Preiskava kraja kaznivega dejanja ekološke kriminalitete - primerjava med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA Varnost in policijsko delo Preiskava kraja kaznivega dejanja ekološke kriminalitete primerjava med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo. Avgust, 2015. Mateja Koblar.

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA Varnost in policijsko delo Preiskava kraja kaznivega dejanja ekološke kriminalitete primerjava med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo. Avgust, 2015. Mateja Koblar Mentorica: doc. dr. Katja Eman.



ZAHVALA Iskrena hvala mentorici doc. dr. Katji Eman za vso podporo, pomoč, nasvete in vodenje pri pisanju diplomske naloge. Posebna zahvala gre gospodu Robertu Pračku, ki je naše teoretične ugotovitve praktično nadgradil. Zlasti pa bi se rada zahvalila družini in prijateljem za pomoč ter moralno podporo med pisanjem diplomske naloge..



Kazalo 1. Uvod ........................................................................................... 8 1.1 Metodološki pristop ................................................................ 10. 2. Opredelitev pojmov ...................................................................... 12 2.1 Ekološka kriminaliteta ............................................................ 12 2.1.1 Organizirana ekološka kriminaliteta ....................................... 13 2.2 Ekološka kriminologija ............................................................ 13 2.3 Kraj kaznivega dejanja ........................................................... 14 2.4 Kazniva dejanja ekološke kriminalitete ....................................... 15. 3. Preiskava kraja kaznivega dejanja ekološke kriminalitete v Republiki Sloveniji .................................................................................... 16 3.1 Subjekti preiskave ................................................................. 16 3.1.1 Policija in kriminalistična policija ......................................... 17 3.1.2 Preiskovalni sodnik ........................................................... 17 3.1.3 Državni tožilec................................................................ 18 3.1.4 Gasilska brigada .............................................................. 18 3.1.5 Ekološki laboratorij z mobilno enoto (ELME) ............................. 19 3.1.6 Slovenska vojska ............................................................. 19 3.1.7 Mediji .......................................................................... 19 3.1.8 Državljani ..................................................................... 20 3.1.9 Nevladne organizacije ....................................................... 20 3.2 Okoljevarstvena zakonodaja .................................................... 21 3.2 Ustava ................................................................................ 22 3.2.1 Zakon o varstvu okolja ...................................................... 22 3.2.2 Kazenski zakonik Republike Slovenije ..................................... 23 3.3 Postopek preiskave kraja kaznivega dejanja ekološke kriminalitete ... 23 3.3.1 Opredelitev preiskave ....................................................... 23 3.3.2 Ogled kraja kaznivega dejanja ekološke kriminalitete ................. 25. 4. Preiskava kaznivega dejanja ekološke kriminalitete v Republiki Srbiji ........ 33 4.1 Subjekti preiskave ................................................................. 33 4.1.1 Državljani ..................................................................... 33 4.1.2 Inšpekcijske službe .......................................................... 34 4.1.3 Policija......................................................................... 34 4.1.4 Državno tožilstvo in sodišče ................................................ 35 4.1.5 Nevladne organizacije ....................................................... 35. 3.

4.1.6 Mediji .......................................................................... 35 4.2 Okoljevarstvena zakonodaja .................................................... 36 4.2.1 Ustava Republike Srbije (srb. Ustav Republike Srbije) ................. 36 4.2.2 Kazenski zakonik Republike Srbije (srb. Krivični zakonik Republike Srbije) ......................................................................... 36 4.2.3 Zakon o varstvu okolja (2011) (srb. Zakon o zaštiti životne sredine) . 37 4.2.4 Zakon o strateški presoji vplivov na okolje (2010) (srb. Zakon o strateškoj proceni uticaja na životnu sredinu) .......................... 38 4.2.5 Zakon o presoji vplivov na okolje (2009) (srb. Zakon o proceni uticaja na životnu sredinu) .......................................................... 38 4.2.6 Zakon o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja okolja (2004) (srb. Zakon o integrisanom sprečavanju i kontroli zagađivanja životne sredine) ............................................... 38 4.3 Preiskava kraja kaznivega dejanja ekološke kriminalitete ............... 39 4.3.1 Dokumentiranje preiskave .................................................. 41 4.3.2 Posebnosti preiskave posameznih kaznivih dejanja ekološke kriminalitete .................................................................. 42 5. Primerjava med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo ......................... 46. 6. Razprava in preverjanje hipotez ...................................................... 49 6.1 Preverjanje hipotez ................................................................ 49. 7. Zaključek ................................................................................... 52. 8. Uporabljeni viri ........................................................................... 54. 9. Priloga ....................................................................................... 57 9.1 Intervju z gospodom Robertom Pračkom, višjim kriminalističnim inšpektorjem specialistom ...................................................... 57. 4.

Povzetek Diplomska naloga obravnava postopek preiskave kraja kaznivega dejanja ekološke kriminalitete. Za kazniva dejanja ekološke kriminalitete je v večini primerov glavni razlog dobiček, saj je okolju prijazno ravnanje z nevarnimi odpadki lahko zelo drago. Včasih do onesnaženja z nevarnimi in s strupenimi snovmi lahko pride po nesreči ali iz malomarnosti, zato vseh onesnaženj okolja ne moremo definirati kot kaznivo dejanje. Ker je storilec kaznivih dejanja ekološke kriminalitete lahko vsakdo izmed nas, je tovrstna kazniva dejanja zelo težko preiskovati. Želeli smo se podrobno seznaniti s postopkom preiskave kraja kaznivega dejanja ekološke kriminalitete v Republiki Sloveniji in Republiki Srbiji ter izvesti primerjavo med obema postopkoma, kar smo naredili z uporabo različnih raziskovalnih metod. Ugotovili smo, da imata obe državi postopek preiskave kraja kaznivega dejanja dobro urejen ter da se postopka preiskave v Republiki Sloveniji in Republiki Srbiji, tako kot je bilo glede na skupno zgodovino pričakovati, razlikujeta le v nekaterih malenkostih. Razlika je v tem, da ima Republika Srbija opredeljene in zapisane specifičnosti pri ogledu kraja kaznivega dejanja posameznih kaznivih dejanj ekološke kriminalitete ter da nima funkcije preiskovalnega sodnika. Poleg tega se postopka razlikujeta v usposobljenosti in strokovnosti preiskovalcev, opremi in tehnologiji, v pogostosti in številu izvedenih preiskav oziroma ogledov krajev kaznivih dejanj ter strukturi kaznivih dejanj. Z namenom, da se ekološka kriminaliteta omeji, je treba krepiti ekološko zavest med državljani, s čimer je treba začeti že pri otrocih, strožje kaznovati storilce ekološke kriminalitete, dobro opremiti preiskovalce ekoloških kaznivih dejanj (nuditi strokovna izobraževanja s področja varstva oziroma varovanja okolja ter tudi več denarja, ki ga potrebujejo za izvedbo potrebnih raziskav), posvetiti več pozornosti in denarja odkrivanju naravi prijaznih snovi in materialov (obnovljivi viri energije ipd.). Najti bomo morali srednjo pot med napredkom in učinkovitim varstvom okolja, če želimo naravo ohraniti tudi za svoje potomce. Ključne besede: ekološka kriminaliteta, preiskava, onesnaženje okolja, kriminalisti, ogled kraja kaznivega dejanja.. 5.

Environmental crime scene investigation - a comparison between the Republic of Slovenia and the Republic of Serbia Summary The thesis deals with the investigation procedure of a place, where the offence of environmental crime was committed. In most cases the main reason for the offence of environmental crime is profit, as the environmentally friendly management of hazardous wastes can be very expensive. Sometimes pollution with hazardous and toxic substances can occur by accident or negligence, so all the pollution of the environment cannot be defined as a criminal offence. Since each of us can be an offender of environmental crime, this kind of crime is very difficult to investigate. We wanted to take detailed note with the investigation procedure of a place, where the offence of environmental crime was committed, in the Republic of Slovenia and the Republic of Serbia, and conduct a comparison between the two procedures, which we made by using different research methods. We ascertained that in both countries the investigation procedure of a crime scene is well organized and that the investigation procedures in the Republic of Slovenia and the Republic of Serbia, as it was expected on the base of our shared history, differ only in a few small details. Namely, the Republic of Serbia has defined and recorded specificities about inspecting the crime scene of each environmental crime, and it has no investigating judge function. Besides that the procedures differ in competence and professionalism of investigators, equipment and technology, frequency and number of conducted investigations or inspected places of crime and the structure of criminal offences. In order to limit the ecological crime, it is necessary to strengthen ecological awareness among the citizens, thus it needs to start with children; we need stricter punishments for the environmental crime offenders, well equip ecological crime investigators (provide professional training in the field of protection and environmental protection, as well as more money, that they need to carry out the necessary research), and more attention and money for discovering environmentally friendly substances and materials (renewable sources of energy, etc.). We will have. 6.

to find a middle way between progress and effective protection of the environment if we want to preserve nature for our descendants. Keywords: ecological crime, investigation, environmental pollution, investigators, crime scene inspection.. 7.

1 Uvod Planet Zemlja je naš dom, a se do njega pogosto vedemo čisto drugače, kot bi bilo potrebno. Gozdovi, morja, reke, travniki, gore idr. so del našega življenjskega okolja, brez katerega ne moremo ne živeti ne preživeti. Vendar v veliki želji po napredku ter lajšanju in neprestanem izboljševanju svojega življenja velikokrat pozabimo na naravo, ki je naš prvotni dom. Zidamo hiše, ceste in drugo infrastrukturo, kjer je ne bi smeli, izsekavamo gozdove, izpuščamo velikanske količine izpustov v zrak, vodo in zemljo, trošimo čisto pitno vodo, proizvajamo velike količine odpadkov, ki velikokrat končajo kar v naravi, skratka, prekomerno izkoriščamo naravo, zanjo pa naredimo le malo. Od narave samo zahtevamo in jemljemo, zato ni čudno, da je tudi narava začela kazati svojo moč, kar lahko opazimo v vse pogostejših naravnih katastrofah. Ljudje pogosto pozabimo, da je narava zelo mogočna sila in da smo ljudje proti njej nemočni. V zadnjem obdobju so se na področju ekologije začele dogajati pozitivne okoljevarstvene spremembe, ki napovedujejo, da smo se ljudje začeli zavedati okoljske škode in posledic, ki jih povzroča naše prekomerno onesnaževanje okolja. Razvite države so sprejele zakone na področju varovanja okolja, uvedle ekološke davke ter ustanovile policijo in druge inštitucije z različnimi pooblastili in usmeritvami, da se lahko spopadajo s problemi onesnaževanja, izčrpavanja virov in uničevanja biološke raznolikosti. Hkrati se te inštitucije spopadajo z dokaj novo obliko kriminalitete, tj. ekološko kriminaliteto. Z. njo nimajo veliko izkušenj,. zakonodaja pa je neustrezna in pomanjkljiva. Storilci te oblike kriminalitete vedno znova odkrivajo nove načine in tehnike protizakonitega ravnanja in tako širijo nove oblike ekološke kriminalitete (Dobovšek in Praček, 2012: 233). Del problema preiskovanja in odkrivanja ekološke kriminalitete predstavlja tudi definicija ekološke kriminalitete, ki ni enotna. Lahko jo opredelimo kot »vsako začasno ali trajno pravno opredeljeno odklonsko ravnanje, ki povzroča kakršnokoli obliko škode okolju ali prekine za okolje značilne naravne spremembe« (Eman in Meško, 2012a: 38). Storilec je lahko vsakdo izmed nas, tako posameznik kot podjetje, korporacija, razne organizacije ter celo država. Ekološka kriminaliteta ima nekaj posebnosti. Ena od njih je, da ima dve žrtvi; poleg oziroma neposredno prek okolja so ogroženi tudi ljudje (Eman in Meško, 2012a: 38).. 8.

Tako v Republiki Sloveniji kot Republiki Srbiji imamo kar nekaj zakonov, ki se nanašajo na varstvo okolja. Med pomembnejšimi sta Zakon o varstvu okolja (ZVO-1UPB1, 2006), ki navaja namen in cilje varstva okolja, opredeli 13 temeljnih načel varstva okolja ter oblikuje posebne pojme in jim daje potrebno obrazložitev, drugi pa je Kazenski zakonik (KZ-1-UPB2, 2012), ki v 32. poglavju z naslovom Kazniva dejanja zoper okolje, prostor in naravne dobrine v 15 členih konkretizira posamezne kršitve zoper okolje (Eman in Meško, 2012b: 211). Ostali zakoni, ki urejajo okoljevarstveno področje, so: Zakon o vodah (2002), Zakon o ohranjanju narave (2004), Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (2010), Zakon o kmetijskih zemljiščih (2011), Zakon o gozdovih (2007) idr. Vendar pa so vsa kazniva dejanja zoper okolje kaznovana z relativno nizko kaznijo. Temeljni zakoni s področja varstva okolja v Republiki Srbiji so: Zakon o varstvu okolja (2011), Zakon o strateški presoji vplivov na okolje (2010), Zakon o presoji vplivov na okolje (2009), Zakon o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja okolja (2004), Zakon o gozdovih (2010), Zakon o ravnanju z odpadki (2010), Zakon o kemikalijah (2015) idr. Z ogledom in nadaljnjo preiskavo kraja kaznivega dejanja poskušamo ugotoviti, kaj se je zgodilo, ter poiskati dokaze za uvedbo nadaljnjega kazenskega postopka in pregon storilca. Ogled kraja kaznivega dejanja je procesno-kazensko preiskovalno dejanje, ki ga po Zakonu o kazenskem postopku (ZKP, 2012) opravljajo preiskovalni sodnik ali delavci policije (Dobovšek in Praček, 2011: 137). ZKP (2012) določa pravno podlago za opravljanje ogleda in ga v 245. členu tudi definira: »Ogled se opravi, kadar je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega pomembnega dejstva v postopku potrebno neposredno opazovanje.« Tako kot pri vseh ogledih je tudi pri ogledu kraja kaznivega dejanja ekološke kriminalitete najprej treba poskrbeti za varnost žrtev in varnost drugih oseb (reševalcev, preiskovalcev, policistov idr.). To je v primerih preiskovanja ekološke kriminalitete še toliko bolj pomembno, saj lahko med ogledom pride do izpostavljenosti nevarnim in strupenim snovem ter kemikalijam. Šele ko je poskrbljeno za varnost, se zagotovi vse potrebno za zavarovanje sledi in dokazov. Ogledna skupina, ki preiskuje tak kraj kaznivega dejanja, mora imeti najsodobnejšo varovalno opremo in tudi znanje za pravilno vzorčenje vseh nevarnih snovi, saj lahko preiskujejo na kontaminiranjem območju, kar lahko ogrozi njihovo zdravje, včasih pa celo življenje. Kot za vse oglede je tudi za ogled kraja ekološkega kaznivega dejanja značilno, da je enkratno in neponovljivo dejanje, zato ga je treba opraviti strokovno. 9.

in natančno ter tudi hitro, kar je posebnost tovrstnih preiskav. Pri preiskavi kaznivega dejanja ekološke kriminalitete sodelujeta policija in preiskovalni sodni državni tožilec, lahko pa so vključeni tudi gasilska brigada, ekološki laboratorij z mobilno enoto ali celo bataljonom za jedrsko, radiološko, kemično in biološko obrambo Slovenske vojske (Dobovšek in Praček, 2012: 236-237). Preiskava je glavno orodje policije za pridobitev dokazov proti storilcem kaznivih dejanj, zato je zelo pomembno, da je izvedena zakonito in strokovno, da pridobljeni dokazi veljajo na sodišču (Dobovšek in Praček, 2011). Najpomembneje pa je, da se v družbi krepi ekološko zavest in preiskave kaznivih dejanj sploh ne bi bile potrebne. Žal pa je v današnjem svetu to naivno pričakovati, saj se nekateri ljudje ne bodo nikoli zavedali, kakšno škodo s svojim neodgovornim ravnanjem povzročajo okolju ter posledično vsem prebivalcem našega planeta.. 1.1 Metodološki pristop Namen diplomskega dela je, da se seznanimo s postopkom preiskave kraja kaznivega dejanja ekološke kriminalitete v Republiki Sloveniji in Republiki Srbiji. Cilj diplomskega dela je, da primerjamo postopek in zakonsko ureditev preiskave kraja kaznivega dejanja ekološke kriminalitete med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo ter se podrobneje seznanimo s postopkom ogleda kraja kaznivega dejanja v obeh državah. Z namenom, da bi dosegli zastavljeni cilj, smo oblikovali tri hipoteze: 1. hipoteza: Preiskava kraja kaznivega dejanja ekološke kriminalitete je v Republiki Sloveniji zelo dobro organizirana, strokovno izvedena in zakonsko opredeljena. 2. hipoteza: Preiskovalci, ki opravljajo oglede kraja kaznivega dejanja ekološke kriminalitete v Republiki Sloveniji, so zelo dobro usposobljeni in imajo ustrezno opremo. 3. hipoteza: Republika Slovenija in Republika Srbija imata podobno organizirana in opredeljena postopka preiskave krajev kaznivih dejanj zoper okolje. Diplomska naloga je razdeljena na temeljnih pet delov. V prvem delu so predstavljeni osnovni pojmi, ki so potrebni za boljše in lažje razumevanje diplomskega dela. V drugem delu je podrobno predstavljen postopek preiskave kraja. 10.

kaznivega dejanja ekološke kriminalitete v Republiki Sloveniji. Osredotočili smo se na subjekte, ki sodelujejo pri preiskavi, okoljevarstveno zakonodajo in izvedbo postopka preiskave. V tretjem delu je predstavljen postopek preiskave kraja kaznivega dejanja ekološke kriminalitete v Republiki Srbiji. Podrobneje so predstavljeni subjekti, ki imajo zakonsko podlago za sodelovanje pri preiskavi, ter tudi tisti, ki zakonske podlage nimajo, okoljevarstvena zakonodaja in postopek preiskave. V četrtem delu sta postopka preiskave medsebojno primerjana glede na sodelujoče subjekte, okoljevarstveno zakonodajo in izvedbo postopka preiskave. V petem delu smo preverili zastavljene hipoteze. V prilogi diplomskega dela je prepis intervjuja, ki smo ga izvedli z gospodom Robertom Pračkom, višjim kriminalističnim inšpektorjem specialistom, ki dela kot preiskovalec kaznivih dejanj.. 11.

2 Opredelitev pojmov 2.1 Ekološka kriminaliteta Za zagotavljanje človekovega napredka, razvoja in blagostanja velikokrat škodujemo naravi. Ekološka kriminaliteta predstavlja vsa ravnanja, ki so v nasprotju s kazenskopravnim varstvom okolja. Dandanes se soočamo s pomanjkanjem enotne definicije ekološke kriminalitete, kar lahko pripišemo predvsem njeni specifičnosti, razširjenosti, kompleksnosti in neprestanemu spreminjanju (Eman in Meško, 2012a: 38). Ekološka kriminaliteta zajema zelo raznolike oblike škodljivih dejavnosti, katerih motiv je največkrat želja po dobičku. V sodobnem času se motiv za ekološka kazniva dejanja vedno bolj vrača k človeku kot posamezniku, pri tem pa moramo upoštevati dejstvo, da je škodljivo dejanje, ki ga zoper človeštvo stori posameznik, največkrat neznatnega pomena. Ko pa seštejmo škodljiva dejanja vseh posameznikov na našem planetu, se pravi sedem milijard ljudi, dobimo popolnoma drugačno sliko (Eman, 2008: 3). Iz različnih definicij lahko povzamemo, da je ekološka kriminaliteta »vsako začasno ali trajno pravno opredeljeno odklonsko ravnanje ali opustitev ravnanja, ki povzroči umetno spremembo, poslabšanje, obremenitev, propadanje ali uničenje okolja ali zaviranje njegovih naravnih sprememb. Storilec je lahko vsakdo izmed nas (korporacija,. podjetje,. skupine,. posameznik,. država).. Posebnost. ekološke. kriminalitete pa so žrtve, saj so prek okolja (rastline, živali in naravni elementi) ogroženi tudi ljudje« (Eman, 2008: 3). Pri ekološkem kriminalu gre izrecno za inkriminacijo kaznivih dejanj, usmerjenih zoper naravo in človeka, tj. temeljne človekove vrednote in človeško življenje. Ta dejanja ne le da neposredno škodujejo človeku, ampak uničujejo tudi vse tisto, kar je poglavitno za njegovo preživetje. Ekološka kriminaliteta ima multidisciplinaren značaj, saj je predmet proučevanja ekologije,. kriminologije,. sociologije,. kriminalistike,. kazenskega. prava. in. viktimologije (Eman, 2008: 4–5). Dejanja ekološke kriminalitete imajo skupno tarčo, vseeno pa se pomembno razlikujejo glede na: storilca kaznivega dejanja, način storitve, žrtve, zakone ter organe in organizacije, ki pokrivajo oškodovano področje. Glede na storilca posameznega kaznivega dejanja ekološke kriminalitete razlikujemo (Eman, 2008: 56): 12.

. ekološko kriminaliteto posameznika ali zasebno ekološko kriminaliteto (goloseki, divja odlagališča, zavestna nepravilna uporaba gnojil in škropiv v kmetijstvu idr.);. . ekološko kriminaliteto bogatih in vplivnih (ilegalno odlaganje strupenih odpadkov, nepravilno skladiščenje strupenih odpadkov idr.);. . ekološko kriminaliteto posameznih skupin (škodljiva ravnanja zoper okolje, ki jih posamezne skupine povzročajo s svojo dejavnostjo in ravnanjem; povzročanje hrupa, osvetljevanje kulturnih in sakralnih zgradb idr.);. . ekološko kriminaliteto države oziroma vladajoče oblasti (vojaške operacije ali vaje, jedrska testiranja idr.).. 2.1.1. Organizirana ekološka kriminaliteta. Ekološka kriminaliteta je za organizirane kriminalne skupine zanimiva predvsem zaradi možnosti velikih zaslužkov in pomanjkljivega kazenskopravnega varstva okolja. Pogosto jo povezujejo in prikrivajo s svojimi klasičnimi dejavnostmi, ko so npr. trgovina z drogo in orožjem. Organizirana ekološka kriminaliteta je le ena od mnogih vrst ekološke kriminalitete. Od drugih se razlikuje predvsem v dejstvu, da so pri tej vrsti kriminalitete glavni akterji nelegalne kriminalne skupine, ki jih je za razliko od vsem vidnih korporacij, ustanov ali posameznikov mnogo teže preganjati (Odar, Dobovšek in Eman, 2012: 336–337). Lahko jo opredelimo kot »dejavnosti strukturiranih skupin, ki v želji po pridobitvi čim večjih materialnih koristi izvajajo dejavnosti, ki neposredno ogrožajo človeka in naravo, pri tem pa se poslužujejo groženj, nasilja, podkupovanja in izsiljevanja« (Odar et al., 2012: 340).. 2.2 Ekološka kriminologija Z inkriminacijo deviantnih pojavov zoper okolje je za kriminologijo nastalo novo področje delovanja. Ne glede na to, kako poimenujemo novo vrsto kriminologije (zelena kriminologija, ekološka kriminologija), gre za družboslovno disciplino, katere predmet proučevanja so zaznani pojavi in oblike deviantnih ravnanj zoper okolje ter vzroki za nastanek deviacij zoper okolje. Polje njenega proučevanja se širi skupaj z razvojem in nastankom novih oblik ekološke kriminalitete, kljub temu pa ostajajo še nekatera nedorečena področja in odprta vprašanja (Eman in Meško, 2012a).. 13.

Ekološko. kriminologijo. definiramo. kot. »družboslovno. vedo,. ki. uporablja. multidisciplinarni in interdisciplinarni pristop pri raziskovanju kaznivih dejanj zoper okolje, povzročene okoljske škode, okoljevarstvene zakonodaje in predpisov, ukrepov za zaščito okolja in družbenih odzivov na povzročene kršitve« (Eman in Meško, 2012a: 43). Pri ekoloških kaznivih dejanjih ne gre za normalno relacijo kriminalnega para oz. odnosa storilec-žrtev, ampak se pojavi odnos človek proti človeku, a prek okolja. Ekološko kriminologijo zanima človek kot storilec ekološke kriminalitete, žrtve (ljudje, druga živa bitja in okolje) ekološke kriminalitete ter možnosti in načini preprečevanja ekološke kriminalitete, kar je ključnega pomena. Samo kaznovanje storilcev ekološkega kriminala ni več primarnega pomena. K temu prispeva tudi dejstvo, da je storilce ekoloških kaznivih dejanj težko izslediti. Ekološka kriminaliteta je neločljivo povezana z okoljem in tako predstavlja vedno večjo grožnjo posameznikovi ter tudi nacionalni in globalni varnosti (Eman in Meško, 2012a). Pri ekološki kriminologiji gre za novo vejo kriminologije, ki pa se je v zadnjih dvajsetih letih razvila in se še vedno razvija veliko hitreje od ostalih kriminoloških in drugih disciplin, vendar je v nekaterih državah zanimanje zanjo še vedno premajhno (Eman in Meško, 2012a: 43).. 2.3 Kraj kaznivega dejanja Kraj kaznivega dejanja lahko definiramo s pomočjo naslednjih treh teorij (Šepec in Zgaga, 2012): . delovnostna teorija: kraja kaznivega dejanja je kraj, kjer je storilec deloval oziroma bi moral delovati;. . teorija posledice: kraj kaznivega dejanja je kraj, kjer je/naj bi nastala prepovedana posledica;. . ubikvitetna teorija: kraj kaznivega dejanja je kraj, kjer je storilec deloval oziroma bi moral delovati, in tudi kraj, kjer je nastala oziroma bi morala nastati prepovedana posledica.. Kazenska zakonika obeh obravnavanih držav upoštevata ubikvitetno teorijo ter navajata, da za kraj kaznivega dejanja štejemo kraj, kjer je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi kraj, na katerem je nastala prepovedana posledica (Kazenski zakonik RS, 2012; Krivični zakonik Republike Srbije 2014). Pri preiskavi pa morajo biti. 14.

preiskovalci pozorni tudi na širšo okolico kraja kaznivega dejanja, saj lahko tudi tam najdejo sledi in dokaze, povezane s storilcem ali krajem kaznivega dejanja. Poleg tega širša okolica kraja kaznivega dejanja lahko služi za primerjavo; s primerjavo vzorcev (zemlja, voda itd.) se lahko dokaže, da je na kraju prišlo do nevarnih sprememb, ki so posledica onesnaženja.. 2.4 Kazniva dejanja ekološke kriminalitete Kaznivo dejanje je človekovo protipravno ravnanje, ki ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih vrednot določa kot kaznivo ravnanje in hkrati določa njegove znake ter kazen za krivega storilca (Kazenski zakonik RS, 2012). To pomeni, da pri ekoloških kaznivih dejanjih, kjer gre predvsem za onesnaževanje in obremenjevanje življenjskega okolja, storilec krši predvsem določbe Kazenskega zakonika RS (2012) ter Zakona o varstvu okolja (2004). Med kazniva dejanja ekološke kriminalitete prištevamo tudi kazniva dejanja, ki so zagrešena proti živalim. Najpogosteje kriminalitete v. najdemo. podrobneje. opredeljena. kazniva. dejanja. ekološke. kazenskem zakoniku posamezne države, opredelitev v kakšnem. drugem zakonu je bolj izjema kot pravilo. V slovenskem Kazenskem zakoniku (2012) jih najdemo v 32. poglavju z naslovom Kazniva dejanja zoper okolje, prostor in naravne dobrine, v srbskem Kazenskem zakoniku (2014) pa v 24. poglavju z naslovom Kazniva dejanja zoper okolje. Določbe, ki se nanašajo na ekološka kazniva dejanja, so blanketne narave, kar pomeni, da je treba pri presoji, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje ekološke kriminalitete, poleg določb slovenskega Kazenskega zakonika (2012) upoštevati tudi določbe Zakona o varstvu okolja (2006), ki je krovni zakon s področja okoljevarstva. Enako velja za Kazenski zakonik Republike Srbije (2014). Za kazniva dejanja ekološke kriminalitete njihov kazenski zakonik predvideva kazen zapora ali denarno kazen, obe pa sta glede na mogoče posledice dokaj nizki. Podrobneje so kazniva dejanja ekološke kriminalitete navedena v naslednjih poglavjih.. 15.

3 Preiskava. kraja. kaznivega. dejanja. ekološke. kriminalitete v Republiki Sloveniji V slovenski zakonodaji najdemo številne zakone, ki urejajo področje varstva okolja. Osredotočili smo se na po našem mnenju najpomembnejše, to so Ustava Republike Slovenije (1991), Kazenski zakonik Republike Slovenije (2012) ter Zakon o varstvu okolja (2004). Pri preiskavi ekoloških kaznivih dejanj poleg policije sodelujejo tudi nekateri drugi ustrezno usposobljeni ter izobraženi subjekti in organi, ki so našteti v nadaljevanju. Sama preiskava kraja kaznivega dejanja ekološke kriminalitete se od navadnih preiskav razlikuje le v dejstvu, da gre pri ekološki kriminaliteti za potencialno smrtno nevarne sledi in vzorce.. 3.1 Subjekti preiskave Ekološka kriminaliteta je zelo specifična in težka za preiskovanje, zato je za učinkovito in uspešno borbo proti kaznivim dejanjem ekološke kriminalitete pomembno, da v tej borbi poleg policije sodelujejo tudi drugi subjekti – državljani, mediji, nevladne organizacije, inšpekcijske službe itd. Pri preiskavi ekoloških kaznivih dejanja sodelujejo organi pregona, katerih naloga je, da poskušajo pridobiti čim več materialnih dokazov in sledi, na podlagi katerih uvedejo nadaljnji kazenski pregon storilca. Ti organi in inštitucije so: uniformirana in kriminalistična policija, razne inšpekcijske službe, državni tožilec, sodišče in preiskovalni sodnik. Ker pa ti organi in inštitucije včasih nimajo ustrezne opreme in znanja, jim pri preiskavi pomagajo drugi ustrezno usposobljeni organi in inštitucije, kot so: gasilska brigada, ekološki laboratorij z mobilno enoto (ELME), mobilna enota z ekološkim laboratorijem (MEEL), slovenska vojska itd. Za vse zgoraj naštete subjekte v zakonskih aktih, ki urejajo njihovo delovanje, organizacijo ter naloge, najdemo pooblastila, ki jim dovoljujejo sodelovanje pri preiskavi kraja ekološke kriminalitete. Poleg naštetih subjektov so v boju proti ekološki kriminaliteti pomembni tudi državljani, nevladne organizacije in mediji. Tem subjektom zakon ne daje pooblastil za sodelovanje pri preiskavi, vendar lahko s preventivnim delovanjem – s promocijo ekološkega ravnanja, z organizacijo čistilnih akcij, s krepitvijo ekološke zavesti ipd. pripomorejo k čistejšemu okolju.. 16.

Zakon o kazenskem postopku (2012) ponuja kar nekaj orodij za uporabo zunanjih inštitucij na kraju ogleda (Dobovšek in Praček, 2012): . v 178. členu predvideva pomoč ustreznih strokovnjakov pri procesnih dejanjih;. . v. 187.. členu. predvideva. kriminalistično-tehnično. ali. drugo. pomoč. preiskovalnemu sodniku, ki mu jo nudijo policija, drugi državni organi ali podjetja oziroma druge pravne osebe, če je to potrebno za preiskovalno dejanje, ki ga ni mogoče odložiti; . v 247. členu predvideva pomoč pri ogledu ali rekonstrukciji (pomoč strokovnjaka, izvedenca).. 3.1.1. Policija in kriminalistična policija. Naloge in pooblastila policije izhajajo iz Zakona o nalogah in pooblastilih policije (2013). Pri preiskavi kraja kaznivega dejanja sodeluje tako uniformirana kot kriminalistična policija, ki je po 187. členu Zakona o kazenskem postopku (2012) dolžna nuditi pomoč preiskovalnemu sodniku. Policijska patrulja je najpogosteje prva na kraju kaznivega dejanja, da ga zavaruje in posreduje nadaljnje ugotovitve. Poskrbi tudi za zbiranje prvih informacij in sprejem naznanitve kaznivega dejanja od prijavitelja oziroma oškodovanca, če se ta nahaja na kraju dogodka. Vse pridobljene informacije in zavarovane dokaze policisti vpišejo v zapisnik o vodenju ogleda (Barišić, Franca in Eman, 2015). V večini primerov ogled vodijo policisti ali kriminalisti. Ko preiskovalni sodnik sporoči, da ga ne bo na kraj dejanja, so policisti formalno zadolženi za ogled kot preiskovalno dejanje, zato so ga dolžni opraviti skladno z določili Zakona o kazenskem postopku (2012). Policisti skrbijo za hevristični vidik ogleda oziroma za zbiranje informacij in spoznavanje resnice o preteklem dogodku in storilcu. O preiskovalnih dejanjih je policija dolžna obveščati preiskovalnega sodnika oziroma državnega tožilca (Maver et al., 2004).. 3.1.2. Preiskovalni sodnik. Ob sumu storitve kaznivega dejanja, kjer je treba opraviti tudi preiskavo kraja kaznivega dejanja, se obvesti preiskovalni sodnik. Ta se sam svobodno na podlagi drugega odstavka 164. člena Zakona o kazenskem postopku (2012) odloči, ali bo prišel na kraj dejanja in vodil preiskavo ali pa bo izvedbo preiskave prepustil. 17.

policistom in kriminalistom. Preiskovalni sodnik opravlja preiskovalna dejanja na predlog strank ali po svoji presoji. Odločitev o njegovi prisotnosti je odvisna od njegove ocene o teži kaznivega dejanja ali njegovi pomembnosti. Tako preiskovalni sodnik praviloma vodi preiskavo kraja kaznivega dejanja v hujših primerih, kot so umor, posilstvo, delovna nezgoda ipd. (Maver et al., 2004).. 3.1.3. Državni tožilec. O zadevi, pri kateri obstajajo razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, se obvesti pristojni državni tožilec. Njegova naloga je preganjanje storilcev kaznivih dejanj v javnem interesu in tako na njem sloni celoten kazenski postopek. V postopku ima dvojni položaj, saj mora zagovarjati funkcijo pregona, obenem pa skrbeti za zakonitost postopka, pri čemer zbira tudi dokaze v korist osumljenca. Policija in preiskovalni sodnik ga morata obveščati o poteku preiskave kraja kaznivega dejanja. Tožilec lahko predlaga izvedbo posameznih preiskovalnih dejanj, prav tako je lahko prisoten pri postopku preiskave kraja dejanja (Maver et al., 2004). Sodelovanje državnega tožilca je urejeno v Uredbi o sodelovanju državnega tožilstva, policije in drugih pristojnih državnih organov in institucij pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj ter delovanju specializiranih in skupnih preiskovalnih skupin (2010).. 3.1.4. Gasilska brigada. Naloge, organizacija in status gasilskih brigad izhajajo iz Zakona o gasilstvu (2005). V večini primerov je gasilska brigada vključena v zaščito in reševanje, poleg tega pa je v večini primerov še vedno prisotna na kraju kaznivega dejanja v času ogleda. Gasilci imajo ustrezno zaščitno opremo, plinsko in radiološko detekcijsko opremo. Tako so ustrezno opremljeni in usposobljeni za pomoč pri opravljanju ogleda. Zakon o gasilstvu (2005) dovoljuje gasilski organizaciji opravljanje določenih storitev, vendar te ne smejo onemogočati opravljanja temeljnih nalog gasilskih organizacij, kar je jasno navedeno v prvem odstavku 3. člena Zakona o gasilstvu (Dobovšek in Praček, 2012).. 18.

3.1.5. Ekološki laboratorij z mobilno enoto (ELME). Ekološki laboratorij z mobilno enoto (ELME) se aktivira v primeru ekološke nesreče ali ogroženosti prebivalstva v Sloveniji z nevarnimi kemijskimi snovmi ali v primeru radiološke nesreče (Dobovšek in Praček, 2012). ELME omogoča, da usposobljeni strokovnjaki s svojo opremo in metodami na zahtevo upravnih organov profesionalno opravijo: meritve in analize kontaminacije okolja v radiološkem ali kemijskem izrednem dogodku, ocenijo razsežnost in posledice kontaminacije ter pripravijo predloge za sanacijo okolja in vrnitev v normalne življenjske razmere. Poleg tega lahko pripravijo priporočila za zavarovanje onesnaženega okolja, zagotovijo zaščito ogroženega prebivalstva in okolja, vplivajo na zmanjšanje nastale in preprečitev nove škode ter na postopke za sanacijo kontaminiranega okolja (ELME, b. d). ELME se aktivira na podlagi odločitve Vlade RS, poveljnika Civilne zaščite RS (CZ RS) ali njegovega namestnika, generalnega direktorja Urada Republike Slovenije za zaščito in reševanje (URSZR) ali njegovega namestnika, direktorja Inštituta Jožefa Stefana (Dobovšek in Praček, 2012). Poleg ELME, ki deluje predvsem na območju osrednje Slovenije, ima tudi Zavod za zdravstveno varstvo Maribor mobilno enoto z ekološkim laboratorijem (MEEL). Ta deluje pretežno na območju Maribora, Ptuja, Murske Sobote, Slovenj Gradca in Celja. Policija sama za aktiviranje ELME nima pristojnosti. ELME bi bil s svojo opremo in znanjem več kot dobrodošla pomoč policiji pri zavarovanju sledi in vzorcev ter tudi njihovi kasnejši analizi, poleg tega je ELME v stalni 24-urni pripravljenosti, tako da bi ga lahko uporabili kadarkoli (ELME, b. d).. 3.1.6. Slovenska vojska. Slovenska vojska ima tako opremo kot tudi tehnično znanje za pomoč pri preiskavi kraja onesnaženja. Tako bi bila dobrodošla pomoč policiji, ki velikokrat nima ustrezne opreme ali znanja za opravljanje preiskave kraja kaznivega dejanja. Na ta način bi poskrbeli za visoko strokovnost vzorčenja in zbiranja dokazov. Pomagali bi si lahko predvsem z 18. bataljonom za jedrsko, radiološko, kemično in biološko obrambo (Dobovšek in Praček, 2012).. 3.1.7. Mediji. Za sodelovanje in nudenje pomoči v postopku preiskave mediji nimajo zakonske podlage in jih na kraju kaznivega dejanja ekološke kriminalitete vidimo le v primeru,. 19.

da je bil dogodek dovolj odmeven, da bodo o tem poročali. Pri preiskavi lahko pomagajo s poročanjem o tem, da je bilo storjeno kaznivo dejanje (možna je tudi pomoč pri iskanju storilca, možnih prič, zbiranju relevantnih informacij itd.), z obveščanjem o morebitnih posledicah, ki so nevarne za zdravje državljanov, z ozaveščanjem o okoljskih problemih in s krepitvijo ekološke zavesti (pogovorne oddaje na tematiko varstva okolja, promoviranje ekološkega ravnanja itd.). Mediji imajo velik vpliv na dojemanje posameznih pojavov in problemov, saj dandanes večino informacij pridobimo prek družbenih medijev. Tako stvari in pojave, ki se pogosteje pojavljajo v medijih, dojemamo kot bolj ogrožajoče. Nekoliko večja izpostavljenost ekoloških problemov pa ne bi škodovala (Bučar Ručman, 2011: 23-24).. 3.1.8. Državljani. Pri ekoloških kaznivih dejanjih ima človek dvojno vlogo – je onesnaževalec narave oziroma njen varuh. Ne smemo pa pozabiti na dejstvo, da je človek sam žrtev kaznivih dejanj ekološke kriminalitete, ne glede na to, ali je onesnaževalec ali njen varuh, saj ekološka kriminaliteta uničuje človekove življenjske pogoje, brez katerih ne more preživeti. Človek je tudi eden glavnih nosilcev preventivnih ukrepov in aktivnosti,. usmerjenih. v. učinkovito. varstvo. okolja,. ter. tudi. eden. izmed. pomembnejših prijaviteljev ekoloških kaznivih dejanj, saj posameznik najprej opazi, da se nekaj dogaja v okolju, kjer živi. Pogosto se ljudem posameznikova škodljiva dejanja, uperjena proti naravi, zdijo popolnoma neškodljiva, glede na število prebivalcev pa je zelo pomembno vsako kaznivo dejanje, ki ga stori posameznik. Zelo pomembno je krepiti ekološko zavest med posamezniki, saj lahko prav vsi prispevamo k čistejšemu okolju (Matijević, 2009: 3; Eman, 2008).. 3.1.9. Nevladne organizacije. Nevladne organizacije prispevajo k razvoju in uresničevanju demokracije in osnovnih človekovih pravic. Definiramo jih lahko kot »prostovoljna samoupravna telesa ali organizacije, ki so ustanovljene za uveljavljanje ciljev svojih ustanoviteljev in članov, niso pa namenjene ustvarjanju dobička« (Ministrstvo za okolje in prostor, 2015).. 20.

Nevladne organizacije na področju okolja združujejo posameznike, ki sta jim skupna skrb za okolje in družbena odgovornost. Uveljavljajo načela varstva okolja in narave ter trajnostnega razvoja na vseh ravneh političnega odločanja in delovanja. S svojimi aktivnostmi in delovanjem vplivajo na oblikovanje državne okoljevarstvene politike in zakonodaje, skrbijo pa tudi za ozaveščanje javnosti o okoljskih problemih ter promovirajo in krepijo okoljsko zavest z organizacijo raznih delavnic, predavanj, okroglih miz itd. Mednje prištevamo: prostovoljna gasilska društva, gorske, jamarske, podvodne reševalne službe, Fokus, CIPRA Slovenije, Društvo za proučevanje ptic in varstvo narave, Društvo ekologov Slovenije, Kinološko zvezo Slovenije, Eko krog ter še mnoga druga društva in organizacije, ki se ukvarjajo s okoljevarstvom (Ministrstvo za okolje in prostor, 2015). Pri preprečevanju, odkrivanju in preganjanju ekološke kriminalitete sodelujejo tudi (Sotlar, Tičar in Tominc, 2012): . carina;. . razne inšpekcijske službe (Inšpekcija za okolje in naravo, Kmetijska inšpekcija, Gozdarska inšpekcija, Lovska in ribiška inšpekcija, Inšpektorat RS za okolje in prostor);. . občinsko redarstvo,. . civilna zaščita (Uprava RS za zaščito in reševanje ter enote in službe civilne zaščite),. . zasebna varnostna podjetja;. . gospodarske družbe, zavodi in druge organizacije (poklicne gasilske brigade, službe nujne medicinske pomoči, Inštitut za sodno medicino, Agencija RS za okolje, Inštitut za varovanje zdravja itd.).. 3.2 Okoljevarstvena zakonodaja Področje varstva okolja je v Republiki Sloveniji zelo dobro urejeno. Zakoni, ki se nanašajo na področje varstva okolja in ga urejajo, so številni. Predstavili bomo po našem mnenju najpomembnejše, to so Ustava Republike Slovenije (1991), Kazenski zakonik Republike Slovenije (2012) in Zakon o varstvu okolja (2006). Poleg teh so pomembni tudi: Zakon o vodah (2002), Zakon o ohranjanju narave (2004), Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (2010) ter še nekateri drugi. Naj dodamo, da je po našem mnenju okoljevarstvena zakonodaja nekoliko preveč razkropljena ter obravnavana v prevelikem številu zakonov, kar lahko povzroči zmedo. 21.

okrog tega, kateri zakon je pomembnejši ipd. Je pa tudi res, da bi celotno okoljevarstveno področje zelo težko učinkovito in uspešno zakonsko opredelili in pokrili z enim samim zakonom.. 3.2 Ustava Ustava Republike Slovenije (1991) je temeljni pravni akt, ki vsebuje tudi okoljevarstvena načela in določbe. Za varstvo okolja so pomembni naslednji členi (Ustava Republike Slovenije, 1991; Sotlar et al., 2012): . 5. člen zavezuje državo, da na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Poleg tega skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije;. . 67. člen določa, da mora biti pri pridobivanju in uživanju lastnine poleg gospodarske in socialne funkcije zagotovljena tudi njena ekološka funkcija;. . 70. člen določa pogoje, pod katerimi se smejo izkoriščati naravna bogastva;. . 71. člen zaradi smotrnega izkoriščanja določa posebne pogoje za uporabo zemljišč ter posebno varstvo kmetijskih zemljišč;. . 72. člen določa, da ima vsak pravico do zdravega življenjskega okolja, za katerega skrbi država;. . 3.2.1. 73. člen vsebuje določbe o varstvu naravne in kulturne dediščine.. Zakon o varstvu okolja. Zakon o varstvu okolja (2006) je glavni zakon s področja varstva okolja na območju Republike Slovenije. Namenjen je varstvu okolja pred obremenjevanjem kot bistvenim pogojem za trajnostni razvoj. Opredeljuje 13 temeljnih načel varstva okolja, ukrepe za varstvo okolja, spremljanje stanja okolja in informacije o okolju, ekonomske in finančne inštrumente varstva okolja, javne službe varstva okolja in druga, z varstvom okolja povezana vprašanja (ZVO-1-UPB1, 2006). Navaja namen in cilje varstva okolja (2. člen) ter v svojem 3. členu definira 13 različnih, z okoljem povezanih pojmov, katerih pravilna obrazložitev in razumevanje sta pomembna za pravilno razumevanje in interpretiranje drugih okoljevarstvenih zakonov (Eman in Meško, 2012b).. 22.

3.2.2. Kazenski zakonik Republike Slovenije. Deviantna ravnanja, uperjena zoper okolje v zadnjih letih, vse bolj veljajo za mala per se, kar pomeni zlo samo po sebi. Tako je kaznovanje in preganjanje teh ravnanj moralno in etično opravičljivo. Koncipirana so kot storitvena ali kot neprava opustitvena kazniva dejanja (Sotlar et al., 2012: 176). Je pa za vsa kazniva dejanja ekološke kriminalitete zagrožena dokaj nizka kazen; najvišja zagrožena kazen je pet let zapora, kar je v primerjavi s posledicami njihovih kaznivih dejanj malo. V Kazenskem zakoniku Republike Slovenije (2012) so konkretizirana kazniva dejanja zoper okolje, ki so uvrščena v 32. poglavje z naslovom Kazniva dejanja zoper okolje, prostor in naravne dobrine (KZ-1-UPB2, 2012): . 332. člen: onesnaževanje morja in voda s plovili;. . 334.. člen:. protipravno. ravnanje. z. jedrskimi. ali. drugimi. nevarnimi. radioaktivnimi snovmi; . 335. člen: črtan,. . 336. člen: onesnaženje pitne vode;. . 337. člen: onesnaženje živil ali krme;. . 338. člen: protipravno zavzetje nepremičnine;. . 339. člen: uničenje nasadov s škodljivo snovjo;. . 340. člen: uničevanje gozdov;. . 341. člen: mučenje živali;. . 342. člen: nezakonit lov;. . 343. člen: nezakonit ribolov;. . 344. člen: nezakonito ravnanje z zaščitenimi živalmi in rastlinami;. . 345. člen: prenašanje kužnih bolezni pri živalih in rastlinah;. . 346. člen: izdelovanje škodljivih zdravil za zdravljenje živali;. . 347. člen: nevestna veterinarska pomoč.. 3.3 Postopek preiskave kraja kaznivega dejanja ekološke kriminalitete 3.3.1. Opredelitev preiskave. Preiskava je najširši pojem kriminalističnega dela pri odkrivanju kaznivega dejanja. Lahko jo opredelimo kot postopek spoznavanja resnice ali kot postopek zbiranja in. 23.

ugotavljanje dejstev, ki jih sodišče na glavni obravnavi prizna, potrdi in upošteva ali pa zavrže (Maver et al., 2004: 119). Preiskava ekoloških kaznivih dejanj je po svoji osnovi enaka kot preiskave umorov, ropov itd. Zavedati pa se je treba, da lahko preiskovalci pri preiskavi ekoloških kaznivih dejanj pridejo v stik z nevarnimi, morda celo smrtonosnimi snovmi. Med najnevarnejše preiskave spadajo onesnaženja z neznanimi snovmi, ki so potencialno nevarne. Pred identifikacijo neznane snovi se ne ve, za kakšno snov gre, zato morajo preiskovalci postopati zelo previdno in uporabljati zaščitno opremo. Nevarnost pa predstavljajo tudi za patruljo, ki je prva na kraju onesnaženja in kraj zavaruje ter pomaga žrtvam. Pogosto patrulje nimajo ustrezne zaščitne opreme ter se posledično lahko znajdejo v nevarnosti, ki škoduje njihovemu zdravju ali celo življenju. Preiskava se začne zoper določeno osebo, če obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje. V preiskavi se zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali postopek ustavi. Preiskava se opravi na zahtevo državnega tožilca (Zakon o kazenskem postopku, 2012). Preiskava se izvede v predkazenskem postopku, saj se z njo zberejo dokazi, ki so potrebni. za. uvedbo. kazenskega. pregona.. Faza. preiskovanja. vsebuje. vrsto. preiskovalnih dejanj: zbiranje obvestil, zaslišanje obdolženca, prič in izvedencev, ogled kraja kaznivega dejanja, rekonstrukcija preteklega dogodka, ekshumacija, obdukcija, prikriti preiskovalni ukrepi (tajno opazovanje, prisluškovanje ipd.), iskanje in prijemanje osumljencev, prepoznava in identifikacija oseb, načrtovanje preiskovanja itd. (Maver et al., 2004: 90). Ogled kraja kaznivega dejanja je bistvena prvina celotnega postopka preiskave kateregakoli kaznivega dejanja, saj se z njim pridobijo operativne in dokazne informacije. Preiskovalni sodnik konča preiskavo, ko spozna, da je stanje stvari v preiskavi zadosti razjasnjeno (Zakon o kazenskem postopku, 2012). Preiskava kaznivega dejanja ekološke kriminalitete zaradi svoje široke interdisciplinarnosti večinoma poteka na regijskem nivoju. To pomeni, da preiskavo opravljajo kriminalisti sektorja kriminalistične policije (SKP), ki se dokaj redno usposabljajo, hkrati pa jim t. i. linijski kriminalist za področje ekološke kriminalitete nudi strokovno pomoč. Zaenkrat posebne skupine preiskovalcev, ki bi se ukvarjali le s preiskovanjem kaznivih dejanj ekološke kriminalitete, nimamo ter je tudi ne potrebujemo, saj obstoječe inštitucije v celoti pokrivajo to področje na območju Republike Slovenije (R. Praček, osebni intervju, 21. 4. 2015). Preiskovalci zberejo vsa obvestila, dokaze in pisne akte (poročila, mnenja, analize) ter podajo. 24.

kazensko ovadbo na pristojno okrožno državno tožilstvo, ki nadaljuje kazenski postopek. Če pa v procesu preiskave ugotovijo, da niso podani elementi kaznivega dejanja ekološke kriminalitete, na pristojno državno tožilstvo oddajo poročilo (Barišić et al., 2015). V večini primerov se preiskava začne iz okolice ter se pomika proti središču; kraj onesnaženja oziroma mesto onesnaženja se razdeli na dele ter se vsakega posebej pregleda (Maver et al., 2004).. 3.3.2. Ogled kraja kaznivega dejanja ekološke kriminalitete. Z ogledom kraja kaznivega dejanja ekološke kriminalitete preiskovalci poskušajo ugotoviti, kaj se je zgodilo, ter poiskati dokaze za uvedbo nadaljnjega kazenskega postopka in pregon storilca. Ogled kraja kaznivega dejanja je procesno-kazensko preiskovalno dejanje, ki ga po Zakonu o kazenskem postopku (2012) opravljajo preiskovalni sodnik ali delavci policije, pomoč pa jim lahko nudijo drugi subjekti in inštitucije, ki imajo ustrezno znanje in opremo (Dobovšek in Praček, 2011: 137). Pomoč lahko odredi preiskovalni sodnik ali policija, kot strošek pa gre v kazenski postopek (R. Praček, osebni intervju, 21. 4. 2015). Najpogosteje se ogled opravlja kot nujno preiskovalno dejanje še pred formalnim sklepom o preiskavi, takoj ko je odkrito dejanje, ki vsebuje elemente kaznivega dejanja. Namen ogleda težko definiramo vnaprej, saj so razmere za opravljanje ogleda kraja kaznivega dejanja različne (različni storilci, tereni, dogodki idr.) (Novak, 2012). Maver et al., (2004) navajajo, da je namen ogleda predvsem ta, da preiskovalci poiščejo, odkrijejo in zavarujejo operativne in dokazne informacije, predvsem sledi in materialne dokaze, ki so na kraju kaznivega dejanja in so njegova posledica, proučijo položaj in sestavijo miselni model stanja ob kaznivem dejanju ter miselno rekonstruirajo dogodek, sestavijo in preverijo možne različice o dejanju in storilcu ter pri tem izhajajo iz konkretnega položaja. Prav tako pri ogledu kraja kaznivega dejanja preverijo vse informacije, ki jih je zbral organ preiskovanja – izjave očividcev, žrtev, osumljencev itd. Ogled se izvaja, tako kot preiskava in odvisno od primera, na lokalni ravni s policisti in policisti kriminalisti policijskih postaj (PP) kot tudi na regionalni ravni s kriminalisti in kriminalističnimi tehniki SKP, odvisno od tega, kakšno znanje je potrebno za izvedbo ogleda. Majhne, nezahtevne ali nujne oglede, ko je ogled treba opraviti takoj (onesnaženje vode, saj ta lahko odteče itd.), lahko opravi tudi uniformirana. 25.

policija oziroma policisti PP. V večini primerov izvajajo ogled kriminalisti SKP. Kriminalistični tehniki nudijo strokovno pomoč tako policistom PP kot tudi kriminalistom SKP, forenziki in specialna enota pa se večinoma vključijo, kadar preiskavo izvajajo kriminalisti SKP. Če je treba, se lahko zaprosi za pomoč ELME ali MEEL, ki pokrivata področje celotne države. V primerih hudega onesnaženja pa oglede opravlja specialna enota za bombno zaščito, ki ima opremo za varno delo na najhuje. onesnaženih. krajih. (antraks).. Izobraževanja. s. področja. ekološke. kriminalitete se udeležujejo kriminalistični tehniki in forenziki. Izobraževanja vključujejo tako fazo ogleda kot nadaljnjo preiskavo in postopek dokazovanja, potekajo pa enkrat letno (R. Praček, osebni intervju, 21. 4. 2015). Uniformirana policija ni deležna izobraževanja s področja ekološke kriminalitete, kar je po našem mnenju napačno, saj je uniformirana policija prva na kraju onesnaženja, ki ga mora zavarovati in pomagati morebitnim žrtvam. Menimo, da bi lahko z boljšim poznavanjem ekološke kriminalitete bolje in varneje opravila svoje delo, prav tako pa bi lahko kriminalistom pomagala pri preiskavi. Preiskovalci so dolžni vedno, ko dobijo prijavo, da je bilo storjeno kaznivo dejanje ekološke kriminalitete, izvesti ogled kraja onesnaženja. Zakon o kazenskem postopku (2012) določa tudi pravno podlago za opravljanje ogleda, ki ga v 245. členu definira: »Ogled se opravi, kadar je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega pomembnega dejstva v postopku potrebno neposredno opazovanje.« Preiskovalci s pomočjo pravil kriminalistične taktike, tehnike in metodike poskušajo čim bolj verodostojno rekonstruirati pretekli dogodek ter svoje domneve o vzroku, storilcu in okoliščinah utemeljujejo z zbiranjem obvestil in zavarovanjem dokazov. Razjasniti je treba, ali je šlo za kaznivo dejanje ali nesrečo, ki ni kazniva. Vsi materialni dokazi, ki bodo kasneje uporabljeni na sodišču, morajo biti pridobljeni na zakonit in strokoven način, paziti pa je treba tudi, da ne pride do uničevanja sledi, ki so uporabljene v kasnejšem kazenskem postopku (Dobovšek in Praček, 2012: 235). Ogledna skupina, ki preiskuje tak kraj kaznivega dejanja, mora imeti najsodobnejšo zaščitno opremo in tudi znanje za pravilno vzorčenje vseh nevarnih snovi, saj ima pogosto opravka s smrtno nevarnimi vzorci. Kot za vse oglede je tudi za ogled kraja ekološkega kaznivega dejanja značilno, da je enkratno in neponovljivo dejanje, zato ga je treba opraviti strokovno in natančno ter tudi hitro, kar je posebnost tovrstnih preiskav. Hitrost je posebej pomembna pri preiskavi onesnaženja vode, saj ta hitro odteče in se širi. Kriminalistična policija je pri opravljanju ogledov nezahtevnih. 26.

krajev kaznivih dejanj dokaj samostojna, v ostalih primerih pa si pomaga z mobilnimi laboratoriji akreditiranih zavodov (Dobovšek in Praček, 2012: 236-237). Ogled obsega »hevristični« in »dokazni« vidik. Hevristični vidik se kaže predvsem v zbiranju operativnih in dokaznih informacij ter materialnih dokazov kakor tudi spoznavanju resnice o preteklem dogodku. Ima iskalni oziroma spoznavni pomen in je pretežno v rokah preiskovalcev. Dokazni vidik ogleda pa pomeni zapisovanje, zavarovanje in posredovanje zbranih informacij in dokazov drugim udeležencem kazenskega postopka. Ima pravni pomen in dokazno vrednost na sodišču. Oba vidika ogleda sta enako pomembna. Če zbrani materialni dokazi in informacije niso ustrezno ter formalno-pravno zapisani in dokumentirani, nam na sodišču ne pomagajo, ker so brez veljave (Maver et al., 2004: 219). Pri izvedbi ogleda kraja kaznivega dejanja ekološke kriminalitete lahko preiskovalci zavarujejo različne sledi in dokaze, ki jih vnesejo v zapisnik o ogledu kraja kaznivega dejanja (Barišić et al., 2015: 48-49): . sledi pnevmatik lahko nakazujejo, da se je storilec na kraj pripeljal s prevoznim sredstvom in kažejo na smer storilčevega gibanja. Pri ugotavljanju storilčevega gibanja lahko preiskovalci naletijo na druge sledi in predmete, ki so povezani s kaznivim dejanjem, ampak se ne nahajajo na mestu kaznivega dejanja. Zavarovati jih je treba s fotografiranjem ter postopkom vlivanja, kasneje pa lahko služijo za primerjavo z zaseženimi stvarmi potencialnega osumljenca;. . sledi obuval nakazujejo, kako je bil storilec obut, kje se je zadrževal ter njegovo smer prihoda in odhoda, pomagajo pri ugotavljanju vloge storilca na kraju ter števila prisotnih oseb na kraju dejanja. Na podlagi teh sledi lahko s procesom eliminacije preiskovalci določijo storilca. Sledi se zavaruje s fotografiranjem in postopkom vlivanja;. . mehanske sledi se najdejo predvsem na krajih kaznivih dejanj nezakonite sečnje dreves, kraje lesa in uničevanja gozdov;. . sledi tekstilnih vlaken zahtevajo stik med osumljencem in predmetom, zato pri ekoloških kaznivih dejanjih niso pogoste. Preiskovalci jih najdejo v primeru, da je storilcu obleko poškodovalo vejevje, da je padel na mestu onesnaženja, da se je poškodoval s pripomočki ali da je izgubil del svojih oblačil itd.;. . sledi človeškega izvora, mednje se prištevajo kri, slina, lasje, dlake, človeško tkivo, urin, blato in drugi telesni izločki. Naštete sledi se nahajajo predvsem. 27.

na mestih, kjer se je storilec gibal. Preiskovalci jih pridobijo na tleh, na raznih odvrženih predmetih (plastenke, steklenice, žvečilni gumiji, cigaretni ogorki) ter tudi na predmetih, ki jih je storilec pozabil na kraju onesnaženja (majica, rokavice itd.); . daktiloskopske sledi se nahajajo na raznih pozabljenih predmetih, ki jih je storilec pozabil na kraju kaznivega dejanja in so bila uporabljena kot pripomoček za storitev kaznivega dejanja.. Vse zgoraj naštete sledi in dokaze je treba ustrezno označiti, priložiti merilo, fotografirati in primerno zavarovati za transport v laboratorij. Zavarovane sledi so kasneje uporabljene za primerjavo z dokazi in s predmeti, ki jih policisti pridobijo pri potencialnem osumljencu. Treba je paziti, da ne pride do kontaminacije dokazov, saj so drugače neuporabni (Barišić et al., 2015: 49). Preiskava kraja kaznivega dejanja ekološke kriminalitete ima svoje posebnosti, ki jih pri drugih vrstah kaznivih dejanj ni, ampak osnova preiskave je ista kot pri umorih in ropih. Treba je opraviti ogled, kjer se poskuša pridobiti čim več informacij o kaznivem dejanju. Treba je poiskati relevantne sledi oziroma dokaze, jih pravilno obdelati, nato zavarovati, transportirati, jih evalvirati in primerne dati v analizo in na koncu s pomočjo poročil o preiskavi dokaza preiskavo policijsko primerno izvajati. Zbiranje obvestil je ravno tako potrebno, razlika je v tem, da so znanja, ki jih preiskovalci potrebujejo za preiskavo ekološke kriminalitete, drugačna od tistih za preiskovanje ropov ali umorov. Pomembno je vedeti, da so ogledi ekološke kriminalitete lahko veliko nevarnejši za preiskovalce. Treba je tudi bolj spremljati okolje oz. vpliv onesnaženja na okolje, saj je to eden od bistvenih podatkov za nadaljnjo preiskavo. Poleg tega je treba ugotoviti in raziskati vrsto drugih okoliščin, ki se nanašajo na morebitno storitev kaznivega dejanja ali pa opustitev nekih ukrepov za preprečitev nastale situacije (R. Praček, osebni intervju, 21. 4. 2015). Ob prejetju informacije ali samostojni zaznavi, da je bilo storjeno kaznivo dejanje ekološke kriminalitete, je treba obvestiti državnega tožilca in preiskovalnega sodnika, ki se sam odloči, ali bo prišel na kraj ter vodil ogled ali bo izvedbo prepustil policiji. Tako državni tožilec kot preiskovalni sodnik se ogleda udeležujeta redko, večino ogledov vodi policija (Maver et al., 2004). Ogled kraja kaznivega dejanja tako ekoloških kot drugih kaznivih dejanj poteka v več fazah (Maver et al., 2004):. 28.

1. Prihod in zavarovanje kraja dejanja Od hitrega prihoda, zavarovanja in pregleda kraja kaznivega dejanja sta velikokrat odvisni količina in kakovost najdenih sledi in drugih dokazov, s tem pa tudi usoda nadaljnjega kazenskega postopka. Najpogosteje je na kraju kaznivega dejanja prva uniformirana policija, ki kraj zavaruje do prihoda ogledne skupine. Pomembni so prvi podatki o videzu kraja dejanja, o osebah, ki so tam, o prijavitelju dejanja, o tem, kaj je bilo na kraju že spremenjenega (premikanje trupla, predmetov itd.), kdo je dejanje videl ali kaj ve o njem. Prva naloga policistov je, da pomagajo žrtvi, če je še živa, s čimer pa lahko tvegajo tudi svoje življenje, saj se lahko žrtev nahaja na onesnaženem in nevarnem okolju. Poskrbeti morajo tudi za popis prvotnega stanja pred morebitnim spreminjanjem zaradi prve pomoči. Treba je ugotoviti, ali je kdo od navzočih karkoli spremenil na kraju dejanja, ter to zapisati. Kraj kaznivega dejanja je treba ustrezno zavarovati in preprečiti dostop nepooblaščenim osebam, kar pa je lahko glede na velikost onesnaženega prostora včasih težko. Prav tako je treba zavarovati dokaze pred morebitnim uničenjem, označiti pa je treba tudi vse sledi, ki so jih povzročili sami policisti. Če se na kraju nahajajo predstavniki različnih služb, jih morajo policisti ustrezno usmerjati in zabeležiti razloge za njihovo prisotnost na zavarovanem prostoru. Policisti skrbijo tudi za nadaljnje zbiranje informacij od vseh potencialnih prič (Maver et al., 2004: 224-226; Barišić et al., 2015). 2. Orientacija na kraju dejanja Ko se preiskovalci seznanijo s položajem na kraju dejanja in prvimi ugotovitvami, mora vodja pridobiti splošno orientacijo na kraju kaznivega dejanja. Pridobi jo z ogledom okolice kraja kaznivega dejanja. Proučiti mora vremenske in druge razmere ter zemljepisne podatke. Razmisliti mora o taktiki izvajanja ogleda, razporeditvi preiskovalcev, nujnih ukrepih, o glavnih nalogah in drugih pomembnih vprašanjih (Maver et al., 2004: 226). 3. Statična faza ogleda Temeljno pravilo te faze je »najprej z očmi, potem z rokami«. V tej fazi se predvsem ogleduje stanje v prvotni, nespremenjeni obliki, pri čemer se nihče ne sme dotikati ničesar. To stanje je treba dokumentirati s fotografijami, skicami in z videoposnetki. Dokumentiranje je pomembno za fiksacijo prvotnega stanja, kakršno je bilo ob pričetku ogleda, da se lahko kasneje obnovi razmere, opravi rekonstrukcijo ter ugotovi pomembne okoliščine, ki se v prvem trenutku niso zdele pomembne, ampak so se kot take pokazale kasneje, ko so se pridobile še druge informacije in podatki.. 29.

Pomembno je tudi, da se lahko dokažejo dejstva, ki so relevantna za kazenski postopek in jih obramba iz takšnih ali drugačnih razlogov želi ovreči (Maver et al., 2004: 226-227). V statični fazi je treba poiskati odgovore na zlata vprašanja kriminalistike (kaj, kdaj, kje, kako, s čim, kdo in zakaj), podrobneje pa še (Maver et al., 2004: 226-227): . kako je storilec prišel na kraj dejanja,. . kje se je gibal na kraju dejanja,. . kdaj je bil storilec na kraju,. . kdaj je bilo dejanje izvršeno,. . kakšne so bile vremenske razmere v času izvršitve dejanja,. . kakšne so bile vremenske razmere v času opravljanja ogleda,. . katera sredstva in način izvršitve dejanja so bili uporabljeni,. . koliko ljudi je bilo na kraju dejanja v času storitve,. . kje je točen kraj storitve ter položaj napadalca in žrtve,. . kateri so kraji, od koder je bilo mogoče videti ali slišati dogodke,. . katera so negativna dejstva v zvezi z dogodkom,. . kaj je motiv za dejanje,. . po kateri poti je storilec zapustil prizorišče,. . ali je na kraju dejanja ostal predmet, s katerim je bilo dejanje storjeno, ali kak drug storilčev predmet.. Poleg tega da se kraj kaznivega dejanja fotografira in posname, je treba opraviti tudi ustrezna merjenja in izdelati skico. Vse najdene dokaze, predmete in sledi je treba ustrezno in vidno označiti (Maver et al., 2004: 226-227). 4. Dinamična faza ogleda Kriminalisti pregledujejo najdene sledi, predmete in dokaze, jih obračajo, fotografirajo, preverjajo, ocenjujejo, pakirajo in shranjujejo za prenos v laboratorij. Dinamična faza vključuje tako induktivno kot deduktivno mišljenje (Maver et al., 2004: 227-228). 5. Dokumentiranje stanja Zapisnik o preiskavi je končni rezultat preiskave. Ima dokazno vrednost in je zelo pomemben za nadaljnji kazenski postopek. Vanj se čim bolj točno zabeležijo le tista dejstva, sledi in dokazi, ki so pomembni za nadaljnji dokazni postopek. Pomemben je. 30.

tudi zapisnik o ogledu, kamor preiskovalci vpišejo vse najdene sledi in dokaze. Pri tem se je treba držati načela »preveč ne škoduje«. Pri pisanju zapisnika je treba biti zelo natančen in pazljiv, saj lahko vsaka še tako malenkostna napaka ali površnost usodno vpliva na dokazni postopek. K zapisniku so priložene skice, fotografije in videoposnetki (Maver et al., 2004: 235-236). Postopek preiskave ter ogled kraja kaznivega dejanja sta definirana in opredeljena v Zakonu o kazenskem postopku Republike Slovenije (2012), ki daje tudi zakonsko podlago za izvedbo teh dejanj. V postopku preiskave je treba zbrati dokaze in sledi, ki pomagajo identificirati in kazensko preganjati odgovornega storilca. Zato je zelo pomembno, da je celoten postopek preiskave izveden strokovno in zakonito, da pridobljeni dokazi veljajo na sodišču. Celoten postopek preiskave je sestavljen iz vrste preiskovalnih dejanj, ki so: zbiranje obvestil, zaslišanje obdolženca, prič in izvedencev,. obdukcija,. prikriti. preiskovalni. ukrepi,. iskanje. in. prijemanje. osumljencev itd. Pri preiskavi krajev kaznivih dejanj gre predvsem za preiskovanje kaznivih dejanj, ki so uperjena proti okolju in mu na tak ali drugačen način škodujejo. Definirana so v 32. poglavju Kazenskega zakonika Republike Slovenije (2012). Pri preiskavi kraja kaznivega dejanja ekološke kriminalitete sodelujejo policija, državni tožilec, preiskovalni sodnik, gasilska brigada, slovenska vojska ter še nekateri drugi ustrezno usposobljeni organi in strokovnjaki. V borbi proti ekološki kriminaliteti pa poleg zgoraj naštetih organov sodelujejo tudi mediji, državljani, nevladne organizacije, razne inšpekcijske službe itd. V slovenski zakonodaji je kar nekaj zakonov, ki urejajo področje varstva okolja. Najpomembnejši so Ustava Republike Slovenije (1991), Kazenski zakonik Republike Slovenije (2012), Zakon o varstvu okolja (2006), Zakon o ohranjanju narave (2014), Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (2010), Zakon o gozdovih (2007), Zakon o kmetijskih zemljiščih (2012) ter še nekateri drugi. Postopek preiskave kraja kaznivega dejanja ekološke kriminalitete se od ostalih preiskav razlikuje le v dejstvu, da imajo pri preiskavah ekoloških kaznivih dejanj preiskovalci opravka s potencialno nevarnimi snovmi, zato morajo biti preiskovalci še posebej previdni. Tako mora biti preiskovalna skupina zelo dobro izobražena ter imeti najsodobnejšo varovalno opremo. Postopek preiskave je v Republik Sloveniji na splošno dobro organiziran, malenkost večjo pozornost pa bi morali nameniti postopku preiskave ekoloških kaznivih dejanj. Res je, da se preiskava ne razlikuje veliko od drugih preiskav, vendar za uspešno izvedbo tovrstnih raziskav potrebujemo drugačno znanje (biologija, ekologija itd.),poleg tega pa je glede na zavarovane vzorce in sledi lahko smrtno. 31.

nevarna za preiskovalce. Menimo, da bi vseeno potrebovali ločeno definiran in zapisan postopek, ki bi urejal preiskavo ekoloških kaznivih dejanj in bi vključeval vse potrebne postopke, znanja, opremo ter specifičnosti preiskave posameznih kaznivih dejanj, s katerimi morajo biti preiskovalci seznanjeni.. 32.

4 Preiskava kaznivega dejanja ekološke kriminalitete v Republiki Srbiji Treba je storiti vse, kar je v naši moči, da so storilci kaznivih dejanj ekološke kriminalitete privedeni pred sodišče in ustrezno kaznovani, kar pa je zaradi specifičnosti in raznolikosti ekološke kriminalitete včasih zelo težko. Pri preiskavi ekološke kriminalitete sodelujejo policija, tožilstvo, sodišče, inšpekcijske službe, državljani, mediji itd. Tako z vzajemnim sodelovanjem skrbijo za uspešno preganjanje storilcev.. 4.1 Subjekti preiskave Zaradi specifičnosti, kompleksnosti in tudi velike družbene nevarnosti ekoloških kaznivih dejanj je boj proti ekološki kriminaliteti konceptualno postavljen na precej širši podlagi. Samo policijsko preiskovanje, raziskovanje in razkritje te vrste kriminalitete ne da popolnih rezultatov, zato imajo v boju proti ekološki kriminaliteti pomembno vlogo širše družbene strukture, organi in inštitucije (Matijević, 2009: 3). Zakon o kazenskem postopku Republike Srbije (2014) daje zakonsko podlago za sodelovanje in pomoč drugih državnih organov pri preiskavi kraja kaznivega dejanja ekološke kriminalitete (Zakonik o krivičnom postupku, 2014): . 19. člen navaja, da so vsi državni organi dolžni nuditi pomoč državnemu tožilcu, sodišču ali drugemu organu oziroma stranki pri zbiranju dokazov;. . 133. člen pravi, da za pomoč pri preiskavi lahko imenujemo strokovno pričo, če je njegova navzočnost koristna za mnenja in ugotovitve. Organ, ki izvaja preiskavo lahko za pomoč zaprosi strokovnjaka posamezne stroke (forenzične, medicine itd.), ki opravi posamezna preiskovalna dejanja ter zbira podatke;. . 289. člen navaja, da so državnemu tožilcu v primeru, če v zvezi z izvajanjem preiskave potrebuje pomoč policije (forenzično, analitični itd.) ali pomoč drugih državnih organov, ti na njegovo zahtevo dolžni pomagati.. 4.1.1. Državljani. Državljani so glavni nosilci preventivnih ukrepov in aktivnosti v borbi proti ekološki kriminaliteti. Državljani v odnosu do narave nastopajo v dvojni vlogi – kot varuhi ali 33.

onesnaževalci. Ker predstavljajo enega glavnih porabnikov naravnih resursov, lahko s svojim odgovornim odnosom do narave in njenih elementov pomembno vplivajo na učinkovito varstvo narave in njenih dobrin. Prav tako lahko s svojim neodgovornim in lahkomiselnim odnosom ogrozijo in škodujejo naravi in njenim elementom. Čeprav se lahko posameznikova dejanja zdijo neškodljiva, dobimo popolnoma drugačno sliko, če seštejemo taka dejanja sedem milijard ljudi. Zato je zelo pomembno graditi in krepiti ekološko zavest posameznikov že od otroštva naprej, saj lahko vsak posameznik prispeva svoj del k ohranjanju narave in njenih elementov (Matijević, 2009: 3).. 4.1.2. Inšpekcijske službe. Inšpekcijske službe so zelo številne in predstavljajo učinkovite državne mehanizme varstva okolja. Primarna naloga inšpekcijskih služb je, da z ukrepi za nadzor in spremljanje, z izvajanjem predpisanih kazni in s sankcioniranjem konkretnih kršiteljev preprečuje degradacijo okolja. Imajo vedno več pooblastili in moči za boj proti storilcem kaznivih dejanj ekološke kriminalitete (Matijević, 2009: 3).. 4.1.3. Policija. Policija je eden glavnih akterjev na področju boja proti ekološki kriminaliteti, izvaja preprečevalne in represivne ukrepe ter ukrepe za odkrivanje in dokumentiranje kaznivih dejanje ekološke kriminalitete. Njene naloge, organizacija in pooblastila izhajajo iz Zakona o policiji (2009). Policisti so najpogosteje prvi na kraju kaznivega dejanja. Pri preiskavi kraja kaznivega dejanje ekološke kriminalitete sodeluje tako uniformirana kot kriminalistična policija. Zaradi zapletenosti in kompleksnosti ekoloških kaznivih dejanj policija s preiskavo ekoloških kaznivih dejanj pogosto nima veliko izkušenj ter potrebnega znanja in opreme, primanjkuje pa jim tudi usposobljenih kadrov za preiskavo (kriminalističnih tehnikov idr.), zato jim včasih pri preiskavi pomagajo tudi drugi strokovnjaki. Operativna dejavnost policije se začne takoj ob prejetju prve informacije o onesnaženju (Matijević, 2009). O vseh ukrepih, sprejetih z namenom odkriti kaznivo dejanje ali najti osumljenca, mora policija obvestiti pristojnega državnega tožilca. Policija je dolžna ravnati v skladu s katerokoli zahtevo državnega tožilca (Zakon o krivičnom postupku, 2014).. 34.

4.1.4. Državno tožilstvo in sodišče. Državno tožilstvo in sodišče sta pomembna organa v okviru pregona in sojenja storilcem ekoloških kaznivih dejanj. Prisotna sta od začetka preiskave pa vse do izreka sodbe morebitnemu storilcu. Skrbita za zakonito, popolno in nepristransko preiskavo kraja kaznivega dejanja ter sprejetje pravične, zakonite in kakovostne sodbe. Naloga državnega tožilca je preganjanje storilcev, za katere obstajajo razlogi za sum, da so storili kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Sodišče na podlagi predloženih dokazov sprejme sodbo in morebitnega storilca obsodi na kazen zapora in/ali denarno kazen. Tako državni tožilec kot sodišče imata pravico predlagati izvedbo posameznih preiskovalnih dejanj in dokazov (Matijević, 2009).. 4.1.5. Nevladne organizacije. Nevladne organizacije združujejo ljudi, ki želijo pripomoči k ohranjanju in izboljšanju naravnega okolja. Njihovo delovanje je večinoma preventivno. Z organizacijo delavnic, okroglih miz, debatnih krožkov, čistilnih akcij ipd. ozaveščajo državljane o ekološki problematiki ter pomagajo krepiti ekološko zavest in ravnanje (Matijević, 2009: 4).. 4.1.6. Mediji. Prek medijev izvemo večino stvari, ki so se zgodile v naši bližini ter tudi drugod po svetu. Imajo zelo velik vpliv na ustvarjanje javnega mnenja in izdatno vplivajo na našo predstavo o določeni stvari, pojavu oziroma problemu. Predstavljajo četrto vejo oblasti, na nek način pa so tudi konstruktorji realnosti, saj določajo, katere informacije bodo državljani prejeli. Pojav ali problem, ki se v medijih pojavlja pogosteje, je med državljani zaznan kot bolj problematičen oziroma ogrožajoč ter mu posvečamo več pozornosti, medtem ko tistemu, kar ni tako medijsko izpostavljeno, ne posvečamo tolikšne pozornosti (Bučar Ručman, 2011: 23-24). Medije se lahko uporabi kot sredstvo obveščanja v primerih, ko je prišlo do hujšega onesnaženja oziroma ogrožanja okolja ter to predstavlja nevarnost za državljane. Lahko pa se jih uporabi tudi za ozaveščanje o okoljski problematiki ter krepitev ekološke zavesti.. 35.