidne vence, marmornate plošče in mozaična tla. Na območju poslopja so večkrat našli tudi rimski denar. V bližini Marijine cerkve pa so med drugim odkrili pomemben bronast kipec ženske, sedeče na prestolu in okronane, ki naj bi upodabljala boginjo Celejo ali boga Helija. Pri raznih gradnjah v mestu Celje so naleteli na številne temelje rimskih hiš, med drugim tudi v Cankarjevi ulici, kjer so leta 1889 začeli graditi dve hiši, ki so jih zaradi številnih najdb poimenovali Rimski dvor. V gornjem delu Stanetove ulice so odkrili tako imenovane prokuratorske7 kamne, oltarje, ki so jih darovali prokuratorski beneficiariji. Pomembni so predvsem zato, ker omenjajo prokuratorje imenoma. Nastali so med leti 100 do 180, ohranilo pa se je petnajst takih kamnov. Na istem mestu so našli tudi tako imenovane vojaške 6 7. ŠPITAL je bolnica ali sirotišnica, ubožnica. (SSKJ, 2008) PROKURATOR je bil pri starih Rimljanih cesarjev namestnik v provinci. (SSKJ, 2008). 14.

kamne, odkopali pa so tudi kvader, na katerem je v reliefni obliki upodobljena glava Meduze, ene izmed treh Gorgon, strašnih ženskih bitij, živečih na skrajni meji oceana. Ob Ljubljanski cesti pa so našli grobišče in nagrobnik. Na Selcih, kjer je mestno pokopališče, so odkrili rimsko vilo, pri obnovi Starega gradu pa so leta 1956, pri bivši grajski kapeli, našli kip Ikara.8 Pomembno je tudi odkritje bronaste bakhantske maske, ki predstavlja boga Bakha ali njegovega spremljevalca Silena. Masko hranijo na Dunaju. Na polju pri Levcu pa so našli rimsko žensko glavo iz marmorja. (Orožen, 1971, str. 32-73) Iz številnih najdb votivnih spomenikov lahko ugotovimo, da so Rimljani poleg navad in običajev k nam začeli uveljavljati tudi svoje verstvo. Najpogosteje lahko na teh spomenikih srečujemo ime najvišjega med bogovi, Jupitra, častili pa so tudi boga ognja in kovaštva Vulkana, boga trgovine Merkurja, boga boja Marsa, boga vode Neptuna in boginjo zmage Viktorijo. S kipi bogov so prebivalci Celeje radi krasili tudi svoje domove. Vsaka hiša je imela v atriju oltar, kjer so stali kipi božanstev, katerim so se klanjali v molitvi. Poleg rimskih bogov pa so se ohranila tudi stara, od Keltov podedovana božanstva. (Terčak, 1968) Poleg ostankov poznoantičnih spomenikov pa so v Celju odkrili tudi sledi zgodnje krščanske kulture. O obstoju krščanstva v Celeji nam priča odkritje starokrščanske bazilike v celjskih tleh, na območju današnje pošte in na njenem dvorišču. Bazilika naj bi nastala v 4. ali 5. stoletju in je bila triladijska ter dolga nad 29 metrov. V apsidi9 in severnem delu glavne ladje so našli večbarvne mozaike, ki so jih posneli, žal pa jih niso ohranili. Ti mozaiki so bili pomembni, ker so bila v ornament vpletena imena nekaterih celejanskih pomembnih ljudi, ki so bili verjetno cerkveni donatorji. Cerkev je bila zelo verjetno škofijska, saj je bil v Celeji sedež škofije. Poleg te cerkve so v Celeji obstajale tudi druge, manj pomembne. Ena izmed njih naj bi stala ob današnji Gubčevi ulici, kjer so leta 1989 izkopali imenitno oktogonalno zasnovano zgodnjekrščansko krstilnico. (Stopar, 1991). 8 9. IKAR je grški mitološki letalec. (Ojsteršek, 2006) APSIDA je polkrožni prostor s kupolo v cerkvi. (Ojsteršek, 2006). 15.

Arheološko zanimivo je tudi območje Brega na pobočju Miklavškega hriba. To območje naj bi bilo v času rimske Celeje precej večje kot je danes in se je zmanjšalo ob tem, ko je svojo strugo spremenila reka Savinja. Že leta 1832 ali 1834 sta Breg raziskovala Gabriel Seidl in Hartnid Dorfmann, ki sta tam naletela na rimske novce. Veliko rimskih predmetov so odkrili ob gradnji železnice leta 1845. Našli so bronaste svetilke, pisala, lasnice, zaponke, žlice, ključe in tudi majhen nagrobnik z napisom. Leta 1955 pa so odkrili grobišče dvanajstih grobov in ostanke zidovja na treh mestih. Tik nad Bregom stoji kapucinski samostan s cerkvijo sv. Cecilije, kjer so odkrili več rimskih grobov in mogočen zid, ki naj bi bil ostanek nekdanje utrdbe. Na pobočju Miklavškega hriba pa so odkrili tudi pomembne ostanke Heraklejevega svetišča. (Orožen, 1971). 6.1.1. Heraklejevo svetišče. Heraklejevo10 svetišče je edina stavba v Celju iz rimskega obdobja, ki se je ohranila v temeljih. Gre za svetišče, ki se nahaja na nekdanjem Sadnikovem vrtu blizu kapucinskega samostana pod Miklavškim hribom. Med leti 1947 in 1950 so na zahodnem delu vrta začeli raziskovati kustos Štefan Mlakar in Martin Perc, v tretjem letu izkopavanj je raziskovanje vodil kustos prof. dr. Rudolf Bratanič, leta 1950 pa je delo na vrtu prevzela arheološka sekcija Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki ga je vodil prof. dr. Josip Klemenc. Pri izkopavanju so pomagali tudi dijaki višjih razredov celjske gimnazije. Rezultat njihovega dela je bil zelo pomemben. Temelje svetišča je dr. Klemenc poimenoval Herkulovo svetišče. (Orožen, 1971) Temelje svetišča so v naslednjih letih uredili. Bilo je sestavljeno iz dveh prostorov, obtekal pa ga je stebriščni hodnik. Enega od stebrov so rekonstruirali, 10. HERAKLEJ je bil največji junak, sin Zevsa in Alkimene v antični mitologiji. (Ojsteršek, 2006). 16.

okrasili z originalnim kompozitnim kapitelom11 in postavili na prvotno mesto, nekaj drugih arhitekturnih najdb pa so shranili v Pokrajinskem muzeju. Da gre za Heraklejevo svetišče, so ugotovili po najdbi ostankov nožnega palca in roke s kijem. Heraklejevega kipa namreč pri izkopavanju niso našli. (Stopar, 1991) Raziskovalci so kopali do sterilnih plasti, kjer so na spodnji strani odkrili stavbo na deloma zasutem svetu in se je opirala na mogočen podporni zid, ki so ga zgradili na vrhu strmine proti parku. Del takega zidu je v dolžini petih metrov leta 1956 zdrčal v park. Na hodniku Heraklejevega svetišča, ki je imel na notranji strani stebrišče z vitkimi korintskimi stebri, so na južni zunanji strani hodnika odkrili četverooglato apsido z okroglino na levi in desni strani. Na južni strani svetišča so odkopali vodovod, s katerim je svetišče dobivalo vodo iz 37 m oddaljenega studenca. Del vodovodne cevi je bil zgrajen iz hrasta, del pa iz mehkega lesa. Na zahodni strani pa so odkrili temelje, ki so pripadali drugemu poslopju. Odkrili so tudi dva gradbena sloja s stavbnimi ostanki ter ogljem. Heraklejevo svetišče in druga poslopja naj bi pogorela, uničil jih je verjetno kralj Atila.12 (Orožen, 1971) Danes so temelji Heraklejevega svetišča nepokriti in na ogled na samem mestu nastanka, da pa bi bila vidna prvotna višina svetišča, so postavili tri stebre, enega s kapitelom.. 11 12. KAPITEL je glavi podoben gornji del stebra. (Ojsteršek, 2006) ATILA je bil hunski kralj in vojskovodja, imenovan »bič božji«.(Ojsteršek, 2006). 17.

Slika 3: Ostanki Heraklejevega svetišča. 6.2. CELJSKI STARI GRAD. Z rodbino mogočnih Celjskih knezov je močno povezan Celjski grad, morda celo največja kulturna znamenitost mesta Celje, ki kljubuje zobu časa in spominja na veličino svojih nekdanjih lastnikov. Razvaline Celjskega gradu se nahajajo na vrhu položnega Zagrada, jugovzhodno od samega mesta, nad reko Savinjo. V svojem času je bil največja utrdba na slovenskem ozemlju. Prvič se je grad omenjal leta 1322, pod imenom »purch Cylie«, prvotno grajsko poslopje pa so v prvi polovici 13. stol. postavili grofje Vovbrški s Koroškega. Grad je tedaj imel v talni ploskvi obliko petkotnika oz. štirikotnika z zalomljeno južno stranico, ki se je prilagodila terenu. Oblika gradu pa se je vseskozi spreminjala, in sicer vse do trenutka, ko so grofje Vovbrški izumrli in so grad v boju za vovbrško dediščino verjetno požgali. Novi gospodarji Celja, gospodje Žovneški, so se kmalu zavedali odlične lege starega gradu, in ko so bili povzdignjeni v grofovski stan, so si zaželeli tudi. 18.

svojemu stanu primerno bivališče. Tako se je na območju gradu v prvi pol. 14. stol. začela gradnja. Poleg zidave palacija, so zidali tudi stanovanjske prostore v obrambno-stanovanjskem stolpu, ki so ga povišali za eno nadstropje. Zgradili so tudi štirinadstropni obrambni stolp, ki so ga kasneje poimenovali Friderikov stolp, na južni strani pa je bil na palacij prizidan Andrejev stolp, kjer je bila kapelica sv. Andreja. Grad je imel tudi dva zelo globoka vodnjaka. V času, ko sta se njihova moč in pomembnost večali, so grad še povečali. Vojaške in gospodarske naloge gradu so tako sčasoma prenesli na nove utrdbene objekte, zgrajene na vzhodnem delu grebena. Trdnost gradu pa so povečali s skrbno načrtovanim obzidjem, kjer so bile strelne line pa tudi šest obrambnih stolpov. Okrog obzidja je bil globok, suh jarek, glavni vhod je bil na vzhodu, do njega pa je bilo mogoče priti preko dvižnega mostu. Grajski kompleks je tako v tistem času zajemal površino, ki je merila več kot 7000 kvadratnih metrov. Kljub veličini gradu pa so se grofje preselili v mesto, kjer so si uredili rezidenco v spodnjem celjskem gradu, gornji grad so uporabljali le še kot vojaško postojanko. (Stopar, 1972) Leta 1456 so s smrtjo Ulrika II. celjski grofje izumrli, grad pa je prešel v posest deželnih knezov. Ti so sprva za grad še dobro skrbeli, lotili so se obnavljanja obzidja, ki so ga tudi povišali, a ob ustalitvi razmer je skrb za vzdrževanje gradu popustila. V 17. stol. je tako grad začel propadati. Pri obnovi spodnjega gradu so celo pobrali strešno opeko, grad pa se je spreminjal v razvalino. Zadnji prebivalci so v njem živeli leta 1795. Na začetku 19. stol. je grad kupil kmet Andrej Gorišek, ki je začel grajsko kamenje uporabljati za kamnolom. Leta 1846 pa je razvaline kupil grof Wickenburg in jih dal v last štajerskim deželnim stanovom. Muzejsko društvo je leta 1882 začelo s prizadevanji za obnovitev gradu in obnova poteka še danes. Med drugo svetovno vojno so bile grajske razvaline zapuščene, po vojni pa se je obnova nadaljevala. Tako so obnovili Friderikov stolp, ki z grajskega hriba prvi pozdravi obiskovalce mesta ob Savinji, ko tja pridejo iz Laške strani. Grajske razvaline pa so tudi vsakoletno prijetno prizorišče prireditve Pod zvezdami. 19.

Celjanov, ki jo organizira Turistično društvo Celje, in kjer potekajo predstave in prikazi srednjeveškega življenja.. Slika 4: Pogled na razvaline Celjskega gradu z Miklavškega hriba. 6.3. KNEŽJI SPODNJI GRAD. S Celjskimi knezi je v Celju povezana še ena stavba, ki stoji na južnem vogalu Trga Celjskih knezov, mestni Knežji grad ali Knežji dvor. Stavba se je razrasla iz nekdanjega srednjeveškega stolpastega dvora v 14. stol. in je služila za rezidenco Celjskih knezov. Grad je bil nekoč utrjen z obzidjem, s stolpi in vodnim jarkom. Do danes se je ohranil le večnadstropni zahodni trakt s severovzhodnim stolpom. Ohranjeni gotski arhitekturni členi pa kažejo na izjemno kakovost takratne gradnje. Po izumrtju Celjskih knezov je bil v gradu vicedomski urad. V Letih 1748-1750 so grad po nalogu cesarice Marije Terezije preuredili za vojašnico, ki je ostala do leta 1980. Od leta 1984 pa tečejo raziskave ostankov gradu za izdelavo načrta knežje palače, skupaj s starejšimi ostanki poznoantičnega obzidja in rimske ceste. (Badovinac idr., 1997). 20.

6.4. SREDNJEVEŠKO MESTNO OBZIDJE. Obzidje naj bi v Celju zgradili med leti 1451 in 1473, v času renesanse pa naj bi ga še nadzidali in okrepili z dodatnimi stolpi. Iz ostankov zidu so ugotovili, da naj bi bil ta visok okoli šest metrov in naj bi imel urejen obrambni hodnik. Mestni prostor, ki ga je zid obdajal, pa naj bi imel obliko četverokotnika. Na vogalih so stali okrogli bastioni,13 poleg njih pa so varovali mesto še vhodni in drugi stolpi. Na zunanji strani sta obzidje obdajala globok jarek in okop. V mesto si prišel skozi troje vrat. Prva, Graška, so bila na severni strani, Ljubljanska na zahodni in Vodna, ki so jih podrli okoli leta 1851, na južni. (Stopar, 1991) Po velikem požaru, ki je leta 1798 zajel Celje, so obzidje pričeli počasi podirati. Deli obzidja ob Savinjskem nabrežju in v Vodnikovi ulici pa so vidni še danes. Ohranili so se tudi nekateri stolpi. Še vedno stoji severozahodni bastion, ki je bil svojčas mestna mučilnica, danes pa je sestavni del gledališča; leta 1849 so v njem odigrali takrat revolucionarno Linhartovo Županovo Micko. Ohranila sta se tudi severovzhodni, ki stoji ob zunanji strani poštnega dvorišča in je prizidana nanj stanovanjska hiša, ter jugozahodni stolp, ki so ga poimenovali Vodni stolp. Dolgo časa je služil kot trgovsko skladišče, nato pa je prešel v upravo muzeja in je tudi obnovljen. Izmed vmesnih stolpov pa sta se ohranila dva. Prvi, ki je bil del vzhodnega obzidnega zidu, in drugi, ki je bil del južnega obzidnega zidu in se je združil s stanovanjsko hišo. (Orožen, 1971). Slika 5: Vodni stolp, ostanek srednjeveškega zidu. 13. BASTION je izpostavljeni del trdnjavskega obzidja. (SSKJ, 2008). 21.

6.5. SAKRALNE STAVBE V CELJU. Med edinstvene kulturne spomenike, ki bogatijo podobo mesta Celje, lahko uvrstimo številne sakralne stavbe. Svoje mesto so v Celju tako našle številne cerkve in drugi cerkveni spomeniki pa tudi samostani, ki so v preteklosti delovali v mestu ob Savinji.. 6.5.1. Cerkev sv. Danijela – opatijska cerkev. Opatijska cerkev stoji v središču Slomškovega trga in sodi med najstarejše stavbe v mestu. Kot triladijsko baziliko naj bi jo postavili že okoli leta 1306. Sestavljale so jo visoka srednja ladja in dve nižji stranski ladji. V letu 1379 je doživela prve spremembe, ko so ji odstranili ravne lesene stropove in jih zamenjali s križnorebrastimi kamnitimi oboki. V severozahodnem delu cerkve so zgradili dvonadstropen gotski zvonik, gotski prezbiterij pa so križno obokali in ga v temenih okrasili s freskami. Na začetku 15. stoletja so k cerkvi prizidali še današnjo kapelo Žalostne matere božje, ki je bila sprva posvečena sv. Trem kraljem, v prvi polovici 16. stoletja pa so ob prezbiteriju sezidali zakrstijo. Nato so sledile še nekatere spremembe, ki so spremenile prvotni videz bazilike. Zunanjščina cerkve je preprosta, ob pročelje se prislanja zvonik s piramidasto kapo, k prezbiteriju je prislonjena kapela Žalostne matere božje, na južni strani cerkve pa sta ob ladji Frančiškova kapela in zakristija. Zunanjost cerkve je zanimiva zaradi številnih vzidanih srednjeveških in renesančnih nagrobnikov iz 15., 16. in 17. stoletja. V severni steni Marijine kapele je vzidan nagrobnik Suzane Hohenwarter iz leta 1486, pri severnih vhodnih vratih pa je vzidan nagrobnik sester Neže in Ane Neuburger iz leta 1516. Nadvse zanimiv pa je relief z grifonom, vzidan med dvema opornikoma Marijine kapele, ki so ga odkrili pri izkopavanju. Verjetno gre za ostanek rimske grobnice iz 2. stoletja. Prav tako najdemo nekatere nagrobnike v notranjščini cerkve. V Frančiškovi kapeli je vzidan gotski nagrobnik viteza Hohenwarterja, na hrbtni. 22.

strani slopa s prižnico pa renesančni nagrobnik Sigismunda Schrotta. (Stopar, 1973b) Ob vstopu v cerkev pa nas očara njena notranjost, kjer se kažejo sledi gotskega sloga. V srednjem veku so cerkev okrasili s freskami, ki so se delno ohranile. Tako so prenovili freske v prezbiteriju, kjer je najstarejši fragment s Kristusom iz 14. stoletja. Iz konca 14. stoletja je tudi plast ornamentalne poslikave na oboku prezbiterija, ki jo je kasneje drug slikar še obogatil. Iz 15. stoletja izvira Pohod sv. Treh kraljev na severni steni prezbiterija, ob njem pa najdemo ostanke kompozicije z motivi Marijine smrti, Marijinega vnebovzetja in Marijinega kronanja. Glavni oltar v cerkvi je izdelan iz raznobarvnega marmorja in je verjetno beneško delo iz leta 1743. Na oltarju stoji kip vstalega Kristusa, ob strani mu stojita sv. Jožef in sv. Andrej, ob tabernaklju sta dva angelca, del oltarja pa sta tudi kipa škofov Miklavža in Maksimilijana. Frančiškov oltar v Frančiškovi kapeli pa je delo Ferdinanda Galla iz leta 1769. Krasi ga kopija Reinwaldtove slike umirajočega misijonarja Frančiška. (Stopar, 1991, str. 26-30) Pomembna znamenitost cerkve pa je prav gotovo kapela Žalostne matere božje, ki velja za eno najlepših srednjeveških arhitektur na Slovenskem. Kapelo so postavili Celjski grofje. Zgrajena je kot enoten tristrani gotski prostor s štirimi polami križnega oboka. Obok je leta 1413 neznan slikar obogatil s freskami, nad oltarjem je naslikan Prestol milosti, ki sodi v vrh slovenskega srednjeveškega slikarstva. Iz tega obdobja je tudi kip Sočutne, Marije z mrtvim sinom v naročju, ki stoji na marmornem podstavku za oltarjem. V kapeli je tudi slika sv. Florijana iz druge polovice 18. stoletja, na kateri je ohranjena podoba Celja iz obdobja pred velikim požarom leta 1798. (Stopar, 1973b). 23.

Slika 6: Cerkev sv. Danijela, v ospredju je Marijino znamenje. 6.5.2. Marijina cerkev z minoritskim samostanom. Marijina cerkev je bila posvečena leta 1310 in je bila del takratnega minoritskega samostana, ki so ga leta 1808 ukinili. Cerkev Marijinega vnebovzetja pa se je ohranila in je današnjo podobo pridobila v 19. stoletju. (Badovinac, idr., 1997) Ob koncu 14. stoletja je cerkev imela dva zvonika, a po požaru v minoritskem samostanu so južni zvonik leta 1814 odstranili, severnega pa so znižali. Pri prenavljanju cerkve so podrli tudi gotski prezbiterij, celotno stavbo pa so v letih 1858-1880 preoblikovali v neoromanskem slogu in ji na zahodni strani prizidali nov zvonik. Tudi notranjost cerkve je rezultat obsežnih prezidav. Stranska oltarja, na levem je baročni sv. Jožef, na desni pa sv. Janez Krstnik iz 19. stoletja, sta delo baročnega kiparja Jožefa Strauba. Oltarno steno prezbiterija krasi freska Marijinega vnebovzetja, ki jo je leta 1813 izdelal M. Schiffer, v timpanonu zakristijskega portala iz okoli leta 1380 pa je relief na prestolu sedeče Matere božje z otrokom, ob kateri naj bi domnevno klečala Herman I. in Ulrik I. Pod nekdanjim glavnim oltarjem naj bi bila nekdaj grobnica Celjskih grofov, njihove lobanje, ki so jih dolgo hranili za velikim oltarjem, so sedaj razstavljene v Pokrajinskem muzeju Celje. (Stopar, 1991, str. 30-33). 24.

Samostanski kompleks je, z razliko od Minoritske cerkve oziroma Marijine cerkve, ki je nastala leta 1280, nastajal postopoma. K prvotnemu jedru samostana z zakristijo in kapiteljsko dvorano so postopoma dodajali nove trakte. Samostan je bil velik in je imel obliko kvadratne stavbe z dvoriščem v sredi. Leta 1798 pa je samostan opustošil požar, ki je povzročil začetek njegovega uničenja. Propadanje je pospešila še ukinitev samostana leta 1808. Takrat so dali stavbo prezidati v kaznilnico, katere del je bil kasneje zapor Stari pisker. (Badovinac idr., 1997). 6.5.3. Cerkev sv. Maksimilijana. Rimskokatoliška cerkev sv. Maksimilijana stoji nasproti nove avtobusne postaje ob Mariborski cesti. Prvič je bila cerkev omenjena v letih 1375 in 1387. Posvečena je legendarnemu celjskemu škofu, ki naj bi ga bili Rimljani leta 283 obglavili na mestu, kjer stoji cerkev. Tu naj bi ga tudi pokopali, 350 let kasneje pa njegove ostanke prenesli v Bischofshofen na Solnograško.Med letoma 1540 in 1547 je bil nekaj časa v njej beneficiat in kasneje kaplan Primož Trubar. Blizu cerkve sta nekoč stali tudi cerkvi sv. Andreja in sv. Duha. Cerkev so v začetku 19. stoletja v celoti obnovili, dobila je nov zvonik in novo opremo, tako da prvotno podobo kaže le še njen prezbiterij. Ob cerkvi stoji kapelica s kamnitim oltarjem iz 17. stoletja, ki je prav tako posvečena sv. Maksimilijanu. Na zelenici ob cerkvi, kjer je bilo nekoč pokopališče, danes stoji spomenik Primoža Trubarja. (Orožen, 1971). 25.

Slika 7: Cerkev sv. Maksimilijana. 6.5.4. Cerkev sv. Duha. V 14. stoletju je v Celju bila cerkev posvečena sv. Duhu. Stala je v bližini današnjega hotela Štorman, postavili pa so jo Celjski grofje. Leta 1962 pa so cerkev zaradi dotrajanosti in drugih urbanističnih načrtov podrli ter ji dodelili nadomestno parcelo na Hudinji, kjer naj bi zgradili novo cerkev. Šele čez 25 let, leta 1987, so v zazidalnem načrtu Ostrožno-sever našli prostor, kjer so zgradili novo cerkev sv. Duha. Pri gradnji cerkve pa je bil pogoj, da ne sme biti višja od petnajstih metrov in da ne sme imeti zvonika.. 6.5.5. Cerkev sv. Jožefa in samostan lazaristov. Cerkev sv. Jožefa vrh Aljaževega hriba so zgradili leta 1681 v zahvalo, ker je v Celju prenehala razsajati kuga. Ta je v Celju izbruhnila leta 1679, prinesli naj bi jo študentje, ki so se v mestu ustavili na poti iz Gradca v Gorico. Ker se je bolezen širila, so se Celjani obrnili na pomoč k Bogu. Leta 1679 so v procesiji poromali na Aljažev hrib in tam postavili križ ter se zaobljubili, da bodo postavili cerkev sv.. 26.

Jožefu, če jih Bog reši bolezni. Ta jih je uslišal in že naslednje leto so na hribu položili temeljni kamen novega svetišča. Nastala pa je tudi božja pot. Svetišče je baročno, oprema v njem pa je poznejša, saj so jo v različnih dobah spreminjali. Cerkev je dolga 34 metrov ter visoka v prezbiteriju 11 metrov, v ladji pa 13 metrov. Na zahodu sta postavljena dva zvonika, ki sta spodaj kvadratne, zgoraj pa oktalne oblike in merita v višino 33 metrov. Na južni strani prezbiterija pa je dozidana zakristija, Vincencijeva kapela. Glavni oltar v svetišču iz leta 1862 je lesen, le menza je kamnita, tebernakelj, ki so ga dogradili leta 1902, pa je iz marmorja. Nad tabernakljem sta v niši kipa Jožefa in Marije ob zaroki, z velikim duhovnikom v ozadju, ob tabernaklju pa sta kipa Joahima in Ane ter ob zunanji strani Zaharije in Elizabete. Ob straneh glavnega oltarja pa stojita kipa ustanovitelja lazaristov sv. Vincencija Pavelskega in utemeljitelja lazaristov pri nas, blaženega Slomška. Prezbiterij krasi tudi slika, ki ponazarja vsebino Slomškove pridige ob sprejemu lazaristov leta 1852. Cerkev krasijo še štirje stranski oltarji. Dva neobaročna sta pred vhodom v prezbiterij, posvečena sta Srcu Jezusovemu in Srcu Marijinemu, v neorenesančnem slogu pa sta narejena oltarja v ladji iz leta 1906. Severni je posvečen Cirilu in Metodu, južni pa je posvečen Brezmadežni od čudodelne svetinje. Cerkvi dajeta svoj pečat tudi prižnica iz leta 1861, ki jo krasi kip Jezusa, in cerkvene orgle, ki jih je cerkev dobila leta 1902 in so jih pred šestimi leti temeljito prenovili. (Kolar, 2002) SAMOSTAN LAZARISTOV Samostan lazaristov je deloval v nekdanji duhovniški hiši ob cerkvi sv. Jožefa. Hiša je bila že leta 1855 povezana s cerkvijo, kar je olajšalo dostop do svetišča. Stavbo so pred prihodom lazaristov tudi povišali za eno nadstropje. Misijonska družba lazaristov, ki jo je ustanovil s. Vincencij Pavelski, je v Celje prišla leta 1852 po posredovanju škofa Antona Martina Slomška. Takrat je bila ustanova Misijonske družbe edina taka v habsburškem cesarstvu. Težke čase pa je samostan začel preživljati v času 2. svetovne vojne, ko so ga zasedli nemški vojaki, lazaristi pa so morali v izgnanstvo. Po vojni je oblast v. 27.

stavbo samostana naselila stanovalce. Podržavljeno misijonsko hišo je Mestna občina Celje župniji sv. Jožefa in lazaristom vrnila leta 1990. Leta 1998 so prenovljeni Dom sv. Jožefa registrirali kot zavod, kar je pomenilo, da gre za prvi registriran duhovni center v Sloveniji. Lazaristi v Domu prirejajo številne duhovne vaje in seminarje ter tudi likovne razstave in koncerte. V letu 2002 je Misijonska hiša štela devet članov, šest duhovnikov in tri semeniščnike, ki so se pripravljali na vstop v Družbo. (Kolar, 2002). 6.5.6. Cerkev sv. Cecilije – kapucinska cerkev in samostan. K cerkvi sv. Cecilije vodijo pokrite stopnice. Zgradili so jo skupaj s kapucinskim samostanom med leti 1609 in 1615 in je primer preproste redovne arhitekture. Njen prvotni videz je sicer zaradi prezidav precej zabrisan, po požaru leta 1948, v katerem je zgorelo veliko opreme, pa je ta pretežno mlajša. Iz leta 1627 se je ohranila oljna slika sv. Cecilije v velikem oltarju, ki je delo K. Weissmana. (Badovinac idr., 1997) Samostan, ki stoji ob cerkvi sv. Cecilije na desnem bregu reke Savinje pod Miklavškim hribom, je leta 1615 posvetil škof Tomaž Hren, naselili pa so ga redovniki iz Verone, kasneje pa tudi iz Hrvaške in Slovenije. Samostanski kompleks s cerkvijo so zgradili, da bi utrdili katoliško vero, ki je doživljala pretrese ob protestantizmu. Poslopje samostana je prav tako značilen primer preproste redovne arhitekture. (Badovinac idr., 1997, str. 224). 6.5.7. Cerkev sv. Miklavža. Nahaja se na vrhu Miklavškega hriba. Zgrajena je bila verjetno v 14. stoletju, zvonik pa so postavili v 17. stoletju. V prezbiteriju je rebrasto obokana, zahodni del ladje pa je ravno krit. V njeni notranjosti se nahajajo trije »zlati« oltarji posvečeni sv. Miklavžu, sv. Roku in sv. Urbanu, ki so jih postavili v 17. stoletju. (Stopar, 1991, str. 37-38). 28.

6.5.8. Cerkev sv. Martina na Teharjah. Župnijska cerkev sv. Martina je bila prvič omenjena že leta 1256, sedanja stavba pa je bila po načrtih A. Wagnerja zgrajena v neorenesančnem slogu v letih 19061907. Notranjost cerkve krasijo poslikave slikarja O. Biertija. (Badovinac idr., 1997). 6.5.9. Cerkev sv. Ane na Vrheh nad Teharji. Romarska cerkev sv. Ane naj bi bila zgrajena v sredini 15. stoletja, današnjo podobo pa je dobila v prejšnjem stoletju, a je kljub prenovam ohranila svoj gotski videz. Glavni oltar s sv. Ano, ki je pravo razkošje baročnega rezbarstva, naj bi v cerkev prišel iz Petrovč. Notranjost cerkve krasijo tudi slike iz leta 1888. (Badovinac idr., 1997). 6.5.10 Marijino znamenje. Baročno Marijino znamenje so postavili leta 1776. Stoji na Glavnem trgu, na mestu, kjer so nekoliko prej usmrtili nekega morilca. Znamenje ima obliko visokega stebra na trikotnem podstavku, ki nosi kip Device Marije, ob stebru pa stojita na podstavku baročna kipa sv. Roka in sv. Florijana ter kip sv. Jožefa iz 19. stoletja. Iz tega stoletja so tudi posvetilni napisi v latinščini, nemščini in slovenščini, ki so vklesani na stranicah podstavka. (Stopar, 1991, str. 15). 6.5.11 Kapela sv. Elizabete. Kapela stoji na vzhodni strani Slomškovega trga ob obnovljeni stavbi Mestnega špitala.14 Špital so na tem mestu zgradili v letih 1450-1487, kapelo sv. Elizabete 14. ŠPITAL ali bolnico je Celje imelo že okrog leta 1350. Ustanovila sta ga grof Friderik I. in njegova žena. Stal je zunaj trga pri cerkvi sv. Duha, ki so jo kasneje podrli. Leta 1459 pa so špital. 29.

pa so špitalu dodali šele v 16. stoletju. Za zavetnico so izbrali sv. Elizabeto, ki je zaščitnica ubogih in bolnih. Sliko zavetnice so naslikali na zunanji strani trikotno oblikovanega prezbiterija. (Orožen, 1971). 6.5.12 Arkova kapelica. Lepa Arkova kapelica stoji na Vrunčevi ulici. Izhaja iz srede 18. stoletja in jo krasi Marijin steber s kipom Brezmadežne. (Badovinac idr., 1997). 6.5.13 Kalvarija na Aljaževem hribu. Kalvarija naj bi bila skupaj s kapelicami skrivnosti žalostnega dela rožnega venca, stopnicami in kapelo sv. Jožefa zgrajena v prvi polovici 18. stoletja. Posamezne kapele danes sodijo med najlepše spomenike te vrste v srednjeevropskem prostoru. Osrednji del poti na Kalvarijo obsega pet kapel, ki upodabljajo pet skrivnosti žalostnega dela rožnega venca. Tem kapelam sta bili dodani še dve. Kapela s prizorom Petrove zatajitve, ki je sedaj podrta, je bila postavljena na začetek poti, v 19. stoletju pa so na sredi poti do cerkve postavili še kapelico sv. Jožefa. Na vrhu Kalvarije pa so na višjem podstavku stali trije kamniti križi, Kristusov križ in ob njem dva razbojnika, pod križem pa so bili postavljeni kipi sv. Magdalene, sv. Marije in sv. Janeza Evangelista. Zadnja kapela je stala pri cerkvi in je bila zavarovana z lesenimi vrati, ki so jih nekoč krasile naslikane mrtvaške glave. Bogata je bila tudi njena notranjost, na oltarju so bili tako svetniki postavljeni v štiri vrste, stene pa so bile poslikane s podobami Janeza Evangelista, križanega Kristusa in Marije pod križem. Danes je večina kipov iz kapel na Aljaževem hribu našla zatočišče v Pokrajinskem muzeju Celje, saj so bile kapelice pogosto tarča vandalskih napadov. (Kolar, 2002) prenesli v mesto. Deloval je v hiši nasproti minoritskemu samostanu. Že leta 1484 pa so kupili novo špitalsko stavbo, in jo dogradili. Poslopje Mestnega špitala stoji še danes, ohranil se je tudi nizek rebrast gotski svod v pritličnih sobah. (Orožen, 1971). 30.

6.5.14 Samostan klaris. Samostan klaris se je v 13. stoletju nahajal na prostoru Glasbene šole na Slomškovem trgu. Skupnost klaris je bila ustanovljena pred letom 1253 v Judenburgu. Leta 1300 so od grofa Ulrika II. dobile pravice do cerkve in župnije. Cerkev sv. Danijela so v letih 1301-1306 povečale in preuredile svojim potrebam primerno. Iz Celja pa so odšle zelo zgodaj. (Badovinac idr., 1997, str. 224). 31.

7. MUZEJI,. GLEDALIŠČE,. ARHITEKTURNE. ZNAMENITOSTI IN DRUGI KULTURNI SPOMENIKI Malokatero mesto v Sloveniji se lahko ponaša s takšno kulturno dediščino, kot jo ima Celje. Vsak obiskovalec knežjega mesta lahko na vsakem koraku opazi sledi preteklih generacij, ki so v mestu pustile svoj pečat. V tem poglavju bom tako predstavila ustanove, ki skrbijo za ohranitev kulturne dediščine. Sem zagotovo spadata oba muzeja, Pokrajinski muzej Celje in Muzej novejše zgodovine Celje. Predstavila pa bom tudi razvoj gledališke dejavnosti v Celju, nekatere najbolj opazne arhitekturne znamenitosti in kulturne spomenike.. 7.1. POKRAJINSKI MUZEJ CELJE. Predhodnik Pokrajinskega muzeja Celje je bil Mestni muzej, ki so ga ustanovili leta 1882. Od leta 1965 pa deluje pod današnjim imenom. Muzej je ustanova za zbiranje, raziskovanje in predstavljanje kulturne dediščine Celja in širše celjske regije. Obiskovalcem muzej tako nudi pregled nad življenjem na celjskem območju od prazgodovine in prve poselitve tega območja pa vse do danes, izvzeta je edino zgodovina 20. stol. V okviru Pokrajinskega muzeja si lahko obiskovalec ogleda stalne razstave, kakršna je arheološka, ki nudi zaokroženo razstavno celoto od notranjega in zunanjega lapidarija15 do razstave vseh drugih arheoloških predmetov. V arheološki razstavi tako najdemo predstavljene predmete iz starejše kamene dobe, mlajše kamene dobe, starejše in mlajše železne dobe, iz časa Rimljanov in preseljevanja narodov ter naselitve Slovanov. (Bolta in Kolšek, 1970) Stalna je tudi etnološka razstava, ki predstavlja predmete iz Savinjske doline, južnih obronkov Pohorja ter Kozjanskega. Obsega prostore, kjer je predstavljeno 15. LAPIDARIJ je prostor v muzeju za stare kamnite spomenike in napise ali zbirka starih kamnitih spomenikov in napisov. (Ojsteršek, 2006). 32.

različno kmetijsko orodje, oprema kmetij in razni pripomočki, ki so jih uporabljali pri različnih kmetijskih opravilih na podeželju. (Šlibar, 1984) Poleg teh dveh stalnih zbirk sta stalni tudi zbirki numizmatike in Schützove keramike ter zbirka svetovne popotnice Alme Maksimilijane Karlin. Alma je predmete, ki jih hrani muzej, zbrala na svojih potovanjih po celem svetu in predstavljajo del njene zapuščine. Pokrajinski muzej vsako leto prireja tudi občasne razstave z različnih področij kulturne dediščine.. 7.1.1. Celjski lapidarij. Celjski lapidarij so uredili že v času obstoja Mestnega muzeja. V lapidariju so prostor dobili celjski kamniti spomeniki, ki so ji zbirali celo stoletje. V 19. stol. je kamnite spomenike temeljiteje raziskoval Gabriel Seidl. Najdeni spomeniki so bili v tistem času shranjeni ob farni cerkvi, zavarovani z mrežo. Ko so leta 1881 muzeju določili prostore v sedanji glasbeni šoli, so na njenem dvorišču določili tudi prostor za lapidarij. Po selitvi v Staro grofijo leta 1946 za lapidarij sprva ni bilo prostora. Šele leta 1962 je bil lapidarij spet odprt za obiskovalce. (Kolšek, 1967) Del arheološkega lapidarija je postavljen na Savinjskem nabrežju ob sprehajalni poti. Tukaj se je najbolje ohranil tudi zid južnega srednjeveškega mestnega obzidja.. 7.2. STARA GROFIJA. Najlepšo renesančno stavbo v Celju sem uvrstila na to mesto, ker je to stavba, v kateri deluje Pokrajinski muzej Celje. Stara grofija je nastala okoli leta 1600, v obdobju renesančnega sloga. Stoji na obrežju reke Savinje, kar še obogati njeno veličastno podobo. Najstarejši del grofije sloni na mestnem obzidju, v kleti pa so ohranjene strelne line, ki pričajo o. 33.

tem, da je bila sprva utrjena. V pritličju in deloma v prvem nadstropju so ohranjeni leseni renesančni stropi. Stari del grofije so kasneje razširili, današnjo podobo je tako dobila na začetku 17. stol., ko so pročelje stavbe obogatili z arkadami. Prav tako so takrat objektu dozidali tudi renesančno stopnišče. Grofijo odlikuje tudi znamenita velika dvorana, viteška dvorana, v prvem nadstropju. Posebna je zaradi tako poimenovanega Celjskega stropa. (Stopar, 1973a, str. 18). Slika 8: Stara grofija - Pokrajinski muzej Celje. 7.2.1. Celjski strop. Celjski strop, znamenitost Stare grofije, predstavlja vrh renesančnega slikarstva na Slovenskem, sestavlja ga skupina enotno komponiranih tempera slik na platno. Ime slikarja, ki je ustvaril slikani strop pred letom 1603, se je izgubilo v pozabo, njegovo delo pa je ohranilo svojo prvotno barvitost in živost.. 34.

Slika 9: Celjski strop. Osrednje polje Celjskega stropa predstavlja iluzionistično naslikana arhitektura z balustradami16 in stolpi, oživljajo pa jo podobe naslikanih dam in kavalirjev v razkošnih plemiških oblačilih, ki se sklanjajo v dvorano in opazujejo njene obiskovalce. V zenitu slik so radialno razvrščeni štirje v zraku poigravajoči putti.17 Na obodu stropa pa so ob daljših stranicah v samostojnih okvirih razporejene pravokotne podobe štirih letnih časov, oprte na znane grafične kompozicije beneškega mojstra Jakoba Bassana. Ob krajših stranicah pa lahko občudujemo sliki s prikazanimi prizori antičnih bojev, medtem ko na oglih najdemo štiri razgibane lebdeče atlante,18 ki predstavljajo ideal lepote golega človeškega telesa. Ta element Celjskega stropa pa je že nekakšen napovedovalec bližajočega se baroka. (Terčak, 1968). 7.3. MUZEJ NOVEJŠE ZGODOVINE CELJE. Že leta 1951 so v takratnem Mestnem muzeju Celje ustanovili oddelek za zgodovino narodnoosvobodilne borbe. Po dobrih desetih letih razvoja je oddelek prerasel v samostojno ustanovo, v Muzej revolucije Celje.. 16. BALUSTRADA je ograja, naslon iz stebričkov pri balkonih, stopnicah. (Ojsteršek, 2006) PUTTO je kip ali podoba navadno golega in krilatega majhnega otroka. (SSKJ, 2008) 18 ATLANT je kip moškega, ki podpira razne stavbne elemente, tudi atlas. (Ojsteršek, 2006) 17. 35.

Muzej je tako leta 1963 začel delovati v prostorih nekdanjega magistrata, ki je primer klasicistične arhitekture, njegovo pročelje je okrašeno s stebriščnim vhodom, nad katerim je balkon z lepo oblikovano ograjo. Muzej pa svojo dejavnost opravlja tudi v zaporih Starega piskra. Skozi razstave je muzej na začetku delovanja predstavil zgodovino Celja in njegove regije v letih od 1918 do 1945. Strokovne delavce v muzeju pa je kmalu začelo zanimati tudi življenje Celjanov po letu 1945, tako da je muzej začel širiti svoje zbirke. Leta 1979 je pridobil nove prostore, v katerih so med leti 1987 do 1989 postavili stalno razstavo o razvoju mesta Celje po drugi svetovni vojni. Z letom 1991 se je muzej zaradi vsebinske razširitve preimenoval v Muzej novejše zgodovine Celje. Danes ga lahko opredelimo za regionalni zgodovinski muzej, ki se ukvarja z zbiranjem, razstavljanjem in prezentacijo zgodovine Celja in okolice v 20. stol. V okviru muzeja si tako lahko ogledamo stalne razstave in zanimive zbirke. Med najzanimivejšimi so: zbirka razglednic, zbirka posode Westen-Emo, zbirka tehtnic, obrti, plakatov, zbirka iz otroškega življenja, poslovilnih pisem, orožja in zbirka Dobra igrača. Med stalnimi razstavami je svoje mesto dobila tudi Slovenska zobozdravstvena zbirka. Že leta 1991 so se namreč v muzeju odločili, da bodo zavarovali tudi del medicinske zgodovine. Zbirka predstavlja zavidljiv del zobozdravstvenih instrumentov in aparatur, ki pričajo o razvoju zobozdravstvene stroke na Slovenskem. Razstavne predmete, ki sestavljajo zobozdravstveno zbirko, je pomagal zbrati tudi zbiralec zobozdravnik. Svojo zasebno zbirko je namreč zaupal muzeju v trajno last. Leta 2000 pa so v muzeju odprli stalno razstavo z naslovom Živeti v Celju, ki obiskovalcu ponuja pogled v preteklost, sprehod skozi mesto in predstavlja županovo sobo. Muzej novejše zgodovine Celje se je že v osemdesetih letih posebej posvečal šolski mladini, ki ga je množično obiskovala. To tradicijo ohranja še danes, saj so leta 1995, kot poseben muzejski oddelek, odprli Otroški muzej – Hermanov brlog.. 36.

7.3.1. Hermanov brlog. Otroški muzej Hermanov brlog deluje v sklopu Muzeja novejše zgodovine Celje, ki je že leta 1992 izvedel poskus otroškega muzeja z oddelkom V svetu lutk. Idejo o otroškem muzeju so nato še razširili in leta 1995 odprli Hermanov brlog, ki je edini otroški muzej v Sloveniji. Otrokom do 12 leta starosti skuša muzej na razstavnih prostorih predstaviti zgodbo o muzeju in kulturni dediščini v muzejih. Poleg razstavnih prostorov ima muzej še Hermanovo galerijo, Hermanovo gledališče ter depo, kjer je shranjena zbirka otroških vozičkov in koles. Poleg stalnih razstav v muzeju organizirajo tudi občasne razstave. Ena zanimivejših je 9. občasna razstava z naslovom Če ne bomo brali, bo volk pojedel Rdečo Kapico. S to razstavo muzej skuša mladim obiskovalcem predstaviti svet pisane besede, nastanek in razvoj knjige, del razstave pa je namenjen tudi zgodovini in dejavnosti Bralne značke. Hermanov brlog organizira tudi muzejsko delavnico in igralnico. Zaščitni znak otroškega muzeja, prisrčna maskota Herman Lisjak, pa je nastal izpod rok akademske slikarke Jelke Reichman. Naloga Hermana Lisjaka je, da vodi otroke skozi muzej in je prisoten v vseh prostorih.. 7.3.2. Stekleni fotografski atelje Josipa Pelikana. Muzej novejše zgodovine Celje je iz pozabe in propadanja obudil atelje celjskega fotografa Josipa Pelikana.19 Od leta 1997 je njegov atelje na ogled obiskovalcem, ki lahko občudujejo ustvarjalni prostor velikega fotografa. Pelikan je namreč sodil v sam vrh slovenske fotografije v obdobju med obema vojnama. Bil je začetnik industrijske in reklamne fotografije na Slovenskem, njegov objektiv pa je pogosto ujel tudi mesto Celje in njegovo okolico. Zapustil je zapuščino 20.000 originalnih fotografij, ki pričajo o življenju v Celju. Muzej je v zbirko vključil originalne fotografije različnih formatov ter negative in steklene fotografske plošče. Pelikanovo fotografsko ustvarjanje pa so v muzeju 19. Fotograf Josip Pelikan se je rodil leta 1885 v Trbižu, njegova starša pa sta bila po rodu iz Češke. Oba sta bila fotografa. Josip se je veliko selil, leta 1920 je tako prišel v Celje, ki je postalo središče njegovega ustvarjanja. (http://www.ce.sik.si/pelikan.htm). 37.

razdelili na portretno, ateljejsko, planinsko, industrijsko, na fotografijah so predstavljena tudi zdravilišča Rogaška Slatina, Dobrna in Rimske toplice ter mesto Celje v času med leti 1919-1977.. 7.4. GALERIJA SODOBNE UMETNOSTI CELJE. Galerija deluje od leta 1993 in je nastanjena v prostorih Knežjega dvora. Namenjena je preglednim razstavam posameznih likovnih ustvarjalcev slovenske likovne produkcije. Prireja pa tudi večje tematske in skupinske razstave domačih in tujih avtorjev. Galerija hrani stalno zbirko slovenske likovne umetnosti od polpretekle do sodobne umetnosti, največ je seveda razstavnih predmetov ustvarjalcev celjske regije.. 7.4.1. Galerija Hodnik. Galerija Hodnik deluje v sklopu Galerije sodobne umetnosti Celje. Namenjena je promociji novih del mladih celjskih ustvarjalcev, razstavam najmlajših likovnih ustvarjalcev in tistim, ki šele vstopajo v slovenski likovni prostor.. 7.5. LIKOVNI SALON CELJE. Likovni salon deluje na Trgu celjskih knezov. Galerija je namenjena sodobni umetnosti, ki predstavlja eksperimentalen program z drznimi in raziskovalnimi avtorskimi zasnovami. Na umetniško produkcijo, ki se predstavlja v galeriji, vpliva razvoj digitalnih in virtualnih tehnologij.. 38.

7.6. GALERIJA LIKOVNIH DEL MLADIH. Galerija domuje v enem delu utrdbe celjskega gradu in je edina v Sloveniji namenjena mladim likovnim ustvarjalcem do 20 let z vsega sveta. Ob pomoči Mestne občine Celje jo je ustanovil Mihailo Lišanin in velja za edino zasebno tovrstno galerijo v Evropi. V okviru svojega delovanja edina na svetu razpisuje mednarodni razpis za likovna dela mladih. V arhivu galerije se je tako zbralo že več kot 100.000 likovnih del z vsega sveta. Galerija je doslej postavila že 131 razstav v 22 državah. Razstava Tihožitje je bila največja razstava na to temo na svetu. Za svoje delo povezovanja držav na področju likovne kulture je Mihailo Lišanin prejel številna tuja priznanja pa tudi bronasti grb Mestne občine Celje.. 7.7. SLOVENSKO LJUDSKO GLEDALIŠČE CELJE. Že leta 1822 je bilo v Celju ustanovljeno dramatično društvo, ki je skrbelo za redne gledališke predstave. Predstave so bile v začetku 19. stoletju v glavnem v nemškem jeziku, saj je bilo gledališče v rokah nemško govorečih Celjanov. Prvič se je slovenska beseda oglasila leta 1848, v sezoni 1851/52 pa je župnik in profesor Josip Drobnič na oder takratnega celjskega gledališča postavil kar štiri slovenske predstave. Leta 1875 pa je mestna občina odkupila poslopje, v katerem deluje gledališče še danes. Stavbo so leta 1876 obnovili in je zanimiva tudi z arhitekturnega vidika, saj je zidana v renesančnem slogu in prizidana k staremu mestnemu stolpu, ki je eden izmed ohranjenih stolpov nekdanjega srednjeveškega mestnega obzidja. Stolp so preuredili v skladišča in garderobe. (Zajc Cizelj, 1998a,) Otvoritvena predstava v novi gledališki stavbi je bila uprizorjena leta 1885, gledališki ansambel pa je tega leta začel delovati na profesionalni ravni. Vseskozi so gledališče obiskovali tudi slovenski gledalci, čeprav so predstave potekale v nemškem jeziku. To se je spremenilo leta 1893, ko je mestni urad zavrnil prošnjo. 39.