Cerkev in varnost : diplomsko delo univerzitetnega študija

DIPLOMSKO DELO Cerkev in varnost. September, 2012. Alen Štojs Goljar.

DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA Cerkev in varnost. September, 2012. Alen Štojs Goljar Mentor: doc. dr. Teodora Ivanuša Somentor: redni prof. dr. Iztok Podbregar.

Zahvala Sodobni čas je čas globalizacije in izrednega tehnološkega razvoja. Ne glede na vse možnosti, ki nam jih ta čas daje, imamo nenehno občutek, da s svetom nekaj ni v redu. Recesije, ki se ne bi smele manifestirati v takšnem obsegu, družbene napetosti, versko sovraštvo, izredno nizka stopnja tolerance ter vsesplošen brezup in vdanost v usodo. To je sodobnost, to je resničnost. Vsi ti pojavi vplivajo na našo varnost, na varnost naših najtesnejših skupnosti ter na varnost državne in svetovne skupnosti. Pri tem ne moremo mimo vprašanja, kako bi lahko tovrstne probleme rešili. Kako bi lahko ponovno postavili dialog pred nasilje? V nemalo sodobnih socioloških tezah zaznavamo besede, da ljudje »iščejo mesija«, da ljudje potrebujejo odrešenika. Kaj pa če je odrešenik že tu? Kaj če lahko tudi v najbolj sekularnih družbah in akademskih krogih ugotovimo, da je pot do varnosti ves čas pred našim nosom, le mi tega ne vemo? V diplomskem delu sem kot katolik in aktiven član Cerkve, ljubiteljski teolog in apologet, mladi intelektualec in iskalec družbenih rešitev želel najti odgovor na vprašanje, kako Cerkev deluje znotraj varnostnega sistema. Kljub subjektivni vpletenosti v naslovno tematiko sem v želji po strokovnosti in pravem akademskem delu iskal objektivne odgovore, ki bi mi odgovorili na vprašanja, ki sem si jih zastavljal že dlje časa, še posebno med izredno navdihujočim študijem na Fakulteti za varnostne vede. Zakaj Cerkev, če je nosilka tako odličnih naukov in družina tako odličnih ljudi, ni bolj aktivno vključena v varnostni sistem? Predstavlja to grožnjo ali labilnost? Na prvem mestu bi se rad zahvalil mami, ki me je od rojstva do danes (in verjamem, da me bo še dalje) spodbujala in, včasih sicer dvomeče, podpirala pri mojem intelektualnem udejstvovanju. Nenehno mi je omogočala karseda odlične razmere, v katerih sem lahko razvijal svojo radovednost in od Boga dane talente. Izredno sem ji hvaležen tudi za potrpljenje, ki ga je imela z menoj, in ga ima še danes, kadar začnem s svojimi »težkimi filozofskimi debatami«, ki, pravi, »jih tako ali tako nihče ne razume.« Prav tako bi se ji rad zahvalil za razumevanje ob moji verski gorečnosti, ki jo poskušam prenašati na ostale družinske člane, in tisto majhno spodbudo, ki mi jo je dala kot otroku, da sem se ponovno vpisal na verouk in se s tem dokončno v polnosti zbližal z Bogom. Zahvalil bi se tudi vsej ostali družini, ki me prav tako nenehno podpira in prenaša v mojih intelektualnih kapricah in blodnjah, ki se včasih zdijo prav transcendentne, včasih pa popolnoma paradoksalne. Hvala vam za vse.. 3.

Ne nazadnje se želim tudi iskreno zahvaliti mentorici doc. dr. Teodori Ivanuša, s katero sva že na prvih predavanjih ustvarila prav poseben odnos študent-predavatelj, pri čemer se nisva vedno v vsem strinjala, sva pa – vsaj občutek sem imel – izhajala iz podobnih premis, ki so najine debate vedno pripeljale v isto točko. Zahvaljujem se ji za vse ure predavanj, na katerih mi je dovolila, da sem izražal svoja mnenja, pomisleke, dvome, nasprotovanja, ugovore, saj sem s tem intelektualno zorel in si širil obzorja največkrat na račun zavedanja, kako zelo sem se v nekaterih tezah in idejah motil. Zahvaljujem se ji tudi, ker je verjela vame in me z izrednim navdušenjem spodbujala pri pisanju diplomskega dela. Hvala Vam. Ker verjamem, da ne bi bilo tega dela, ne papirja, na katerega je natisnjeno, ne police, na kateri bo stalo, ne mene, ki bi ga napisal, ne vas, ki ga boste brali, gre moja globoka zahvala tudi Bogu, da me je blagoslovil s toliko darovi, ki so včasih tudi izredno breme, ker me nenehno preizkuša ter me vodi po poti pravičnosti in Resnice. In ker vem, da je Bog ljubezen, ljubezen in varnost pa hodita z roko v roki povezani v zaupanju, bom citiral še Sveto pismo: »Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem. Ljubezen med nami je postala popolna v tem tako, da imamo zaupnost na dan sodbe, kajti kakor biva On, tako bivamo tudi mi na tem svetu. V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah. Strah je namreč povezan s kaznijo, in kdor se boji, ni dosegel popolnosti v ljubezni. Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil. Če kdo pravi: »Ljubim Boga,« pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl. In od njega imamo to zapoved: Tisti, ki ljubi Boga, naj ljubi tudi svojega brata.« (1 Jn 4, 16-21). 4.

Kazalo vsebine 1. Hipoteza. 10. 2. Opredelitev metod. 12. 3. Cerkev in družbeno nadzorstvo. 13. 3.1. Neformalno družbeno nadzorstvo. 13. 3.1.1. Poskus teoretične opredelitve. 14. 3.1.2. Regulatorni mehanizmi – mehanizmi družbenega nadzorstva. 15. 3.2. Religija. kot. mehanizem. neformalnega. nadzora. in. Cerkev. kot. skupina. neformalnega nadzorstva – po Pečarju 4. 19. Cerkev na Slovenskem – zgodovinski pregled in statistika s poudarkom na ljubljanski. nadškofiji 4.1. 22. Kratka zgodovina Rimskokatoliške cerkve na Slovenskem – od pokristjanjevanja do. danes 22 4.1.1. Prve krščanske skupnosti na slovenskem prostoru. 22. 4.1.2. Pokristjanjevanje Slovencev. 22. 4.1.3. Utrditev stalne Cerkvene organizacije v srednjem veku. 23. 4.1.4. Od reformacije do druge svetovne vojne. 24. 4.2. Cerkvena statistika in vpliv – poudarek na ljubljanski nadškofiji. 26. 4.2.1. Zunanja Cerkvena ureditev. 26. 4.2.2. Notranja ureditev Cerkve na Slovenskem – cerkveni delavci, organizacije,. združenja in gibanja, katoliške šole in semenišča (ocena dejanskega vpliva v vsakdanjem življenju). 29. 4.2.3. Vzgojno-izobraževalni vpliv. 29. 4.2.4. Druge ustanove Cerkve na Slovenskem – organizacije, združenja, gibanja. 31. 4.3 5. Ocena vpliva Cerkve v Sloveniji. 34. Resolucija o varnosti in Cerkev 5.1. 35. Varnost. 35. 5.1.1. Individualna varnost. 35. 5.1.2. Družbena varnost. 36 5.

5.2. Resolucija o varnosti – opredelitev in pregled členov v korelaciji s Cerkvijo in. hipotezo. 6. 37. 5.2.1. Kaj je resolucija o varnosti?. 38. 5.2.2. Korelacije med resolucijo o varnosti in Cerkvijo/religijo – omembe, posredno. navezovanje, možnosti omembe. 39. Analiza ankete. 44. 6.1. Analiza posameznih vprašanj in odgovorov. 46. 7. Razprava. 54. 8. Uporabljeni viri. 59. 9. Priloge. 61. 9.1. Intervju z g. dr. Slavkom Žaberlom, generalnim direktorjem in sekretarjem na. Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije 9.2. 61. Intervju z g. msgr. dr. Antonom Stresom, ljubljanskim nadškofom in metropolitom 63. 9.3. Intervju z g. Alešem Hojsom, ministrom za obrambo na Ministrstvu za obrambo. Republike Slovenije. 65. 6.

Kazalo slik Slika 1: Zemljevid škofij v Cerkvi na Slovenskem (vri: http://katoliska-cerkev.si). 26. Slika 2: Tortični prikaz rezultatov vprašanja o izobrazbi. 46. Slika 3: Stolpčni prikaz rezultatov vprašanja o izobrazbi. 46. Slika 4: Tortični prikaz rezultatov članov Cerkve v odstotkih. 47. Slika 5: Prikaz področij sodelovanja v odstotkih. 48. Slika 6: Prikaz odstotkov anketiranih seznanjenih s povzročitvijo KD v njihovi župniji. 49. Slika 7: Prikaz odstotkov, za katera KD, povezana s cerkvenimi objekti in subjekti, je šlo 50 Slika 8: Opredelitve glede vrednotenja pojmov varnosti. 51. Slika 9: Prikaz varnosti na lestvici od 1 do 10 – posamezno. 52. Slika 10: Prikaz rezultatov ogroženosti, kot člani Cerkve. 53. Kazalo tabel Tabela 1: Prikaz deleža katoličanov v mariborski metropoliji. 27. Tabela 2: Prikaz deleža katoličanov v ljubljanski metropoliji. 28. Tabela 3: Skupen prikaz deležev katoliškega prebivalstva na Slovenskem. 28. 7.

Povzetek Delo vsebuje raziskavo za namen diplomskega dela s področja družbenega nadzorstva, varnosti in analitike. Naslovna problematika in del hipoteze se dotikata korelacije med Cerkvijo (kot vseprisotno skupino in močno skupnostjo, ki s tradicijo in delom vpliva na naš vsakdan bodisi kot vernike in člane Cerkve bodisi kot nevernike) ter varnostjo (kot pomembnim elementom bivanja in vrednoto, ki zaseda visoko mesto na naših lestvicah vrednot, in eno temeljnih človekovih potreb). Za potrebe dela smo v prvih poglavjih iskali teoretične podatke in dejstva, ki so nam pomagali v nadaljnji raziskavi pri razumevanju Cerkvenega ustroja in delovanja, ki smo ga nato primerjali s členi Resolucije o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije. Tako smo dobili vtis o tem, ali in kako Cerkev vpliva na družbo in splošno varnost. Pri končnih ugotovitvah so nam bile v pomoč tudi ankete in intervjuji, s katerimi smo se lažje orientirali, kako je varnost v korelaciji s Cerkvijo dejansko povezana s slovenskim prebivalstvom in kako to povezavo razumejo vodilne osebe v organizacijah, ki se s tem ukvarjajo. Ključne besede: Cerkev, varnost, družbeno nadzorstvo, Resolucija o strategiji nacionalne varnosti, verniki, religija, vera, skupine, skupnost, duhovniki, statistika. 8.

Summary Church and security The following work contains a research regarding graduation thesis covering the field of social control, security and safety and analitics. The main hypothesis covers the corelation between the Church, as omnipresent social group an strongly connected community, which is using its influence, tradition and work to affect our everyday life, either as catholics or non-catholics, and between security or safety, as rather important element of well-being and value, ranking high on our scale of values and as one of our basic human need. In first chapters we mainly look for theoretical data and facts, that helped us in further research and understanding of Church structure and work and which we later comapred to articles in the Resolution of strategy of national security, thus getting imprint on wether and how Church influences our society. Regarding final conclusions we helped with surveys and interviews which gave us informations on how the corelation between the Curch and security is actually integrated with Slovene nation and how this corelation is understood by leading authorities in relevant organisations. Key words: Church, safety, security, social control, Resolution of strategy of national security, believers, religion, faith, groups, community, priests, statistics. 9.

1 Hipoteza Diplomsko delo se osredotoča na aktualno in po naših informacijah še neraziskano tematiko povezave med Rimskokatoliško cerkvijo (v nadaljevanju Cerkev) in varnostjo. Bistvena vprašanja se ne dotikajo samo varnosti znotraj Cerkve, temveč se toliko bolj osredotočajo na vprašanje povezave Cerkve in njene vpetosti v družbo kot neformalne skupine družbenega nadzorstva, ki ima vpliv na varnost. Pomemben referenčni okvir nam postavlja Resolucija o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju resolucija o varnosti). Zanima nas predvsem percepcija varnosti z dveh vidikov: Cerkve (njenih članov, voditeljev) in laične družbe. Vprašanje je torej, kako se Cerkev znajde in manevrira znotraj našega varnostnega sistema in znotraj celotnega družbenega sistema z vidika varnosti ter kako družba dojema Cerkev: bodisi kot družbeni element, ki ima določen prispevek k varnosti, bodisi kot element, ki s prisotnostjo v družbi manjša stopnjo varnosti le-te. Delo smo v grobem razdelili v dva sklopa, pri čemer je del prvega sklopa tudi posamičen podsklop, pomemben za razumevanje analitičnih podatkov. V prvem – teoretičnem – delu se lotevamo obrazložitve temeljnih pojmov, ki postavljajo okvir celotnega dela. Najprej obrazložimo pojem neformalnega družbenega nadzorstva in Cerkve oziroma religije kot skupine neformalnega družbenega nadzorstva, nato sledi obrazložitev pojma varnosti, predvsem z antropološkega in ontološkega vidika – torej, kaj sploh varnost je ter kaj predstavlja človeku in družbi, pri čemer se zaradi usmeritve dela in pomembnosti navezovanja pojmov na slovenski prostor navezujemo predvsem na resolucijo o varnosti. Tretji temeljni pojem v teoretičnem delu je opredelitev Cerkve: najprej s kratkim zgodovinskim pregledom s poudarkom na zgodovini Cerkve na Slovenskem, nato kot organizacije in neformalne skupine družbenega nadzorstva – pri čemer nam je pomembno predvsem poznavanje ustroja in dela tovrstne organizacije. Nazadnje pa sledijo pomembni statistični podatki, ki nam dajejo vpogled v navidezni družbeni vpliv Cerkve. To poglavje je pravzaprav vmesno poglavje med teoretičnim in analitičnim oziroma empiričnim delom. Tovrstna statistika nam jasno pove, kolikšen je potencialni družbeni vpliv Cerkve v Sloveniji preko števila živečih vernikov, aktivnih katoliških organizacij znotraj in izven Cerkve ter kaj pomeni tovrsten vpliv za varnost. So torej tovrstne skupine in člani v Cerkvi pozitivni dejavnik pri ohranjanju čim višje stopnje varnosti ali je varnostni sistem v Sloveniji kakorkoli ogrožen zaradi religiozne prisotnosti? Pomembno je tudi vprašanje, kako se na to odziva družba. Ali je odziv družbe 10.

na delovanje Cerkve upravičen? Je družba preveč ali premalo sumničava? Kako Cerkveni vrh dojema svojo vlogo v slovenskem varnostnem prostoru? Kako vladni vrh s svojimi ustreznimi ministrstvi dojema prisotnost Cerkve z vidika varnosti? Hipoteza diplomskega dela temelji na domnevi, da ima Cerkev na Slovenskem precejšen družbeno-politični vpliv, ki pa ni nujno slab, zaradi zgodovinske in moralno-etične podstati, iz katere Cerkev izhaja, jo ohranja, zagovarja in širi. Predvidevamo, da na ta način vzdržuje neko raven varnosti, sočasno pa zaradi svojega družbenega stališča predstavlja varnostno grožnjo predvsem z vidika nasilja in sovraštva nad verniki.. 11.

2 Opredelitev metod V diplomskem delu smo se odločili za klasičen teoretično raziskovalni pristop z vključitvijo anket in intervjujev, kot potrebni metodi za pridobitev, kolikor je le možno, kredibilnih raziskovalnih rezultatov, potrebnih za analizo postavljenih tez in potrditev ali ovržbo naslovne teme. Končna spoznanja smo pridobili na podlagi kognitivnega povezovanja dejstev, zaznanih in spoznanih med izdelavo in raziskavo diplomskega dela. Prav tako smo za podrobnejšo analizo opravili anketo, ki je vsebovala večinoma zaprti tip vprašanj, in intervjuje z osebami, ki prihajajo z ustreznih področij za raziskovanje naslovne tematike. Za lažje spopadanje z naslovno problematiko smo se lotili tudi primerjalnih metod, pri čemer smo primerjali teoretične ugotovitve in statistične podatke z resolucijo o varnosti, kot temeljnem dokumentu pri urejanju, zaznavanju, predvidevanju in reševanju vprašanja varnosti v Sloveniji. Tako smo lahko tudi na podlagi primerjav prišli do pomembnih ugotovitev, ki so nam služile pri ugotavljanju naslovne problematike. (Ivanko, 2007). 12.

3 Cerkev in družbeno nadzorstvo 3.1 Neformalno družbeno nadzorstvo Pri proučevanju naslovne tematike je obvezno seznaniti bralca s pojmom družbenega nadzorstva, predvsem neformalnih oblik in skupin družbenega nadzorstva, del katerega je tudi Cerkev. Pomembno je vedeti, kaj točno je družbeno nadzorstvo, čemu je namenjeno, zakaj je potrebovano ter kako in v kakšnih oblikah se vzdržuje. V tem oziru se je najbolje opreti na temeljno delo največjega slovenskega strokovnjaka na tem področju dr. Janez Pečarja. Temeljna izhodišča bomo črpali iz njegove študije, objavljene v knjigi »Neformalno nadzorstvo – kriminološki in sociološki pogledi«. V začetku pa moramo najprej predvsem razložiti, kaj je sploh nadzorstvo, zakaj je potrebno in kako se vzdržuje. Od kod vendarle izhaja potreba po nadzoru? Zakaj potrebujemo nadzor? Temeljni gradnik vsake družbene celice, od skupnosti med dvema osebama – partnerske skupnosti – do vaških in lokalnih skupnosti ter ne nazadnje tudi med osebami znotraj največjih družbenih skupin na ravni mest, dežel in držav, je zaupanje. Močno zaupanje nas razbremenjuje nevarnosti in potrebe po tem, da bi koga želeli imeti pod nadzorom, saj mu zaupamo. Vendar je dejstvo tako, da je človekova osebnost izredno vihrava in nepredvidljiva, zato se tudi kaj hitro zgodi, da znotraj vsake družbene skupine pride do nezaupanja – lahko gre za upravičen sum in nezaupanje, največkrat pa gre za neupravičene domneve in sumničavost, ki izhaja iz nas samih in predstavlja enega osnovnih obrambnih mehanizmov – projekcijo. Nezaupanje v družbi pa je tisti dejavnik, ki razdira temelje ter zaradi katerega tudi potrebujemo neformalni in posledično tudi formalni nadzor. Prav nadzor, ali včasih že zgolj občutek nadzora, pa v ljudeh vzbuja določeno nelagodje. Zato naj bi, kot pravi dr. Pečar: »… prav z neformalno kontrolizacijo ljudem nudili raje več dobrega in povzročali čim manj škode. S tem naj bi v marsičem nevtralizirali ali zmanjševali slabe vplive državne represije pri obravnavanju odklonskosti, ne nazadnje tudi z dekriminalizacijo in depenalizacijo, deetatizacijo in seintitucionalizacijo, debirokracijo in deprofesionalizacijo ter drugimi procesi »razdržavljanja« represije in nadzorovanja. Toda, ni jasno, do katere točke naj to poteka.« (Pečar, 1990: 16) Nikakor pa ne smemo spregledati dejstva, da je neformalno nadzorstvo, kot primarno nadzorstvo oz. oblika nadzora, ki obstaja v vsaki družbi in v vseh obdobjih zgodovine, ne glede na obliko formalnega nadzora, »že od nekdaj vprašanje kulture in civilizacije, pa. 13.

filozofije, religije, tja do znanosti in umetnosti, da ne omenjamo današnje tehnologije.« (Pečar, 1990: 16) To pomeni, da če trdimo, da je neformalni nadzor prvenstveno vprašanje kulture in civilizacije, absolutno ne moremo in ne smemo mimo vprašanja Cerkve, kot subjekta naslovne problematike, ki ima v slovenskem, in ne zgolj v njem, tudi širšem evropskem in bližnjevzhodnem prostoru močan kulturni in civilizacijski pomen. In ravno zato se »iz čisto praktičnih razlogov z neformalno kontrolizacijo ukvarja ločeno od vseh drugih oblik nadzorstva in nadzorovanja samo zato, da bi poudarilo njegovo posebnost, njegovo večnost ter neizogibnost, mimo katerih ne moreta niti kriminologija, ki mora vključevati »kontrolizacijo« kot čedalje bolj pomembno področje svoje vsebine, niti sociologija.« (Pečar, 1990: 17). 3.1.1 Poskus teoretične opredelitve Zgoraj smo na kratko opisali, kaj ustvarja nadzor in od kod izhaja potreba po njem, delno smo tudi povedali, kakšne funkcije ima neformalno nadzorstvo. V tem poglavju se bomo podrobneje dotaknili razlik med formalnim in neformalnim nadzorom, na kratko bomo tudi preleteli in opredelili vsakega izmed kontrolnih mehanizmov, ki nam bodo pomagali jasneje razumeti pomen Cerkve in religije kot pomembne skupine neformalnega družbenega nadzora. Kot smo opisali v prejšnjem poglavju, se človek znotraj družbe nenehno trudi, da bi imel okolje, v katerem biva, pod nadzorom. Ali bolje rečeno, da bi lahko kar se da veliko dejavnikov, ki ga spremljajo vsakodnevno, nadzoroval na tak ali drugačen način. Vedeti moramo, da pri nadzoru ne gre zgolj na neposreden fizičen nadzor, ampak v to štejemo tudi posreden, tudi nefizičen nadzor. Na primer to, da znamo napovedati vreme, je del nefizičnega posrednega nadzora, ki nam omogoča, da se pripravimo na takšne ali drugačne bodisi ugodne bodisi neugodne, morda celo nevarne, vremenske razmere. Tako smo znotraj obvladovanja svojega okolja, tudi vedenj oseb, ki nas obkrožajo, nenehno priča različnim oblikam nadzorovanja. Vendar je neformalno »gotovo najstarejše, najbolj izvirno in življenju tako lastno, da se ga morebiti sploh ne zavedamo, toda bdi nad nami in kaže svoj vpliv, včasih tudi na neobčuten, toda še vedno vodljiv način.« (Pečar, 1990: 17) Glavne in temeljne prvine obeh vrst – formalnega in neformalnega – nadzorovanja ostajajo iste. Tako imamo v obeh primerih določena pravila ali norme, ki so lahko (na)pisane ali ne, prav tako poznamo različne stopnje institucionalizacije. Obema vrstama tudi niso tuji prisila in kaznovanje ter tradicionalnost. Do neke mere sta tako ena kot druga, verjetno. 14.

ena celo bolj kot druga, preprečevalni in zastraševalni, pozitivni in negativni, združevalni in/ali ločevalni, vidni in/ali skriti ter posredni in/ali neposredni. Ključno pri neformalnem nadzoru je dejstvo, da poteka med ljudmi, na različnih ravneh, ko nadzorujemo drug drugega, in sicer predvsem brez vpletanja države. Tovrsten nadzor se lahko v neki meri celo zgleduje po državi, pravimo, da se etatizira (francoska beseda za državo je l`etat), vendar bi lažje rekli, da se država v marsičem zgleduje po neformalnem nadzorstvu in njegovih izkušnjah, ki so služile potrebam ljudi, ko države sploh še ni bilo. Večkrat je bilo že omenjeno, da neformalno obliko nadzora opravljajo ljudje med seboj, le-ti pa morajo biti skupaj zaradi lastnega preživetja, zatorej bivajo v določenem sožitju. Pri tem drug drugemu in sami sebi postavljajo pravila, čeprav ne nujno izključno, pri čemer jih sprejemajo bodisi soglasno bodisi se po njih ravnajo zaradi prisile močnejših, sposobnejših, pametnejših, pomembnejših ali posameznikov še s kakšnimi drugačnimi lastnostmi, zaradi katerih s(m)o se pripravljeni podrejati tudi zaradi koristi ali na primer osebne prepričanosti. »Prav zato je, zlasti neformalno nadzorstvo, predvsem dejavnik primarnih in sekundarnih človeških skupin, izraz človekove kulture, ki na vsaki stopnji razvoja kaže svoje posebnosti in različnosti. In prav ta neenakost, čeprav hkrati splošnost, je njegova posebnost in del civilizacije… | … Zato bi lahko rekli, da je neformalno nadzorovanje tista dejavnost posameznikov, primarnih ter sekundarnih skupin, ki mimo in poleg pisanega prava, (predvsem države), s svojimi vrednotami, pravili, napotili, navadami, delovanjem, zgledi itd., zasebno vplivajo na vedenje drugih v svojih okoljih, v katerih kakorkoli prihajajo v stik in delujejo tako, da bi se ljudje vedli skladno z medsebojnimi pričakovanji, ali pa po potrebah in zahtevah, ki jih postavljajo tisti, ki imajo moč, avtoriteto in ugled, da to lahko delajo, hkrati pa skrbijo za izrekanje in izvrševanje pozitivnih ali negativnih sankcij onim, ki so kršitelji.« (Pečar, 1990: 19). 3.1.2 Regulatorni mehanizmi – mehanizmi družbenega nadzorstva Ob tem, ko je človek nenehno želel imeti stvari pod nadzorom, je nehote ustvaril in ustvarjal tako imenovane mehanizme družbenega nadzorstva. Vsak izmed teh mehanizmov ima specifično vlogo, ki ni nujno nadzorstvena, je pa nadzorstvo ena izmed vlog, ki jih ima vsak posamezen mehanizem. Taki mehanizmi so družina, skupina, skupnost, delo, kultura, religija, ideologija, javno mnenje, morala, običaji in tradicije, množični mediji in vzgoja, umetnost, znanost, šport, medicina in tako dalje. In če pogledamo človeško družbo, ugotovimo, da ima vsak naš proces in posledično vsi družbeni procesi potrebo po tem, da. 15.

so nadzorovani, tako praktično ne obstaja s socialnimi procesi povezana dejavnost, ki bi ne potrebovala nadzora. Vendar se bomo zaradi nujnosti na kratko ustavili le pri najstarejših ali najbolj bistvenih procesih, ki nas zadevajo v okviru naslovne problematike. Pregledali bomo družino kot mehanizem družbenega nadzorstva, skupnost in skupino ter kulturo, nazadnje pa se bomo ustavili pri religiji – natančneje Cerkvi – ki nas tokrat najbolj zanima. a) Družina Po Pečarju je družina temeljna družbena skupina, ki nastane s skupnostjo (zakonsko zvezo) dveh oseb – praviloma nasprotnega spola –, ki jo sestavljajo tudi njuni potomci ter ima vlogo vzrejati in vzgajati otroke, hkrati pa zadovoljuje spolnost, čustvenost in druge potrebe. Zgodovina družine, pravi Pečar, je kratko malo zgodovina človeškega podrejanja. Saj nam je vsem znano, kako se znotraj družine naučimo prvih vedenjskih vzorcev, predvsem na račun pogojevanja in omejevanja staršev, ki se jim je treba – če želimo uživati ugodnosti, ki nam jih omogočajo – podrejati. Po drugi strani je družina sredstvo za prenašanje in oblikovanje kulturnih vzorcev, mehanizem za učenje socialnega vedenja. Znotraj družine imamo možnost za tako spodbujevalno kot tudi kaznovalno nadzorstvo. Težava sodobnega sveta je ta, da družina več kot očitno opravlja znatno manj nalog kot nekoč, ki pa jih prelaga in deli na mehanizme zunaj sebe. Tako na primer starši vedno večjo vzgojo zahtevajo od šole, otroci se zaradi prezaposlenosti staršev prepuščajo raznim krožkom in športom, kjer se ukvarjajo z njimi. Na tem mestu ima pomembno vlogo tudi Cerkev s svojo dejavnostjo, usmerjeno v mlade, vendar o tem v kasnejših poglavjih. Za nas je trenutno pomembno zavedanje, da družina, ne glede na obliko zakonske zveze, opravlja več funkcij – zlasti reprodukcijske, ekonomske, čustvene, moralne, vzgojne in varnostne. Zlasti zadnje tri so v bistvu, vsaj po svojih sestavinah in načinu dela, trdno prepletene in težijo k nekakšni obliki nadzora. Tako lahko z gotovostjo rečemo, da zaradi svojih nadzorstvenih vlog družina deluje kot najbolj znana primarna skupina in pomemben neformalno-kontrolni dejavnik. b) Skupina »Skupina je vidna, strukturirana, časovno relativno trajna, kohezivna in na skupnih interesih in družbenih enotah ustanovljena družbena formacija, katere člani imajo, zahvaljujoč skupnim ciljem in skladni s sprejetimi standardi vrednotenja in normami vedenja, recipročne vloge.« (Pečar, 1990: 75). 16.

Pomembno za razumevanje vpliva, ki ga ima Cerkev na družbo, v kateri deluje prek posameznikov, je poznavanje in razumevanje skupin ter tega, kakšen vpliv imajo na posameznika in družbo. Kot smo v zgornjem odstavku navedli, je skupina vidna in strukturirana. Kar pomeni, da ima določeno obliko in znotraj nje posamezniki vedno prevzamejo prenekatere vloge. Vedeti moramo tudi, da poznamo različne vrste skupin in posledično tudi podskupin. Vsaka vrsta ima svoje značilnosti, ki jih bomo kasneje na kratko tudi opisali. Skupine tako najpogosteje delimo na primarne in sekundarne, formalne in neformalne, genetične in kongregacijske, razvojne in prehodne, socialne, psevdosocialne, avtosocialne in socializirane, naravne in racionalne, delovne, specifične, dopolnilne, občasne, stalne in še bi se našle. Najpomembnejši element skupine je povezovalni dejavnik. Ne glede na število članov, mora te člane v skupini med seboj nekaj povezovati. Največkrat gre za neko skupno interesno dejavnost, zadovoljevanje skupnih potreb ali doseganje skupnih vrednot in ciljev. Najpogosteje so zato tudi dejavnosti in vrednote med seboj povezane. Večina skupnih značilnosti skupin je pomembna tudi z vidika nadzora, zato se jih splača posebno izpostaviti. Te skupne značilnosti skupin so: cilji in interesi, zadovoljevanje potreb, relativna številčnost in povezanost, vloge oziroma strukturiranost, vrednote in zlasti norme. Na podlagi naštetega sta za nas pomembni predvsem dve delitvi, in sicer na primarne in sekundarne skupine ter na formalne in neformalne. Za primarne skupine je značilno predvsem to, da so si člani telesno blizu, da jih združuje medsebojna čustvena povezanost, visoka stopnja familiarnosti, razmeroma omejeno število članov, neposrednost stikov, zagotavljanje čustvenih in materialnih potreb, predvsem je treba omeniti zagotavljanje vzgojnih, moralnih, socialnih in drugih, predvsem pa zaščitnih potreb in vrednot. Najodličnejši primer in vzorec primarne skupine je družina, s katero se s težavo primerja še kakšna druga primarna skupina, saj druge niso povezane do takšne stopnje. V to skupino bi lahko uvrstili še najtesnejše prijatelje in sorodstvo. Sekundarne skupine niso tako trdno povezane kot primarne, člani se vanje vključujejo prostovoljno predvsem zaradi skupnih interesov. Stiki med člani sekundarnih skupin niso tako pogosti kot v primarnih, delujejo bolj na racionalni ravni kot na čustveni, prav tako so ti stiki bolj posredni. Za sekundarne skupine velja tudi neka formalna urejenost razmerij, predpisanost in opredeljenost postopkov znotraj skupine – proceduralnost. Neformalne skupine in pojem neformalnega smo na kratko že opredelili v uvodnem poglavju, ostane nam še kratka opredelitev formalnih skupin. Te skupine so predvsem institucionalizirane ali birokratske. Zanje so značilne: hierarhičnost, predpisanost. 17.

postopkov, regulacija, delitev vlog in položajev oziroma statutov, preračunljivost, nižja stopnja pripadnosti in nečustvenost v razmerjih. Zelo pomembna dejavnost skupin, ki je zanimiva predvsem z zornega kota varstvoslovcev, je določanje konformizma, s čimer skupina dobiva pomembno nadzorstveno funkcijo. Tako se vsaka skupina zagotovo trudi (bolj ali manj uspešno), da bi njeni člani delovali glede na skupne interese in cilje. Zato imajo vse skupine nujno socializacijsko funkcijo, ki (nove) člane napeljuje k določenemu vedenju oziroma ravni, ki je najbližje vrednotam in normam skupine. Na tem mestu se moramo torej na kratko ustaviti pri procesu, imenovanem socializacija. Pri socializaciji gre v osnovi za ustvarjanje potrebnega konformizma oziroma ponotranjenja pravil vedenja in pričakovanih medsebojnih razmerij. Tako torej skupina na različne načine pravzaprav vpliva na člane, da sprejemajo skupno voljo in se ji podrejajo. »Človeške skupine, ne glede na to, iz kakšnih razlogov nastajajo, pa so tu že od nekdaj. S svojimi vedenjskimi pravili, običaji, navadami, rituali in simboli vplivajo na ljudi ter jih omejujejo v njihov svobodi ravnanja tako, da jim prepovedujejo delati, kar bi hoteli, in nalagajo počenjati, česar ne želijo. Ključno za skupine, zlasti primarne, pa je to, da vse nadzorovanje poteka v procesih komuniciranja. Nadzorovanje je v skupinah sestavina katerekoli človeške dejavnosti. Nadzorstvo je torej v vsaki skupini, vendar ga praktično le redko občutimo kot nekaj, kar je posebej, in kot vlogo, ki je zato, da sploh je. Navadno poteka kot lastnost socializacije, kulture, komunikacij, razmerij med ljudmi, spoštovanja, ugleda in veljave, čeravno vsega tega marsikdaj ne gre ločevati od moči in statusov, ki jih ima določen posameznik v skupini v obilnejšem obsegu kot drugi, kajti nikjer nismo vsi enaki. Zato bi morda smeli reči, da se socialni darvinizem, seveda odvisno od kulturne stopnje, zgodovinskega razvoja, etnopsiholoških značilnost itd., prav v primarnih in deloma tudi v sekundarnih skupinah ohranja z določeno vztrajnostjo, ker navsezadnje poudarjajo negativni pojavi, nasilje, ogrožanje in diskrecionarno ravnanje s posamezniki, zlasti v družinski skupnosti, v soseščini in še kje.« (Pečar, 1990: 93) c) Skupnost Ker je v diplomskem delu govor o Cerkvi, ki je skupina in prav tako skupnost, ter znotraj katere se dogajajo različne nadzorstvene oblike, se moramo na kratko ustaviti še pri opredelitvi in pomenu skupnosti kot samozadostne, enovite entitete, vezane na skupno geografsko lokacijo, v našem primeru slovenski prostor z osredotočenostjo na ljubljansko nadškofijo. Vedeti moramo, da gre pri skupnosti za ljudi, živeče na isti lokaciji, ki si delijo skupno kulturo, živijo v določenih skupnih in različnih skupinah, so navezani na svoj življenjski 18.

prostor, ki si ga delijo, so med seboj na različne načine povezani, pri čemer lahko govorimo o nekakšni družbeni organizaciji, skupini ljudi, ki jo povezujejo skupni interesi. Poznamo različne vrste skupnosti: mestne, vaške in soseske, pri čemer gre pri soseski za »majhno naseljeno območje, prebivalstvo na njem in razmerja med ljudmi.« (Pečar, 1990: 96) Slovenske skupnosti in soseske z nadzorstvenega vidika še vedno delujejo precej nebirokratsko, bolj z vidika navad in morale ter običajev. Načrtovanega in organiziranega »vcepljanja« konformizma v Sloveniji še ni zaslediti, predvsem zaradi novosti manjših lokalnih blokovskih ali predmestnih (»suburban« - ang.) sosesk. V slovenskem prostoru so še vedno izredno močne vaške in periferne lokalne skupnosti, kjer odnosi potekajo s komunikacijo na sorodstvenih in prijateljski ravneh, kjer se konflikti dogajajo v obliki sporov znotraj skupnosti ter so poznanstva močna in pogosta, zato ni tolikšnega nezaupanja, da bi se potrebovalo izredno, državno, formalno, »prisilno« nadzorstvo, predvsem v obliki konformizma in socializacije, saj se to zgodi na ravni primarnih skupin – družine, vaškega druženja, šol itd.. 3.2 Religija kot mehanizem neformalnega nadzora in Cerkev kot skupina neformalnega nadzorstva – po Pečarju V tem poglavju bomo predstavili religijo in Cerkev predvsem s kriminološkega vidika, kot ga opisuje dr. Pečar v svoji študiji in knjigi z naslovom »Neformalno nadzorstvo«. Prvo se moramo zavedati, da proučevanje religioznosti pokriva izredno široko polje, s katerim se ukvarjajo teologi, filozofi, sociologi, pravniki in ne nazadnje tudi kriminologi. V našem oziru bo pomembna predvsem krščanska religioznost, kasneje pa pomen Cerkve kot skupine neformalnega nadzorstva. Kljub temu moramo v začetku opredeliti nekaj pojmov, ki bolj na splošno pojasnjujejo religijo, religioznost, organizirane religije, ter pomen in vpliv teh pojmov v družbi. Za vse raziskovalce religij je to področje izredno zahtevno, ker je znanstveno težko dokazljivo in s prenekaterih vidikov izredno subjektivno raziskano,. odvisno od. idejnopolitične opcije raziskovalca, ki pri taki temi ne more ostati popolnoma objektivno naravnan. Prav tako se moramo zavedati razsežnosti področij, ki jih pokriva religija, upoštevajoč glavne (tj. večje) svetovne organizirane religije – krščanstvo, islam, judaizem. Religija tako pokriva področja teologije, filozofije, etike, morale, človekovih pravic, psihologije, sociologije, prava, kriminologije, arhitekture, umetnosti idr. Večina teh znanosti se ukvarja predvsem z verniki samimi, kot temeljnimi gradniki religij, z njihovo zavestjo ter raziskovanjem njihovega dela in mišljenja z vidika filozofije, zgodovine, 19.

antropologije, psihologije, sociologije itd. V tem poglavju se bomo poskušali osredotočiti predvsem na vprašanje, kaj religija zagotavlja, ponuja in vzdržuje – predvsem z vidika varnosti, ter ne toliko ali skorajda nič o njenem izvoru in teoloških vidikih. »… na splošno in opisno bi lahko rekli, da je religioznost po eni plati mišljenje in verovanje, ter da je, po drugi strani, pomembna za moralo, oz. je sistem stališč, vedenja, ritualov, ceremonij in verovanj, po katerih posamezniki ali skupnosti vzpostavljajo razmerje z božanstvom ali nadnaravnim svetom, toda pogosto tudi drug z drugim, iz česar religiozna oseba izraža vrsto vrednot, na podlagi katerih ocenjuje dogodke v naravnem svetu.« (Pečar, 1990: 307) Naslednji pojem je religioznost, ki izhaja iz posameznika ter pomeni naklonjenost, sprejemanje in identificiranje z določeno religijo ali pripadnostjo njej. Religioznost naj bi pomenila tudi življenjski stil in osebnostni dejavnik, ki ima velik pomen tudi pri soočanju s krizo, težavami, obvarovanju in oblikovanju smisla življenja ter smisla kako biti in obstati. Zato moramo pri proučevanju religioznosti upoštevati predvsem resnično življenje vernikov, skupaj s socialnim okoljem in njegovim vplivom na posameznika. Z vidika psihologije je zagotovo smiselno upoštevati in preiskati pomen religije in religioznosti pri oblikovanju človekove osebnosti ter okoliščine, ki prispevajo k omejevanju in oblikovanju določenega vedenja. Pečar v svoji študiji navaja Čimića, ki trdi: »Vernik je v svojem razmerju do božanstva odvisen, hoče in ne le pristaja, da bi bil božji sluga, hkrati pa ne sme pozabiti na Boga, kajti če se ne opira na njegovo navzočnost, če zgubi ta up, je globoko prepričan, da greši. Religija nenehno zahteva vzpostavljanje kontrole (!) nad vsemi (!) človeškimi dejavnostmi in pobudami …« (Pečar, 1990: 312) In kot je pred kratkim ob klepetu dejal Leo Oblak, strokovnjak za marketing, ima Cerkev (kot religiozna ustanova) največji potencial pri posredovanju in trženju za človeka izredno pomembnega pojma – upanja. Prav tako religija v posamezniku zapolnjuje neko praznino, še posebno v stiski ali brezizhodnih situacijah, vliva moč, zaupanje in optimizem, da obvladuje težave, v časih osamljenosti mu nudi družbo, saj mu je omogočeno zatekanje k Bogu. Prav tako ima močan vpliv na premagovanje strahu, tesnobe, žalosti, osamljenosti, velikih sprememb. V teh ozirih smemo uporabiti ta socialnopsihološka in kriminološka izhodišča ter trditi, da religioznost prispeva k integraciji osebnosti, odlično opravlja vlogo konformizacije in socializacije, hkrati pa moramo vedeti, da kot vedno, kadar je govor o človeku, religija in religioznost ne vplivata na posamezne vernike enako in ne enako v vseh življenjskih položajih.. 20.

Pri proučevanju pomena religije z vidika varstvoslovja, in navezujoč se na pomen varnosti, ne smemo zanemariti dejstev in njene družbene vloge, saj ustvarja in ohranja spoštovanje, dostojanstvo, pravičnost, odgovornost, podjetnost, dosežek in pogum kot pomembne družbene vrednote. Ravno zaradi tega se nemalo katoliških intelektualcev in proučevalcev Cerkve nagiba k označevanju Cerkve – govor je o Rimskokatoliški cerkvi – kot o »poslednjem« braniku etike in temeljnih družbenih vrednot. Tako je na primer že Durkheim omenjal religijo ne le kot entiteto, tesno povezano z avtoriteto in predstavnico moralnih zapovedi, ampak je omenil Boga, ki ga lahko pojmujemo ne le kot zakonodajalca in čuvaja moralnega reda, temveč tudi kot ideal, ki si ga vernik želi doseči. Kriminologi in ostali proučevalci religije s kriminološko-deviantno-nadzorstvenih vidikov se težko poenotijo o tem, ali obstaja povezava med religioznostjo in kriminaliteto – predvsem, ker je religioznost izredno težko merljiva in je zato ni mogoče spravljati v povezavo z odklonskostjo in neodklonskostjo na drugi strani. Lahko pa z gotovostjo rečemo, da ima religioznost v obliki verskih fanatizmov ali verske diskriminacije in agresivnosti lahko vpliv na deviantnost, ogrožanje, nasilje, varnost. To se v sodobnem času kaže predvsem v obliki islamskega fundamentalizma, ki pa nas tokrat ne zanima. O Cerkvi bomo več pisali v naslednjih poglavjih, v tem pa je pomembna predvsem ugotovitev, v kakšni povezavi je z religioznostjo, in kot smo že predhodno nakazali, kako kot organizacija, s svojimi skupinami delujoča na mnogih področjih, znotraj skupnosti vpliva na varnost. Negativen vpliv na varnost ima zagotovo deljenje na verne in neverne, ki ustvarja neko stopnjo nekonformnosti, nezaupanja in družbene delitve, vendar v sekularni demokratični družbi za zdaj ta opredelitev ne povzroča varnostnih groženj, so pa v odnosu do Cerkve opazni vedno pogostejši in vedno močnejši napadi agresije v bodisi verbalni bodisi fizični obliki. Nekaj tega bodo pokazali tudi rezultati v anketi. Pozitivna in zagotovo najbolj očitna vloga Cerkve kot organizacije pa je njena samaritanska, kulturna in izobraževalna vloga. Poleg tega izredno uspešno deluje tudi na področju sociale, svetovanja, pomirjanja in celo psihiatrije. Z lahkoto se prepričamo, da predvsem v zahodnih družbah v mnogih prevzgojnih ustanovah in kazenskih zavodih, v kriminalnopreprečevalne namene ter za resocializacijo deviantov uporabljajo verske obrede. In ponekod so religije izredno pomemben, če ne edini prevzgojni dejavnik s svojimi izhodišči za poboljševanje.. 21.

4 Cerkev. na. Slovenskem. –. zgodovinski. pregled. in. statistika s poudarkom na ljubljanski nadškofiji V tem poglavju se bomo na kratko dotaknili zgodovine Cerkve na Slovenskem, predvsem v obdobju novega veka in sodobnega časa. Bistveni del tega poglavja pa bo statistika, ki nam bo dala vpogled v vpliv, ki ga ima Cerkev v Sloveniji, in nam bo služila za orientacijo pri ugotavljanju, ali je Cerkev s svojo prisotnostjo in vplivom pomemben dejavnik glede nacionalne varnosti, na katerega bi morali biti bolj pozorni. Ugotovljeni vpliv s poudarkom na ljubljanski nadškofiji bomo nato v naslednjem poglavju o varnosti in pri analitičnem delu navezali na resolucijo o varnosti, pri čemer bomo iskali korelacije med členi resolucije ter ugotovitvami o delu in vplivu Cerkve v Sloveniji.. 4.1 Kratka zgodovina Rimskokatoliške cerkve na Slovenskem – od pokristjanjevanja do danes 4.1.1 Prve krščanske skupnosti na slovenskem prostoru Začetki krščanstva na slovenskih tleh so precej nejasni. Predvsem sovpadajo z večjimi dogodki v rimskem cesarstvu v 2. in 3. stoletju. V orientacijo so nam tudi predvsem pojavi krščanstva v bližnji okolici, tako se pri začetkih krščanstva v slovenskem prostoru nekako najbolj opiramo na njegove začetke in razvoj v Ogleju. Precej zanesljivo se je tu začela oblikovati krščanska skupnost v 3. stoletju. Najbolj zanesljivi viri so iz obdobja cesarja Dioklecijana in njegovih sovladarjev, ko je bilo izredno intenzivno preganjanje kristjanov. Izredno pomembna letnica, ne le za slovenski prostor, ampak za celotno Cerkev, je zagotovo leto 313, ko skupaj s tako imenovanim Milanskim ediktom nastopi verska svoboda znotraj rimskega cesarstva. Krščanstvo v tem obdobju s Konstantinovo zakonodajo pridobi privilegiran položaj, kasneje pa njegovemu razmahu izredno koristijo prepovedi in omejitve vseh poganskih kultov, ki se dogajajo do leta 472. V tistem obdobju se izredno okrepi vpliv Oglejske Cerkve, kot središča katolicizma v slovenskem prostoru, prav tako pa se rimsko cesarstvo razdeli na vzhodni in zahodni del. (Metod, 1991). 4.1.2 Pokristjanjevanje Slovencev Pravzaprav bi o pokristjanjevanju Slovencev težko govorili, ker v tistem času v tem prostoru pravzaprav še ni bilo izoblikovane nacionalne pripadnosti in nacionalnih zavedanj ter narodov na nacionalni osnovi, vendar ker to pač ni antropološka razprava, bomo polemiko o pravilnem poimenovanju takratnih prebivalcev pustili za kdaj drugič ter bomo govorili o Slovencih in Slovanih. Tako vemo, da so ta prostor nekako v 6. stoletju začeli. 22.

naseljevati Slovani, ki so prihajali v več valovih in iz različnih smeri. Pomembno je predvsem dejstvo, da so s seboj prinesli novo kulturo in z njo tudi svoje (poganske) oblike verstev. Tako na tem prostoru ponovno prevlada poganstvo, sočasno z zamiranjem in propadom rimskega cesarstva, ki zasede prostor sprtih in izseljenih krščanskih skupnosti. Prvi poskusi širjenja krščanstva se nato pojavijo šele v 7. stoletju, predvsem irskih misijonarjev na prostoru, kjer so tedaj že prebivali Karantanci (ime za Slovane, naseljene v Alpah in ob Donavi). Pomembno je vedeti, da je bilo pogansko verovanje takratnih Slovanov precej monoteistično usmerjeno, saj so večinoma verjeli, da je »en bog, stvaritelj bliska«, pri čemer gre zelo verjetno za boga Peruna. Najbolj razširjeno pokristjanjevanje se je zgodilo v času spopadov med Karantanci in Avari, ki so začeli pritiskati proti zahodu. Ogroženi so se Karantanci obrnili na Bavarce in okrog leta 740 sklenili vojaško-politično zvezo. Bavarci so takrat potrebovali pomoč zoper Franke, vendar so le-ti premagali Bavarce, pri čemer so morali Karantanci priznati frankovsko nadoblast. Kot talca sta v salzburškem samostanu prevzela krščansko vero sin in nečak tedanjega karantanskega kneza Boruta, Gorazd in Hotimir. Tako je bila Karantanija, kot podrejena frankovski državi, tudi avtomatsko priključena kot misijonsko območje, saj so takratni vladarji hkrati z gospodarskimi vezmi želeli priključene dežele čim hitreje spreobrniti v skupno krščansko vero. Največji »krivec« za prodor krščanstva pri nas v tistem obdobju je bil prav Hotimir, ki je s svojim nastopom kot vladar priznal podreditev cerkveni oblasti salzburškega samostana, prav tako pa je prosil takratnega škofa Virgila, naj »obišče njegovo ljudstvo in ga trdno okrepi v veri«, ta pa je poslal svojega škofa Virgila in še nekatere duhovnike. (Metod, 1991). 4.1.3 Utrditev stalne Cerkvene organizacije v srednjem veku Za srednji vek sta za nas najpomembnejša ustanovitev ljubljanske škofije ter porast samostanov in samostanskega življenja. Z močnim evropskim stikom smo tako ohranjali korak z ostalimi evropskimi deželami ter prav v ničemer zaostajali v kulturnem in verskem razvoju. Versko življenje je večinoma določala Cerkev. V tistem obdobju je bilo posebno živahno. Bogoslužni jezik je bila praviloma latinščina, oznanjanje božje besede pa je bilo v ljudskih jezikih. Prav tako molitve in petje. V tistem obdobju so se pospešeno gradile tako imenovane pobožne ustanove. Te so imele na eni strani vlogo in cilj duhovno dobro darovalca in dobrotnika, na drugi strani pa dvig bogoslužja. Pri nas jih je večinoma ustanavljalo plemstvo, ker so jim to pač dopuščale njihove gospodarske in gmotne zmožnosti. Prednjačili so predvsem celjski grofje – za primer: Herman II. je ustanovitelj znane kartuzije Pletarje leta 1403. Prav tako zaslužne. 23.

družine so grofje Turjaški, Lambergi, Ptujski, Konjiški in drugi. S povečanjem tovrstnih ustanov se je povečalo bogoslužje, kar je privabilo prebivalstvo in ga tesneje vključevalo v versko življenje. (Metod, 1991) Na splošno lahko rečemo, da je v tistem obdobju versko življenje izredno cvetelo, gradnja cerkva je bila pogosta, pojavile so se romarske poti, ki so bile silno obiskane, gradili so se samostani, v katerih je potekalo izredno živahno samostansko življenje, ustanavljale so se laiške bratovščine – to so bile združbe vernikov, ki so želele doseči krščansko popolnost s pogosto udeležbo pri bogoslužju in s karitativno dejavnostjo, z deli ljubezni do sočloveka.. 4.1.4 Od reformacije do druge svetovne vojne V tem 500-letnem obdobju je Cerkev prešla kar nekaj obdobij, ki pa za nas niti niso tako izrednega pomena, zato jih bomo le na kratko omenili. Reformacija je k nam prinesla zavist nad bogastvom in vplivom, ki ga je imela takratna Cerkev. V okviru takšnega mišljenja in upora proti splošnemu kopičenju bogastva Cerkve se je začela reformacija, ki je na naš prostor vplivala na različne načine. Glavna pridobitev je zagotovo integracija narodnega jezika v bogoslužje. Pojavijo se tudi pomembne težnje po ustanovitvi in opredelitvi slovenskega jezika, pri čemer so glavno vlogo igrali Primož Trubar, Sebastjan Krelj, Jurij Dalmatin, Adam Bohorič in ostali, manj vidni protestantski pisci. Nasproti reformacije se je pojavila protireformacija in v tem oziru tudi katoliška prenova, katere glavni akter je bil pri nas Tomaž Hren. Prav tako v tem obdobju prispejo na ta prostor jezuiti, kot novoustanovljeni red, in nemudoma začnejo izobraževalno dejavnost v Ljubljani. Izobraževali so vse sloje, največ iz meščanskih in kmečkih vrst – predvsem revne otroke s podeželja, ki so se preživljali z darovi in podporo dobrotnikov, vendar le dečke. Pomembnejše omembe vredno obdobje je tudi obdobje od leta 1848 do druge svetovne vojne, ko so bili v porastu nacionalizem, nacionalistične ideje in težnje po ustanovitvah nacionalnih držav. V tem obdobju se je tudi močno krepil klerikalizem, saj je Dunaj, podkrepljen z nemškim nacionalnim liberalizmom, spretno izrabljal Cerkev, kot odločujoči dejavnik v družbenem in ostalem (političnem) življenju, za čim lažjo utrditev svoje moči. Posledično je, kljub upiranju nekaterih škofov in duhovnikov, katolicizem vedno bolj prodiral v politične vode ob ustanavljanju političnih strank. Skupaj s taborskim gibanjem, ki je bilo bolj liberalno usmerjeno, pa se je razvilo tudi opozicijsko politično gibanje oz. liberalni tabor. Ta delitev je nekako zapečatila usodo slovenskega naroda vse do danes. Liberalna stran je bila že vse od francoske revolucije izrazito proticerkveno usmerjena in je v slovenskem prostoru, ko je bila na oblasti, hitro zožila pravice Cerkve, sodno oblast. 24.

spravila »pod cesarjevo ime«, prevzela pristojnost nad življenjem v zakonu in šolstvu ter odpravila obveznost katoliške vzgoje, če je bil eden od staršev druge vere. Od pojava liberalnega tabora v Sloveniji je bil ta nenehno bolj proticerkveno kot protiversko usmerjen, kar je bilo usodno za slovenski narod in se je v najhujši možni obliki manifestiralo med drugo svetovno vojno v bratomorni državljanski vojni, katere pečat se na slovenskem narodu pozna še danes. Tematika državljanske vojne, medvojnih in povojnih pobojev tu ni tema, bi pa bilo vredno razmisliti, v kolikšni meri bi se to izrazito proticerkveno in med vojno tudi protiversko sovraštvo lahko preprečilo, če bi se s tovrstno problematiko ukvarjali pred vojno, ki je bila odličen poligon za izvedbo krvave komunistične revolucije. Očitno je bila Cerkev nekakšen varnostni dejavnik, ki ni bil upoštevan ter katere prisotnost je terjala več deset tisoč mrtvih in hudo zatiranje delovanja Cerkve v obdobju tik po vojni. Ker je to obdobje najbližje sodobnemu času in je del polpretekle zgodovine, se ga lahko dotaknemo zgolj v varnostnem oziru. Predvsem z zavedanjem, v kolikšni meri je bila ogrožena varnost z vidika vernikov in članov Cerkve. Ugovori Jugoslovanske škofovske konference so bili na kratko predstavljeni 27. avgusta 1946 in govorijo o porušenih cerkvah, zaprtih duhovnikih, onemogočanju karitativnega dela Cerkve, splošnem zaničevanju duhovnikov, onemogočanjem verouka in redovniškega dela. Prav tako je izredno proticerkveno povojno ozračje prineslo povečevanje davkov Cerkvi, prepovedano pobiranje miloščine, onemogočanje verskega tiska in popravljanja cerkva, onemogočanje večjega zbiranja vernikov, kaznovanja duhovnikov zaradi verouka v cerkvi. Pomembno vlogo ima 2. vatikanski koncil, ki je bil med letoma 1962 in 1965 ter je izrazito predelal delovanje Cerkve in jo prilagodil potrebam sodobnega časa. Oblikujejo se župnijski pastoralni svéti, v okviru katerih začno delovati razni krožki in skupine, ki se posvečajo raznim pastoralnim dejavnostim: liturgični vzgoji, verskemu tisku, karitasu, katehizaciji otrok in birmancev, svetopisemski vzgoji in podobno, kar odlično deluje še danes.. 25.

4.2 Cerkvena statistika in vpliv – poudarek na ljubljanski nadškofiji V tem poglavju in ostalih podpoglavjih se bomo karseda podrobno osredotočili na ugotovitev vpliva Cerkve v Sloveniji z njenim delovanjem. Ta vpliv bomo ocenili na podlagi dosegljivih podatkov z uradne spletne strani www.rkci.si (september 2012) in še nekaterih statističnih raziskav, opravljenih v ljubljanski nadškofiji, ki so bile narejene med letoma 2009 in 2011 ter jih je izdala Brigita Perše v knjigi z naslovom »Prihodnost župnije: študija na primeru župnij ljubljanske nadškofije«. Upoštevajoč, da Nadškofija Ljubljana vključuje več kot tretjino celotnega slovenskega prebivalstva, se bomo v podrobnejših analizah ustavili zgolj pri njej. Za lažji pregled bomo čim več podatkov prikazali tudi v tabelah.. Slika 1: Zemljevid škofij v Cerkvi na Slovenskem (vri: http://katoliska-cerkev.si). 4.2.1 Zunanja Cerkvena ureditev V Sloveniji je Cerkev razdeljena na dve metropoliji, vsaka od njiju pa na tri škofije. Tako imamo ljubljansko in mariborsko metropolijo – pokrajino. Mariborska metropolija je razdeljena še na dve škofiji in eno nadškofijo, škofiji Celje in Murska Sobota in nadškofijo Maribor. Ljubljanska metropolija pa je razdeljena na škofiji Koper in Novo mesto ter nadškofijo Ljubljana. Ker se metropolije in nadškofije ne pokrivajo v polnosti z upravno razdelitvijo slovenskih regij, bomo poskušali dobljene podatke čim bolj natančno primerjati s številom prebivalcev v določenih regijah. Škofija Murska Sobota je najmanjša izmed škofij mariborske metropolije in ima 120.146 prebivalcev, od tega 95.463 katoličanov, kar je 79,45 % prebivalstva, živečega v dekanijah 26.

Lendava, Ljutomer in Murska Sobota. (Slovenska škofovska konferenca - mariborska metropolija, 2012) Škofija Celje ima 289.846 prebivalcev, od tega 237.370 katoličanov, kar je 81,89 % prebivalstva, živečega v dekanijah Braslovče, Celje, Gornji Grad, Kozje, Laško, Nova Cerkev, Rogatec, Šaleška dolina, Šmarje pri Jelšah, Videm ob Savi in Žalec. (Slovenska škofovska konferenca - mariborska metropolija, 2012) Mariborska nadškofija vključuje 419.055 prebivalcev, od katerih jih je 355.654 katoličanov, kar je 84,87 % prebivalstva, živečega v dekanijah Maribor, Dravograd – Mežiška dolina, Dravsko polje, Jarenina, Lenart v Slovenskih goricah, Ptuj, Radlje – Vuzenica, Slovenska Bistrica, Slovenske Konjice, Stari trg, Velika Nedelja in Zavrč. (Slovenska škofovska konferenca - mariborska metropolija, 2012) Tabela 1: Prikaz deleža katoličanov v mariborski metropoliji. Nadškofija Maribor. Število prebivalcev 419.055. Število katoličanov 355.654. Delež odstotkih 84,87 %. Škofija Celje. 289.846. 237.370. 81,90 %. Škofija Murska Sobota. 120.146. 95.463. 79,46 %. Skupno. 829.047. 688.487. 83,05 %. v. Ljubljanska metropolija je, kot smo že rekli, razdeljena v škofiji Novo mesto in Koper ter nadškofijo Ljubljana. Od teh je najmanjša škofija Novo mesto, ki šteje 159.700 prebivalcev, od tega 137.500 katoličanov, kar je visokih 86,10 % prebivalstva, živečega v dekanijah Črnomelj, Kočevje, Leskovec, Novo mesto, Trebnje in Žužemberk. (Slovenska škofovska konferenca -ljubljanska metropolija, 2012) Škofija Koper ima 285.380 prebivalcev, od tega 202.900 katoličanov, kar je 71,10 % prebivalstva, živečega v dekanijah Dekani, Idrija–Cerkno, Ilirska Bistrica, Kobarid, Koper, Kraška dekanija, Nova Gorica, Postojna, Šempeter, Tolmin in Vipavska dekanija. (Slovenska škofovska konferenca -ljubljanska metropolija, 2012) Največja škofija v Sloveniji je nadškofija Ljubljana, ki ima 763.765 prebivalcev (kar je po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (v nadaljevanju SURS) 1. aprila 2012 37,15 % vsega prebivalstva), od tega 554.950 katoličanov, kar je 72,66 % ljudi, živečih v dekanijah Cerknica, Domžale, Grosuplje, Kamnik, Kranj, Litija, Ljubljana Center, Ljubljana. 27.

Moste, Ljubljana Šentvid, Ljubljana Vič-Rakovnik, Radovljica, Ribnica, Šenčur, Škofja Loka, Tržič, Vrhnika in Zagorje. (Slovenska škofovska konferenca -ljubljanska metropolija, 2012) Tabela 2: Prikaz deleža katoličanov v ljubljanski metropoliji. Število prebivalcev. Število katoličanov. Nadškofija Ljubljana. 763.765. 554.950. Delež odstotkih 72,66 %. Škofija Koper. 202.900. 71,10 %. Škofija Novo mesto. 285.380 159.700. 137.500. 86,10 %. Skupno. 1.208.845. 895.350. 74,07 %. v. Tabela 3: Skupen prikaz deležev katoliškega prebivalstva na Slovenskem. Število prebivalcev. Število katoličanov. Metropolija Ljubljana. 1.208.845. 895.350. Metropolija Maribor. 829.047 2.037.892. 688.487 1.583.837. Skupno. Delež odstotkih 74,07 %. v. 83,05 % 77,72 %. Zgornji podatki nam ponujajo vpogled v število katoličanov na Slovenskem. Pomembni so zaradi razumevanja, kolikšen vpliv ima Cerkev, če štejemo za njen vpliv število njenih članov. Cerkev za svoje člane šteje vse krščene ljudi. Iz podatkov spletne strani Slovenske škofovske konference (Slovenska škofovska konferenca - škofije, 2012) je razvidno, da je vseh pripadnikov Cerkve v Sloveniji 1.583.837 ali 77,72 % prebivalstva. Ti podatki se razlikujejo od podatkov SURS-a, saj je med člani Cerkve veliko otrok in mladostnikov, ki niso del raziskav SURS-a, prav tako pa je nezanemarljivo število članov Cerkve, tj. krščenih državljanov, ki se javno ne opredeljujejo za katoličane. Po zadnjih raziskavah SURS-a se je leta 2002 za katoliško vero opredelilo zgolj 57,80 % prebivalstva. (Milivoja, 2003) Ta diskrepanca med podatki Cerkve in SURS-a nam nakazuje, da obstaja znotraj uradnih članov Cerkve 20 % prebivalstva, ki so bodisi otroci in mladostniki bodisi člani Cerkve, ki niso več aktivni. Kot zanimivost bi omenili dejstvo, da je od časov predvojnega klerikalizma, ko je bilo leta 1931 kar 97 % prebivalstva katoliškega, očiten padec števila članov Cerkve na zgolj slabih 58 %. Vendar ostaja vprašanje, ali se je vpliv Cerkve kako zmanjšal.. 28.

4.2.2 Notranja. ureditev. Cerkve. na. Slovenskem. –. cerkveni. delavci,. organizacije, združenja in gibanja, katoliške šole in semenišča (ocena dejanskega vpliva v vsakdanjem življenju) V osnovi je organizacija Cerkve povsod po svetu enaka. Standardna enota se imenuje škofija, katere glavar je škof. Največja enota je metropolija, ki vsebuje več škofij in vsaj eno nadškofijo, katere glavar je nadškof. Gonilna sila znotraj Cerkve so duhovniki, nune in redovniki ali menihi. Na svetovni ravni je zanimiv podatek, da je kar okoli 300.000 več nun kot pa duhovnikov. (Rimskokatoliška cerkev, 2012) Poleg duhovnikov je pomembno tudi število semeniščnikov, tj. bodočih duhovnikov, ki dajejo okvirno sliko za zanimanje za duhovniški poklic.. 4.2.3 Vzgojno-izobraževalni vpliv V slovenskem prostoru je Cerkev izredno aktivna in deluje na vseh področjih socialnega življenja. Na področju vzgojno-izobraževalnih ustanov ima eno univerzo – Slovensko katoliško univerzo, katere ustanovitelj je Katoliški inštitut, znotraj katere trenutno deluje Fakulteta za poslovne vede. Poleg te ima Cerkev še Teološko fakulteto na Univerzi v Ljubljani z oddelkom v Mariboru. Prav tako je lastnica/ustanoviteljica treh vzgojnoizobraževalnih zavodov: Zavod svetega Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, Zavod svetega Frančiška Saleškega v Želimljah pri Škofljici in Zavod Antona Martina Slomška v Mariboru. Prav tako ima dve bogoslovni semenišči, v katerih se na duhovniški poklic pripravljajo bogoslovci iz vse Slovenije: Bogoslovno semenišče Ljubljana in Bogoslovno semenišče Maribor. Pomembno in izredno učinkovito delujejo Cerkveni študentski in dijaški domovi, ki jih za slovenski prostor ni malo ter nudijo prenočišča dijakom in študentom, ki se povečini šolajo ali so se šolali na katoliških šolah. Študentski domovi, ki imajo prek 600 prenočiš (Katoliški študentski domovi, 2012), so: Rezidenca Janez Pavel II., Študentski domovi Antona Martina Slomška, Šolske sestre De Notre Dame, Študentski dom Alojzije Domajnko, Študentski dom Uršula, Antonov študentski dom Vič, Študentski dom Vincevcij, Študentski dom Janeza F. Gnidovca, Študentski dom Jadro, Frančiškov študentski dom Šiška, Frančiškanski študentski dom Maribor, Študentski dom Sinaj, Študentski dom sv. Elizabete, Uršulinski študentski dom. Dijaški domovi Cerkve na Slovenskem so: Jegličev dijaški dom, ki deluje znotraj Zavoda svetega Stanislava, Dom Janeza Boska v Želimljah, Dijaški dom Škofijske gimnazija Vipava, Dijaški dom Antona Martina Slomška.. 29.

Verjetno najbolj izpostavljene vzgojno-izobraževalne ustanove Cerkve v Sloveniji so njene gimnazije. Največja in najbolj poznana je zagotovo Škofijska klasična gimnazija v Šentvidu nad Ljubljano, na kateri se vsako leto šola okoli 500 dijakov iz vse Slovenije. Sledijo ji Gimnazija Želimlje, Škofijska gimnazija Vipava in Škofijska gimnazija Antona Martina Slomška. Poleg tega je 1. septembra leta 2008 začela delovati prva katoliška osnovna šola, to je Osnovna šola Alojzija Šuštarja, ki deluje znotraj Zavoda svetega Stanislava. Cerkev ima v upravi tudi prenekatere vrtce, in sicer Angelin vrtec v Ljubljani, Antonov vrtec v Železnikih, Baragov vrtec v Kranju, vrtec Danielov levček v Celju, Hiša otrok – Vrtec Montessori v Mariboru, Marijin vrtec v Cerkljah, Miklavžev vrtec v Logatcu, Petrov vrtec na Otočcu, Slomškov vrtec v Slovenski Bistrici, vrtec Sončni žarek v Škofji Loki, vrtec Dominik Savio v Domžalah, Vrtec Lavra v Murski Soboti, Vrtec Nazaret v Ljubljani, vrtec pri Sv. Ani v Žireh in Župnijski vrtec Vrhnika. Pomembno vlogo in temeljni vpliv, ki ga ima Cerkev na vzgojno-izobraževalnem področju, je tako imenovani verouk, ki je obvezen za vse katoliške otroke od prvega razreda in nekako vse do prejetja zakramenta svete birme. Točnega števila otrok, ki obiskujejo verouk, ni nikjer zaslediti, raziskava o številu le-teh pa bi bila bolj primerna za ločeno raziskavo. Okvirno se lahko oceni število veroučencev na podlagi števila katolikov v določenih škofijah in ocene odstotka prebivalstva, ki spada v starostno skupino med 6. in 14. letom. Po raziskavi dr. Brigite Perše (Perše, Pastoralna shizma v pokoncilski katoliški župniji na, 2010, str. 258) pa se v ljubljanski nadškofiji mladinskega verouka, verouka po birmi, udeležuje kar 2321 mladih v dobrih 64 % vseh župnij znotraj nadškofije. Dr. Peršetova v doktorski disertaciji ugotavlja, da podatki v letu 2006/2007 kažejo, da je župnijski verouk obiskovalo 55 % osnovnošolcev, živečih v ljubljanski nadškofiji, kar nam lahko pove, da Cerkev posredno in neposredno vpliva na več kot polovico osnovnošolcev, živečih v svoji nadškofiji. Zanimiva so tudi dejstva, ki pa ne presenečajo, in sicer, da je največji odstotek osnovnošolcev, obiskujočih verouk, na podeželju, kar 83,8 %, in najmanjši v mestih – 42,0 %, kar še vedno ni malo, za trenutno izredno sekulirano in proticerkveno usmeritev mestnega prebivalstva v Ljubljani. (Perše, 2011: 65) Tako smo okvirno dobili vpogled na vpliv Cerkve z njenimi vzgojno-izobraževalnimi ustanovami, ki zajemajo vsa področja izobraževanja: od vrtcev do visokošolskih zavodov. Na podlagi opisanega smemo trditi, da kljub temu, da predstavlja vpliv Cerkve v šolstvu razmeroma majhen odstotek glede na celotno javno šolstvo, ohranja velik vpliv z veroučno izobrazbo osnovnošolcev, ki so tako najmanj 7 let pod takšnim ali drugačnim vplivom. 30.

Cerkve, ko se pripravljajo najprej za prejem zakramenta svetega obhajila in nato na prejem zakramenta svete birme.. 4.2.4 Druge ustanove Cerkve na Slovenskem – organizacije, združenja, gibanja V tem poglavju bomo samo na kratko omenili vsa zabeležena združenja in gibanja Cerkve, ki so objavljena na uradni spletni strani (Slovenska škofovska konferenca - združenja in gibanja, 2012) Slovenske škofovske konference. Najprej bomo omenili tiste najbolj poznane in najbolj izstopajoče, nato pa našteli še vse ostale omenjene. a) Slovenska Karitas Zagotovo najbolj poznano karitativno združenje v Sloveniji. »Slovensko Karitas je 1. maja 1990 ustanovila tedanja Slovenska pokrajinska škofovska konferenca. V nadaljevanju so bile ustanovljene še tri škofijske Karitas. Škofijsko Karitas Ljubljana je 29. junija 1990 ustanovil takratni nadškof dr. Alojzij Šuštar. Škofijsko Karitas Koper je 6. septembra 1990 ustanovil koprski škof msgr. mag. Metod Pirih. Škofijsko Karitas Maribor je 12. Oktobra 1990 ustanovil mariborski škof dr. Franc Kramberger. V dvajsetih letih je bilo ustanovljenih 436 župnijskih, dekanijskih in območnih Karitas. Za izvajanje specifičnih socialnih programov so bili ustanovljeni tudi trije zavodi: Zavod Pelikan Karitas, Čebela dnevno varstvo Karitas in Zavod Karitas Samarijan. Slovenska Karitas je od 10. maja 1995 polnopravna članica Caritas Internationalis in Caritas Europa. Temelj delovanja Karitas je prostovoljno delo. V župnijskih Karitas deluje 8.158 stalnih prostovoljcev. Pridružujejo se jim številni občasni prostovoljci in dobrotniki, ki na različne načine redno podpirajo delo Karitas.« (Karitas, 2012) b) Društvo SKAM Drugo, zagotovo ena izmed bolj dejavnih katoliških organizacij v Sloveniji, je društvo SKAM. SKAM je kratica za Skupnost katoliške mladine. Je prostovoljna, nepolitična in avtonomna organizacija, ki združuje »krščansko usmerjeno mladino na območju Republike Slovenije z namenom, da bi v medsebojni povezanosti na temelju krščanskih vrednot uresničevali duhovne, izobraževalne in kulturne programe ter razvijali mednarodno. 31.

sodelovanje, mobilnost, diakonijo (služenje) in družabno življenje. (1. člen statuta)« (Društvo SKAM, 2012) Društvo združuje več kot 3700 članov, starih od 14 do 35 let, in je polnopravni član Mladinskega sveta Slovenije. Njegove osnovne dejavnosti so: »- organizacija prireditev, ki so namenjene osveščanju mladih za kulturne in duhovne vrednote ter spodbujanju odgovornosti za strpnost, mir, varstvo narave in kulturne dediščine. - organizacija izobraževalnih seminarjev, ki omogočajo mladim razširitev duhovnega, kulturnega in miselnega obzorja; - opozarjanje javnosti na probleme mladine in sodelovanje pri njihovem reševanju; - organizacija športnih in drugih prostočasnih aktivnosti za člane društva; - založništvo« (Društvo SKAM, 2012) Najpomembnejši projekti društva so svetovni dan mladih, evropsko srečanje mladih, Stična mladih, poletna šola skupnosti Kaprije, poletni tedni v Taizeju, slovenska šola za animatorje, duhovne vaje za mlade, romanje mladih na Brezje, dan Društva SKAM, mednarodno sodelovanje, izdajanje revije Tretji dan in časopisa Pismo iz Taizeja. Zagotovo pa je pomemben podatek, da se njihovih projektov letno udeleži več kot 10.00 mladih, kar je izredno velika številka, če upoštevamo, da je po podatkih SURS-a letno povprečno število maturantov 9.645. c) Svet katoliških laikov Slovenije – SKLS Izredno razvejana, močna in vplivna katoliška organizacija v Sloveniji je tudi Svet katoliških laikov Slovenije (SKLS), ki je krovno združenje katoliških organizacij v Sloveniji. »S svojim delovanjem spodbuja dejavnosti na področju laiškega apostolata, evangelizacije, družbenega in javnega delovanja, formacije in izobraževanja laikov, karitativnega dela in skrbi za mednarodno sodelovanje z mednarodnimi ustanovami.« (Svet katoliških laikov Slovenije, 2012) Združuje mnogo organizacij in še več članov. Organizacije pokrivajo mnoga področja družbenega življenja, in sicer so to: Društvo družinski center Betanija, Društvo katoliških pedagogov Slovenije, Društvo Mladinski ceh, Društvo Slovenski katoliški izobraženci, Frančiškovi otroci in mladina – FRAMA, Gibanje Pot, Gibanje za življenje, Izseljensko 32.

društvo Slovenija v svetu, Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov, Kulturno društvo Obok, Marijino delo – Gibanje fokolarov, Mladinsko društov Heres, Neokatehumenska pot, Prenova v Duhu, Slovensko biblično gibanje, Skupnost katoliške mladine – SKAM, Skupnost Emanuel, Slovenska skupnost krščanskega življenja, Skupnost Srečanje (Pelikan), Slovenska Karitas, Socialna akademija, Svetovna zveza don Boskovih bivših gojencev in gojenk, Vincencijeva zveza dobrote, Združenje animatorjev Oratorija, Združenje don Boskovih sotrudnikov, Združenje farmacevtov za življenje, Združenje Kolpingovih socialnih dejavnosti Slovenije, Združenje krščanskih poslovnežev Slovenije, Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov, Združenje slovenskih katoliških zdravnikov. č) Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov – ZSKSS Še ena pomembna organizacija, ki deluje v okviru Cerkve, je Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov ZSKSS. »Temelji na načelih, ki jih je v začetku 20. stoletja napisal Robert Baden-Powell, ustanovitelj skavtskega gibanja. ZSKSS je bilo ustanovljeno leta 1990 na temeljih predvojnega slovenskega skavtstva. ZSKSS ima vsako leto približno 4300 aktivnih članov, večinoma starih od 8–30 let, ki so razdeljeni v tri starostne skupine, približno 750 pa je voditeljev prostovoljcev. Osnovni namen vzgoje v ZSKSS je prispevati k polnemu telesnemu, duševnemu, duhovnemu in družbenemu razvoju otrok in mladih, da bodo lahko postali trdne osebnosti, odgovorni državljani ter člani krajevnih, narodnih in mednarodnih skupnosti.« (Svet katoliških laikov Slovenije, 2012) Ostale organizacije in združenja, ki delujejo v okviru Cerkve, pa so še: Bratstvo duhovnikov, Društvo Barka, Jezuitska služba za begunce, Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov, MIC – Mladinski informacijski center, Zakonske skupine Najina pot, Slomškova ustanova, Združenje katoliških študentov, Vera in luč ter mnoge druge.. 33.

4.3 Ocena vpliva Cerkve v Sloveniji Na podlagi podatkov smemo trditi in priznati, da ima Cerkev na Slovenskem, kot organizacija s svojimi interesi, cilji in interesnimi skupinami, izredno velik vpliv, ki pa ni zgolj enosmeren, ampak je razpršen na mnoga področja družbenega življenja Slovencev in ostalih prebivalcev Slovenije. Ne le da deluje kot verska ustanova ter ljudem zagotavlja obhajanje evharisitje in ostalega bogoslužja ter prek vere nudi upanje, odrešitev, moč itd., ampak dejavnost v okviru svojih moralnih in etičnih načel ter prepričanj, izhajajoč iz krščanskih temeljev in dolgoletne tradicije, usmerja predvsem v karitativno, preventivno, socialno in izobraževalno smer, in sicer z močnimi in izredno obiskovanimi terapevtskimi skupinami, dobrodelnimi ustanovami in dejavnostmi, povezovalnimi dejavnostmi na ravni župnij in ne nazadnje vzgojno-izobraževalno usmeritvijo, ki ji daje vpliv na najbolj dojemljivo in vodljivo skupino, to je mlade. Ne glede na raziskave in javno mnenje, da je vera nekaj, kar je močno integrirano v vsakdan starejših in manj intelektualnih ljudi, nam lahko tak površen, a vseeno obsežen, vpogled v dejavnost Cerkve pokaže, da je vera in udejstvovanje znotraj Cerkve tudi nekaj, kar zanima in v kar je vključen velik odstotek mladih v Sloveniji. Poleg neposrednega vpliva, če tako označimo vpliv, ki ga ima Cerkev s svojimi organizacijami,. ima. Cerkev,. kot. nosilka. katolicizma,. vpliv. tudi. prek. drugih. izvenorganizacijskih neformalnih skupin, kot so razne politične organizacije – na primer v Sloveniji najbolj očitna katoliška, oz. kot se imenujejo, krščanska ljudska stranka, Nova Slovenija, ima v parlamentu kar štir sedeže oz. jo je na prejšnjih volitvah volilo kar 5 % prisotnih na volitvah - ter ljubiteljska združenja, ki se opredeljujejo kot katoliška ali krščanska.. 34.

5 Resolucija o varnosti in Cerkev Zadnje teoretično poglavje bo govorilo predvsem o varnosti. Najprej o tem, kaj je varnost, opredelili bomo varnost na dveh ravneh – kot biološki mehanizem in kot družbeno tendenco, torej individualno in družbeno varnost. Nato bomo iskali na podlagi resolucije o varnosti korelacije med Cerkvijo, njeno prisotnostjo in vplivom ter varnostjo tako na individualni kot družbeni, nacionalni in državni ravni.. 5.1 Varnost Področje. varnosti. z. opredelitvijo. pojma. je. v. Sloveniji,. kljub. odličnemu. delu. obramboslovcev, pravnikov, kriminologov in v zadnjem času tudi varstvoslovcev, še precej neraziskano. V tem oziru se bomo obrnili na profesorja Fakultete za varnostne vede dr. Anžiča in dr. Sotlarja, ki v svojih učbenikih in knjigah iščeta odgovore na vprašanja varnosti ter se poskušata čim bolj približati pravilni definiciji varnosti. V slovenskem prostorju se v oziru varnosti in opredelitve tega pojma največ citira dr. Grizold, dekan Fakultete za družbene vede in redni profesor. Varnost lahko predstavlja vprašanje več plasti našega življenja. Lahko govorimo o varnosti kot o biološkem mehanizmu oziroma kot težnji organizma k obstoju in kot prilagajanje na ogrožajoče vplive okolja; lahko pa govorimo o varnosti kot o strukturni prvini družbe, pri čemer je govor tako o stanju ali določeni lastnosti stanja kot tudi o celotnem sistemu – varnostnem sistemu. Po dr. Grizoldu je varnost »stanje, v katerem je zagotovljen uravnotežen fizični, duhovni, duševni ter gmotni obstoj in vsestranski razvoj posameznika in družbene skupnosti v razmerju do drugih posameznikov, družbene skupnosti in narave.« (Grizold, 1992). 5.1.1 Individualna varnost Individualna varnost je ena temeljnih potreb na hierarhiji človekovih potreb. Vsak človek, tako kot vsako živo bitje, si prizadeva za lasten obstoj. Varnost je povezana tudi z drugimi potrebami na hierarhiji potreb: npr. s potrebo po hrani oz. dobrinah za preživetje. Če primanjkuje teh dobrin, se človek že počuti ogroženega in vedno, kadar govorimo o ogroženosti, nujno govorimo tudi o varnosti. Ker varnost obstaja kot stanje pravzaprav v dveh formah – kot stanje in kot potreba. Varnost na individualni ravni, kot stanje, občutimo, kadar se počutimo varne in nas nič ne ogroža v smislu telesnega pomanjkanja ali duševnih tegob. Domače okolje, poznani ljudje, zavedanje, da imamo zagotovljen obrok, itd., vse to nam predstavlja varnost in dojemanje stanja okoli nas v smislu varnosti. Prav tako pa dojemamo varnost ob odsotnosti le-te. Pravzaprav zaznavamo varnost zgolj ob 35.