Vloga medijev pri odkrivanju kaznivih dejanj in storilcev : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Varnost in policijsko delo

DIPLOMSKO DELO Vloga medijev pri odkrivanju kaznivih dejanj in storilcev. Oktober, 2012. Edvin Andlovec.

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA Varnost in policijsko delo Vloga medijev pri odkrivanju kaznivih dejanj in storilcev. Oktober, 2012. Edvin Andlovec. Mentor: red. prof. dr. Darko Maver.

Zahvala Zahvaljujem se mentorju prof. dr. Darko Mavru za nasvete, usmerjanje in strokovno pomoč pri pisanju diplomskega dela. Posebna zahvala gre tudi družini, ki mi je študij omogočila in me tekom študija bodrila in podpirala..

KAZALO. 1. Uvod .......................................................................................... 7 1.1 Namen in cilji ............................................................................. 7 1.2 Opredelitev predpostavk oziroma hipotez ............................................ 8 1.3 Metodologija dela ....................................................................... 10. 2. Preiskovalno novinarstvo ................................................................. 11 2.1 Poročanje o splošni kriminaliteti ...................................................... 13 2.2 Poročanje o gospodarski kriminaliteti ................................................ 15 2.3 Način preiskovalnega poročanja o zločinih .......................................... 16 2.3.1 Senzacionalistično poročanje ..................................................... 17 2.3.2 Medijski linč, sojenje, umor ...................................................... 18 2.3.3 Objektivno preiskovalno poročanje .............................................. 19 2.4 Odnos medijev do žrtev kaznivih dejanj ............................................. 21 2.5 Kriminogenost medijev ................................................................. 22 2.6 Mediji in oblikovanje strahu pred kriminalom ....................................... 24 2.6.1 Vpliv medijev na kaznovalno politiko ........................................... 25. 3. Medijsko pokrivanje kaznivih dejanj ................................................... 27 3.1 Preiskovalna orodja medijev ........................................................... 28 3.2 Iskanje oseb ali informacij o osebah .................................................. 30 3.3 Kazniva dejanja zoper spolno integriteto ............................................ 31 3.4 Odkrivanje in preprečevanje korupcije .............................................. 32 3.5 Razlogi sodelovanja preiskovalcev z mediji ......................................... 34. 4. Medijsko poročanje o storilcih.......................................................... 36 4.1 Novinarji in predkazenski postopek ................................................... 37 4.2 Poročanje s sodišč ....................................................................... 38 4.3 Objava osebnih podatkov povezanih s sodnim postopkom......................... 39 4.3.1 Objava dokumentov organov pregona ........................................... 39. 3.

4.3.2 Dopustnost objave obdukcijskih zapisnikov.................................... 40 4.3.3 Dopustnost objave fotokopije osebnega dokumenta osumljenca ........... 41 4.3.4 Objava fotografije oziroma posnetka v medijih ............................... 41 4.3.5 Objava identitete osumljenega, obtoženega in žrtve......................... 42 5. Zaključek ................................................................................... 44. 6. Uporabljeni viri ............................................................................ 46. Kazalo slik. Slika 1: Objava fotorobota v medijih ......................................................... 30 Slika 2: Diagram poteka novinarske preiskave korupcije .................................. 33. 4.

Povzetek Značilnost slovenskega novinarskega poročanja o storilcih in odkrivanjih kaznivih dejanj so polpreiskovalni novinarji, ki se od preiskovalnega novinarja ločijo po tem, da ne preverjajo virov svojih informacij in tako dopuščajo pogosto anonimnim ali uradnim virom, da oblikujejo medijske zgodbe. Polpreiskovalni oziroma aferaški novinarji težijo k senzacionalnosti medijskih zgodb, ne pa k izpostavljanju morebitne sistemske problematike. Medijske hiše, ki izbirajo polpreiskovalni kader, naj bi vodila gospodarska upravičenost, ker strokovno usposabljanje preiskovalnih novinarjev in dolgotrajnost le-tega predstavljata medijskim hišam dodatno finančno breme. Mediji pogosto poročajo o kaznivih dejanjih medijsko izpostavljenih ljudi, ki govorijo o spolnih škandalih, rasizmu, ipd. Medijsko poročanje o spolnih deliktih se pomika od poročanja o posilstvih odraslih k spolnim zlorabam otrok, ki so vedno bolj pogoste medijske spolne žrtve. Mediji velikokrat tudi pripomorejo k odkrivanju in klasificiranju novih kaznivih dejanj v družbi. Istočasno pa so ravno mediji tisti, ki ustvarjajo razloge oziroma motivirajo storilce za deviantno obnašanje. Signalni zločini so posebej huda kazniva dejanja, ki vplivajo ne le na žrtve, storilce kaznivih dejanj in priče, ampak tudi na širšo družbo, kar vodi v preoblikovanje vedenj ali prepričanj.. Ključne. besede:. medijsko. poročanje. polpreiskovalno novinarstvo, signalni zločin. 5. o. kriminalu,. preiskovalni. novinar,.

Summary The role of media in detection of criminal offences and offenders The main features of Slovenian investigative reporting and detection of perpetrators of crime are half-investigative journalists who distinguish. from investigative. journalist by the fact that they do not check their sources of information and so they often allow anonymous or official sources to create media stories. Half-investigative or affair journalists tend to spectacle media stories and not to exposure any systemic problems. Media houses employ half-investigative journalists because of the economic viability, since the investigative training and the length and the depth of deviant investigation in society causes expensive cost and time lost and as a result they trigger insufficient interest of the general public. The media loves to report on crimes committed by famous, successful or children and are bind to sex or race. Lately has media coverage from sexual offenses moved from reporting of the adult rape towards sexual abuse of children, who are increasingly frequent media victims. The media are key in detecting and classifying new crimes in the society. At the same time is the media that creates reasons and motivation of perpetrators for deviant behavior. Signal crimes are particularly serious crimes that affect not only the victims, perpetrators and witnesses, but also the society at large, which leads to the transformation of behaviors or beliefs.. Key words: crime reporting, investigative journalist, half-investigative journalism, signal crimes. 6.

1 Uvod. Fleeson (2009: 6) meni, da je preiskovalno novinarstvo veliko več kot zgolj medijske zgodbe, ki razkrivajo korupcijo in kazniva dejanja. Pomembne in ustrezne so tudi medijske zgodbe, ki razložijo kako sistem deluje ali ne deluje, ali pa zgodbe, ki rekonstruirajo pomemben in zapleten dogodek. Vendar pa tematika te diplomske naloge ni tako široka, temveč se izrecno omejuje na: »vlogo medijev pri odkrivanju kaznivih dejanj in storilcev«.. 1.1 Namen in cilji. Uredništva medijskih hiš dobijo v uredništvo informacijo ali anonimko, ki bi lahko vodila v zanimivo medijsko zgodbo. V kolikor informacija na prvi pogled deluje verodostojno, preiskovalni novinar oziroma novinar črne kronike preveri obstoječe informacije in pridobi nova dejstva, tako pri organih pregona kot pri ostalih virih. Pogosto so ravno mediji tisti, ki sprožijo predkazenski postopek, saj lahko z lastnim opazovanjem in zaznavanjem ugotovijo neskladnosti z zakonom. V primeru, da je kaznivo dejanje oškodovalo neznane ljudi, lahko mediji oškodovance pozovejo, da naj prijavijo kaznivo dejanje. V kolikor se izgubi oseba mlajša od 18 let in če zakoniti zastopniki, ki so ponavadi starši, dajo dovoljenje, lahko mediji objavijo fotografijo pogrešane osebe. V iskanju pogrešane osebe, tako poleg policije sodeluje vsa medijska javnost, posledično pa se uspešnost iskanja lahko občutno poveča. Z objavljanjem fotografij obudi v ljudeh spomin, ki s časovno oddaljenostjo dogodka bledi. Zato je zelo pomembno, da mediji fotografijo pogrešane osebe objavijo v čim krajšem času. Zgodbe o zločinih so v splošnem zanimivejše. Veliko medijev jih zato potrebuje tudi zaradi ekonomskih interesov, saj povečujejo prodano naklado oziroma gledanost ali obiskanost spletnih medijev in s tem dobičkonosnost. Poročanje medijev o storjenih kaznivih dejanjih, osumljencih in storilcih, je lahko senzacionalistično ali objektivno. Pri tem pa mediji opravljajo tudi pomembno vlogo opozarjanja in preprečevanja takšnih in drugačnih deviantnih oblik vedenja, kakor je npr. vožnja pod vplivom prepovedanih substanc in alkohola, prehitra vožnja, posledice nevarnih delovnih okolij ali posledice neodgovornega onesnaževanja okolja. Poleg opozarjanja in. 7.

ozaveščanja pa imajo mediji tudi vlogo pridobivanja informacij o kaznivem dejanju od širše javnosti. Cilj te diplomske naloge je definirati vlogo medijev pri odkrivanju kaznivih dejanj in storilcev. Poleg definicije, je pomembno vlogo medijev tudi omejiti; se pravi opredeliti (osebne) podatke, o kom in katere primere lahko preiskovalni novinar še deli s širšo javnostjo.. 1.2 Opredelitev predpostavk oziroma hipotez. Pridobil sem precejšen obseg strokovne literature, tako domačih kot tujih strokovnih avtorjev. Pri tem sem bil omejen na skromno domačo literaturo, ki pa je povečini tudi zastarela. Pridobivanje informacij od slovenskih medijskih hiš, kot so Časopisna hiša Delo, Radio in televizija Slovenija (RTV SLO), in Medijska hiša Pro plus d.o.o., ni potekalo po mojih predvidevanjih, da bodo pripravljeni sodelovati in posredovati podatke. Razgovora sem tako opravil le z dvema novinarjema in sicer z novinarjem iz dnevnika Primorskih novic dne 10. 8. 2012 in z novinarjem večernih televizijskih poročil 24ur dne 10. 8. 2012. Oba novinarja sta bila podobnega mnenja. Strinjala sta se, da pri nas nimamo kvalificiranih, posebej za to delo izobraženih preiskovalnih novinarjev, saj medijske hiše ne predvidevajo finančnih sredstev oziroma ne izkazujejo interesa, da bi delodajalci uveljavili preiskovalni način novinarstva. Novinarji črne kronike, ki so po definiciji najbližje tej opredelitvi, so vsakodnevno delovno preobremenjeni, da bi se lahko nemoteno posvečali raziskovanju enega samega primera. Zato novinarji »preiskovalno« dejavnost poskušajo vključiti v delavnik. Preiskovalni novinar bi se moral za daljše časovno obdobje posvetiti določenemu primeru in ga podrobno raziskovati. V preiskovalno dejavnost bi lahko umestili primer poročanja o poslancu, domnevno članu Udbe, v času Jugoslavije. Preiskovalni novinar bi moral zbiranju dokumentacije in poizvedbam o informacijah glede omenjenega primera, posvetiti veliko časa in sredstev, česar pa si večina medijskih hiš ne more privoščiti. Preiskovalno novinarstvo zahteva strokovno usposobljenost, čas, znanja in izkušnje ter zahteva specifične osebne lastnosti. Na podlagi tega sklepam, da imajo medijske hiše zaposlen usposobljen in izkušen preiskovalni kader, ki verodostojno pokriva področje črne kronike in je za to področje tudi specializirano. V zvezi s področjem. 8.

kriminala in sodelovanja novinarjev z organi pregona sem ustno in pisno kontaktiral tri slovenske medijske hiše z naslednjimi vprašanji: 1. Ali ste se izobraževali na področju kazenskega prava in kriminalistike? 2. Katera preiskovalna orodja uporabljate za pridobivanje informacij (intervju, poslovna dokumentacija,. nova tehnologija. (družabna. omrežja,. internet),. zasledovanje, prisluškovanje v javnosti…? 3. Katero vašo novinarsko zgodbo bi lahko opredelili kot svojo najboljšo preiskovalno zgodbo? Ali je bila to zgodba o splošni kriminaliteti ali gospodarskem kriminalu? 4. Ali ima vaša medijska hiša predpisana pravila kako poročati o kaznivih dejanjih ter kako sodelovati s policijo, s svojci in z žrtvami? Navedena vprašanja sem poslal na naslednje elektronske naslove: •. majda.dodevska@delo.si (nisem prejel odgovora),. •. borut.mekina@mladina.si (nisem prejel odgovora),. •. ula.podojstrsek@pop-tv.si (nisem prejel odgovora).. Eden izmed razlogov za neodzivanje medijskih hiš na moja zastavljena vprašanja je tudi dejstvo, da večina medijskih hiš profiliranih preiskovalnih novinarjev sploh nima. Take novinarje imajo le nekatere medijske hiše, ki imajo predpisana pravila poročanja o posebej hudih kaznivih dejanjih, o sodelovanju s policijo, s svojci in z žrtvami kaznivih dejanj. Teze diplomske naloge so: Hipoteza 1: Metodika dela preiskovalnega novinarja je podobna delu kriminalista ali detektiva. Hipoteza 2: Preiskovalni novinarji morajo biti usposobljeni za pridobivanje raznovrstnih informacij in podpornih dejstev, na katerih temelji zgodba. Hipoteza 3: Prispevki črne kronike so kakovostni, ko družbo ozaveščajo, skrbijo za nove oblike preventive in pridobivajo nove vire informacij v zvezi s storjenimi zločini.. 9.

1.3 Metodologija dela. Diplomska naloga je opisna, temelji na primerjavi mnenj različnih domačih in tujih strokovnih avtorjev. Spoznanja temeljijo na različnih izsledkih strokovnih študij s področja novinarstva. V okviru deskriptivnega pristopa sem uporabil metodo deskripcije, komparativno metodo in metodo kompilacije. S pomočjo deskripcije sem opisal dejstva, procese in pojave. Komparativno metodo sem uporabil ob primerjanju različnih pojmov in medijskih pojavov. S pomočjo metode kompilacije pa sem povzemal opazovanja, spoznanja, stališča, sklepe in rezultate drugih avtorjev ter fakultete za družbene vede, fakultete za varnostne vede, urada informacijske pooblaščenke in protikorupcijske komisije. Tako sem na osnovi povzetih spoznanj, stališč in sklepov prišel do novih samostojnih sklepov, kar pa je že analitično, induktivno sklepanje. Pri tem sem uporabljal podatke inštitucij, ki analizirajo pojave povezane s problemom vloge medijev pri preiskovanuju, strokovno literaturo, članke iz revij in časopisov ter spletno gradivo. Za globlji vpogled sem uporabil tudi osebni in telefonski razgovor z novinarjema.. 10.

2 Preiskovalno novinarstvo. »Novinarstvo sporoča o drugih za druge, kar počne s spraševanjem, pri tem pa novinarji uporabljajo svoje osnovno orodje – vprašanja«, novinarstvo opredeli Koširjeva (2003). Spraševanje in pridobivanje dejstev od mnogih, različnih in drugačnih, sta torej ključni orodji in definiciji novinarstva. Distanca do prejetih informacij pa je, po mnenju novinarja Jurij Gustinčiča najvišja moralna kategorija novinarstva. Pojem »investigative reporting« so pri nas napačno prevedli s pojmom »raziskovalno novinarstvo«, pri katerem novinarji uporabljajo raziskovalne metode družbenih ved. Pravo poimenovanje je »preiskovalno novinarstvo«, ki ima v ospredju nadzorno funkcijo1 novinarjev kot četrta veja oblasti. Pojem preiskovalno novinarstvo je prvi uporabil Matjaž Šuen (1994:25), ki je pojem prevzel iz tujih knjig in člankov, ki so preiskovalno novinarstvo opredelili kot vrsto novinarskega sporočanja, za katero so značilne spodaj naštete metodologije.. 1. Razkrivanje dejstev, ki jih posamezniki ali inštitucije želijo prikriti Preiskovalni novinar odkriva prikrito in razkriva dejstva o protizakonitem in nemoralnem delovanju ljudi, ki so glavni akterji preiskovalne zgodbe2. Poročevalna besedila informirajo ali naznanjajo, presojevalna poročevalska besedila pa razlagajo in razčlenjujejo, vrednotijo in prepričujejo. Preiskovalno zgodbo uvrščamo k presojevalnim besedilom (Kalin Golob, 2003: 230). Kraja, podkupovanja, ponarejanje listin, nezakonito prisluškovanje, preprodaja mamil, tobaka in alkohola, utaja davkov, zakulisno politično spletkarjenje, zaposlovanje na črno, pridobivanje del in služb brez javnih razpisov, nemoralno 1. Blair je trdil, da bi bilo treba politiko obvarovati pred brezobzirnimi mediji. Novinarstvo kot. četrta veja oblasti opravlja pomembno nadzorno funkcijo s tem, ko oblast kliče na odgovornost in poskuša v vladanje spet priklicati nekaj zdravega razuma. Kar koli si že mislite o motivih medijev – da se ženejo le za gledanostjo, dobičkom in škandali, ima njihovo delovanje pozitivne učinke (Kučić, 2010:19). 2. Preiskovalna zgodba je besedilo, ki nastane kot rezultat posebne novinarske dejavnosti, pri. nas poimenovane preiskovalno novinarstvo. Gre za razmeroma novo vrsto besedila pri nas, zato smemo preiskovalno zgodbo uvrstiti med interpretativne žanre (Kalin Golob, 2003: 230).. 11.

vedenje vplivnih javnih osebnosti itd., so tisto skrito in prikrito, kar najpogosteje odkrivajo preiskovalni novinarji oziroma njihovi obveščevalci. Slovenske afere, ki jim danes sledimo v množičnih občilih (orožarska afera, afera Bulmastif itd.) razkrivajo vrsto naštetih dejavnosti. Posebnost je, da se slovenske afere ne razpletejo in njihova objava v občilih nima neposrednih učinkov.. 2. Dejstva so za družbo razmeroma velikega pomena Preiskovalne zgodbe razkrivajo mrežo, ki omogoča posamezna dejanja, katera se posredno ali neposredno tičejo večine državljanov.. 3. Zavestno načrtovanje novinarske preiskave V tej točki se slovensko aferaško »raziskovalno novinarstvo« razlikuje od tujih vzorov. Tuji preiskovalni novinarji sami s pomočjo svojih virov informacij, ki praviloma niso uradni, pridejo na sled primerom, ki jih bodo obdelali. Podatkov jim ne pošiljajo uradni viri. Slovenskim novinarjem pogosto preiskave delajo drugi, in ko jih, po od uradnih virov informacij pridobljenih novicah, načrtujejo »sami«, so usmerjene po sledeh drugih režiserjev.. 4. Uporaba posebnih tehnik in metod med preiskavo Preiskovalni novinar za razliko od drugih novinarjev uporablja posebne tehnike in metode. Način pridobivanja informacij pa je izrazito zahtevnejši kot pri »običajnem« poročanju, piše Šuen (1994). Novinar pridobiva informacije za preiskavo z vzpostavljanjem obveščevalnih mrež in z uporabo posebnih tehnik spraševanja, opazovanja in prežanja. Metodika dela preiskovalnega novinarja je enaka detektivski ali kriminalistični metodiki. Preiskovalno novinarstvo poroča o zločinih, korupciji ali gospodarskih kaznivih dejanjih. Mediji3 poročajo senzacionalistično, hkrati pa tudi. 3. 3. člen novega Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZAvMS, Uradni list RS, št.. 87/2011) navaja, da je avdiovizualna medijska storitev zagotavljanje avdiovizualnih programskih vsebin, ki je pod uredniško odgovornostjo ponudnika avdiovizualne medijske storitve ter se prek elektronskih komunikacijskih omrežij posreduje širši javnosti z namenom obveščanja, zabave ali izobraževanja oziroma oglaševanja.. 12.

pomembno prispevajo k opozarjanju in preprečevanju deviantnih oblik vedenja, kakor je lahko vožnja pod vplivom prepovedanih substanc, alkohola itd. Kakovostno poročanje pomembno prispeva k ozaveščenosti javnosti. Velikokrat pa je rumeni tisk bolj priljubljen od objektivnega poročanja, pri čemer škandali, afere in večinoma nepreverjene govorice nimajo podlage v dejstvih temveč v neresnicah. Preiskovalno novinarstvo je posebna novinarska zvrst, ki je postala odmevna po svetovno znani aferi Watergate v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v Združenih državah Amerike. Ne zadostuje, da novinar odkrije primerno temo, preiskovalno gradivo mora imeti tudi elemente, ki se lahko sestavijo v zgodbo. Elementi so nosilci zgodbe oziroma njeni akterji. Praviloma so to negativni junaki, ki morajo imeti za novinarja konkretni obraz, saj če elementi ne govorijo in delujejo, ni preiskovalne novinarske zgodbe. Kdo - s kom – kaj – zakaj je zveza, ki jo razkriva preiskovalna zgodba (Košir, 2003).. 2.1 Poročanje o splošni kriminaliteti. Avtor knjige Preiskovalno novinarstvo, Šuen (1994) je mnenja, da so lastnosti preiskovalnega novinarja inteligenca, vztrajnost in predanost družbi. Preiskovalno delo zahteva široko razgledanost in dobro poznavanje političnih, gospodarskih in drugih institucij. Poleg nadarjenosti se pričakuje, da ima preiskovalni novinar tudi bogate življenjske in delovne izkušnje ter da je karakterno toliko močan, da lahko v vseh situacijah ohrani poštenost oiroma osebnostno integriteto. Te osebne značilnosti zahtevajo vsi poklici preiskovanja, kot so novinarji, kriminalisti in detektivi. Deviantno vedenje polni tudi slovenske medije. V nadaljevanju bom opisal raziskavo o tem, v kolikšnih odstotkih so prisotne novice o kriminaliteti v slovenskih medijih. Kot ugotavlja Petrovec (2003), televizijski program POP TV predvaja več nasilja in vsebin, ki predstavljajo nesreče, kot televizijski program TV SLO 1. V dnevniku Slovenske novice znašajo prispevki z nasilno vsebino 19 odstoten delež celotne vsebine. Na naslovnicah Slovenskih novic pa tvori nasilje skoraj 67 odstotkov celotne vsebine. Za primerjavo služita podatka, da je nasilnih vsebin v Dnevniku 8,6 odstotkov, v Delu pa zgolj 3,1 odstotkov. Pri prebiranju literature na tematiko »Vloga medijev pri odkrivanju kaznivih dejanj in storilcev« sem pogosto zasledil tudi ugotovitev različnih avtorjev, da če mediji. 13.

določen čas intenzivno in osredotočeno poročajo o določeni kazenski problematiki, posledično to vodi k večji ozaveščenosti oseb, ki so bile pod vplivom tovrstnega medijskega poročanja. Zgodbe se dobro prodajajo v kolikor vsebina vključuje temo krvi, spolnosti, kriminala in nasilja. Med leti 1951 in 1985 se je število poskusov posilstva v Veliki Britaniji povečalo za skoraj štirikrat, s 119 poskusov na 450 poskusov. V istem obdobju se je število prijavljenih primerov posilstva o katerih so poročali mediji spovečalo za več kot petkrat, z 28 na 154 prijavljenih primerov posilstva (Reiner, 2006). Reiner (2006) razlaga, da je medijsko najbolj pokrit zločin umor. Britanska raziskava, ki je temeljila na vsebini dveh časopisov izdajanih po drugi svetovni vojni je pokazala, da je bilo najpogostejše kaznivo dejanje o katerem so poročali, umor. Pomembni nedavni študiji sta analizirali poročanje o umorih v treh britanskih časopisih med leti 1993 in 1997. Od 2.685 policijsko registriranih umorih v tem obdobju, so v skoraj 40 odstotkih poročali v vsaj enem od medijev. O umorih povezanih s spolnostjo so poročali v vseh treh časopisih, kakor tudi o umorih kjer je bil jasen motiv denarna korist, ljubosumje ali maščevanje. Najmanjša verjetnost poročanja je bila o umoru, katerega povod je bil bes ali prepir. Značilnosti žrtve so za medijsko poročanje prav tako pomembne. Pri umorih, kjer je bila žrtev mlajša oseba (vendar ne otrok), ženska ali oseba iz višjega socialnega sloja, je bila verjetnost poročanja v medijih večja. Mediji lahko pomagajo ustvarjati sliko, da je policija pri svojem delu uspešna. Preiskave o krvnih deliktih so praviloma uspešnejše od preiskav o premoženjskih deliktih, kot so vlomi, tatvine, ropi, zato se o le-teh manj poroča. Opaziti je, da pri nas mediji pri odkrivanjih storilcev poročajo v smislu, kot da bogatejše osebe, ki izvajajo kazniva dejanja, postanejo še bolj bogate in pridobijo še pomembnejšo vlogo v družbi. Zločinci, ki izvajajo droben kriminal pa praviloma pristanejo v zaporu. Novice o zločinu so najbolj pogosta kategorija poročanja različnih medijev za različne trge.. 14.

2.2 Poročanje o gospodarski kriminaliteti. Reiner (2006) povzema, da je poročanje o gospodarskem kriminalu osredotočeno na bolj kakovostne časopise in je pogosto omejeno zgolj na specializirane finančne revije, zbornike ali časopise. Članki so pri tem oblikovani na tak način, kot da zločini niso resni, razen, če so vključene znane oziroma slavne osebnosti, ko pride do senzacionalističnega poročanja oziroma se takšne zgodbe obravnavajo kot oblika »infotainmenta4«. Opaziti je tudi, da ko se gre npr. za primere korupcije v državnih inštitucijah mediji o tem poročajo kot o primeru enega samega gnilega jabolka, katerega je sistem takoj odkril, izločil ter posledično medijsko (javno) kaznoval. Novinarji, ki poročajo o primerih korupcije pri tem načeloma skoraj nikoli ne načnejo dileme o integriteti celega sistema. Podobnega mnenja je tudi Greer (2008), ki pravi, da so za razliko od mnogih zločinov ulice, kazniva dejanja pravnih oseb in belih ovratnikov pogosto moralno dvoumna glede teže in vrste kaznivih dejanj, kazni in žrtev. Medijske zgodbe se razvijajo počasi in se ne zaključijo z jasnim epilogom. Medtem, ko tradicionalni zločini na neki točki nujno vključujejo odnos med žrtvijo in storilcem kaznivega dejanja, žrtve podjetij in zločinov belih ovratnikov skoraj nikoli dejansko ne naletijo na storilca. Poleg tega, pa se posamezniki morda niti ne zavedajo, da so bili žrtve, kot se to dogaja v primerih obsežnih finančnih goljufij ali poneverb, kjer so posamezne materialne izgube sicer majhne, skupni seštevek izgub pa je lahko zelo visok. Vlagatelje, ki so bili ogoljufani, mediji predstavijo kot delno soodgovorne za sprejem tveganih ali slabo obveščenih finančnih možnosti. Posledično pa so vlagatelji deležni le majhne medijske pozornosti izven specializiranih poslovnih in finančnih občil. Starejši ljudje, ki so bili opeharjeni, ali navadni ljudje, ki so žrtve pohlepnih podjetij, se lahko medijsko obravnavajo kot statusno bolj legitimne žrtve. Revije kot so Fortune 500, Forbes 400, platinasta verzija Forbes 100, International 800, so resne tuje revije, ki objavljajo lestvice največjih ameriških korporacij glede na prihodke po prodaji, vrednosti sredstev, dobičku in tržnem deležu. Bistvo teh medijskih raziskav je opredeliti največje in najbolj donosne družbe. Pri nas gospodarske novice zastopajo častnik Finance, Manager, Delo in Dnevnik, ki kot resni 4. Hibrid informativno zabavnih oddaj (orig. infotainment). V kombinaciji informacij in zabave. je funkcija zabave zaradi zagotavljanja dobička pomembnejša od funkcije obveščanja, ki prispeva predvsem k večji verodostojnosti sporočenega (Bučar Ručman, 2011).. 15.

tiskani mediji redkeje poročajo o aferah, škandalih oziroma kaznivih dejanjih in več poročajo o legitimnem poslovanju. Kanduč (2010) omenja, da so danes institucije, ki so včasih veljale za utelešenja pravnega reda, deležne čedalje večjega in odkrito izraženega nezaupanja. To se tiče tudi vatikanske cerkvene organizacije, ki se ne utaplja samo v finančnih škandalih, marveč tudi v morju afer kot so spolne zlorabe otrok, kar je izrazito hudodelstvo, kakor tudi moralno spornih dejanj, kot so zanikanje in prikrivanje očetovstev cerkvenih dostojanstvenikov, čeprav so zapriseženi celibatu. Medijsko poročanje o aferah pripadnikov političnih, poslovnih in verskih elit, ki utajujejo davke, perejo denar, podkupujejo državne funkcionarje in strankarske veljake, sporno kupujejo zemljišča (po nizkih cenah), za svoj račun plenijo javni denar, izsiljujejo, sklepajo navidezne (najraje svetovalne) pogodbe in nakazujejo denar na transakcijske račune (tudi slamnatih podjetij) v davčnih oazah, ne prikaže dovolj jasno deviantnega početja, temveč mediji o teh temah poročajo, kot da so to običajne gospodarske pobude za kopičenje kapitala.. 2.3 Način preiskovalnega poročanja o zločinih. Načini preiskovalnega poročanja o zločinih so lahko senzacionalistično poročanje rumenih tabloidnih medijev, načrtni medijski linč, ki ga lahko povzamejo tako resni mediji, kakor tudi rumeni mediji in objektivno novinarsko poročanje. Javna odgovornost novinarja zavezuje k poročevalski sklicevalnosti, ki jih mora avtor uporabiti takrat, kadar ga ni bilo na kraju dogodka ali ni preveril stanja, ampak se pri poročanju sklicuje na tuje vire. Kadar so viri nezanesljivi, se to izkazuje kot domneva, neuradnost ali nedokazanost o dogodku ali stanju in se v jeziku kaže kot zveza naj bi + deležnik -l oziroma besedno s členki »menda«, »ki da je«, »ker da je storil«. Kakovostne preiskovalne zgodbe ne morejo zgolj sporočati domneve o določenih osebah ali dogodkih, stanjih, ampak morajo uporabljati dokaze in racionalno utemeljitev povedanega. Zavajajoče je tudi samosklicevanje (Kalin Golob, 2003: 230-237).. 16.

2.3.1 Senzacionalistično poročanje. Senzacionalistično poroča novinar, ki premalo preverja informacije, kar se kaže v odsotnosti njegovih vprašanj in nekritičnemu sprejemanju »preiskave« drugih subjektov. Sporočanje pogosto ni ali je pomanjkljivo utemeljeno, manjkajo dokazi, viri informacij v besedilu niso prepoznavni, novinar se sklicuje na govorice. Besedilo je neuravnoteženo, pogosto predstavlja le »eno stran« zgodbe, uporablja vire, ki jo potrjujejo, viri informacij pa bodisi niso navedeni ali pa so zgolj uradni viri. Domnevne akterje svojih zgodb pogosto prikazuje kot storilce oziroma krivce. Senzacionalistično. poročanje. temelji. na. odkriti. pristranskosti,. vnaprejšnjih. prepričanjih, pričakovanjih in stereotipih, v skladu s katerimi novinar izbira ali »ustvarja« dokaze, ki postanejo ogrodje njegovega konstrukta. Aferaški diskurz oziroma kvazipreiskovalno novinarstvo primarno ni zavezano normi resničnosti, bistvena je le medijska objava ne glede na resničnost in verodostojnost informacij (Poler Kovačič, 2003: 207). Izhodišče medijskih škandalov ali afer je pogosto (domnevna) korupcija politikov oziroma javnih uslužbencev. Sodobno novinarstvo tako ni več novinarstvo »psov čuvajev« (watchdog journalism), ampak novinarstvo »psov z odlagališč stare šare«, torej zoprno, agresivno in vsiljivo (junkyard journalism) (Poler Kovačič, 2003: 209). Bučar Ručman (2011) v svojem prispevku navaja, da slovenski raziskovalci (Meško, Dobovšek,. Pečar,. Petrovec,. Vodopivec). ugotavljajo,. da mediji. poročajo o. kriminaliteti na senzacionalističen način in se v skladu s povpraševanjem občinstva osredotočajo na najbolj spektakularne prikaze nasilja, in to v obsegu, ki je popolnoma nesorazmeren z realno sliko storjenih nasilnih kaznivih dejanj. Omenjeno ugotovitev nazorno potrjujejo tudi ugotovitve Lutharjeve, Jontesa in Šadlove, ki so v analizi medijske upodobitve družinskega nasilja v Sloveniji ugotovili, da je bilo med vsemi oblikami družinskega nasilja daleč največ poročanja o umorih (62 odstotkov celotnega vzorca), čeprav ti v realnosti predstavljajo najmanjši delež med vsemi oblikami družinskega nasilja.. 17.

2.3.2 Medijski linč, sojenje, umor. Novinarsko poročanje na področju črne kronike, ki objavlja novice o kaznivih dejanjih oziroma domnevnih storilcih največkrat krši domnevo nedolžnosti5. Medijski umor se kazensko preganja samo, če se dokaže, da se je o osebi poročalo z zaničevanjem. Medijski umor osebo trajno zaznamuje, za medije pa je medijski umor predvsem izrazito dobičkonosna tržna dejavnost. Medijske hiše se pri tem sklicujejo na svobodo govora, kot tudi na svobodo gospodarske pobude. Mediji imajo nedvomno moč, da nekoga dolgoročno diskreditirajo, čeprav zanimanje za nekoga upade, ko se blago, to je novica oziroma zgodba na trgu, iztroši in ni več noviteta. Javni linč ima lahko dosti hujše posledice od pravnomočne sodbe, zato se od novinarjev zahteva, da so pri poročanju o domnevnih storilcih kaznivih dejanj še posebej previdni. Najpogosteje se medijski linč pojavi prav v predkazenskem postopku, torej takrat, ko se govori o osumljencu. Preiskovalni organi v predkazenskem postopku odkrivajo kazniva dejanja in njihove storilce. Polna identifikacija storilca je dopustna šele, ko je napisana obtožnica. V predkazenskem postopku ni dovoljena identifikacija osumljenih, dovoljena je namreč šele, ko obtožnica zoper osebo postane pravnomočna. Poročanje novinarja mora biti jasno, novinar mora poznati razliko med termini osumljenec, obdolženec, obtoženec, obsojenec, ki jih jasno definira Zakon o kazenskem postopku. Napačna uporaba termina lahko tudi spremeni nedolžno osebo v krivca. V 144. členu Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/2012, (ZKP-UPB8) je zapisano, da je osumljenka ali osumljenec oseba, zoper katero je pred uvedbo kazenskega postopka pristojni državni organ opravil določeno dejanje ali ukrep zaradi obstoja razlogov za sum, da je storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja. O obdolžencu govorimo, ko zoper osebo teče preiskava, ali je zoper njo vložena obtožnica, obtožni predlog ali zasebna tožba. Če postane obtožnica pravnomočna, govorimo o obtožencu. Obsojenec pa je tisti, zoper katerega je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je kazensko odgovoren. To pomeni, da pritožba ni več možna. Izraz obdolženec, kot enotno poimenovanje za obdolženko in obdolženca, se uporablja v tem zakonu tudi kot splošen izraz za obdolženca, obtoženca in obsojenca.. 5. 27. člen Ustave RS določa: »Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler. njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.«. 18.

V 8. členu novinarskega kodeksa je zapisano: Kadar novinar obvešča s področja pravosodja, upošteva, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen. To pomeni, da mora novinar do pravnomočnosti sodbe uporabljati posebno slovnično obliko, in sicer naj bi pri svojem izražanju uporabljal deležnik na l (npr. naj bi umoril). Izhajati je potrebno iz predpostavke, da je občinstvo lahko pravno nepodkovano in da je nekdo, ki je omenjen v črni kroniki, za večino občinstva že kriv. Problem v takih primerih predstavljajo viri informacij, ki jih novinarji navajajo: slišati je, kolikor nam je znano, govori se ipd. Tovrstnih »virov informacij« je v slovenskem medijskem tisku toliko, da lahko že govorimo o svojstvenem pojavu, ki ga je Koširjeva (2003) poimenovala »baje novinarstvo«. »Baje novinarstvo« ne preverja informacij, navaja premalo virov informacij, ni uravnoteženo in ne teži k objektivnosti, zato raziskovalne zgodbe te vrste niso vedno kredibilne.. 2.3.3 Objektivno preiskovalno poročanje. Objektivno preiskovalno poročanje zahteva, da so informacije resnične, različne in pluralistične, viri preverjeni, napake popravljene, odločitve tiskovnega sveta pa spoštovane in objavljene. Potrebna je tudi zaščita integritete vira informacij, spoštovanje zasebnosti, poklicne skrivnosti, posebna občutljivost pri poročanju o kriminalnih dejanjih in spoštovanje načela nedolžnosti, dokler krivda ni dokazana s sodbo (Bervar, 2002: 32). Novinarski diskurz mora prikazati resničnost ali pa vsaj približevanje resnici, vsekakor pa kot diskurz, ki je dovolj blizu »resnici«, da je vreden zaupanja v njegovo integriteto (Poler Kovačič, 2003: 210). Novinar naj bi uresničeval »temeljno človekovo pravico do resničnih informacij« (36. točka Resolucija Sveta Evrope št. 1003 o novinarski etiki). Münchenska deklaracija (sprejeta v Münchnu, 23.-24. november 1971) predpisuje dolžnosti novinarja, ki mora pri zbiranju informacij, urejanju in komentiranju dogodkov: 1. spoštovati resnico in pravico občinstva, da jo izve, ne glede na posledice; 2. braniti svobodo informiranja, komentiranja in kritike; 3. objavljati samo informacije, katerih vir pozna, ne sme prikrivati ali spreminjati vsebine; 4. se ne sme posluževati nepoštenih metod za to, da bi prišel do informacij;. 19.

5. spoštovati zasebno življenje oseb; 6. popraviti vsako informacijo, ki se izkaže kot netočna; 7. spoštovati poklicno skrivnost in ne odkrivati zaupnega vira informacije; 8. kot grobo profesionalno kršitev razumeti: plagiat, klevetanje, obrekovanje, sramotilne in neutemeljene obtožbe, sprejemanje podkupnine - tako za objavljanje kot ne-objavljanje novice; 9. poklica novinarja ne sme prepletati s poklicem prodajalca oglasov ali propagandista, da ne sprejema nobene naloge od naročnika oglasa; 10. zavračati vse pritiske in navodila sprejemati samo od pristojnih urednikov. Novinarji se radi sklicujejo na svobodo tiska, vendar to ne sme zabrisati meje med dejstvi in fantazijami, med stvarnim in interpretiranim. Koširjeva (2003) zato poudarja zlato profesionalno pravilo: loči med dejstvi in mnenji, najprej poročaj, nato komentiraj! »Psi čuvaji6« so odgovorni javnosti in zavezani pravici in resnici kot občemu dobremu. Izdelek novinarjev so novice in ne resnica. Novinarji iščejo informacije za novice, ki bodo ljudi zanimale, jih bodo pritegnile, vznemirile. Bervar (2002: 19) pri tem izpostavi tudi samoomejevanje, ki ni samocenzura. Izvor samocenzure je strah pred zunanjimi vplivnimi osebnostmi in oblastjo: novinarji že vnaprej odstranijo neprijetne dele lastnega besedila ali prispevka, da bi se izognili posledicam neformalnih pritiskov. Samoomejevanje pa je zavestno in dogovorjeno dejanje znotraj medijev, katerega namen je utrjevanje novinarske dejavnosti, da si poklic ustvari trdna pravila etike. Instrumentalizacija novinarske objektivnosti je v (Vobič, 2008: 115): •. ločitvi dejstev in mnenj,. •. veljavnosti novinarskih trditev s sklicevanjem na verodostojne vire,. •. uravnoteženosti prispevkov,. •. zagotavljanju enakega dostopa.. Občinstvu mora novinar predstaviti nepopačeno sliko realnosti. Novinarji so odgovorni naslovnikom, virom informacij, predmetu sporočanja, uredniku, mediju in sebi – medijske informacije niso le tržne dobrine, ampak temeljna pravica, ki je last posameznika (Vobič, 2008: 116). Ena temeljnih prvin novinarske objektivnosti je pregledno navajanje virov informacij. Zaželeno je vedeti, kako je novinar prišel do. 6. V razvitem demokratičnem svetu pravijo novinarjem »psi čuvaji« (»watchdogs«), ker bedijo. nad državo, političnimi, gospodarskimi in finančnimi centri moči in vplivnimi posamezniki.. 20.

določenih informacij in kdo so njegovi viri (Laban in Poler Kovačič, 2007: 65). V razpravah o objektivnosti in verodostojnosti novinarstva je pogosto omenjena preverljivost oziroma razvidnost virov informacij, ki je eno ključnih meril kakovosti novinarskega besedila (Laban in Poler Kovačič, 2007: 68). Najbolj verodostojen vir je novinar sam, ki je na kraju dogodka in razkriva razmerja v ozadju z aktivnim preiskovalnim delom. Novinar je redko priča dogodku, ampak večinoma zbira že upovedane dogodke, ki jih v naslednjih fazah preoblikuje. Razlikujemo med konvencionalnimi viri, ki so znotraj novinarskega diskurza bolj legitimni in nekonvencionalnimi viri informacij, ki jih vpeljuje predvsem preiskovalno novinarstvo (angl. investigative journalism) in raziskovalno novinarstvo (angl. precision journalism). Novinar navadno preskakuje med intenzivnostjo odkrivanja in zbiranja informacij. Za temelj prispevka je novinar lahko informacije zbral skorajda pasivno, v nadaljnjih fazah pa lahko informacije išče zelo aktivno (Vobič, 2008: 118). Poler Kovačič in Erjavec (2010: 63) opozarjata, da nekatere slovenske novinarske prispevke o institucionalnih škandalih lahko označimo le kot polpreiskovalne, saj polpreiskovalni novinarji namesto, da bi opravljali vlogo psov čuvajev dopuščajo uradnim virom, ki so pogosto skriti za tančico anonimnosti, da postavljajo medijske predmetnike. Veliko kvazipreiskovalnega novinarstva je temeljilo na informacijah tajnih virov, katerih zahteve po zaupnosti niso bile upravičene, anonimnih pismih, poslanih uredništvom in objavljenih brez nadaljnje preiskave, ali celo govoricah. Mobi novinarstvo so mediji označevali kot državljansko novinarstvo, pri katerem ljudje svoje zgodbe pošiljajo po telefonu neposredno v uredništva. Domnevno državljansko novinarstvo se je sprevrglo v vohunsko-ovaduško prakso, ki izkorišča nove medijske tehnologije za komercialne namene, ne da bi obsegalo preiskave in razkrivanje nepravilnosti v družbi (Poler Kovačič in Erjavec, 2010: 65-66). 2.4 Odnos medijev do žrtev kaznivih dejanj. Medijsko pokrivanje žrtev kriminala je ena izmed najbolj pomembnih sprememb v medijskih objavah o kriminalu po drugi svetovni vojni. Dejstvo je, da niso vse žrtve kaznivih dejanj deležne enake obravnave v medijih. Občasno se intenzivno medijsko poročanje nameni žrtvam, ki se jih lahko diskreditira na podlagi kazenske,. 21.

promiskuitetne ali drugače vprašljive preteklosti. Bolj pogosto pa se medijski viri dodelijo za zastopanje tistih žrtev, ki se jih lažje prikaže kot idealne. Idealna žrtev je predstavljena kot oseba ali skupina posameznikov, ki se jim, če bi jih prizadel kriminal, najlažje podeli zakoniti status žrtve. V to skupino spadajo tisti, ki se zaznavajo kot ranljivi, nemočni, nedolžni in so tako vredni sočutja ter simpatije. Starejše ženske in mlajši otroci so tipične idealne žrtve, medtem, ko mlajši ljudje, brezdomci ali tisti, ki imajo težave z odvisnostjo od droge in drugi, ki životarijo na robu družbe, težje pridobijo legitimni status žrtve, še manj verjetno pa obsodbo storilca na sodišču. V tem smislu obstaja medijska hierarhija viktimizacije, ki se kaže v javnih in uradnih diskurzih. Na eni strani so tisti, ki z lahkoto pridobijo status idealne žrtve, ki lahko pritegnejo veliko medijske pozornosti in ustvarjajo kolektivna žalovanja ter poženejo pomembne spremembe v socialni in kaznovalni politiki ter praksi. Na drugi strani so tiste žrtve kaznivih dejanj, ki nikoli ne pridobijo zakoniti status žrtve ali, še huje, se štejejo za nevredne žrtve, ki prejmejo malo, če sploh, pozornosti medijev, in so skoraj neopažene žrtve v širšem družbenem svetu. Novičarska vrednost se precej okrepi, kadar se kaznivo dejanje nanaša na slavne, otroke, spolnost ali raso. Morda najbolj pomemben premik v medijskem poročanju o spolnih deliktih v zadnjih desetletjih je pojav otrok kot spolnih žrtev in upad medijske pozornosti posilstvom odraslih, razen če obstaja še nekaj dodatnih, novih vidikov, na primer, vključitev znanih ali slavnih, ali če obstaja več žrtev, storilcev tovrstnih kaznivih dejanj. Spolna viktimizacija otrok pogosto poteka na domu, saj je bolj verjetno, da otroka zlorabi nekdo, ki mu je blizu kot pa neznanec ali nekdo, ki ga je otrok pravkar srečal. Toda medijske podobe družinskih spolnih zlorab so skorajda brez zastopanosti v glavnem medijskem toku (Greer, 2008).. 2.5 Kriminogenost medijev. Mediji imajo pomembno vlogo pri odkrivanju, zaznavanju in oblikovanju novih kaznivih dejanj. Po drugi strani pa so ravno tako mediji ključni pri predstavljanju tekme za bogatejši način življenja in potrošniške kulture ter pri poudarjanju relativnega pomanjkanja, s čimer ustvarjajo pritisk za pridobitev vedno višje stopnje materialnega uspeha ne glede na zakonitost uporabljenih sredstev (Reiner, 2006). Reiner (2006) se sprašuje, ali obstaja kriminogenost medijev. Vprašanje se navezuje na prikazovanje medijev, ko je nasilje ali odklonsko obnašanje videti kot upravičeno, 22.

kaznovano ali nagrajeno, če se gledalec identificira s storilcem, na kar vpliva spremenljivka ranljivosti ali dovzetnosti gledalca. Ameriška mesta so leta 1950 ugotovila, da se je tatvina povečala za približno 5 odstotkov v tistih mestih, kjer je bila prvič uvedena televizija, v primerjavi z mesti brez televizije. Nekateri so zato mnenja, da je večja izpostavljenost televizijskim programom v neposredni povezavi z večjo agresivnostjo gledalca. Na splošno so medijski raziskovalci mnenja, da imajo mediji pomemben težko dokazljiv vpliv in bistven prispevek k družbeni konstrukciji realnosti. Dokazano je, da lahko mediji s svojim predvajanjem vplivajo na porast kaznivih dejanj, vendar je na splošno njihov neposredni učinek glede na druge dejavnike zanemarljiv. Mediji niso zgolj opazovalci scene, so torej igralci v igri. Nekoč je bila prva institucija, v kateri je nedorasla oseba zanesljivo prišla v stik z »uradno kulturo« – osnovna šola, danes pa so to televizijski programi, predvsem pa oglaševanje kapitalističnega blaga. Gledalca to vodi v nekritično sprejemanje vladajoče potrošniške kulture. V postmodernem obdobju so prav mediji osrednji mehanizem »družbenomoralne vzgoje« oziroma nadzorovanja, ki je po svoji naravi »kulturno«, saj si prizadeva asimilirati in animirati množice z očarljivimi uprizoritvami »dobrega življenja«, »dobrih reči« in »dobrih ljudi«. Tovrstna kontrola je zelo uspešna, ker deluje kot »nepolitična«. Ne temelji namreč na pravni prisili, državni cenzuri ali posiljevanju s to ali ono strankarsko ideologijo, marveč na dobrikanju in zapeljevanju. Čeravno cilja na najbolj intimne sfere posameznikove osebnosti, v splošnem ni dojeta kot problematična (ali nevarna), kar pa ne preseneča, saj so njena osrednja normativna sporočila videti vse prej kakor zatiralska: »Udejanjaj svojo svobodo! Uživaj in zabavaj se brez ovir! Izrazi, potrdi in pokaži svojo pristno, enkratno in neponovljivo individualnost! Uresničuj samega sebe! Živi svoje sanje! Poskrbi za svojo osebnostno rast! Drzni si biti drugačen! Privošči si najboljše! Ljubi svoje želje kakor samega sebe! Pusti se razvajati! Izkoristi vse doživljajske priložnosti, ki se ti ponujajo! Zaljubi se v reči, ki jih izdelajo, kažejo in prodajajo drugi! Zgolj od tebe je odvisno, kako uspešen boš v tekmi za objekte poželenja in privilegije uživanja!«. V oglaševana potrošniška nebesa, se lahko pride tudi po krivi poti, kriminalni bližnjici oziroma s kršitvijo pravil, katerih namen je omejevati. tekmovalce v njihovih bojih za nenehno spreminjajoče se. simbole »socialne distinkcije«. Na tovrstno kriminaliteto se običajno lepi oznaka »premoženjska«, čeravno bi bil morda ustreznejši opis »porabniška«, »statusna« ali »identitetna«. V teh primerih je storilec zgolj polovično devianten, tj. na ravni prepovedanih »sredstev«, ki jih uporabi, da bi se sebi in (referenčnim) drugim. 23.

pokazal tak, kakšen želi biti viden, na primer opremljen s tem ali onim dizajnerskim (prestižno označenim) objektom (Kanduč, 2010).. 2.6 Mediji in oblikovanje strahu pred kriminalom. Mediji pomembno soustvarjajo strah pred kriminalom v javnosti. Prestrašeni ljudje so bolj odvisni, lažje se jih manipulira in nadzoruje, hitreje se odzivajo na navidezno preproste, a stroge politične ali verske ukrepe. Represijo lažje sprejemajo, če se jim zdi, da jih bo razbremenila negotovosti. Cockcroft et al. (2009:17) menijo, da pozitivistične trditve v zvezi s preprosto vzročno povezavo med mediji in strahom pred kriminalom, prikrivajo diferenciran odnos med negotovostjo, moralno paniko in strahom pred kriminalom. Specifične skupine in z njimi povezane vrednote in vedenje, ne delujejo samo kot neprestana in pogosto neartikulirana negotovost, ampak služijo tudi kot ciljna skupina za sprejem zakonodaje in povečani formalno družbeni nadzor. Meško et al. (2009:34) poudarjajo, da so ravno mediji tisti, ki izberejo in predstavljajo zanimive primere kriminala za "javno objavo oziroma javnost". Izbira je odvisna od vrste novinarja, ki odloči, kako bo predstavil primer. Vsebina novice nastaja z občutkom novinarja glede novičarske vrednosti oziroma glede ocene, kaj se šteje za dobro zgodbo, ki jo občinstvo želi vedeti, ne pa zaradi katerih koli ideoloških pomislekov. Glavni elementi novice so: takojšnost, dramatizacija, personalizacija; zgodba mora imeti posebno draž in biti mora nekaj novega. V zadnjih letih se je pisanje novic o kriminalu preoblikovalo. Zaznati je upad uporabe specializiranih novinarjev, vključno s sodnimi poročevalci in posebnimi dopisniki o kriminalu. To je posledica večjega poudarka novicam o slavnih in vse bolj komercialno usmerjenostjo multimedijskih konglomeratov, ki imajo v lasti večino. Način pisanja o nasilju zbuja še veliko bolj nasilne odzive javnosti. Slaba novica prinaša denar. Dnevni časopis Slovenske novice so zaznane kot »krvavi tisk«. Ta dnevni časopis skuša z najbolj razvpitimi kaznivimi dejanji in drugimi nesrečami pritegniti čim več bralcev. Med vplivi medijev na uporabnika Petrovec (2003) povzema: •. učenje agresivnih vedenjskih vzorcev;. •. zmanjšanje občutljivosti za nasilje;. •. povzročanje strahu. 24.

Statistična merjenja so pokazala, da vidi povprečni otrok pred koncem osnovne šole na televiziji 8.000 umorov in 100.000 nasilnih dejanj. Povprečni mladostnik vidi do 18. leta 200.000 nasilnih dejanj in 40.000 umorov. Študije z eksperimenti so nadalje pokazale, da otroci, ki običajno gledajo več nasilnih oddaj, pogosteje kot drugi sprejemajo nasilje kot način reševanja konfliktov (Petrovec, 2003). Druge študije (Dowler, 2003) pa navajajo, da gledanje nasilja vodi do strahu, ne pa v agresijo. Posamezniki, ki veliko gledajo televizijo, čutijo večjo grožnjo pred kaznivimi dejanji ter verjamejo, da je kriminal bolj razširjen kot to kaže statistika in se bolj zavzemajo za varnostne ukrepe proti kriminalu. Medijska slika kriminalitete je popačena tako kvalitativno kot kvantitativno. Nekatere oblike kriminalitete so v medijih zapostavljene (na primer premoženjski delikti), medtem ko so druge – tiste, ki privlačijo zanimanje občinstva – čezmerno zastopane (Bučar Ručman, 2011). Meško et al. (2009:46) navajajo najpogostejše tehnike, ki se uporabljajo za ustvarjanje mitov o kriminalu: ustvarjanje stereotipnih prestopnikov, predstavitev mnenja kot dejstva, pozitivistična potrditev mnenja, uporaba terminologije, ki vključuje vrednostne sodbe, selektivno argumentiranje, upravljanje informacij, navajanje avtoritet brez argumentov, predstavitev dejstva, brez ustreznih okoliščin in selektivni intervjuji.. 2.6.1 Vpliv medijev na kaznovalno politiko. Petrovec (2003) opozarja, da mediji pogosto poročajo o malomarnosti preiskovalnih sodnikov, ki obdolžencev ne spravijo v pripor, in o nerazumljivi prizanesljivosti sodišč, ki izrekajo za huda kazniva dejanja nizke, pogojne kazni. To zbuja v javnosti občutek, da je kaznovalna politika preblaga in da bi bilo treba ostreje preprečevati kazniva dejanja. Policija bi morala imeti več pristojnosti, obdolženci pa bistveno manj pravic in ugodnosti. Del nasilnega, kriminalnega in morbidnega sveta pride v javnost, čeprav se z njim poklicno ukvarjajo le zdravniki, kriminalisti, tožilci in sodniki. Številne raziskave kažejo simbiotično razmerje med mediji in policijo, ki vzajemno sodelujejo zaradi koristi. Mediji potrebujejo policijo, ki jim zagotavlja hitre in zanesljive vire informacij o kriminalu, medtem ko ima policija interes ohranjanja pozitivne javne podobe. Dokumentarne drame in tabloidni programi predstavljajo policijo kot junake, ki se borijo proti zlu, na drugi strani pa tiskane novice in radijska 25.

poročanja policijo predstavljajo kot neučinkovito in nesposobno (Dowler, 2003). Greer (2008) piše o terminu signalni zločini, ki je skovanka Martin Innes-a in se nanaša na tista posebej huda kazniva dejanja, ki vplivajo ne-le na neposredne udeležence (žrtve, storilce kaznivih dejanj, priče), ampak tudi na širšo družbo, kar vodi v preoblikovanje vedenj ali prepričanj. Mediji so v zahodnem svetu prevzeli vlogo navideznega družbenega kritika. Vendar pa mediji na ideološkem področju ne delujejo kot kritiki temveč kot zagovorniki obstoječega kapitalističnega sistema, katerega sestavni del so tudi medijska podjetja. Mediji delujejo kot ideološki aparat države. Ljudje zaznavamo medijsko najbolj izpostavljena kazniva dejanja kot tista, ki nas tudi najbolj ogrožajo; tistih, o katerih se ne poroča, pa sploh ne opazimo ali jih ne zaznavamo kot grožnje in odklonskost (izkoriščanje delavcev, plačna razmerja v podjetjih, onesnaževanje okolja. in. posledično. ogrožanje. ljudi,. neracionalne. prioritete. porabe. davkoplačevalskega denarja, nelegitimna, vendar legalna privatizacija družbenega premoženja itd.) (Bučar Ručman, 2011).. 26.

3 Medijsko pokrivanje kaznivih dejanj. Preiskovanje hujših kaznivih dejanj, kot sta umor in posilstvo, pritegne znaten interes medijev, zlasti v prvih dneh preiskave. Težave, ki izhajajo iz radovednosti medijev pri preiskavah hudih kaznivih dejanj se nanašajo na zahteve novinarjev glede obveščenosti o dogodku. Večina kriminalistov je ocenila, da so v prvih dveh dneh preiskave porabili med 20 in 40 odstotkov svojega časa za ukvarjanje z mediji. Prav tako obstaja večna dilema ali naj preiskovalci zbrane informacije delijo z javnostjo ali pa naj jih v interesu preiskave zadržijo zase. Včasih lahko namreč kakovostno oblikovano sporočilo za javnost o storjenem kaznivem dejanju vrne nove vire informacij (Feist, 1999). Tudi Mawby (2007: 160) meni, da imajo mediji na področju preiskovanja kaznivih dejanj tako pozitivno kot negativno vlogo. Prednost je v tem, da so mediji lahko vir informacij oziroma podatkov tako, da: •. najdejo morilca z javno objavo zločina,. •. z javno objavo izvajajo pritisk nad morilcem, ta se zato vede nenavadno, kar opazi okolica in sporoči policiji,. •. javno zasmehovanje storilca lahko vodi v priznanje krivde oziroma predajo;. •. z javno objavo fotografij in opisa osumljenca spodbujajo odziv javnosti,. •. iščejo nadaljnje priče in informacije ter o tem obveščajo javnost,. •. lahko prispevajo k povzročitvi suma posameznikov v bližini storilca.. Negativna vloga medijev pa se kaže predvsem v oviranju preiskav in v prehitrem razkrivanju. podatkov. javnosti.. Zakon,. ki. bi. predpisoval. sodelovanje. med. preiskovalnimi organi in mediji ne obstaja. Dobro sodelovanje med njimi bi vodilo k boljšim in mogoče hitrejšim rezultatom. Preiskovalci lahko vplivajo na vsebino in čas sporočanja javnosti, niso pa v položaju, da določijo kako naj te informacije prikazujejo mediji. To je še posebej pomembno glede na način, kako so žrtve opisane v medijih. Feist (1999) pojasnjuje, da novinarjem ni potrebno razlagati vzroke prikrivanja operativno občutljivih informacij javnosti, zato pa je potrebno novinarjem ponuditi čim več neobčutljivih informacij o preiskavi. Cilj tega je zagotoviti poplavo informacij, ki prepreči dodatne novinarske preiskave. Poročanje medijev se pojavlja v vseh sestavnih delih preiskave, to je od začetne faze odkrivanja kaznivega dejanja, do sojenja, in v nekaterih primerih celo pritožbenega postopka. Poleg tega mediji vplivajo na učinkovitost preiskave, zmanjšanje strahu. 27.

pred kriminalom in zagotavljajo bolj pošteno ter pravično družbo. Cilji sodelovanja preiskovalnih organov z mediji so (Feist, 1999): •. pridobivanje informacij,. •. prepoznavanje žrtev,. •. identificiranje osumljencev,. •. izsleditev imenovanega osumljenca,. •. izsleditev zgodovine vozila, udeleženega v napadu,. •. izsleditev priče kaznivega dejanja ali ljudi blizu kraja zločina v istem času,. •. iskanje ukradenega predmeta povezanega s kaznivim dejanjem,. •. določitev zadnjega premika ali nahajanja žrtve,. •. poziv sodelavcem žrtve, da naj se javijo,. •. iskanje pogrešane osebe,. •. objava odprtja posebne linije za posredovanje informacij,. •. drugi preiskovalni cilji,. •. izvajanje pritiska na osumljenca oziroma osumljenih sodelavcev, da priznajo kaznivo dejanje,. •. neposredni nagovor storilca kaznivega dejanja.. Jay (2012: 20) opozarja, da bi morali novinarji, upoštevaje dejstvo, da je vsak primer kaznivega dejanja drugačen, strokovno obrazložiti odločitev oziroma subjektivno presojo sodnika ne glede na kazen, ki je izrečena. Sodnik, ki odstopa od smernic, bo običajno navedel tudi oteževalne okoliščine, ki kažejo na višjo kazen ali olajševalne okoliščine, ki pomenijo nižjo kazen.. 3.1 Preiskovalna orodja medijev. Preiskovalna orodja medijev s pomočjo katerih pridobivajo informacije in gradijo preiskovalne. zgodbe. so. intervjuji,. poslovna. oziroma. pisna. dokumentacija,. elektronske sledi.. Farber (2009:10) priporoča, da preiskovalni novinar: •. sestavi seznam virov s katerimi bo obdržal redne dobre odnose, ki pomenijo reden vir informacij za medijske zgodbe,. 28.

•. sodeluje s policijo in intervencijsko službo, ki so najboljši vir informacij o vseh kaznivih dejanjih in nesrečah; ohranjanje dobrih tovrstnih stikov omogoča presojo katera zgodba je vredna medijske obravnave,. •. se udeležuje tiskovnih konferenc, kjer se lahko pridobi odgovore na pripombe in vprašanja,. •. preverja podatke na svetovnem spletu (socialna omrežija, kot so Twitter in Facebook, klepetalnice, blogi),. •. pridobiva uradna poročila in raziskovalne naloge, kot so akademske raziskave, poročila in statistični podatki, ki pogosto vsebujejo informacije, katere so v interesu »mainstream« bralcev.. Farber (2009:14-16) poudarja, da so za dobro novinarsko zgodbo pomembni ljudje, kraj dogajanja, papirna sled in informacijska tehnologija. Brez ljudi namreč ni novinarske zgodbe, ki jo je potrebno razvijati v razgovoru z viri, kontakti v obliki insajderjev ali izvedencev, pričami, običajnimi ljudmi in ključnimi igralci, kot so politiki, ljudje na višjih položajih ipd. Zgodba se mora razvijati na terenu in ne v pisarni ter mora temeljiti na trdnih dejstvih. Novinar mora poiskati kraj dogodka bodisi kraj nesreče, sodišče pred pomembno sodno obravnavo, konference itd. Javnosti je potrebno s kraja dogodka opisati ozračje in občutke ter lastno zaznavanje. Papirnata sled zagotavlja namige, informacije in potrditev in to v različnih oblikah, kot npr. v obliki študijskega indeksa ter potrdila o opravljenih izpitih, potrdila o nekaznovanosti, dokumentacije o pridobivanju evropskih sredstev in porabi le te ipd. Koristne so tudi uradne evidence o rojstvu, smrti in poroki. V rojstnem listu se preverja ime, kraj, datum rojstva in imena staršev. V certifikatu smrti so navedeni čas, kraj in vzrok smrti. Poročni list vsebuje imena obeh strank in datum ter kraj poroke. Policijski in sodni zapisi osvetlijo kazenski pregon zoper osumljenca. Farber (2009:19-20) tudi priporoča, da se novinar pred intervjujem zadovoljivo pripravi, opravi poizvedbo o ozadju, vnaprej pripravi vprašanja, ter pridobi dovoljenje intervjuvane osebe za uporabo diktafona, prenosnega računalnika ali notesnika.. 29.

3.2 Iskanje oseb ali informacij o osebah. Feist (1999) navaja, da je iskanje neznanih prič eden izmed najpogostejših razlogov zakaj preiskovalci komunicirajo z mediji. Pozivi medijev javnosti se nanašajo tudi na dodaten vir informacij oziroma apelirajo, da naj se vsi, »ki o dogodku karkoli vedo« obrnejo direktno na policijo ali pokličejo anonimno telefonsko številko policije. Prav tako se medijski pritisk vrši na samega storilca, ki lahko pod tem pritiskom kloni in prizna, da je storil kaznivo dejanje. Pri tem morajo preiskovalci znati oceniti učinkovitost različnih medijev za doseganje posebnih vrst ciljnih skupin. Sproti je tudi potrebno raziskati, kako je nedavni medijski razvoj dogodkov v širšem medijskem okolju vplival na samo preiskovanje in na podlagi tega bolje določiti osnovne pristojnosti osebe, ki je pri policiji odgovorna za stike z mediji.. Slika 1: Objava fotorobota v medijih (Vir: http://www.times.si). S sliko 1 policija išče roparja s pomočjo fotorobota. Policija naproša javnost, da posreduje podatke o neznanem storilcu, ki je v začetku marca 2012 oropal pošto na Primskovem v Kranju. Medij javnost nagovarja za pomoč z dodatnim opisom, da je storilec mlajši moški, star med 20 in 30 let, srednje postave, visok med 175 in 180 centimetri, kratkih gostih črnih las in močnejših črnih obrvi. Oblečen je bil v temna oblačila, jakno do pasu in hlače. Policija preko medija naproša vse, ki bi moškega. 30.

prepoznali ali kar koli vedeli o ropu, da pokličejo na telefonsko številko 113 ali na anonimni telefon policije 080 1200. Preiskovalno novinarstvo zahteva odločnost in pogum, saj pomeni odkrivanje resnice, ki si jo nekdo želi ohraniti skrito pred pogledom javnosti. Preiskovalni novinar mora verjeti, da je pridobivanje informacij v interesu javnosti, če želi izvedeti več o primeru. Delo zahteva previdnost, saj sta lahko ranljiva tako novinar kot njegov vir (Farber, 2009: 8).. 3.3 Kazniva dejanja zoper spolno integriteto. Mediji so veliko pripomogli k temu, da je javnost obveščena o kaznivih dejanjih zoper spolno integriteto in da to ni več tabu tema, o kateri je neprimerno govoriti. Odkar se o spolnih zlorabah javno govori, tudi večje število žrtev javno razkrije svoj primer spolne zlorabe. Caf (2008) opozarja, da analize nekaterih člankov v slovenskih časnikih prikazujejo, da so poročanja o kaznivih dejanjih zoper spolno integriteto otrok in mladostnikov pogosto senzacionalistična, s pretirano podrobnimi7 zapisi dogajanja, in zato za otroke in mladostnike zaznamujoča. Medtem ko so v medijih moški žrtve nasilja, so ženske predvsem tarče spolnega nasilja. Značilno je tudi, da so žrtve nespolnega nasilja ponavadi prikazane kako se aktivno upirajo, žrtve seksualnega nasilja pa se upirajo pasivno. Posamezniki, ki izvejo za zlorabo so na začetku v majhnem številu, s časom pa se to število povečuje. S primerom zlorabe se začnejo ukvarjati socialni delavci, psihologi, psihiatri, kriminalisti, tožilci, preiskovalni sodniki, odvetniki in pooblaščenci otroka ali mladostnika. Otrok mora o dogodku spregovoriti ne le enkrat, temveč mora večkrat natančno poročati o tem, kako, s strani koga, kje, kdaj, kolikokrat se je zloraba zgodila. S tem vsakič znova podoživlja svojo bolečino in travmo. Poročanja novinarjev v medijih pa so lahko takšna, da otroka zaščitijo, ali takšna, da ga še dodatno zaznamujejo.. 7. Filigranski način poročanja – z zelo natančnimi opisi dejanja.. 31.

3.4 Odkrivanje in preprečevanje korupcije. Korupcija pomeni zloraba zaupanja javnosti za zasebno korist. Korupcija je zloraba zaupane moči za zasebne koristi in zloraba javnih ali zasebnih institucij za zasebno korist. Koruptivno je lahko vedenje uradnikov v javnem sektorju, ali politikov ali javnih uslužbencev, s katerim se nepravilno in nezakonito bogatijo. Koruptivni kriminal se izplača zaradi nizkega tveganja, blagih kazni in velikih nagrad (USA AID, 2008: 16). Protikourpcijska komisija na svoji spletni strani navaja podobno definicijo: Neodvisni in svobodni mediji obveščajo javnost o porabi javnih financ ter lahko o tem tudi urejajo in zagotovijo forum za javno razpravo. Izkušnje kažejo, da večji dostop do informacij izboljšuje odgovornost in preglednost. Več ljudi ima dostop do informacij javnega značaja, bolje so ozaveščeni ter zahtevajo odgovornost od ljudi, ki zasedajo visoke položaje. Preiskovalno novinarstvo je novinarstvo s posebnim poslanstvom odkrivanja informacij, ki niso enostavno dostopne vsakomur, je dogodek izven usmerjenega poročanja, je varovanje novinarstva o razkritjih, je novinarstvo, ki zagotavlja odgovornost pri izvajanju javnih in zasebnih pooblastil, je novinarstvo, ki krepi in ohranja demokratično kulturo, in je novinarstvo, ki načrtuje reforme. Posledično preiskovalno novinarstvo pogosto vključuje vsebino v zvezi s kriminalom, politiko, korupcijo ipd. (USA AID, 2008: 7). Preiskovalni novinarji so tudi dodatna pomoč državljanom pri uresničevanju reform in boljših sprememb. Dobra medijska zgodba nastane z znanjem in uporabo metodologij za iskanje podatkov, vpogledom in odkrivanjem dejstev, ki bi se sicer hranili ločeno od javnega nadzora. Novinar dobi idejo za preiskavo s pomočjo lastnega zaznavanja in opazovanja, iz dnevnih poročil, neformalnih pogovorov, anonimk ali celo govoric. Namen novinarske preiskave korupcije tako vključuje spoštovanje človekovih pravic in svoboščin ter družbe (USA AID, 2008: 8). USA AID (2008: 12-15) v svojem priročniku za preiskovalne novinarje, ki odkrivajo korupcijo priporoča, da novinarji zavrnejo darila, usluge, pristojbine, brezplačna potovanja in posebna zdravljenja, zaposlovanje družinskih članov in prijateljev, politično udejstvovanje, itd., ker bi to lahko ogrozilo novinarsko integriteto. Prav tako je zaželeno, da novinarji pridobijo znanja in veščine glede branja poročil o porabi državnega oziroma občinskega proračuna.. 32.

Opredelitev novinarskega cilja in poteka dela. Seznam nalog, ki jih je potrebno opraviti. Opredelitev vseh virov informacij in udeležencev. Priprava uvodnih vprašanj / dodatna vprašanja se bodo pojavila sproti. Začetek intervjujev, zbiranja dokumentov in dokazov. Primerjava zbranih informacij / podatkov iz različnih virov, začetek pisanja uvodne zgodbe. Ponoven pregled cilja in začetek dela na zadnji verziji zgodbe. Slika 2: Diagram poteka novinarske preiskave korupcije (Vir: USA AID, 2008: 9.). Slika 2 prikazuje potek novinarskega dela in njegovo načrtovanje medijske obravnave dogodka. Novinar mora znati utemeljiti vsa nasprotja še posebej pa nasprotja med zakonom in dejstvi življenja, med utemeljeno politiko in prakso tistih, ki so v javnem sektorju ter med odstopanji prakse od zakonov ter ustavo države. Zanimivo je mnenje Fleesona (2009), da se novinarji v državah v razvoju in v nastajajočih demokracijah soočajo s težavami, ki so večje, globlje in bolj nepremostljive kot težave s katerimi se soočajo povprečni ameriški novinarji. Zato je v večini primerov novinarskega poročanja iz držav v razvoju, preiskovalno poročanje.. 33.

3.5 Razlogi sodelovanja preiskovalcev z mediji. Medijska strategija organov pregona v preiskavah težjih kaznivih dejanj vključuje (Feist, 1999): •. uporabo medijev za pridobivanje informacij, ki jih zahteva preiskava,. •. učinkovito upravljanje z mediji, da bi čim bolj zmanjšali morebitne dezinformacije in vmešavanja s pričami, sorodniki žrtev in osumljencev,. •. natančno zagotavljanje informacij javnosti o kaznivem dejanju in odzivu policije;. •. ustrezno skrb v zvezi s prikazovanjem žrtev, občutki sorodnikov in prijateljev žrtev, ter odziv skupnosti;. •. zmanjševanje. nepotrebne. zaskrbljenosti. družbe. zaradi. strahu. pred. kriminaliteto; •. širjenje ustreznih nasvetov za preprečevanje kriminala in. •. učinkovitost in strokovnost policije v javnosti.. Za doseganje teh včasih nasprotujočih si ciljev, morajo organi pregona sprejeti več ključnih odločitev. Te se nanašajo na čas, izbor in predstavitev informacij, ki jih je treba razkriti. Dejavniki, ki vplivajo na intenzivnost poročanja medijev ter na medijsko pokritost so (Feist, 1999): •. starost žrtve,. •. ozadje žrtve (iz katerega socialnega okolja prihaja),. •. možen motiv,. •. grozovitost zločina,. •. lokacija zločina,. •. čas v dnevu in v letu,. •. kampanja lokalnih časopisov,. •. potrjene vezi z drugimi kaznivimi dejanji,. •. druga podobna kazniva dejanja v okolju (ki niso povezana),. •. druga podobna kazniva dejanja registrirana v istem času, vendar ne na isti lokaciji.. Greer (2008) poudarja, da so predstavitve medijev postale intenzivno vizualne pojave, ki vključujejo fotografije žrtev, storilcev kaznivih dejanj, ali ljubljenih, diagrame načrta poti udeleženih v zločinu, geografskih območij, orožja, ali kraja 34.

zločina, grafične ilustracije dejanj, zaporniško populacijo, statistične številke policije; satirične karikature in izjave strokovnjakov kazenskega pravosodja.. 35.

4 Medijsko poročanje o storilcih. Kodeks novinarjev Republike Slovenije, ki je bil prenovljen v letu 2010, zavezuje novinarje k preverjanju točnosti zbranih informacij in izogibanju napakam. Svoje napake mora novinar priznati in popraviti. Novinar se mora prav tako izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev. Pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, je novinar dolžan čim prej, še v istem prispevku pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo. Novinar ne sme uporabljati nedovoljenih načinov zbiranja podatkov. Spoštovati mora anonimnost vira, za informacije pa prav tako ne sme plačevati. Ko novinar poroča s področja pravosodja, mora upoštevati, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen. Novinar mora biti pazljiv pri omembi imen in objavi fotografij ter posnetkov storilcev, žrtev in njihovih svojcev v poročilih o nesrečah in predkazenskih postopkih. Ni torej zaželeno, da se objavi slika osumljenca ali pa razkrije njegova identiteta, saj tako osumljenec v očeh javnosti postane kriv. Novinar ne sme razkriti identitete žrtev spolnih zlorab, družinskih tragedij in hudih kaznivih dejanj ter ne sme objaviti materiala, ki bi prispeval k razkritju identitete. Identiteto lahko razkrije le s soglasjem žrtve. 7. člen Kodeksa Novinarjev Republike Slovenije (2010) tudi določa, da novinar ne sme zamolčati pomembnih informacij. Reiner (2006) opisuje povezavo med novicami o zločinu v lokalnih časopisih ali oddajah, ki se osredotočajo na storilce, ki izhajajo iz vrst etničnih manjšin in nižjih socialnih razredov. Pri tem pa tako statistika kaznivih dejanj kot novice o tem prikazujejo izvajanje zločinov kot pretežno moško dejavnost. Opaziti je tudi trend, da so v zadnjih treh desetletjih ravno žrtve postale osrednja zgodba medijskega poročanja. Populistični novinarji pretiravajo, ko poročajo o kriminalnih tveganjih, s katerimi se soočajo višji sloji belcev, prav tako tudi nesorazmerno predstavljajo ženske, otroke ali starejše ljudi kot žrtve. Druga ugotovitev je, da prevladujejo zgodbe o kaznivih incidentih, ne pa tudi analize vzorcev kriminalnih oblik ali možnih vzrokov kaznivih dejanj. Pri tem kakovostni tiskani mediji pogosteje vsebujejo analizo kot pa npr. oddaje ali televizijsko poročanje. Pri poročanju o kriminaliteti tujcev in tudi slovenskih državljanov neslovenske etnične pripadnosti tudi Bučar Ručman (2011) ugotavlja, da prihaja do generalizacije in ustvarjanja vtisa o kolektivni kriminalni naravi določene nacije ali etnične manjšine. Medijsko poročanje pripomore k oblikovanju predsodka o tem, da so vsi. 36.

državljani neke države ali pripadniki etnične skupine (Romuni, Madžari, Romi itd.) storilci kaznivih dejanj. Filmska industrija je začela snemati filme s spolno problematiko in problematiko uživanja prepovedanih substanc šele v poznih šestdesetih letih 19. stoletja. Analiza vsebine 620 naključno izbranih najbolje gledanih ameriških televizijskih oddaj, ki so jih predvajali med leti 1955 in 1986, je pokazala, da je televizijsko nasilje daleč presegalo realno nasilje, še posebej pa je bil ta preobrat očiten po letu 1950. Prav tako televizija predvaja veliko več kaznivih dejanj kot pa se jih v resnici zgodi. Medtem, ko je bila večina moških, ki so v resnici morili, mladih pretepačev, ali pa je bil umor posledica družinskih sporov, je umor v fikciji običajno motiviran s pohlepom in hladnokrvno kalkulacijo. V realnem življenju večino posilstev zagrešijo žrtvini intimni posamezniki ali znanci. Na televiziji in v drugih fikcijah (tele-novele), so za posilstva običajno krivi psihopatski neznanci. Film pa poleg posilstva vključuje tudi skrajno brutalnost, pogosto mučenje ali umor. Medtem, ko je fiktivni filmski prikaz kaznivega dejanja premoženjskega kriminala manj pogost, kot je to v realnosti, ki jo podpira statistika o premoženjskem kriminalu, pa filmi tovrstna kazniva dejanja prikazujejo veliko bolj resno kot je večina zabeleženih prekrškov. Uradna statistika in raziskave žrtev se strinjajo pri izračunu, da velika večina premoženjskih kaznivih dejanj vključuje malo ali nič izgub ali poškodb, saj žrtve ponavadi nimajo stika s storilcem. V fikciji pa večina tovrstnih kaznivih dejanj lastnine vključuje resno načrtovanje projekta tatvine ali organiziranega ropa, izplen z visoko vrednostjo, vse to pa pogosto spremlja nasilje. V fikciji prav tako policija, kriminalisti ali detektivi skoraj vedno ujamejo storilce, v praksi pa temu pogosto ni tako (Reiner, 2006).. 4.1 Novinarji in predkazenski postopek. 22. člen Zakona o policiji določa, da policija obvešča javnost o zadevah s svojega delovnega področja, če s tem ne škodi svojemu delu ali upravičenim koristim drugih. Podatke in obvestila o opravljanju nalog iz prejšnjega odstavka dajejo minister, generalni direktor policije in osebe, ki jih minister ali generalni direktor policije pooblastita za to. Dajanje informacij se lahko odreče v primerih, ko so informacije na predpisan način označene z določeno stopnjo tajnosti, oziroma, če bi to pomenilo kršitev tajnosti podatkov ali bi škodovalo sodnemu ali predkazenskemu postopku.. 37.