Italijanska mafija kot oblika organiziranega kriminala : diplomsko delo

Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede. DIPLOMSKO DELO Italijanska mafija kot oblika organiziranega kriminala. Janez Dagarin December, 2009. Mentor: Dr. Bojan Dobovšek.

KAZALO 1. Uvod ………………………………………………….…….....1 1.1. Struktura diplomske naloge……………………………...1 1.2. Problematika italijanske mafije………………………….1 1.3. Cilj diplomske naloge……………………………………2 1.4. Namen diplomske naloge………………………………...2 1.5. Uporabnost diplomske naloge…………………………...2 2. Pojem mafije………………………………………………….6 3. Dejavnosti mafije …………………………………………..10 4. Mafijska struktura in običaji ………………………………..23 4.1. Sicilijanska mafija …..………………………………......26 4.2. Camorra ………………………………………………...33 4.3. Ndrangheta .……………………………………………..43 4.4. Sacra Corona Unita …………………………………….48 5. »Pizzo« - pobiranje davkov ………………………….……...51 6. Povezanost mafije z drţavo.………………………….……...56 7. Sklep ………………………………………………….……..67 8. Literatura …………………………………………………....70.

Povzetek Prvi uporni prebivalci Sicilije so se proti oblastem borili predvsem z neplačevanjem davkov in manjšimi krajami. Ker so ţe zelo zgodaj ugotovili, da se da od tega ţiveti nekajkrat bolje kot od kmetovanja , so se začeli povezovati v skupine, katerih je bilo vse več in kmalu je na Siciliji kriminalno zdruţenje in ţivljenje postalo nekaj vsakdanjega. Svoj standard so si zviševali z razbojništvom, tihotapstvom in raznimi goljufijami, kasneje pa z ugrabitvami, naročenimi uboji in izsiljevanji. Leta 1860 se je Sicilija zdruţila z Italijo in od takrat mafija močno vpliva na volitve. Med drugo svetovno vojno je mafija izdatno pomagala zaveznikom pri izkrcanju na Sicilijo, kar se ji je bogato obrestovalo, saj so v zahvalo njeni člani zasedli vse pomembnejše funkcije na otoku. Okoli leta 1950 so si mafijci ţe prilastili nadzor nad gradbeništvom, turizmom in prodajo ilegalnih drog. Mafijske nelegalne dejavnosti aktivno podpirajo in prikrivajo nekatere nezakonite prostozidarske loţe (P2), zato je odkrivanje njihovih poslov še toliko teţje. Povezani so tudi s politiki. Najbolj značilen primer je Giulio Andreotti, sedemkratni italijanski premier, ki je skoraj petdeset let zvesto sluţil mafijskim interesom. Poleg sicilske mafije poznamo še neapeljsko Camorro, za katero je ob klasičnih mafijskih dejavnostih značilna vpletenost v turizem (otok Capri) in urejanje odvoza smeti. V Kalabriji deluje Ndrangheta, znana po brutalnih izsiljevanjih in ugrabitvah. Sacra Corona Unita »operira« na jadranski strani apeninskega polotoka in je vpletena v gradbeništvo, industrijo in turizem. Glavnim krakom »hobotnice« lahko prištejemo še dva manjša – to sta Stidda in Anonima Sarda.. Ključne besede: Mafija, organizirani kriminal, Italija, Sicilija, Camorra, Ndrangheta, Sacra Corona Unita, Cosa nostra, prostozidarji..

Italian mafia as a form of organized crime Summary The first rebellion acts of the Sicilian people against the government were in the form of petty thievery and non-payment of taxes. Since they found out very early that on this account the life can be much better compared to farmery, they started forming criminal associations number of which was increasing day by day until eventually it became soemthing completely normal. They tried to increase their standard of living by means of robbery, smuggling and different frauds, and later with commissioned murders and blackmail. In 1860 Sicily united with Italy, and ever since the Mafia has been vigorously influencing the elections. During the Second World War Mafia helped the allies land on the Sicily which brought it a high return, as its most prominent members took all important posts on the island. It was around 1950 when the Mafia took control over construction field, tourism and sale of illegal drugs. The Mafia's illegal activities have been supported and perplexed by some illegal Masonic lodges (P2), therefore the exposure of their business transactions became even harder. They are connected to politicians as well. The most typical case is the one of Giulio Andreotti, seven-time appointed Italian prime minister, who almost for fifty years served the interests of Italian Mafia. Besides the Sicilian Mafia there is also well known the Neapolitan Camorra, which is, along all typical mob activities, characterised by control over tourism (island Capri) and regulation of refuse collection. In Calabria the Ndrangheta has been operating, known for its brutal extortion and abductions. The Sacra Corona Unita has been operating on the Adriatic side of the Apennine peninsula and is entangled in construction business, industry and tourism. To the main four and the strongest shangs of Italian octopus can be added two smaller ones – these are Stidda and Anonym Sarda.. Key words: Mafia, organized crime, Italy, Sicily, Camorra, Ndrangheta, Sacra Corona Unita, Cosa nostra, freemasons..

1. Uvod Letni dobički, ki jih italijanska mafija dosega s svojimi različnimi nezakonitimi dejavnostmi, so neizračunljivi, vsekakor pa krepko presegajo celo nekajletne proračune najbolj razvitih drţav. Dobra organiziranost, tradicija, neizprosnost, pohlep, tajnost, poslušnost njenih članov, sprotno prilagajanje trţišču in vpletenost v vse pore druţbe omogočajo mafiji, da deluje skoraj povsem nemoteno. Obenem se konstantno širi, razvija in posluţuje najnovejših tehnologij, s tem pa povečuje svoje bogastvo in vpliv, ne glede na aktualno svetovno dogajanje. Pravzaprav ravno nestabilne situacije, razne krize in vojne mafijskim zdruţbam prinašajo največ denarja. Tihotapljenja in preprodaje oroţja (tudi jedrskega), nedovoljenih drog in človeških organov so dejavnosti, vredne milijarde evrov. Bolj donosnega podjetja, kot je organizirani kriminal z italijansko mafijo na čelu, enostavno ni. Vendar je ta posel vzcvetel iz nasilja in človeške krvi. Mrtvih, ki jih na svoji poti lova za dobičkom pušča italijanska mafija, se ne da več prešteti. Mafije nikakor ne bi mogle obstajati brez drţav, v katerih nezakonito poslujejo.. 1.1 Struktura diplomske naloge Svojo diplomsko nalogo sem razdelil na pet poglavij. Najprej sem razčlenil pojem mafije in faze razvoja kriminalnih organizacij. Ob tem sem se dotaknil tudi korupcije, pranja denarja in lobiranja. V poglavju mafijske dejavnosti sem skušal kar najbolj zaobjeti nešteto ilegalnih aktivnosti, ki italijanski mafiji prinašajo neslutene dobičke. Poglavje mafijska struktura in običaji skuša pojasniti mafijske zakonitosti, kodekse obnašanja, običaje in patrimonialno organiziranost. Da mora vsak podjetnik z donosno dejavnostjo vnaprej računati na obisk članov mafije, dokazujem v poglavju »pizzo« - pobiranje davkov. Nazadnje pa se dotaknem tudi očitne povezanosti mafije z italijansko drţavo in omenim dva znana primera za to – Giulia Andreottija in Silvia Berlusconija.. 1.2. Problematika italijanske mafije Bančnih sistemov (zlasti sicilskih), gradbeništva, turizma, urejanja odvoza smeti, gospodarstva, javnega prevozništva, politike, znanosti ali kmetijstva si danes v Italiji brez vmešavanja mafije ni mogoče predstavljati. Ker je mafija postala tudi kriminalna 1.

multinacionalka z ogromnim neobdavčenim dobičkom, ki ga sproti legalizira s pranjem denarja in vlaganjem v razne posle, je toliko teţje odkrivati njene nečedne dejavnosti. Svoje lovke steguje po vsem svetu in Slovenija ni pri tem seveda nobena izjema.. 1.3. Cilj diplomske naloge. Na svetu ni dejavnosti, ki bi bila bolj razvejana in prikrita kot je italijanska mafija. Zaradi sposobnosti, tajnosti, nasilja in sprotnega prilagajanja okolju je utopično pričakovati, da lahko mafijo povsem izkoreninimo. Največ, kar lahko storimo, je omejevanje njenega delovanja. Da bi bili pri tem kar najbolj uspešni, moramo dobro poznati njen ustroj, običaje, miselnost in način dela, zato je temeljni cilj moje diplomske naloge spoznati vzroke, ki so privedli do svetovne razširjenosti italijanske mafije.. 1.4. Namen diplomske naloge Obseg poslovanja in domišljija mafijskih članov sta neskončna. Svoj umazani dobiček znajo prikriti, »oprati« in oplemenititi do skrajnih meja. Mafijsko vpletenost v vse pore druţbe je treba natančno analizirati, definirati in pojasniti, nekatere vidike njenega delovanja pa šele dobro spoznati in to je glavni namen moje diplomske naloge. Upam, da mi bo uspelo vsaj malo odgrniti plašč tajnosti in molka, v katerega je ţe stoletja zavita italijanska mafija. Če bom pri tem uspešen, bo namen diplomske naloge doseţen.. 1.5. Uporabnost diplomske naloge Zaradi neposredne bliţine Italije in geografske lege je naša drţava zelo primerna za tihotapljenje ljudi, človeških organov, oroţja, avtomobilov, umetnin, bele tehnike, nedovoljenih drog in celo jedrskih snovi. Na prvi pogled stanje še ni alarmantno, je pa skrajni čas, da se naša leţerna miselnost spremeni v dolgoročno načrtovanje kriminalitetne politike, kriminalistične strategije in zakonodaje, s katerimi se bomo lahko postavili po robu organiziranemu kriminalu. Ponosen bom, če bo moja diplomska naloga pri tem kakorkoli uporabna in bo nekoč vsaj najmanjši kamenček v mozaiku spoznanj o italijanski mafiji in del sistematične borbe proti nevarnemu organiziranemu kriminalu, ki se s svojimi dolgimi kraki in hitrimi koraki pribliţuje tudi nam. 2.

Mrtvih, ki jih na svoji poti lova za dobičkom za sabo pušča italijanska mafija, se ne da več prešteti. Mafije nikakor ne bi mogle obstajati brez drţav, v katerih nezakonito poslujejo, pa tudi organiziranega kriminala na splošno ne bi bilo brez pomoči določenih krogov ljudi iz vrhov politike in oblasti. Če ne sodeluješ z močnimi, tudi sam nisi močan. Na Japonskem, v Rusiji ali Albaniji so mafijske zdruţbe ţe dolgo drţave v drţavi in brez njihovega soglasja se ne sprejme praktično nobena vladna odločitev. Boleč primer počasnosti drţavnih mlinov je Italija. Čeprav je na apeninskem polotoku mafija ţe stoletja daleč največji problem in poosebljenje moči (ali pa ravno zato), je italijanski parlament šele leta 1956 sprejel prvi Zakon proti mafiji. Takrat se je v uradnih aktih sploh prvič omenila beseda mafija, čeprav je začetnica današnjega svetovnega organiziranega kriminala (Černe, 1994).. Ob nekem obisku Neaplja je premier Silvio Berlusconi v posmeh vsem institucijam, ki skušajo zajeziti mafijo, izjavil: »V Italiji je le še okrog sto nevarnih šefov mafije in tudi tem so dnevi šteti«. Če bi bila ta izjava resnična, potem italijanska mafija ne bi bila tako močna in mednarodno vkoreninjena zdruţba, temveč navadna gangsterska tolpa. Njeni astronomski vsakoletni dobički, ki se preračunavajo v tisočih milijardah evrov, to demantirajo. Vsa ta ogromna finančna sredstva mafiji omogočajo poslovanje, ki nikdar ne bo obdavčeno in ki bo, vsaj dokler ne bo povsem izkoreninjeno, vključevalo tudi sodelovanje drţav (Sačić, 2001). Najbolj učinkovita sredstva mafijskega vladanja v senci, ki so prisotna v Italiji in tudi drugod po Evropi, so namreč korupcija, strah in naša pasivnost. Po odmevnih atentatih na sodnike, kot so bili Giovanni Falcone, Paolo Borsallino, Giuseppe di Lella, Antonio Caponetto in Leonardo Quaranotta ter na generala Dalla Chieso, so se Italijani le začeli počasi prebujati in do danes se je zvrstilo kar nekaj javnih protestov proti mafiji. Zgroţena nad brutalnostjo mafijskih članov sta javno pozivala k zaustavitvi nasilja tudi papeţ Janez Pavel drugi in predsednik Oscar Luigi Scalfaro (Lopušina, 2000). Premika torej se, a po polţje. Medtem pa mafija obrača milijarde. Demokratične evropske drţave morajo posvetiti veliko več časa in finančnih sredstev boju proti mafijskim zdruţbam. Čeprav bodo vlade v tem nujnem boju posegale po raznih prikritih in posebnih metodah, se drţavljanom ni treba posebej bati teh postopkov. Bolj kot postopki drţave morajo namreč vse drţavljane Evrope skrbeti metode in aktivnosti, ki jih vsakodnevno 3.

uporabljajo mednarodne kriminalne organizacije, kakršna je italijanska mafija. Te so mnogo bolj nevarne, saj direktno ogroţajo ţivljenje, svobodo in imetje vseh. Razdrobljenost kriminalnih aktivnosti po vsej Evropi organom pregona povzroča nemalo teţav pri njihovem odkrivanju, saj za zapahi pristanejo le »majhne ribe«, ki o sami organizaciji in šefih iz ozadja ne vedo dosti. Kriminalne skupine lahko v določeni druţbi nemoteno delujejo le takrat, ko so deleţni podpore drţavnih in javnih ustanov ali kadar sta vlada in civilna druţba slabo organizirani. To je značilnost večine tranzicijskih drţav vzhodne Evrope, saj se soočajo z gospodarskimi, socialnimi in političnimi problemi (Meško, Pagon, Dobovšek, 2005). Novi sistemi demokracije, kapitalizma in prostega trga so ustvarili idealno gojišče za nastanek in razvoj nezakonitih dejavnosti. V teh okoliščinah lahko kriminalne zdruţbe poslujejo brez velikega strahu pred organi pregona in tega se dobro zavedajo. Zločinska dejavnost, ki je danes najbolj zaskrbljujoča, je tihotapljenje radioaktivnih snovi, jedrske tehnologije in konvencionalnega oroţja iz bivše Sovjetske zveze. S tem poslom je neločljivo povezano nezakonito prekupčevanje z mamili. Trgovanje z jedrskim oroţjem in mamilarska industrija sta tako tesno prepletena, da je praktično nemogoče ugotoviti, katera dejavnost prinaša več denarja. Propad komunizma po vsej vzhodni Evropi je ugodno vplival tudi na razcvet kraje umetnin. Na vsako pristno umetnino ali starino, ki nelegalno pripotuje od tam, pride še vsaj deset ponaredkov. Nekateri ponaredki so tako dobri, da jih ne morejo prepoznati niti priznani mednarodni izvedenci (Freemantle, 1996). Nepredstavljivi dobički iz teh dejavnosti zahtevajo nove skrajno sofisticirane tehnike pranja umazanega denarja, ki slonijo na lahkem pretoku podatkov preko računalniških mreţ, kar spodbuja popolnoma nova področja nezakonitih dejavnosti (na primer računalniške kraje). Računalnik je postal glavno orodje, s katerim mafijski člani doseţejo, da milijarde evrov enostavno »izginejo« in se kmalu zatem pojavijo tisoče kilometrov stran kot neoporečen legalni dohodek. Evropska unija bi se zato morala veliko bolj posvečati načinom, kako poenotiti evropsko zakonodajo, ki bi omogočala stroţji nadzor nad ogromnimi dobički in njihovimi transakcijami (Dobovšek, 2009). Vendar vlade drţav članic ne kaţejo prevelikega zanimanja za to, saj se nobena ni zares pripravljena odpovedati niti najmanjšemu delu svoje oblasti ali moči, ki bi jo predala 4.

nekemu zunanjemu, nadnacionalnemu organu. Čas pa dela za kriminalne zdruţbe in tudi najbolj optimističnim analitikom je ţe postalo jasno, da organizirani kriminal predstavlja najresnejšo groţnjo svetovni demokraciji. V svoji diplomski nalogi se bom najbolj posvetil Camorri, saj menim, da je daleč najbolj nevarna veja italijanske mafije, saj se je sposobna vriniti v vse veje gospodarstva, njene dejavnosti pa so najbolj prikrite, razvejane in dobičkonosne. Od vseh mafijskih zdruţb bo najteţje zajeziti prav neapeljsko camorro, zato bo vsak uspešen korak v tej smeri pomenil zelo velik uspeh. Veliko pozornosti sem namenil tudi Silviu Berlusconiju, ki s svojim medijskim imperijem in mnogimi sumljivimi povezavami danes suvereno vlada Italiji. Pri tem ga najrazličnejše obtoţbe proti njemu prav nič ne ovirajo. Nasprotno, s pridom jih izkorišča v svojo korist in propagando ter za boj proti svojim nasprotnikom, največkrat italijanskim komunistom. Berlusconi je obkroţen z vojsko odvetnikov in finančnih strokovnjakov, zato se njegovo bogastvo mnoţi iz dneva v dan (le njegova druţba Fininvest ima šest milijard dolarjev letnega prometa!) in nič ne kaţe, da bo v bliţnji prihodnosti prepustil niti vladanja komu drugemu. Ker je bil podobno kot Giulio Andreotti povezan tudi s prostozidarji, je njegov vzpon na vrh politike zelo zanimiv.. 5.

2. Pojem mafije Za čas postkapitalizma je značilna hitro rastoča mednarodna menjava in čedalje večji pretok ljudi, blaga, denarja in znanja, temu pa se sproti prilagajajo kriminalne organizacije, ki so vedno znale prisluhniti dobičkonosnemu zadovoljevanju človeških potreb. Kriminalne zdruţbe z nedovoljenimi sredstvi na nelegalen način in z nasiljem nenehno skrbijo predvsem za hitro in učinkovito kopičenje lastnega bogastva in moči. FBI definira organizirani kriminal kot vsako skupino formalizirane strukture, katere glavna naloga je pridobivanje denarja z ilegalnimi aktivnostmi. Svoj obstoj vzdrţujejo z uporabo sile in groţenj, korupcijo javnih usluţbencev, izsiljevanjem in svojim vplivom (Organized Crime Presentation, Ljubljana 1992). Organizirani kriminal je patološki, širši druţbi izrazito škodljiv in nevaren pojav, ker je skrit, večplasten in prilagodljiv, poleg tega pa je začel prodirati tudi v medije, gospodarstvo, politiko, turizem in še kam. Ena najstarejših in najbolj razvpitih kriminalnih organizacij je italijanska mafija, katere nastanek sega vsaj nekaj sto let pred zdruţitvijo Sicilije z Italijo leta 1860 (Lopušina, 2000). Beseda Mafia je nastala iz niza arabskih besed (Hafa – zaščititi, Mohafi – prijatelj in Mohafist – varnost in moč). V palermskem dialektu pa ta beseda pomeni odločnost, moč in pogum (Dobovšek, 2009). Razvoj kriminalnih organizacij poteka v treh fazah. Najprej se razvijejo poulične skupine, ki delujejo le na določenem teritoriju in ga obvladujejo z nasiljem, izsiljevanjem, monopolom moči ter sprotnim odstranjevanjem nasprotnikov. Take skupine je z represivnimi organi in sodelovanjem toţilstva še mogoče nadzorovati. V drugi fazi skupina obvladuje ţe celotni teritorij in se začne povezovati s krajevnimi gospodarstveniki in politiki. Pojavi se korupcija oblasti in opravljanje nelegalnih poslov naraste. Svoj umazani denar operejo v legalnem gospodarstvu in tako tudi sami postanejo zakoniti lastniki kapitala. Oblast take skupine do neke mere še lahko nadzira, a ji morajo pri tem pomagati vse institucije, predvsem finančne in davčne (s sledenjem finančnih transakcij, davki, krepitvijo nadzora). V zadnji, tretji fazi, pa kriminalne zdruţbe obvladujejo celotne regije. Nezakonite aktivnosti popolnoma preidejo v legalno sfero in začne se odkrit boj za oblast. Organizirani kriminal postane premočan, da bi ga drţava še 6.

zmogla nadzirati, saj sta ekonomski in politični sektor ţe odvisna od njega (Dobovšek, 2009). Italijanska mafija je zaradi svoje moči enakovredna drţavi in praktično predstavlja peto vejo oblasti, ki lahko nadzira medije, gospodarstvo, trgovino in celo politiko. Ker so v nedovoljene aktivnosti lahko vpleteni različni akterji, od najniţjih javnih usluţbencev do najvišjih politikov, samo z represijo stanja ni mogoče urediti. Povečanje represije bi pomenilo ogroţanje človekovih pravic, kriminalne zdruţbe pa bi na take napade odgovorile z istimi sredstvi. Drţava mora zato poseči po preventivnih ukrepih, vršiti nadzor nad premoţenjem, spodbujati moralne vrednote ter sproti opozarjati na vse nevarnosti, ki jih prinaša organizirani kriminal in z njim seveda tudi italijanska mafija (Černe, 1994). Kriminalne aktivnosti italijanske mafije so zelo usklajene z napredkom ter najnovejšimi tehnikami in oblikami vodenja gospodarstva. Sredstva, ki so ji danes na voljo, lahko uničijo italijansko gospodarstvo in popolnoma razvrednotijo druţbene vrednote. Pri izvajanju svojih nezakonitih dejavnosti se mafija posluţuje različnih metod, tako nasilnih kot tudi nenasilnih. Nenasilne so - pranje denarja, podkupovanje, lobiranje, uporaba neformalnih mreţ, korupcija (daleč najbolj nevarno je korupcijsko prevzemanje drţave state capture), sodelovanje z raznimi interesnimi skupinami (tudi masonskimi) in zloraba javnih naročil (Dobovšek, 2008).. Mafija opere svoj denar tako, da ga najprej plasira v tuje banke, potem ga vlaga v zakonite posle in zanje najema kredite (stratifikacija), v zadnji fazi pa povsem legalno posluje in tako »zasluţeni« denar porablja v različne namene, največkrat za korupcijo javnih usluţbencev (faza integracije). Z lobiranjem skušajo mafijski člani preko gospodarskih aktivnosti vplivati na zakonodajalce, pri tem pa so jim v veliko pomoč razne interesne skupine in neformalne mreţe (ekonomske, politične, profesionalne in druge), nemalokrat pa tudi prostozidarske loţe (Dobovšek, 2008). V Italiji je mafijska zloraba javnih naročil zelo pereč problem, še posebej na področju gradbeništva. Gre predvsem za razne oblike preferiranja in nudenja uslug pri podeljevanju koncesij. Korupcijske mreţe je zelo teţko odkriti ali uničiti, ker imajo vsi udeleţenci od njih koristi in ne povzročajo ţrtev, kar se dogaja pri drugih kriminalnih aktivnostih. 7.

Veliko materialno izgubo ima le drţava, ki hkrati izgublja tudi svojo kredibilnost. Korupcija je nekakšen konflikt med zasebnimi interesi in ostalim trgom (Meško, Pagon, Dobovšek, 2005). Nekaterim tradicionalnim mafijskim dejavnostim (izsiljevanje, prostitucija, igre na srečo), so se v novejšem času pridruţila nova področja nezakonitega delovanja. Od sredine dvajsetega stoletja naprej je trgovina z nelegalnimi drogami druga največja svetovna industrija, takoj za naftno. Med prvim členom v verigi – proizvajalcem ter končnim – uličnim prodajalcem in uporabnikom je povprečno osem posrednikov, zasluţek pa se vsakič podvoji (Dobovšek, 2009). Osemdeset odstotkov denarja, ki ga za nakup droge plačajo uporabniki, izhaja iz kriminalnih aktivnosti, kar predstavlja polovico vsega denarja, pridobljenega po kriminalni poti (Lopušina, 2000). Zaradi raznih vojn je zelo donosna trgovina z oroţjem, ki je ţe od nekdaj dejavnost na robu zakonitosti. Narašča zlasti povpraševanje po modernih specialnih oroţjih. Vojne in revščina so tudi razlog, da se je razširilo tihotapljenje emigrantov, ki je povezano z nadaljnjim izkoriščanjem pretihotapljenih ljudi. Ta problem je večplasten, ker emigranti veţejo nase veliko zaposlenih v vseh drţavnih institucijah – policiji, sodstvu, zdravstvu in sociali, za drţavo gostiteljico pa predstavljajo tudi veliko finančno breme. Kraje avtomobilov se pojavljajo v razvitih drţavah, iz katerih jih nato tihotapijo v drţave v razvoju. S to dejavnostjo so povezane zavarovalniške goljufije. Najbolj nevarno je tihotapljenje radioaktivnih snovi, kar ne predstavlja le veliko groţnjo mednarodni skupnosti, temveč tudi okolju. Zaskrbljujoče dejstvo pri tem je, da mafija posluje in sodeluje tudi z ekstremnimi terorističnimi organizacijami (Dobovšek, 2009). Ostale donosne mafijske dejavnosti so še oderuško kreditiranje, trgovina z belim blagom, z otroci in s človeškimi organi (za potrebe medicinskih eksperimentov in transplantacij), računalniški kriminal in nenazadnje ponarejanje kreditnih kartic, znanih industrijskih znamk, filmov in CD plošč. Glede na druţbena gibanja kot so razpad vrednot, brezposelnost in socialna problematika, je pričakovati še nadaljnjo rast števila kaznivih dejanj. Drţava mora zato ob pojavu 8.

kriminalnih aktivnosti reagirati takoj po odkritju takšnih skupin, kajti če ukrepi drţave niso sprejeti dovolj hitro, se kriminalne zdruţbe lahko razrastejo in organizirajo do te mere, da jih ni več mogoče obvladovati brez ukrepov, ki pomenijo ogroţanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Černe, 1994). Mafijsko vpletenost v vse pore druţbe je treba čimbolj natančno analizirati, definirati in pojasniti, nekatere vidike njenega delovanja pa šele dobro spoznati, saj sta le poznavanje in izobraţevanje o njenih aktivnostih ključa do uspeha. Ker italijanska mafija stremi po vedno večjem zasluţku in obvladovanju novih teritorijev, ji apeninski polotok ţe zdavnaj ne zadošča več. Zaradi neposredne bliţine Italije in geografske lege je naša drţava zelo primerna za tihotapljenje oroţja, avtomobilov, umetnin, bele tehnike, nedovoljenih drog, ljudi, človeških organov in jedrskih snovi. Organizirano izsiljevanje ali pobiranje davkov (pizzo), ki je eno temeljnih tradicionalnih načinov financiranja italijanske mafije, je globoko vkoreninjeno tudi pri nas. Na prvi pogled stanje še ni alarmantno, vendar je italijanska in ameriška zgodovina protimafijskega boja zadosten dokaz, da nikoli ni prekmalu in da se je za boj s kriminalnimi zdruţbami treba pripraviti takoj, drugače bo prepozno (Lopušina, 2000). Vsi deli druţbe se morajo skupno lotiti dolgoročnega načrtovanja kriminalitetne politike, različnih metod in ukrepov, kriminalistične strategije ter zakonodaje, s čimer se bomo lahko postavili po robu organiziranemu kriminalu, ki se z dolgimi kraki in hitrimi koraki tiho bliţa tudi nam. Od osamosvojitve dalje namreč kriminal nezadrţno narašča.. 9.

3. Dejavnosti mafije Konec devetnajstega stoletja se je zaradi agrarnih reform, poljedelske krize, revščine in bega kmečkega prebivalstva v mesta tudi mafija preselila v mestno okolje, predvsem v Palermo. Postala je še bolj konspirativna, področja njenega delovanja pa so se vztrajno širila v nove oblike in teritorije (Spectator, 1975).. Danes na svetu ni dejavnosti, ki bi bila tako prilagodljiva, razvejana, prikrita in dobičkonosna, kot je organizirani kriminal. Vsote, ki se nelegalno obračajo vsako leto s pomočjo kriminalnih zdruţb, predvsem italijanske mafije, so neizmerljive. Mafija ni organizacija, ki bi počivala na lovorikah. Svoje nezakonite dejavnosti stalno skuša razširjati in plemenititi na čim več legalnih področjih, saj s tem pridobiva tudi strateški prostor za pranje svojega umazanega denarja. Laţje in hitreje bi našteli vse tiste dejavnosti, s katerimi se mafija danes ne ukvarja, saj jo zanimajo prav vse aktivnosti in posli, ki prinašajo denar in z njim moč. Kot je človeških potreb, toliko in še več je mafijskih dejavnosti in dokler bodo ljudje plačevali zanje, jim bo mafija naročeno dobavljala na prepovedan način mimo drţave. Nešteto njenih ilegalnih aktivnosti dopolnjuje globoka vkoreninjenost v turizem, gradbeništvo, znanost, kmetijstvo, gospodarstvo, politiko, šport in nenazadnje v cerkev. Ena prvih tradicionalnih dejavnosti italijanske mafije je bila zaščita - obvezno plačevanje davkov njenim članom za domnevno ščitenje in nudenje nekaterih uslug posameznim trgovcem, obrtnikom in lastnikom posestev. Mafija je na ta način po nepisani pogodbi branila lastnino kot druţbeno vrednoto in počasi postala del lokalne elite. Mafijske skupine so za ta monopol prisile med seboj pogosto tekmovale in vnemali so se srditi spopadi s smrtnimi ţrtvami (Berginc, 1994). Kljub temu, da so bile mafijske dejavnosti ţe od samega začetka v navzkriţju z uradnim pravnim sistemom, pa so znani primeri, ko je mafija odločilno prispevala k zmanjšanju kriminalitete, zlasti cestnega razbojništva. Najbolj znan primer je Salvatore Giuliano, ki je začel kariero kot cestni razbojnik in nasprotnik mafije, nadaljeval kot njen zaveznik in končal kot sicilski bandit. Ker je postal preveč razvpit in se ni uklanjal nobeni strani, so ga v povezani akciji odstranili uradni organi pregona in mafija (Spectator, 1975). 10.

Mafijske druţine so večkrat posredovale tudi med tradicionalno sicilsko druţbo in zunanjim svetom ter v mnogih notranjih zadevah (razni zemljiški spori, maščevanja in podobno). Na ta način so posamezni vplivnejši člani mafije ohranjali »red« in stanje, kakršno jim je najbolj odgovarjalo in postali so nekakšni mirovni sodniki na teritoriju, ki jim je pripadal. Bolj ko se je utrjevala oblast posameznih druţin, bolj se je širil prepad med njimi in uradnimi institucijami (Berginc, 1994).. Mafija je vedno znala dobro izrabljati vse, tako bogate kot tudi revne in preproste ljudi, vsako situacijo in priloţnost za zasluţek, najprej na podeţelju, pozneje pa v mestih. Urbana okolja, zlasti Palermo, niso bila pripravljena na mnoţičen prihod obuboţanih kmetov, zato se jim v mestih ni godilo nič bolje kot na podeţelju. To pa je znala hitro izrabiti mafija. Kdor ji je na kakršenkoli način pomagal, je lahko pomagal tudi sebi. Zato ne preseneča, da sta se v mestih kot zelo donosni dejavnosti prvi pojavili prostitucija in igre na srečo. Najprej se je razvila ulična prostitucija (deli mest, ulice, bari, geta in postajališča), potem prostitucija na domu, še kasneje v hotelih in nastajati so začele prve javne hiše – bordeli. Veliko denarja so prinašale tudi igre na srečo, ki so bile ţe takrat (in so še danes) zelo pomembne zaradi moţnosti pranja denarja (predvsem v igralnicah) ter mnogih stranskih dejavnosti – prevar, utaj, goljufij itd. »Reketiranje« ali organizirano izsiljevanje sodi v tradicionalno dejavnost mafije in neredko povzroči finančni propad oškodovanca in dolţniško razmerje do lokalnih članov mafije (Freemantle). Zelo so se razrasli še kreditiranje, tihotapljenje ljudi, trgovina z oroţjem, kraja in tihotapljenje avtomobilov in umetnin, ponarejanje ter seveda proizvodnja in prodaja nedovoljenih drog, ki je še vedno med najbolj donosnimi mafijskimi dejavnostmi. To pa so bile le prve mafijske aktivnosti v mestih. Ţe zelo zgodaj so namreč mafijski šefi dojeli, da bodo v svojem surovem nezakonitem poslu nemoteno delovali in se razvijali le, če se bodo skrivaj vključili v zakonito gospodarstvo, kjer bodo lahko oprali svoj umazani denar. Pomoč so poiskali pri podkupljenih javnih usluţbencih in politikih. Prav tu pa leţi največja nevarnost za Italijo kot drţavo. Mafija je tako globoko vkoreninjena v italijansko gospodarstvo, znanost, politiko in cerkev, da je ţe močno zamajala same temelje njene druţbene ureditve, njeno kredibilnost, suverenost in tudi nacionalne interese (Saviano, 2008). 11.

Italija zato letno namenja ogromna sredstva boju proti mafiji. Učinek je neznaten, saj je mafija preveč dobro organizirana in vpeta v vse sfere druţbenega ţivljenja. Člani mafije skušajo podkupiti vsakogar, za katerega menijo, da bi jim lahko pri grmadenju njihovega nezakonito pridobljenega bogastva kakorkoli pomagal in skrajno kruto znajo obračunati z vsakim, ki bi tako sodelovanje odklonil ali se jim kako drugače zameril. Mafijski posli ne poznajo milosti in ne priznavajo zakonov, pravilo je le eno – dobiček za vsako ceno. Mrtvih pa ne šteje nihče. Mafiji pri njenih aktivnostih najbolj pomagajo podkupljeni javni in drţavni usluţbenci, ki izdajajo različna dovoljenja, sklepajo pogodbe z namenom goljufanja, izdajajo potrdila z laţno vsebino, dovoljujejo tihotapljenje nedovoljenih proizvodov, podaljšujejo postopke pri kršitvah zakonov ali zaračunavajo prenizke takse. Kaznivo dejanje korupcije na splošno lahko opredelimo kot ponujanje, sprejemanje ali zahtevanje določenih koristi z namenom vplivanja na uradno osebo pri izvajanju njene uradne dolţnosti (Dobovšek, 2008). Mafijske in ostale kriminalne zdruţbe preko korupcije javnih in drţavnih usluţbencev sistematično vstopajo v civilno in legalno druţbo. Z iskanjem finančnih in osebnostnih slabosti oseb, za katere menijo, da jih lahko podkupijo, vdirajo v tiste sektorje, ki se jim zdijo pozicijsko in ekonomsko zanimivi. Tako široka uporaba podkupovanja lahko usodno spodkoplje delovanje modernih drţavnih demokratičnih sistemov. Poleg tega podkupovanje zniţuje zaupanje v drţavo in pravo, kar vodi v vsesplošen razpad druţbenih vrednot (Černe, 1994). Najpogosteje gre za zunanjo korupcijo, ko oseba zunaj javne uprave plačuje ali daje darila javnemu usluţbencu, ki potem namenoma opusti ali stori kako uradno dejanje. Korupcija je kriminal sivega polja, največji problem odkrivanja in sankcioniranja korupcije pa je ta, da imata od nje korist oba, tisti, ki daje in tisti, ki podkupnino prejema (Dobovšek, 2008). Materialno podkupovanje je najbolj razširjena oblika korupcije, ker je skrito in prinaša takojšnjo korist ter močno oteţuje odkrivanje. Tudi kultura in tradicija vplivata na korupcijo, saj je v Italiji ţe zgodovinsko prisotna in je del poslovnega obnašanja, za kar je v največji meri poskrbela prav italijanska mafija. Mafijske zdruţbe namreč korupcijo uporabljajo predvsem za prevzemanje vladnih in javnih naročil ter sklepanje večjih 12.

pogodb (gradbeništvo, izgradnja cest in ostale večje investicije). Usluţbenec, ki odloča o določenem pooblastilu, lahko s korupcijo zasluţi doţivljenjsko plačo, to pa je ţe vsota, ki da marsikateremu uradniku pošteno misliti (Berginc, 1994). Rešitev tega kroničnega problema ni le v izgradnji avtoritete in integritete, temveč tudi v izboljšanju plač uradnikov, kar pa je v Italiji v bliţnji prihodnosti utopično pričakovati. Ker se namesto zdrave konkurence, ki temelji na kvaliteti, ceni in inovaciji, pojavljata korupcija in nepotizem, bo to slej ko prej vodilo v razpad legalnega gospodarstva, svobodnega trga in na koncu same italijanske drţave. Veliko pomoč kriminalnim zdruţbam predstavlja tudi lobiranje, katero skušajo vse drţave danes zakonsko regulirati. Vendar je ob silnem ponujanju raznih uslug, protiuslug in prednosti zelo teţko ločevati legitimno lobiranje od nezakonite korupcije (Černe, 1994). Nekateri posamezniki na visokih poloţajih se povezujejo tudi v tako imenovane neformalne mreţe. Ponavadi se formirajo ţe na fakultetah, zato gre praviloma za prijateljske vezi. Danes je seveda tudi veliko mafijskih članov fakultetno izobraţenih, zato takšne vezi izkoriščajo tudi oni. Mreţe omogočajo njihovim pripadnikom laţje doseganje svojih ciljev, saj so znotraj teh skupin vsi pripravljeni pomagati vsem, vendar se za vsako storjeno uslugo pričakuje kasnejša protiusluga (Dobovšek, 2008).. Prostozidarstvo se je s podtalnim delovanjem vtihotapilo v vrhove evropskih in tudi svetovnih ustanov. Najdemo jih v vseh sferah druţbenega in političnega ţivljenja. Zase sicer trdijo, da jih politika ne zanima, vendar so prisotni pri vseh večjih dogodkih v gospodarstvu, politiki, znanosti in še marsikje. Ker so praktično nevidni, lahko za dosego svojih ciljev uporabljajo tudi razne nemoralne in nezakonite aktivnosti. Zaradi svojega skrivnega delovanja in stalnega navezovanja stikov z različnimi poslovneţi, politiki, sodniki ter mafijskimi člani je postalo prostozidarstvo zelo močna organizacija in nekakšna vlada v senci, ki počasi, a zelo vztrajno in čedalje bolj obvladuje ves svet. Skrivne prostozidarske loţe so vezivno tkivo vseh pomembnih ekonomskih, upravnih in političnih odločitev, največjo nevarnost pa predstavljajo njihove naveze z mafijo in drugimi kriminalnimi organizacijami. Italijansko prostozidarstvo se je leta 1981 zapletlo v škandal z razkritjem nezakonite loţe Propaganda due, ki naj bi se povezovala z italijansko mafijo. Veliki mojster in goreč 13.

privrţenec fašizma, Licio Gelli, je s svojo loţo in dokazano pomočjo mafije hotel ustvariti vsemogočno stranko, ki bi se zavihtela v vrh italijanske politike in na ta način zavladala vsej Italiji (Dobovšek, 2008). P2 je bila po drugi svetovni vojni elitistična vlada v senci in je nadzorovala italijansko vojsko. V loţo je bilo vključenih komaj nekaj nad tisoč ljudi, vendar so bili člani v glavnem. najvišji predstavniki italijanskega gospodarskega, vojaškega in političnega. ţivljenja. Ko so leta 1981 organi pregona preiskovali Gellijevo povezanost z mafijskim šefom Michelejem Sindono, so v Gellijevi vili našli seznam z več kot devetsto znanimi imeni. Na tem seznamu so bili Giulio Andreotti in še trije drugi vladni ministri, direktorji treh tajnih sluţb, devetnajst sodnikov, več kot štirideset poslancev, dvesto višjih vojaških oficirjev in cela vrsta policijskih šefov, odvetnikov, bankirjev ter članov raznih kriminalnih zdruţb (Spectator, 1975). Glavni cilj loţe P2 je bil spodkopati italijansko ustavno ureditev. Sodne in parlamentarne preiskave so razkrile loţino vpletenost v številne italijanske povojne škandale. Med drugim se je ukvarjala s trgovanjem s surovo nafto, podtalno politično dejavnostjo in preprodajo oroţja. Organizirala je tudi različne teroristične akcije, predvsem bombne napade (Freemantle, 1996). Član P2 Robert Calvi je bil zadolţen za pranje mafijskega denarja. Kmalu potem, ko je njegova banka Ambrosiano bankrotirala, so ga našli umorjenega, za njegovo likvidacijo pa je poskrbel Franco di Carlo, mafijski preprodajalec mamil. Čez nekaj let se je v škandal zapletel še en član P2 in hkrati mafijski šef, Michele Sindono, ki je bil Gellijev finančni druţabnik in dolgoletni Calvijev prijatelj. V Italiji so ga obsodili na dosmrtno ječo, ker je naročeval umore. Privolil je v sodelovanje s preiskovalci, zato so ga člani mafije v zaporu zastrupili s cianidom (Saviano, 2008). Prostozidarstvo pokriva velik del območja, preko katerega se italijanska mafija povezuje z javnimi in zasebnimi ustanovami. S sodelovanjem različnih loţ si kriminalne zdruţbe pridobivajo moč, usluge in privilegije na vseh področjih. Član Velike vzhodne loţe, Pietro Maria Muscolo, je na zaslišanju priznal, da italijansko prostozidarstvo ţe dolga desetletja sodeluje z organiziranimi kriminalnimi zdruţbami tako v Italiji kot tudi v tujini (Freemantle, 1996). 14.

Masonske loţe so idealen komunikacijski kanal, ki omogoča mafijskim skupinam infiltracijo svojih članov v vse pomembnejše druţbene aktivnosti, s tem pa. tudi. legalizacijo njihovih poslov. Giulio Andreotti, sedemkratni italijanski premier, prostozidar in tesni sodelavec mafije, je najboljši primer in pokazatelj, da te naveze nikakor niso nedolţne in da so se mafijske dejavnosti ţe zdavnaj dvignile visoko nad raven običajne kriminalitete. Kot vse kaţe, se je tudi s pomočjo skorumpiranih prostozidarjev mafija trdno zasidrala v vrh italijanske politike. Nezakonite aktivnosti, ki jih izvajajo večje veje italijanske mafije, so s tem še veliko teţje izsledljive, kaj šele sankcionirane. Najbolj pogumni in kritični analitiki italijanske vlade celo trdijo, da mednarodni posli mafijskih članov prejmejo »blagoslov« prav z vrha italijanske politike. Skrivna povezava s politiki in masoni torej vodi italijansko mafijo na globalno raven, kjer pa njeni posli ne bodo ne omejevani in ne sankcionirani (Černe, 1994). Mafija se je ţe pred letom 1860 znala spretno izogibati roki pravice, od zdruţitve Italije naprej pa je italijanska drţava začela odkrito priznavati lokalno mafijsko avtoriteto, ker jo je potrebovala za vzdrţevanje javnega reda. Mafiji je to zelo ustrezalo, ker je hotela pridobljene pravice iz prejšnjega obdobja nepravne ureditve ohraniti tudi v novi zdruţeni drţavi. Ker je nova oblast dopuščala, da so lokalne zadeve urejale lokalne elite na čelu s sicilsko mafijo, se je vzpostavil sistem vzporedne oblasti. Politiki so se posluţevali mafijskih uslug pri pridobivanju volilnih glasov, mafijske druţine pa so s pomočjo politikov lahko nemoteno opravljale svoje nečedne dejavnosti (Berginc, 1994). Vse od takrat sta italijanska politika in mafija neločljivo povezani. Poleg trgovine z oroţjem in nevarnimi snovmi je najbolj donosna dejavnost italijanske hobotnice proizvodnja, tihotapljenje in prodaja nedovoljenih drog. Njene iztegnjene lovke predstavljajo poti, po katerih prihajajo ogromne količine mamil v Evropo. Čeprav je trenutno največ pozornosti namenjeno kokainu in njegovemu prečiščenemu derivatu cracku, je heroin še vedno glavna trda droga. Podobno kot pri ostalih nezakonitih dejavnostih, se tudi pri prekupčevanju z mamili ponujajo nove moţnosti in poti, ki se odpirajo zaradi razpada vzhodnega bloka in odpravljanja evropskih mej. Ko je še obstajala Sovjetska zveza, je heroin potoval iz zlatega trikotnika na zahod preko Afganistana in Irana v Turčijo, od tam pa po »balkanski poti« skozi bivšo Jugoslavijo v Evropo (Dobovšek, 2009). 15.

Vojna v Jugoslaviji je balkansko pot prekinila, a ne povsem. Zdaj heroin prihaja po ovinkih skozi Bolgarijo in Romunijo, ki sta bili zaradi komunističnih reţimov prej povsem nedostopni drţavi. Glavni posrednik pri tem je še vedno italijanska mafija. Veliko heroina je namenjenega italijanskim odvisneţem, ki jih je po optimističnih ocenah vsaj petsto tisoč (Saviano, 2008). Vse štiri največje veje italijanske mafije so se ţe okoli leta 1990 dobro zavedale, kakšne moţnosti prinašajo novonastale drţave vzhodne Evrope, tako glede prodaje mamil tamkajšnjim zasvojencem, kot tudi novih poti na zahod. Zato so se italijanske, ruske in ostale večje mafijske organizacije začele srečevati in dogovarjati o delitvi poslov. Po podatkih evropskih obveščevalnih sluţb se mafijska srečanja na vrhu odvijajo vsako leto, teme pa so trgovanje z mamili in jedrskimi snovmi, pranje denarja, razne korupcije in podobno (Freemantle, 1996). Večje pošiljke najrazličnejšega blaga, ki prihajajo iz drţav, kot so Kolumbija, Peru ali Bolivija, cariniki po vsem svetu še posebej vneto preiskujejo, zato največje izvoznice mamil uporabljajo novo strategijo. Da bi zabrisali sledove od kod pošiljke v resnici prihajajo, jih pošljejo na stranske poti, da bi s tem prikazali, kot da prihajajo iz drugih drţav. Tako so leta 1994 v venezuelskem pristanišču La Guaria natovorili pošiljko kokaina, vredno štiristo milijonov funtov, namenjeno najprej na Poljsko, od koder naj bi pot nadaljevala v zahodno Evropo. Tono in pol kokaina iz te pošiljke so prestregli britanski cariniki v Birkenheadu (Saviano, 2008). Tudi afriške drţave pogosto igrajo vlogo vmesne postaje, vodilna pri tem početju pa je Nigerija. Zadnji členi v verigi so ponavadi Rim, Palermo in Catania, kjer pošiljke sprejme in distribuira naprej italijanska mafija (Saviano, 2008). Na ulicah nikoli ne prodajajo čistega heroina. Da bi zaloga trajala dlje in da bi povečali dobiček, mu primešajo druge bele snovi, od apna, nastrganega s sten, do moke, sladkorja in celo strihnina. Vsakokrat, ko si zasvojenec vbrizga mamilo, tvega, da bo doza zadnja. Včasih se zgodi, bodisi zaradi tega, ker je prekupčevalec neizkušen, bodisi zaradi tega, ker ima mamila dovolj in mu zaloge ni treba redčiti, da je odstotek heroina precej višji. V takih primerih veliko zasvojencev umre, saj njihova izčrpana telesa tako močne doze ne prenesejo (Saviano, 2008). 16.

Za razliko od heroina je kokain poţivilo, ki povzroča občutek veselosti, vzburjenja in evforije. To je mamilo bogatašev in raznih managerjev. Ti prah najprej stresejo na ravno podlago in ga poravnajo v nekaj ločenih vrst, ki jih nato potegnejo vase skozi nos. Količine kokaina, ki ga kolumbijske mafijske druţine (karteli) pošiljajo v Evropsko unijo, so ogromne. Na oddelku za boj proti mamilom pri ameriški administraciji (DEA) ocenjujejo, da vsako leto pride v Evropo vsaj dvesto ton neodkritega kokaina. Podobne zgodbe in številke veljajo tudi za vse druge prepovedane droge, od marihuane do najnovejših sintetičnih snovi, za katere niti najvidnejši znanstveniki ne vedo, kakšne škodljive posledice za zdravje utegnejo imeti. Mafija je dolgo iskala nekaj, kar bi bilo bolj primerno za mnoţičnejšo uporabo in bi istočasno povzročilo takojšnjo in popolno odvisnost, kajti cena kokaina je še vedno relativno visoka. Tako se je okoli leta 1983 na svetovnem trţišču prepovedanih drog pojavilo novo in izredno nevarno mamilo – crack. Dve leti kasneje so bile ZDA preplavljene z njim in kmalu zatem se je nova droga razširila tudi po vsej Evropi (Freemantle, 1996). Vsa mamila doţivljajo vzpone in padce, trenutno pa je najbolj popularen ecstasy. To mamilo, ki ga največ uporabljajo najstniki na rave zabavah, je nevarno zato, ker še ni znano, kakšna kemična sredstva in postopke so uporabili pri njegovi izdelavi. Količine zaseţenih drog nemo pričajo, da se prekupčevanje in uţivanje mamil nezadrţno povečujeta. Cariniki in razni analitiki pa so prepričani, da zaseţene količine prepovedanih drog predstavljajo le pet do deset odstotkov celotne količine mamil, ki so v obtoku na svetovnem trţišču. Desetine milijard evrov, ki jih od svojih poslov mafijske organizacije pobirajo vsako leto, je potrebno nekako oprati in tako pridobljena sredstva vloţiti v legalne aktivnosti. Dobički organiziranega kriminala so tako veliki, da denar včasih prevaţajo kar v kontejnerjih za razsuti tovor. Samo v eni od mnogih podobnih mednarodnih zaplemb v Londonu je bilo toliko gotovine in zabojev, da so potrebovali triindvajset dni, da so vse prešteli (Saviano, 2008). Kriminalne zdruţbe so umetnost pranja denarja izpopolnile do konca. Zato vse evropske in svetovne vlade skušajo postati prav take strokovnjakinje pri iskanju, odkrivanju in zaseganju bogastva, ki izvira iz trgovine z mamili in ostalih mafijskih dejavnosti. Bistvena pri odkrivanju premoţenja in denarja, ki izvira iz prodaje mamil, je zgodnja 17.

identifikacija prvega koraka pranja denarja, ki se v bančnem jeziku imenuje placement ali plasiranje denarja. Če sled za prvo naloţbo izgine, je kasneje skoraj nemogoče ugotoviti poreklo premoţenja, ki je bilo kupljeno na ta način in zato zdaj evropski zakon zahteva, da je treba za vse take sumljive transakcije voditi natančno dokumentacijo. Opran denar sicer delno izgubi svojo identiteto, vendar je še vedno preblizu svojega izvora, da bi ga ne bilo mogoče dokazati. Zato preide proces pranja v drugo stopnjo, ki se imenuje nalaganje (layering), kjer se denar skozi vrsto transakcij tako zelo oddalji od vira plasiranja, da ga ni več moč izslediti. Umazani denar s tem postane zakonit, preiskave zaidejo v slepo ulico in ne more ga izslediti nobena davčna sluţba več. Krog je tako praktično sklenjen, nianse so le v tem, kam bodo denar naloţili. Ko ţelijo narediti še zadnji korak pri skrivanju izvora svojega bogastva, se pralci denarja pogosto preselijo v drţave z ohlapno davčno zakonodajo in z jamstvom tajnosti bančnih vlog. Bahami, Kajmanski otoki, Nizozemski Antili, Panama, Bermudi ali britanski Deviški otoki so primeri takšnih deţel (Černe, 1994). Potem ko svoj denar naloţijo in porazdelijo v offshore bankah, mafijske organizacije končajo integracijo denarja s prenakazilom vsote, s kakršno ţelijo razpolagati, v neko drugo banko, a ne v banko v drţavi, v kateri ţivijo in delujejo. V matični drţavi si denar sposodijo v svoji banki, kjer jih vsi poznajo, kot jamstvo za posojilo pa navedejo vsoto vloge pri tuji banki (Černe, 1994). Mafija za pranje denarja uporablja tudi menjalnice in finančno – posredniške hiše. Menjalne hiše opravljajo velike gotovinske transakcije, od katerih je za pranje denarja najbolj priljubljen gotovinski nakup bančnih menic v tuji valuti, saj kriminalne organizacije z njimi laţje odpirajo račune čez luţo. Prav tako jim izdatno pomoč nudijo podkupljeni in bajno plačani finančni posredniki. V posredniških hišah, za katere velja v vsaki drţavi Evropske unije drugačna zakonodaja, je moč kupiti delnice in obveznice za gotovino. Lastništvo se da registrirati na katerokoli izmišljeno ime ali navidezno druţbo. Za obveznice na prenosnika je potrebna zelo površna registracija. Po plasiranju in pranju denarja pride torej do končne realizacije, ko se nekoč umazani denar zakonito investira v podjetje ali posel. Takšna investicija prinaša precejšen dobiček, ki mafiji plemeniti in povečuje vrednost prvotne nezakonite investicije. Italijanska mafija 18.

je o skrivnostih umetnosti pranja denarja poučila tudi druge podobne organizacije v Evropi, najbolj pa se je povezala z rusko mafijo, s katero danes (v senci) suvereno vladata stari celini in skrbita, da nezakonite aktivnosti potekajo nemoteno in brez nepotrebnih medsebojnih bojev (Černe, 1994). Organizirani kriminal se za dosego svojih ciljev posluţuje vseh sredstev. Člani mafije, ki se nahajajo višje na lestvici in so zadolţeni za razne finančne malverzacije, so po pravilu visoko izobraţeni, njihovo strokovno delo pa bi bilo brez pomoči računalnika vredno toliko kot nič. Kot na vseh drugih področjih dela, je ta tudi v mafiji nepogrešljiv. Računalnik namreč ni povzročil revolucije samo v legalnem svetu poslovanja, ampak tudi (če ne še bolj) v nelegalnem in danes sta oba svetova zaradi njega vse bolj prepletena. Dejstvo je, da so računalniki v milisekundah prečkali meje ţe veliko prej, preden so se porušile meje med nekaterimi evropskimi drţavami leta 1993. Danes računalniki upravljajo praktično vse sfere našega ţivljenja in so steber telekomunikacij. Vendar zaenkrat ne obstaja niti en računalnik, ki bi bil povsem varen pred nedovoljenimi vdori, zlorabami, spremembami ali manipulacijami. Mafijski hekerji so to doumeli ţe zelo zgodaj. Hitrost delovanja mikročipov je osnovno orodje hekerjev, drugo pa je računalnik, v katerem sta čip in priključeni modem, ki se lahko vklopi v telefonski sistem in tako zagotovi vstop v zunanji svet. Vstop se redkokdaj opravi preko hekerjeve telefonske številke. Preden se mafijski heker loti resnega dela, vstopi v sistem ene od druţb ali naročnikov, do katerih si je ţe prej utrl pot tako, da gredo stroški na račun nekoga drugega. Gesla, s pomočjo katerih se lahko vstopi v priključene sisteme, se da včasih uganiti in izračunati iz naključnih iskanj, ki se opravijo v delcu sekunde, ali pa izvedeti iz tako imenovanih oglasnih desk, ki so lahko zakonite ali nezakonite (Freemantle, 1996). Računalniške oglasne deske naj bi brali le tisti, ki so pooblaščeni za sprejemanje njihovih informacij, toda v dobi hekerjev so oglasne deske dobesedno odprte knjige. Pogosto se celo zgodi, da so gesla in varnostne kode, ki jih heker išče, navedene na zakonitih oglasnih deskah. Najpomembnejši dejavnik, zaradi katerega je računalniški kriminal ena najlaţjih in najvarnejših nezakonitih dejavnosti, je prav dejstvo, da druţbe in operaterji posvečajo tako malo pozornosti zaščiti svoje lastnine. Na oglasnih deskah ne manjkajo. 19.

niti številke ukradenih kreditnih kartic, za katere se ve, da je z njimi varno nakupovati, ker so njihove potrditve vnesene v sistem banke, ki jih je izdala. Na nezakoniti oglasni deski pa najdemo tudi ukradene ali prestreţene PIN kode, ki jih je treba le primerjati z ukradenimi ali prestreţenimi bančnimi računi, s telefonskimi plačilnimi karticami ali s kreditnimi karticami (Freemantle, 1996). Heker s svojim nezakonitim vstopom v razne sisteme ne tvega skoraj nič, saj obstaja le majhna verjetnost, da bo odkrit. Iz finančnih mreţ lahko dolga leta neopaţeno molze neskončne vsote, začenši z nekaj centi, pa do milijonskega bančnega računa. Ali pa vdira v tehnološko najbolj razvita podjetja, kjer kopira in nato prodaja najnovejše izume ostalim konkurenčnim podjetjem (Freemantle, 1996). Včasih hekerji objavijo svojo prisotnost v raznih sistemih in s tem pokaţejo, kako resne so njihove izsiljevalske zahteve. To doseţejo tako, da vpeljejo program imenovan »virus«, ki se vedno znova reproducira in okuţi vse druge sisteme, s katerimi pride v stik skozi mreţo. Tudi program »bakterija« lahko sesuje računalniški sistem z blokiranjem. Poznamo tudi »črva«, ki se po mreţi neopazno plazi od enega računalnika do drugega in na svoji poti v presledkih briše informacije. »Logična bomba« pa je program, ki miruje, dokler ga ne aktivira heker ali časovna naprava, da uniči in izbriše vse datoteke v sistemu. Vsi ti programi so ponavadi skriti v tako imenovanem »trojanskem konju«. Ko ta vstopi v računalniški sistem, je sprva videti nenevaren, njegov pravi namen pa postane jasen šele takrat, ko vgrajeni program podobno kot pri logični bombi sprosti svoje uničevalne kode (Freemantle, 1996) Doktor Joseph Popp je tipični primer hekerja, ki pa je deloval le v lastno korist. Na Harvardu je diplomiral iz antropologije in je bil zaposlen pri Svetovni zdravstveni organizaciji. Skušal je izvesti največje računalniško izsiljevanje vseh časov in po nekaterih ocenah bi bil njegov dobiček, če bi mu seveda uspelo, vreden vsaj štiri milijarde funtov. Bil je prvi človek, ki so ga organi pregona izsledili in ga v skladu z zakoni s področja računalniškega kriminala tudi predali pravosodju. Vendar je po svetu neprimerno več neprijavljenih kot prijavljenih primerov, ker finančne institucije raje prikrivajo in poţrejo svoje izgube, kot da bi tvegale svojo neoporečnost in ugled s priznanjem, da ne znajo svojih dejavnosti zavarovati pred hekerji.. 20.

Teţava pri računalniškem kriminalu je, da je relativno nov pojav in da se stalno razvija. Kljub temu, da vsi statuti drţav članic Evropske unije vsebujejo vseevropske zakone, je večina med njimi pomanjkljivih. Računalniki, ki so od kraja zločina lahko oddaljeni tisoče kilometrov, so krivi za vse več kraj, poneverb, prevar, izsiljevanj ali tatvin in kadar gre za namerno spreminjanje zdravstvenih zapiskov, celo umorov. Logično je, da se računalniškega kriminala vse bolj posluţuje tudi italijanska mafija in samo ugibamo lahko, koliko bogastva si je z njim ţe nabrala in koliko računalniških strokovnjakov ţe deluje v njenem imenu. Za pranje svojih umazanih milijard evrov, funtov ali dolarjev mafijske organizacije povsod po svetu uporabljajo računalniške denarne prenose. Ob prednostih, ki jim jo ponuja sodobna tehnologija za pranje denarja, pa nikakor ne zanemarjajo tudi vseh drugih, predvsem moţnosti brisanja ali popravljanja tistih zakonitih in nezakonitih podatkov, za katere menijo, da jih je potrebno prilagoditi njihovemu načinu delovanja. Prilagodljivost in mobilnost tehnologije, ki ne pozna praktično nobenih meja in pri kateri je moţnost, da bi storilce odkrili, skoraj nična, je prav tisto, o čemer je italijanska mafija vedno sanjala (Freemantle, 1996). Italijanska mafija se ukvarja tudi z dejavnostmi, ki vsakega normalnega človeka navdajajo s studom. Industrija porno videokaset, ki vsebujejo tudi prizore resničnih posilstev, pohabljanj in umorov, je ţe zdavnaj našla mnoţico odjemalcev, ki so za svoje izprijene uţitke pripravljeni veliko plačati. Tudi trgovina z belim blagom je po padcu ţelezne zavese dobila nov zagon, saj naivnih deklet, ki jih za prostitucijo novačijo (največkrat s pretvezo) iz drţav vzhodne Evrope, ne manjka. Veliko deklet in fantov »uvozijo« tudi iz Azije in Afrike. Najbolj nagnusni pa sta trgovina z otroci in trgovina s človeškimi organi. Otroke neredko ugrabijo in jih podvrţejo najrazličnejšim poniţanjem in mučenjem, veliko jih pohabijo ali celo ubijejo in marsikdaj tako početje posnamejo, posnetke pa drago prodajo. Mnogim ţrtvam odstranijo organe, pacientom, ki jim organe presadijo, pa se največkrat niti ne sanja, odkod ti organi prihajajo (Saviano, 2008). Še huje in nerazumljivo je, da uspeva tudi trgovina z organi, ki zajema še nerojene zarodke. Te ubijejo in vzamejo iz teles mater, ki nič ne slutijo (umsko zaostale ţenske) ali pa si v denarni stiski to pustijo plačati. Ena od mafijskih logik je sledeča – »Ţiv človek lahko daruje roţenico enega očesa in z drugim še vedno vidi. Mrtvemu človeku pa takoj 21.

po smrti lahko odvzamemo obe in podvojimo dobiček«. Znano je, da neapeljska camorra pošilja veliko evropskih, tajskih in mehiških otrok v skrivne klinike, kjer jim odvzemajo določene organe (Saviano, 2008).. 22.

4. Mafijska struktura in običaji Bodisi da gre za sicilijansko Mafijo, neapeljsko Camorro, kalabrijsko Ndrangheto, barijsko Sacro corono unita ali za ameriško Cosa nostro, so organizacijska struktura in običaji skoraj ali povsem identični. V italijanski mafiji danes prevladuje patrimonialni ali tudi celični model organiziranja. Okoli Capa (šefa, dona, botra), Vicecapa (njegove desne roke, namestnika) in Consigliera (svetovalca) so praviloma razporejeni Capodecini, ki skrbijo za nemoteno delovanje različnih nezakonitih aktivnosti (prostitucija, droge, izsiljevanja ipd.). Njim odgovorni pa so Soldati (vojaki), zadolţeni za delo na terenu, za razpečevanje drog in za pogoste likvidacije (Dobovšek, 2009). Slednji imajo še svoje pomočnike, ponavadi ulične »dilerje«, kurirje, straţarje ter izterjevalce in pretepače. Osnovno enoto mafije tvori Cosca (skupina moških z določenimi sposobnostmi, ugledom in obnašanjem), več cosc skupaj pa mafijsko druţino. Te se medsebojno dogovarjajo o delitvi poslov, zato pogosto pride do sporov in obračunavanj zaradi prevlade nad določenimi dejavnostmi in teritoriji. Obstaja tudi neformalno krovno telo Cupola (ali komisija), ki skrbi za koordinacijo med druţinami ali za odpravljanje sporov, sestavljajo pa jo šefi posameznih druţin (Dobovšek, 2009). Član mafije ne more biti kdorkoli. Predvsem je pomembno, da nima nobenih sorodstvenih vezi s pravosodnim osebjem ali policisti, za članstvo pa ga mora prijaviti posrednik, ki zanj tudi jamči. Postopek sprejetja novega člana je tajen, ustaljen in precej mistificiran. V sobi se zbere nekaj starejših članov mafije, ki imajo na mizi pripravljene rekvizite: pištolo, bodalo, svečo in podobico svetnika. Po večkratnem temeljitem preverjanju in zasliševanju kandidata mu prebodejo prst na roki in kri med izgovarjanjem prisege kaplja na podobico svetnika. Po prisegi to podobico zaţgejo, bodoči član pa jo mora drţati v rokah, dokler povsem ne izgori. Pri tem mu zabičajo: »Če boš neposlušen ali če izdaš Našo stvar (Cosa nostra), boš prav tako izgorel kot tale podobica svetnika!« (Spectator, 1975). Izdajalci te prisege praktično nikoli ne dočakajo svoje starosti. Ne pomaga jim niti beg v tujino, kajti ni kraja na svetu, kjer jih ne bi doseglo mafijsko maščevanje. Najvaţnejše nenapisano mafijsko pravilo je Omerta, ki zapoveduje molčanje o vseh zadevah mafije. Kazen za neupoštevanje je le ena in nedvoumna – smrt, včasih tudi za vso kršiteljevo 23.

druţino. Velja pa tudi obratno – če je član v zaporu in ne izda ničesar, mafija vestno skrbi za njegovo druţino do njegove izpustitve. Tudi vsi ostali, ne le člani mafije, se dobro zavedajo, da je o mafijskih zadevah bolje molčati, kajti omerta velja tudi zanje. Izdaja je za vse mafijce neoprostljiv greh in zanj morajo biti kaznovani vsi. Obstajajo najrazličnejše zapovedi in kodeksi, ki jih mora izpolnjevati in upoštevati sleherni član italijanske mafij (Spectator, 1975). Ţe Salvatore Palazzolo je v svoji knjigi »Mafija postrani čepic« navajal deset mafijskih zapovedi, ki veljajo tudi tisoče kilometrov daleč in na vseh celinah: 1. Vedno je treba obdrţati tesne vezi navideznega prijateljstva z navadnimi zločinci, da bi tako dobili čim boljše informacije o zločinih, storjenih proti zasebnikom in oblasti; 2. Brezpogojno je treba molčati o vseh zločinih za katere se izve, pa naj jih je storil kdorkoli; 3. Z laţnim pričevanjem in vsemi drugimi sredstvi je treba izbrisati sledove zločinov, ki jih store pristaši ali osebe, ki so pod zaščito bratstva mafije; 4. Nuditi zaščito bogatim in skušati dobiti od njih kontribucije z obveznostjo, da bo mafija varovala njihova ţivljenja in imetje; 5. Upirati se slehernemu ukazu oblasti z izgovorom, da zavračajo izvajanje zakonov vlade, ki je nesposobna in skorumpirana; 6. Maščevati se za osebno ţalitev, ker je to eden od temeljnih zakonov mafije; 7. Pokazati pogum in hrabrost ter na opazen način nositi prepovedano oroţje, pod različnimi pretvezami izzivati dvoboje in zadajati udarce z noţi in streli; 8. Hliniti odpuščanje prizadetih ţalitev in jih zanesljivo maščevati ob pravem času in na za to prikladnem mestu; 9. Prisiliti k plačevanju letne takse vsakogar, ki opravlja kako nedovoljeno dejavnost; 10. Nadeti uzde – tudi s silo – vsem trgovinam in podjetjem, zasebnim in javnim, v katerih blagajne se steka večji dobiček. (Zgoraj naštete mafijske zapovedi na najkrajši in najlepši način opišejo bistvo mafije.) Zanimivo je tudi oroţje, s katerim so mafijski člani nekoč reševali večino svojih sporov in nalog. Gre za luparo, skrajšano dvocevno puško, prvotno namenjeno ubijanju volkov (lupo). Naboji so bili polnjeni s šibrami, cev pa je bila skrajšana preprosto zato, da so jo. 24.

laţje skrili pod obleko. Puška in noţ sta bila dolgo zaščitna in jasno prepoznavna znaka, da je bila »na delu« sicilijanska »societa onorata« (Durden – Smith, 2005). Italijanska mafija se pri svojem delovanju posluţuje tudi posebne terminologije, ki je večinoma v sicilijanskem narečju in vsebuje različne pojme, skovanke in simbole. Ti imajo zavajajoč ali ravno nasproten pomen kot besede v navadnem jeziku. Pri tem jim je na voljo najrazličnejša tehnologija, ki jim omogoča razen prisluškovanja tudi pretvorbo pomena besed, šifriranje in podobno (Berginc, 1994). Mafijski člani nikdar na glas ne izgovarjajo besede mafija. Raje jo imenujejo Societa onorata – druţba časti. Člani se med seboj naslavljajo z Uomo d'onore – častivreden moţ. Vrhovni šefi mafijskih zdruţb imajo vzdevek Pezzo da novanta, kar v prevodu pomeni »devetdesetak«, zanje pa obstajajo tudi nazivi Don, Padre del popolo, Papa ali Pontefice massimo. Amico del popolo (prijatelj ljudstva) je navadno kakšen odvetnik, poslanec, senator ali kak drug visoki funkcionar, ki pripada mafiji in izvaja pritisk na pravosodne organe, da bi zaščitil druge člane mafije, ki so se znašli v nevarnosti zaradi zakonov in oblasti. Nekaj podobnega so tudi Uomini di rispetto, medtem ko je Uomo di fiducia (zaupni človek) tisti, ki je na oblasti ali v kakšni politični stranki in tam zastopa mafijske interese (Černe, 1994). Picciotto je mlad človek, ki ga mafija počasti s članstvom, v zameno pa pokorno opravlja vse naloge, tudi ubija. Strokovnjak za likvidacije se sicer imenuje Sparafucile ali bolj moderno Killer. Vzdevek, ki ga dobijo tisti člani, ki se niso drţali temeljnega zakona molka (omerte) in so obsojeni na smrt, pa je Infame. Kadar eksekutorji (esecutori) po nalogu koga ubijejo, rečejo, da so ga »upihnili« (astutari) (Černe, 1994). Če pogledamo italijansko mafijo z vidika njene organizacijske strukture, lahko ugotovimo, da deluje zelo podobno kot vsako drugo uspešno podjetje. Šef (capo) ima funkcijo managerja ali direktorja podjetja, ki celotno dejavnost upravlja in nadzoruje ter daje svojim podrejenim različne napotke. Dodeljuje jim najprimernejše funkcije, da bi dosegli kar največ ciljev in tudi profita (Freemantle, 1996). Z večanjem dobičkov in moči organizacija pridobiva na ugledu, to pa privablja vedno nove člane. Tudi brutalni umori, ki jih izvajajo mafijski člani, so nekakšna nujna poslovna dejanja, saj so le sredstvo za dosego zastavljenih ciljev. »Podjetništvo« v organiziranem 25.

kriminalu je torej neke vrste ilegalna ekonomija, ne glede na to, s katero od nezakonitih dejavnosti se organizacija ukvarja (igralništvo, droge, oroţje); vaţno je le, da prinaša dobiček. Kot v katerikoli drugi poslovni organizaciji se namreč tudi v mafiji vse suče le okrog denarja in poslov (Černe, 1994). Kljub vsesplošnemu napredku, ki mu mafija intenzivno sledi, lahko rečemo, da je to izrazito tradicionalna in konzervativna kriminalna zdruţba, ki ima svoje dolgoletne zakonitosti, natančne kodekse obnašanja, običaje in specifično organiziranost. Zaradi svoje krutosti ter strahu pred njo, poslušnosti njenih članov in nenasitnega pohlepa bo mafija še dolgo taka tudi ostala. Dobro se namreč zaveda, da se zmagovalnega konja ne menja, jockeyi pa so nadomestljivi, saj je pred vrati vedno na voljo dovolj novih.. 4.1. Sicilijanska mafija Na Siciliji so ljudje zaradi revščine, stalnih vdorov in izkoriščanja v nizu stoletij ugotovili, da se lahko zanašajo predvsem nase in na svoje sorodstvene vezi, zato so z leti postajali vse bolj kljubovalni. Prvi uporni prebivalci Sicilije so se proti oblastem borili predvsem z neplačevanjem davkov in manjšimi krajami (Spectator, 1975). Za mnoge oboroţene posameznike je tudi nasilje postalo običajen način uveljavljanja. Pojavili so se klani, ki so sprva delovali proti osvajalcem Sicilije, kasneje pa proti oblasti in zakonom (Berginc, 1994). Nekaterim je postalo jasno, da se z nezakonitimi dejavnostmi in neizprosnostjo da ţiveti precej bolje, saj se poštenost na revnih sicilijanskih tleh ni izplačala. Za svojo zaostalost in mizerno ţivljenje so krivili rimsko oblast, zato so se ji upirali, kjer se je le dalo. Tudi maščevanje je imelo veliko vlogo. Svoj standard so si zviševali z razbojništvom, tihotapstvom in raznimi goljufijami, kasneje pa z ugrabitvami, naročenimi uboji in izsiljevanji. Ugodna lega otoka jim je omogočala tudi piratstvo. Ker so ţe zelo zgodaj ugotovili da se da od tega ţiveti nekajkrat bolje kot od kmetovanja, so se začeli povezovati v skupine, katerih je bilo vse več in kmalu je na Siciliji kriminalno zdruţevanje in ţivljenje postalo nekaj vsakdanjega.. 26.

Bogastvo in moč teh skupin je naraščalo iz leta v leto, potekali pa so tudi srditi in neusmiljeni boji za prevlado in tako je tudi danes, spremenilo se je le oroţje. Poleg razbojništva, ki je dolga stoletja imelo pridih junaštva in romantičnosti, so se uporniški Sicilijanci začeli ukvarjati še z izterjevanjem dolgov, izvrševanjem naročenih umorov zaradi raznih maščevanj (vendetta), nudenjem zaščite kmetom in obrtnikom ter posojanjem denarja za oderuške obresti. Razlike med razbojniki ter varuhi kmetij in velikih posestev so bile zanemarljive (Berginc, 1994). Tihotapci, roparji in goljufi so si vztrajno pridobivali ugled, moč in spoštovanje. Plačevanje zaščite ali »pizzo« je ţe od nekdaj posebnost in zaščitni znak sicilijanske mafije. S temi nezakonitimi aktivnostmi so vršili hud pritisk na lokalne oblasti, ki se tudi zaradi korumpiranosti in strahu javnih usluţbencev kmalu niso več mogle kosati z njimi (Berginc, 1994). Mafija se je najprej razvila na zahodu Sicilije, kasneje se je razširila prek juga po vsej Italiji in ZDA, danes pa sodeluje z mnogimi drugimi podobnimi organizacijami v Evropi, obeh Amerikah in Avstraliji in je tako postala globalni problem. Ker z lahkoto sledi razvoju znanosti in tehnologije, marsikdaj krepko prekaša organe pregona. Svoje lovke (la piovra – hobotnica) steguje po vsem svetu in kadar ji oblasti odreţejo eno, ji v hipu zrastejo tri nove, ker se zna izjemno hitro prilagoditi novim situacijam. Obdobje od zdruţitve Italije 1860 do šestdesetih let prejšnjega stoletja lahko poimenujemo obdobje klasične ali tradicionalne mafije. Za ta čas so bile značilne dejavnosti nasilništvo, ugrabitve, uboji, razna maščevanja (vendetta), pobiranje davkov (pizzo), preprodajanje, »zaščite«, igre na srečo, oderuštvo in tudi povezovanje z institucijami drţave, zlasti na polovici prejšnjega stoletja (Spectator, 1975).. Te dejavnosti so danes nadgradile organizirane goljufije, sleparije s posojili, korupcije gospodarstvenikov in politikov, vpletanja v legitimna poslovanja ter seveda proizvodnja in prodaja nelegalnih drog. Od leta 1922 do leta 1943 se je mafija pojavljala kot protioblast fašizmu, zato je vlada Benita Mussolinija stopnjevala pritisk nanjo. Po drugi svetovni vojni pa se je pritisk sprostil, ker je mafija med invazijo na Sicilijo nudila veliko pomoči zaveznikom. V zahvalo so njeni člani zasedli vse pomembnejše funkcije na otoku. Po nekaterih podatkih je bilo tedaj vsaj okoli devetdeset odstotkov sicilskih ţupanov in uradnikov tako ali drugače povezanih z mafijo (Berginc, 1994). 27.

Okoli leta 1950 so se razširili po vsej drţavi ter si prilastili nadzor nad gradbeništvom, trgovino, turizmom in prodajo nelegalnih drog (Freemantle, 1996). Sicilija je postala leglo kriminala in zrasla je hobotnica – sicilijanska mafija, iz katere so se razvile in črpale izkušnje tudi druge tri velike kriminalne zdruţbe: Camorra, Ndrangheta in Sacra Corona Unita. Vse štiri organizacije skupaj tvorijo italijansko mafijo, ki je v večstoletnem obdobju postala in ostala najbolj znana in spoštovana kriminalna organizacija na svetu, posamezni voditelji klanov pa so si postopoma pridobivali moč, bogastvo in ugled. Skupno ime vseh kriminalnih zdruţb v Italiji – Mafija - je postalo sinonim za organizirani kriminal, strah in trepet poštenih drţavljanov in večni stroj za pridobivanje ogromnih dobičkov. Na podlagi sicilijanskega narečja so razvili samosvoj besednjak (popolnoma ga razumejo le mafijski člani) in običaje, ki so se ohranili do danes. Leta 1860 se je Sicilija zdruţila z Italijo in od takrat mafija močno vpliva tudi na volitve. Konec devetnajstega stoletja se je veliko Sicilijancev, med katerimi so bili mnogi člani mafije, preselilo v Zdruţene drţave Amerike in tam je nastala Cosa nostra. V 2. svetovni vojni je mafija izdatno pomagala zaveznikom pri izkrcanju na Sicilijo, kar se ji je bogato obrestovalo, saj so v zahvalo njeni člani zasedli vse pomembnejše funkcije na otoku. Celotno operacijo pomoči je izjemno uspešno vodil in koordiniral ameriški boter vseh botrov Lucky Luciano, čeprav ga sploh ni bilo tam (Černe, 1994). Okoli leta 1950 so si mafijci prilastili nadzor nad gradbeništvom, turizmom in prodajo ilegalnih drog. Sicilijanska mafija je umetnost korumpiranja politikov in drţavnih usluţbencev izpilila do popolnosti, saj so njeni kraki prisotni povsod. Niti ena od skoraj petdesetih vlad povojne Italije ni pozabila v svojih volilnih programih poudariti, da se bo zavzeto borila proti mafijskim zdruţbam. Noben vidnejši politik ni pozabil v predvolilnih govorih obljubiti, da se bo zavzemal za skrajne protimafijske ukrepe in ni ga bilo predsednika italijanske republike, ki ne bi v javnosti s prezirom omenjal mafije, inflacije, korupcije in terorizma (Spectator, 1975).. 28.

Vendar so bile to le prazne besede. Vse italijanske vlade so namreč nevarnost mafije postavljale na stranski tir, saj so jo uradno (in naivno poenostavljeno) vedno ocenjevale in prikazovale zgolj kot navadno kriminalno organizacijo, kar pa sicilijanska mafija seveda ţe desetletja ni več. Danes je to ogromno in multinacionalno razvejano nezakonito podjetje, ki se posluţuje legalnih in nelegalnih sredstev, korupcije ter najnovejših tehnologij in sicer z enim samim ciljem – čim večjim dobičkom za vsako ceno.. Poleg teh značilnosti hobotnice je. potrebno upoštevati še njeno prikritost in transnacionalnost (Dobovšek, 2009).. Mafije ne zanimajo malenkosti, kot so meje, ideologije ali socialne razlike. Niti vsi obstoječi zakoni ali morala jo ne morejo ustaviti pri pridobivanju finančnih koristi in druţbene moči. Ravno obratno pa velja za drţavo in njeno zakonodajo, ki si s strogim upoštevanjem prava, svobode in temeljnih človeških pravic postavlja nepotrebne meje pri preprečevanju in zatiranju vseh vrst kriminalitete (Freemantle, 1996).. Sicilija je bila dolga desetletja vmesna postaja na poti azijskega opija, ki je prihajal iz tako imenovanega zlatega trikotnika in nadaljeval pot do Marseilla, kjer so ga predelovali v heroin. Mafija je bila sprva le dobaviteljica opija, po razpadu »francoske zveze« pa je začela proizvajati heroin tudi sama. Letni zasluţek trgovine z nedovoljenimi drogami znaša okoli dve milijardi dolarjev. Ta denar se nalaga v »vzporedni« italijanski bančni sistem, opran pa se kasneje legalno investira v gradbeništvo, turizem in ostalo gospodarstvo (Saviano, 2008). Največja moč siciljanske mafije je v njeni organiziranosti, strogi poslušnosti njenih članov in zavezanosti k molčečnosti (omerta). Poleg tega ne pozna nobenih meja, saj ni ne ozemeljsko, ne ekonomsko in tudi ne več nacionalno omejena. Ker se povezuje z drugimi mafijami, predvsem rusko, je ţe postala internacionalna in ogromna delniška druţba, hkrati pa sestavni del ekonomije, kjer je teţko ločevati med vsemi ilegalnimi in legalnimi posli. S svojo posebno moralo, načinom ţivljenja in individualnim izvajanjem lastnih zakonov italijanska mafija ţe zdavnaj ni več le kriminalna zdruţba, postala je ogromno mednarodno podjetje z nepredstavljivim nelegalnim dobičkom, ki ga legalizira s pranjem denarja in vlaganjem v zakonite dejavnosti (Černe, 1994).. 29.