Neformalna ekonomija in sezonsko delo v kmetijstvu : diplomsko delo

DIPLOMSKO DELO Neformalna ekonomija in sezonsko delo v kmetijstvu. September, 2011. Peter Sinkovič.

DIPLOMSKO DELO Neformalna ekonomija in sezonsko delo v kmetijstvu. September, 2011. Peter Sinkovič Mentor: izr. prof. dr. Bojan Dobovšek.



Zahvala Rad bi se zahvalil svojemu mentorju, Dr. Bojan Dobovšku, da me je sprejel pod svoje mentorstvo, ter za njegovo pomoč in nasvete pri nastajanju diplomskega dela. Zahvaljujem se tudi svojim staršem za vso moralno podporo, nasvete in finančno pomoč v času trajanja študija. »Na vrhu je vedno dovolj prostora«. 2.

Kazalo 1. Uvod.................................................................................. 6 1.1 Opis problema .................................................................. 6 1.2 Namen in cilji diplomskega dela ............................................. 7 1.3 Postavitev hipotez ............................................................. 7 1.4 Predvidene metode raziskovanja ............................................ 8. 2. Neformalna oz siva ekonomija .................................................. 9 2.1 Posledice sive ekonomije .................................................... 14 2.1.1 Negativne posledice sive ekonomije .................................. 14 2.1.2 Pozitivne posledice sive ekonomije ................................... 16. 3. Delo in zaposlovanje na črno.................................................. 18 3.1 Delo na črno.................................................................... 18. 4. Sezonsko delo v Evropi ......................................................... 21 4.1 Sezonsko delo priseljencev .................................................. 25 4.2 Sezonsko delo v Sloveniji .................................................... 26 4.3 Sezonsko delo tujcev ......................................................... 27 4.4 Problem zaposlovanja sezonskih delavcev iz tretjih držav ............. 29. 5. Delo in zaposlovanje na črno kot oblika sive ekonomije v Kmetijstvu 31. 6. Obseg sive ekonomije v Evropi in Sloveniji ................................ 36. 7. Preprečevanje sive ekonomije ............................................... 46 7.1 Komisija vlade RS za odkrivanje in preprečevanje dela in zaposlovanja na črno .......................................................................... 47 7.2 Ukrepi za zmanjševanje obsega sive ekonomije .......................... 48 7.2.1 Pristojnosti policije pri zmanjševanju obsega sive ekonomije .... 50 7.2.2 Ukrepi v zakonodaji ..................................................... 51 7.3 Ukrepi. za. zmanjševanje. neprijavljenega. sezonskega. dela. in. izkoriščanja sezonskih delavcev ............................................ 52 8. Sklep ............................................................................... 54 8.1 Verifikacija hipotez ........................................................... 56. 9. Viri in literatura ................................................................. 59. 3.

Povzetek Neformalna oz. iz medijev bolj znana kot siva ekonomija se dandanes pojavlja na vsakem koraku posameznika, pa naj si bo to v težji ali lažjih oblikah, za slednje se velikokrat niti ne zavedamo, da spadajo med pojav neformalne ekonomije. V diplomske delu sem v prvem delu povzel opredelitve različnih avtorjev in opisal predvsem pojme, kot so neformalna oz. siva ekonomija, sezonsko delo in delo na črno. Ravno slednje se v javnosti največkrat. uporablja kar za. sopomenko sivi ekonomiji, vendar moramo ločiti, da gre pri delu na črno le za en segment sive ekonomije. V drugem delu diplomskega dela pa sem se bolj osredotočil na primerjavo pojavov, v prvi vrsti sezonskega dela, predvsem v kmetijstvu na ravni evropskih držav v primerjavi s Slovenijo, in sicer koliko in zakaj se je pojav v določenem obdobju pri nas spremenil. V drugi vrsti pa sem pojav neformalne ekonomije oz. njen obseg v državah Evrope primerjal s Slovenijo na ravni celega desetletja in poskušal pokazati, kako se je pri nas skozi celo desetletje obseg sive ekonomije spreminjal. V zadnjem delu sem predstavil, kaj je bilo do sedaj že narejenega glede preprečevanja omenjenih pojavov, katere ukrepe ima država namen uvesti in kateri ukrepi bi se morali sprejeti oz. kaj bi bilo potrebno postoriti, da bi se obseg sive ekonomije zmanjšal na raven evropskih držav Srednje in Zahodne Evrope. Ključne besede: neformalna ekonomija, sezonsko delo, delo na črno. 4.

Informal economy and seasonal work in agriculture Summary Informal economy or from the media more commonly known as “grey economy” is nowadays appearing on every step of our life in heavier or lighter form, the latter we often not realize that belong to the phenomenon of the informal economy. In this diploma thesis in the first part I summarized the definitions of various authors, and particularly describing concepts such as informal economy, seasonal work and undeclared work. Especially the undeclared work is often used in public as synonym for the informal economy, but we most known that undeclared work is only one segment of the informal economy. In the second part of diploma thesis, I focus more on the comparison of phenomena, in the first place seasonal work, mainly in agriculture at the level of European countries and compare numbers with Slovenia and how and why the phenomenon in a given period in our country has changed. And secondly I make a comparison with European countries and Slovenia threw a whole decade and tried to show how informal economy changed during the whole decade. In the last part I present what has been done so far regarding the prevention of these phenomena, which actions the country has the purpose to do and which actions should accept or what should be done to reduce the informal economy to the level of the countries of Central and Western Europe. Key words: informal economy, seasonal work, undeclared work. 5.

1. Uvod. 1.1 Opis problema Siva ekonomija je pojav, ki je razširjen v vseh državah, v vseh gospodarstvih in v vseh političnih sistemih. S prikrivanjem dejavnosti in zaslužkov ljudje izkoriščajo »prednosti«, ki jih pridobivajo z neupoštevanjem veljavnih gospodarskih, socialnih, pravnih in političnih norm v okviru uradnega gospodarstva. Izraz siva ekonomija najpogosteje ljudje posplošujejo z delom na črno, čeprav se največkrat pojavlja prav v tej obliki, pa je vendar področje sive ekonomije zelo široko in raznovrstno (Dobovšek 2009). S pojavom sive ekonomije se tako rekoč srečujemo v vsakdanjem življenju, vendar se tega včasih sploh ne zavedamo, ko npr. najamemo varuško za naše otroke in ji seveda plačamo, kot se v žargonu reče »na roko«, ali pa nam kdo popravi kakšno stvar in seveda na koncu od mojstra ne zahtevamo računa, pa naj si bo iz razloga, ker ga poznamo ali pa nam bo storitev zaradi neizdaje računa opravil ceneje. Vse te, že tako nedolžne stvari, kot bi nekdo rekel, plus še veliko ostalih težjih oblik sive ekonomije, ki je po Schneiderju (2005) širše opredeljena kot neprijavljen dohodek iz proizvodnje blaga in storitev, bodisi da gre za denarno ali blagovno menjavo transakcije, ki zajema vse gospodarske dejavnosti, ki so na splošno obdavčljive oz. bi morale biti prijavljene državnim organom. Vse to skupaj pripelje do tega, da je delež sive ekonomije takšen, kakršen trenutno je, višji od evropskega povprečja in nič ne kaže na to, da bi se v prihodnosti delež lahko drastično znižal. Seveda pa zaradi različnih kriterijev, meritev obsega sive ekonomije ni povsem natančno izmerjena. Kljub temu so zbrani podatki lahko kazalniki pojava in njegovega obsega glede na BDP posamezne države (Dobovšek 2009).. 6.

Naslednja tematika v diplomskem delu pa je sezonsko delo, predvsem v kmetijstvu, ki seveda v neprijavljenih in nedovoljenih oblikah tudi pripomore k zvišanju. neformalne ekonomije v državah. Ne samo da najemniki oz.. delodajalci sezonskih delavcev poskušajo čim ceneje priti do delavcev, tudi država omejuje zaposlovanje tujcev za sezonska dela, ki so se. v praksi. izkazali za najemodajalca cenejši, marljivejši in bolj dovzetni za izkoriščanje s strani delodajalcev za razliko od domačih delavcev, kar pa seveda ne velja v vseh primerih. Poskušal bom tudi predstaviti, ali naši organi pregona dobro odkrivajo in preprečujejo sezonsko delo v kmetijstvu, kot obliko neformalne ekonomije. Znotraj sive ekonomije se kaj hitro znajdemo vsi, bodisi kot aktivni ali pasivni udeleženci: delojemalci, delodajalci, država, državljanke in državljani ter celo naše okolje. Zato je prav, da se s pojavom seznanimo, da se zavedamo negativnih posledic in ga s skupno skrbjo omejimo na tisti nivo, ki nam ne bo oteževal normalnih življenjskih tokov (Omerzu in Starc 2001).. 1.2 Namen in cilji diplomskega dela Namen diplomskega dela je preučiti pojma neformalna ekonomija ter sezonsko delo. Opisati predvsem nekatere pojavne oblike neformalne ekonomije v Sloveniji ter kakšno je stanje glede tega pri nas ter primerjava z Evropo oz. nekaterimi državami Evropske unije. Cilji diplomskega dela so predvsem identificirati in preučiti pojma neformalna ekonomija in sezonsko delo v kmetijstvu ter ugotoviti, kako se organi pregona v Sloveniji spopadajo z zgoraj omenjenima problemoma.. 1.3 Postavitev hipotez Hipoteza 1: Sezonsko delo v kmetijstvu je razširjena oblika neformalne ekonomije v Sloveniji.. 7.

Hipoteza 2: Organi pregona dobro odkrivajo sezonsko delov v kmetijstvu kot obliko neformalne ekonomije.. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Diplomsko delo je teoretične narave, zato sem uporabil predvsem deskriptivno metodo raziskovanja. Uporabil sem vire, kot so razni članki, knjige, prispevki različnih avtorjev, ki so že opredelili to tematiko. Glede primerjave z Evropo pa sem poiskal določene podatke, jih preučil in poskušal ugotoviti, kaj bi lahko v Sloveniji še naredili za izboljšanje le-teh problemov ter sem podal tudi nekaj svojih predlogov.. 8.

2. Neformalna oz. siva ekonomija. Neformalno oz. ljudem iz medijev malo bolj znano pod pojmom sivo ekonomijo različni avtorji različno opredeljujejo, eni bolj enostavno, drugi bolj kompleksno. Razlogi za različno opredeljevanje izhajajo predvsem tudi iz razloga, da obstaja precejšen nabor izrazov za označevanje sive ekonomije in pa tudi vsak avtor različno opredeljuje problem glede na to, kaj vse smatra, da spada v okvir pojava siva ekonomija in kaj ne. Seveda zaradi vsega zgoraj naštetega, ko želimo predstaviti neko splošno definicijo sive ekonomije, kaj kmalu pridemo do problema, da pravzaprav ne obstaja neka splošno sprejeta in veljavna definicija oz. je. odvisna od. namena. Gre predvsem za iskanje povezave med sivo ekonomije in BDP-jem države, ker siva ekonomija na nek način zajema vse dejavnosti, ki niso zabeležene v BDP-ju države, morale bi pa biti. Kako v posameznih državah opredeljujejo sivo ekonomijo in katere aktivnosti lahko prištevamo v sivo ekonomijo, je odvisno od več dejavnikov (Glas 1996). Ti dejavniki pa so po Glasovem mnenju naslednji: dosežene ravni gospodarske aktivnosti, značilnosti družbeno ekonomskega sistema, številne tradicionalne značilnosti posamezne dežele (Glas 1996). Sam bom predstavil nekaj opredelitev sive ekonomije, ki so po mojem mnenju najprimernejše za razumevanje širše javnosti. Pa kar začnimo pri mojem izboru z najstarejšo in po mojem mnenju tudi najbolj strukturirano različico opredelitve pojma, ki se po Tanzu (1982) glasi, da je siva ekonomija neke vrste neizmerjen družbeni bruto produkt ali bolje rečeno družbeni bruto produkt, ki bi moral biti izmerjen, pa ni. Po drugi strani pa sivo ekonomijo opredeljuje kot dohodek, ki ni prijavljen davčnim. 9.

oblastem. Podobnega mnenja je tudi Thomas (1992), ki pravi, da je davčna utaja bistvo sive ekonomije. Storilci so po Tanzu (1982) lahko: gospodinjstva kot sektor, ki proizvaja blago in storitve, je pa tudi uporabnik teh storitev in blaga. Ta sektor je težko merljiv, ker s proizvodi ne trguje, neformalni sektor predstavljajo mali proizvajalci in njihovi zaposleni, ki svoje proizvode in storitve lahko prodajajo. Bistvena razlika med gospodinjstvom in neformalnim sektorjem je, da slednji s proizvodi in storitvami trguje, nelegalni sektor pomeni aktivnosti, ki vključujejo davčne utaje, izogibanje zakonskim predpisom in druge davčne goljufije, za kriminalni sektor pa je značilno, da sta tako proizvodnja kot distribucija in prodaja zakonsko prepovedani. Sem štejemo tatvine, proizvodnjo in prodajo mamil in drugih drog. V nekaterih državah tudi prostitucijo. Schneider in Enste (2002) razdelita neformalne aktivnosti v podobne 4 skupine. Po ILO (2002) se izraz »siva ekonomija« nanaša na vse gospodarske dejavnosti delavcev in gospodarskih enot, ki v zakonu ali v praksi delno ali v celoti ne upoštevajo formalno ureditev. Njihove dejavnosti niso zakonite, kar pomeni, da delujejo zunaj formalnega dosega zakona ali pa niso zajeti v praksi, kar pomeni, da kljub temu, da delujejo v formalnem dosegu zakona, zakona ne upoštevajo. V priročniku OECD-ja je zaznati izraz »non observed« economy oz. neopažena ekonomija. Dejavnosti, ki so največkrat »neopažene«, so »podzemne«, nelegalne, neformalne ali izvedene s strani gospodinjstev za njihovo lastno. 10.

uporabo. Priročnik vključuje tudi opredelitve slednjih štirih področij, ki so vključena v definicijo, in sicer jih opredeljuje sledeče: »Podzemna« proizvodnja je opredeljena kot tista dejavnost, ki je produktivna in zakonita, vendar namerno prikrita javnim organom, v izogib plačila davkov v skladu s predpisi. Nelegalna proizvodnja je opredeljena kot tista proizvodna dejavnost, ki ustvarja blago in storitev prepovedano v skladu z zakonom ali v primeru, da prej omenjeno izvajajo nepooblaščeni proizvajalci. Neformalni sektor proizvodnje je opredeljen kot tiste proizvodne dejavnosti, proizvedene s strani nekorporativnih podjetij, ki so neregistrirana. Proizvodnja gospodinjstev za lastno končno uporabo pa je opredeljena kot tista produktivna dejavnost, katere rezultat je blago ali storitev proizvedena za domačo rabo (vzreja živine, proizvodnja pridelka, konstrukcija lastne hiše). Tovrstna proizvodnja je velikokrat manjšega obsega (OECD 2002). Williams (2004) uporablja za preučevanje pojava drugačen termin, in sicer »cash in hand«, s čimer poimenuje plačano proizvodnjo in prodajo blaga in storitev, ki je neregistrirana ali oblastem prikrita zaradi razlogov, kot so davki, delovna zakonodaja in/ali prispevki za zdravstveno in socialno zavarovanje, ki pa so legalni v vseh drugih pogledih. Od domačih avtorjev, ki opredeljujejo sivo ekonomijo, velja omeniti Dobovška (2009), ki pravi, da je siva ekonomija pojav, pri katerem ljudje s prikrivanjem dejavnosti. in. zaslužkov. izkoriščajo. »prednosti«,. ki. jih. pridobijo. z. neupoštevanjem veljavnih gospodarskih, socialnih, pravnih in političnih norm v okviru pravnega gospodarstva. Od drugih domačih avtorjev je potrebno omeniti še Kukarja (1995), ki loči sivo ekonomijo v ožjem in širšem pomenu.. 11.

Siva ekonomija v ožjem pomenu zajema neregistrirane pridobitne dejavnosti, ki niso vključene v uradne podatke o bruto domačem proizvodu pa bi morale biti v skladu z metodologijo sistema nacionalnih računov SNA. Siva ekonomija v širšem pomenu (neformalno delo) pa zajema poleg neregistriranih pridobitnih dejavnosti tudi vse neregistrirane dejavnosti, ki po metodologiji SNA ne prispevajo k oblikovanju bruto družbenega proizvoda, po širši definiciji pa bi jih lahko opredelili kot proizvodne dejavnosti. To so tako imenovane vzporedne dejavnosti (samooskrbno gospodarstvo, dejavnosti "naredi si sam", sosedska pomoč ter prostovoljno in dobrodelno delo). Za pravilno razumevanje in ocenjevanje sive ekonomije v ožjem pomenu je treba razlikovati med naslednjimi pojmi (Kukar, 1995): registriran. in. neregistriran. dohodek. −. izraža. registrirano. in. neregistrirano dejavnost; primarni namen registriranja dohodkov je statistično spremljanje dejavnosti, prijavljen in neprijavljen dohodek − glavni namen je spremljati in zagotoviti priliv davkov in prispevkov v državno blagajno ter ugotoviti vpliv sive ekonomije na višino državnega proračuna. Izmed kasnejših definicij slovenskih avtorjev velja omeniti še definicijo (Nastav, 2007), ki sivo ekonomijo opredeli kot: siva ekonomija obsega vse produktivne dejavnosti (proizvodnjo), katerih proizvod (blago ali storitve) je sicer sam po sebi povsem legalen, je pa namenoma prikrit oblastem iz (primarno) denarnih razlogov (neplačevanje davkov, nespoštovanje predpisov, delovne zakonodaje in podobno). Prej sem omenil, da obstaja precejšen nabor izrazov za označevanje sive ekonomije, ki je znana kot gostiteljica alternativnih imen, kot so »siva«, skrita, prikrita, delo na črno, podzemna ekonomija, neformalna ekonomija, »fuš«, ekonomija v senci.. 12.

Pravzaprav 35 različnih pridevnikov in šest samostalnikov je bilo uporabljenih za označevanje pojava na tem področju. Spodnja tabela. prikazuje. najpogostejše izraze po zgledu Williamsa (2004). Tabela 1: Najpogostejši izrazi za označevanje sive ekonomije po zgledu Williamsa. Pridevniki Črna. Gotovinsko. Geto. Prikrita. Dvojna. Vsakodnevno. Neregularna. Siva. Skrita. Nevidno. Neuradna. Mejna. Prikrita. Neopaženo. Vzporedna. Okultna. Neprijavljena. Drugo. Siva. Obrobna. Podzemna. Sekundarno. Senčna. Potopljena. Neopazna. Mračno. Podzemna. Neizpostavljena. Neregulirana. Neuradno. Neorganizirana. Neprijavljena. Neformalna. Neobdavčeno. Podvodna Samostalniki. Dejavnost. Delo. Sektor. Ekonomska aktivnost. Ekonomija. Zaposlitev. Povzeto po Williams 2004. Iz poimenovanj je razvidno, da »siva« ekonomija zajema neprijavljen prihodek iz proizvodnje legalnih dobrin in storitev, ki naj bi bile obdavčene in prijavljene davčnim organom. Na splošno je točna definicija »sive« ekonomije zelo težka, če ne kar nemogoča, ker se »siva« ekonomija ves čas razvija po principu vodnega toka, saj se prilagaja spremembam v davčni zakonodaji, sankcijam davčnih organov, moralnim normam itd. V Sloveniji opredeljujemo sivo ekonomijo kot neformalno ekonomijo, v katero uvrščamo prihodke, pridobljene z legalnimi in nelegalnimi dejavnostmi. Zelo malo poudarka pa je na prihodkih, pridobljenih s prepovedanimi dejavnostmi, s kaznivimi dejanji. V ZDA in Veliki Britaniji kot tudi v Nemčiji so prihodki, pridobljeni s kaznivimi dejanji, sestavni del sive ekonomije. V Sloveniji pa so. 13.

sestavni del sive ekonomije le določene oblike kaznivih dejanj (Dobovšek in Kuhar 2009). Na koncu, ko. povzamemo vse te definicije in opredelitve glede sive. ekonomije, lahko rečemo, da bistvo pri vsem tem temelji na ekonomskih izhodiščih, saj je osnovni motiv vsake sive ekonomije izogniti se plačilu davkov in prispevkov oziroma »dobičkarstvo«.. 2.1 Posledice sive ekonomije Siva ekonomija ima tako pozitivne kot negativne posledice na gospodarstvo in posameznika. Pomembno je seveda, da poznamo tako pozitivne kot negativne posledice sive ekonomije. S strani države se siva ekonomija pojavlja in obravnava kot nekaj zelo nezaželenega in negativnega. Praviloma so v ospredju negativne posledice sive ekonomije, zato bom najprej povedal nekaj o njih. 2.1.1 Negativne posledice sive ekonomije Po mnenju nekaterih avtorjev ima siva ekonomija predvsem negativne posledice, ker znižuje javne prihodke, predstavlja nelojalno konkurenco legalnim podjetjem ter zmanjšuje učinkovitost javnih ukrepov, saj izkrivlja makroekonomske kazalce, na katerih ti temeljijo. Sam bom predstavil negativne posledice avtorjev Omerzela in Starca (2001) in te so: za državo in socialno zavarovanje o. izguba prilivov v državni proračun,. o. povečan. odliv. za. različne. oblike. socialnih. transferov. prebivalstvu, katerih osnova za izračun večinoma temelji na prihodkih prebivalstva iz legalnih oblik dela,. 14.

o. zmanjšan. priliv. v. pokojninsko,. invalidsko. in. zdravstveno. zavarovanje povečuje primanjkljaj in ustvarja povečan pritisk na proračun, to pa povečuje obremenitev davkoplačevalcev, o. ruši se pravna kultura in varnost družbe ter s tem zajeda temelje pravne države,. o. nelojalna konkurenca,. o. nerealen BDP.. za premoženje in varnost ljudi in okolja o. povečanje. možnosti. različnih. nesreč. zaradi. nekvalitetno. opravljenega dela na črno, o. povečani izdatki zavarovalnic,. o. nezmožnost izterjave odškodnin za slabo kvaliteto produktov ima negativne posledice za potrošnika.. za delodajalce o. na trgu proizvodnje in storitev prihaja do nizkih stroškov dela in zaposlovanja, ki izvirajo iz neplačevanja davkov in prispevkov, do nelojalne konkurence,. o. neplačevanje davkov in prispevkov povečuje stroške legalnega dela in zaposlovanja,. o. če se delo na črno izvaja kot dodatna aktivnost ob rednem delu, se njegove posledice lahko pokažejo v povečanju absentizma, nižji storilnosti, večji utrujenosti in s tem večjim številom nesreč pri delu.. za delojemalce o. povečuje se možnost izgube legalne zaposlitve, če se hkrati izvaja delo ali zaposlitev na črno,. o. zmanjšuje se zanimanje brezposelnih oseb za redne oblike dela in zaposlovanja,. o. povečana možnost za nastanek invalidnosti zaradi preutrujenosti, če se delo na črno izvaja kot dopolnilna dejavnost k redni dejavnosti,. o. kadar se delo na črno izvaja kot edina oblika dejavnosti, je za delojemalca še nevarnejša, saj mu ne omogoča zakonske zaščite,. 15.

zlasti s področja zdravstvenega zavarovanja ter pokojninsko invalidskega zavarovanja, ki mu jo sicer daje legalno delo oz. zaposlitev. 2.1.2 Pozitivne posledice sive ekonomije Siva ekonomija pa ima poleg negativnih tudi pozitivne posledice za gospodarstvo, ki pa velikokrat tudi niso zanemarljive: Večja tržna fleksibilnost − prednost subjektov, ki delujejo v sivi ekonomiji, je v večji tržni prilagodljivosti tako glede zahtev in potreb kupcev kot tudi glede pogojev na trgu. Stabilizacijski, konjukturni učinki − izhajajo iz dejstva, da se obseg sive ekonomije poveča, ko je uradno gospodarstvo v recesiji in obratno. Tako deluj siva ekonomija stabilizacijsko na gospodarska nihanja. V času recesije je pomembna tudi funkcija sive ekonomije kot socialnega blažilca. Gospodinjstva se obračajo k sivi ekonomiji tako kot ponudniki delovne sile kot povpraševalci po dobrinah. Izboljšana stvarna preskrba prebivalstva − učinkoviti in fleksibilni trgi v sivi ekonomiji izboljšujejo dejansko preskrbo, saj zadovoljujejo povpraševanje na področjih, kjer formalni sektor zaostaja za rastjo povpraševanja ali pa zaradi deficitarnosti zvišuje cene dobrin. Tako delujejo neuradne dejavnosti kot dopolnilni, komplementarni vir preskrbe (Nastav 2009). Za posameznika je vpliv pozitiven, če v uradni ekonomiji ne dobi zaposlitve in se tako zaposli v sivi ekonomiji in si s tem reši vprašanje preživetja, seveda pa hkrati s tem še zmanjšuje možnost legalne zaposlitve drugim osebam. S sivo ekonomijo pa si lahko posameznik tudi popravi svoj finančni položaj, ko dopolnjuje uradno dejavnost z delom v sivi ekonomiji. Pri negativnih straneh pa lahko pride do pojavljanja stresa, preutrujenosti zaradi preobremenitve in s tem do poškodb.. 16.

Na male podjetnike je vpliv do določene mere vsekakor pozitiven, saj številna birokracija zanje predstavlja samo en velik strošek in poraba napora, zato mala podjetja, dokler se malo bolj ne razvijejo, rajši delno delujejo v sivi ekonomiji in se kasneje, v primeru da se jim uspe bolje razviti, pomaknejo v legalno ekonomijo, kar seveda kasneje pripomore k večji gospodarski rasti in bi lahko sivo ekonomijo v tem primeru obravnavali bolj kot inkubator za manjša podjetja. Ker pa je siva ekonomija tudi veliko bolj dinamična kot uradna, se v njej obdržijo le najbolj dinamični podjetniki. Siva ekonomija prinese s svojo negativnostjo seveda večjo obdavčitev zaradi primanjkljaja v državnem proračunu, družba postaja nepovezana zaradi razkoraka med družbo, ki upošteva legalne zakone, in tisto, ki deluje v sivi ekonomiji. Prav odločanje med pozitivnimi in negativnimi posledicami sive ekonomije je tisto, ki v veliki meri določa strategijo države v boju proti sivi ekonomiji. Če pozitivne posledice odtehtajo negativne, je razumljivo, da ni pretiranega zagona za pregon tovrstnih dejavnosti; obratno se pojavi v primeru prevlade negativnih posledic. V interesu vsake države bi moralo biti, da negativne posledice vsaj zmanjšajo, če ne v celoti odpravijo, pozitivne posledice pa bi bilo potrebno ohraniti in izkoristiti oz. prenesti to delo iz sive ekonomije v uradno ekonomijo.. 17.

3. Delo in zaposlovanje na črno. Delo in zaposlovanje na črno pogosto zamenjujemo s pojmom siva ekonomija, pa vendar omenjeni pojmi niso sopomenke. Delo na črno je le en segment sive ekonomije in je zato tudi zelo tesno povezano s sivo ekonomijo in sta zato v praksi pojma velikokrat mišljena kot sopomenki. Z izrazom »delo na črno« v pogovornem jeziku označujemo tisto področje dela in zaposlovanja, ki se izvaja v nasprotju z veljavnimi pravnimi predpisi. Pravni red razločuje med delom na črno in zaposlovanjem na črno. Razen tega, da sta oba prepovedana, je delu in zaposlovanju na črno skupno tudi to, da je nosilec oz. storilec lahko tako pravna oseba kot samostojni podjetnik pa tudi vsak posameznik. Odgovorna je lahko tudi tuja pravna oseba ali zasebnik (Terzič 2006).. 3.1 Delo na črno Definicija Evropske komisije razlaga pojem dela na črno, ki pomeni vsako plačano dejavnost, ki je po svojem bistvu zakonita, ni pa prijavljena javnim oblastem, ob upoštevanju razlik v regulativnem sistemu držav članic (EC 1998). V Sloveniji je delo na črno zakonsko definirano v Zakonu o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC), in sicer kadar podjetje ali podjetnik (obrtnik) opravlja dejavnost ali delo: ki ni vpisano v ustrezni register ali če nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje registrirane dejavnosti ali nima dejavnosti, določene v temeljnem aktu, ni vpisan ali priglašen, kot določajo zakoni, opravlja dejavnost kljub začasni prepovedi opravljanja dejavnosti, če tuje podjetje (razen podjetja s sedežem v državni članici Evropske unije, Evropskega gospodarskega prostora ali Švicarske konfederacije, 18.

ki opravlja storitvene dejavnosti v skladu z zakonom, ki ureja storitve na notranjem trgu) ne opravlja dejavnosti v Republiki Sloveniji v podružnicah ali opravlja dejavnost brez ustreznega dovoljenja, za delo na črno se šteje tudi, če posameznik opravlja dejavnost oziroma delo in ni vpisan ali priglašen, kot to določajo zakoni. Prav tako kot delo na črno je tudi zaposlovanje na črno zakonsko definirano in se opredeljuje, ko delodajalec: z delavcem ni sklenil pogodbe o zaposlitvi oziroma pogodbe civilnega prava, na podlagi katere se lahko opravlja delo, in delavca ni prijavil v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zaposli tujca ali osebo brez državljanstva v nasprotju s predpisi o zaposlovanju tujcev, omogoči delo dijaka ali študenta brez ustrezne napotnice pooblaščene organizacije za posredovanje dela ali če omogoči, da to napotnico uporabi za delo druga oseba, omogoči delo upokojencu, ki prejema pokojnino, brez sklenjene pogodbe civilnega prava, posameznik v svojem imenu in na svoj račun omogoči delavcu, da zanj opravlja delo. Potrebno je še omeniti, da se po še vedno veljavnem zakonu za delo na črno ne štejejo: medsebojna sosedska pomoč1, delo v lastni režiji2, nujno delo3, 1. Za medsebojno sosedsko pomoč se šteje opravljanje dela med sosedi, kadar med njimi obstaja določena bližina v smislu prebivanja, če med njimi ni sklenjene pogodbe in je delo opravljeno brez plačila. 2 Za opravljanje del v lastni režiji se šteje opravljanje vseh del na nepremičninah, kadar jih opravlja lastnik sam ali njegov zakonec ali oseba, s katero živi v zunaj zakonski skupnosti, ali z osebami, s katerimi je v sorodstvu v ravni vrsti do tretjega kolena. 3 Za opravljanje nujnih del se štejejo vsa dela, ki so namenjena preprečevanju ali odstranjevanju posledic naravnih nesreč. 19.

humanitarno, karitativno, prostovoljno in dobrodelno delo, osebno dopolnilno delo4. Za zaposlovanje na črno pa se ne štejejo: kratkotrajno delo5, malo delo6, nujno, humanitarno, karitativno, prostovoljno in dobrodelno delo7 (Uradni list RS, št. 12/2007, 29/2010). Za nadzor nad zaposlovanjem na črno je pristojen inšpektorat za delo, za nadzor nad delom na črno pa tržni inšpektorat, davčna inšpekcija in prometni inšpektorat. Delo in zaposlovanje na črno sta pri sezonskem delu najpogostejši obliki sive ekonomije, v našem primeru se to nanaša predvsem na sezonsko delo v kmetijstvu, kar bom v nadaljevanju poskušal, kar se da nazorno, prikazati in podpreti s pridobljenimi statističnimi podatki.. 4. Za osebno dopolnilno delo se šteje, kadar posameznik osebno sam opravlja dela pomoči v gospodinjstvu in njim podobna dela, nabira in prodaja gozdne sadeže in zelišča ter opravlja druga manjša dela. 5 Za kratkotrajno delo se šteje brezplačno opravljanje dela v mikro družbi, zasebnem zavodu ali pri podjetniku z največ 10 zaposlenimi, kadar jih opravlja zakonec podjetnika ali lastnika oziroma solastnika gospodarske družbe oziroma zasebnega zavoda ali oseba, s katero je v sorodu v ravni vrsti do prvega kolena, in traja največ 40 ur mesečno. 6 Kot malo delo se šteje delo, ki traja največ 20 ur na teden in ne več kot 40 ur na mesec, plačilo za opravljanje tega dela pa ne presega 50 % minimalne plače po zakonu, če takšno delo opravlja oseba, ki ni v delovnem razmerju s polnim delovnim časom, ki ne opravlja samostojne dejavnosti in ne prejema pokojnine. 7 Za humanitarno, karitativno in prostovoljno delo se šteje brezplačno opravljanje dela za organizacije, ki so registrirane kot humanitarne ali karitativne. 20.

4. Sezonsko delo v Evropi. Kmetijstvo je eden izmed gospodarskih sektorjev v Evropi, ki je močno odvisno od izkoriščanja neprijavljenega dela, zlasti za sezonske dejavnosti. Nezakonito zaposlovanje lahko na žalost prinese veliko izkoriščevalskih oblik, ki jih Skupščina obsoja kot odvratne do moderne družbe, človekovih pravic in vrednot, sprejetih s strani Sveta Evrope. Pogoji zaposlovanja v kmetijstvu bi morali biti enako zavezujoči za vse vrste delavcev, stalne ali sezonske, tujce ali državljane. Uporaba neprijavljenega dela je danes značilna za kmetijstvo, predvsem v sezonskih dejavnostih. To stanje ustvarja gospodarske prednosti in izkrivlja konkurenco (Parliamentary Assembly 2006). Parlamentarna skupščina Sveta Evrope se zaveda, da problem vpliva na vse celine in presega domače pristojnosti držav. Mednarodno nezakonito trgovanje delovne sile izkoriščajo ranljive države, v katerih iščejo delo priseljenci in ki so pripravljeni iti kamor koli za možnost boljših življenjskih razmer zase in za njihove družine. Desetletja se je sadje in zelenjavo prodajalo za manj, kot pa so bili stroški proizvodnje. Večni mednarodni pritisk za sprostitev trgov kmetijskih proizvodov je prinesel posledice za proizvajalce, in sicer da se ne morejo spopadati s prihodom cenejših proizvodov na trg, kar je vodilo v propad manjših kmetov in nastanka velikih kmetijsko-živilskih skupin. Velike prodajne mreže držijo v svojih rokah vse proizvajalce, ki so primorani ponuditi čim nižje cene, kar posledično vpliva direktno na zaposlene, ki se morajo prilagajati trendu. Kar vpliva na veliko nadur, minimalne plače in kratenje socialnih in človeških pravic. Vse to skupaj je pripeljalo do množičnega neprijavljanja delovne sile in dela na črno, zlasti sezonskih delavcev. Na Nizozemskem na primer, kjer je kmetijstvo zelo intenzivno, študija University of Rotterdam ocenjuje, da je 100 000 nezakonitih delavcev, tretjina od teh v kmetijstvu. Uporabljajo se predvsem ultra-sodobna proizvodnja, predvsem računalniška delavci naj bi bil opremljeni s črtnimi. 21.

kodami, ki omogočajo direktorju podjetja spremljanje obsega in kakovosti dela za vsakega delavca posebej (Parliamentary Assembly 2006). Opravljena je bila raziskava, ki je vključevala 15 držav članic Sveta Evrope. Ugotovljenih je bilo 6 glavnih tendenc , ki izhajajo iz analize odgovorov na vprašalnike: Sezonsko delo se v prvi vrsti ozira do nacionalne delovne sile in nato do tuje delovne sile ter sezonsko delo tudi stalno narašča. Ni natančnih podatkov. ali podatkov o položaju nezakonitega. zaposlovanja v kmetijskem sektorju. V večini primerov za delo v kmetijskem sektorju veljajo pravila običajnega delovnega prava, kolektivni sporazumi in nacionalne zakonodaje v zvezi s tujci. Obstaja nekaj dvostranskih in večstranskih sporazumov, posebej v zvezi s sprejemom tujih ali sezonskih delavcev v kmetijskem sektorju. Ni bilo vloženih predlogov. za poseben sistem socialnega kritja za. nacionalne ali tuje delavce v kmetijskem sektorju. Način, na katerega je določena obvezna minimalna plača, se razlikuje od države do države(Parliamentary Assembly 2006). Velikost kmetijskega sektorja v Evropi je zelo odvisna od posamezne države. Vedno večji je delež sezonskih delavcev, tako domačih kot tujih. Večina tuje delovne sile prihaja iz sosednjih držav (predvsem Češka, Estonija, Madžarska, Poljska) kot tudi iz nečlanic (Bolgarija, Romunija, Rusija, sosednje arabske in azijske države). Probleme, ki nastajajo pri zaposlovanju sezonskih delavcev iz tretjih držav, bom tudi malo bolj podrobno predstavil v enem izmed naslednjih poglavij. Na splošno za sezonsko delo v večini držav ne velja posebna ureditev. Poleg tega je sezonsko zaposlovanje tujcev uradno zasnovano kot odgovor na nezadostno nacionalno začasno delovno silo. Kljub temu pa obstajajo načrti za ureditev sezonskega dela v nekaterih državah.. 22.

V nadaljevanju bom predstavil razmerje med podatki o polno zaposlenih delavcih v kmetijstvu in sezonskimi delavci. Slika 1: Število delodajalcev (employers), polno zaposlenih (full time) in številko sezonskih delavcev (precarious) v kmetijstvu po državah.. Vir: Agri-info.eu 2007.. 23.

Kot je iz tabele razvidno, ko odštejemo delavce iz držav, ki niso v Evropski uniji, je približno 2 milijona delavcev s polnim delovnim časom v kmetijstvu in gozdarstvu na podeželskih območjih, v Evropski uniji. Več kot štiri milijone je oseb, ki so začasno zaposlene. Večinoma so to sezonski delavci. Čas trajanja zaposlitve traja od nekaj dni do 8 mesecev. Po ocenah sta dve tretjini sezonskih delavcev t. i. migranti, ki se selijo na nacionalni in mednarodni ravni iz kraja prebivališča do delovnega mesta. Večina delavcev migrantov se seli znotraj Evropske unije (agri-info.eu 2007). Podatke o ocenah, koliko od teh sezonskih delavcev je brez dovoljenja oz. na črno, je zelo težko podati, vendar sem po nekaterih ocenah za naslednje države pridobil sledeče: V Švici je po nekaterih ocenah še 8.000 oseb iz držav zunaj EU, ki delajo polni delovni čas ali s krajšim delovnim časom brez dovoljenja za delo. V Španiji je po teh podatkih ocenjeno število priseljenih delavcev brez uradnih dokumentov na okoli 35.000. V Latviji obstaja veliko sivega sektorja, z veliko ljudmi, ki delajo v kmetijstvu, za kratek čas, ki pa tudi niso zajeti v statistiko. Tudi na Portugalskem njihovo natančno število ni znano, saj jih veliko dela neuradno ali pa je njihov zaposlitveni status nejasen (zaposleni ali samozaposleni). V Turčiji pa po statistiki okoli milijon sezonskih delavcev ni registriranih (agri-info.eu 2007). Podatki, ki sem jih predstavil, so zelo skopi, saj v večini držav niti približno ne vedo, koliko sezonskih delavcev, ki dela brez dovoljenja ali na črno, imajo. Kdo je krivec za to, v prvi vrsti je seveda to delo prepovedano in s tem ni nikjer prikazano, zato prihaja do velikih težav pri merjenju tega pojava, v drugi vrsti pa so seveda zatajili predvsem državni mehanizmi, ki so zadolženi za nadzor neprijavljenega oz. sezonskega dela na črno.. 24.

4.1 Sezonsko delo priseljencev Kmetijstvo je sektor, kjer v nekaterih državah obstaja precejšnja uporaba delovne sile iz drugih držav, predvsem za sezonska dela (obiranje sadja itd.) To še posebej velja v mnogih državah EU 15, kjer je pogosta tradicija uporabe priseljenske delovne sile, pojav se seveda še povečuje zaradi domačega pomanjkanja delovne sile in širitve EU proti vzhodu. Sezonsko delo v avstrijskem kmetijstvu je bilo vedno deležno visokega deleža priseljencev in vlada relativno velikodušno določa kvote, ki omogočajo za okoli 7.000 delavcev, da se začasno zaposlijo v času žetve. Delodajalci v danskem kmetijstvu pravijo, da težko najamejo ljudi za nekatera delovna mesta, na primer za obiranje sadja in jagodičja, obračajo se na delavce iz novih držav članic, da zapolnijo pomanjkanja. Po podatkih ministrstva za delo, se skoraj polovica novih delovnih dovoljenj, ki se nanašajo na nove delavce iz Srednje in Vzhodne Evrope, nanaša na kmetijstvo in vrtnarstvo. Ocenjuje se, da je okoli polovica vseh sezonskih delavcev v finskem kmetijstvu v zadnjih letih bilo tujih državljanov. Za Nemčijo velja, da je od leta 1998 doživela stalno povečanje (za 61 %), kar se tiče priseljevanja tujih začasnih delavcev. Po zadnjih uradnih podatkih je bilo 303.353 priseljenih delavcev začasno zaposlenih v kmetijstvu v letu 2004, od tega skoraj 280.000 iz Poljske. V norveškem kmetijskem sektorju tudi obstaja precejšnje število sezonskih delavcev iz novih držav članic EU. Leta 2003 je število tujih sezonskih delavcev, zaposlenih v kmetijstvu, bilo tik pod 18.000 in več kot 80 % jih je prišlo iz Poljske in Litve. Leta 2002 je bilo 49.529 delovnih dovoljenj dodeljeno tujim delavcem v španskem kmetijskem sektorju, 5,5 % delovne sile, v skladu z ministrstvom za delo in socialne zadeve. Ta številka je podcenjena zaradi visoke, vendar težko izmerljive ravni nezakonitega zaposlovanja (Eironline 2005).. 25.

4.2 Sezonsko delo v Sloveniji Sezonsko delo je občasna oblika delovnih mest v povezavi s posebnimi obdobji in sektorjih v koledarskem letu: na primer v kmetijstvu (sadje, hmelj) ali v turistični industriji. (čiščenje ipd. v počitniških krajih). Čeprav se stanje. razlikuje od države do države, so sezonski delavci pogosto obravnavani manj ugodno kot delavci za nedoločen čas v smislu pravnih pravic (npr. odpuščanja), koristi, ki jih ponujajo delodajalci (npr. pokojninske pravice) in drugih pogojev za zaposlovanje (npr. zdravje, varnost, usposabljanje) (Eurofound 2007). V Sloveniji lahko po zakonu o delovnih razmerjih sezonsko delo uvrstimo tudi med zaposlitve za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela, izvaja pa se lahko tudi kot pogodbeno delo. Tovrstno pogodbo lahko v enem letu sklenete največ trikrat. Zakon o delovnih razmerjih v 52. členu določa, kdaj je možno skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Sezonsko delo lahko umestimo tukaj v tretjo alinejo, ki pravi, da v primeru, ko je začasno povečan obseg dela, saj se povpraševanje delodajalcev v kmetijstvu po delovni sili ob določenih časovnih obdobjih, ko se npr. obira hmelj, sadje itd. poveča, in pa v 6. alinejo, če gre za opravljanje sezonskega dela. V 53. členu nato določa, da se pogodba sklene za omejen čas, ki je potreben, da se delo v prej omenjenih primerih opravi. Najdlje pa se pogodba lahko sklene za dve leti. Poudariti je tudi potrebno, da trimesečna ali krajša prekinitev ne pomeni prekinitve neprekinjenega dveletnega obdobja, kar seveda sovpadata s sezonskim delom, ki se seveda ne opravlja skozi celo leto. Opredelitev časa trajanja delovnega razmerja pa je seveda tudi obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi tudi po peti alineji prvega odstavka 29. člena. Zakon kasneje v 54. členu določa, da če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane. 26.

delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Pravice in obveznosti so po 55. členu enake kot pri pogodbah, sklenjenih za določen čas (Ur.l. RS, št. 42/2002, 103/2007).. 4.3 Sezonsko delo tujcev Dovoljenje za sezonsko delo lahko pridobijo tudi tujci, in sicer je bilo v zadnjih letih povpraševanja po tovrstnemu delu največ v gradbeništvu, kmetijstvu, turizmu in gozdarstvu. Opozoriti pa velja tudi na to, da novi zakon o zaposlovanju in delu tujcev ohranja samo sezonska dela v kmetijstvu in gozdarstvu, pri katerih je dejavnost neločljivo povezana s sezono (Bebar 2011). Glede zaposlovanja in dela tujcev v Sloveniji je bil pred kratkim, in sicer aprila, sprejet nov zakon o delu in zaposlovanju tujcev, ki na novo ureja nekatere stvari in kot sem že prej omenil ohranja samo še sezonska dela v kmetijstvu in gradbeništvu. V 33. členu ZZDT zakon podrobneje ureja sezonsko delo, in sicer v prvem odstavku pravi, da se lahko dovoljenje za delo za sezonsko delo tujcev izda le za opravljanje dela ali zaposlitve v kmetijstvu ali gozdarstvu, ki je neločljivo povezano s sezono, v kateri je za posamezno dejavnost značilen izrazito povečan obseg potrebe po delovni sili. V drugem odstavku nato naprej opredeljuje, da za opravljanje sezonskega dela delodajalec in tujec skleneta delovno razmerje za določen čas. Če se delo opravlja do največ 30 dni skupaj, se lahko sklene pogodba o delu. Pogodba o delu se lahko sklene le trikrat v posameznem koledarskem letu.. 27.

V tretjem odstavku zakon nato navaja, da se dovoljenje za delo za sezonsko delo v primeru sklenjenega delovnega razmerja. izda na vlogo delodajalca. brez kontrole trga dela, kar pomeni, da ni potrebnega preverjanja (27. člena ZZDT prvega odstavka), in sicer pogoja, da v evidenci zavoda ni ustreznih domačih brezposelnih oseb oziroma oseb, ki so glede pravic do zaposlitve izenačene z državljani Republike Slovenije ob predpostavki, da so izpolnjeni vsi ostali pogoji tega člena. V primeru, ko pa je delodajalec fizična oseba, ki je kot nosilec kmetijskega gospodarstva ali član kmetije vpisana v register kmetijskih gospodarstev, se pri izdaji dovoljenja za delo upoštevata le pogoja iz 7. in 8. točke drugega odstavka 27. člena tega zakona, ki pa sta, da je delodajalec prijavil prosto delovno mesto in da ni izkoriščena kvota iz 54. člena tega zakona, ki govori o določitvi kvote delovnih mest ter da lahko vlada glede na stanje in predvidena gibanja na trgu dela v skladu z migracijsko politiko letno določi kvoto delovnih dovoljenj, s katero omeji število tujcev na trgu dela (Ur.l. RS, št. 26/2011). V nadaljnjem besedilu ZZDT opredeljuje, da se dovoljenje za delo lahko, v primeru sklenjenega delovnega razmerja, podaljša ali ponovno izda istemu ali drugemu delodajalcu večkrat letno. Skupno trajanje veljavnosti enega ali več dovoljenj za delo, izdanih za istega tujca, ne sme presegati šestih mesecev v koledarskem letu. Ne na to pa se lahko na podlagi mnenja zbornice, pristojne za kmetijstvo in gozdarstvo, da je prišlo do izrednih pridelovalnih pogojev (podaljšanje vegetacije), dovoljenje za delo podaljša za največ en mesec, v primeru sklenjene pogodbe o delu pa največ za 15 dni (Ur.l. RS, št. 26/2011). Sezonsko delo tujcev v okviru dejavnosti, ki imajo sezonski značaj, je dopustno le v primeru, da je povpraševanje na trgu dela občasno večje od ponudbe. V ta namen se zato oblikuje letna kvota.. 28.

Tabela 2: Kvote delovnih dovoljenj za omejevanje števila tujcev na trgu dela za sezonsko delo tujcev. LETO. 2004. 2005. 2006. 2007. 2008. 2009. 2010. Št. dovoljenj. 2200. 2000. 2200. 5830. 8000. 10300. 12000. Vir: Ministrstvo za delo. Tabela 3: Podatki o obsegu veljavnih delovnih dovoljenj sezonskega dela tujcev v kmetijstvu od leta 2008−2011. LETO. Sezonska dela v kmetijstvu. 2008. 551. 2009. 396. 2010. 414. 2011. 335. Vir: Zavod republike Slovenije za zaposlovanje. Pri zadnji tabeli je upad v zadnjem letu predvsem tudi zaradi sprememb zakona o zaposlovanju in delu tujcev, ki v 9. členu ZZDT določa, pod katerimi pogoji lahko tujec v republiki Sloveniji opravlja delo, se zaposli in samozaposli brez delovnega dovoljenja.. 4.4 Problem zaposlovanja sezonskih delavcev iz tretjih držav Gospodarstva EU se spopadajo s težavami glede strukturne potrebe po sezonskih delavcih. Pričakovano je, da bo vse težje zapolniti vrzeli po potrebi sezonskih. delavcev. z. državljani. Evropske. unije,. predvsem. zaradi. neprivlačnosti sezonskega dela za delavce EU. Obstaja veliko dokazov, da se veliko sezonskih delavcev iz tretjih držav še vedno srečuje z nestandardnimi delovnimi pogoji in izkoriščanjem, kot so: odsotnost delovne pogodbe, socialnega varstva, plače pod zakonskim minimumom, so brez dostopa do osnovnih sanitarnih storitev in brez zdravstvenega zavarovanja. Sektorji, ki se najbolj poslužujejo nezakonitega izkoriščanja sezonskih delavcev iz tretjih držav, so kmetijstvo, vrtnarstvo in turizem.. 29.

Velikost in sektorji sezonskega dela se precej razlikujejo po državah EU. Na primer samo v Španiji je bilo sprejetih 24.838 sezonskih delavcev, ki niso iz Evropske unije, Italija je npr. samo do 7. februarja v letu 2008 prejela 11.273 vlog za sezonsko delo s strani delavcev iz tretjih držav. Glavni sektor zaposlovanja sezonskih delavcev ostaja v kmetijstvu. V Sloveniji je bilo v letih 2008 in 2009 sprejetih več kot 10.000 sezonskih delavcev, ki niso državljani Evropske unije. Kljub kratkim trendom je največje splošno povečanje tujih sezonskih delavcev bilo v zadnjih letih registrirano v državah članicah, kot so Francija, Velika Britanija in Slovenija. Poleg vsega prej omenjenega je seveda treba vzeti v zakup, da je sezonsko delo zelo dovzetno za veliko količino delavcev, ki nezakonito prebivajo ali drugače rečeno neregistriranih delavcev, zaradi česar se lahko domneva, da je številka vseh precej višja, tudi nad 100.000 sezonskih delavcev iz tretjih držav na leto. Države članice in delodajalci, ki zaposlujejo sezonske delavce, bi imeli koristi ob uvedbi prilagodljivega sistema za spopadanje s sezonskim pomanjkanjem delovne sile. Delavci iz tretjih držav bi imeli korist od boljšega skupnega, preglednega in dostopnega evropskega okvira, ki bi jim omogočal lažje priseljevanje v ciljne države. Takšne priložnosti za zakonite migracije bi lahko tudi. zmanjšale. nezakonito. priseljevanje. Commission 2010).. 30. in. zaposlovanje. (European.

5. Delo in zaposlovanje na črno kot oblika sive ekonomije v kmetijstvu. V kmetijstvu se ob sezonskih delih seveda potrebuje tudi veliko sezonskih delavcev, pa naj bodo ti iz naše ali iz sosednjih držav. Velikokrat se delodajalci poslužujejo kar zaposlovanja in dela na črno nujno potrebnih sezonskih delavcev. Glavni motiv za delodajalce, zaposlene in samozaposlene osebe, da sodelujejo v črni ekonomiji, je ekonomski. Delo v neformalnem gospodarstvu ponuja priložnost za povečanje dobička in izogibanju obdavčitve dohodkov in socialnih prispevkov. Poskušal sem, kar se le da nazorno, predstaviti prisotnost sive ekonomije v slovenskem kmetijstvu, vendar je podatkov zelo malo ali pa se ne nanašajo specifično na kmetijstvo. Problem, da je podatkov malo, povzroča to, da je pojav premalo spremljan in preučen, saj se s tem pri nas ne ukvarja dosti ljudi. Zato sem si pomagal predvsem z raziskavo in anketo dr. Nastava, vendar se podatki nanašajo samo do leta 2007, kasnejših podatkov žal nisem uspel pridobiti.. 31.

Slika 2: Obseg sive ekonomije po panogah dejavnosti kot delež uradne dodane vrednosti posamezne panoge dejavnosti.. Vir: Nastav in Bojnec 2007 (2) gospodarstvo kot celota. Legenda v zgornji preglednici omenjenih simbolov: A kmetijstvo, lov, gozdarstvo; B ribištvo; C rudarstvo; D predelovalne dejavnosti; E oskrba z elektriko, plinom in vodo; F gradbeništvo; G trgovina in popravila motornih vozil; H gostinstvo; I promet, skladiščenje in zveze; J finančno posredništvo; K nepremičnine, najem in poslovne storitve; L javna uprava, obvezna socialna varnost; M izobraževanje; N zdravstvo in socialno skrbstvo; O druge javne, skupne in osebne storitve. Kot lahko iz zgornje tabele vidimo, je delež sive ekonomije v kmetijstvu od leta 1995 pa do leta 2004 upadel za več kot 50 %. Po mnenju Nastava (2009) je vzroke za upad obsega sive ekonomije v letu 2004 torej primarno mogoče iskati v tem, da je država bolj razvita, mogoče pa je to znižanje tudi izraz dejanskega izboljšanja stanja na tem področju, kar zagovarjajo v Komisiji Vlade Republike Slovenije za odkrivanje in preprečevanje dela in zaposlovanja. 32.

na črno. Sam menim, da je bolj verjetna prva izmed možnosti in dodajam, da se je v tem času tudi zmanjšal delež aktivnih kmetov v Sloveniji. Tabela 4: Obseg sive ekonomije v % po panogah v različnih delih Evropske unije 2007. Kontinentalna 8. Evropa. Vzhodna in Srednja. Južna. Nordijske. 10. Evropa. Povp.. 11. države. 9. Evropa Gradbeništvo. 16. 19. 3. 27. 16. Industrija. 1. 5. 13. 7. 5. Gospodinjske. 23. 7. 30. 11. 19. Transport. 2. 4. 2. 11. 3. Osebne storitve. 11. 7. 10. 4. 9. Trgovina na. 2. 6. 1. 1. 3. Popravila. 7. 5. 9. 4. 7. Hoteli in. 9. 2. 17. 4. 8. KMETIJSTVO. 2. 9. 3. 2. 4. Drugo. 17. 15. 7. 20. 15. Zavrnjeno/ne. 9. 22. 7. 9. 12. storitve. drobno. restavracije. vem. Vir: Evropska komisija 2007. Tudi v tej raziskavi Evropske komisije je bilo ugotovljeno, da v Vzhodni in Srednji Evropi, kamor spada tudi Slovenija (znotraj držav pa ni bilo večjih razlik), delež sive ekonomije v kmetijstvu zaseda drugo mesto (9 %) takoj za gradbeništvom.. Raziskava. je. bila. opravljena. z. neposredno. metodo. anketiranja.. 8. Belgija, Nemčija, Francija, Luksemburg, Nizozemska, Avstrija, Irska, VB. Bolgarija, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Poljska, Romunija, Slovenija, Slovaška. 10 Ciper, Grčija, Španija, Italija, Malta in Portugalska. 11 Danska, Finska, Švedska. 9. 33.

Leta 2007 sta Nastav in Bojnec naredila tudi anketo o prisotnosti sive ekonomije po panogah in po pregledu rezultatov je največji delež v sivi ekonomije imelo kmetijstvo. Slika 3: Porazdelitev sive ekonomije po panogah 2007.. Vir: Nastav in Bojnec 2007. Slika 4: Dejavnost v sivi ekonomiji v kmetijstvu po mesecih 2007.. Iz te slike je razvidno, da se dejavnost v sivi ekonomiji v. kmetijstvu. poveča. v. poznem. pomladnem. oz.. zgodnjem poletnem času, ravno v času opravljanja sezonskega dela, kar priča o vzpostavitvi povečanega dela in zaposlovanja na črno v teh mesecih. Vir: Nastav in Bojnec 2007.. 34.

Po pregledu vseh preglednic lahko rečemo, da je siva ekonomija dokaj močno prisotna v kmetijstvu ali bolje rečeno ena izmed vodilnih med vsemi ostalimi panogami, kar nazorno prikazujeta sliki številka 2 in 4 v tem poglavju. Ko pogledamo zadnjo sliko, kot sem že zgoraj napisal, je opazno, da se v času sezonskega dela obseg sive ekonomije poveča. Zanimivo je tudi, da vrednost v nobenem od mesecev pretirano ne pade, saj je najnižja vrednost septembra še razmeroma visoka, 6,2 %, kar pomeni, da je siva ekonomija prisotna v kmetijstvu skozi celotno leto. V Sloveniji bi se bilo potrebno bolj ukvarjati s pojavom sive ekonomije v kmetijstvu, saj konkretnih podatkov za zadnja leta ni, so le kakšne ocene o prisotnosti pojava, vendar to ni dovolj za uspešno spopadanje pri zmanjševanju obsega sive ekonomije v kmetijstvu.. 35.

6. Obseg sive ekonomije v Evropi in Sloveniji. O merjenju obsega sive ekonomije je zaradi definicijske prikritosti sive ekonomije merjenje praktično nemogoče in tako je ocenjevanje obsega sive ekonomije malo bolj primeren izraz. Res pa je, da je podatke nekako potrebno pridobiti, zato pa tudi obstajajo različne vrste metod in dve izmed teh metod sta tudi v nadaljevanju malo bolj natančno razloženi. V poglavju so prikazani podatki o sivi ekonomiji od malo starejših do povsem najnovejših iz obdobja lanskega leta. Če pogledamo najprej kar prvo sliko, kjer so še malo starejši podatki in večinoma vzhodnoevropske države in države SZ, ki načeloma veljajo v svetu za manj razvite, lahko vidimo, da med temi državami Slovenija zaseda eno izmed boljših pozicij in je med državami z »manjšim« obsegom sive ekonomije.. 36.

Slika 5: Velikost sive ekonomije v 25 vzhodno- in srednjeevropskih in državah nekdanje Sovjetske zveze.. Vir: Friedrich Schneider (2009).. 37.

Tabela 5: Obseg sive ekonomije v Evropi v letih od 1999 do 2005 (deleži BDP v odstotkih). Država. 1999/2000. 2001/2002. 2002/2003. 2003/2004. 2004/2005. Avstrija. 9,8. 10,6. 10,9. 10,1. 9,3. Belgija. 22,2. 22,0. 21,0. 20,4. 19,6. Bosna in. 34,1. 35,4. 36,7. 36,2. 35,3. Bolgarija. 36,9. 37,1. 38,3. 37,4. 36,5. Hrvaška. 33,4. 34,2. 35,4. 34,7. 34,1. Češka. 19,1. 19,6. 20,1. 19,2. 18,3. Danska. 18,0. 17,9. 17,3. 16,7. 16,1. Estonija. 38,4. 39,2. 40,1. 39,1. 38,2. Finska. 18,1. 18,0. 17,4. 16,4. 15,8. Francija. 15,2. 15,0. 14,5. 13,8. 13,2. Nemčija. 16,0. 16,3. 16,8. 16,1. 15,3. Grčija. 28,7. 28,5. 28,2. 27,4. 26,3. Madžarska. 25,1. 25,7. 26,2. 25,3. 24,3. Irska. 15,9. 15,7. 15,3. 14,8. 14,1. Italija. 27,1. 27,0. 25,7. 24,8. 23,2. Latvija. 39,9. 40,7. 41,3. 40,1. 39,4. Litva. 30,3. 31,4. 32,6. 31,3. 30,2. Makedonija. 34,1. 35,1. 36,3. 36,8. 36,9. Poljska. 37,6. 28,2. 28,9. 28,2. 27,3. Portugalska. 22,7. 22,5. 21,9. 21,1. 20,4. Romunija. 34,4. 36,1. 37,4. 36,2. 35,4. Slovaška. 18,9. 19,3. 20,2. 19,1. 18,2. Slovenija. 27,1. 28,3. 29,4. 28,2. 27,3. Španija. 22,7. 22,5. 22,0. 21,2. 20,5. Švedska. 19,2. 19,1. 18,3. 17,2. 16,3. Švica. 8,6. 9,4. 9,4. 9,0. 8,5. Združeno kraljestvo. 12,7. 12,5. 12,2. 11,7. 10,3. ZDA. 8,7. 8,7. 8,4. 8,2. 7,9. Hercegovina. Vir: F. Schneider, Shadow Economies and Corruption all ove rover the World: New Estimates for 145 Countries, 2007.. 38.

Tabela prikazuje ocene obsega sive ekonomije v uradnem BDP v nekaterih državah v svetu, pri tej raziskavi Schneiderja sta bile uporabljeni dve metodi, in sicer metoda modeliranja in metoda povpraševanja po denarju (omenjeni dve metodi sta za boljše razumevanje v nadaljevanju tudi opisani). Povsem lepo je razvidno, da so majn razvite države bolj obremenjene s sivo ekonomijo kot razvitejše, obenem pa je zelo težko določiti neki trend pojava v času. Lahko bi kar rekli, da je pojav v proučevanem obdobju prisoten v bolj ali manj nespremenjenem obsegu. Praktično povsod se najde siva ekonomija, je pa res, da v različnih pojavnih oblikah, dejavnostih in predvsem različnem obsegu. Iz preglednice je tudi razvidno, da se v nekaterih državah siva ekonomija malenkost povečuje, v večini držav pa se znižuje, kar naj bi bil tudi cilj vsake države. Za razliko od prejšnje slike je pri tej, kjer so prikazane tudi bolj razvite Evropske države, položaj Slovenije precej drugačen v primerjavi s prejšnjo primerjavo, lepo lahko vidimo, da je obseg sive ekonomije v Sloveniji precej večji v primerjavi z razviti državami Srednje in Zahodne Evrope, kar pomeni, da bo potrebno še dosti postoriti na temo zniževanja in preprečevanja sive ekonomije. Metoda povpraševanja po denarju: kot že ime metode pove, se obseg sive ekonomije. oceni. kot. razlika. med. dejanskim in. nekim »normalnim«. povpraševanjem po denarju. Torej vsakič, ko se dejansko povpraševanje dvigne, to pomeni sivo ekonomiji (ki ne pušča sicer drugih sledi v gospodarstvu, ki bi vplivale na dvig povpraševanja po denarju). Za izračun obsega. sive. ekonomije. je. potrebno. najprej. primerjati. razliko. med. povpraševanjem po gotovini, ko sta davčna obremenitev in državna regulacija visoki. Nato pa se lahko ob predpostavki enake obtočne hitrosti denarja v uradni in prekriti dejavnosti naredi primerjavo obsega sive ekonomije z uradnim BDP-jem. Poglavitna slabost te metode je osnovna predpostavka, da so vse transakcije v sivi ekonomije izvedene v gotovini. Veliko jih je lahko tudi v proti uslugah ali v blagu (Schneider in Enste 2002).. 39.

Metoda. (ekonomskega). modeliranja:. uporabljajo. pristop,. v. katerem. povezujejo dve vrsti spremenljivk: na eni strani so spremenljivke, ki so vzrok za pojav sive ekonomije (na primer stopnja brezposelnosti, stopnja davkov), tem spremenljivkam pravimo determinante. Na drugi strani se srečamo s tako imenovanimi indikatorji delovanja v sivi ekonomiji: stopnja vključenosti v (uradno) delovno silo, podobno pa se siva ekonomija odraža tudi v realnem obsegu BDP. Pristop modeliranja sive ekonomije tako obravnava sivo ekonomijo kot prikrito (latentno) spremenljivko in (naj bi) jo prek ustrezne metodologije tudi ocenil. Iskane koeficiente se oceni s pomočjo postopkov modeliranja strukturnih enačb, z upoštevanjem namerjenih, latentnih spremenljivk in siceršnjih povezav med opazovanimi in. namerjenimi. spremenljivkami. Poglavitna slabost te metode je postavitev predpostavk o delovanju modela, ki pa se sicer v empiričnem delu potrdi ali ovrže, kot glavna omejitev pa je tudi merjenje oz. določanje sicer namerjene, neopažene spremenljivke obsega sive ekonomije v gospodarstvu (Nastav 2009). Kot opozarja Schneider (2007), pa sta slabosti tudi to, da metoda operira zgolj z relativnimi koeficienti in ne absolutnimi vrednostmi ter da so ocene zelo pogosto občutljive na spremembe v podatkih. Na naslednji sliki so prikazani novejši podatki o obsegu sive ekonomije v primerjavi s prejšnjo tabelo.. 40.

Slika 6: Obseg sive ekonomije (v % BDP) v nekaterih državah Evrope.. Vir: F. Schneider 2010. Na zgornji sliki so prikazani novejši podatki v primerjavi s prejšnjo tabelo. Če bolje pogledamo zgornjo sliko, lahko vidimo, da je nekaterim državam uspelo zmanjšati obseg sive ekonomije v letih 2003−2010 do 4 %, sploh do leta 2008, v katerem imajo skoraj vse zgoraj naštete države najnižjo stopnjo sive ekonomije. Če pogledamo povprečje skozi vsa leta, Slovenija še vedno zaostaja nekje 5−7 % za evropskim povprečjem. V primerjavi z bolj razvitimi državami, kot sem že pri prejšnji tabeli dejal, kar krepko zaostajamo in smo le pred slabše razvitimi državami, po katerih se ne bomo zgledovali.. 41.

Slika 7: Obseg sive ekonomije (v % BDP) v 31. evropskih državah (2010).. Vir: Schneider 2010. Kot lahko razberemo s slike zgoraj, je obseg sive ekonomije v Sloveniji v letu 2010 še vedno med najvišjimi v Evropi, za nami ostajajo samo manj razvite države Vzhodne in Južne Evrope, od držav Evropske unije pa so za nami le Estonija, Latvija ter Litva, v katerih se na velikosti sive ekonomije verjetno še kaže vpliv bivše SZ. Slika 8: Obseg sive ekonomije (v % BDP) v 21. državah OECD 2010. Vir: Schneider 2010.. 42.

Če vrednost sive ekonomije v Sloveniji iz prejšnje slike vzamemo vstran in jo prilepimo sem, vidimo, da je obseg sive ekonomije v Sloveniji v primerjavi z vsemi članicami OECD najvišji. Ne pozabimo omeniti, da je Slovenija ne dolgo nazaj postala članica OECD. Slika 9: Obseg sive ekonomije (v % BDP) v Sloveniji med leti 2003 in 2010.. Vir: Schneider 2010. Na tem grafu lahko opazimo, da se obseg sive ekonomije v Sloveniji od leta 2008 naprej zopet povečuje, kar bi lahko kazalo na prve začetke gospodarske krize in se sedaj v času krize obseg sive ekonomije seveda še povečuje, torej lahko zaključimo, da v času recesije ne moremo pričakovati zmanjšanja obsega sive ekonomije v Sloveniji.. 43.

Slika 10: Obseg sive ekonomije (v % BDP) v Avstriji, na Madžarskem, v Italiji in Sloveniji v letih 2003, 2008 in 2010.. Vir: Schneider 2010. Na naslednjem grafu, kjer primerjamo Slovenijo s sosednjimi članicami Evropske unije, lahko vidimo, da je obseg sive ekonomije pri nas še zmeraj najvišji. Ker gre za skupen gospodarski prostor, se lahko posledice sive ekonomije še kako čutijo pri poslovanju in negativni elementi se lahko prenašajo iz države na državo. Vidno pa je, da se je siva ekonomija pri vseh naših sosedah iz leta 2008 v leto 2010 za malenkost povečala, kar potrjuje mojo prejšnjo trditev, da je to znak svetovne recesije. Če sedaj primerjamo vse grafe v tem poglavju, lahko ugotovimo, da je obseg sive ekonomije v Sloveniji v zadnjih 10. letih venomer nekje med 27 in 29 % BDP oz. skoraj vedno isti, ali na kratko povedano, v 10. letih ni bilo na problemu oz. preprečevanju sive ekonomije narejeno popolnoma nič. Glede na to, da je v zadnjih letih bil delež sive ekonomije nekaj manj kot 30 % BDP, lahko trdimo, da je po sivem polju (zunaj uradnih evidenc) zaokrožilo in še kroži okrog 10 milijard EUR. Čeprav se je od leta 2000, ko je bil sprejet zakon o zaposlovanju in delu na črno, bila je ustanovljena posebna državna komisija. 44.

za preprečevanje dela na črno (o kateri bom kasneje nekaj povedal), ki je z raznimi skupnimi akcijami več nadzornih organov nekaj obljubljala. Javnost je z vsem tem veliko pričakovala, zgodilo pa se ni praktično nič učinkovitega, obseg sive ekonomije je skozi vse desetletje ostajal približno enak, nekje okoli 27 % BDP, in vsako leto je bilo poleg tega skoraj eno tretjinskega deleža BDP v zrak pognanih še kdo ve koliko milijonov evrov za neučinkovite države organe v »boju« proti sivi ekonomiji.. 45.

7. Preprečevanje sive ekonomije. Pri nas se vlada zaveda razširjenosti sive ekonomije na slovenskem trgu, vendar predvsem na področju dela in zaposlovanja na črno, kjer je bilo do sedaj tudi največ narejenega. Ocene sive ekonomije so dokaj približne, saj natančnih meritev od osamosvojitve še ni bilo. Na predlog ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS je vlada 17. julija 1997 sprejela poseben program zmanjševanja obsega sive ekonomije (Markovič, 2002). Program je določal dve temeljni nalogi za zmanjševanje sive ekonomije, in sicer (Omerzu, Starc, 2001): odpravljanje vzrokov za nastanek sive ekonomije, poostreno odkrivanje in sankcioniranje udeležencev v sivi ekonomiji. Če lahko za drugo nalogo rečemo, da so jo nadzorni organi izvajali, pa za prvo tega ne moremo potrditi, saj ni bilo v tem času narejene nobene raziskave (Dobovšek in Kuhar 2009). Aprila 2000 je bil sprejet Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Uradni list RS št. 36/2000), ki je na novo uredil področje dela na črno. Leta 2002 pa je bil sprejet še pravilnik o delih, ki štejejo za osebno dopolnilno delo ter o postopku priglasitve teh del (Uradni list RS št 30/2002). V skladu z evropskimi direktivami je bil zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno noveliran še leta 2006 in 2007 (Uradni list RS, št. 118/2006 in 12/2007). Dosedanje 10-letno izvajanje Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno je pokazalo pozitivne učinke predvsem v tem, da zakon dokaj natančno določa, kaj je delo na črno, prav tako v nadzor vključuje vse pomembne nadzorne organe, ki jih imamo v Sloveniji, na drugi strani pa so se pokazale tudi precejšnje pomanjkljivosti sedanje zakonske ureditve, kot so: zakon bistveno preširoko določa izjeme, kot so sosedska pomoč,. 46.

slabosti se kažejo pri izvajanju nadzora in premajhnih pristojnostih nadzornih organov, nezmožnost izvajanja nadzora v zasebnih prostorih, kazni za fizične osebe so premajhne (Sedovnik 2010).. 7.1 Komisija vlade RS za odkrivanje in preprečevanje dela in zaposlovanja na črno Ob sprejetju programa za zmanjševanje obsega sive ekonomije je bila 22. 7. 1997 ustanovljena tudi komisija vlade RS za odkrivanje in preprečevanje dela in zaposlovanja na črno, ki skrbi za koordinacijo dela na tem področju. Komisijo sestavljajo: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj, Ministrstvo za finance, Ministrstvo za gospodarske dejavnosti, Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za pravosodje, Inšpektorat Republike Slovenije za delo, Tržni inšpektorat Republik Slovenije, Davčna uprava RS, Statistični urad RS, Republiški zavod za zaposlovanje. Naloge komisije pa so predvsem naslednje, in sicer: spremljanje uresničevanja programa odkrivanja in preprečevanja dela in zaposlovanja na črno, oblikovanje, koordiniranje in spremljanje načina odkrivanja in preprečevanja dela in zaposlovanja na črno ter sodelovanje lokalnih skupnosti na tem področju,. 47.

usklajevanje in vodenje skupnih akcij, priprava nadaljnjih ukrepov in postopkov na tem področju, poročanje vladi RS o rezultatih delovanja, obveščanje ekonomsko socialnega sveta o delu in postopkih na tem področju, seznanjanje javnosti z akcijami in rezultati teh aktivnostih (Omerzu in Starc 2001). V poročilu za leto 2009 od komisije Vlade Republike Slovenije za odkrivanje in preprečevanja dela na črno sem zasledil naslednje, in sicer: »V juniju 2009 je bila organizirana poostrena akcija nadzora opravljanja dejavnosti posredovanja začasne delovne sile, saj so se v zvezi s pravnimi osebami, ki opravljajo to dejavnost, pojavljale številne težave. Nadzor se je opravljal izključno z vidika registracije dejavnosti oziroma vpisa te dejavnosti v temeljni akt družbe. Na področju celotne države je bilo opravljenih 273 inšpekcijskih pregledov, pri katerih je bilo ugotovljenih 27 kršitev. Med subjekti pa so bili tudi takšni, ki jih na naslovu, kjer imajo registriran poslovni naslov, ni bilo najti, niti niso dvigovali pošte, ki so jim jo poslali inšpektorji, zato so bila za ta podjetja na registrska sodišča poslana obvestila o obstoju izbrisnega razloga. Na podlagi takšnih obvestil pa sodišče začne postopek izbrisa družbe iz registra« MDDSZ(2009). Vsebina sporočila ne kaže na najbolj uspešno zoperstavljanje sezonskemu delu na črno.. 7.2 Ukrepi za zmanjševanje obsega sive ekonomije Za zmanjševanje obsega sive ekonomije so potrebni (Kneževič 2002) dolgoročni, srednjeročni in operativni ukrepi. Pa začnimo kar z dolgoročnimi, s katerimi bi bilo potrebno poskrbeti za čim boljši razvoj države, saj višji življenjski standard vpliva na zniževanje sive. 48.

ekonomije. Država si bi morala prizadevati, da se obdobje tranzicije čim hitreje konča, gospodarska rast zviša in da se na drugi strani zniža tudi javni dolg, število brezposelnih in inflacija pa obdržita nekje v skladu s smernicami Evropske centralne banke. Naslednji ukrepi so srednjeročni in se načrtujejo za obdobje treh do petih let. V tem času bi bilo potrebno spremeniti kaj na naši zakonodaji, in sicer na različnih področjih povečati učinkovitost represivnih organov. Za omejevanje dela na črno in sive ekonomije bi lahko DURS pripravil več ukrepov. S spremembo zakonodaje bi bilo potrebno povečati učinkovitost represivnih organov predvsem glede odkrivanja storilcev in ukrepanja zoper njih in stremeti k temu, da se prihodki sive ekonomije zasežejo in odvzamejo. Pri zmanjševanju obsega sive ekonomije bi morali sodelovati vsi državni organi, zato bi morali imeti za izmenjavo podatkov kot tudi za dostop do baz podatkov, ki jih vodijo posamezni državni organi, vzpostavljeno elektronsko povezavo. Z operativnimi ukrepi pa se načrtujejo aktivnosti posameznih državnih organov in drugih, ki sodelujejo pri zmanjševanju obsega sive ekonomije. Te aktivnosti morajo vsebovati dejanske naloge in ukrepe z določenega delovnega področja oz. pristojnosti. Operativni ukrepi morajo narekovati aktivnosti, ki povečujejo intenzivnost in učinkovitost nadzornih mehanizmov. Oceniti bi morali potrebno število inšpektorjev, ki bi zmogli opravljati nadzor, pri tem pa določiti njihove pristojnosti in cilje njihovega dela. Dejstvo je, da inšpektorji običajno kontrolirajo legalne subjekte, le redko pa se soočijo tudi z nelegalnimi, saj se vse prehitro opredelijo za nepristojne. Za zmanjšanje sive ekonomije (Dobovšek in Kuhar 2009) pravita, da je potrebno predvsem odpraviti vzroke za sivo ekonomijo, imeti fleksibilnejšo zakonodajo, z nižjo davčno stopnjo, nadzorom, predvsem pa s skupnim delovanjem vseh državnih organov in usklajeno ekonomsko politiko je bistveno. 49.

več možnosti, da se obseg sive ekonomije zniža na raven držav, ki imajo nizko stopnjo sive ekonomije (pod 15 % BDP). Sta tudi mnenja, da država sicer skrbi za izvajanje različnih evropskih direktiv in konvencij, zato je bila tudi nacionalna zakonodaja večkrat spremenjena, vendar bistvenih učinkov ni. Vzrokov za to pa je gotovo več. Eden izmed njih je dejstvo, da nimamo natančnih podatkov o obsegu sive ekonomije, saj se z meritvami nihče ne ukvarja. Če želimo aktivno spremljati ta pojav in na podlagi ugotovitev načrtovati ukrepe za zmanjševanje njegovega obsega, je merjenje in spremljanje pojava nujno. 7.2.1 Pristojnosti policije pri zmanjševanju obsega sive ekonomije Veliko možnosti za ugotavljanje sive ekonomije ima kriminalistična policija, predvsem na področju preiskovanja gospodarske in organizirane kriminalitete. S tem pojavom se neposredno sooča pri preiskovanju kaznivih dejanj, izvršenih pri poslovanju gospodarskih družb, zasebnikov, posameznikov, društev, kot tudi pri tihotapljenju ljudi, prostituciji, trgovini z mamili, korupciji v javnem sektorju in gospodarstvu. Kriminalistična policija tovrstna kazniva dejanja preiskuje na podlagi Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/1994) in Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/1994). Pri tem pa je seveda tudi pomembno poznavanje in upoštevanje sekundarne zakonodaje, ki ureja posamezna področja. Del sive ekonomije so tudi finančne transakcije v gotovini, zaradi česar obstajajo razlogi za sum pranja denarja, ki se preganja po uradni dolžnosti. V VB so npr. leta 2006 sprejeli nov zakon, čigar posebnost je, da lahko vsak, ki želi, za določene subjekte pa velja tudi obveza, naznani policiji osebo, za katero sumi, da bogati na nepošten način. Seveda je prisotno tudi varovanje identitete prijavitelja.. 50.

V Sloveniji ima policija manjša pooblastila. Trenutna razdelitev pristojnosti med policijo in Uradom za preprečevanje pranja denarja ni optimalna, zato tudi ni pravega učinka. Premik v pozitivno smer glede zasega protipravne premoženjske koristi, pridobljene s kaznivimi dejanji, pa je bil dosežen oktobra 2002, ko so se v Dublinu dogovorili za ustanovitev neformalne mreže agencij, ki se ukvarjajo z odvzemom premoženja kriminalnega izvora znotraj EU. Mnoge članice si sedaj prizadevajo, da bi po vzoru že nekaterih (VB, Irska, Avstrija …) ustanovile nacionalne urade za zaseg protipravne premoženjske koristi, zato je pričakovati, da bo takšen urad tudi v Sloveniji ustanovljen v bližnji prihodnosti (Dobovšek in Kuhar 2009). 7.2.2 Ukrepi v zakonodaji V naši zakonodaji predvsem v ZPDZC bi bilo potrebno kar nekaj sprememb, kot sem že prej omenil na začetku poglavja 7, ima kar dosti pomanjkljivosti, ki bi jih bilo potrebno odpraviti za izboljšanje razmer na tem področju. V naslednjih nekaj alinejah bom podal nekaj ukrepov, ki so naslednji: Vse zakonsko določene izjeme v zakonu bi bilo potrebno omejiti in jih dopustiti le v obsegu za običajno življenje posameznika, predvsem velja tukaj omeniti medsebojno sosedsko pomoč, ki je v zdaj veljavnem zakonu preširoko zastavljena. Delo v lastni režiji pa dopustiti le v primeru, ko se opravlja v krogu družine. Nadzornim organom bi bilo potrebno podeliti večja pooblastila za nadziranje dela na črno. Kazni bi morale biti sorazmerne glede na storjene prekrške. Zagotoviti bi bilo potrebno davčno stimulativen vstop iz sive v legalno ekonomijo. Legalna podjetja stimulirati, da zaposlujejo nezaposlene osebe, ki delajo na sivem trgu. Potrebno bi bilo tudi prenoviti delovno zakonodajo. Uvesti posebno dohodninsko olajšavo v stilu vsak račun šteje. 51.

Seveda pa ne smemo problem reševanja sive ekonomije preveč gledati samo skozi delo na črno, za celovitejše znižanje sive ekonomije so potrebne tudi spremembe v zakonih, kot so zakon o graditvi objektov, zakon o kmetijstvu, zakon o dohodnini, zakon o davku od dohodka pravnih oseb, zakon o davku na dodano vrednost, spremeniti delovno zakonodajo in nasploh zakone, ki so v kakršni koli smeri povezani s problemom sive ekonomije.. 7.3 Ukrepi za zmanjševanje neprijavljenega sezonskega dela in izkoriščanja sezonskih delavcev Situacije se razlikujejo med državami,. vse pa kaže na enako ugotovitev:. aktivno prebivalstvo išče delo, delodajalci pa priložnostno izkoriščajo delovno silo, pogosto na podlagi sodobnega suženjstva, saj so kmetijski. delavci, v. glavnem sezonski, premalo plačani za svoje delo, imajo elastičen delovni čas, zmanjšujejo se jim socialne pravice, če te sploh obstajajo, socialno varstvo ni zagotovljeno ustrezno, delovno vzdušje je napeto, in delodajalci so brezobzirni in le redko kaznovani. Nad zakonitostjo dela obstaja resna težava sodobnega suženjstva in pride lahko do nastanka trgovine z ljudmi, ki so v ranljivem stanju pripravljeni iti kamor koli za možnost izboljšanja življenjskih razmer zase in za svoje družine v njihovih državah izvora. Obstajati bi moral zavezujoč pravni okvir, ki bi veljaj za vse delavce, stalne ali sezonske, priseljence ali državljane, in skupaj z ustreznim ter učinkovitim sredstvom nadzora. Hkrati morajo organi na eni strani in potrošniške organizacije na drugi strani pritisniti na velike mreže supermarket podjetij za zagotovitev, da njihova živila nabavne politike omogočijo bolj pravično nagrajevanje proizvajalcev in njihovih zaposlenih.. 52.

Vlade držav članic bi. morale poskušati vzpostaviti sisteme hitrega. kaznovanja za kazniva dejanja zoper delovno pravo, medtem ko vzpostavitev mednarodnega sodelovanja na področju zakonodaje in njenega izvajanja vzpostaviti tako, da pravne razlike ne povzročajo očitnih kršenj človekovih pravic (Parliamentary Assembly 2006).. 53.