Kriminološki aspekti nasilja v istospolnih partnerskih odnosih : magistrsko delo

MAGISTRSKO DELO Kriminološki aspekti nasilja v istospolnih partnerskih odnosih. April, 2014. Rebeka Lesjak.

MAGISTRSKO DELO Kriminološki aspekti nasilja v istospolnih partnerskih odnosih. April, 2014. Rebeka Lesjak Mentor: red. prof. dr. Gorazd Meško.

KAZALO VSEBINE POVZETEK ......................................................................................... 5 SUMMARY .......................................................................................... 6 1. Uvod .......................................................................................... 7. 2. Družbeni kontekst homoseksualnosti .................................................... 9 2.1. Heteronormativnost ................................................................... 9. 2.2. Heteroseksizem ....................................................................... 11. 2.3. Homofobija ............................................................................ 12. 2.3.1 2.4. Stereotipi, predsodki in stigma ..................................................... 15. 2.5. Družbena konstrukcija vlog spolov ................................................. 18. 2.6. Oblikovanje homoseksualne identitete............................................ 19. 2.6.1 2.7 3. 4. Ponotranjena (internalizirana) homofobija ................................. 14. Razkritje spolne identitete .................................................... 22. Manjšinski stres ....................................................................... 23. Nasilje ....................................................................................... 26 3.1. Tipologija nasilja ..................................................................... 26. 3.2. Kriminološke teorije o vzrokih nasilja ............................................. 27. 3.2.1. Individualistične teorije ........................................................ 28. 3.2.2. Teorije socialne psihologije ................................................... 29. 3.2.3. Socio-kulturne teorije .......................................................... 30. 3.3. Izvor nasilja  ekološki model ...................................................... 32. 3.4. Partnersko nasilje .................................................................... 35. 3.5. Pojavne oblike partnerskega nasilja ............................................... 35. Nasilje v istospolni partnerski zvezi ..................................................... 37 4.1. Obseg nasilja v lezbičnih in gejevskih razmerjih ................................ 37. 4.2. Razmerje moči ........................................................................ 39. 4.3. Miti ..................................................................................... 41. 4.4. Dejavniki tveganja ................................................................... 43. 4.5. Žrtev istospolnega nasilja ........................................................... 49. 4.5.1. Vztrajanje v nasilnem razmerju .............................................. 50. 4.5.2. Strategije preživetja/odziv žrtve ............................................. 52. 4.6. Povzročitelj istospolnega nasilja ................................................... 52. 4.6.1. Dinamika in normalizacija nasilja ............................................ 55. 4.6.2. Problemi pri določitvi žrtve in povzročitelja nasilja ....................... 56 3.

4.7. Posledice partnerskega nasilja ..................................................... 58. 5. Metodološke omejitve preučevanja ..................................................... 60. 6. Heteronormativnost kriminologije ...................................................... 63 6.1. Zgodnje biološke perspektive v kriminologiji in homoseksualnost ............ 64. 6.2. Psihološke perspektive v kriminologiji in homoseksualnost .................... 65. 6.3. Sociološke perspektive k kriminologiji in homoseksualnost .................... 65. 6.4. Kritične perspektive v kriminologiji in homoseksualnost ....................... 66. 6.5. Queer kriminologija .................................................................. 67. 7. Sklepne misli ............................................................................... 70. 8. Literatura ................................................................................... 72. KAZALO SLIK Slika 1: 6-stopenjski teoretični model oblikovanja identitete ............................ 20 Slika 2: Model manjšinskega stresa .......................................................... 24 Slika 3: Ekološki model izvora nasilja ....................................................... 34 Slika 4: Krog nasilja ............................................................................ 55. KAZALO TABEL Tabela 1: Dejavniki tveganja, povzeti po ekološkem modelu ............................ 44 Tabela 2: Posledice partnerskega nasilja .................................................... 58. 4.

POVZETEK Magistrsko delo seznani bralca s teoretičnimi izhodišči družbenega konteksta homoseksualnosti, nasilja in kriminoloških teorij o vzrokih nasilja, vključno z raziskanimi podrobnostmi nasilja v lezbičnih in gejevskih razmerjih, ter zaključi s perspektivami homoseksualnosti v zgodnjih povojih kriminologije kot vede, predstavi pa tudi novejšo idejo vključitve homoseksualnosti v kriminološka preučevanja in raziskovanja. Središče zanimanja je posvečeno nasilju v istospolnih partnerskih razmerjih, ki ga obdaja družba z rigidnimi družbeno-spolnimi shemami, heteroseksizmom, homofobijo in drugimi predsodki. Ravno vpliv širšega heteronormnega družbenega konteksta prikaže specifiko dejavnikov, ki so prisotni v nasilnem istospolnem razmerju, ki je prav tako pogosto kot nasilje v heteroseksualnih partnerskih odnosih. Primerjavo nasilja v istospolnih in heteroseksualnih razmerjih je mogoče razbrati skozi celotno delo, v zaključku pa to primerjavo še povzamemo. Razlago za vzroke partnerskega nasilja ter s tem tudi predloge za njegovo prevencijo je treba obravnavati multidisciplinarno in jih iskati v večdimenzionalnem modelu, ki med seboj povezuje različne dejavnike tveganja.. Proti zaključku se posvetimo. še. umeščenosti. homoseksualnosti v kriminološke teorije, ki predstavljajo osnovo za nova spoznanja in raziskovanje. Magistrsko delo predstavlja idejno osnovo za nadaljnje raziskovanje in kritično obravnavanje specifične problemske tematike, ki je predvsem v slovenskem prostoru nemalokrat prezrta. Ključne besede: heteronormativnost, homofobija, družbeni spol, oblikovanje homoseksualne identitete, nasilje, nasilje v istospolni partnerski zvezi, kriminologija, queer kriminologija.. 5.

SUMMARY Criminological aspects of violence in same-sex relationships The master's thesis acquaints the reader with the theoretical framework of the social context of homosexuality, violence and criminological theories about the causes of violence, including violence details in lesbian and gay relationships. The thesis concludes with the perspectives of homosexuality in early criminology and presents a newer idea of the inclusion of homosexuality in criminological study and research. The centre of attention is devoted to violence in same-sex relationships, surrounded by society’s rigid social and sexual schemes, heterosexism, homophobia and other prejudices. The impact of the broader social context of heteronormativity displays the specifics of factors that are present in a violent same-sex relationship that is as often as in heterosexual relationships. The comparison of violence in same-sex and heterosexual relationships can be seen throughout this thesis; in conclusion, this comparison will be presented. The explanation for the causes of partner violence, and thus the proposals for preventive grounds should be treated multidisciplinary and look for in a multifaceted model that connects various risk factors. Furthermore, we dedicate our attention on the placement of homosexuality in criminological theory, and we also show how criminology as a scientific discipline is involving homosexuality in. theories. that. form. the. basis. for. new. insights. and. research.. The master's thesis presents the conceptual basis for further research and critical examination of specific problem that is, mainly in the Slovenian area, often overlooked. Key words: heteronormativity, homophobia, gender, homosexual identity formation, violence, violence in same-sex relationships, criminology, queer criminology.. 6.

1 Uvod Problemska tematika, kot je nasilje v istospolnih partnerskih odnosih, se ne izpostavlja zaradi različnih družbenih in političnih razlogov. Politične agende lezbične in gejevske skupnosti strmijo k boju za enakopravnost in ureditvi partnerskih razmerij, predvsem je aktualno prizadevanje za legalizacijo homoseksualnih porok. Razkrivanje tovrstne problematike vsekakor ne bi pripomoglo k tem prizadevanjem. Vsebina prvega dela tako omogoča seznanitev s prevladujočim družbenim ozračjem, ki je prežeto z institucionirano ideologijo heteronormativnosti, ki na različne načine vpliva na istospolno usmerjenega posameznika ter hkrati tudi na njegovo partnersko zvezo. V drugem delu se osredotočimo na koncept nasilja in razlage za njegov izvor in vzrok, ki jih najdemo v raznolikih kriminoloških teorijah, pri katerih smo se omejili na ključna spoznanja določenih misli znotraj teorij. V osrednjem delu izpostavimo specifike, lastne zgolj nasilju v lezbičnih in gejevskih partnerskih odnosih, kot je razmerje moči, ki se ne odraža v tradicionalnem smislu, ter svojevrstne dejavnike tveganja, nadalje se osredotočimo posebej na žrtev in tudi povzročitelja nasilja v istospolnem razmerju ter bralca okvirno seznanimo s podatki o obsegu tovrstnega nasilja. Da je obseg nasilja istospolnega partnerskega razmerja težko določiti, pa je med drugim razvidno v poglavju o metodoloških omejitvah preučevanja istospolne populacije. Zadnji del vsebuje strnjen pregled raznolikih preteklih in aktualnih perspektiv na področju kriminologije in njihove obravnave koncepta homoseksualnosti ali bolje rečeno, lezbične, gejevske, biseksualne in transseksualne populacije, spolne usmerjenosti ter zasnove spolnih identitet. V tem sklopu predstavimo tudi razvijajočo se idejo o novi veji kriminologije, t. i. queer kriminologija, ki ponuja rešitve za vključevanje lezbične in gejevske manjšine v svoja raziskovanja in preučevanja. Naloga podaja potrebo po definiranju nekaterih osnovnih pojmov.. Beseda. homoseksualnost je opredeljena in razumljena kot opis spolne usmerjenosti posameznika ali skupine. Spolna usmerjenost pokriva spolne želje, občutke, prakse in identifikacije do ljudi istega ali nasprotnega spola (istospolna, heteroseksualna ali biseksualna usmerjenost). Homoseksualnost je generični izraz, ki se uporablja za opis istospolnih preferenc (tako moških kot ženskih), hkrati pa se s tem izrazom sklicujemo tako na moško homoseksualnost kot tudi na lezbičnost. Besedna zveza homoseksualno razmerje oziroma istospolno razmerje se uporablja v kontekstu. 7.

sklicevanja na moškega (gej) in žensko (lezbijka) v intimnem odnosu z istospolnim partnerjem. Intimni odnos oziroma razmerje označuje romantični interes, druženje, naklonjenost in/ali fizično privlačnost do druge osebe oziroma partnerja. Besedna zveza istospolno partnersko razmerje poskuša ponazoriti vsa istospolna razmerja, kljub morebitnemu nesprejemanju ali fluidnosti spolne identitete, kot geja ali lezbijke (Clinard, 2011). Za ponazoritve spolne usmerjenosti se uporablja tudi akronim LGBTQ (raba variira, npr. LGBT, GLBT itd.) in označuje lezbijke (L), geje (G), biseksualne (B) in transseksualne (T) osebe ter osebe queer (Q) (Bibič, Lemaić, Oblak, Pirih in Topolovec, 2011). Kljub temu, da se v delu osredotočamo predvsem na lezbijke in geje ter njihove partnerske odnose, uporabljamo akronima LGBT in LGBTQ. Akronima izmenjujemo zaradi ohranitve pomena izvirnega besedila različnih avtorjev in njihovih del. V slovenskem prostoru se nasilje v istospolnem partnerskem razmerju uvršča med nasilje v družini, ki ga ureja Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). V 2. členu zakona je jasno opredeljeno, da se med družinske člane uvrščajo »partnerica oziroma partner ali bivša partnerica oziroma partner v registrirani istospolni partnerski skupnosti«. Izrecno ne navaja tistih, ki niso registrirani v istospolni partnerski skupnosti, vendar pa v istem členu opredelijo družinske člane tudi kot »osebe, ki živijo v skupnem gospodinjstvu«, kamor bi lahko uvrstili neregistrirane istospolne partnerske skupnosti. Izraz »nasilje v družini« pa ni najbolj primeren za opisovanje nasilja v istospolnih partnerskih odnosih, saj je močno povezan s heteroseksualnimi odnosi, ki predpostavljajo določene spolne vloge v nasilnem razmerju (moški kot povzročitelj nasilja in ženska kot žrtev nasilja), hkrati pa deluje v nasprotni smeri priznanja in prepoznave istospolnega nasilja. Vendar pa nekateri raziskovalci in LGBT-skupine uporabljajo omenjeni termin zaradi možnosti uporabe vzporednic in primerjav s heteroseksualnim partnerskim nasiljem (Ristock, 2005).. 8.

2. Družbeni kontekst homoseksualnosti. Temeljna razlika med homoseksualnimi in heteroseksualnimi partnerskimi odnosi je povezana predvsem z družbenim kontekstom, in sicer v smislu vpetosti posameznika v družbeno življenje. Naša vpetost v družbo oziroma primarno in kasneje sekundarno socialno okolje je neizogibna. Vključevanje v različne družbene skupine pa posledično pomeni sprejetje njihovih norm in vrednot. Zaradi lažjega razumevanja vpliva, ki ga ima družba na istospolne partnerske odnose oziroma istospolno usmerjene posameznike, se v prvem delu osredotočimo na te specifične vplive kulture in družbe, v kateri živimo. Heteronormativnost je le eno izmed sporočil družbe.. 2.1 Heteronormativnost Heteronormativnost. poimenuje. »institucionalizirano. ideologijo. univerzalnosti. heteroseksualnosti in niz kulturnih vzorcev, družbenih in tudi pravnih norm, ki vzpostavljajo hegemonijo heteroseksualnosti,” (Yep et al., 2003; Lovaas et al., 2007 v Gorjanc, 2012: 39). Povedano drugače, ko institucionalizirana heteroseksualnost prestavlja standarde za legitimno, verodostojno in predpisano razsodilo družbene, kulturne in spolne ureditve, ta postane heteronormativnost (Yep, 2003). Heteroseksualna normativnost, kot oblika družbenih norm, se osredotoča in potrjuje heteroseksualnost ter oblikuje in narekuje način življenja oziroma njegovo primernost. Reproducira se v politiki, kulturi, medijih, družini itd. ter je zaradi tolikšne vpetosti v vsakdanje življenje sploh ne opazimo (Eguchi, 2006). Zaradi procesa normalizacije je heteroseksualnost sprejeta zavestno ali nezavedno (Yep, 2003) in jo lahko označimo kot posebno obliko prakse, odnosov, družinske strukture in identitete (Heasley in Crane, 2003). Normo razumemo kot neko primerno vedenje v posamezni kulturi, ki se uveljavlja s sankcijami, razvidnost norme pa se razkrije tistim, ki jo kršijo ali so obtoženi, da jo kršijo. Ogroženost heteronormativnosti se na primer kaže ob vsakem nasilnem ali sovražnem napadu na geje ali lezbijke na ulici (Švab in Kuhar, 2005). Zaradi prakse vzpostavljanja norm z represijo in nasiljem se Švab (2005:10) upravičeno sprašuje: »Če bi bila heteroseksualnost zares samoumevna, normalna in naravna, zakaj potem potrebuje tako količino nasilja, da se lahko reproducira?« »Zakaj mora tako zelo »delati na sebi«, se nenehno uprizarjati in potrjevati, če pa je samoumevna?« Da 9.

konstrukt heteroseksualnosti ni neodvisen in stabilen, potrjuje Yep (2003), ko pravi, da ravno zaradi binarnega pristopa homo/hetero heteroseksualnost nikoli ne bo popolnoma. neodvisna,. kljub. svojemu. videzu. »avtentičnosti«,. »čistosti«. in. »neomadeževanosti« sta za njeno ohranitev potrebna stalno potrjevanje in zaščita. Hegemonija heteronormativnosti vpliva na življenje homoseksualcev predvsem preko socialnega izključevanja (npr. prikrita in odkrita stigmatizacija, homofobija, nasilje nad geji in lezbijkami), ki posledično deluje tudi kot oblika pritiska prilagajanju in posnemanju dominantnih družbenih norm, vlog in vedenjskih vzorcev (Švab in Kuhar, 2005). Povzroča simbolično, materialno in diskurzivno nasilje, ne samo nad homoseksualnimi osebami, ampak tudi nad heteroseksualnimi, npr. nad ženskami preko patriarhalnih institucij, ki degradirajo ženske, in nad moškimi preko težnje po nenehnem potrjevanju moškosti in podobe pravega moškega (Yep, 2003). Nasilje heteronormativnosti Yep (2003: 23) predstavi preko modela dveh dimenzij: . zunanje  notranje,. . individualno  kolektivno,. ki tvorita 4 skupine: . notranje  individualno (internalizirana homofobija),. . zunanje  individualno (homofobija in kaznivo dejanje iz sovraštva),1. . notranje  kolektivno (diskurzivno nasilje)2 in. . zunanje  kolektivno (institucionalno (strukturno) nasilje).3. Podrobneje sta homofobija in internalizirana homofobija, kot posledica nasilja heteronormativnosti, opisani v nadaljevanju dela.. 1. Kaznivo dejanje iz sovraštva zoper osebe LGBT je »vsako kaznivo dejanje, vključno s prekrški zoper osebe ali premoženje, če so bile žrtve, prostori ali cilj kaznivega dejanja izbrani zaradi dejanske ali zaznane zveze teh oseb, njihove povezanosti, pripadnosti, podpore ali članstva v neki skupini LGBT,« (OSCE/ODIHR, 2008. Hate Crimes in the OSCE Region Incidents and Responses. Annual Report for 2007 v Agencija Evropske unije za temeljne pravice, 2009: 23). 2 Diskurzivno nasilje se nanaša na »besede, geste, ton izgovarjave, podobe, predstavitve in izpustitve, ki se uporabljajo drugače za obravnavanje, ponižanje in prikazovanje lezbične in gejevske subjektivnosti in njihovih izkušenj,« (Yep, 2003: 23). 3 Institucionalno nasilje je sistematično in družbeno sprejeto. Nasilje izvaja družbeni sistem preko lastnih mehanizmov, ki aktivno in načrtno podrejajo, odvzemajo moč, zanikajo ali zavračajo posameznike zunaj heteronormativnega okvirja (več v Yep, 2003: 24). 10.

Heteronormativnost je prisotna vsepovsod in kot prevladujoča norma vzpostavlja in vzdržuje »status quo« v družbi predvsem zaradi splošne sprejetosti binarnosti spolov in primerne spolne prakse (več v nadaljevanju). Kdor se ne izoblikuje po meri in navodilih socialnega okolja, tvega izključitev in odrinjenost na rob družbe, med marginalizirane skupine, kot nepomembni in nevidni del družbe. Svojo moč in vpliv heteronormativnost ohranja zaradi tolikšnega prevzema celotnega delovanja družbe, da jo razumemo kot nekaj vsakdanjega, samoumevnega in je posledično ne problematiziramo. Odsev heteronormativne družbe pa med drugim predstavljata tudi heteroseksizem in homofobija.. 2.2 Heteroseksizem Heteroseksizem je družbena predpostavka, da smo vsi heteroseksualni oziroma da bi to morali biti. Ohranja prepričanje, da je heteroseksualnost naravna, posledično pa naj bi bili vsi, ki niso heteroseksualno usmerjeni, »nenaravni« ali vsaj manj pomembni v družbi ter morda tudi odgovorni za svoje zatiranje. Domneva o univerzalni. heteroseksualnosti. podeljuje. privilegije. tistim,. za. katere. se. predpostavlja, da so heteroseksualni, medtem ko ostali ostajajo v senci ali pa se kaznujejo zaradi njihove drugačnosti (Eguchi, 2006). Izraz se je uveljavil med letoma 1970 in 1980, saj naj bi nudil vzporednico z drugimi oblikami prikrajšanosti in ovirami, povezanimi s predsodki, ter tako imel želeno strukturno razsežnost (Tomsen, 2006). Heteroseksizem se torej udejanja skozi dva ključna procesa. Preko domneve, da so vsi ljudje heteroseksualni, tako ostajajo spolne manjšine večinoma nevidne in skrite pred družbo, ter skozi problematiziranje spolnih manjšin, ko se te razkrijejo družbi (Herek, Roy in Cogan, 2009). Zanikanje in diskreditacija neheteroseksualnih oblik vedenja, identitete, različnih razmerij ali določene skupnosti ohranja družbeno ideologijo heteronormativnosti (Herek, 2004), posledično ti sistemi prepričanj, ki jih poganjata strah in sovraštvo, vodijo do predsodkov, diskriminacije, nadlegovanj in nasilja (Dreyer, 2007). Nasilje, sovražnost in diskriminacijo pa se velikokrat opravičuje kot primerno in celo nujno, saj sistem heteroseksizma vključuje prepričanja o spolu, spolnosti in moralnosti, preko katerih so spolne manjšine opredeljene kot deviantne, grešne in nevarne (Herek, 2004). Heteroseksizem lahko ločimo na kulturni heteroseksizem, ki zajema družbene navade,. religijo. in. pravo,. se. pravi, 11. je. institucionaliziran,. ter. psihološki.

heteroseksizem, na individualni ravni, ki vključuje stališča in vedenja posameznikov (Herek, 1992 v Tomsen, 2006). Mnogi avtorji heteroseksizem uporabljajo kot sinonim za homofobijo, vendar je pomembno ločiti pojma tako, da se beseda heteroseksizem uporablja kot izraz za družbeno ideologijo, ki je manifestirana v družbene institucije, medtem ko homofobija opisuje individualno vedenje in stališča, ki izhajajo iz omenjene ideologije (Herek, 2004). Heteroseksizem s privilegijem norme in z razkazovanjem moči pripomore k ustvarjanju klime za homofobijo, s katero sodelujeta pri uveljavitvi heteroseksualnosti ter delujeta kot zaščita patriarhalne moči in nuklearne družine (Pharr, 1997).. 2.3 Homofobija »Homofobija je negativen odnos do homoseksualnih ljudi oz. ljudi, ki so percipirani kot. homoseksualni. ali. izražajo. vedenje,. ki. je. stereotipno. povezano. s. homoseksualnostjo. Negativen odnos ima razpon od močnega nelagodja do strahu in sovraštva,« (Byrne, 1996, v Kirkland, 2004: 6). Leta 1972 je termin »homofobija« prvi predstavil ameriški psiholog George Weinberg in s tem zamajal tradicionalno razmišljanje o homoseksualnosti ter preusmeril pozornost družbe na predsodke in stigmo (Herek, 2004). Weinberg je opisal homofobijo kot »nerazumen strah ali sovraštvo pred homoseksualci« in videl ta predsodek kot patologijo, zakoreninjeno v psihološki ustroj posameznika (Stein, 2005). Homofobija je lahko odnos oziroma stališče (predsodek) in/ali motivacija za vedenje (diskriminacija). Negativna stališča do homoseksualnosti se lahko izrazijo v obliki javnega mnenja ali zasebnega pogovora, diskriminatorno vedenje pa se lahko izrazi na različne načine, kot npr. diskriminacija pri zaposlovanju ali kot najbolj ekstremna oblika vedenja, tj. v obliki fizičnega napada na homoseksualce zaradi njihove spolne usmerjenosti (Clinard, 2011). Danes je homofobija razumljena kot oblika splošnega političnega, osebnega in moralnega nestrinjanja s homoseksualnostjo in vključuje obsojanje, odpor, nestrinjanje, nasilje in tudi omalovaževanje, obsojanje ter diskriminacijo istospolno usmerjenih posameznikov. Kuhar (2006) med drugim izpostavi tudi, da homofobija ni samo strah pred homoseksualci, ampak tudi bojazen pred tem, da bi bil posameznik 12.

prepoznan kot homoseksualec. Pomembna razlika med homofobijo in drugimi fobijami, kot je na primer klavstrofobijo, je, da se strah ne spreobrne v nasilje. Homofobija, kot fizičen strah pred bližino ali stikom s homoseksualno osebo, se največkrat izraža na verbalen in fizičen način, ki je pogosto nasilen, izključeno pa ni niti spolno nasilje (Kuhar, 2006). Herek (1991: 1011; Kuhar, 2006: 543545) izpostavi tri osnovne funkcije homofobije kot psihološke koristi, ki jih posameznik pridobi pri homofobičnem občutju, reakciji in vedenju: . Eksperimentalno-shematska funkcija temelji na preteklih izkušnjah z geji in lezbijkami. Posameznik prilagodi svoje vedenje na podlagi preteklih pozitivnih ali negativnih izkušenj. Na osnovi pozitivne izkušnje oseba ne izraža negativnih stališč, v nasprotnem primeru pa oseba dobi potrditev stereotipa, kar utrdi njen negativen odnos. Je edina funkcija, ki temelji na izkušnjah.. . Samoekspresivna. funkcija. temelji. na. posameznikovem. mnenju. o. lastni. samopodobi in se krepi na dva načina; t. i. vrednostno-ekspresivna funkcija preko izražanja vrednot, ki so v središču posameznikovega razumevanja samega sebe (npr. fundamentalistično krščansko obsojanje homoseksualnosti, kot utrditev religioznih prepričanj), in preko izražanja stališč, ki jih podpirajo družina in prijatelji ali širša družba, tj. družbeno-ekspresivna funkcija. . Defenzivna funkcija služi kot sredstvo za redukcijo anksioznosti, povezane z nezavednim psihološkim konfliktom glede lastnega seksualnega ali spolnega statusa. Deluje kot funkcija obrambe zaradi lastnih nezaželenih lastnosti, ki jih oseba projicira na homoseksualce.. Tovrsten pristop k homofobiji je pomemben ne samo zaradi razlage motivacije za negativni odziv posameznikov do homoseksualcev, ampak tudi zaradi ponujenih raznolikih predlogov za spremembo vedenja posameznikov preko primarnih psiholoških funkcij (npr. ustvarjanje družbenih norm, ki podpirajo sprejetje gejev in lezbijk, kar pripelje do zmanjšanja predsodkov med heteroseksualci, katerih sovražno vedenje izhaja iz družbeno-ekspresivne funkcije) (Herek, 1991). Negativni odziv ljudi na homoseksualnost ima vpliv na istospolno usmerjenega posameznika, ki posledično projicira in ponotranji homofobična občutja, reakcije in vedenja.. 13.

2.3.1 Ponotranjena (internalizirana) homofobija Fenomen homofobije, kot manifestacije socializacije v družbi, diskriminacije, nadlegovanja in predsodkov, je v večini družb tako prodoren, da ga nekatere odraščajoče LGBT-osebe tudi ponotranjijo. Internalizirana homofobija vpliva na percepcijo posameznika tako, da sprejme v zavest, da ni dovolj dober, da je premalo možat, ničvreden, s prirojeno pomanjkljivostjo itd., hkrati razvije slabo samopodobo in nizko samozavest, kar lahko pripelje tudi do socialne izključenosti (Kirkland, 2004). Strah pred samim seboj, seksualnimi željami, vedenji in identiteto ter družbeni pritisk k »normalnemu« vedenju lahko povzročijo tudi različne oblike nasilja nad samim seboj, ki pa so nemalokrat hujše od zunanjih groženj (Švab in Kuhar, 2005). Ponotranjena homofobija povzroči notranji konflikt med tistim, kar družba predpostavlja ali želi, da smo (tj. heteroseksualni), in med doživljanjem lastne spolne preference (npr. homoseksualne ali biseksualne) (Herek, 2004), zato internalizirano homofobijo uvrščamo tudi med manjšinski stres.4 Do ponotranjenja homofobije pride, še preden se posameznik zave svoje spolne usmerjenosti, se pravi v obdobju odraščanja. Takrat spoznajo svoja občutja in se samooznačijo za geja ali lezbijko (pred razkritjem), vzporedno pa poteka proces pripisovanja negativnih oznak kot efekt družbene homofobije. Ponotranjena homofobija je lahko prisotna v posameznikovem življenju kljub odraslosti in razkritju homoseksualne identitete (Meyer, 1995). Sovraštvo do samega sebe, strah pred lastnimi občutji ter stalna kontrola nad svojim vedenjem, da ne bi bil etiketiran, zahtevajo ogromno samokontrole, napora in konstantne potlačitve, poleg tega pa je prisoten nenehen zaveden ali nezaveden strah pred »implementacijo« homofobije v obliki fizičnega napada (Kuhar, 2006). Ponotranjena (internalizirana) homofobija vpliva na vsakodnevno življenje spolne manjšine. Vpliv se izrazi na različne načine, kot so izolacija (strah pred razkritjem, zavedanje drugačnosti, ki daje občutek, da si sam itd.), pretvarjanje z namenom prikritja homoseksualne identitete, samosovraštvo, občutek lastne vrednosti, vpliva na fizično in duševno zdravje ter konzumiranje alkohola ali drog, vpliv ima tudi na partnersko razmerje in odnose z družino, prijatelji itd. (Pharr, 1997).. 4. Manjšinski stres je posebna oblika stresa, ki ga doživlja stigmatizirana manjšina. Več v podpoglavju Manjšinski stres. 14.

Možna posledica doživljanja tovrstnih negativnih občutkov je upad kakovosti in zadovoljstva v intimnem razmerju. Z namenom omilitve tovrstnih občutkov se lahko posamezniki izogibajo trajnih in globokih odnosov z drugimi LGBT-osebami in/ali poiščejo druge možnosti, ki ne vključujejo medosebne bližine in intimnosti. Znotraj romantičnih razmerij predstavljajo tako izkušnje kot tudi partner stalni opomnik lastne. spolne. usmerjenosti. (Frost. in. Mayer,. 2009).. Zaradi. popularnega. heteroseksističnega vedenja in prepričanj družbe, zunanje in notranje homofobije vstopajo istospolno usmerjeni posamezniki v razmerje obremenjeni z anksioznostjo psihološke obrambe. Razmerja so še posebej težka za moške, saj pretirana »moška« socializacija, skupaj z učinki ponotranjene homofobije, vpliva na osebnost in izoblikovanje identitete, kar ima pogosto škodljive posledice za intimne odnose (Ritter in Terndrup, 2002).. 2.4 Stereotipi, predsodki in stigma . Stereotipi. »Je proces poenostavljanja in pripisovanja lastnosti posameznikom na osnovi njihove skupinske pripadnosti«, (Ule, 1997: 157). Gre za kategorizacijo oziroma percepcijo posameznikov, da imajo določene skupine ljudi neke tipične pripadajoče lastnosti. Sodbe o drugih pripadnikih skupin pa so posplošene, poenostavljene in neutemeljene. Pri stereotipiziranju ne upoštevamo razlik med posamezniki v skupini, smo pristranski in diskriminatorni, nagnjeni k pripisovanju boljših lastnosti in favoriziranju skupine, ki ji pripadamo. Stereotipi so relativno stabilni, saj do možnih sprememb pride le na skupinski in ne individualni ravni (npr. v primeru pozitivnih mednacionalnih odnosov) (Ule, 1997). . Predsodki. »So stališča, ki niso upravičena, argumentirana in preverjena, spremljajo jih intenzivna čustva in so odporna na spremembe,« (Ule, 1997: 194). Delimo jih na pozitivne in bolj pogoste negativne predsodke. Oblikujejo se s socialno kategorizacijo in s pomočjo socialnih reprezentacij, ki prevladujejo v družbi. Ko povežemo razvrščanje ljudi v posamezne kategorije (»mi« vs. »oni« /«naše« vs. »vaše«) in prevladujoče zastopanje »določenih psiholoških, socialnih in/ali ekonomskih interesov vplivnih socialnih skupin«, se formirajo posplošena stališča. Predsodki so stvar skupin in ne posameznika, po navadi so usmerjeni v manjšinske skupine;. 15.

homoseksualce, rasne, verske in narodnostne skupine, ženske itd. Gre za poudarjanje razlik med skupinami, občutka večvrednosti lastne skupine, posledično občutka manjvrednosti manjšinske skupine. Izražanje vpliva predsodkov je Allport (1954 v Ule, 1997: 183) razdelil na pet stopenj: . obrekovanje (izražanje antipatične naravnanosti v odnosu do določenih skupin npr. s pripovedovanjem šal na račun določene skupine),. . izogibanje (izogibanje stikom, medosebnim odnosom in podobno s pripadniki skupin, do katerih imamo predsodke),. . diskriminacija (vedenje dominantne skupine, ki je neposredno usmerjena proti pripadnikom manjšinskih skupin),. . nasilje (vedenje, ki se kaže v fizičnih napadih in podobnih oblikah ogrožanja pripadnikov določenih skupin),. . genocid (gre za množičen poboj in fizično preganjanje določenih skupin, kultur, narodov).. . Stigma. »Označuje posameznikovo lastnost, ki ga loči od večine v družbi, tako da večina, kot tudi posameznik, to lastnost označi za odklonsko oziroma deviantno,« (Ule, 1997: 194). Stigmatizirani smo lahko zaradi določene karakteristike oziroma percipirane drugačnosti v neki situaciji oziroma okolju. Posameznik se zaradi svoje telesne okvare, duševne bolezni, izobrazbe, starosti, pripadnosti manjšinam itd. zateče k različnim strategijam, kot je prikrivanje svoje drugačnosti, ali k sprejemu svoje stigme (Ule, 1997). Visoka. stopnja. zaznane. stigmatizacije. vzdržuje. pazljivost. in. pričakovanja. diskriminacije in nasilja. Nenehna pazljivost lahko postane kronična, je izzvana in se redno ponavlja v vsakodnevnem življenju posameznika. Pazljivost zajema neprestano kontroliranje svojega obnašanja in okoliščin, kot so vrsta oblačil, način govora, hoje, kar lahko postane vzrok za razkritje njihove spolne usmerjenosti. Tak stres povzroči strah in nezaupanje v interakciji z dominantno družbo v smislu neharmonije in odtujenosti (Meyer, 1995). V svojem prispevku Herek (1991: 4) zapiše sedem značilnosti ljudi z negativnim odnosom naproti homoseksualcem. Po njegovem mnenju je tem posameznikom skupno, da:. 16.

. so restriktivni in konservativni pri vprašanju vlog spolov;. . imajo vrstnike, ki imajo prav tako negativen odnos do homoseksualcev;. . obstaja malo možnosti homoseksualnih izkušenj in se ne identificirajo kot geji ali lezbijke;. . imajo malo ali nič stika s homoseksualci;. . so starejši in manj izobraženi;. . živijo v ruralnih območjih;. . imajo konservativna religiozna prepričanja.. Razlag, zakaj se homofobija in drugi družbeni predsodki sprevržejo v nasilje nad homoseksualci,. je. med. avtorji. kar. nekaj.. Tomsen. (2006:. 400). govori. o. »homoseksualni paniki«, ki predpostavlja, da je nasilje nad homoseksualci posledica krivde zaradi pretekle homoseksualne spolne izkušnje, zlorabe ali homoseksualne želje osebe, ki zavrača homoseksualno identiteto. Psihološka tesnoba, ki izhaja iz zanikanja homoseksualnih nagnenj, se izrazi v nasilnem vedenju, s katerim se poskuša povzročitelj nasilja oddaljiti od homoseksualne identitete. Podobno zapiše tudi Kuhar (2006), da je psihoanaliza ocenila občutke strahu, nelagodja in jeze do istospolno usmerjenih kot rezultat zatrtih homoseksualnih dražljajev, občutij in želja, ki se jih posameznik ne zaveda ali pa jih zanika. Kuhar (2006) govori tudi o strahu pred potencialno lastno feminilnostjo, ki je skrita v moškem in jo kot posledico seksizma v družbi šteje kot inferiorno lastnost. Nadalje vzpostavi povezavo med visoko stopnjo homofobije in konservativno religiozno ideologijo posameznika, za katerega so značilne tudi tradicionalne predstave o dualnosti spolnih vlog, negativen odnos do seksualnosti in drugi predsodki. Stigmatizirane predstave in ideje o homoseksualnosti pa ne vplivajo zgolj na (homofobične) reakcije ljudi na geje in lezbijke v svoji okolici, pač pa te predstave pomembno zaznamujejo tudi sami geji in lezbijke (Švab in Kuhar, 2005). Aktivistične kampanje in druge z njimi povezane javne izpostavitve so na splošno povezane z visokim tveganjem zunanjega nasilja. Strah pred nasiljem in nadlegovanjem je tako postala ključni diskurzivni element v afirmaciji kolektivne identitete, ki pogosto zmanjšuje pomen temeljnih razlik med družbenim in biološkim spolom, spolno identiteto,. družbenim. razredom,. raso/nacionalnostjo. in. versko. pripadnostjo. (Tomsen, 2006). Razlike med družbenim in biološkim spolom, ki bi jih bilo treba. 17.

izpostaviti, predvsem zaradi razumevanja nasilja v spolno determiniranih okvirjih, predstavimo v naslednjem poglavju.. 2.5 Družbena konstrukcija vlog spolov Ameriški psihoanalitik dr. Robert Stoller je že leta 1968 ločil in opozoril na razliko med družbenim in biološkim spolom: »Družbeni spol (ang. »gender«) je termin, ki ima psihološke in kulturne konotacije, če sta prava izraza za biološki spol (ang. »sex«) »moški« in »ženska«, sta ustrezna termina za družbeni spol »moškost« in »ženskost«; zadnja dva sta lahko precej neodvisna od (biološkega) spola,« (v Haralambos in Holborn, 2001: 589). Med raziskovalci poteka razprava, ali so družbene vloge posameznikov biološko ali kulturno določene. Nesporno pa je dejstvo, da večina razvršča moške ali ženske na podlagi fizioloških značilnosti in jih povežejo v vlogo, ki jo naj bi prevzeli v družbi. Tako primarna kot sekundarna socializacija vzgaja posameznike na osnovi družbene konstrukcije vloge spola, ki definira družbeno sprejemljivo vedenje moškega in ženske. Posameznik, odvisno od svojega biološkega spola, posledično prevzame pričakovane vzorce spolnih vlog, ki so značilni za določen družbeni spol. Vendar pa pri procesu socializacije prispevajo velik del vpliva tudi etična pripadnost, kultura, religija, izobrazba in drugo, tako ne moremo zagotovo trditi, da vsi istospolno usmerjeni popolnoma ponotranjijo norme spolnih vlog (Ritter in Terndrup, 2002). Razprava tako poteka izključno po liniji dualnosti moški  ženska, hkrati pa, kot piše Devor (1987 v Kuhar, 2003: 48), sta biološki in družbeni spol tako povezana, da ju razumemo kot dejansko neločljiva. Pri razpravi o spolu je treba izpostaviti, da ni nujne skupne povezanosti med biti ženskega spola in biti »ženska«, enako velja za biti moški in se obnašati kot »moški« (Haralambos in Holborn, 2001). Tipične značilnosti moškega oz. moškosti in ženske oz. ženskosti lahko razdelimo na videz, vedenje in družbeno vlogo. Kar ni moško, je žensko in obratno. Tako za žensko velja, da je lepa, naličena, nežna, sočutna in gospodinja ter mati, za moškega pa, da je močan, agresiven in tekmovalen, oskrbovalec ter zaščitnik (Pan, 2007). Percepcija tradicionalnih spolnih vlog ima tako za moške kot tudi za ženske, ki se ne obnašajo po omenjenih opredelitvah (kot npr. ženske, ki imajo spolne odnose z ženskami ali ženske, ki so nasilne), pomembne. 18.

posledice. Označeni so kot nenaravni, deviantni in grožnja statusu quo za obstoječe odnose v družini in družbi (Hassouneh in Glass, 2008). Če skušamo posamezne tradicionalne koncepte moškosti in ženskosti aplicirati na gejevsko in lezbično skupnost, pridemo do nekakšnega neskladja; »moškost je bolj definirana s tem, kaj ni (ni ženskost), kot s tem, kaj je, in obratno. Podobno je gej nasprotje moškosti in lezbijka nasprotje ženskosti, oba pa hkrati  tako se zdi  karikirani podobi nasprotnega spola,« (Kuhar, 2006: 542). Dominantni diskurz družbene konstrukcije dveh spolov pa med drugim vpliva tudi na potencialno možnost za neskladje med družbenimi pričakovanji ter lastnimi občutji in samopodobo pri oblikovanju spolne identitete.. 2.6 Oblikovanje homoseksualne identitete Vsak posameznik v obdobju odraščanja razvije oziroma oblikuje svojo spolno identiteto, vendar pa je za posameznike, ki se ne najdejo znotraj okvirjev binarne spolne matrike in pomanjkanja ustreznih informacij, otežena interpretacija lastnih občutij. Spolna identiteta se nanaša na kompleksen odnos med družbenim in biološkim spolom, pri čemer gre za osebno izkušnjo samoizražanja v odnosu do družbenih kategorij moškosti ali ženskosti. Subjektivno dojemanje spolne identitete osebe je lahko v nasprotju z biološkim spolom ali s psihološkimi značilnostmi. Spodaj opisana modela oblikovanja homoseksualne identitete nam nekoliko razkrijeta dinamičnost in multidimenzionalnost narave istospolne usmerjenosti. Viviane Cass (1979) je med prvimi zasnovala 6-stopenjski teoretični model oblikovanja identitete, pri katerem se predvideva, da ima posameznik aktivno vlogo pri oblikovanju homoseksualne identitete. Vpliv različnih psiholoških in družbenih faktorjev ni izključen, pri tem pa je časovni okvir za posamezne stopnje odvisen od posameznika do posameznika. Možnost, da se razvojni postopek ustavi na eni od stopenj, tudi ni izključena. Model je zasnovan na teoriji, ki predvideva, da so stabilnost in spremembe v posameznikovem vedenju odvisne od skladnosti oziroma neskladnosti znotraj posameznikovega razvoja. Razvoj stabilne homoseksualne identitete nastane med interakcijo posameznika in njegovega okolja. Pri razvoju identitete gejev in lezbijk pa pride do neskladja med okoljem in njihovimi občutki, mislimi itd. Posameznik deluje skladno z lastno percepcijo okolja. Percepcija samega sebe, svojih karakteristik in okolja posamezne osebe pa igra odločilno vlogo pri vzdrževanju vedenjskih vzorcev (Cass, 1979).. 19.

1. IDENTITETNA ZMEDENOST: poosebljanje/personalizacija informacij o spolnosti Prepoznanje občutkov, misli in vedenja, ki so razločna kot homoseksualna (po navadi je to za osebo nesprejemljivo); pristop: iskanje informacij o homoseksualnosti ali redefinicija vedenja.. 2. IDENTITETNO NESKLADJE: sprejetje možnosti homoseksualne usmeritve/odtujenost od družbe Pristop: sprejemanje drugačnosti/sprejemanje homoseksualnega vedenja, zavračanje homoseksualne identitete/sprejemanje identitete, zadrževanje heteroseksualnega vedenja (npr.: heteroseksualna poroka)/sprejetje aseksualne ali homoseksualne vloge.. 3. IDENTITETNA TOLERANCA: toleranca verjetnosti homoseksualne usmeritve/sprejemanje spolnih, socialnih in čustvenih potreb kot homoseksualna oseba Pristop: iskanje drugih istospolno usmerjenih ljudi  pozitivna in negativna interakcija/ razvrednotenje ali priznanje homoseksualne samopodobe.. 4. SPREJETJE IDENTITETE: sprejetje homoseksualne samopodobe/povečan stik z gejevsko in lezbično subkulturo Pristop: večja samosprejetost/omejevanje ali popolna prekinitev stika s heteroseksualci/selektivno razkritje.. 5. IDENTITETNI PONOS: poglobljenost v gejevsko in lezbično subkulturo/kredibilnost in signifikantnost homoseksualnosti Pristop: skupinska pripadnost/negativni pogled na heteroseksualce/jeza kot posledica frustracije in odtujenosti zaradi družbenega okvirja inferiornosti homoseksualcev/soočenje s heteroseksualnimi ustanovami/razkritje.. 6. SINTEZA IDENTITETE: sprejemanje homoseksualne identitete Pristop: priznavanje podpore heteroseksualnih posameznikov/spolna identiteta je še vedno pomembna, vendar ni glavni dejavnik v odnosu z drugimi oziroma predstavlja samo en aspekt posameznika. Slika 1: 6-stopenjski teoretični model oblikovanja identitete (Cass, (1979) prilagojen po Kort, (2009)). 20.

Uporablja pa se tudi idealno-tipski štirifazni model oblikovanja homoseksualne identitete po Richardu Troidnu, ki je izoblikoval svoj model na podlagi modela V. Cass in drugih ter pri tem poda tudi njihovo kritiko (Troiden, 1989). Prva faza je stopnja senzibilizacije in je značilna za obdobje zgodnje pubertete, ki jo zaznamujejo občutki marginalnosti in zaznave sebe kot drugačnega od sovrstnikov. Nadalje preidemo v fazo identitetne zmedenosti, kjer se pojavi razdvojenost v percepciji samega sebe kot homoseksualca in svojih občutij, označbe potencialne homoseksualnosti pa povzročijo krivdo in skrivanje. Na krizo identitete med drugim vplivajo tudi stigma, nevednost, pomanjkanje informacij oziroma neustrezne informacije o istospolni usmerjenosti. Strategije upravljanja s krizo identitete so predvsem zanikanje homoseksualnih občutij in izogibanje tem občutjem, redefinicija vedenja. (možen. prevzem. biseksualne. identitete). ali. sprejetje. sebe. kot. homoseksualca. Strategije lahko posameznik vzdržuje mesec, leto ali vse življenje. Pri naslednji fazi gre za prepoznavanje sebe kot homoseksualca in določeno toleranco identitete. Pomembni so pozitivni prvi stiki, druženje z drugimi pripadniki istospolne subkulture in spolne izkušnje. Zadnja faza oblikovanja identitete pa se zaključi s predanostjo, ki v tem kontekstu pomeni zadovoljstvo z lastno identiteto in sprejetje homoseksualnega načina življenja (Troiden, 1989). V okviru psihologije in sociologije se je razvilo več vrst modelov oblikovanja homoseksualne identitete (več v Ritter in Terndrup, 2002). Vsem modelom je skupno pojasnjevanje zaporednih stopenj oblikovanja identitete posameznika, ki ga obkrožajo družbena pričakovanja o razvoju heteroseksualne spolne identitete in soočenje z lastnimi občutji, ki niso v skladu s pričakovanji (Švab in Kuhar, 2005). Omenjena modela oblikovanja identitete vsebujeta skupne obravnavane teme, kot so posameznikova razmišljanja in občutki o lastni istospolni usmerjenosti, težave pri percepciji sebe kot homoseksualne osebe ter prevzem identitete. Izpostaviti je treba, da tovrsten razvoj poteka vseskozi, tudi v odraslem obdobju in ob vplivu različnih družbenih okolij. Modeli tudi niso nujno reprezentativni za vse istospolno usmerjene posameznike, kar sovpada s problemom raziskovanja omenjene manjšine.5 Težave pri sprejemanju homoseksualne identitete med drugim predstavljajo splošno sprejete predpostavke o kretnjah, vedenju, izjavah, ki naj bi bili značilni za lezbijko ali geja.. 5. Več o splošnih problemih raziskav življenja gejev in lezbijk v poglavju 5 Metodološke omejitve preučevanja. 21.

V povezavi s formacijo identitete pa poznamo tudi stopnje oziroma faze oblikovanja istospolnih partnerskih razmerji (McWhiter in Mattison 1982, 1984, 1996; Clinis in Green, 1988; Pearlman, 1988; Slater, 1995; v Ritter in Terndrup, 2002). Podobno kot pri razvoju identitete so tudi te faze multidimenzionalne in ne potekajo linearno. Vsaka faza opisuje dinamiko razmerja, edinstvene lastnosti in morebitne težave pri posamezni stopnji razmerja. Ponotranjen heteroseksizem in socializacija spolnih vlog prevzemata del vpliva. Tudi spremenljivke, kot so družbeni razred, etična pripadnost, prisotnost otrok in drugo, vplivajo na faze posameznega razmerja. Možnost prekrivanja formacije identitete in faz razvoja razmerja ni izključena. Tako je možno, da se posamezniki soočajo s svojimi individualnimi občutji in hkrati z razvojem partnerskega razmerja (Ritter in Terndrup, 2002). Primer prekrivanja ponazori lezbično razmerje, v katerem se ena izmed partnerk, ki se počuti bolj povezano s svojo lezbično identiteto, razume strah pred javnim razkritjem svoje partnerke kot nezmožnost oziroma nepripravljenost za podporo njunemu partnerstvu (Ritter in Terndrup, 2002). Faze razvoja v gejevskih in lezbičnih intimnih odnosih lahko služijo kot okvir, ki je v pomoč pri razumevanju dinamike in težav, s katerimi se soočajo pari. Premik iz ene faze v drugo, tako pri oblikovanju identitete kot tudi v partnerskih razmerjih, je potreben za osebnostno rast in razvoj posameznika, prehodi pa po navadi potekajo skozi celotno življenjsko obdobje.. 2.6.1 Razkritje spolne identitete Clinard (2011: 407) poimenuje proces oblikovanja homoseksualne identitete kot proces razkritja (ang. »coming out process«) oziroma drugi tuji avtorji uporabljajo besedno zvezo »coming out of the closet« ali krajše »coming out«. V slovenskem jeziku lahko to prevedemo kot proces razkritja (istospolne usmerjenosti). Po pisanju Kovač Šebart in Kuhar (2009: 9) pa gejevska in lezbična subkultura uporabljata izraz »biti klozetiran/biti v klozetu/biti zaklozetiran«, ki označuje čas pred razkritjem in pomeni, da skrivaš svojo spolno usmerjenost. Izraz »klozet« se je uveljavil pri nas kljub temu, da beseda v angleškem jeziku pomeni »omara« (»priti iz omare«), v nižje pogovornem slovenskem jeziku pa označuje stranišče. Beseda tako prevzame vlogo metafore. »V sociološkem pogledu ima razkritje ali izstop iz klozeta pomen kot specifični vzorec družbenega zatiranja/etiketiranja določene skupine posameznikov in posameznic s specifično neheteroseksualno identiteto. Klozet tako lahko opredelimo kot prostor med. 22.

družbeno heteronormativnostjo in internalizirano homofobijo,« (Švab in Kuhar, 2005: 54). Kuhar (2001: 196) klasificira proces razkritja v 4 skupine: . razkritje pred samim seboj (samospoznavanje in samopriznavanje spolne usmerjenosti);. . razkritje gejev in lezbijk kot družbene podskupine (gejevske in lezbične parade, udejstvovanje na projektih proti diskriminaciji itd.);. . ožje socialno razkritje (razkritje pred starši in sorodniki);. . širše socialno razkritje.. Razkritje je postopek odločanja, kako varno je določeni osebi povedati o spolni usmerjenosti ali spolni identiteti. Biti ali ne biti »klozetiran«, ni izbira, ampak vrsta okoliščin in možnosti, ki se vrstijo skozi posameznikovo življenje (National Resource Center on Domestic Violence (NRCDV), 2007). Švab in Kuhar (2005: 68) na podlagi raziskave življenja gejev in lezbijk, ki je bila narejena v Sloveniji, ugotavljata, da se istospolne osebe najpogosteje najprej razkrijejo svojim prijateljem ali prijateljicam. Le 4 % gejev in lezbijk so omenili negativen odziv, kar kaže na tehtnost pri odločitvi, kateri osebi se razkriti. Razkritje pred ožjo družino pa predstavlja najtežjo nalogo, saj so prvi odzivi v družini pogosto povezani s psihičnim nasiljem v obliki čustvenega izsiljevanja, posmehovanja ali prekinitvah komunikacije ipd. (Švab in Kuhar, 2005: 79). Proces oblikovanja in sprejema homoseksualne identitete ter razkritje te pa lahko zaradi morebitnega notranjega razcepa privede do doživljanja posebne oblike stresa, ki ga doživlja manjšinska homoseksualna skupnost.. 2.7 Manjšinski stres Razlike med družbeno večino in njeno manjšino postanejo institucionalizirane, ko dominantna večina prevzame moč pri vzpostavljanju norm, pri čemer manjšine vidno odstopajo. Razlike se dojemajo kot primanjkljaji, napake ali nezmožnosti manjšine, da bi izpolnjevala standarde večine (Ritter in Terndrup, 2002). Herek (1991: 3) v svojem prispevku obrazloži, zakaj se obravnavana populacija uvršča med manjšine, in sicer zaradi njene družbene, kulturne in politične stigmatizacije. Karakteristike, ki si jih deli z ostalimi manjšinami, so: 23.

. podrejenost večjemu delu družbe (družbena podskupina),. . izpostavljenost značilnostim, ki jih prevladujoč segment družbe devalvira,. . vezanost v skupnost zaradi skupnih značilnosti,. . sprejemanje drugačnega obravnavanja zaradi teh lastnosti.. Stigmatizacija vpliva tudi na tako imenovani stres manjšin oziroma manjšinski stres (ang. »minority stres«), kjer gre za posebno obliko stresa, ki ga doživlja stigmatizirana družbena manjšina. Izraz se ne uporablja pogosto in ga ne zasledimo kot določeno teorijo, pač pa je o modelu tovrstnega stresa možno sklepati iz posameznih socioloških in socialno-psiholoških teorij (Meyer, 2003). Torej govorimo o posebnem stresu, ki ga doživljajo stigmatizirani in diskriminirani posamezniki. Pri razvoju koncepta manjšinskega stresa so raziskovalci prišli do naslednjih predpostavk: a) je edinstven; ta vrsta stresa je nekakšen dodatek stresorjem, ki so splošni in značilni za vse ljudi, zato sta za stigmatizirane osebe potrebna dodaten napor in adaptacija razmeram vsakodnevnega življenja; b) je kroničen; stres je povezan z relativno stabilno socialno in kulturno strukturo; in je c) družbeno baziran; izhaja iz družbenih procesov, institucij in struktur, ki presegajo posameznika (Meyer, 2003: 4). Tovrsten koncept se implicira tudi na gejevsko in lezbično skupnost, katerega zasnovo predstavljajo unikatni stresorji, kot so ponotranjena homofobija, stigma ter doživljanje diskriminacije in nasilja.. diskriminacija zunanji stresorji nadlegovanje/ nasilje manjšinski stres. ponotranjena homofobija. notranji stresorji. prikrita/odkrita spolna identiteta. zaznava stigme. Slika 2: Model manjšinskega stresa (po Meyer, 2003). 24.

Model. manjšinskega. stresa. vključuje. tako. zunanje. (npr.. izkušnja. nasilja,. nadlegovanje in diskriminacija itd.) kot tudi notranje stresorje (npr. ponotranjena homofobija, prikrita/razkrita spolna identiteta, zaznana diskriminacija itd.). Pri zunanjih stresorjih gre za objektivne, realne držljaje oziroma posamezne dogodke, ki izvirajo iz okolja, delovnega mesta ali drugih življenjskih dogodkov, medtem ko pri notranjih. stresorjih. definiramo. subjektivno. doživljanje. interakcije. med. posameznikom in okoljem (Meyer, 2003). Lezbijke so še posebej ranljiva skupina na vplive stresa zaradi svojega socialnega statusa ženske in pripadnosti manjšini. Če je še npr. pripadnica črnske rase, to predstavlja trojno nevarnost (spol, rasa in spolna preferenca) za vplive različnih stresorjev (Brown, 2008). Izvedena je bila empirična študija vpliva posledic manjšinskega stresa, predvsem ponotranjene stigmatizacije, na nasilje v istospolnem partnerskem razmerju. Študija je pokazala, da imajo posamezniki, ki so bolj izpostavljeni tovrstnemu stresu, tudi več možnosti, da so del nasilnega razmerja. Na podlagi podatkov pa je možno sklepati tudi, da so posamezniki, ki so vpleteni v medsebojno nasilje, bolj zaskrbljeni zaradi stigme, povezane s statusom manjšine. Pri tem izpostavljajo, da so bili v omenjeni študiji skoraj vsi povzročitelji nasilja tudi žrtve nasilja, kar se sklada z literaturo o naravi nasilnega razmerja. Ne glede na smer učinka pa je jasno, da je stres homoseksualne manjšine povezan z nasiljem v partnerskih odnosih (Carvalho, Lewis, Derlega, Winstead in Viggiano, 2011). Cano in Vivian (2001) v svojem delu opišeta pomembnost vpliva vsakodnevnega stresa na nasilje v heteroseksualnem razmerju, ko posameznik svoj stres sprosti skozi nasilje. Na podlagi tega lahko sklepamo, da je stres pri istospolnem razmerju, ki je dodatno obremenjeno z unikatnimi stresorji, eden od pomembnejših dejavnikov nasilja nad partnerjem.. 25.

3. Nasilje. Nasilje je s strani Svetovne zdravstvene organizacije opredeljeno kot »grožnja ali namerna uporaba fizične sile ali moči proti sebi, drugi osebi, skupini ali skupnosti, ki lahko povzroči oziroma ima za posledico telesne poškodbe, smrt, psihološko škodo, izkrivljeni razvoj ali prikrajšanost,« (World Health Organization (WHO), 2002: 5). Navedena definicija nasilja vključuje besedo moč, saj ta širi naravo nasilnega dejanja ter konvencionalnega razumevanja nasilja in vključuje tudi dejanja (ali opustitev dejanj in malomarnost), ki so posledica razmerja moči (WHO, 2002). Destruktivno vedenje v odnosu po navadi izvajajo osebe, ki imajo več moči zaradi svojega družbenega položaja, starosti, nacionalnosti, fizičnih ali umskih lastnosti. Tako oseba v interakciji oziroma odnosu zlorabi neravnovesje moči v škodo druge osebe (RusMakovec, 2002; Društvo za nenasilno komunikacijo, 2013). Nasilje. pogosto. povezujemo. tudi. z. agresijo.. Besedo. »agresija«. praviloma. uporabljamo za oznako vedenja, »agresivnost« pa pomeni osebnostno lastnost. Ko govorimo o nasilju, govorimo o uporabi destruktivnega agresivnega vedenja (psihološka in/ali telesna agresija). Na konstruktivno ali destruktivno odzivanje posameznika med drugim vplivajo genetika (občutljivost na dražljaje, kot so frustracija, stopnja tesnobe itd.) in psihosocialni vplivi iz okolja, lahko pa je posledica učenja s posnemanjem. Če je otrok izpostavljen agresivnemu modelu vedenja, tega povzame kot običajno strategijo spopadanja s konflikti (Rus-Makovec, 2002: 23).. 3.1 Tipologija nasilja Uporabljena tipologija Svetovne zdravstvene organizacije (WHO, 2002: 6), deli nasilje v tri glavne skupine, razvrščene glede na povzročitelja nasilja, ki se nadalje razdelijo v bolj specifične vrste nasilja, in sicer: . vase usmerjeno nasilje (nasilje, ki ga oseba izvaja na sebi; deli se na suicidialno vedenje in samozlorabljanje (npr. samopoškodbe)),. . medosebno. nasilje. (nasilje. nad. posameznikom. ali. manjšo. skupino. posameznikov; deli se na nasilje v družini in nasilje med intimnimi partnerji ter nasilje v skupnosti (npr. nasilje nad ženskami, nasilje v šolah)), . kolektivno nasilje (nasilje večjih skupin; deli se na socialno, politično in ekonomsko nasilje (npr. teroristična dejanja, državno nasilje)). 26.

Tipologija vsebuje tudi naravo nasilja, ki jo je mogoče razdeliti na telesno, spolno in psihično nasilje ter zanemarjanje. Če povzamemo in hkrati ponazorimo vrste nasilja, s katerimi se soočajo LGBT-osebe, nam je lahko v pomoč porazdelitev, narejena s strani Amnesty International Slovenija, (2003: 2): . nasilje s strani države (kriminalizacija homoseksualnosti, diskriminatorni zakoni in omejenost zakonskih pravic, represivni organi itd.),. . nasilje v javnosti (verbalno, fizično in spolno nasilje, strukturno nasilje in institucionalno nasilje (diskriminacija) itd.),. . nasilje v družini (verbalno, fizično, psihično in spolno nasilje (nesprejemanja spolne usmerjenosti otroka s strani staršev, izključitev iz družine itd.),. . nasilje v družbi ljudi po lastni izbiri (stigmatizacija v krogu prijateljev, nasilje v partnerskih zvezah itd.),.  Za. nasilje na delovnem mestu (prekinitev pogodbe o zaposlitvi, mobing itd.). boljše. razumevanje. vzrokov. nasilja. v. nadaljevanju. povzamemo. nekaj. kriminoloških teorij, ki preko različnih vidikov podajo svojo razlago nasilja.. 3.2 Kriminološke teorije o vzrokih nasilja Teorije se navezujejo predvsem na nasilje v družini, največkrat na nasilje nad ženskami, vendar pa predstavljajo neki osnovi okvir razumevanja vzrokov nasilja posameznika, ki ga lahko apliciramo tudi širše. Izpostaviti je treba, da se glede na opisane specifične značilnosti v medosebnem odnosu istospolnega partnerstva (v nadaljevanju dela) pojavi potreba po posebni enotni teoriji za pojasnjevanje nasilja v istospolnih partnerskih razmerjih. Kriminološke teorije o nasilju lahko organiziramo na (Jasinski, 2001: 6; Filipčič, 2002: 4445): 1. mikroorientirane teorije (osredotočajo se na lastnosti posameznika in medosebne odnose) . individualistične teorije o biološke in fiziološke razlage o osebnostne lastnosti in psihopatologija o dezinhibicijska teorija 27.

. teorije socialne psihologije (socio-psihološke teorije) o teorija izmenjave o teorija socialnega učenja. 2. makroorientirane teorije (osredotočajo se na širši socialni in kulturni okvir) . socio-kulturne teorije o teorija rutinskih dejavnosti o teorija konflikta o teorija virov o feministične teorije. 3.2.1 Individualistične teorije . Biološke in fiziološke razlage. Prispevek individualnih, bioloških in nevroloških faktorjev se kaže na različne načine, kot so na primer motnje pomanjkanja pozornosti ali poškodba glave pri otrocih. Omenjeni faktorji nastopajo tudi kot oznake tveganj za agresijo v kasnejših razmerjih ali kot povezava med agresijo in biokemičnimi faktorji, npr. testosteron in seratonin. Raziskovalci bioloških in fizioloških teorij o nasilju med drugim uporabijo vez med psihološkimi faktorji in nasiljem, bolj natančno, kako lahko poškodbe na različnih delih glave rezultirajo v manjšo sposobnost kontroliranja impulzov in povečano občutljivost na alkohol. Tovrstne raziskave ne upoštevajo pomembnosti družbene strukture in eliminirajo odgovornost dejanj povzročitelja nasilja (Jasinski, 2001). . Osebnostne lastnosti in psihopatologija. Psihološka patologija ponudi razlago za nasilje posameznikov v osebnostni motnji ali mentalni bolezni. Psihopatološko nelagodje, kot so občutek nemoči zaradi nizke samozavesti, depresije, pomanjkanje kontrole nad življenjem itd., lahko vodi do vedenja, kot je nasilje. Ta služi kot sredstvo za nadzor partnerjev in vpliva na zmanjšanje njihove tesnobe in jeze. Pri raziskovanju osebnostnih lastnosti povzročiteljev nasilja so se raziskovalci osredotočili predvsem na nasilne moške in jim pripisali karakteristike, kot so ljubosumnost, agresivnost, slabe komunikacijske in socialne veščine ter potreba po moči. Pozitiven vidik individualističnih teorij je predvsem oblikovanje tipologij oziroma klasifikacij moških nasilnežev, medtem ko je največja kritika na račun psihopatologije in delno osebnostnih karakteristik zmanjšanje odgovornosti povzročitelja nasilja (Jasinski, 2001).. 28.

. Dezinhibicijska teorija. Teorija razlaga o neposredni povezavi med alkoholom in nasiljem, saj naj bi uživanje alkohola sprostilo določene vzgibe oziroma notranje omejitve in spremenil presojo posameznika. Podlaga za tovrstno razlago je učinkovanje alkohola na osrednje živčevje, kjer naj bi slabil »inhibitorne dejavnike« za nasilno vedenje (Filipčič, 2002: 48). Jasinski (2001) zapiše, da ocene kažejo, da od 6 do 85 % intimnega nasilja vključuje zlorabo alkohola, vendar pa poudarja pomembnost povezave med socialnim kontekstom in rabo alkohola (npr. spori zaradi partnerjevega pitja vodijo v nasilje) ter povezavo med nasiljem v primarni družini in trenutnim pitjem alkohola. Ponovno poda kritiko na prelaganje odgovornosti, tokrat na učinke alkohola, kot izgovor za nasilna dejanja. Filipčič (2002) zaključuje z mislijo, da kljub številnim raziskavam in splošnemu prepričanju empirične potrditve za ekskluzivno vlogo alkohola kot vzroka za nasilje ni.. 3.2.2 Teorije socialne psihologije . Teorija izmenjave. Osnovna predpostavka teorije izmenjave je, da vse »človeške interakcije vodi želja po koristi, nagradi in izogibanju neprijetnostim (npr. obsojanje posameznika s strani okolja, kaznovanje in materialni stroški),« (Filipčič, 2002: 64). Oseba naj bi po teoriji izmenjave tako ocenila stopnjo tveganja za določeno vedenje ali ravnanje. Tako nasilje odigra vlogo sredstva, s katerim posamezniki ali skupine pridobijo, širijo ali vzdržujejo svoje interese. V kontekstu nasilja nad ženskami lahko nasilje interpretiramo kot moško vzdrževanje družbenega položaja, ki zaradi dinamike nasilja, »zasebnosti problema« in splošnega družbenega odziva ne prinaša negativnih posledic in je zato učinkovito sredstvo za doseganje želenega izida (Jasinski, 2001). . Teorija socialnega učenja. Teorija diferencialnih asociacij je predhodnica in temelj pri postavitvi teorije socialnega učenja, avtorja Edwina Sutherlanda (18831950), ki pravi, »da se posameznik nauči prestopniškega vedenja v interakcijah z ljudmi, ki kršijo družbene norme«. Posameznik naj bi se naučil načina izvršitve kaznivega dejanja, vzporedno s. 29.

tem pa tudi vrednot, stališč in motivov, ki podpirajo takšno vedenje ter racionalizirajo tovrstnega vedenja (Filipčič, 2002: 52). Bandura (1973), socialni psiholog, je postavil eno izmed zgodnejših teorij, ki se je osredotočila na agresivno vedenje posameznika, in sicer na podlagi modeliranja (učenje z opazovanjem ali posnemanjem vedenja) treh primarnih virov; družine, kulture in subkulture ter medijev (Jasinski, 2001). Ljudje naj bi, na podlagi izpostavljenosti različnim vplivom v otroštvu (npr. vpliv vrstnikov in TV-vzornikov), oblikovali svoje vedenje. Posamezniki se naučijo agresivnega vedenja skozi opazovanje nasilja ali neposrednega doživljanja tega. V obdobju odraslosti tako postane nasilje sredstvo za reševanje sporov in način za sprostitev stresa. O tem, da je nasilje naučeno z izpostavljenostjo nasilja v primarni družini, govori »generacijska teorija«. Med drugim razlaga o medgeneracijskem prenosu nasilja. Otroci, ki so živeli v družini z nasilnimi starši ali so sami bili žrtev nasilja v družini, sprejmejo takšno vedenje kot sprejemljivo oziroma kot primeren način doseganja svojih ciljev v odraslosti, poleg tega pa naj bi se naučili tudi vloge žrtve nasilja (povzročitev lastne viktimizacije). Vendar pa te teorije ne smemo posploševati na vse, ki so bili v otroštvu priča ali žrtev nasilja v družini, saj je to odvisno tudi od številnih drugih dejavnikov (spol žrtve in storilca, vloga žrtve, generalizacija nasilja itd.), ki jih je treba upoštevati pri tem, ali bo nekdo kasneje v življenju uporabil silo (Filipčič, 2002).. 3.2.3 Socio-kulturne teorije . Teorija rutinskih dejavnosti. Temelji na tezi, da »vsakdanje življenjske rutine v skupnosti vplivajo na strukturo kriminalnih priložnosti in posledično na obseg kriminalitete«. Spremembe v rutini vzorcev vsakdanjih dejavnosti lahko vplivajo na obseg kriminalitete tako, da »določajo stekanje treh minimalnih prvin kaznivih dejanj v času in prostoru: motiviranega storilca, primerne tarče in odsotnosti učinkovitega varuha,« (Kanduč, 1999: 231). V kontekstu nasilja to pomeni, da so nasilneži motivirani, ker tako najlažje dosežejo svoj cilj, saj izvajanje nasilja v intimni sferi praviloma nima negativnih posledic, žrtev je lahko dosegljiva, načeloma nasilja ne razkrije in je izolirana, kar pripelje do elementa odsotnosti učinkovitega varuha (Filipčič, 2002). . Teorija konflikta. 30.

Teorija konflikta vzpostavlja povezavo med kapitalistično ekonomijo in družinskim nasiljem. Ohranjanje ekonomske neodvisnosti, skrb za družinske člane in ekonomska neenakost med družbenimi razredi povzročajo socialni stres, frustracije in konflikte na delovnem mestu, kar se odraža tudi v okviru družine. V preteklem času industrijske družbe, kjer je moški v družini zahteval spoštovanje, ki ga drugje ni bil deležen, so neenake možnosti in revščino povezovali z nasiljem v družini (Filipčič, 2002). . Teorija virov. Primarni koncept teorije virov je ideja o moči oziroma moči kot viru možnosti posameznika, da vpliva na nekoga drugega. Po mnenju Gooda (1971 v Jasinski, 2001) se nasilje uporabi kot skrajni vir, ko posamezniku primanjkuje drugih (zunanjih) virov oziroma so ti nezadostni ali pa jih ni (nizka izobrazba, brezposelnost). Več ko ima posameznik moči (nadzorovanih virov), manjša je možnost za uporabo nasilja. Teorija se je kasneje preimenovala v teorijo statusne nekonsistentnosti, ki temelji na spoznanju, »da je verjetnost nasilnega vedenja večja takrat, kadar sta moč in status posameznika nekonsistentna (velika v enem socialnem okolju in majhna v drugem) ali kadar se norme, ki določajo status v družini, spreminjajo,« kar se rezultira v stresu, ki lahko nadalje pripelje do nasilja (Filipčič, 2002: 7879). . Feministične teorije. Feministične teorije so usmerile svojo pozornost na patriarhalnost družbe, vloge spolov in položaj žensk v družbi. Pri razlagi vzrokov nasilja, predvsem nasilja nad ženskami, se osredotočijo na kulturno ideologijo moške dominance, rigidno socializacijo spolnih vlog v otroštvu in podrejenosti položaja žensk v družbi, so izpostavile nasilje kot družbeni in ne zasebni problem. Nasilje nad ženskami je po feminističnih teorijah manifestacija sistema in metoda moškega, da vzdržuje socialno kontrolo in moč nad žensko. Moška dominanca se vzdržuje in krepi s prostitucijo in pornografijo, ki degradira ženske. Kritiki feminističnih teorij pod vprašaj postavljajo domnevo, da večino nasilnih dejanj storijo moški ter da teorije ne upoštevajo nasilja žensk v heteroseksualnih in lezbičnih zvezah (Jasinski, 2001).. V svojem delu Lori L. Heise (1998: 262) zapiše, da je na teorije nasilja močno vplivala pristranskost posameznih akademskih disciplin, kot so psihologija, sociologija in kriminologija, ali pa ideološke in politične agende feminističnih aktivistk ter 31.

tendenca akademikov in aktivistov uveljaviti te posamezne enofaktorske teorije. Tako so se različni teoretiki pri razlagi vzrokov nasilja naslanjali na individualne (npr. slaba kontrola impulzov) ali predlagali socialnopolitične razlage (npr. konstrukcija patriarhalne družine). Šibkost tovrstnih teorij predstavlja pomanjkanje odraza kompleksnosti vsakdanjega resničnega življenja. Tako kot Heise tudi mi predlagamo bolj celovito razumevanje nasilja v družini, in sicer v smislu multidisciplinarnega in multidimenzionalnega pristopa k razumevanju nasilnega vedenja, kar pa nam ponuja ekološki model razlage izvora nasilja.. 3.3 Izvor nasilja  ekološki model Ekološki model obravnava večdimenzionalno naravo nasilja, ki nam pomaga razumeti medsebojno delovanje različnih osebnostnih, situacijskih, socialnih in kulturnih dejavnikov okolja. Ekološki model razloži posledico nasilja kot odnos med individualnimi dejavniki in širšim kontekstom (družbo), saj trdi, da en sam dejavnik tveganja ne rezultira v nasilju, pač pa več združenih dejavnikov dvigne verjetnost za nasilje ali viktimizacijo. Več je prisotnih dejavnikov, večja je verjetnost nasilja. Vendar pa sami dejavniki ne pojasnjujejo, zakaj nekateri posamezniki reagirajo nasilno, drugi pa ne. Nasilje je kompleksen problem, ki izvira iz prepletenosti številnih faktorjev, med katerimi so biološki, socialni, kulturni, gospodarski in politični (WHO, 2002). Model predstavi 4 različne in med seboj povezane ravni (WHO, 2002: 12):6 . OSEBNA RAVEN  individualni dejavniki, ki vplivajo na verjetnost, da oseba postane žrtev ali povzročitelj nasilja: o. demografski dejavniki (starost, spol, izobrazba, itd.),. o. dejavniki osebne zgodovine in osebnostni dejavniki (psihološke ali osebnostne motnje, zloraba drog, zgodovina nasilja in zlorabljanja, itd.).. . RAVEN MEDOSEBNEGA ODNOSA  osredotoča se na bližnje odnose (z vrstniki, starši, prijatelji, intimnim partnerjem) in kako ta interakcija. 6. Pri boljši interpretaciji prevoda besedila v slovenščino nam je bila v pomoč skripta doc. dr. Polone Selič: Nasilje in kazniva dejanja z elementi nasilja (študijsko leto 2009/10). 32.

povečuje možnost za viktimizacijo ali povzročanje nasilja (odnosni dejavniki):. . o. dejavnik bližine/sobivanja,. o. dejavnik spodbude/ojačitve (vrstniki).. SKUPNOST  tretja raven raziskuje kontekst skupnosti (šole, soseske, delovne organizacije), kjer poteka socialna interakcija, ter značilnosti okolij, ki povečujejo tveganje za nasilje (skupnostni dejavniki):. . o. stanovanjska mobilnost (pogoste selitve),. o. gostota naseljenosti,. o. socialna izolacija,. o. nezaposlenost, revščina,. o. organizirana kriminaliteta.. DRUŽBA  četrta raven se osredotoča na širše družbene dejavnike; dejavnike, ki vplivajo na spodbujanje ali zaviranje nasilja: o. kulturne norme, ki podpirajo nasilje,. o. norme, ki postavljajo pravice staršev nad pravice otrok,. o. norme, ki utrjujejo moško prevlado nad ženskami in otroki,. o. stališča do samomora kot individualne pravice in ne dejanja nasilja, ki ga je mogoče preprečiti,. o. norme, ki podpirajo nasilje policije nad državljani,. o. norme, ki podpirajo politične konflikte,. o. zdravstvena, socialna, gospodarska in šolska politika, ki utrjujejo družbeno neenakost.. 33.

DRUŽBA. SKUPNOST. MEDOSEBNI ODNOS. POSAMEZNIK. Slika 3: Ekološki model izvora nasilja (World Health Organization, 2002: 12). Kot je prikazano na zgornji sliki, model ilustrira, kako so posamezne ravni med seboj povezane in kako lahko pride do ojačanja dejavnika ene ravni zaradi dejavnika druge ravni (npr. v okolju, kjer se običajno konflikte rešuje nasilno, bo oseba z agresivno osebnostjo najverjetneje tudi sama tako razrešila konflikt, tj. drugače, kot bi ga v mirnejšem okolju) (WHO, 2002). Ekološki model služi predvsem razjasnitvi vzrokov za nasilje in kompleksnost interakcij, vendar pa je za reševanje problematike nasilja pri uporabi modela pomemben tudi pravilen odziv, ki zajema: obravnavo individualnih dejavnikov tveganja in modifikacija individualnega vedenja; oblikovanje zdravega družinskega okolja in vpliv na tesne medosebne odnose; zagotavljanje strokovne pomoči disfunkcionalnim družinam; spremljanje in opazovanje javnih prostorov (šole, soseske, delovna okolja itd.) in sprotno odpravljanje problemov, ki bi lahko privedli do nasilja; odpravljanje spolne neenakosti in neustreznih kulturnih norm in praks; spremembo družbenih dejavnikov, ki prispevajo k pojavom nasilja, odpravo družbenih razlik in neenakih možnosti, odpravo neenakega dostopa do dobrin, storitev in možnosti (WHO, 2002). Ekološki pristop so sprva uporabili pri preučevanju zlorab otrok ter ga kasneje aplicirali za obrazložitve izvora nasilja v družini (Heise, 1998). Menimo, da bi ekološki model lahko učinkovito prenesli tudi na področje nasilja v istospolnih partnerskih razmerjih.. 34.

Ericka Barbour (2011) je v svojem delu »An Ecological Analysis of Same-Sex Domestic Violence between Gay Men« uspešno uporabila ekološki pristop za analizo nasilja v partnerskem razmerju gejev, kjer je ponazorila vpletenost različnih dejavnikov na življenje posameznika in njegove vloge povzročitelja ali žrtve nasilja. Njena analiza z uporabo okvirja ekološkega modela je trenutno ena izmed redkih na področju nasilja v istospolnih razmerjih, zato je toliko bolj dragocena.7. 3.4 Partnersko nasilje V magistrskem delu se bomo osredotočili na medosebno nasilje  nasilje v medosebnih odnosih, bolj specifično, nasilje med intimnimi partnerji oziroma partnersko nasilje. Med partnersko nasilje uvrščamo zlorabe s strani zakonskega partnerja, partnerja v dolgoročnem ali kratkoročnem razmerju ter nasilje s strani bivšega partnerja (Stevens, Korchmaros in Miller, 2010). Partnersko nasilje uvrščamo med nasilje v navezovalnih odnosih. Navezovanje je vedenjski sistem, ki obstaja pri vseh ljudeh in je osnovna sestavina človeške narave. Občutek navezanosti, kot močno čustveno zvezo, tako najprej izkusimo s starši, nato s partnerji itd. Navezanost pa se razvije in ostaja tudi v primeru slabega ravnanja navezovalne osebe. Tako na primer v nasilnem partnerskem odnosu žrtev, kljub zlorabam, še vedno goji močna čustva do storilca in ostaja v razmerju (Rus-Makovec, 2003). Nasilje intimnega partnerja je vsako vedenje v partnerskem odnosu, ki povzroča fizično, spolno ali duševno trpljenje, vključno z dejanji fizične agresije, seksualne prisile, psihološke zlorabe in nadzora vedenja (WHO, 2002: 89).. 3.5 Pojavne oblike partnerskega nasilja Zloraba v partnerskem odnosu prevzema različne pojavne oblike, najpogostejše med njimi so (Kerševan, 2007; Aničić et al., 2002; Selič, 2003): Telesno ali fizično nasilje obsega dejanja telesne agresivnosti, kot so pretepanje, klofutanje, odrivanje, lasanje, brcanje, udarjanje s predmeti, davljenje, ugašanje cigaret na telesu trpinčene osebe ipd. Fizično nasilje se lahko stopnjuje vse do trajne invalidnosti ali celo smrti. 7. Nekatere njene povezave smo uporabili v podpoglavju Dejavniki tveganja. 35.

Spolno nasilje posega v spolno integriteto posameznika, pri čemer gre najpogosteje za siljenje v spolne odnose, spolno nadlegovanje, posilstvo, incest, prisilno gledanje pornografije ipd. Psihično oziroma čustveno nasilje vključuje verbalna in neverbalna dejanja ter situacije, kot so poniževanje, žaljenje, zastraševanje, ljubosumje, dolgotrajen molk, izsiljevanje in grožnje, pripisovanje odgovornosti/krivde, nadzorovanje nad vsemi področji življenja trpinčene osebe (izolacija od drugih ljudi, omejevanje informacij, preprečevanje iskanja pomoči) ipd. Med psihično nasilje pa uvrščamo tudi poškodovanje lastnine in trpinčenje žrtvinih domačih živali. Ekonomsko nasilje prevzema obliko nadvlade oziroma poniževanja trpinčene osebe z nasilnim odvzemom denarja ali drugih vrednih predmetov, nadzorovanje denarja, onemogočanje pravice do zaposlitve, neplačevanje preživnine ipd. Pogosto je prisoten preplet različnih oblik zlorab, saj je pri fizičnem nasilju pogosto prisotno tudi psihično ali spolno nasilje in podobno. Partnersko nasilje se pojavlja v vseh državah in ni pogojeno s socialno-ekonomskim statusom, verskim prepričanjem, izobrazbo, raso itd. (WHO, 2002). Glede na razlike med oblikami nasilja je pričakovati, da se bodo nekatere vrste zlorab pojavljale pogosteje, in sicer zlorabljajoča vedenja, za katera ni potreben prevelik napor, tista, pri katerih obstaja več možnosti za izvajanje, in vedenja, ki so v družbi bolj tolerantna ali celo dovoljena. Pogosteje je torej mogoče pričakovati psihično nasilje, kot je npr. nadzorovanje, in verbalno nasilje kot fizično ali spolno nasilje (Stevens et al., 2010).. 36.